. štev
V Ljubljani, v trek . januarija 1879.
Letnik
Inseratl se sprejemajo in velj4 tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
n „ t, i, 2 „ H tj II It 3 ,t
Pri večkratnem tiskanj se oena primerno zmanjša.
R ok o pl si
ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
N iroinino prejema opravništvo (a<ln< nistraeija) in ekR] edicija na tttarem trgu h. št. 16.
PolitiUii lisi za slovenski iariL
Po pošti prejemsn velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr
ta polleta	. . 6 „ — ,,
za četrt leta	. . 2 „ 50 „
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta. . . 4 „ 20 „ za četrt leta . . 2 „ 10 „
V Ljubljani na dom pošiljan velji 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Roinili ulicah štev. 25.
Izhaja po trikrat na teden io sicer v torek, četrtek in soboto.
Nomško-česKa sprava.
Dunajska „ustavoverna" stranka futi, da Be jej majejo tla pod nogami. Njena slabost je bila že poprej očividna, vendar se je še na krmilu ohranila, dokler je uživala zaupanje Bvetlega vladarja. Ko je pa začela tirati svojo brezmiselno nasprotovanje proti zasedenju Bosne, zamerila se je v enaki meri cesarju in grofu Andrassyu. Cesar ne morejo imeti v vidu samo koristi ene stranke, ktere zanesljivost je poslanec Schönerer v čuden svit postavil, cesar imajo v misli korist in slavo cele države, bodočuost in moč cele Avstrije; za to so v pravem spoznanji, da ima država , ki je bila iz zapada potisnjena tako iz Nemčije kakor iz Italije, prihodnosti iskati na iztoku, krepko poprijeli se misli zasedanja Bosne in jo tudi izvršili. Koristi cele države in svitu cesarske moči je enako, naj bodo prebivalci Bosue Nemci ali Slovani, saj kaže izgled Rusije, da se tudi na slovanskih ramah dado sezidati mogočne države; zato svetlemu vladarju nikdar niso mogli ugajati enostranski in malosrčni pomisliki usta vovercev in Madjarov, ki se bo,e pomnoženja slovankega življa. Posebno pa zdaj, ko je delo zasedanja Bosne slavno dovršeno, ne more tisti stati v svitu pravega patriotizma, kdor govori proti okupaciji, ker bi to pomenilo ponižanje države in spoznanje popolne nezmožnosti. Umevno je tedaj, da vladarju niso priljubljeni uni kričači, ki hočejo Bosno Turkom nazaj izročiti. Da se je ustavoverna stranka v to opozcijo zagrizla, to je bil začetek njenega konca. Ko je stranka zgubila zaupanje in simpatije pri merodajnih in odličnih krogih, bilo je tudi z njeno močjo in slavo pri kraji. — Andrassy dobro vč, in za časa Hohenwarta se je pokazalo, kako lahko je ustavoverce v kozji rog vgnati, ako se jim vzame vladna podpora Znano je tudi, da se je stranka pri nemškem
ljudstvu samem, iz kterega je izšla , ob zaupanje spravila. Slabo gospodarstvo , prevzetnost in preziranje ljudskih potreb je pri vseh avstrijskih narodih, Nemce ne izvzemši, diskre-ditiralo tako parlamentarizem, kakor posebno liberalne kričače ; da nemško ljudstvo ni proti zasedenju Bosne, da je tedaj v nasprotji s svojimi poslanci, kaže nam dosti neumetnih izjav.
Bližajo se volitve za nov državni zbor, in ustavoverna stranka, ki se je tako navzgor in navzdol ob vse zaupanje spravila, nima dosti upanja zmagovati, posebno če se jej odreče vladna podpora, in to bi se znalo prav lahko zgoditi, ker so merodajni krogi razkačeni, da jim ustavoverci toliko nagajajo zaradi Bosne.
V	tej svoji zapuščenosti in sili gledajo ustavoverci okoli, kje bi se našel kak pomočnik. Toda oni ne zagledajo nobenega prijatelja, ker so se bili vsem narodom zamerili. Včasih so bili navajeni, pomoči iskati in dobiti pri Madjarih ; pa takrat so bili Madjari bolj previdni, večina madjarskega zbora je zvesta ostala vladi in ne nasprotuje okupaciji. Ustavoverci so računali na propad Tis/.inrga mmisterstva, pa so se zmotili, na svoji strani imajo le ogerske levičnjake, ki jim pa ne morejo pomagati, ker so sami v manjšini. Tako je prišlo, da so ustavoverci osamljeni ostali.
V	tej sili so se domislili, da biva v Avstriji mnogoštevilni češki narod, čegar poslanci stoje složni vkup kot krepka, kompaktna stranka; ko bi se dala s to krepko narodno stranko, ktera se je branila celih osemnajst let proti tolikemu nasilju, ko bi se dala s to stranko kaka zveza narediti — so si mislili — to bi bila lepa pomoč za ustavoverce. Poprej toliko zaničevani in zasmehovani Čehi so postali na enkrat delaven, premožen, izobražen, kulturen narod, kteri je vreden ustavovernega prijateljstva. Pride „N. fr. Presse" in prinese na za
čudenje sveta božičen članek, v kterem povdarja potrebo sprave s Čehi. In tako se je razgovor začel, čehi kažejo spravedljivost, kakor vselej, a do sklepov se ve da še ni prišlo nobenih. — Želeti bi bilo, da se naredi sprava med avstri jskimi narodi. Pa treba je, da si stvar nekoliko natančneje ogledamo.
