Književna poročila. 615 In naposled: premnogo vredno ni tako zaklinjanje, ki izkipi srcu v največji sili, zdi se mu, da bi njemu samemu ne bilo vezalno in veljavno. Evo ti življenja, evo smrti — čemu bi se zaklinjal, ko mu potreba neizprosno odkazuje poti, po katerih mu je hoditi odslej? Kako bo hodil, tega ne ve. Ali da bodo samotne, to mu je znano; da se bode trnje zabadalo v rahle noge, to drugače biti ne more. Trpel bode, dokler se da, potem leže v grob. Kje, nI tega ne ve, bodisi kjerkoli! Dobrotne roke so povsodi, ki ga zagrebo,. to tolažbo ima; kdo je, tega ne bode nihče vprašal tedaj. Tudi to je dobro, najboljše! Dovolj! Gori v gradu gasnejo luči; dež, lije, bliska se . . . Nazaj na težki viharni pot! . . . Jeden pogled še — dosti, dovršeno je! Ali bridka solza se potoči po lici, kes se razvnemlje v srci . . . Do kdaj, kdo ve! Književna poročila. XIII. Letopis Matice Slovenske za leto 1888. Uredil dr. Lovro Požar. Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska«. V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna«. 1888. 8°. 298 str. Tak6 slove druga x) knjiga, katero je podala »Matica Slovenska« članom svojim za leto 1888. Urejena in sestavljena po načelu: »Kdor mnogo prinaša, vsakemu nekaj prinese«, ugodila bode gotovo, če ne vsem, vsaj večini matičnjakov, pripadajočih raznim slojem človeške družbe. Kajti iz mnogovrstne nje vsebine bode zajemal s pridom ukaželjni nezvčdenec in izkušeni učenjak (zemljeslovec, statistik, književni, kulturni in svetovni po-vestničar). Z veseljem pozdravljamo najprej znameniti napredek, ki se nam pojavlja v tem letopisu, ako ga primerjamo s prejšnjimi; to je namreč doslednost pisave v formalnem oziru, katero je izkušal doseči g. urednik ravnajoč se po sklepu književnega odseka. Pri knjigi je sodelovalo osem piscev, in vender je pisava — kar se ne da dovolj prehvaliti — skozi in skozi ista, izvzemši g. Navratila spis, v katerem je ostala na ') Prvo, od prof. J. Apiha spisano: »Slovenci in 1848. leto«, ocenil je prof. J os. Star& v letošnjega »Zvona« I. številki (str. 51.— 55 ) 6i6 Književna poročila. pisateljevo izrecno željo njemu svojska pisava neizpremenjena. Če le kdo, poklicana je gotovo 3Matica Slovenska*, prvi naš literarni zavod, da privede pisatelje, ki blodijo sedaj v pravopisnem oziru kakor Odvssej po. širnem morji, na je dno pot, katere ne bi smela potem prezirati niti šola, niti resnična ali le domnevana jezikoslovna izobraženost posameznih piscev. Koliko nepriličnostij bi se odvrnilo v šoli, ako bi mogli učitelji kazati na kak uzoren, t. j. od kake avtoritete proglašen pravopis, kakor je to pri nemškem pouku. Sedaj pa moti raznolična pisava učenca in vsakega jezikoslovno neizobraženega pisca ter ga ovira v toli potrebni doslednosti in jednakomernosti. Želeti je torej, da se drži odslej »Matica* v vseh svojih knjigah pravopisnih načel, o katerih se je bil zjedinil književni odsek, pisatelji pa naj se vsi brez izjeme poprimejo tega od »Matice* priporoča-nega pravopisa, da pridemo »post tot discrimina* vender že j eden krat do jednotne pisave. Letopis sestaja iz naslednjih spisov, o katerih vsakem hočemo izpre-govoriti nekoliko besed. /. Božidar Raič. Spisal dr. K. Glaser. Iz 13 stranij obsezajočih životopisnih črtic posnemamo zlasti, kako" se je izobraževal Raič dijak, kako moško je postopal — učitelj na mariborskem gimnaziji, kak<5 plodunosno je deloval — duhovnik, vsegdar vestno izpolnjuje" stanovske dolžnosti svoje. Za tem razpravlja g. pisatelj pokojnikovo mnogostransko pisateljsko delovanje, ocenjuje" na 16 straneh Raiča učenjaka (jezikoslovca, nžrodnega buditelja, svetovnega, kulturnoznanskega in književnega povestničarja, pedagoga in životopisca). Stran 30.