221
Dopisi,
IVa Dunaji 8. julija. — B — Danes bi Vam lahko polno torbico novic vsake baze poslal. Lahko bi na dolgo in široko popisoval, koliko hudega je zadnje dni merzlo, geH»>, deževno vreme Dunajčanom prizadjalo, kako je bilo nevšečno in neprijetno, kakor da bi bili pozno v jeseni ali celo v terdi zimi že, ker so tudi nekteri sneg na bližnjih hribcih viditi hotli; — nadalje, kako eo velikanski tura sv. Štefana z lesenimi obroči obložili, da mu snaraejo naj-zgornji železni del, ki je bil pred nekoliko leti namesto kamnitnega konca postavljen, pa so ga nevihte tako zdelale, da je nekako kimati začel in žuga se prekucniti doli na zemljo. Da bi to prekucijo ovarovali, ovarovali pa tudi sebe, ljudi in hiše, bodo mu železno pokrivalo vzeli in novo kamnitno naredili. To pa bo veliko stroškov prizadjalo in dosti let bo preteklo, da bode delo gotovo. Dunajčan mora imeti svoj „Štefanov turn", ker je tako rekoč njegov varh in kažipot, na kterem bere pol zgodovine svojega mesta. — Še bolj pa je to čudno (čujte, kakošen strah imajo Du-najčane, ali pa slabo vest!) kar so te dni časniki rešetali. Bil se je nagloma glas razširil, da je Garibaldi na Dunaji. Groza in trepet! Kako to? V svojih opravilih je prišel namreč te dni znani profesor Garibaldi na Dunaj — in glejte jih, berž se je zagnalo: „Garibaldi je na Dunaji"; lahko si mislite, kako so že nekterim lasje po koncu šinili, ali veselja, žalosti ali strahu, ne bom pripovedoval. To vam povem samo za to, da vidite, kako da je tukaj; vsaka miš je lahko slon. Tacih in enacih novic bi Vam tedaj lahko na debelo popisal, pa prostora bi zmanjkovalo in ne splačal bi se trud. — Raje kaj druzega. Ljubljanska dc-putacija je bila res te dni tukaj in o zadevi deželnega poglavarstva od Njih velič. cesarja sprejeta. Reklo se ji je, da se bo prevdarila ta reč še enkrat, in, če bo moč, želja spolnila. Da bi se spolnila, bi bilo želeti, da še enkrat ponovim, na vse strani iz tega ozira le, da bi vse slovenske pokrajine k temu poglavarstvu spadale, ker potem bi bilo gotovo manj stroškov in slovenskemu naroda bi se v kancelijah cesarskih potem najlože dalo, kar mu po   pravici  gre.    Vsi   drugi   vzroki   stoje   memo  tega  le v
222
drugi versti in niso tako tehtni. Na vse strani se zbujajo in gibljejo narodi, se trudijo in prizadevajo sami aii po svojih namestnikih narodske pravice ustanoviti; saj je zdaj posebno pripraven čas za to, ker se snujejo prenaredbe našega deržavnega življenja in se vedno kliče: „terkajte, in se vam bo odperlo"; minister pravdoslovja sam je unidan rekel pomenljive besede ;,vigilantibus jura", to je, čujočim pravica! Narod, ki sam sebe zanemarja, ni več narod, je zameri ud velicega deržavnega telesa, tedaj brez koristi, brez dela, za nič. Je pa na Slovenskem sploh marsikaj, kar se da o pravem času lahko poravnati, in ljudstvu sploh na dobro oberniti, kakor, na priliko, šole nižje in višje, ravnava in pisava pri sodijah in druzih uradijah itd. Napčno je in gerdo, vedno le za herbtorn ali za zidom godernjati, godernjati čez to in drugo ali pa čez vse, posebno čez slabe čase, nenavadne prigodke in vse drugo — nič pa očitno ne povedati ali nasvetovati in nazadnje morebiti reči: ^nos, nos consules desumus!" Ni čuda potem, da le tako zvani pseudo-rodoljubi govore in delajo in vodo le na svoj mlin obračajo, ki še nikoli ni prida moke zmlel za zdrav živež ljudstvu!
