Ljubljanski Zvon

Vsakdanji prizor.
A^edel je v gozdu na samotni klopi, upadel, slok, oblečen siromašno, in gledal v učno knjigo pred seboj. Le en trenutek dvignil je oči, ko ga zbudila moja je stopinja. Bile so motne in pogled iz njih je lezel truden kakor iz daljine. Potem je sklonil glavo in se zopet zatopil v knjigo. V kakšno, nisem videl. Morda je bila učenost latinska, nemara grška v njej. Navlaka mrtva, ki se najbolj prilega nam tedaj, kadar nad nami ptiči lahkokrili pojo stoglasno pesem o življenju, kadar šuste drevesa v živem zraku in solnčni žarki zlivajo se v svit brezkončnega, nesmrtnega življenja . . ,
Dijak je bil. Vsak dan jih vidiš sto po ulicah. A ti so živa moč, ki prekipeva od načrtov, nad in smelosti; ti moč so tista naša, ki vekomaj se v njej obnavlja duti, ki radostni oziramo se nanjo kot na spomin moči nekdanje svoje!
„Ljubljanski Zvon" 8. XXIV. 1904.	29
Dijak-mladenič na samotni klopi pa ni imel na sebi te moči. Ne vem, zakaj, a hipno je sedel na klopi kakor beden mučenik, ki mu življenje samo izsesava iz prsi komaj vzniklo moč . . .
Suh kašelj
ustavil mi je hojo. Tam s klopi
je zazvenel iz mladih, bolnih prsi
med ptičji spev, med rahli šum drevesni,
med solnčni soj — zamolkel in zategel,
da strepetalo je telo od njega,
da so roke se oklenile prsi
in da na ustna je stopila kri.
Da, kri. Pritisnil robec je na ustna
in rdečo liso sem uzrl na belem.
Tedaj pa je položil knjigo poleg sebe in se zagledal med drevesne veje in gledal više gor v blesteči zrak in više, vedno više v sinje dalje . . .
Kaj iščeš gori, bolni siromak? Naj li ta pogled tvoj se dvigne k Njemu, čigar ukrep te je pozval na svet? Je li očitek, prošnja ali tožba? Ne! Tak pogled bi se rosil s solzami, a tebi — neumevno! — kroži smeh, prav vidim, smeh na ozkih, bledih ustnih, ko težko prsi dihajo ti bolne in se roke ti križajo na njih, voščene, tenke kot roke mrtvaške . . .
„Še teden dni, potem domov. Domov!" Nehotoma je vzkliknil te besede. Tedaj pa sem umel njegov nasmeh, tedaj sem gledal nanj in gledal vanj. In kakor njemu se je zdelo meni, da se razmiče gozd, da tu je mila, domača hiša, poleg nje vrtič, tam zlato polje, zadaj sinje gore, od koder veje zrak tako krepilen, da željno prsi srčejo ga vase,
da širijo se krepko, kakor nikdar
se ne bi bile krčile od kašlja.
Hitreje polje kri, jasneje gleda
utrujeno oko, brezkončna moč
prešinja ude mlade . . . Vse je bilo
le grozen sen . . . Zahvaljen Bog, le sen!
„Pa pravijo, da sem bolan, da hiram od dne do dne. O ne! Seveda, malo sem prehlajen. Od lanjske zime menda. In cestni prah in ta zatohli zrak zajel se mi je v grlo, da sem hripav. In ta bledica, vdrte te oči in ta slabost, ta vročnica, ta znoj — vse to prihaja od noči prečutih in od skrbi in šolskega napora. A zdaj bo skoro konec. Preizkušnjo prebijem zrelostno. Potem počijem. Mehko se bo ležalo v mehki travi, ko solnce bo pripekalo na polje in delavcem bo v žitu znoj pekoč oblival čelo. — Krepki ti ljudje! Izlahka se ne prime jih napor. Na prsih jim lehko razbiješ kamen. In če zavrisne kdo, se dvigne glas na vrh planin iz čvrstih, zdravih pljuč . . .
Oh kaj! Če bi mi ravno prijalo, takisto bi se šel potit na polje! In pa — zavrisnil tudi bi na glas, dasi sem malo hripav. — Ne, počitka, moči mi treba po napornem delu! Čemu izrabljal bi moči, ko skoro še več jih treba v velikem bo mestu, da dokončam, kar sem pričel pred leti. — Kako mi de prijetno hlad drevesni, kako poslušam rad na vejah ptiče, kako prešinja me ta sveži zrak, kako mi hitri prijajo oblaki, ki morajo po zraku brez pokoja, dočim jaz lahko gledam zložno nanje! Nobene bolečine več ne čutim,
po vsem telesu moč mi kroži mlada. —
Napor, le pridi, zdaj se te ne plašim;
oči zatapljaj, noč, sovražne vame,
kot htela bi izpiti mi življenje —
zdaj vračam ti pogled — jaz, vidiš, jaz,
ki sem nasrkal novih se moči
iz rodnih tal. — Vsekakor, saj sem vedel,
da vse je bilo nepotreben strah!
Mlad človek ni ustvarjen za gomilo,
nikar še, ko se mu odpira svet,
daljän, oblit s svetlobo solnčno . . . Svet!
Brezkončni svet... življenje... zarja... solnce ..."
In spet ga je pograbil ljuti kašelj in davil ga za prsi in za grlo, da se na klop sesedel je trpin . . .
Potem je vstal. Počasi kakor senca se plazil je po stezi med drevesi, da gre domov. Domov . . .
Za njim sem gledal, in zdelo se mi je, da pot njegova med križe vije se in med ciprese . . .
■X-
*
In kaj nam hoče, vprašate, ta slika, ko je tako vsakdanja in navadna?
Prav to vprašanje, glejte, je dokaz, kako brezmejno tragično je to, da dandanašnji tak prizor . . . vsakdanji več nima v sebi tragike nobene!
A. Funtek.
Na pragu.
Spisal Ivan Cankar.
VIII.
amo poklicalo me je, vzdramilo me je še ob pravem času ..."
Tresla se je vsa, komaj se je mogla opreti z rokama ob posteljo, in ko je stopila, jo je zazeblo in noge so omahovale. Sedla je na posteljo, ni si skoro upala do ognjišča, da bi prižgala svečo.
Malodušno je bilo njeno srce, vse potrto in plašno. Tako velik je bil čas, da se ga je zbala, klonila je pred njim, majhna in trepetajoča. Lep je bil od daleč in prijazen, hrepenela je po njem, ali ko je prišel blizu, je vzrastel kakor gora.
Rodila se je, plašnemu otroku, mehka misel.
„Še k materi pojdem; mora me povesti k materi, kakor je blag in usmiljen, zato da jo vidim in da se mi nasmehne prijazno ..."
Tako kakor se je smehljala, kadar so ji tekle solze po licih, zavrženi, zaznamenovani.
Mehka in grenka je bila misel; Metka je sedela sključena na postelji in je skrivala obraz v dlani.
„Kdaj je bilo, ko se je tako nasmehnila? Takrat je bilo, ko sem ji prinesla bonbonov ... O mati!"
Iz bolečine, iz mehke žalosti je klilo prezgodnje spoznanje.
Tudi mati je bila zavržena, zaznamenovana od rojstva. Tudi ona je stala na pragu templja božjega, prestopila ga je s čistim in pohlevnim srcem in pahnili so jo na cesto. Tudi ona je imela vse polno bogastva, polne kašče in kleti in nihče ni vprašal po njem.
Ali si ti vprašala, Metka? Potresi glavo s pepelom, pojdi jo na golih kolenih prosit oproščenja!
„O, vodi me ti, ki si blag in usmiljen, tebi se izročam!"
Kakor oblaki po nebu so se podile misli, so blodile križem.
Zdrznila se je, pomislila je strahoma:
„Pozno je že, čas je!"
Vstala je, ali moči ni bilo v nogah, trudno je bilo telo.
Trudna, Metka, ob tej sveti uri, ko se napravljaš na pot? Dolga je pot, Metka!
Prižgala je luč, in ko je držala vžigalico, je videla sama, kako se ji je roka tresla; kakor plamen, ki je švignil visoko in vztrepetal na stenah, na črnem stropu.
Oblačila se je počasi, roke so bile neokretne, ni si mogla dolgo prevezati krila, zapeti gumbov na jopici. Počesala se je kakor za praznik, na glavo je dela židano ruto. Nato se je pokrižala, vzela je svečo ter je šla po prstih proti durim.
Švignila je miš po stopnicah, švigala je bliskoma po izbi, izgubila se je morda in ni našla poti.
Metka se je prestrašila in skoro bi ji bila padla sveča na tla.
Tako plašljiva, Metka, ob tej sveti uri? Zunaj pa je noč in je vihar in Bog vedi, kod vodi pot, po ravnini, mimo samotnih hiš, in mimo šumečih voda, in skozi temen gozd! Daleč je božji tempelj in težka je pot do njega . . .
Roka je prijela za kljuko; nič več ni bila mirna kakor prejšnji večer, tresla se je in Metka je strahoma izpustila.
Ali se ni oglasilo v izbi, tam zadaj poleg postelje?
Metka se je okrenila in je poslušala.
„Kam greš, Metka? Brez cilja je tvoja pot!"
Ne poslušaj, Metka, hudobni duh je bil! Ni lepšega cilja, nego ga ima tvoja pot! Na pot!
Drugič je prijela roka za kljuko in jo pritisnila nalahko. Zaškripalo je tako natihoma, da bi slišala komaj v mislih, in vendar se je zdrznila in je postala. Ali ni zašumelo v sobi, okrenilo se na postelji?
Slišala je uro, ki je tiktakala na steni, in slišala je neenakomerno, trdo potrkavanje na okno.
Kliče te že, Metka, žuri se!
Odpirala je duri polagoma, ali ni se še genila s praga. Srce ji je bilo tako močno, da ga je slišala sama; potrkavalo je neenakomerno in trdo, kakor tista skrivnostna roka, ki je bila zunaj ob okno.
Medla, nemirna svetloba se je razlila po sobi. Zadušljiv vzduh ji je legel na prsi. Ozrla se je — na široki postelji sta ležala stric in teta. Stric je ležal ob robu in je bil razgaljen do prsi. Blazina mu je bila zlezla izpod glave in je padla na tla; glava je bila nagnjena nazaj in je visela navzdol ob robu postelje. Obraz je bil tem-nordeč, žile so bile visoko nabrekle na vratu in na čelu; usta so
bila odprta in ustnice so se stresle ob vsakem težkem, hropečem dihu. Odprte pa so bile nekoliko tudi oči in umazana, s tenkimi rdečimi žilicami preprežena belota je strmela skozi presledek.
Ne oziraj se, Metka, idi po svoji poti! Oziral se je kraljevič in je izgubil zaklad in kraljično! —
Teta je bila odeta do vratu, roke so ležale na odeji; prsti so bili nekoliko sključeni, kakor da bi pričakovali plena. Obraz pa je bil zelo miren in zelo bled; ustnice so bile krepko stisnjene, obrvi strnjene.
„Resnično, tudi po noči vidi!" je pomislila Metka in je stopala še tiše, svečo pa je držala nizko, skoro pri tleh, zato da bi ne obsevala obrazov nemirna luč.
Ne mudi se, Metka, čas pohaja, pozna je že ura!
Na okno je potrkavalo močneje, stresale so se šipe. Nestrpno je klicalo zunaj, glasili so se že nerazločni koraki na tlaku, kakor da bi hodil človek mimo hiše, poln nemirnega pričakovanja.
Metki se ni mudilo. Vrezalo se ji je bilo nekoč v misel in tako je hodila počasi, kakor po davno določenem načrtu.
Nizko je držala svečo in se je približala zagrinjalu, ki je delilo od sobe tisto izbo, kamor še nikoli ni stopila nepoklicana noga. Oprezno je odgrnila zagrinjalo, sklonila je glavo in se je ozrla po izbi.
Miei je ležala na čisti, snežnobeli, nizki postelji: odeja je bila zdrknila ob zidu na tla. Ležala je vsa razgaljena, srajca je bila odpeta na ramah in na prsih, tudi noge so bile gole.
Metko je spreletela groza, ni mogla odvrniti pogleda od tistega obraza, ki se ji je smejal nasproti s širokim, nelepim smehom. Oči so bile zatisnjene, usta pa so bila široko odprta, kakor pri okostniku in režalo se je dvoje vrst razglodanih črnih zob. In dasi so se usta smejala, so bila lica napeta in celo kaplja krvi se je bila izgubila na sencih in na licih pod sivobledo kožo. Škapulirja ni bilo več okoli vratu, ležal je na tleh pomečkan in povaljan. Prsti na rokah so bili krčevito sključeni in so se bili zasekali v gole prsi.
„To je človek!" je pomislila Metka, in od groze ni mogla premekniti nog.
Ne stoj, Metka, ne oziraj se!
Oči vprte v sivobledi, režeči se obraz/ se je umikala Metka proti durim. Tedaj je šinila rumena luč preko obraza, zgenile so se ustnice, roke so se iztegnile, suhe koščene roke, dolgi kremplji,
lačni, po plenu hrepeneči. Zaklicala je nerazumljivo ime, glas je bil podoben kriku ptice visoko v zraku.
Metka je odgrnila zagrinjalo, šla je preko sobe, mimo postelje^ segla je po ključ in je odprla duri. Prav nalahko je zahreščal ključ, komaj duhovi so ga slišali, in vendar je vztrepetala. Na postelji se je zgenilo, teta je bila vzdignila roko; Metka je postala, duri so bile že polodprte in plamen je trepetal nemirno. Ali roka je padla spet težko na odejo, glava se je premeknila, zavzdihnile so prsi...
Prestopila je prag in je zaprla duri za sabo. Čuvala je plamen z roko, da bi ga ne ugasnil veter, ki je pihal z dvorišča.
Zahreščala so velika vrata v rjastih tečajih, veter je bušil v vežo in je ugasnil svečo. Komaj je stopila Metka na ulico, so se vrata treskoma zaprla za njo in slišala je celo, kakor da bi se bil obrnil urno ključ v ključalnici.
Stopila je, korak pa je bil slab in neodločen, veter jo je pahnil naprej, nato jo je zgrabil za rame ter jo potisnil nazaj, ob zid. Udarilo ji je v obraz, težke, mrzle kaplje so bile na lica, na čelo, približala se je roka iz teme in ji je iztrgala ruto z glave. Metka je stala trepetajoč ob zidu, v roki je držala ugaslo svečo.
„Pridi, usmili se!"
Od daleč se je svetila dremotna, v vetru drgetajoča luč.
Stopila je, pahnilo jo je dalje in jo pritisnilo ob zid.
„Da bi prišla vsaj do tja, vsaj do one majhne lučce . . . Kje si zdaj ti, ki si me vabil, ko je bilo moje srce malodušno?"
To je pač tvoja pot, Metka! Izbrala si si jo, nastopila si jo, zdaj hodi!
Nenadoma se je vzbudil odpor v njenem srcu.
„Pridi, da se oprem ob tvojo roko, ne morem dalje sama! Zakaj si me čakal, zakaj si trkal na okno, namignil mi, ko si šel preko ulice? Po tebi sem hrepenela, ker si mi obljubil ljubezni, in zdaj me ostavljaš samo na tej težki poti! Pridi, da se oprem ob tvojo roko!"
Pljusknil ji je dež v obraz, veter ji je odpel jopico. Šla je, noge so se šibile, ugasla sveča ji je padla v blato.
„Pridi! ..."
In tedaj je prišel, in ko je stal pred njo, visok in lep, ni padla več nobena kaplja, nebo se je zjasnilo in zvezde so zasijale. Tako lepa noč je bila, kakor je ni še videl božji svet.
„Kaj misliš, Metka, da bova midva hodila po tej dolgi in nerodni poti? Ne spodobilo bi se zate, mojo mlado nevesto!"
Cin, ein, ein!
Zlate zvončke so imeli belci na zlati opremi, voznik je imel pozlačeno opremo, tudi voz sam je bil pozlačen.
„Zdaj sedi, Metka, nevestica, na mojo desno stran!"
Sedla sta in — ein, ein, cin — je odhitel voz, odhitel pobli-skoma iz mesta, hitel bliskoma preko polja, preko travnikov, po lepi neznani pokrajini, in zvezde so sijale. Dolga je bila pot, ali belci so bili urni, kakor peroti so frfotale dolge bele grive. Že se je svetilo od daleč, kakor jutranje solnce se je svetil zlati grad, božji tempelj.
Postal je voz, izstopila sta in vodil jo je za roko po beli stezi proti gradu. Ob poti so cvetle velike rdeče rože in so ju pozdravljale, sklanjale so se tam veje, da bi si natrgala zlatih jabolk . . .
Ali je še daleč do gradu, ali se ne umika grad? Ne oziraj se, Metka!
Srce ji je nalahko vztrepetavalo — v še neporojenem, še nerazumljivem strahu.
„Pojdiva brž, dragi! Reci mi, da me ljubiš!"
Molčal je in se ni ozrl nanjo.
„Brž, dragi! Glej, zdi se mi, da se zapirajo zlate duri!"
Pohitela je, že se je rodil strah v srcu in razumela ga je.
„Brž, da ne ostaneva na pragu!"
Izpustila je njegovo roko, pohitela je z omahujočimi koraki po stopnicah. Tedaj je začutila v obraz udarec, vrata so treskoma zaloputnila in zgrudila se je na prag . . .
Trudoma so se vzdignile trepalnice, ozrle so se naokoli motne oči. Nad njo se je sklanjal zabuhel živalski obraz. „Pogledala je! Metka!"
Metka je zatisnila oči, vzdihnila je globoko in je zaspala . . .
zzzz=ziz=: Konec.	■
Različni
"V ince in ljubav — dve iskri na žrtveniku Venere . . . za človeško misel krili, a različen njiju vzlet.
učinki,
Amor klanja se samiji — če se paroma . . . sameva — Bacchus pa duhove druži v družbo, kjer življenje vre.
Marica Strnad.
Bitje in žitje Bleiweisovih „Novic"-
(1843—1902)
Spisal prof. dr. Jos. Tominšek.
ili so časi, ko so se z veliko vnemo pisali dnevniki; praskalo je po noči gosje pero po tistem sivkastem, trpežnem papirju. Posebno nežnih ročic je bilo mnogo, ki so za-črtavale v skrbno čuvano knjižico dnevne, tedenske dogodke in jih okraševale z rožastimi čipkami. Bili so to časi lepe, razcvetle romantike, pred sto leti. Kolikokrat niti dogodkov ni bilo, ali bili so vtiski; živelo ni zunanje življenje, ali živela je dušica!
Pa dandanašnja indiskretnost! Gorkočutni spisovalki takega dnevnika je bila zapisala neizprosna usoda — telesna ali duševna smrt
—	pod zadnjo popisano stran: „Konec" in dnevnik je postal — zgodovinska knjiga! . . . Ljubeč sorodnik ali pravi ljubček je hranil dnevnik kot spominek v posebnem predalčku miznice, kjer so bili spravljeni razni souvenirji, svileni trakovi in vele vrtnice. Kadar mu je duša koprnela po užitkih, ki jih nihče ne odvzame, ker leže v spominih, si je odprl miznico in vstajale so ljubljene osebe, ne iz grobov — to se grdo glasi — ampak iz cvetk, iz znanih črk. — Pride pa drugi rod, naš rod. Pozni vnuk, njega zastopnik, odpre hitro miznico in prebrska vse kote, tudi zadnjega. „Vele rože?" Smeti! „Svilen trak?" Ha, ha! Taka cunjica! Saj je Hennebergova svila dovolj poceni . . . „Knjižica? Rokopis?" Oho, dnevnik je! Oj, ti ljuba naivnost, kam bi prišli, ko bi danes pisali dnevnike! Vendar glej, to se zanimivo čita; dobro! Stari noži in stare leščerbe se drago prodajajo. Tudi to-le, kaj ko bi . . .?
Dva meseca pozneje se čita knjižno oznanilo velikega založnika: „Senzacijonalno! Pravkar izšlo: „Spomini", pisala N. N."
—	Pozni vnuk pa vtakne v žep nekaj stotakov.
Ali se še dandanašnji pišejo dnevniki? Pravih pivcev ni več; tako je sodil o nas Jurčič, še predno je uničila vinograde trtna uš; v Nemcih, ki so vedno pred nami, pa jih že 1. 1825. ni bilo več, če verjamemo veselemu Hauffu: tako tudi pravih dnevnikov ni več. Pač, naša mladina moškega spola do osemnajstega, pri slabih gmotnih razmerah tudi do dvajsetega leta, študujoča mladina ženskega spola pa do šestnajstega leta, ta še piše dnevnike. Ali prist-
nosti ni več. Vsak in vsaka se zaveda, da znaša, če ne opeke, pa vsaj pesek ali cement in žreblje k zgradbi svetovne zgodovine, dočim so nekdanji memoaristi, pišoč svoje spomine in občutke, mislili na vse kaj drugega kakor na bodočega zgodovinarja, ki bo po datumih njih zapiskov zbijal železno lestvo kronologije in iz vsebine črpal velike ideje, ki so pošiljale tedaj svoje atome tudi tja k rokoko-mizici mlade ali stare dame ali k pultu zaljubljenega go-spodiča, pa tudi k mizi izkušenega moža, ki se je pogovarjal s svojim duhom in si zabeleževal pogovor v lastno naslado in uteho.
Zakaj dandanašnji ne pišemo več takih dnevnikov? Mari smo prepuhli, preprazni? Mari nimamo idej? Kaj še! Idej vrši po duševnem ozračju kakor mušic meseca junija, svoje srce znamo secirati, Röntgenovi žarki takoj pokažejo, je li polno ali „prazno", doživeli smo celo, da pošilja nekdo svojo „dušo v vas" (pa ne „k ljub'ci") ; vprašanje o puhlosti pa diši po zlobnosti . . . Torej kako? Eh, imamo še dovolj „dnevnikov" in sličnih zapisnikov, prav dovolj. To so naši — časopisi, zlasti pa časniki! Morda ni res? Tudi dandanes se mnogokdo usede zvečer k mizi in piše, kaj se je zgodilo ta dan ali ta teden; ne piše pa tega v lepo knjižico, ampak na polo papirja, ki jo popiše le po eni strani in jo še isti večer zapečati in pošlje bližnjemu ali daljnjemu — časniku kot „dopis"; potem se uleže na blazino z zavestjo, da je „dopisnik" — hm — pisatelj. Tako — ali celo z brzojavom in telefonom — se pripravljajo prispevki za svetovno in narodno zgodovino. Javnost in rafiniranost sta zdaj glavna znaka memoarjev. Nič ni varno pred njima, podvrženi so jima najintimnejši dogodki; v prejšnjih časih se je o njih slišala le govorica, zdaj je Fama ponižna služabnica tiskarskih strojev . . . Morda si želimo zopet prejšnjih časov? Kvečjemu v tajnih sentimentalnih urah, ki so sladke le za izpremembo; sicer smo s sedanjimi „dnevniki" zadovoljni, da le pripoznamo človeško slabost radovednosti in — nič se ne sramujmo — škodoželjnosti! Le pri-poznajmo to! Saj delamo — za izpremembo — tudi radi pokoro.. .
