LETO VII. ŠT. 32 (321) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 0,93 € wwiv.noviglas.it NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 NA POCITNICE * Morda bo naslov izzvenel nekoliko banalno in rutinsko, vendar je tako. V času poletnih počitnic se tudi naš list s to številko za dva tedna poslavlja od svojih bralcev in sotrudnikov. To je pač že ustcdjena navada in prav je, da jo spoštujemo. Sicer pa smo na vse to vezani še s tehničnega vidika, saj imajo tudi tiskarne svoj letni počitek. Navadno vlada prepričanje, da se itak poleti nič ali zelo malo dogaja. Ljudje so ta mesec bolj ali manj na počitnicah, javni obrati, industrije in trgovine precej zaprte itd. V Italiji se je še posebej ustalilo že tradicionalno praznovanje avgustovskih počitnic, ki bijih lahko imenovali tudi sredpoletne. To je t.i. ferragosto, iz nekdanjega latinskega izraza “Feriae Augusti ” iz zlate dobe starega Rima. Potem itak sledi september in z njim začetek običajnih vsakodnevnih dejavnosti. Res pa je, da se tudi poleti včasih marsikaj dogaja, tako dobro kot slabo. Naravne iti druge nesreče ne gredo na počitnice. Ceste, gore, morje in vode sploh vsako leto terjajo svoje žrtve. Podobno politični terorizem, nasilje ali pa vojne, ki tudi ne počivajo. Enako še potresi, povodnji in druge katastrofe. Morda je večje zatišje na splošnem političnem področju, saj npr. sredi poletja ni kakih volitev, večjih političnih manifestacij, strankarskih kongresov in drugega. Tudi državniških ali vladnih obiskov v tem času navadno ni. Poleti morda po svoje bolj zaživi kultura. Tradicionalna umetniška dejavnost, zlasti gledališka in koncertna oz. glasbena sploh pa se v vročih dneh rada preseli v kake večje turistične centre in tu so na vrsti poletni festivali. Kot primer lahko omenimo središča, kot so Dubrovnik, Stresa, Salzburg ali Bled. Tudi Ljubljana ima svoj znani poletni festival. Tako se prijetno druži umetniški užitek s počitniško atmosfero in postankom ob mirni gladini kakega jezera, pod gorskimi vršaci ali ob vabečih morskih valovih... Prav tako so na sporedu potovanja. Človek si navadno želi spoznavati nove kraje in ljudi in naš čas je v tem oziru gotovo že dosegel višek v turističnem premikanju. Današnja prevozna sredstva pa vedno bolj omogočajo hitre premike iz kraja v kraj, iz države v državo, s kontinenta na kontinent. Če smo se nekoč zadovoljili, recimo, s počitnicami kje v Žabnicah ali Ukvah, pa so danes seveda na vrsti velike tuje plaže, zanimivosti in umetnost. Angleži ali Američani oblegajo Firence in morda bolje poznajo kake srednjeveške ali renesančne zanimivosti od samih Italijanov. Slovenci, zlasti iz matice, radi letijo v eksotične kraje ob daljnih oceanih... Pri vsem tem pa se velja zamisliti. So tudi ljudje, ki si ne morejo privoščiti počitnic. Dalje so tisti, ki zaradi bolezni prav tako ne morejo na daljše pa tudi krajše potovanje. stran 2 ANDREJ BRATUŽ PRESELILI SMO SE S PLACUTE št. 18 NA IKAVNIK St. 15 2 nadstr II piano NOVI GLAS tednik - stittimanale uredništvo - redaztone I nadstr I piano M GORIŠKA MOHORJEVA zadtuga - cooperativa NOVI GLAS uprava - amministrazione :::::::::: 1 nadstr PASTIRČEK 1 P'an0 W‘ SepUazz, mad.tr (ZK GORŠKA MOHORJEVA I piano SodaltzioS Ermacora • ’ 1 nadstr /K GALERIJA ARS I piano J in galleriadarte oritlteie KATOLIŠKO TISKOVNO oia oterm DRUŠTVO piano terra Socleta tipoaraf ica cattoilca Maše telefonske številke ostajajo nespremenjene. - V KRIŽU NA VIPAVSKEM ODKRILI KIP DUHOVNIKA IVANA REJCA "PRAVIČEN MOŽ, ZAVEZAN CERKVI IN NARODU" JURIJ PALJK Neverjetno veliko število ljudi, ki se nas je zbralo v petek, na praznik Porcijunkule, 2. t.m., v Križu na Vipavskem najlepše priča, kako velik mož je bil eden od tistih primorskih duhovnikov, ki so zaslužni, da smo še danes Slovenci. Duhovnik Ivan Rejec je bil namreč v današnjem Vipavskem Križu, nekdanjem Svetem Križu in za domačine od nekdaj samo Križu, župnik od leta 1914 do leta 1931, ko so ga fašisti najprej zaprli in takoj nato konfinirali v Montefusco ter kasneje v Avellino. Bil je prvi slovenski duhovnik, ki je doživel internacijo v času fašizma in to zato, ker je veljal za odličnega organizatorja slovenskega duhovnega in kulturnega dela, saj je tudi v Križu in okoliških vaseh na Vipavskem ustanavljal Marijino družbo ter zgledno skrbel za duhovno in kulturno življenje slovenskih ljudi. Bil je pokončen in pošten človek, pravičen do vseh in predvsem pa eden tistih velikih primorskih duhovnikov, katerim moramo še danes biti hvaležni, da so nam ohranili slovenski jezik in slovensko kulturo tudi v najtežjih časih, ko so naše stare star-še in starše učjli materinščine in zvestobe slovenskemu narodu vse do muče- ništva. Kako si sicer moremo razlagati, da se nas je v Križu ob župnijski cerkvi v petek zvečer zbralo toliko, da bi prisostvovali odkritju spomenika pokojnemu duhovniku Ivanu Rej- cu? Bili smo mladi, ljudje srednjih let in starejši, ki so pokojnega duhovnika poznali, se pri njem učili, tudi taki, ki so leta 1958 v težkih časih šli z vlakom v Zalošče na njegov pogreb. Predvsem pa smo se v Križu ob župnijski cerkvi in lepem Rejčevem spomeniku zbrali vsi tisti kristjani in kulturni ljudje, ki smo tako ali drugače sinovi in hčere teh velikanov Primorske, predvsem pa vsi tisti, ki smo od mladega poslušali naše starše in stare starše, kako velik je bil pokojnik. V Križu smo se zares zbrali vsi tisti, ki še danes čutimo, da je bila odločitev pokojnega duhovnika Ivana Rejca "za narod in Cerkev" pravilna takrat in je živa še danes. Okrog Rejčevega spomenika smo bili v Križu predstavniki vseh stanov: od kmeta do profesorja, od arhivarja do zdravnika, od prodajalke do duhovnika, od delavca do učiteljice, od gospodinje do časnikarja, kar samo še kaže na to, kako bogato so takrat sejali naši duhovniki, ko so nagovarjali s Kristusovo besedo vse ljudi. .........STRAN 5 ITALIJANSKA NOTRANJA POLITIKA BERLUSCONIJEVA VLADA SE TRDNO V SEDLU DRAGO LEGISA Kot je bilo pričakovati, je senatna zbornica konec prejšnjega tedna odobrila zakonski predlog, ki tako dopolnjuje kazenski postopnik, da obtoženec lahko zaprosi za prekinitev kazenske obravnave pred t.i. "naravnim sodnikom", če meni, da obstaja upravičen sum o nepristranskosti omenjenega sodnika. Kasacijsko sodišče pa lahko njegovo prošnjo sprejme in v tem primeru določi novega sodnika v novem sodnem okraju ali pa prošnjo zaradi neutemeljenosti zavrne. Levosredinska opozicija je v senatu skušala preprečiti o-dobritev tega zakona, ker je po njenem pisan na kožo predsed- niku vlade Berlusconiju in njegovemu strankarskemu tovarišu ter tesnemu sodelavcu Pre-vitiju. Oba se že dalj časa morata zagovarjati pred pristojnim sodnikom v Milanu, ker sta obtožena, da sta podkupila sodnika v Rimu in tako dobila pravdo večmilijardne vrednosti. Obravnava v Milanu poteka že dolgo, saj sta oba obtoženca iz najrazličnejših razlogov mnogokrat odsotna, tako da je sodišče pred kratkim sklenilo postopek v vsakem primeru zaključiti konec prihodnjega meseca. Levosredinska opozicija je očitala vladi in njeni večini v senatu, da hočeta za vsako ceno čimprej odobriti novi zakon, ker bi slednji utegnil preki- niti kazensko obravnavo v Milanu in jo predati v presojo novemu sodniku. Tako bi namreč moglo razsoditi kasacijsko sodišče. Berlusconi in njegovi namreč javno očitajo veliki večini sodnikov v Milanu, da so ne le pristranski, temveč da se gredo tudi politike, da hočejo torej biti akterji tudi na zakonodajnem področju. Predsednik vlade namreč venomer navaja dogodek iz leta 1994, ko je v Neaplju kot predsednik vlade vodil zelo pomembno mednarodno srečanje, a mu je bilo kljub temu uradno dostavljeno sodno obvestilo. To dejanje ima Berlusconi za predrzno žalitev in za nekakšen "začetek sovražnosti". V podkrepitev svojega ravnanja je opozi- Listnica uredništva Bralke in bralce obveščamo, da bo prihodnja številka Novega glasa izšla po poletnem odmoru v četrtek, 29. t.m. Sodelavce prosimo, naj pošljejo prispevke najkasneje do ponedeljka, 26. avgusta -Uprava bo zaprta od 12. do 16. avgusta. Uradi bodo spet odprti od 19. avgusta dalje. Jože Horvat / intervju NIKO GRAFENAUER I Tereza Srebrnič I PISMO IZ IZRAELA Matjaž Rustja OPENSKI TRAMVAJ ŠE VEDNO PRILJUBLJEN Miran Mihelič KDO NAS MORE LOČITI?! 1 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 cija v senatu navajala nekatere zakonske ukrepe, ki jih je bila že odobrila Berlusconijeva parlamentarna večina, od katerih so že imeli korist Berlusconi in družabniki v njegovih številnih gospodarskih podjetjih. Od teh ukrepov se omenjajo predvsem poneverjanje poslovnih knjig, mednarodna sodna zaslišanja in vračanje kapitalov iz tujine, ki po novem niso več kazniva dejanja. Lastniki velikih imetij so po zaslugi sedanje večine tudi prosti davka na dedovanje! Vse to naj bi neovržno dokazovalo da se danes v Italiji nekateri zakoni pišejo na kožo Berlusconiju in njegovim gospodarskim partnerjem. STRAN 2 Mara Petaros SLADKA POLETNA SKUŠNJAVA HUDA GOSPODARSKA KRIZA V ZDA PRIPRAVLJA BUSH NAPAD NA IRAK? ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 Kot vse kaže, bodo ZDA zares v pozni jeseni ali v začetku zime napadle Irak in skušale strmoglaviti samodržca Sadama Husseina, ki pa na vse grožnje odgovarja s trmastim vztrajanjem na svojih stališčih in o razorožitvi svoje vojske noče niti slišati. Vse kaže, da bo prej ali slej do 2. zalivske vojne prišlo, česar ne zanikajo ne v VVashing-tonu ne v ameriškem senatu. Med opazovalci vlada prepričanje, da bodo ZDA tako ali drugače v kratkem strmoglavile iraškega tirana, vprašanje pa je, ali bodo v zalivski spopad uspeli pritegniti tudi svoje zaveznike, saj jih v Evropski uniji ni malo, ki se z vojaškim spopadom v arabskem svetu ne strinjajo. George Bush, ki je te dni na daljših in za Američane nerazumljivo dolgih počitnicah v rodnem Teksasu, kjer z očetom igrata golf pred televizijskimi kamerami, pa ima doma hujše skrbi, kot je lahko še tako velik samodržec v arabskih deželah. Ameriško gospodarstvo namreč ni več tisti paradni konj, s katerim bi se še lahko ponašal, saj je ameriško ekonomijo zajela recesija, ki so jo sicer gospodarski analitiki že pred leti napovedovali. Takrat so previdni znanstveniki, ki poznajo gospodarske procese in vedo, da je eden temeljev kapitalizma prav nepredvidljivost in nestabilnost, opozarjali, da gospodarska rast devetdesetih let ne more biti neskončno dolga. Eden od temeljev kapitalizma je namreč tudi nestabilnost tega sistema, ki sicer res omogoča gospodarsko rast, a obenem tudi padce in hude krize gospodarstva, istočasno po vsaki krizi ponovno rojevanje novih gospodarskih čudežev. Preprosto bi temu rekli, da po obdobju debelih krav pridejo zagotovo tudi leta suhih krav. Kaže, da se ameriško gospodarstvo tokrat ne bo pobralo tako zlahka, saj je zlasti polom velikanske družbe Enron pokazal na temno plat ameriškega ekonomskega uspeha, ki je v divjih gospodarskih špekulacijah in tudi v naravnost kriminalnih, nečistih poslih, ki so s pomočjo prekoračevanja vseh ali skoraj vseh zakonskih okvirov sicer res prinašali velikanske dobičke, a so se izkazali za sleparijo, in je bil samo zato polom Enrona in drugih napihnjenih velikanov neizbežen. Ameriški srednji sloj, na katerem slonita ameriška družba in bogastvo, ne zaupa več ameriški borzi, ki je v zadnjem času doživela veliko hudih udarcev, saj seje prav na borzi zapravilo velikansko bogastvo in seveda predvsem denar ameriških de- lavnih ljudi srednjega sloja. Bush je sicer na začetku tedna v svojem javnem nastopu še en-krat potrdil, da je ameriško gospodarstvo zdravo, a kaže, da mu ne verjamejo niti Američani več. Devetsto dni je namreč že poteklo, odkar ameriška in z njo vse svetovne borze poslujejo v minusu, dobesedno zažigajo gore denarja in zato vse sku-j paj že spominja na najbolj črno ameriško obdobje, na zloglasno gospodarsko krizo izpred druge svetovne vojne, ko so ZDA doživele eno najhujših kriz v vsej svoji zgodovini. Od marca leta 2000 pa do danes so na ameriški borzi dobesedno uničili, izgubili, zapravili več kot sedem milijard dolarjev denarja in večina tega denarja je bila last srednjega sloja, ki zato predsedniku Bushu ne zaupa več. Samo italijanski varčevalci so v enem letu zapravili na borzi več kot 200 milijonov evrov... Tudi zato je med opazovalci marsikdo, ki ameriškemu predsedniku ne zaupa več in pred s 1. STRANI BERLUSCONIJEVA VLADA ŠE TRDNO V senatu je Berlusconijeva večina prejšnji teden postavila opoziciji proceduralno past, s čimer je naredila konec njeni obstrukciji in je bil zakonski predlog odobren, še preden so se začele parlamentarne počitnice. Niso seveda manjkali prizori, ki nikakor ne spadajo v osrednji zakonodajni zbor, ampak prej v boksarski ring. Zgodilo seje celo, da je nekdo zalučal v tržaškega senatorja Bordona dokaj debelo mapo, ki ga je za srečo le oplazila po obrazu. Senator Bordon je namreč voditelj senatorske skupine Marjetice in je zato večkrat posegel v razpravo ter ostro grajal ne le vsebino zakonskega predloga, temveč tudi ravnanje | predsednika senatne zbornice Pere, kateremu je očital, da samovoljno tolmači poslovnik. Dom svoboščin pa ne skriva želje in volje, da bi ta zakon čimprej odobrila tudi poslanska zbornica. V ta namen je njegov predstavnik že predlagal, naj bi pristojna komisija poslanske zbornice začela proučevati vsebino zakonskega predloga med parlamen-| tarnimi počitnicami, tako da '< bi ga zbornica izglasovala že J na začetku septembra, to je pred koncem razvpite kazenske obravnave v Milanu. Vse to pa spet dokazuje, da je za-' kon bil pisan Berlusconiju na kožo. Zgodilo pa se je, da je predsednik spodnjega doma parlamenta Casini odredil, naj komisija začne proučevati zakon 3. septembra, ko se bo ob- novila parlamentarna dejav-| nost. Z razliko od dogajanja v j letu 1994 - torej v času prve Berlusconijeve vlade - Dom svoboščin kaže danes neverjetno enotnost, tako da v tem trenutku ni najmanjšega zna-i ka, ki bi napovedoval kakšno hujšo krizo sedanje vlade in njene parlamentarne večine. Zanimivo je, da je tokrat Severna liga z Bossijem na čelu med vsemi zavezniki še najbolj zvesta in ni torej na vidiku najmanjše možnosti, da bi se vladna večina razšla. Če hočemo biti nepristranski, pa bomo priznali, da tudi opozicija ne kaže tiste enotnosti in tiste volje, ki bi bili nujni za povzročitev krize in prevzem vlade. Mirno zato lahko trdimo, da je Berlusconijeva vlada še vedno trdno v sedlu. