Gospodarska knjiga. (Datfe.) Vrst gospodarskih stroškov pa je navadno sedem, namreč 1. davek, 2. dolg na posestvu ali obresti, 3. služabnikom plačilo, 4. dninarji, 5. hrana, 6. razni stroški in 7. zasebni stroški. Naj jih nekoliko razložim, da me boste ložje razumeli. Ko sem namreč jaz prvič tako raeunil, zdelo se mi je, kakor bi mi pri vsaki vrsti nekaj pravilo: tu le si preveč porabil, tam po nepotrebnem izdal itd. Tako hočem tudi v kratkih besedah svetovati kmetom mimogrede, kje in kako si morejo pri jedni ali drugi vrsti kaj pribraniti, če hočejo, in si pri malem zboljšati svoj revni stan. V prvo vrsto slroškov smo zapisali davek, ker ta se mora gotovo plačati. Res marsikateri kmetič večkrat s težkim srcem nese lep denar v davkarijo in včasih se cel6 jezi, da mu ga tako obilno naložijo, pa kaj si čeS? Vsi smo udje velike družine-države in tudi vsi moramo za-njo kaj žrtvovati, da se nara mir in red ohrani. Pomisli, ljubi moj, koliko več morajo za dom in cesarja žrtvovati drugi ljudje p. vojaki, ki inorajo darovati čas, zdravje, ^velikokrat tudi življenje. Dalje pomisli, da raorajo to breme nositi vsi stanovi, kakor tudi vsi tvoji tovariši-kmetje, in če oni zmagujejo, zakaj bi ti ne? Ge pa te le zadene kakšna uima in ti uniči prjdelke, pptoži to svojo nadlogo gosposki v prošnji za ¦ odp«ščenje davka in gotovo ti bodo vsaj nekoliko ustregli. D*uga vrsta gospodarskili stroškov so skoro pri vseh 'kmetih obresti od dolgov. Žalibog, da je danes že malb, rrialo kmetov, ki bi ne bili zadolženi več ali manj. Uzrokov je mnogo. Prvi pa je gotovo ta, da se zemIjišča pri izročanju otrokom vse previsoko cenijo in ko se znesek razdeli med dediče, — mogoče da je bilo še kaj starega dolga, — koj na mah je mladi kmet zadolžen do vratu. Tu bi morali imeti cenilni možje mnogokrat bolj usmjljenje, če ne z mladim gospodarjem, pa s posestvom, da ga ne preobložijo z dolgovi; mladega kmeta pa tako rekoč pribijejo na križ, potisnejo v sliske in težave za celo življenje! Povsod bi morali imeti pred očmi misel, kako težavno je sedanji čas plačevati dolgove kmetu, ko komaj za domače potrebe prideluje. Sploh bi morali imeti cenilni možje vodilo, ne čeniti posestva, zlasti otrokom, kakor je v resnici vredno, ampak kolikor se da z njega pridelki izplačati! Ge bodo ti tako primerno naložili stroškov, ne obupaj mladi kmet, temuč pomisli, da }e vsak začetek težek, da so imeli tvoji predniki jednake težave, pa so jih z bistrim umom, trdno voljo in krepko dlanjo svojo vendar premagali! Skrbi, da boš svoje dolgove spravil v poštene roke, najbolje v kako slov. posojilnico, kjer obresti točno odštevaj; če pa koliekaj mogoče, zmanjšuj o ugodni priliki ludi glavnico (kapital), dokler se ne postaviš popolnoma na la^tne noge! To so, mislim, najboljši sveti v tej vrsti stroškov. Tretje vrste stroškov je plačilo služabnikom. Vsega ne more jeden človek storiti, ker je dovolj dela pri količkaj veejem gospodarstvu; in zato si mora kraet dobiti pomagačev-služabnikov. Toda ti so dandanes dragi! Znam za kraje po Slovenskem, kjer dobivajo moški po 50, 60, celo po 70 gold. letnega plačila, ženske pa po 25 do 35 gold. To je gotovo preobilno za kmeta, ki mora dostikrat skoro polovieo dohodkov šteti služabnikom, da, pogosto sarn stiskati, da more služabnike plačati. Vendar nekoliko se tudi tu da pomagati s tem, da poleg primerneiše plače obljubi kmet služabnikom kaj domače obleke, obuvala itd. Ge je le mir, red in poštenje pri tebi doma, bodo pametni služabniki radi, če tudi boljši kup, pri tebi ostali. Toda letni časi so kratki in marsikrat, posebno na jesen ima kmet toliko dela, da ga ne more zmagovati s svojo družino. Da se torej na pridelkih ne godi škoda, treba mu je najeti dninarjev, da se to ali ono delo prej dokonča. To je četrta vrsta gospodarskih stroškov, ki posebno pri večjih posestvih precej naraste. Toda varčen kmet si ludi tukaj nekoliko pomaga s tern, da dninarje dostikrat plača s pridelki n, pr. krompirjem, repo, sočivjem, sadjem itd. Siromašnemu kočarju in dninarju to vse prav pride, kmetu pa takšno plaeilo manj škode dela, nego če vzame iz mošnje. Ge ludi se pridela doma tu pa tam. dosti živeža, vendar je treba kmetu še zmiraj kaj kupiti, če druzega ne, kakžen drobiž, sol in o večjih praznikib kaj boljšega. To je peta vrsta stroškov — za hrano. Planincem je zavoljo tega trda: treba kupiti — če ajde obilno ne nažanjejo — koruzo, pšeno in druge drobnosti, da ne vštevamo še kake pijače, katero mora skoro vsak večji kmet imeti doma za služabnike ob poletnem Irdem delu. Ravno tu pri stroških za hrano se je Ireba kmetu najbolj varovati, da ne razvadi sebe in svoje družine, ker ravno ta vrsta stroškov je že marsikaterega kmeta pokopala v dolgove in mu vzela posestvo. Kolikor največ mogoče, naj se drži domačih pridelkov za hrano, ne pa kakor imajo ponekaterih krajih kmetje navado, kupovati si v prodajalnicah kavo in meso ter druge fine pa tudi drage jedi! Jeden kruh mora biti pri hiši, pa takšen, da ga vsak more jesti, namreč kakoršen se doma more pridelati. Tako sodi stari kmet o lem, in ta sodba starčka zdi se tudi meni najbolj primerna gledč vsake hrane na kmetih. (Dalje prih.)