Jan Nep. Nečasek. L. »Sami S1 ovan ste čislali tudi slovenski rod in dom; čislali ste slovenščino, učili se je sami in pridobili ste ji spodobno mesto ne le v šoli med druzimi nauki, ampak tudi v šolskih letopisih, kjer ste sami jeli popisovati zgodovino naše gimnazije, in pri očitnih šolskih slovesnostih, in nadjamo se, pridobili ste slovenščini to častno mesto stanovitno.« Tretja zvezdica v življenji Nečaskovem je sijala k slavi domovine slovanske (ku slave vlasti sve). Draga mu je bila i domovina naša. — Kedar sem koj perve dni na Kranjskem popolnoma neznan šel bil na sprehod proti Savi po cesti Dunajski, češ, tujec sprehajaš se med tujci, pozdravi me stara ženica: Hvaljen bodi Jezus Kristusl — Amen, na veke! jej odgovorim, in prešine me sladka misel: nČuj, kakor pri tebi doma; saj toraj nisi na tujem". — Tako pravil mi je Nečasek sam o drugi priliki. Pač res, vsaj Slovan povsod brate, verne brate ima! Rodu slovanskega, doma na Visokem pod Kerkonoši, bil je Nečasek vedno Slovan nduhom itelom," in prav je kazal P. Neumann: »Tato laska k vlasti mile a nadšeni pro slavu jeji, tot' prave ona tfeti družka, ktera jej provazela ustavičnš po všech cestach vezdejšiho žitl jeho.« — Mračna bila je doba in dremal je še narod česki, kedar je z nekterimi vlastimili Nečasek budil že svoje rojake. Na gimnaziji Hebski podučeval je posebej (v hodinacb mimofadnych) jezik česki, in tedaj že dopisoval v »Pfitele mladeže." V Ljubljani postal je koj prijatelj pravim narodnjakom slovenskim, in ni se bal prihajati v čitalnico k očitnim slovesnostim. Vstopil je v Društvo Zgodovinsko, ter v njem doraoljubno deloval z Metelkom vred. Naposled je jel sam popisovati zgodovino gimnazije Ljubljanske v njenih sporočilib 1. 1859—61, Ba spis jeho o dejinach tamejšiho gymnasia" — še zdaj od 1. 1862 čaka domoljubne roke znanstvene, da bi jo spletla do dobe sedanje, bridko toži Slovenec 1. 1875 št. 2. — Ni kaj lepo to; pa res je! čislali ste slovenščino, spoznavajo mu dijaki slovenski, in s čim je dokazoval to Nečasek? S tim, da se je resno sam učil slovenščine, da je prebiral slovenske knjige in časnike, hodil z Metelkom v šolo ter ga nekdaj celo sain namestoval v slovenščini. Pasterka je bila še takrat slovenščina po srednjih šolah, in prizadeval si je dokaj, da bi jezik narodov povzdignil se na isto stopinjo s tujimi jeziki. Pripomogel je k temu, da so za posamesne razrede sostavile se lastne Berila slovenske. Znak iz slovenščine — ali celo ni bilo ga treba ali pa je bil brez vsakterega nevgodnega vpliva na glavni red v svedočbi; kolikanj se je trudil, da je priboril mu veljavo z drugirni nauki po vgodni in nevgodni plati vsaj pri Slovencih! Kar se morebiti ne godi nikjer, godilo se je pri nas. Slovenščina se je slovenskim mladenčetn razlagovala po nemški; kolikanj se je boril spet Nečasek, da je z vso svojoveljavo proti profesorjem po nemščini razvajenim priboril jej pravico, da se učencem slovenskim razlagovati sme po slovenski! Spoznavši našo mladino je skerbel zato, da se jej po domače pojasnujejo potrebne reči, in vzlasti je čutil napako, da se slovenski dijaki v nižjih razredih verstva ne učijo v besedi materni. Pisariti je jel v ta namen in moledvati, in je res primoledval, da je 1. 1861 dopustil se slovenski kerščanski nauk v pervi, in da se je pripravljati jela slovenska obredoslovna knjiga za drugi razred. Tudi v cerkvi bi naši dečki z večim pridom v domači besedi poslušali duhovne govore, in v tem smislu rekel nii je nekdaj Nečasek: 10) BBlago sloviti čem uro, v kteri bom pervikrat slišal v cerkvi besedo božjo oznanovati slovenski šolski mladini v nje maternem jeziku." Delal je na to, da se v beli Ljubljani polagoma vstanovi popolnoma slovenska gimnazija. Da priti moramo do tega, to je gotovo; kedaj pa dospemo, kdo to ve?! — V letopisih gimnazijskih je on pervi učence razločevati jel po veri i po narodnosti, in hvalno je omenjal v njih, da je nekterim gimnazijskim učencem Novice pa Danico darovala tiskarna Blaznikova. Novice je sam rad prebiral, in še I. 1865 me je iz Prage poprosil pismeno, ker nmeštanska beseda" nekaj listov ni dobila, naj po dr. J. Bleiweisu vredim to reč, kajti nne le jaz, mnogi drugi deželjani moji radi berejo Novice," pravi v omenjenem dopisu. Mila je Slovanu vzajemnost slovanska, in potrebno mu je znanje jezikov slovanskih, in prav bi bilo, da bi se izmed njih po naših srednjih šolah učili vsaj poglavitni. Iz tega nagiba je pri visoki vladi pri- koledval bil Nečasek privoljenje, da se je na gimnaziji njegovi podučevati jel jezik hrovaško-serbski (t. j. ilirščina; pr. Jahresb. Laib. Gymn. 1861 str. 34), in namerjal je isto izprositi za jezjk česki; toda — poslednje se ni dovolilo, pervo pa koj po tem opustilo — javaljne v prid mladini slovenski! Tedaj se je tudi dognalo, da se je v nižjih razredih rabiti smela domovinska knjiga poslovenjena po nemški ,,Reichs- u. Landerkunde des Kaiserthums Oesterreich" (Jahresb. 