BESEDA 9 772463 821805 / REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / februar 2016 / cena 3 eur / letnik II / ISSN 2463-8218 Aktualno Viktor Kirn Janošek Pripoved Ohranjanje Nekoč smo vedeli, Izjemni prispevek vrednot NOB kaj je tovarištvo Brdarjeve družine STRAN 8 STRAN 16- 17 STRAN 18 -19 Februar v znamenju kulture Visoke nagrade za izjemne dosežke Februar je že po tradiciji rezerviran za kulturo, saj se 8. februarja spominjamo smrti največjega slovenskega pesnika in v njegov spo­ min praznujemo kulturni praznik. Z njim so tesno povezane Pre­šernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republi­ ke Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so nagrade podelili leta 1947, leta 1955 pa so jih poime­ novali po Francetu Prešernu. Od leta 1961 so nagrade razdeljene na Prešer­ nove nagrade (največ dve vsako leto) in nagrade Prešernovega sklada (naj­ več šest). Prešernove nagrade vsako leto pode­ ljujejo tudi fakultete in umetniške aka­demije in sicer študentske Prešernove nagrade in univerzitetne Prešernove nagrade, podeljujejo pa jih najboljšim študentom na področju umetnosti in znanosti. Letošnja prejemnika Prešernove na­grade za življenjsko delo sta sklada­telj Ivo Petrič in pisatelj in dramatik Tone Partljič. Žal pa skoraj ne mine leto, da podelitve ne bi spremljali raz­lični prepiri, zakulisne igre in škandali. Za letošnjega je poskrbel režiser mlaj­še generacije Mare Bulc, ki so ga pova­bili k režiji Prešernove proslave. V na­ govoru takoj po slovesnosti je razkril vrsto težav, ki so spremljale pripravo prireditve – od vmešavanja državnih uradnikov v scenarij do cenzure in od­ povedi posameznim umetnikom. Žal je tudi letošnja slovesnost požela veli­ko kritike, te so bile namenjene vsebini proslave, na kateri so umetniki prepe­vali Zdravljico v tujih jezikih. V senci aktualnih prepirov pa je ostal izjemen dogodek za slovensko kulturo, posebej za ilustratorje in seveda zalo­žnike. Slovenska ilustratorka Alenka Sottler je namreč v Muzeju ameriške ilustracije, ki deluje na sedežu Društva ilustratorjev (Society of Illustrators) v New Yorku ob odprtju 58. letne razsta­ve ilustracij tega društva prejela zlato medaljo za knjižno ilustracijo Evridike. Ilustracija je nastala za knjigo Pesem za liro pesnice Bine Štampe Žmavc. Knji­ga je konec lanskega leta izšla pri ma­riborski založbi Pivec in na novo upe­snjuje grški mit o Orfeju in Evridiki. Letna razstava newyorškega društva velja za elitno prireditev, na katero poskuša prodreti več tisoč ilustrator­jev, uspe pa le 400 kandidatom. Žirijo, ki podeljuje nagrade, sestavljajo po­membni strokovnjaki na tem podro­čju, zlata medalja, ki predstavlja eno najprestižnejših nagrad za ilustraci­jo tako v ZDA kot širšem svetovnem merilu, pa Alenko Sottler uvršča med mednarodno pomembna ilustratorska imena. J.H. februar 2016 2 Razmislek pred 8. marcem 2016 // PIŠE: Maca Jogan, članica sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije P raznovanje 8. marca, medna­rodnega dneva žensk, ki je (bil izvorno) namenjen boju zoper mnogostransko diskriminacijo žensk, ima tudi zdaj kot spominski in »obračunski« dan svoj smisel. Nikjer na svetu namreč niso v celoti odprav­ ljene različne, včasih celo najbolj oči­ tne in grobe oblike izkoriščanja in za­ postavljanja žensk. Tudi v Sloveniji je ob tem dnevu priložnost za resno pre­ sojo o dosežkih in prihodnjih nalogah pri uresničevanju načela enakosti spo­ lov. K temu nas zavezujejo več kot sto­ letje stara dediščina prizadevanj za od­ pravljanje diskriminacije žensk in ved­ no nova spoznanja o ovirah za zagota­ vljanje enakega položaja obeh spolov v javnem in zasebnem delovanju. Ob načrtovanju prihodnjega razvoja ne smemo pozabiti, da so si ženske vse pravice priborile in da jim nobena ni bila podarjena. V slovenski družbi so bili temelji enakopravnosti žensk in moških vzpostavljeni v socialistični ureditvi. Do zasuka sistema so priza­devanja za družbeno enakost spolov potekala primerljivo s spremembami v skandinavskih državah. Samostoj­no državo in uvedbo kapitalističnega ekonomskega sistema pa je spremljalo zavračanje vseh pridobitev zgodnjega socializma, vključno z »nenaravno« vlogo žensk. Splošno poslabšanje so­cialne varnosti večine prebivalstva, ki je bolj prizadelo ženske, se krepi že tretje desetletje. V »demokraciji« se zato nenehno bolj ali manj odkrito po­javljajo tudi »rešitve« za ženske, kate­rih bistvo je vnovično udomačevanje tega spola. Vendar pa večina žensk in moških ne sprejema »naravnega« reda, naspro­tno, v zadnjih dveh desetletjih se kre­pi enakostna zavest pri obeh spolih, kar se kaže tudi v organiziranem sku­pnem delovanju v boju za ohranjanje pridobljenih pravic (npr. do razpolaga­nja z reproduktivnimi zmogljivostmi, leta 1991). Ob prizadevanjih številnih nevladnih organizacij je pomembno tudi dejstvo, da se je odpravljanje druž­bene neenakosti med spoloma okrepi­lo kot priznano področje urejanja na ravni države, k čemur pripomoreta zu­nanji nadzor OZN in podpora spolno enakostne usmeritve EU. Nasprotova­nje težnjam, da bi z vse bolj »vitko« dr­žavo in povečevanjem socialne neena­kosti povečevali tudi neenakost med spoloma, se lahko opira na zakonsko podlago (Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, 2007) in na Re­solucijo o nacionalnem programu za ena­ke možnosti žensk in moških 2015–2020 (sprejeto v Državnem zboru 27. okto­bra 2015). Prav ta resolucija jasno kaže, da druž­bena enakost med spoloma na vseh področjih ni utopična zamisel, saj »vključuje cilje in ukrepe, katerih po­glavitni namen je zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji temeljijo na analizi po­ložaja žensk in moških na posameznem področju ter prepoznanju ključnih proble­mov, ki jih je treba obravnavati.