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL gorica@noviglas.it uprava@noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst@noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU BC kratkim se je tudi prvič zgodilo, daje George Bush na tiskovni konferenci doživel, da so ga časnikarji prekinili, ko je govoril o tem, kako se ZDA uspešno borijo proti svetovnemu terorizmu, in ga navsezadnje prav prozaično in grobo vprašali, naj spregovori raje kaj o tem, kako misli on in njegov štab ljudi prebroditi gospodarsko krizo, v kateri se ZDA in ves svet nahajajo. Da ima sedanji ameriški predsednik resne težave tudi v Južni Ameriki, kjer je Argentina na kolenih, a za njo poklekajo že Brazilija, Mehika in po-malem vse južnoameriške države, priča mehki in varni pristanek ameriškega državnega letala v Urugvaju, v katerega je letalo v začetku tedna pripeljalo za milijardo in pol dolarjev bankovcev posojila in to samo zato, da ne bankrotira še ena država. — jup S 7. STRANI NA POCITNICE In prav vsem tem bi morala družba pokazati svojo solidarnost in pomoč. Ob koncu tega kratkega razmišljanja o počitnicah pa želimo vsem našim bralcem in sotrudni-kom, da srečno preživijo svoj letni dopust in se potem okrepljeni jeseni spet vrnejo na svoja delovna mesta oz. v vsakdanji življenjski ritem. BLIŽNJI VZHOD / ATENTATI V JERUZALEMU IN NA ZAHODNEM BREGU HAMAS SEJE MAŠČEVAL BREDA SUSIČ Skrajna palestinska organizacija Hamas je uresničila svoje napovedi. V manj kot tednu dni je izvedla tri hude atentate, med katerimi sta dva povzročila več žrtev in sta močno odjeknila v svetovni javnosti. Šlo je za maščevanje nad izraelskim nočnim napadom na stanovanjsko hišo v Gazi, v katerem je umrlo petnajst ljudi, med njimi voditelj Hamasa Šalah Shahade in devet otrok. Hamas je udaril, prav ko so se zopet pojavili znaki zbliževanja in poskusov dialoga med Izraelci in Palestinci. Palestinski napad minuli torek je povzročil veliko ogorčenje v svetu, saj je dokazal, da niti Palestinci, tako kot Izraelci, ne izbirajo svojih žrtev. Če je v izraelskem napadu 22. julija u-mrlo devet otrok, so tudi Palestinci udarili po mladih življenjih, saj so nastavili peklenski stroj v kavarno v univerzitetnem kampusu judovske univerze na gori Scopus. V teh dneh na univerzi, na kateri študira 23.000 mladih, med katerimi tudi 5.000 Palestincev, ni bilo predavanj, saj so se študentje pripravljali na izpite. Zato je ravno po kampusu krožilo še posebno veliko študentov. Bomba v kavarni je eksplodirala ob času kosila, ko je bilo v lokalu veliko mladih. Sedem jih je izgubilo življenje, ranjenih je bilo okrog osemdeset. Med žrtvami so bili tudi trije Američani. Kljub atentatu so konec minulega tedna tiskovne agencije objavile vest, da ima izraelski premier Sharon namen srečati se s predstavniki Palestinske avtonomne oblasti. Novica je še toliko bolj razveseljiva, ker se je Sharon v vsem času svojega mandata odločno upiral kateremukoli takemu srečanju. Toda optimistično vzdušje ni trajalo dolgo. Že v nedeljo je Hamas izvedel dva druga krvava atentata. Samomorilec je sprožil bombo na avtobusu, ki je iz Haife peljal pretežno mlade vojake, ki so se po soboti vračali v svoje vojašnice. Umrlo je devet oseb, petdeset jih je ranjenih. Nekaj ur kasneje pa je devetnajstletni Palestinec v Jeruzalemu z avtomatično puško streljal na avto telekomunikacijske družbe Bezeq. Poleg njega sta umrli še dve osebi, Izraelec in Palestinec. Ranjenih pa je bilo okrog petdeset ljudi. V odgovor na atentate je izraelska vojska v ponedeljek zopet popolnoma obkolila in blokirala pet palestinskih mest na Zahodnem bregu: Nablus, Je-nin, Tulkharem, Kalkilijo in Ra-malo. V noči na ponedeljek pa je izvedla vojaško akcijo v vasi Burka, v kateri sta padla dva Palestinca. Vzdušje je torej zopet zelo napeto in kljub mednarodnim pozivom za obnovo dialoga, je težko verjeti, da bo v kratkem prišlo do odločilnih korakov v smeri reševanja krize. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE PA SE NEZAUPANJE DO SODNIKOV Vladajoča večina je prejšnji teden v senatu izglasovala zakonski osnutek o "upravičenem sumu" v možno pristranskost sodnika. Praktično to pomeni, da se obtoženec lahko sklicuje na "nenaklonjenega" sodnika in doseže prenos sojenja na drugo sodišče, kjer mu ne bodo delali "krivice". Spet ena od vprašljivih potez sil desne sredine, ki je podobno dvorezne odločitve predlagala ali izglasovala kar nekajkrat. Spomnimo se zaganjanja v neka tere televizijske voditelje oziroma odnosa do informiranja javnosti nasploh. Spomnimo se novega zakona o pribežnikih pa napovedanega načina reform v zdravstvu in šolstvu ter v pokojninskem sistemu. Spomnimo se namigovanja na prodajo vsedržavno pomembnih kulturnih spomenikov, pred časom pa napovedi o željeni uvedbi predsedniške namesto parlamentarne demokracije. V vseh primerih gre za hitre in ostre poteze, ki želijo brez umirjenega prehoda spremeniti podobo sedanje italijanske družbe. Čeprav se v sodstveni aferi večina nasprotovanj dotika dejstva, da je bil "upravičeni sum" predlagan zgolj zaradi osebnih težav predsednika vlade, pa je zadeva daljnosežnejša. Sodstvo predstavlja namreč skupaj z zakonodajno ter izvršilno oblastjo, se pravi s poslanskima zbornicama in vlado, eno od troedinih vej oblasti, tako rekoč sam vrh upravljanja družbe, kise ji pravi demokracija. In vsaka od treh vej je samostojna in v bistvu drugima dvema enakovredna. Neštetokrat smo že upravičeno slišali ali brali izjave, da je celotni družbi prizadejana največja škoda, kadar ena od treh vej oblasti prevlada na račun drugih dveh, kar pomeni, da milo rečeno ni priporočljivo, kadar skuša kdo kateri koli veji zmanjšati moč oziroma zmanjšati zaupanje vanjo. Obstaja namreč nevarnost, da državljani temu ali onemu državnemu vrhu več ne bi zaupali in to je tisto najslabše, kar se lahko v takšnih primerih zgodi. Res, tudi sodniki so ljudje in zagrešijo napako, toda zato so na voljo prizivi. Huje pa je, kadar celotnemu sodstvu izrečemo nezaupnico s pravico, da nam je dovoljeno zamenjati sodnika, kadar se zdi, da bo izrekel obsodbo. V tem primeru namreč državljane naravnost pozivamo, naj ne verjamejo sodstvu razen seveda v primerih, kadar bo sodba zagotovo oprostilna. Od vseh reform, ki jih je do sedaj pričela izvajati ali jih je napovedala sedanja vlada, je torej prav "upravičeni sum" v možno pristranskost sodnika daleč najbolj vprašljiv in nevaren. Posega prav v temelje demokratične družbe in | slabi sodstvo kot enega od treh bistvenih vrhov družbe, ki tej isti družbi omogočajo notranjo uravnotešenost in pa osnovno ter nepogrešljivo zaupanje v verodostojnost države in njene pričakovane skrbi za vse državljane. In na tovrstno vsekakor tvegano poseganje bi se morali odločno odzvati vsi, saj utegnejo posledice takšnega poseganja škodovati prav vsem, medtem ko koristi ne bodo prinesle nikomur. NOVI GLAS / ŠT. 32 2002 INTERVJU / NIKO GRAFENAUER DUHOVNI KROG ŽIVE KULTURE Pred 20 leti je izšla 1. številka Nove revije, mesečnika za kulturo, in znano je, da je kot redkokatera v slovenski zgodovini odigrala pomembno vlogo. Seveda se pri tem najprej pomisli na znamenito 57. številko (1988), v kateri je skupina avtorjev objavila prispevke za slovenski nacionalni program, toda dejstvo je, da je ob drugem vseskozi objavljala kritične tekste o politični in kulturni situaciji v Sloveniji in Jugoslaviji. Ob 20-letnici izhajanja junija letos smo nekaj vprašanj zastavili Niku Grafenauerju, pesniku, esejistu in prevajalcu, ki je njen sedanji glavni urednik. Sicer pa je iz Nove revije nastala založba, pri kateri poleg knjig izhaja tudi mesečnik Ampak. Kot pravijo poznavalci, je vso to dejavnost v glavnem spobudil prav Grafenauer, ki je ob dobrih sodelavcih iz nje oblikoval svojevrstno založniško središče, za slovenski prostor nepogrešljiv prostor za razumnike in kritične spremljevalce današnjega slovenskega sveta. FOTO BI MBACA JOŽE HORVAT Dvajsetletnica izida prve številke Nove revije je v javnosti zbudila zelo velik odmev. Kako to razlagate?Je to zaradi dolžnega spomina na dejanja, ki so bistveno prispevala k znanim spremembam (nastanek neodvisne države, sprememba sistema) - ali pa je da našnji čas tak, da se v njem iščejo nove spodbude za pot naprej, za kar je potrebno tudi poznavanje preteklosti? Duhovni krog Nove revije, ki ni o-mejen le na uredništvo, ampak na dosti širše sodelavsko zaledje, je v slovenskem kulturnozgodovinskem dogajanju v vseh letih izhajanja tega mesečnika nedvomno ohranil in razvijal vse tiste sestavine žive kulture, ki se izražajo v srečanjih in razhajanjih. Z drugimi besedami rečeno: tu ne gre za mišljenjsko ali estetsko poenoteno grupacijo, ampak za tvorno konstelacijo na ravni inter- esse. Daje revija v vseh teh letih to vzdržala brez temeljnih pretresov in globljih notranjih sporov, kljub temu da se je znašla v vrtincu zgodovinskih turbulenc in sprememb, kakor političnih razločevanj med nami, je zagotovo eden izmed vzrokov tudi za pozornost, ki ji jo ob obletnici namenjajo mediji. (Še pose: bej ob izstopu Tineta Hribarja iz uredništva pa tudi zaradi kritične distance, ki jo v zadnjem času do revije v javnosti razglaša France Bučar.) Nemalo članov uredništva in sodelavcev Nove revije se je z vso ognjevitostjo pognalo tudi v praktično uresničevanje samostojne slovenske države, v oblikovanje ustave, v demokratizacijo družbe, v politično udejanjanje evropskih določil pravne države, izdelavo nacionalnega kulturnega programa ipd. Naj naštejem samo nekaj imen: Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, France Bučar, Tine in Spomenka Hribar, Peter Jambrek, Rudi Šeligo. Hkrati pa je res tudi to, da se je iz duhovno pluralnega sodelavskega okrožja Nove revije razvila pomembna istoimenska avtorska založba, kar je unikum, saj ne vem za primer, da bi se na temeljih nekega mesečnika postavila na noge kar cela založba, ki ne izdaja le beletristike, ampak tudi filozofske, pravne, umet-nostno-zgodovinske, zgodovinopisne, religiološke in druge knjige s področja humanistike, kaj šele takšna teamska dela, kot je Slovenska kronika. Pri založbi Nova revija pa povrh vsega izhaja tudi pet periodičnih publikacij z različnih strokovnih področij. Zdi se mi, da javnost, o kateri govorite, ob dvajsetletnici Nove revije tudi tega ni mogla docela spregledati. Ob jubileju Nove revije - in tu odgovarjam na zadnji del vprašanja - smo Pripravili simpozij v Slovenski matici, ki je bil posvečen ne le spominskim tegobam in radostim dosedanjih glavnih in odgovornih urednikov Tineta Hribarja, Dimitrija Rupla, Borisa A. No-yaka, Spomenke Hribar, Jožeta Snoja 'n mene, pač pa tudi premisleku, kako naj se slovenska kultura kot specifikum obdrži v današnjih evropskih integracijskih in globalizacijskih tokovih. Za jesen je v pripravi tudi posebna številka Nove revije z delovnim naslovom Evropa v nas. K sodelovanju je povabljenih blizu 60 intelektualcev različnih duhovnih profilov. Poglejva v tiste začetke: prva pobuda za NR je bila javno izražena leta 1980.1. št. revije je po hudih polemikah in ovirah izšla dve leti kasneje. Kaj je bilo tisto odločilno, kar je omogočilo izid revije pred 20 leti? Nova revija je v ideološko prežvečeno konstelacijo revialnega tiska na začetku osemdesetih let vnesla nove konceptualne pobude in energije. Da se bo to zgodilo, se je očitno vedelo že vnaprej, zato je že ob sami zamisli, da se ta spravi v življenje, doživela, kot že sami omenjate, celo vrsto žolčnih ugovorov in napadov. Prva številka je pod glavnim in odgovornim urednikom Tinetom Hribarjem po dveletnem mrcvarjenju končno ugledala luč sveta leta 1982. Kaj je kljub temu vendarle omogočilo njeno izhajanje? To je bil čas malo po Titovi smrti. V dveletnem obdobju po njej se je v tedanji Jugoslaviji že začel močno krhati partijski centralizem; zvezno predsedstvo ni bilo monolitno, v njem so se oglašale različne interesne tenzije, ki so izhajale iz nacionalne, gospodarske, kulturne, verske, izobraževalne itd. raznorodnosti vseh sestavnih delov bivše državne tvorbe, v kateri je armada delovala kot "kovačnica bratstva in enotnosti". Še posebej pa je izstopal velikosrbski hegemonizem, ki se je za uresničevanje svojih ciljev skušal na različne načine posluževati državnega partijskega in vojaškega aparata. To je v največji meri pospešilo procese dezintegracije totalitaristične vladavine s centrom v Beogradu. V Sloveniji se je pri mladoko-munistih čedalje izraziteje utrjevala ideja t.i. evrokomunizma, kar pa ni bilo s posebno prijaznostjo sprejeto pri ortodoksnih titoistih. To pa pomeni, da seje tudi v slovenskih partijskih vrstah začelo nekaj iomiti, kar je naposled privedlo do tega, da se je na čelo Zveze komunistov lahko zavihtel štiridesetletni Milan Kučan kot najvidnejši predstavnik mlajše partijske generacije. Vse to znotrajpartijsko dogajanje in seveda tudi močan pritisk pisateljev, kritičnih intelektualcev in kulturnikov, ki se je izrazil v podpori, kakršno je spodbudila ideja o ustanovitvi nove revije na Slovenskem, ki je bila po konceptu izrazito evropsko usmerjena, je po moji sodbi temeljno pripomoglo k temu, da je revija končno ugledala luč sveta. Kot uvodnik 1. številke je objavljena utemeljitev za izhajanje revije s podpisi 60 avtorjev somišljenikov, bodočih sodelavcev, pri čemer je zanimivo, dasta poudarjena oba vidika oz. dvoje tematskih sklopov, ki se jim bo še zlasti posvečalo novo glasilo: objavljanje prispekov s kulturno-umetniškimi in družbeno-poliličnim i tema m i. Koliko je bilo v tem spontanega občutka/ instinkta, da se kultura ne more izogniti aktualnim vprašanjem politike, saj so osrednje jedro pobudnikov vendar tvorili literati, ki so gojili predvsem lepo besedo? Nova revija kot mesečnik za mišljenje in pesništvo je tisto vozlišče, kjer se srečujejo različni duhovni in delovni profili sodelavcev - od pesnikov in pisateljev, filozofov in publicistov do prevedenih tujih avtorjev. Kritični intelektualec ni in ne more biti konformist, saj je razmislek o razmerah, s katerimi se srečuje v svojem času, sestavni del tistega, kar pripada mišljenju, oziroma individualnemu presojanju zadev. Jasno je, da je ena od teh zadev tudi aktualna politika. Sodelavci Nove revije s celo vrsto prispevkov v mesečniku samem, še bolj pa v Ampaku tematizirajo in kritično refleksirajo današnje dogajanje na različnih področjih naše družbene prakse - od tekoče politike, gospodarstva, bančništva, kulture, šolstva, zdravstva, denacionalizacije, korupcije, do vprašanj našega zamejstva ali povojnih pobojev. Pa sem naštel samo nekaj tem, ki nujno spadajo v obzorje kritičnega razpravljanja. To pa pomeni, da je ta razumniški angažma tesno povezan s političnimi razsežnostmi duhovne udeleženosti intelektualca v času in okoliščinah, za katere mu ni vseeno, kakšne so. Vse to je kultura, ki ni zgolj mrtva črka v zavesti ali na papirju, se pravi alibi za to, da se izogneš prav tistemu, kar te kot razumnika temeljno označuje. Omenim naj celo vrsto naših "literatov" od Prešerna, preko Levstika ali Cankarja do Boža Voduška, kaj šele Edvarda Kocbeka, da o današnjih, kot so na primer Drago Jančar, Dane Zajc, Rudi Šeligo, Jože Snoj, Zorko Simčič, Aleš Debeljak in podobni, niti ne govorim. Kultura je zame zmerom