1862 str. 30.). — Prav v tein duhu je neutrudno deloval v Pragi. Bil je ondi »člen společnosti musea kralovstvi českeho, umelecke besedy, meštanske besedy" i. t. d. — Leta 1863 bili smo z njim Slovenci v besedi meščanski, kamor je zabajal navadno o sredah in sabotah zvečer. Bil je tam slavni Palacky, verli Rieger, čversti Maly z mnogimi iskrenimi mladimi rodoljubi, in na te kažoč reče mi tedaj Nečasek: Glejte, tu je naša bodočnost! Pač dobro sem ga razumel. — Ko sva na Kranjskem še o neki priliki govorila o grozni serditosti glasovitih nemškutarjev, spregovori mi vedno pomenljivo besedo: 11) ,,Vse zastonj; neki dan zgernejo se valovi nad njih glavami." Po zgodovini narodi prihajajo ter odhajajo; versta prihaja sedaj Slovanom, in kedar si vzmagajo v vedah in umetnijah, pride jim v istini, kazal je Nečasek. V ta namen treba je učiti se ter pridno delati. Zakon natore je tak, da iz malega raste veliko; toraj Marno poglejte potem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok. Ganite jih, otrebite mali domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemamosti, tmin, Dvignite serčno zaklad slovenskega dlana in uma. Pridobili ste slovenšeini spodobno mesto ne le v šoli med drugimi nauki, ampak tudi v šolskih letopisih, in pri očitnih šolskih slovesnostih. — ^Razveselilo nas je, da smo pervikrat v programu naše gimnazije našli znamenje žive še slovenščine v. izverstnem sostavku, ki ga je spisal g. prof. Marn pod naslovom: Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, pervotna domovina in razmera proti sedanjim slovanskim jezikom, pravijo Novice 1. 1860 št. 33; in tisto leto se je za Nečaska pri očitni slovesnosti o razdeljevanji šolskib daril v mestnem strelišču glasil pervi slovenski govor, ki ga je zložil in govoril A. Umek Okiški, in ki je ponatisnjen v ta spomin v Vencu (str. 26—28), ki so ga 1. 1862 Nečasku poklonili bili učenci gimnazijski. Tako je bilo tudi naslednje leto 1861, kedar po zgledu gimnazijskega prinese i niže realke Ljubljanske program pervi slovenski spis A. Lesarjev: BGlasoslovje slovenskega jezika", kteremu je bil pa vvod že odstrižen. Novice 1. 35 stran 286 pripovedujejo to, ter pravijo ondi: BNe vemo, zakaj je vodja realke — g. Schnedar — pridnim učencom letos iz pratike izbrisal najveselejši dan, da ni po stari navadi bila delitev premij slovesna kakor v gimnazii, čeravno je mestni odbor to zahteval." — Kolike pomembe in kolikega vspeha je bila ta očitna prikazen, ktero je po šolskih letopisih in javnih slovesnostih vzbudil bil Nečasek, posname se nekoliko iz dotičnega sporočila v Novicah 1. 1862 str. 269 kjer se bere na pr.: nTriesterčni11 dopisnik sicer potem, kar je pri očitni delitvi gimnazijskih daril vidil in slišal, solze pretaka ter tako piše, kakor da bi že kljenkalo nnemški" ljubljanski gimnazii; in zakaj ? — zato ker je Slovenec z izvrstnim slovenskim govorom nemški in latinski govor tako nin den Hintergrund" potisnil, da ju skor še slišati ni bilo. Slovenščina ni več tisto okorno dete, kakor ga si nekteri nevedni ljudje mislijo ali za česar ga delajo protivniki naši, — krepek mladeneč je, ki ga, kamor le pride, sprejetnajo s zasluženo slavo. Ko so netnški in latinski govor izdelovali profesorji, ni bilo tega treba pri slovenskem: učenec sam ga je naredil in govoril — čeravno je slovenščini po vsi gimnazii bilo le po dvoje pohlevnih ur na teden dovoljenih. Namesto tedaj, da bi BTriesterčni" dopisnik solze pretakal, bi se, ako je pošten mož, še le veseliti mogel, da se domači naš jezik tako vrlo obnaša iz lastne moči!" — Kri ni voda. Pač res, vsak pošten mož se je mogel veseliti živega napredovanja, ktero je po tej poti dobivala tedaj slovenščina. Gimnazijo je posnemala realka, in tako so delati jele niže in perve šole po slovenskih pokrajinah ter o koncu šolskega leta po lastnih izvestjih ali sporočilih priobčevati sim ter tje prav krasne in raznoverstne spise. Da je to sedaj skoro popolnoma pojenjalo, mora pač obžalovati vsak poštenjak. Nadjamo se, pridobili ste slovenščini to častno mesto stanovitno — pisali so 1. 1862 Nečasku slovenski učenci; ali — žalibože! — ni se ohranila jim lepa nada. L. 1866 glasil se je konec šolskega leta slovenski govor tudi na gimnaziji naši poslednjikrat, in že ne več slovesno na strelišču, ampak le v šoli; in 1. 1870 so po zgledu ljudskih šol tudi v srednjih učencem ustavili darila, nasproti pa učiteljem vzviševati jeli plačila. — Da se slovenščini omenjeno častno mesto pridobi stanovitno, skerbeti bode toraj Slovencem samim, kakor opominja hrabri pesnik: Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske kervi bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedanjega tud; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. K 0 8 0 8 k I.