Štev. 11. in 12.       *-WVnVI-n           JUnij 1925.
Kralj Vukašin in vila Mandalina.
(1370)
Na lov se odpravi kralj Vnkašin,                  In kraljev do vile spe rahli korak
na konju pojezdi tja v diru,                          in vzame ji krono blestečo
tri dni lovi v gozdovih planin,                      in vzame kopreno ji; čut gorak
naposled odloči se k miru,                            mu dušo prevre koprnečo,
v tla kopje zabode, tja konja priveže           a naglo razmišljen okrene se z gore,
in sam upehan kraj njega leže.                    konj svobodno nese v domače ga dvore.
In z zvesto živaljo kralj govori:                   A ko prebudi se vila iz sna
nOj, kolike meni nezgode!                             brez krone in brez koprene,
Se ptice ne vidijo moje oči,                          začuti brž nesrečna vsa,
katera pa v plen naj mi bode?                     da bo ji življenje brez cene,
In žeja in glad me hudo že morita,              in v beg se spusti, pa karkoli naj pride,
prevzela me zla je volja srdita."                   hiti in hiti in kralja doide.
Tedajci iz dalje glas skrivno veli:                »Kopreno in krono daj, kralj, mi nazaj,"
»Ni pametna tvoja beseda!                            ga tiho Mandalina prosi,
V bližini ti jezero bistro leži,                        nda tožna brez nju bi živela, ne daj,
tam vila predivna poseda,                             te krone nihče naj ne nosi!
pove ti, kako ti je treba loviti,                     Iskrena in srčna moja zahvala,
a drago boš moral jo nagraditi."                   v dar, Vukašin, slavo in čast ti bo dala."
In Vukašin naglo se v sedlo popne               A Vukašin vili odgovor da:
in šarca veselo vzpodbode                             BNi takega treba darila,
in jezero v gori zeleni zazre,                         saj bo mi utešena želja srca,
pozdravi val tihe ga vode,                             če meni boš ženka mila.
kraj jezera vila — oj, Mandalina,                 Oj, Mandalina, zdaj se mi pridruži,
ki sna je objela jo sladka milina.                 na belih mi dvorih v zvestobi služi!"
225
ZVONČEK                                                                                           XXVI—11 in 12
In tožnost prešine vilo tedaj,                         Kopreno in krono brž kralj ji da,
z desnico v desnico mu seže,                         in dvakrat se v kolo zavije
in svatbe hrupne jo sijaj                               in vila se dvigne v višavo neba
vso žalostno s kraljem zveže,                        in bel oblak jo zakrije,
le takrat obsine jo sreča žarka,                     strmečemu kralju glas naznani:
ko mati ziblje kraljeviča Marka.                   »Nikdar me ne vidiš več! Zdrav ostani!"
In Marko skoro bratca dobi,                          In Vukašina prevzame strah:
to Andrija dete je šibko;                               »Kaj, žena, si mi storila!
a Harko v rast ponosno biti,                         Tako je Andrija beden in plah,
telo mu je jako in gibko,                              čigava bo skrb ga gojila?
in ko mu dospe devetnajsto poletje,              Ce nečeš pri meni zvesta oatati,
dovede si ženo v doma zavetje.                    pomisli, da sinu si svojemu mati!"
Pred dvorom tedaj se zlije svet,                    »Ne boj se!" glas iz viiave de,
in Mandalina poprosi:                                    »teh opominov ne rabim!
»Daj, Vukašin, zdaj krono mi spet,              Na dete bo mislilo moje srce
ponosno naj čelo jo nosi,                               in Andrije nikdar ne zabim!"
ko srce me sili, da z našimi svati                In dviga oblak se čimbolj v višine
veselo bi kolo hotela igrati."                         in z Mandalino pogledom izgine.
Poslej pa mati enajst let
ob ranem jutru prihaja,
ponoči prihaja dete gret,
ljubeče mu hrano dovaja,
jo Andrija vidi in Markova žena,
ne vidi je druga duša nobena.
E. Gangl