—42. opisujejo nam Raiča narodnega prvoboritelja (politika in govornika). Zadnje štiri strani so odmenjene Raiču-človeku in gostoljubu ter zadnjim] dnem njegovega življenja (bolezni, smrti, pogrebu). Ta skozi in skozi iskreno pisani životopis je nekoliko preosnoval in mestoma popolnil letopisu urednik, g. dr. L Požar. Pisatelj in urednik sta poznala B. Raiča, kakor malokdo: saj jima je bil blag učitelj, darežljiv dobrotnik in očetovski prijatelj. Zat6 pa je spis tudi povse zanesljiv in za-jedno zaslužnemu rodoljubu dostojen spomenik, s katerim sta se počastila omenjena gospoda sama, položivša ž njim blagočasten venec dandanes toli redke hvaležnosti na gomilo prerano umršega poštenjaka, o katerem veljajo besede: »Vixit civium saluti, non diu, sed totus. * Spisu nimamo očitati nikakošnih niti jezikoslovnih, niti stvarnih nedo-statkov izvzemši nezmisel v stavku, stoječem na str. 15. spodaj: V drugem tečaji »Zore* 1. 1853. razpravlja, .... »Uvod . . . .*, kjer poskuša .... skovati vzajemni jez. K . . . . kakor je pozneje (t. j. 1848!) M. Majar spisal svojo znano Slovnico . . , .* Književna poročila. 617 2. Kaj človeštvo prideljuje in uživa. Spisal dr. J. Vošnjak. Na 54 straneh nadaljuje g. pisatelj svojo v Letopisu 1. 1887. pričeto, kolikor poučno, toliko zanimljivo razpravo. Tvarino je razredil prav primerno v nastopne dele: I. Živalske prirodnine (1. Pozemske živali. 2. Vodne živali). II. Rudninske prirodnine. (1. Kovine in rude. 2. Soli. 3. Vnetice. 4. Kameni in prsti). III. Svetovno gospodarstvo. — Spis, osnovan na podlagi tujih in domačih virov, zadovoljil bode brez dvojbe ne samo matičnjake, ampak sploh vsakega Slovenca, ker je g. pisatelj povsodi v pošte v jemal tudi d o-mače razmere, uporabivši najnovejše statistične podatke. Spisom te vrste podajejo že obilne številke, katerim se ni moči izogniti, neko omrzno su-hoparnost, katero zmore kvečjemu strokovnjaška. radovednost; navadni bralec pa se je hitro naveliča in dene knjigo iz rok, prebravši komaj par odstavkov. A naš pisatelj, ki zbog pripovednega talenta svojega po pravici sluje med Slovenci, umeje semtertam pusto tvarino tak6 mično razpravljati, da ti zanimanje raste od vrste do vrste. Takih in tak<) pisanih razprav, ki so zlasti prostemu n&rodu prepotrebna dušna hrana, doslej Slovenci nimamo v izobilji. Stvarno torej je rešil g. pisatelj svojo nalogo prav hvalno. V jezikoslovnem oziru udarja v oči sosebno obilica tujk. Ne prištevamo se sicer tesnosrčnim »puristom" ; vender se nam hoče dozdevati, da bi se bil g. pisatelj lahko izognil marsikateri, zlasti ne blagoglasni, v slovenščini težko ali sploh ne pregibni tujki ter jo nadomestil s pošteno domačinko. Take besede so n. pr.: špeh, konsum, etablissement, produkujem, tekstilen, i. dr. — Nemčizna je izraz »bogat na ribah« (str. 69.); tudi sklad tega pridevnika z genetivom in »najbogatejša teh rud sta Špansko in Amerika* (str. 76.), zdi se. nam smel in neupravičen. Nemški: »reich sein an etwas* da se prav primerno sloveniti z »obilovati s čim*, ali pa s pomočjo pridevnikov na: at,- nat, vit. ppz. reich an Fischen, ribat, ribnat, ribovit* Na str, 66. (spodaj) beremo: »rojakom odprl neusahljiv? vir blagostanja* m. »neusahljiv*; na str. 