« Podrob­na obravnava področij, ki se navezuje na 55 virov (zakonov, raziskav itd.), zajema vse vidike izenačevanja polo­žaja žensk in moških, od ekonomske neodvisnosti, usklajevanja poklicne­ga in zasebnega življenja do skrbi za reproduktivno zdravje, uravnotežene spolne zastopanosti na položajih odlo­čanja v politiki do nasilja nad ženska­mi. Uporabna vrednost resolucije je zagotovljena z natančno določenimi odgovornimi nadzornimi telesi ter s kazalniki za spremljanje položaja moš­kih in žensk na vseh področjih. Samo tako lahko vrednotimo, kje smo in kaj je treba storiti, da emancipacija žensk in moških ne bo le privlačen cilj, tem­več vsakodnevna skrb vseh in povsod. Prosto po B. Brechtu lahko ob letoš­njem 8. marcu zapišemo: »Resolucija je orodje, imejte jo vedno pri sebi«. Sojenje nekdanjemu pripadniku SS Po poročanju tujih medijev bodo v Nemčiji začeli soditi da­nes 94-letnemu Reinholdu Hanningu, nekdanjemu SS-pazni­ku v koncentracijskem taborišču Auschwitz, zaradi sodelo­vanja pri poboju najmanj 170.000 ljudi. Tožilstvo mu očita, da je sprejemal judovske zapornike ob prihodu v taborišče v okupirani Poljski in jih je verjetno tudi pospremil do plinskih celic. Hanning je sicer priznal, da je bil paznik v taborišču, vpletenost v množične poboje pa zanika. Sodili mu bodo v Detmoldu, to pa naj bi bilo eno zadnjih sojenj takšne vrste. Hanning je eden od štirih nekdanjih na­cističnih paznikov – gre za tri moške in žensko – ki jih v pri­hajajočih mesecih čaka sojenje. Proti Hanningu bo na soje­nju pričalo več preživelih iz Auschwitza, v katerem so nacisti ubili približno 1,1 milijona ljudi, največ Judov. Do nedavnega so tožilci morali zagotoviti dokaze, da so bili obtoženi nepos­redno vpleteni v poboje. Leta 2011 pa se je z obsodbo Johna Demjanjuka to spremenilo. Sodnik je namreč sklenil, da nje­govo delo paznika v taborišču Treblinka pomeni sokrivdo pri množičnih pobojih. Lani je nemško sodišče obsodilo 94-letnega Oskarja Gro­eninga na štiriletno zaporno kazen zaradi pomoči pri umorih najmanj 300.000 ljudi v Auschwitzu. Groening je bil znan kot »računovodja Auschwitza«, bil pa naj bi odgovoren za štetje bankovcev, ki so jih odvzeli zapornikom. vir: www.rtvslo.si Dr. Kaji Širok nov mandat Na položaj direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije je ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar za nov petletni mandat vnovič imenovala dr. Kajo Širok. Dr. Kaja Širok je po izobrazbi doktorica znanosti s področja zgodovinskih ved, univ. dipl. zgodovinarka in italijanistka, to pa bo njen drugi mandat na tem položaju. V obdobju njene­ga prvega mandata (2011–2016) je muzej izvedel odmevne tematske zgodovinske razstave, ki so bile posvečene tako na­ cionalnim vsebinam kot mednarodnim temam 20. stoletja. Muzej je svoje poslanstvo nadgradil v prostor srečevanja in medgeneracijskega sodelovanja. Ustanova je postala stičišče znanja, učenja in razpravljanja o širšem kontekstu zgodo­vinskih dogodkov v Sloveniji in zunaj nje. Od leta 2012 je Muzej novejše zgodovine Slovenije uspešno sodeloval v petih evropskih projektih. Na področju izobraže­vanja je muzej začel uvajati inovativne pedagoške programe, natečaje za mlade, omogočil je seminarje in delovna usposa­bljanja za študente humanistike ter postal nacionalni koor­dinator mednarodnega projekta Ana Frank. Zgodba za seda­njost. Vse to je le del uspešnih programov, s katerimi je muzej v zadnjih petih letih gradil stabilna in dolgoletna sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami v RS in tujini, še posebej na področju povezovanja s sosednjimi državami ter z državami naslednicami Jugoslavije. Dr. Kaja Širok je tudi nacionalna koordinatorka postavitve skupne razstave v Auschwitzu, v paviljonu držav naslednic Jugoslavije. Za svoje dozdajšnje delo v kulturi in znanosti ji je leta 2014 Republika Italija po­delila priznanje reda viteza italijanske zvezde, so sporočili iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Zbor Slave Klavora zapel v parlamentu V preddverju velike dvorane Državnega zbora je pred sloven-skim kulturnim praznikom potekala kulturna proslava, ki jo tradicionalno pripravi Odbor za kulturo. Zbrane sta nagovori­ la predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez in predsednik Odbora za kulturo dr. Dragan Matić. Ta je v svojem nago­voru opozoril na pomen Prešernove poezije, s katero »smo se Slovenci v literarnem in širšem pogledu postavili ob bok tistim, ki so nam med drugim očitali, da je slovenske litera­ture samo toliko, da bi se je dalo prinesti v kranjski deželni parlament v žepnem robčku«. V kulturnem programu je na­stopil Moški pevski zbor Slave Klavora iz Maribora. Ta nosi ime narodne heroine in predvojne komunistke Slave Klavora, ki so jo Nemci kot eno prvih talk ustrelili v Mariboru avgusta leta 1941. Zbor, ki ga vodi zborovodja prof. Samo Podbrežnik, je predstavil mag. Franci Pivec. Vir: arhiv DZ Festival strpnosti Januarja, ko smo med drugim počastili tudi spomin na žrtve holokavsta, je v Ljubljani potekal osrednji del drugega Festi­vala strpnosti. Organizatorji so bili Mini teater in Judovski kulturni center Ljubljana v sodelovanju z nosilcem projekta Festival of tolerance in Udrugo Festival suvremenog žido­vskog filma iz Zagreba. Festival se sofinancira iz programa Evropske unije Evropa za državljane in je potekal v Slove­ februar 2016 4 niji pod častnim pokro­viteljstvom predsednika Boruta Pahorja. V okviru festivala je v Ljubljani potekala okro­gla miza pod naslovom Odvzeto otroštvo, na kateri so kot gostje so­delovali Branko Lus­ tig iz Hrvaške, Frank Stern iz Nemčije in Eri­ka Fürst iz Slovenije. Moderatorka je bila dr. Irena Šumi iz Slovenije. Vsi trije sodelujoči so kot otroci preživeli holo­kavst. Spregovorili so o svojih spominih in izku­šnjah otroštva, ki so ga preživeli v taborišču. Še posebej ganljivo je bilo srečanje Erike Fürst in Branka Lusti­ga, saj sta se znova srečala po sedemdesetih letih od njunega zadnjega srečanja dveh otrok med transportom v koncen­tracijsko taborišče. Prisrčno srečanje je prebudilo čustva, ki so zajela vse prisotne, med katerimi je bilo tudi več učencev Osnovne šole Prežihovega Voranca iz Ljubljane. Udeleženci so poudarili pomen ohranjanja spomina na gro­zote holokavsta zato, da se kaj takega ne bi več ponovilo, in zato, da se lahko ohranjajo upi za boljšo prihodnost. Ob koncu prireditve je Branko Lustig pozval vse navzoče in širšo javnost, naj storijo vse, da se zlo nacizma ne bi več ponovilo. Vera Klopčič O slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945 V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani bo do 22. marca na ogled razstava arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945, ki so jih zbrali in jih hranijo v Rafaelovi družbi, Središču Slovencev v zamejstvu in po svetu. Po kon­cu druge svetovne vojne je približno šest tisoč Slovencev nekaj let preživelo v begunskih taboriščih v Avstriji. S po­močjo razstavljenih fotografij odkrivamo neverjetno zgod­bo, ki so jo v hudih razmerah in pomanjkanju ustvarjali na področju kulture, šolstva in obrti. Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije POPRAVEK Še o Vidmarjevi vili V Svobodni besedi št. 3/2016 je bilo na strani 4 pod naslovom »Vidmarjeva vila v nemškem lastništvu« napačno navedeno, da je bila ta vila nekoč v lasti esejista, literarnega kritika in politika Josipa Vidmarja. Ta navedba ni resnična, spoštovani Josip Vidmar nikoli ni bil lastnik te vile, ki se tako imenuje po njegovem očetu. Za napako se opravičujemo. Verjamemo zagotovilom, da bodo nemški lastniki lepo skrbeli za to hišo, saj sodobna nemška država temelji na antinacizmu in na obsodbi nacifašizma, proti kateremu se je bojevala OF. Uredništvo Erik Valenčič: Sence ne gorijo Televizijski novina Erik Valenčič, ki se si ga gledalci zapom­nili po dveh zelo odmevnih dokumentarnih filmih: Fronte Kurdistana in Koalicija sovraštva je pri založbi Sanje izdal svoj prvi roman z naslovom Sence ne gorijo. Čeprav bralce tokrat nagovarja na drugačen način, kot nam je pripovedoval v vlogi novinarja, pa ostaja zavezan zanimanju in ugotovit­vam o vzrokih, delovanju in ciljih radikalnih skupin. Tokrat je izpostavil pojav levičarskega ekstremizma. Osrednja poanta zgodbe se skriva pod vprašanjem, kaj bi tako imenovani rde­či teror pomenil za celotno družbo. Formo fikcije, s pomočjo katere lahko opozarja na možno realnost v prihodnosti, je izbral za pripoved o skupini mladih prijateljev v eni izmed konkretno nedefiniranih zahodnoevropskih prestolnic.Budno zaznavajo krčenje polja svobode, spretno izrabljanje repre­sivnih zakonov in zaton svetle prihodnosti mladih. »Razredna vojna že poteka. Začel jo je zgornji sloj proti vsem nam. In na naši strani so na čelu bitk napačni ljudje – popustljivi sindikalisti, samovšečni liberalci in salonski revo­lucionarji. Čas je, da vzamemo stvari v svoje roke,« piše na ovitku njegove knjige, ki je zaradi neprikritih izbruhov sov­raštva in nakazujočega nasilja, izjemno aktualna. Roman Sence ne gorijo ne pripoveduje le o družbenem do­gajanju skozi vidik hipotetične urbane gverile, temveč tudi skozi vidik aktivistov, medijev, policije in politike. Roman ni zaključen, ampak gre za prvi od dveh delov zgodbe o občutni radikalizaciji razmer v zahodni družbi, za katero avtor verja­me, da je – glede na resnične razmere okoli nas - neizbežna. KOLUMNA Jože Poglajen Partnersko klofutanje zaveznikov V lado podpira le še 37 odstotkov vprašanih, so nedavno skorajšnji konec Cerarjeve vlade na­povedovali na Planetu TV. A to v primerjavi s prejšnjimi vladami sploh ni slab rezultat. Pa­horjeva vlada je na primer avgusta 2011 zazna­la le desetodstotno podporo ljudstva. V zadnjih osmih letih so predčasno razpadle tri vlade, vendar ne zato, ker bi jim ankete popularnosti morda slabo kazale. Svoj predčasni konec so vlade doživele, ker so predvsem manjše vladne stranke računale, da jim bodo predčasne volitve prinesle več glasov in s tem več vplivnih mest v morebitni novi vladni koaliciji. Zdaj bi bil ta račun očitno račun brez krčmarja. Res je, da se je SMC volilni rejting že kmalu po prevzemu krmila oblasti skoraj prepolovil. To bi lahko brihtneže v DeSUSU in v SD privedlo do sklepa, da se bodo glasovi razočaranih volivcev SMC na morebitnih predčasnih volitvah večinoma prelili k njim. In bi z mislijo na dobiček na morebitnih predčasnih vo­litvah urno odkorakali iz vlade. Ne bi bilo prvič. Vendar nič ne kaže na skorajšnji padec vlade. Nasprotno, koalici­ja je brez vidnejših razpok preskočila kar nekaj več­jih kamnov medsebojne spotike. Očitno je, da je za koalicijske stranke kalkuli­ranje z izstopom preveliko tveganje. Trdnost Cerarjevi vladi torej daje razmislek, da je boljša oblast v roki do konca mandata kot selitev v opozicijo ali celo sklepanje Čeprav se SDS zaradi jahanja na valovih podžiganja nestrpnosti do beguncev z vsemi sredstvi obeta kakšen od­stotek volivcev več, to še zdaleč ne bi zadostovalo za prev­zem oblasti. Pridobiti si mora torej zaveznike. Na voljo ima tradicionalni zaveznici NSi in SLS, vendar sta šibki in se sprehajata na robu vstopa v parlament. Tudi če bi obe stranki in morda še Primčeva le prišle v parlament, kar je sodeč po zdajšnjih meritvah javnega mnenja malo verje­tno, je veliko vprašanje, ali bi to Janši prineslo zmagovitih 46 glasov večine. Tega se Janša očitno zaveda in od tod izvirajo njegovi najnovejši pozivi ne le NSi in SLS, prihod­nji Primčevi »referendumski« stranki in v podtonu še komu k oblikovanju novega Demosa, katerega cilj bo, kot pravi vodja, Slovenijo spraviti v normalno stanje. Ta »druga re­publika« pa bi med drugim zavrnila begunce na meji, da ti »ne bi postali uvoz volivcev za levico«, in če smo Janševe go­vore zadnje čase prav razumeli, se nam obetajo tudi lustra­cija komunističnih kadrov v državnih službah ter »poštene« volitve, na katerih bi zmagal on in s pomočjo uvedbe ve- Trdnost Cerarjevi vladi torej vodi k razmisleku, da je boljša oblast v rokah do konca mandata kot selitev v opozicijo ali celo sklepanje težavnih zavezništev, na primer z Janševo SDS. težavnih zavezništev, na primer z Janševo SDS. Takšno nenačelno »zavezništvo« ni povsem nemogoče. Sodeč po anketah se večina nad SMC razočaranih volivcev seli med tisto polovico volilnega telesa, ki ima vrh glave strankarskih cirkusov in ga na volitve ne bo. Čeprav to ne bi neposredno okrepilo Janševe SDS ali kakšne druge stranke na desnici, je to voda na Janšev mlin. SDS lahko relativna zmagovalka postane le ob izredno nizki volilni udeležbi. Prav to namreč zdaj kažejo ankete: tistih, ki ne vedo, kako bodo volili, oziroma večinoma sploh ne bodo volili, je že skoraj 60 odstotkov, kar Janševi SDS omogoča, da je že nekaj mesecev med stranka­mi na prvem mestu. Relativna zmaga na volitvah sicer še ni dokončna zmaga, toda zmagovalec prvi sestavlja vlado. To­vrstno prednost je do zdaj zapravil samo pozitivec Jankovič. Janša je ne bi. činskega volilnega sistema, »ki so ga ukradli«, še dolgo ostal na oblasti. Janša torej kot program za »normalno« Slovenijo brez trohice samo­kritičnosti o svoji vlogi pri »nenormalnosti Slovenije« morebitnim zaveznikom v glavnem ponuja reciklažo lastnih bizarnih idej. Vze­mimo samo njegove mokre sanje o uvedbi večinskega volilnega sistema, ki bi bil v resnici strel v lastno koleno. Izidi prejšnjih volitev po okra­jih razkrijejo, da bi SDS večino dobila zgolj v petih ali šes­tih okrajih, se pravi, da bi v današnjem parlamentu sedelo največ šest njegovih poslancev, NSi in SLS pa ne bi imeli nobenega. Na ta »mein Kampf« vodje SDS se morebitni »zavezniki« tudi zato odzivajo precej zadržano. Da je treba biti previden z Janšo, jih ne opozarjajo le prejšnje slabe »partnerske« izku­šnje. Strezniti bi jih moralo že to, da se je Janša snubitve lo­til milo rečeno čudaško. Poziv k zavezništvu je pospremil z njemu značilnim zaničevanjem, ko je NSi in SLS označil za »delni stranki«, medtem ko naj bi bila njegova SDS »edina stranka, ki se je borila in krvavela za normalnost Slovenije«. To je nekaj takega, kot bi gosta najprej oklofutal in potem povabil v skupno hišo. februar 2016 KOLUMNA Martin Premk Mednarodna skupnost M ed neumnostmi, s katerimi so nas prejšnje tedne zasipala »sredstva javnega obve­ščanja«, je bila tudi večkrat ponovljena trditev, da je »mednarodna skupnost ogorčena in zaskrbljena«, ker je Sever­na Koreja izstrelila raketo s satelitom. To naj bi zdaj pomenilo grožnjo vsemu