Včasi pa smo iz neznanih vzrokov res razpoloženi tako, da bi najrajši videli, da bi imelo vse človeštvo le eno uho, da bi ga mogli stresti zanje. Tedaj se nezadovoljnež umakne v tiho celico in se zaglobi v one čase, ki so bili „boljši", v pretekle. Posebno Slovencem so pretekli časi všeč; saj nam tudi nič drugega ne preostaja : s sedanjostjo ne smemo (Bog ne daj!)' biti zadovoljni — zadovoljni so le filistrissimi —, bodočnost se nam (razen pri slav-nostih) slika „tužno", v preteklosti pa se najde dokaj lepega, če se
le išče. Kdor misli, da je kaj našel, njegov „heureka" se razlega po naših javnih prostorih; ljudje postoje, poslušajo nekaj časa neznane in zato mikavne glasove; ko pa se naužijejo, plačajo, kar so dolžni, in odidejo, češ, slišali smo lepo komedijo . . . Kako glasno se je n. pr. ob začetku našega stoletja začela igra: „Ilirščina ob grobu slovenskega jezika"; ali dospela je le do prologa, in kdor ga je slišal, je plačal, kar je bil dolžan, in je odšel!
Lepa je preteklost, ali ne da se presaditi v sedanjost; učimo se iz preteklosti; kar pa je več, to ni prav.
Preteklost imamo tudi Slovenci. Ni treba poseči za tisoč let nazaj; tako objestni nismo in oni časi so tudi že predaleč, da bi mi bili zanje dovzetni. Ali petdeset, šestdeset let nazaj, to nam je pristopno in v današnji dobi je toliko let že pri vsakem narodu preteklost. Romantika je tedaj še jasno sijala. Torej pričakujemo onih skrivnostnih dnevnikov, ki so najbolj zanimivi? Kdo ve, ali jih res ni kje kaj skritih! Morebiti še pridejo na dan, četudi v nepristni obliki kakor Trdinovi „Bahovi huzarji"; dotlej moramo iskati nadomestila. In imamo ga: namreč Bleiweisove „Novice".
•ft *
I.
Le vzemimo v roke kak letnik „Novic" skoraj tja do 1. 1870. Kakor bi imeli v rokah kak zaseben zapisnik! Sedanji časniki se gibljejo v trdnih frazah, ondanje „Novice" pa so pisane, kakor bi bile sestavljene iz toliko in toliko odlomkov iz različnih dnevnikov. Kako tudi ne! Saj je bilo tedaj, ne samo pri nas, časnikarstvo še v povojih; ni še bilo posebnih študij za žurnaliste, kakor jih imajo zdaj v Švici, niti posebnih vseučiliških stolic za žurnalistiko, ki jih nameravajo ustanoviti Amerikanci. Skoraj patrijarhalsko razmerje je vladalo med „naravnavcom" (= urednikom) dr. Bleiweisom in njegovimi sotrudniki ter med temi in med „deležniki" (= naročniki).
S humorjem prebiramo spise in notičice, v katerih se ne onikajo samo starši, škofje in duhovniki, ampak vsi med seboj; sotrudniki onikajo očeta Bleiweisa — to se spodobi, — ali tudi on piše, n. pr. da „so gospod Ferlan . . . eno pinjo za c. kr. kmet. družbo naredili"; gospodu Maroušniku, kaplanu v Št. Jakobu v Rožu, piše: „Z njih „Popravljenco" (bil je to šaljiv sonet. Op. pis.) so se Oni vsim bravcam koj prav prikupili". — Tako so pisali „dohtar Janez Bleiweis". — Tudi, kadar se govori o tretji osebi, se pravi, da „so
častitljivi gospod tehant Slomšek v svojih bukvih „Blaže in Nežica" pisali" itd.1)
In slog! L. 1844. na str. 174. se poroča o nesrečnem slučaju, da je nekdo po noči padel s sena in se ubil. Ali poslušajte, kako se glasi začetek poročila: „Ojme, kako kratko je človeško življenje, pa kako slabo se varje . . . Smertna nevarnost (!) je spati na svislih in na senicah, ker človek zbudivši v pervi omotici ne ve, kje da se znajde" itd. — Ali vedno ni moglo in ni smelo ostati tako; stari so se umikali mlajšim in tekla so leta in leta. „Novice" so izhajale leto za letom, na zunaj si podobne, a v marsičem predrugačene; vendar veje vedno iz njih še nekaj one patrijarhalske naivnosti, ki nam tako omiljuje njih prve letnike.
Ne samo ta čutna stran je pri njih zanimiva; važnejše je, da tiči v njih lep kos slovenske zgodovine, da, lahko rečemo: največji kos. Naš preporod z vso navdušenostjo in nesigurnostjo se čita v teh sivkastih listih; otroško caplja novorojeno dete — ki je bilo že ob rojstvu enfant terrible — in mi mu sledimo s pol šaljivim, pol resnim zanimanjem. Živahno je bilo to dete, ta preporod; delalo je z rokami in z nogami, s prstki in z jezikom, kričalo je in se namrdovalo; raslo je počasi, a krepko in zdravo. Ostalo je trdno, včasi tudi malo trmasto ob naukih, ki jih je vsesalo vase z materinim mlekom. Dete je doraslo v mladeniča, moža; ko pa se je mož bližal dobi starčka, ko je čutil, da je, opravivši svoj posel, postal odveč, legel je k večnemu počitku in je zaspal; nihče ni motil njegovega spanja in umiranja: „Novic" ni bilo več; umrle so dne 26. grudna 1. 1902.
Zdaj pripadajo „Novice" zgodovini; postale so dnevnik slovenskega naroda ob njegovem preporodu.
II.
„V sredo, 5. Maliga Serpana 1843" je izšla njih prva števika. Prvi letnik ima naslov: „Kmetijske in rokodelske novice. Na svitlobo (posamezne številke pišejo: „svetlobo") dane od c. kr. krajnske kmetijske družbe. V red devane od dohtarja Janeza Bleiweisa" itd. Prvi list se pričenja z važnim „Oznanilom": „Učenosti, umetnosti in znajdenja so se v kratkih letah tako razširile, de kdorkoli z njimi naprej ne hiti, ne posnema, kar so drugi koristniga znajdli, ampak se terdovratno stariga derži, gre rakovo pot, vsaki dan mejn zna, se v sedajnim obrazenju sveta ne znajde (!), v sredi svojih rojakov,
Zgledi so vzeti iz prvih 4 številk 1. 1844.
znancov ino perjatlov si neznan ptuj deželec zdi in si ne more nikakor pomagati . . . Zlasti krajnskim kmetam ino rokodelcam, kteri se ptujih jezikov niso učili, se tako godi. Zlasti te izznanit z vsim, kar so učenosti in umetnosti njim koristniga znajdile, ... je namen teh novic. Kmetijske in rokodelske v slovenskim jeziku natisnjene bukve (knjige) bodo zvesto pregledane in njih vrednost pošteno prevdarjena . . . Skerbno si želi vsakktiri Krajnec poznati svojo krajnsko deželo, se izznaniti z imenitnimi rojaki ino zvediti imenitne prigodke svojih sprednikov. Te želje spolniti bo posebna skerb naša ... V pomankanju krajnskih besedi si bomo enako Rimcam, Nemcam, tudi Čeham, Rušam, Poljakam ptuje besede sposodili. — Vsakkteri poduk v čistenju jezika ali v drugi reči nas bode razveselil in nam za znaminje veljal, de se te novice prijaznih deležnikov razvesele(l). Te novice pridejo vsako sredo na dveh četertnih listih v Ljubljani na svitlo. Po pošti veljajo za celo leto 2 fl. 30 kr." — Če vpoštevamo razmere v tedanjih časih in preudarimo, kdo je izdajal „Novice", se ne bomo preveč spotikali ob omejeni „krajnski" deželi in ob „krajnskih" besedah. Zanimivo pa je, kako so „Novice" polagoma in nevidno prestopile od kranjščine k slovenščini, še pred letom 1848. To je bilo tem bolj potrebno, ker so „Novice", kakor se hvalijo že v 4. štev. leta 1843., „tudi na Štajerskim, Koroškim, Goriškim, Teržaškim, Horvaškim in celo v Dalmaciji veliko prijatlov našle". Tudi sotrudniki so se oglašali pridno od zunaj; izmed njih je pisal znani „Tone Krempl" iz Radgone že v 6. štev. (v sredo 6. vel. serpana 1843) med drugim to-le: „Bog živi Štajerce, Korošce, Krajnce in Horvate, vsi smo od edne slovenske matere". — „Slovenski" velja tu lahko tudi v pomenu „slovanski", ali dopis je naslovljen „Ljubim Krajncam, našim bratam".1) Program je bil na vsak način dovolj obširen, boij nego ga je izražal naslov; urednik tudi ni bil nikakor tesnosrčen in je sprejemal vobče vse, da je bilo le slovenski pisano. Največ prostora so zavzemale seveda „kmetijske in rokodelske" vesti; „novicam" v ožjem pomenu pa je ustrezal poseben odstavek „Urno, kaj je noviga",ki seje pojavil že v 2. štev. (12. Maliga Serpana 1843). Poleg malih gospodarskih novic so se vrstile v njem tudi anekdote, dovtipi in druga zmes; tako že v prvem sestavku čudovita vest, da ima v mestu Amiensu „nek kerčmar ali birt mačko, ki tudi tri mlade podgane doji".
(Dalje prih.)
Pozneje, leta 1866. na strani 270. je došel „Novicam" dopis o združeni
Sloveniji.
Pisma.
Zofka Jelovšek.
(Dalje.)
ako je bilo moje življenje takrat in jaz sem si neprestano želela ven v svet, kjer bi bilo drugače, bolj lepo in veselo. Kakor da bi bila lačna življenja in sveta, mi je bilo, srce so mi stiskale želje in oči so vedno hrepenele, hrepenele v daljo preko hribov v široki svet . . .
Takrat je bilo, da sem dobila staro številko nekega dunajskega časnika v roke. Nisem imela tam v hribih mnogo za čitanje, in karkoli mi je prišlo tiskanega v roke, prečitala sem od začetka do konca. Čitala sem Valvasorja, indijanske povesti, steno-grafične zapiske sej deželnega zbora, Marlittovo, stare koledarje — vse, na kar sem naletela. Stare časnike sem čitala z enako pozornostjo kakor najlepši roman. Zanimalo me je vse, še celo inserati so mi pripovedovali sto reči v onem življenju zunaj v svetu. Perica, ki je iskala dela, družina, ki je potrebovala kuharice, vdova, ki je ponujala sobe, prodaje tovaren, hiš, gozdov — vse se je v moji glavi izpremenilo v obširno povest, vsaka beseda je bila zame nov predmet mojih sanjarij.
Posebno me je zanimala kratka anonsa: „Katera dama bi hotela stopiti z gospodom v duha osvežujočo korespondenco? Pisma na: Fr. M. Zero. Tropava." Prečitala sem parkrat teh par besed, ki so se mi zdele skrivnostne in vabeče obenem. „Katera dama . . ." mi je šumelo po ušesih. Spočetka nisem niti mislila, da bi pisala, polagoma pa se mi je misel, da bi pisala, vedno bolj in bolj priljubila. In res, tretji dan sem se zvečer zaklenila v svojo sobico in sem pisala pozno v noč. Napisala sem dolgo, obširno in odkritosrčno pismo, naivno in goreče. Niti mislila nisem na to, jeli je moja brezmejna odkritosrčnost na mestu ali ne. Niti glede imena si nisem dovolila nobene mistifikacije. Čemu tudi? Tam v Šleziji dotičnemu gospodu pove moje pravo ime ravno tako malo kakor kak psevdonim. Pisala sem, kako sem sama, kako nimam žive duše, s katero bi govorila, nobenega človeka, ki bi se zanimal, kaj čutim, mislim in sanjarim, nikogar, ki bi me poslušal. Oče je star, ves izdelan od duhomornega delovanja vaškega učitelja; mati je malo-besedna, enako izmučena od večnih malenkostnih skrbi, topa za
vse okoli nje, ubita od puščobe enakomernega in težavnega življenja. Še skrbi obeh so vedno iste od leta do leta. Strah je oba? da sem tako mlada, bojita se, ker bi bila rada vesela, ker bi se rada smejala; davno sta oba že pozabila, da sta tudi bila mlada. Jaz pa se dušim v tem težkem, morečem vzduhu. Saj nisem slaba in rada ju imam, ali ne morem zato, da tako zelo hrepenim po pravem, svežem, živem življenju. Živo življenje bi hotela, ne tako mrtvega, kakor ga vidim tu. Gospod naj mi oprosti, da mu pišem vse to, kar ga najbrž nič ne zanima, ali jaz ne morem več molčati. Če je dober, naj mi dovoli, da mu pišem vse, karkoli hočem, kar mi pride na misel in če so tudi neumnosti.
Tako se je torej začela ta korespondenca, ki je trajala skoro deset let.
Kmalu sem dobila odgovor, da lahko vse pišem, karkoli hočem, in da se moje pismo lepo čita, ker je nekaj svežega in toplega v njem. Naj le pišem mnogokrat. Moji starši pa me imajo gotovo radi, rajši, nego si predstavljam, in gotovo jih le veseli, da sem taka, kakršna sem. Saj sem dobra. Samo bolj odkritosrčna moram biti proti njim. In naj si ne želim v svet, svet ni dober, potuhnjen je in nevaren, zelo nevaren in človeka uniči, predno se zave. Bolje je, da ostane človek doma, lepo v zatišju, na varnem. Mnogo bolje! Tu se ne doživi razočaranj in nesreč. Naj si res nikar ne želim v svet!...
Potem sem odpisala. Pisala sem pogostokrat, in vedno odkritosrčno. Kakor da bi pisala dnevnik, tako sem pisala ta pisma. Včasi sem vriskala mladosti, veselja in poguma, včasi zopet sem bila žalostna, sentimentalna, rebelska in strastna. A vseh pisem vedni refren: Želim si ven, v svet! Želim, želim! Zadušim se doma, pobedastim!
Odgovori iz Tropave vsi mirni, blagi, dobrohotni, z opomini, da se mora vsakdo naučiti resignacije, da je žrtvovanje samega sebe tudi sreča.
Ah, ta korektna, blaga, vedno lepo pisana, duhovita in po parfumu dišeča pisma so me kar razdraževala! Mila so mi bila ta pisma; imela so neki poseben čar tajnosti in prihajala so tako od daleč iz sveta k meni v našo malo, odljudno vas. Moj Bog, meni se je zdela takrat tako daleč ta Šlezija!
Rada sem imela ta pisma, in bila sem ponosna nanja, pomenila so mi takrat toliko v moji samoti. In vendar sem se upirala proti tem pismom, ki me niso hotela tako razumeti, kakor sem si želela.
Zakaj bi se žrtvovala? Komu bo pa kaj koristilo, če se žrtvujem? ! Oče in mati ne bodeta nič drugačna, nič veselejša, nič srečnejša, če
se desetkrat žrtvujem! Niti vedela ne bosta. Če jima tudi povem, ne bosta vedela! Saj ju imam rada, ali zakaj naj bi bilo moje življenje ravno tako prazno, kakor je njijino, če je to brez smotra in brez zmisla. In če sem tudi nesrečna zunaj v svetu! Nesreča je še vedno boljša nego ta praznota, nego ta nič tu doma! Človek ni srečen, to ve, ali niti nesrečen ni, ker nima biti zakaj. Otrpne, ostari, posuši se duševno in telesno, polagoma, da niti ne opazi kdaj, in vse je proč, vse življenje je proč! — Pisala sem v neštevilnih varija-cijah na slabem papirju in z razburjeno pisavo, vse to tistemu gospodu v Tropavo —, ali njegovi odgovori so bili venomer mirni in svareči.
Tako sem se končno spomnila: ta gospod v Šleziji je sigurno že star. Kako pa bi me mogel pitati z dobrimi nauki, naj se žrtvujem, naj se veselim svojega mirnega zavetja —, če bi bil sam mlad! Pa tudi to mi je bilo všeč. Še skoro lepše se mi je zdelo. In v prihodnjem pismu sem pisala, da mi je bilo vedno žal, ker nimam strica, da bi imela nad vse rada kakega strica, takega dobrega, duhovitega in seveda malo konservativnega strica, kakor je n. pr. on. In če hoče, naj bo moj stric, meni bi se zdelo to jako imenitno. Pisal mi je, da že prevzame to vlogo, če mi je to všeč, da se pa čudi, kako mi je prišel ravno stric na misel. Mlada dekleta imajo vendar najraje tete! — Jaz sem na to odgovorila, da se za tete zahvalim, da imam dve — žalibog! — in da ju nisem posebno vesela. Ali stric, to je druga reč!
To je bilo v drugi polovici prvega leta najinega pismenega znanja. Kmalu nato sem nekega lepega dne zložila svojih par stvari v kovčeg in sem se odpeljala v svet. Žal, le v prvo bližnje mesto, ki se mi je pa zdelo vendar vsaj na pragu sveta, če že ne v svetu. Doma so seveda prej oficijalno proklamirali moji starši, posebno pa obe teti, da sem izgubljen otrok, da se mi bo godilo slabo — no, še huje nego slabo — in da bo vse zasluženo, dobro zasluženo, karkoli slabega me doleti. In naj potem ne hodim domov! Če grem, grem! In denarja mi seveda ne bodo dajali na tako pot. Niso tako neumni, ko sem lahko doma!
Srce me je prebito bolelo, ko sem se odpeljala s takimi blagoslovi in s celimi petimi goldinarji — moja last! — s pošto po cesti iz vasi. Sedela sem jako pokoncu, požvižgavala sem si celo pot, da bi si ohranila pogum. Eh, kaj, sem si mislila, slabše ne bo nego doma. Teti sta mi že hodili z ženini -1- s kakšnimi! Samo da je bil petičen, če je bil drugače tudi že ves kruljav in pošvedran kakor stara copata! V mestu sem dobila kmalu službo v neki pi-
„Ljubljanski Zvon" 8. XXIV. 1904.	30
sarni. Pisala sem stricu, da sem zdaj tam in tam, nič več doma in da jem zdaj svoj lastni kruh, kar je tudi nekaj!
Takrat me je prijela tudi strašna radovednost, kdo je ta moj izvoljeni stric. Vpraševala sem na najlepše načine, a pomagalo ni nič. Pisal pa mi je na koncu, da bi se odkrižal mojega vpraševanja, da ni lepo, da sem tako radovedna, in da je lepše, da ne vem, ker je to bolj poetično. Uvidela sem, da ima prav.
Tisto leto so bila moja pisma najbolj mirna in enakomerna. Mesec za mesecem. Moja samostojnost me je dolgo veselila, in da so bile one ure, ko nisem bila v pisarni, res samo moje, da sem bila sama odgovorna zase, to me je tako zadovoljevalo, da sem se skoro polenila. Začela sem takrat pisateljevati. Napisala sem par pesmi, nekaj novel in razposlala sem to sedmim slovenskim časopisom. Kar bo večina dejala, tega se pa bom držala — sem sklenila. In večina je dejala, naj le pišem. Odkritosrčno povedano, bila sem samo enkrat jako vesela, ko sem čitala v listnici nekega našega lista, da je moja novelica sprejeta in da se natisne. Ko je bila res tiskana, me že ni več tako veselilo. Sklenila sem takrat tudi, da si kupim za prvi honorar zlate naočnike. Dobila sem že nekoliko stotakov honorarjev, par let živim ob tem nepremastnem kruhu, zlatih naočnikov pa le še nimam. Nu, namesto njih sem si pridobila nekaj življenske filozofije, ki je morda še več vredna nego zlati naočniki.
Da, tisto leto je bil moj stric z menoj lahko zadovoljen. Večno pa seve na traja nobena reč in jaz sem se skoro prestrašila, ko sem videla, da sem že skoro celo leto zadovoljna. Hotela sem v svet, pa sem obsedela lepo na pragu kakor berač, ki ne sme v hišo. Skušala sem torej priti v svet. Dala sem anonso v „Slovenski Narod" in v par večjih nemških časopisov, da bi šla taka in taka gospodična rada kam v večje mesto, kam daleč. Na nemške anonse se ni oglasil nihče, na tisto v „Slov. Narodu" pa mi je pisal slovenski sladčičar z Reke, da bi potreboval žene, ki zna po priliki toliko kakor jaz, in da mi oferira svojo roko, če imam vsaj tristo goldinarjev, drugače da mu je žal. — Meni je bilo tudi žal: prvič nisem imela tristo goldinarjev — žalibog! — drugič pa me ni mikal sladki mož. Tako sem dobila ženitno ponudbo, službe take pa le ne, kakršne sem iskala.
