Naši dopisi. Iz Ljulbljane. (Odgovor ,,Soci" innjenemu zavezniku.) Gospod Andrej Gabršcek je dobil v svojem rovanju proti učiteljstvu zaveznika — na Kranjskem. ,,Biirjica" je huda, ker ne mara učiteljstvo drveti za njo črez drn in strn; zato se rada raaščuje nad vsakterim, kdor ne pleše tako, kakor ona piska. Z veseljem sprejme v svoj zavednemu učiteljstvu nasprotni tabor vsakega ,,zabavljača", ki ji pomaga izpodkopavati ugled in veljavo samostojno raislečih ljudskih učiteljev. V vsakem stanu je nekaj izdajavcev, ki ne morejo drugače, da delajo zgago in zdraho, kjerkoli in kadarkoli morejo. Tak izdajavec je razprostrl v 18. štev. ,,Soče" svoje umazane prste po našem listu ter vrgel karaen na urednika našemu listu. Nabrskal je ta »tovariš" proti našernu listu in uredniku cel kup obrekovanj, žaljenj in psovk, katerih vsaka je pravi ,,izbruh slepih strasti in nevednosti"; ves dopis je pa pristna slika dopisnikove nizke duše in njegovega podlega značaja. »Kakor pišeš, tak si!" ,,Soči" naš list, seveda, ne ugaja; zato pravi, da je ,,Popotnik" »mnogo boljši od nUčit. Tov." Sodba poedinca v takein slučaju ni raerodajna, posebno če ga nadvladnje strast. Tu gre sodba naročnikorn-plačniko ra in sotrudnikom, ki dajo listu podporo, ki mu torej zagotavljajo življenski obstanek. In prav tu stoji naš list na dobrih nogah; dokaz, da vendar ni tako slabo urejevan, kakor trdi nSoča", da torej ugaja naročnikom in ga ne urejajo nespretne, mlade moči! Naš urednik ima kot tak že mnogo priznalnih pisera in tudi občni zbor ,,Slovenskega učiteljskega društva" mu je opetovano izrekel za njegov trud zahvalo, priznanje in zaupnico. Ko je bil pri X. glavni sk.upščini naše ,,Zaveze" iraenovan naš urednik soglasno njenim častnim členom, so se poudarjale tudi njegove zasluge, ki si jih je pridobil kot urednik ,,Učit. Tovariša" ! In kaj poreče g. Gabršček in njegov oproda na sklep ,,Uciteljskega društva za goriški okraj", katero je na svojem občnera zboru dne 2. t. m. obsojalo pisavo nSoče", ,,Učiteljskerau Tovarišu" pa izreklo zahvalo! ,,Soči" in njenemu ,,korajžnemu petelinčku", ki vpije in zabavlja za plotora, tudi ni po volji, da ponatiskujemo učiteljstvo zadevajoče članke, dopise in notice iz ,,Slovenskega Naroda". Seveda, g. Gabrščku bi bilo gotovo ljubše, ko bi zajemali vire iz vrtoglave ,,Soče" in potem bi ponosno bil na prsi, češ, poglejte, koliko ugleda in veljave uživa MSoča" med učiteljstvom! Povemo pa lastniku MSoče" takoj, zakaj smo se zatekali v ,,Slov. Narod". Da je ta list novi šoli vedno prijazen in naklonjen, tega nara niti oraenjati ni treba in zato bi bili nehvaležni in nespametni, če bi se ogibali takega lista. Storili smo pa to tudi iz naslednjih nagibov: Nekateri naši dopisniki so pošiljali nekaj časa enake Članke in dopise nam in ,,Slov. Narodu". Da bi dotični naši vrli sotrudniki ne izgubljali po nepotrebnern časa, srao jim svetovali, da naj take članke in vesti, ki se tičejo učiteljskega gmotnega vprašanja in ugleda, pošiljajo kar naravnost MSlov. Narodu" in od tu jih potem posnametno mi. Svetovali smo pa to tudi zaradi tega, da pridejo take stvari tudi med preprosti narod in v druge kroge, katerim ne pride v roke naš list. Vsak tak članek, dopis ali notica ima tudi več veljave, če se bere v tako uglednem dnevniku kakor je ,,Slovenski Narod", ki ga čitajo in se ozirajo nanj tudi najvišji krogi. Da pa naš kot strokovni list potem ponatisne take članke, jih s tern le bolj podpre ter jim daje trajnejšo