človeštvu, saj naj bi bilo dvajset milijonov Severnih Korejcev tik pred tem, da z eno raketo in nekaj domnevnimi jedrskimi bombami napa­dejo tristomilijonske ZDA, ki skladiščijo več kot sedem tisoč jedrskih konic na nešteto raketah. Nedvomno se je mala, toda zločinska Severna Kore­ja namenila obračunati tudi s stomilijonsko Japonsko, milijardnima Indijo in Kitaj­sko, na koncu pa še s celotno Evropo, da je »mednarodna skupnosti« tako ogorčena in prestrašena. Neumna novica je bila pač samo še ena izmed števil­ nih, s katerimi nam podajajo »resnično sliko« o državi, kjer zaradi svojih imperialističnih interesov napadle posamezne države ali narode. Toda resnična zgodovina večine zahodnih držav javnosti ni predstavljena, čeprav bi iz nje izvedeli mno­go več o tem, v kakšnem svetu živimo, kot pa iz olepšanih zgodbic o »junaški zgodovini« evropskih držav ali ZDA. Slikovit in nam bližnji primer je italijanska »uradna zgodovi­na«, ki molči o fašizmu in njegovih zločinih. Trenutno si itali­janske oblasti denimo prizadevajo, da bi se Koronejski zapo­ri v Trstu imenovali po fašističnih paznikih, ki so dolga leta mučili ljudi in bili zato usmrčeni po osvoboditvi maja 1945. Trenutno si italijanske oblasti denimo prizadevajo, da bi se Koronejski zapori v Trstu imenovali po fašističnih paznikih, ki so dolga leta mučili ljudi in bili zato usmrčeni po osvoboditvi maja leta 1945. »vsako zimo od lakote umre dva milijona ljudi«, in potemta­kem bi moralo prebivalstvo izumreti najmanj že pred desetle­tjem. Severna Koreja je država, ki je zaradi svoje družbene ureditve izločena iz »mednarodne skupnosti«, zato jo je vselej treba prikazovati v najslabši luči, hkrati pa jo uporabljati za ustrahovanje ljudi. Podobno kot se v naši, pa tudi tuji zgodo­vini o »komunizmu« lahko govori samo povsem pristransko in najslabše ter se ga predstavlja kot največjo grozo. »Mednarodna skupnost«, v katero smo vključeni tudi mi, je torej skupnost samo tistih držav, ki so sprejele »zahodno de­mokracijo« in ki dajejo proste roke liberalni ekonomiji. Za­hodnim državam pod vodstvom ZDA in Evropske zveze pa je dovoljeno vse in celotno njihovo početje se v javnosti predsta­vlja kot edino zveličavno. Nič ni bilo narobe, da so zahodne države pod vodstvom ZDA z lažnimi zgodbami o »orožju množičnega uničevanja« na­padle Irak in ga pahnila v krvavo razsulo. Na enak način je bila napadena in uničena Libija, v zgodovini dvajsetega stoletja je še na desetine primerov, kako so zahodne države Zgodovina »zahodnih demokracij« v bistvu ni nič drugega kot zgodo­vina krutih vojn, osva­janj, pokolov in dušev­no iztirjenih vladarjev. V tej zgodovini se je vse vedno vrtelo okoli lastnih oziroma ban­čnih koristi, človeško življenje pri tem ni ime­lo prav nobene veljave. Nič drugače ni danes, ko zaradi ohranjanja lastnih koristi uničujejo Sirijo in begunce zlorabljajo kot orožje za ustvar­janje pritiska in strahu. Ozračje strahu je bilo tudi v »zahod­nem svetu« vedno potrebno za lažje obvladovanje ljudi, da se ne bi preveč spraševali o resničnosti, v kateri živijo. Če bi se ljudje začeli zares spraševati, ali je mezdno delo, v katero so vedno bolj prisiljeni za vse manjše plačilo, res edina mož­nost in ali je res treba brezobzirno napadati tuje države, bi lahko hitro postali »ogorčeni in zaskrbljeni nad mednarodno skupnostjo«, v kateri živimo. Ozračje strahu je bilo tudi v »zahodnem svetu« vedno potrebno za lažje obvladovanje ljudi, da se ne bi preveč spraševali o resničnosti, v kateri živijo. Seja sveta ZZB NOB, 11. februar 2016 Ohranjanje vrednot Osvobodilne fronte // PIŠE: Matjaž Kmecl N a seji je bil uvodni poroče­valec Bogdan Osolnik, po­glavitni končni poudarki pa so bili: OF, ki ji je med drugo svetovno vojno uspelo uveljaviti slovensko enotnost v različnosti in z organiziranim pro­ tifašističnim bojem utemeljiti sloven­ sko državo, je v poznejših desetletjih postala predmet preračunljivega par­ tokratskega sovraštva, ki traja in se celo poglablja še danes. Kot da nismo vsi Slovenci – z leve in desne – še da­ nes dediči njenih dosežkov in kot da je smiselnost njenega programa pre­ nehala! Naša današnja največja težava je sovražna razcepljenost, na kateri te­ meljijo destrukcija, samopodcenje­ vanje in obenem samozadovoljstvo; Slovenci smo, prosto po Kocbeku, v tistem času preobrazili svoj narodni značaj. začetki druge svetovne vojne pa nas opozarjajo, da tudi možnosti izdajstva – že pred ustanovitvijo OF 1941 je nekaj najvišjih slovenskih politikov nemškim nacistom, ki so zasedli Šta­jersko in Gorenjsko, dobesedno ponu­jalo tudi tako imenovano ljubljansko pokrajino oziroma osrednjo Sloveni­jo; po italijanski okupaciji je iz takšne naravnanosti nastalo domobranstvo, ki ga je okupator pojmoval kar kot pomožno policijsko formacijo. Tudi očitki, da se je »partizanska Sloveni­ja« po končani vojni vključila v Ju­goslavijo, kar naj bi bil nadaljnji greh OF, ki da je s tem privolila v državni centralizem, so oblika spreneveda­nja, saj smo si med drugim samo tako lahko takrat zagotovili današnje slo­venske meje s Primorsko v prvi vrsti. Med NOB se je pač rodila slovenska 8 februar 2016 državna suverenost, katere dedič je tudi današnja samostojna država Slovenija – že takrat z lastnim oze­mljem, državnimi organi, šolstvom, zdravstvom, kulturo, s komunikacij­skim sistemom na različnih ravneh. Slovenci smo, prosto po Kocbeku, v tistem času preobrazili svoj narodni značaj. OF seveda že zdavnaj ni več, os-tale pa so vrednote, v imenu katerih se je rodila in oblikovala. Te nam na­rekujejo smernice razvoja tudi danes, v teh dovolj zmedenih in nevrotič­nih časih. Kakor se kaže svet danes, se nam obetajo težavni časi in nanje moramo biti pripravljeni – še pose­bej kot maloštevilen in ranljiv narod. Leta 1941 se je naša usoda zdela bre­zizhodna, samo pogumu in idealizmu takratnega rodu lahko pripišemo, da smo iz tiste svetovne morije izšli kot sozmagovalci in da se nismo predali obupu in samomornemu fatalizmu, kot se je sicer velikanski del Evrope. Zato se dandanes povprašajmo in si v duhu nekdanje OF odgovorimo: – ali zmoremo novo nepartijsko enotnost; – ali lahko vsi skupaj povrnemo ljudem zau­panje v sposobnost slovenskega naroda, da smiselno in dobro usmerja svojo usodo; – ali smo dovolj samozavestni v mednaro­dnih odnosih, še posebno ker so medtem protagonisti velekapitala in neoliberalizma očitno spoznali, da je učinkovitejše od odkrite agresije ustvarjanje notranjih napetosti in državljanskih vojn; – ali lahko odpravimo etično zmedo v glavah, še posebej v odnosu med državljani in državo; – ali zmoremo domoljubnosti vrniti nekdanjo plemenitost? Proslavljanje 75. obletnice ustano­vitve OF zato ne sme biti leglo novih sporov; če bi nam z njim uspelo med ljudi vnesti