Iz Zagreba 5. julija. K. Ž. — Danes imamo skoro same vesele novice Vam javiti. Vsi narodnim težnjam nasprotni ukazi prejšnega bana dobili so nepričakovan de-menti. Ona dva dijaka, Anton Banič in Evgen Kovačevič, ki sta bila po veliki noči v vojake djana, pomilostena sta in smeta spet študirati. Citaonica in strelarnica, sedaj združene, ste se sopet odperle, in po telegrafu je došlo dovoljenje, da se pri večernih muzikah smejo tudi narodni na-pevi svirati. Kakor prerojeni smo sedaj! — Pervega tega mesca prišla je v Zagreb proklamacija novega našega bana. Kolika razlika med njo in pa med proklamacijo prejšnega bana, ki je koj pri prihodu rekel, da če „nemilice postu-pati". Ako se bo vse uresničilo in spolnilo, kar se v pro-klamacii obeta, se nam zares čestitati more. Tako stoji na priliko v proklamaciji: „Uvieravam Te (^narode), da premi-lostivi Car i vladar, koj ravnom ljubavju i naklonostju vse narode pod žezlom svojim stoječe ljubi, priznaje zasluge Tvoje, i žertve, koje si za prestolje Njegovo podneo, ter da če ih znati primierno i nagraditi. Nedvoj, da če pravedne želje Tvoje u uzvišenom serdcu Njegovo m vazda odziva nači. Što se mene tiče, ja ču se tersiti, u novorn zvanju svojem sdružiti viernost i udanost pratna premilostivornu Čaru mome sa ljubavju prama narodu mome; a naj sretniji ču biti, ako mi za rukom podje s jedne strane uzvišenim namieram premilostivoga Čara i Vla-dara moga, s druge strane pakov prave dni m željam naroda moga zadovoljiti. Zudim ja, ka ban Tvoj stupati ono m stazom, kojom stupali slavni predšastnici moji, kojom je o so bi t i ljubi rnac naroda našega, neumerle uspomene, Ban Jelačič, stupao" itd. Na tako odkritoserčno izrečene besede, mislim, se nam ne bo treba bati ?5Danaos dona ferrentes". Naj silnije želje hor-vaškega naroda so sedaj, naj se popolnoma da narodu, kar narodu gre. To so gotovo „pravedne želje", kterim se gotovo brez vse škode vladne jednote zadovoliti more, in staro poverenje med vladanimi in vladajočimi se bo pover-nilo. Ljudje imajo tukaj veliko upa, da bo ban pri svojem prihodu v Zagreb dekret seboj prinesel zastran vpeljanja horvaškega jezika v urade (gosposkine kancelije). Bog daj, da bi resnica bila! Bodite zagotovljeni, da Vam bom berž poročil karkoli bo.
Iz Celja 5. julija. — 1 — Menda se nikomur čudno zdelo ne bo, ako dopis z vremenom začnem in povem, da letos zavolj njega v vednem strahu živimo. Vsaka meglica, ktera nam solnčne žarke nemilo zatemni, nas pripravi v skerb, da bi ljubih pridelkov, nad kterimi se blagoslov Božji tako obilen kaže, ne vzela huda ura, posebno ker je v naši soseščini v Šmarlnem, Doberni, Vojniku, Št. Jurju, Šmarnem in Ponikvi  toča  že hudo razsajala.    Vendar smo
v
se enmalo oddahnili, ker po nevihti na Št. Pečerov večer je zrak precej ohladil se; visoki kerni žolčbaških planin: Ojstrica in Radona, in koroška Peč so celo s pobeljeno glavo v našo dolino gledali. Seno se je o lepem spravilo; bilo je tako izverstno, da še plastem zavolj dolgosti trave niso mogli navadne oblike dati; stale so na vse četiri vogle. Zetva se je že začela in marljivo dirjajo pridne žejnice z ojstrimi serpi sem ter tje. Tako živimo Celjani, nadjaje se dobre letine zadovoljni in veseli. — Zlasti ste dve reči, krog kterih se sedaj naše življenje suče: namreč hladna kopel v Savini in črešnje. Kar se unih tiče, se sme v resnici reči: ;?Pol Celja leži v vodi". Celi dan se hodijo Celjani hladit v vodo bistre reke; zvečer pa, ko se solnce k zatona nagne in njegovi žarki svojo žarivno moč zgube, je