socialno delo
letnik 35 - april 1996-št. 2
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Izdajateljski svet
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni In odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1995).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
Iz urednikove beležke
V	prvem članku Blaž Mesec in Gabi Čačinovič Vogrinčič predstavljata enostavno
metodološko orodje za analizo delovanja socialne službe v posameznem primeru. Na
primeru, ki sta ga izbrala, se razločno pokaže, da se to delovanje ukvarja s posledicami
problema in ne s problemom samim, kaj šele z njegovomi vzroki. To metodo lahko
priporočamo ne le za analizo delovanja posamezne službe v posameznem primeru,
temveč tudi za evalvacijo služb, saj je kriterij njihove učinkovitosti oz. uspešnosti (vsaj z
vidika uporabnikov) res samo njihovo delovanje v vsakem primeru (tj., ob vsakem
problemu) posebej.
Če na to navežemo prispevek Franca Hribernika, nam najprej pade v oči nenavadno
dejstvo, da pravzaprav ni nobene službe ali ustanove, ki bi jo bilo mogoče trdo prijeti
zaradi nizke prometne varnosti na naših cestah. Problem je očiten, vendar nam ni znano,
da bi sprožil oblikovanje kakšnega kriznega tima ali vsaj delovne skupine, ki bi se z njim
ukvarjala kaj več ko sporadično (in seveda z obveznim tarnanjem).
Naslednja dva prispevka sodita na področje antropologije, ki je (s katerimkoli
pridevkom, zlasti pa seveda kot socialna ali kulturna) eno izmed pomembnih izhodišč
socialnega dela. Če poskušamo povzeti to povezavo v nekaj besedah, lahko rečemo, da je
poznavanje človeških navad, predstav, verovanj, predsodkov, stereotipov, kulturno
specifičnega obnašanja itn. nujno ne le zato, da lahko pristopimo k osebi na zanjo
relevanten način, temveč tudi za samo identifikacijo problema, ki pogosto (če ne po
sami logiki stvari) ni zgolj stvar objektivnih okoliščin, ampak je stvar posameznikove
udeležbe v njih. To lahko pokažemo na primeru obeh prispevkov. Temo, o kateri govori
Zoja Skušek — nove reproduktivne tehnologije —, bi lahko enostavno povzeli tako, da je
znanost razvila metode, s katerimi lahko pomaga, da imajo otroke ljudje, kijih sicer ne bi
mogli imeti. To samo po sebi ni noben problem, bi lahko rekli, saj imajo ti ljudje od tega
očitno korist; problem nastane zaradi tega, ker nove reproduktivne tehnologije načenjajo
nekatere uveljavljene kulturne obrazce, zlasti seveda tega, kaj je starševstvo. Prav tako ni
kakšen poseben problem dejstvo, da so nekateri ljudje istospolno usmerjeni; problem
nastane, če jih kultura, v kateri živijo, zavrača, obsoja in zatira. To se dogaja tudi s pomočjo
reprodukcije stereotipov, ki sta jih obdelala Andrej Zornik in Katerina Mirović.
S prispevkom Slađane Ivezić nadaljujemo prispevke s področja skupinske psiho-
terapije. Avtorica sicer dela v bolnišničnem okolju, kar nedvomno vnaša nekatere
posebnosti, vendar je njen prispevek za nas pomemben v dveh pogledih: prvič, ker v
psihiatriji dela veliko socialnih delavk in delavcev (tudi s skupinami), in drugič, ker so —
če pustimo problem žargona ob strani—temeljne ugotovitve uporabne pri delu z velikimi
skupinami nasploh.
V	drugem delu svoje analize odgovorov na vprašalnik o novih socialnih službah/
dejavnostih pride Srečo Dragoš do nekaterih zelo zanimivih sklepov o razliki med
službami/dejavnostmi iz posameznih sektorjev in o vlogi države v sistemu, v katerega te
službe/dejavnosti sodijo. Branje priporočamo ne le instancem, kijih po službeni dolžnosti
zanima, kako se različne službe razvijajo in kako delujejo, temveč tudi in še zlasti izvajalcem
samih teh dejavnosti, kot prispevek k njihovi samo-evalvaciji.
Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
KVALITATIVNA ANALIZA NA PRIMERU SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO
Kot konstrukcija kaže interpretacija na
razumevanje tistega, ki interpretira, in
ne na dogodek ali tiste, ki so v dogodku
sodelovali.
G. Bateson
V tem prispevku nameravava do podrob-
nosti (pri katerih se šele izkaže, ali »nova«
metodologija v resnici »deluje« kot plod-
no analitsko orodje) opisati konkreten
primer kvalitativne analize v okviru kvali-
tativne študije primera. Pri tem se opi-
rava na primer dela z družino, ki je
opisan v prispevku avtorjev v okviru
raziskave Inštituta za kriminologijo pri
Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani z
naslovom Nekateri vidiki pravnega var-
stva otroka (otrok kot žrtev kaznivega
dejanja; otrok kot stranka v postopkih
pred organi socialnega varstva), katere
nosilka je bila Alenka Šelih (1994). V tem
članku obravnavava samo metodološki
vidik analize primera. Primerjava rezulta-
tov te analize s postavkami teorije social-
nega dela in evalvacija tega primera
praktičnega socialnega dela z vidika me-
todičnih norm te stroke še čaka objavo.
Razvidno je, da je postopek pri-
meren zlasti za analizo primerov, pri
katerih je poudarjena časovna dimenzija.
To bodo zvečine dolgotrajni primeri so-
cialnega dela s posameznikom ali z dru-
žino; ne pa nujno, ker je lahko časovna di-
menzija pomembna tudi pri kratkotrajne-
jših primerih z intenzivnim dogajanjem,
saj se v kratkem času zvrsti veliko
dogodkov, kar prav tako omogoča vpo-
gled v razvojno dinamiko.
Najprej nameravava umestiti ta po-
stopek v kvalitativno analizo primera,
nato pa po vrsti opisati tri faze analize:
urejanje dokumentarnega gradiva, anali-
zo kronoloških in interakcijskih vzorcev
in sklepno konceptualizacijo (obliko-
vanje teorije).
0 KVALITATIVNI ANALIZI PRIMERA
Študija primera v socialnem delu je opis
in analiza posamezne zadeve oziroma pri-
mera (družbene enote, dogodka, proce-
sa), navadno primera obravnave, tj., dela s
posameznikom, družino, skupino, skup-
nostjo, organizacijo, bodisi z namenom,
da bi odkrili variable, strukture, vzorce
interakcij in zakonitosti (teoretski na-
men), bodisi z namenom, da bi ocenili
uspešnost dela ali napredek v razvoju
(praktični namen). (Seveda lahko ista štu-
dija streže obema namenoma hkrati).
Pri proučevanju primerov se bolj
kot pri proučevanju populacij opiramo
na kvalitativno metodologijo, katere del
je kvalitativna analiza. Gradivo za analizo
sestavljajo navadno dosjeji z dokumenta-
cijo o primeru, se pravi, osebni doku-
menti, anamneze, opisi primera, uradni
zaznamki o pogovorih, odločbe, sodbe
itn., tj., sekundarno gradivo, ki ni bilo
zbrano z raziskovalnim namenom, lahko
pa tudi, čeprav redkeje, protokoli opazo-
vanja, zapisi intervjujev in drugo primar-
no gradivo, zbrano posebej za raziskavo.
89
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
V okviru študije primera lahko pro-
učujemo en sam primer (singularna štu-
dija primera) ali več primerov (pluralna
ali »multipla« študija primera); pri sled-
njem proučimo vsak primer posebej, kot
bi šlo za singularno študijo, vendar gradi-
mo na spoznanjih, dobljenih pri analizi
prejšnjih primerov, in primere med seboj
primerjamo. Študije primerov je mogoče
razvrstiti še glede na različne druge vidi-
ke (po sestavljenosti, po vrsti empirič-
nega gradiva, ki je osnova analize, ipd.).
Kvalitativna analiza je postopek v
okviru kvalitativne metodologije. Izraz
»kvalitativna metodologija« se uporablja v
širšem in ožjem pomenu. V širšem po-
menu, ki je umeščen na epistemološko
in/ali občemetodološko raven, je kvalita-
tivna metodologija sinonim za interpreta-
tivno hermenevtični pristop v nasprotju
z objektivistično pozitivističnim pristo-
pom. V ožjem pomenu, ki zadeva meto-
dološko tehnično raven, pa je kvalitativna
metodologija zbirno ime za metode in
tehnike zbiranja, urejanja in analize kvali-
tativnih, atributivnih ali narativnih podat-
kov v nasprotju s kvantitativnimi, nu-
meričnimi. Kvalitativna analiza je torej
izraz, ki opredeljuje eno od opravil ali faz
v okviru kvalitativne metode, namreč fa-
zo urejanja in analize, ne morda zbiranja
gradiva. (Fazo urejanja je smotrneje šteti
k fazi analize kot k fazi zbiranja gradiva,
ker gradivo že urejamo z določenega
analitskega vidika.)
Tehnike urejanja in analize kvalita-
tivnih podatkov so sorazmerno nova me-
todološka pridobitev. Medtem ko so za
kvantitativne podatke že dolgo izdelana
rutinska pravila redukcije kompleksnosti
(statistika), smo pri obdelavi kvalitativnih
podatkov pogrešali funkcionalno ana-
logne postopke redukcije, pri katerih
kvalitativnih podatkov ne bi reducirali na
kvantitativne, ampak bi ohranili njihov
kvalitativni značaj.
Marsikdo, ki poglobljeno razmišlja o
teoriji socialnega dela, se ne bo strinjal s
težnjo po redukciji, ampak bo, nasprotno,
poudarjal, da socialno delo ne teži k for-
mulaciji splošnih zakonitosti (to je k re-
dukciji konkretne prepletenosti in zaple-
tenosti posameznega primera na kakšno
preprosto splošno zakonitost), ampak
bolj k ohranjanju kompleksnosti.
Pri tem moramo opozoriti na dva
različna pomena besede »redukcija«. Po
prvem, bolj temeljnem, izaz redukcija
opredeljuje postopek, ki smo ga pravkar
opisali, namreč, zvajanje kompleksne
stvarnosti obravnavanih primerov na
preproste splošne zakonitosti, ki da se iz-
ražajo v njih. Po drugem, bolj banalnem,
pa opredeljuje postopke krčenja obsež-
nega empiričnega gradiva na obvladljiv
obseg, tako da ga lahko uredimo in anali-
ziramo. O prvem, temeljnem problemu
upravičenosti redukcije individualne
kompleksnosti in oblikovanja abstraktnih
pojmov in modelov v tem prispevku ne
bomo razpravljali. Domevamo, da je tako
početje smiselno tudi v socialnem delu,
in upamo, da ta članek sam podkrepljuje
to stališče, ko v njem oblikujemo do-
ločeno tipologijo in s tem reduciramo
kompleksnost individualnega primera ter
vidimo v njem poseben primer splošnej-
šega načina dela. Redukcijo pojmujemo
tu kot skrčenje obsežnega gradiva v do-
sjeju na obvladljiv obseg, ki omogoča
vpogled v osnovne značilnosti dela na
primeru.
Za analizo in interpretacijo kvalita-
tivnih podatkov je nujna precej tesnejša
zveza s teorijo kot pri kvantitativnih po-
datkih, ki jih imamo pogosto (neupra-
vičeno, pa vendar) za nekakšna dejstva
»sama po sebi« (»številke same govorijo«),
brez povezave s teorijo. Zato bo morda
koga presenetilo, da je rezultat analize
enega samega primera konceptualizacija,
ki ima značilnosti teorije v nastajanju, te-
orije v pomenu hipotetične pojasnitve,
pravilnosti, vzorca, zakonitosti, tipologije
ipd., ki se preverja v nadaljnjem razis-
kovalnem postopku.
POVZETEK PRIMERA
Zaradi lažjega razumevanja postopka ana-
lize naj najprej navedem kratek povzetek
primera.
V kmečko-delavsko podeželsko dru-
žino se priseli sinova partnerka. Sin pusti
90
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
službo in se preživlja s kmečkim delom.
Partnerka je zaposlena v bližnjem pod-
jetju. Dela samo v popoldanski izmeni.
Skupaj zgradita svojo hišo blizu domačije
staršev, se odselita in živita v izvenzakon-
ski zvezi. Patronažna služba ugotovi alko-
holizem starih staršev in mladega para.
Rodi se jima sin, ki se, ko je star približno
dve leti, v spanju zaduši z monoksidom,
medtem ko starša opravljata živino.
Zaradi nesreče sta zelo prizadeta. Nekaj
dni zatem se rodi drugi otrok. Deček je
zdrav, vendar milica kmalu poroča, da ga
starša puščata brez varstva. Stara mati in
otrokov oče se opijata in prepirata, otrok-
ova mati zbeži k svoji materi, a jo partner
pripelje nazaj. Nadaljujejo se prepiri in
nasilje. Otrokova mati se sama zateče po
pomoč na CSD; prosi, naj ji pomagajo na-
jti popoldansko varstvo za otroka. Ne
strinja se, da bi otroka začasno dali v dom
ali rejniško družino. Kljub temu ji
naročijo, naj pripelje otroka, da ga bodo
začasno namestili v otroškem domu. Po-
magali ji bodo tudi pri iskanju stanovanja
in usmerjanju partnerja na zdravljenje
proti alkoholizmu. »Kljub dogovoru« (ta-
ko v uradnem zaznamku) mati ne pripe-
lje otroka. Ob obisku na domu ugotovita
socialna delavka in patronažna sestra, da
je otrok lepo negovan in da ni videti, da
bi bil zanemarjen. Tudi oče ne mara dati
otroka, rad pa bi, da bi žena delala do-
poldne, da bi lahko popoldne varovala
otroka. V CSD se odločijo, da »zaenkrat še
ni treba posredovati, le pogosto nadzo-
rovati«. Patronažna sestra nato predlaga
materi, naj poišče varstvo za otroka pri
svoji materi; mati obljubi, vendar tega ne
napravi. Patronažna svetuje CSD, naj
uredi materi dopoldansko delo, jo mo-
tivira za zdravljenje alkoholizma in us-
meri očeta v zaposlitev.
Nato za več kot dve leti v spisu ni
nobenih podatkov. Zatem se staršema
rodi deklica. Mati jo neredno prinaša v
posvetovalnico, na cepljenja pa redno.
Videti je, da deklica zaostaja v razvoju.
Čez leto dni milica opozori, da starša
zanemarjata oba otroka, ki sta brez us-
treznega varstva. Starša se ne odzoveta
vabilu na CSD. CSD prosi podjetje, naj
omogoči materi dopoldansko delo, a brez
uspeha. Zaradi prepirov in nasilja v dru-
žini deček nekega dne pobegne k sosedi
in tam pričaka mater, ko se zvečer vrne iz
službe. Naslednji dan se to ponovi. Ob
obisku na domu ugotovijo, da sta otroka
zanemarjena. Mati se odzove vabilu na
CSD in obljubi, da bo sodelovala pri us-
merjanju očeta na zdravljenje. Tudi ta
skrušen pristane na zdravljenje. Socialna
delavka se ne more odločiti za začasni od-
vzem otrok. Uredi vse potrebno za spre-
jem očeta v bolnišnico, a ko bi se moral
tam oglasiti, se starša ne odzoveta.
Ko nekega dne deček ponovno po-
begne k sosedom, pride oče za njim in ga
davi, tako da otrok omedli. CSD se odloči
za takojšen odvzem otrok zaradi nepo-
sredne življenjske ogroženosti in pozneje
izda odločbo o odvzemu otrok in names-
titvi v nadaljnjo oskrbo. Temeljno sodišče
po opravljeni preiskavi zaradi kaznivega
dejanja zanemarjanja mladoletne osebe
in surovega ravnanja obsodi starša na po-
gojni zaporni kazni, s posebnim pogojem
za očeta, da se začne zdraviti zaradi alko-
holizma.
POSTOPEK ANALIZE PRIMERA DELA Z DRUŽINO
Predem opišemo postopek analize, krat-
ka opomba o vrsti izhodiščnega gradiva.
V skladu z zasnovo celotne raziskave
se analiza omejuje na dokumentacijo,
zbrano v dosjeju primera, ki je edino em-
pirično gradivo te raziskave; drugih po-
datkov nisva zbirala. To gotovo omejuje
veljavnost, zanesljivost in posplošljivost
ugotovitev. Toda vsaka analiza se mora
sprijazniti z določenimi omejitvami, zato
nobena ne pripelje do dokončnih spo-
znanj, do kakšne absolutne resnice. To
odpira možnost drugim raziskovalcem,
da dopolnijo gradivo in pridejo do dru-
gačnih ugotovitev. Hkrati pa je jasna ome-
jitev raziskave v pomoč tako raziskovalcu
kot uporabniku. Raziskovalec bi zašel v
nemogoč položaj, če bi se lotil naknad-
nega »preverjanja« in »dopolnjevanja«
dokumentov (tudi če bi bilo to mogoče),
npr. z izjavami udeleženih. Lahko si mis-
limo, da bi pri vsakem dokumentu, če bi
91
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
o njem spraševal udeležene, naletel na
toliko zadržkov, interpretacij in različic,
kolikor bi bilo ljudi, ki bi jih spraševal. O
vsakem dokumentu bi se spletla rašo-
monska množica zgodb. To bi vsekakor
lahko storil in morda bi bilo celo zelo za-
nimivo. Vendar je izhodiščno gradivo v
našem primeru dokumentarno gradivo
službe, uradna dokumentacija. Uradna
dokumentacija službe ni slabo empirično
gradivo. Vsako empirično gradivo pa je
mogoče dopolniti z drugim empiričnim
gradivom in ga ponovno ali dodatno ali
drugače analizirati. To lahko stori tudi
kdo drug, kdaj pozneje; raziskovanje je
kolektivno početje.
Pričujoča analiza je izpeljana na te-
melju resničnega primera, vendar streže
zgolj v ilustracijo postopka analize in
postopka socialnega dela, na katerega se
analiza nanaša. Zato se podatki v tem
članku nekoliko razlikujejo od resničnih.
Izločeni so vsi tisti, po katerih bi lahko
osebe, ki s primerom niso imele nič opra-
viti, prepoznale ustanove ali posamezne
udeležence. Nekateri podatki so spre-
menjeni. Nekatere podrobnosti smo iz-
pustili. Mogoče so še kakšne podrobnosti
navedene drugače kot v dosjeju. Menimo,
da za potek analize in namen tega članka
te razlike niso bistvene.
In zdaj k stvari. Kvalitativno analizo
primera sestavljajo naslednji zaporedni
postopki: (1) urejanje dokumentarnega
gradiva in sestavljanje kronologij dogod-
kov, (2) analiza vzorcev ravnanja, (3)
končna konceptualizacija.
UREJANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA IN
SESTAVLJANJE KRONOLOGIJ DOGODKOV
UREJANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA
Izhodišče za analizo je bil (1) dosje
primera, tj., mapa s pisnimi dokumenti o
primeru (npr. uradni zaznamki, zapisniki,
poročila itn.). Dokumenti v dosjeju so bili
v grobem kronološko urejeni. Kjer so bili
zaradi poznejših posegov v dosje delno
neurejeni, jih je bilo treba urediti v (2)
kronološko zaporedje. Tako urejen dosje
je bil temelj za nadaljnji postopek analize.
SESTAVLJANJE KRONOLOGIJ DOGODKOV
Na temelju kronološko urejenega dosjeja
smo rekonstruirali (1) kronologijo do-
godkov; temu je sledil prikaz v obliki (2)
skrajšane kronologije, ki je nato prika-
zana v (3) kronološkem diagramu. Sledita
ureditev (4) sinhronične kronologije po
akterjih in (5) sinhronični kronološki dia-
gram po akterjih. Sestavljanje kronologij
dogodkov sklene (6) kronološki povzetek
ključnih obdobij dogajanja.
Osnovna kronologija dogodkov
Kronološko urejeni dokumenti ne ustre-
zajo povsem kronologiji dogodkov. Neka-
teri dokumenti registrirajo dogodek, ki se
je zgodil istočasno, kot se registrira; drugi
dokumenti pa poročajo o časovno bolj ali
manj oddaljenih preteklih dogodkih. Ne-
redko se poročila različnih virov o istem
dogodku razlikujejo tudi v oceni časov-
nega zaporedja dogodkov. Včasih je bilo
treba s pravim detektivskim delom re-
konstruirati pravi tok dogodkov iz različ-
nih dokumentov, ki vsebujejo različne
opise in pripovedi. Velik del besedila
dokumentov je bilo treba dobesedno
prepisati in dele besedila (stavke, od-
stavke), ki se nanašajo na isti dogodek,
razvrstiti skupaj, jih primerjati, ter nato v
kronološkem opisu upoštevati bodisi naj-
bolj značilen opis ali pa opis sestaviti iz
več takih delov besedil.
Enota kronologije je dogodek. Do-
godek je lahko nekaj, kar se pripeti v
družini, dejanje staršev, interakcija med
družinskimi člani, interakcija med službo
in družino, pa tudi obvestilo, dopis, od-
ločba ipd. O vsakem dogodku so navede-
ni naslednji podatki: čas (datum); kratka
opredelitev dogodka; dokument, ki o
njem poroča; ustanova (po potrebi tudi
delavec), ki poroča; ustanova (po potrebi
tudi delavec), ki ji je poročilo namenjeno;
opis dogodka. Kadar ni mogoče določiti
enega samega vira opisa, ampak je do-
godek rekonstruiran na osnovi več virov,
ostane samo kratka opredelitev dogodka
(npr. »konflikt v družini«). Kratka opre-
delitev dogodka (npr. »Ponovni konflikt;
92
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
otrok se ponovno zateče k sosedom«) je
bistven raziskovalcev dodatek k obstoje-
čemu gradivu, zbranemu v dosjeju. Razi-
skovalec povzame dogajanje z nekaj bese-
dami, naslovi opis dogodka. Ta naslov bo
temeljni element skrajšane kronologije.
Osnovni kronološki opis je razmeroma
obsežen, vendar bistveno manj kot dosje.
Popolni kronološki opis dogajanja je
osnovni izvedeni dokument za nadaljnjo
analizo. To pomeni, da se, razen v prim-
erih, ko zaradi pozneje odkritih neskladij
v opisih dogodkov podvomimo o ustrez-
nem poteku, ne vračamo več k dosjeju.
Prav zato naj bi bil osnovni kronološki
opis dogodkov kolikor mogoče verodo-
stojen, izčrpen in natančen zapis, pa ven-
dar selektiven, tj., v njem naj ne bi bilo
ponavljanj, ki so sicer v dosjeju pogosta.
Prav tako naj v njem ne bi bilo za dano
analizo irelevantnih dokumentov. Tako
smo npr. izpustili navajanje obračuna
stroškov za izvedence ipd. Če je opis tak,
nam delo olajša, ker odstrani potrebo po
ponovnem brskanju po dosjeju. (Gl. ta-
belo 1.)
Na temelju popolnega osnovnega
kronološkega opisa (ki pa je tu naveden
le deloma) smo nato sestavili dve vrsti
skrajšanih kronologij: skrajšano krono-
logijo s kronološkim diagramom in sin-
hronično kronologijo s sinhroničnim
diagramom.
Skrajšana kronologija dogodkov
V skrajšani kronologiji smo prvotne ob-
širne zapise reducirali na jedrnate povzet-
ke, v bistvu nekoliko razširjene naslove
dogodkov iz osnovne kronologije. Tako
smo povečali preglednost dogajanja in
preusmerili pozornost s podrobnosti do-
godkov, dejanj in odnosov na časovni po-
tek dogajanja. Vsak dogodek smo ošte-
vilčili z zaporedno številko (zaradi more-
bitne računalniške obdelave); oštevil-
čenje pa tudi prispeva k jasni ločitvi
dogodkov. S tem da smo z letnicami oz.
datumi zaznamovali tudi obdobja, ko o
družini v dosjeju ni nobenega zaznamka,
smo razprli celoten časovni kontinuum
in opozorili na praznine v dogajanju,
spremljanju in ukrepanju. Jasno se vidi,
da »čas teče«. Zastavijo se vprašanja: Kaj
se je dogajalo v tem času? Kaj pomeni be-
seda »spremljanje«? Kaj pomeni »ukrepa-
nje«: le odziv na negativne dogodke ali
tudi odziv na poskuse družine, da bi
obvladala svoj položaj? Kaj se dogaja v
»mirnih« obdobjih? (Gl. tabelo 2.)
Na osnovi kratke kronologije lahko
narišemo kronološki diagram. V njem na-
našamo' na abscisno os čas, na ordinatno
pa število dogodkov. V našem primeru
smo na abscisno os nanesli leta. Izpustili
smo prazna obdobja, krajša od enega leta.
Vsak dogodek smo označili s krogcem in
krogce, ki zaznamujejo dogodke določe-
nega leta, razvrstili drugega nad drugim
nad točko, ki zaznamuje tisto leto. Nad
nekaterimi leti je veliko krogcev, nad
drugimi pa malo. S to poenostavitvijo se
jasno pokaže, kdaj je bilo več in kdaj manj
dogajanja, kdaj so se dogodki nakopičili,
kdaj razredčili, kdaj so obdobja, ko ni no-
benih zapisov o dogajanju. (Gl. sliko 1.)
Lahko si mislimo, da so možni zelo
različni časovni poteki. Nekaj takih mož-
nih potekov v idealizirani obliki prika-
zuje slika 2.
Predstava o različnih možnih »kro-
noloških krivuljah« je pomembna, saj
nam pomaga razumeti in ovrednotiti
dogajanje v primeru, ki ga analiziramo. Ni
plodno izhajati iz domneve, da je časovna
razporeditev dogodkov in posegov na-
ključna, da v tem razporedu ni nikakršne
zakonitosti. Ta predpostavka ne omogoča
analize. Analiza izhaja iz domneve, da ča-
sovna porazdelitev dogodkov ni naklju-
čna in da je mogoče iz nje sklepati o
značilnostih dogajanja in poseganja v
družino. Pri tem sklepanju pa nam je v
pomoč, če dobljeno krivuljo primerjamo
z idealiziranimi krivuljami. Ko imamo
opraviti s problematiko, kakršna je naša,
bi rastoča krivulja (naša je v temelju taka)
pomenila množenje negativnih dogod-
kov v družini in ukrepov; padajoča krivu-
lja bi pomenila zmanjšanje števila dogod-
kov v času, iz česar bi morda sklepali, da
se je stanje umirilo; krivulja v obliki črke
U bi pomenila, da se je po začetnem iz-
bruhu problematike in ukrepanju stanje
93
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
postopno umirilo, nato pa se spet po-
stopno razburkalo do novega vrhunca.
Krogce, ki zaznamujejo posamezne
dogodke, lahko tudi različno obarvamo
ali vanje vrišemo različne znake in tako
razločimo dogodke različnih vrst, npr.
dogodke, ki so se pripetili v družini, in
dogodke, kakršni so ukrepi različnih
služb. Če storimo tako, smo že naredili
korak h konstruiranju sinhroničnega kro-
nološkega diagrama. Prav pa je, da tak
diagram narišemo na osnovi sinhronične
kronologije.
Sinhronična kronologija
Sinhronična (sočasna) kronologija je kro-
nološka razvrstitev dogodkov, razdeljenih
glede na različne kriterije: glede na ak-
terje (dogodki v družini, v okolju), glede
na valenco dogodka (pozitiven, nega-
tiven) in glede na druge znake, tako da so
pregledno prikazani dogodki, ki so se
zgodili istočasno na različnih področjih
ali dogodki različne vrste. Neposreden
vzor naše sinhronične kronologije so te
vrste kronologije v zgodovinopisju, kjer
so sinhronično razvrščeni geografsko od-
daljeni dogodki (dogodki na različnih
celinah, v različnih državah) ali dogodki
različne stvarno definirane vrste (poli-
tični, kulturni itn.)
Sinhronična kronološka tabela
Po analogiji z zgodovinopisno kronolo-
gijo bi morali pri sinhronični kronologiji
prikazati dogodke ločeno glede na geo-
grafsko ali funkcionalno definiran pros-
tor, kjer so se dogodili. V našem primeru
ne bi bilo smiselno, če bi to vzeli do-
besedno, Tudi zgodovinske sinhronične
kronologije, ki so sestavljene, recimo, po
državah, pojmujejo državo včasih res kot
prostor, v katerem se nekaj dogaja, včasih
pa kot akterja v odnosu do drugih držav.
Tako bi prostorski sinhroniji ustrezala v
našem primeru sinhronična kronologija
po akterjih. Glavne akterje pa je mogoče
v našem primeru videti, kot da so razdel-
jeni na dve področji: družino in njeno o-
kolje (neformalno okolje in službe).
Ločeno smo torej prikazali dogodke
v družini, dejanja in odzive družinskih
članov na eni strani in na drugi strani do-
godke (odzive, ukrepe) v ustanovah in
službah, ki so delale z družino, oziroma,
ki so se odzivale na dogodke v družini. V
to drugo kategorijo smo uvrstili tudi vse
druge dogodke zunaj družine (v soseski).
Sestavljanje take »dvostezne« ali »dvostol-
pične« kronologije zahteva, da najprej
nedvoumno opredelimo (kodiramo), v
katero kategorijo sodi kakšen dogodek.
Včasih je táko razlikovanje težko izvesti;
tedaj se moramo pač odločiti za bolj ali
manj natančno razlikovanje. Včasih mora-
mo opise dogodkov iz kratke kronologije
razčleniti na dejanja, ki sodijo v prvo, in
na dejanja, ki sodijo v drugo kategorijo.
Npr. opis iz kratke kronologije: »CSD:
otrokova mati prosi za posredovanje; po
prepričevanju privoli, da odda otroka v
dom.« Tako opisanega dogodka kot celo-
te ne moremo brez ostanka ali slabega
občutka uvrstiti ne v prvo ne v drugo ka-
tegorijo. Če pa ga razčlenimo, lahko »pod-
dogodka« razvrstimo takole: A — otrokova
mati prosi za posredovanje, B — SD jo pre-
pričuje, naj odda otroka v dom, A — mati
privoli, da odda otroka v dom. Vsi ti do-
godki bi bili seveda uvrščeni pod isti da-
tum, a v različne stolpce. (Gl. Tabelo 3.)
Sinhronični kronološki diagram
Medtem ko je enostavni kronološki dia-
gram v osnovi kvantitativne narave, saj
nas zanima gibanje števila dogodkov v
času, je pri sinhroničnem bolj poudarjen
kvalitativni vidik, tj., razdelitev dogodkov
po akterjih in prepletanje sosledij različ-
nih vrst dogodkov glede na akterje.
Diagram lahko narišemo na več
načinov.
(a)	Prvi je tak, kot smo ga nakazali
že, ko smo opisali enostaven kronološki
diagram. Če uporabimo različne barve za
različne akterje, nastane sinhronični dia-
gram po akterjih. V njem se lepo vidi po-
gostost posameznih vrst dogodkov po
letih ali drugih časovnih enotah.
(b)	Drugi način je, da razdelimo
površino papirja z vertikalno črto na pol.
94
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
Vertikalna črta je časovna dimenzija;
nanjo nanašamo letnice ali oznake za
druga obdobja od zgoraj navzdol (lahko
tudi od spodaj navzgor). Na horizontalno
črto, ki jo narišemo v izhodišču, tako da
sega čez obe polovici, pa nanašamo s
krogci dogodke, tako kot pri enostavnem
kronološkem diagramu. Na eno stran sre-
dnje črte nanašamo dogodke ene vrste,
na drugo pa dogodke druge vrste. Pri tem
moramo vedeti, da bomo z izbiro časov-
nega intervala (leto, polletje, mesec)
vplivali na obliko krivulje. Zato je dobro
preskusiti več različnih intervalov in
primerjati dobljene krivulje. (Gl. sliko 3 )
(c) Pri tretjem načinu pa dogodkov
ne grupiramo po letih (ali drugih časov-
nih enotah) ampak (a) prikažemo različ-
ne vrste dogodkov v preprostem zapore-
dju, ne glede na časovne presledke med
njimi, v obliki enega samega niza dogod-
kov, predstavljenih z raznobarvnimi krog-
ci (ali različnimi liki), ali pa v dveh vzpo-
rednih zaporedjih, tako da vsaka vrsta
krogcev (dogodkov) ustreza eni vrsti do-
godkov; (b) v obliki zaporedja dogodkov,
pri katerem so upoštevani časovni pre-
sledki med njimi, zato jih narišemo z
zaporedjem krogcev, med katerimi so
različno dolgi presledki. V tem primeru
torej ne dobimo krivulje, ampak nekak-
šne verige, nize dogodkov ene in druge
vrste. (Gl. sliko 4 in sliko 5.)
Skrajna oblika preprostega zapored-
ja bi bila stroga izmeničnost: dogodku A
vedno sledi dogodek B in temu spet do-
godek A itn. Druga skrajna oblika takega
zaporedja bi bila stroga hkratnost dogod-
kov: kadarkoli se zgodi dogodek A, se
hkrati zgodi dogodek B. Med tema skraj-
nima možnostma je npr. naslednja: verigi
nekaj dogodkov A sledi veriga dogodkov
B, tej spet veriga dogodkov A itn. Te
možnosti ponazarja slika 6.
Kronološki povzetek: ključna obdobja
V kronološkem povzetku razdelimo ce-
lostni potek dogodkov na značilna obdo-
bja, značilne širše časovne enote. Pri tem
že upoštevamo izsledke kronološke ana-
lize, tako da naj ta obdobja ne bi bila
definirana zgolj z zunanjimi časovnimi
presledki ali zunanje vpadljivimi dogod-
ki, ampak z dognanji analize o kopičenju
dogodkov, časovnih krivuljah in časovni
sovisnosti dogodkov različnih vrst. Pripo-
ročljivo je posamezna obdobja poimeno-
vati z izrazi, ki jedrnato opredelijo nji-
hovo bistveno značilnost. (Gl. tabelo 4.)
ANALIZA VZORCEV RAVNANJA
Potem ko uredimo kronologije dogodkov
in jih prikažemo z diagrami, jih analizi-
ramo in interpretiramo. Pri tem si pri-
zadevamo oblikovati pojme, s katerimi na
ustrezni abstraktni ravni »poimenujemo«
posamezne značilnosti časovnih potekov.
Analiza vzorcev ravnanja obsega: (1)
analizo časovnih vzorcev ravnanja oz. do-
godkov (kronologij), (2) analizo sekvenc
dogodkov in (3) analizo logike interven-
cij (implicitnih teorij akterjev).
ANALIZA ČASOVNIH VZORCEV
Pri analizi časovnih vzorcev ali časovnih
porazdelitev povzamemo bistvene značil-
nosti časovnih potekov, jih v začetku in-
tuitivno poimenujemo in kolikor mogoče
natančno opredelimo vsebino tako dob-
ljenih pojmov, ki jih lahko pozneje pre-
imenujemo, razčlenimo itn.
Analiza skrajšane kronologije
Pri analizi tabele in diagrama smo po-
zorni zlasti na kopičenje in redčenje do-
godkov, na gibanje števila dogodkov v
času. Diagram našega primera prikazuje
krivuljo, ki ima dva vrha (če upoštevamo
še prav začetno obdobje, ko so dogodki
preredki, da bi se nakopičili v enem letu,
a se vendarle kar nizajo, pa pravzaprav
tri). Tako bi lahko idealizirano prikazali
število dogodkov v času kot krivuljo, ki
ima tri vrhe, pri čemer je vsak višji od
prejšnjega. Vrhi so med seboj ločeni z
izrazitimi zarezami; v dogajanju so dis-
kontinuitete.
To pomeni, da gre v temelju za ve-
čanje števila dogodkov v času od začetka
do konca; kot je razvidno iz primera, gre
95
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
za množenje negativnih dogodkov v dru-
žini in (vse resnejših) ukrepov služb. (Gl.
sliko 7.)
Analiza sinhronične kronologije
Pri analizi smo pozorni (a) na kopičenje
dogodkov (kopičenje-redčenje) oz. na
krivuljo dogodkov na vsaki strani pose-
bej, tako kot pri enostavnem krono-
loškem diagramu; (b) na simetrije in asi-
metrije, komplementarnosti med obema
krivuljama; (c) na zaporedja dogodkov
ene in druge strani.