veljavo in raoč. Da taka politika ugaja učiteljstvu, je najboljši dokaz, ker inja »Slovenski Narod" vedno več šolskih in učiteljskih vesti, dopisov in člankov. Sicer ga pa ni lista, da bi bil popolnoma izviren, in tudi flSoča" se kaj rada poslužuje »škarij". Da bi pa urednik strokovnega lista, ki mora poleg tega trudapolnega dela opravljati tudi zelo vestno svojo učiteljsko službo. pisal vedno sam izvirne članke, to je pa vendar nekoliko prevelika zahteva. ,,Sočin" zaveznik naj prime najprej samega sebe za nos, naj pomisli, koliko je dolžan na naročnini našenm listu in koliko ,,Popotniku"; vpraša naj se, če je že kaj žrtvoval za učiteljske ustanove, za konvikt in sploh za učiteljsko organizacijo. Namesto da ruje in zabavlja proti lastnerau stanu v učiteljstvu nasprotnem listu, naj rajši v tem oziru stori svojo stanovsko dolžnost in prime za pero ter piše izvirne članke za naša strokovna lista! Hic Rhodus, hic salta! »Soča" bi tudi rada, kakor je videti iz tega podlega dopisa, da bi se »razkoračevali proti duhovščini in vladi" — tudi kadar niraarao povoda. Naš program je pa: braniti se proti vsakerau nasprotniku šolstva in učiteljstva, izzivati boj in po nepotrebnem napadati pa n i k o g a r. Tega programa smo se držali vedno in ternu prograrau ostanemo tudi zvesti. Kadar bomo čutili, da preti nevarnost novi šoli, za katero se bojujemo. in pa novodobnemu, svobodomiselnemu učiteljstvu, bo naš list gotovo rned prvimi, ki bo povzdignil svoj glas v varstvo šole in učiteljstva. Ce nam je pa mogoče živeti v rairu, nam je rair vedno ljubši, nego izzivanje in boj! Na besede, ki se tičejo sumničenja glede neke boljše službe — na te nizkotne, nesramne in podle besede — izrekamo »Soči" in njenemu zavezniku svoje pomilovanje. Le style c' est horame! — Kakor piš e š, t a k s i! Med slovenskirai novinarji nimamo nikogar več, ki bi pisal in sprejemal v svoje predale take podle in neosnovane dopise kakor g. A. Gabršček; zatorej, slovenski učitelji, na stražo, zakaj: «Hic niger est; hunc tu, Romane, caveto!" S Tolminskega. Ker bi bilo res škoda, da bi se poizgubile ljubeznivosti, katere je nakopičila ,,Soča" v svojih številkah in da bodo vedeli tudi naši kranjski gg. tovariši, kakšne podpornike imarao v svojem časopisju, sera zbral tukaj šopek dehtečih cvetk; šopek sicer ni popoln, a vendar kaže ,,Sočo", kakoršna je. Poslušajte: »Iz učiteljskih krogov brez konca in kraja." — ,,Nekateri dopisniki menijo, da dosežejo svoj namen z nekakirni grožnjami, s pikanjem in zbadanjem, z nekakim zelo oblastnim govorjenjem o tistih krogih, ki imajo platno in škarje v rokah." — „.... ko se poslužujejo naravnost iz trte izvitih razlogov in utemeljevanj, ki so večinoma smešna." ,,Ali raar menijo ti zabavljači, da poslanci sploh niraajo drugega posla, nego le z vprašanjem o učiteljskih plačah? Ali hočete pognati na boben zemljišča in hiše vseh naših posestnikov?!" Nadalje pravi, da že navadnim čitateljem presedajo lamentacije o našem vprašanju . . . nA prav v tem času bijejo »alarrae" nekateri učitelji, kakor da res že umirajo za lakoto. Gospoda, še nikdo ni umrl za njo v teku dolgih let."