vprašanje duha, ki se ne sme in ne more omejevati v okvire fahidiotizma, pač pa se mora po individualnih artikulacijah tvorno vsajati v družbeno klimo, v kateri se izraža s svojo specifično držo. Rečem lahko samo to, da kultura ni rezervat, ampak na šir odprto dinamično prizorišče svetotvornega duha. Revija je s kritičnimi glosami in drugimi članki zbujala odmev javnosti in še prej (najbrž) budno spremljanje tistih, ki uredništvu od začetka niso zaupali. Vrhunec tega odmeva je bil izid 57. številke: vsejugoslo v a n s ki “re volt ” javnosti. Ste si avtorji pred izidom predstavljali, kakšni napadi vas čakajo, z Dimitrijem Ruplom (tedaj je bil odgovorni, vi glavni urednik)pa sta si morda tudi zamišljala, kako bo treba reagirati? Ste kdaj mislili, da izid lahko pomeni konec izhajanja revije? Bojazen, da nam ukinejo revijo, je bila navzoča vseskozi, saj smo edini v Jugoslaviji objavljali ne le zelo kritične prispevke o tem, v kakšni krizi sta ju- i goslovanski samoupravni politični sistem in s tem v zvezi družbeno ekonomski položaj v državi, ampak tudi o tem, kako na psu je pravni red v tej partijski ustanovi. Tako so se na straneh Nove revije kar vrstili justični zagovori številnih disidentnih intelektualcev različnih nacionalnih in ideoloških provenienc. Tu naj omenim zagovor žal že pokojnega hrvaškega pesnika in prijatelja Vlada Gotovca, ki je prestajal svoj arest skupaj s Franjem Tudjmanom, dalje zagovor dveh današnjih hrvaških politikov Vladimira Šeksa in Marka Veselice, zagovor sarajevske univerzitetne profesorice Melike Salihbegovic' in ne nazadnje tudi spise Dobriče Cosiča, ki je v osemdesetih letih skupaj s somišljeniki skušal v Beogradu osnovati svojo revijo javnost, a se mu to ni posrečilo, zato smo mu ponudili, naj pripravi prvo številko javnosti, da jo objavimo kot posebno izdajo Nove revije. Iz tega žal ni bilo nič, pač pa seje zgodil memorandum srbskih akademikov. V našo redakcijo je prišel tudi Franjo Tudjman s ponudbo svojih zgodovinskih spisov, ki pa jih je kasneje zaradi groženj s pravnimi sankcijami umaknil. Vse to govori o tem, da je bila izdaja "prispevkov za slovenski nacionalni program", kot smo v podnaslovu označili 57. številko, tudi posledica vseh opisanih izkušenj, saj smo se zavedali, da v državi, ki poka po vseh šivih in je sestavljena iz povsem nezdružljivih tenzij, ne bomo mogli doseči naciji primernega statusa. Zato smo začeli kon-spirativno pripravljati 57. številko, čeprav smo se vsi zavedali, da je ta konspiracija zgolj psihološka utvara. Vsemu prisluškujoča udba bi njen natis lahko zaustavila najkasneje v tiskarni, če bi tako določila partija. Seveda smo računali tudi s tem. Kot veste, se je po izidu sprožil vsejugoslovanski pogrom na avtorje in oba urednika, skupaj z zahtevami po aretacijah. To bi zagotovo pomenilo tudi konec revije. Uredniško krizo pa so vsi ti žolčni napadi sprožili, saj sva bila jaz kot glavni urednik in Rupel kot odgovorni urednik sneta s svojih položajev; nihče od nas pa tudi ni mogel in znal predvideti, kakšni bodo naslednji ukrepi oblasti. Takrat je reviji podstavil svoj hrbet Boris A. Novak in ji kot urednik pomagal prebroditi to nadvse nevarno stanje, ki ga sam podrobno popisuje v zadnji številki revije Ampak. Kako je izhajanje NR spremljalo slovensko zamejstvo? Kakšen je bil odnos uredništva do njega? O tem, kako so goriški in tržaški izobraženci spremljali izhajanje Nove revije in politično dogajanje v zvezi z njo, vem bolj malo, saj razen Primorskega dnevnika, ki je bil režimski list, drugega periodičnega tiska, po katerem bi lahko razpoznavali njihov odnos do našega mesečnika, ni bilo. V šestdesetih in sedemdesetih letih pa smo avtorji iz takratnega okrožja revije Problemi, ki smo kasneje spodbudili ustanovitev Nove revije, ves čas zelo pozorno spremljali tako revijo Most kot Zaliv, saj sta obe prinašali v vzdušje "svinčenih let" marsikaj novega in duhovno vznemirljivega; sredi sedemdesetih pa je med nami najbolj odjeknil Kocbekov intervju v Pahorjevem in Rebulovem Zalivu, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih. Sankcije in politična afera, ki jo je zoper Kocbeka in oba tržaška pisatelja, kasneje pa tudi zoper Blažiča in Miklavčiča v zvezi s tem uprizorila partija, pa so danes splošno znane in pričajo o tem, s kakšnimi tabuji smo živeli v tistih časih. V njihovo razreševanje se je prva spustila Nova revija sredi osemdesetih let, pri čemer je zagotovo imela najvidnejšo vlogo Spomenka Hribar s svojim spisom Krivda in greh, ki je po večletnem zadrževanju oblasti naposled le izšel v Kocbekovem zborniku, mislim da leta 1984. Pomembno vlogo je imelo v tem času tudi Slovensko tržaško gledališče, ki ga je vodil Miroslav Košuta, spregledati pa tudi ne smemo vloge, ki jo imajo že od 1966. leta simpozijski dnevi v Dragi. Te povezave med nami in slovenskimi izobraženci na Goriškem in Tržaškem imajo potemtakem daljše in globlje korenine, kot se morda zdi na prvi pogled. Nova revija se tem povezavam nikakor ne bo odpovedala, ampak jih bo skušala čimbolj razširiti ne le z revialnimi objavami, ampak tudi s knjižnimi izdajami, kakršni sta na primer že objavljeni deli Zgodovina Slovencev v Italiji 1856-2000 dr. Milice Kacin VVohinz in dr. Jožeta Pirjevca ali ravnokar izšla obsežna knjiga dr. Egona Pelikana Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, za prihodnje leto pa je v pripravi že tudi knjiga dr. Jožeta Pirjevca Trst v slovenski politični misli 1848 -1947. Ob obletnici revije se morda preveč enostransko prikazuje politični del njene vsebine, ki je bil gotovo zgodovinski. Res pa je, da je ves čas prinašala duhovnozgodovinska in filozofska besedila, ki so bila v izrazitem nasprotju z uradnimi načeli tedanje “samoupravne socialistične ” kulture. Kako bi zdaj ovrednotili ta sklop revije, ki za literarno mišljenje ni brez posledic? Nedvomno je res, da je v filozofski usmeritvi prevladala fenomenologija s Heideggerjem v ospredju, v zadnjem času pa je vse bolj navzoča tudi herme-nevtika, ki je tesno povezana z ontološkimi razsežnostmi jezika. Seveda je bilo heideggerjanstvo v obdobju uradne marksistične ideologije v ostrem nasprotju s partijsko vzdrževano mišljenjsko doktrino oz. t.i. ideološkim enoumjem, za katerega je skrbel marksistični center na republiškem cekaju. Zato je prihajalo tudi do številnih polemik in napadov na heideggerjance pri Novi reviji, pri čemer ni izostal tudi očitek, da je Heidegger v tridesetih letih kot rektor v Freiburgu sodeloval z nacisti. Vsekakor pa je res, da je fenomenologija - zase to lahko še posebej zatrdim - v marsičem vplivala na literarno mišljenje in na razumevanje pesništva, kar se je najvidneje izražalo v literarni esejistiki. .............. STRAN 16 3 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 4 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA PAPEŽ V GVATEMALI IN MEHIKI "VSAK ČLOVEK IMA PRAVICO DO DOSTOJANSTVENEGA ŽIVLJENJA" Sveti oče se je pred dnevi vrnil iz Amerike, kjer je najprej z mladimi praznoval Svetovni dan mladih v Torontu. O tem smo v Novem glasu zadnjič podrobno poročali. Nato pa je odšel še v Gvatemalo in Mehiko, kjer je bil tudi deležen izjemnega zanimanja svetovnih sredstev obveščanja, in povsod so ga tudi sprejele navdušene množice. Najprej v Gvatemali... Papež Janez Pavel II. je v gvatemalski prestolnici med mašo pred približno 500.000 verniki razglasil za svetnika španskega misijonarja iz 17. stoletja Pe-dra de Betancurja, znanega pod imenom "Sv. Frančišek iz Amerik". Maša je potekala na hipodromu v Ciudadu de Guatema-la. Obred je sveti oče vodil pri oltarju, nad katerim se je dvigal ogromen portret brata Pe-dra, prvega srednjeameriškega svetnika. "Dediščina brata Pedra mora pri kristjanih in vseh ljudeh vzbuditi željo po preoblikovanju človeške skupnosti v veliko družino, v kateri bodo socialni, politični in gospodarski odnosi dostojanstveni za vsakega človeka," je dejal sv. oče po poročanju Slovenske tiskovne agencije med mašo. "Novi svetnik predstavlja poziv k usmiljenju v sodobni družbi, predvsem zato, ker toliko ljudi pričakuje roko, ki jim bo pomagala," je še dejal papež. "Pomislimo na vse otroke in mlade brez doma in izobrazbe, na za-pusščene ženske s številnimi težavami, na množice v mestih, potisnjene na rob, na žrtve organiziranega kriminala, na problem prostitucije in trgovine z mamili, na bolne brez pomoči in osamljene starejše ljudi," je papež opomnil svet in vernike. "Papež vas ne bo pozabil," je vsem omenjenim sporočil sveti oče in jim izrekel "svoje spoštovanje in bližino". nici Ciudad de Mexico je papež razglasil za blažena dva Indijanca, Juana Bautisto in Jacinta de Los Angeles, ki ju je pred 300 leti zaradi njune veroizpovedi ubila razjarjena množica. Že v sredo je sveti oče v Mehiki za svetnika razglasil prvega ameriškega Indijanca, Juana Diega. Med razglasitvijo Juana Diega za prvega indijanskega svetnika je v sredo sveti oče opozoril na še vedno trajajočo diskriminacijo indijanskih prebivalcev v Mehiki in zahteval "boljšo Mehiko z več pravičnosti in solidarnosti". Sveti oče je tudi pojasnil, da je treba podpirati Indijance v njihovih zakonitih zahtevah in s spoštovanjem avtentičnih vrednot vseh etničnih skupin. Četrtkovo beatifikacijo dveh Indijancev pa je sveti oče označil kot spodbudo za indijanske prebivalce v Mehiki, da spoštujejo svojo kulturo in jezik ter dostojanstvo, ki ga imajo kot "Božji sinovi", kar bi morali v Mehiki vsi spoštovati. Tako sredino raz-j glasitev Juana Diega za svetega kot tudi razglasitev Juana Bautiste in Jacinta de Los Angeles za blažena so pred baziliko Device iz Guadalupe spremljalo bučno ljudsko rajanje ter nastopi indijanskega prebivalstva v tradicionalnih oblačilih. Po maši v Ciudad de Mexicu je v sredo prišlo tudi do manjšega incidenta, ko se je papež peljal skozi mesto in je neki 14-letnik z zračno puško streljal na procesijo, pri čemer je zadel policista. Ta ni utrpel hujših poškodb, mladoletnika pa je policija takoj aretirala. Papeža med streljanjem ni bilo v bližini. Papeževo že 97. pastoralno potovanje v tujino se je torej končalo in sveti oče se je vrnil v Vatikan, kjer pa ne počiva, saj je ravno te dni objavil pomemben dokument, o katerem bomo še pisali. Kljub starosti in zelo šibkemu zdravju poljski papež ne bo imel veliko časa za počitek, saj se bo že v petek, 16. t.m., odpravil na štiridnevni obisk v svojo rodno Poljsko. (PO STA-JU IN DRUGIH VIRIH ZBRAL IN PRIPRAVIL JUP) VISOK JUBILEJ NAŠEGA PRIJATELJA MSGR. FRANC BOLE 70-LETNIK Msgr. Franc Bole, eden od ustanoviteljev najbolj branega in razširjenega slovenskega mesečnika Ognjišče, bo ta petek, 9. t.m., slavil sedemdeseti rojstni dan. Nihče od nas skorajda ne more verjeti, da ima lahko gospod Franc že toliko pomladi na svojem zemeljskem križu, saj ga poznamo kot izjemno mladega in mladostnega človeka ter predvsem kot odličnega primorskega duhovnika, ki je vse svoje življenje zapisal mladim in predvsem pa oznanjanju evangelija na nevsakdanji, a mladim dopadlji-vejši način. Gospoda Franca Boleta poznamo kot legendarnega urednika Ognjišča, na katerega smo navezani tudi pri nas, saj si današnjega Ognjišča brez "očeta urednika" in druge legende Ognjišča gospoda Silvestra Čuka, ki je tudi naš stalni sodelavec, niti ne moremo predstavljati! Poznamo ga kot očeta Ognjišča, očeta Radia Ognjišče, očeta romanja bolnikov na Brezje, očeta neštetih hvalevrednih pobud, ki imajo nalogo združevati mlade in manj mlade kristjane v sodobno in času primerno slovensko Cerkev, ki imajo vse skupni cilj: v času in prostoru ter v so-dobni družbi ostati zvesti krščanskim koreninam. Vse po načelu, da je evangelij vedno isti, da je Kristusov obraz vedno isti, da pa se družba menja, da so mladi sicer res vedno mladi, a morda prav zato lahko tudi drugačni od njihovih staršev in prav zato potrebujejo drugačne odgovore na ista vprašanja, ki so mučila njihove starše. Msgr. Franc Bole je pred nami kot vulkan, ki bruha vedno nove ideje, išče nove rešitve, predvsem pa je pred nami in sredi nas kot duhovnik, ki v pismih bralcev v Ognjišču ka- že veliko razumevanja za težave mladih, ki v mesečniku in na radiu Ognjišče posveča veliko prostora bolnim in trpečim, ki verjame, da "je prišel Kristus na svet, da bi svet odrešil", ki tudi sredi razdrobljenega sveta ostaja zvest evangeliju in se zaveda, kako je njegovo prvo poslanstvo to, da oznanja evangelij drugim. Po načelu apostola Pavla, da je ljubezen iznajdljiva, je msgr. Bole ostal mladim zvest skozi vsa desetletja in jih še danes nagovarja s toplo besedo. Ob visokem življenjskem jubileju mu tudi v imenu naših bralcev iz srca želimo, da bi ga Bog med nami ohranil še vrsto let. Večnemu mladeniču se tudi javno zahvaljujemo za vse dobro, kar je storil tudi za nas, saj je Ognjišče imelo in ima vedno posluh tudi za Slovence v Italiji. Bog Vas živi, oče Franc, in ostanite še dolgo na čelu Ognjišča! Novi svetnik Pedro je bil rojen v Španiji v 17. stoletju in je svoje življenje posvetil revnim in mladim v nekdanji gvatemalski prestolnici Antigua. Pripisujejo mu več čudežnih ozdravitev. Misijonar je bil tudi vnet učitelj in iznajditelj metode učenja, ki temelji na petju, igri in plesu. To je bil že tretji papežev obisk v Gvatemali. V tej srednjeameriški državi je bil leta 1983 in 1996, ko je tam divjala državljanska vojna. Papež je v ponedeljek, 29. julija, izrazil željo, da bi končno videl, da je mir združil vse Gvatemalce. Njegove misli so bile posebej namenjene indijanski skupnosti, ki predstavlja 60 odstotkov od 12 milijonov prebivalcev Gvatemale. "Razglasitev misijonarja Pedra de Betancurja za svetnika mora biti simbol obnove Gvatemale!" je poudaril papež. Tretji papežev obisk za Gvatemalo ni bil zgodovinski le zaradi omenjene kanonizacije, temveč tudi zaradi odločitve gvatemalske vlade, da odpravi smrtno kazen. Le nekaj ur pred papeževim prihodom je namreč vlada v kongres vložila pred- log o odpravi smrtne kazni, o katerem naj bi kongres glasoval v naslednjih dneh. Gvatemalski predsednik Alfonso Portillo pa je v soboto odložil izvršitev smrtne kazni za 36 obsojenih na smrt, ki se trenutno nahajajo v gvatemalskih zaporih. ...nato še v Mehiki Po obisku v Gvatemali je papež Janez Pavel II. v torek, 30. julija, odpotoval v Mehiko. Na mednarodnem letališču v prestolnici Ciudad de Mexico ga je pred več tisoč povabljenimi gosti in več sto tisoč verniki sprejel mehiški predsednik Vicente Fox. To je bil že peti papežev obisk v Mehiki. Papež je zbranim na letališču v Ciudad de Mexico dejal, da bo z velikim veseljem za svetnika kanoniziral prvega Indijanca. Nato se je v papamo-bilu popeljal po ulicah mehiške prestolnice, kjer ga je navdušeno pozdravilo na stotine tisočev vernikov. Ti so mu klicali: "Brat Janez Pavel, zdaj si Mehičan." Papež je v tako v četrtek, 1. t.m., v Mehiki sklenil enajstdnevno ameriško