(a)	Tako kot pri enostavnem kro-
nološkem diagramu imajo krivulje pri sin-
hroničnem kronološkem diagramu različ-
ne možne poteke (linearno ali krivočrtno
naraščanje ali padanje števila dogodkov
itn.). Vsaka krivulja omogoča sklepe, ki
zadevajo eno upoštevano stran. Če skup-
no krivuljo, dobljeno pri enostavnem kro-
nološkem diagramu, razčlenimo na dve,
tj., na krivuljo, ki prikazuje dogodke v
družini in dejanja družinskih članov
(krivulja A), in krivuljo, ki prikazuje de-
janja okolja in služb (krivulja B), ugoto-
vimo, da imata obe zelo podoben potek:
vsaka ima tri vrhe (začetni je sicer komaj
opazen), kar ustreza prispodobi o treh
»impulzih« in že navedeni interpretaciji.
(b)	Če primerjamo levo in desno
krivuljo, opazimo, ali sta krivulji enaki ali
različni. Različni sta lahko tako, da je
druga krivulja variacija prve (npr., da je
ravno nasprotna, »fazno premaknjena«
ipd.), ali pa tako, da ni mogoče ugotoviti
nobene oblikovne sorodnosti med njima.
V našem primeru sta krivulji skoraj
popolnoma enaki, le da je pri krivulji A
(družina) v začetku (prvi vrh) kakšen do-
godek več, drugi vrh je nekoliko višji kot
pri drugi krivulji, tretji vrh pa nižji. V
splošnem so dogodki A nekoliko bolj po-
razdeljeni (mogoče bi bilo izračunati
mero razpršenosti in primerjati obe po-
razdelitvi), dogodki B pa so nekoliko bolj
koncentrirani na koncu. Celo če vzame-
mo za enoto polletje, sta krivulji še vedno
skoraj enaki. Nekoliko bolj je poudarjen
zgodnji začetek dogajanja v družini in
»rep« dogodkov v službah.
(c) Pri tretjem načinu interpretacije
izhajamo iz diagrama, ki prikazuje strogo
zaporedje dogodkov, torej »verige dogod-
kov« na eni in drugi strani (dogodkov A
in dogodkov B). Naša slika kaže, da se
prej opažena simetrija dogodkov ponovi
tudi pri tem prikazu. Ko ni dogodkov na
strani družine, ni dogodkov na strani
službe. So daljša ali krajša obdobja, ko ne
na eni ne na drugi strani ni dogodkov.
Vmes so daljša ali krajša obdobja, ko se
vrstijo dogodki na eni in na drugi strani,
bodisi vzporedno (hkratno, neodvisno),
kar je redkejše, bodisi v interakciji (do-
godku na eni strani sledi dogodek na
drugi, odvisno), kar je pogosteje. Taka po-
razdelitev potrjuje domnevo o reaktivni
naravi posredovanja službe.
S proučevanjem formalnih značil-
nosti zaporedij dogodkov se odpira zani-
mivo področje analize. Podrobnejša anali-
za teh diagramov in razvijanje formalnih
metod in tehnik kvalitativne in kvantita-
tivne analize presega meje tega članka.
Omenimo naj le, da se s to možnostjo
analize postavljajo strožje zahteve za na-
tančno popisovanje kronologije, saj lahko
zaradi nenatančnega kronološkega razpo-
rejanja in neustrezne klasifikacije dogod-
kov odkrijemo zgolj navidezne zakoni-
tosti.
Kronološki vzorci, interpretacija in
konceptualizacija
Vzorci in interpretacija
1. vzorec:
Prva značilnost, ki jo razkriva kro-
nološki diagram, je naraščanje števila do-
godkov s časom. To naraščanje opazimo
na obeh straneh, tako pri dogodkih v
družini kot pri dogodkih v službah. Poj-
mi, ki nam s tem v zvezi pridejo na misel,
so: stopnjevanje, eskalacija, intenziviranje
ipd. Iz opisa dogodkov je tudi razvidno,
da ne gre le za večanje števila dogodkov,
ampak za izrazito stopnjevanje inten-
zivnosti dogodkov več vrst. Stopnjujejo
se alkoholizem, zlasti očetov; očetova na-
silnost; otrokovi begi; ukrepi služb so vse
ostrejši, končajo se z odvzemom otrok in
96
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
obsodbo. Besede, ki nam pridejo na mi-
sel, ko pomislimo na družino, so: propa-
danje, stopnjevanje nasilja, stopnjevanje
ogroženosti ipd. Besede, ki nam pridejo
na misel, ko pomislimo na službe, so:
stopnjevanje kontrole, pritiska, groženj,
sankcij.
2.	vzorec:
a.	Druga značilnost, ki jo razkriva
diagram, je pretrganost te dvigajoče se
linije. Pretrgajo jo obdobja, ko ni dogod-
kov, v dogajanju so premori, pavze, tudi
zelo dolge, po nekaj let. Obdobja miru in
neaktivnosti se izmenjujejo z obdobji do-
godkov in aktivnosti. Dogajanje ni kon-
tinuirano, ampak diskontinuirano.
b.	Če upoštevamo še vsebino doga-
janja, lahko rečemo, da imajo obdobja
dogajanja značilnosti »šokov« (izbruhi na-
silja in z njimi intervencije služb), ki jim
sledijo mirna obdobja, obdobja »latence«,
ko službe ne delajo z družino. Pris-
podoba, ki nam ob tem pride na misel, so
impulzi električnega toka ali svetlobni
impulzi v nasprotju s kontinuirano svet-
lobo. Predstavljajmo si družino, ki živi v
temni votlini. Velika razlika je, ali tej dru-
žini omogočimo šibko, a kontinuirano
svetlobo, recimo, majhnega ognja, ali pa
votlino le vsakih nekaj let razsvetlijo
močni bliski, ki spremljajo nevihto. Pris-
podobe (metafore), čeprav morda oddal-
jene in pretirane, nam pomagajo dojeti
bistvene značilnosti dogajanja.
Ta vrsta »impulzivnosti« je bistvena
značilnost dogajanja v našem primeru.
Izbruhom nasilja sledijo različni ukrepi
služb (stekanje ukrepov), kot bi hoteli
pogasiti požar.
3.	vzorec: Če primerjamo sinhronič-
no kronologijo, opazimo izrazito sočas-
nost dogodkov v obeh sferah, v družini in
v službah: ko so dogodki na eni strani, so
tudi na drugi, ko jih na eni strani ni, jih
tudi na drugi ni. Na misel nam pridejo
besede: korelacija, sovisnost, odvisnost,
reaktivnost.
Konceptualizacija
Povzemimo pojme, ki smo jih omenili do
sedaj, in jih uporabimo v smiselno po-
vezanem opisu dogajanja.
STOPNJEVANJE: V obdobju desetih
let spremljanja primera opazimo postop-
no stopnjevanje števila dogodkov, tako
števila dogodkov v družini in zapisanih
dejanj družinskih članov kot tudi števila
posegov in ukrepov različnih služb, zlasti
CSD. Opazimo tudi stopnjevanje intenziv-
nosti dogajanja, tako v družini (stopnje-
vanja alkoholnega propada, nasilja in
ogroženosti) kot v službah (stopnjevanje
pritiska, kontrole, groženj, sankcij). V ob-
dobju desetih let lahko spremljamo po-
stopno slabšanje položaja v družini in ve-
čanje pritiska in resnosti ukrepov služb.
DISKONTINUIRANOST: V vsem ob-
dobju spremljanja primera opazimo ob-
sežne praznine v dokumentaciji tako o
dogajanju v družini kot o ukrepih služb,
iz česar sklepamo na dolge premore v
ukvarjanju s primerom, premore, ki so
verjetno posledica umiritve položaja v
družini, oziroma tega, da dogajanje v
družini ne zbuja pozornosti okolja. Dis-
kontinuirano je takó poročanje o doga-
janju v družini kot tudi poročanje o
dejavnosti služb.
IZMENJAVANJE: Iz diskontinuirano-
sti dokumentacije sklepamo, da so se v
družini izmenjavala obdobja različne in-
tenzivnosti dogajanja, obdobja, ko je
prišlo do nasilja, in obdobja, ko se nasilje
ni kazalo ali ne tako intenzivno, da bi
zbudilo pozornost okolja (ki pa je bilo na
to družino zaradi nesrečnega naključja v
začetku spremljanja zelo pozorno), torej
manifestna in latentna obdobja nasilja in
nenasilja, hkrati s tem pa izmenjavanje
obdobij aktivnosti in pasivnosti služb.
IZBRUHI (EKSACERBACIJE): Podro-
ben pregled obdobij dogajanja in aktivno-
sti kaže, da imajo pri družini obdobja do-
gajanj naravo izbruha problematike (kon-
fliktov, nasilja), pri službah pa k sanaciji
teh izbruhov usmerjene izbruhe inter-
vencij, dogovorov, groženj, sankcij ipd.
KORELACIJA: Iz vsega poteka do-
godkov je razvidno, da dogodki na strani
97
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
služb časovno spremljajo dogodke na
strani družine; pojavljajo se bodisi isto-
časno bodisi malo za njimi ali pred njimi.
To kaže na medsebojno odvisnost dogod-
kov v obeh sferah in napeljuje na misel
(ki jo bomo še razdelali) o reaktivnosti
službe.
ANALIZA ZAPOREDIJ DOGODKOV (INTERAKCIJ)
Doslej smo pri analizi upoštevali povsem
formalne značilnosti celostnega poteka
primera (ali se kaj dogaja ali ne, men-
javanje obdobij, ko so dogodki, z obdobji,
ko jih ni, ipd.). Tako smo na ta primer po-
gledali s ptičje perspektive. V tem delu
analize pa se osredotočamo na zaporedja
posameznih dogodkov; tako lahko pro-
učimo vsebinske zveze med dogodki. V
nadaljnjem besedilu bomo uporabljali
izraz »vzorec«. Ta izraz je (morda ne naj-
bolj posrečen) prevod angleške besede
pattern . Z njim želimo označiti značilne
»like«, »strukture«, »porazdelitve«, značilna
zaporedja dogodkov. Ta izraz v tem
članku nima nič opraviti s postopkom
vzorčenja, tj., izbora vzorca enot iz popu-
lacije (angl. sampling ). Navajamo nekaj
takih vzorcev; zavedamo se, da bi pro-
nicljivejši analitik opazil še druge in že
opažene drugače interpretiral.
1. vzorec
Vzorec: Če pridejo iz družine slabe
novice, sledi intervencija; če so novice
dobre ali če ni slabih novic, ni interven-
cije (tj., se z družino ne dela).
Interpretacija: Ob tem pomislimo,
da bi bilo mogoče tako ravnanje oprede-
liti takole: negativno vedenje se kaznuje,
pozitivno pa ne nagrajuje in ne podpira
dovolj in učinkovito. Ali drugače: služba
se osredotoča na tisto, kar je v družini
negativnega, na »eksces« ali »defekt«, ne
sprašuje pa se o pozitivnih vidikih živ-
ljenja družine, na njene moči, potenciale.
Te potenciale družina gotovo ima, saj
drugače ne bi preživela leta in leta brez
vpadljivih dogajanj. V tem smislu so dolga
obdobja v življenju družine zamujena za
delo z njo, za njeno opolnomočenje.
Pojem: USMERJENOST NA KON-
TROLO, NE NA OPOLNOMOČENJE.
2.	vzorec
Vzorec: Ob smrti prvega otroka potre-
buje družina oporo pri obvladovanju te
obremenitve, a je ne dobi, ker je dogodek
okvalificiran za nesrečo; ne gre torej za
to, da bi starši kršili norme, starši sami pa
tudi ne iščejo pomoči; socialna služba ne
poseže.
Interpretacija: Tako huda nesreča je
velika obremenitev za vsako družino, ne
glede na to, ali se ji pridruži še kakšna
(npr. kazenski pregon). Čeprav starša ni-
sta formalno obtožena, se verjetno kljub
temu počutita kriva za otrokovo smrt, če
pa ne, bi se morala. (Milica to ve in starša
opazuje.) V vsakem primeru bi bilo treba
to doživljanje z njima predelati in ju pod-
preti pri opravljanju starševske vloge v
prihodnje.
Pojem: USMERJENOST NA MOTEČE
VEDENJE, NE NA STISKO DRUŽINE.
3.	vzorec
Vzorec: Ko pride do incidenta v družini,
pridejo iz službe pogledat, ali je stanje do-
volj hudo (blaga intervencija), da bi opra-
vičevalo administrativen ukrep (resno in-
tervencijo); sledi pomiritev v družini, kar
je razlog za odlog resne intervencije.
Interpretacija: Služba čaka eksces, ki
bi opravičeval uporabo formalnih admi-
nistrativnih ukrepov, kot da ne bi imela
na razpolago strokovnih metodičnih uk-
repov socialnega dela. Ta usmerjenost na
administrativne ukrepe zadržuje pogled
službe na ocenjevanju resnosti situacije v
družini in ji onemogoča, da bi preusmer-
ila pozornost k tistim vidikom, v katerih
bi lahko podprla družino. Zdi se, kot da
služba ne verjame, da je mogoče kaj
doseči brez formalnih sankcij (odvzem
otroka, kazen); ali pa, da misli, da se so-
cialno delo sestoji v uporabi teh sankcij
in opravilih, ki jih spremljajo.
Pojem: USMERJENOST NA ADMINI-
STRATIVNE UKREPE, NE NA METODI-
ČNO DELO.
98
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
4.	vzorec
Vzorec: V družini se zgodi nasilje, sosedje
kličejo milico, milica posreduje, milica
obvesti center, patronažna predlaga cen-
tru ukrep, center ukrepa (npr. obisk na
domu).
Interpretacija: CSD je končni naslov,
zadnji v verigi, ki zadnji zve za dogajanje
in mu vsi ostali naročajo, kaj naj ukrene.
To, da zadnji zve za dogodek v družini, je
morda neizogibno; to, da izpolnjuje naro-
čila drugih služb, pa ne. Zdi se, kot da je
zlasti patronaža tista, ki razmišlja bolj
zavzeto in proaktivno (ko predlaga, naj bi
materi uredili dopoldansko zaposlitev).
Pojem: REAKTIVNO, NE PROAK-
TIVNO RAVNANJE; SLUŽBA KOT IZVR-
ŠEVALEC NAROČIL, NE KOT POBUDNIK
IN ORGANIZATOR POMOČI
5.	vzorec
Vzorec: Mati pride po pomoč, predlaga
rešitev, socialna delavka predloga ne
sprejme, se tudi ne pogaja za kakšno sred-
njo rešitev, ampak navidezno pregovori
mater o smotrnosti ukrepa, kot si ga je za-
mislila socialna delavka; mati se navidez
strinja (podpiše zapisnik) in nato tistega
ne naredi, dane obljube ne izpolni.
Intepretacija: Dejstvo, da pride mati
sama po pomoč, je metodično izredno
dragoceno in bi ga bilo treba nujno izko-
ristiti za pritegnitev stranke v proces
reševanja problema. To socialna delavka
sicer poskuša, vendar tako, da ne more
biti učinkovita in odbije mater. Namesto,
da bi socialna delavka resno upoštevala
mater, ne nujno njenih predlogov natan-
ko v taki obliki, kot jih izreče, ampak po
njihovem smislu, in se z njo pogajala za
kompromisno rešitev, jo skuša »pregovo-
riti« v pravilnost svojih vnaprejšnjih za-
misli in rešitev, na katere mati »na tujem
ozemlju« pristane, ko pa se doma sooči s
težavnostjo realne situacije, kloni in ob-
ljube ne izpolni. Gre torej za navidezna
soglasja, česar pa socialna delavka ne vidi
in ostane pri svojem vzorcu ravnanja.
Pojem: VSILJEVANJE VNAPREJŠ-
NIH REŠITEV IN NE PARTNERSKO
ISKANJE VZAJEMNO SPREJEMLJIVIH RE-
ŠITEV
6. vzorec
Vzorec: Socialna delavka si za obisk v dru-
žini vzame čas in vedno zagotovi pod-
poro drugih služb, navadno patronažne,
včasih milice. Za pritisk na podjetje, da bi
uredili materin delovni čas, naj bi zados-
toval dopis; ni ne osebnega obiska ne
asistence drugih služb.
Interpretacija: Ureditev delovnega
časa matere se zdi v tem primeru zelo po-
memben ukrep, ki bi zagotovil otrokom
varstvo v kritičnem delu dneva. Kljub
temu se za uresničitev tega uporabijo
minimalna razpoložljiva sredstva (dopis s
prošnjo), medtem ko na družino pritiska
vsa kontrolna mašinerija. Enkratni dopis
podjetju se izkaže neučinkovit.
Pojem: PRITISK NA DRUŽINO, NE
PRITISK NA OKOLJE
Pronicljivejši analitik bi na ta način
na temelju predhodne analize oblikoval
še druge pojme. A za zgled, ki naj pokaže
postopek, jih je dovolj.
ANALIZA IMPLICITNIH TEORIJ
Implicitne teorije (theories in use po
Schonu) so skrita pojmovanja akterjev, ti-
sta, ki jih akterji sami ne znajo izreči, ki
pa jih razkrivajo njihova dejanja. Od-
krivanje teh teorij ni lahko in je gotovo
tvegano početje, zato jih navajamo zgolj
kot hipoteze, kot možne formulacije tis-
tih pojmovanj, ki se v resnici skrivajo za
ravnanjem služb in posameznikov v njih.
Naj navedemo le dve taki teoriji, ki
se po našem skrivata za ravnanjem akter-
jev v tem primeru.
»Odpraviti je treba glavne vzroke,
nato se bodo ostale težave lažje uredile.«
V našem primeru je, po tej teoriji, glavni
vzrok težav v družini in z družino alkoho-
lizem staršev, zlasti očeta, ki je bolj pri-
zadet. Osnovno prizadevanje socialne de-
lavke je usmerjeno k temu, da bi priprav-
ili očeta, da bi se šel zdravit. Morda bi
temu lahko dodali še stavek: »Če ne od-
pravimo osnovnega vzroka, je vse ostalo
99
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
prizadevanje zaman.« Socialna delavka si
ne prizadeva dovolj, da bi pomagala ured-
iti druge zadeve, ki niso neposredno
povezane z zdravljenjem očetovega alko-
holizma. Z urejanjem teh drugih zadev
(delovnega časa matere, materine zapos-
litve nasploh, drugih možnosti za varstvo
otrok, pomoči sorodnikov in sosedov)
očetov alkoholizem morda ne bi bil tako
moteč in usoden, morda bi se odprle dru-
ge možnosti za reševanje matere in otrok
in končno morda tudi druge možnosti za
stabiliziranje in urejanje očetovega alko-
holizma. Ni »glavni vzrok« tisto, na kar naj
bo usmerjena naša dejavnost, ampak ka-
terekoli možne spremembe. Problem je
celota in spremembe delov vplivajo na
spremembo celote.
»V tem primeru gre za nevarnost
zanemarjanja in ogrožanja otrok«. Soci-
alna delavka diagnosticira primer kot »ne-
varnost zanemarjanja in ogrožanja otrok«,
ne morda kot stisko družine, ki ima
raznolike izvire in situacijske pogojenosti
(življenje na koruzi, konflikti s staro ma-
terjo, alkoholizem, materin delovni čas,
smrt prvega otroka itn.) in tudi raznolike
možnosti, da se stiska ublaži, omeji in da
prevlada pozitiven razvoj. Njeno delo-
vanje je usmerjeno k preprečevanju zane-
marjanja in ogrožanja otrok, ne k blažitvi
stiske in pomoči pri samoorganizaciji
družine. Pred očmi ima dve dimenziji:
alkoholizem in ogroženost otrok. Idealno
bi bilo, po njenem, ko bi spodrezali os-
novno zlo, tj., ko bi se šel oče zdravit. Ker
se ji to ne posreči, stopa vse bolj v os-
predje problem ogroženosti otrok. Os-
rednje vprašanje postane, ali so otroci
dovolj ogroženi, oziroma, ali je dovolj
jasno, da so ogroženi, da bi bil upravičen
administrativen ukrep za zavarovanje
otrok. Z ocenjevanjem stopnje ogroženo-
sti (ob obiskih na domu) in nujnosti po-
sega (intervencije) za zavarovanje otrok
se izgublja čas, ki je na razpolago za dru-
ge metodične pristope (svetovanje, poga-
janje, zastopanje itn.).
KONČNA KONCEPTUALIZACIJA:
FORMULIRANJE SESTAVIN
TEORIJE 0 RAVNANJU SOCIALNE SLUŽBE
Izide analize na koncu povzamemo v te-
orijo. Mogoče bi morali to besedo dati v
narekovaje, da bi s tem poudarili dvoje:
(1) ni nujno, da gre za prepleten in zap-
leten sistem razlag in pojasnitev, ampak
je lahko rezultat analize bolj omejen
(ugotovitev kakšne pravilnosti, vzorca,
konstrukcija kakšnega pojma, tipologije
ipd.), in (2) gre za hipotezo, ki jo je treba
preskusiti na istem ali podobnem gra-
divu, jo dopolniti itn.
Ko povzemamo delne ugotovitve v
teorijo, ni nič narobe, če presežemo ome-
jitve izhodiščnega gradiva in si »izmisli-
mo« pojme, za katere v gradivu ni nepo-
sredne opore, ki pa jih implicirajo pojmi,
za katere opora v gradivu obstaja. Ne gre
torej za poljubno izmišljanje, ampak bolj
za ekspliciranje pojmov, ki so vsebovani v
gradivu, a niso izraženi. Prav naš primer
je zgled, kako pojem enega modusa stra-
tegije socialnega dela, tistega modusa, ki
smo ga odkrili s pomočjo analize gradiva,
implicira pojem drugega modusa, o kate-
rem gradivo neposredno ne govori. Vča-
sih gre to izmišljanje še dlje: zamislimo si
lahko pojem, ki je analogen tistemu, ki
smo ga dobili z abstrahiranjem iz gradiva,
ipd. V vseh teh primerih pa so te »izmiš-
ljije« povezane s tem, kar ni izmišljeno,
ampak je zgolj abstrahirano. Seveda pa
velja, da je tudi s postopnim procesom
abstrahiraja dobljeni pojem v globljem
pomenu besede izmišljen, je stvar miš-
ljenja, miselna konstrukcija, ne stvar.
V razmišljanju smo prišli do tega, da
lahko kot posplošitev iz analize gradiva
razlikujemo dve strategiji socialnega dela;
imenujmo ju začasno STRATEGIJA A ali
KONTROLNA STRATEGIJA in STRATE-
GIJA B ali STRATEGIJA POMOČI. Njune
značilnosti so naslednje:
STRATEGIJA A (KONTROLNA S.)
1. Pasivno reaktivni vzorec ravnanja.
Akter (socialna služba) čaka, da se v polju
družine pojavijo dogodki, ki jih opredeli
100
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
kot odklone, nato odgovori z različnimi
ukrepi. To ne velja samo za začetek dela
na primeru, ampak o taki usmeritvi priča
prav dogajanje ob prekinitvah. Šele nov
eksces izzove posredovanje.
2.	Usmerjenost k upravnim ukre-
pom. Vse dolgotrajno dogajanje, v kate-
rem je bilo obilo možnosti za pomoč v
obliki svetovanja, pogajaja, zastopanja,
skrbstva, se izteče v administrativno in-
tervencijo in vse kaže, da zato, ker je bila
situacija že v začetku opredeljena kot
problem, ki bi ali bo, če preseže dolo-
čeno mejo, zahteval tako intervencijo.
3.	Asimetrija moči med socialno
službo in stranko (družino). Ta asime-
trija se ne kaže zgolj v tem, da se je služba
na koncu upravičeno zatekla k upravni
intervenciji, saj so bili otroci v smrtni ne-
varnosti, ampak bolj v tem, da je v celot-
nem postopku dominirala predstava slu-
žbe o pravi rešitvi problema (da je treba
pripraviti očeta na zdravljenje, otroke pa
dati v dom) in da predlogi in predstave
matere (in drugih članov družine in so-
rodstva, npr. sestre), ki je na vsak način
želela ohraniti družino in obdržati otro-
ke, niso bile vzete resno, kot izhodišče za
reševanje težav. Zadajanje pretežkih na-
log, neizvedljivih ali težko izvedljivih, ni
opolnomočanje, ali pa je to le navidez. Iz
oddaljenosti je lahko videti kot lagodnost
socialnega delavca (naj sama to stori,
zakaj bi se jaz trudil), sadizem (naj se
sama pomatra) ali manipulacija (tako ali
tako ne bo nič iz tega, potem pa bomo la-
hko dali otroka v dom).
4.	Moralistično kaznovalna narav-
nanost. Ukrep odvzema otrok in kazno-
vanja staršev ni pomenil samo zavaro-
vanja otrok, ampak je v njem dovolj jasno
izražena (prav tako upravičena) obsodba
staršev, kot tudi prepričanje o preven-
tivni funkciji kazni, ki naj bi starša spame-
tovala. Ne sprašujejo se, ali to deluje in
kako deluje.
5.	Linearno kavzalno mišljenje. Za
vsem tem se skriva mišljenje, ki definira
težave in stiske kot odklon; ki zoži pozor-
nost na en sam vidik situacije; identificira
vzrok in »krivca« in se potem bori z
njim(a) ter se tako zaplete v stopnjevanje
pritiska in odklonskosti, v spiralo neus-
pešnosti.
STRATEGIJA B (S. POMOČI)
1. Aktivno proaktivni vzorec ravnanja.
Obdobja, ko se družina umiri, ko ni eks-
cesov, so primerna za to, da vidimo, kako
družina vzdržuje ta stanja, in da jo pod-
premo pri tistih vidikih, ki bodo omo-
gočili, da bo tako zdržala dlje; vidimo
lahko, kje so tiste točke, ko morda napor
pri vzdrževanju mirnega stanja sam pelje
v polom. Socialni delavec vodi primer, ni,
tako kot družina, žrtev dogodkov.
2.	Usmerjenost k metodam soci-
alnega dela. Upravna intervencija je ena
od metod socialnega dela, ni pa edina, je
največkrat uporabljena v skrajni sili in
pusti težke posledice. Zato je pri strategiji
pomoči poudarek na drugih metodah, ki
pa naj bi jih socialni delavec uporabljal
učinkovito. Mora premisliti, kakšna je
verjetnost, da bo žena sama spravila moža
na zdravljenje; če je to skrajno malo ver-
jetno, naj tega ne naroča ženi. Premisli
naj, kakšna je verjetnost, da bo podjetje
na temelju dopisa s pobožno prošnjo
spremenilo delovni čas žene; če je verjet-
nost majhna, naj uporabi drug pristop.
Delamo zato in tako, da smo uspešni, ne
delamo zato, da bi z delavnostjo opra-
vičili neuspeh.
3.	Opolnomočanje stranke (dru-
žine). Pri tej strategiji delo službe ni us-
merjeno k uresničitvi vnaprej definirane
»rešitve problema« z uporabo moči slu-
žbe, ampak k opolnomočanju družine, k
podpiranju družine pri iskanju njenih
lastnih virov, moči in razvojnih možno-
sti; k iskanju pozitivnega. Naloge, ki jih
zadajamo, so izvedljive, niso pretežke, nji-
hovo izvršitev spremlja doživetje uspeha.
4.	Pragmatično realistična narav-
nanost. S tem mislimo usmerjenost na
tisto, kar je uresničljivo in dosegljivo, ne
da bi grobo posegali v družino. To ne
pomeni le tega, da nismo usmerjeni mo-
ralistično kaznovalno, ampak morda še
prej, da nismo usmerjeni k radikalnim
»rešitvam«, na primer, da bi po vsej sili
»ozdravili alkoholizem«. Usmerjeni smo
101
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
navidez h krpanju drobnih zaplat, omo-
gočanju drobnih zadovoljstev in uspe-
hov, sklepanju kratkoročnih in neobsež-
nih dogovorov, neobvezujočih stikov, k
»drobnemu tkanju« odnosov. Zavedamo
pa se, da lahko drobne spremembe pelje-
jo v obširnejšo reorganizacijo življenja, ki
naredijo življenje, četudi življenje z »ne-
rešenim problemom«, znosnejše.
5. Sistemsko mišljenje. Če predsta-
vo o linearni verigi vzrokov in posledic
nadomestimo s predstavo o povezanosti
»vsega z vsem«, o povezanosti in sovis-
nosti delnih značilnosti, ki sestavljajo ce-
loto, lahko ukrepamo bolj prilagodljivo,
saj vemo, da lahko navidez nepomembne
spremembe pripeljejo k pomembnim.
Do kod smo v vsebinskem oziru
prišli v svoji analizi? Odkrili smo določen
vzorec ravnanja in svojo ugotovitev do-
volj podprli z opisom različnih vidikov
tega vzorca in s konkretnimi primeri,
tako da je naša intepretacija videti pre-
pričljiva. Ta vzorec smo primerjali z
nasprotnim vzorcem, ki ga implicira do-
bljeni vzorec. Tako smo razprli možnost
primerjave in perspektive. Naj si poma-
gam s parafrazo Lewinove prispodobe
znanosti kot zasilnega mostišča vednosti
v močvirju neznanja. Zgradili smo provi-
zoričen podest, se vzpeli nanj, od tod
konstruirali drugi podest, prestopili nanj
in si z njega ogledali prvega.
Nismo pa še ugotovili, kako se ta
vzorec proizvaja in vzdržuje. Del odgo-
vora je morda skrit v tem gradivu in tej
analizi; morda je potreben le razmislek in
lahko odgovor izpeljemo iz tega, kar smo
že ugotovili. Morda pa bi bilo treba zbrati
novo gradivo; dokumente, pogovore z de-
lavci, opazovanje dela, gradivo supervi-
zijskih pogovorov ipd.
SKLEPNA PRIPOMBA 0 PROCESU ANALIZE
Gornji opis postopka analize primera
poskuša biti urejen, pripravljen za kodi-
fikacijo, tj., dan v razpravo, popravo in
odobritev znanstveni skupnosti kot me-
toda ali tehnika analize, ki naj bi jo upo-
rabljali raziskovalci, kadar naletijo na
podoben problem in podobno gradivo.
Postopek mora biti prikazan urejeno po
nekakšnem vrstem redu faz, da bi ga la-
hko razumeli in izvajali. A to ni vsa zgo-
dba. Da bi doumeli raziskovalni proces
kot stvaren ustvarjalni proces, je treba
opisati še nekaj okoliščin ob nastajanju
tega postopka, ki relativirajo to lepo
linearno shemo in jo postavljajo na glavo.
Kako je v resnici potekal proces
konceptualizacije? Avtorja sva najprej
prelistala dosje primera, da bi videla, »za
kaj sploh gre«. Ustvarila sva si grobo sliko
o dogajanju, pa še nobene sodbe. Potem
je prvi avtor »prepisal dosje«, tj., sestavil
obširno kronologijo dogajanja, da bi
omogočil bolj zanesljiv in natančen pre-
gled ob vendarle bistveno skrčeni koli-
čini papirja. Ob tem prepisovanju si je
postopoma ustvarjal sliko o problematiki.
To kronologijo je prebrala soavtorica.
Nato sva sedla k prvemu posvetu. Začela
sva z vprašanjem: »Torej, kaj je s tem?« In
potem je vsak izrekel svoj prvi vtis, prvo
slutnjo ali domnevo. Na svetlo so priha-
jale take in podobne izjave: »To je gašenje
požarov.« »Socialna služba je servis so-
dišča.« »Deset let je trajalo in šlo ves čas
navzdol.« »Ogromno dela, a to ni socialno
delo, kakršnega učimo.« »Socialni delavec
— mehki policaj.« »Kje je pomoč družini?«
»Zakaj niso podprli matere, ko je sama
iskala pomoč?« »Nasedajo tipičnim alko-
holikovim manipulacijam.« Kot lahko vid-
ite, vsebujejo ti iztrgani stavki (iztrgani
ne le iz konteksta poznejše ocene, ampak
iztrgani iz »duše« raziskovalcev) že osnov-
ne zamisli poznejše ocene in konceptuali-
zacije. To, do česar sva prišla na koncu, je
bilo izrečeno že na začetku, po prvem po-
globljenem pregledu urejenega gradiva.
V tem primeru raziskovanja se je
torej potrdilo, da ni čistega empiričnega
postopka, postopka, pri katerem bi s
skrbnim zbiranjem, primerjanjem in ko-
pičenjem dejstev prek postopnega abstra-
hiranja prišli do končnega, dovolj abs-
traktnega in splošno veljavnega pojma.
Nasprotno: že na začetku je bila izrečena
»teorija« kot hipoteza. Postopek analize je
hkrati postopek preverjanja in doka-
zovanja na začetku izrečenih sodb, ki
imajo v raziskavi status domnev, kot tudi
102
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
v ožjem pomenu empiričen postopek
postopnega oblikovanja novih pojmov in
sodb iz opaženih dejstev. Teorija in em-
pirija se ves čas prepletata. Zato naj pou-
darim: po prvem razgledu o problemu, ki
se ga lotevamo, ko se nam oblikujejo prve
misli o tem, za kaj gre, je treba te misli
izreči. To so delovne hipoteze. Navadno
kar dobro opredelijo bistvo našega po-
gleda na zadevo. Ob tem pa je treba ostati
odprt za ideje in odkritja, ki se bodo po-
javljali ob analizi, pa čeprav bodo v
nasprotju z na začetku izrečenimi
domnevami.
Literatura
G. Čačinovič Vogrinčič (1990), Paradigmatske osnove socialnega dela z družino. Socialno delo
29 : 163-168.
— (1992), Psihodinamski procesi v družinski skupini. Ljubljana.
P. Luessi(1991), Systemische Sozialarbeit. Bern: Paul Haupt.
B. Stritih (1993), Normativni in standardi v socialnem varstvu . Ljubljana: Visoka šola za so-
cialno delo.
B. Stritih, M. Možina (1992), Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno
delo ,31:18-73.
R. K. Yin (1989), Case Study Research: Design and Methods . Newbury Park: Sage.
103
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
TABELA 1: KRONOLOGIJA DOGODKOV
OSNOVNI KRONOLOŠKI OPIS DOGODKOV
PREPIS DOKUMENTOV DOSJEJA Z DELNIM OPUŠČANJEM
12.4. 89
KONFLIKT V DRUŽINI, POSREDUJE MILICA (VEČ DOKUMENTOV)
Konflikt med očetom in staro materjo. Starejši otrok se zateče k sosedom. Milica
posreduje na domu, obvesti mater, ki je v službi, naj pride po otroka.
13.	4. 89
SESTRA OTROKOVEGA OČETA OPOZARJA NA RAZMERE V DRUŽINI (URADNI ZAZNAMEK CSD)1
/.../ povedala, da v družini njenega brata ponovno prihaja do konfliktov.
Imenovana meni, da bi bilo brata nujno »prisilno« poslati na zdravljenje proti alko-
holizmu, saj je alkohol iz njega naredil popolnoma drugega človeka. Za otroka v času
partneričine odsotnosti zaradi dela sploh ne skrbi primerno /.../ O razmerah so
pripravljeni podati izjavo sosedje /.../ Včeraj, 12. 4. 89 naj bi v družini ponovno
posredovala PM /.../ Predlagala sem ji, da naj o stanju v družini obvesti še patronažno
sestro, ki stanuje na terenu in lahko obisk opravi takoj. /.../ Opraviti obisk na domu v
večernih urah, verjetno bolj z miličnikom.
14.	4. 89
PONOVNI KONFLIKT, OTROK SE PONOVNO ZATEČE K SOSEDOM, TI PRIJAVIJO DOGODEK PATRO-
NAŽNI SLUŽBI (O DOGODKIH 12. IN 14. 4. 89, ZAPISNIK CSD 19. 4. 89: MATERINA PRIPOVED)
Na CSD se zglasi otrokova mati in opiše dogodek:
/Moževa/ mati je popoldne /12. 4./ prišla v našo hišo in je s seboj odpeljala
/vnuka/, češ da pri njem /sinu/ biti ne more. To ga je /sina-partnerja/ razjezilo, in je
šel do njene hiše in ker ga ni spustila notri, ji je razbil šipo. Mati je odšla klicat
miličnike, medtem se je partner že vrnil domov. Prišla sta dva miličnika in ker je bila
/hčerka/ v njegovem varstvu, ga nista odpeljala na postajo, ampak po njihovem
posredovanju mu je ostala poškodba na nogi. K zdravniku ni šel, na nogo pa ne more
stopiti. Tisti večer so me miličniki poklicali v službo, da sem šla predčasno domov,
ker se je /sin/ potemtakem menda od stare matere zatekel k sosedi /.../ Z njim sem se
nato okoli osme ure vrnila domov, deklica je že spala, /partner/ pa po moji presoji ni
bil pijan. On mi je nato povedal, kaj se je zgodilo. Naslednji dan v petek /14. 4./ je
/sin/ popoldne ponovno odšel od doma k isti sosedi in me je nato ta poklicala v
službo. Tudi miličnike je obvestila, tako da so ponovno prišli na dom in opravili
razgovor s partnerjem. Ta je zatrdil, da otroku ni nič naredil in da je od doma šel le
sam. Ko sem sama prišla domov s /sinom/, miličnikov več ni bilo, za partnerja pa
prav tako lahko rečem, da ni bil pijan.