68.: ^od hobotnic se pripoveduje* m. o hobotnicah*; na str. 69.: »zaplodenje* m. »zaplo j enj e* ; na str. 71.: ljudi pobirajo (želve)* :m. »ljudje*; »pri čem* m. »pri čemer« (ibid.) Uganka sklonu nam je sklon v naslovu »Soli* na str 79. Po sintaktičnem skladu dotičnega stavka pričakuje se r odilnik j e dnine (zavisen od predloga: do), a pisatelj je mislil najbrž na imenovalnik množine, ki ga zahteva naslednje naštevanje raznovrstnih solij. Na str. 83. treba v stavku: »Za Kranjsko izkaže poročilo trgovinske zbornice* nadomestiti do-vršilni glagol z nedovršilnim, ali pa ga staviti v pretekli čas, na str. 84. pa: yjo ni mogel prodati* z: je ni m. pr;* j. Ivan Franjin Gundulič. K tristoletnici rojstva pesnikovega. Spisal Anton Trstenjak. 6i8 Književna poročila. Z drugimi slovanskimi društvi si je štela tudi »Matica slovenska* v sveto dolžnost, poslaviti tristoletnico tega znamenitega Dubrovčana, ki se odlikuje na polji srbsko-hrvaške književnosti kot lirski, epski in dramatski pesnik. V ta namen nam je podal g. Trstenjak, dober poznavalec jugoslovanskega slovstva, v napominani, 31 stranij obsezajoči razpravi Gunduličev životopis in oceno raznovrstnih del njegovih. Najprej nam slika v kratkih potezah zgodovino dubrovniške republike, zlasti pa dobo, v kateri se je Gundulič porodil, navaja »činitelje«, ki so provzročili tolik povzdig dubrovniškega slovstva ter nas seznanja nekoliko s tedanjim literarnim gibanjem. Za kratkimi životopisnimi črticami (mnogo nam o G. ni znano) našteva in ocenja njegova dela, najobširneje sevčda slavno, v 20 spevih zloženo epopejo »Osman*, v kateri dokazuje, da je pesnik v nji predočil idejo osvobojenja vesoljnega Slovanstva, vlivši vanjo vse slovansko mišljenje dobe svoje. Potem nam pripoveduje vsebino Osmana, kateremu nedostajeta dva speva (14. in 15.), na-vešča, kdo je epopejo popolnil (Dubrovčan Pijerko Sorkočevič in Ivan Mažuranič), omenja razne hipoteze kritikov, ki so izkušali razložiti nedostatek dveh spevov, in našteva vse izdaje tega največjega dela Gunduličevega. Koncem vsega spisa poudarja g. pisatelj zasluge, ki si jih je pridobil G. sploh, posebno pa še s to epopejo, češ: Osman je: a) prva pesem, spevana s stališča narodnega, slovanskega; b) pisana je za narod (»dočim so predniki, nekako obiteljski pisatelji/ pisali le za društva ali književne prijatelje svoje, razširil je Gundulič krog pisateljskega delovanja); c) G. uvel je štokavščino in ugladih stih ter tak6 postal uzor poznejšim pesnikom. Ta navdušeno in navdušuje pisana, a vender vsega pretiravanja prosta razprava bode gotovo dobro došla vsem prijateljem književnosti jugoslovanske. Jezik je pravilen, gladek, eleganten, zlog skozi in skozi slovamk. Opazili smo le nekoliko neznatnih nedostatkov; tako" n. pr. na str. 106. %te mesta* m. %ta* ; na str. 121. in 122.: »prositi za pomoč, — za mir* m. prositi »pomoči, — miru*; na str. 105. (spodaj) utegne zveza: »Adon ž Koraljka od Sira« neveščemu bralcu vzbuditi napačno mnenje, da je to le jedna drama, pa sta dve (isto velja o zvezi: »Dijana i Armida). Zmota je tem loža, ker veže g. pisatelj, naštevajoč 11 Gunduličevih dram, zadnji dve (Proserpina ugrabljena, Dubrovka) s slovenskim vez-nikom »z/z«, dočim so prej omenjene zvezane s srbsko hrvaškim »z«; le tisti čitatelj, ki drame šteje, vedel bode, da ta »#.< ni del naslova Gun-duličevi drami, ampak beseda g. pisatelja (Trstenjaka). 4. Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in ne slovanskim. Spisal J. Navratil. V tem 57 stranij broječem spisu nadaljuje trudoljubivi in vestni g. pisatelj svojo v letopisu 1. 1885. pričeto, v letopisu 1. 1887. nadaljevano Književna poročila. 619 razpravo, dovršeno po obliki, zanimljivo in velevažno po vsebini. V čvrstem, krepkem jeziku in po duhu narodne govorice posnetem zlogu, v kojem se more z g. Navratilom meriti le malokateri pisec slovenski, navaja in razlaga nam g. pisatelj-učenjak slovenske narodne vraže (= običajna dejanja) in prazne vere, ki se tičejo: 1. Jurjevega dnž (23. ali 24. aprila), 2. binkošti, 3. vnebohoda ali Križevega, 4. Telčsnega dne" ali Telovega, 5. sv. Antona (17. prosinca), 6. sv. Vincencija (22. pros.), 7. spreobrnjenja sv. Pavla (25. pros.), 8. svečnice, 9. sv. Blaža (3. februvarja). Pojasnjuje^ nam pomen in izvor dotičnih običajev in praznih ver, primerja jih vselej, kjer je kaj nalik (analogij), z drugimi slovanskimi, pa tudi neslovanskimi (zlasti nemškimi). Vestno in marljivo je porabil ne sam6 obilne tiskane vire, ampak pogostoma se sklicuje tudi na žive priče (svoje »dobrovoljne sotrudnike«). Posebne vrednosti so opazke pod črto, ki nam mimo drugega razlagajo zlasti besede po njih etimologiji, pa tudi navajajo vire, iz kojih se more vedo-željni čitatelj natančneje poučiti o podrobnostih razpravljane tvarine. — Ta neprecenljiv donesek h kulturni zgodovini slovanski je letopisu prava dika; ž njim je znatno uglajena pot bodočim raziskovalcem na polji narodnega žitja in bitja. 5. Jožef Lamberg, drugi avstrijski poslanec na turškem dvoru (14-89—1554)- Spisal Ivan Steklasa. Očrtavši v kratkih potezah najprej zgodovino te prastare in veleza-služne plemenitaške rodovine kranjske navaja g. pisatelj vse odlične člane njene, ki so si priborili nesmrtnost, posvetivši vse sile svoje blaginji ožje in širje domovine. Po 11 virih (razpravi na čelo postavljenih) popisuje nam dalje slavnega državnika Jož. Lamberga dvakratno, v mnogem oziru zanimljivo poslanstvo do turškega sultana Solimana I. (1. 1530. in 1531.— 1532.) Petnajst stranij obsezajoči spis, znamenit donesek h kranjski in sploh slovenski zgodovini, je zbog svoje tvarine za letopis posebno pripraven; vrhu tega se odlikuje po temeljitosti, ki diči vsa dela tega zaslužnega »hi-storijografa Matičinega«. V jezikoslovnem oziru opozorili bi ga le na to malenkost, da je »ugovor« — »ugovarjati« (str. 191., 193., 196.) pač v hrvaščini to, kar nemški: »Verabredung« — »verabreden«, »iiberein-kommen«, slovenski »ugovor« — »ugovarjati« pa znači: »Einrede« ali »Eimvendung« — »Eimvendungen machen« ali »einwenden« ; hrvaški »ugovor« - »ugovarjati« je Slovencu »dogovor« — »dogovarjati (dogovoriti) se«. v 6. Kakšnih odnosajev nahajamo na slovenskem Stajerji glede zemlje in njenih prebivalcev. Spisal M. Cilensek. Na 19 straneh pojasnjuje nam g. pisatelj geološke odnošaje na slovenskem Stajerji. Poleg tvarine, ki bode zanimala zlasti strokovnjaka, 620 Književna poročila. vzbuja ta vkljub snovni suhoparnosti svoji mikavno in tudi neveščaku umevno sestavljeni spis našo pozornost i zavoljo tega, ker pomnožuje število dokazov, da se dž v toli zaničevani in toliko časa zanemarjam slovenščini povoljno razpravljati vsaka še tako" učenjaška stroka, ako je le pisec jeziku vešč in zmožen, ustvariti potrebno terminologijo. — Spisu bi se vrednost ne bila zmanjšala, marveč le povekšala, da je navel g. pisatelj — kakor je to obično pri učenjaških razpravah — takoj pod naslovom ali pa pod črto vire, ki