SMILJAN ROZMAN, MESTO
Mladi pisatelj Smiljan Rozman si je že s svojimi prvimi proanimi deli utrdil ime i2xalziiteaa Ätelta to Odilcritoisrönega, tslkiotraij netuzproBtnega bipazoivaüm foi kritika taajtaüh človeških usod, ki se rojevajo v obdobju tik pred drugo sivetovno vojno in po njej. V zbirki devetih novel z naslovom »Mesto« se zvrstijo z dokajšnjo naglico pred nami
151
desetine in desetine človešlkih likov^ ki zbežijo mimo bralcsa označeni s skopimi, a v bistvo segajočimi potezami. Te zadostujejo, da pred nami zaživi svet vsakdanjih trenutkov, vsakdanjih horizontov malega človeka. Pisatelj se ne utegne ustavljati ob posameznih usodah. Njegov junak je kolektiv. Zaito vedno izbira takšen prostor in tako okolje, kjer je kolektiv najdostopnejšli in najbolj izrazit. V abirki »Mesto« so to ljudje, ki živijo v starem delu mesta ob reki in se srečujejo v gostüni (Reka), različni ljudje, vojaki in otroci na nedeljskih izletih (Park, gostilna, gozd), skupina ljudi v napetem pričakovanju bombnega napada (Zaklonišče), gruča dečkov, ki se igrajo obešanje (Vešala), ljudje iti njihovo različno reagiranje na spremembe, ki nastajajo v vojnem času (Biairake), maJlomleščainska ustaUjienioist in miowoitonoislt, ki se ne da raoltiitli Sm razgibati (Kavama). Prizorišča, kjer pisatelj v širokem obsegu lahko zajame dogajanje v večjli Bkupitoi Oljudi, iso v tej abiirki še pofaopalMšče (PotkiopaliSče), zakotnii »hotel« sumljive vrednosti s sumljivimi ljudmi (Hotel v senoi ljubega boga) in velika stanovanjska hiša s satjem raznolikih človeških usod, razdeljenih v nadstropja in sobice (Stanovanjski blok).
Pisatelj Rozman oblikuje kolektiv vedno v gibanju. Postavlja ga v čas kakršnihkoli sprememb zunaj njega, naj bo to vojna, prihod tujca ali zidanje novega bloka. Ljudi v kolektivu oblikuje iLot posameznike, ki pa so nerazdružno povezani v večjo enoto, v Sloipino. Gibanje teh likov se kaže v premikanju obrazov in rok, v vsakdanjih gibih, ki se vedno ponavljajo. Ne raeiskuje miselnih in čustvenih operacij v posameznih ljudeh. Le malenkostne opombe, ki jih navrže mimogrede, dajo slutiti notranje dogajanje v njih, k čemur pripomore tudi opis vzdušja, ki ga pri Rozmanu zanimivo dopolnjujejo prvine zvočne in svetlobne narave.
Slikovitost in izredno dinamiko svojega proznega teksta dosega Rozman s pomočjo kratkih, ostro zasekanih in sintaktično prepirostih stavkov, katerih vsak je v sebi za-asjdčena potdoiba; vöMkökraJt je zato tak stavek nepovezan z lonimii, ki mu sleidijo, ker moisli iv sebi caliotoo podobo enega salmega zornega kota.
čustva svojih junakov skriva v enostavnih, včasih skoraj banalno izraženih mislih. Skriva jih v opisu bežnega razpoloženja, ki ga karakterizirajo posamezni predmeti. Predmeti ob tem izrednem razpoloženju dobijo specifično obliko in drugačne dimenzije. Rozmanov svet komaj kdaj seže preko enkratnega pogleda navzven. Omejuje se na pre-¦mlilkanije človeakih figurilc, ioltalofc, žena, delavcev, voijialkov, na njihove gibe in na spreminjanje sve-tlobe in zvokov v naravi, s čimer nas prepričljivo in nevsiljivo vodi v zahtevnejše sfere duševnosti svojih ljudi. Ob tem velja pripomniti, da za Rozmanovo pisateljevanje ni brez pomena dejstvo, da se pisatelj ukvarja tudi z glasbo in s slikanjem. Zato je razumljivo, da je njegovo doživljanje sveta odločilno povezano z zvočnimi lin sveltldbhilmii oziroma (barvniilmi wtilsli. Ti veiKlfcotaralt iprežariljo njegov slicar stvarni in namerno preiproslti Stil is tooMn čulsitvenoisti in celo oiahle iHričniosti, ki je Sicer v samem razpredanju zgodb v »Mestu« neznatna. Elementi, ki jih pisatelj oblikuje kot ßlilkar oziinöma kot glajslbenik, močno delujejio na idinamiiko tekstov in na »šititnung'o« celotne pripovedi.