Ustavoverna stranka je prišla do tega obupnega sklepa samo zaradi velike zadrege, v kteroje zagazi a ; ona ne vidi druge rešitve, ko z zdravim in krepkim življem češkim. Podobna je slabemu gospodarju, ki je vse premoženje zapravil in se ne ve drugače rešiti, ko tako, da si poišče kako bogato nevesto. Tak slab gospodar vsakako pametno ravna, da svoje stanje zboljša b kako srečno ženitvijo; vprašanje je pa, ali je tudi od takih starišev pametno , če svojo hčer takemu zapravljivcu izroči» in ga s svojimi težko prihanjenimi novci pogube rešijo? Skoro, dane. Ustavovercem ni za spravo med Nemci in Čehi; njim jo le za svoje gospodstvo; in ker ga sami ne morejo več obdržati v rokah, iščejo pomoči pri Čehih. Bojč se, da ne bi po bodočem prevratu ob vso veljavo prišli celo pri nemškem prebivalstvu ; bojč se, da jih ne bi celo med Nemci izpodrinili katoliški možje in federalist;, dosedajni zavezniki Slovanov.
Vprašati je: ali so ustavoverci res pravi zastopniki nemškega prebivalstva v Avstriji, in ali so oni poklicani, pogajati se s Čehi? Kakor smo zgoraj povedali, in kakor je obče znano, stoji ustavoverstvo celo med Nemci na slabih nogah ; zato bi bilo prenagljeno, v zvezo stopati s stranko, ki je že ob vso moč in ki se hoče ravno sto zvezo še nekoliko pri moči ohraniti. Bolje bi bilo, da se počakajo nove volitve, ki bi se morale popolnoma nepristransko vršiti; potem bi se pokazalo, kdo ima prav za prav nemško prebivalstvo za seboj, in s kom tedaj bolje kaže, v zvezo stopiti. Do-
Solza.
(Dalje.)
Na dalje so resnične solze. Te pa zamo-rejo prav mnogovrstne biti. Tako solze veselja, radosti. Ako ti v prsih od prevelike radosti vre in že misliš, da ti mora počiti srce, poišče si zdravila: oči kipč gorkih zolz. One te polijejo, ako se zopet snideš b tebi dragimi osebami. Mladega Tobija sta prijazno sprejela Ana in Tobija, ga poljubila: „in oba sta se jela veselja jokati." Koga ne bi genil prizor spoznanja med Jožefom in njegovimi brati? „Jožef, zagledavši brate, se je zajokal naglas, da so ga slišali Egipčani in cela Faraonova hiša. In kj je objel svojega najmlajšega brata Benjamina, se je jokal in tudi ta se je jokal na njegovem vratu. In Jožef je vse svoje brate objel, poljubil in se jokal pri vsakem." Srečata se po dolgi ločitvi iskrena prijatelja, zmanjka njima besed, da Bi razodeneta, kar čutite srci, a solze so njima dovolj razumljiv
tolmač neizmernega veselja. Solza, ki ti jo izvabi veselje nad srečo sobrata, poviša te čez navadnega človeka; priča je tvojega blazega, nepokvarjenega srca.
Solze notranjega ganotja. Razžali te morebiti prijatelj, a po tem te z milim v srce t egv jočim glasom odpuščenja prosi, zabliska se ti v očeh kakor jutranja rosa — ti Be posolziš. Do solz te ganejo veličastni prizori bodi iz fizičnega bodi iz moralnega življenja, lepi govori, harmonično svirajoča godba, milo doneče petje, vrlo pisani umotvori, krasne podobe. Včasi pa ti oči porosi kaka reč sama vsled svoje veličastne ednostavnosti. Solz ganotja se je prav težko ubraniti. Vstavljaj se jim, kakor le najbolj veš in znaš, nič ne pomaga. Kadar se jim ponudi prava priložnost, posilijo in prevladajo najkrepkejšega junaka. Nikdo ne odreka rušitelju mest, mnogoskušenemu Odiseju, možtva in junuštva; a ko je slišal pri Fejaškem kralju Alkinou božjega Demodoka milo ope-
vati vojsko Trojansko in osodo grških junakov, jokal se je kakor dete : „Odisej pa prime krasni škrlatni plajšč se svojimi krepkimi rokami, ga potegne čez glavo ter si zakrije zalo obličje; kajti prikrival je Fejakom solze, ki so mu tekle iz očes. Ko je nehal božji pevec, obrisal si je Odisej solze .... Ko je pa zopet začel, za-kril si je Odisej z nova obraz ter jel jokati.1' Komu se junak se svojimi solzami ne prikupi še bolje? On ni le zmožen resnih, mrzlo pre-vdarjenih, nego tudi milih, nježnih, na človeško srce blažilno vplivajočih občutkov. Ravno lepota takih opisov hrani od stoletja do stoletja Homeru prvo mesto med največimi veleumi, pravi Chateaubriand, pišoč o prednostih Ilijade in Odiseje. Voltaire, mož trdosrčnega značaja, solzil se je neprenehoma, ko je čital v prvih Mosesovih knjigah povest o Egiptovskem Jožefu. A ko je prišel do prizora, v kterem se je dal Jožef svojim bratom spoznati s presunljivimi besedami: „Jaz sem Jožef1, udložil je
staviti je tudi še treba, da bi ne bilo posebno lojalno od Čehov, ko bi z ustavoverci stopili v tako zvezo, da bi postali nasprotniki svojih dosedanjih prijateljev, Tirolcev, Slovencev in Dalmatincev. Ako je mogoče v nemških pro vincijah dati konservativni stranki prevago in moč v roke, potem tirja poštenje in zvestoba od nas Slovanov, da raje tem roko podamo ki so nas toliko let podpirali, nego onim, ki 80 nas vedno zatirali. Pravi se Bicer , da politika ne sme poznati čutstva iu sentimentalnosti, vendar je treba pomisliti, da nam je nemika konservativna stranka pravičneja že po svojih nazorih , ustavovercev prijaznost pa □c bo nikdar zanesljiva , nikdar odkritosrčna, ker je le po okoliščinah prisiljena. Tudi z Madjari so naredili spravo, pa vendar čakaio težko kake ugodne prilike, da bi Madjare spet pod svojo oblast spravili. Za nas bo tedaj zmirom bolj varna zveza z nemškimi katoličani.