več zaupanja v prihodnost in svoje zmogljivosti, bi bilo to največ, kar lahko storimo vsi tisti, ki si priza­devamo za trajno ohranjanje vrednot NOB. Katere so vrednote Osvobodilne fronte S vet Zveze borcev je na svojem fe­bruarskem zasedanju razpravljal o Ohranjanju vrednot OF. Predmet razprave je še posebej aktualen zaradi dejstva, da letos praznujemo 75. jubilej ustanovitve osvobodilnega gibanja in organizacije, ki pomeni prelom v slo­venski zgodovini. Boj za uveljavljanje vrednot NOB smo si določili kot sredstvo in cilj svojega do­moljubnega delovanja. Kaj pa so vred­note, o katerih se vsak dan veliko govo­ri, žal pa se jih pogosto ne živi? Vredno­te (dobrota, lepota, resnica, pravičnost) so osnova in temeljni kamen civilizacije. Pregled programa OF – devet temelj­nih točk – nam ne govori samo o na­čelih in ciljih osvobodilne borbe, ampak tudi o vrednotah, ki jih s tem bojem ustvarjamo: z »neizprosno oboroženo akcijo« proti okupatorju smo se osvobajali; tako se je rodila vrednota poguma in samozavesti; – »osvoboditev in združitev vseh Slovencev« je zahtevala vrednoto zavesti nacionalne državotvornosti; – »sloga in enotnost narodov« predstavljata mir kot osnovno vrednoto odnosov med suverenimi narodi; – »preoblikovanje slovenskega narodnega značaja« počiva na vrednoti suverenosti in človekovega dostojanstva; – »OF nas druži, nas brani … je zvestoba med nami« (Župančič), iz partizanske »tovarišije« se dviga solidarnost kot vrednota družbene ureditve; – »ljudska demokracija je največja pridobitev osvobodilnega boja« (Kocbek); – neposredna demokracija predstavlja vrednoto kot oblast OF; – načelo narodne samoodločbe postaja vrednota, na kateri je zgrajena svetovna organizacija miru; – Slovenska narodna vojska je temelj državotvornosti in vrednote nacionalne varnosti. Ohranjanje teh vrednot je poroštvo naše prihodnosti. Pogosto smo kritični do dogajanja v na­šem vsakdanu. To je posledica dejstva, da na vrednote prisegajo v besedah, de­janja pa se grobo razhajajo z besedami. Pred zakonom smo »enakopravni«, ven­dar se bogati »pogodijo« s sodiščem, si­romaki pa plačajo! Vrednote smo v boju izbojevali in samo z vsakodnevnim bo­jem jih bomo ohranjali! Janez Stanovnik Gospodarstvo, gospodarska rast Slovenija v spreminjajočem se gospodarjenju Gospodarjenje je dejavnost, s katero ljudje pridobivamo dobrine s čim manjšim trudom (vloženim delom). Rezultat gospodarjenja je razpoložljivost dobrin (zadovoljenost potreb) oziroma blaginja. // PIŠE: France Križanič G ospodarjenje poteka s proi­zvodnjo, razdelitvijo, menja­vo in porabo. Gospodarska rast kaže povečevanje obsega dobrin in s tem možnosti za naraščanje blaginje; je posledica povečevanja de­ lovno aktivnih in obsega kapitala, vča­ sih tudi boljše izrabe naravnih danosti in zlasti gospodarskega razvoja. Ta po­ teka z uvajanjem novih tehnologij in no­ vih pristopov h gospodarjenju ter vodi v spremenjeno strukturo porabe. Narodno gospodarstvo sestavljajo med seboj povezane proizvodne (podjetja) in potrošne (gospodinjstva) enote, orga­nizacije ter država na nekem zaokrože­nem območju. Narodno gospodarstvo je rezultat procesov oblikovanja kulture, vrednot, izobrazbe, tehnologij, zgodo­vine, družbene organizacije, politične strukture in pravnega sistema. Ti proce­si so odvisni od geografske lege in na­ravnih danosti. Narodna gospodarstva se povezujejo z zunanjo menjavo dobrin in produkcijskih faktorjev (delo, kapital, tehnologije), z bilateralnimi in multilate­ralnimi mednarodnimi gospodarskimi integracijami (na primer EU), pa tudi z institucijami, ki regulirajo svetovni trg dobrin, kapitala ali dela (Svetovna trgo­vinska organizacija, Mednarodni denar­ni sklad, Mednarodna organizacija dela). Narodnogospodarsko neravnotežje nastaja v primeru premajhnega pov­praševanja na trgu (recesija in brez­poselnost), presežnega povpraševanja na trgu (inflacija) ali pa nesposobnosti pokrivanja potrebnega uvoza dobrin z ustrezno velikim izvozom (primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance). Do gospodarske krize leta 1929 je med ekonomisti prevladovalo mnenje, da se gospodarska neravnotežja na trgu sa­modejno izravnavajo na raven polne zaposlenosti. Od tedaj dalje je skrb za narodnogospodarsko ravnotežje prev­zela država z monetarno, fiskalno in zu­nanjetrgovinsko politiko, pa tudi s pove­čano regulacijo na različnih področjih. Dolgoročni gospodarski cikli so pos­ledica delovanja zakona padajočih do­nosov dela in kapitala ter zakona pada­ joče koristnosti dobrin ob postopnem spreminjanju odnosov med ponudbo in povpraševanjem na trgu. Zaradi tega si od začetka industrijske revolucije (leta 1764 – uvedba parnega stroja) sledi­jo obdobja pospešene in upočasnjene dobrin ljudje trošimo). Znotraj vsakega dolgoročnega gospodarskega cikla so se pojavljali tudi specifični kratkoročni gospodarski cikli. V sodobnem načinu gospodarjenja nastopajo tako imenova­ni asimetrični kratkoročni cikli (finanč­na kriza, električni mrk …). Zdajšnji dolgoročni gospodarski cikel se je začel po dveh »naftnih krizah« v letih 1973 in 1979. Prilagajanju tehnologij je sledil prehod gospodarjenja v obdobje digitalizacije, globalizacije, pospešene razvojne tekme (pomembna je postala vloga države pri spodbujanju uvajanja novih tehnologij, izdelkov in podjetij, pa tudi vloga politike deviznega tečaja). Povečala se je vloga dolgoročnega var­čevanja. Konkurenčnost podjetij je pos­tala odvisna od znanja (človeškega ka­pitala). Zdajšnji dolgoročni gospodarski ciklus je dosegel zrelo fazo in pričako- Zdajšnji dolgoročni gospodarski cikel je dosegel zrelo fazo in pričakovati je strukturne spremembe: verjetno se bo povečala vloga biotehnologij s precejšnjimi posledicami za odnose v gospodarstvu in družbi. gospodarske rasti z občasnimi struk­turnimi krizami. Do zdaj smo imeli pet takšnih ciklov. Za vsakega je bil značilen ključni dejavnik, na katerem so temelji­le prevladujoče tehnologije: bombaž in železo v obdobju prevladujoče tekstil­ne industrije, premog v obdobju gradi­tve železnic in čezoceanskih parnikov, jeklo v obdobju elektrifikacije, nafta v obdobju standardiziranih tehnologij ter čip v obdobju informacijskih tehnolo­gij. V vsakem dolgoročnem ciklu so se oblikovali specifičen način delovanja in vodenja podjetij, specifično razmerje med plačami in profiti, način prenosa prihrankov od varčevalcev k vlagate­ljem (akumulacijski režim), odnos med stroški in končnim produktom, speci­fična vloga države in drugih institucij v gospodarjenju ter specifična potrošni­kova košarica dobrin (kakšne in koliko vati je strukturne spremembe: verjetno se bo povečala vloga biotehnologij s precejšnjimi posledicami za odnose v gospodarstvu in družbi. Kako jo »reže« Slovenija? Imeli smo za­poznelo