so mu v porabo služili (prim. Steklasovo delo!); tako" bi bilo možno ločiti izvirno od neizvirnega, t. j. pisateljev trud in plod od dela njegovih prednikov na tem polji. »Od obronkov, ki gledajo na jug, kjer ni nobenega nadaljevanja«, g. pisec »sigurno* ne pričakuje ničesar (str. 208.) Čemu laška tujka, ako zadoščuje domačinka »gotovo«? Za pojem »fehlen«, »mangeln« služi mu na str. 205. glagol »nedostajati«, na str. 216. pa »manjkati« (laški mancare). Čemu oboje — dobro in slabo? Na mesto »gledč« z rodil-nikom priporočamo pravilnejši »glede" na« (s tožilnikom). Zveza: »kako kislo je Laško (trg) vino« je slovniški nedopustna; pravilno bi bilo: »kako kislo je Laško (= iz Laškega trga) vino«. Izraz »v okom priti« (str. 217.) je (najbrž) po laščini posnet; nadomestiti se d& z glagoli »preprečiti*, »zabraniti«, »odvrniti« in dr. V stavku: »Odkar je pa zemljeslovje (geologija) . . . svoje zakone razvila ter . . . rešil«« (str. 205.) — ujemaj se dopovedek s podmetom, ki ni v oklepu; kar je v oklepih, je vselej le podrejenega ali pojasnjevalnega pomena in ne vpliva na celoten sklad stavkov. 7. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od i.januvarja 188j. leta do i.januvarja 1888. leta. Sestavil Ivan Tomšič (15. str.) Nadaljuje" to v letopisu 1869. leta pričeto, za literarno zgodovino našo prevažno početje, navešča nam bibliografija, da je v društvenem letu 1887. izhajalo na Slovenskem 28 raznovrstnih časnikov,1) vrhu tega pa v dežel prišlo: troje društvenih »letnih poročil« poleg treh društvenih letopisov, dvoje drzavoznanskih del (»Obravnave dež. zbora kranjskega od 24. XI. 1887—23. I. 1888« in »Zakoni in ukazi za Vojvodino Kranjsko, 4. zvezek«), dalje 9 društvenih knjig (med njimi le je d en prevod), 30 drugih (jezikoslovnih, zemljepisnih, zgodovinskih in leposlovnih) knjig (med zadnjimi 5 prevodov), 17 šolskih knjig (med katerimi je izvzemši katekizme le j eden prevod), 10 letnih poročil raznih narodnih šol, 13 molitvenih in poučnih knjig (med njimi najmenj 6 prevodov), 8 del različnega obsega *) Za malobrojni narod slovenski gotovo preveliko število, ki je brez dvojbe le kakovosti na kvaro; v slovstvu ne odločuj »quantum«, ampak »quale«. Književna poročila. 621 (pratike, koledarji in dr.). Vsega skupaj torej 28 časnikov, 95 knjig in knjižic pa 13 muzikalij.1) Knjigo sklepa: 8. Letopis Matice Slovenske. Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar (60 str.) Sestavek razpada v nastopne dele: I. Poročilo o delovanji Matice Slovenske v dobi od 1. nov. 1887 do 30. se p t. 1888, ki kaže, da je imela Matica v tem društvenem letu i občni zbor in 3 odborove seje (poleg več odsekovih sej). II. Računsko poročilo, iz katerega posnemamo s posebnim zadovoljstvom, da je imela Matica Slov. koncem 1. 1887. skupnega premoženja 52i96-8o gld., ki se je torej prim. letop. 1887. v tem letu pomnožilo za 2114-53 gld. vkljub temu, da se je dolg glavnici zmanjšal za ()o6'^6 gld. III. Poročilo o društveni knjižnici nadaljevanje književnega poročila, pričetega v letopisu za 1885. 1. IV. Opravništvo Matice Slovenske: n opravnikov; odbor, sestavljen iz 27 ljubljanskih in 13 zunanjih obornikov; 2 odseka: gospodarski (broječ 5 udov) in književni (br. 9 udov). V. Imenik udov »Matice Slovenske« leta 1888. našteva nam: a) 8 častnih društvenikov, b) 312 ustanovnikov in 1390 letnikov, ki se po škofijah dele" tako-le: Ljubljanska šteje 140 ustanovnikov, 710 letnikov, Lavantinska „ 86 „ 261 „ Goriška „ 14 „ 118 „ Tržaško-Koperska „ 14 „ 124 „ Krška „4 „ 61 „ Sekovska ,, 8 „ 27,, Razne druge štejejo 32 „ 106 „ Vseh društvenikov skupaj je torej štela Matica v preteklem letu 1710; to število ni baš neznatno, vender v nikakem pravem razmerji k *) »Bibliografiji slovenski« za 1 1887. (sestavil I v a n Tomšič v letopisu Mat. Slov. za 1. 