(O DOGODKU 14. 4. 89, POROČILO PATRONAŽNE SLUŽBE, 19- 5. 89)
Dne 14. 4. 89 sem v večernih urah dobila prijavo iz okolja, da je sin /.../ že
drugič zaporedoma ušel od doma. Zate- kel se je k družini N. /.../ Povedal je, da oče
doma pije, ko mame ni doma, samo kriči nanj in na sestrico /.../ Tudi udaril naj bi
punčko, je rekel. Omenjena družina je obvestila postajo milice /.../ Miličniki so
opravili obisk in svetovali /družini N./ naj z otrokom počakajo /njegovo mamo/, ko
bo ob 23. uri prišla z avtobusom iz službe. /Soseda/ je pove- dala, da je /mati/ zau-
darjala po alkoholu, ko se je vrnila iz /.../ Izročila ji je sina. Povedala je tudi, da je
slišala, kako je /mati/ negodovala nad sinom, ko sta se vračala proti domu.
14. 4. 89
ZAPROSILO ZA ASISTENCO IN KAZENSKI PREGON (CSD SPOROČA PM)
Prosijo za sodelovanje ob obisku na domu.
V družini gre /.../ za zanemarjanje otrok. Zlasti je varstvo oziroma tudi sama
1 Navedki iz dokumentacije seveda niso lektorirani. (Op. ur.)
104
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
varnost obeh otrok /.../ vprašljiva predvsem v popoldanskem in večernem času, ko
sta otroka prepuščena skrbi očeta zaradi materinega popoldanskega dela. Oče /.../
naj bi bil dnevno pijan in v opitem stanju nesposoben zagotoviti otrokoma potrebno
oskrbo in varnost. /.../ Obenem vas prosimo, da /.../ zoper omenjeno družino
sprožite kazenski pregon zaradi zanemarjanja vzgoje in oskrbe otrok in sicer zoper
oba starša. Zoper mater /.../, ker prepušča otroka neustreznemu varstvu moža,
/zoper/ njega pa zaradi neposrednega ogrožanja obeh otrok. Hkrati se bomo /na
CSD/ skušali s staršema dogovoriti za ustreznejšo oskrbo otrok z začasno namesti-
tivijo v drugo okolje, ter urejanje zdravljenja proti alkoholizmu. Če bo tudi tako
posredovanje v družini ostalo brezuspešno, bo predvidoma potrebno izvesti post-
opek za namestitev otrok v drugo okolje brez privolitve staršev.
14. 4. 89
OBVESTILO O UKREPIH (CSD PATRONAŽNI SLUŽBI)
Povzetek ugotovitev o družini, omemba posredovanja v podjetju.
S partnerjema nameravamo ponovno, zaradi koristi otrok, doseči dogovor za
zdravljenje proti alkoholizmu ob hkratni začasni namestitvi otrok v drugo okolje. Če
to ne bo mogoče doseči sporazumno, bo predvidoma potrebno urejati namestitev
otrok v drugo okolje brez privolitve staršev. V tem primeru potrebujemo v postopku
tudi vaše poročilo o zapažanjih ob priliki obiskov na domu.
Opozorilo na protislovje med izjavo matere ob obisku, da oče v času njene od-
sotnosti primerno skrbi za otroke in prijavo sestre oz. sosedov. Obvestilo o namerava-
nem obisku na domu skupaj z milico. Prošnja za nadaljnje spremljanje družine s
strani patronažne službe.
14. 4. 89
VABILO NA RAZGOVOR V ZVEZI Z VARSTVOM OTROK (CSD STARŠEM)
17. 4. 89
DOGOVARJANJE MED SLUŽBAMI (CSD, URADNI ZAZNAMEK PODATKI SOCIALNE DELAVKE O POGO-
VORU S PATRONAŽNO)
Klicala je patronažna sestra iz /.../ Povedala je, da so jo na terenu obvestili o
problematiki v družini /.../ Dodatno sem jo še obvestila o mojih načrtih za delo z
družino v tem tednu in z zapro- silom, ki sem ga poslala na patronažo. Predlagala
sem ji tudi, da opravi danes popoldne obisk na domu, v tistem času, ko bo žena odšla
na delo, ter me o svojih ugotovitvah jutri telefonično obvesti. Prosila sem jo še, naj v
svojem poročilu navede tudi to, kako je mati z mlajšim otrokom obiskovala posve-
tovalnico in če je opravila vsa cepljenje. V zvezi s tem, da je hčerka shodila pozno,
me zanima tudi to, če je bilo ob spremljanju otroka opaziti morebitni zaostanek v
razvoju.
17. 4. 89
OBISK PATRONAŽNE SESTRE NA DOMU DRUŽINE (IZ POROČILA PATRONAŽNE SLUŽBE 16.5 89,
POSLANO CSD)
V ponedeljek, 17. 4. 1989 sem bila pri družini /.../ ponovno na obisku. Partner
sicer ni kazal znakov vinjenosti, vendar imam občutek, da sta bila otroka »zaprta« v
stanovanju, da mu /sin/ ne bi pobegnil. Deklico sem našla ob 13 30 uri v zatemnjeni
sobi, kamor naj bi jo dala spat mati, preden je odšla v službo (11.30 uri). Postelja je
bila brez posteljnine, deklica je bila zavita v volneno odejo, brez pleničk, vsa polu-
lana. Na obrazu sem opazila modrico pod očesom. Oče /.../ je povedal, da je deklica
padla na gugalnici in da je ni udaril. Zagotavljal mi je, da ne pije pretirano, da ni
alkoholik, čeprav že vsa leta vemo /.../, da je partner alkoholik /.../ pije pa tudi part-
nerka sama. /.../
105
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
TABELA 2: SKRAJŠANA KRONOLOGIJA
1979
1)	xx. xx. 79 Bodoča starša se odselita na svoje.
1980
2)	xx. xx. 80 Patronaža ugotovi alkoholizem bodočih staršev.
3)	xx. xx. 80 Bodoča mati se zaposli; dela samo popoldne.
1981
1982
4)	xx. xx. 82 Rojstvo prvega sina.
1983
1984
5)	/13./ 1.84 Smrt prvega sina zaradi zadušitve z monoksidom.
6)	21.1.84 Rojstvo drugega sina.
7)	xx. xx. 84 Obisk patronažne sestre; otrok zdrav.
8)	11.2.84 Obvestilo milice, da starša hudo zanemarjata otroka.
9)	20. 3.84 Obisk SD na domu: razmere urejene.
10)	xx. 3. 84 Mati z otrokom zbeži k svoji materi.
4. 84
5.84
11)	19.6.84 Pretep med staro materjo in otrokovim očetom
12)	20.6.84 Sestra otrokovega očeta prosi SD, naj uredijo varstvo za otroka
7.	84
8.	84
9.	84
13)	24.10.84 Mati prosi za posredovanje CSD; po prepričevanju privoli, da odda
otroka v dom.
14)	26.10.84 Mati ne izpolni obljube.
15)	1.11.84 Starša ne izpolnita obljube, ki sta jo dala patronažni, da bosta nesla
otroka materini materi.
16)	20.11.84 Obisk SD in patronažne na domu: zaenkrat še ni treba posredovati.
17)	7.12.84 Patronaža pozove CSD, naj uredijo materi dopoldansko delo.
1985
1986
1987
18)	13. 5?. 87 Rojstvo hčerke.
1988
19)	xx. xx. 88 Mati ne prinese otroka na pregled v ZD.
20)	19. 6. 88 Milica poroča o zanemarjanju otrok.
21)	27. 6. 88 CSD zaman vabi starše na pogovor.
22)	27.6. 88 CSD pozove podjetje, naj uredijo, da bi mati delala dopoldne.
7.	88
8.	88
9.88
10.	88
11.88
12.88
1989
23)	9.1. 89 CSD pripravlja oddajo otrok v dom.
24)	14. 2. 89 Obisk na domu: spremljati družino.
xx. 3. 89
25)	12.4.89 Milica posreduje v družini.
106
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
26)	13.4.89 Sestra poroča o konfliktih.
27)	14. 4. 89 Sin se zateče k sosedi.
28)	14.4.89 CSD zaprosi milico za kazenski pregon očeta.
29)	18.4. 89 CSD: obisk na domu; deklica je zanemarjena.
30)	19.4.89 Mati pride na CSD: uvideva, da bi se moral partner zdraviti; poiskala bo
varstvo za otroka, si uredila dopoldansko delo; zaveda se možnosti od-
vzema otroka.
31)	19. 4.89 CSD in milica obisk na domu: oče pristane na zdravljenje alkoholizma,
dogovor o odhodu v bolnico.
32)	19. 5.89 CSD obvesti starše, da sta naročena za pogovor v bolnici.
33)	24. 5.89 Mati dvigne zdravstveno izkaznico za partnerja.
34)	24. 5. 89 Starša ne gresta v bolnico.
35)	11. 6. 89 Otrok se zateče k sosedom, oče pride za njim, ga davi, otrok nezavesten.
36)	15. 6. 89 CSD: odločitev za takoj šnji odvzem otrok.
37)	15.6.89 Obisk na domu: ustna odločba o odvzemu otrok in odvzem otrok v
dom.
38)	15. 6. 89 Osebno obvestilo SD materi v podjetju o odvzemu otrok.
39)	16.6.89 Starša obiščeta otroka.
40)	21.6.89 Oče in mati prosita za vrnitev otrok; SD pogojuje vrnitev otroka z
zdravljenjem alkoholizma.
41)	19.7.89 Mati prosi, da bi v času dopusta dobila otroka.
42)	14.8.89 Temeljno sodišče informira CSD o preiskavi zoper starše.
43)	24.7.89 Mati pride na CSD, opravičuje očeta.
9.89
10.89
11.89
44)	8.12.89 Mati pride na CSD, SD jo pregovarja, naj pripravi moža za zdravljenje,
»jo osvešča«.
1990
1.90
2.90
3.90
4. 90
45)	7. 5.90 CSD: odločba o premestitvi otrok iz otroškega doma v rejniško družino.
46)	8. 5. 90 CSD: obisk na domu družine, obvestijo starše, da bosta otroka pre-
meščena v rejniško družino.
47)	14. 5. 90 Temeljno sodišče: Predlog varstvenega ukrepa obveznega zdravljenja
alkoholizma za oba starša.
48)	15. 6.90 CSD: Namestitev otrok v rejniško družino.
7. 90
49)	14. 8.90 Sodišče: obsodba staršev za KD zanemarjanja svojih nedoletnih otrok in
surovo ravnanje; obvezno zdravljenje alkoholizma.
107
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
TABELA 3: SINHRONIČNA KRONOLOGIJA PO AKTERJIH
108
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
109
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
TABELA 4: ZNAČILNA OBDOBJA (KRONOLOŠKI POVZETEK)
do 1982
Stekanje neugodnih pogojev: alkoholizem starih staršev, predkaznovanost, neurejena
zunajzakonska zveza, neugoden delovni čas žene.
1982-1984
Obremenitev družine, ki ostane nepredelana: rojstvo otroka, smrt otroka.
1984
Prvi izbruhi nasilja, nekompetentno ravnanje službe: mati prosi pomoč, neustrezno
posredovanje, »neubogljivost« staršev, neučinkovito posredovanje.
1988-1986
Latenca, prekinitev stikov med službo in družino: pritajitev, navidezno urejeno stanje.
1987-1989
Drugi izbruh nasilja: nasilju sledi intervencija, tej manipuliranje s strani staršev, nato
nasilje nad otrokom in odvzem otrok.
1989-1990
Administrativni ukrepi: odvzem otrok, namestitev v dom in rejo, kazenska ovadba, ob-
sodba.
110
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
SLIKA 1: KRONOLOŠKI DIAGRAM
SLIKA 2: NEKAJ MOŽNIH ČASOVNIH POTEKOV
111
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
SLIKA 3: SINHRONIČNI DIAGRAM PO VRSTI AKTERJA
SLIKA 4: SINHRONIČNI NIZI DOGODKOV PO VRSTAH AKTERJEV
- ENOSTAVNO ZAPOREDJE
112
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
SLIKA 5: SINHRONIČNI NIZI DOGODKOV PO VRSTAH AKTERJEV
- INTERVALNO ZAPOREDJE
(IZSEK ZA LETO 1984)
SLIKA 6: NEKAJ MOŽNIH NIZOV DOGODKOV DVEH VRST
113
BLAŽ MESEC, GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
SLIKA 7: IDEALIZIRAN KRONOLOŠKI DIAGRAM
114
Franc Hribernik
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM
PROMETNEGA NASILJA?
UVOD
Vse sodobne družbe se ob koncu dru-
gega tisočletja bolj ali manj uspešno
ukvarjajo z obsežnimi posledicami, ki so
produkt izrazito pospešenega ekonom-
skega in tehnološkega razvoja, in z ne-
zmožnostjo pravočasnega prilagajanja
posameznika povečanim mobilnostnim
zahtevam modernega časa. V prvi vrsti
gre za še kako aktualno vprašanje ohra-
njanja demografskega potenciala, ki ga
tako razvite kot manj razvite družbe vsak-
odnevno izgubljajo zaradi tragičnega pro-
metnega dogajanja. Podatki o številu
izgubljenih življenj in hkratnem še več
desetkrat večjem številu telesno poško-
dovanih ni in ne more biti stvar zgolj
zainteresirane znanstvene in strokovne
javnosti, temveč je stvar vseh, ki so na
kakršenkoli način udeleženi v cestnem
prometu. Žrtve prometnega nasilja so v
prvi vrsti množičen pojav in resen so-
cialni problem, ki mu — zlasti zaradi
razsežnosti pojava — zagotovo še ni na-
menjeno dovolj pozornosti. Hkrati gre za
fenomen, ki na bolj ali manj identičen
način prizadene vse družbene skupnosti.
V svetu se število mrtvih zaradi posledic
tragičnih prometnih nesreč šteje v stoti-
soče, število telesno prizadetih pa zajema
letno kar nekaj milijonov ljudi. Tako npr.
samo ZDA, ki sicer prepoznavno vodijo v
razvoju motorizacije, izgubijo letno okoli
50.000 ljudi — ne glede na to, da je tudi
dosežena raven cestnoprometne varnosti
pri njih med najugodnejšimi v svetu.
Zaradi prometne nesreče in sprem-
ljajočih posledic tega kompleksnega dru-
žbenega pojava se na dramatičen način
spremeni način življenje preživelih pone-
srečencev in njihovega ožjega socialnega
okolja, pri čemer se hkrati neizogibno
spremenijo tudi številne socialne relacije.
Tragično izginotje staršev npr. za vselej
determinira življenjsko pot otrok; izguba
otrok pa vnese nenadomestljivo praznino
v družinsko življenje. Fizično in psihično
povsem zdravi ljudje vseh starosti na ne-
prostovoljen način postanejo telesno
in/ali mentalno nebogljeni in povsem od-
visni od svojcev — če jih seveda imajo.
Drugače se pridružijo socialni kategoriji
odvisnih, za katere se zdrav posameznik v
pehanju za uspehom in materialnimi do-
brinami kaj dosti niti ne zmeni. Vse do
trenutka, ko se tudi sam v kakršnikoli
obliki pridruži čedalje daljši vrsti trpečih.
Ne tako redko zgolj zaradi lastne napake,
še pogosteje pa zaradi spleta naključnih —
a usodnih — okoliščin in krivde drugih.
Številni raziskovalci po svetu ugo-
tavljajo, da je stopnja družbene indife-
rentnosti do pojava prometnih nesreč in
njihovih posledic razmeroma zelo velika,
kar je glede na razsežnost problematike
vsaj na prvi pogled kontradiktorno. Po-
drobnejši vpogled v naravo pojava pa po-
kaže, da je participacija v cestnem prome-
tu (ne glede na prometno vlogo in v ka-
kršnikoli obliki) vselej pogojena z določe-
nim objektivnim tveganjem. Zato so raz-
mišljanja, da se »profesionalnemu« pro-
metnemu udeležencu ne more zgoditi
115
FRANC HRIBERNIK
nič nenavadnega (Komuškič 1993), lahko
le element povečanega samozaupanja,
brez katerega bi bil strah zaradi vselej pri-
sotne visoke stopnje objektivne nevar-
nosti participacije v cestnem prometu
bistveno bolj izrazit. Vsakdo ima zelo
veliko možnosti, da se vsaj enkrat v
življenju pridruži kategoriji ponesrečenih
udeležencev prometnega nasilja, pri če-
mer ni nujno, da sam s svojim ravnanjem
k temu sploh kaj prispeva. Analitiki po-
java prometnih nesreč opozarjajo zvečine
le na posledice, ki zadevajo posamezne
elemente cestnoprometne varnosti (izgu-
ba demografskega potenciala, obsežna
materialna škoda, ki zadeva različne ele-
mente družbene reprodukcije, ipd.), ma-
lo ali skoraj nič pa se ne razmišlja o multi-
dimenzionalnih socialnih posledicah, ki
jih ima popolna izguba družinskega člana
ali njegova zmanjšana oz. povsem uni-
čena delovna ter siceršnja sposobnost za
samostojno življenje — tako za ponesre-
čenega posameznika kot tudi za njegovo
ožje in širše socialno okolje (Inič 1987).
Družbena indiferentnost do žrtev
prometnega nasilja se kaže tudi v tem, da
so le redke države izoblikovale metodo-
logijo izračunavanja celostnih družbenih
stroškov, ki jih vselej povzročijo pro-
metne nesreče s smrtnim izidom ali s
telesnimi poškodbami. Toda tudi v teh
primerih gre pogosto za ovrednotenje
zlasti neposredno izgubljenih materialnih
dobrin (npr. uničenih vozil, poškodova-
nega cestišča, infrastrukturne opreme
itn.), vloženega družbenega kapitala v ra-
zvoj posameznika (npr. stroški njegovega
šolanje) in pričakovanih koristi od nje-
govega delovnega prispevka, medtem ko
cene za uničenje ali razbitje kvalitete so-
cialnega mikro okolja sploh ni mogoče
adekvatno ovrednotiti. Kljub temu je do-
bilo izgubljeno človeško življenje zaradi
prometne tragedije svojo konkretno
(o)ceno, ki npr. za nemške razmere
dosega ali celo presega milijon nemških
mark, zaradi česar posamezni prometni
eksperti poskušajo prebuditi javnost in jo
zainteresirati za odločnejše ukrepanje
tudi s šokantnimi ekonomskimi izračuni,
ki v slovenskem primeru pomenijo letno
izgubljenih blizu 50 milijard tolarjev
družbenega bruto proizvoda (Gspan, Jug
1993; Žlender 1994). Ocenjena ekonom-
ska izguba pa je bila npr. v državah bivše
EGS ovrednotena kar na okoli 70 milijard
ecujev (Gerondeau et al. 1992). »Ceno«,
ki jo priznavajo zavarovalnice ponesre-
čencem oz. njihovim svojcem za izgublje-
no človeško življenje ali uničeno zdravje
kot posledica prometnih nesreč, pa ima
vsekakor bistveno nižjo vrednost.
Z vidika kompleksnejše socialne
evalvacije pojava prometnih nesreč je
vsekakor še kako relevantno vprašanje,
koliko sredstev in energije je treba vložiti
v zdravstveno rehabilitacijo ponesrečen-
cev in vnovično socialno integracijo tele-
sno in/ali mentalno prizadetih oseb. Še
težje je iskanje nadomestnega delovnega
mesta za vse večje število invalidov. En
sam trenutek nepazljivosti, napačna od-
ločitev, zavestno tveganje ali nezavedna
napaka lahko povzroči tragedijo neslu-
tenih razsežnosti in dramatično spre-
membo socialnega statusa in nadaljnje
življenjske poti — ne le za ponesrečenega,
temveč za vse člane ožjega socialnega ok-
olja, ki mu posameznik pripada.
Že iz nekaj navedenih aspektov so-
cialne problematike negativnega promet-
nega dogajanja se zastavlja aktualno vpra-
šanje, ali je slovenska družba naredila do-
volj bodisi za preprečevanje pojava pro-
metnih nesreč ali za saniranje nastalih
posledic. So žrtve prometnega nasilja pre-
puščene predvsem samim sebi in svojim
svojcem? Bi bilo mogoče za preprečeva-
nje tega pojava narediti še kaj? In končno,
kdo bi moral poskrbeti za večjo pro-
metno varnost prebivalstva?
V prispevku želimo tudi na ta način
opozoriti zlasti širšo strokovno javnost,
da je treba čimprej spremeniti sedanji, v
vseh pogledih močno podcenjevalni od-
nos do fenomena prometnega nasilja, ki
se na najbolj brutalen način kaže v izjem-
no visokem številu mrtvih in še nekajkrat
večjem številu telesno huje in lažje po-
škodovanih. Vsako ohranjeno življenje in
neprizadeta telesna integriteta bosta naj-
več prispevala k boljši kvaliteti življenja,
česar se navadno zavemo šele takrat, ko
116
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
smo neposredno prizadeti in ko ni mo-
goče več spremeniti nastale situacije. Z
resno zastavljenim preventivnim delom
pa lahko v marsičem spremenimo usodo
tistih, ki jih ta oblika nasilja še ni zajela. K
temu morajo prispevati svoj delež tudi
številne socialne institucije.
Analiza razsežnosti tragičnega doga-
janja na slovenskih cestah in očitno po-
manjkljive skrbi družbenih institucij za
varovanje omejenih demografskih poten-
cialov temelji na razpoložljivih statis-
tičnih podatkih o prometnih nesrečah na
slovenskih cestah, med katerimi se ne
tako redko znajdejo tudi tujci — bodisi
kot povzročitelji ali soudeleženci. Nji-
hovo trpljenje zagotovo ni nič manjše,
kot je trpljenje vseh tistih, ki jih osebno
poznamo ali pa so slovenski državljani!
RAZSEŽNOST POJAVA PROMETNEGA NASILJA
NA SLOVENSKIH CESTAH
Množični pojav prometnih nesreč gre
vsekakor uvrstiti med tiste oblike dru-
žbenega nasilja, za katerega se mnogi
ljudje niti kaj dosti ne zmenijo. Visoka
stopnja osebne in družbene indiferent-
nosti je brez dvoma pogojena z naravo
samega pojava. Prometne nesreče se
namreč dogajajo vsak dan, zaradi česar so
tudi sprejete kot nekaj samoumevnega,
kot pojav, ki se mu zaradi vrste objektiv-
nih okoliščin (npr. slabe ceste, neugodne
vremenske razmere, vselej mogoče teh-
nične okvare vozil itn.) niti ne da povsem
izogniti. Ker gre za tako razširjen dru-
žbeni pojav, je tudi tolerantnost do njih
bistveno večja kot v primeru medijsko
pretirano obarvanih pojavov političnega
terorja, brutalnega vojaškega nasilja ipd.
Posledično so tudi storilci kaznivih dejanj
zoper ogrožanje varnosti cestnega pro-
meta deležni manj rigoroznih kazni, kot
so jih deležni storilci drugih hudih kazni-
vih dejanj, pa čeprav je končni učinek
tega kaznivega dejanja povsem identičen
(nasilna smrt oz. telesna poškodba in
spremljajoča velikanska materialna ško-
da). Indiferentnost se očitno pojavi vse-
lej, ko gre za dolgotrajen in pogosto
ponavljajoč fenomen (Zaje 1994). Celo
umazani vojaški spopadi in vsakodnevna
poročila o posamičnih žrtvah postanejo
»sprejemljivejša« — vendar vselej le do tre-
nutka, ko se vnovič zgodi izrazito krvavi
masaker. Šele takrat se vnovič resneje
predrami najširša (tudi svetovna) javnost
in zahteva odločnejši poseg.
Prav zato ni presenetljivo, da tudi v
primeru tragičnega dogajanja na krvavih
slovenskih cestah postanejo medijsko
odmevni le tisti prometni »dogodki«, v
katerih je naenkrat umrlo ali je bilo po-
škodovanih večje število prometnih ude-
ležencev. O preminulih žrtvah posamič-
nih prometnih nesreč sicer vsakodnevno
pišejo »črne« kronike, vendar posebnega
učinka na spremembo odnosa do te
oblike nasilja ni zaznati. Trdili bi lahko,
da je občutljivost za tragične dogodke po-
gojena zlasti s kvantitativnostjo pojava in
socialno reputacijo ponesrečenca. Šele če
je v nesreči udeležen ali zaradi njenih
posledic celo umre ugledna oseba (npr.
politik, vrhunski strokovnjak itn.), se no-
vica dvigne na raven aktualnega dogodka.
Ne glede na to ima slovenska družba
več kot tehten razlog za resno zaskrblje-
nost. Na to opozarjajo mednarodne kom-
parativne študije, ki nas po upoštevanju
številnih pokazateljev cestnoprometne
varnosti upravičeno postavljajo v sam vrh
prometno nevarnih evropskih držav in
kjer je očitno, da organizirana družba še
ni znala poskrbeti za sprejemanje in izva-
janje učinkovitih ukrepov, s katerimi se
ne le preprečujejo osebne tragedije, tem-
več se hkrati preprečuje tudi širjenje so-
cialne problematike. Če za ponesrečene-
ga oz. preostale nepreskrbljene družinske
člane deloma ali v celoti ne prevzame
odgovornosti kdo iz ožjega socialnega
okolja, jo bo morala v končni instanci
država oz. njene specializirane socialne
institucije. Prometne nesreče so tako
izrazito multidimenzionalni socialni po-
jav, s katerim bi se morale resneje ukvar-
jati mnoge — med seboj vsekakor dobro
usklajene — družbene institucije in ne le
peščica entuziastov, ki se zavedajo mate-
rialne in socialne kompleksnosti tega
sicer močno razširjenega, toda v vseh po-
gledih podcenjenega družbenega pojava.
117
FRANC HRIBERNIK
Dejansko razsežnost, ki jo ima za
posameznika ter ožje in širše socialno
okolje fenomen prometnih nesreč, raz-
krivajo prometne statistike o skupnem
številu takih dogodkov in še zlasti o
številu umrlih in telesno poškodovanih. V
dobrih dveh desetletjih je na slovenskih
cestah izgubilo življenje toliko prebival-
cev, kot ga npr. šteje srednje veliko slo-
vensko mesto (preglednica 1). Z vsakim
Preglednica 1 : Skupno število prometnih nesreč, smrtno ponesrečenih
in telesno poškodovanih udeležencev v Sloveniji v letih 1971-1993
Vir podatkov: Statistični podatki prometnih nezgod... Ljubljana: RSNZ in MNZ.
118
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
preminulim ponesrečencem je povezana
življenjska usoda družine. Ob upošte-
vanju ugotovitve, da na cesti zelo pogosto
umirajo pripadniki mlajših starostnih ko-
hort prebivalstva in da postajajo invalidi
vse pogosteje ljudje, ki so bili bodisi v ob-
dobju polne življenjske energije ali pa še
niso niti vstopili v svet odraslosti, se je
vsekakor vredno vprašati, ali so bile oz. so
tolikšne žrtve res neizogibne. Je v dobrih
dveh desetletjih za manj kot dvomilijon-
ski narod z dokazljivo upadajočo repro-
duktivno sposobnostjo več kot 13.000
umrlih in več kot 207.000 telesno poško-
dovanih res tako nepomembno število?
Predstavljeni statistični podatki
kljub svoji šokantnosti vendarle razkri-
vajo le del celovitega pojava prometnega
nasilja, saj zajemajo zgolj tiste prometne
nesreče, ki so se končale s smrtnim izi-
dom ali s težjo oz. lažjo telesno poš-
kodbo. Število dogodkov, ki niso terjali
krvnega davka oz. telesnih poškodb, je
namreč kar nekajkrat večje od nave-
denega števila težjih prometnih nesreč.
Razmerje med številom tragičnih nesreč
in nastalimi posledicami na transparen-
ten način razkriva, da v povprečju vsak
tak dogodek zahteva vsaj eno smrtno
žrtev in več kot eno telesno prizadeto
osebo. Med njimi pa je vsaj tretjina takih,
ki so bili pri tem zaznamovani z resnej-
šemi poškodbami. Kolikšno število jih je
ostalo za vselej invalidnih, niti ne vemo.
Morda oficialna družba tega niti ne želi
vedeti. Le tako je mogoče pojasniti odnos
javne sfere do tega družbenega segmenta.
Dramatična razsežnost pojava pro-
metnih nesreč v 70. in deloma tudi v 80.
letih nesporno kaže tudi na to, da sta bila
razmeroma hiter razvoj motorizacije in
uspešnost prilagajanja prebivalstva novo-
nastalim prometnih razmeram v pre-
cejšnjem neskladju. Visok krvni davek in
vse druge posledice prometnih nesreč
potrjujejo domnevo, da človek s svojimi
omejenimi sposobnostmi adaptacije vse-
lej zaostaja za tehnološkim razvojem (Inič
1987). Zaostanek starejših generacij pa je
še precej večji, kajti njihova sposobnost
prilagajanja procesom modernizacije je
bistveno manj izražena kot pri mlajših
generacijah, ki so se v svojem socializaci-
jskem procesu neposredno soočale z za-
htevami modernega prometa. Če imajo
slednje dokazljive prednosti glede uspeš-
nejšega prilagajanja, pa plačujejo (previ-
sok krvni davek tudi za to, ker živijo
nevarno življenje in na veliko načinov
demonstrirajo tvegano vedenje (Plant,
Plant 1992, Kaplan et al. 1993, Hribernik
1994). Ena izmed oblik izpostavljanja tve-
ganemu ravnanju se neposredno odraža v
cestnem prometu. Umrljivost mladih gen-
eracij gre v največji meri prav na račun
nasilnih smrti zaradi prometnih nesreč. V
Sloveniji je slednjih več kot četrtina.
Čeprav je mogoče trditi, da se je ob-
seg tragičnega prometnega nasilja v zad-
njem desetletju z bolj ali manj izrazitimi
oscilacijami v primerjavi z dogajanjem v
70. letih vsekakor pomembno zmanjšal,
pa komparacije s prometno varnejšimi
državami vztrajno dokazujejo, da je zao-
stanek Slovenije za razvitejšimi izjemno
velik. Tako imajo države severnega in se-
verozahodnega dela Evrope v povprečju
kar trikrat manj smrtnih žrtev, pomem-
bno nižje pa je tudi relativno število tele-
sno poškodovanih. Nizozemska, ki velja v
iskanju prometnih rešitev za eno od naj-
bolj naprednih evropskih držav, je imela
npr. v letu 1993 le še 8,5 smrtnih žrtev na
100.000 prebivalcev (Goos, 1994), Slove-
nija pa kar okoli 25! Ne glede na to pa so
jasno izražene intence Nizozemske, da že
do leta 2010 zmanjša število smrti zaradi
prometnih nesreč za celih 50%, število
telesno poškodovanih pa vsaj za 40%
glede na prometne razmere v sredini 80.
let. Ob nekonsistentno zastavljeni pro-
metni politiki je lahko razlika med nami
in razvitejšimi v tem pogledu na začetku
tretjega tisočletja celo še večja. Prav drža-
va pa je v prvi vrsti odgovorna za nacio-
nalno varnost. Med njene bistvene ele-
mente pa zagotovo sodi dobro zastavljena
politika preprečevanja prometnih nesreč.
S tem se na najbolj učinkovit način
preprečuje tudi socialna problematika in
obseg državnih izdatkov za socialno var-
nost žrtev prometnih nesreč.
V nadaljevanju pa poglejmo, katere
kategorije so v cestnem prometu najbolj
119
FRANC HRIBERNIK
izpostavljene prometnemu nasilju in ko-
liko same prispevajo k temu.
KATERE KATEGORIJE PROMETNIH
UDELEŽENCEV SO NAJBOLJ OGROŽENE?
Nimajo vsi udeleženci v cestnem pro-
metu enake teže (krivdne odgovornosti)
pri nastanku pojava prometnih nesreč.
Ob tem velja opozoriti na specifičnost
cestnega prometa, ki je med vsemi oblika-
mi prometa najbolj »neprofesionaliziran«.
V njem namreč na različne načine sodelu-
jejo praktično vse socialne kategorije —
ne glede na njihovo heterogeno fizično
sposobnost in diferencirano prometno
usposobljenost. Posamezniki celo v istem
dnevu pogosto zamenjajo prometno vlo-
go. Od bolj ali manj agresivnih voznikov
motornih vozil prehajajo k slabo disci-
pliniranim kolesarjem in še pogosteje k
neprevidnim pešcem. Toda tudi znotraj
istih kategorij se prometni udeleženci
med seboj pomembno razlikujejo. Življe-
njska usoda udeleženca v hujši prometni
nesreči se bo najverjetneje bistveno dru-
gače končala za voznika avtobusa kot pa
npr. za voznika motornega kolesa, pa
čeprav za oba veljajo ista prometna pra-
vila. Razlika je v neuravnoteženi moči
prevoznega sredstva. S tem pa je povezan
tudi način prometnega vedenja, ki se vsaj
na slovenskih cestah prepogosto izraža v
najbolj agresivni obliki. Sicer pa pro-
metni udeleženci niti ne zaznavajo lastne
ogroženosti na enak način (Polič, Miš
1985). Zato je zelo velika verjetnost, da
bo v prometnem konfliktu bistveno več
izgubil šibkejši udeleženec. V skladu s
tem razvitejše države iščejo učinkovite
poti in sredstva, s katerimi bi lahko še
zmanjšale stopnjo ogroženosti tistih pro-
metnih kategorij, ki so najbolj izpostav-
ljene prometnemu tveganju. Zlasti gre za
kategoriji pešcev in kolesarjev, med njimi
pa za otroke in starejše ter bolne in in-
valide. Med motoriziranimi udeleženci pa
plačujejo nesorazmeren davek vozniki
motornih koles.
Analiza prometnega dogajanja v 80.
letih in na začetku 90. let v Sloveniji kaže,
da igra dejavnik fizične moči še kako
pomembno vlogo. V trinajstih letih je
med različnimi kategorijami udeležencev
nesreč izgubilo življenje skoraj četrtina
pešcev in prav toliko potnikov (pregled-
nica 2). Glede na strukturni delež kolesar-
jev v cestnem prometu pa je njihov krvni
davek daleč nad njihovo dejansko števil-
čno udeleženostjo v prometnih tokovih.
Analizirani podatki tudi v slovenskem
primeru potrjujejo domnevo, da šibkejši
udeleženci s svojo participacijo v cest-
nem prometu plačujejo nesorazmerno vi-
sok krvni davek.
Vendar omenjena ugotovitev ne ve-
lja le za smrtne žrtve, temveč tudi za tele-
sne poškodbe. V proučevanem obdobju
so poleg sopotnikov in voznikov osebnih
motornih vozil (ki imajo več kot dvotret-
jinski delež med vsemi motornimi vozili)
prav kolesarji in pešci pogosteje deležni
bolj ali manj hudih telesnih poškodb.
Vsekakor bi bilo zanimivo ugotoviti, ali in
koliko se pri posledicah prometnega na-
silja kaže vpliv socialnostratifikacijskega
dejavnika. Prometna varnost ni odvisna
zgolj od prometne usposobljenosti posa-
meznika, temveč se prav pri voznikih
osebnih motornih vozil pomembno raz-
likuje. Gre zlasti za vpliv t. i. pasivne pro-
metne varnosti, ki pa je neposredno
determinirana z različno ekonomsko
zmožnostjo. Draga vozila imajo vgrajenih
več in hkrati kvalitetnejših elementov pa-
sivne varnosti, čeprav države z zakonsko
regulativo vse odločneje prisiljujejo av-
tomobilske proizvajalce k izboljševanju
tudi v vozilih nižjih cenovnih razredov.