struga sa vinska tako napolnjena, da glava pri glavi tiči. To je mergoljenje, ploskanje, vrisk in roj, da je kaj. Okrepčavna in zdravilna moč Savi ne (San) je kakor vsako leto tudi letos privabila veliko ptujcov v naše mestice. Kar pa se tiče črešenj, moram reči, da pri nas že dolgo niso tako obilo rodile kakor letos. Prinesejo jih vsaki dan toliko na tukajšui terg, da so skorej zastonj; prodajajo jih po 2, k večjemu po 3 nove kraje, polič. Vse jih zoblje, mladi in stari se terejo krog vozov in neštevilnih košev in jerbasov. Kmetje, kteri jih popoldne na prodaj prinesejo, se večidel z neprodanimi verniti morajo. Srečali smo nedavnej pozno na večer kmetico, ktera jih je čez pol koša zopet domu nesla; rekli smo ji, da jih prihodnji dan ne bo mogla spe-čati, ker bodo že prevele; al zavernila nam je: „jutri jib ne bom prinesla, pa — čez pol leta bodo dobre". Pameten odgovor; pozimi so posušene jako čislana roba. — Z veliko pazljivostjo zasledujemo obravnave deržavnega svetovavstva. Oplašil je tudi nas, akoravno ne živimo na Ogerskem, izrek grofa Majlath-a, vendar potolažili smo se, ko smo brali, kako ga je sam ogerski časnik „Pesti Naploa okregal. Kakor je unidan v deržavnem zboru gosp. minister pravosodja zvedil, da se zastran pisave zemljišnih bukev ne spol-nujejo njegovi ukazi od podložnih uradnikov, tako bi tudi gosp. minister n a u k a lahko dosti takega slišal. V mnogih učilnicah se ravna še zmiraj po starem kopitu brez vsega ozira na najnovejše vladne ukaze zastran materinskega in učnega jezika. Kar se naših latinskih šol tiče, nadjamo se,*) da je naša slovenska mladež glede nauka v omenjenih predmetih popolnoma zvestim rokam izročena. Pa nam bode že letošnjega šolskega leta program, kterega izdaja je lansko leto iz nam neznanega uzroka zaostala, v kratkem povedal, kako da se je spolni! cesarski ukaz mesca avgusta in decembra lanskega leta. Ena pritožba pa je že stara in culi smo jo večkrat že pod prejšnim vodstvom, da se namreč novinci v latinskih šolah še le slovenski brati in pisati učiti morajo, kar nauk se ve da v slovenščini celo moti in zaderžuje. Ta napaka pa velja manj od tistih, kteri iz kake deželne šole pridejo v gimnazijo kakor od tistih, kteri iz 4. razreda tu kaj sne glavne šole v gimnazijo prestopijo. Prav dobro vemo, kaj in kako se učijo v imenovanem razredu; res ni prav, da se ravno nauk v slovenščini v prid drugim morebiti manj potrebnim naukom celo preveč zanemarja, ker nihče ne bo iz šolarčkov 4. razreda početnih šol hotel že imeti izverstne nemške Jiteratef Iz Gorice. A. Ž. — Povejte predrage „Noviceu našim Horvatom v Oseku, da tudi mi želimo, naj bi se nova knjižica „Zitje sv. Alojzije Gonzage" v drugo natisnila. Namesto zaželjenih bukvic poslani dnar nazaj dobiti ni kaj prijetno, posebno nam goriškim Slovencom ne, ker nismo bogataši, ki v vsakem času domače knjige kupovati morejo; al veseli nas vendar, da se je pervi natis omenjenih bukvie tako naglo razprodal.  Blagor narodu, ki po izverstni dušni
*3 Zalibog! da zastran slovenščine je „nadjamo seu stereotipna beseda po vsem Slovenskem, in da nikjer se ne sliši: „Pri   nas   se  spolnojejo  natanko   cesarski  ukazi".
Vred.
223
hrani tako čversto sega; njemu se zmiraj nespridena kri po žilicah okusa hiti. Slava visocemu mecenu prevzišenemu gg. škofu Strossmajer-u, na čigar stroške so tudi te bukve dan zagledale! Slava naj Mu — preblagemu varhu in krepkemu brambovcu narodnosti nase tudi tam doni, kjer Soča, TrigI a vo va hči, n e-voljno proti vlaški planjavi bobni!