industrializacijo in obotavljaje smo začeli voditi sodobno razvojno po­litiko. Z neustrezno ekonomsko politiko od leta 2004 do 2008 smo destabilizi­rali naš finančni in davčni sistem, tako da smo zelo ranljivi vstopili v svetovno finančno krizo. Smo pa takrat začeli v skladu s standardi EU voditi intenzivno razvojno politiko, kar nam je izboljšalo konkurenčnost, tako da smo postali dr­žava z velikim in stabilnim presežkom v zunanji menjavi. To pomeni, da imamo dovolj prihrankov za nov investicijski cikel, ki pa ga žal »uspešno« preprečuje blokada v bančnem sistemu. Koordinacijski odbor domoljubnih in veteranskih organizacij KoDVOS Letos jih vodi ZZB za vrednote NOB Na seji 19. januarja so se sešli predstavniki vseh članic Koordina­cijskega odbora domoljubnih in veteranskih organizacij (KoDVOS), ki ga sestavljajo Zveza društev General Maister, Društvo za ne­govanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, Zveza združenj borcev za vrednote NOB, Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza slovenskih ča­stnikov, Zveza policijskih veteranskih združenj Sever, Zveza društev in klubov Moris in Zveza civilnih invalidov vojn Slovenije. Vodenje koordinacije opravlja vsako leto druga organizacija, v letu 2016 bo za to odgovorna ZZB za vrednote NOB Slovenije. // PIŠE: Ljubica Jelušič K oordinacija deluje kot nefor­malno združenje organizacij, ki nekatere svoje dejavnosti medsebojno usklajujejo, izva­ jajo skupno ali v podporo drug drugemu, zlasti pa usklajujejo svoje interese v pri­ merih, ko se povezujejo z državnimi in­ stitucijami in ko želijo skupno poudariti svoja prizadevanja za spoštovanje domo­ ljubnih vrednot. Predstavniki organizacij Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Velikem Cerju so se dogovorili, da bodo sestavili skupen seznam prireditev in dejavnosti vseh čla­nic KoDVOS, ki bo v pomoč pri dogovo­rih o skupni prisotnosti vseh članic na nekaterih glavnih prireditvah, hkrati pa bodo z njim seznanili predsednika Repu­blike Slovenije, ko ga bodo obiskali. Prav tako načrtujejo obisk pri ministrici za obrambo ter pri načelniku Generalštaba Slovenske vojske. Članice pričakujejo, da bo spomladi vnovič organiziran sestanek na Ministrstvu za obrambo o uresničeva­ 10 februar 2016 nju Pravilnika o kriterijih za financiranje veteranskih in domoljubnih organizacij, ki bo prvič v celoti uporabljen pri določa­nju višine sredstev za delovanje teh orga­nizacij v letu 2016. Članice KoDVOS podpirajo pouk domo­vinske vzgoje in aktivnega državljanstva v šolah in drugih izobraževalnih instituci­jah, zato bodo prosile za izvedbo sestanka na to temo pri ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Dogovorjeno je bilo, da se bodo predstavniki članic udeleževali strokovnih posvetov o vlogi Teritorialne obrambe in milice v procesih osamosva­janja, prisotni bodo na posvetih o domo­vinski vzgoji, na posvetu o vojaški rezervi, sodelovali pa bodo tudi v javni razpravi ob spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi. Članice menijo, da je treba jav­no podpreti zahteve po višjem obramb­nem proračunu in boljšem financiranju celotnega varnostnega sektorja v drža­ vi. Članice so poudarile pomen skupne počastitve 31. spominskega pohoda na Triglav ter najpomembnejše skupne pri­reditve vseh članic ob svetovnem dnevu miru 21. septembra na vseslovenskem zborovanju za mir pri Pomniku branite­ljem slovenske zemlje na Velikem Cerju. Leto 2016 bo v znamenju 25. obletnice osamosvojitve in 75. obletnice ustano­vitve Osvobodilne fronte, pomembne pa bodo tudi prireditve ob 26. oble­tnici ustanovitve Manevrske struktu­re Narodne zaščite ter začetka delo­vanja Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Članice se bodo zavzele za izboljšanje proto­kola ob dnevu spomina na mrtve, 1. novembru, na ljubljanskih Žalah, kjer želijo, da se polaganje vencev izvede skupaj z ministrstvoma za obrambo in za notranje zadeve, ob udeležbi Garde Slovenske vojske na način, da bo to poklon veteranov svojim mrtvim so­borcem in tovarišem brez udeležbe po­litičnih strank. Med skupne dejavnosti spada tudi nada­ljevanje prizadevanj za ureditev statusa in notranjo ureditev Pomnika branite­ljem slovenske zemlje na Velikem Cerju, v katerem je treba letos postaviti temat­sko razstavo o osamosvojitvenih proce­sih. Prav tako bo treba v praksi uvelja­viti Priročnik o sodelovanju na skupnih prireditvah, zlasti z vidika poenotenega nastopa praporščakov vseh organizacij. Za javno objavljanje skupnih stališč in izjav KoDVOS je treba postaviti skupno infotočko na svetovnem spletu. Med no­vosti v delovanju KoDVOSa spada zami­sel o postavitvi spomenika neznanemu vojaku, kakršnega imajo druge države, ki služi protokolarnim namenom (držav­niki polagajo vence ob tem spomeniku) ter skupnemu neideološkemu spominja­nju na vse padle vojake vseh vojn na slo­venskem ozemlju. Ker so nekatere članice KoDVOSa tudi članice Svetovne federacije veteranov, se bo tudi v prihodnje nadaljevalo skup­no usklajevanje delovanja v tej fede­raciji. Članice tudi menijo, da je treba podpreti nadaljevanje aktivnosti v zvezi z notifikacijo Državne pogodbe z Repu­bliko Avstrijo. Italjani so obeležilili “najbolj tragične dogodke” Odkritje »nove fojbe« Italija je tudi letos množično praznovala 10. februar, dan spomina na žrtve fojb in begunce iz Istre in Dalmacije, »spomina na tra­gedijo, ki naj bi jo ob koncu druge svetovne vojne zakrivili Titovi komunisti«. // PIŠE: Štefan Cigoj P raznovanje dneva (uzakonje­no leta 2004), je bilo po oce­nah italijanskega tiska slove­sno in množično. Uradne iz­ jave predsednika italijanske republike, poslanske zbornice, senata in vlade so bile letos nekoliko blažje v opisovanju vzrokov za povojno tragedijo, vendar se tudi tokrat niso mogli izogniti tr­ ditvi, da je bilo usmrčenih 12.000 in izgnanih 350.000 Italijanov, izključno »zaradi etničnega čiščenja«. S takšno izjavo je posebej presenetil Pietro Grasso, predsednik senata italijan­ ske republike in nekdanji predsednik ustavnega sodišča. V desničarskih in neofašističnih itali­ janskih krogih je bilo praznovanje dneva spomina kot običajno nabito s sovražni­ mi čustvi in slabo prikritimi željami po nekakšnem maščevanju. S takimi čustvi praznujejo tudi skoraj vsa ezulska (be­ gunska) društva v Italiji in po svetu. V tovrstna praznovanja so množično zajete italijanske šole vseh stopenj. Na žrtve fojb in begunce iz Jugoslavije so se letos spomnili celo na znamenitem popevkarskem festivalu v San Remu, kar kaže na vse bolj množično uvelja­ vljanje spomina na močno pretirano število žrtev kraških jam in izgnancev iz Jugoslavije, ne da bi se kdo vprašal po pravih vzrokih teh dogodkov. Osrednje praznovanje dneva spomina je bilo tako kot vsako leto tudi