Sicer pa o nas Slovencih še ni bilo govora. Kakor ustavovercem cela stvar iz srca ne gre, tako tudi ne mislijo na občno spravo, ampak da jim Čehi zadostujejo in da bodo z njimi dovolj močni, nadalje brzdati katoliške Nemce, Slovence, Dalmatince in morda tudi Poljake (Ru-sine imajo tako že v žepu). Odkar kranjski deželni zbor ni več naroden, o nas Slovencih nič več ne govore, ker smo Jim premajhni. Zato se tudi na nas ne bodo ozirali, ko bi prav s Čehi kako pogodbo sklemii. Od Čehov pa mi tudi ne moremo tirjati, da bi za nas prej skrbeli, ko za sebe; oni bodo morda spravo naredili, če jim bodo pogoji ugodni, nas pa bodo prepustili samim sebi; prišel bo čas tudi za nas.
Konečno pa še ponavljamo svojo misel, da Eaj bi se čehi ne prenaglili, naj bi čakali do prihodnjih volitev. Če bo kazalo, da mora do sprave s Slovani priti, potem bodo čehi bolj lojalno in pošteno ravnali, ako se zvežejo z nemškimi konservativci. Rieger je nekdaj rekel: „sprava je le 8 katoliškimi Nemci mogoča", tudi češki listi so zmirom povdarjali, da z ustavoverci in sedanjo vlado ni sprave. Naj bi zdaj dobro prevdarili, ¿akaj so tistikrat tako govorili, in naj bi se ne prenaglili. Sicer pa je Rieger zadosti moder in skušen politibar on bo že našel pravo pot. Poštene sprave, brez izdajstva nad prejšnjimi prijatelji, se bo veak pošteni domoljub razveselil.
Xc bo še miru.
Pričeli smo ravno dobro novo leto, leto, kojemu je dana naloga, da reši zamotan po
ložaj, kakor ga je pustilo leto, osodepolno in velevažno.
Iskreno mora vsak pravi človekoljub želeti, da se že enkrat poleže vihar in razpode pogubonosni sivi oblaki z obnebja evropskega, ki prêté pogubo človeštvu, raztrgati vezi prijateljstva posamnih držav in tako naščuvati druzega zoper druzega, da bi se bili enako brezumui zverjadi.
A nič še ni upanja; ni še zasvetila milo bliščeča danica na temnem obzorji, oznanujoča mir uarodum. Osodno vzhodnje vprašanje ne bliža se še svojej rešitvi*), angleško - afganistanska vojska ni še potihnila, sreča obrnila se še ni odločno na nobeno strau, tudi ne na angleško, kakor navadno poročajo telegrami o vednih zmagah, a takoj drugi dan morajo take vesti zopet preklicati kot neresnične. Ne posreči se jun vse tako, kakor bi si ž-deli in si že domišljuiejo. Poročali so sicer, da je afga-oiski emir Šir Ali pobegnil iz glavnega mesta, ne brigajo se za vlado in deželane, v bližnji Turkestan pobegnil, dalje, da je njegov iz ječe izpuščeni sin prišel že v Djelalabad, da sprosi miru od Angležev. Gotovo jako se smehlja sreča Angležem, češ, vsaj jim gre vse kakor si žele, poreče marsikdo na prvi pogled; a pomislimo, je li vse to istiua, stavijo li Angleži svoje upanje na trdno podlago, ali si zidajo zlate gradove v zračne višine ? Morda je pobegnil Ali proti severu samo zato, da lam kake spletke pripravlja samopašnemu sovražuiku; in da je angleško poročilo, da je pobegnil v Turkestan, bode Angležem še nevarnejše , kajti oudi na meji zbira Rus svojo vojsko, in že komaj čaka, da se mu ponudi prilika , prihiteti na pomoč svojemu prijatelju. General Robert ni še poplavil vsega Afgaui-staua, ni še osvojil glavuega mesta Kabula, a rtcimo, da tudi to doseže, kar se je zgodilo 1. 1839, se li ne more tudi kaj tacega zgoditi, kakor takrat, ko se je edinemu zdravniku posrečilo rešiti se in sporočiti v Indijo tužno novico, da je zmagoslavna angleška vojna po-tolčeua do zadnjega moža ?
A ne samo, da se štrena , kojo smo že lani popustili jako zmotano, veduo bolj meša, marveč napravlja se vnovič vozel na osodnem motozu; iz Pariza poroča časnik „Frange" važno novico, da je Francoska vlada poslala
*) Telegram iz Petrograda 3. dan t. m. sicer poroča, da so iz Carigrada prišla dovoljna poročila. Dogovarjanja med Rusijo in Turčijo zaradi staluega miru so se pričela, a koncoui dostavlja, da bi bilo pričakovati kmalo srečnega miru, da ni v Carigradu vse tako negotovo iu vzburjeno. — Tedaj še malo, malo upanja
Op. pis.
biblijo, ter se glasno zajokal. Veličastna pri-prostost sv. pisma genila je sicer marmornato srce — do solz. Tej vrsti še pripadajo spo-korne solze. Ni kaj bolj ginljivega, kakor so solze resničnega kesa. Kralj David je po storjenem prelomu božjega zakona zdihoval: „Solze so mi moja jed in pijača noč in dan." OJ milega pogleda svojega mojstra v srce zadetega in od žalosti zarad hudobije vsega potrtega Petra ni mogel evangelist boljše, ozbiloejšr naslikati kakor: šel je ven iu je milo jokal — et egressus foras, flevit amare. Malo a veudur dovolj nam je povedal od Boga navdahntn pi Batelj, da se spoprijaznimo z zatajevalet m Sina božjega.