Iz Višnje gore. 21. dan preteklega mesca, to je, dan sv. Alojzija, zavetnika šolske mladosti, je bila v Višnji gori lepa šolska slovesnost. Ondašnji učitelj gospod J. P. si je prizadeval ta dan napraviti veselico vsem šolarjem in šo-larcam. V ta namen je poterkal na vrata znanih dobrotnikov in šolskih prijatlov; poprosil za jedila, s kterimi je hotel razveseliti svojo šolsko mladost in ji napraviti dober zaj-terk, kar se je zlo prileglo otrokom v zdajnem lačnem letu. Lepih darov je nabral skerbni učitelj; dobil je kave, cukra, erdečih jagod, kruha, mleka, štrukljev itd. Na sv. Alojzija dan so se sošli šolarji in šolarce v mestni šoli. Iz šole jih pelja učitelj poredoma ali s procesijo v farno cerkev. Naprej nese največji šolarček lepo banderce šolsko s podobo svetega Alojzija. Iz farne cerkve gredo šolarji s procesijo, med njimi tudi duhovni gospodje v cerkev Matere Božje v De-dendol, poddružnico višenske fare pol pičle ure od farne cerkve. Tam ste bile dve sv. maši, ena tiha, druga peta, pri kteri so šolarji lepo prepevali. Po maši so šli šolarji iz cerkve naravnost spet poredoma za šolskim banderom na tisti prostor, kjer jim je bil zajterk pripravljen. Ta prostor je lepa ravnica nad gradom gosp. barona Taufferer-ja. Šolarji pridši na to okroglo ravnico z visokimi drevesi obdano, da so bili otroci vsi v hladni senci, so bili razdeljeni na osem kampov, po deset vkupaj se ve da fantje posebej, dekleta posebej. Med vsakih deset je bila postavljena velika skleda dobre mlečne kave. Po zavžiti kavi so bili postavljeni okrog na ravnici; v sredo med-nje stopi eden najprid-niših šolarjev z imenom Henrik Vesel, na okroglo zvišano gomilo. Prijazno jih ogovori in njim razlaga ob kratkem življenje sv. Alojzija patrona šolske mladosti. H koncu jim reče: 55Ce bomo tako živeli, kakor je živel on, če bomo zvesto njegove izglede posnemali, bomo srečni, če ne na tem, gotovo pa na unem svetu". Govornik je govoril tako roično in razumljivo, da so bili ginjeni ne samo šolarji, temuč tudi vsi drugi poslušavci, kterih je veliko prišlo iz Višnje gore in iz okolice vidit to šolsko slovesnost, ktero je počastila tudi s svojo pričujočnostjo vsa žlahna rodbina Taufferer-jeva. Po skončanem govoru vsi zaženejo velik glas „živijo". Zdaj pojejo šolarji in šolarce nektere lepe vesele pesmice, kakor so se jih v šoli naučili, kar je vsem pričujočim zlo dopadlo. Po skončanem petji so bili postavljeni vsi v versto, in dobil je zdaj vsakter nekoliko erdečih jagod, rožičev in belega kruha, zadnjič pa vsakter še kozarec dobrega vinca. Za odhodnjo je dobil še vsak lep, dobro pomazan štrukelc. Z veselim vriskanjem se razidejo zdaj šolarji vsak na svoj dom in ne morejo nikoli zadosti dopovedati, kako dobro so bili pogostovani. Gotovo jim bo ta veseli dan dolgo v spominu ostal in jih bo spodbadal se pridno učiti,   da bi  jih še  drugo leto došla tolika veselica.
Višnjogorski.
Iz Ljubljane. Deputacija, ki je šla na Dunaj Njih velič. cesarja prosit, naj bi se pustilo deželno poglavarstvo v Ljubljani, je toliko opravila, da so ji cesar obljubili, da se bo ta reč še enkrat prevdarila. Tudi pri gospod ministru notranjih oprav je bila in mu na drobno razložila veliko važnih vzrokov, zavoljo kterih naj bi bilo v Ljubljani, kakor središu slovenskih dežel, c k. deželno poglavarstvo. Ce ne bo prošnja nič dosegla, se saj mestni županii očitati ne more, da ni odkritoserčno razodela na Dunaji to, česar cela dežela želi in kar utegne tudi glede na manjši stroške deržavi v prid biti. — Do Kresa se je od 1. maja, kar je nova postava za rokodelce in obert-nike veljavna, v Ljubljani 69 ljudi pri tukajšnem magi-
stratu oglasilo, da hočejo svobodno obertnijo začeti, namreč 25 branjevcev, 9 šivarjev (žnidarjev), 5 čevljarjev, 4 mizarji, 4 štacunarji, 3 peki, 3 kupčevavci s čevlji, 4 kup-čevavci s sladkarijami in sterdeuicami, 2 kupčevavca s usnjem na drobno, 1 kupčevavec z oblačili, 2 mala kramarja, i naročevavnik, 1 kotlar, 1 kovač, 1 sedlar, 1 kupčevavec z lesom, 1 fabrikant kolomazila, 1 klavec drobnice. Razun teh obertnij, ki spadajo v svobodne, sta prosila 1 zidarsk mojster in 1 kamenar za podeljenje obertnijske pravice, in jo tudi dobila. To je seme, ki ga je dosihmal posejala nova obertnijska postava; kakošen sad bo iz tega semena, se bo vprihodnje še le pokazalo; saj prekupcov živeža (branjevcev), kterih že pred manjkalo ni, imamo zdaj še 25 več. — Po ukazu c. k. deželnega poglavarstva so se s pripomočjo mestnega magistrata združtva roko-delcov in obertnikov, kakor jih nova postava predpisuje, osnovati začele. Osnova je tako narejena, naj se enake obertnije in rokodelstva združijo skupaj in po tem pravilu je za vse ljubljanske obertnike in rokodelce 12 verst določenih. Brez ravsa in kavsa se združujejo naši obertniki in rokodelci in si volijo odbornike, ki naj za vsako združbo napravijo postave, ktere bojo za veljavne spoznane, kadar jih bo cela družba ene verste poterdila.