Šla sem potem v Trst, kjer je lepo morje in polno ladij. Eh, ali sem imela tiste ladje rada! Zlasti neko belo, s tremi jarboli, jadrnico. Kakor bela ptica je bila; vsak mesec je prišla iz Grške. Takrat sem bila otročja kot še nikdar; niti prej niti pozneje nisem bila več tako naivna. Polno novih idej je prišlo takrat v mojo glavo
in jaz sem jih oznanjala na vse strani. Pisala sem Fr. M. Zerotu velikanska pisma, fantazirala sem ob morju in želela sem si zopet proč, daleč, na vse vetrove. Šla bi bila za hišno na velike parnike, ki so vozili v Kino ali kam drugam, samo da daleč — sploh sem imela sto načrtov, kako bi potovala v svet, daleč v svet. Ah, vsi ti načrti so bili enako nemogoči, pustolovski in nikogar ni bilo, ki bi jim bil verjel! Če bi mi bil takrat rekel kdo: Naredi! poskusi!, pa bi bila vse naredila in poskusila. In mogoče —- mogoče, da bi bil kateri onih mojih pustolovskih načrtov postal resnica. Menda ni vse neumnost, kar se vidi neumno. Izvrstne smokve so v Trstu, rože prav ceno in stenic povsod zastonj. Moj Fr. M. Zero ve vse to, dolga poglavja sem mu pisala o tem. Ali morje, morje je lepo, čeprav je v luki umazano, da smrdi. Lepo je, eh, in še danes se mi toži po njem. — In zaupala sem v se takrat, sapra! Danes vem, kaj znam in kaj morem, takrat pa ni bilo mej mojim ciljem. Hotela bi bila ne vem kaj takrat! Ko sem bila še doma, sem sanjarila in vedela sem: to so sanjarije, življenje bo najbrž malo drugačno. Tistokrat pa so bile vse moje fantastarije načrti. In načrte dela človek zato, da bi jih izvršil. Veruje vanje, vsaj tako dolgo, dokler jih dela! Včasi sem stala ob morju, kadar je bora tulila in so se valovi vsi beli pršili ob skalah, stala sem tam in zdelo se mi je, da sem tako močna, da bi premagala ves svet. Kar dušila me je ta sila, ki nisem vedela, za kaj naj bi jo porabila. — Kakor bomba sem, sem se smejala včasi, stisnjena je v preozek prostor, a rada bi se razpršila na vse strani. — In bilo je mnogo resnice v tem. Mislim si včasi, da je pač to nesreča, da večina ljudi ne najde nikoli tistega mesta, kjer bi lahko porabili vse svoje moči. Dosegli bi gotovo kaj velikega. Tako pa ni vse skupaj nič. Vse sem takrat hotela in verovala sem, da dosežem, da premagam vse, kar bi si izmislila. Samo začeti nisem znala! In zato sem si želela proč črez morje v Ameriko, ali kam drugam, kjer je življenje bolj živo, intenzivno, kjer je polno nevarnosti in ima človek vedno polne roke dela, da se jim ubrani. Želela sem si postati bogata, ne v gmotnem oziru, ampak na duši da bi bila taka, da bi bila vsaka moja beseda nekaj vredna, da bi razveselila slehernega, kateremu bi jo izrekla. A vedela sem, da mora tak človek mnogo doživeti, mnogo vedeti. Ne iz knjig, ampak iz življenja mora zajemati! Pogledati mora ljudem v dušo, ki je skrita, da razume in spozna nagibe njih življenja. — Ali sem bila smešna takrat! Po vsej sili sem hotela spoznati življenje, pa nisem vedela, da se mora gledati z mirnimi očmi.
(Konec prih.)
Ob morju.
. . . Dubrovnik . . .
I.
raj lepega morja sedel sem z njo; v daljavo zrla sva, v morje vtopljeno: tako neskončna je neizrečeno ljubezen, ki jo nosiva s sebö!
Nad morjem eno solnce je samo, nebo nad vsem valovjem sije eno: tako plamti, iz sebe porojeno, nad nama eno solnce in nebo.
To solnce moje in to solnce tvoje — ljubezni drugim je nevidni žar, ki dan življenja skupnega zlati.
Nebo je tvoje in nebo je moje, ki si mu ti kraljica, jaz vladar, a drugega nikjer nikogar ni!
II.
^Vzkipe grebeni iz morja globine, oko ugasne večnega neba, kot v solncu noč človeku moč izgine, v zasmeh vanj brizga silni srd morja.
Nekje v daljavi plašna luč zasine, svobodne poti iz grobov ne zna: Nekdo za smotrom hrepeni v daljine, a iz objema zli mu duh ne da . . .
Kako, predraga, v srcu je sladko, ko gledam boj, ki mi, izvojevan, prinesel je zmagalcu rož opojnih!
In če bi ne zgodilo se tako, kaj bi ne prišel nama tudi dan med rožami na dnu valov pokojnih?
III.
J^o belih potih med cveticami mrak izprehaja se, nesoč pokoja; počiva v moji roki roka tvoja, ti moja sreča, ti kraljica mi!
Morje oglaša se s pravljicami: V objemu mojem neha trudna hoja, življenje vredno ni skrbi in boja, laž je kraljestvo nad zvezdicami . . .
In ti drhtiš! . . . Omahne tebi glava, posluša, kaj srce mi govori . . . Po morju v lučih ladja bela plava.
Kako se nekam ji naprej mudi! In up veselo v srcu se vzigrava, da najin raj na zemlji se budi!
IV.
A?alovi, v polusnu se igrajoči, nemirno čakajo, da pride kralj z ognjeno krono tam iz silnih dalj pred njim prameni, zlati prah sipljoči.
Oko zavzeto solzo mi potoči, zavest me dvigne od pozemskih tal, da se umiril je viharja val, ko sem zaživel v nje ljubezni vroči.
Kot tisoč žarkov se z neba utrinja, utrinja se mi v srcu nadej sto, da velik dan pred nama se razgrinja.
Kako bi, žena, ti povedal to, kar hrani sreče nama doba sinja? To v srcu tajno čutim jaz samo!
V.
aj nisi, morje, bajka čudovita, nepremagljiv gigant in pesmi vir? Ko lune se srebro v valovih svita, zaraja v tebi deklic morskih pir.
In zemlja, ki jo peres, v skale krita, drhti, ko tvoj doseza jo nemir, in pesem tvoja sladka, ponosita pričara nam v srce sen tisočer.
Nad bajko in resnico, ki živi nad tabo, v tebi in ob tebi, morje, vesela misel meni poleti
do tja, kjer širi moje se obzorje, med vej zelenjem se moj dom beli, ki varuje domače ga pogorje.
E. Gangl.
Iz zapiskov prirodoslovca.
Priobčuje Pavel Grošelj.
V delavnico sem tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje, iz bitja v bitje presnovljänje, a smrti nisem vzrl nikjer!
S. Gregorčič.
IV.
račne sence odbegle noči se še skrivajo po kameniti gorski planjavi. Žalosten izprevod, odet v sive koprene jutranjega mraka, se pomika zmagujočemu dnevu nasproti. Leni udarci konjskih kopit odmevajo v svečanotiho jutro in žalostno škripljejo kolesa otovorjenega voza. V črno haljo ovit, strt in sključen v bolesti, stopa poleg konja nesrečni oče in, glavo nagnjeno k tlom, sledi vozu zvesta žival, domači pes, kot da bi razumel bol svojega gospodarja. Na vozu pa počiva drago breme — črna krsta; v tujini umrli sin spi v njej in ne čuje več ihtenja matere in sestre, ki si sedeč na krsti otirata solze. V domačo vas, ki že nalahko pogleduje iz tihe dolinice, jih pelje bridki pot.
In jaz obstanem in strmim v ta prizor. — Z magično močjo meje prikoval nanj Giovanni Segantini, ki je dihnil na platno ta turobni „Ritorno al paese natio"1). In zdi se mi, kot da bi čul plati od boli pokajoče očetovo srce — ah, to srce ne razume, kako da more zopet vstajati mladi dan, kako da se more zopet prebujati priroda, da obhaja iznova mogočni praznik življenja in
veselja.....kako da ne žaluje ž njim, ki mu je usoda ugrabila
najdražje bitje?
— Glej, za gorami, ki strme kraj obzorja, se že smehlja rožnato jutro v brezsrčni brezbrižnosti. Z blestečim zlatom je obsulo strme snežnike, rdečega cvetja je nastlalo po lahnih jadrajočih oblačkih. — In zopet se prebude ptiči-pevci in zažvrgole veselo pesem in cvetlice dvignejo rosne kelihe ter opojno duhteč zažgo solncu žgalni dar — in vsa priroda se zedini v veličastno himno življenja. — Žalostni izprevod pa se bliža rodni hiši . . .
') „Vračanje v domovino", naslikano v Malo j i leta 1895.
Noč in dan, smrt in življenje se borijo za gospostvo ; in že se umikajo zadnje nočne sence sveti svetlobi in že se prebuja živ-ljenski val, ki bo v zmagoslavni brezčutnosti pljusknil preko črne krste in se razlil po svežih dobravah.
Življenje zmaguje nad smrtjo!
In vendar se ji mora prej ali slej ukloniti vsako bitje, ki so ga ustvarile življenske sile. Ali ni smrt morda vendar mogočnejša od življenja, saj v trenotnem hipu pokosi vse, kar je ustvarjalo življenje tekom trudapolnih let?
In res, zdi se nam, kot da bi bila smrt vsemočen, neizprosen in predestiniran zakon prirode, ki s strogo nujnostjo izvira iz živ-ljenskega procesa samega, tako da se mora vse, kar vzklije pod božjim solncem, ukloniti njen i sili. Kakor so vse stvari na zemlji podvržene zakonu njene privlačnosti, tako je vse življenje, vsaj na videz, podvrženo zakonu smrti.
Zakonu smrti? Smrt vendar ne more biti zakon, saj ni utemeljena v nikaki prirodni postavi, saj ga ni fizikalnega ali kemičnega zakona, ki bi nam pojasnil, zakaj da se morajo starati organizmi in onemagovati, da jim slednjič ugasne gorka iskra, ki jo je zanetilo življenje. Ni ga prirodnega zakona, ki bi organizmom ne dopuščal neumrljivosti. Življenje bi bilo lahko kakor kres na visoki gori, ki plamti, dokler mu donašaš goriva, in če bi ga hranil neprestano, bo gorel v veke.
In zakaj vendar ugasne? — Kdo je izumil naredbo smrti?
Smrt je izumilo življenje!
Pojasnil sem, kako je hrepenenje po življenju z vsemi še tako težavnimi in bistroumnimi sredstvi sledilo svojemu namenu: cvetličnim praškom je izumilo jadra, v temni morski globini živečim bitjem je ustvarilo umetno luč, gorske rastline je priučilo pridnosti, samo da klije življenje, se množi in izpopolnjuje.
In v isti namen je izumilo življenje smrt; dasi je ne zahtevajo prirodni zakoni, jo je vendar uvedlo, kajti s smrtjo se dviga življenje do mogočnejših in lepših triumfov!
Smrt torej ni zapovedujoča kraljica, ni zakon, ampak je le pokorna dekla življenja.
In ni je večje dobrotnice in pokornejše služabnice življenja, nego je ona; kadar jo kliče življenje, se približa, kadar ji prepoveduje, vdano počaka — in celo neu mrljivost je podelila bitjem, ko ji je v to velelo življenje.
V jedru smrti tli življenska iskra.
Kakor pridna ženjica se trudi smrt na božji njivi prirode, ob zori in mraku jo srečaš po kipečih tratah, v gorski vasici in na morskem dnu je ne izgrešiš in v slednji kapljici vode spoznaš sledove njene delavne roke; vsepovsod pa sledi brezpogojno ukazom življenja.
Majhna, neznatna mlaka leži kraj samotne gozdne poti, tiha in mrtva na videz, le jeseni, ko dozori veseli žabji rod, ni dobro-voljnega kvakanja ne konca ne kraja. Tiha in mrtva je na videz ta vodica, pod drobnogledom pa se razvije vsaka njena kapljica v zanimivosti in življenja polno čudo.
Izredno majhne, rakom sorodne živalce švigajo urno mimo tvojih oči, kot steklo so jim telesca prozorna, tako da zapaziš, kako jim utriplje drobno srce, in da zasleduješ pretakanje krvi po njih telesu. Veličastno se vrte med njimi nežne zelenkaste kroglice; kakor hiša iz tisočerih opek so zgrajene iz nebrojnih stanic in vsaka izmed njih nosi po dva kot las tenka biča, s katerima nervozno hitro trepeče; in ker tolče ob vodo sto in sto tenkih lascev, se vsa živalca v lahnem tempu vrti po kapljici semintja. Kot veseli pa-glavčki se pode skozi vodo še manjše zelene kroglice; iz ene same stanice jim sestoji mikroskopsko majhno telesce, ki je obdarjeno z mnogoštevilnimi gibljivimi biči. Ž njimi se upira ob vodo, da drči po bliskovo kot majhna ladjica; semintja obstane za trenotek, parkrat veselo zapleše — in hajdi dalje! Rastlinski trosi so, ki jadrajoč po vodi zanašajo življenje od kraja do kraja.
To ti je mogočna zibel življenja, ta drobna, brezpomembna kapljica, to ti mora biti tudi globoka krsta, v katero polaga smrt svoje žrtve !
Ozriva se še enkrat skozi drobnogled in zasledujva igro življenja in smrti v drobni kapljici!
Toda glej! tega nisva bila opazila prej. Majhna kepica sluzaste, sivkaste snovi leži pred nama, vsa brezlika in enakomerna je. Je li to košček mrtve, neorganske snovi, je li morda nad vse enostavno organizirano živo bitje? — Glej! — Glej! — kot polž roge izteguje brezobrazna kepica tenke, sluzaste izrastke in jih zopet krči v telesce nazaj. Giblje se, živi —.
Najenostavnejša oblika življenja, najprimitivnejši življenski stroj se giblje pred teboj — ameba (Amoeba) se nazivlje z znanstvenim imenom. Na prvi pogled bi je ne ločil od mrtve snovi, in vendar diha in čuti, ljubi in se plodi kot ti. In umira kot ti? Ne! —
neumrljiva je; milijone in milijone let je že preživela in še bo dihala in ljubila skozi eone, dokler ji bodo ugodne življenske razmere našega planeta.
Toda ne mudiva se, nežni strojček je prezanimiv, da si ga ne bi nekoliko natančneje ogledala.
Amebina kepica se je v tem času v svoji sredini izdatno zožila; vedno globlje in globlje ji sega zareza v telesce, iz ene kepice se porajata dve. Le tenka nitka žive, protoplazmatične snovi ju še veže — in slednjič poči tudi ta: iz enega bitja sta se narodili dve. Novo-porojeni amebi pa zopet iztegujeta tenke izrastke in vsaka leze svojo pot, kot da bi se ne bilo nič pripetilo. —
Čudna prikazen! Misli si, da bi se ti črez noč v spanju pre-cepil od pete do temena in da bi iz vsake tvoje polovice vzraslo novo, popolno človeško bitje! Ko bi se zjutraj prebudila novorojena mladeniča, tedaj bi ne znala, kdo izmed njiju je oče in kdo sin — kajti oba bi bila očeta in sinova obenem, saj se je tvoje telo brez ostanka razdelilo v dve novi, popolnoma enoliko vredni bitji. In če bi se ta dva mladeniča, ko sta dorasla v zrela moža, množila na isti način, in bi se ta običaj razmnoževanja ohranil skozi sto in sto tisočletij — ali bi tedaj še mogel govoriti o tvoji umrljivosti? V milijarde bitij bi se bila v tem času razdelila tvoja oseba, in naj tudi stre tega ali onega nemila usoda, ti bi živel dalje v stotisočerih bitjih in stotisoč tvojih src bi plalo pod božjim nebom. Ne staral bi se in moči bi ti ne pešale od dne do dne, saj bi se od časa do časa pomlajal v nova sveža bitja. Bil bi neumrljiv! —
Tak pa, kakršnega te je ustvarila priroda, moraš vkljub svojemu razumu in visoko razvitemu telesnemu ustroju podleči smrti, dočim mala, neznatna ameba, ki se niti ne zaveda življenja in ne hrepeni po neumrljivosti, ne pozna brezsrčne njene kose.
Toda ne samo ameba, tisoč in tisoč primitivnih živalskih vrst je še, ki se množe z deljenjem, in njim vsem je zagotovljena neumrljivost, dokler bo tekala naša zemlja v oživljajočem solnčnem soju in jo bo kril temnomodri zračni obok.
Eno skupno potezo pa imajo vsa ta neumrljiva bitja, vsa sestajajo namreč iz ene same stanice; in ravno na tej lastnosti sloni njih neumrljivost, kakor pojasnim pozneje.
Ni ga živega bitja od najglobljega morskega dna tja gori do sivih višin Himalaje, ki bi ne bilo zgrajeno iz s ta nie. Tvoje telo je cela mogočna država, broječa na milijone majhnih podanikov najmanjših življenskih enot ali stanic. Vsa živa bitja sestajajo iz njih;
više razviti organizmi jih štejejo na stotisoče, zato jih imenujemo mnogostaničarje (m etažo a), najprimitivnejši pa reprezentirajo po eno samo stanico, zato se zovejo eno stani carji (protozoa). Iz socijalne združitve enostaničarjev v mogočne skupine so nastale živalske države ali mnogostaničarji. Tako živalsko državo nam predstavlja tudi človeško telo. Tvoje življenje torej ni nič drugega kakor življenje brezbrojnih manjših živalc, stanic, ki so združene v čudapolno enoto človeškega organizma.
Enostaničarjiso torej neumrljivi; enostaničarji, najprimitiv-nejše življenske oblike, pa so bila tudi ona bitja, ki so na pragu kambrijske formacije vzklila iz mrtve snovi. Ko se je torej rodilo življenje, ni nosilo v svojem bistvu smrtne kali, ampak bilo je neumrljivo.
V bistvu živih bitij samih torej ne leži zakon smrti.
Kajti ko se je v obliki enostaničarjev utelesilo na zemlji življenje, ni poznalo zakona smrti, in živa bitja se bila kakor pravcati plamteči kresovi, ki gore in svetijo, dokler jim donašaš hrane, in pri-roda jim je nudila in jim še nudi goriva v preobilici iz eonov v eone.
---V tej samotni, molčeči mlaki, ki jo obroblja od temnega gozda obdan travnik, se nama je odkrila velika zagonetka življenja in smrti. Vsaka njena kapljica ti kliče: „Življenje je najvišja postava prirode, nepremagljiv zakon je, ki se ne uklanja smrti. Glej, mirijade neumrljivih enostaničarjev žijejo v prostranem mojem kraljestvu! — Smrt pa je pokorna življenju; življenje samo jo je izumilo in si poklicalo to zvesto tovarišico, da mu streže na prostrani življenski njivi."
Toda, je li smrt res koristna družica življenja? — In če je smrt v resnici njegova dobrotnica in spešiteljica, kako da ni življenje raztegnilo njene oblasti tudi na enostaničarje, saj mu ni pretežavna in pretrda nobena pot, samo da ga vodi k večji mogočnosti in slavi? — Kako da se smrt pojavlja šele pri mnogostaničarjih?
Cuj! — že nama odgovarja drobna kapljica.
Lična zelena kroglica, trepetajoča z nebrojnimi biči, zopet plava pred nama; Volvox globator so jo krstili znanstveniki. Živalska državica, mnogostaničar, je ta organizem, saj je sestavljen iz mnogoštevilnih stanic. In kakor v veliki državi ne morejo vsi njeni člani biti enega in istega stanu, ampak si razdele med seboj različna dela, tako se tudi v živalski državi posamezni podaniki, posamezne
Prvi učenjak, ki je dokazal neumrljivost enostaničarjev, je bil zoolog August Weismann: Über die Dauer des Lebens, Jena 1882; Über Leben und Tod, Jena 1884.
stanice, posvetijo različnim namenom. Z biči obdarjene stanice skrbe za premikanje živalce, da si jadrajoč po vodi poišče zadostne hrane; med njimi pa zapaziš' na eni strani rumenkaste, tenke, pšicam podobne in na drugi strani temnozelene, kroglicam slične stanice, prve so njeno seme, slednje so njena jajčeca, obe vrsti pa služita kroglici v plojenje.
Kakor hitro dozori nežna živalca, se ji usejejo semena iz telesca; po bliskovo zlete drobne pšice proti okroglim jajčecem, globoko se zasade vanje in se spojijo ž njimi. Tem potom oplojena jajčeca srkajo hlastno obilno hrano iz vodne kapljice, rastejo in rastejo, v vedno nove stanice se deleč, in ni še poteklo mnogo časa, ko so se iz oplojenih jajčec razvile nove mogočne države stanic — nove Volvox globator. Prvotna Volvox pa, ki je, rodivši semena in jajčeca, izpolnila življenju svojo dolžnost, nima nikakega življen-skega cilja več, brezpomembna in brezkoristna je za življenje. In če bi živela še dalje, bi odjedala hrano in prostor mlajšemu, čilejšemu, plodečemu se življenju; in če bi ji bila podeljena nesmrtnost eno-staničarjev, tedaj bi postalo to onemoglo, za vsako pomlajenje nesposobno bitje v vedno oviro in nadlego novokalečemu življenju. —
In tu je življenje poklicalo smrt — in že je na mestu, da z urnim mahljajem pokosi dozorelo klasje, da tem svobodneje in lepše brste nove kali.
Ljubezen bo marsikdo nazval to žrtvovanje lastnega bitja novemu življenju, smrt je imenuješ ti, jaz pa je nazivljem življenje.
Ljubezen, smrt, življenje so si istovetni pojmi, ki se pretakajo eden v drugega.
Pri enostaničarjih pa je moralo življenje prepovedati smrti, dotekniti se neumrljivega njih telesa, saj je celo to telo, ki se z delitvijo vedno in vedno pomlaja v nova bitja, neprestana kal brste-čega življenja. Zatirati kali novega, pomlajajočega se življenja pa ne pripušča priroda za nobeno ceno.
Živalske države, ki so nastale iz združenja enostaničarjev, so vsled kompliciranega svojega ustroja izgubile možnost, ploditi se z delitvijo, in posebne stanice so morale prevzeti to najvišjo nalogo vsakega živega bitja. S to uredbo pa so izgubile pravico do neumrljivosti.Kajti ko je žival, rodivši jajčeca in semena, iz-
l) Najnižji mnogostaničarji so ohranili še nekak spomin, nekak preostanek neumrljivosti enostaničnih svojih pradedov. Ako n. pr. razrežeš Volvox na deset ali več delcev, ti delci ne usahnejo, ampak se razvijejo, regenerirajo v deset novih popolnih bitij. Regeneracija je nekak odsev neumrljivosti enostaničarjev.
polnila sveto svojo zadačo, ji ni na svetu več cilja in namena — in zato mora usahniti iz ljubezni do novega, čilejšega življenja. —
Lahen veter guba površino samotne mlake, in ko se poslavljajoč ozrem še enkrat nanjo, se mi zdi mogočnejša od besnečega oceana — prostran, nerazrešen svet je in nebroj živih bitij teka po njem in se raduje solnčnega svita.