turnejo. Med mašo v baziliki Device iz Guadalupe v mehiški prestol- SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJ ANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | virnri ■ a 19. NAVADNA NEDELJA “Velik in silen vihar... potres... ogenj... glas rahlega šepeta" (1 Kr 19, 11-12). “Slava bo prebivala v naši deželi” (Ps 85, 10). “Njim (Izraelcem)pripadajoposinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube" (Rim 9, 4). “Začel se je potapljati (Peter) in je zavpil: ‘Gosod, reši me!’” (Mt 14, 30). Marsikdo si predstavlja Boga kot sad človeške domišljije. Že grška in latinska mitologija, da ne omenjamo drugih, imata nič koliko bogov in boginj. Toda vsi ti so po meri človeka. Polni so namreč vrlin, a še posebej grehov. Za mnogoboštvo pa je značilno nezanimanje za majhnega človeka. Kaj šele, da bi bil Bog postal reven človek v Jezusu. To bi bil in dejansko zanje je največji škandal, ki ni vreden niti omembe. Za vernega človeka, še posebej za kristjana, pa je učlovečenje Boga preizkusni kamen za vero, ki sprejme vsakega človeka, tudi najbednejšega zato, ker v njem prebiva sam Bog. Prvo današnje berilo nas želi uvesti v globlje spoznanje Boga. Elija, ki je zbežal pred kruto Jezabelo, se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je Bog popolnoma drugačen od človeka. Elija je sicer ves gorel za Boga, a je v tej gorečnosti dal poklati kar štiristo krivih prerokov. Ognjevit je bil torej in viharen, potresel je kar krepko kraljevo hišo. A Bog ga je v puščavi poučil, nato še na Horebu (Sinaju), kjer je bil Mojzes prejel postavo in obljubo Božje zvestobe ter varstva za vse, da moramo biti vsi rahločutni (1 Kr 19, 9 a. 11-13). Jezus pa je avtoritativno razglasil: "Blagor ubogim v duhu ... blagor krotkim in tistim, ki delajo za mir..." (za pravičnost po ljubezni: Mt 5, 3-11; gl. "O miru na zemlji" Janeza XXIII.; CS 78), da vemo, kako priti v nebeško kraljestvo. Boga bodo gledali, uživali le tisti, ki bodo tega vredni. To so tisti, ki vidijo Boga že zdaj v sočloveku, in sicer v usmiljenju, milini, dobroti, ljubezni -tudi do sovražnikov (Mt 5, 44). Ko se razbesnita vihar in noč nevere ali zahrbtne bolezni, nerazumevanja v zakonu in družini, ko ujma pobere kmetu ves pridelek, ko se zdi, da je vse brez smisla in izgubljeno zaradi sile burje, tedaj zakliče kakor Peter, ki ga je zajela groza pred utopitvijo: "Gospod, reši me!" (Mt 14, 30). Gospod je namreč vedno v bližini, da nas reši. Le klicati ga je treba na pomoč. Graja pa našo pomanjkljivo vero in zaupanje vanj, saj Bog hoče rešenje vseh ljudi (2 Tim 2, 4). Tisti, ki naj odkrivajo pravo podobo Boga, se imenujejo preroki. Po Sv. pismu jih poznamo šestnajst: štiri velike in 12 malih. Tem pa prištevamo še Mojzesa, Elijo, Elizeja, Davida, Mojzesovo sestro Maro, Deboro, Ano in Simeona, ki sta Jezusa spoznala in razglasila v templju. Saj je Jezus že kot dete podoba šibkosti, a obenem človekoljubja Boga, ki si upa v izničenje iz ljubezni do človeka v smrt na križu. Šestnajst prerokov nam je zapustilo tudi nekaj pisanega, medtem ko sta Elija in Elizej npr. brez napisane črke krepko prezračila narod in voditelje ljudstva. Toda končno vsak človek doživlja razodetje Boga na skrivnosten način, kajti Bog "dela vse v vseh" (1 Kor 12, 6). In: Duh veje, kjerkoli in kakor on hoče (Jn 3, 8). Celo prosi in zdihuje v nas (Rim 8,26 ss). Tudi sv. izročilo, ki je pred Sv. pismom in širše zasnovano, skrbi za odkrivanje Božje ljubezni, bistvo Boga (1 Jn 4, 8, 16). Cerkev kot dobra mati lomi tudi kruh sv. izročila, ki je raztreseno po spisih apostolskih in cerkvenih očetov in še posebej po srcih in dejanjih svetnikov, tudi po srcih verujočih, ki skušajo živeti po Božji volji. V drugem današnjem berilu nas sv. Pavel naravnost poživi z izpovedjo ljubezni do svojih rojakov, ki niso sprejeli Jezusa Kri- stusa, čeprav "so Izraelci, ki jim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog (Rim 9,1-5). Zakaj bi torej morali mi obupavati nad rojaki, ki so postali Božji otroci po krstu, užili so Jezusovo telo in kri, bili so birmani, prejeli so zakrament zakona? Toda oddaljili so se od skupne vere v Boga, oddaljeni so namreč od Cerkve, napadli sojih hudobni duhovi. Morda se prikažejo pri bogoslužju parkrat ali celo samo enkrat na leto. Kljub temu Božja obljuba drži, Bog ostaja zvest, ker se sam sebi ne more izneveriti (2 Tim 2, 13). Tudi oni so potrebni usmiljenja. Odvračajo pa jih viharen očitek, grmenje nanje in potres, ki temu sledi, ogenj jezikanja, kakor nam piše apostol Jakob: "Tudi jezik je ogenj, med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina ... le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa" (Jak 3, 6-8). Tudi našim rojakom velja obljuba, a obenem preroški opomin, da se ne pogubijo, marveč da se vrnejo v živo skupnost verujočih. Pavel bi celo "želel biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so (njegovi) rojaki po mesu" (istotam). Zato je tu močan klic mladim, naj se posvetijo rojakom kot duhovniki, preroki in voditelji naših ljudi v odrešenje. Vrhovni poglavar Cerkve, ki je tudi danes izročena na milost in še bolj na nemilost viharjev in smrtni grozi, polaga vsem, zlasti mladim in trpečim na srce molitev, post in pokoro, tudi miloščino ter pouk in delovanje po majhnih skupinah, ki na nov način odkrivajo Jezusovo bližino, njegovo božanskost v svetu, ki se spreminja. Jezus mladim, a tudi nam vsem ponavlja: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" (Mt 14, 27). Prava množica svetnikov in mučencev, ki so porazdeljeni okrog Vnebovzete, nas spremlja in opogumlja ter tolaži kakor krona prijetno dišečih rož, kakor neviden, rahel nežen šepet skritega Boga. PRAVIČEN MOŽ nija dr. Andrej Bajuk, ki je poudaril potrebo po istih vrednotah in načelih, ki so vodila pokojnega Ivana Rejca tudi za današnjo Slovenijo, medtem ko sta vaški ključar in ajdovski župan Marjan Poljšak odkrila lep spomenik pokojnemu kulturniku, duhovniku in narodnemu buditelju. Slovesnosti se je u-deležilo tudi nekaj predstavnikov krajevne oblasti, med njimi tudi poslanec v slovenskem Državnem zboru Ivan Mamič. Ve rjamemo, da bi bil pokojni duhovnik Ivan Rejec vesel, če bi nas videl zbrane ob cerkvi, kjer bo odslej njegov doprsni kip spominjal prihodnje rodove, kako velik možje bil. Verjamemo, da bi se duhovnik Ivan Rejec nasmehnil, ko bi mu danes povedali, da je na Vipavskem še danes svetlo živ spomin na to, kako je pri Se danes so nam lahko vsi naši možje kot Ivan Rejc za svetal zgled! Križani so nam v petek zvečer pripravili preprost, a lep kulturni program, uvodoma je spregovoril tudi nov kriški župnik, kapucinski pater Vlado Kolenko, ki je poudaril veličino svojega predhodnika. Vaški cerkveni pevski zbor je zapel med prireditvijo nekaj pesmi, medtem ko je lik in delo Ivana Rejca predstavil dr. Drago Klemenčič (na sliki), znani časnikar, nekdanji urednik Družine, tudi sam duhovnik in sedanji urednik verskih programov na RTV Slovenija. V svojem nagovoru je poudaril predvsem veličino duhovnika Ivana Rejca, ki je znal ostati zvest slovenskemu ljudstvu in evangeliju tudi v najtežjih časih. Povedal -----n------ pa je tudi, da je sam eden od tistih številnih primorskih slovenskih duhovnikov, "ki so h gospodu Rejcu hodili v šolo". Sledil je preprost, a izjemno doživet kulturni program, v katerem so domačini obudili spomin na duhovnika Ivana Rejca, nakar je spregovoril tudi predsednik stranke Nova Slove- Marijini družbi dajal domače naloge v slovenskem jeziku vsem otrokom, ki se materinega jezika niso smeli učiti, in so ga zato fašisti poslali v pregnanstvo. Vemo, da bi nas bil vseh vesel, saj je leta 1878 v Še-breljah rojeni Ivan Rejec bil velik duhovnik, ki je bil posvečen leta 1901 v duhovnika, je služboval kot prefekt v slovitem goriškem malem in velikem semenišču, bogoslovju, kasneje postal župnijski upravitelj v Ajdovščini in župnik v Križu. Po pregnanstvu se je vrnil in postal župnik v Opatjem selu, od leta 1947 pa je kot upokojeni župnik živel pri sorodnikih v Zaloščah, kjer je leta 1958 tudi umrl. Ivan Rejec je veljal za vsestransko izobraženega člove-ka, ki je napisal več razprav, predvsem pa je bil z ljudstvom in mladino tesno povezan duhovnik, ki je izhajal iz Krekove socialne šole, imel velik posluh | za narodnostna vprašanja, bil med pobudniki in ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva in bil prvi tajnik KTD-ja. Po ; prvi svetovni vojni je pristopil k delu Goriške Mohorjeve družbe in bil v odboru Zbora svečenikov sv. Pavla, slovite organizacije primorskih duhovnikov, ' ki je za ohranitev slovenske besede pri nas naredila ogromno. Dr. Anton Kacin je v Koledar GMD za leto 1959 napisal: I "Bil je mož nenavadnega civilnega poguma: bal se je le Boga in svoje vesti. Svoje mnenje je odkrito povedal vsakomur, tudi svojim višjim predstojnikom, ki so ga prav zato zelo cenili!" Dodamo lahko samo še to, da se je v petek v Križu videlo, kako je pokojni duhovnik Ivan Rejec sejal. Z obema rokama je sejal, dobro je sejal, če lahko še drugi danes za njim žanjejo! Ved-I no zvest Cerkvi in slovenskemu narodu, predvsem pa preprostemu slovenskemu človeku, ki se mu je minuli teden tudi zato v Križu javno poklonil! OB 303-LETN ICl SMRTI PRIČEVANJE IZ SVETE DEŽELE PISMO IZ IZRAELA <1> TEREZA SREBRNIC Ko sem komu pravila, da grem tudi letos na dopust v 'zrael, so se mnogi čudili: Ali nimajo tam intifade in bombnih napadov na ulicah? Imajo... A ta sveta dežela nosi v sebi toliko zanimivosti, zgodovinskih in naravnih lepot, toliko raznolikega bogastva, da me vedno znova privlačuje - in se vračam. Med prebivalci pa je taka pisanost ras, noš, jezikov, ver, kot nikjer drugod. Kakšno bogastvo, ki pa se še ne prepleta v enkraten mozaik, kot bi se lahko! Obratno, mnogim je različnost vir sovraštva, sporov, bojev in maščevanja... In potem Je tu še en zelo važen razlog, da se vračam: mali, nebogljeni Prijatelji. A o tem pozneje. 17. julija - Po nekajurnem čakanju na zvezo le odletimo iz Munchna v napol praznem letalu Lufthanse. Ker je noč in vrsta praznih prostorov ob meni, kar udobno spim ves polet nad oblaki. 18. julija - V Tel-Aviv prispejo okrog štirih zjutraj in na letališču že čakajo name prostovoljci iz St. Vincenta, v vasi-Cl Ain Karem, blizu Jeruzalema. Tja sem pravzaprav namenjena, da bi za mesec dni prostovoljno delala v zavodu za invalidne in zapuščene otroke, ki so Palestinci, Beduini, Judje. Ko prispemo v St. Vincent, še vse miruje. Ni še vsakodnevnega vrveža, hitenja, običajnega tekanja za opravki. Dodelijo mi kot samostansko celico majhno sobo, a s pogledom na vrt z oljkami in drugim prijetnim zelenjem. Pod zidom še mrmrajo murni, pete-linje petje pa se že oglaša v vasi. Snidenje s starimi znanci in prijatelji ob uri kosila je prijetno, veselo, hrupno. Vsevprek se sprašujemo o dogodkih, spremembah, znancih. Minilo je leto dni, odkar smo bili zadnje skupaj. V jedilnici je še vedno glavna Angela, uslužbenka srednjih let, ki deli kosilo in druge obroke, odgovarja na telefon, obenem pomaga v kuhinji in nadzoruje z enim očesom vhod v St. Vincent. Železna vrata na vhodu so namreč čez dan odprta na zelo obširno tlakovano dvorišče. Tam kraljuje visoka in podolgovata trinadstropna stavba. Pred njo se vzpenja šest ali sedem mogočnih palm, nekako v sredini pa stoji strmo dvokril- BRONASTI KIP P. MARKA IZ AVIANA Postaja že tradicija, da se 13. avgusta, na dan, ko se spominjamo smrti furlanskega kapucina, božjega služabnika p. Marka iz Aviana (1631-1699), vsako leto kaj dogaja. Letos bo srečanje v molitvi, spominu in družabnosti posebno praznično, saj se postopek razglasitve za blaženega uspešno nadaljuje. Odbor p. Marko iz Aviana je v zadnjih časih intenzivno načrtoval prihodnje delovanje z vice-postulatorjem p. Venanziom Re-nierom, saj bo kmalu določen datum beatifikacije; to bo velik dogodek za cerkvene skupnosti dežele Furlanije-Julijske krajine, pa tudi za Avstrijo in Madžarsko. V pričakovanju razglasitve želi biti letošnji avgustovski shod posvečen odloku, s katerim je vatikanska komisija odobrila čudež p. Marka, in pa medškofij-skemu ter mednarodnemu značaju postopka. Že 11. avgusta bo v svetišču Madonna del Monte v kraju Marsure d'Aviano slavje, ki ga bo ob 18. uri vodil upokojeni pordenonski škof Sennen Cor-ra' in pri katerem bo sodeloval celovški mešani pevski zbor. T.i. "liturgijo prehoda" (mašo ob smrti furlanskega božjega služabnika) pa bo daroval kapucin Flavio Roberto Carraro, škof v Veroni, v torek, 13. trn., ob 20.30; prisotni bodo tudi pordenonski škof Ovidio Poletto in predstojniki kapucinskih provinc iz Benetk in z Dunaja. Po maši v kraju Villotta d'Aviano bosta potekala odkritje in blagoslovitev skoraj 4 m visokega bronastega kipa. Prostor pred cerkvijo bo odslej krasil tudi umetniški vodnjak, na ogradku katerega so 4 napisi, ki lepo prikazujejo lik p. Marka: čudodelnik stoletja, apostol odpuščanja, spodbujevalec miru, rešitelj Evrope. —— DD SVETNIK TEDNA 13. AVGUST SILVESTER CUK I 1 JANEZ BERHMANS, REDOVNIK Med vzorniki in zavetniki mladine iz vrst svetnikov katoliške Cerkve so trije, ki so bili člani jezuitskaga reda in so umrli zelo mladi. Najbolj znan je sveti Alojzij Conzaga, po rodu Italijan, čigar god obhajamo 21. junija; po slovanskih deželah, torej tudi na Slovenskem, je zeio češčen sveti Stanislav Kostka, Poljak, ki je bil plemiškega rodu kakor sveti Alojzij, goduje pa 13. novembra. Manj znan je današnji godovnjak sveti Janez Berbmans, ki je bil doma iz Belgije in je izšel iz družine preprostega čevljarja, katerega so vsi spoštovali zaradi njegove izredne poštenosti. Janez se je rodil 13. marca 1599 v belgijskem mestu Diestu. Poslali so ga v šole, toda ko je zbolela mati, je že kazalo, da bo moral šole pustiti. Tedaj sta mu priskočili na pomoč dve teti redovnici, da je Janez šole nadaljeval in po končani gimnaziji vstopil k jezuitom na domačem Flamskem. Predstojniki so ga po dveh letih poslali v Rim na študij filozofije. V zunanjem poteku Janezovega življenja ni bilo nič nenavadnega. Celo to, da je umrl zelo mlad, za tiste čase ni bilo nič izjemnega. Nekaj nenavadnega pa je bilo v Janezu samem, kar sicer ni prišlo do izraza ne v njegovih besedah ne v njegovih dejanjih. To je bila skrivnost njegove globoke vere, njegovega skritega življenja z Bogom: Njegovi sošolci so to pri njem podzavestno čutili. Do zadnje malenkosti določeno noviciatsko življenje, kot ga je imel Janez Berhmans pri jezuitih, je za marsikoga pomenilo nevarnost, da začne pretiravati in postane bolestno tenkovesten. Janez je svoj redovniški poklic gledal drugače. Ko je umiral, je priznal, da mu je v posebno uteho to, da se nikoli ni vedoma pregrešil proti kateremu koli pravilu Družbe Jezusove. Tisti, ki so prišli z Janezom v stik, so čutili, da iz njega vejeta zadovoljstvo in sreča. Povsod je bil priljubljen. Nikjer ni najti najmanjšega namiga, da bi bil v svoji vestnosti tog ali nestrpen do drugih. Vse sobrate je zato njegova nenadna huda bolezen zelo razžalostila. Janez sam je v njej videl božje znamenje, klic v novo življenje, čeprav je bil do te bolezni poln veselja do življenja in prav nič ni dalo slutiti, da se njegovi zemeljski dnevi iztekajo. Zavedal se je, da bo umrl, a v luči vere se mu smrt ni zdela strašna. Misel na božjo ljubezen, ki ga kliče, ga je osrečevala. Tik pred koncem življenja ga je čakal hud duhovni boj. Ugasnil pa je mirno, medtem ko so njegovi redovni bratje ob njegovi postelji molili. Bilo je 13. avgusta 1621 zjutraj, preden se je začela šola. Janez ni še dopolnil dvaindvajset let. Proti koncu svojega življenja je bil Janez obdarjen z milostjo, da je mistično doživljal božjo navzočnost. Njegovo globoko združenje z Bogom in njegova ljubezniva dejavnost v vseh okoliščinah vsakdanjega življenja je očarala vse, ki so imeli srečo, da so prišli v stik z njim. Glas o njegovi svetosti se je razširil takoj po njegovi smrti. Zaradi razpusta jezuitskega reda leta 1773 je bil razglašen za blaženega šele leta 1863, za svetnika pa 15. januarja 1888, istega dne kot njegova redovna sobrata Alfonz Ro-drigez in Peter Klaver. OB 50-LETNICI SKAVTIZMA V ZAMEJSTVU 25. AVGUSTA SZSO NA SV. VIŠARJE Goriški nadškof Dino De Antoni, tržaški škof Evgen Ravignani in koprski škof Metod Pirih so že zagotovili svojo prisotnost. Priprave za zaključek praznovanj ob 50-letnici slovenskega skavtizma v Italiji potekajo polnoparno. Že teden dni visijo izobešeni plakati po Trstu in Gorici, ki vabijo vse tiste, ki jim je skavtizem pri srcu, da se u-deležijo srečanja na Sv. Višar-jah. Prisotnost, kot smo že poročali, so zagotovili tudi goriški nadškof Dino De Antoni, tržaški škof Evgen Ravignani in koprski škof Metod Pirih, ki bodo ob dvanajstih skupaj darovali mašo. Slavje bo res veliko, simbolika pa izjemno pomembna, saj se bodo na kraju prvega tabora tedanjih tržaških skavtov srečale različne generacije skavtov in skavtinj iz Trsta in Gorice. Nedvomno so bile izkušnje skavtizma, ki so jih v obdobju petdesetih let doživljali posamezniki in skupine, precej različne. Vsakdo ga je okušal v sebi lastnem stilu. 