(!!) — ,,Cas bi že bil, da bi gg učitelji začeli trezneje delati in manj ropotati po časopisih." ,,Dopisniki iz učiteljskih krogov so sami ustvarili tak položaj; suvali so na desno in levo in izzvajali odpor." — ,,Ali niso te besede izbruh slepe strasti ali velikanske nevednosti?" — ,,Cudno je, da je med učitelji kratkovidnežev, ki ne umejo dosedanjega stališča naših poslancev!" — MVsi (?) goriški Slovenci so nas prav uraeli, seveda jih je rned učitelji samimi tudi nekaj, ki nočejo nas umeti (aha!), ki hočejo z glavo skozi zid." »Oni (učitelji) udrihajo na levo in desno, zavijajo resnico, da je že škandal, ter mečejo s podlimi insinuvacijami okoli sebe." — ,,Ne ve nič, govori in napada pa vendar in to o takih rnožeh, kakoršni so vsi slovenski poslanci." — »Dolženja tega dopisnika-učitelja proti nEd." in ,,S." so podlosti prve vrste." — ,,Saj niti sarni ne veste, kaj hočete." — »Nesrečno divjanje iz učiteljskih krogov je doseglo gorostasen vrhunec. Psovk, zavijanj in laži niti ne omenjamo." itd. — ,,Tako more pisati le prodana, podla duša brez iskre narodne časti." Naj zadostujejo te cvetke I Vi pa, gg. kranjski tovariši, primerjajte pisavo vaših listov, ko je šlo za izboljšanje učiteljskih plač, s pisarjenjera nSoče". Z Groriškega. (,,Sočia . . .) Gosp. urednik, živ krst ne verjame, da bi kranjska mati mogla roditi tako podlo dušo, ki bi zatnogla v svoji nesramnosti roditi dopis v ,,Soči" z dne 2. t. m. Rdečica srama obliva vsakega učitelja ob misli, da bi kranjsko učiteljstvo zaraoglo iraeti v svoji sredi Efijalta, ki bi bil zmožen pisati dopis, katerega je mogla objaviti le —MSoča" — stara klepetulja! Gospod nrednik! Mi, ki poznarao umazane razmere, smo več kot prepričani, da ni došel dopis s Kranjske, arapak da se je spočel v grešni duši urednika ,,Soče"; ne, kranjsko učiteljstvo nima takega Efijalta, pač pa ga je imelo naše goriško — v osebi bivšega — žal da — učitelja Gabrščka! Vedi, da pride dan plačila tudi zate! Na vse poštene in nepoštene načine je hotel bivši učitelj zamašiti učiteljstvu usta, da ne bi moglo zahtevati pošteno zasluženega placila. V imenu nSlogea je pisaril raznim listom, da ne bi sprejemali dopisov iz naših peres. Hvala Bogu, da se je našel še na Slovenskem pošten list, ki je ostal nam naklonjen ter objavil zlobne naklepe. Naravno je torej, da se je učiteljstvo oklenilo vrlega ,,Slovenskega Naroda" ter mu pošiljalo svoje dopise, katere je dan za dnevom priobčeval. Od začetka so se enaki dopisi in članki pošiljali tudi in celo poprej našerau ^Učitelj skemu Tovarišu". Ko pa smo opazili, da je vrli naš list celo manj važne dopise o naših zadevah iz drugih listov, posebno iz nSlovenskega Naroda", priobčeval, smo opustili prepisovanje, ampak srao s hvaležnim srcem se obrnili do velespoštovanega g. urednika, da naj blagovoli postopati tako kakor je. No, zdaj pa je prišlo plačilo — od bivšega učitelja! Poznarao gospoda urednika vrlega »Učiteljskega Tovariša" ter veino, da je pisava stare »Soče" prenizka, da bi ga mogla zadeti; vemo, da je prepošten značaj, da bi se pustil zvoditi od Gabrščka! Ob istem času, ko je zadnjo soboto zagledala stara grešnica luo sveta v slovensko-^židovski14 tiskarnici A. Gabršoka, je zborovalo »učiteljsko društvo za goriški okraj" v Gorici na kmet. šoli. V istera času je sklepalo uciteljstvo soglasno izjave proti sramotni pisavi Gabrščkove nSoče" in proti nesramnim pismom iz Gabrščkove rok e pod firmo ,,Slogea, ravno v istem času pa so se sklepale soglasno srčne zahvale in priznanja v prvi vrsti napadanima listoraa ,Slovenski Narod" in ^Učiteljski Tovariš"! Toje Gabršček slutil in zato je poslalv svet izbruh zadnje BSoče". Največja nesreča, ki je zamogla zadeti kdaj goriško uciteljstvo, je bila in ostane pač ta, da je prišel iz njegove srede — Gabršček. Da bi ga bila burja