Domnevati je torej mogoče, da so social-
ne kategorije s spodnjega dela družbene
lestvice zaradi omejenih ekonomskih
možnosti v objektivnem smislu tudi bolj
ogrožene. Ne glede na to pa na cesti nih-
če ne more sam zagotoviti varnosti. Vse-
lej velja medsebojna soodvisnost. Primer-
no prometno ravnanje je sine qua non
varnosti vseh udeležencev. Zahtevati več
pravic zaradi višjega socialnega statusa ali
zgolj zaradi večje zmogljivosti motornega
vozila pomeni na cesti zelo pogosto
namerno izzivanje nesreče. Posledice pa
gredo v breme vseh in ne le povzročite-
ljev in oškodovancev! Del bremena nosijo
120
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
Preglednica 2: Smrtno ponesrečeni in poškodovani udeleženci prometnih nesreč
v Sloveniji v letih 1981 do 1993 po prometnih kategorijah
Vir podatkov: Statistični podatki prometnih nezgod... Ljubljana: RSNZ in MNZ
121
FRANC HRIBERNIK
tudi tujci, ki se razmeroma zelo pogosto
znajdejo na slovenskih cestah.
KRVI DAVEK PLAČUJEJO TUDI TUJCI
Socialna problematika pojava prometnih
nesreč ni omejena zgolj na posamezno
družbeno skupnost. S procesom med-
narodnega ekonomskega povezovanja in
liberalizacijo prehodov državnih meja
postaja vloga internacionalnega dejav-
nika (udeleženosti tujcev v domačem
cestnem prometu) vse izrazitejša. S tem
pa tudi nastajajoča socialna problematika,
ki se neposredno navezuje na fenomen
prometnih nesreč.
K visokemu krvnemu davku na slo-
venskih cestah prispevajo ne tako nepo-
memben delež tudi tuji vozniki, ki bodisi
zaradi tranzita ali turističnega interesa
sodelujejo v cestnoprometnih in trans-
portnih tokovih. V dobrem desetletju
(1981-1993) so s svojo udeležbo prispe-
vali k tragičnemu razpletu več kot 4.000
prometnih nesreč (5,3% vseh nesreč v
tem obdobju), pri čemer so jih sami ne-
posredno zakrivili okoli 60%, v preostalih
40% pa so bili po nesrečnem spletu o-
koliščin njihovi udeleženci (preglednica
3). Če bi sodili po pogostosti tistih, ki se
končajo s smrtnim izidom, potem bi la-
hko rekli, da so tujci nadpovprečno ude-
leženi. V tranzitnem prometu (zasti na
cestah višjih kategorij), kjer se tujci tudi
najpogosteje pojavljajo, so posledice ne-
sreč navadno veliko hujše, s čimer je mo-
goče pojasniti njihovo večjo udeleženost
v primeru nesreč s smrtnim izidom.
Preglednica 3: Število in vrste prometnih nesreč, ki so jih povzročili
ali so bili v njih udeleženi tujci
Vir podatkov: Statistični podatki prometnih nezgod... Ljubljana: RSNZ in MNZ.
122
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
Prav v pojavu nesreč z udeležbo tu-
jcev se kaže velik vpliv političnega dejav-
nika. Če so se npr. zaradi konfliktnega
družbenega dogajanja in nastalih vojnih
razmer v letu 1991 tujci v glavnem izogi-
bali prehodu skozi Slovenijo (udeleže-
nost v nesrečah je bila v tem času zgolj 3
odstotna), je dve leti pozneje porastla
skoraj za trikrat (8,9%). K takemu sko-
kovitemu povečanju je nesporno prispe-
valo nadaljevanje vojnega dogajanja na
tleh bivše Jugoslavije, s čimer so se med-
narodni transportni tokovi preusmerili v
precejšnji meri na linijo Vzhod-Zahod. Na
teh cestah je tudi največ hudih nesreč, v
katerih so udeleženi tuji vozniki. Med nji-
mi ne tako redko vozniki tehnično
pomankljivih in iztrošenih tovornih vozil.
Slovenska država bi lahko zato s
sprejetjem varnostnih kriterijev in z nji-
hovim doslednim upoštevanjem ob raz-
meroma majhnih sredstvih, vloženih v
učinkovito prometno kontrolo, prepre-
čila vsaj del tragičnih prometnih nesreč.
Ne le v lastnem interesu, temveč tudi v
interesu tujcev. Socialne posledice so
namreč povsem identične, kot veljajo za
domače razmere. Uničene družine in so-
cialni problemi invalidnih udeležencev
in gmotne razmere preostalih družinskih
članov nimajo nič manjših razsežnosti kot
v katerikoli drugi državi. Skoraj zagotovo
so v socialno revnejših in ekonomsko
manj razvitih državah še bolj kritične.
Preglednica 4: Posledice prometnih nesreč, ki so jih v Sloveniji povzročili
oz. so bili v njih udeleženi tujci v letih 1981-1993
Vir podatkov: Statistični podatki prometnih nezgod... Ljubljana: RSNZ in MNZ
123
FRANC HRIBERNIK
Analiza posledic prometnih nesreč z
udeleženostjo tujcev pokaže, da so le-te
po obsegu prav tako izjemno dramatične
(preglednica 4). V nesrečah, ki so jih sami
povzročili, jih je v trinajstletnem obdobju
umrlo 242, s svojim prometnim ravnan-
jem pa so hkrati zakrivili smrt še 168 do-
mačinov. Kot udeleženci nesreč, ki so jih
povzročili naši državljani, pa jih je v
preučevanem obdobju umrlo še 95. Šte-
vilo telesno poškodovanih je v obeh
vlogah še vsaj desetkrat večje. Vzroki za
nastanek prometnih tragedij, v katerih so
bili udeleženi tuji državljani, so povečini
identični in se nanašajo zlasti na nepri-
lagojeno prometno vedenje voznikov mo-
tornih vozil (neprimerna hitrost, tvegan
način vožnje in napačno izvajanje pro-
metnih manevrov).
Pri evalvaciji izgub demografskega
potenciala pa je treba seveda upoštevati
tudi udeleženost slovenskih državljanov v
prometnih nesrečah v drugih državah,
zaradi česar se skupno število umrlih bist-
veno ne razlikuje od navedenega. Ne
glede na to, kdo vse je bil udeležen v pro-
metni nesreči, se vselej pojavljajo multidi-
menzionalne socialne posledice, ki jih
morajo reševati pristojne institucije. Pri-
hranke zaradi izjemno velikih stroškov
zdravstvene rehabilitacije bi lahko in-
vestirali v preventivno zdravstveno var-
stvo, stroške sanacije cestišč in opreme
pa v njihovo izboljševanje.
Cena, ki jo za razvoj in povečano
prostorsko mobilnost plačuje sodobna
civilizacija, je v vseh pogledih pretirano
visoka (Gledec 1984). Spodbudne pa so
ugotovitve in doseženi rezultati v razvite-
jših in prometno varnejših državah, po
katerih je mogoče z ustreznimi ukrepi na
učinkovit način zmanjšati pojavno
razsežnost prometnih nesreč in njihove
večplastne socialne implikacije.
V PROMETNIH NESREČAH SE
ZELO POGOSTO IZGUBLJA
NAJVITALNEJŠI DEMOGRAFSKI POTENCIAL
Poudarjanje razsežnosti problematike
prometnih nesreč temelji na spoznanju,
da omenjeni družbeni pojav zelo pogosto
prizadene najvitalnejši del narodnega po-
tenciala. Analize udeleženosti starostnih
skupin v prometnih nesrečah povsod po
svetu (z rahlimi niansami) kažejo, da so
žrtve sicer pripadniki vseh starostnih
skupin, vendar mlajše in srednje sta-
rostne generacije plačujejo najvišji krvni
davek. Zaradi tega se v prvi vrsti izgublja
nenadomestljiv vitalni delovni potencial,
brez katerega se zaradi pospešenega de-
mografskega staranja neposredno pove-
čuje delež vzdrževanega prebivalstva. Ta
ugotovitev velja tudi za Slovenijo. Podatki
v preglednici 5 kažejo, kakšna in kolikšna
je bila npr. strukturna razporeditev krv-
nega davka med starostnimi kohortami.
Povsem očitno je, da je delež mlajših sta-
rostnih generacij med žrtvami najhujših
prometnih nesreč najbolj značilen. Tako
pripada povzročiteljem prometnih nes-
reč v starosti od 18 do 34 leta kar 68,2 od-
stotni delež, udeleženim v nesrečah pa
59,1 odstotni. Sledita starostna skupina
med 45 in 54 leti in kategorija mladolet-
nikov. Razlike so očitne tudi med umr-
limi in telesno poškodovanimi pri obeh
kategorijah.
Podatki znova pokažejo, da je glede
teže nastalih posledic med vlogo povzro-
čitelja in vlogo udeleženca v hujših pro-
metnih nesrečah precejšnje nesorazmer-
je. Med povzročitelji je namreč nekoliko
manjši odstotek umrlih in telesno poško-
dovanih, bistveno večji pa je delež tistih,
ki so ostali nepoškodovani (49,3%). Teh
je bilo med udeleženci manj kot tretjina
(30,7%). V prometnih nesrečah je torej
udeleženo bistveno večje število ljudi, pri
čemer sicer ostane nekaj tisoč udeležen-
cev brez fizičnih poškodb, vendar se la-
hko psihične motnje ali ob nesreči neza-
znane telesne poškodbe pokažejo tudi
naknadno. Kaj pomeni ostati brez očeta,
matere, brez otroka, prijatelja itn. vedo le
tisti, ki so se s to grenko preizkušnjo sami
soočili. Posledice pa so vsekakor hujše za
nekrivdno skupino soudeleženih. Dolž-
nost države je torej, da v prvi vrsti zaščiti
to kategorijo, med katero se pogosteje
pojavljajo najmlajše in starejše starostne
skupine prebivalstva. Aktualno pa ostaja
vprašanje, s kakšnimi sredstvi je mogoče
124
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
Preglednica 5: Udeleženost starostnih skupin v prometnih nesrečah
— kot povzročitelji in kot udeleženci — v Sloveniji v letu 1993
Vir podatkov: Statistični podatki prometnih nezgod... Ljubljana: MNZ
spremeniti neugodno prometnovarnost-
no stanje. Ali v družbi sploh obstaja resna
pripravljenost za varnejšo prometno ve-
denje in kako ga nenehno spodbujati? Če
bi sodili po tem, kako učinkovita je npr.
politična sfera pri sprejemanju nujno
potrebne modernizirane prometne zako-
nodaje, se nam gotovo mora zbuditi re-
sen dvom v pripravljenost najodgovornej-
ših za radikalno spremembo sedanjega
stanja cestnoprometne varnosti.
VLOGA DRŽAVE PRI PREPREČEVANJU
PROMETNIH NESREČ
IN NALOGA SOCIALNIH INSTITUCIJ
PRI POMOČI PONESREČENIM OSEBAM
IN NJIHOVIM SVOJCEM
Vloge posameznika kot močno prevladu-
jočega dejavnika pri nastajanju promet-
nih nesreč je vsekakor povsem transpa-
rentna, zaradi česar se v javnosti pogosto
pojavlja podatek, da je za večino prome-
tnih tragedij (celo v več kot 95%) od-
govoren subjektivni dejavnik. To pa v
marsičem prikriva pomen in vlogo tiste
instance, ki je po svoji temeljni funkciji
dolžna skrbeti za nacionalno varnost —
tudi v cestnem prometu. Gre v prvi vrsti
za neposredno odgovornost državnih in-
stitucij. Povedano nekoliko drugače —
125
FRANC HRIBERNIK
prometne varnosti si posameznik ne
more zagotoviti sam, temveč mu jo lahko
zagotovi le dovolj učinkovita država. Sled-
nja je namreč neposredno odgovorna za
stanje cestnega omrežja in njeno oprem-
ljenost; za zakonsko regulacijo predpisov,
ki se nanašajo na konstrukcijo vozil; za or-
ganizacijo reševalne službe in poznejšo
rehabilitacijo v prometnih nesrečah
poškodovanih udeležencev; in končno je
neposredno odgovorna za regulacijo od-
nosov med udeleženci v cestnem pro-
metu in za njihovo konkretno ravnanje
(Gerondeau et al. 1992).
Za preprečevanje preštevilnih pro-
metnih nesreč, za katere je vsekakor ma-
terialno in kazensko odgovoren posamez-
nik, ima namreč na razpolago vrsto in-
strumentov, s katerimi lahko neposredno
vpliva na zahtevano in sodobnim raz-
meram prilagojeno prometno ravnanje
heterogene množice prometnih udele-
žencev in na razvijanje prometne kulture
vsega prebivalstva. Uspešno izvajanje te
funkcije apriori zahteva ustrezno organi-
ziranost in usklajenost številnih državnih
idr. za prometno varnost zadolženih insti-
tucij pri realizaciji programov prometne
vzgoje in izobraževanja; pri učinkovitem
posredovanju številnih informacij, ki se
neposredno nanašajo na varnost cestnega
prometa; pri sprejemanju in uveljavljanju
temeljnih prometnih norm (prometnih
pravil); kot tudi pri učinkoviti kontroli
cestnega prometa ter izrekanju sankcij
zoper vse, ki kažejo znake deviantnega
prometnega vedenja.
Prav zato je odgovornost za zatira-
nje prometnih nesreč razumljena najprej
kot javna naloga, ki neposredno obvezuje
različne državne institucije, vloga posa-
meznika pa je, da s svojim ravnanjem v
kakršnikoli vlogi v cestnem prometu kar
najbolj prispeva k zastavljenemu cilju.
Čeprav je področje aktivnosti vsake iz-
med državnih institucij podrobno preci-
zirano, pa je nujna učinkovita medseboj-
na koordinacija. Še tako izstopajoča
uspešnost zgolj ene izmed njih (npr.
policije ali republiškega sveta za preven-
tivo in vzgojo v cestnem prometu ali
katerekoli druge) namreč ne daje priča-
kovanega rezultata. Tudi pravočasne in
kvalitetne storitve zdravstvene službe la-
hko zgolj omilijo težo telesnih poškodb,
zdravja pa nikomur ne morejo povrniti. V
družbenem smislu je zato vsekakor
ceneje preprečevati nastanek pojava pro-
metnih nesreč kot pa sanirati nastale mul-
tidimenzionalne posledice. Neredki jih
bodo žal čutili vso življenje, pri čemer je
dolžnost socialne države, da vsem de-
lovno nezmožnim osebam daje ustrezno
socialno pomoč.
Opozoriti pa bi veljalo tudi na
pomen samoaktivnosti in samoorganizi-
ranja.
Za lastno prometno varnost lahko
vsakdo naredi marsikaj tudi sam — zlasti,
ko je že sposoben dojeti zahtevnost cest-
nega prometa. Za varovanje življenja in
zdravja se je treba nenehno prometno
usposabljati, pri čemer so posamezne
vmesne stopnje priznavanja pravice do
upravljanja različnih prevoznih sredstev
le mejnik, po katerem se vselej pričenja
dolgotrajno in naporno pridobivanja
dragocenih prometnih izkušenj. Vloga so-
cializacijskih dejavnikov (staršev, skupine
vrstnikov, vzgojnovarstvenih organizacij,
šolskih institucij idr.) je lahko potem-
takem bistveno večja, kot jo izvajajo.
Vprašati se velja, ali so generacije, ki šele
vstopajo v svet motorizacije, dosegle
primerno raven prometne kulture; ali se
zavedajo tragičnega pomena alkoholizma
idr. oblik zasvojenosti; so pripravljene na
solidarnostno pomoč itd.
Za preprečevanje prometnih nesreč
in posledične večplastne socialne prob-
lematike lahko poskrbi tudi civilna inicia-
tiva. Oblike samoorganiziranja so lahko
uspešen instrument pritiska na vladne in-
stitucije zan hitrejše sprejemanje rele-
vantnih normativnih rešitev, pravočasno
izvajanje vzdrževalnih in rekonstrukci-
jskih del na cestnem omrečju itn., pa tudi
na aktivnost lokalnih organov oblasti.
Ljudje najbolje poznajo prometne raz-
mere na lokalnem območju, hkrati pa
imajo tudi dovolj tehten argument za sa-
moaktivnost (prostovoljno delo). Ne le
zaradi lastne prometne varnosti, temveč
še zlasti za varnost svojih najbližjih, pri
126
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
čemer je še zlasti poudarjena ogroženost
otrok in mladine in starejših prebivalcev
lokalne skupnosti. Primer Nizozemske
kaže, da je mogoče ob pomoči prometnih
idr. ekspertov številne oblike prosto-
voljnega dela neposredno vključiti v
nacionalni interes varovanja dragocenih
človeških virov. Hkrati pa je mogoče na
identičen način pomagati tudi tistim, ki
so se zaradi prometnega nasilja znašli v
socialni stiski. Pri tem ne gre vselej le za
materialno pomoč, temveč tudi za reše-
vanje duševnih stisk, ki vselej spremljajo
posameznika in družinske člane ob
tragični izgubi ali telesni prizadetosti
najbližjega. V tem sklopu lahko najdejo
(bi morali najti!) svoje mesto vselej tudi
socialni delavci, ki so v prvi vrsti za-
dolženi za reševanje raznovrstne socialne
problematike. Pri tem bi bilo vsekakor
smiselno povezati elemente socialne ak-
tivnosti policistov s strokovnim delom so-
cialne službe v okviru lokalne skupnosti
(Lobnikar, Pagon 1995). Preventivno
delo tako postaja sestavni del permanent-
nih aktivnosti — ne le subjektov civilne
družbe, temveč tudi angažiranega dela
celotne policijske organizacije, kjer se že
kažejo obrisi nove policijske filozofije, pa
čeprav je le-ta šele v povojih (Zaje 1995).
SKLEP
Pojav prometnih nesreč je tako komplek-
sen družbeni fenomen, da ga ni mogoče
rešiti z nekaj še tako dobro premišljenimi
potezami. V promet znova in znova vsto-
pajo nove generacije, ki potrebujejo
veliko napotkov, da se ne bi že v rosnih
letih pridružile veliki množici izginulih
ali še večji skupini v prometnih nesrečah
telesno stigmatiziranih. Bolje organizira-
na slovenska družba lahko vsekakor stori
precej več kot doslej za varovanje drago-
cenih človeških življenj — tako domačega
prebivalstva kot udeleženih tujcev. Pri
tem nikakor ne gre za področje, kjer je
mogoče povsem natančno izmeriti eko-
nomski efekt ali celo doseči profit. Vlaga-
nje v prometno varnost prebivalstva sodi
med temeljne okvire zagotavljanja na-
cionalne varnosti, zaradi česar je delo
kompetentnih državnih institucij tako
eksponirano. Pri tem pa seveda ne gre le
za tiste institucionalne segmente, ki se
nanašajo na represivni del državnega
aparata. Vloga mnogih socialnih institucij
je sicer zakonsko jasno opredeljena, ven-
dar očitno manjka konkretne pripravlje-
nosti za izvajanje tudi tistih nalog, ki se
nanašajo na varovanje demografskih po-
tencialov in saniranje nastalih posledic,
pa tudi za boljšo koordiniranost dela
posameznih družbenih institucij (poveza-
nost med policijo in socialno službo, med
policijo in vzgojno-izobraževalnimi or-
ganizacijami itn.). Paradigma, po kateri se
najprej zastavlja ekonomska (profitna)
logika, najpogosteje pelje v situacijo, v ka-
teri se največji del odgovornosti prenaša
na posameznika (vsakdo naj poskrbi za
lastno varnost!) ter poudarjeno izvajanje
nadzorne in predvsem represivne funk-
cije policije idr. represivnih državnih in-
stitucij, bistveno manjši del pa na vse
druge, ki prav tako participirajo pri nikoli
končanem »projektu« nacionalne pro-
metne varnosti.
Pomemben mobilizacijski dejavnik
prometnega osveščanja javnosti so vse-
kakor sredstva javnega obveščanja, ki bi
morala permanentno izvajati razne pro-
pagandne aktivnosti. Zgolj posredovanje
informacij o žrtvah in okoliščinah nas-
tanka prometnih nesreč žal nima večjega
učinka. Razen tega taka oblika osveščanja
ne zajame tiste (ciljne) skupine prebival-
stva (zlasti mladih), ki se v obeh vlogah
najpogosteje pojavljajo v prometnih nes-
rečah.
Z vsemi, ki se za dobronamerna var-
nostna opozorila ne menijo in povsem
zavestno kršijo nujno potrebno promet-
no disciplino, in tistimi, ki že sodijo v
skupino prometnih delinkventov, pa bi
bilo treba posebej angažirano delati. Med
oblike takega dela vsekakor sodi dobro
zastavljen program prometne resociali-
zacije, ki ne more temeljiti zgolj na izva-
janju izrečenih represivnih ukrepov in
neučinkovitem podajanju že znanih vse-
bin prometne kulture, temveč gre zlasti
za aktivnosti, ki se neposredno nanašajo
na posledice tragičnih dogodkov. Gre za
127
FRANC HRIBERNIK
vpeljevanje oblik »prostovoljnega« dela z
ljudmi, ki so zaradi nesrečenih okoliščin
in pogosto ne po svoji krivdi postali mar-
ginalna socialna skupina. Morda bi se
povzročitelji človeških tragedij šele na ta
način dokončno »streznili« in spoznali
vrednost enkratno podarjenega življenja
in zdravja. Ohranjanje teh vrednot zago-
tovo sodi v temeljni repertoar varovanja
osnovnih človekovih pravic — ne glede
na naravo socialno-ekonomskega in poli-
tičnega sistema. Pri izvajanju kvalitetno
zasnovane prometne preventive in pro-
jekta resocializacije nikakor ne bi smeli
pozabiti strokovnega prispevka katego-
rije socialnih delavcev, ki lahko pripo-
morejo k boljšim rezultatom v široko
zastavljenem interdisciplinarnem delu.
Čeprav je mogoče kratkoročno do-
seči pozitivne učinke tudi z zaostro-
vanjem represivne politike (povečane
denarne kazni za vse kršitelje cestnopro-
metnih predpisov, pripisovanje kazen-
skih točk za hujše kršitve, zahteva po
ponovnem opravljanju vozniškega izpita,
zagrožena zaporna kazen idr. ukrepi), pa
bo treba vendarle razmisliti tudi o večji
materialni odgovornosti povzročiteljev
prometnih nesreč s hudimi posledicami
do soudeleženih žrtev. Solidarnostno po-
krivanje nastale škode je sicer neizogibno
— vendar le do določene mere. Za ure-
janje tega področja je prav tako dolžna
poskrbeti država.
Na zastavljeno vprašanje, ali lahko
družba učinkoviteje pomaga žrtvam pro-
metnega nasilja, je potemtakem odgovor
na načelni ravni zelo preprost: ne samo,
da lahko, temveč je to tudi dolžna storiti.
Ne le za srečo posameznika, temveč
zaradi lastnega interesa. Še več pa lahko
naredi, če z dobro organiziranim in
učinkovitim preventivnim delom vseh so-
cialnih institucij ustvarja take družbene
razmere, v katerih je število nujne social-
ne pomoči potrebnih zaradi prometnega
nasilja vse manjše. Čeprav je nacionalni
cilj prometnovarnostne politike znan že
vrsto let, so še vedno vprašljive tako poti
kot sredstva za njegovo doseganje.
Očitno je tudi, da si še vedno nismo na
jasnem, kdo vse je za to odgovoren. Pa
smo prav vsi, kajti posledice prometnega
nasilje ne prizadenejo zgolj peščice ljudi!
Literatura
Council Directive of 29 July 1991 on Driving Licences (1991). Official Journal of the Euro-
pean Communities, No. L 237, 24th August 1991
L. Evans (1991), Traffic Safety and the Driver . New York: Van Nostrand Reinhold
C. Gerondeau et al. (1992), Die Verkehrssicherheit in der Europaischen Gemeinschaft.
Zeitschrift fur Verkehrssicherheit 38 ,2: 66-93
M. Gledec (1984), Koliko nas košta nesigurnost u cestovnem prometu? Naše teme 28, 9:
1489-1494
J. G. Goos (1994), Traffic Safety in the Netherlands: Policy, Programme and Partners. Interna-
tional Symposium on Global Safety . Bled: 26th and 27th May, 1994
P. Gspan, A. Jug (1993), Ekonomski učinki varstva pri delu . Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za varnost pri delu
F. Hribernik (1994), Vloga družbeno-ekonomskega dogajanja pri spreminjanju ravni cestnopro-
metne varnosti. Policija 14, 1-2: 5-21
M. Inić(1987), Bezbednost drumskog saobraćaja . Beograd: Savremena administracija
R. M. Kaplan, J. F. Sallis, jr., T. L. Patterson (1993), Health and Human Behavior . New York:
McGraw-Hill
Š. Komuškič (1993), Dodatno usposabljanje voznikov za vožnjo službenih vozil policije . Ljubl-
jana: Višja šola za notranje zadeve
128
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
B. Lobnikar, M. Pagon (1995): Elementi socialnega dela pri opravljanju policijske dejavnosti.
Zbornik strokovno-znanstvenih razprav (Ljubljana: Visoka šola za notranje zadeve) VIII:
165-177
Long Term Policy for Road Safety (1991). Netherlands: Ministry of Transport, Public Works
and Water management
M. Plant, M. Plant (1992), Risk-Takers. Alcohol, Drugs, Sex and Youth . London and New York:
Tavistock/Routledge
M. Polič, M. Miš (1985), Zaznavanje ogroženosti posameznih skupin prometnih udeležencev.
Anthropos , 1-2: 354-361
Predlog zakona o varnosti cestnega prometa (1995). Ljubljana: Poročevalec Državnega zbora
Republike Slovenije 21, 5: 14-67
Statistični podatki prometnih nezgod, motornih vozil in voznikov motornih vozil po PP v
letih 1971-1993 (1971-1993). Ljubljana: RSNZ in MNZ
L. Zajc (1994), Prometni sistem, prometna varnost in policija. Zbornik strokovno-znanstvenih
razprav (Ljubljana: Višja šola za notranje zadeve) VII: 255-268
— (1995), Prometna preventiva kot del policijske filozofije ali česa drugega. Zbornik
strokovno-znanstvenih razprav (Ljubljana: Visoka šola za notranje zadeve) VIII: 261-274
B. Žlender (1994), Ocena prometne varnosti v Sloveniji in smeri razvoja. Delo + varnost 39, 4:
173-180
129
Zoja Skušek
ZADREGE S STARŠI
BIOLOŠKI IN SOCIALNI STARŠI V LUČI NOVIH REPRODUKTIVNIH TEHNOLOGIJ
Nekako sredi 80-tih let je medicinska
tehnologija na področju novih reproduk-
tivnih praks tako napredovala, da je prisi-
lila državne aparate t. i. modernega sveta,
zlasti pravne in medicinske (etični del
medicine), da na novo razmislijo neka-
tere premise, ki zadevajo tradicionalne
pojme o očetovstvu, materinstvu, nasled-
stvu in dedovanju. Postavila je pod vpra-
šaj stare biološko-genetske koncepte oče-
tovstva in materinstva in odprla vpraša-
nja, ali je mogoče biološko materinstvo/
očetovstvo ločiti od socialnega.
Čeprav je to na videz strogo me-
dicinska problematika, se z njo ukvara-
mo, ker menimo, da je bila polemika o tej
temi, ki se je razvnela v številnih evrop-
skih in drugih državah, enkratna prilož-
nost za testiranje (na največjem vzorcu)
idej, ki so »ljudem najbolj pri srcu«, saj
zadevajo najbolj intimne odnose — druži-
no, starševstvo itn. —, in za katere radi
mislimo, da so »naravni«. Antropologija
nas uči, da socialnega ni mogoče zreduci-
rati na biološko, in čeprav nikakor ne
mislimo priporočati receptov iz drugih
kultur, pa bi nam ti vendarle lahko poma-
gali razkriti temelje in meje naših kultur-
nih predpostavk. Ali, kot pravi P. Riviere,
pomagalo bi, če »bi si sneli plašnice in za-
gledali svoje probleme v širši perspektivi«
(Riviere: 1985).
KAJ SO NRT (NEW REPRODUCTIVE
TECHNOLOGIES, NOVE REPRODUKTIVNE
TEHNOLOGIJE)
Medicinski strokovnjaki delijo Al (Ar-
tificial Insemination , artificialno inse-
minacijo, umetno osemenitev1) na AIH
(by husband , homologna osemenitev) in
AID (by donor , heterologna osemeni-
tev). Bazična tehnika Al je zelo preprosta:
v žensko vagino ali uterus na »umeten«
način (ki ni spolni akt) vbrizgajo ejakulat.
Veterinarji to tehniko poznajo že dolgo
in je danes že popolnoma sprejeta.
IVF (in vitro fertilisation) je tehni-
ka, ko s pomočjo laparoskopa vzamejo
»zrelo« jajčece iz jajčnika, tik preden bi se
jajčece samo izločilo. Jajčece je potem in
vitro pomešano s semenčicami. Če pride
do oploditve, potem jajčece spet vstavijo
v uterus. Navadno se sicer dela IVH z
gametami poročenega para, vendar pa ta
tehnika odpira veliko več možnosti: lahko
je darovano jajčece, lahko sperma, lahko
oboje.
Surogatstvo ali nadomestno ma-
terinstvo je praksa, ko ena ženska rodi
otroka za drugo; ta, ki je otroka naročila,
po rojstvu prevzame otroka od matere, ki
ga je nosila in rodila. Možnosti za kom-
biniranje je tudi tukaj veliko: Al z »oče-
tom«, ki je otroka naročil; vstavitev
embrija, ki je formiran iz gamet staršev, ki
so otroka naročili; vstavitev embrija, ki je
formiran iz jajčeca matere, ki je otroka
1 Za slovensko terminologijo smo si pomagali s člankom Zdravka Ograjenška (gl. Literaturo).
131
ZOJA SKUŠEK
naročila, in iz semenčice darovalca; Al z
anonimnim darovalcem; oploditev s se-
menom soproga ženske, ki otroka nosi (v
tem primeru ne bi bila potrebna tehno-
loška intervencija).2
ZGODOVINA POSEGOV
Skoraj vse družbe poznajo tako ali druga-
čno »nadzorovanje rojstev«, vendar je bilo
to področje vse do pred kratkim v glav-
nem domena žensk; medikalizacija pro-
kreacije se je začela šele z začetkom tega
stoletja. Ker je tehnika Al tako preprosta,
ni nič nenavadnega, da so v Angliji že leta
1791 uspešno opravili umetno oploditev
z moževo spermo.3 Leta 1804 je uspeh
ponovil dr. Thouret v Franciji. Tehniko
so uporabljali v primerih, ko spolni akt ni
bil mogoč zaradi soprogove nezmožnosti.
Prva uradna prepoved je prišla leta 1880
iz Bordeauxa, v razsodbi pa je bilo
rečeno, da je tehnika žali »zakone narave«
in dostojanstvo zakona. Leta 1897 jo je
prepovedala tudi sveta stolica, češ da gre
hkrati za prokreacijo brez spolnega od-
nosa in masturbacijo, kar je oboje zoper
zakone narave. Prepoved cerkve je vpli-
vala na zmanjšanje števila posegov v Fran-
ciji, ni pa vplivala na njihovo izvajanje v
ZDA. Leta 1884 je dr. Pancoast izvedel
prvo umetno oploditev z darovalčevim
semenom.4 Z odkritjem Kraus-Oginove
metode je imela tehnika umetne oplodit-
ve še boljše rezultate, saj so postali znani
dnevi, ko ima tehnika boljše možnosti za
uspeh. Leta 1953 sta Bunge in Sherman
opravila prvo uspešno oploditev z zmrz-
njeno spermo in v ZDA so se pojavile
prve semenske banke. Oploditev in vi-
tro je bila prvič opravljena pri ljudeh
leta 1969. Leta 1978 se je rodil v Angliji
prvi otrok, spočet in vitro. Amerika je
dobila prvega otroka iz epruvete leta
1984, mesec pozneje Avstralija (iz zmrz-
njenega embrija). Pot je bila odprta.
KOMISIJE IN ZAKONODAJA
Večina zahodnoevropskih držav, pa tudi
ZDA, Avstralija, Brazilija itn. so oblikovale
posebne komisije, sestavljene iz strokov-
njakov za vsa področja, ki so tako ali dru-
gače povezana s področjem novih repro-
duktivnih tehnologij; pomagale naj bi
parlamentom pri sprejemanju ustrezne
zakonodaje. Komisije so spremljale tudi
reakcije javnega mnenja bodisi s pomoč-
jo medijev, bodisi tako, da so vabile posa-
meznike, naj se pismeno izrečejo o prob-
lematiki.5 Sestava teh komisij ustrezno od-
seva problematiko, ki naj bi jo te komisije
preučevale, zato ni prav nič nenavadno,
da so poročila, ki so jih te komisije po-
sredovale, taka, kakršna pač so: polna
netematiziranih predpostavk, nesmislov,
dvoumnosti, rasizma, seksizma itn.6 S pre-
cejšnjo verjetnostjo lahko menimo, da so
člani komisij predstavljali »javno mnenje«,
se pravi krog idej in mnenj širše družbe.
S katerimi vprašanji so se uk-
varjale komisije? Pri AIH niso v glavnem
2	Pravna podlaga, ki pri nas ureja to področje, je Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice
do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Ur. list, št. 11,19. 5. 1977.
3	O zgodovini reprodukcije in raznih tehnik, povezanih s tem, cf.: A. McLaren (1984) in L. Gordon (1976),
oboje passim .
4	Hkrati ko je v ZDA gibanje proti splavu kriminaliziralo abortus, so sprejeli prve sterilizacijske zakone, ki
so poskušali omejiti reprodukcijo duševno bolnih in telesno prizadetih — v glavnem je šlo za imigrante in
črnce — in tako ohraniti kvaliteto »rase«. Za drugi sterilizacijski val, ki je preplavil ZDA v 50-tih letih, cf. A.
Clarke (1984: 188-203).
5	Glede etičnih in pravnih vprašanj, ki so se ob tej problematiki zastavljala članom komisijv zahodni Ev-
ropi, se bomo opirali na angleško poročilo Warnock Committee (1984).
6	Angleška komisija je bila sestavljena iz 16 članic in članov (7 žensk, 9 moških), od tega so bili v večini
zdravniki, čeprav so bile zastopane tudi druge stroke: pravo, teologija in socialno delo. Sodelovalo je še 350
različnih organizacij in 695 posameznic in posameznikov je komisiji pismeno sporočilo svoje mnenje.
Seveda se niso posvetovali ne z antropologi ne z zgodovinarji. Še bolj zanimiva je sestava španske komisije:
med 36 članicami in člani, ki naj bi podali ekspertize za področja prava, biologije, genetike in etike, sta bili
2 ženski, 1 zdravnica in 1 pravnica. Od 8 filozofov, ki so bili povabljeni k sodelovanju, so bili 4 iz katoliške
univerze v Comillasu, 1 je bil profesor cerkvenega prava iz Navarre in 1 specialist za kanonsko pravo.
132
ZADREGE S STARŠI
našli nič motečega: navsezadnje ga upo-
rabljajo pri parih, ki so plodni, pa iz
takega ali drugačnega razloga »naravna«
oploditev ni mogoča. Bilo je sicer nekaj
reakcij, češ da je to »nenaraven« poseg in
da je masturbacija greh, vendar pa se
komisije niso menile za te pripombe, ki
so v glavnem prihajale iz cerkvenih kro-
gov. Angleška komisija je celo menila, da
naj se tisti, ki imajo moralne zadržke do
posega, Al izogibajo, vendar pa naj s svo-
jim mnenjem ne ovirajo drugih.7 Komisiji
je delala preglavico samo možnost, če bi
vdova hotela biti oplojena z zmrznjeno
spermo svojega pokojnega soproga. Ko-
misija je menila, da bi to »lahko povzro-
čilo hude psihološke probleme tako pri
otroku kot pri materi«.
Za vse, ki se ukvarjajo s prob-
lematiko očetovstva, je posebno zanimiva
AID. Ta tehnika namreč predpostavlja, da
je moški sterilen (ali da je prenašalec
kakšne dedne bolezni) in da torej ne
more biti biološki oče. Ženska je v tem
primeru oplojena s spermo darovalca, ki
je navadno anonimen. Legalni status
posega je nejasen. Že leta 1948 je canter-
buryjski nadškof zahteval, da poseg pre-
povejo kot zločin. Leta I960 je angleška
vladna komisija Al močno odsvetovala.