25. avgust je torej izjemna priložnost, da bomo vsa ta pisana doživetja Slovenska Zamejska Skavtska Organizacija darovali Bogu in se mu zahvalili za vse, kar smo dobrega prejeli v skavtskih vrstah. Praznik naj bi bil v načrtih organizatorjev odmeven. Prav zaradi tega spodbujamo vse bivše in sedanje skavte, da se vabilu odzovejo in s svojo prisotnostjo popestrijo in obogatijo enkratno srečanje. Podrobnejše informacije dobite pri skavtskih voditeljih 25. avgus oziroma na internetni spletni strani www.szso.org. MODRI SOKOL 25. AVGUSTA 2002 SVETE VIŠARJE SLOVENSKA ZAMEJSKA SKAVTSKA ORGANIZACIJA vabi vse člane, bivše člane in prijatelje na JUBILEJNO SREČANJE ob koncu praznovanj 50-letnice skavtizma v zamejstvu Zbor bo ob 11. uri, maša ob 12., taborni ogenj ob 15. no stopnišče, ki vodi do kapele in uradov. Tam domujejo tudi štiri redovnice-usmiljenke, ki vodijo ustanovo in v njej velikodušno in vztrajno delajo. V pritličju so jedilnica, kuhinja in shrambe, tretje nadstropje pa zavzemajo sobe za otroke in vse pritikline. Prostovoljci imajo svoje sobe skupaj z uslužbenci v manjših sobah ob glavnem poslopju. Popoldne obiščem otroke in se jih nagledam: eni so zra-stli, drugi - se zdi - skoraj nič. Nekateri so tudi umrli. Vesela sem jih! —— DALJE 5 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 6 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 DRAGA MLADIH / KONEC AVGUSTA NA OPČINAI TUDI LETOS AKTUALNA IN ŽIVAHNA DRAGA MLADIH SARA MAGLIACANE V četrtek, 29. avgusta, bodo ob 19. uri na vrsti regionalna srečanja v Komnu (za Primorsko), v Ljubljani (za osrednjo Slovenijo) in v Beltincih (za Prekmurje, Porabje, Štajersko in Koroško). V Komnu se bodo lahko udeleženci srečali z istrskim publicistom in javnim delavcem Milanom Gregoričem. Vstop Slovenije v EU bo precej spremenil obmejno družbo. Gregorič se je s problematiko meje že večkrat ukvarjal, veliko je o njej pisal in je do- V okviru letošnje Drage mladih, ki bo potekala od 29. do 31. avgusta v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, bodo lahko udeleženci sledili več zanimivim okroglim mizam in debatam na temo Zedinjena Slovenija v zedinjeni Evropi. bro seznanjen s stanjem Slovencev z obeh strani meje. Mladi se bodo posvetili vprašanjem, ki se jih tičejo neposredno, kot so spremembe v praktičnem življenju, perspektive za izobraževanje in zaposlitev po izginotju meje. Osredotočili se bodo tudi na problem identitete in na položaj manjše države, kot je Slovenija, v "objemu" večjih sosed. Svoje XXXVII. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA 2002 PARK FINŽGARJEVEGA DOMA - OPČINE DUNAJSKA 35 PETEK, 30. AVGUSTA 2002 OB 17. URI: MANJŠINSKE POLITIČNE DILEME Okrogla miza-sodelujejo prof. Jože Pirjevec, dr. Aldo Rupel, Bojan Brezigar, dr. Damjan Paulin. SOBOTA, 31. AVGUSTA 2002 OB 16.30: ZAKAJ TRETJA SLOVENSKA UNIVERZA? Okrogla miza - sodelujejo: Ministrica za šolstvo, znanost in šport dr. Lucija Čok, dr. Darko Darovec, dr. Livij Jakomin, mag. Andrej Malnič. NEDELJA, 1. SEPTEMBRA 2002 OB 10. URI: mag. David Taljat: Z VERO DO VESELJA OB 16. URI: dr. Martin Brecelj: MED EVROPSKO ZVEZO IN SVETOVNO DRŽAVO V nedeljo, 1. septembra, ob 9. uri bo na prireditvenem prostoru za vse udeležence daroval sv. mašo tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. DSI - ul. Donizetti 3 - 34133 TRST, Tel. ++39 040370846, faks ++39 040633307 zaključke si bodo nato izmenjali z udeleženci ostalih srečanj v videokonferenci preko spletne mreže. Po petkovih ustvarjalno-razvedril-nih delavnicah bo v soboto, 31. avgusta, okrogla miza, višek Drage mladih, pri kateri bosta sodelovala bivši guverner Banke Slovenije France Arhar in odgovorni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar. Okrogla miza na temo Več Evrope, več Slovenije se bo pričela ob 10h. Eno izmed temeljnih vprašanj bo tudi vpliv tujega kapitala in kulture na narodno identiteto. Arhar, ki je predsednik uprave zdravstvene zavarovalnice Vzajemna in predsedniški kandidat v Repub-i liki Sloveniji, se bo lotil teme z ekonomskega zornega kota, posebno glede na vidike, ki zanimajo mlade, kot je npr. kakšen razvoj bo doživela Slovenija v Evropski uniji, kako bo vplival padec meja na možnosti zaposlitve mladih itd., skratka skušal bo zajeti gospodarsko vprašanje tudi bolj globalno. Brezigar ima kot predsednik Evropskega urada za manj razširjene jezike veliko izkušenj glede odnosa Evropske unije do manj številnih narodov, kot zamejski časnikar pa dobro pozna obe stvarnosti, tako Slovencev, ki živijo v matici, kot tistih v Italiji, ki so torej že v EU. Vsa srečanja so odprta za široko publiko, ni se treba ne prijaviti ne plačati vstopnine. Tisti pa, ki bi se radi udeležili celotne Drage mladih in ki bi torej radi prenočili in/ali imeli preskrbljene obroke hrane, se lahko za vse podrobne informacije obrnejo na predstavnike Mladih v odkrivanju skupnih poti (ul. Donizetti 3, Trst, tel. št. 040 370846). BOGATA PONUDBA AVSTRIJSKE PRESTOLNICE KAJ VSE LAHKO PRIČAKUJETE NA DUNAJU LETOS POLETI... RAFFAELLA PETRONIO Če se kdo v tem počitniškem času odloči za izlet na Dunaj, ne bo ostal razočaran, tudi ko bo tradicionalni ogled večnih znamenitosti končan, saj bo imel na izbiro veliko krajev, kjer preživeti prijeten večer. Dunaj je v tem poletnem času sploh prizorošče številnih zanimivih pobud. Avstrijska prestolnica ne živi samo od svoje slavne zgodovine, ampak je tudi pravi kulturno umetniški center, kjer se križajo evropske smernice sodobne umetnosti. Ena od teh pobud, ki odpre Dunaj mednarodni publiki, je gotovo "ImpulsTanz". Ta festival sodobne plesne umetnosti je že postal za plesalce in ljubitelje plesa obvezna poletna postojanka, saj privablja slavna imena mednarodne sodobne plesne scene. Festival, ki se sedaj že nagiba h koncu, saj se je začel 9.julija in se bo zaključil 11 .avgusta, poteka vsako leto poleti po celem Dunaju, v raznih večjih dvoranah, kot so Burgtheater, plesne hale MuseumsQuartier, Volksthe-ater, kazinske dvorane, Kunsthalle, Ar-senal, dvorane dunajske operne baletne šole itd. Na festivalu se odvijajo istočasno odprti seminarji za vse, od začetnikov do visokih stopenj, posebni koreografski in raziskovalni projek-ti-srečanja z znanimi plesnimi ustvarjalci, ki so namenjeni profesionalnim plesalcem, in plesne predstave, prava izložba najzanimivejših stvaritev sodobnega plesa. Take predstave bi si bilo v navadnih okoliščinah res težko ogledati drugo za drugo, dan za dnem. Na odprtih seminarjih dobimo tečaje vseh plesnih zvrsti, za vse okuse, na vseh stopnjah, od klasičnega baleta do modernega plesa (tehnika Hor-ton, Limon), sodobnega plesa, improvizacije in kreativnega dela, učenja repertoarja pomembnejših plesnih skupin, etničnih plesov (Čapoeira, afriški ples), Butoh plesa, tečajev za uvajanje v gibanje (metoda Feldenkrais, metoda spiralne dinamike, metoda Alexander, Yoga, Pilates, Qi-Gong), vseh zvrsti Jazza, Hip Hopa, Tap plesa, pa tudi tečajev za otroke, za osebe s posebnimi potrebami in tečajev glasbe kot spremljave plesu. V tako imenovanih "research", posebnih projektih za profesionalne plesalce, kjer je pa za sodelovanje obvezna avdicija, so mentorji pomembnejši plesni ustvarjalci, kot so Andrevv de L.Harvvood (Montreal), Jennifer Lacey (Paris-Nevv York), Cristina Caprioli (Stockholm), Ko Murobushi (Tokio), Vera Mantero (Lisboa), Enio Greco (Brindisi-Amsterdam) in David Zam-brano (Amsterdam). Tudi na koledarju plesnih predstav najdemo plesne skupine, ki so s svojo prisotnostjo obogatila festival, kot Jerome Bel company, Steve Paxton & the Lisbon group (za informacijo povem, da je Paxton ustanovitelj Con-tact improvisation), skupina Rosas in AnneTeresa de Keersmaeker, Les Bal-lets C. de la B.in Hans van den Bro-eck, Vera Mantero, Meg Stuart in Damaged Goods, Ushio Amagatsu in Sankai Juku, Chris Haring in Klaus Obermaier in še veliko drugih. Dunaj je vedno vitalen, a v tem obdobju je še posebno živ in raznobarven. Pogled na toliko mladih od vsepovsod, ki se zanimajo za sodobno umetnost in za ples, pa je prav vzpodbuden. NOVO PBI MLADIKI OKOLIČANSKI BATALJON NA TRŽAŠKEM Pri tržaški založbi Mladika je v teh dneh zagledala luč knjiga Josipa Merkuja Okoličanski bataljon. "Fatti di lu-glio -1868", s podnaslovom Gradivo za zgodovino Trsta. Gre za poglobljeno študijo o tržaškem okoličanskem bataljonu, ki je sicer izhajala v nadaljevanjih v reviji Zaliv v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in ki se ponovno ponuja bralcem, tokrat v knjižni obliki, 18 let po avtorjevi smrti. Zajetna knjiga, "sad desetletnih poglobljenih raziskav, ki jo odlikujeta izredna natančnost podatkov in utemeljenost sleherne zapisane trditve", v 264 straneh ne samo ponatiskuje, kar je bilo pred leti objavljeno v Zalivu, ampak isti material še dopolnjuje s številnimi barvnimi in črnobelimi fotografijami in dodatnim dokumentarnim gradivom, ki ga je priskrbel avtorjev sin Peter v Vojaškem arhivu pri Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju in v Zgodovinskem vojaškem muzeju na Dunaju. Josip Merku Fatti di luglio - 1868 (.rauivo z j zeodovino I V Okoličanskem bataljonu Josip Merku prikaže nastanek in razpust okoličanske milice, v kateri so služili slovenski ljudje iz vsega tržaškega teritorija razen mestnega središča. To prikazuje z natančnostjo in izredno analitično sposobnostjo razčlenjevanja posameznih dogodkov, v tem pa ostaja njegovo pripovedovanje vedno živo in privlačno. Smisel tega raziskovanja in prikazovanja je bil za Merkuja izrecno narodnostne narave; tako pravi v citatu, ki ga iz Zaliva prevzema avtor spremne besede Boris Pahor: "Oživiti pa je treba zanimanje do spisov, iz katerih zvemo kaj več o naši preteklosti, in, kolikor največ mogoče, do stare uradne in poluradne dokumentacije; posebno pa še do zapiskov sej mestnega in deželnega sveta, delegacije itd., ki jih je Magistrat začel izdajati leta 1861. Veliko je v njih greha nad našimi predhodniki in zoper našo preteklost.'' Ob 20 poglavjih, ki so sestavljala nadaljevanja v Zalivu, sta v knjigi še dva dodatka, in sicer Tri poročila v zvezi z razpustom Okoličanskega bataljona in Razmišljanja o tržaških zgodovinarjih. Uvodno besedo h knjigi je napisal tržaški pisatelj in esejist Boris Pahor, ki utemeljuje zasluge tega dela in Merkujevega vestnega in plemenitega raziskovanja, ki je odlikovalo vso njegovo življenjsko pot. Josip Merku se je rodil v Trstu 20. julija 1896, mati narava ga je obdarila z globokim čutom za umetnost, še posebej za glasbo. Po odhodu v penzijo (bil je zaposlen pri Trgovinski zbornici v Trstu) se je predal raziskovanju naše narodne preteklosti, spoznanja in ugotovitve pa je objavljal v Primorskem dnevniku, jadranskem koledarju in Zalivu. Desetletne raziskave o Okoličanskem bataljonu, spise, dokumente in fotografije sta zbrala in uredila Mirel-la Urdih in Peter Merku'. Knjigo je grafično oblikoval Matej Susič. NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 9.8. DO 15.8.2002) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s RADiosflftZto frekvencami za Q0r\-IC J H ško 97.5, 91.9, 90.9 ------------ Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 9. avgusta (v studiu Anka Černič): V poletne dni: Iz zakladnice ansambla Štirih kovačev. -Svetnik tedna: sv. Dominik (8.8.).-Za prijeten konec tedna: slovenska naro-dno-zabavna in zabavna glasba. - Sobota, 10. avgusta (v studiu Jan Leo-poli): Glasba za prijeten konec tedna. - Ponedeljek, 12. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba. - Torek, 13. avgusta: (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 14. avgusta: (v studiu Danilo Čotar) Pogled v dušo in svet: Citira in bunkula v Reziji. - Izbor melodij. -Četrtek, 15.avgusta: (v studiu Niko Klanjšček) - Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE Osrednja informativna oddaja je vsak dan ob 15. uri. Med novicami so tudi take, ki jih drugi "neodvisni" mediji izpuščajo. V dokumentarni oddaji Graditelji bo v nedeljo, 1. septembra, ob 10.30 predstavljen Štefan Kocjančič. Vsak petek ob 17. uri prisluhnite politično satirični oddaji Ob petkih pospravljamo podstrešje, ki jo pripravlja Zlata Krašovec. Vsako soboto je od 16.ure do 17. ure razvedrilna oddaja z nagradnimi vprašanji, glasbenimi željami in radijskimi čestitkami. Svojo čestitko lahko brezplačno pošljete v eter, če pokličete po telefonu: 003865 6281114 ali 003865 6281113 Radio Ognjišče lahko poslušate na UKV frekvencah 107,5 - Sveta Gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). POZOR: Oddajnik na Tinjanu je po novem močnejši, tako da je slišnost na Tržaškem boljša kot prej! RADIO OGNJIŠČE ŠE VEDNO PRED NAŠIM ŠTETJEM... Še se danes v raznih slovenskih medijih uporablja znani "pred našim štetjem" za merjenje zgodovinskih časov, in to namesto po vsem civilnem svetu ustaljenem "pred" ali "po Kristusu". Pa to ne samo v Sloveniji, kjer je še dediščina prejšnjega režima, ampak tudi pri nas. V tem se "odlikuje" zlasti Radio Trst A, kjer nekateri sodelavci vztrajno uporabljajo to dikcijo. Čemu? Smo mar še vedno v objemu realnega socializma? Kakšno je pravzaprav to štetje? Pred Mohamedom? Pred kako revolucijo? Pred Kristusom ali pred Konfucijem?! Danes si Slovenija želi in si na vse kriplje prizadeva za vstop v Evropo. Ali se bo tam tudi predstavljala s kakim fantomatičnim "našim štetjem", ki ga nobena druga civilizirana država ne pozna? PEROPRASK kukiica = Ul T URA ~°vi «“■'iT" DRAGOCENA LIKOVNA RAZSTAVA V TRENTU OB 110-LETMCI SMRTI ALPSKA GOTIKA 1350-1450 MATIJA MAJAR-ZILJSKI PREJELI SMO SLOVENCI IN SLOVENCI PO SVETU <2) piše JANEZ POŠTRAK Manjšinska problematika se tako na avstrijskem Koroškem kot v Furlaniji - Julijski krajini (FJk) še kar zaostruje (po neki čudni logiki pa je povsem prezrta "topografija" pri porab-skih Slovencih, čeprav tam tako rekoč sploh ni dvojezičnih napisov). Prevlada ene od političnih strank (v odnosu do topografije pa se dosti ne ločijo niti koroški SPO in OVP, ne v FJk ber-'usconijevci, bossijevci ali finnijevci) je seveda rezultat "demokratičnega" fnišljenja večine večinskega naroda v deželi/državi. Čeprav se tako Avstrija kot tudi Italija upravičeno ponašata z dolgoletnim demokratičnim - predstavniškim sistemom, in sta obe ča-nici EU, v odnosu do manjšin pa vsakovrstnih, zlasti zgodovinskih predsodkov nikakor ne zmoreta preseči. Stanje se toliko bolj zaostruje prav za-radi trenutnih desno usmerjenih in prihodu na škofovsko mesto leta 1391, poklical na svoj dvor škof Jurij Liechtensteinski. Sploh je lik tega škofa, ki je odigral tudi določeno politično vlogo v tem prostoru, zelo zanimiv. Kmalu se je sicer zameril Habsburžanom, ki so ga podpirali in predlagali za škofa v Trentu, ker je ubiral pota avtonomnega upravljanja mesta, zameril pa se je tudi svojim meščanom 'n ostalim škofljanom, ker je močno povišal dajatve, tudi da bi uresničil svoje velike načrte, ki naj bi utrdile ugled Trenta, ne le s ponovnim prido- ročljiv, ne le zaradi vsega lepega, kar na njej vidimo, ampak tudi zaradi kulturnega sporočila, ki ga posredno izzove, saj nam jasno potrjuje, da so bile dežele vzdolž Alp važen prehodni prostor, kjer so se križali kulturni in umetniški tokovi, ki so prihajali iz Toskane, Lombardije in Veneta, francoskih in nemških dežel ter se prepletali s češkimi in štajerskimi vplivi ter-zakaj ne - tudi z močnim sporočilnim nabojem kakega Gian Paola Thannerja in Jerneja iz Loke, ki sta delala po naših krajih. ■MT Na zadnji julijski dan pred 110 leti je v Pragi, star 83 let, umrl Matija Majar-Ziljski. Umrl je velikan ideje slovenske državnosti in politične misli in odločen zagovornik slovanske vzajemnosti, ne panslavizma, ampak ideje, da se morajo slovanski narodi enakopravno povezati, če se hočejo uspešno upirati pritisku nemštva. V tem smislu se je ukvarjal tudi z jezikoslovjem in ustvaril nekakšen slovanski skupni jezik, ki ga je sestavil iz jezikovnih prvin različnih slovanskih jezikov. Bil je predvsem duhovnik, a tudi marljiv zbiratelj ljudskega blaga. Med drugim je obiskal tudi Goriško in Kras ter zabeležil več ljudskih pesmi in zagovorov, ki jih je objavil tudi Štrekelj. Ukvarjal seje tudi s časnikarstvom in zgodovinopisjem. Umrl je osamljen v prostovoljnem begunstvu, če smemo tako imenovati njegovo odločitev iz leta 1883, da zapusti Koroško in se umakne v Prago, kjer je med drugim tudi upal, da bo našel zdravniško pomoč za slepoto, zaradi katere ni mogel več delati. Svojo domovino pa je Mayer zapustil predvsem zaradi hudih priti-stkov in težav, ki jih je doživljal vse od leta 1848, ko je kot 39-letni kaplan v Celovcu, 29. marca znamenitega revolucionarnega leta, ki je videlo padec Metternicha, napisal in v Novicah objavil članek in poziv, s katerim na osnovi naravnega prava utemeljuje pravico, da tudi Slovenci stopijo kot "svobodni narod med druge svobodne narode - mi vsim svobodnim narodom enaki". Slovencem naj torej habsburška monarhija dovoli, da na svoji zemlji živijo po svoje, ali kot je zapisal Majar: Slovenci po slovensko. Kmalu po tem članku, ki je med bralci Novic močno odmeval, je sestavil in začel širiti peticijo s programom zedinjene Slovenije in zbirati podpise slovenskih ljudi, da so podprli to prelomno in za utrjevanje slovenske politične misli in ideje slovenski državnosti odločilno važno listino. Svojo revolucionarno zahtevo je Majar seveda osebno plačal, saj so ga zatožili škofu, ki je preveč samostojno mislečega kaplana premestil na Sv. Višarje. Tu je Majar dočakal, da so oktobra istega leta z odločnim nastopom dunajskih oblasti propadli upi, ki jih je prinesla marčna vstaja. Z izdajo oktroirane ustave marca 1849 pa je postalo jasno, da bodo različni narodi v Avstro-Ogrski le z veliko težavo lahko uveljavljali svoje zahteve. Zlasti reforma šolstva, ki je sledila v naslednjih letih, je jasno pokazala, da se osrednje in krajevne oblasti ne mislijo odpovedati sistematični politiki ponemčevanja. Za Ma-jarja, ki je svoja politična razmišljanja še objavljal v listu Slovenija, so se premestitve iz fare v faro kar sledile, dokler ni leta 1851 prišel v Gorjane v rod-i ni Ziljski dolini, lepo vasico prav blizu sedanje meje, kjer še danes napisi v cirilici pričajo o Majarjevi prisotnosti in delovanju. V dobi najhujšega Bachovega absolutizma je veliko študiral in poglabljal svoje jezikovne raziskave ter se ukvarjal z etnografijo in zbiranjem ljudskrga blaga. Veliko si je tudi dopisoval z raziskovalci od Dunaja do Prage in Rusije. Takoj po politični odjugi leta 1861 je spet začel javno nastopati in širiti svojo misel, ki naj bi utrdila slovensko nacionalno zavest in samostojnost v okviru monarhije. Desetletje od 1861 do 1870, ko ga je zadela kap, je bilo za Matija Majarja najuspešnejše. Leta 1863 je v Pragi izšel 1. del njegovega Uzaje-mnega pravopisa slavljanskega. Drugi del te slovnice je izšel leta 1865. Velik ugled pa si je pridobil z edin- stvenim podvigom, sodelovanjem na narodopisni razstavi leta 1867 v Moskvi, za katere je prispeval prikaz ohceti na Zilji. Sprva se razstave ni mislil udeležiti in je zanjo oskrbel ziljske narodne noše, poskrbel za fotoga-fije in risbe ter napisal študijo o navadah ob poroki, da bi Rusi prikaz sami postavili. Ko pa je zvedel, da škofu ni prijalo, da je bil povabljen v Moskvo in da se je škof izrazil, da bi mu sploh ne dal dopusta ter v primeru njegovega samovoljnega odhoda takoj razpisal in zasedel mesto v Gorjanah, je uporni duh odločnega Ziljana posegel in ga spravil na pot v Moskvo, kjer je s svojim nastopom naravnost zablestel. Po povratku se je sicer moral zagovarjati pred sodiščem, a ker je bil povabljen in ker je šlo za strokovni nastop, pot v Moskvo ni imela hujših posledic. Po kapi leta 1870 seje odpovedal župniji in se umaknil v zasebno življenje. Udeleževal se je narodnih taborov in v letih 1873-75 izdajal časnik Slavljan, s katerim je širil svoje vseslovanske ideje. Živel je zelo skromno, saj je bil dolgo brez pokojnine in se je ukvarjal z raziskavo o življenju in delu svetih bratov Cirila in Metoda. Bolan in ošibljen je hitro izgubljal vid, kar pa ga ni potrlo, saj je bil po pričevanju sodobnikov prepričan, da bo ozdravel in še lahko pisal in delal. A usoda je bila drugačna. Odšel je v Prago, kjer je zadnjih devet let svojega življenja preživel zaradi težav z vidom v vedno zatern-Ijenih prostorih. V spomin na tega velikega Slovenca bodo na Olšanskem pokopališču v Pragi uredili njegov grob. Našel ga je uslužbenec slovenske ambasade v Pragi, Matjaž Puc. Pravzaprav bodo uredili novo spominsko obeležje v neposredni bližini mesta, kjer je bil Majar pokopan. Spominsko obeležje bodo odkrili in blagoslovili v prvih oktobrskih dneh in za to priložnost Krščanska kulturna zveza iz Celovca prireja kulturno potovanje v Prago, da bi se slovesnosti udeležili tudi sedanji Majarjevi rojaki in se tako poklonili temu vsestransko velikemu duhu. 1 MT nacionalistično okrepljenih vladnih koalicij, ki obseg mednarodnopravno priznanih pravic nenehno blokirata, posredno pa tako tudi izsiljujeta Slovenijo, ki je pod pretvezo čimprejšnjega vstopa v EU še vedno pripravljena marsikdaj in o marsičem preveč zamižati in tako pozabiti tudi na dejanske interesa slovenstva. Ne protestira, ne zahteva izvrševanja upravičenih zahtev, jih v nekem čudnem strahospoštovanju ne upa internacionalizirati... Naj gre za diplomatska posredovanja glede podpore sklepu avstrijskega ustavnega sodišča in zahtev koroških Slovencev za postavitev 394 dvojezičnih tabel (po Avstrijski državni pogodbi bi jih morali celo 800) ali za ostre proteste ob očitni in javni Heiderjevi in celo Schiisslovi aroganci v tej zvezi, ali kriminalizi-ranju slovenskega Radia 2 - ki, mimogrede povedano, predvaja tudi mesečno oddajo Društva Kočevarjev - staroselcev - s strani deželnega glavarja, bodisi za doslednejši pristop, tudi s pritiski do najvišjih italijanskih oblasti, ki se dobesedno poigravajo z izvajanjem zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Subtilnejši posluh do problematike bi tudi zlahka zaznal pri obeh manjšinah specifiko - že glede na temperament germanskega oziroma romanskega okolja. Pa saj ne znamo izkoristiti niti "letališča za polete drugam", kakor je slikovito poimenoval "manjšinski potencial" predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Rudi Pavšič, ki seje tudi v slovenskem parlamentu zavzemal za tako imenovani južnotirolski vzorec v odnosu država - zamejstvo. (Z Italijo se Nemčija in Avstrija gospodarsko povezujeta le prek svoje manjšine na Južnem Tirolskem.) Pa bi bilo navsezadnje tudi za Slovenijo koristno (če se že gleda skoz oči profita), ko bi bila manjšina gospodarsko močna in neodvisna, pa toliko bolj povezovalna. Pravkar v F-Jk poteka akcija proti ukinitvi briške in kraške gorske (vinogradniške) skupnosti, hkrati pa s pomočjo pokrajinske oblasti tudi pobuda za širjenje - predvsem gospodarske dejavnosti - Čezmejne zaveze. Obisk goriškega in novogoriškega župana na slovenskem zunanjem ministrstvu za Rupla - po odzivu sodeč - ne more biti kdove kako zavezujoč. Ni čudno, pa čeprav je še tako neum-Ijivo, da se tudi zato Slovenci sosed- njih držav o svojih problemih največ in najlažje dogovorijo kar sami, saj so v svojih legitimnih zahtevah v nenehnih konfrontacijah z večinskim narodom večinoma prepuščeni samim sebi. Za razliko od zamejcev na naši zahodni meji, ki imajo čedalje večjo podporo pri levosredinskih strankah večinskega naroda, pa kakšne podpore avstrijskih strank koroški Slovenci niso deležni. Schiissel na konferenco o konsenzu ne vabi niti koordinacijskega odbora koroških Slovencev (KOKS), ki je z občinskimi svetniki obeh osrednjih slovenskih političnih organizacij, NSKS in ZSO, zastopan v večini južnokoroških občin. Ne vabi predstavnikov koroške Cerkve, ki je Slovencem naklonjena. Vabi pa Hei-matdienst. In zahteva, da mu koroški Slovenci "priznajo" celotno izpolnitev 7. člena Avstrijske državne pogodbe! In dr. Rupel pravi - resda na družabnem srečanju s Ferrari-VValnerjevo ob otprtju Salzburškega festivala - da /za/upa v uspešnost konference. Pa bi lahko kolegico opozoril na mučna pogajanja Avstrije z Italijo glede južnotirolske manjšine, pa na "Streit-beilegungserkliirung" (izjavo o ukinitvi spora) - kot v koroškem Našem tedniku in v predzadnji Družini opozarja Janko Kulmesch -, in da je država Slovenija zaščitnica slovenskih manjšin. Kaj zamejstvo naše politične elite resnično ne zanima? Kot sestavni del slovenstva namreč ni dovolj zastopano niti v naši družbeni zavesti (niti v medijih). Mislijo morda - tako rekoč po žrebu izbrani gimnazijci in študentje-slovenski predstavniki konvencije mladih EU bolj resno o tej problematiki? Dosegli so namreč, da se v pripravljajoči ustavni dokument Evropske unije vključijo tudi pravice manjšin ter etičnih in jezikovnih manjšin. Navsezadnje smo celo za lipicance, kot avtohtono slovensko pasmo konj, bolj občutljivi: če že ne država, pa se ob radodarni podpori medijev vsaj civilna družba še kako zavzema zanje (in prav je tako). Kakor da Slovenci, pa naj že kjer koli živimo, in ne da bi se šli neko buditeljsko romantiko, nismo narodna celota - celo nacija. V bližnji evropski integraciji bomo - kot kaže in nas na to opozarjajo zamejci sami - za marsikatere, gotovo pa za naši največji sosedi, tako ali tako ena sama majcena "manjšina". '■ KONEC Sredi julija so od-prli v Trentu, v grajski palači del Buon-consiglio, starodavnem sedežu škofov v tem mestu, razstavo, ki nosi jasen, za nas zelo zanimiv naslov: Alpska gotika 1350-1450 in ki nekako po-trjuje tezo slovenskega umetnostnega zgodovinarja Steleta, da je mogoče govoriti o enotnem alpskem prostoru, ko govorimo o gotiki, kot to velja za nekatera druga zemljepisna okolja, ko npr. obravnavamo enotno pojav sien-ske ali burgundske gotike. Izbira Trenta ni slučajna, saj je prav v "Orlovskem stolpu" omenjenega gradu v tem mestu ohranjena izredno zanimiva poslikava, ki ponazarja mesece v letu. Delo pripisujejo neznanemu slikarju češke šole, ki ga je bil, kmalu po svojem bivanjem svetnih posestev, ki jih je škofija izgubila, ampak tudi z gradnjo novih cerkva in palač ter njihovim krašenjem, kar naj bi dalo nov ugled mestu in seveda škofu. Razstava sama, ki bo odprta do 20. oktobra, omogoča torej ogled omenjenega "koledarja" in svetih podob, kipov in kodeksov, svetih predmetov za liturgično uporabo in relikvari-jev ter dragocenih in zelo redkih vezenin, zlasti mašnih plaščev. Pri tem je Enri-co Castelnuovo, ki je skrbel za strokovno koordinacijo razstave, poskrbel, da so na gradu v Trentu predstavljena dela, ki prihajajo iz raznih krajev celotnega alpskega loka, od Piemonta mimo doline Aoste in Tirola do avstrijskih alpskih dežel in Slovenije. Ogled razstave je vsekakor zelo pripo- 7 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 8 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 FOTO KROMA DEVIN-NABREŽINA / NIZ POLETNIH POBUD V AVGUSTU PESTRO POLETJE 2002 NA OBISKU PRI ŽUPNIKU TONETU BEDENČIČU REPENTABOR BO KLJUB VSEMU OBHAJAL SVOJ PRAZNIK S koncertom Godbenega društva Nabrežina v Devinu se je v četrtek, 1. avgusta, pričela celomesečna poletna ponudba kulturnih, športnih in razvedrilnih pobud v sklopu niza Devin-Nabrežina - Poletje 2002, ki ga prireja devinsko-nabre-žinska občinska uprava pod pokroviteljstvom dežele Furla-nije-Julijske krajine, pokrajine Trst, turistične ustanove AIAT in fundacije tržaške hranilnice CRT in ki je posvečen združenju AGMEN. Devinsko-nabrežinski občinski upravitelji so v sodelovanju s