vzela prej, ko je postal učitelj! — Trpeče, zaničevano, preganjano učiteljstvo na Goriškem prosi tem potem oba lista »Slovenski Narod" in nUčiteljski Tovariš", naj vztrajata na poti, po katerem vo- dita boj za naš obstanek. Ker nimamo ne časa ne sredstev, da bi na oba lista istočasno pošiljali svojih dopisov in zagovorov, prosim lepo, da bi lista tudi v prihodnje složno in tako postopala kakor doslej. Prosimo lepo, da bi tudi ta dopis, ki ga pišemo s srono krvjo, prinesla oba. UčiMj. Iz Ribnice. (f Josip Raktelj.) Dne 8. svečna je prenebalo biti srce raoža, kateri je trud 47 letnega delovanja posvetil izomiki naroda. Zatisnil je na veke svoje trudne oči vpokojeni nadučitelj Josip Raktelj, iraejitelj zlatega križca za zasluge ter častni občan ribniški, spolnivši 74 let. Pisati nekrolog učitelju-trpinu ni nehvaležno delo. Saj je vendar vsaka stopinja, vsaka beseda pokojnikova storjena, izgovorjena v prid občanov in nikakor ne v lastno korist. Ali pokojnega prva plača 150 gld. ne podpira dovolj krepko raoje trditve? Težje je obladati prepotrebno objektivnost; a radi te ne pridera v zadrego, zakaj tu podajam životopis iz peresa blagega pokojnika samega. Rojen sem na Toplicah pri Novem Mestu dne 22. prosinca 1825, kjer so moj rajni oče Blaže Raktelj službovali kot ljudski učitelj in orgljavec okoli 6 let. Od tara so bili prestavljeni po prečast. škofijstvu v Stari trg pri Ložu s svojo pet glav broječo družino.vLožka fara je bila takrat dekanija in rajni gosp. Karol Žerovic dekan in šolski predstojnik. Ko setn dovršil 7. leto, sera zaoel hoditi v šolo k svojemu očetu; poleg tega sem pomagal raežnariti, ker so bili takrat vsi ljudski učitelji tudi cerkovniki \n orglavci. Iz Loža so bili moj rajni oee iz službenih ovirov na povelje preč. konsistorija prestavljeni v Moravče, menjaje v službi s tamoŠnjim učiteljem Praunseisom. Preseliti smo se morali v pozni jeseni v (moravško) faro, kjer je pastiroval strogi pa vneti šolski predstojnik dekan gospod Luka Jeras. Tam sem se šolal in ministriral raenda 4 leta. Ko je bil ložki učitelj Praunseis umrl (na koleri), so si vrli tamošnji možaki veliko prizadjali, da so dobili svojega Blaža Raktelja nazaj v Lož — in tukaj so služili potem kot nadučitelj in organist do svoje smrti (1. 1869.). V Ložu sem svojega očeta kot 121etni deček često nadoraestoval na koru, posebno rad sem hodil ob nedeljah in praznikih na Križno goro orglat in pet s svojo sestro Cecilijo. Star kakih 13 let sem šel leta 1838. v III. (sedaj IV. razred) v Ljubljano in potem sem obiskaval še IV. razred — tedanjo realko, in kot 16- in 171etni mladenic 1. 1842. in 1843. obiskoval pripravnico pod Jan. N. Šlakarjem. Jeseni leta 1843. sem dobil javno službo učitelja in orglavca na Toplicah pri Rudolfovem ter tam preživel veselo svoja mladeniška leta. L. 1846. meseca kimovca sem napravil konsist. preskušnjo v Ljubljani pri dežel. šol. nadzorniku kanoniku Jan. Novaku. Predskušnjo sem napravil pri preč. g. proštu Albrehtu v Novem Mestu prav dobro. L. 1848. me je preč. konzistorij imenoval učiteljem na takratni dvorazredni šoli v Ribnici; tu je služboval kot pomožni učitelj raoj predragi prijatelj in tovariš gospod Janez Klinc po odhodu Ign. Bohma. L. 1856. sera postal nadučitelj 3razredne ljudske šole v Ribnici. L. 1874. sem bil imenovan voditeljem osnovane štirirazrednice. Dne 25. vel travna 1869 rae je nj. ekselenca g. ministr za nauk in bogočastje dekretiral začasno c. kr. okrajnim šolskim nadzornikom za črnoraeljski okraj, katero službo sem do 11. listopada 1870 opravljal. Leta 1871. so me v konferenciji raoji dragi tovariši izvolili za svojega zastopnika v c. kr. okrajni šolski svet, kojo čast sem užival do 20. kimovca 1885. Leta 1877. je postal moj starejši sin Dorainik orglarski pomočnik pri slavnoznanem orglarskem mojstru gospodu Goršiču v Ljubljani. Od leta 1878., ko je bila v Ribnici dvorazredna dekliška šola ustanovljena, sern bil voditelj tudi tej šoli. L. 1883. sem prejel tretjo, in 1. 