. . . Gozdna pot se izgublja v goščavi — plitev potok ji pri-šumlja od desne nasproti in se vije med nizkim grmičjem; dan je že zaspal za gorami in življenje po prirodi pojenjuje v tiho noč. Nad bistrim potokom pa je ravnokar šele začelo živeti in vrveti. Pošasten ples se je dvignil s solnčnim zatonom nad vodami. Enodnevnice rajajo svoj ženitvanski in obenem mrtvaški raj. Kajti ko bo jutri prisijalo zgodnje solnce, je že minila burna ljubavna igra kakor sladke sanje, le bleda trupla na rosnih tleh še pričajo o odbegli sreči. S solnčnim zatonom so se izlevile enodnevnice, ob solnčnem vzhodu pa jih je že minilo življenje — urno je po-plela smrt nepotrebni plevel, da tem prosteje diha življenje, ki se je spočelo sinoči v strastnem ženitvanskem plesu in ki tli v drobnih jajčkih, shranjenih v šumečem potoku.---
Košati gozd se je umaknil prostrani poljani; njive in travniki se bleste pred mano v solnčnem svitu in balzamskem vonju kot deviško telo. In sredi cvetočega polja stoji dolga vrsta življenja in vrvenja polnih panjev — "kako prijetno mi je zvenelo vselej šustenje in bučanje iz teh delavnih živečih tovaren, v katerih se pretvarja ljubezen rastlin v sladki med, kadar sem stopil iz tihega gozdiča na te kipeče trate. Danes pa se je v panjih umaknilo šumeče delo grozovitemu klanju. Pred panji leže na tleh kar trumoma trupla preminulih samcev, in vedno nove žrtve tirajo razjarjene delavke in jih mečejo skozi nizka vratca. Kdo je vdihnil delavkam to sveto jezo, kdo je razdražil čebele do strahovitega poboja, saj so nam one vendar v vsakem oziru lep zgled sporazumnega socijalnega delovanja, požrtvovalne ljubezni in edinosti?---Bilo je življenje —
ono je terjalo to strašno smrt vseh samcev v korist in procvit novega življenja.
Ko se je kraljica oplojena vrnila z ženitv anskega poleta, tedaj je bila naloga samcev izpolnjena. Zakaj naj bi živeli še nadalje ti brezdelni lenuhi, ki ne skrbe in se ne trudijo v pro-speh države, ampak ki samo odjedajo hrano neutrudnim delavkam in v ozkih celicah se prebujajočemu življenju? In velelo je življenje — in sveta jeza je vzkipela v miroljubnih živalcah; namerile so
bodalca, ki so sicer namenjena samo sovražniku, proti lastnim bratom ter so jih z brutalno silo izročile smrti. Kraljica pa počiva globoko v panju in cela država jo varuje, in ko se ji klanja in ji streže, se klanja in streže kalečemu življenju, ki je skrito v blagoslovljenem njenem telescu. Kakor oboroženi vitezi sveti Gral čuvajo delavke z ostrimi bodali mogočno kraljico, sveto življenje.
Toda tudi na kraljico preži gotova smrt; ko jo je po treh ali štirih letih minila rodovitnost, tedaj postane tudi njeno življenje prazna potrata prirode; in življenje se ne obotavlja in prikliče smrt tudi nad njo, ki mu je tako vdano in zvesto služila.
Rojstvo in smrt si v prirodi skoro vedno segata v roke: Volvox globator je poginila, rodivši novo življenje, enodnevnice so nenadoma usahnile, ko so po ženitvanskem plesu izlegle jajčeca, čebele-samci so po oploditvi izdahnile brutalne smrti in kraljica-čebela je umrla, ko je odslužila plojenju.
„Konec plojenja je začetek smrti!" ta melodija se neštetokrat ponavlja od vrste do vrste.
Toda čuj! zopet prihaja šumenje od delavnega panja, in zdi se mi, kot da bi čul novo, mogočnejšo melodijo o življenju, o življenju, ki ne ugasne obenem z izčrpanjem plodilnih sil, ampak ki se razteza daleko preko plodilne dobe.
Brezspolne delavke, ki se ne plode in ne množe, nam pričajo o tej novi melodiji življenja. Zakaj jih ne pobere smrt, saj nima življenje od neplodnih bitij ničesar pričakovati? Življenje je zaukazalo smrti — in ona vdano počaka. Delavkam je izročena skrb za mladiče, one jih negujejo in rede in jim zidajo gorke celice, in zato jih poplača priroda ter počaka s smrtjo, dokler niso izvršile svoje naloge.
Skrb za novo življenje, za mladiče! Zopet nov motiv zadoni v simfonijo življenja in smrti.
Vse višje živalske vrste negujejo mladi zarod, skrbe zanj in ga poučujejo; in zato jim je podelila priroda daleč črez plodilno dobo segajoče življenje, da nemoteni lahko služijo vzvišenemu delu telesne — in pri tebi, človek, tudi umske — vzgoje.
V dolgosti tvojega življenja, ki ne jenja s tvojo plodovitostjo, te opominja priroda, da varuješ in neguješ neumrljive koščke svojega telesa, iz katerih ti je vzrasla nadepolna deca. V mikroskopskih drobcih svojega telesa si neumrljiv tudi ti, skrbi, da postaneš neumrljiv tudi v duhu in značaju, ki si ga vcepil svoji deci, da ga ponese od rodu do rodu !
Sledila sva čudapolnemu razvoju smrti: iz neumrljivih eno-staničarjev so se razvile umrjoče živalske države, najprvo nizke oblike, ki so še ohranile nekak spomin na neumrljivost enostaničnih pradedov, potem višje vrste, v katerih je obledel tudi ta nejasni spomin, in slednjič ti, ki si tudi podvržen neizogibljivi smrti.
In ko sva stopala od mlake do potoka, od potoka do panja in odtod do tebe, se nama je vedno jasneje odkrivala resnica: smrt je pokorna dekla življenja.
Bitje za bitjem žrtvuje življenju, darovala pa mu je tudi že cela plemena, cele živalske vrste. Okamenine v ogrodju naše zemlje ti dovolj jasno govore o ogromnem njenem delu. Tisoče in tisoče življenskih vrst je pokopala, da so na njih grobu lahko vzklila nova, popolnejša plemena.
Od poedinca se je raztegnila njena oblast na plemena.
Pride li morda dan, ko bo celo vesolje pokorila svoji oblasti in ko bo kosila njena kosa skozi vsemir, da bodo padali svetovi kakor zrelo klasje pod zvenečim srpom? Da, tudi vesoljstvo se bode zrušilo, da vstane iz njegovih razvalin kakor Fenis iz pepela popolnejši univerzum--—
Tudi tebi se bo približala nekoč s hitrim korakom, in tedaj ne trepetaj pred njo, z radostjo pozdravi to cvetno hčerko prirode in poljubi jo v ljubezni do življenja — saj smrt je življenje, je ljubezen!---
Aliquando . . .
!am na poljani neskončni, skrivnostni, tam je vse polno grobov — tam pokopali nekoč so vse boli, vso bedo zemeljskih rodov.
in opoldanske sape šumljajo skozi narave tajnostni san . . . A jaz moram do daljnih ciljev preko grobov in neskončnih poljan.
Ah, kako težko je potovanje k daljnim ciljem preko grobov . . . Tiho, ah, tiho, da jih ne vzdramim — bede, bolesti zemeljskih rodov.
Vekoslav Spindler.
Njena zvezda.
Slika. Spisal Ivo Trošt.
3.
rišel je pa Emi tudi čas, da je vse te zmage pretehtala temeljito in vestno in da so se ji vse zdele prelahke napram pritisku razmer, kamor jo je spravilo življenje samo. Bila je še močna, bujna in cvetoča, v najboljših letih in polna življenja. Minilo je že tretje leto, odkar je premenila prejšnjo službo, kjer je pustila toliko lepih, a tudi premnogo bridkih spominov. Tedaj je izvedela za gotovo — po govorici v vasi ji je bilo itak že prej znano —, da ima Anton Kolar oko, pa tudi srce zanjo.
Mlad ni bil več, že srednje dobe vdovec, zdrav in trden, bogat in ne brez otrok; ti so pa imeli zagotovljeno doto, določeno bodočnost. Najmlajši je bil sicer še doma in komaj v prvih hlačicah, a prav o tem, o Slavku, je bila Ema prepričana, da bi ga utegnila imeti prav rada; saj je bil deček nekaka ponovitev očetove mladosti: miren, pohleven in otroško naiven — ljubezniva igračka.
Kolar je pridno vodil gospodarstvo: gostilno pregledoval sam, v prodajalnici tehtal in meril sam, na polju sam. In največkrat se mu je zdelo, da je zares povsod — le sam. Zabave ni poznal in živel je redno ob nekoliko boljši hrani in pičlih dveh četrtinkah cvička na dan trezno in pošteno. Toda prihajali so trenotki, ko se mu je stožilo po rajni ženi, in obžaloval je, da ne živi več. Svojo žalost je razodel nekaterim izmed redkih zaupnikov, ki so mu svetovali: Pa bi se oženil, Anton! — Pa bi se oženili, gospod Kolar! — Potem ni človeku več dolgočasno.
Kolar je uvaževal ta nasvet, kakor je bilo prav in potrebno, ter po kratkem premisleku spoznal — saj mu je bila všeč že od nekdaj, kaj bi tajil — da bi bila zanj najbolj pripravna učiteljica Ema J., ko bi ga marala, seveda.
Sedel je in ji pismeno razložil najprej svoje gmotne okoliščine in slednjič tudi razkril svoje srce ter nestrpno čakal odgovora. Kakor meseci so mu potekale ure, ko se mu je zdelo, da je navzlic dva-inštiridesetim pomladim življenja zopet mladenič, ki je načrkal s tresočo roko prvi zaljubljeni listič nesojeni izvoljenki.
Nje ni posebno iznenadilo to pisanje.
V treh letih lahko spozna učiteljica razmere v majhnem selu na deželi, spozna zlasti po otrokih starše in po starših razmere med sosedi. Zato ji ni bilo neznano, da išče ženske nadobudni vdovec Kolar. Za njim so se ozirale mlade vdovice in pa dekleta iz treh farä. Tudi se je že morala braniti sama dvoumnih namigavanj o vdovstvu gospoda Kolarja. V družini nadučiteljevi, kjer se je največkrat mudila Ema, in pa v gostilnici, odkoder je dobivala hrano, nikakor niso bili slepi in gluhi za vse govorice, ki jih je raznašala skrivna sapa po vasi.
Nekateri radovedneži so trdili, da že poznajo bodočo soprogo gospoda Kolarja.
Ema je napisala odgovor na Kolarjevo snubitev, ki je pa utešil njegovo radovednost toliko kakor nič. Iz pravilnih potez, odločno postavljenih, in natančno vzporejenih črk je spoznal samo žarek zavesti, kakor daljni utrinek ugasujoče iskre v temni noči — da ga Ema ni zavrnila naravnost. Jel je obupovati in čimdalje huje se mu je tožilo po prvi ženi. Šele prijatelji so mu morali pojasniti, da je zanj že ta odgovor pravzaprav neprecenljiva pridobitev, ker kaže, da trdnjava ni nepremagljiva.
Kako neki?
Tam daleč v idrijskih hribih je pred dvema letoma preminil duhovnik, ki je bil tja premeščen na lastno prošnjo, da si učvrsti zdravje v gorskem zraku. Živel je kot svetnik, trpel kot mučenik in smrt mu je bila le poziv v boljše življenje. Umrl je, kakor bi ga bil objel rahel sen.
Novica o njegovi smrti jo je zadela iznenada — po Fininem listu — dva dni pozneje, ko je Ivana že krila hladna notranjska ruša. Povpraševala ni, tudi časopisov ni iskala, ki bi ji obširneje razkrili njegovega pogreba slovesnosti in žalost zapuščenih župljanov. Bala se je samo, da je on vsaj z besedico prelomil ob smrtni uri obljubo molčečnosti, kakor mu jo je naložila ona sama. — Samo z besedico: z Bogom! pa bi se čutila rešeno; toda on je ostal mož, kakor mu je velela v poslednjem listu. In to ji je ugajalo v najglobočji žalosti. Da, prav takšnega si je želela svojega Ivana!
Ni pa pomislila, kaj bi ona sama ukrenila s prenaglo obljubo, ko bi njo poklical Stvarnik naprej iz solzne doline; naučilo jo je življenje samo.
O počitnicah se je pridružila tej in oni sestri, da preživi v miru nekoliko uric ter si oddahne od prenapornega truda, pa se ji je kmalu začelo milo tožiti po mali sicer, a okusno urejeni sobici, polni
„Ljubljanski Zvon" 8. XXIV. 1904.	31
najslajših spominov in najslajših skrivnosti, polni razočaranj in tudi ne — brez odličnih zmag.
Sestre so ji stregle in ji skušale slajšati kratke urice počitnic, svojim mamicam so pomagali Emini nečaki in nečakinje, ki so bili z vso spoštljivostjo poslušni gospici „tetki".
Čutila je osamelost, tako življenje ji ni ugajalo.
Začela je misliti, kaj je čaka, če bodo vse bodoče počitnice enake prejšnjim, vsi predpusti enaki poslednjemu... Ali naj počaka, da bo zares „stara tetka"? Tako kruto je menda ne namerava bičati mladostna nepremišljenost. O tej skrajni posledici ni pomislila ne tedaj, ne nikdar pozneje, a sedaj jo čuti, kako se ji bliža, jo boža po licu, objemlje, stiska k sebi, prižimlje . . To je strah, groza!
Kako pa naj trdi, da je sedaj prosta?
To vprašanje je nekoč zastavila sestram, pričakujoč gotove — tretje zmage, češ: on ni prelomil obljube, ali naj jo jaz, ki sem se zavezala prva? Toda sestre so jo gledale kakor neko posebno svetovno čudo in Fini je zaigral ob ustnicah komaj viden posmeh kakor samo še nekdanje čase, ko je Emi očitala, da čaka — vsaj barona. Najrajša bi jo tudi sedaj opozorila, česa neki čaka, če ne namišljenega plemiča. Vendar resni položaj je prisilil sicer sarkastno Fino, da je vprašala: „Ali ni smrt mejnik med časnostjo in večnostjo?"
To vprašanje je študirala Ema nekaj dni in noči ter vedno bolje spoznavala njega nepobitnost. Kdo se more vezati za negotovo večnost? Ali more biti taka obljuba sploh veljavna?
On je sicer na smrtni postelji ni odvezal obljube — kar bi bilo sedaj njej najbrž všeč, a ji je tedaj ugajalo. Bil je mož, kakor je želela, in zato je zaslužil, da se ga spominja in ga spoštuje tudi po smrti. Da, vsekakor je tega vreden — vrli Ivan. Ali Ema se je domislila, da mu to ljubav lahko ohrani tudi — če povoljno odgovori na drugo Kolarjevo pismo, ki je kazalo že srčno toplo hrepenenje.
„Da, to mu hočem ohraniti — sladak spomin Ivanu — v srcu svojem vedno, dasi me to ne veže po njegovi smrti!" S tako obljubo si je olajšala vest. V njenem srcu je bil dobojevan dolgoletni boj.
Za drugim je prišlo tudi tretje pismo, kjer ji je razvneti mož obljubil, da je čaka, dokler hoče, naj le sama velikodušno določi rok, ko bo smel vprašati njene roditelje . . .
Emi je ugajala ta vdanost morda bolje od vseh gmotnih ugodnosti, ki jih ji je ponujal. Strašila jo je le misel, če ni vendar za človeško spodobnost nekaj prezgodaj postala nevesta nekomu, ki ni njen Ivan. Ni se mogla odločiti.
Zato ni iskala dobrega sveta samo pri svojih ljudeh, marveč je tudi vprašala znanke in znance. Vsi so ji morali razodeti svoje mnenje o nje bodoči sreči. Vsakdo je odgovoril po svoji previdnosti, kar se mu je zdelo najprimernejše, najmodrejše ali vsaj najdovtipnejše; samo sestra Fina, dotlej že mati šesterim krepkim otrokom, jo je vprašala: „Pa ne misliš tega izvršiti brez ljubezni?"
Eme ni to preveč iznenadilo; mirno je odkimala.
„Torej imaš Kolarja rada vsaj toliko, kolikor ti on izkazuje svojo naklonjenost?"
Tega pa Ema dotlej še ni utegnila misliti; vedela je le, da jo ima Kolar gotovo rad. Zato je prikimala sestri nekoliko presenečena.
„Torej ga ne misliš prevariti, Ema?"
„Bog čuvaj!"
„In vendar! Lej, Emček, ti ga gotovo prevariš, če boš čakala poroke še nekaj let. Čas mine, življenje mine, tvoja lepota — oprosti, da govorim iskreno — tudi mine. Kaj prineseš svojemu bodočemu spremljevalcu skozi življenje za vso požrtvovalnost in ljubezen —- recivi — ki ti jo izkazuje že sedaj ? Nič! Da, še manj nego nič! Dovolil, da odgovorim namesto tebe: strto dušo in strto telo! Ali naj bo rto dokaz tvoje ljubezni ali vsaj naklonjenosti? Če ni to prevara, ali ni do pičice slično prevari?"
Ema ni mogla odgovoriti. Solze so ji zablestele v krasnih očeh, glavico je naslonila sestri na ramo:, „Fina, danes govoriš kakor čista vest." Toda v srcu je že čutila, da sedaj ni zmagala ona, in
pa da je zvezda njene sreče že v zatonu.
*
Ko se je leto pozneje igrala s Kolarjevim Slavkom, ki je novi mamici prav rad zibal novo sestrico, so jo posečale nekdanje tova-rišice in ugibale, kako je z njeno srečo, češ: vdovca je vzela, pa — na deželi, je največkrat vzdihnila zadovoljno: „Tako-le, tako misli človek na svetu, da mu je že zatonila zvezda sreče, pa mu isti tre-notek že vzhaja druga, nova, bleščeča kot danica v mladem jutru..." In zadovoljno se je igrala s Slavkom in mislila o novi zvezdi, o novi sreči. Seveda je večinoma niso umele bivše koleginje. Saj niti Ema sama ni slutila, da je zmagala tudi tretjič v svojem življenju, zmagala svoje lastne predsodke in da je prav vsled te zmage nje prva in edina zvezda sreče jasno in krasno zablestela še visoko na obzorju.
Položaj žene v različnih oblikah družine.
Spisal R. Perušek.
(Konec.)
ovsod smatrajo za najstarejše božanstvo neko „pramater", ki so jo v mlajši dobi vrgla s prestola moška božanstva; pozneje pa so se vsa ta božanstva zopet pobotala in pomirila. Tako nam pripovedujejo tudi pripovedke o silnih ženah, ki so ustvarjale mogočne države, še predno so nastopali heroji. Take žene so „Semiramida", kraljica asirska in ustanoviteljica babilonska, „Didona", utemeljiteljica Kar-tage, „Debora" pri Židovih, ki je delila pravico na Efraimski gori ter zrušila nadvladje kanaanitskega kralja Jabina. Tudi gršrke pripovedke imenujejo večkrat herojke. Tako pripovedujejo, da so živele herojke v Libiji ter da so Jazonu zapovedale, naj spoštuje najbolj „mater". „Heraklej", velik sovražnik ženski, je osvobodil svet ženske vlade in v Olimpiji ustanovil velike olimpijske svečanosti, ki se jih niso smele udeleževati ženske . . . Neki mit pripoveduje, da so imele tudi žene nekdaj glasovalno pravico v Atenah. Šele Pozejdon je provzročil, da se jim je vzela in da so se otroci odslej imenovali po očetu, ne pa po materi. Tudi mit o „Orestu", ki je maščeval svojega očeta nad materjo, je slika boja med staro in novo organizacijo. Najlepši spomenik tega veličastnega boja med staro materinsko in novo očetovsko organizacijo pa je mit o bojih z amazonkami. Jedro tega mita je, da so imele nekdaj žene organizacijo, v kateri ni veljal mož nič, žena vse, a žena je v bojih, ki so nastali med njo in možem, podlegla. Zatorej nahajamo povsod, kjerkoli je prišlo do veljave očetovsko pravo, pravljico o amazonkah. Tako so se borile amazonke v Atenah na Arejevem griču proti Tezeju, ki je bil zasedel akropolo. Tudi v Megari, Troizenu in v Tirihiju so podlegle amazonke in čisto ženski naravi primerno se je bojevala Antiopa, zaljubljena v Tezeja, na njegovi strani proti svojim sestram ter je posredovala premirje in mir med obema vojujočima strankama. *) Med možem in premagano ženo, ki se je vdala v neizogibno usodo, se je torej sklenilo premirje in končno trden mir. Med tem
x) Tu je omeniti tudi češke dekliške vojne, ki jo je zanetila po smrti kraljice Libuše njena prijateljica Vlasta (740 po Kr.), da bi pripomogla ženam do izgubljene vlade. (Letopisec Hajek.)
premirjem se je izpremenila otmica v „kupnjo". Sčasoma se je pri nekaterih plemenih izpremenila „kupna cena" v „darilo". Vendar se niso vsi narodi poprijeti tega lepšanja ter zamenili kupnje z darilom, kar je sicer po obliki različno, a po bistvu vse eno. Zatorej se po vsej iztočni Aziji vrši ženitev kot trgovina med roditelji ženina in neveste. Takisto je bilo tudi pri starih Grkih in tudi pri naših kmetih često ne odločujeta v tem vprašanju zaroke ženin in nevesta, nego njiju roditelji. Sicer pa je zavisno o položaju, ki ga zavzemajo žene pri različnih narodih, kako obliko dobiva ženitev, ali je „kupnja" ali je „darilo" ona vsota, ki jo dobe roditelji nevestini. Človek bi mislil, da je brak, ki je nastal iz medsebojne sporazumnosti neveste in ženina, na višji stopnji etike, in vendar bi se motil, kdor bi to brezpogojno trdil. Vsekako je kupna pogodba ženitvanska napredek v nravnosti proti onim lehkomiselnim brakom, ki niso imeli namena, napraviti iz take zveze socijalne organizacije. Seveda pa je oni brak, pri katerem se je izpremenila kupnja v darilo, napredek v nravnosti, in sicer na korist žene. Ako beremo, da so različni vladarji dajali svoje hčere kot darila svojim prijateljem, potem ne moremo trditi, da je bil tak način braka za ženski del častnejši, nego je bil brak, ki se je zgotovil s „kupnjo".
Pri afričanskih narodih in arabskih beduinih je še sedaj kupnja edina oblika braka. V Sudanu se plačuje žena z izvestnim številom volov; pri Kafrih velja nevesta 6—30 volov. Tudi v herojski grški dobi so bile cene za neveste določene. Takisto so stari Indi razen bramanov kupovali svoje žene za goveda. Tudi germansko pravo govori o kupni ceni nevest in sveto pismo govori o „kupni ceni device" ter o „kupnji žene". —
Taka cena pa se je lahko plačala tudi s službovanjem. Iz svetega pisma vemo, da si je Jakob na ta način prislužil dve ženi, in David se je bojeval za svojega kralja in tasta Savla zato, da je dobil od njega hčer za ženo. Sioux-Indijanec služi eno leto tastu in tašči, da dobi njiju hčer za ženo. Slednjič je mogla biti cena za nevesto tudi druga deklica. Avstralec, ki nima ničesar, kar bi moglo biti cena za nevesto, ponudi njenim roditeljem svojo sestro ali pa kako drugo sorodnico.
