ČETRTA SEJA KONFERENCE ZK SLOVENIJE 
REŠITEV Sl Nl MOGOČE IZPOSODITI
OSMEGA in devetega maja je bila v Ljubljani četrta seja konference ZK Slovenije. Za razliko od prejšnje, ki je bila posvečena socialnim raz-likam, torej je bila teraatska, so na tej obravna-vali poročilo o delu organov in CK med dvema sejama konference ter naloge zveze komunistov in drugih subjektivnih sil v uresničevanju ustavnih sprememb. Cetudi je torej imela razno-vrstnejšo tematiko, to ne pomeni, da je bila manj kakovostna in siromašnejša od prejšnje. Nasprotno, upoštevajoč njene dokumente, gra-divo in razpravo, je mogoče reči, da je bila ze-lo plodna. Na njeno tribuno je stopilo kakih 50 članov konference, ki so zelo zavzeto, z velikim delovnim navdušenjem, razlagali svoje poglede kakor tudi poglede okolij, kjer delajo, na doga-janja po 21. seji predsedstva ZKJ, pismu tova-riša Tita in izvršnega biroja ter 29. seji CK ZK Slovenije, ki je bila neposredno po objavi pi-sma.
NOVE POMEMBNE IZKUŠNJE
Poročilo o delu CK in njegovih organov med dvema sejama konference, zlasti pa uvodni refe-rat predsednika CK Franceta Popita zajemata najpomembnejše akcije in dogodke, ki so zna-čilni za obdobje od tretje seje konference ZK Slovenije.' Zveza komunistov Slovenije, njeno članstvo, organizacije in vodstva so tako dobili možnost za novo, celovitejšo analizo dogodkov v neposredni preteklosti, da ocenijo, kaj vse se je zgodilo, kaj so dosegli in da se vprašajo, ali šo vse, kar je bilo sklenjeno, tudi uresničili.
V uvodnem referatu je bilo rečeno, da je to obdobje postreglo z izkušnjami in spoznanji, ze-lo pomembnimi za strategijo zveze komunistov iri za učinkovitost njenega boja v graditvi, utr-jevanju in zaščiti samoupravne skupnosti kot celote. Eno izmed teh spoznanj je, da smo no-silce nacionalističnih, etatistično-birokratskih, tehnokratskih in malomeščansko-liberalističnih prizadevanj, ki so bila na tera, da si pridobijo močna oporišča v združenem delu in institucijah naše družbene skupnosti, politično razbili z akcijo, ki jo je začela zveza komunistov, delav-ci in delovni ljudje v združenem delu pa so jo sprejeli kot svojo. Te strukture so vse tisto, kar delajo, prikazovale kot samoupravno in vzida-vale v samoupravne odnose. To so delale s sa-mimi lepimi besedami in obljubami ter z njimi zmanjševale kritičnost. Njihovo geslo je bilo sklicevanje na nekakšno junaštvo, s tem pa so hotele ustvariti predstavo, da so nosilke novih, izvirnih idej. Toda kolikor več časa je preteklo, toliko bolj so delovni ljudje čutili in spoznavali, da so te obljube prazne, pa njihovega nezado-vbljstva ni bilo več mogoče zaustaviti s praz-nimi obljubami. Bila je potrebna revolucionarna akcija, zanjo pa te strukture ne le niso bile spo-sobne, ampak jim je bila tudi popolnoma tuja. Zato se je njihov čas seveda tudi iztekel.
Toda danes, ko imamo priložnost, da njihovo vedenje še trezneje ocenimo, ne moremo mimo ugotovitve, da je bila vsa njihova skrb samo ena: odriniti zvezo komunistov na rob dogod-kov in ji tako odvzeti njeno revolucionarno ostrino, s tem pa seveda utreti pot za neovirano uresničevanje lastnih ciljev. Njihovi cilji so bi-li: zaostrovanje odnosov med narodi in narod-nostmi, lažna obramba interesov lastnih naro-dov itd. Namerno so zmanjševale zgodovinsko vlogo delavskega razreda in razglašale nove nosilce družbenega razvoja, ki so daleč od vsa-ke marksistične usmeritve.
NASLONITEV NA RAZRED
Zato je zgodovinska vloga zveze komuni-stov, je bilo nadalje rečeno v uvodnem referatu, da je tudi v takih razmerah nadaljevala proces revolucije in uresničevanja vseh revolucionar-nih ciljev. Ko je lomila protisamoupravne in protisocialistične sile, se je oprla na sv#jo raz-redno osnovo, na delavce in neposredne proiz-vajalce, krepila in bogatila samoupravljanje kot najučinkovitejšo obliko uresničevanja revolu-cionarne vsebine ter prek nje in ob njeni po-moči spreminjala odnose v proizvodnji v korist neposredne proizvodnje.