Tako da leta 1984, ko je komisija pred-
ložila svoje poročilo, poseg sicer ni bil
prepovedan, vendar pa je bil otrok, ki se
je rodil kot rezultat Al, nezakonski. V
očeh zakona je bil namreč oče biološki
oče, socialni oče pa ni imel starševskih
pravic in dolžnosti, njegova vloga ni bila
priznana. Pripombe zoper AID so izhajale
iz tega, da je otrok biološko ženin in
darovalcev in da soprog ne sodeluje pri
prokreaciji.
Druga vrsta pripomb je vztrajala
pri tem, da AID vpeljuje v zakonski odnos
tretjo stranko in tako ogroža stabilnost
družine (tehnološko prešuštvo?). Angleš-
ka komisija je vzela AID pod zaščito, spet
z mnenjem, da te tehnike tisti, ki je iz mo-
ralnih razlogov nočejo prakticirati, tako
ne bodo uporabljali, da pa ne bi smeli s
svojim stališčem ovirati drugih. Za nas je
pomembno to, da je komisija s težkim
srcem (»zavedamo se, da nas bodo ob-
dolžili, da hočemo legalizirati fikcijo«)
predlagala zakonsko spremembe, ki zade-
vajo očetovstvo. Otroku, rojenemu s po-
močjo tehnike AID, naj bi bil tako
priznan status zakonskega otroka »of its
mother and her husband«, svoje (biolo-
ške) matere in njenega moža. Kot pogoj
so zapisali, da se mož s posegom strinja.
IVF je poseg, ki ga navadno nare-
dijo poročenemu paru, vendar pa tehnika
odpira najširše možnosti kombiniranja,
saj lahko gre za AIH, AID ali surogatstvo,
le da oploditev poteka v epruveti. Pri-
pombe so bile enake, za prvi poseg, da je
nenavaden in proti božji volji, za druge-
ga, da v zakon vpeljuje tretjo stranko.
Komisija je tudi bila mnenja, da je
darovanje jajčeca podobno darovanju se-
mena in da ima pravice do otroka mati, ki
ga nosi, biološka mati (darovalka) pa
izgubi vse pravice. Možnost je tudi daro-
vanje embrija, če sta sterilna oba starša,
možnost, ki jo je komite opisal kot »ver-
jetno najslabšo možnost darovanja« (War-
nock 1984: 40). Predpostavljamo lahko,
da zadržki komiteja temeljijo na odsot-
nosti biološke vezi med staršema in otro-
kom. Riviere sodi, da je splošno mnenje,
da adoptirani otroci (ki tudi nimajo bio-
loških vezi s svojimi socialnimi starši)
zato trpijo za nekakšno insuficienco (Ri-
viere 1985: 4), iz medkulturne perspek-
tive videti kot »self-fulfilling expectation«
(stvar se zgodi že zaradi tega, ker jo pri-
čakujemo).
SUROGATSTVO
Surogatstvo, nadomestna/naročena nose-
čnost, je praksa, da ena ženska nosi otro-
ka za drugo. Po rojstvu prevzame otroka
tista, ki je nosečnost »naročila«. Praksa se
nas, ki se ukvarjamo z očetovstvom, sicer
neposredno ne dotika, vendar pa je
dragocen kazalec zaradi izjemno odklo-
nilnih stališč tako med eksperti kot med
7 Pri podatkih glede Warnock Report se opiramo na že omenjeni članek P. Riviera (1984). Riviere je
hkrati predsednik angleškega antropološkega društva.
133
ZOJA SKUŠEK
»navadnimi« ljudmi.8 Zanimivo je, da se je
polemika v komisiji vrtela okoli tesnih
vezi, ki vežejo nosečo mater na otroka,
okoli človeškega dostojanstva matere, ki
uporablja svoj uterus v profitne namene,
o tem, da je nadomestnost slaba za otro-
ka, ker ima trdne vezi z žensko, ki ga je
donosila (ne glede na to, kdo je prispeval
genetski material), in navsezadnje, ker je
bil kupljen za denar. Komisija je predla-
gala, da bi to prakso prepovedali. Zadrega
očitno izhaja iz dejstva, da smo — nava-
jeni, da ženska, kar zadeva materinstvo,
združuje dve vlogi, biološko in socialno —
zdaj nenadoma soočeni še s tretjo: ženska
lahko otroka nosi (je z njim noseča), a ga
ni nujno zaplodila in ga zagotovo ne bo
socializirala. Imamo torej genetrix, mater
in nosečnico.
Poleg te problematike, ki odkriva
močno razširjeno kulturno predpostav-
ko, da si ljudje želijo imeti svoje otroke
(se pravi, otroke, ki so miks njihovega
lastnega genetskega materiala), pa je
problematika odkrila še nekaj vprašanj, ki
so izrecno politične narave. Med avtorje,
ki so se posvečali tem temam, sodi Mari-
lyn Strathern (1992), ki se ukvarja — med
drugim — z vprašanjem oblikovanja
»personhood «, ali, z drugimi besedami,
katera celica naredi človeka; zanima jo
tudi vprašanje porabništva. Pravi: »V mno-
gih kulturah menijo, da otrok uteleša raz-
merje med staršema in razmerja, ki jih
imata njegova starša z drugim sorod-
stvom. Otroka imajo tako za družbeno
bitje, in reprodukcija je vzpostavljanje
družbenih razmerij « (podčr. Z. S.). Iz po-
ročila, ki ga je Gloverjev odbor predložil
evropski komisiji, pa je razvidno zlasti to,
da »je reprodukcija predvsem reproduk-
cija starševske izbire, otrok pa uteleša
predvsem željo staršev, da imajo otroka«
(Strathern 1992: 31-32).
VPRAŠANJA
Predpostavka, ki je bolj ali manj impli-
citno ves čas prisotna v vseh strokovnih
poročilih, veliko manj implicitno pa v
tisku, je, da naj bi NRT uporabljali zakon-
ci ali, če ne gre drugače, stabilni pari.
Vsem željam po starševstvu potemtakem
naj ne bo zadoščeno, saj so samci/samke
in homoseksualni pari izključeni iz te
ponudbe (Lešnik 1993: 162-163, Skušek
1993b: 10).
Drugo politično vprašanje je vpra-
šanje fenotipov in selekcije. Warnockovo
poročilo predlaga, naj starša dobita ba-
zične informacije o darovalcu (»zaradi
njunega duševnega miru«) in ta informa-
cija mora »vsebovati nekaj temeljnih po-
datkov o darovalcu, denimo, njegovo
etnično skupino in splošno zdravstveno
stanje«. Tudi poročilo španske posebne
študijske komisije predlaga, da bi imeli
darovalci »največjo možno fenotipsko in
imunološko podobnost« s parom, kate-
remu darujejo svoj genetski material,
hkrati pa tudi, da »imajo ženske, ki sprej-
mejo gamete ali embrio /.../, pravico
poznati nekatere karakteristike darovalca
ali darovalcev, kot so fenotip, etnična
skupina, krvna skupina, genetsko zdravst-
veno stanje« — ne pa njihove identitette
(Stolčke 1986: 18-19). Poročilo nemške
parlamentarne komisije je, očitno iz
zgodovinskih razlogov, previdnejše pri
vprašanju izbire darovalcev. AID odsve-
tuje iz psihološki razlogov in zaradi težav
pri izbiri darovalca, vendar dodaja: »Pri
selekciji mora odločati fizično in psi-
hično zdravje darovalca« (Stolčke 1986:
21-23). »Ali ima torej duševno zdravje
genetsko podlago?« se ob tem — ne brez
sarkazma — vprašuje Verena Stolčke.
Poleg običajnega strahu, ki izvira iz
zgodovine (nemška testiranja v koncen-
tracijskih taboriščih) in literature (Fran-
kenstein ), je večina ugovorov zoper
NRT prišla iz cerkvenih krogov in pa,
8 Več o tem gl.: Cannell (1990: 667-86). Njena teza je, da so ženske po stereotipu priklenjene na domačo,
zasebno sfero in zato nimajo pravice kupovati in prodajati, pač pa samo dajati (netržni odnosi); s tem pose-
gom prodajajo svoje reproduktivne sposobnosti in torej vstopajo na trg (moška sfera), v tržne odnose. S
tem so zagrešile transgresijo, ki je očitno še hujša kot transgresija prostitutk, ki prodajajo »le« spolnost.
134
ZADREGE S STARŠI
začuda, iz feminističnih krogov9. Cerkve-
ni ugovori so se gibali v krogu »nenarav-
nosti«, vdora v družinsko intimnost, ne-
spodobnosti (masturbacija), pri posegih,
ki zahtevajo in vitro oploditev in pre-
saditev embrija, pa z vprašanjem, ali sta
dve celici že človek (ko je življenje enkrat
spočeto, ga je treba varovati).10 Čeprav bi
bilo pričakovati, da vse nove možnosti, ki
jih odpira tehnologija, v očeh feminizma
pomenijo »osvoboditev ženske«, saj raz-
bremenjujejo področje, ki je bilo tako
zelo zaznamovano z biologijo, in omogo-
čajo ženskam, da oblikujejo nove iden-
titete, ki ne bodo tako kot doslej neloč-
ljivo povezane z materinstvom, pa litera-
tura kaže, da nikakor ni tako. Večini femi-
nističnih avtoric se zdijo nove tehno-
logije sredstvo, kako je ženska (telo) še
bolj izkoriščana (v znanstvene namene),
da te tehnologije . pomenijo še večji
nadzor nad žensko seksualnostjo, hkrati
pa so poskus, »polastiti se reproduktivnih
zmožnosti, ki so bile v preteklosti edini
vir ženske moči« (Stanworth 1987).
Očitno gre za zadrego, ki je nastala,
ko med »pater« in »genitor« ni bilo več
tistega enačaja, ki je v naši kulturi očitno
zelo zasidran. Opraviti imamo s (celo za
naše družbe naivno) predpostavko, da je
genealogija biološki pedigre, ne pa dru-
žben in kulturen konstrukt. Znano je, da
številne družbe s poroko opredeljujejo
socialno starševstvo in se za biološkega
sploh ne menijo (Skušek 1993a).
Naša družba temelji na nuklearni
družini, sestavljeni iz obeh staršev in
otroka. Starša sta hkrati genitorja in so-
cialna starša, se pravi, otroka zaplodita in
ga tudi socializirata. Ti pojmi so bistvo
stabilnega družbenega reda. Zanimivo bi
se bilo vprašati, kaj bi Warnockovo poro-
čilo reklo, če se ta ločitev med pater in
genitor ne bi zgodila s pomočjo tehno-
logije (se pravi, z medicinskim posegom),
pač pa z neposredno darovalčevo insemi-
nacijo. Siringa, s katero zdravnik vbrizga
spermo v ženino vagino ali uterus, in
epruveta sta nekakšno zagotovilo, da so
naši pojmi o seksualnosti nedotaknjeni,
stabilnost družbenega reda pa ohranjena.
9	Literatura je zelo obsežna: Thorne in Yalom (1982); Arditti et al. (1984); Corea (1985); Stanworth
(1987); Spallone (1089); Strathern (1992) itn. Člankov v revijah je brez števila.
10	V to polemiko sta se vključila že pri problematiki splava M. Bloch in S. Guggenheim (1981: 376-86) in
spomnila, da teoretično fetus ni niti »kristjan« niti »legitimno« družbeno bitje, dokler ni krščen in ne dobi
krščanskega imena.
135
ZOJA SKUŠEK
Literatura
R. Arditi, R. Duelli-Klein, S. Minden (ur.) (1984), Test-tube Women: What Future for Mother-
hood? . London/Boston: Pandora Press.
M. Bloch, S. Guggenheim (1981), Compadrazgo, baptism, and the symbolism of the second birth.
Man , 16: 376-86.
F.	Cannell (1990), Concepts of parenthood: the Warnock Report, the Gillick debate, and mod-
ern myths. American ethnologist 17,4: 667-86, še zlasti poglavji: The surrogacy debate
in the press; The Kom Cotton case.
A.	Clarke (1984), Subtle forms of Sterilization Abuse: A Reproductive Rights Analyses. V: R.
Arditti, R. Duelli-Klein, S. Minden (ur.), Test Tube Women . London: Pandora Press:
188-203.
G.	Corea (1985), The Mother machine: Reproductive Technologies from Artificial Insemina-
tion to Artificial Wombs . New York: Harper and Row.
L. Gordon (1976), Women's Body, Women's Right . London: Penguin.
B.	Lešnik (1993), Istospolna partnerstva in otroci. ČKZ XXI , 162-163: 49.
A.	McLaren (1984), Reproductive rituals: the perception of fertility in England from the six-
teenth century to the nineteenth century . London, New York: Methuen.
Z. Ograjenšek(1989), Umetna osemenitev. V: H. Meden-Vrtovec in sod., Neplodnost . Ljubljana:
Cankarjeva založba.
P. Riviere (1985), Unscrambling Parenthood. Anthropology Today , 4: 2-7.
Z. Skušek (1993), Očetje in očetovstvo, ČKZ XII , 162-162: 61.
— (1993), Prokreativne in starševske pravice enospolnih parov. Sobotna priloga Dnevnika : 10,
7. avgust.
P. Spallone (1989), Beyond conception: The new politics of reproduction . London: Macmillan
Education.
M. Stanworth (ur.) (1987), Reproductive technologies: Gender, motherhood, and medicine .
Cambridge University Press.
V. Stolčke (1986), New rerpoductive technologies — same old fatherhood. Critique of an-
thropology 6 ,3:5-31.
M. Strathern (1992), Reproducing the future; anthropology, kinship and the new reproduc-
tive technologies . Manchester University Press.
B.	Thorne, M. Yalom (ur.) (1982), Rethinking the Family: Some Feminist Questions . New
York/London: Longman.
The Warnock Report: Report of the Committee of Inquiry into Human Fertilisation and Em-
briology (1984). London: Her Majesty's Stationery Office.
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu
otrok (1977). Ljubljana: Ur. list, 11, 19. 5. 1977.
136
Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
Stereotipi so skupek močno razširjenih
verjetij, ki se izoblikujejo v določenih
družbenih razmerah in imajo status samo-
umevnega dejstva, kljub temu, da je lahko
njihova neveljavnost večkrat znanstveno
dokazana.
Stereotipi o homoseksualnosti so
pri nas neke vrste prežitek oziroma pre-
ostanek nekdaj uveljavljenih, že zastare-
lih, ovrženih znanstvenih teorij in pred-
stav, ki so ponavadi deležne določene
mere popačenja. Ti stereotipi se pozneje
transformirajo v kompleksno celoto ozi-
roma v družbi sprejeto razlago pojma ho-
moseksualnost. V tem primeru gre za dve
vrsti stereotipov: prvi govorijo o vzrokih
homoseksualnosti, drugi o značilnostih
homoseksualnih oseb.
S. Tratnik je v svoji diplomski nalogi
z naslovom Lezbično in gay gibanje —
subkultura ali pravica življenjskega stila
zapisala, da erotika med moškimi ni bila
nikoli integrirana brez napadov in pomis-
lekov. Tudi kjer se je obče prakticirala in
tolerirala, je stalno prihajala v konflikt s
pisanimi zakoni in veljavno religijo. Pri
tem moramo upoštevati še pravno-mo-
ralne norme, ki so subjektivne narave. Iz
naštetega izhaja splošno nerazumevanje
pojava homoseksualnosti, hkrati pa potre-
ba po tem, da bi si ga razložili. Nerazume-
vanje pogojuje nastanek številnih stereo-
tipov, ki so predvsem posledica dejstva,
da je tudi spolnost in ne le homoseksual-
nost na splošno tabuirana tema. Ko je
znanost prevzela monopol nad pod-
ročjem raziskovanja spolnosti, smo bili že
v prvi polovici 20. stoletja priča nastanku
številnih teorij in hipotez o vzrokih in
naravi homoseksualnosti. Sočasna eksis-
tenca različnih teorij na eni strani in
tabuiziranost tematike na drugi so skupaj
s hitrim razvojem senzacij željnih medi-
jev v drugi polovici 20. stoletja vplivali na
povečano produkcijo in reprodukcijo ste-
reotipov o homoseksualnosti in o akter-
jih v homoseksualnih odnosih.
STEREOTIPI 0 VZROKIH HOMOSEKSUALNOSTI
Vzrok homoseksualnosti so težave, ki jih
imajo otroci v odnosu s starši: domi-
nantna mati ali hladen in odtujen oče.
Študije o odnosu homoseksualnih
oseb s starši, ki so jih v zadnjih dveh de-
setletjih opravili ameriški sociologi v
sodelovanju s predstavniki drugih znan-
stvenih panog, niso našle niti enega
starševskega faktorja, ki bi lahko pojasnil
razvoj homoseksualnih nagnjenj. Dobre
ali slabe odnose s starši imajo tako hete-
roseksualne kot homoseksualne osebe.
Nekateri se bolje razumejo z materjo,
drugi z očetom, nekateri imajo razumeva-
joče starše, drugi hladne in odtujene. Iz
tega izhaja, da ne obstaja bistven vzorec
odnosov med otroci in starši, ki bi pogo-
jeval in napovedoval poznejšo spolno ori-
entacijo otrok.
Vzrok za homoseksualnost je v stra-
hu ali sovraštu do predstavnikov nas-
protnega spola.
To močno razširjeno prepričanje
pravi, da postanejo ljudje homoseksualni
137
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
zato, ker se ne ujemajo s pripadniki
drugega spola; ali se jih bojijo ali pa jih
preprosto ne marajo. Že omenjene razi-
skave so ovrgle tudi to teorijo in ugo-
tovile ravno nasprotno. Večina lezbijk in
gayev1 se dobro razume s predstavniki
drugega spola. Raziskovalci so odkrili glo-
boke prijateljske vezi med homoseksualci
in njihovimi heteroseksualnimi pripad-
niki drugega spola.
Vzrok homoseksualnosti pri žen-
skah je v njihovi poudarjeni moškosti,
pri moških pa v njihovi poudarjeni
ženskosti.
Ta sterotip je močno povezan z
razširjenim stereotipom o pomehkuženih
gayih in možačastih lezbijkah. Tudi v tem
primeru so dosežki tujih raziskovalcev
ovrgli omenjeni sterotip. Stopnja mo-
škosti ali feminilnosti variira tako med
heteroseksualnimi kot homoseksualnimi
moškimi in ženskami. Tu imamo opravka
še s steretipoma o »pravem moškem« in
»pravi ženski«. Ker se močno razširjen
stereotip o feminilnih gayih in moža-
častih lezbijkah pogosto pojavlja v sloven-
skih javnih medijih, večina ljudi verjame,
da je to resnična podoba homoseksualnih
oseb.
Vzrok homoseksualnosti je v po-
rušenem kemičnem ravnotežju hor-
monov.
Ta teorija je biološka verzija prej
omenjenega stereotipa. Biološki faktorji
naj bi povzročali, da so lezbijke »preveč
moške« ali »premalo ženstvene«, gayi pa
»preveč ženstveni« in »premalo moški«. O
tem in o hipotezi, kako naj bi bila homo-
seksualnost zapisana v genih, smo lahko
brali tudi v senzacionalnem članku z na-
slovom »Ali je homoseksualnost dedna?«,
objavljenem v Slovenskih novicah leta
1991.2 Raziskave so ovrgle tudi te teorije.
S temi stereotipi sva se srečala pri
terenskih raziskavah, ki sva jih opravljala
v letih 1991-1993 za potrebe seminarske
naloge z naslovom Uvod v raziskovanje
načina življenja homoseksualne popula-
cije. Te stereotipe pa je podrobneje obde-
lal Američan Michael D. Storms v članku
Razvoj spolne orientacije, objavljenem v
publikaciji Gayzine 2.
STEROTIPI 0 LASTNOSTIH HOMOSEKSUALCEV
Stereotipi iz tega sklopa so označevalne
narave:
Homoseksualci so poženščeni, lez-
bijke pa so možače, oziroma, gayi hočejo
postati ženske, lezbijke pa moški.
Tu gre za prevzemanje spolnih vlog
in za delitev dela — opravljanje tako ime-
novanih ženskih oziroma moških opravil.
Ta streotip temelji na stereotipni delitvi
opravil na tipična moška in tipična žen-
ska dela. Tu nastopa tudi stereotipna
predstava o delitvi spolnih vlog na ak-
tivne (moške) in pasivne (ženske).
Homoseksualci sovražijo ženske,
lezbijke pa sovražijo moške.
To prepričanje je osnova stereotipu
o strahu ali sovraštvu do predstavnikov
drugega spola, ki naj bi bil vzrok homo-
seksualnosti.
Aids je izključno bolezen homo-
seksualcev.
To mišljenje je posledica dejstva, da
so aids odkrili najprej med homoseksu-
alci in da je tudi med znanstveniki še
nekaj let po odkritju te bolezni prevlado-
valo mnjenje, da se lahko z virusom HIV,
ki povzroča aids, okužijo zgolj homose-
ksualci. To mnenje se je tako močno za-
koreninilo v javnosti, da še veliko ljudi še
vedno misli, da se lahko z virusom HIV
okužijo le homoseksualci in pripadniki
drugih t. i. rizičnih skupin. Iz tega pre-
pričanja izhaja naziv aidsar, ki ga nekateri
uporabljajo za homoseksualce.
Homoseksualci in lezbijke so hor-
monsko in duševno moteni ljudje.
Ta trditev izhaja iz že omenjene bi-
ološke teorije o porušenem kemičnem
ravnovesju hormonov in iz predpostavke,
da so homoseksualne osebe duševno ozi-
roma čustveno motene in torej potrebne
1	»Gay« je pri nas in v tujini med homoseksualno populacijo najbolj razširjen izraz za moškega s homosek-
sualnimi nagnjenji.
2	Ali je homoseksualnost dedna? Slovenske novice , Ljubljana, 23. september 1991, str. 6.
138
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
zdravljenja. Pri tem naj omeniva, da je
bila homoseksualnost pri WHO (Svetov-
na zdravstvena organizacija) vse do leta
1992 na seznamu duševnih bolezni.
Homoseksualci in lezbijke so ne-
srečni in depresivni ljudje, bolj občut-
ljivi, nervozni, emocionalno labilni in
dovzetnejši za socialne bolezni, kot je
naprimer paranoja.
Ta stereotip, ki se navezuje na
prejšnjega, ja razširjen zlasti v zahodnih
državah, najbolj v ZDA, kjer naj bi bil
obisk psihiatra del vsakdanjika gayev. Pri
nas so nekateri anketiranci mislili, da so
homoseksualci nesrečni zaradi družbe-
nega pritiska. Iz najinih intervjujev z gayi
pa je bilo razvidno, da se številni od njih
ne obremenjujejo ne z družbeno repre-
sijo ne s svojo spolno usmerjenostjo.
Homoseksualne in lezbične zveze
so prehodne oblike in po čustveni in
erotični plati niso enakovredne he-
teroseksualni zvezi.
Drugi del te trditve temelji na
prvem delu, prvi del trditve pa temelji na
dejstvu, da so homoseksualne zveze veči-
noma kratkotrajnejše kot heteroseksu-
alne. Kratkotrajnost je v večini primerov
posledica tega, da homoseksualne zveze
niso zakonsko določene (homoseksualci
se ne morejo poročati med seboj) in tako
med njimi ni nobenih zakonskih obvez-
nosti in pričakovanj ter socialne prisile.
Drugi del trditve izhaja iz prepričanja, da
lahko le heteroseksualni spolni odnosi
povsem zadovoljijo erotične potrebe.
Vsi homoseksualci so promiskui-
tetni.
Ta trditev morda temelji na tem, da
nekateri homoseksualni ljudje (zlasti mo-
ški) zadovoljujejo svoje spolne potrebe
zgolj z občasnimi, enkratnimi spolnimi
odnosi. Homoseksualna zveza prinaša
določen coming-out ,3 kar je za večino
gayev v Sloveniji še vedno precej drzna
poteza.
Naj navedeva še naslednje trditve, s
katerimi sva se srečala na terenu:4
Homoseksualnost ni zelo razšir-
jena . Tu je mišljeno, da je pri nas zelo
malo ljudi, ki prakticirajo homoseksualne
odnose. Kinseyeva teorija (edina, ki še ni
ovržena) trdi, da homoseksualci sestav-
ljajo približno 5% celotne populacije (po
tej teoriji torej v Sloveniji živi 100.000 ho-
moseksualno usmerjenih oseb).
Homoseksualnost je nenaravna,
amoralna in grešna . Ta predstava izhaja
iz prevladujoče krščansko-katoliške mo-
rale. Cerkev je homoseksualnost oprede-
lila kot »mutasti greh«.
Homoseksualci nadlegujejo otroke
in jih pogosto spolno zlorabljajo . Ero-
tično nagnjenje odraslih moških do de-
čkov imenujemo pederastia. Ta izraz se
je razširil na vse homoseksualne odnose
in dobil bolj žaljiv pomen v besedi peder.
Posledica tega je, da ljudje več ne ločijo
med pederastijo in homoseksualnostjo.
Spolna zloraba otrok pa se ne pojavlja nič
bolj kakor med heteroseksualno popu-
lacijo. Tudi nasilje v homoseksualnem
svetu ni nič pogostejši pojav kot v he-
teroseksualnem.
Homoseksualci in lezbijke niso
dobri starši, ker vpeljujejo otroke v svoj
način življenja; ko bodo otroci odrasli,
bodo sami postali homoseksualni . Oba
stereotipa sta bila v literaturi že večkrat
ovržena.
Znani so tudi stereotipi, ki govorijo
o homoseksualnosti kot značilnosti
določenih poklicnih skupin ali socialnih
slojev . Največ homoseksualcev naj bi
bilo med umetniki, predvsem plesalci,
baletniki in igralci. Enako se govori še za
učitelje, natakarje in kuharje. Nekateri tr-
dijo, da so homoseksualci nadpovprečno
inteligentni, drugi pa menijo, da so veči-
noma neizobraženi perverzneži.
3	Coming-out je izraz, prevzet iz angleščine, in pomeni razkritje svoje istospolne usmerjenosti
določenemu krogu ljudi.
4	V obdobju med leti 1991 in 1994 sva opravila 50 anket med Ljubljančani in 30 intervjujev z gayi, ki
živijo v Ljubljani, ter raziskala pisne vire, ki se navezujejo na homoseksualnost, v okviru najinih seminarskih
in diplomskih nalog na Filozofski fakulteti, Oddelek za sociologijo in oddelek za etnologijo in kulturno an-
topologijo. Naslovi nalog so navedeni med literaturo.
139
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
OSTALI OZNAČEVALNI STEREOTIPI
Zelo razširjeni so stereotipi, po katerih
naj bi gaye prepoznali po določenih zu-
nanjih manifestacijah (načinu obnašanja
in oblačenja), na primer:
•	nosijo uhan v desnem ušesu, bar-
vasto spodnje perilo (rdeče ali zeleno),
zlasti pa rdeče nogavice;
•	cigareto držijo v levi roki, femi-
nilno;
•	bolj skrbijo za svoje telo in zunanji
videz (uporaba parfumov, urejenost, ele-
gantnost, skrb za zdravo telo);
•	poslušajo klasično glasbo ali glas-
bo z veliko emocionalnega naboja (disko
glasba velja za specifično gay);
•	so dobri plesalci;
•	imajo značilno feminilne poteze
(slaba poraščenost telesa, visok glas, mla-
dostni videz, feminilne kretnje, opra-
vljanje »ženskih del«);
•	so emocionalni in melanholični.
Obstajajo še številne različice teh
stereotipov, ki so bolj ali manj razširjene
med Ljubljančani. Poznajo jih tako he-
teroseksualne kot homoseksualne osebe,
kar je bilo razvidno iz telefonskih anket
in intervjujev, ki sva jih opravila med
Ljubljančani.
Tudi heteroseksualne osebe, ki zatr-
jujejo, da so do homoseksualcev tole-
rantne, znova in znova podlegajo tem
vzorcem, ki so zakoreninjeni na neza-
vedni ravni. Tako pod vplivom določenih
okoliščin nenamerno in spontano reagi-
rajo kot homofobi. A tudi reakcije samih
gayev izražajo vpliv stereotipov na njihov
način obnašanja in razmišljanja.
RAZŠIRJEVALCI STEREOTIPOV
Kot razširjevalce steretipov bova tu ome-
nila le najbolj vplivne družbene insti-
tucije, torej tiste, ki največ prispevajo k
produkciji in reprodukciji stereotipov o
homoseksualnosti in o homoseksualno
usmerjenih osebah.
Prvo mesto prepuščava katoliški
cerkvi, saj je njena obsodba homoseksual-
nih odnosov med moškimi najbolj vpli-
vala na odnos evropskih družb (in tudi
ameriške) do homoseksualnosti. Homo-
seksualnost je bila za Cerkev eden najbolj
gnusnih grehov proti naravi in bogu.
Cerkvene dogme govore o homoseksual-
nosti kot nasprotovanju naravnemu smo-
tru spolne sposobnosti in spolnega
udejstvovanja. Ta naj bi bil dvojen — služil
naj bi izkazovanju ljubezni med dvema
osebama različnega spola in rojevanju
otrok. V krščanski civilizaciji je tako ho-
moseksualec sovražnik družine, homo-
seksualnost pa je bila in še vedno obstaja
nekaj, kar je treba premostiti in/ali pot-
lačiti.
Z vzpostavitvijo posvetne oblasti in
pojemanjem cerkvene oblasti se je homo-
seksualnost iz greha transformirala v
zločin. Socialistični sistem je še v sedem-
desetih letih tega stoletja preganjal homo-
seksualnost, udeležence v homoseksual-
nih odnosih pa je kaznoval z zaporno
kaznijo. Hkrati pa je bila homoseksual-
nost stvar znanstvene obravnave, zlasti
psihiatrične, kjer je bila definirala kot
bolezen in pozneje kot deviantno ob-
našanje. Ljudje s homoseksualnimi nag-
njenji so s tem postali kriminalci in
bolniki hkrati. Po trditvah M. Groen-
fornsa in O. Stalstroema so v dvajsetem
stoletju največ doprinesle k produkciji in
reprodukciji stereotipov o homoseksual-
nosti in osebah s homoseksualnimi nag-
njenji določene znanstvene discipilne in
njihovi predstavniki s svojimi razpravami
in hipotezami — pogosto v mešanici mi-
tov, religije, politike in emocij.5 Neredko
so emocije tiste, ki pogojujejo oziroma so
osnova za raziskovanje te teme. Znan-
stveniki k obravnavani problematiki po-
gosto pristopijo z že oblikovanimi stereo-
tipnimi predstavami, ki jih v svojih
raziskavah le še potrjujejo.
Dejstvo je, da se objektivna resnič-
nost iz dneva v dan spreminja. Različne
teorije o vzrokih homoseksualnosti se
tako rojevajo, veljajo, izginevajo ter se
5 M. Groenforns, O. Stalstroem (1987), Power, prestige, Profit, Aids & the Oppression of Homosexual
People . V: Arta Sociologica, str. 30
140
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
ponovno pojavljajo v skladu z različnimi
dejavniki družbenega značaja in prev-
ladujočih interesov. Na definiranje homo-
seksualnosti imata velik vpliv ukrep,
kakršen je ukinitev kazenskega člena o
kaznivosti homoseksualnih odnosov, in
redefinicija homoseksualnosti iz duševne
bolezni v »normalen« pojav. Teorije o
določenih pojavih pogosto postanejo
stereotipne, oziroma, se uveljavijo kot
pravilo, še preden se komu posreči do-
kazati njihovo neveljavnost. Za teorije o
homoseksualnosti je značilno, da so
preživele vse različice naštetih teorij
in/ali stereotipov v obliki predsodkov.
Nekateri Ljubljančani v svojih pogledih
na homoseksualnost povzemajo kar nekaj
različic, kljub temu, da se te medsebojno
izključujejo.
V zadnjem času se med znanstveniki
vse bolj širi mnenje, da je homose-
ksualnost slabo raziskan pojav. Večkrat
smo lahko zasledili mnenje, da je vzrok
nepoznavanja homoseksualnosti nepo-
znavanje spolnosti nasploh, sploh pa raz-
voja seksualnega nagnjenja.
Ostale družbene institucije so pov-
zemale stereotipne predstave o homosek-
sualnosti od različnih znanstvenih panog,
neredko so jih tudi priredile in popačile.
Šola kot dominanten ideološki
aparat države je po drugi svetovni vojni
dobila nalogo oblikovanja idealnih držav-
ljanov, vsestransko razvitih osebnosti.
Zastarelim normam, stereotipom in tabu-
jem, ki jih je svojim potomcem vcepila
družina, je šola skozi proces vzgoje in izo-
braževanje dodala le še nove. Ker je bila
funkcija šolskega procesa dvojna — repro-
dukcija in produkcija družbenih razmerij,
sta šolski proces sestavljala dva komple-
mentarna procesa — vzgojni in izobraže-
valni. Medtem ko je izobraževalni proces
temeljil na vsebini, torej znanju, je vzgo-
jni temeljil na formi, torej načinu pove-
zovanja vrednot. Pri tem gre za dejavnost
vrednostne indoktrinacije, s katero so se
ukvarjali zlasti učni predmeti kot DMV
(Družbenomoralna vzgoja), Zdravstvena
vzgoja in STM (Samoupravljanje s temelji
marksizma).
O družbenem položaju spolov so se
učenci učili posredno skozi razmerja v
razredni skupnosti in skozi načelo »kazen
je vzgojna«.6 Prav ta reprodukcija spolnih
vlog je učence najprej seznanila s stereo-
tipi. Šele leta 1980 se je z vpeljavo pred-
meta Zdravstvena vzgoja pri pouku spre-
govorilo o spolnosti. Ta je bila do takrat
nekaj svetega in nedotakljivega, tabu. Ho-
moseksualnost so v učbeniku za Zdravst-
veno vzgojo uvrstili zraven ekshibicioni-
zma, fetišizma, promiskuitete, prostitu-
cije, incesta in posilstva, med nenavadno
spolno vedenje.7 Vzroki homoseksualno-
sti so bili po mnenju avtorjev Priročnika
za učitelje v enem od stotih primerov
hormonalne motnje, v ostalih primerih
pa naj bi šlo za moten psiho-seksualni raz-
voj (navezanost na mater, kastracij ski
strah). Naprej ugotavljajo, da je cilj celot-
ne spolne vzgoje jasen: pripeljati mladega
človeka do zadovoljivega heteroseksual-
nega partnerstva. Hkrati s podajanjem
takih predstav o homoseksualnosti in to-
rej reproduciranjem stereotipov in mitov
pa avtorji poudarjajo, kako je pomembno,
da se učenci znebijo obsojanja homose-
ksualnosti.
Še danes vpisujejo homoseksualnost
v poglavje Nenavadno spolno vedenje,
vendar homoseksualce opredeljujejo kot
moške in ženske, ki poskušajo zadovoljiti
svoje erotično-seksualne potrebe s part-
nerjem istega spola. Ugotavljajo, da v
osebnosti homoseksualca ne morejo od-
kriti nič posebnega, da vzrokov za razvoj
homoseksualnih nagnjenj ne poznajo in
da se je treba rešiti predsodkov do homo-
seksualnosti in homoseksualnih oseb.
Neizoblikovanost enotne teorije o
homoseksualnosti in njenih vzrokih ter
neenoten odnos do homoseksualnosti se
kaže tudi v medijih. Tako lahko v okviru
enega in istega medija opazimo senzacio-
nalno poročanje o homoseksualni prob-
lematiki na eni strani in kvazi znanstven
pristop na drugi.
6	Neubogljive učence/dijake so za kazen presedli k učenkam/dijakinjam.
7	Zdravstvena vzgoja II. Srednje izobraževanje: Priročnik za učitelje (1983). Ljubljana: DDU.
141
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
Televizija je najbolj vpliven in uve-
ljavljen medij, njena samoumevnost pa
prikriva pomembna vprašanja: komu in
čemu je TV sploh namenjena. Spodleteli
dialogi med gledalci in TV se vrtijo okrog
ideologije, ki jo TV ponuja skozi fetišizi-
rano, mistificirano in izkrivljeno podobo
realnosti. Posledica tega je proizvajanje in
reprodukcija mitov, steretipov in tabujev
(o homoseksualnosti). Kot primer nava-
java TV oddajo Pro et contra, ki je po-
tekala leta 1993 v zvezi z afero o zgibanki
Spolnost in aids. V tej oddaji je voditelj
zastavljal gostom stereotipna vprašanja o
homoseksualnosti in tako poudaril svojo
»pravoverno seksualnost«.