v Bazo­ vici (ob šohtu), kjer se je zbralo več sto najbolj gorečih častilcev spomina na »nedolžne žrtve komunizma«. Desni­ čarske predstavnike lokalnih oblasti in italijanskih begunskih organizacij je le­ tos obkrožalo več kot 160 državnih zas­ tav in praporov, med njimi tudi prapor z orlom in fašistično butaro. Znani tržaški fašist, Sardos -Alber­ tini, predsednik združenja begunskih organizacij, je ob koncu zborovanja ob spomeniku v Bazovici dejal, da bo znana tržaška palača (nekdanji zlogla­sni zapori Coroneo) v kratkem ura­dno poimenovana po nekdanjih ču­vajih zaporov, ki se ob zasedbi Trsta 1. maja 1945 niso predali jugoslovan­skim partizanom. Poudariti velja, da so v Gorici v dneh proslavljanja spomina na fojbe priprav­ljali posebno znanstveno srečanje o do­godkih ob koncu druge svetovne vojne na Tržaškem in Goriškem. Na tem pos­vetu bi morali nastopili tudi znani zgo­dovinarki Alessandra Kerševan in Cla­udia Cernigoi. To se žal ni zgodilo, ker S takimi čustvi praznujejo tudi skoraj vsa ezulska (begunska) društva v Italiji in po svetu. jim je Enrico Gherghetta, predsednik Goriške pokrajine, odrekel obljubljeno dvorano. Slovenska in italijanska demo­kratična javnost je zaradi tega dejanja Gherghette, člana Demokratične stran­ke Italije, nadvse ogorčena in zahteva opravičilo. Na osrednjem zborovanju predstav­nikov ezulskih organizacij in združenj v Gorici, ki so se ga udeležili najvišji predstavniki lokalnih oblasti in državnih organov, je kot strela z jasnega udarila vest, da so v Cornu di Rosazzo, kraju nedaleč od Gorice, nedavno odkrili foj­bo z od 200 do 800 skeleti pobitih Ita­lijanov ob koncu druge svetovne vojne. Za ta poboj naj bi bila neposredno od­govorna komandant in komisar italijan­ske partizanske divizije Natisone, ki se je bojevala v okviru IX. korpusa NOV Slovenije. V goriški in širši javnosti, zlasti med članstvom ANPI-VZPI, pre­vladuje mnenje, da gre za novo fašistič­no provokacijo. Iščemo podatke o Avguštinu Kosu Bralce Svobodne besede naprošam za kakršne koli podatke o mojem pokojnem stricu. Avguštin Kos se je rodil 27. avgusta 1915 v Lu­šečki vas 15 pri Poljčanah. V kartoteki je zapisa­no, da je bil od leta 1936 pa do 14. aprila 1939 delavec na železnici v Poljčanah; od 15. aprila 1939 do 6. aprila 1941 pa je bil na služenju voja­škega roka v vojski Kraljevine Jugoslavije (5. ba­taljon 4. artilerijskega polka Zaječar). 20. septembra 1944 je v okolici Poljčan vstopil v NOB. Od takrat pa nimam nobenega oprijem­ljivega podatka več, v katerih enotah je deloval. Po predvidevanjih in nekaterih podatkih naj bi bil borec 14. divizije, ni pa jasno, v kateri brigadi: Tomšičevi, Bračičevi, Šercerjevi, Zidanškovi, Šlan­drovi? Skoraj zagotovo je bil v eni od njih, ki so bile združene v IV. korpus, ki je bil po osvoboditvi premeščen v Srbijo. Oče mi je še povedal, da je bil stric ranjen, zato je nosil očala; zagotovo pa je sodeloval v bitki v Hudi luknji pri Doliču. Iz JLA je bil deaktiviran 10. decembra 1945 kot mlajši vodnik – podporočnik. Prejel je tudi odlikovanje zasluge za narod. Umrl je 4. oktobra leta 1952 po železniški nesreči na postaji v Poljčanah. Do zdaj sem se obrnil že na Muzej narodne osvoboditve Maribor, Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej Velenje; čakam še na odgovor iz Arhiva Republike Slovenije, a brez uspeha. Nje­govega imena ni v nobenih znanih dokumentih. Zato prosim bralce, borce NOB in posebej še živeče borce iz 14. divizije, če se kdo spomni Avguština Kosa, da se mi oglasijo. Moji podatki: Božidar Kos, Dravinjska 36, 2319 Poljčane; tel.: 02/80-25-196; gsm: 051/378-988, ali e-naslov: kos.bozidar@gmail.com Marija Topole, predstavnica Zasavja v Mladinski komisiji ZZB Počnem vse tisto, kar so v mladosti počeli moji starši Marija Topole je 25-letna članica zagorskega združenja ZZB za vred­note NOB in predstavnica zasavskega združenja v Mladinski komisiji pri ZZB za vrednote NOB Slovenije. Na ta položaj so jo imenovali predstavniki vseh treh zasavskih združenj, saj se je, kot je o njej zapi­sal njen predhodnik Primož Siter, »izkazala za zanesljivo, kreativno, odgovorno in kompetentno organizatorko, motivatorko in vodjo.« // POGOVARJALA SE JE: Jožica Hribar // FOTO: osebni arhiv Lepa popotnica za vašo novo nalogo, mar ne? Vedeti, da te nekdo opredeli z vsemi temi pridevniki, je resnično lepa po­potnica. Prijetno je, ko se zaveš, da si s svojim delovanjem vzbudil spoštovanje in zaupanje pri ljudeh, ki jih ceniš. Pri­moža namreč poznam že iz najstniških let, vedno sem ga dojemala kot spo­sobno in spoštovanja vredno osebo. Je pa res tudi to, da vse te besede s seboj nosijo dobro mero odgovornosti, ki jo je potrebno sprejeti. Zavedam se, da je pred menoj zahtevna naloga, moja želja pa je, da bi v organizacijo vključila čim več mladih, da bi se ohranjale vrednote NOB in da bi moji vrstniki znali ceniti in spoštovati dejanja naših prednikov. Na katerih področjih, menite, bi Zveza borcev lahko več storila, čemu želite v Mladinski komisiji dati večji poudarek? Živimo v času, ko se uspešnost meri s prepoznavnostjo, z všečki na spletnih omrežjih. Včasih se je treba prilagoditi toku življenja, sprejeti kakšne novosti in jih uporabiti sebi v prid. Vsaka noviteta ni vedno slaba – samo zato, ker je pač nova. Za mlade bi bilo treba pripraviti dogodke, ki bi jih zanimali. Največji iz­ziv pa zagotovo predstavlja vprašanje, kako pridobiti nove, mlade člane, ki bi bili pripravljeni aktivno sodelovati pri sami organizaciji. In s tem se bo treba ukvarjati v naslednjih mesecih in letih. Zapisali so tudi, da prihajate iz parti­ zanske družine, torej poznate dogodke iz druge svetovne vojne in naše NOB? Res je, moj pradedek je bil partizan, v NOB pa je sodelovala tudi moja praba­bica. Ko sem bila še mlajša, nam je rav­no mamika (op. p. prababica) pripove­dovala prigode iz druge svetovne vojne. Pripovedovala je o napadih, o izselitvah, o različnih akcijah, ki so jih partizani or­ganizirali v Zasavju. Verjetno so se me te osebne pripovedi dotaknile, saj sem pozneje starše vse pogosteje spraševala o poteku vojne tako v Sloveniji kot zu­naj naših meja. Na podlagi spoznanj, ki sem jih pridobila pri pouku, z vzgojo in na podlagi lastne pobude, lahko trdim, da dogajanje pred in med drugo svetov­no vojno dobro poznam, saj je bilo to zgodovinsko poglavje zame vedno za­nimivo – morda ravno zaradi družinske vpletenosti. Koliko pa ste se o tem učili v šoli? Ker sem za maturitetni predmet izbra­la zgodovino, smo obdobje druge sve­tovne vojne na slovenskem precej po­drobno obravnavali – to poglavje je bilo namreč del maturitetnega sklopa. Pred­stavljen so nam bili potek druge svetov­ne vojne, gibanje OF in njegovi člani, pa tudi kolaborantska gibanja. Sicer smo v šoli