Najdinatničnejša podoba v zbirki je kolektiv v »Zaklonišču«. Strah pred smrtjo je postal ljudem vsakdanje čustvo, ki ga ne kažejo več. Vendar kljub temu v njih neprestano ždi in jih preganja. Zato uživago ob strahu, ki ga očitno kaže tujec, ko se slučajno pojavi v zakl;onišču. Navidezna brezbrižnost stanovalcev in njihova naivno preprosta zloba so znak stiske, ki je na koncu novele našla izraz v pisateljevem navidezno brezbrižnem in hladnokrvnem naštevanju ubitih pri bombardiranju.
Bolečino uničenega otroštva je Rozman izpovedal v najpretresljivejši noveli celotne' zbirke, v »Vešalih«. Tu so junaiki otroci. Njihovo otroštvo je vojna, pobijanje, mučenje. Njihova vsakdanjost je vojna. Kljub svoji otroški krutosti nezavedno občutijo tragiko dogajanja, vendar je vojna zanje le igra odraslih, ki jo kaže posnemati. Samotni otroci, prepuščeni svoji okrutni fantaziji in želji po posnemanju odraslih, v igri obesijo psa. Liki fantičev so stvarni, prežeti z železno logiko otroškega dojemanja in z odmevi misli in besed, ki jih izgovarjajo odrasli in se v otroških možganih po svoje spremenijo in dobijo grotesken prizvok. V tej noveli je Rozmanova obtožba nasilja nad člo-velöom močnejša ikdt v ostalih noveilah, mbrdia zaradi tega, ker uspe ob otroških likih tragičnost tega dejstva stopnjevati do viška in izrabiti čustveno nianso svojega pisanja do poipoloosti.
Vsakdanjost in kolektiv. To sta dva bregova, ki ju Rozman povezuje in jima daje vsebino s tenkočutnim opazovanjem življenja malih ljudi. Vsakdanjost zbuja v ljudeh mao'hne in velike slabosti, zbuja pohlep in egoizem, naivnost in preprostost pa brez-
152
brižnost, saj smo pri Rozmanovih ljudeh komaj kdaj piriča odkritemu odporu. Zavest njegovih junakov redkokdaj pride v skušnjavo, da spozna napake vsakdanjosti in dogajanja okrog sebe in začuti v sebi hotenje po kritičnem presojanju tega. Nihče se ne i pr<Äv4 visabldainooisM. Kiotnaj kldajj Ise upno — motrda teikrait, Ikaidar je njlihova visalkdantjoBit \ motena, pretrgana, kadar se nekaj zgodi (Kavama). Vse je preprosto in vsakdanje, vse i se uravnaiva po nekih Isfaupnilh 'ZjaJfcooih, iM se pioiigraivaljo z malim človekom. Predajajo | se majhnim slabostim, ki včasih po naključju postanejo tragične. Vendar Rozman ne j dovoli tragiki, da se razbohoti in pokaže v vsej veličini. Z grenkim mirom in s skeptic- I nuni zaključki končuje poglavja teh usod, brez očitnega posmeha, brez solza, le s skopimi ugotovitvami, ki spominjajo na stil v časopisnih poročilih.
V svojih novelah poskuša ujeti ritem življenja, ki usmerja anonimno večino pre- ; pnosltiih iljudli. Ti se ne ukwarijiajo tvalilko z žicvlljenjisklimi pretoieisli alli pa jiito hitro poza- j bijo. So srečni in nesrečni, dobri in slabi, predvsem pa so sužnji vsakdanjih dolžnosti 1 in so občutljivi za majhne krivice, o velikih pa ne premišljujejo. Smüjan Rozman je j realist, čeprav imi ne uspe zgraditi sintetične podobe življenja in čeprav ne poskušaj ddgomarijiaiti na doikončmi aalfcaj, cepraw se Seog^itoa vsakršni čustvenosti in liriM, vsakršni \ preočitni prizadetosti ob problemih, o katerih piše, je njegova proza prisrčno razgibana ] in polna bogatih, drobnih moöstrskdh likov, ki so živi in enkratni; ne nepozabni ali ve- i ličastni, ampak skromno človeški in resnični. {
Helga  Glušič      j