Kot sva že zapisala, so stereotipi o
homoseksualnosti in osebah s homo-
seksualnimi nagnjenji močno zasidrani v
zavesti Slovencev. Te predstave so odraz
homofobičnosti slovenske družbe, ki izri-
va gaye in lezbijke na rob. Tako nastane
posebna marginalna skupina, ki oblikuje
bolj ali manj enotno skupinsko identite-
to. Ta pogojuje določene načine obnaša-
nja, razmišljanja ipd. Modeli obnašanja v
gay populaciji seveda niso enotni, izraža-
jo se večinoma znotraj skupin, katerih
člani skupaj preživijo nekaj časa. Tako se
razvijejo določeni načini obnašanja, ki
pogosto postanejo stereotipni (govorenje
v ženskem spolu, feminilne kretnje itn.).
Na drugi strani pa so tisti gayi, ki pa zato,
da jih ne bi prepoznali kot gaye, prevza-
mejo stereotipne značilnosti »pravih« mo-
ških oziroma mačističen način obnašanja.
Literatura
S. Tratnik (1990), Lezbično in gay gibanje — subkultura ali pravica življenskega stila . Univerza
Edvarda Kardelja, FSPN (diplomska naloga).
M. D. Storms (1988), Razvoj spolne orientacije, Gayzine 2 (izd. sekcija Magnus, ŠKUC-Forum,
Ljubljana): 13.
Zdravstvena vzgoja I, Srednje izobraževanje, Priročnik za učitelje (1981). Ljubljana: DDU.
Zdravstvena vzgoja II, Srednje izobraževanje, Priročnik za učitelje (1983). Ljubljana: DDU.
M. Groenforns, O. Stalstroem (1987), Power, prestige, Profit, Aids, & the Oppression of Homo-
sexual People. Acta Sociologica : 30.
D. Ljubišič: Psihološki in kulturološki vidiki homoseksualnosti . Univerza Edvarda Kardelja,
FSPN (diplomska naloga).
AIDS (1985). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Gay in lezbične organizacije v Sloveniji (1993). Ljubljana: Roza klub, LL, Magnus.
Homoseksualnost, kaj je to? (1993). Ljubljana: ŠKUC-Forum, Revolver, Urad RS za mladino pri
Ministrstvu za šolstvo in šport.
Bilten (1990), nulta številka. Ljubljana: Roza klub.
Gayzine , 1 (1985). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Gayzine , 3 (1989). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Keke(c) , 0 (1993), Ljubljana: Magnus, ŠKUC.
Keke(c) 1,1 (1994). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Revolver , 1 (1990), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 2 (1991), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 3 (1991), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 4 (1992), Ljubljana: Roza klub.
142
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
Revolver , 5 (1992), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 6 (1992), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 7 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 8 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 9 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 10 (1993/94), Ljubljana: Roza klub.
Anonimni intervjuvanci (23), 23-60 let, Ljubljana, oktober 1991 - december 1994.
Edo Posega, kriminalist, MSNZ, november 1991.
Arhiv MNZ, Ljubljana.
Arhiv Roza kluba, Ljubljana.
Antena, Delo, Dnevnik, Dolenjski list, ITD, Jana, Kaj, Katedra, Kiss kontakt, Mladina, M'zin, Ne-
deljski dnevnik, Novi tednik, Primorske novice, Problemi, Republika, Salomonov oglas-
nik, Slovenski oglasnik, Stop, Telex, Tribuna, Večer.
Oddaje na Radiu Glas Ljubljana, Radiu Študent, Radiu Slovenija, TV Slovenija.
143
Slađana Ivezić
TERAPEVTSKI DEJAVNIKI VELIKE SKUPINE V
PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI
UVOD
Začetki uvajanja velikih skupin v psihiat-
rični bolnišnici so povezani z razvojem
koncepta terapevtske skupnosti (Bion,
1961; Jones 1962; 1988), ki je pripeljal do
sprememb v stališču o vlogi duševnega
bolnika in osebja pri zdravljenju psihične
bolezni, s tem pa načel medicinski model
bolezni. V družbi obstaja stališče, da je
namen psihiatrične bolnišnice izolacija
duševno bolnih od zdravih. To stališče je
zelo trdno in je navzoče tako pri osebju
kot pri bolnikih. Oboji imajo pogosto
predstavo (ki jih tudi delno kontrolira),
po kateri duševno zdravje pripada ose-
bju, duševna bolezen pa bolnikom (Foul-
kes 1964; Main 1975: 302). Ta razcep
(splitting ) močno vpliva na odnos bol-
nika do bolezni in zdravljenja. Da bi se
utrjeno mišljenje spremenilo, je zelo
pomembno, da člani velike skupine, ose-
bje in bolniki, osvojijo koncept dušev-
nega zdravja in duševne bolezni, ki je
bistveno drugačen od tistega v zunanjem
svetu (Pines 1975). Velika skupina, v
kateri vloge bolnega in zdravega niso
jasno ločene, je grožnja tradicionalni
delitvi vlog na zdrave in bolne. V veliki
skupini je treba negovati tak koncept
duševnega zdravja in duševne bolezni, ki
vključuje stališče, da ima duševna bole-
zen jasen pomen, da izvira ali rezultira iz
motene komunikacije in da imajo zdravi
in bolni več skupnega, kot bi mislili na
prvi pogled (Jones 1971).
PSIHODINAMIKA VELIKE SKUPINE
Večina avtorjev se strinja, da nestrukturi-
rana situacija velike skupine deluje tako,
da prihaja do zmanjšane možnosti ocene
selfa v času, zbegano je občutenje selfa,
njegov okvir ter kvantiteta in kvaliteta no-
tranjih in zunanjih stimulacij (Pines
1975). Nestrukturirana situacija velike
skupine spodbuja regresijo in je stresna,
zato zahteva prilagoditveni čas (Pines
1975). V veliki skupini se posameznik
počuti izgubljeno, brez stika z deli selfa
in drugimi osebami, občuti grožnjo iden-
titete in ima zmanjšan občutek za real-
nost, strah ga je prevlade velike skupine
in vodje (Turquet 1975; Main 1975).
Posameznik reagira tako, da postane
kompetitiven ali pa občuti obup (Whitley
1975), težko najde svojo običajno ali ko-
ristno vlogo, postane nespreten in dezori-
entiran, čuti se ogrožnega in izgublja
občutek individualnosti, ali pa se brani z
osamitvijo.
Nestrukturirana situacija velike sku-
pine izziva zelo visoko stopnjo anksioz-
nosti, sproža primitivne mehanizme —
razcep (splitting ), projektivno identi-
fikacijo — in blokira mišljenje.
TERAPEVTSKA RABA VELIKE SKUPINE
Terapevtska raba velike skupine ponuja
možnost vpliva na sisteme utrjenih vlog,
ki so podprte z mehanizmom projektivne
identifikacije, sistemom selfa in oceno
realnosti. Ko uporabljamo veliko skupino
145
SLAĐANA IVEZIĆ
v terapevtske namene, moramo upošte-
vati učinke, ki jih ima na posameznika v
skupini, v mislih pa moramo imeti tudi
psihodinamično strukturo bolnikov, ki se
v tej skupini zdravijo. Psihodinamične
lastnosti shizofrenih bolnikov ne dopu-
ščajo tako velike anksioznosti in zmede,
ki ju povzroča nestrukturirana situacija
velike skupine, zato je osnovno vprašanje
terapevtske strategije, kako zmanjšati
terapevtsko neugodno delovanje izrazito
močne anksioznosti, motenj meja selfa,
projektivne identifikacije in kako izko-
ristiti značilnosti velike skupine za
zdravljenje.
Nestrukturirano veliko skupnino
imam za antiterapevtsko za bolnike z
motnjami selfa in slabšim funkcionira-
njem ega, med katere sodijo shizofreni in
večina bolnišničnih pacientov.
VELIKA SKUPINA KLINIČNEGA ODDELKA
PSIHIATRIČNE BOLNIŠNICE VRAPČE
Velika skupina psihiatričnega oddelka je
raznovrstna po diagnozi in spolu. V njej
so bolniki z odprtega oddelka, večinoma
shizofreniki in bolniki z diagnozo psiho-
za drugih diagnostičnih kategorij (80%),
manj pa je takih z diagnozo motena oseb-
nost in nevroza. V veliki skupini je
navzočih 20 do 40 bolnikov, dva ali trije
člani osebja in vodja skupine.
Skupina se shaja enkrat tedensko v
istem prostoru za 90 minut. Ohranjanje
skupine v istem prostoru in času je na-
menjeno utrjevanju konstantnosti.
Selekcijska merila bolnikov za veli-
ko skupino so široka. Izključimo bolnike,
ki zaradi akutnega psihotičnega stanja ali
zaradi trajnih organskih poškodb ne bi
mogli spremljati dogajanja, tiste, ki s svo-
jim obnašanjem grozijo varnosti članov
skupine ter onemogočajo skupinsko
delo, in one, za katere je skupina grožnja
njihovi integriteti.
STRUKTURA SKUPINE
Struktura skupine se oblikuje skozi temo,
ki se obdeluje v času pogovora. Naloga
velike skupine je razvijanje mnenja in
dialoga. Terapevt ravna z mnenji tako, da
vpliva na sistem utrjenih vlog, ki se vzdr-
žuje z mehanizmom projektivne iden-
tifikacije, na sistema selfa in na odnos do
realnosti.
Vzdrževanje anksioznosti na delovni
ravni se doseže z izborom teme po-
govora, ki jo lahko predlaga vsak član
skupine in jo sprejme vsa skupina. Če je
predlogov več, temo izberemo z glaso-
vanjem. Vodja lahko temo preformulira
tako, da je spejemljiva za vse, ne da bi s
tem prizadeli predlagatelja. S tem se zago-
tavlja permisivnost pri predlaganju tem
in zmanjšuje strah pred predlaganjem.
Neki manični bolnik na primer pre-
dlaga temo, ki jo formulira z vprašanjem:
Ali so na oddelku dovoljeni spolni od-
nosi? Skupina seveda reagira s posme-
hom. Vodja ugotovi, da oddelčno pravilo
spolne odnose prepoveduje, da pa so ti
dovoljeni doma. Na to takoj reagira drug
član skupine, ki pove, da je bil prepričan,
da so spolni odnosi povsod prepovedani.
Vodja ponudi za temo odnos do pre-
povedi in do pravil, ki vključuje tudi od-
nos do spolnih prepovedi, skupina temo
sprejme in razvije se pogovor o mejah do-
voljenega seksualnega in agresivnega ob-
našanja.
Izbor tem se navadno vrti v istem
krogu: definicija bolezni, sram zaradi
duševne bolezni, zdravila in zdravljenje,
kaj pomaga pri zdravljenju, odnos zdravi-
bolni, sprejemanje okolja, družinski in
zakonski odnosi, odnos moški-ženska,
ljubezen, odnos do prepovedi, strpnost,
prijateljstvo ipd. Skozi te teme se obdelu-
jejo temeljni problemi sramu, zaupanja,
samospoštovanja, sprejemanja, zavračanja
in svojih ter tujih meja.
TERAPEVTSKA STRATEGIJA
Vodja je aktiven moderator, direktiven,
sprejemajoč, nekritizirajoč. Molku se izo-
gibamo, terapevt lahko vpelje temo na te-
melju ponujenih, poziva k mnenjem,
zastavlja vprašanja, koordinira dialog.
Znano je, da nestrukturirana situacija
velike skupine blokira mnenja, zato je
zelo pomembno, da terapevt v veliki
146
TERAPEVTSKI DEJAVNIKI VELIKE SKUPINE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI
skupini ustvarja strategijo, ki bo omogo-
čila konstruktivno razmišljanje; v enaki
meri mora poudarjati posamezna mnenja,
jih interpretirati in prevajati na raven
sporočila ali stališča, tako da vsako dobi
velik pomen. Na ta način da skupini pri-
ložnost, da jasneje sliši in posveti pozor-
nost posameznemu mnenju, saj je velika
skupina nagnjena k zavračanju vsakega
mnenja. Hkrati tudi opogumlja in daje
spodbude za vsako posamezno mnenje.
Pri predlagani temi o tem, kako nas spre-
jema zunanji svet, okolica zunaj bol-
nišnice, bolnica pove, da se je nekoč po
odhodu iz bolnišnice za pet let umaknila
vase in pisala pesmi, zbirala rože in se
izogibala ljudem, ker je verjela, da tehtajo
vsako njeno besedo v kontekstu nor-
pameten. Terapevt posreduje: mogoče je,
da se človek zaradi strahu, da ga ne bi
zavrnili, sam zapre, da bi se zavaroval
pred zavračanjem. Ta intervencija je bila
uvod v zelo bogato razpravo o doživljanju
zavračanja drugih, ki se izogibajo in sra-
mujejo duševnih bolnikov. To je bila
priložnost za iskanje rešitev, kako lahko
duševni bolniki vplivajo na tako stališče
in vzpostavijo komunikacijo z drugimi
ljudmi v zunanjem svetu, namesto da se
osamijo in prekinejo stike.
Ta način ravnanja s podanim mne-
njem zmanjšuje blokirajoče delovanje
»razmišljanja za Nobelovo nagrado« (Main
1975), ki nastane s projekcijo ideala jaza
v veliko skupino, kadar se zdi, da vsak-
danje razmišljanje ni dovolj pametno za
veliko skupino.
Na predlagano temo spoštovanja
pravil se je na primer razvila zelo za-
nimiva razprava o omejevanju svobode
posameznika s svobodo drugega, o redu
in kaosu, na vrhuncu razprave pa je shi-
zofreni bolnik izjavil, da misli, da bi moral
vsakdo, ki opravi potrebo, na stranišču
potegniti vodo in paziti, da ne zmoči oko-
li školjke. Skupina je reagirala neverbal-
no, z molkom in neverbalno ekspresijo:
kaj je zdaj to. Terapevt je posegel in
povezal pripombo z dotedanjo razpravo
o potrebi po strpnosti in po spoštovanju
pravil, ki olajšujejo življenje, tako da je
ravno ta pripomba dober primer, kako
lahko nespoštovanje pravil na stranišču
povzroči nezadovoljstvo v vsakodnevnem
življenju na oddelku. Bolnik je bil gratifi-
ciran, skupina pa je nadaljevala razpravo
o konstruktivnem vidiku spoštovanja
pravil, ki vnašajo red in ne le prepovedi.
Tako ravnanje s podanim mnenjem de-
luje tudi na blokiranje negativnega vpliva
projektivne identifikacije.
Delitev vlog bolni-zdravi je pogosta
tema velike skupine, zato je prav taka
skupina primeren prostor, v katerem bi
lahko prišlo do spremembe stališč in utr-
jenosti vlog, kar se odraža na terapevt-
skem procesu in zdravljenju. Velika
skupina razkriva utrjene sisteme vlog in
ponuja možnost delovanja nanje: bolni-
zdravi, močni-nemočni, kdor pomaga-
kdor je pomoči potreben itn. Delovanje
na sisteme utrjenih vlog je ena od
terapevtskih nalog velike skupine! Utr-
jeni sistem vlog se ohranja z mehaniz-
mom projektivne identifikacije. Ta se
pogosto pojavlja v bolnišničnem okolju,
kjer se od bolnika zahteva, da je nemo-
čen, in od osebja, da je močno. Na ta
način so bolniki in osebje medsebojna
kreacija. Projektivna identifikacija je la-
hko v veliki skupini močno izražena in
pripelje skupinsko delo na mrtvo točko.
Posamezniki lahko izgubijo sposobnost
samostojnega razmišljanja, zanikajo, raz-
cepljajo in projicirajo del lastnega selfa v
druge, še zlasti v brezosebno tvorbo, ki jo
imenujejo skupina, pa naj gre za po-
zitivne ali negativne vidike projekcije. V
tem položaju je vsako individualno mne-
nje sankcionirano (Main 1975). Projek-
tivna identifikacija se v veliki skupini zelo
hitro razvija. Projicira se v skupino mo-
ških, v skupino žensk, v skupino osebja.
Da bi se izognil tej pasti, terapevt podpre
vsako individualno mnenje, ga poudari,
pojasnjuje in zahteva druga individualna
mnenja.
Tudi odnos zunanjega sveta do du-
ševnih bolnikov je pogosta tema skupine,
ki se polarizira na »nas« bolnike in »njih«
zdrave in se vrti okoli težav pri komunici-
ranju, saj »oni« ne razumejo, ne spreje-
majo, zavračajo in se sramujejo duševno
bolnih. Bolnike se spodbuja, da povedo,
147
SLAĐANA IVEZIĆ
kaj so mislili o duševno bolnih, preden so
sami zboleli. Pokaže se, da je bilo njihovo
stališče enako tistemu, ki ga zdaj pripisu-
jejo zunanjemu svetu, in da tudi oni mis-
lijo, da se je treba duševnih bolnikov
izogibati. Skupina zanika sram in družbe-
ne predsodke ter premesti problem v
sfero posameznika, ki je v družbi žrtveno
jagnje. Poudarjanje posameznih mnenj
pelje k iskanju kompromisnih rešitev in
komunikacijskega mostu: »mi« bolniki-
zunanji svet. Spodbujamo občutek, da la-
hko duševni bolnik s svojim ravnanjem v
zunanjem svetu vpliva na spremembo od-
nosa do duševnega bolnika. Projektivna
identifikacija vpliva na sistem selfa; vloga
bolnika povzroči občutek manjvrednosti
in nemoči. Zato lahko delo s projektivno
identifikacijo zelo dobro vpliva na ta si-
stem, če skupina poskrbi tudi za zvečanje
samospoštovanja in za realno moč, vpli-
vati na izid svoje bolezni in na bolj kako-
vostno življenje v okolju. Delovanje ve-
like skupine na sistem selfa omogoča
definicijo in redefinicijo bolnikove vloge
(Pines 1975).
Izbrana tema olajšuje razpravo, ki se
prosto premešča, tema je le okvir, ki omo-
goča pogovor. Navadno se zgodi, da se
vse asociacije stekajo in jih je mogoče
povezati v skupno temo, tako da je na
koncu mogoča interpretacija na ravni
skupine. Na primer: pri temi spoštovanja
pravil so bila mnenja zelo različna, od
tega, da so pravila trapasta, do stroge za-
hteve po spoštovanju. Skupina obdela te-
mo tako, da postane očitno, da imajo tisti
zagrizeni, ki strogo spoštujejo pravila,
težave s spontanostjo, drugi, ki jih ne
spoštujejo, pa težave z mejami.
Tema pogosto streže za testiranje
realnosti tistih bolnikov, ki včasih skre-
nejo v dolg paranoiden govor; če jih po-
zovemo, naj povežejo svoje razmišljanje s
temo, se pogosto pokaže, da zveza ob-
staja.
Ob temi, kaj so doživljali med pra-
zniki, začne bolnica malo pred koncem
pogovora obtoževati bolnišnico in psi-
hiatre, da jo neupravičeno hospitalizirajo,
sistem pa širi na sistem oblasti. Po mono-
logu na vprašanje, ali lahko poveže svoje
nezadovoljstvo s temo praznikov, obmol-
kne. Čez čas pa vendarle poveže svoje
nezadovoljstvo s strahom in občutkom
osamljenosti med prazniki.
Vse navidez nerazumljive in nespre-
jemljive reakcije in mnenja v skupini je
treba poskušati razumeti v kontekstu
skupinskega dogajanja. Terapevt pogosto
pojasnjuje tudi metafore iz psihotičnega
monologa. Neka bolnica je na primer ob
temi ljubezen, ko je bilo govora o zau-
panju, sprejmanju in zavračanju, vprašala:
Kajne, da hoče Jezus Kristus mene za
ženo? To je sprožilo spontan smeh, ki je
imel tu funkcijo konfontacije z real-
nostjo, terapevt pa pojasni vprašanje v
kontekstu dotedanjih ugotovitev skupi-
ne: gre za vprašanje, ali sem privlačen, ali
me kdo hoče, ali me sprejemajo. Bolnica
dobi pojasnilo za svoje psihotično stanje,
skupinska diskusija pa se nadaljuje v
okviru teme sprejet-zavrnjen.
Velika skupina ponuja možnost za
prepoznavanje bolnega-zdravega v dru-
gem in sebi, za iskanje alternative bol-
nemu, še zlasti pa deluje na proces
mišljenja in testiranja realnosti.
Primer: paranoiden bolnik pripove-
duje o svoji izkušnji preganjavice, drugi o
svoji; navadno so navzoči tudi pacienti, ki
imajo tako izkušnjo, a je njihovo testi-
ranje realnosti boljše in argumentirajo, da
gre najverjetneje za duševno bolezen in
ne za stvarnost. Bolniku, ki na primer
trdi, da ga zastrupljajo, skupina sporoča,
da bi bil v primeru, če bi bilo to res, na
oddelku za toksikologijo, ne pa za psi-
hiatrijo. Terapevt posreduje: ne gre za
pritisk, da bi bolnik spremenil mnenje,
ampak da bi proučil alternativno mnenje.
Pogosto se zgodi, da bolnik na pri-
hodnjem srečanju ugotovi: če večina
meni, da to ni res, morda res ni res. To pa
odpira možnost za spremembo.
SKLEP
Velika skupina našega oddelka temelji na
načelih psihodinamike velike nestru-
kturirane skupine in terapevtske skupno-
sti. Da bi se izognili pastem nestrukturi-
rane situacije, ki povzroča blokirajočo
148
TERAPEVTSKI DEJAVNIKI VELIKE SKUPINE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI
anksioznost, motnje meja selfa, krepi raz-
cep in projektivno identifikacijo, blokira
mišljenje in povzroča psihotične straho-
ve, posveča terapevt posebno pozornost
mnenjem in dialogu v skupini. Ta se stru-
kturira tako, da tema olajšuje razpravo in
spodbuja miselni proces. Poudarjanje
posameznih mnenj s poudarjanjem spo-
ročil, ki jih prinašajo, zmanjšuje blokira-
joče učinke projektivne identifikacije v
sistemu utrjenih vlog bolni-zdravi.
Pojasnjevanje posameznikovega
mnenja in prevajanje psihotičnega mi-
šljenja v razumljiv jezik razvija komu-
nikacijo. Velika skupina je prostor, ki
ponuja most razumevanja med zdravim
in bolnim, prostor, kjer se bolno lahko
spremeni v razumljivo komunikacijo, kjer
se bolezen demistificira in bolniki na-
učijo, da začnejo o njej razmišljati na bolj
konstruktiven način, ne da bi pri tem za-
nikali ali projicirali.
Izbor teme, direktivno moderator-
sko vodenje skupine, poudarjanje posa-
meznega mnenja, pojasnjevanje obna-
šanja ali metafore bolnega obnašanja je
način vodenja velike skupine, ki omo-
goča delovanje terapevtskih faktorjev in
minimaliziranje antiterapevtskega vpliva
nestrukturirane situacije na bolnike z
resnimi motnjami selfa in ega, kakršna je
večina bolnišničnih bolnikov.
Literatura
W. R. Bion (i96i), Experiences in Groups . London: Tavistock Publications.
S. H. Foulkes (1964), Therapeutic Group Analysis . London: Allen and Unwin.
E. Hopper, A. Weyman (1975), A sociological wiew of large group. V: L. Kreeger (ur.), The Large
Group Dynamics and Therapy . London: Constable.
M. Jones (1968), Social Psychiatry in Practice . Harmondsworth: Penguin Books.
M. Jones et al. (1971), Small Group Psychotherapy . London: Cox & Wyman.
P. Mare (1975), The politics of the large group. V: L. Kreeger (ur.), The Large Group Dynamics
and Therapy . London: Constable
P. Turquet (1975), Treats to identity in the large group. V: L. Kreeger (ur.), The Large Group
Dynamics and Therapy . London: Constable
149
pismo
VLOGA IN POMEN SOCIALNEGA DELAVCA
V OČEH TISTEGA, KI POTREBUJE POMOČ
O socialnih delavcih razmišljam kot o lju-
deh, ki lahko v življenju drugih odigrajo
izjemno pomembno vlogo. Drugi se na-
mreč nanje praviloma obračajo v stiski, ki
je sami več ne obvladajo, to je v trenutku
ali obdobju svojega življenja, ko postane-
jo njihovo vedenje, znanje, življenjske
spretnosti in samostojnost vprašljivi. Ra-
zumljivo je tedaj, da je ranljiv, da se čuti
ponižanega, saj je načeta njegova samo-
podoba. In s tako omajano samopodobo
se človek v stiski zateče k socialnemu de-
lavcu. Z njim prične tkati zaupljiv odnos.
In kakšna so tedaj njegova pričakovanja?
Nekoč smo v razpravi o andragogiki
socialnega dela dejali, da bi poklic social-
nega delavca najlažje opredelili kot delo,
ki zahteva odnose. Človek, ki potrebuje
pomoč ali nasvete za samopomoč, priča-
kuje zlasti odnos, šele na drugem mestu
pomoč. Čaka na oporo in se boji nadalj-
nega ponižanja, kajti ponižalo ga je že
življenje. Včasih se odziva tudi agresivno,
da izživi napetosti, ki so se nakopičile v
njem. V takem stanju je vloga socialnega
delavca izjemno kompleksna. Vprašajmo
se tedaj, kaj zahteva:
•	zmožnost prizadetega poslušanja,
•	zmožnost socialne delavke ali de-
lavca, da odmisli svoje osebne težave ali
težave svoje ustanove in družbe v celoti,
•	sposobnost ustvarjanja zaupanja,
•	zadržanost, varovanje zaupanih
skrivnosti,
•	odnos, v katerem socialni delavec
ne daje sodb,
•	pozornost in spoštovanje,
•	dajanje nasvetov (pravnih, psiho-
loških itn.),
•	dajanje didaktično urejenih, razu-
mljivih pisnih in ustnih navodil,
•	obvladovanje različnih ravni jezi-
ka, evfemizmov,
•	usposabljanje posameznika za
samostojno reševanje težav, ki ga tarejo,
ali za zadovoljevanje potreb.
Na prvo mesto pa bi vsekakor po-
stavila spoštovanje do človeka in zaupa-
nje vanj.
Kaj pomeni prizadeto poslušanje?
Človek v stiski mora čutiti, da je socialni
delavec zares prisoten v pogovoru, da za-
res posluša. Če vsakih pet minut kdo
pokuka v prostor ali se oglasi telefon, so-
cialni delavec ne more zares prisluhniti
človeku v stiski. Svoje poslušanje socialni
delavec podkrepi z nekaterimi vprašanji,
npr. »Kaj mislite o tem? Kako bi vi to
razložili? Kako to doživljate? Kaj namera-
vate storiti?«, z vprašanji torej, ki omo-
gočijo, da se človek odpre, da dobi svoje
mesto kot človek, ki misli, čuti in ukrepa.
Socialni delavec ali delavka naj v po-
govor v znak razumevanja ali zaradi raz-
lage težavnosti svojega položaja ne vpleta
svojih težav ali težav svoje ustanove ali
celo družbe v celoti, niti podobnih
primerov, ki jih ni bilo mogoče rešiti.
Človek v stiski se ni znašel na vratih so-
cialne službe zato, da bi ga nemočnega
obremenjevali še s pripovedjo o težavah
drugih. V svojem stanju se kratko malo ni
zmožen miselno in čustveno ukvarjati z
vprašanji drugih.
Sleherni človek, ki išče pomoč, do-
življa svoj problem, ki ga sam ne zna
rešiti, kot nekaj posebnega, edinstvenega.
Težko .bi mu bilo slišati, da njegovo vpra-
šanje pravzprav ni nič posebnega, saj je
doletelo že mnoge druge. Če socialni de-
lavec vendarle spregovori o drugih, po-
tem naj da pozitivne primere, govori naj
o ljudeh, ki so rešili svoje težave, in zlasti
o poteh, po katerih so jih rešili.
Socialni delavec ali delavka in vsi, ki
delamo z ljudmi, moramo najprej ust-
variti pogoje za to, da nam ljudje zaupajo.
Pogoj je vsaj nekakšna osebnost odnosa.
151
PISMO
Zato socialni delavec stopi človeku na-
proti, mu stisne roko, se predstavi, vzpo-
stavi stik... Kadar pridemo kam z zelo
osebnimi stvarmi, zares želimo vedeti, s
kom govorimo. V mnogih deželah zdrav-
niki, medicinske sestre, pedagoški de-
lavci, socialni delavci itn. vedo, da se
morajo človeku predstaviti, preden stopi-
jo z njim v odnos. Zaupanje si socialni de-
lavci pridobijo, če v pogovoru pokažejo,
da znajo biti zadržani, diskretni, da ne da-
jejo sodb, da ne govorijo o drugih, ki so
bili kdaj v stiski. Biti morajo zanesljivi, na-
jmanjša obljuba zahteva dosleden odziv,
posledično ukrepanje, poročanje o dose-
ženem ali nedoseženem in iskanje novih
rešitev.
Eden bistvenih problemov, ki se z
njim soočimo v stiku s socialnimi delavci,
je lahko, vsaj pri nekaterih, neupo-
števanje poklicne molčečnosti. Poklicna
skrivnost pa je tako rekoč vse, kar zvedo,
kajti ljudje prihajajo k njim z zares oseb-
nimi vprašanji, ki jih ne zaupajo niti pri-
jateljem. V tem je nedvomno izraz velike-
ga zaupanja v človečnost, moralni kodeks
in profesionalnost socialne službe. Razo-
čaranje je lahko veliko. Če se srečamo s
socialnim delavcem, ki si je po nam
neznanih kanalih dobil popačeno sliko o
naših problemih in o našem ravnanju,
smo globoko prizadeti. Ko se obrnemo
na socialno službo po pomoč, včasih ugo-
tovimo, da v strokovnih krogih v pove-
zavi z našo stisko, verjetno v opravičilo
nezadostnosti socialne službe, krožijo o
nas alarmantne informacije in sodbe.
Sodba, naj še enkrat poudarim, ne sodi v
medosebne odnose, sploh pa ne na po-
dročje socialnega dela.
Socialni delavec ali delavka mora za-
res spoštovati človeka. Ne more ga klicati
po imenu, pa čeprav prihaja k njemu ali
njej alkoholiziran, razcapan. Človeka v
stiski ne moremo klicati Marija ali Peter
ali ljubkovalno dedek, ampak gospa Kle-
menčič in gospod Novak. Spominjam se,
da sem nekoč obiskala svojega profesorja.
Pred boleznijo je bil eden najbolj razmišl-
jujočih ljudi v stroki. Osebje v domu ga je
imelo rado, pa so ga klicali kar dedek.
Nanj so se obračali v dvojini »No, bova
naredila, no, pa sva pojedla do konca!«
Profesor se ni mogel izraziti, ne ustno ne
pisno, njegovo zaznavanje pa je bilo ne-
dotaknjeno. Pa tudi če ne bi bilo! Človek
je najprej človek in šele nato star, bolan,
potreben pomoči. Socialni delavec ali de-
lavka torej mora ohranjati socialno raz-
daljo, ki je potrebna. Dejstvo, da človek
potrebuje pomoč in mu mora socialni de-
lavec priti zelo blizu, še ne pomeni, da la-
hko slednji na to socialno razdaljo pozabi.
Vsi, ki smo se kdaj v inozemstvu udeležili
»delavnic za umiranje«, vemo, da celo s
človekom, ki se poslavlja od življenja, go-
vorimo tako, kot je odraslemu človeku
primerno. Do konca se nanj obračamo
kot na razmišljanja in samostojnosti zmo-
žnega odraslega človeka. Poleg tega člo-
vek, ki potrebuje pomoč, pomoči ne bo
zmeraj potreboval. Marsikaj se bo naučil,
marsikaj bo sam postoril zase, razvijal se
bo. Do njega moramo imeti spoštovanje.
Naloga socialnega delavca je tudi da-
janje navodil in nasvetov. Navodila naj
bodo za ponavljajoče se primere priprav-
ljena pisno v obliki lepo oblikovanih, di-
daktičnih brošur. Navodila morajo biti
pisana z vidika človeka v stiski in po
vrstnem redu, ki bi ga postavil tak človek.
Lahko jih vpeljejo vprašanja, ki si jih
postavlja prizadeti. N. pr.: »Brez stano-
vanja sem, kaj moram storiti najprej?«
»Brezposeln sem in zmeraj bolj malo-
dušen. Kaj lahko storim zase?«
Tudi prostori, v katerih delajo so-
cialni delavci, ali hodniki centrov za so-
cialno delo naj odigrajo izobraževalno
vlogo. Na stenah naj človek najde marsi-
kaj, kar ga bo informiralo, podučilo, kar
bo skrajšalo in olajšalo delo s posamez-
nikom tudi socialnemu delavcu.
V stiku z ljudmi v stiski mora so-
cialni delavec vsakokrat iskati za drugega
najprimernejši jezik oziroma jezikovno
raven. Dobro je, če lahko uporablja pogo-
jnik: »Bi hoteli...?«, pa tudi besedice kot
»morda«, »nemara pa...«, »mislila sem, da bi
morda lahko...«, »kaj pa, če bi...«. Velelniki
kot »pojdite, naredite, pridite, telefonira-
jte mi« so neuporabni, če socialni delavec
ne doda vsaj besedice »prosim«. Popol-
nega zanikanja v občutljivem odnosu z
152
VLOGA IN POMEN SOCIALNEGA DELAVCA V OČEH TISTEGA, KI POTREBUJE POMOČ
drugim ni treba uporabljati. »To ni mo-
goče« se tako spremeni v »Bojim se, da to
ne bo mogoče«.
Naloga socialnega delavca je tudi v
tem, da pomaga ljudem ustanoviti sku-
pino za samopomoč, da mu svetuje vire
učenja za reševanje težav. Toda le socialni
delavec, ki zaupa, da je drugi zmožen
samoodgovornosti, in le socialni delavec,
ki se ne skriva lagodno za togimi pravili,
ki zaznava probleme drugega in posle-
dično sprejema odgovornost in odlo-
čitve, potrebne za reševanje težav, le tak
socialni delavec je sposoben dati dru-
gemu tisto, kar poleg pomoči tudi potre-
buje: spoštovanje in zaupanje.
Dušana Findeisen
153
poročilo
OPRAVLJANJE PRAKSE PRI AGENCIJI LEILA
DRUGAČNA POT DO ZAPOSLITVE
PRAKSA
za četrti letnik se je pričela na koncu
drugega semestra, trajala je pet tednov in
naj bi predstavljala nadaljevanje v pri-
merjavi z lanskim študijskim letom.
Prakso sem enako kot lani opravljala
na agenciji LEILA, tako da sem v osnovi
že poznala način dela.
PREDSTAVITEV AGENCIJE LEILA
Brezposelnost in zaposlovanje sta dokaj
vroči temi v Sloveniji. Pred leti, ko se je
začela brezposelnost večati, je vladala na
tem področju popolna zmeda. Vendar se
položaj izboljšuje, saj se odpirajo nova de-
lovna mesta.
Sočasno pa so se v slovenskem pro-
storu pojavile različne agencije za zapo-
slovanje, kadrovsko svetovanje... Po zad-
njih podatkih je v Ljubljani šest podjetij s
koncesijo, eno od teh je tudi LEILA, agen-
cija za kadrovsko svetovanje.
AGENCIJA LEILA je prvo slovensko
zasebno podjetje, ki se je začelo ukvarjati
s problematiko zaposlovanja in kadro-
vanja.
Ima obsežno bazo podatkov o de-
lavcih, ki želijo zamenjati zaposlitev, in
sklenjene pogodbe z velikim številom
družbenih in zasebnih podjetij, ki iščejo
delavce.
Po delovni sili povprašujejo zlasti
podjetja iz gospodarstva in državna upra-
va, nekoliko manj pa šolstvo in sociala. V
agenciji se pogosto ogasijo tuje firme, ki
poslujejo v Sloveniji, pa tudi slovenski de-
lodajalci, ki potrebujejo ljudi za delo v tu-
jini.
Agencija ima koncesijsko pogodbo z
Ministrstvom za delo in sprejema pri-
javljence najrazličnejših profilov. Deloda-
jalci se najbolj zanimajo za računovodje,
komercialiste, finančnike, direktorje,
pravnike, poslovne sekretarje itd.
Agencija lahko poskrbi tudi za vpe-
ljavo programa mentorstva in izobraže-
vanja delavcev:
•	izdelava pravilnika o izobraževa-
nju,
•	izdelava programa izobraževanja,
•	praktični napotki delavcem, ki
vodijo izobraževanje.
Med izobraževalnimi akcijami agen-
cija Leila izvaja seminarje za brezposelne
in za mlade, ki šele začenjajo z iskanjem
zaposlitve.