Solze žalosti, bridkosti. One ti stopijo v oči, ako po nedolžnem krivico trp š, ako se spomniš nesreče, ki te je doletela nenadoma. Zatiranej vdovi tečejo solze po licu ; ona stoka zoper krivičnika, ki jej jih izžema. Osamela žena plaka po umrlem možu. Mož, če drugače I e tako trdosrčen, posolzi se pri mrtvaškem!
odru svoje ljubljene sopruge. In ako že ne poprej, vtrene se mu kakor vioska jagoda de bela Bolza v trenotku , ko se pri gomili s pe ščico prati za vselej poslovi od S70je zveste. Curkoma se vdirajo po obrazu vroče solze očetu in materi pri zgubi njunega morda edinega otroka. Ko so hudobni Jožefovi bratje pokazali nčaku Jakobu krvavo suknjo njemu tako dra-geg* sinka: „raztrgal je svoja oblačila in je
objokoval svojega sina dolgo časa.....Ni
se dal utolaž ti rekoč: „Žalosten pojdem k svo-|emu sinu pod zemljo. Iu jokal in žaloval je neprenehoma." Ko so kralju Davidu naznanili da je Absalom usmrten, „postal je žalosten Šel je v hram nad vratmi ter se milo jokal In gredd govoril je tako: Moj sin Absalom Absalom moj sin! kdo mi pomore, da umrjem
|az mesto tebe !.....In zagrnil je svojo glavo
ter jokal z močnim glasom: Moj sin Absalom i Absalom moj sin I moj Bin l1' (Konec sledi.)
ultimatum Tuoiškemu boju. Tovod novemu nasprotju bilo je, kakor omenjeni časopis naznanja, sledeče: „Nov italijanski poslovodja Maccio prispel je v Tunis z vojnim parnikom. Dan potem izkrcale so se čete laškega par-nika in so prišle v mesto z orožjem in z godbo. V tujih lukah se večkrat zgodi, da častniki tujih narodov pri domači vladi pro-8'jo dovoljenja, da s svojimi četami stopijo na kopno in se ondi začno vaditi. A ni še davno od tega, ko Tuniški bej ni dovolil Francoskemu glavnemu konsulu, gospodu Rostanu, da so iskrcajo vojaki „Champlaina", koja ladja ježe tri mesece ležala v pristranišču Kartage, ako tudi zvunaj mesta na grobu sv. Ljudevita *). Zaradi tega dolžna je francoska vlada ener-g čno postopati, in Bvesti smo si — konča „France" —, da bode gospod Waddington spol-nil svojo dolžuosnost".
Poročajo sicer tudi o drugem povodu, vsled kojega bi bilo nastalo nasprotje, in koji bil bi po mnenji „Ob^ora" nekako naslednji: Tuniška vlada je baje prezrla pravico posestva francoskega grofi Sancy-a, koji je pred več leti sklenil pogodbo z bejom o napravi velikih žrebčarij. Sicer se nič natanjčneje ne ve, kaj se je potem godilo, marveč samo govore , da je tuniška vlada prikrajšala zahtevno komisijo in se zelo zagrozila, da bode Sancy-a tö silo izgnala iz posestva. Zdaj zahteva francoska vlada od tuniške, da se spriča pred njenim glavnim konzulom, in vradnike, koji so to zakrivili, odpusti, grofu pa prizna prihodnjih 90 let pravico do obširnih posestev.
Najnovejše poročilo po „Agence Ilavas" Tunisa zadnji vzrok popolnoma zanikuje z besedami: Tuniški vladi ni došel noben ultimatum od Francoske zaradi razmer med grofom Sancy-em in tuniško vlado. Pričakuje se, da bode Francija zahtevala, da se Tuniška opraviči in odstrani kompromitirane vradnike, n da bode odločno tirjala komisijo.''
Ali naj si bo vzrok in povod temu tak ali drugačen, istiua je, da to niso prazne fraze, kakor tudi prvi strel o Nevesinji ni bil samo prazen strah, kakor so se turkoljubi ustili, marveč postal je največe važnosti, kajti pretresel je vso Evropo, da celo daljno Azijo.
Mogoče, da postane Tuuis oreh , nad ko-jem boste še brusili zobe Francoska in Laška. Raznesla se je Bicer tudi novica, kakor da bi avstrijski general - konzul podpihoval tuniško vlado zoper Francoze, kar bi hoteli sovražniki Avstrije, kar je pa takoj zavrnila in za laž proglasila „'Wiener Abendpost". Še tega se nam manjka; vsaj smo že tako zamotani in zapleteni! Bog nas varuj enacih misli in skrbi na dalje, naj med seboj vsi svoje poravnajo; bodimo veseli, da srečno končamo okupacijo sosednje Bosne in Hercegovine; osobito pa naj gledajo merodajni krogi na to, da odstranijo notranje boje!	—n -
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 13. januarija.
(I iicmčko-čcskl spravi se po časnikih še vedno razgovor plete. Ustavovercem stvar ne gre od srca, Herbst potrebuje le večine v državnem zboru, da bi grofu Aodrassyu lože nagajal. Čehi so spravedljivi, nemški listi pa bo nekteri za, drugi zoper spravo. V denarnih vprašanj h bi se dala nekaka edinost doseči, da bi Be vedno večim zahtevam Madja-
*) Kakor znano, padel je kralj Ljudevit IX. pri obleganji mesta Tuuis vsled ojdi nastala kuge let» 1270.	Ti».
rov moglo nasproti stopiti. Druga pa je v kulturnih in verskih vprašanjih: Cehom je na eni strani nemogoče glasovati za narodnostno potlačenje Slovencev in Poljakov, ker tako daleč se še Poljaki niso nikoli spozabili, da bi bili glasovali zoper jezikovo ravnopravnost Slovencev ali Čehov; v takih vprašanjih bodo morali še zanaprej z opozicijo glasovati, na drugi strani pa so češki poslanci večinoma Staročehi, in kot taki bodo morali glasovati z nemško konservativno stranko; nadalje kot zastopniki poljedelskega, kmečkega prebivalstva ne bodo mogli v zvezi z velikimi obrtniki in meščansko stranko glasovati zoper kmečke ko risti. Tedaj ostane le še malo stvari, o kterih zamerejo z ustavoverci ene misli biti, in ni toraj čudo, da imajo ustavoverci le malo simpatij za to spravo ; saj bi se nikdar ne zmenili za njo, ko bi ne bili v tako silnih zadregah in v tako očividnem propadu.