Iz tega poslednjega načina kupa se je mogla razviti tudi ona oblika ženitve, ki jo imenujemo „connubium", t. j. pravica, skleniti zakon, veljaven za vse pravne posledice v izvestni obliki med enakopravnimi. Po tej obliki so se vdajale hčere brez kupnine, ali s pravico, da si članovi društvene organizacije, ki predstavlja držav-
ljane enakopravne, izbirajo žene iz te družbe. Pri Rimljanih so se torej vršili braki v svrho skupne skrbi za hrano in skupnost mize, kar je bilo izraženo s ceremonijo skupnega zaužitka posvečenega žita, ki se je zvala „confarreatio". Taka skupna jed se pa nahaja tudi v zvezi s starejšimi oblikami braka. Brazilski Indijanci pijejo žganje iz iste čaše, srbski mladeniči se obredijo trikrat z vinom, kitajska poročenca pijeta iz dveh čaš, ki sta z rdečim trakom zvezani.
Oblika novega braka pod očetovskim pravom sicer ni izključno poligamska, vendar pa ni mož v tem braku omejen in vezan. So-cijalno - nravstveni vpliv se javlja samo pri ženi in mnogo pozneje se je raztegnil ta vpliv tudi na moža, ko je žena dosegla ono višino in svobodo, ki jo uživa sedaj. Do te dobe si je morala žena zopet nazaj pridobiti gospodarstvo v hiši. Le malo narodov je dospelo do te višine; zato vlada pri večini narodov poligamija, ali pa je vsaj dopuščena in vse omejitve niso nravstvene, nego socijalne narave. Tudi najizobraženejši kulturni narodi starega veka se niso povzpeli preko poligamije, celo srednji vek je gledal navzlic krščanstvu, ki je podpiralo monogamijo, boj med monogamijo in poligamijo; dandanes je v krščanstvu monogamija po pravu zmagala, ali praktično njena zmaga še vedno ni tako utemeljena, kakor to zahteva moralni (nravstveni) ideal.
Sicer pa tudi žene niso vedno smatrale poligamije moževe za zlo; to je zavisno od socijalne naobrazbe dotičnega naroda. Včasi so celo žene podpirale poligamijo, in sicer iz teh-le vzrokov. Dokler je slabo razvita spretnost za pridobivanje hrane, zahteva ohranitev in vzreja deteta, kakor smo že preje dokazali, da preneha bračno življenje. Strah, da bi to pretrganje bračnega občenja vsemu braku ne storilo popolnega konca, je prisilil ženo, da je privolila poli-gamski brak svojemu možu. S tem si je pridobila žena različnih koristi v hiši. Ker je bilo več žen v hiši, se je učvrstila stalnost družine, žena si je olajšala delo ter je dosegla poleg gospodarja dostojanstvo gospodinje, ker je pripomogla družini do bogastva in obilnosti, ki sestoji često v množini otrok. Tudi naši kmetje smatrajo množino otrok za korist družine, ker se tako množe delavne sile. Poseben povod poligamiji je pa bil, ako je bila prva žena nerodovitna. Pri takih razmerah torej nikakor ni navadno, da bi vladala v poligamskem braku prepir in sovraštvo. Iz popisov popotnikov posnemamo, da različne žene iste družine ne skrbe le prijazno za lastno deco, nego tudi za deco svojih drugaric v družini. O ženah Zulukafrov se pripoveduje mnogo lepega o njih pridnosti
in delavnosti. A najpridnejša je žena siromakova, da si nabere toliko zaklada, da more kupiti svojemu možu drugo ženo. Takih primerov nahajamo tudi pri kulturnih narodih. V svetem pismu stare zaveze čitamo, da je Rahel poklonila svojemu možu Jakobu služkinjo Bilho, Lea pa Silfo. Obe sta smatrali to za bogoljubno delo ter sta upali, da ju bode Bog poplačal za njiju dobro delo s tem, da bode tudi njima poklonil deco. Tudi Sara je privedla svojemu možu Abrahamu Hagaro, ali ker jo je hotela Hagara iztisniti iz prvenstva, je Abraham Hagaro z njenim sinom Ismaelom vred izgnal iz hiše. — Prvotno so bile vse žene naprosto last moževa ter ni bilo razlike med soprogami, ženami, deklami in sužnjami. Ker pa je pri toliki množini žensk rasla tudi vrednost njih dela bodisi na polju ali v hiši poleg dohodkov moškega posla, t. j. živinorejstva, je rasla tudi uglednost žen. Pri tolikih ženah pa je bila potrebna organizacija in pridobila si je navadno prva žena mesto voditeljice in gospodarice ter je vladala nad drugimi ženami, ki so tako postale nekako njene služkinje, ki jih je poklanjala svojemu možu. Tako se je izobrazil dvojni red dostojanstva med ženami, čeprav so bile vse posest moževa. Ali tega mesta prvenstva si ni pridobila ena žena z obožavanjem moža, nego edino z organizacijo dela. Tako je postala ena žena gospodinja poleg gospodarja in poleg ostalih žen, ki so se potisnile v položaj služkinj. Vsaj deloma je tako zopet oživela v omejenem krogu nekdanja vladajoča žena. Celo v moha-medanskih državah, kjer je doma beduinstvo, t. j. roparsko pridobivanje hrane in človeškega delavstva, zavzema prva žena odlično mesto ter ostaja tudi tedaj načelnica doma, ako se je moževa ljubezen od nje odvrnila. In tako je žena podjarmila najsilovitejše beduine, ki plenijo in razsajajo po saharskih cestah.
Ker pa je odlični položaj prve žene zaradi gospodinjstva in pridobivanja ter pripravljanja hrane tako važen, se je jela smatrati prva žena tudi za edino pravo ženo, dočim so se smatrale vse ostale žene za sužnje. S tem je bil dan prvi povod mono gam i j i. Pri monogamiji je bila posebno važna ona pogodba konubija, ki so jo sklenile med seboj poedine družine ali skupine družin; n. pr. da si je mogel pri Rimljanih izbrati mož pravo ženo edino le iz sredine enakopravnih sodržavljanov; vsaka druga žena je bila le sužnja. Tudi je dobival mož edino le od prave žene zakonito deco: „liberi", svobodnorojenci, dočim so bila deca vseh drugih žen hlapci in dekle. — Druga pot k monogamiji pa je bila sila. Siromaštvo poedincev in celih narodov je bilo povod monogamije. Tacit slavi
Germane, ki so ljubili monogamstvo, ali je izvzel bogataše, ki ga niso ljubili. Celo Karel Veliki, ki je postal svetnik, v tem oziru ni bil nikakor vzor in zgled. Tudi pri Indih je zakon „Manov" določil različno število žen različnim kastam — siromaki so se zadovoljevali z eno ženo. Tudi starojudovski zakon ni poznal omejitve, ki pa je nastopila, ko je ljudstvo obubožalo. Šele krščanstvo je sprejelo monogamijo v svoj moralni sestav, ali tudi pri kristjanih je bila ta vera vera siromakov, katerim je bil tak nauk v tolažbo. Šele, ko je krščanstvo pridobilo v državnem sestavu pretežno vplivnost, je postala pravno, ne pa tudi praktično, „monogamija" etiški zakon. —
Druga oblika družine, o kateri smo baš razpravljali, je osnovana na pravu posesti, katero si je mož pridobil na katerikoli način, s kupom, dediščino, silo ali pa z roditvijo nad vsemi članovi svoje družine. V tej družini ni važna sorodnost, nego pravica posesti in gospodarstva; zato imenujemo to družino v razliko dandanašnjemu pojmu rodbine, ki je utemeljena na zakonski zvezi moža in žene ter na krvni skupnosti roditeljev in dece, očakovsko, starinsko ali skupno, plemensko ali z irskim imenom klansko družino. O takih družinah govori sveto pismo; take družine so tudi zveze beduinov, ki plenijo pod vodstvom enega poglavarja po stepih in puščavah. Take družine, samo v manjši meri, so tudi južnoslo-vanske zadruge, kjer je načelnik izbrani starejšina, ki pa ni vedno najstarejši, nego najsposobnejši in kateremu se morajo pokoriti včasi celo rodni roditelji. — Taka družina obseza lahko celo vrsto posebnih družin, ki so osnovane na najmlajših pojmih o krvni zvezi očeta in otrok in ki so se na različne načine in iz različnih vzrokov odcepile od stare očakovske družine. Ti vzroki ločitve so velike kulturnozgodovinske važnosti. K tem vzrokom spadajo n. pr. novi pojmi o „zasebni posesti" nasproti osredotočeni posesti očakovi, novi pojmi o vrednosti in ceni lastnega dela. Vzroki so torej gospodarski, katerih razmotravanje pa ne spada v okvir naše razprave „o položaju žene v družini". —
Prijateljstvo in ljubezen.
Spisal Jos. Frančič.
f	(Dalje.)
azvrstili so se okrog mize tako, da je sedela na prvem mestu gospodinja, njej na desno botrica Zora, a na levo župnik, ki je krstil otroka. Poleg župnika je imel sedež Milan, njemu nasproti pa Vida. Tik nje je sedel kapitan, za njim dr. Bron, na levi roki Milanovi je sedela Favsta, o/ ki pa je imela še vedno opravka v kuhinji in je pogosto uhajala od mize. Za njo je prišla mlajša domača hčerka, a naprej doli je bilo še nekoliko stolov praznih za goste, ki so jih še pričakovali. Čulo se je že ropotanje vilic, ko je dospel umirovljeni in postarni profesor Seljak, dr. Bronov večletni prijatelj, a končno je šinil skozi vrata še poročnik pl. Hörenstein, med kolegi znan z imenom pl. Taubenstein, baje radi tega, ker na eno uho ni slišal dobro. Bil je suh, slok človek, in ko je odložil sabljo, se je zdelo, kakor bi ga bilo polovico izginilo. Priklanjal se je in pozdravljal na vse strani, stopivši v jedilnico. Govoril je jako hitro in pri govorjenju se mu je često primerilo, da mu je skočil krhelj njegovega tankega vratu preko ovratnika, kar je napravljalo jako komičen vtisk ...
Spočetka je bilo nekako tesno v družbi. Govorica je obtičala zdajpazdaj, da je nastal hipen molk. Milan se je igral s šopkom šmarnic, ki ga je bil prinesel s sabo. Pri srcu mu je bilo težko. Ni si prav upal pogledati Zori ali Vidi v obraz. Sramoval se je svojega vedenja na izprehodih. Poleg tega so ga obhajale neprijetne slutnje, kakor bi se moralo danes še kaj zgoditi, zgoditi nekaj ne prijetnega, morda celo usodnega. Le strahoma je povzdignil semtertja svoje oči ter se ozrl v svoj lepi vis-a-vis. A kadarkoli je to storil, je opazil vselej eno in isto: Zora je povešala sramežljivo pred njim svoje oči, Vida pa jih je nekako prononsirano zastavljala vanj. Tudi pri tej priliki se je kazala razlika njijinega temperamenta in njijinega značaja!
Kapitan, boter otrokov, ki bi se bil z deklicama rad zapletel v kak pogovor, pa je dobival le kratke, umerjene odgovore, je kmalu zapazil, da se vrši nekaj med njima in Milanom, in ko je prišla črez nekaj časa spet Favsta v sobo, jo je poklical k sebi ter jo pripravil, da je šla po tihem Zoro in Vido vprašat, katera je bolj
zaljubljena v nasproti sedečega mladega gospoda. To vprašanje je pognalo obema kri v lica, a Favsta se je poredno hihitala.
Najbolj slabe volje je bil videti nadporočnik. Jezil se je, da se je bil zakasnil in dobil tako neugoden sedež. Srdit se je oziral proti Milanu in kapitanu, ki sta bila bliže deklet.
Polagoma so se razvozlali jeziki. Vino, ki ga je točil dr. Bron jako pridno, je učinkovalo in postajalo je veseleje . . .
Profesor se je začel brez pravega zunanjega povoda navduševati za Prešerna.
„Ne, jaz se nikakor ne strinjam s tistimi," je klical ter dvignil pri tem palec leve roke kvišku, „jaz se nikakor ne strinjam s tistimi, ki mislijo, da je Prešeren napak storil, da se ni pridružil Ilircem. Če bi se bil, bi Slovencev danes sploh ne bilo več, to je moja misel! Mi starejši vemo še prav dobro, koliko boja je bilo treba, predno smo pripravili preproste Kranjce tako daleč, da se imena Slovenca niso sramovali! Kaj bi šele bilo, če bi jim bili prišli z ilirščino! Nihče bi ne bil hotel nič čuti o tem, in predno bi se bil naš kmet priučil novemu pismenemu jeziku, bi se bil desetkrat po-nemčil! Da se ni, to je zasluga Prešernova!"
„V tem ti jaz popolnoma pritrjujem, dragi prijatelj!" je pripomnil dr. Bron. Profesor pa je nadaljeval:
„Čudni ljudje so dandanes med nami! Niti Prešeren jim ni več svet! Zdaj so začeli celo njegovo privatno življenje vlačiti na dan! To je profanacija, grozna profanacija!"
„Gospod profesor, jaz pa mislim, da ni to nič tako hudega!" se oglasi gospodinja . . . „Poglejte, kaj vse pišejo Nemci o svojem Goetheju! V vsakem leksikonu citate lahko natančne podatke o vseh fazah njegovega razmerja do gospe Steinove, in je li pesnikov ugled vsled tega kaj trpel?"
Milan je opazil, da je imela dr. Bronova soproga ves čas, ko je to govorila, svoje oči vanj vprte. Njen pogled ga je presunil in napolnil z nekim neizraznim, napol prijetnim, napol zoprnim čuvstvom.
Profesor je nekoliko pomolčal! Najbrž si ni upal odgovoriti gospodinji tako, kakor bi bil rad. Naposled je odvrnil:
„Nemcev ni da bi jih mi posnemali! Sicer pa se Prešerna tudi že kot pesnika lotevajo! Ti mladi ljudje naj se uče — ponižnosti! Takih talentov nimamo dandanes nič! . . ."
„Oho!" je vzkliknila Vida, toda nihče ni tega vzklika pošteval.
Dr. Bron pa je pripomnil :
„Mogoče, da prav takih talentov nimamo, toda da bi nam vobče primanjkovalo talentov, tega ne moremo in ne smemo trditi. Jaz bi skoraj rekel, da pogrešamo dandanes bolj značajev nego talentov, kajti talent je nekaj, a značaj je tudi nekaj. In če bi bilo meni dano na izbiro, to ali ono, rekel bi: dajte nam značajev!"
„Da, da!" pritrjuje profesor. „Jaz pogrešam pri naših sedanjih pisateljih trdnih nazorov in trdnega prepričanja. Taka vihravost v nazorih — kaj je to?"
„V tem jim delate krivico," poseže Milan vmes. „Pomisliti treba, da umetnikova naloga ni, hliniti kako, doslednost nazorov, temveč razodevati nam svoje vsakokratno duševno razpoloženje. To pa je zavisno od sto in sto momentov. Vsled tega je prav lahko mogoče, da nam veje iz kakega spisa pisateljevega pristna pobožnost, dočim se nam kaže v drugem spisu brezverca, ne da bi smeli očitati pisatelju nedoslednost. Pri umetniku je prva stvar čuvstvovanje, a to se izpreminja od hipa do hipa. Zato bomo pri onem pisatelju, ki nam ne prikriva ničesar, ki se nam razodeva vsega, vedno pogrešali doslednosti!"
Profesor ni vedel, kaj naj bi s tem odgovorom, zato se je vrnil k Prešernu.
„No, kar se tiče Prešerna," je poudarjal trdovratno, „sem jaz tega mnenja, da ga kot pesnika pri nas ni prekosil še nihče! Ali mar niste vi te misli, gospod vladni koncipist?"
„Ne prerekam, gospod profesor!" odvrne Milan, čudeč se, da se je obrnil s tem vprašanjem baš do njega.
Profesor pa, opazivši njegovo začudenje, opomni:
„Da, gospod vladni koncipist, vam gre beseda v takih stvareh, kajti tudi vi ste pesnik!"
„Za Boga svetega, gospod profesor, kdo vam je natvezel to? Zaradi par verzov, ki jih je zagrešil kdo, še ni pesnik!"
Milanu je bila neprijetna profesorjeva opazka. Toda ta se ni dal odvrniti; da bi ne bil dostavil:
„Kar molčimo, kar molčimo! Čul sem, in če ne bi bil čul — jaz poznam na prvi pogled take ljudi!"
„Eh, pesniki in pisatelji so vsi nenormalni ljudje !" se zadere nad-poročnik s hripavim glasom in krhelj mu skoči visoko izza ovratnika.
Profesor pa je navzlic temu nadaljeval proti Milanu:
„In umetnost — kako sodite vi o umetnosti, kake nazore imate vi v tem oziru ob zmetenosti, ki je nastala dandanes glede tega pojma? . . ."
Milan bi bil rad pretrgal ta razgovor, zato pripomni:
„Gospod profesor, moral bi biti bolj zbranega duha, nego sem danes v tej veseli družbi, če bi hotel primerno in dostojno odgovoriti na vaše ne baš lahko vprašanje!"
Ta odgovor najbrž ni prijal profesorju, kajti dal je na svoje vprašanje pojasnilo sam, rekoč:
„Umetnost je večna in samo ena kakor narava, ki se zrcali v umetnosti — večna, vam pravim, in to naj bi si zapomnili nekateri! Kar je bilo umetno in lepo pred sto leti, je tudi sedaj! ... Tu ne odločuje nikaka moda! In samo ena, samo ena je umetnost . . ."
„Temu rad pritrjujem!" pripomni Milan, „vendar z omejitvijo, da se pojavlja umetnost lahko baš na tako različen način kakor narava in da ni tu nič stalnega, nič neizpremenljivega."
Profesor pa je prišel v ekstazo. Mislil je menda, da je v šoli in da ima pred sabo učenca, ki mu je odgovarjal, kakor si je želelo njegovo srce. Vzdignil je visoko gori palec, pomahal z roko v zraku in zaklical:
„Bene dixisti! Bene — bene! ... In razmerje med naravo in umetnostjo? ..."
„Kakor med telesom in dušo ..." odvrne Milan.
„Bravo, bravo! Tako preciznega odgovora še živ dan nisem dobil! Tako je! Narava telo — umetnost duša! Narava sama na sebi še ni umetnost, človeški duh je vir vsake umetnosti ..."
Nobeden ni tega razgovora teže poslušal nego gospodinja. Na obrazu se ji je poznalo, da ji nekaj ni prav. Samo kadar se je ozrl kdo vanjo, se ji je hipoma razjasnilo lice in veselo se je nasmeh-ljala. Sicer pa je bila čemerna. Župnik je hotel začeti neki pomenek ž njo, toda ni ga poslušala. Njene misli so bile drugje. Ozirala se je pogosto proti Milanu. Ko je bil profesor za hip utihnil, je glasno vprašala svojega moža:
„Kaj ne, Gvidon, kako čudno je bilo to, da sem se zadnjič kar sredi noči domislila gospoda koncipista? Jako sem vesela, gospod koncipist, da mi je prišla ta ideja, kajti drugače bi vas nemara ne imeli danes med sabo !"
Milan se pokloni in reče: „Jako ljubeznivo, milostiva gospa! Blagovolite biti uverjeni, da sem vam od srca hvaležen za izredno čast, ki ste mi jo naklonili!"
Gospodinja je hotela še nekaj pripomniti, toda profesor se še ni bil umiril in iznova je vprašal Milana:
„In socijalni problem — ali se tudi ž njim kaj bavite? Pa kaj vprašujem! Tako razborit mož, kakor ste vi! — Torej kaj mislite vi o socijalnem gibanju? . . . Kdo ima v tem kolobrodusu prav in česa je pričakovati od tega gibanja onim slojem, zaradi katerih se je boj pričel?"
„Dokler bode agens vseh teh bojev gola sebičnost posameznikov, se ni ničesar nadejati!" odvrne Milan, odgovorivši nalašč samo na zadnje vprašanje.
Profesor je začel zopet vzklikati, toda njegove besede so zamrle v gromkem smehu, ki je prihajal od tam, kjer so Vida, Zora in Favsta stikale svoje glavice. Vsi ti pomenki so jim bili predolgočasni in zabavale so se po svoje. Delale so opomnje o profesorju, o nad-poročniku in morda tudi še o kom drugem. Vino, katerega moči niso poznale in ki so ga pile neprevidno, ker jih nihče ni opominjal, je bilo razgrelo tudi nje in bile so postale razposajeno vesele. Zlasti glasna je bila Vida.
Zdaj, ko profesorja ni bilo več čuti, se je videlo župniku primerno, izpregovoriti nekaj, kar bi bilo imelo pomen za vse omizje. Dvignil se je, prijel za kozarec ter začel napivati novorojenčku, bodisi da je bil prezrl posode z ledom in steklenicami, ki so stale ob zidu po tleh, bodisi da vedel ni, da se spodobi taka napitnica šele pri šampanjcu.
Dr. Bron je cepetal z nogami in zgibal z rokami, toda župnik ni umel njegovega nemira. Niti to ga ni spametovalo, da je začel gospodar sam nositi steklenice skupaj — on je govoril dalje in njegova napitnica se je končala pri — navadnem vinu . . .
Kakor bi se hotel maščevati radi tega nad župnikom, ga podraži dr. Bron:
„Gospod župnik, ali nič ne čutite ob svoji levi strani? Jaz bi mislil, da vas mora peči ondi kakor živ ogenj ..."
Župnika je to vprašanje tako osupnilo, da se je v svoji zme-tenosti ozrl na desno stran proti domači gospodinji in ne na levo, ter je vzbudil s tem splošno veselost.
„Ne od tiste, od nasprotne strani vam preti nevarnost! Vi menda še ne slutite, kako hudega liberalca imate poleg sebe!"
Milan je hotel nekaj ugovarjati, a ni več utegnil, kajti župnik se je takoj razgrel, ko je slišal besedo „liberalec".
„Oj, oj, liberalec, gospod koncipist?" je začel. „Političen uradnik, pa liberalec ... se ne ujema prav! Hm, vi ste torej tudi eden tistih, ki vam ni prav, da je stavil naš narod cerkve po gorah."
„Gospod župnik," odgovori Milan mirno, „jaz samo lenega, zaspanega, mrtvega naroda ne morem trpeti! Veseli me pa, če vidim, da se preprosto ljudstvo navdušuje za kako idejo, pa najsi bo za katerokoli že, iz tega namreč sklepam, da ima tak narod življenske moči v sebi in da najde kdaj svoj cilj."
Župnik brez dvojbe ni vedel, kaj vse obsega ta odgovor, zato ni reagiral nanj, ampak je nadaljeval napol zamišljen.:
„Vera je človeštvu potrebna, to bi moral uvideti vsak človek! Kaj bi bilo človeštvo brez sladke tolažbe, ki jo zajemlje iz svetih resnic? Veda, veda — kaj hoče veda, ki pa je zgrajena na .samih hipotezah! In mislite Ii res, da se popne človek kdaj do spoznanja resnice brez pomoči, ki mu jo nudi vera?"
