Zoainenita 5001etnica v slovenski zgodovini. Dne 18. t. m. je minulo 500 let, odkar bil habsburški vladar Ernest Železni na _ asposvetskem prestolu slovesno usto¦ičen za slovenskega vojvodo Koroške. Obredi so vsakomur znani iz šolskih eril. Niso pa znani pravni pomeni teh Bbredov za Slovence. Izmed vseh avstrijskih, najbrž celo Zttied vseh evropskih narodov se edini ^lovenci moremo ponašati, da so naši ¦""adedje na Koroškem nastavljaJi in zaPtisegali svoje vladarje IX) narodno kme^'škem običaju in v našem slovenskem leziku. ¦. Od kdaj izvira ta običaj, še vedno ni ¦°Knano. Nekateri zgodovinarji ga pripiSuiejo koroškemu vojvodi Ingu, ki je kot J^kristjanjen vladar hotel na ta način odJ^kovati kmete, ki so pred plemiči sprejeli *fščansko vero. Zgodovinsko deistvo je, ?* so izza naistarejše slovenske prošlo^ do petnajstega stoletja na Krnskem ^du in na Gosposvetskem polju naši slovenski predniki ustoličevali svoje kneze v slovenskem jeziku. Ako se tudi ne oziramo na pravni in demokraški pomen obredov, ki so jih morda bavarski knezi uvedli iz samopašnih namenov, da izkoristijo slovenske kmete proti upornemu plemstvu, za nas je le važno, da so se obredi vršili v slovenskem jeziku. Na ta način ustoličeni knez je postal pravi slovenski vladar, ki je celo pred cesarjem in kraljem govoril v uradnih stvareh le slovensko. Zgodovinar Unrest piše, da se je to zgodilo zato, ker je bila Koroška prava slovenska dežela, (»darumb das Kerndten ain rechts vvindisch land ist«). Sicer se je tudi po vojvodi Ernestu Železnem dolgo časa vzdrževal običaj, Ie izvrševal se ni več natančno. Slovenski koroški stanovi so tudi od njegovega naslednika Friderika III. zahtevali, da se podvrže slovesnemu ustoličenju, le na opetovane prošnje so mu prizanesli. Megišer piše, da se }e to zgodila »durch fleissige bitt umb koniglicher wiirdigkeit (willen.« Tudi od naslednikov Friderika do leta 1728. so deželni stanovi trdovratno zahtevali, da so se morali dati ustoličiti, četudi le na površen način, ker se niso mogli naučiti slovenskih obredov in priseg. Deželni stanovi so napram svojim potomcem (»sy wiisten ein solches gegen ihren nachkhomben nit zii verantwortten«.) Kaj pa danes nasledniki tako ponosnih slovenskih deželnih stanov? To je koroški deželni odbor. Kaj bi pač ta storil, ako bi se hoteli obnoviti slovenski obredi na gosposvetskem polju? Ponemčeno je torišče najslavnejše slovenske zgodovine. Kjer so knezi in vladarji slovesno pred tisoči plemstva in kmetov govorili in in prisegali v slovenskem jeziku, tam danes ni slišati slovenske besede iz ust domačina. Deželni odbor kot čuvar starodavnih slovenskih pravic je ogradil knežji prestol z železjem, nad vhodom pa dal napraviti zasmehovalni napis: Karntens Herzogsstuhl. Po »Sl. Braniku«.