Mi tedaj ostanemo pri naši v današnjem članku razpravljeni misli, da naj Čehi obravnave zavlečejo do prihodnjih volitev; potem pa naj bodo previdni in naj vrednosti ustavo-vernega prijateljstva ne precenijo, naj si ohranijo zmirom proste roke, da se ustavovercem ne bodo tako z zvezanimi rokami izročili, kakor Hrvatje Madjarom !
Na Dunaji se snide uvel {generalov, med njimi nadvojvoda Albrecht', generali Fili-povič , Maroičič, Kuhn , Jovanovič, Sclionfeld, Tegettboff. Posvetovali se bodo, kaj bi se dalo vsled skušenj bosenske vojske v naši armadi prenarediti. Morda pa pride še kaj druzega v razgovor, česar še ne vemo.
V nanje države.
Kfa TVeinŠK-ein je čedalje bolj prijetno. Bizmark hoče zadušiti še zadnji dihljej Bvobode. Nemški parlament je bil tako že od nekdaj zelo krotak in je navadno Bizmarku na vse prikimaval. Pa silovitega ministra še to malo opozicije jezi, kar je še doživi od 3traui poslancev , zato hoče narediti postavo, vsled ktere poslauci ne bodo smeli več govoriti, kar bodo hoteli, in se bodo mogli za njih besede kaznovati. Takega zbora na celem svetu ni, da bi poslanci ne smeli govoriti, kar se jim primerno in pravično zdi, ali da bi se smeli kaznovati za njih besede. Tak parlament bi bil zaies smešen. To se godi, taki nasveti se stavijo v deželi, ki jo nam nemškutarji vedno v izgled postavljajo, ktera bojda vse druge prekosi v svobodeljubji (!), kulturi, civilizaciji, učenosti itd. Prusaki so s svojo baharijo res daieč prišli I — Ni dvombe, da bo ta postava zavržena, ker bo katoliška stranka kakor en mož proti nji glasovala, pa potem bo državni zbor razpuščen, iu če Bizmark prav z novimi volitvami nič ne opravi, je vendar dosti ža lostno za popruseno Nemčijo, da bo take po-skušnje mogoče.
V Atenali se zopet nekaj rentačijo zoper Turke, ker jim ti nečejo z lepa vsega odstopiti, česar žele. Albanci pa pravijo, da ne bodo Črnogorcev v Podgorico spustili. Zdaj že pol leta nič ne beremo , ko samo od tiste albanske lige in o njenih grožnjah; radi bi že videli kaj dejanj I
Izvirni dopisi.
Vz Šenčurja. 11. januarja. Da na-narodna zavest med priprostim ljudstvom napreduje, to more z veseljem priznati vsaki, ki se količkaj briga za dogodbe v domovini. Iu k temu gotovo pripomorejo največ slovenski časopisi in lahko umevno pisane knjige. Tudi zdaj v novo pričetem letu je pri nas začelo
bolje kazati in napredovati narodno življenje, po tukajšnji vasi vneti so kmetski možje in mladenči posebno za čitanje časopisev. V prejšnjih dveh letih so nas vrlo podpirali in nam blagodušno posojevali slovenske časopise, kakor „Slovenca", „Zg. Danico" „Zvon" čestiti go-pod župnik M. Povše, „Novice" pa tukajšnji domoljub in posestnik g. M. Okoren , za kar jima bodi v imenu vseh prisrčna zahvala.
Letos se nas je pa združilo iz vasi več mož in mladenčev , osnovali smo skupno knjižnico in nabrali skupaj čez dvesto slovenskih knjig v prostorni sobi, naročili bodemo kake štiri slovenske časopise in to bode gotovo veliko pripomoglo k omiki in izobraženju pri-prostega ljudstva. Naj bi to napravo posnemala marsiktera vas ali fara po naši domovini. Se ve, da pri tem ne more eden ali dva vsega, veliko je treba truda in prigovurjanja, da se dopove in razloži ljudstvu korist in namen te naprave. Največ nam je pripomogla k ti napravi zapuščina blagega in uepozab-ljivega ranjega gospoda J. Zormana, bivšega kurata v Katinari pri Trstu. Zapustil je omenjeni gospod tukajšnji domači rojstni hiši jako lepo število slovenskih knjig in te so dokaz, koliko je blagi gospod daroval novcev za literaturo slovensko. Vložil nam je prvi «daj v knjižnico vse knjige in časopise stričnik ranjega gospoda, F. Zorman.
Že v lanskem letu se je ob nedeljah zbiralo iepo število mož in mladenčev v tukajšnji prostorni hiši pri Igleju, in so pazno poslušali , kadar so se brali slovenski časopisi, posebno poročila iz vojske, kako da so se junaško borili naši fantje v Bosni za oslobode-nje naših trpečih bratov Slovanov, iu kake grozovitosti da so počenjali dušmanini z avstrijskimi vojaki. Posebno veliko je tudi pripomoglo to berilo ob času volitev v deželni zbor, dobro so naši ljudje vedeli vse zvijače in nakane naših nasprotnikov, in to vse, ker so nam jako skrbno vse prinašali domači časniki v poduk, kako se vesti v tako resnem času.
Največ je pri tem želeti in delovati na to, da bi se ta domača knjižnica prej ko mo goče prerodila v „Bralno društvo", da bi se ob tem narodnem ognjišču vsi šenčurski domoljubi, možje in mladenči zbirali, da bi se učili in si blažili um in srce, pri tem pošteno zabavili se s knjigami in časniki, kterim je geslo: „vse za vero, narod in cesarja!" Zato sklepam te vrte s klicem: „Viribus unitis! — Združimo se in osnujmo si tako „bralno društvo" ter s tem stopimo v vrsto drug h celo še mauj-ših krajev, ki taka društva že imajo."