Milan odvrne ;
„Človek danes ni to, kar je bil nekdaj, in prav gotovo kdaj ne bo to, kar je sedaj. Človek se popolnjuje in napreduje, o tem ni dvojiti. Že zdaj triumfuje njegov duh. A pride čas, ko bodo njegove zmožnosti še večje. Doslej se mu je razvilo petero čutov, zakaj bi se mu ne razvil v teku milijonov let še šesti, s katerim mu bo možno razumeti marsikaj, česar zdaj ne razume. Če bo to škodilo veri ali jo krepilo, kdo bi mogel o tem že zdaj soditi?..."
„Vi odgovarjate zelo diplomatično!" pripomni župnik in se nasmeje. „Pozna se, da ste političen uradnik!"
„In h kateri politični stranki pripadate, če smem vprašati?" se oglasi spet profesor, ki se mu je zdelo, da že predolgo molči. „Da ste narodnjak, to vem, ali sicer . . ."
„V tem oziru sem jaz malce čuden človek," odvrne Milan. „Ne vem, kako je to, a mene vleče srce vedno v tisto stran, kjer vidim, da je manjšina."
„V tem tiči nekoliko logike!" pripomni dr. Bron. „Pravi nazori so navadno tam, kjer je manj glav. To je pravec, ki se ga smete držati celo življenje, in uverjeni ste lahko, da hodite pravo pot. Boste pa li pri tem tudi vozili dobro, to seveda je drugo vprašanje!"
„E-jeh!" zahrešči v ozadju, kjer je sedel nadporočnik. Bilo mu je tako dolgčas, da je na glas zazehal. „Gospodična Zora, gospodična Vida in gospodična Favsta," začne, „kaj pa, ko bi rekli mi kako pametno, mi? —"
„Pa začnite!" odvrne Vida, ki je bila najbolj zgovorna. „Me poslušamo!"
„Torej na primer: Gospodična Vida, vi ste krasna! Kaj porečete na to?"
„Si tacuisses, philosophus mansisses!" odvrne glasno Vida.
„Kaj ?"
„Da, tako pravimo mi latinci!"
„Kak jezik je to?"
„Kitajski!"
Goste je posilil smeh in dr. Bronu se je videlo potrebno, pojasniti nadporočniku, da ne bi zameril:
„Gospodična Vida ima brata gimnazijca, pa se je naučila latinščine od njega."
Milan je porabil to priliko ter vprašal Zoro, nima li tudi ona brata.
Zora je zažarela v obraz in odgovorila:
„Da, pa je že medicinec!"
Milan jo je hotel še nekaj vprašati, a preprečila je to gospodinja, ki je hotela vedeti od njega, koga ima za šefa in kako je zadovoljen ž njim.
Moč šapanjca se je kazala pri vseh bolj in bolj. Govorjenje je postajalo čimdalje glasnejše in trkanje s kozarci se je ponavljalo vedno pogosteje. Zlasti ženskam je prijala sladka in šumeča pijača. Ker deklicam nihče ni branil piti, a se same varovati niso znale, so bile vse že jako razgrete. Vida je brbljala venomer ter se ponašala s svojo latinščino.
„Jaz imam že delirium Clemens, delirium Clemens!" je vzklikala, pa se smejala, da so se ji iskrile solze v očeh.
„Ali čujete — delirium Clemens — hahaha!" se zakrohoče župnik in sune Milana s komolcem pod rebra.
Tudi Milana je sililo na smeh, a premagal se je, boječ se zamere.
Dr. Bronovi soprogi je bilo očividno neljubo, da z Milanom ni mogla priti do nobenega pogovora. Njene oči so se mudile skoro izključno pri njem, in kakor bi ga hotela prisiliti, da bi ji posvetil več pozornosti, mu reče:
„Gospod koncipist, pa bi vendar poklonili eni izmed dam tisti svoj šopek! Vem, da ga vsaka od vas rada sprejme."
Stoj, kaj je to? pomisli Milan sam pri sebi. Tudi on je bil pil črez navado, tudi on je čutil moč pijače, toda mislil je še jasno. Bliskoma je preudaril vso situacijo . . . Vedel je dobro, kako bi se lahko izvil... Reči mu je bilo samo treba, da šopek ni dovolj lep, da bi si drznil kaj takega ... In kaj bi bilo naravneje, nego če bi ga dal gospodinji, ki ga je tako rekoč zaprosila zanj. Nikomur
bi se to ne moglo zdeti čudno. Toda če njen poziv ni bil tako nedolžen, kakor je bil videti na prvi pogled? Ali ne bi delala ona potem morda zaključkov, katerih on izzivati ni maral? . . . Ne, ti ga ne dobiš! Vino, ki ga je bilo vendarle razgrelo, mu je podžigalo pogum za odpor in kljubovanje. Še ena rešna pot je bila: šopek bi bil poklonil lahko mlajši hčerki Bronovi, ki je bila še otrok. Nobena izmed dam bi ne bila mogla biti na ta način razžaljena, nasprotno, priznati bi bile morale, da je postopal taktno in prebrisano. A srce mu ni dalo, da bi bil izvolil enega onih potov, ki mu jih je priporočal razum. „Zakaj bi lagal, zakaj bi ne storil tega, kar se prilega mojemu čuvstvu, zakaj bi ne porabil te prilike ter Zori razodel, da je ona tista, ki jo ljubim, ki jo obožujem, ona edina. .."
Tako je pobijal sam svojo pamet. In dasi ga je opominjalo nekaj, svarilo ga: „Ne stori tega, ne prenagli se" — je vendar položil šopek pred Zoro.
Njogova mogočna ljubezen do Zore je bila zmagala . . . Da bode imelo to tak nenavaden učinek, tega seveda ni slutil. Za hip je vse obmolknilo, kakor bi se bilo zgodilo nekaj ne-čuvenega. Zorina zadrega je bila vsled tega še večja. Prijela je sicer za šopek, pa ga takoj zopet položila na mizo. In nič se ni zahvalila. Vida je najprej prebledela, potem pa se je prav videlo, kako ji je z neznansko silo šinila spet kri v obraz. Oko ji je bilo obtičalo na mizi in njen pogled je bil teman in grozovit. Najprej si je opomogla gospodinja. Tlesknila je z rokama skupaj in zaklicala: „Dobro, dobro, zdaj vsaj vemo, kako se sučejo stvari!" Precej nato pa je predlagala, da bi šli nekoliko na vrt, češ, da bode dobro delo nekoliko izprehoda v hladni senci — predlog, ki se ga je oveselil Milan z največjo hvaležnostjo, ker ga je imel rešiti iz skrajno mučnega položaja, ki si ga je bil s svojo neprevidnostjo tako nepričakovano sam nakopal na glavo.
Vrt je bil prostran in gostje so se kmalu raztresli in porazgubili. Dr. Bronova soproga je bila Milana odvedla v ozadje, kjer je raslo divje grmičevje ter tvorilo nekak angleški park. Oprijela se je bila njegove roke ter ga vodila, opozarjajoč ga na to in ono stvar med nasadi. Pomenki, ki sta jih imela, so bili čisto navadni, nedolžni. Toda polagoma ji je bila roka, ki se je oprijemala njegove desnice, zlezla navzdol tako, da so se njeni prsti doteknili njegovih. Ustavila se je, pogledala mu globoko v oči in dejala:
„Kako dolgo pa se zdaj spet ne boste pokazali? Najmanj zopet tri mesece, seveda!"
„Saj veste, milostiva, da moram priti v osmih dneh!" odvrne Milan, cikajoč z lahko ironijo na pravila etikete . . .
„Dobro! Ker veste torej, da priti morate in da se temu izogniti ne morete, pa mi izpolnite to željo in potrudite se k meni v torek popoldne. Da se ne boste preveč bali, vam obetam, da to pot ne bom imela migrene!"
Milan se je zamislil. Spomnil se je Zore in v svoji mogočni, čisti ljubezni do nje je smatral skoro za greh, da je stal tu roko v roki z drugo žensko, katere lepoto je občudoval in katere vplivu se ni mogel odtegniti popolnoma. Roka, ki je počivala na njegovi, je bila vroča in peklo ga je do srca gori . . .
Izvil se je na lahko ter se okrenil proti strani, odkoder sta bila prišla . . .
Ko pa sta bila dospela spet do drugih gostov, Zore in Vide ni bilo več med njimi.
Bili so poslali starši po njiju . . .
(Dalje prih.)
Majolčica.
©j, majol- majolčica, sladka moja ljubica!
Rožnih, pisanih si lic, polna vinca iz goric, v rdečem cvetju se bleščiš in kot solnce se zlatiš. Kak je lep večer nocoj, kak ognjen poljub je tvoj — ljubim te iz vseh moči, ljubim te iz dna srca, duša zate le gori, bodi moja, moja vsa ! Predno zora zarudi, srčno ti izpijem kri . . .
Oj, majol- majolčica, sladka moja ljubica!
C. Golar.
Moravske slike.
Spisal Podlimbarski.
(Dalje.)
koli osme ure je moj voz obstal pred prvo hišo v Zvorovu. Ob kraju vasi sem naletel na stotnika kvartirnika, ki ga je naš polk poslal naprej, da preskrbi stanovanja častnikom in pristrešja moštvu. Še prejšnji večer je bil prišel in vse hiše je bil že obhodil. Bil je ves potrt in v skrbeh, kako nastaniti toliko ljudstva, in tožil mi je, da tako slabega kraja ni nikjer več na svetu. Vedel sem, da zato jadikuje, da bi se pozneje tem lože hvalil, kakšno titansko delo je dovršil, ko je spravil v slovaški vasi toliko ljudi pod streho. Tolažil sem ga, rekoč, da poznam Slovake kot dobre ljudi, ki radi postrežejo, kakor morejo. Kmalu se nama je pridružil občinski načelnik — starosta — rejen in rdeč orjak z mogočnimi prsmi in veličastnimi pleči. Od nekod izza gumen je bil prišel bos, v belih širokih hlačah, kakršne nosijo Hrvati, in v pisano prešiti srajci, katere rokava sta bila za pestjo široko odprta. Spremljal ga je istotako visok, pa bolj suh človek v visokih škornjih in s palico v roki. To je bit tretji „rada", po naše občinski svetovalec ali mož. Starosta je obljubil vse mogoče storiti, da bomo kar najudobneje vkvartirani, rekel je, da sta prvi in drugi „rada" že pri delu in hodita po vasi ter pripravljata kvartirje. Na moje vprašanje, kam naj bi se nastanil, se je obrnil do svojega spremljevalca, rekoč: „Pokaži gospodu k Maruši!"
„Zakaj pa ne k Františki? Tam bi mu bilo najbolje," je ugovarjal tretji mož ter mi pomembno primežiknil.
„Kamor gospod sam hoče," je ukrenil starosta ter mi obrnil hrbet. S tretjim možem sva šla po vasi. Hotel me je kar naravnost peljati k Františki, pa jaz sem rekel, da bi vsekako rad pogledal tudi k Maruši. Želel sem namreč čim več slovaških hiš videti od znotraj. Stoje pa te hiše v dolgi, dolgi vrsti ob cesti, ker Zvorov je precej velika vas, ki je štela ob ljudskem štetju 1890. leta 399 hiš in 1999 duš. Hiše so večinoma majhne, pa bele in lične kakor igrača. Marsikatera ima kakšen poseben okrasek, ki priča o krasočutu njene gospodinje. Pri nekaterih se vleče ob tleh po zidu rdeč, zelen ali višnjev obrobek; istotaki obrobki se vidijo tuintam na oglih hiše. Druge so okrašene na oglih ali pa pri vhodnih vratih z arabeskami: zelena
veja z vslikanim sadjem, ki je včasi bučam in kumaram podobno, ali pa z visečimi srčki, kakor bolje ugaja gospodinji, ki svojo hišo na primitiven, pa tudi na originalen način sama poslika. Neka posebnost mnogih hiš je nekak prizidan napušč pred vhodnimi vrati, tako da je vhod podoben zidanemu znamenju ali kapelici. Tudi ta napušč je navadno poslikan. Šla sva torej k Maruši. Vhod v njeno hišo je prav mikaven in kaže veliko snažnost. Živobojen pas se vije pri tleh ob zidu hiše, ki ima pred vrati prizidan napušč. Tlak pred vhodom je iz rumenkaste gline, lepo uglajen in zlikan in ob straneh s figurkami od belega peska posejan, tako da se človek boji stopiti nanj. Ko sva se približala, je stala Maruša, starikava ženska z ruto „na babko", v napušču, podobna čemerni svetnici v kapelici. Po hladnem odzdravu mi je pokazala svojo stransko, paradno izbo, ki je bila natlačena z različno slikovito ropotijo. Skoraj ves prostor sta zastavljali dve postelji, na katerih so bile malodane do stropa naložene mehke, bele in rdeče pernice, ki so veselje in ponos vsake češke gospodinje. Po drugih stenah je viselo vse polno tablic in med njimi nekaj križev, podobic, molkov in sveč z božjih potov, prav pod stropom pa so bili v dolgi vrsti vloženi v nekak sklednik raznobojni krožniki, skledice in sklede. Pod to ropotijo je visela cela vrsta skodelic in lončkov. Vsa ta šara me je spominjala na narodopisne muzeje. Ker je bila soba temna, nisem hotel ostati pri Maruši. Tretji mož me je peljal k Františki. Spotoma mi je hvalil Františko, kako je postrežljiva ženska in da bom stanoval pri njej kakor v raju. Pri tem hvalospevu mi je zopet primežiknil. Že Františkina hiša je zanimiva: pred njo stoji na obeh straneh vhoda majhen, poldrug meter širok, z vinsko trto ograjen vrtec, ki je bil poln še cvetočih rož, a hiša sama je bela kakor sneg in pri vratih je na vsaki strani na zidu naslikano debelo, živozeleno steblo z majhnimi peresci in obe stebli spaja nad vrati veliko rdeče srce. Skoraj prestrašil sem se, ko sem stopil k Františki v izbo, ker v kotu za javorovo mizo je stal na klopi ogromen lesen svetnik rdečih lic in ves poslikan. In tako je buljil svoje velike oči name, da bi ga bil kmalu odpuščanja grehov poprosil in pa oproščenja, ker ga motim v njegovem zavičaju. Tretji rada se mu je spoštljivo odkril in poklonil. Gospodinja Františka je stala pred krušnico pri za-mesitvi. Krepka, zdrava in lepa žena se mi je prav ljubeznivo po-smejala, kakor bi bila že stara znanca. Nekoliko se je sramovala, menda ker je bila v delavni obleki. Zdelo se mi je, da se je hotela njena od moke bela in od zgnetenega testa zamazana, močna roka
32*
iztegniti po moji desnici v pozdrav. Slišal sem, da namerava napeči kolačev in potic za ženitvanje, ki se ima drugi dan obhajati pri sosedovih. Njena paradna izba je bila podobna Marušini — domala isti muzej, le da je bilo med tablicami mnogo fotografij in razglednic. Odločil bi se bil zanjo in hvalil sem jo, pri čemer mi je moj spremljevalec grozno primežikaval, pa usoda je pripeljala tisti hip v hišo novega, zavaljenega človeka s palico v rokah in viržinko v ustih. Františka ga je pozdravila z besedami: „Vitejte u nas, pane rado!" Kmalu sem vedel, da je vstopivši zabuhli človek prvi občinski svetovalec in poleg tudi cerkovnik. Ta postrežljivi človek me nikakor ni hotel pustiti v Františkinem raju. Ozmerjal je tretjega moža, rekoč: „Vidiš, Jano, ti delaš vedno samooblastno in na svojo roko. Sinoči smo vse sklenili in zapisali, kam pride kdo na kvartir, in k Františki smo dali pisarja, pa ne tega velmožnega gospoda. Ti si bil pijan in si vse pozabil."
„Mišo, Mišo, ne delaj se bolj pametnega, nego si, ampak po pravici povej, da je bil sinoči ves občinski odbor natrkan," je pripomnil z važnim usmevom tretji mož.
„Nu, kar smo sklenili, vse vem, ker imam napisano," je odgovoril prvi mož ter izvlekel izza srajce polo papirja. Udaril je z desnico na papir, ga pomolil tretjemu možu pred nos ter rekel: „To je naš zakon. Veš, Jano, red mora biti! Vojaki so ga tudi vajeni. Ti bi gospoda rad nastanil pri Františki, ker je tvoja so-rodnica, ampak v tistem redu mora vse ostati, kakor smo se zmenili. Idite, gospod, z menoj, pokažem vam stanovanje pri Majdi! Tam bo za vas najbolje."
„Aha, pri Majdi!" se je obregnil tretji mož na prvega. „Ti bi vse najrajši spravil k Majdi. Takšna cerkvena miš!"
„Jano, Jano!" seje zagrozil prvi mož tretjemu ter mu zažugal s silno desnico in divjim pogledom; njegove goste, grmičju podobne obrvi so se zježile in nad nosom steknile; pa me je prijel za rokav ter me vlekel iz hiše. Mene je ta kratki in rezki razpor tako iznenadil, da sem šele sredi ceste se zavedel, da mu je bila pričina moja malenkost. Dva občinska velmoža sta se prepirala zame! Kaj sem hotel početi? Red mora biti! Saj se mi zdi, kadar prav globoko premišljujem, da sem sam za to postavljen na svet, da ga pomagam stražiti na vseh krajih in koncih. Še enkrat sem se ozrl na Františkino hišo kakor na izgubljeni raj ter si jo dobro začrknil v spomin, ker namenjen sem bil, ukaniti prvega moža in njegov red pa se povrniti k Františki, ako bi mi drugod ne ugajalo
bolje. Spotoma sem premišljeval, kakšna vas je to, da me pošiljajo od ženske do ženske. V svojih mladih letih sem bil že nastanjen v slovaški vasi, kjer ni bilo skoraj nič moških doma: trgovali so daleč po svetu s plahtami, koci, preprogami, ali pa na Dunaju s kuretino in zelenjavo; tudi sem bil že čital, da so iz neke slovaške vasi šli vsi moški na Češko, Prusko in v Ameriko za kruhom, tako da zarad nedostatka moških — ženska županuje v tisti vasi; pa takšne razmere so mogoče le po slovaških vaseh na Ogrskem, ker na Moravi je tudi med Slovaki dosti blagostanja in moški se drže vsi svojega doma. Torej zakaj me tirajo k samim ženskam? Ta uganka se mi je razrešila šele drugi dan zvečer.
Moj spremljevalec, prvi mož — tretji je ostal pri Františki — je nekaj časa opravljal tretjega moža, da je avša in ne ve, kaj se spodobi, kaj ne, da se mu o kakšnem redu niti ne sanja in da diši pri Františki po vseh kotih po opresnem kruhu; potem mi je na moč hvalil Majdo, rekoč, da je to stara farovška kuharica, ki ima gosposko hišno opravo, ne kmečke in slovaške, pa takšne postelje, da boljših ne zmore sam olomuški nadškof, in da je vso to blagodat podedovala po stricu župniku, pri katerem je služila petindvajset let. Nekoliko sem bil razočaran, ko sem zagledal Majdino zadosti dolgo in obširno hišo. Želel sem si med Slovaki slovaške strehe, pa ta hiša ni imela nič narodnega značaja na sebi. Lahko bi bila stala v predmestni ulici kakšnega večjega mesta. No, prvi mož je rekel, da red mora biti, in njega se nisem mogel kar od-križati. Gotovo bi bil udaril na svojo polo papirja, me prijel za roko in nemara bi me bil še grozno pogledal, da mi je prišla misel na utek. Hud pes mi je skočil renče naproti, ko sem stopil na dvorišče. Precej se je pokazala na pragu ženska z metlo v roki, pa je odgnala sovražnega mi psa. To je bila gospodinja Majda. Ni bilo težko spoznati na njej nekdanje farovške kuharice: precej me je hotela prijeti za roko ter jo poljubiti. Na Maruši in Františki sem videl pristni narodni kroj, Majda je nosila navadno temno meščansko obleko. Z iskreno prijaznostjo in uslužljivostjo mi je pokazala veliko, zračno, svetlo sobo, kjer so stale tri fine postelje in vse polno najkrasnejše hišne oprave. „Tu ostanem!" sem rekel s herojskim naglasom, in prvi mož in Majda sta se zadovoljno spogledala, čemur sem se začudil. On ji je tudi prav ljubeznivo name-žiknil, kar mi je vsililo vprašanje : Čemu neki ljudje v tej vasi toliko govore z očmi?