krajevnimi društvi, ustanovami in organizacijami poskrbeli za bogat spored raznovrstnih pobud za vse okuse in vse starostne stopnje, pri čemer so po njihovih besedah skušali zajeti celoten občinski teritorij. Čeprav se bo večina prireditev namreč odvijala v obalnem pasu občine s posebnim ozirom na Sesljanski zaliv (pri čemer je župan Giorgio Ret še enkrat zagotovil občinsko prisotnost v zalivu in možnost, da bodo ljudje kljub pre-ureditvenim delom lahko še vedno zahajali tja), pa ne bodo manjkale manifestacije, ki se bodo dotikale bolj notranjosti občinskega teritorija. Tako se bodo zvrstile v glavnem prireditve kulturnega, športnega in zabavnega značaja. Naj jih pri tem omenimo nekaj: predstavitev zgibanke Od jam do gradišč (8. t.m. ob 19. uri v občinski knjižnici v Nabrežini), predstavitev vodnika Učna pot Nabrežina (16. t.m. ob 19. uri vedno tam), razstava kiparjev in slikarjev iz obmejnega prostora (od 12. do 22. t.m. v Grudnovi hiši v Nabrežini - do 18. t.m. od 17. do 22. ure, od 19. do 22. t.m. pa od 18. ure do 20.30), fotografska razstava Miloša Zidariča (od 14. do 18. t.m. v občinski knjižnici v Nabrežini z urnikom od 18. do 22. ure), koncert okteta Rilke (14. t.m. ob 20.30 v cerkvi v Ribiškem naselju), vodeni obiski Pečine pod kalom (15.,17. in 24. t.m. ob 17. uri), vodeni ogledi didaktične poti Od jam do gradišč (14., 18. in 25. t.m. ob 16. uri), Veli-košmarenski ognjemet (15. t.m. ob 22.30 v Sesljanskem zalivu), ognjemet sv. Roka (16. t.m. ob 22.30 v Nabrežini), poletno odprtje občinske knjižnice v Nabrežini (13. in 20. t.m. od 9. do 12. ure), župnijski praznik sv. Roka (18. t.m. ob 20. uri v cerkvi in župnijski dvorani v Nabrežini), prodajna razstava knjig (16. in 17. t.m. od 18.30 do 21.30 v Grudnovi hiši in v občinski knjižnici v Nabrežini) idr. Na področju Caravel- prikazala svoje slike in barvane rute. 15. avgust bo posvečen izključno molitvi in romanju. Že ob 8. uri bo jutranja maša, ob 10. uri pa bo mašo daroval tržaški škof Evgen Ra-vignani. Ob 17. uri bo tradicionalno popoldansko romarsko mašo daroval župnik Beden-čič, maši pa bodo sledile pete litanije v cerkvi. Naslednji dan, 16. avgusta, praznuje repenta-brska župnija svojega zavetnika sv. Roka. Sveti maši bosta ob 10. in 19. uri, ob 21. uri pa bo koncert godbe na pihala iz Nabrežine. Od 14. do 18. avgusta bodo delovali kioski z domačimi dobrotami (v prvi vrsti z domačimi kuhanimi štruklji) in to od 18. ure dalje. Na praznik Velikega šmarna pa bodo kioski odprti po obeh velikih shodih ob 10. in 17. uri. Sicer je življenje v repenta-brski župnijski skupnosti zelo živahno. Kot nam je povedal g. Bedenčič, bo 1. septembra mladina šla na počitniški tabor v vas Sočo na Bovškem, starejši pa so pred časom že bili na izletu v Španiji. Čez nekaj mesecev bodo obnavljali zvonove: dodali bodo četrti zvon in prenovili sistem zvonjenja. V župniji se redno poučuje verouk ter delujeta tako otroški kot cerkveni zbor. Skratka, občutek za skupnost je še živ, česar je župnik g. Bedenčič izredno vesel. Če namreč obstaja občutek za skupnost, so ljudje pripravljeni tudi dati nekaj svojega, da Repentabor ponudi obiskovalcem tako duhovno kot materialno hrano. ČETRTI STEG SZSO TRST VABI NA SVETE VIŠARJE Skupnost voditeljev stega Trst 4 organizira dvodnevno srečanje v sklopu praznovanj ob 50-letni-ci slovenskega skavtizma v zamejstvu in 80-letnici skavtizma na Slovenskem. Srečanje za nekdanje in sedanje skavte 4. in bivšega 5. tržaškega stega se bo začelo v soboto, 24. avgusta. Zbiranje bo v popolnem kroju ob 18. uri pred telovadnico v Žabnicah. Vsak mora imeti s seboj spalno vrečo in hrano. Sobotni večer bo namenjen spoznavanju, obujanju spominov v skavtskem duhu in medsebojnem pogovoru različnih generacij skavtov. S kakim glasbilom bo prav gotovo večer še prijetnejši. V nedeljo, 25. avgusta, bo odhod proti Sv. Višarjam ob 7.30 v poletnem kroju. Za starejše in druge bo možen vzpon z žičnico po znižani ceni. Glavni zbor bo za cerkvijo na Sv. Višarjah ob 11. uri. Sledila bo sv. maša, kosilo iz torbe in taborni ogenj (organizatorji prosijo, če bi vsak udeleženec prinesel s seboj poleno za taborni ogenj, da bi bil ogenj skupnega čutenja čimbolj visok). Zaključek je predviden okoli 16.30. Zbiranje bo v soboto na tržaški železniški postaji ob 13.45, vlak namreč odpotuje ob 14.06. Vrnitev pa bo v nedeljo zvečer s posebnim avtobusom ob 22.00. Prijave sprejema do 15. avgusta Franc Biancuzzi (040 571389 ali 335 5438792). IVAN ŽERJAL MARKO FINK ZA JERNEJEVO NA OPČINAH Openski župnijski svet si že nekaj let prizadeva, da bi ovrednotil praznik vaškega zavetnika sv. Jerneja. Letos bo na vrsti prava poslastica, koncert znanega pevca Marka Finka, ki ga bo na orgle spremljal mojster Tone Potočnik. Marka Finka skoraj ni treba predstavljati. Izhaja iz znane družine Fink, ki je najprej v Sloveniji, potem v Argentini dala slovenskemu glasbenemu svetu cel kup znanih pevcev. Fink je bil proti koncu letošnje sezone gost večera v DSI in takrat je o svoji karieri razkril marsikatero zanimivost. Recimo to, da je z blestečo kariero univerzitetnega profesorja pred sabo nenadoma zadal svojemu življenju (in svoji mladi družini) temeljit preobrat, se odločil za pevsko kariero, zapustil Argentino in začel novo življenje v Evropi. In je uspel! Zdaj velja za enega najlepših slovenskih bas-baritonov, njegova izvajanja se odlikujejo po tehnični preciznosti in po toplini izvaja-nja. To ga je pripeljalo v najbolj prestižne svetovne operne hiše. Vendar sam pravi, da je zanj edina domovina Slovenija. In kadar mu kje predlagajo, da bi nastopil v prid kakega višjega cilja ali v dobrodelne namene, se mu ne zdi zamalo peti v skromnejšem okolju, v cerkvi ali manjši dvorani. Tako je dal tudi nam priložnost, da v petek, 23. avgusta, ob 20.30 prisluhnemo njegovemu koncertu v openski farni cerkvi. lučka susič le v Sesljanskem zalivu bodo na sporedu številni plesi, modni defileji in deželni finale za Miss Italia Moda MareTriumph, v zalivu in na nogometnem igrišču v Vižovljah bodo tudi regate in nogometni turnir za Pokal Sesljanskega zaliva, 16. t.m. pa bo v občinski knjižnici v Nabrežini animacija za otroke ob 18. uri. Od 15. do 18. t.m. bo na športnem igrišču ŠD Sokol v Nabrežini potekal Šport-no-kulturni praznik ob sv. Roku. Niz poletnih pobud Devin-Nabrežina - Poletje 2002 se bo zaključil 30. t.m. z nogometno tekmo med občinskimi upravami Devina-Nabrežine, Zgonika in Repentabra ter upravama tržaške pokrajine in občine. Celomesečni niz prireditev, poudarjajo občinski upravitelji, je sad skupinskega dela in sodelovanja. Nanj bo opozar-i jala tudi dvojezična zgibanka, | ki so jo tiskali v 8.000 izvodih in ki vsebuje celoten spored | prireditev. POLETNI CENTER SE JE ZAKLJUČIL V PETEK, 2. AVGUSTA POLETNO VESELJE PRILETI S "PIKAPOLONICO" Bliža se Veliki šmaren: ob tem velikem Marijinem prazniku se je vsako leto veliko romarjev od blizu in daleč podalo na Repentabor, kjer so prejeli obilo duhovne in zemeljske hrane. Marsikdo pa se sprašuje, kako bo letos. Kot je znano, so v maju in juniju kamnite skr-le, ki so pokrivale streho starodavne romarske cerkve na utrjenem griču, zdrsele in treščile na tla. Požrtvovalni domačini so pod vodstvom župnika Toneta Bedenčiča poskrbeli za prvo pomoč, ker je voda (bilo je obdobje hudih nalivov) že začela pronicati v cerkev ter kvariti strop in zidove. Osnovo strehe, ki seje ohranila, so s pomočjo podjetja prekrili z asfaltom in dali nove žlebove, sicer pa je v času poldrugega meseca kar šestkrat prišlo okoli deset ljudi, ki so med drugim tudi očistili originalne kamnite skrle, ki so večinoma ostale nepoškodovane. Župnik Bedenčič nam ni znal podati točnega obračuna dosedanjih del, ampak meni, da je domača skupnost iz lastnega žepa dala kakih 15 milijonov starih lir. Sicer so bile že poslane prošnje za obnovo, in sicer na vodstvo spomeniškega varstva v Rim, saj je v 80. letih cerkev restavriralo ravno spomeniško varstvo. Napovedano je tudi 'srečanje med predstavništvom tržaške škofije in intendantom spomeniškega varstva. Kljub hudemu dogodku pa bo velikošmarensko praznovanje steklo kot običajno. Letos bo še posebej slovesno, saj na Repentabru praznujejo 490-letnico prvega uradnega dokumenta o cerkvi, 200-letnico zvonika in 25-letnico delovanja župnika Bedenčiča med repen-tabrskimi verniki. Ob priložnosti 200-letnice zvonika bo na voljo dvojezični poštni žig, ki ga bodo natisnili na priložnostne razglednice na praznik Velikega šmarna od 16. do 22. ure. Če pa podrobneje pogledamo spored letošnjih velikošma- renskih praznovanj na Repentabru, naj povemo, da se bodo ta začela že na predvečer praznika, se pravi v sredo, 14. t.m., ko bo ob 21.15 v domači cerkvi koncert skupine Viozzi Guitar Duo (prireditev spada v sklop koncertne pobude Med zvoki krajev, prireja pa jo župnija v sodelovanju z repentabrsko občino). Isti večer bo ob 20. uri otvoritev razstave, kjer bosta Mitja Zonta in Silvana Guštin Pikapolonica je odletela. Zapustila je pettedenski poletni center v Bazovici in obljubila vsem malčkom, da se bo spet vrnila čez leto dni in jih naučila kar največ novih in zanimivih stvari. Z njimi je bila že četrtič. Od 1. julija do 2. avgusta (na sliki je zaključna prireditev) jim je polnila tedne s temeljito pripravljenim programom ter jih iz dneva v dan presenečala z originalnimi, zabavnimi in obenem tudi vzgojnimi izkušnjami. Lepota našega Krasa in zelo pripravna nastanitev v bazovskem otroškem vrtcu sta lepo okvirila program, ki je bil še posebno pozoren do naravne in kulturne dediščine naših krajev. Poletni center Pikapolonica je v sodelovanju s Slovensko prosveto priredil Študijski center Melanie Klein, ki je nastal ob koncu prejšnjega leta in nudi službo klinične pedagogike za otroke in odrasle. Sedež ima v ul. Donizetti v Trstu (v letošnjem letu so na Tržaškem in Goriškem stekli prvi tečaji za boljše psiho-fizično počutje). Da Študijski center stremi po visoki strokovni ravni (vodi ga dr. Francesca Simoni), je dokazalo tudi poletno središče s primernim programom, ki je sledil potrebam dveh starostnih skupin (v prvi so bili otroci od 2. do 6. leta, v drugi pa od 7. do 13. leta). Kakovost ponudbe je torej največji razpoznavni znak poletnega središča Pikapolonica. Ali je pečen kruh?, Kamen: kako ga oblikujemo in katere so njegove skrivnosti, Od zrna v skodelico: kako pridobimo kavo, V čudežnem svetu pravljic, Šport in zabava, Na dnu morja so le nekateri tedenski tematski okviri, ki so jih izoblikovale vzgojiteljice Alenka, Francesca (koordinatorka), Katja, Martina, Maria in Sara. Program, ki je vključeval mnoge poučne izlete, so v vrtcu popestrili velik peskovnik, bazeni, raznovrstne igrače, pa likovne, glasbene, igralske, motorične, plesne in jezikovne (center je namreč dvojezični) I delavnice. Organizatorji se zahvaljujejo i Slovenski prosveti za pokroviteljstvo in ZSŠDI za sodelovanje in strokovne nasvete dr. Martina Maverja, umetniku Paolu Hrovatinu za poučen ogled laborato-! rija, bazovski Pekarni Marc (ul. i Kosovel) za pomoč pri kuhar-i skem dnevu, umetnici gline Gabrielli Ozbič iz Boršta in dr. Kristini Djinovič Carugo za ogled Sinhrotrona. — ■ MR TRŽAŠKA KRONIKA TUDI SLOVENCI POČASTILI STOLETNICO PROGE mamm URA MOLITVE za duhovne poklice, mladino in družine bo v Barkovljah v ponedeljek, 12. avgusta, ob 18.30. Toplo vabljeni! DRUŠTVO FINŽGARJEV dom in Župnija sv. Jerneja z Opčin vabita v okviru praznovanj zavetnika sv. Jerneja na Večer sakralne glasbe z bas-barito-nom Markom Finkom in organistom Tonetom Potočnikom v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah v petek, 23. avgusta, ob 20.30. Vljudno vabljeni! DUHOVNE VAJE za žene in dekleta bodo tudi letos v Domu blagrov nad Trstom od ponedeljka, 19., do srede, 21. avgusta. Vodil jih bo lazarist g. Vinko Klančar z Mirenskega Grada. Število sob v Domu je omejeno, zato je treba pohiteti s prijavami. Te sprejema gospa Norma Jež, telefonska številka 040 299409. DUHOVNE VAJE za duhovnike bodo v Trstu (Dom blagrov - Le Beatitudini) od 26. avgusta zjutraj do 28. avgusta popoldne. Vodil jih bo jezuit pater Franc Cerar. Prijave in pojasnila dobite na elektronski pošti: voncina@iol.it ali na mobitelu 347 2414254. DAROVI ZA NOVI GLAS: v spomin na drago pok. Marto Požar daruje Imelda Žerjal 15 evrov. ZA CERKVENI pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu v spomin na Marto Požar darujeta Zinka in Darko Cerkvenik 300 evrov. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v hvaležen in trajen spomin na našo drago Marto Požar darujeta Mirijana in Nino 50 evrov; v spomin na Marto Požar darujejo: Marija Bizjak 25 evrov, Julka Štrancar 25 evrov, Darinka Živec 20 evrov ter Mario Sušelj in mama 50 evrov. Ob smrti dolgoletne pevke in svetoivanske kulturne delavke Marte Požar se njenemu spominu s hvaležnostjo klanja Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Slovenska župnijska skupnost in cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana se spoštljivo klanjata spominu na svojo dolgoletno članico in nesebično delavko MARTO POŽAR ter izražata Zinki, Darku in ostalim sorodnikom globoko in občuteno sožalje. PRAZNIK SV. ROKA V NABREŽINI V nedeljo, 18. avgusta: ob 9.30: slovesna maša (daroval jo bo novomašnik Samo Babnik) z evharistično procesijo po vasi (godba, petje, narodne noše, skavti, pritrkovanje) s trojnim blagoslovom pred cerkvijo in nato zakuska-družabnost. Zvečer ob 19.30: slovesne večernice. Ob 20. uri: prireditev pred župniščem: nonet Akord iz Podgore, ki ga vodi Mirko Špacapan, harmonikarji, srečolov za cerkev. Nadaljevanje šagre na igrišču ŠD Sokol po 21. uri. Vabljeni! dra Sluge vodil Armando Šker-lavaj. Etnologinja Martina Repinc se je v posegu zaustavila predvsem ob zgodovinskih in družbenih novostih, ki jih je prinesel tramvaj na Opčine. Po tračnicah ni tekla le skupina Potnikov, z njimi so se vozili tudi novi življenjski pogoji, novi izzivi za vsakdan, nove in bolj znosne ekonomske razmere in veliko zanimivosti, ki so Popestrile vaško življenje. Tramvaj je odprl pot spremembam. Povezava z mestom, ki je takrat blestelo v slovesu svetovnih trgovinskih poti, je zarezala v življenje Krasa. "Čas za O-Pence, pa tudi Banovce, Ferlu-§ovce in prebivalce vseh okoliških vasi, se je odtlej začel drugače vrteti. Resnično so z novo povezavo z mestom zaceli drugače gledati na čas in Možnosti, ki jih je s seboj Prinašalo novo stoletje: stoletje tehnike, velikega napredka in dotlej nepojmljivih sprememb." Opčine so takrat stopile v nov čas s skoraj tisoč Petsto prebivalci (po ljudskem štetju iz leta 1900 jih je bilo 1-442), ki so se pretežno ukva-riali s kmetovanjem in živino-rejo (bilo je kakih 800 glav živine). že približno petdeset let so lfnele takrat Opčine železniško Ppstajo, cestne povezave so “'•e za tedanje razmere izredno dobre, tako da je tramvaj Pripeljal še