F. F.
Iz Celja 9- januarja. (Deželni šolski svet štajarski pa krščanski navk v uaših šolah.) Že pred letom dni je ukazalo visoko c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje, da se ima po vseh javnih šolah podučevati krščanski nauk po dve uri na teden. Vsled tega ukaza zahteva gospod katehet na tukajšnji 3raz-redni meščanski šoli (Bürgerschule), da se mu v vsakem razredu dovolite po 2 uri na teden za krščanski nauk, Toda učiteljska konferen-cija se temu ustavlja, češ: „naša meščanska šola je deželna, odgovorna edino le deželnemu odboru, oziroma deželnemu šolskemu svetu, ta pa je le samo v prvem in drugem razredu dovolil po 2 uri za krščanski uauk v 3 jem le eno samo ua tedeu, toraj ministeri-jalni ukaz ne zadeva naše šole." Deželni odbor in deželni šolski svet Bta ta sklep odobrila. G. veroznanski učitelj se je po visoko častitem knezoškoftj.ilcem ordinarjatu že prec
več kakor enim letom pritožil zoper ta odlok na višem mestu , toda do današnjega dne ni dobil nijednega odgovora na svojo vlogo, — v 3tjem razredu meščanske šole pa sme zdaj že drugo leto le po eno samo uro na teden podučevati. Ministerstvo ukazuje, ali zdi se, kakor da bi se manjše oblasti ne brigale za ta ukaz. Zares čudno !
Drug Blučaj. Osnovala se je početkom tega šolskega leta v Celju 2razredna nedeljska šola za rokodelske učence; oskrbljevati jo imajo učitelji tukajšnje mestne šole. Gospod katehet tirja, da se ima v vsakem razredu podučevati krščanski nauk po eno uro; predlog se pošlje dtželnemu šolskemu svetu; ta pa krščanski nauk izbriše iz naučnega načrta češ: „da po državljanskih postavah se ne sme nihče, ki je že 14. leto s\oje starosti dopolnil, siliti, da bi se učil krščanskega nauka; in gospod katehet ostane zopet na cedilu. Gospod ravnatelj je sicer toliko prijazen, da dečkom nasvetuje, naj bi se tudi krščanskega nauka učdi, ker jim utegne ta tudi hasniti, pa ko fantje zvedo, da k temu poduku niso prisiljeni, začnejo drug za drugim od krščanskega nauka izostajati. — Ni čuda, da po vsem tem tožijo zarad razposajenosti mladine ! Še ena misel se mi tukaj vriva iu naj se „Slovenec" nikjer ne zameri, da jo javno izrazi. Po vseh naš h krajnih, okrajnih in deželnih šolskih svetih sedijo tudi zastopniki katoliškega du-hovenstva. Gotovo v njih ne sede tiho, ali kako je to, da je o njih tako malo slišati in da se tako godi? Ali pa vendar-le preveč molče? Glejte duhovnike na Tirolskem! kakšen hrup je med njimi vstal 'pretečeuo leto, ko je nekov dekan Mayer vstopil v deželni šolski svnt v Inomostu! Kako so protestirali! Skoro uiu ni druzega ostalo, kakor izstopiti iz deželnega šolskega sveta. Potem je tudi pom sliti, da naše šolske postave so ranjki sv. Oče Pij IX. blagega spomiua — naravnost kakor škodljive zavrgli.*)
I» ftlOMtaru , 30. decembra 1878. (Poraba milih darov.) Dosedaj se še jaz v Vašem cenjenem listu nisem nikdar oglašal, a danes, prosim, dajte prostora mojemu oskromnemn dopisu.
Ni moči zadosti hvale izreči skrbljivosti in človekoljubnosti „patrijotičnemu društvu" blagih gospoj, katere res po angelski obračajo pozornost na uboge ranjene naše vojake, ki so zastavljali život in kri za slavo našega cesarstva. Te blage žene so prav po samaritan-skem vzoru nabirale darov „in natura" in v novcih, da bi se nesrečnim trpežnikom po bolnišnicah, kolikor moči|, olajšal njih obžalovanja vredni položaj. Iludo mi je, a vendar moram, resnici na ljubo — kakor gosp. Levstik pravi: „odpreti usta ua stežaj" — in povedati , da se ti blagosrčni darovi, če ne vedno, vsaj večkrat zlorabijo. Pošiljalo se je sem-ka| k nam iz omenjenega: viua, piva v bute-lijah, finih smodek, različnega žlahtnega sadja, perila, itd., kar se je imelo razdeliti ranjencem , a to so nekteri zdravi po največ „velikodušno" porabili za svoj želodec! Ubogi ranjenci niso prejeli ničesar, nego raztrgano cesarsko perilo!!!
Kakor sem dalje čul iz zanesljivega vira, je neki človek, ki je bil ondi, vračujoč se od ondod peljal soboj več kovčegov, napolnenih s perilom in smodkami, da se bodo doma pre-blačil in kadil , smejoč Be dobrohotnosti ple-
*) Kakor vidito, smo morali veliko dopisa predrn-gafiti, veliko stavkov tudi izpustiti is ozira do državnega pravdnika, ktercinu se nova šola dobra iu blago-nosua zdi.	Vredn.
menitih dam, ktere — se \6 — niso imele namena obdaroTati tacih Bamogoltnikov!
Tu se vidi, kako se oddajejo darovi plemenitih gospejl Vendar naj jih to nikakor ne ostraši t njih čiovekoljubnem delovanji, ampak opozorujemo jih, da v bodoče te milosrčne do-brodejnice pri izročevanji svojih darov strože naročajo, naj se ubogim ranjencem namenjene pošiljatve porabljajo jedino v to , za kar so jih odmenila njih blaga srca! To sem izprego-voril v korist svojim sotrpincem. —
F. K, rekonvalescent.
Domače novice.