Kar zadeva aktivnost v tem razdobju v Slo-veniji, je referat ugotovil, da je tudi ZK Slove-nije bila in je v močni in učinkoviti idejnopo-litični ofenzivi. Razbila je pojmovanja, po kate-
rih naj bi s pritiski reševali aktualna vprašanja, namesto tega pa je bilo sprejeto stališče, da jih je mogoče reševati edinole samoupravno in z dogovarjanjem. Razbila je težnje, da bi se v ZK Slovenije oblikovale elitne skupine, ki bi vodile zvezo ali njene najvažnejše dele, s tem pa ome-jevale najširšo pobudo članstva, kakor je bilo v bivšem ljubljanskem vodstvu in med posa-mezniki na ljubljanski univerzi. Preprečila je tudi poskus uvedbe političnega pluralizma, ki se je pokazal z akcijo 25 poslancev in zavrnila je
nekritično solidarnost in nenačelno strinjarre nekaterih poslancev gospodarskega zbora re-publiške skupščine s kolegi, med katerimi so nekateri zaradi napak zbežali pred odgovornost-jo in celo našli zatočišče daleč od skupščine in svojega kraja.
Kritizirala je tiste, ki so s svojo usmeritvijo zmanjševali ugled naše države v svetu in one-mogočali hiter prodor naše dežele na svetovna tržišča, posebno pa gospodarsko sodelovanje z neuvrščenimi. Odbila je poskus, da bi popolno-ma razvrednotili proizvodno delo in da bi se na čelu vrednosti utrdila trgovina in gostinstvo z namenom, da se Slovenija spremeni v servis Evrope. Poleg tega je ZK zahtevala angažirano šolo, odločnejši spopad z marksizmu nasprotnimi pojmovanji, kar je vse skupaj potrjevalo, da zveza komunistov ni držala križem rok in pre-pustila nadaljnji revolucionarni tok stihiji, am-pak da se je — nasprotno — odločila obogatiti ga z novimi akcijami in težnjami.
ONEMOGOČANJE TEŽENJ PROTI DOPOLNILOM
O nalogah zveze komunistov in drugih sub-jektivnih sil v uresničevanju ustavne reforme je imel referat dosedanji član sekretariata CK ZK Slovenije in novi sekretar izvršnega odbora republiške konference Socialistične zveze Slo-venije Milan Kučan. Med drugim je ugotovil, da je bilo doslej v Sloveniji vloženo v uresničeva-nje ustavnih dopolnil veliko truda, posebno še zadnje mesece, ko je ZK sprejela to dejavnost kot eno izmed prvih. Toda kljub temu teče nji-hovo uresničevanje še zelo počasi in ob prepri-čanju, da je za to zadolžen predvsem vodilni kader, vtem ko naj delovni ljudje križem rok čakajo na njihove »pametne rešitve«. Ni potreb-no biti posebno bister, da bi odkrili, da se v ni-hanjih in taktiziranjih pri uresničevanju dopol-nil skrivajo tiste monopolistične sile in struk-ture, ki so zelo hitro spoznale vso nevarnost, ki nastaja zanje ob doslednem uresničevanju ustavnih dopolnil. Zato se tudi precej močno upirajo in čakajo, da bo »vihar minil« in da se bosta delovno navdušenje in vztrajnost utrudi-)a in izginila. Točno je, da so te strukture dobi-vale pomoč iz nekaterih političnih centrov ozi-roma posameznikov v njih. Toda z razkritjem in razbitjem njihovega delovanja na 29. seji CK ZK Slovenije je bitka za ustavna dopolnila po-stala bitka — akcija, v katero so vključeni ne-posredni proizvajalci.
Zavoljo tega so prizadevanja na tem področ-ju polna iskanja novih, izvirnih rešitev ter ure-sničevanja duha ustavnih dopolnil. Gre namreč za rešitve, ki si jih, kakor je poudaril referat, ni mogoče izposoditi nikjer na svetu, ki še ni-koli v zgodovini mednarodnega delavskega gi-banja niso bila spoznana, pa je zato popolnoma razumljiva velika ustvarjalna in raziskovalna klima, ki v zadnjem času krona te napore. Zato bi kazalo kritizirati premajhno pomoč strokov-nih ustanov, ponekod pa tudi družbenopolitičnih organizacij, ki so — preprosto povedano — pre-pustile vse skupaj usodi delovnih kolektivov, naj se sami ubadajo z raziskovanji in z vsemi odpori, ki so ta raziskovanja spremljali. Zato je na mestu vprašanje, kaj je s teoretično obde-lavo naše prakse?
Obilico slabosti je pokazala aktivnost v ure-sničevanju delavskih dopolnil, posebno značilna slabost pa je v tem, da smo porabili veliko ča-sa, preden smo dojeli njihovo razredno bistvo.
To je tudi ustvarilo občutek, da smo na tem področju naredili malo. Toda, če pogledamo, kaj je narejenega, vidimo, da smo dosegli lepe re-zultate v ustavni organiziranosti bank, zavaro-valnic in velikih trgovskih organizacij v repub-liki, je še poudaril referat.
Tu, kjer so bili tako rekoč najmočnejši odtu-jeni centri ekonomske moči, teče prevrščanje družbenih sil v korist ustavne reforme. Toda največ smo dosegli v velikih delovnih organi-zacijah, posebno v proizvodnih, zelo malo pa na področju družbenih služb.
Po referatu se je razvila plodna razprava, v kateri je prevladovala raznolikost, ki je značil-na za zelo široko dejavnost ZK. To je omogoči-lo sprejetje sklepov, ki poudarjajo doslednost in nepretrganost sedanje akcije.
Na koncu je konferenca poslala pismo pred-sedstvu ZK, naj predlaga tovariša Tita za pred-sednika ZKJ na desetem kongresu.
V. K.