(Konec prih.)
jfF'Književne novosti
A. Aškerc: Četrti zbornik poezij. Ker je vsako človeško delo relativne vrednosti, zato se često primeri, da imajo srednje sposobni ljudje nenavaden vpliv na sodobnike in včasi celo na bližnje potomce, kakor se obratno dovolj tehtnim osebnostim godi krivica, da jih sodobniki ali podcenjujejo ali v naglici napredka zametujejo, češ, da zaostajajo, stare in podobno. To je pri nas Slovencih v sedanji dobi, ko nenavadno hitimo iz struje v strujo, ko moda izpodriva modo, dvakrat kočljiva stvar, prvič za delujoče umetnike, ki se jim lahko krivica godi, drugič za novi naraščaj, ki gubi trdno smer, meneč, da je to najbolje, kar je s starim, doslej priznanim v diametralnem nasprotju. In res se kaže vsaj v naši književnosti nekak nezdrav antagonizem, in sicer bolj med osebami nego med principi in strujami. Zdi se, kakor da bi se mlajši sramovali svojih učiteljev in kakor da bi se starejši bali učencev, ki jim kratijo priznanje in temne slavo. Z ozirom na to, da je slovenska umetnost, zlasti književnost doslej bila zelo dovzetna za zunanje vplive, je to hlastanje dovolj razumljivo, če pa to prikazen presojamo glede na trden in organski razvoj, moramo biti v skrbeh za prihodnost naše umetnosti. Če je splošno naša doba manj naklonjena epični in lirični poeziji, vendar ima epik težavnejše stališče radi tega, ker ima vobče njegova umetnost manj vezi z modernim življenjem nego lirika, ki je vselej le izraz najsedanjejših hipov. Tudi je lirik lože v soglasju s svojo dobo, lože prihaja naproti vsakodnevnim okusom. Ker ima slovenska lirika svojo zgodovino veliko bolj nego vezana epika in ker je prav najnovejša doba rodila par pesnikov-lirikov po božji milosti, lirikov, ki z najboljšim uspehom ubirajo nove strune, zato ni čudo, da se zdi najboljši predstavnik naše epike — Aškerc vsaj mlajšemu pokolenju nekaj zastarel ali vsaj preenoličen. Neopravičeno in le razumljivo iz zgoraj označenega hlastanja v naši umetnosti pa je, da bi nekateri hoteli prištevati Aškerca med mrtve veličine. Dvakrat pikro za imenovanega pesnika, ki ni tolik filozof, kakor se dela, pa je, da je nekdaj tako hvaljenega pevca socijalne ideje zadela ta obsodba prav izmed vrst, ki se štejejo za edino upravičene zastopnike prave slovenske socijalne ideje. Na tej strani seveda ga ne bo rehabilitiral niti najnovejši zbornik poezij, ker z malimi izjemami se Aškerc več ne spušča na to polje. Vendar nam je podal v najnovejši svoji zbirki, ki prinaša večinoma le ponatiske že objavljenih reči, med srednjimi proizvodi tudi take komade, ki se smejo prištevati njegovim najboljšim, ki pričajo, da je pesnik še vedno sposoben za najfinejše vtiske iz narave in življenja. Zbornik je razdeljen v štiri neenake dele. Prvi obsega razen treh prigodnic, ki se pač ne odlikujejo po posebni kreposti pesniškega stvar-janja, pet lirskih številk, ki so take, kakršne večinoma prinašajo naši mesečniki. Najlepši in najkrepkejši komadi se čitajo v drugem in četrtem oddelku, ki sta posebej združena, zlasti četrti v ciklu. Drugi del nam nudi popotne vtiske pesnikove posebno po Ruskem; pravi biseri popotne poezije se mi zde tiste pesmi, ki opevajo očarujočo, osvobojujočo poezijo morja (št. 2., 3., 13., 18.); poetične so tudi nekatere pesmi, v katerih slavi Aškerc divjo krasoto toliko opevanega Kavkaza. Ob današnjih krvavih dogodkih v Macedoniji imajo neko aktualno važnost „Rapsodije bolgarskega goslarja", ki so, kakor je bilo čitati, radi tega vzbudile tudi med Bolgari neko pozornost, dasi pravzaprav opevajo prizore izza vstankov v sedemdesetih letih. Prizori in liki so slikani včasi lapidarno, odsekano, vendar krepko in plastično, kar
je sploh glavna posebnost Aškerčevega sloga. Tretji oddelek ima pestro vsebino, to modernih, to romantično-filozofskih in patrijotskih predmetov. Med najbolj uspele moram šteti „Homerjevo smrt", kjer izraža pesnik misel, da pesnik, umetnik vedno hrepeni po popolnosti, pa je nikoli ne doseže idealno dovršene. Kakor bi grajal pri marsikaterem komadu prej omenjenih delov široko razblinjenost in utrudljivo frazerstvo, tako prihaja ta nedostatek do posebne veljave v tem delu. „Umirajoči Bur" je docela ponesrečen spev, „Amerikanci" so prozajsko izvedeni, „Tamara in Kospij" se vojskujeta menda za dovolj prisiljeno stvar itd. Vse te hibe so seveda morda subjektivno razumljene, toliko pa je gotovo, da je ostal Aškerc tudi v tem zborniku sebi zvest in morda v nekaterih delih še prezvest. Radi tega vem, da bo našel pač več hvaležnih bralcev nego kak modernejši pesnik, to pa radi tega, ker tem pesmim ni treba bogve kakega premišljevanja, še manj pa — ako izvzamemo nekatere tuje besede — globokega komentarja.
Dr. Iv. Merhar.
Slovenska Matica. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. Uredil L. Pintar. V. zvezek. V Ljubljani 1903. Letošnji „Zbornik" sicer nima tako mnogovrstne vsebine kakor lanski, zato so pa v njem obširnejše razprave. Taka je J. Vrhovčeva „Zgodovina šentpeterske fare v Ljubljani". To je zadnje delo, ki je poteklo iz peresa marljivega sotrudnika „Slovenske Matice". Žal, da tudi to delo ni dovršeno in nam nudi samo prvi del nameravane zgodovine, ki sega do 1. 1795. Pa tudi v tem delu so na raznih krajih vrzeli, ki jih je pustil pisatelj in jih je hotel pozneje zamašiti in popolniti, a smrt mu je prekrižala njegove načrte. Za tisk je priredil razpravo pisateljev ožji rojak J. Vrhovnik, ki je dodal tudi nekaj svojih pripomenj. Delo je pisano živo in zanimivo, kakor je sploh znal pisati pokojni Vrhovec, ki ga bodemo odslej pač težko pogrešali med našimi zgodovinarji. Le tu-intam je kak stavek, ki se nekako čudno čita v resnem zgodovinskem delu. Seveda to niti najmanje ne krati vrednosti dela in gre na račun poljudnega sloga, ki se vedno zahteva za Matične publikacije. Dasi je Vrhovčeva razprava v prvi vrsti lokalnega pomena, vendar zasluži obče zanimanje, ker je v njej opisan lep kos reformacijske dobe.
Avgust Žigon je priobčil obširen članek „Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa". Vsak najmanjši spomin iz rok naših duševnih herojev nam mora biti svet, zlasti ker se nam je tako malo ohranilo iz tiste dobe. Zato smo veseli tudi Žigonove objave. Seveda kdor pričakuje, sodeč po naslovu, kaj novega iz zapuščine teh dveh slovenskih dioskurjev, bo v prvem tre-notku precej razočaran. Zakaj vse, kar je priobčil Žigon, je po večini že znano, bodisi da je že bilo kje natisnjeno, ali da je bilo vsaj uporabljeno. Kljub temu je Žigonov članek zanimiv, ker je zopet nekoliko posvetil v Prešernovo dobo. Žigon je priobčil 9 Čopovih pisem in dvoje odlomkov iz Čopovih spisov, namreč kos recenzije Čelakovskega o „Čebelici" in aforizme „Über ein Wort" iz črkarske vojne s Kopitarjem. A ta pisma niso prava pisma, temveč samo koncepti pisem, večkrat pretrgani sredi pisma, ki so po Čopovi nagli smrti ostali med njegovimi papirji. Prvo je koncept pisma Šafariku, ki ga je že Kunšič priobčil v Zborniku I. na str. 125., in nam torej ne pripoveduje nič novega. Drugih osem pisem, oziroma konceptov je namenjenih brezdvomno Kopitarju, kakor pravilno sklepa Žigon iz njih vsebine. Ta pisma sicer še niso bila natisnjena, a njih vsebina nam je deloma že znana, ker so bila na razpolaganje Fr. Levcu, ko je 1. 1879. v dunajskem „Zvonu" priobčeval svoj lepi spis „Odlični pesniki in pisatelji slo-
venski" ter iz njih navedel tudi dokaj doslovnih citatov. S tem seveda ne mislim reči, da je bila objava pisem nepotrebna, temveč veseli moramo biti, da so prišla v celoti v javnost. Žigon je opremil objavo teh rokopisov z obširnim kritičnim aparatom in pojasnilom, vendar pogrešam v njegovem spisu jasnosti in v prvi vrsti preglednosti; ne vem, ali je kriva tega pisateljeva gostobesednost, ali nepraktična razdelitev, ali morda oboje. S tem, da je Žigon lokaliziral pisma po vsebini, torej stvarno, je provzročil samo nepotrebno kronologično zmešnjavo, ki otežuje pregled njegovega sicer jako zanimivega spisa. Razdelil je namreč Čopovo delovanje po vsebini pisem v štiri dobe, namreč v dobo Čebelice I., v dobo zgodovine slovenskega slovstva za Šafarika, v dobo prepira o črkah in v dobo boja za Čebelico IV. — Takoj pri prvih dveh dobah moti nekoliko časovno razmerje, ker obsega I. doba dobo leta 1830., druga doba pa se začenja z letom 1828.! Če se je Žigon odločil, deliti dobe po stvari, naj bi bil vsaj Čopovo prizadevanje za Čebelico združil v eno skupino, ker imamo sedaj to njegovo delovanje v I. in IV. dobi. Najbolje in najbrže preglednejše bi pa bilo, da bi bil ustanovil dobe po času in v teh dobah potem ločil delovanje po stvari; vsaj v kronologičnem oziru bi bil potem red. Da je pismo B 4, ki „ima desni zgornji vogel lista ravno čez sredo številk 31 (letnice) odtrgan", v istini iz leta 1831., o tem ne more biti dvoma; to kaže že vsebina, ker pravi v pismu Čop, da pošilja Kopitarju 2. zvezek Čebelice, ki je izšel leta 1831. Razen Čopovih pisem in omenjenih dveh fragmentov je našel Žigon v zbirki, ki jo imenuje Kastelčevo, ter je objavil v svojem članku še nekaj Prešernovih lastnoročnih rokopisov, in sicer „Slovo od mladosti" (najbrže prvotna oblika), „Nar bolfhi fvet" (pozneje Hčere svet), odlomek „Nove pisarije", nagrobni napis metelčici, Parizino 1—6, glose drugo kitico ter Kastelčev rokopis, ki obsega dvajset Prešernovih epigramov; dva izmed njih sta pripisana z roko Prešernovo. In končno je še v zbirki tiskan sonetni venec in na zadnji strani so s Prešernovo roko pripisani štirje soneti „Ni znal molitve. . .", „Sanjalo se mi je...", „Togenburger" in „Vi, ki vam je ljubezni tiranija" ter še nekaj s Kastelčevo roko prepisanih Prešernovih stvari. Žigonova izvajanja glede stvari so pravilna in se jim ne da oporekati. V opombi govori Žigon tudi o tistih treh nemških pesmih, ki jih je prof. Krek priobčil v „Prešernovem albumu" iz takozvane „Korytkove zbirke" ter jih označil za Prešernove in ki sem jih potem jaz sprejel v svojo nemško izdajo Prešernovih poezij in za menoj tudi L. Pintar. G. Žigonu sem za njegovo pojasnilo jako hvaležen, v pomirjenje pa mu moram povedati, da je bila moja „radovernost" močno pomešana s skepticizmom in da sem se le težko odločil sprejeti dotične tri pesmi v svojo izdajo. Dasi je prof. Krek z mirno vestjo pisal v „Prešernovem albumu" na strani 748.: „S Prešernovo roko so napisani tile, nekaj že natisnjeni, nekaj pa še rokopisni njegovi (torej Prešernovi) proizvodi", vendar sem jako, jako dvomil, ali so te tri pesmi res Prešernove. Svoje dvome sem razkril drju. Prijatelju, ki se je tedaj temeljito bavil s Prešernovimi poezijami, in oba sva se le potrjevala v tem dvomu, a — dokaza nisva imela; taki dokazi se dobe mnogokrat pač slučajno! — Najprej se mi je zdela sumljiva oblika sonetova. Verzi v vseh Prešernovih sonetih, bodisi slovenskih ali nemških, so dvanajstzložni, samo „Resignation", prevod iz Mickiewicza, ima trinajstzložno mero, in Prešeren je to posebnost sam omenil na koncu z opombo: „Das Versmaß der Sonette des Mickiewicz ist drei-zehnsylbig". In prav tako trinajstzložno mero ima ta sonet iz Korytkove zbirke; zato sem bil skoro prepričan, da je tudi ta sonet prevod iz poljščine. A pri Mic-kiewiczu ga nisem našel; pač pa je docela verjetno, da je Korytkov, ki je pač pod
Mickiewiczevim vplivom rabil tudi trinajstzložno mero. V pesmi „Die Geliebte und ich" me je zlasti ponosni vzklic „Freiheit meiner Herzens Dame" preveč spominjal na nemške „viteze" z njih damami, da nisem mogel z mirno vestjo pesmi prisojati Prešernu. Povprašal sem pri germanistih, če jim je morda znana pesem, a pojasnila nisem dobil. In ker nisem imel jasnega protidokaza, sem s težkim srcem in veliko skepso sledil prof. Kreku in sprejel pesmi v zbirko. Hoteč se izogniti Scili, očitku, da sem prezrl nekaj Prešernovega, kar se je pravkar objavilo in proglasilo za njegov proizvod, sem zašel torej v Haribdo, da sem sprejel nekaj, kar ni Prešernovo. Žal mi je samo, da nisem pri teh pesmih izrazil dvomljivosti o Prešernovem avtorstvu. Krivdo, kolikor zadene mene in morda ne že prof. Kreka, priznavam, samo pojasniti sem jo hotel in izraziti veselje, da se je stvar sedaj pojasnila. Nerešeno ostane samo vprašanje, zakaj si je Prešeren, ki menda ni posebno rad pisal, prepisal ti dve pesmi „Die Geliebte und ich" in „In der Gesellschaft", če sta prepisa res Prešernova?! Ali sta mu pesmi tako ugajali, ali sta tako ustrezali njegovemu položaju? Žigonov članek je torej zopet pregnal nekaj teme iz naše literarne pro-šlosti; žal, da je bil tupatam pregostobeseden ter je s tem škodoval preglednosti svojih izvajanj. Tudi takih stavkov bi ne smelo biti v resni razpravi, kakršen je na strani 153. naslednji: „Med njegovimi (Levčevimi) izpiski v Zvonu sicer nisem našel mesta, ki bi se mu ne dalo dokazati izvira iz gori ponatisnenih pisem. Toda pač, eno vendarle!" Torej če je res našel tako mesto, zakaj ni prejšnjega stavka črtal?! Vobče pa je Žigonov članek jako zanimiv in zavzema brez dvoma prvo mesto v letošnjem Zborniku. Končno pa moram zopet ponoviti že lani izraženo željo, naj bi Matica mislila na to, da zbere in nam izda skupno vso korespondenco Prešernove dobe, ki je sedaj raztresena po raznih publikacijah!
Dr. IvanŽmavc je lepo in temeljito opisal Riegrovo življenje in delovanje. Posebno hvale vredno je, da se je potrudil podati sliko Riegrovih idej iz njegovih spisov.
Naš znani statistik E.Lah je zopet založil „Zbornik" s statističnim delom o ljublj. obč. volitvah v dobi od 1. 1866.—1903., ki ga je sestavil po uradnih virih. Zanimivo je zlasti, da so se volilci v prvi polovici omenjenega razdobja v večji meri posluževali svojih političnih pravic nego v drugi. Lah misli, da tiči vzrok v „hipnih poviških volilnih upravičencev v drugi dobi"; vendar bi morali pričakovati, da raste z razširjenimi političnimi pravicami tudi zavednost upravičencev.
Jako ugodno od prejšnjih letnikov se razlikuje „Slov. bibliografija za 1. 1902.", ki jo je sestavil dr. Janko Šlebinger z znano marljivostjo in temeljitostjo. Šlebinger je dodal VIII. oddelku: „Jezikoslovje. Slovstvena zgodovina" nov del „Življenjepisi in nekrologi", ki jih deli v slovenske in neslovenske pisatelje. XIII. oddelku „Leposlovje" pa je dostavil leposlovnim samostojnim delom „Leposlovje v časopisih in zbornikih", ki ga zopet deli v a) izvirno in b) prevode; prevodi so zopet pregledno razvrščeni po narodih. Posameznim oddelkom je dodal tudi važnejše članke, ki so izšli v perijodičnih publikacijah in spadajo v dotično stroko. Po zgledu „Vestnika slovanske filologie a starožitnosti" in „Slavjanove-denija" peterburške akademije pa je dodal naslovom knjig še seznam kritik iz poročil, ki so pisana slovenski. S tem je spravil Šlebinger bibliografijo za leto 1902. na visoko stopnjo popolnosti in želeti je, da bi v bodoče tudi ostala na tej višini.
Dr. Fr. Vidic.
„Omladina" je naslov mesečniku, ki je začel izhajati kot glasilo narodno-radikalnega dijaštva v Ljubljani. Naročnina stane za celo leto 4 K, za dijake 2 K 40 h.
Uredništvo se nahaja v Ljubljani, na Strmi poti št. 4, upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani na Bregu št. 12.
„Za resnico", spisali slovenski bogoslovci, uredil Andrej Orehek. V Ljubljani 1904. Tiskala „Katoliška tiskarna", izdali in založili slov. bogoslovci. Gena? Oceno te knjige si prihranimo za pozneje.
„Talija", zbirka gledaliških iger, ureja Fran Govekar, tiska in zalaga „Goriška Tiskarna" A. Gabršček. Došli so nam 13., 14. in 15. zvezek te zbirke, ki obsegajo enodejanke: „Nemški ne znajo", „Raz tre sen ca" in „Prvi ples" — same pripravne igrice za uprizoritev na deželi, kjer se mora računiti navadno z majhnim odrom in omejenim številom gledališkega osebja.
Spominski listi iz zgodovine c. in kr. pehotnega polka št. 17, vitez pl. Milde. Po rokopisni polkovni zgodovini in drugih virih sestavil Anton Funtek. — Sedaj, ko se vse naslanja na svojo zgodovino in imajo domalega že vsi nemški polki v debelih knjigah zabeleženo svojo manj ali bolj slavno prošlost, je bilo prav, da se je podal tudi našim rojakom-vojakom lep in trajen spomin na začetek, razvoj in junaštvo domačega vojaštva, in to tem bolj, ker imamo v „Spominskih listih" časovno sestavljene vse vojne, v katere je bil zapleten domači 17. pehotni polk. S to knjižico, ki obsega na 101 strani velike 8° zgodovino tega polka, nam je podal Funtek sliko junaških dejanj naših pradedov iz zadnjih dveh stoletij. Morda poreče kdo, da je pisana v preveč patrijotskem duhu. Dasi je deloma res, vendar je docela zgodovinskega značaja in ima povsem zanimive in celo neznane detajle. Sploh pa namen „Spominskih listov" res ni le popis slavne zgodovine 17. pehotnega polka, temveč tudi vzbuditev domoljubnega čuta v vojaških srcih na podlagi zgodovinskih hrabrih činov. No, in takega čuta in duha je dandanes vojaku vsekakor treba. Sedaj ne živimo več v dobi, ko so se slepo in robsko vojskovali podložniki dostikrat le vsled osebnih navzkrižnosti vladarjev; sedaj se bijejo boji med narodi za svetovno prvaštvo in za eksistenco. Zato nam treba navduševalnih knjig. In to narodno samozavest, to domoljubnost vzbuditi, se je posrečilo pisatelju „Spominskih listov" docela. Knjižica je sestavljena po zgodovinskih zapiskih in podatkih s pedantsko skrbnostjo in natančnostjo. Zanimive posameznosti, ki se v splošni zgodovini kaj rade poizgube, so tu opisane v tako lahki in razumljivi obliki, da se bodo vzdržale v narodu do poznih rodov in mu krepile ponos. Funtkovi „Spominski listi" so sploh kos zgodovine našega naroda. Želeti bi le bilo, da si to krasno knjižico nabavijo vsi polki, ki imajo Slovence v svojih vrstah. Pisatelj g. prof. Funtek pa naj nam napiše tudi zgodovino drugih slovenskih polkov, tako da dobimo lepo in obširno knjigo „Spominskih listov" slovenskih bojevnikov. — Jezik v „Spominskih listih" je krasen in vzoren, kakršnega smo pri g. pisatelju sploh vajeni.	M.
Kirdžali, podonavska povest, poljski spisal Mihael Čajkovski (drugi popravljeni natis), natisnila in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček. S kakim navdušenjem smo čitali včasi to povest poznejšega renegata Čajkovskega, kako smo se navduševali zlasti ob uvodu te povesti, ki smo jo znali skoro na pamet! No, ne dvomimo, da bode še dandanes podžigala s svojo plamenečo besedo marsikatero srce. Cena 360 strani obsegajoče knjige e za naročnike „Slovanske knjižnice" samo 1 K 20 h.
„Romeo in Julija", tragedija v petih dejanjih, spisal William Shakespeare, poslovenil Ivan Cankar. V Gorici, tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček, 1904. Polagoma dobimo vendarle prevod celega Shakespearja ter storimo na ta način velevažen korak naprej v našem slovstvu. Želimo le, da bi^se posrečili
prevodi vseh Shakespearjevih dram tako, kakor se je posrečil Cankarju prevod te velike ljubavne tragedije. „Romea in Julijo" čitati v slovenskem jeziku je prava slast! Drama je izšla kot V. zvezek „Salonske knjižnice" in stane 1 K 40 h, po pošti 1 K 50 h.
Avgust Žigon: Zapuščinski akt Prešernov. Ponatisk iz poročila gimnazije v Kranju za šolsko leto 1903/4. V Kranju 1904. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Cena ?
„Dajte nam gradiva, potem vam bomo zidali!" — s temi besedami, ki jih je postavil gospod pisatelj na čelo svoji objavi, je označen namen te publikacije. Prešernovim življenjepiscem in preučevalcem njegovih poezij so odprti zdaj novi viri ... A zanimiv je ta akt za vsakega, ki ve, kdo je bil Prešeren! Neka tragika veje iz teh sicer dolgočasnih sodnih spisov, neka tragika, ki človeka pretresa. Tu govore suhe številke, v kako skromnih, žalostnih razmerah je živel in — umiral največji pesnik slovenski! Vsekakor smo g. Žigonu hvaležni za njegovo publikacijo!
Tretje izvestje mestne nižje realke v Idriji. Za šolsko leto 1903./4. Izdalo ravnateljstvo. V Idriji 1904. Založila mestna nižja realka. Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju. Vsebina tega izvestja je raznovrstna in bogata. Na prvem mestu nahajamo zelo instruktivni spis „Začetni pouk v prostem risanju na realkah, izpod peresa realčnega učitelja Vinka Levičnika. Omeniti nam je dalje simpatično pisanega nekrologa o Ivanu Rode tu, ki ga je napisal prof. Makso Pirn a t. Nato slede običajna šolska poročila, katerim posnemljemo s posebnim veseljem dejstvo, da na mestni nižji realki v Idriji ni šolnine, nekaj, kar bi bila morala država, ako bi ji bilo res za izomiko narodov, že davno uvesti v vseh šolah brez izjeme!
Naseljenost prebivalstva na Kranjskem je naslov zemljevidu, ki ga je izdal gosp. dr. Dragotin Lončar, kakor sam pravi, v dopolnilo svojemu spisu „O gostosti prebivalstva in krajev na Kranjskem", ki je izšel v izvestju c. k. II. državne gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1901./1902. Zemljevid, ki je sestavljen z veliko točnostjo in trudoljubivostjo, vsekakor izborno služi svojemu namenu.
Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau. Von Prof. Dr. K. Ozvald. Separatabdruck aus dem k. k. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Görz. „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1904. Cena? Zanimiva študija, o kateri morda še izpregovorimo!
Milan Šenoa: Ban Pavao. Historijska drama u 5 činova (8 slika). U Zagrebu 1903. Izdala Matica Hrvatska. (Zab. knj. svez. 271.-272.)