V Ljubljani 14. januarja.
{Mestni zbor) ima danes sejo. Dnevni red je obširen, med drugim pride na vrsto: nasvet zarad pomnoženja policajev , brod čez cesarski graben, mestno zemljišče na gradu, prošnja za postavo zoper oderuhe, boljša raz-Bvetljava po predmestjih itd.
(Pasji davek). Kakor tukajšnji magistrat naznanja, se bo pasji davek ta mesec pobiral. Do svečnice mora vsak pasji gospodar po novo marko priti in davek odrajtati, sicer bo vse take pse brez nove marke konjač polovil.
Razne reči.
—	Katoliško .tiskovno društvo mariborsko bode imelo v sredo 15. januarja ob 11. uri dopoludne v stanovanju g. predsednika, prof. Križaniča svoj občni zbor.
—	Nesreča pri ogrebanju snega se je pripetila na kolodvoru v Mariboru, kjer je delavec na železnično svetilnico s snegom pal tako nesrečno, da se je z levim oprsjem na njo nataknil in smrtno ranil.
—	„Besednik" v Celovcu je z novim letom nehal izhajati. Da narodno življenje med koroškimi Slovenci ne zamerje, treba bode rodoljubom resno prevdarjati, kako da nadomestijo zamrli list. List Karnthner Volksstimme, je Bicer jako izvrsten, a Slovenci potrebujejo domačega slovenskega berila.
—	Cerkvene pesmi. V tiskarni J. Krajec-a v Novemmestu prišle so ravnokar na BVitlo: ,,Cerkvene pesmi", Mašne, Marij-ne in Sv. Telesa, za mešan zbor, vglasbil P.
H.	Sattuer. Zbirka obsega v lični obliki 16 lahkih, dostojnih pesem; naročeva se pri g. J. Krajec-u ali pri skladateliu samem v Novemmestu, ter stane 50 kr. Kdor pošlje po nakaznici 50 kr., dobi jo franco.
—	Hrvatska literatura meseca januarja, februarja i marca 1. 1878.
1) Rad jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti. Kujiga XLI. M Zagrebu 1877 C.
I.50	for. Sadržaj: Prilog za poviest glasbe južnoslovenske. Kulturno-historijska študija. Bd Fr. Š. Kuhača. (Nastavak). — Prirodoslovne theorije i Danvinizam. Od Kj. Vukotinoviča.
—	Uzrok munjotvornoj sili. Od M. Sekuliča.
—	Preporod biskupije zagrebačke u XIII. vieku od Ivana Tkalč č.t. — O parasitskih Bibilantih iza gutturah u slavenštini, Ad Lavoslava Geit-lera. — Dr. Janko Šafarik. Od Stojana Nova-koviča. — Svetčana sjednica jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti.
2. Nazivlje korita i jedrila u hrvatskom, njemačkom italijanskom jeziku. Složio B. Ba-bič priv. ravnatelj kr. nautičke učione u Bakru. M Kraljeviči 1877. Str. 22. Važna knjižica za mornare.
3) Na čemu smo? Brošura dr. Antuna Starčeviča- U Zagrebu 1878. Dionička tiskarna 20 str. u 8mini.
4)	Zaodrug pripovedka za srbsku mladež od Petra Despotoviča (nagradjena po Matici srbskoj) U Pančevu 1878. Štamparija brače Jovanoviča. 23 str.
5)	Roman siromašna mladiča od Octava Fenilet-a preveo Gj. P. Pančevo 1878. Štamparija brace Jovanoviča 260 str.
6)	Kratko pčelarstvo za početnike napisao M. D. Dejanovič. Pančevo 1878. Štamparija bruce Jovanoviča 73 str.
7)	Veliki srpski kuvar za domačine. Pau-čevo 1878. Štamparija brače Jovanoviča 260 str 8) Godišnjica Nikole Cup ča izdaje njegova za-dužbina. Godina I. U Beogradu. M. državnoj štampariji 1877. str. 347.
9)	Pregled političkoga i sudbenoga raz-dieljanja kraljevine Hrvatske i Slavonije i ured-jenja upravnih občinah. Tiskara „Narodnih no-vinah". Str. 168.
10)	Školski vrt. Napisao Erazmo Švab, preveo Franjo Klač. Nakladom kr. zem. vlade. Str. 72 sa četiri litog. načrta. C ena 50 n.
11)	Letopis Matice srpske. Urednik Antun Hadžič. Knjižara brače Jovanoviča. Ciena 1 for.
12)	Glasnik srpskog učenog društva YIV. svezak. U Beogradu.
13)	Ilukavica i lepeza, šaljiva igra u tri radnje napisao Bayard preveo F. Oberkneže-vič. N Novom Sadu ./878. Ciena 50 n.
14)	Stari pisci hrvatski. Knjiga IX. Djela Iva Frana Gundulica. Uredio prof. Armin Pa-vič, izdala jugoslav. akademija, tisak diouičke tiskare. Str. 608. Ciena 5 for.
15)	Starine. Knjiga IX. Izdala jugoslav. akadern ja znanosti i umjetuosti. Tisak dioniš-ke tiskare, Str. 256. Ciena 1 50 for.
16)	Favna kornjaša trojedne kraljevine Svezak I, Od dr. Josipa Krasoslava Schiossera Klekovskoga. Izdala jugoslav. akademija znanosti i umjetnosti. Tisak diouičke tiskare. Str.. 342. Ciena for. 3.
17)	Monumenta spectantia historiam sla-vorum meridionalium Vol. VIII. Coraissiones et relationes Veuetae. Tom. II. Skupio i uredio prof. Sime Ljubic izdala jugo^l. akademija znanosti i umjetnosti. Str. 302. Giena for. 2. V tej knjiži so sadržane relacije mletačke o ju-goslavenskih zemljah od I. 1525-1553.