1888.) treba dostaviti: 1. Sv. Notburga pomočnica v vsako ver stnih potrebah z pripovedko o zvonu v Blejskem jezeru. V Ljubljani 1887. Založil Anton Turk, knjigovez. Tisk Blasnikovih nasled. Str 26 v mali 8. Obseg knjižici je: Sv. Notburga (životopis), litanije sv. device Notburge in iz »Glasnika slov« 1. 1858, št. 8. ponatisnena J. Radonievičeva (baron Schweglova) »Pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru«. 2. Marija pomagaj na Brezjah in čudne dogodbe na tem kraji. 1887. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Založil S. Gabrielčič na Brezjah. Str. 24 v 8. — Spredaj je podoba Marijina, potem so opisane »čudne« dogodbe, katere završujeta dve molitvi na čast Materi božji. —n« 622 Književna" poročila. številu razumnikov, sploh rodoljubov slovenskih, kojih mnoge strmce pogrešamo v tem imeniku. Ako naj Matica Slov. uspeva, treba ji pred vsem obilne gmotne podpore, s katero si duševne prav lahko pridobi. Upamo, da ta naš opomin ne ostane »glas vpijočega v puščavi« ! Fr. Livadič. XIV. Prihajat. Povest. Spisal Fr. Dolinar. V Ljubljani 1888. Založila »Matica Slovenska«. Tiskala R. Miličeva tiskarna.*) To je tretji zvezek »zabavne knjižnice* sMatice Slovenske*. Povest nam slika na 104 straneh dogodke iz kmetskega življenja s tako živahnostjo in prepričevalnostjo, da je le žal, ker ne pride v roke širšemu občinstvu slovenskemu. Saj je iz kmetskega življenja zajeta — tudi kmetskemu ljudstvu namenjena, svareč ga pred raznimi krščenimi in nekrščenimi sleparji. — Mlad prekanjen trgovec Stržen, prišel je — ne zna se odkod — v samotno srečno vas ter v kratkem času s prav židovskim ravnanjem razdrl najlepše prijateljske razmere mirnih sosedov, pokvaril mladino in razdvojil ženitbeno vez dveh naj premožnejših in najpoštenejših rodbin. Se več, spravil je jednemu izmed teh, Cedinu, jedinega simi v vojake in vojsko, drugega trdnega posestnika, krčmarja in župana Mejača, v kratkem ob županstvo in kmalu v grob; poprej častito ženo izpridil mu v brezumno pijanko, simi njegovega skvaril, da se je v obupnosti sam zapisal v vojake, zajedno pa vedno snubil pridno in zalo domačo hčer Minico. Predno je pa ta pred kratkim tako imovita hiša še do čista uničena, ustreli se Stržen sam, obu-pavši o žalostnem svojem gospodarstvu. Mlada vojaka se povrneta iz vojske — in pisatelj izlčči srečno globoke rane, katere je bil občini zadal nesrečni — prihajač. Pisatelj pripoveduje skozi in skozi preprosto, toda ipak živahno, mestoma uprav duhovito, prav mojster je pa v dijalogu, t. j. v pravem do-mačem dijalogu. Castitati se mu mora, živečemu vedno v tujini, na tako iz-bornem jeziku. Osebe njegove povesti ne govore" le v domačem jeziku nego i v duhu domačem. Prvo poglavje bi bilo vsaki drami na čast, s kratkim tem pogovorom v Mejačevi krčmi je označil vse glavne osebe svoje povesti. Kakor jezik narodov, tako pozna pisatelj na tanko tudi narod sam. Zatč je v obče dobro pogodil ne le kmetske značaje, nego je tudi tisto polovičarsko gospodo, kakor je Stržen in sestra mu Roža, dobro označil. Menj *) Pozno ocenjujemo knjige »Matice Slovenske«, a prej nismo imeli prostora, Ured.