To pot lahko začnem s hvalo, ki je vsekako največje priznanje vsakemu spisu: igra je zanimiva! Čita se gladko in je tolikanj spretno zapletena, da nas mika čitati dalje in dalje do konca; to je v današnjih časih —kaj? — prav mnogo, često vse. — Igra je zgodovinska, stoji torej na nasprotnem koncu napram modernim socijalnim dramam. V vsaki historijski drami tiči kos romantike v obliki raznih imputacij, ki jih polaga pesnik v zgodovinsko snov. Drugače ne more biti; saj pesnik oseb in časov ni niti gledal niti jih neposredno presojal sam. Vpraša pa se, kje se naj postavi meja, ki loči konkretno snov in pesnikovo romantizovanje. Že prvi veliki teoretik na polju poezije, Aristotel, se je dotaknil tega vprašanja in 2000 let pozneje se ga je z vso ostrostjo lotil in ga v glavnih potezah rešil Lessing; v toliko pa smo zdaj drugačnega mnenja, da .dajemo pesniku nekaj več, kar je pesnikovega.
Tako je soditi našo dramo o hrvatskem banu Pavlu Šubiču (konec 13. stol.) in — to moramo dostaviti — njegovi hčerki Marti. Na nju je navezan dvojen
konflikt, ki je redno jedro vseh zgodovinskih dram in romanov: političen in srčen. Oba sta v naši drami dobro vpeljana; ban Pavao hoče strmoglaviti slabiča kralja Andrija, njegova Marta pa mu naj s svojo roko služi tudi v politične svrhe. To je hvaležen motiv, tem hValežnejši, ker se baš ta banova namera prevrne v nasprotno, njemu sovražno stran: Marta ne čaka ženina, ki ji je namenjen, ampak pobegne z ljubimcem — obligatnim Benečanom (primeri „Lepo Vido"!) — ki pa jo je zapeljal istotako zgolj iz političnih namenov. Tako se banovo politično ženi-tarjenje maščuje, še predno se je prav pričelo; to bi bilo dovolj snovi za ljubezensko tragedijo, ki bi lahko bistvovala poleg glavnega dejanja, ko bi pesnik tega dela ne privedel vse prehitro do katastrofe. Marta se je zaljubila kar mimogrede — v petih dneh — v Gianorsa in, s par sofizmi si utešivši vest, zapusti dom in očeta in gre z ljubimcem, ta Marta, ki jo komaj poznamo! Gianorso se navidezno poroči z njo in izvabi tisto noč iz nje z ljubkovanjem vse tajne načrte njenega očeta, potem jo takoj odurno zapusti. Pesnik je s tem pač dobro razložil, da Gianorso lahko zmeša štrene banu in da se obdrži na površju dosedanji kralj ali pravzaprav njegova mati, lepa pa kruta Tomasina, ali ker je srčni gordijski vozel pri Marti kar presekal, je preprečil naše simpatije za njo, zlasti ker je zamudil nam ob pravem času naslikati njeno duševno stanje; tudi na zunaj nam ostane njen položaj dolgo nejasen. Z zadnjimi besedami smo se doteknili glavnega nedostatka v igri sploh. Dogodki se pode, naenkrat se nahajamo tam ali tu, ne da bi vedeli zakaj (prim, začetek IV. dej.), in osebe nastopajo često brez utemeljevanja. Pesniku je bilo snovi preveč ali pa si je je stvaril preveč; vsekako bi bilo treba dogodke bolj osredotočiti, da bi ne dobili 8 slik, med katerimi si moramo nekaj praznin izpolniti sami. Rad pa priznavam pesniku, da je pri tej obširni snovi vedno pazil, da se vsak dogodek izrablja v dramatične svrhe in se postavi tja, kjer učinkuje; kakor se mi n. pr. neverjetno zdi, da ni Marta že prej izvedela o komediji pri svoji poroki, vendar se ne da tajiti, da doseže odkritje svoj uspeh na mestu, kamor ga je pesnik postavil.
—	To kaže spretnost in kaže voljo! — Bombasta se je pesnik ogibal, le včasi se se je prepustil preveč viharju; da bi n. pr. biskup govoril v zboru plemičev tako
—	surovo, je neverjetno in nepotrebno, zlasti pa je nemogoče, da bi njegov nasprotnik Juraj Svačič na tak naval — molčal.
Prav dobro so se posrečile razne osebe iz nižjih slojev; v povzdigo realizma pusti pesnik nekatere celo ikavski govoriti. Posebno dober tip je vrli pijanec Vuk, ki se sam predstavi: „Ja sam Vuk Žvrk, plemič bez dvora, bavim se bezposlicom, proučavam kapljicu, volim male oble žene niskoga roda . . ter Baldo, z druge strani pa Tomasina in Henrik. — Sploh: vzlic nedostatkom je v drami toliko lepega, da lahko rečemo: Matica Hrvatska nam je donesla lep dar.
Dr. Jos. Tominšek.

Glasba

Novi akordi. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr. Go j mir Krek. Z ravnokar izšlo prvo številko je stopil zbornik v četrti letnik, ki ga pozdravljamo z veseljem; saj omogočuje taka zbirka marsikateremu novemu komponistu, da se javi in pokaže svetu svojo nadarjenost! Če se tupatam natisne skladba, ki ne sodi v publikacije, ne zavračamo krivde na urednika, saj on izbira z najboljšim namenom in nepristransko najzrelejše sadove, ki
mu jih prinašajo naši glasbeniki. Če je slaba letina, potem je pač težka izbira! — V letošnji prvi številki nam podaje Emil Adamič (Kamnik) „Spominski list" za klavir in mešani zbor „Prišla je jesenska noč" (Aleksandrov). Dočim je skladba za klavir krepkega, rekli bi, nekoliko rustikalnega značaja, se kaže v zboru nežna, uglajena invencija komponistova. Moški zbori bodo hvaležno segli po Antona Foersterja (Ljubljana) skladbi „V brezupnosti" (Simon Jenko) in našli ob pravilni interpretaciji gotov uspeh, saj je v njej polno pravega glasbenega čuvstvovanja in življenja. Dr. Gojmir Krek (Ljubljana) vabi h klavirju kar dva igralca s svojo četveroročno kompozicijo „Melodija". Vzlic temu, da bosta pri instrumentu dve glavi, smo prepričani, da bosta ene misli in z vnemo sledili ideji komponistovi, ki je zložil skladbo polifonično in zelo spretno. Josip Prochäzka (Ljubljana) podaje pevcu-solistu ob spremljevanju klavirja „Japonski motiv" (O. Zupančič) po svojem znanem, ljubkem in nežnem načinu. Menda prvič v tem zborniku nastopa Rafael Zupanec (Postojina) s koračnico „Milka" za klavir. Želimo mu, da bi svoje glas-beniško pero še tako krepko sukal, kakor se vrlo stopa po njegovi čvrsti koračnici!
v. r.
Slavnostni koncert „Glasbene Matice". Ugodna prilika se je nudila „Glasbeni Matici", seznaniti nove kroge domačinov in tujcev z vrlinami slovenske pesmi; priredila je v dan 16. jul. t. 1. reprezentativen koncert na čast slovanskim gostom, ki so se zbrali v Ljubljani k II. vsesokolskemu zletu. Sokolskemu slavju je dodal Matični koncert svečanostno potezo, ki se je srečno podala k sijaju, s kakršnim je zablestela velika prireditev v svojem narodno zavest budečem pomenu. Kadar so srca ljudstva povzdižena, takrat naj zadoni himnus, da zadone vse strune od veselja razvnete duše.
Slavnostni, tujcem namenjeni koncert je vodila tendenca, da poda v svojem sporedu izbero skladb pomembnih skladateljev. Bili so zastopani Anton Hajdrih, Davorin Jenko, Anton Foerster, Anton Nedved, dr. Gojmir Krek in Anton Lajovic, zakončal pa je spored venec narodnih pesmi. V tem, razvoj slovenske glasbene tvorbe kažočem sporedu je spominjal koncert na nepozabljena še Matična dunajska koncerta 1. 1896. Tedanji spored sta pomnožila novodobne skladbe dr. Kreka in Lajovica, dela, ki bude misel, da jim je dala morda ravno visoka stopnja tehniške zmožnosti Matičnega zbora vzkliti; vsekakor so ustvarjene imenovane skladbe le za elitni zbor, kakršnega vzmore „Glasbena Matica". Če je pa v zadnji Zvonovi številki dr. Krek kot kritik letošnje izdaje Matične zborske zbirke podcenjeval v očigled Lajovičevega znanja ono, kar so podali narodu njega predniki, ne morem mu pritrditi, ker ne maram odreči hvale onim, ki so znali prikrojiti svoje skladanje splošnemu znanju narodovih zborov. Stremimo po napredku, cenimo pa tudi, kar je starega dobro.
Zopet mi silita v spomin že omenjena dunajska koncerta, ko presojam kvaliteto zborovege znanja, kakršno se je javilo na zadnjem koncertu. Tudi zboru se je nivo tehniškega znanja znatno povišal in krepkeje pa temperamentneje sme voditi danes profesor Hubad svoje voje. Čuti se to pri živahnih tempih, ki jih voli Hubad in ki so n. pr. pri Hajdrihovi krepki Hercegovki kaj dobro deli. Ob višji virtuoznosti svojega zbora stremi Hubad po živih tempih, spretnost zborovega znanja ga zvablja k smelostim, ki se posrečijo tudi, če so do skrajnosti izvedeni. Ob smelih tempih se javlja v fascinujočem blišču rutina, do katere je dospel zbor pod Hu-badovim vodstvom. Utrpela je ob njih le čuvstvenost in vplivljivost onih zborov, ki jim je, kakor v „Ljubici" ali „Nazaj v planinski raj", mirnejši tempo prikladnejši, ker jim je dalo vzkliti srce.	Dr. Vladimir Foerster.
Pevsko in glasbeno društvo v Gorici je priredilo dne 15. maja t. 1. v Gorici s sodelovanjem vojaškega orkestra c. in kr. pešpolka št. 47. v veliki dvorani hotela „Central" koncert, ki je iznova dokazal, kako visoke cilje si stavi omenjeno društvo in kako resno stremi za pravo umetnostjo. Posebna zasluga za to gre društvenemu pevovodji g. Jos. Michlu, ki je v vsakem pogledu mož na svojem mestu. Pri zadnjem koncertu se je izvajalo dvoje njegovih simfonijskih skladb „Na Golgati" in „Pred prvimi verzi", ki obe pričata, da g. Michl ni zaman hodil v šolo pri velikem mojstru Dvoräku in da je več nego navaden talent.	—a.
Glasovi dunajske kritike o razstavi slovenskih umetnikov. (Dalje.) Istega dne je prinesla tudi „Wiener Morgen Zeitung" v št. 59. iz peresa dr. Abelsa naslednje poročilo:
„Slovenska umetniška zveza „Sava" je otvorila svojo prvo dunajsko razstavo v galeriji Miethkejevi. Kakor so se lansko leto zanimali strokovni krogi za razstavljena dela čeških, poljskih, hrvaških in ogrskih slikarjev, baš tako je vzbudila pozornost skupina slovenskih umetnikov, zlasti ko so še v spominu umetniški uspehi sorodnih jim Hrvatov, — prav radi tega pa smo posetili razstavo „Save" s precejšnjimi zahtevami. No, — sami krepki talenti so, ki so že mnogo izvršili in veliko obetajo. Domačo krajino so dobro pogodili, zlasti se odlikuje Grohar med slikarji pokrajin s krepkim, toplim tonom. Slika „Pomlad", kjer so nežni efekti barv in pastozna tehnika v posebnem kontrastu, nam je najbolj ugajala. Potem je omeniti Ferdinanda Vesela, ki je dobil v Monakovem za sliko „Usmiljenost" medaljo in ki debutira tu z izvrstno aktno studijo. Dalje je kipar Fran Berneker zastopan. Tudi Matevž Sternen je umetnik, ki mnogo obeta. Nacijonalne tipe imata razstavljene Žmitek in Jama, ta ima poleg tega še nekaj drzno in široko izvedenih pokrajinskih študij (iz Bavarske). Že omenjeni kipar Fran Berneker je podal nekatere jako srečne študije portretov in načrte za večje kompozicije: „Beda", „Naplavljena trupla", „Samota", ki kažejo talent, ki veliko obeta."
„Neues Wiener Tagblatt" z dne 29. februarja 1904, št. 60., pravi (pisal je kritik Stern):
„V Miethkejevi galeriji se je predstavil spet avstrijski narod s svojimi umetniškimi plodovi. Lani so si češki „Manes" v Hagenbundu, poljska Sztuka" v Secesiji, ogrski slikarji pri Pisku in hrvaški pri Artinu nabrali manj ali več lovorov, letos pa je stopila slovenska zveza „Sava" pred dunajsko občinstvo. Slovenci bodo imeli pač na Dunaju težko stališče, ker so sami mladi umetniki, ki so tuji po imenu in umetnosti. Le o Ferd. Veselu se je čulo, da je dobil v Monakovem za „Usmiljenost" medaljo, in o velenadarjenem kiparju Fr. Bernekerju je znano, da je pri konkurenci za spomenik cesarja Franca Jožefa v Ljubljani dobil drugo darilo. Toda tudi Matevž Sternen in Ivan Grohar zaslužita za svoja dela priznanje in Jama, Peter Žmitek ter Jakopič so mnogo obetajoči talenti. Večina stvari ni še čisto dovršenih, kar je pri tako mladi umetnosti umevno. Nacijonalno svojstvo je najizrazitejše pri pokrajinah, zlasti pri Groharjevih, ki uporablja pri slikanju kranjskega apnenčevega ozemlja in njegove vegetacije samosvojo pastozno tehniko. Nežnost razpredelbe barv, ki spominja celo na Sisleya, kontrastira izredno s spahtelsko tehniko, ki se v bližini komaj
Upodabljajoča umetnost. ^^ ~
prenaša. Šele na 20 korakov razdalje ima slika pravi celoten vtisk. Velika pokrajina „Pomlad" in „Rafolško polje" vplivata najbolj zaokroženo in simpatično. Ravno nasprotje tej krepki tehniki pa je delikatni način Sternenov v pokrajini. Vesel ima izborno aktno studijo, deklico, ki čita, v pozi Magdalenini, Žmitek nekaj nacijonalnih tipov, Jakopič nekaj interesantnih svetlobnih študij, a Jama več bavarskih pokrajinskih študij „Ob Amperi" in širokoslikanega „Hrvaškega kmeta" v beli srajci. Fran Berneker je izpostavil več doprsnih portretov najživahnejšega izraza ter nekatere skice za večje skupine, ki so spretno komponirane ter v liniji mehko zaokrožene. Pariški, monakovski ter dunajski vpliv se kaže pri večini, tem bolj, ker radi političnih in lokalnih razmer pri Slovencih ni najti toliko narodnega svojstva (noš, svečanosti itd.) kakor pri zgoraj imenovanih narodih. Toda zanaprej pa je treba tudi Slovencem v umetniški karti naše monarhije odločiti lastno mesto/
V „Neue Freie Presse" je poročal dne 2. marca priznani estetik in umetniški kritik dr. Fr. Servaes to-le:
„Slovenski slikarji. Torej doživimo vendar še včasi kakšno presenečenje! Kar nenadoma smo našli pri Miethkeju celo avstrijsko umetniško provinco! O slovenskih slikarjih je bilo izven Kranjskega in Južnega Štajerskega komaj komu kaj znanega. In sedaj so hipoma tu, sami novinci iz ljubljanske okolice, ter so zavzeli takoj prav imeniten prostor. Celotni vtisk razstave kaže, da je tu mnogo svežega in resolut-nega talenta, pred vsem tudi veliko temperamenta in mogočne, poštene ljubezni do umetnosti. Večina teh slikarjev se je izobraževala pač v Monakovem — nekateri tudi žive tam! — toda pridružuje se tudi blagodejno pariški vpliv, pred vsem Mo-netova šola. Posamičnike strogo razločiti, je za sedaj še nekoliko težavno. Skupna pokrajinska nota je krepkejša nego individualna različnost. Vendar pa se zdi, da sta Ivan Grohar (ki živi na Dunaju) in Rikard Jakopič (v Ljubljani) najznamenitejša pojava. Grohar ni le nenavadno spreten neoimpresionist, iz njegovih krajin diha tudi posebna poezija, nekaj solnčnožarkega, vihrajočega, kar ugaja nenavadno. Pri Jakopiču občuduješ resni, svečani ton, ki je lasten njegovim slikam, da so kakor bi bile resnične. Tudi je razdelitev barv polna učinka. Krasne manjše pokrajine imajo globoko, lirsko občutje. Matevž Sternen je pred vsem imeniten portretist. Pri njem se najbolj čuti Monakovo. Če so barve slične Herterichu ali Knirru, je urna čopičeva poteza sorodna Habermannu. Ferdinanda Vesela pozdravljamo pred vsem kot slikarja mraka. Kaže pa pri tem dar, da pikantno razsvetljuje temni osnovni ton na svojih slikah s finimi lučkami. Le eno napako ima razstava: preveč podaje! Kakor zelo učinkuje, imela bi vendar še večji vtisk, če bi vsak umetnik razložil le svoje najboljše stvari. Nič ne moti v umetnosti bolj nego nepotrebne reči. Vendar pa naj ne zamudi nihče, da ne bi obiskal te razstave. Tako razkritje ima vedno nekaj veselega na sebi ter vpliva prijetno presenetljivo. Sicer pa se je pridružil slikarjem tudi kipar Fran Berneker, ki živi na Dunaju. Njegova dela kažejo fino stremljenje in čuvstvo."
Vseslovanska sokolska slavnost, ki se je vršila.v proslavo štiridesetletnega obstanka ljubljanskega „Sokola" v dneh 16. do 18. julija ob ogromni udeležbi gostov iz vseh slovanskih pokrajin, je prekrasno uspela. Naj bi sokolska ideja, ki je pri nas v tako tesni zvezi z narodovim preporodom in ki je vsekdar in povsod
I. R. Sever. (Konec prih.)
Splošni pregled
prepojena s pristnim slovanstvom ter željo po prosveti in napredku med nami še nadalje veselo procvitala ter donašala obilega sadu!
Anton Pavlovič Čehov f. V noči dne 15. julija je preminil, komaj 45 let star, Anton Čehov, poleg Gorkega najodličnejši reprezentant novejše ruske literuture, mož, čigar slava je sezala daleč preko širnih mej velike Rusije, pisatelj, čigar dela so postala skupna last vsega civiliziranega sveta. Malokateri slovanski pisatelj se je toliko prevajal in toliko čital kakor Čehov. Čehov je živa priča za to, da je pisatelj lahko popularen in vendar tudi velik! Ubirati je znal Čehov razne strune in poleg veselje in smeh vzbujajočega humorja nahajamo v njegovih spisih najglobočjo tragiko. Predmet njegovim delom pa je bilo življenje — zato mu sujetov nikdar ni zmanjkalo in zato smo tudi uverjeni lahko, da je vzel s sabo v mrzlo jamo nebroj zasnutkov, ki bi jih bil še dovršil in proslavil ž njimi sebe in Slovanstvo, če bi ne bila pretrgala neusmiljena Parka tako zgodaj niti njegovega življenja. — Tudi v Slovencih se je Čehov rad čital in ne samo zato, ker smo z Rusi po krvi in jeziku en narod, rečemo lahko: I naš je bil! Slava njegovemu spominu!
Piotr Chmielowski. Poljsko literaturo je doletela nenadomestna izguba; smrt je ugrabila njenega najboljšega poznavatelja, prvega kritika-historika, Piotra Chmie-lowskega, profesorja poljskega slovstva na vseučilišču v Lvovu. Rojen je bil 1. 1848. v vasi Zawadyriach (gubernija kamieniecka) na ruskem Podolju. Prve svoje kritične spise je objavljal od 1. 1867. v „Przegl^dzie tygodniowym" v „Biblijotece warszaw-skiej" in v „Niwie", kjer je izšla njegova obširna razprava „Geneza fan azji". Ž njo je dokazal svoje zmožnosti in sposobnosti za analizo duševnih pojavov in procesov ter svoje obširno znanje o psihologiji, jezikoslovju in umetniški kritiki. Leta 1873. je izdal v Lipskem razpravo „Artyzm i artišci", s katero je nastopil pot kritika in označil obenem stališče, s katerega naj se ocenjajo duševni proizvodi. Kot učitelj na raznih ustavih se je mnogo bavil s pedagogiko in o tem vprašanju spisal mnogo dobrih člankov. Vodil je izdavanje velikega dela: „Ztota prz^dza poetöw i pro-zaiköw polskich" (Warszawa 1884—7, 4 deli) in spisal poleg načrta zgodovine starejše literature tudi veliko število izbornih biografij poljskih pisateljev. Leta 1878. je sprejel vodstvo „Biblijoteke najcelnejniejszcyh utworöw literatury europejskiej", kjer je poleg raznih prevodov izdal tudi dela važnejših poljskih pisateljev z bio-grafsko-kritičnimi uvodi. Pod njegovo redakcijo je izšla obširna: „Dzieje literatury powszechnej", v kateri se med drugim nahaja tudi nekaj prevodov iz slovenskega slovstva. Leta 1883. je bil imenovan za profesorja poljske literature v Varšavi, toda ker je vlada zahtevala, da mora predavati v ruskem jeziku, je odložil profesuro. Prva važnejša dela o poljski literaturi so bila: „Kobiety (žene) Mickiewicza, Slo-wackiego i Krašinskiego" (4 izdaje). V petem izdanju je že izšel njegov „Zarys najnowszej literatury polskiej". Sledili so dalje obširni životopisi o Adamu Mickie-wiczu (1. 1886.), o Jožefu Ign. Kraszewskem in o pisateljicah poljskih. Najnovejša njegova dela so : „Wspölczesni poeci polscy", „Nasza literatura dramatyczna" (1898), „Obraz literatury polskiej" 1898., „Estetyka Mickiewicza", „Metodyka historji liter, polskie." (1899. 6 knjig). Lani so ga poklicali na lvovsko vseučilišče kot profesorja poljske literature. Dijaštvo ga je sprejelo z nepopisnim navdušenjem; slušateljev je imel toliko, da je bila vsaka dvorana premajhna. Toda niti eno leto mu ni pustila usoda delovati v krogu ljubeče ga mladine. Chmielowski je mejnik v razvoju poljske kritike postavil na pravi temelj. Težko je s kratkimi potezami narisati vse njegovo obširno delovanj V kajti poleg raznih člankov je izdal okrog šestdeset samostojnih del.	Janko Pretnar.