18)	Rusija i balkansko pitanje od M. Dra-gomanova. Prevod s ruskoga Cirilicom. Ciena 90 nov.
19)	Katoličko ženitbeno pravo oddra. Jn-lija Liebaida — Ljuboeviča. U osieku str. 221. Ciena for. 1-40. Naročiti se može knjiga samo pri spisatelju, župniku u Bošnjacih (brodsko okrožje.)
20)	Sbirka čudoprednib pripovčedaka za našu mladež. Napisao. Zgor Vež č. Tiskom Ku-m ča u Vinkovcih. Ciena 30 nov.
— Samomor. Pod mlinsko kolo skočil je Tomaž Lah, 35 let star človek, v Količe-vem pri Viru, da ga je kolo takoj strgalo. Uzrok samomora je še neznan.
Eksekutivne dražbe.
15. januarja: 3. Jnrajefiii iz Okrog«, 3. Videčič ia Trnovea, 2. Mošner i« ASelic, 2. Zdravlovič iz Dol, 3. Šuklj e iz Dolenje Kokvice, 1. Vivoda s Krasnega Vrha, vsi v Metliki. 2. 2. Laltner iz Arta. 1. Pevc in 3, Matko iz Močvirja, 2. Lokajner iz Leskove», l.Pon-grac v KrSkem. 2. Ko»ee iz Seničice, 2. Šteli iz Male Račno, ,3. Brolih iz Vnanje Gorice, P. ŠušterSič z Jezera, vsi v Ljubljani. 3. Murnik iz Velesovega, v Kranji. 3. Blažič iz Loke, 3- Valjuvee iz Zvirč, v Tržiču. 3. Lebar iz Brezja iu 3. Zadež iz Go ice na Brdu. 3.Do-linar v Mokronogu. 3. Furlan s Slapa v Vipavi. 2. Udo-vič iz Selc v Postojni. 3. Molk z Martinovega Hriba, 3. Mnrtiučič iz Dolenjega Jezera, oba v Logateu.
Umrli so:
Ob 9. do 11. januarija: Martin Pueelj, 47 1. vjet-rik, Marija TuržiS, del. o. 11 m., oba za jetiko. Marija Horčan, del. 72 1., za vtriplj. možganov.
Einladung zur Pränumeration
auf die
Linzer theol.-praktische Quartalschrift
Jahrgang XXXII, 1878
Von dieser Zeitschrift, welche durch ihre praktische Rchtungein instruktives Organ für die hochwürdigen Herren Seelsorger st, erscheint jedes Vierteljahr ein lieft von 11 Druckbogen in Oktav mit schöner Ausstattung. In vielen D üzesen Oesterre chs Ungarn-', in Deutschland und der Schweiz erfreut •«ie sich einer sehr namhaften Verbreitung und die meisten hochwördigsten Ordinariate haben seh bestimmt gefunden, sie in ner anerkennendsten Weise zu empfehlen. Ilervorrsgende Kräfte, unter denen nicht wenige einen beteu-tenden Ruf in der literarischen Welt grniesen, unterstützen sie durch ihre Mitwirkung.
Siä'id'ge Rubrik di r Zeitschr fc sind: 1. Theologisch prakJische Aufsätze, wohin auch die Besprechung kirchlicher und socialer Zeitfragen ?äklt. 2 Pastoralfragen und Fälle, deren Au-führung enthält. 3. Neueste Entscheidungen des hl. Stuhles. 4. Recensionen neuerer literarischer Produkte. 5. Zeitläufte, welche eine vollständige Rundschau iioer die kirchliche Bewegung geben. 6. Miscellanea welche w chtige Nachrichten und ämtliche Er ä-»se, die das kirchliche Gebiet betreffen, mittheilen.
Man pränumerirt am einfachsten mit Postanweisung unter der Adresse :
„An die Redaktion der Quartalschrift
in Linz, Harrachstrasse Nr. g."
Auch alle Postämter des Auslandes und alle Buchhandlungen nehmen Bestellungen an.
Der Preis für den Jahrgang ist mit direkter Zusendung durch die Post von Seite der Redaction 3 gl. 50 kr. ü. W.
Auch im Wege des Buchhandels kostet die Zeitschrift 3 gl. 50 kr.
Ergebenst
(3)	<lie ei<-<Is«Hioii.
Posebno važne za Slovence
so
zngrchdkc
„Pučke novine",
katere v obliki slovenskih Novic" stopajo z novim letom v 3. tečaj. Izhaja'0 vsako soboto in veljajo za vse leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 30 kr. za četrt leta I gl. 15 kr.
Komur je resnobno mar, da se nauči hrvatski jezik, in da se seznani sploh s hrvatskimi razmerami, naj si ta časopis naroči, ki je pisan tako lahko umevno, da ga vsak Slovenec razumi.
Vredništvo sprejema tudi «•lovcimUe «logtiNC, ter vsemi močmi dela, da se bra-tovska naroda hrvatski in slovenski čira bolje seznanita.
Tudi oftlasc sprejemajo „Pučke Novine" po posebnem ceniku. Naročnino sprejema podpisani.	(1) Ljndevit Tomšič,
urednik, marovska ulica br. 20 v Zagrebu,
Zbrani zvončki pri altarji
(nehaj x resnici l(>|ie^s«), po trije ali štirje lepo vbrani glasovi, s čedno opravo. En par z osmemi zvončki 30 mark, s šestimi zvončki 20 mark se dobe pri
(O A. Terletzki in Elbing
(We8tpreussen.)
Telrurnllčnr dvnnrne cen« 12. januarja. Papirna renta 62.05 — ftreherna rent» 63 35 — Zlata renta 73 95 — 18601etno državno posojilo 113 80 Bankir» akoije781 — Kreditna akcije 221.10 — London 117.06 — Srebro 100.— — Ces. kr. cekini 5 57. —20 frankov 9.33.
J laovi al ii v Ljulji.
Izdajatelj in odgovorni vrei ilip aderlap.