1888. četrto kvinkvenijo. L. 1880. me je c. kr. deželni šolski svet imenoval stalnim nadučiteljem. Dne 25. grudna 1886 me je izvolila slavna občina v Ribnici svojim častnim členorn ter nii podelila krasno diplomo. Dne 3. sušca 1884 rai je umrl sin Eduard, uoitelj na Robu pri Lašicah. R. I. P. Dne 27. raal. travna 1886 je postala raoja predraga hčerka Barica usmiljena sestra v ljubljanski bolnici. L. 1883. je bil nastavljen raoj sin Janez kot uoitelj v Ribnici. Dne 1. prosinca 1891 rai je bila plača zboljšana na 700 gld. Dne 11. vel. srpana 1891 sem doživel veliko veselje: Mlajši sin Leopold, bogoslovec tretjega leta, je pel novo sv. mašo pri čast. gg. Uršulinkah v Ljubljani in ravno tisto dopoldne je bila njegova sestrica, raoja preljuba hčerka Cilika (kandidatinja) preoblečena v nuno ter prejela ime: Bernardka, Marija Jožefa. — Nepozabljiv, prekrasen dan! H. B.! Celi čas svojega službovanja v Ribnici sera imel 33 kolegov uoiteljev in 9 učiteljic. Koliko mojih pridnejših šolskih otrok je postalo pozneje doktorjev, uradnikov, duhovnikov, učiteljev in učiteljic ter preraožnih krnetovavcev in obrtnikov, Vam zdaj še ne raorem povedati. — Sploh opazujem v svojih 43 letih tukajšnjega službovanja lep napredek in blagostanje, kar rai dela veselo upanje. da sem tudi jaz k temu nekaj pripomogel. — Opazujem pa tudi, da so moji bivši učenci in učenke, kakor sploh Ribničanje, pošteni, pobožni ljudje, ter se nadejam, da se bodo tudi v inolitvi spominjali svojega starega uoenika Raktelja. Bog daj, da bi bili vsi srečni in se enkrat veselo sešli gori v sv. nebesih! Na raoje prošnjo z dne 25. vel. srpana 1891 za urairovljenje mi je visoki c. kr. deželni šolski svet nakazal 960 gld. pokojnine in slavni c. kr. okrajni šolski svet izrekel svoje popolno priznanje. Hvala Bogu! J. Ruktelj, 1. r. Dostaviti mi je le, da je bil pokojnik po krepkera a pravičnem prizadevanju tedanjega nadzornika g. Komljanca odlikovan z zlatirn križcem za zasluge. Odlikovanje se je hotelo nakloniti vrlerau možu ob njegovera vpokojenju, a došlo je nad pol leta pozneje. Umrli je bil dvakrat oženjen; iz prvega zakona rau je bilo četvero, iz drugega pa desetero otrok. Od preživelih 7 otrok so vsi jako dobro preskrbljeni, tedaj edina tolažba, katero je užival na postelji trpljenja in bolečin skozi tri leta. Sušca meseca je bilo 1896. 1., ko je došlega z izprehoda zadela kap in ga položila v posteljo, iz katere ni vslal več. Vse ga je pomilovalo, vse čuvstvovalo ž njim, ki je odgojil vso faro in bil učitelj dedom, staršem in otrokom. O njegovi priljubljenosti izpričuje veličasten pogreb 10. svečna, katerega se je udeležila vsa šolska mladina, vsa fara — občinski odbor. bližnja duhovščina, poslanec Pakiž, 19 učiteljev in uoiteljic, skratka — vsak, kdor je poznal pokojnika. Domači pevci so zapeli pred hišo žalosti in na pokopališču ,,Blagor mu" in ,,Jamica tiha", učiteljstvo pa v cerkvi jako ginljivo in socutno: ,,Nad zvezdami." N. v ra. p.!