Za iskalce zaposlitve je izdala publi-
kacijo KAKO NAJTI ZAPOSLITEV, v kate-
ri je opisan postopek iskanja zaposlitve.
Agencija izobražuje tudi kadrovske
delavce, ki začenjajo delati na tem po-
dročju. Zanje ima pripravljene delavnice
o izvajanju intervjujev, o mehkih meto-
dah vodenja in o postopku iskanja in
izbora kadrov.
Agencija Leila je vpisana v razvid
raziskovalnih organizacij pri Ministrstvu
za znanost in tehnologijo in že nekaj let
izvaja raziskovalne naloge na občinski in
državni ravni. Pri tem gre zlasti za razi-
skave na področju zaposlovanja, kadro-
vanja in izobraževanja.
Za agencijo delata dva doktorja zna-
nosti, dva magistra organizacije dela,
diplomirani psihologi, diplomiran prav-
nik in višji upravni delavec.
ISKANJE DELAVCEV
- DELO ZA KADROVSKO SLUŽBO
Pridobivanje novih delavcev je povezano
z velikimi stroški in je za vodstvo podjetja
velika odgovornost in časovna obreme-
nitev.
Zato je bolj ekonomično poklicati
agencijo, saj se podjetja na ta način
155
POROČILO
izognejo obravnavi številnih prijav in la-
hko izbirajo med primernimi kandidati.
Agencija poskrbi, da podjetja dobijo
ustrezno delovno silo, in jih razbremeni
pri težavnih odločitvah o tem, kakšne
kadre potrebujejo.
Agencija poskrbi za celovito in po-
djetju prilagojeno svetovanje.
Podjetja se odločajo za enega od na-
vedenih načinov dela:
•	ISKANJE S POMOČJO OGLASA:
oglas ni nič dražji, kot bi ga plačali vi, od-
pade pa vam celotno delo od oblikovanja
oglasa do odgovarjanja na prijave.
•	DIREKTNO ISKANJE: pogajanja z
osebami, ki bi jih želele zaposliti v vašem
podjetju.
•	ISKANJE V PODATKOVNI ZBIR-
KI: ponudi vam lahko profile izbranih
kandidatov, ki želijo zamenjati zaposlitev.
•	ISKANJE V DELOVNEM OKOLJU:
izvaja se zlasti s pomočjo psihotestov ali
ocenjevanja.
V agencijo prihajajo najbolj iskani
kadri iz različnih dejavnosti. Prijavljence
ovrednotijo, pri čemer upoštevajo izo-
brazbo, delovne izkušnje, znanje tujih je-
zikov in računalništva in osebne lastnosti.
Vrednotenje je na osnovi delovnih
izkušenj in ne psihotesta, s čimer sicer
prihaja do izredno ostrih kriterijev izbo-
ra, vendar na ta način varujejo interese
podjetij, ki pri njih naročajo delovno silo.
V podjetja, ki potrebujejo delavce, tako
pošiljajo le izbrane kadre.
Opravili so že več tisoč intervjujev z
delavci za najbolj odgovorna delovna
mesta.
Agencija išče in izbira delavce za
vrsto slovenskih in mednarodnih družbe-
nih in zasebnih podjetij, v katerih ima kar
najboljše stike z direktorji in kadrovskimi
delavci, ki cenijo dobro delovno silo in
trud, ki ga vložimo v vsako iskanje ozi-
roma izbor delavcev.
Agencija pri svojem delu upošteva
naslednje zakone:
•	zakon o delovnih razmerjih,
•	zakon o zavarovanju za primer
brezposelnosti,
•	zakon o varovanju podatkov,
•	mednarodne konvencije.
SVETOVANJE 0 ISKANJU ZAPOSLITVE
- DELO Z ISKALCI ZAPOSLITVE
Kot je razvidno iz predstavitve, je delo
agencije Leila strokovno zelo široko za-
stavljeno. Dejavnost agencije je razisko-
valna, kadrovska in izobraževalna. Agen-
cija Leila že vsa leta svetuje iskalcem
zaposlitve, kako čim enostavneje najti
zaposlitev.
Pot do zaposlitve je sestavljena iz
posameznih korakov. Gotovo je, da ima
človek več sreče, če se stvari loti na pravi
način, to pa zahteva tudi določena ve-
denja. Mlad človek, ki začne iskati delo, si
mora zastaviti določene cilje, zlasti pa
mora vedeti, kaj hoče.
Razmišljanje pred iskanjem zaposlit-
ve vključuje oceno svojih sposobnosti,
način odločanja za zaposlitev, usklaje-
vanje želja in možnosti, zaupanje v svoje
sposobnosti in samoinciativno iskanje.
Slovenci smo pri iskanju zaposlitve
zelo togi in nesamoinciativni. Vzrok je v
tem, da nismo vzgojeni v duhu prodaje
svojih delovnih sposobnosti. Imamo veli-
ko znanj, ki jih spoznamo šele ob danih
možnostih. Zato je strah odveč.
Pri iskanju zaposlitve je pomembna
PROŠNJA in pa RAZGOVOR v kadrovski
službi.
Pri prošnji sta zelo pomembni ob-
lika in vsebina.
Najprej napišemo, da se prijavljamo
na objavljen razpis, nato se predstavimo.
Na kratko navedemo izobrazbo in de-
lovne izkušnje. Opisovanje izobraževanja
na dolgo in široko ni priporočljivo, pou-
dariti je treba zlasti delovne izkušnje.
Povedati je treba le najpomembnejše,
zelo pomembni so zlasti lastni rezultati
dela.
Prošnja vžge, če je napisana tako, da
vzbudi zanimanje delodajalca. Pride ve-
liko prošenj, izberejo pa le tiste, ki so za-
nimive.
Razgovor v kadrovski službi je us-
merjen intervju, na katerem se z vnaprej
določenimi vprašanji preveri, ali je kan-
didat primerem za delovno mesto.
Pomembna je točnost, urejenost in
pripravljenost na razgovor. Zlasti za
156
OPRAVLJANJE PRAKSE PRI AGENCIJI LEILA
odgovorna delovna mesta se postavljajo
taka vprašanja:
Kje vidite v našem podjetju sebe?
Kako si predstavljate to delo?
Kaj lahko date našemu podjetju?
Navedla bom še nekatera načela, ki
jih je treba upoštevati pri iskanju zapos-
litve: delo začeti iskati v času absolvent-
skega staža, iznajdljivost — znati iskati,
samozavest, cenitev lastnih sposobnosti
in prepričanje vanje, prošnja, navajanje
delovnih izkušenj, poslovni bonton in de-
lovna etika.
Poklic pomeni za človeka osebno
življenjsko formo (A. Trstenjak). Je dejav-
nost, kateri posvetimo ljudje več kot tre-
tjino življenja, zato je izbira vsekakor
pomembna!
Ivana Perkovič
157
dokumenti
Srečo Dragoš
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ
(II)
V prejšnjem delu tega prispevka sem opo-
zoril na štiri možne tipe reguliranja si-
stemov oz. njihovih povezav. Te načine
sem imenoval: kolonizacija, totalitariza-
cija, atomizacija in kontekstualizacija. V
sodobnih družbah se vse bolj uveljavlja
četrti tip, ki je aktualen tudi za reguli-
ranje blaginjskega sistema pri nas. Na kaj
nas lahko kontekstualizacija opozarja v
zvezi z objavljenimi anketami?1 Kaj torej
pomeni kontekstualizacija socialnih ino-
vacij — inovacij kot tistih novosti na po-
dročju psihosocialnih dejavnosti oz.
služb, ki jih nismo vnaprej (v anketi) vse-
binsko opredelili?
Kontekstualizacija pomeni najprej
to, da nas te dejavnosti ne zanimajo zgolj
z enega vidika (posameznega podsistema
ali posameznega problema), ampak glede
na kontekst, v kakršnem so te dejavnosti
nastale in v kakršnem so financirane,
kontrolirane ter izvajane njihove storitve
in usluge, ne glede na njihovo vsebino.
Pomembne so torej razlike med njimi, a
ne zgolj z vidika uporabnikov, izvajalcev,
kontrolorjev ali financerjev, ampak glede
na možnost njihove splošne regulacije.
Različnost respondentov zato naj-
prej primerjajmo z logiko posameznih
sektorjev, ki so najpomembnejši za te de-
javnosti, saj je upoštevanje sektorskih
posebnosti podlaga za regulacijo celot-
nega blaginjskega sistema, v katerem so
socialne inovacije sploh mogoče. Gre za
državni, neformalni, volunterski in tržni
sektor, med katerimi so naslednje bist-
vene razlike (gl. tabelo 1).
Tabela 1 nas v zvezi z regulacijo bla-
ginjskega sistema opozarja na naslednje:
1.	da imamo opravka z različnimi
podsistemi (sektorji), ki združujejo razli-
čne tipe akterjev, katerih pomoč se izvaja
po različnih načelih, vsak od njih pa ima
v primerjavi z drugimi specifične pred-
nosti in specifične slabosti;
2.	da mora optimalno reguliranje ce-
lotnega sistema temeljiti na vseh teh razli-
kah, ne pa samo na afirmaciji nekaterih
na račun drugih; to pomeni, da ni mogo-
če graditi blaginje samo na enem sek-
torju, ampak na kombiniranju prednosti
vsakega od njih;
3.	da je torej pluralni sistem blaginje
mogoč le, če je mogoča avtonomija teh
sektorjev in diferencirnje med njimi, ker
se le na ta način lahko kombinirajo nji-
hove prednosti in korigirajo slabosti.
Do teh spoznanj so na Zahodu prišli
s krizo t. i. države blaginje, na Vzhodu pa
z razpadom obstoječih sistemov. Vpraša-
nje, ki je vsem skupno, pa je, kako se naj
država odziva na nastale spremembe. Za
kakšno strategijo se naj odloči, da bo za-
dostila zgornjim pogojem, in kako naj jo
izvede?
Država pri tem nima veliko izbire,
vendar lahko njena izbira povzroči velike
spremembe. Nima veliko izbire zato, ker
lahko svojo razvojno politiko usmerja v
dveh nasprotnih smereh: v substitucijo
prednosti posameznih sektorjev ali pa v
njihovo akumulacijo . To pa lahko izvaja
ali z nadzorovanjem ali tako, da zgolj
podpira razmere, v katerih bo do tega
1 Gre za ankete o novih socialnih dejavnostih oz. službah, ustanovljenih po letu 1990 v Sloveniji. Anketne
odgovore smo v obliki, kot so nam jih poslali respondenti, objavljali v tej reviji od prve številke v letu 1994
do št. 5/1995 (v rubriki »Dokumenti«), Ta prispevek je povzetek in interpretacija odgovorov.
159
SREČO DRAGOŠ
Tabela 1 : Tipične sektorske razlike
160
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
prihajalo na bolj spontan način. Izbira je
torej majhna, saj lahko država izbira le
med dvema razvojnima usmeritvama in
med dvema načinoma njihovega izva-
janja, medtem ko je odločitev o tem
pomembna, saj s tem vpelje eno od štirih
možnih strategij:
1.	Prva možnost je ta, da se odloči za
substitucijo , ki jo izvaja na nadzorovan
način. Država favorizira samo en sektor
na račun drugih, ker predpostavlja, da so
prednosti določenega sektorja večje od
prednosti vseh ostalih. Gre za klasični
monopol državnega sektorja (javnih
služb) nad izvajanjem socialnih storitev v
socialnem delu, šolstvu, zdravstvu, nad
strokami, ki se s tem ukvarjajo, itn. To že
poznamo. Pri nas je bilo po drugi sve-
tovni vojni na ta način angažiranje laičnih
prostovoljcev izpodrinjeno z državnimi
profesionalci, karitativna dejavnost je bila
prepovedana, doktrina socialnega dela je
bila politično določena, drugih služb, ra-
zen državnih, pa ni bilo.
To je strategija monopolizacije.
2.	Druga možnost je v substituciji ,
ki se vrši spontano , ker je ni več mogoče
nadzorovati. Do te »strategije« pride ta-
krat, ko državno monopoliziranje blaginj-
skega področja zaide v krizo zaradi inter-
nih ali eksternih razlogov. Interna kriza
nastaja zato, ker produktivnost proizvod-
nje socialnih storitev vse bolj zaostaja za
produktivnostjo v industrijskem sektorju,
ker so javne službe in programi predi-
menzionirani, predragi in preveč zaple-
teni za optimalno reguliranje in ker pro-
fesionalizacija socialnih dejavnosti vse
bolj izloča participacijo uporabnikov ter
prevzema industrijski vzorec proizvodnje
storitev (tipizacija, brezosebnost). Ekster-
ni razlog krize pa je v krizi ekonomije, ki
zmanjšuje sredstva za socialne dejavnosti,
čeprav se ravno v tem času večajo potre-
be po njih. Temu se je pri nas pridružila
še splošna kriza političnega sistema (kri-
za legitimnosti). V takih razmerah posku-
ša sistem še nadalje ohranjati nadomešča-
nje drugih sektorjev (drugačnih možno-
sti, načinov) z državno proizvodnjo soci-
alnih storitev — čeprav ne more več zago-
tavljati celovitega monopola nad tem. V
Jugoslaviji se je to najintenzivneje doga-
jalo v osemdesetih letih, ko so se akterji
socialnih storitev vse bolj usmerjali v ra-
cionalizacijo (zmanjševanje obsega in
stroškov storitev), v komercializacijo
(delna ali celotna finančna participacija
uporabnikov) in v eksternalizacijo (pre-
nos nekaterih storitev na nedržavne ak-
terje). Te vrste tokovi so bili dokazani na
republiških kot na mestnih ravneh, tako v
Sloveniji kot v Srbiji (Kolarič, Svetlik
1987). Ob tem pa se je pokazalo še nekaj:
da so usmerjanje v racionalizacijo najbolj
zagovarjali predstavniki politike, ker so
poskušali na ta način slediti načelu distri-
butivnega egalitarizma, in da so komer-
cializacijo najbolj zagovarjale takratne
samoupravne interesne skupnosti, ker so
z njo korigirale negativne efekte raciona-
lizacije in hkrati zmanjševale svojo odvis-
nost od države, medtem ko je eksternali-
zacija pomenila nujni, čeprav zasilni ko-
rektiv ostalih dveh tokov, bila pa je pred-
vsem v pristojnosti centrov za socialno
delo. Kakšna je torej v tem primeru zna-
čilnost državne »strategije«? Če upošteva-
mo ugotovitev, da je bila kljub vsemu še
vedno »premoč /.../ brez dvoma na strani
političnega subsistema« (ibid .: 29), da se
je na omenjeno krizo reagiralo kar s
tremi bistveno različnimi usmeritvami, ki
so bile v navzkrižju z etablirano ideolo-
gijo in neusklajene med seboj, ter da je na
koncu celoten sistem razpadel — potem
je najmanj, kar lahko rečemo, da država
ni imela konsistentne strategije, ampak
je tolerirala različne »izhode v sili«, med-
tem ko se hkrati tudi ni hotela odpove-
dati primatu javnega sektorja, saj bi to
ogrozilo njeno legitimnost. Zato se je
javni sektor še vedno ohranjal kot substi-
tut ostalim, čeprav država tega ni zmogla
več nadzirati.
Pri tem načinu gre torej (v naspro-
tju s prvim) za nenadzorovano substi-
tucijo.
3. Tretji način je v tem, da poskuša
država akumulirati prednosti vseh sek-
torjev (ne pa jih nadomestiti z enim
samim). Ta proces lahko nadzoruje tako,
da spodbuja nove, drugačne oblike zago-
tavljanja storitev, ki ohranjajo osnovne
161
SREČO DRAGOŠ
pridobitve starih oblik (npr., da se mo-
žnost izbire med storitvami, ki je značilna
za uporabnike na trgu, omogoči tudi zno-
traj državnih služb), ali pa da reformira
obstoječe oblike z novimi vsebinami
(npr. profesionalno usposabljanje prosto-
voljcev). Te procese lahko država vpelje
tako, da selektivno afirmira volunterske,
tržne in neformalne izvajalce po pro-
fesionalnih, stroškovnih idr. kriterijih, da
nekatere dejavnosti v javnih službah opu-
šča in jih prenaša na druge izvajalce, da
vpelje nadzorne mehanizme in profesio-
nalne kriterije znotraj drugih sektorjev
ipd. Država torej poskuša akumulirati mo-
žne koristi zlasti z aktivnim poseganjem v
dogajanje na posameznih sektorjih. To se
razlikuje od prešnjih dveh tipov regula-
cije po cilju, ki ga skuša doseči, kot tudi
po načinu: namesto spontanega razvoja
uveljavlja kontrolo nad sektorskimi logi-
kami (kar jo po načinu razlikuje od
drugega tipa regulacije); teh specifičnosti
posameznih področij pa ne onemogoča,
temveč jih upošteva, z namenom, da jih
izkoristi (kar je v temelju drugače kot pri
prvem tipu regulacije). Zato njene kon-
trole ne moremo več enačiti z monopoli-
zacijsko, ampak gre bolj za koordinacij-
sko, iniciatorsko, redistribucijsko ipd.
funkcijo. Ob nedvomnih prednostih take-
ga reguliranja pa država še vedno ostaja v
središču blaginjskega sistema (čeprav
pluralnega), kar pomeni, da drugih sek-
torjev sicer ne odpravlja, si jih pa lahko
podredi.
Ta pristop je v literaturi opredeljen
kot strategija »sinhrone akumulacije«.
Prav s težnjo po hkratni (sočasni) regu-
laciji sektorskih različnosti si država še
vedno obdrži osrednjo vlogo, kar to
strategijo bistveno razlikuje od naslednje
možnosti.
4. Četrti pristop lahko označimo kot
akumulacijo prednosti posameznih sek-
torjev na spontan način. Poskuša se
doseči pluralizem blaginjskih oblik, kar je
isti cilj kot v tretjem pristopu, a dosežen
na drugačen način: država nima več
vnaprej zagotovljene središčne (koordi-
nativne, kontrolne) vloge, pač pa ima
javni sektor povsem enak pomen kot vsi
drugi — je de privilegiran. Gre za raz-
mere, v katerih prihaja do relacij, ki jih
sistemska teorija označuje kot interpene-
tracijo posameznih sektorjev, ta pa pote-
ka na način kontekstualizacije (predstav-
ljene v prejšnjem delu tega prispevka).
Prednosti take strategije sta zlasti dve:
•	da javne službe zaradi razsredi-
ščene vloge države ne morejo vplivati na
druge sektorje bolj, kot vplivajo drugi
sektorji na javne službe, sploh pa jih ne
morejo več zavirati niti si jih podrediti;
•	s sektorsko interpenetracijo priha-
ja do uveljavljanja novih, nestandardnih
in mešanih (welfare mix ) oblik zago-
tavljanja storitev, s tem pa do pozitivnih
učinkov, ki jih ni mogoče pripisati v ce-
loti enemu ali drugemu sektorju.
Zato je takšen razvoj zlasti zaželen z
vidika socialnih inovacij! Glavna slabost
te strategije pa je, da je ni mogoče
uporabiti v razmerah, kjer diferenciacija
in sektorska avtonomija še nista doseženi;
bodisi zato, ker en sektor (npr. javni) še
vedno dominira nad ostalimi, ali pa zato,
ker so drugi sektorji (npr. volunterski,
tržni) šele v zametkih. Kljub temu je ta
tip strategije alternativni izziv prejšnjim
trem, ker na področju produkcije social-
nih storitev (še bolj kot tretji tip) anti-
cipira sinergetske učinke različnih logik,
temeljnih načel, prerazdelitvenih meha-
nizmov in delovnih načinov.
To strategijo označujejo z izrazom
»asinhrona akumulacija« (več o strategi-
jah, opisanih pod tretjo in četrto točko,
gl. v Svetlik 1989).
Zaradi preglednosti povzemam na-
vedene štiri strategije v shemi A, kjer se
Shema A: Državne strategije
vzpostavljanja blaginje
162
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
abcisa nanaša na splošni cilj usmeritve,
ordinata pa na način , kako država po-
skuša doseči ta cilj.
Katera od navedenih štirih strategij
je aktualna za naše razmere? V katero
smer poskuša država izoblikovati blaginj-
ski sistem (po letu 1990)? Kaj nam lahko
anketni odgovori povedo o tem?
Najprej poglejmo, kdo so akterji , ki
se pojavljajo v teh anketah. Z akterji mis-
lim vse tiste, ki so bodisi izvajalci, ustano-
vitelji, financerji ali nadzorniki konkretne
dejavnosti (službe), predstavljene v posa-
mezni anketi. Akterje navajam po abeced-
nem zaporedju KRATIC, s katerimi jih
zaznamujem (da jih bom uporabil v
naslednji tabeli). Ti akterji so:
ALTRA/mre: Odbor za novosti v dušev-
nem zdravju: Socialna mreža za uporab-
nike psihiatričnih uslug (Ljubljana)
ALTRA/zag: Odbor za novosti v dušev-
nem zdravju: Sekcija za zagovorništvo
(Ljubljana)
CMD: Center za izvajanje in razvoj
mladinskih delavnic
CS: Center slepih
CSD: Center za socialno delo (v konk-
retni občini)
DO: posamezne delovne organizacije
DPD: Društvo za pomoč duševno pri-
zadetim Ravne na Koroškem
DPP: Društvo za razvijanje preventivnega
in prostovoljnega dela (mreža za projekte
v zvezi z drogami)
DRR: Društvo rejnic in rejnikov Ravne na
Koroškem
DT: Društvo terapevtov za alkoholizem
Slovenije
DU: Dom upokojencev Izola
FZO: Socialni forum za zasvojenost in
omamo
IPLA: Inštitut za psihologijo, logoterapijo
in antropohigieno
KS: Krajevna skupnost Nove Fužine
KBZ: Koordinacija za boj proti zasvo-
jenosti občine Koper
MM: Mreža za razvoj mladinskih delavnic
MS: Ministrstvo za delo, družino in so-
cialne zadeve
MŠ: Ministrstvo za šolstvo in šport
MZ: Ministrstvo za znanost in tehnologijo
ODB: Odbor za družbeno zaščito norosti
OSF: Open Society Fund
OŠ: osnovna šola
OZPM: Občinska zveza prijateljev mlad-
ine Velenje
PIC: Preventivno informativni center za
otroke, mladostnike in starše
SDM: Servis dobrote mladih
SF: Slovenska fondacija
SS: Strokovni svet, ki bo vključeval tudi
uporabnice (ŽS); še ni ustanovljen, a je
predviden
SST: Strokovna skupina terapevtov pri-
morskih klubov
SVF: Svetovalnica Fužine
SVIT: Društvo za pomoč odvisnikom in
njihovim družinam (Koper)
ŠOU: Študentska organizacija Univerze (v
Ljubljani)
UM: Urad za mladino
YHD: Youth Handicapped Deprivileged
(Ljubljana)
ZA: Zavarovalna družba Adriatic
ZARJA: Prostovoljno društvo za pomoč
zasvojencem in njihovim družinam (Rav-
ne na Koroškem)
ZD: Zdravstveni dom Lucija
ZGG: Združenje za socialno gerontologijo
in gerontagogiko Slovenije
ZZ: Zavod za zaposlovanje (občinski, re-
publiški)
ŽS: Ženska svetovalnica (Ljubljana)
ŽU: župnijski urad (Ljubljana)
Iz seznama vidimo, da se v naših anketah
pojavljajo akterji z vseh področij, tako z
republiškega kot z lokalnega, z državnega
in s civilno-družbenega: gre za predstav-
nike javnih služb, različnih društev in
združenj, prostovoljnih organizacij, kot
tudi za akterje, ki so tipični za tržni sektor
(npr. DO, ZA). In to kljub temu, da je
izbor anketirancev na začetku vključeval
samo naslove tistih izvajalcev, ki jih je
država (MS) finančno kakorkoli podprla;
naknadno smo prejeli še desetino pred-
stavljenih anket (kar ni zanemarljiv po-
datek).
Če navedene akterje razlikujemo po
funkcijah, ki jih imajo v zvezi s posamez-
no dejavnostjo oz. službo, dobimo nasled-
njo tabelo (v njej ŠT pomeni zaporedno
163
SREČO DRAGOŠ
številko, pod katero je bila objavljena
posamezna anketa v tej reviji; PRI je šte-
vilo evidentiranih pritožb uporabnikov,
ki ga navaja posamezni respondent za
svojo dejavnost, tj., odgovor na anketno
vpr. 13b):
Tabela 2: Anketirane dejavnosti glede na njihove akterje
164
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
165
SREČO DRAGOŠ
Iz zgornjega prikaza anketnih odgo-
vorov je izpuščena vsebina posameznih
dejavnosti, ker je preveč pestra za tovr-
stno (tabelarično) povzemanje in ker se
tu omejujem na kontekst, v katerem de-
javnosti potekajo. Na vsebinsko razno-
vrstnost dejavnosti oz. uslug, ki jih
izvajajo respondenti, in na strukturo upo-
rabnikov, ki jo s tem pokrivajo, nas opo-
zarjajo odgovori na naslednja anketna
vprašanja: 4., 5., 6., 8. (al do a3), 9. (a do
0 in 14. S primerjavo teh odgovorov so
tako rekoč že na prvi pogled vidne na-
slednje splošne značilnosti:
•	da anketirani izvajalci s svojo de-
javnostjo pokrivajo vse starostne katego-
rije uporabnikov in uporabnic,
•	da odgovarjajo na različne vrste
problemov,
•	da se usmerjajo v kurativno in v
preventivo delovanje.
Te splošne značilnosti socialnih ino-
vacij lahko imamo za pozitivne. Za to so
precej zaslužni prav centri za socialno
delo (teh je 34 oz. 72,3% anketirancev), ki
so skoraj v istem številu tudi ustanovitelji
teh dejavnosti. Glavne razloge pozitivne-
ga vpliva CSD-jev na raznovrstnost in pe-
strost socialnih inovacij pa gre verjetno
iskati v naslednjem:
•	da se te ustanove s svojimi stori-
tvami nikoli niso omejevale zgolj na eno
vrsto populacije ali na eno vrsto pro-
blemov (nespecializirana usmerjenost) in
da tudi niso izključevale socialne preven-
cije,
•	da imajo njihove dejavnosti (v pri-
merjavi z drugimi izvajalci) bistveno dalj-
šo tradicijo delovanja in večje možnosti
kadrovanja,
•	da so bili že v prejšnjem sistemu
CSD glavni nosilci eksternalizacije, tj.,
usmeritve, s katero so se odpirali v svoje
okolje, da bi mobilizirali neformalne in
polformalne potenciale za produkcijo
storitev, kar je z vidika socialnih inovacij
ugodna »dediščina«,
•	da trenutni kriteriji nadaljnjega
razvoja CSD (prestrukturiranje) še niso
povsem jasni, kar seveda negativno vpliva
zlasti na tipične in ustaljene storitve teh
ustanov (negotovost), po drugi strani pa
166
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
ima verjetno tudi pozitivne učinke, saj so
zato bolj motivirani za inovacije,
• da so civilno-družbena gibanja
(zlasti uporabnikov in volunterjev), ki so
pripravljena funkcionirati tudi kot izva-
jalci socialnih storitev ter sposobna
konkurirati za sredstva, sicer prisotna in
se uveljavljajo, a še niso številna in ne
pokrivajo vseh področij, na katerih bi se
lahko uveljavile javnim službam alterna-
tivne socialne storitve.
K vsebinskemu vidiku teh dejav-
nosti se bom vrnil na koncu tega zapisa.
Zdaj pa si poglejmo, na kaj nas o odnosu
države do socialnih inovacij opozarja ta-
bela 2. Kakšen je njen odnos, če ga
primerjamo s prej omenjenimi štirimi
strategijami? Izstopajo predvsem nasled-
nje tri značilnosti:
1.	Ob tem, da ankete kažejo pomem-
bno vlogo MS kot financer j a in nadzor-
nika (zlasti formalnega), je pomembno
tudi dejstvo, da je takih dejavnosti, ki se
financirajo samo iz enega vira , zgolj de-
vet (19,1%), vse druge pa so financirane
iz več virov oz. na različne načine (razna
ministrstva, različne ravni oblasti, do-
natoci, sponzorji, uporabniki, članarina
ipd.). Med temi je kar 17 takih, ki se fi-
nancirajo iz več kot dveh virov (36,2%),
eni od dejavnosti pa se je posrečilo prido-
biti kar osem.
2.	Hkrati pa je takih respondentov,
ki pomanjkanja financ ali prostorov ne
navajajo kot glavni problem svoje dejav-
nosti, samo 10 (21,3%), medtem ko so
največji problemi, ki jih imajo ostali, prav
finančni ali prostorski (ali pa oboji). To v
zvezi s poudarkom iz prejšnje točke po-
meni, da verjetno problem financiranja
(in prostorov) ni v pomanjkanju obstoja
finančnih virov , ampak zlasti v količini 2
sredstev, ki se jih posameznim akterjem
posreči pridobiti za svojo dejavnost, saj
podatki kažejo, da odvisnost zgolj od
enega vira ne pomeni nujno pomanjkanja
financ, zajemanje iz različnih virov pa ne
izključuje nujno finančnih problemov. To
nas opozarja na razmere, v katerih očitno
ne gre več za prvo niti za drugo strategi-
jo: za prvo strategijo (monopolizacije) je
namreč značilen samo en vir financiranja
(državni), medtem ko se je druga strate-
gija (racionalizacija, komercializacija, eks-
ternalizacija) uveljavljala v razmerah, ko
je ta edini vir usihal, drugih pa (še) ni
bilo. Ker v današnjih razmerah problem
ni več pomanjkanje virov, pač pa pomanj-
kanje znanja za njihovo smotrno upora-
bo, ni glavni problem v obstoju virov, am-
pak v njihovi dostopnosti (fund-raising ).
3. Poleg različnih izvajalcev, raz-
ličnih načinov financiranja in nadzorstva
se kar v tretjini primerov izvajalec posa-
mezne dejavnosti razlikuje tudi od njene-
ga ustanovitelja (takih je 17 primerov oz.
34%). To nas opozarja na pogoje, v kate-
rih socialne inovacije nastajajo s preple-
tanjem različnih oblik, načel in mehaniz-
mov izvajanja pomoči (welfare mix ).3 V
prehodnih razmerah, ko posamezni sek-
torji še niso tako daleč vzpostavljeni in
diferencirani, da bi samodejno prihajalo
do takih prepletanj, je pomembna zlasti
deregulacija financiranja socialnih sto-
ritev, saj prav ta premik omogoča na-
stajanje »kvazi-privatiziranih« dejavnosti
(Kolarič 1991), ki olajšujejo možnosti za
učinke welfare mix .
Kako je taka deregulacija razvidna iz
anketnih odgovorov? Če v tabeli 2 so-
očimo respondente, ki izvajajo svojo de-
javnost na način javnih služb (CSD), z
vsemi ostalimi — in jih med sabo primer-
jamo po tem, ali so financirani samo iz
državnih virov (državnih oz. ministrskih,
mestnih, občinskih) ali pa izkoriščajo
tudi (oz. samo) druge, tj., nedržavne vire,
2	S tem je mišljen tudi problem rednega financiranja oz. stalnega dotoka sredstev, ki je še vedno v glav-
nem vprašanje količine dobljenih sredstev, ne pa časovnih terminov, v katerih so dosegljiva.
3	»Welfare mix lahko opredelimo kot presek različnih sektorjev družbenih dejavnosti, na primer komer-
cialnega, korporacijskega, javnega, volunterskega in neformalnega; različnih temeljnih načel, kot so učin-
kovitost, izbira, anonimnost, enakost, varnost, altruizem, vzajemnost in solidarnost; različnih alokacijskih
mehanizmov, kot so trg storitev, programi, različne oblike neformalne, recipročne in nerecipročne men-
jave; in različnih tipov dela, kot so zaposlenost, samozaposlenost in druge oblike plačanega oziroma ne-
plačanega dela« (Svetlik 1989: 57).
167
SREČO DRAGOŠ
Tabela 3 - Status dejavnosti glede na izvajalce in financiranje
potem dobimo razvrstitev kakor v tabeli
3 (številke so zaporedne številke objav-
ljenih anket).
Kljub temu, da je bil začetni izbor
anketirancev izrazito enostranski (ome-
jen na seznam tistih, ki jih je financiralo
MS) in da je delež državnih služb kot izva-
jalcev kar 72%, je po kriteriju financiranja
ter izvajanja dejavnosti samo polovica
vseh anketirancev zares tipičnih za javni
sektor (kvadrant B). Kakšna je torej zna-
čilnost zgornjih kvadrantov?
Prehod iz ekskluzivno državnega fi-
nanciranja v pluralizem financerjev (fi-
nančna deregulacija) je torej značilen za
polovico anketiranih dejavnosti (tj., v
kvadrantih A + C + D). Te dejavnosti
zaradi načina financiranja niso tipične za
javni sektor — kljub temu, da je med njimi
kar 10 državnih izvajalcev (uvrščenih v
kvadrant C, kjer je 43,5% vseh tistih, ki so
zunaj kvadranta B). Vprašanje pa je, ali se
ti izvajalci, za katere predpostavljamo ver-
jetnost učinkov welfare mix , tudi v
načinu dela razlikujejo od onih (pod B),
ki jih deregulacija ni zajela.
Pripisane značilnosti (v zgornji ta-
beli) izhajajo iz predpostavke, da deregu-
lacija ne vpliva pozitivno zgolj na kvanti-
tativen porast netipičnih dejavnosti, am-
pak da sproža tudi kvalitativne vplive, ker
omogoča uveljavitev razlik med izvajalci
v načelih, načinih, metodah in dostop-
nosti socialnih storitev. Različnost je
namreč pogoj za optimalno kombinacijo
njihovih morebitnih koristi. Vendar pa je
za kvalitativno oceno takih kombiniranih
učinkov anketni vprašalnik precej što-
rasto orodje. Kljub temu poglejmo, kaj
anketiranci odgovarjajo na vprašanja, ki
so v (vsaj posredni) zvezi z načinom nji-
hovega dela. V ta namen bomo primerjali
dejavnosti v devetih stolpcih, ki temeljijo
na izbranem anketnem vprašanju, vsebu-
jejo pa šifriran odgovor posameznega re-
spondenta na to vprašanje. V naslednji
Tabela 4 - Splošna značilnost kvadrantov
4 Izpuščena je anketa z zaporedno številko 24, ker ni jasno, v kateri kvadrant (v tabelah 3 in 4) se uvršča.
168
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
tabeli pomenijo stolpci (od 1 do 9) na-
slednje:
1.	stolpec : zaporedna številka ob-
jave vprašalnika v tej reviji ;
2.	stolpec : kdaj je služba na razpo-
lago uporabnikom (vpr. 3):
številka : število rednih dni v tednu,
D : dopoldne (ne glede na dogovor),
P : popoldne (ne glede na dogovor),
DOG. : samo po dogovoru (brez vnaprej
določenih ur)
? : nedefinirano
-	: ni na voljo vsak teden;
3.	stolpec : kdo je dal pobudo za de-
javnost (vpr. 7a): če je izrecno navedena
(vsaj ena) konkretna oseba in njen stro-
kovni profil, je to zaznamovano s črko:
E : konkretni ekspert(i)
-	: a) ekspert ni osebno omenjen (ampak
zgolj ustanova, organ)
b) ni podatka;
4.	stolpec : način napotitve uporab-
nikov (vpr. 9d), tj., kako pridejo uporab-
niki v stik z izvajalci omenjene dejavnosti:
S : sami, na lastno pobudo
N : napoteni od drugod (od drugih posa-
meznikov ali služb)
N(S) : večinoma napoteni, nekateri pa
verjetno tudi zgolj na lastno pobudo, ozi-
roma narobe: S(N) ; tu gre za interpre-
tacijo odgovorov
-	: ni podatka;
5.	stolpec : kakšne strokovne me-
tode, pristope oz. teorije uporabljate pri
svojem delu (vpr. 14):
DA : navedene metode, pristopi oz. te-
orije so izrecno poimenovane s strokov-
nim žargonom (izvajalci jih jasno po-
stavijo kot svojo strokovno identiteto)
-	: a) navajajo se le splošna izhodišča oz.
načini dela (npr. individualni pristop,
skupinsko delo, samopomoč ipd.)
b)	ne uporabljajo strokovnih metod, pri-
stopov oz. teorij
c)	ni podatka;
6.	stolpec : katere nove službe, dejav-
nosti ali storitve v vašem okolju se vam
zdijo »pomembna ali zanimiva novost na
področju psihosocialne prakse« (vpr. 18):
številka : število služb, dejavnosti oz.
storitev, ki jih je anketiranec konkretno
navedel
-	: ni podatka;
7.	stolpec : se predstavljena dejav-
nost oz. služba razlikuje od drugih »s tega
področja« (vpr. 6); ali torej vsebuje značil-
nosti, po katerih jo njeni izvajalci opre-
deljujejo kot posebno:
DA : odgovor je eksplicitno pritrdilen
da : odgovor je implicitno pritrdilen, gre
za interpretacijo odgovorov
? : »ne bi znali oceniti«
-	: ni podatka;
8.	stolpec : ali predstavljena dejav-
nost oz. služba vključuje tudi prostovolj-
ce (vpr. 8):
DA : jih vključujemo (redno ali pa občas-
no, v večjem ali pa v manjšem številu)
da : jih še nimamo, a jih »pridobivamo«
-	: ni prostovoljcev ali pa ni podatka o
tem;
9.	stolpec : zbiranje, oblika in dosto-
pnost podatkov o uporabnikih predstav-
ljene dejavnosti oz. službe (vpr. 16):
9a (stolpec o obliki podatkov):
A : podatki uporabnikov so v anonimni
obliki
O : podatki uporabnikov so tudi v osebni
obliki;
9b (stolpec o dostopnosti podat-
kov):
DA : zbrani podatki so na razpolago tudi
zunanjim zainteresiranim
NE : zbranih podatkov ne posredujemo
zunanjim zainteresiranim
NEZB : podatkov o uporabnikih sploh ne
zbiramo
o/a/da/ne/nezb : male črke pomenijo,
da glede na formulacijo anketnega odgo-
vora ustreznost oznake ni povsem zanes-
ljiva (čeprav je verjetna); gre torej za
interpretacijo odg.