zadnji, a odločujoči kanček napredka. "Openski Jiser" je ponudil dragoceno Priložnost zaposlitve in izboljšanja življenjskih pogojev z do|činah zmanjšuje oz. krši ra-Ven zaščite, ki je bila zakoliče-na s Posebnim statutom londonske Spomenice o soglasju *1954) ter naknadno s podpisom in ratifikacijo Osimskega sporazuma (1975) postala sestavni del notranjega prava obeh držav. PREJELI SMO Sklicevanje avtorjev tega nasilnega dejanja na določbe novosprejetega globalnega zaščitnega zakona, ki naj bi po njihovem mnenju javno sankcionirale to njihovo početje, je v pravi posmeh ne samo italijanskemu pravnemu redu, ampak tudi samemu zaščitnemu zakonu, saj ga s tem oblasti zlorabljajo za zmanjševanje ravni zaščite, ne pa za njeno dograjevanje. Zato vas pozivamo, da najostreje obsodite to dejanje in da z vsemi razpoložljivimi sredstvi, vključno mednarodnimi, zavarujete doseženo raven zaščite naših rojakov v Italiji. S spoštovanjem! ZA DRUŠTVO ZA NEGOVANJE RODOLJUBNIH TRADICIJ TICR PRIMORSKE: CIRIL PELICON IN KARLO KOCJANČIČ TER ZA MNENJSKO GIBANJE ZA SLOVENSKO ISTRO: MILAN GREGORIČ IN LUCIJAN PELICON ODPRTO PISMO PREDSEDNIKU MILANU KUČANU Spoštovani gospod predsednik! Iz dnevnega tiska smo bili seznanjeni, da ste ob priložnosti zadnjega srečanja s predsednikom Italije Ciampijem obravnavali tudi pobudo, da bi se na simbolnih krajih skupaj poklonila žrtvam nasilja iz druge svetovne vojne ter da bodo vajini sodelavci preučili, katere točke bi imele najmočnejše simbolno sporočilo. Ob tej priložnosti vam želimo posredovati sledeča naša stališča. Spodobilo bi se, da bi več kot pol stoletja po končani vojni obe državi zmogli, po vzoru nemško-češke sprave, zavezujoče in globlje spravno dejanje, ki bi ga nadgradili na u-gotovitve poročila mešane zgo- dovinske komisije, ki sta jo državi s tem namenom tudi oblikova- li. Menimo, da je Slovenija zrela za tako spravno dejanje in bi ga kazalo predlagati sosednji republiki. V kolikor pa bi ugotovili, da na italijanski strani za kaj takega še niso dozoreli pogoji ter bi se potem omejili zgolj na poklonitev žrtvam nasilja na posameznih simbolnih mestih, vas želimo opozoriti na sledeče okoliščine. Mislimo, da bi eno prvih takih simbolnih mest moral biti tudi spomenik štirim žrtvam na bazovski gmajni, vendar s tem, da Italija pred tem tudi de iure razveljavi proces, na katerem jih je posebno fašistično sodišče obsodilo na smrt. Oni so namreč v sodnih aktih še vedno evidentirani kot teroristi, kljub temu da je italijanska Republika že davno proglasila obsodbe posebnih sodišč za nične. Enako vas želimo opozoriti na nekaj okoliščin ok- mM rtiHsac rog spomenika žrtvam fojb, prav tako na bazovski gmajni, ki bi ga druga stran utegnila predlagati kot mesto spomina. Po številnih ugotovitvah iz preteklosti naj bi v tem breznu ne bilo no- benih posebnih italijanskih žrtev ter je bila postavitev tega spomenika ter njegova proglasitev za nacionalni spomenik politično izsiljena ter žali čustva okoliškega slovenskega prebivalstva. Slednji so namreč že ničkoliko-krat predlagali italijanskim oblastem odprtje brezna in preverjanje njegove vsebine, vendar se nihče ni zmenil za to. S tem ne želimo zanikati zločinov fojb, vendar ne bi smeli dovoliti, da bi se s simbolno spravo legitimiralo dejanje, ki sloni na nepreverjenih zgodovinskih dejstvih ali celo potvorbah. Taka sprava bi ne dosegla svojega učinka, ampak bi, nasprotno, izzvala revolt prizadetih prebivalcev. ZA DRUŠTVO ZA NEGOVANJE RODOLJUBNIH TRADICIJ TICR PRIMORSKE: CIRIL PELICON IN KARLO KOCJANČIČ TER ZA MNENJSKO GIBANJE ZA SLOVENSKO ISTRO: MILAN GREGORIČ IN LUCIJAN PELICON 16 ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2002 AKTUALNO VERSKI, POLITIČNI ALI KULTURNI SPOPAD? RELIGIJA PO ENAJSTEM SEPTEMBRU 2001 Časopisi prinašajo zanimive novice o zasliševanjih, ki se vrstijo v ameriškem kongresu glede krivde, ki naj bi jo imele obveščevalne službe, ker niso preprečile napada 11. septembra 2001. Ni najvažnejši problem delo obveščevalnih služb; mnogo važnejši problem je, komu se lahko naprti krivda za to dejanje. Ali se je svet znova razdelil? Analitiki in komentatorji pogosto povezujejo morebitne storilce z njihovo versko pripadnostjo in tako ves dogodek še bolj zapletejo. Zastavlja se vprašanje: "Kakšno vlogo ima pri 11. septembru 2001 religija?" General Phi-lippe Morillon nam izpove svoje izkustvo, ki ga je doživel v Bosni leta 1992. Ta meni, da se po padcu komunizma v tej deželi ni odvijal verski, ampak politični in tudi kulturni spopad, ki je bil v bistvu spopad identitete. Čeprav se danes zelo poudarja globalizacija, kljub temu identiteta še vedno ostaja vrednota. Današnje populacije se prepoznajo prav po identiteti, ker hočejo vedeti, kdo so, kaj so in po čem se razlikujejo od drugih. General Philippe Morillon tudi poudarja važnost medverskega dialoga, pri katerem se uveljavljata univerzalni vrednoti, to sta spoštovanje človekovega življenja in mir na svetu. To dvoje pa lahko doseže svet samo z ljubeznijo! "Ali se je v dobi televizije in potrošništva, brezposelnosti in vseh oblik zavarovanj še potrebno obračati k religiji?" se sprašuje general. "Nebo, dodaja general, se vedno znova vrača na zemljo, vpleta v politiko, socialo in mednarodne odnose, istočasno pa tudi pretresa njihove načrte". Ob tem spoznamo vsaj tri pomembne razsežnosti: 1. Vzpon islama kot politične moči je zadnja desetletja močno spremenil odnos med religijo in politiko. To se opaža v Iranu, Libiji, Afganistanu in še kje. Nastala je nova mednarodna danost, z novimi kriteriji in zametki novih nasprotovanj kot tudi z gradnjo novih barikad, ki bodo tako masivne in trdne, kot je bil berlinski zid. O tem se lahko prepričamo na severnem Irskem, pa tudi v Bosni. 2. V dobi brez splošne etike in v času propadlih ideologij se religija krepi kot prostor smisla. Ta prostor smisla postane človeku zadnje zatočišče pred družbo in tudi politiko, če ga leta zatira. 3. Dnevno smo priče medijskemu vzbujanju strahu in konfliktov. Če kaka religija vzbuja strah, je ta detonator, saj je prav religija človekovemu srcu najbližja, zato se z lahkoto uporablja za zastraševanje. Neko religijsko stanje ali sporočilo je del kulture, ki tudi samo predpisuje identiteto nekega naroda in istočasno določa njegovo politiko. Važno je spoznanje, da v geopolitičnih vprašanjih niso več odločilni samo gospodarski ali vojaški, ampak tudi kulturni in verski dejavniki. Ob koncu hladne vojne je na svetu zavladala neka multipo-larnost, kije pod okriljem ameriške nadvlade. V religiozne spore se vedno bolj vmešavajo nacionalna in kulturna nasprotja, pri katerih ima religija vedno večji pomen. Zato se religija mora upoštevati kot poseben dejavnik v politični analizi pa tudi kot prvina geopolitične konstelacije. Religija si prizadeva za mir samo tedaj, ko vrednoti in spoštuje človekove pravice. Postaja pa dejavnik vojne, ki pozablja na svoj izvor (ali izvore), zanika svobodo, zavrača razlike in predvsem išče oblast. Religije ne govorijo samo o človekovem odnosu do Boga ali onstrastvu, temveč urejajo tudi odnose in življenje med ljudmi in celo določajo organizacijo določenim družbam. Integrali- stični model religije gospoduje političnemu življenju, v sekula-riziranem modelu pa politika ohranja svojo avtonomijo, ne da bi posegala na versko področje in ne da bi bila od njega odvisna. Ko se neko ljudstvo (narod, pleme) želi uveljaviti, mora najprej imeti svojo avtonomijo in neodvisnost. Tako se oblikuje narodna identiteta z izvorom dostojanstva naroda in posameznika na temelju svobode in kolektivne odgovornosti. Religije ostajajo del nekega ljudstva ali naroda. Obenem ostajajo eden od činiteljev pripadnosti ali eno od gibal individualnega in kolektivnega življenja. "Nacije ne konstituirajo samo pravni državni sistem, ozemlje ali vlada, ampak predvsem ljudstvo, ki si deli določene vrednote, dediščino, rodove, jezik in velikokrat tudi vero," meni general Morillon. AK DUHOVNI KROG Kotje pozornejšemu bralcu bilo že tedaj jasno, so med tedanjimi uredniki in sodelavci obstajale razlike, ki pa vendar niso bile ovira za sodelovanje pri skupnem projektu. Ob 20-letnici revije pa so se javnosti razkrile razlike, ki danes menda ne dovoljujejo več objavljanja vsem v reviji. Če poenostavim, gre za razlike med Hribarjevima na eni strani in vami ter Jančarjem, Šeligom, Urbančičem, Snojem in morda še kom na drugi. Tudi v javnosti pa je znano, da razlike občasno blažite vi. Razlike med nami tako v nazorskem kot v estetskem pogledu obstajajo že vseskozi. To je neogibno, saj je revija živ organizem in nikoli ni bila kakršenkoli monolit istomišljenikov, ampak notranje razgibana tvorba različno mislečih, ki interesno sodelujejo, zato tudi ni prihajalo do medsebojnih blokad ali delitev na ene in druge, čeprav Spomenka Hribar v svojem jubilejnem prispevku v že omenjeni zadnji številki Ampaka, kjer govori tudi o vzroku za Hribarjev izstop iz uredništva Nove revije, zatrjuje, da se dogaja tudi to. Dejstvo pa je, da Hribar še naprej s svojimi filozofskimi spisi sodeluje v reviji, v Ampaku pa je objavil tudi jubilejni prispevek ob 70-letnici Jožeta Pučnika, ki je, kot navaja v svoji izstopni izjavi, povzročil, da se je umaknil iz uredništva. Kar pa je zame najpomembnejše, je to, da imam kot glavni urednik Nove revije in tudi same založbe Nova revija pred očmi celoto, v kateri je mesečnik njen sestavni del in bo prav zaradi tega treba v prihodnje konstelativ-no še bolj izostriti koncept revije in ga prilagoditi novim pogojem ter ji dodeliti tisto kulturno vlogo, ki se je z nastopom Ampaka - ta izhaja že dve leti - močno spremenila; še posebej pa v primerjavi s položajem, ki ga je imela v bivšem režimu kot opo-zicionalna oziroma disidentska revija. Z drugimi besedami rečeno: Nova revija se bo morala z vso razpoložljivo duhovno energijo posvetiti temu, kar nas kot svet postavlja v razpoznavnost spričo integracijskih procesov, v katerih se brišejo kulturne razlike, kar pomeni vitalno sodelovati v vsem tistem, kar Evropo edino lahko utemeljuje kot raznoliko, a vendarle skupno kulturno občestvo. Pri Novi reviji izhaja tudi mesečnik Ampak, ki je nastal iz istonaslovne priloge revije. Je eno redkih opozicijskih glasil v Sloveniji, sicer s poudarkom na kulturnih fenomenih, toda objavlja tudi politične čla nke in razprave. Kako mesečnik kot opozicijsko glasilo (lahko) danes funkcionira v demokratični družbi? Težko, kot vsako opozicional-no glasilo, ki nima ustreznega finančnega zaledja. Pri tem naj posebej poudarim, da Ampak ni politično vezan na nobeno stranko, pač pa si prizadeva z vsemi močmi zagotavljati tisti avtonomni položaj, ki pripada verodostojnemu kritičnemu mišljenju. Kot kulturno-politični magazin je Ampak, ki v svoji redakciji nima niti enega uslužbe-nega urednika, pač pa zunanje uredniške sodelavce, nedvomno zelo pomembna mesečna publikacija, saj piše o vseh aktualnih temah in pojavih, s katerimi se v slovenskem tranzicijskem času srečujemo na področju kulture, politike, gospodarstva, šolstva in tako naprej. Za moje pojme je to časopis , ki v svojem konceptualnem okviru daleč presega običajni žurnalizem, saj se loteva obravnave vseh žgočih problemov v današnjem slovenskem dogajanju na ravni, ki pripada tvornemu kritičnemu premisleku različnih avtorjev in osvetljavam, kakršne lahko, zlasti v intervjujih, prispevajo tudi neposredni udeleženci v aktualnem dogajanju - od predsednika države, vlade, parlamenta, ministrov, bančnikov, predsednikov strank ter drugih predstavnikov oblasti in političnih funkcionarjev do najrazličnejših o-sebnosti iz kulture in umetnosti. Kako gledate na kulturno in politično/nacionalno sedanjost ter aktivnost zamejskih Slovencev v današnjih razmerah? Koliko se njihovi pisci vključujejo v skupni slovenski kulturni prostor in kakšno skrb ali pozornostjim namenjata slovenska javnost in politika? Mislim, daje premalo prave volje za to z obeh strani. Najbrž pa je poglavitni vzrok za to mlahavost odnos matične države do zamejstva, ki je nad njo razočarano, saj se vse preveč šentflorjansko ukvarja sama s sabo, spred oči pa zgublja slovenski etnični prostor, ki, kot vemo, sega preko meja, kakršne si domovinski Slovenci postavljamo v svoji samoomejenosti. Kako važno je vprašanje naših kulturnih, gospodarskih, političnih in drugih povezav z zamejstvom in izseljenstvom, ni treba posebej poudarjati. Tu je s strani slovenske države storjenega zelo malo - v italijanske roke prehajajo nekdanje slovenske banke, kulturne ustanove životarijo, gledališča si mukoma iščejo svoj prostor pod soncem... Govorim na splošno, lahko pa bi vse našteto podkrepil s stvarnimi primeri, vendar bi nama to vzelo preveč prostora, saj tu ne mislim le na goriško in tržaško, ampak tudi koroško zamejsko prizorišče. O tem bo vsekakor treba obširneje spregovoriti tudi v Ampaku, v katerem že doslej ne manjkajo prispevki, ki sojih podpisali Boris Pahor, dr. Jože Pirjevec, Sergij Pahor, Karel Smol-le, Gustav Januš, Valentin Oman, Vinko Ošlak, Janez Povše in še kdo. Kako torej gledam na slovensko zamejstvo v današnjih razmerah? Bistveno je, da se poglobi in razširi sodelovanje na vseh konstitutivnih ravneh, ki nas povezujejo kot Slovence in s tem krepijo etnično odpornost zamejstva zoper iredenti-j stične apetite, ki so čedalje bolj živi in nezaustavljivi. V tem smislu je dragocen prispevek k tovrstnemu kritičnemu razpoznavanju razmerja med slovenskimi manjšinami in matične drza-ve pa tudi političnih dilem, ki jih občutijo manjšine same v sebi, program letošnje Drage. Ce se v državi Sloveniji ne bomo za-I vedali eksistenčne ogroženosti slovenskih manjšin, bomo tut i sami kaj kmalu zgodovinsko končali v lastnem zamejstvu. so zares nebesa bližja! Svete Vis a rje. Odkrijte čarobni svet, kjer se narava in duh stapljata v čudovito doživetje. Spoznajte, kako enostavno je priti semkaj, dovolj je stopiti v kabino žičnice. NOVAZICNICAVZABNICAH (CAMP0R0SS0) Ob državni cesti Vsak dan od 22. junija do IS. septembra Urnik: Delavniki 9.00 ■ 1P.15 • Prazniki 8.30 -18.IS Sobote in nedelje 1.-2., 8.-9., 15.-16. junij 21.-22., 28.-29. september 5.-6. oktober a PROMOTUR JUBILEJNA CER ROMARSKO SVETISCE SVETE VISARJE Urnik Svetih Maš: ' Delavniki 11.00- 12.00 ... , 'C'”” Nedelje in prazniki 9.15- 10.00 - 11.00 12.00-15.00 V-! 1L. •- -> yj7\. -1 ZA INFORMACIJE POKLIČITE: TEL./FAX 0428 653915 V SPILIMBERGU RAZSTAVA MOZAIKOV V poletni pripeki, ko počitniški čas kliče na morje, v hladno višavje ali na poučen izlet, postane izbira prava skušnjava, ki ji je treba na primeren način odgovoriti. Širok spekter poletne ponudbe bo do 18. avgusta bogatila tudi razstava mozaikov, ki so jih v preteklem šolskem letu izdelali učenci mozaične šole iz Spilimberga. Razstava bo v šolskih prostorih, poglobila pa se bo tudi v zgodovino umetnosti mozaika in slavne oglejske šole.