? : a) vprašaj pred črkovno oznako
pomeni, da (iz odgovora) ni jasno, za
kakšno obliko zbranih podatkov gre
b)	vprašaj za črkovno oznako pomeni,
da (iz odgovora) ni jasno, ali podatki so
ali niso na razpolago zunanjim zainte-
resiranim, niti ni jasna oblika njihove
morebitne dostopnosti
-	: ni nobenega odgovora (na vpr. l6a, b,
c).
169
SREČO DRAGOŠ
Tabela 5 - Razlike med izvajalci po načinu njihovega dela
170
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
Če zdaj primerjamo odgovore posa-
meznih respondentov o načinu njihovega
dela (stolpce) po tem, ali se uvrščajo v
kvadrant B ali pa zunsj njega (v A, C in D),
dobimo empirično podlago za razmišl-
janje o vsebinskih razlikah med dejav-
nostmi, ki so glede na izvajalski status ter
način financiranja tipične za javni sektor
(B), in vsemi ostalimi, ki niso tipične (po
tem kriteriju).
To prikazuje tabela 65, kjer pomeni:
RU: vrstična rubrika, označena z malo
črko
ST: številka stolpca iz prejšnje, 5. tabele
ANKETA: številka (objave) posamezne
ankete
V: vrstična vsota respondentov
Anketa vključuje razlike o načinih
zagotavljanja storitev skozi vprašanja, ki
se nanašajo: na redno zagotovljen obrato-
valni čas, na pobudnika konkretne dejav-
nosti, na samoiniciativnost uporabnikov
pri uporabljanju ponujenih storitev, na
specifičnost rabljenih metod, na pozna-
vanje drugih pomembnih služb, na zave-
danje o posebnostih lastne dejavnosti, na
vključevanje prostovoljcev in na ravnanje
s podatki o uporabnikih. Po teh značil-
nostih izvajalci, ki so tipični za javni sek-
tor (izvajalci B), vidno odstopajo od vseh
ostalih v naslednjem:
Ad a — Najsplošnejše merilo dosto-
pnosti ponujenih storitev je gotovo obra-
tovalni čas. V tem se izvajalci B razlikujejo
od drugih po obeh uporabljenih kriteri-
jih: tako po številu dni v (vsakem) tednu,
ko je njihova dejavnost redno dostopna,
kot po redno določenih popoldanskih
terminih, v katerih jo izvajajo. Izvajalcev
B, ki redno obratujejo vsaj tri dni v tednu,
je manj kot tistih, ki tudi obratujejo vsaj
tri dni, a niso tipični za javni sektor. Med
vsemi, ki imajo stalno določen (vsaj en)
popoldanski termin, je izvajalcev B samo
9, ostalih pa 14; med vsemi, ki stalno de-
lajo (vsaj) dvakrat na teden popoldne, pa
je izvajalcev B za polovico manj.
Ad b — Za opredelitev posebnosti
konkretne dejavnosti utegne biti pomem-
ben podatek o njenem pobudniku, saj je
za socialne (tako kot za vse druge) inova-
cije značilno, da na drugačen, neustaljen
5 Izpuščena je anketa z zaporedno številko 24, ker ni jasno, v kateri kvadrant (v tabelah 3 in 4) se uvršča.
171
SREČO DRAGOŠ
Tabela 6 - Razlike med izvajalci glede na kvadrant
način kombinirajo obstoječa znanja, me-
tode, informacije, pri- stope, vire, izved-
bene načine itn. Predstavljenih socialnih
inovacij namreč niso povzročila kakšna
nova odkritja na področju dela z ljudmi
(torej invencije), pač pa so nastale s
kombinacijo že obstoječih znanj, veščin,
teorij in izvedbenih načinov. Take no-
vosti pa lahko nastanejo najprej na ravni
idej oz. (za)misli, ki se šele potem po-
skušajo uresničiti, pač glede na razmere.
To pomeni, da so ključnega pomena za
nastanek inovacij posamezniki , ne pa us-
tanove — zlasti od posameznikov je od-
visno, ali bo do nove ideje sploh prišlo in
kakšna bo, medtem ko so ustanove le po-
goj za njeno realizacijo (z organizaci-
jskimi, prostorskimi, finančnimi idr.
možnostmi, ki jih zagotavljajo). Zato je
koristno opozoriti na odgovore, kjer re-
spondenti za pobudnika svoje dejavnosti
izrecno navajajo konkretno osebo (z ime-
nom in priimkom), saj je zelo verjetno
prav ta posameznik najzaslužnejši za njen
nastanek. Pri teh dejavnostih je verjetno,
da poglavitni razlog njihovega nastanka
ni povezan z vsebino dela, ampak bolj z
eksternimi dejavniki (zgolj pridobljen do-
daten vir financiranja, interna prerazde-
litev dela med zaposlenimi, direktiva od
nadrejenih ipd.), manjša . Torej je verjet-
neje, da imajo te dejavnosti tudi vsebin-
ske posebnosti, saj večina respondentov,
ki kot pobudnika imenuje osebo, tudi
eksplicira metode, ki jih uporablja. Pri os-
talih respondentih lahko o tem samo ugi-
bamo. Verjetno pa je, da pri tisti večini re-
spondentov, kjer pobudnik-oseba ni znan
(ker omenjajo zgolj ustanovo oz. sploh ne
odgovarjajo na to vprašanje — takih je
61%), odgovornost izvajalcev manj pou-
darjena. Tistih, ki omenjajo osebne po-
budnike, je več med netipičnimi izvajalci
in manj med izvajalci iz kvadranta B.
Ad c — Za uporabnike psihosocial-
nih storitev je pomembno, da jih lahko
172
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
sami izbirajo, da torej sami odločajo o
vrsti in obsegu uslug. Zato je pozornosti
vreden podatek, kako uporabniki priha-
jajo v stik z izvajalcem. Večina tu pred-
stavljenih inovacij dobiva svoje uporab-
nike na podlagi samoiniciativnosti upo-
rabnikov, šest dejavnosti pa je takih, ki
izbvajajo usluge samo za tiste uporab-
nikom, ki so k njim napoteni od drugih
(posameznikov ali služb) — in vse te de-
javnosti so v kvadrantu B.
Pri tem je treba upoštevati nasled-
nje: čeprav anketno vprašanje jasno raz-
likuje med »samoiniciativno« napotitvijo
in možnostjo, da je uporabnik »napoten
od drugod« (vpr. 9d), je kljub temu
mogoče, da respondent ne razlikuje med
privatno informacijo oz. sugestijo o
tem, kam naj se uporabnik obrne po po-
moč, in tem, ali je bil uporabnik službeno
napoten od drugih (ne glede na njegovo
voljo). Teh šest odgovorov je torej treba
jemati z rezervo, saj ni povsem gotovo, ali
res izključujejo uporabnikovo samoinici-
ativnost pri odločitvi; kljub temu pa je
precej verjetno, da je v teh šestih prime-
rih problem uporabnika v večji meri vna-
prej definiran in da je vnaprej določen
tudi način njegove obravnave, kar je ti-
pično za javne službe.
Ad d — Pomembne značilnosti so-
cialnih inovacij so lahko tudi v metodah,
ki jih uporabljajo, oz. v teoretskih pristo-
pih, iz katerih izhajajo. Ker je to v nepo-
sredni zvezi z njihovo vsebino, je bolj
verjetno, da so tisti izvajalci, ki eksplic-
itno (po)imenujejo svoje metode, vsebin-
sko bolj profilirani kot tisti, ki tega ne
naredijo (na razpoznaven način). To
seveda ne pomeni nujno, da so vsebinsko
neprofilirani izvajalci manj pomembni,
manj potrebni ali manj strokovni; ver-
jetno pa je, da je posebnost njihove dejav-
nosti izražena manj kot pri drugih.
Neprofiliranih izvajalcev je v kvadrantu B
več kot v vseh ostalih kvadrantih.
Ad e — Izvajalcev, ki v svojem oko-
lju navajajo vsaj eno službo oz. dejavnost,
ki se jim zdi »pomembna ali zanimiva«, je
med vsemi anketiranci samo 22%. Z
vidika razvoja v smeri konceptualizacije
(obravnavane v prvem delu tega prispev-
ka) in glede na želene interpenetracijske
učinke inovacij je ta delež presenetljivo
skromen. Med desetimi izvajalci, ki so na-
vedli eno ali več pomembnih služb v svo-
jem okolju, so samo trije iz kvadranta B.
Ad f — Skoraj vsi izvajalci znajo
identificirati svojo posebnost, po kateri
se (po svojem mnenju) razlikujejo od
drugih. Tega ne znajo ali pa niso hoteli
navesti samo trije, ki so vsi iz kvadranta B
(dva od njih tudi ne eksplicirata svojih
metod in k njima so uporabniki samo na-
poteni).
Ad g - Izstopa tudi razlika v angaži-
ranju prostovoljcev pri dejavnosti: večina
tistih, ki prostovoljcev ne vključujejo, je
iz kvadranta B (10), iz ostalih kvadrantov
pa so taki le trije. Kljub temu je razvesel-
jiv podatek, da je dobrih 72% vseh pred-
stavljenih dejavnosti dostopnih tudi za
prostovoljce.
Ad h - Ravnanje s podatki uporab-
nikov je gotovo pomemben vsebinski
poudarek za vsako dejavnost. Podatki iz
ankete nam sicer ne omogočajo identi-
fikacije tistih, ki pri tem ravnajo na neu-
strezen način. Možnost, da pride do krši-
tev strokovne etike oz. do zlorab na tem
področju, pa je večja, če se podatki zbi-
rajo v osebni obliki (z imenom in priim-
kom), in seveda manjša pri tistih, ki
zbirajo samo neosebne podatke. Še več
možnosti kršitev in zlorab pa je tam, kjer
se podatki zbirajo v osebni obliki in pos-
redujejo drugim (kategorija O,DA +
O,da). V tem med izvajalci B in drugimi ni
razlik. Splošen vtis pa je, da se anketiranci
problema varstva osebnih podatkov zave-
dajo, saj je le šest takih, ki so »rizični« v
tem smislu, da osebne podatke posredu-
jejo tudi drugim zainteresiranim (kar še
ne pomeni, da se to dogaja nujno brez so-
glasja uporabnika, čeprav verjetno se).
Druga značilnost teh odgovorov pa je, da
so večinoma precej skopi in nedorečeni,
kar je lahko odraz nedorečene prakse na
tem področju.
173
SREČO DRAGOŠ
SKLEP
Vsebinske razlike v anketnih odgovorih
opozarjajo na vidno odstopanje izvajal-
cev iz javnega sektorja (B) od izvajalcev,
ki se ne uvrščajo v ta sektor. Izvajalci B se
razlikujejo od drugih (razen pri ravnanju
s podatki o uporabnikih) po vseh obrav-
navanih načinih, ki so posredno ali
neposredno v zvezi z njihovim delom:
a)	izvajalci B so uporabnikom do-
stopni v manjši meri kot ostale dejavnosti
(glede na tedensko število dni obrato-
vanja in na popoldanski termin),
b)	pri izvajalcih B je individualni
pobudnik omenjen redkeje kot pri os-
talih,
c)	le pri izvajalcih B so take dejav-
nosti, ki so namenjene samo napotenim
uporabnikom,
d)	izvajalci B redkeje (kot drugi)
izrecno omenjajo svoje metode dela,
e)	izvajalci B v manjšem številu na-
vajajo druge službe, ki se jim zdijo po-
membne za njihovo delo,
f)	samo med izvajalci B najdemo
take, ki ne razpoznavajo oz. ne navajajo
niti ene lastne posebnosti,
g)	med izvajalci B je tudi več takih,
ki ne vključujejo prostovoljcev.
Vsebinske značilnosti, tipične za jav-
ni sektor, so torej v večji meri prisotne
pri izvajalcih B, manj pa pri tistih, ki so
vključeni v finančno deregulacijo in smo
jih zato uvrstili v kvadrante A, C in D. To
pomeni, da deregulacija financiranja po-
večuje možnosti učinkov welfare mix
tudi na vsebinskem področju, kar je z
vidika socialnih inovacij zelo pomembno.
Država, ki to deregulacijo omogoča, pa se
s tem odmika od strategije substitucije
(tako nadzorovane kot spontane) in vpel-
juje strategijo akumulacije.
Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali
gre za sinhrono ali za asinhrono aku-
muliranje prednosti sektorskih razlik (gl.
shemo A). Anketa kaže, da ima država še
vedno središčno vlogo tudi na tem
področju, saj je izrazito poudarjena pri
večini respondentov. Njena prisotnost je
pomembna pri financiranju in zlasti pri
nadzorovanju: neposredno nadzoruje 19
predstavljenih dejavnosti, posredno pa
12 (prek CSD kot javnih služb), kar
skupaj pomeni 66% respondentov. Ker
anketiranje ni bilo izvedeno na podlagi
vzorčenja, je ni mogoče posplošiti teh
rezultatov na vse socialne inovacije v
Sloveniji; torej ni mogoče z gotovostjo
trditi, da ima država še vedno središčno
vlogo v celotnem sistemu blaginje. Ven-
dar je ta domneva verjetna, saj so drugi
sektorji šele v razvoju, tudi zakonska
regulacija društev in fondacij je še ne-
dorečena, hkrati pa so predstavniki nev-
ladnih izvajalcev6 zelo kritični do države,
saj ji očitajo, da še vedno vzdržuje
»monopol javnega sektorja« in zapostavlja
neprofitni sektor, ki ga je celo »na
določenih točkah izenačila s profitnim«
(Zajec 1994; gl. tudi Leskošek 1994).
Če ima država še vedno osrednjo
vlogo v blaginjskem sistemu, hkrati pa je
opustila strategijo substitucije, potem to
pomeni, da prakticira sinhrono akumu-
lacijo in ne asinhrone. To je sprejemljivo
za reguliranje blaginjskega sistema v pre-
hodnih razmerah, v kakršnih smo, ni pa
zadovoljivo z vidika splošne družbene
regulacije, ki omogoča optimalne učinke
šele s kontekstualizacijo (obravnavano v
prvem delu tega prispevka). Ta namreč
izhaja iz disenza med akterji, temelji na
njihovi avtonomiji in se izvaja na nehier-
arhičen način. Kontekstualizacija torej
predpostavlja asinhrono akumulacijsko
strategijo (namesto sinhrone), ki pa jo bo
morala država šele razviti.
6 Gre za več kot 70 predstavnikov različnih nevladnih organizacij, ki so aprila 1994 naslovili na javnost
zelo kritično izjavo o svoji zapostavljenosti glede na državni sektor. Verodostojnost te izjave potrjuje dej-
stvo, da so jo oblikovali predstavniki nevladnih organizacij (ki vključujejo približno milijon prebivalcev
Slovenije) v sodelovanju z domačimi in tujimi strokovnjaki.
174
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
Literatura
S. Dragoš (1993), (Eks)centričnost katoliških modelov na Slovenskem. V: F. M. Dolinar, J. Mah-
nič, P. Vodopivec (ur.), Cerkev, kultura in politika 1890-1941 , Ljubljana, Slovenska
matica: 34-47.
S. Dragoš (1994), Uvod k vprašalniku za nove socialne dejavnosti v Sloveniji. Socialno delo 33 ,
1: 69-70.
Z. Kolarič, I. Svetlik (1987), Jugoslovanski sistem blaginje v pogojih ekonomske krize. IB —
revija za planiranje XXI , 8/9: 23-31.
Z. Kolarič (1991), Kvazi-privatne oblike zagotavljanja storitev za ostarele, prizadete otroke in
invalide. V: Deinstitucionalizacija in privatizacija družbenih dejavnosti (raziskovalno po-
ročilo II). Ljubljana: Inštitut za družbene vede.
V. Leskošek (1994), Slovenske nevladne organizacije in ameriška izkušnja. Socialno delo 33 , 3:
253-254.
N. Luhmann (1982), The Self-Thematization of Society. The Diferentiation of Society . New
York, Columbia University Press: 324-362.
G.	Room (1983), The Sociology of Welfare . Oxford: Basil Blackwell & Martin Robertson.
S.J. Schmidt (1995), Vse izgublja svojo drugačnost. Razgledi , 3. marca: 4-9.
I. Svetlik (1989), Pluralni sistem blaginje — evolucija ali prelom razvojne paradigme družbenih
dejavnosti? Družboslovne razprave 8 : 48-59.
H.	willke (1993), Sistemska teorija razvitih družb . Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
D. Zajec (1994), Kdo duši pluralizem naše civilne družbe? Delo , 12. aprila: 2.
175
POVZETKI
Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV
KVALITATIVNA ANALIZA NA PRIMERU SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO
Doc. dr. Blaž Mesec in doc. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič predavata na Visoki šoli za socialno delo
Univerze v Ljubljani.
Na konkretnem primeru dela centra za socialno delo z družino, v kateri je alkoholizem in nasilje,
avtorja razvijeta metodo kvalitativne analize primera, pri kateri je poudarjen kronološki vidik.
Taki so dolgotrajni primeri dela socialnega dela s posameznikom ali družino. Postopek analize
sestavljajo (1) urejanje dokumentarnega gradiva in sestavljanje kronologij dogodkov, (2) analiza
vzorcev ravnanja (analiza časovnih vzorcev, interakcijskih vzorcev in implicitnih teorij), (3) končna
konceptualizacija. Rezultat analize je konstrukcija koncepta dveh strategij socialne pomoči,
kontrolne in strategije pomoči. Kontrolna strategija je opisana z naslednjimi značilnostmi: pasivno
reaktivni vzorec ravnanja, usmerjenost k upravnim ukrepom, asimetrija moči med socialno službo
in družino, moralistično-kaznovalna naravnanost, linearno kavzalno mišljenje. Strategijo pomoči
sestavljajo: proaktivni vzorec ravnanja, usmerjenost k metodam socialnega dela, opolnomočenje
družine, pragmatično-realistična naravnanost, sistemska epistemologija.
Franc Hribernik
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?
Dr. Franc Hribernik je asistent za ruralno sociologijo na Biotehniški fakulteti, Oddelek za
agronomijo v Ljubljani
V članku so predstavljeni nekateri socialni aspekti prometnega nasilja, ki na slovenskih cestah iz
leta v leto zahteva zelo visok krvni davek. V preteklem desetletju se je število umrlih in telesno
poškodovanih zaradi prometnih nesreč sicer nekoliko zmanjšalo, v zadnjih nekaj letih pa je znova
porastlo. V povprečju zahtevajo slovenske ceste letno okoli 500 življenj, telesno poškodovanih pa
je več kot 7.000 prometnih udeležencev. Med žrtvami prometnega nasilja se razmeroma pogosto
pojavljajo tudi tuji državljani. Zaradi razsežnosti posledic prometnih nesreč bi morala država
čimprej poskrbeti za učinkovite preventivne mehanizme, s čimer bi se na najbolj učinkovit način
zatiral nastanek tega izrazito negativnega in kompleksnega družbenega pojava. S socialno
problematiko ponesrečencev in njihovih družin pa bi se morale resneje ukvarjati vse kompetentne
socialne institucije. Prav tako bi se morala povečati tudi materialna in kazenska odgovornost krivcev
prometnih tragedij.
Zoja Skušek
ZADREGE S STARŠI
BIOLOŠKI IN SOCIALNI STARŠI V LUČI NOVIH REPRODUKTIVNIH TEHNOLOGIJ
Zoja Skušek je asistentka za sociologijo kulture, zunanja sodelavka Filozofske fakultete Univerze v
Ljubljani, urednica zbirke Studia humanitatis in publicistka.
Avtorica je pregledala zelo kontroverzne odzive med laično in strokovno javnostjo v zvezi z novimi
reproduktivnimi tehnologijami (NRT: umetna osemenitev, oploditev in vitro, surogatstvo). Sredi
80-tih let je namreč medicinska tehnologija na področju NRT tako napredovala, da je prisilila
državne aparate t. i. modernega sveta, zlasti pravo in medicino (etični del medicine), da na novo
razmislijo nekatere premise, ki zadevajo tradicionalne pojme o očetovstvu, materinstvu, nasledstvu
in dedovanju. Prav ta tehnologija je postavila pod vprašaj stare biološko-genetske koncepte
očetovstva in materinstva in odprla vprašanja, ali je naša kultura — tako kot številne druge — sploh
sposobna razlikovati biološko materinstvo/očetovstvo od socialnega. Po odzivih sodeč je odgovor
177
POVZETKI
negativen, saj že samo postavljanje tega vprašanja očitno vse preveč ogroža stabilnost družbenega
reda.
Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
Andrej Zornik in Katerina Mirović sta absolventa etnologije in sociologije kulture na Filozofski
fakulteti Univerze v Ljubljani.
Avtorja sta na naključno izbranem vzorcu prebivalcev Ljubljane opravila anketo o njihovem odnosu
do (moške) homoseksualnosti in ugotavljata, da so med njimi preživele vse teorije o
homoseksualnosti. Isti anketiranci včasih povzemajo tudi take, ki se med seboj izključujejo. Tako
se oblikuje posebna marginalna skupina, ki oblikuje bolj ali manj enotno skupinsko identiteto in
pogosto tudi sama prevzema nekatere priljubljene stereotipe, kakor so pokazali intervjuji, ki sta
jih avtorja opravila na vzorcu homoseksualnih moških. Poglaviten vir stereotipov o
homoseksualnosti so družbene institucije, ki prevzemajo stereotipe ena od druge, jih prirejajo in
reproducirajo. Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo v zadnjem času mediji, v katerih se
poudarjeno kaže soobstoj različnih teorij o homoseksualnosti in njenih vzrokih.
Slađana Ivezić
TERAPEVTSKI DEJAVNIKI VELIKE SKUPINE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI
Dr. Slađana Ivezić je psihiatrinja v Psihiatrični bolnišnici Vrapče, Hrvaška.
Avtorica obravnava terapevtske dejavnike velike skupine hospitaliziranih pacientov. O
nestrukturirani situaciji v veliki skupini ugotavlja, da je antiterapevtska. Da bi se izognila pastem
nestrukturirane situacije, ki pripelje v paralizirajočo tesnobo, motene meje »selfa«, intenziven
razcep (splitting) in projektivno identifikacijo, je terapevtka posebej pozorna na mnenja in dialog
v skupini. Skupina se strukturira skozi temo, ki olajšuje diskusijo in spodbuja mišljenje. Avtorica
ugotavlja, da je ta vpliv na miselni proces in testiranje realnosti najmočnejši terapevtski dejavnik
velike skupine.
Srečo Dragoš
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
Mag. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Rezultati ankete o socialnih inovacijah kažejo, da se izvajalci, tipični v javnem sektorju, razlikujejo
od vseh ostalih anketirancev ne le v načinu financiranja, ampak tudi v lastnostih, ki so v neposredni
ali posredni zvezi z načinom zagotavljanja njihovih storitev. Razlike so v (časovni) dostopnosti
njihovih dejavnosti uporabnikom, v izpostavljanju individualnega pobudnika inovacije, v načinu,
kako pride uporabnik k njim, v razpoznavnosti prakticiranih metod, v poznavanju drugih
pomembnih služb, v zavedanju posebnosti lastne dejavnosti in v njeni odprtosti do prostovoljcev.
To pomeni, da proces deregulacije tudi vsebinsko (in ne samo finančno) vpliva na socialne
inovacije, država pa se na ta način odmika od strategije substitucije in uvaja strategijo sinhrone
akumulacije, kar pomeni, da še vedno ohranja osrednjo vlogo v blaginjskem sistemu.
178
Editor's Notes
In their paper, Blaž Mesec and Gabi Čačinovič Vogrinčič present a simple methodo-
logical tool for the analysis of the work of a social service in an individual case. The
example they choose clearly shows that this work deals with the consequences of a
problem and not with the problem itself, much less with its causes. The method may be
recommended not only for the analysis of a service's performance in a particular case
but also for the evaluation of a service, because its performance in a given case (i. e., in
face of an actual problem) is the only pertinent criterion of its efficiency or success ful-
ness (at least from the users' point of view).
However, if we try to relate the above with Franc Hribernik's contribution, we at
once realise that there is in fact no service or institution which could be taken responsi-
ble for the low degree of safety on our roads. The problem (in the n umber of deaths and
injuries) is quite evident, but we are not aware of any crisis team or working group that
would deal with it more than sporadically (and of course with dutiful moaning).
The following two papers belong to the field of anthropology which is (either as
social or cultural anthropology) one of the important background disciplines in social
work training. If we try to summarise their link in a few words, we may say that knowl-
edge of human habits, representations, beliefs, prejudices, stereotypes, culturally spe-
cific behaviours etc. is necessary not only so that we can approach a person in a manner
relevant to him or her, but also for the very identification of a problem, for the latter is
often (if not by the logic of things) not merely a matter of objective circumstances, but
a matter of the person's participation in them. We can demonstrate that (with the risk of
stating the obvious, as well as of simplifying) on the example of both papers. First, the
theme discussed by Zoja Skušek — new reproductive technologies — might be summed
up simply by saying that science has developed techniques which can help the people
who otherwise couldn't have children. This by itself does not seem to be a problem; it
arises because the new reproductive technologies challenge several established cultural
patterns, notably that of parenthood. Second, the fact that some people are homosexual
needn't represent a problem at all; but it necessarily arises when the culture in which
they live renounces, condemns and suppresses them. This takes place through, among
other things, the reproduction of stereotypes treated by Andrej Zornik and Katerina
Mirović.
Slađana Ivezić's contribution continues our series of papers about group therapy.
The author, indeed, works in a hospital setting which undoubtedly brings in some
specificity, but her contribution is relevant for us on two accounts: first, there is a great
number of social workers working (with groups as well) in psychiatry, and second, be-
cause — the problem of jargon aside — the fundamental findings are applicable to the
work with large groups in general.
In the second part of his analysis of the responses to our questionary on new social
services, Srečo Dragoš arrives to some very interesting conclusions regarding the differ-
ences between sectors as well as the role of the state in the system to which these serv-
ices belong. Reading is recommended not only to the agencies whose job it is to take
interest in how different services develop and act, but also and particularly to the pro-
viders of services as a contribution to their self-evaluation.
179
ABSTRACTS
Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič
ANALYSIS OF CHRONOLOGICAL AND INTERACTION PATTERNS
QUALITATIVE CASE ANALYSIS AS DEVELOPED ON A CASE OF SOCIAL WORK WITH FAMILY
Dr. Blaž Mesec and Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič are both lecturers at University of Ljubljana
School of Social Work.
On the basis of a case of social work with a family with multiple problems, predominantly alco-
holism and violence, a method of qualitative analysis is developed in the paper. The case repre-
sents the category of prolonged work with individuals or families, in which the chronological
dimension comes to the foreground of attention. The procedure consists of (1) the forming of a
chronological transcript of events and of simple and synchronic chronologies, (2) the analysis of
action patterns, consisting of the analyses of time-patterns, interaction patterns and implicit theo-
ries, (3) the final conceptualisation or theory-construction. The result of the case analysis is the
construction of the concept of two strategies of social work: the controlling strategy and the
helping strategy. The controlling strategy is described by the following characteristics: passive-
reactive pattern of action, orientation towards administrative measures or interventions, asym-
metry of power between family and service, linear-causal thinking. The helping strategy consists
of proactive action pattern, orientation towards social work methods, empowerment of the fam-
ily, pragmatic-realistic orientation, systemic epistemology.
Franc Hribernik
COULD SOCIETY'S HELP TO VICTIMS OF TRAFFIC VIOLENCE BE MORE EFFICIENT?
Dr. Franc Hribernik is assistant lecturer at University of Ljubljana Biotechnical Faculty.
The paper presents some social aspects of traffic accidents, quite frequent on Slovenian roads. In
the last decade the number of the dead and the injured had decreased but in the early 90's it
slowly increased again. Nearly 500 people die and more than 7.000 are injured in road accidents
every year. Among the victims of traffic fatalities, foreigners are also relatively often involved.
Obviously, to prevent road accidents is the essential measure the state should take for reducing
that social problem, and social consequences faced by the victims of traffic fatalities and their
families require deeper engagement of all relevant social institutions. However, material and pe-
nal responsibility of those who cause traffic accidents should be emphasised to a greater degree
as well.
Zoja Skušek
THE TROUBLES WITH PARENTHOOD
BIOLOGICAL AND SOCIAL PARENTS IN THE LIGHT OF NEW REPRODUCTIVE TECHNOLOGIES
Zoja Skušek is assistant lecturer of sociology of culture, associate of University of Ljubljana Philo-
sophical Faculty, editor of Studia humanitatis series and publicist.
The author surveys the very controversial responses of lay and professional public to new repro-
ductive technologies (NRT: artificial insemination, in vitro fertilisation, substitute pregnancy). In
the mid 80's, the medical technology in the field of NRT advanced so much that state institutions,
notably legal and medical ones (concerning ethical issues in medicine) were compelled to re-
think some of the premises regarding the traditional notions of fatherhood, motherhood, lineage
and inheritance. This technology raised some doubts about the old biological-genetic concepts
of fatherhood and motherhood and raised the question about whether our culture — as well as
many others — is indeed capable of distinguishing biological parenthood from social one. Judg-
ing from the responses, the answer is negative, as the question itself seems to threaten the stabil-
ity of social order.
180
ABSTRACTS
Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEXUALITY THROUGH STEREOTYPES
Andrej Zornik and Katerina Mirović are graduate students of ethnology and sociology of culture
at University of Ljubljana Philosophical Faculty
The authors, using a questionary on a random sample of the residents in Ljubljana, gathered
some data on their attitude to male homosexuality. They find that all theories about homosexual-
ity have survived among them; the same subjects sometimes mix even mutually exclusive ones.
Thus, a separate marginal group is constituted, forming a more or less unified group identity, and
it, too, often takes on popular stereotypes about itself, as shown by the interviews the authors
conducted on a sample of homosexual men. The main source of the stereotypes seem to be social
institutions; they pass them on to one another, modify them and reproduce them. The most im-
portant, lately, seems to be the role of the media, in which the co-existence of different theories
about homosexuality and its causes is particularly evident.
Slađana Ivezić
THERAPEUTIC FACTORS IN THE LARGE GROUP OF SCHIZOPHRENIC PATIENTS
Dr. Slađana Ivezić is psychiatrist at Psychiatric Hospital Vrapče, Croatia.
ТЈде paper deals with the therapeutic factors of inpatient large group. The unstructured situation
of a large group has been found untherapeutic. To avoid the traps of unstructured situation lead-
ing to blocking anxiety, disturbed self boundaries, intensified splitting and projective identifica-
tion, the therapist pays attention to handling opinions and dialogue in the group. The group
becomes structured through a theme which facilitates discussions and stimulates thinking. The
influence on the process of thinking and reality testing has been found to be the most powerful
therapeutic factor in the large group.
Srečo Dragos
CONTEXTUALISATION OF SOCIAL INNOVATIONS (II)
Srečo Dragos is assistant lecturer at University of Ljubljana Scool of Social Work.
The results of the questionary on social innovations indicate that the typical public sector serv-
ices differ from all other respondents not only in their resources but also in some features that
are directly or indirectly related to their mode of carrying out their services. The differences
include their working hours (availability), their pointing out the person who initiated the inno-
vation, in the way their users are referred to them, in the transparency of their practised tech-
niques, in their knowledge of other important services, in their awareness of their own specificity,
and in their openness to volunteers. This indicates that the process of deregulation influences
social innovations not only in resources but also in contents, whereas the state moves away from
the strategy of substitution and introduces the strategy of synchronous accumulation, thus re-
taining a central role in the welfare system.
181
Novi izdaji:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Obe knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na
vrstico (velikost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write
for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII aH .txt, vendar brez preloma vrstic.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate,
opombe naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ah podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih
spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila,
ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah,
zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ah urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39:399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books.
Številka letnika revije ah volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja
kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor
pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inirialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor,, koavtor, leto,: stran,; avtor2, koavtor2 leto2: stran2; itn.); enako, če
gre za urednika. Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan,
Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.
...po Millerjevi (1992:121) je... ah ...po Millerjevi {ibid.) je... Kadar je referenca izključna ah bistvena vsebina opombe
pod črto, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama
zaznamujte tudi neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija
družine /je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji
osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V
datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih
delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
•	Če žehte, da bi bih v prevodu povzetka ah informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite v oklepaju.
Editorial Board
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chairman)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
social work
Vol. 35, April 1996, Part 2
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Edltor-ln-Chlel
Bogdan Lešnik
Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editor
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@unMj.si
Advisory Board
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
selected contents
Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič
ANALYSIS OF CHRONOLOGICAL AND INTERACTION PATTERNS: QUALITATIVE CASE ANALYSIS
AS DEVELOPED ON A CASE OF SOCIAL WORK WITH FAMILY	89
Franc Hribernik
COULD SOCIETY'S HELP TO VICTIMS OF TRAFFIC VIOLENCE BE MORE EFFICIENT?	115
Zoja Skušek
THE TROUBLES WITH PARENTHOOD: BIOLOGICAL AND SOCIAL PARENTS IN THE LIGHT
OF NEW REPRODUCTIVE TECHNOLOGIES	131
Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEXUALITY THROUGH STEREOTYPES	137
Slađana Ivezić
THERAPEUTIC FACTORS IN THE LARGE GROUP OF SCHIZOPHRENIC PATIENTS	145
Srečo Dragoš
CONTEXTUALISATION OF SOCIAL INNOVATIONS (II)	159
EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS	179
Published in six issues per year
socialno delo 35 (19%), 2
članki
Blaž Mesec, Gabi Čačinovič Vogrinčič
ANALIZA KRONOLOŠKIH IN INTERAKCIJSKIH VZORCEV	89
Franc Hribernik
ALI LAHKO DRUŽBA UČINKOVITEJE POMAGA ŽRTVAM PROMETNEGA NASILJA?	115
Zoja Skušek
ZADREGE S STARŠI: BIOLOŠKI IN SOCIALNI STARŠI V LUČI NOVIH REPRODUKTIVNIH
TEHNOLOGIJ	131
Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE	137
Slađana Ivezić
TERAPEVTSKI DEJAVNIKI VELIKE SKUPINE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI	145
pismo
VLOGA IN POMEN SOCIALNEGA DELAVCA V OČEH TISTEGA, KI POTREBUJE POMOČ
• Dušana Findeisen	151
poročilo
OPRAVLJANJE PRAKSE PRI AGENCIJI LEILA: DRUGAČNA POT DO ZAPOSLITVE
• Ivana Perkovič	155
dokumenti
Srečo Dragoš
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)	159
povzetki
SLOVENSKI	177
ANGLEŠKI	179
ISSN 0352-7956	I	UDK 304+36