obravnavali obdobje druge svetov­ne vojne v Evropi, na slovenskih tleh pa, kot se spominjam, bolj pomanjklji­vo. Rada bi poudarila, da je profesori­ca imela precej težko nalogo. Predavati o polpretekli zgodovini, ki ima vplive na današnje dogajanje, je težko. Po eni strani je treba biti objektiven, po drugi strani pa se nehote v razlago prikradejo tudi moralne sodbe, ki so lahko za pos­lušalce sprejemljive, ali ne. Kdo ali bolje, kaj je torej odločilno vpli­valo na vašo ideološko usmeritev? Prepričana sem, da na ideološko usme­ritev najbolj vplivajo starši in stari star-ši, ki te vzgajajo. Odraščala sem ob partizanskih zgodbah, te so postale del mene in me oblikovale. Vzgojena sem bila v prepričanju, da so nekateri, med drugimi tudi moj pradedek, dali svoje življenje za to, da lahko mi danes go­vorimo slovensko in da smo svobodni. Morda je tudi to razlog, da sem se odlo­čila za študij materinščine. Kako so na to vašo opredelitev gledali sošolci, oziroma kolegi na fakulteti? Se že tam delite glede na ideološko pripa­dnost? 12 februar 2016 Svoje ideološke pripadnosti nikdar ni­sem prikrivala, z njo pa tudi nisem niko­gar posiljevala. Kadar je debata nanesla na to temo (kar pa, iskreno povedano, ni bilo velikokrat), sem svoje mnenje povedala in ga podkrepila z argumen­ti, poslušala pa sem tudi mnenja drugih. Je pa res, da nikoli nisem dovolila, da bi kdo v moji prisotnosti poskušal zmanj­šati vrednote NOB ali kakor koli druga­če potvarjati zgodovinska dejstva. Menim, da je deljenje po ideološki pripadnosti prisotno tudi med mladimi, vendar pa imam občutek, da to delje­nje ne vpliva na sklepanje poznanstev in prijateljstev. Ste mlada diplomatka, končali ste štu­dij, trenutno imate zaposlitev, kako pa vidite svojo prihodnost? V časih, v kakršnih smo, je težko pos­tavljati dolgoročne cilje. Glede na to, da sem po izobrazbi profesorica sloven-ščine, je moj glavni cilj delo z otroki in mladimi. Ti mi dajejo navdih, po drugi strani pa predstavljajo izziv – želim jim pokazati, kakšno moč imajo besede, in jih navdušiti nad branjem. Imam pa že­ljo tudi po nadaljnjem študiju. Kaj so po vašem glavne težave mladih in kako se sami spopadate z njimi? Če rečem, da je glavni problem brezpo­selnost, ne bom povedala nič novega. Je pa res, da ravno to mladega človeka, ki je na vrhuncu moči, ohromi, mu vza­me moč za postavljanje ciljev in uspeš­no nadaljevanje. Marsikdo se po kon­čanem študiju znajde v brezizhodnem položaju, saj delodajalci neizkušenih ne zaposlijo pogosto. Škoda, saj se ne za­vedajo, da mlade moči prinašajo svež veter, ki bi moral vedno biti dobrodošel. Zakaj je večina mladih tako politič­no nezainteresirana? Ker imajo preveč eksistenčnih težav? V grobem bi rekla, da se mladi danes delijo na dva dela – tisti, ki so aktivni na vseh področjih, pa jim zmanjkuje časa in energije za vse dejavnosti, na drugi strani pa taki, ki ste jih vi poimenova­li nezainteresirane, ki čakajo, nergajo, storijo pa nič. Prvi z željo po napredku, po novostih, lahko predstavljajo grož­njo obstoječemu sistemu – zato se jih pogosto jemlje z rezervo. Drugi pa me­čejo slabo luč na vse mlade – dajejo ob­čutek, da so mladi nedelavni, neresni, zatopljeni v svoj svet. Od starejših pa je odvisno, kako mlade dojemajo. Prihajate iz nekoč »rdečih revirjev«, znanih po upornem delavstvu, pa tudi po zelo zavednih ljudeh. Kako je videti Zasavje skozi oči mladega človeka? Pri tem vprašanju bom morda malce subjektivna (nasmeh). Sama pravim, da smo Zasavci po naravi precej trmasti, žilavi, vztrajni ljudje. Verjetno se to pre­naša iz roda v rod kot nekakšna dediš­čina. Čeprav se sprva zdi, da v Zasavju Dejstvo je, da se teh vrednot ne moremo naučiti, pač pa jih je treba pridobiti v času odraščanja, z vzgojo. vse propada, pa ravno mladi s svojimi inovativnimi idejami, vztrajnostjo in lo­kalpatriotstvom naznanjajo novo upa­nje za našo regijo. Konec koncev je v Zasavju nekaj uspešnih, mladih podje­tij, ki kažejo na to, da se z vztrajnostjo in dobro idejo lahko uspe. Sama večkrat slišim, da Zasavje postaja spalno nase­lje, da se mladi odseljujejo, ker tukaj ni služb. Menim, da se bodo tisti, ki čuti­jo navezanost na domači kraj, vračali. Sama se sicer vsak dan vozim na delo v Ljubljano, pa se tja ne bi nikoli preselila. Zasavje je del mene in menim, da imam kot Zasavčanka dolžnost in možnost, da v regiji ostanem in jo spreminjam na bolje. Škoda, da se delodajalci ne zavedajo, da mlade moči prinašajo svež veter, ki bi moral vedno biti dobrodošel. Kaj menite,kako je mogoče vrednote,ki so se oblikovale med NOB: tovarištvo, bratstvo, medsebojna pripadnost, boj za svobodo, domoljubje … živeti danes. Kako jih vidi vaša generacija? Katere vrednote so pomembne današnji mladi generaciji? Sama vrednote, ki jih omenjate, vidim kot pomembne. Meni poleg spoštova­nja in družine predstavljajo pomembne smernice, kako je treba v življenju rav­nati. Žal pa moram priznati, da dana­šnja družba (celotna, ne samo mladi) daje prednost »komolčarstvu« pred tovarištvom. Šolski sistem je naravnan tako, da sošolec ne predstavlja prijate­lja, tovariša, ampak predvsem konku­renta, s katerim se danes borita za naj­boljše točke in ocene, čez nekaj časa pa za dobro plačane funkcije. Menim, da bi se morali zavedati, da je v slogi moč, da lahko množica stori več kot posa­meznik, vendar je nujno, da ta množica gleda v isto smer, ima enake cilje. Vse zgoraj naštete vrednote imajo danes drugačno vlogo. Naj poudarim domoljubje. Vsesplošno prepričanje je, da so mladi danes premalo domoljub­ni. Vprašati se moramo, kaj domoljubje sploh je. Je to poznavanje slovenskih pesmi? Je to hvalisanje naših naravnih danosti? Dejstvo je, da se teh vrednot ne moremo naučiti, pač pa jih je treba pridobiti v času odraščanja, z vzgojo. Marca bomo praznovali kar dva »ženska« praznika, dan žena in mate­rinski dan. Menite, da ženske danes še potrebujemo svoj praznik? Kaj vi kot mlada, izobražena ženska čutite kot največji »ženski problem«? Soditi o tem, ali ženske potrebujemo svoj praznik, se mi zdi nesmiselno. Ta običaj ohranjamo kot del dediščine, tako kot ohranjamo druge praznike – novo leto, dan OF, praznik dela, dan spomina na mrtve in druge. Na ta dan se pokloni­mo ženskam in materam, jim pokažemo spoštovanje. Sama še nisem mamica, pa vendar se mi zdi, da je največja težava sodobnih uspešnih žensk ravno razpe­tost med družino in službo, ali pa karie­ro, če hočete. Če želijo biti konkurenčne moškim nasprotnikom, se morajo do­kazati, nikogar pa ne zanimajo njihove osebne, družinske zgodbe. Od ženske se pričakuje, da je uspešna na svojem področju, da skrbi za družino, hkrati pa svojemu partnerju daje podporo in po­moč pri njegovih projektih. K resnemu delu sodita tudi sprostitev in zabava. Pogosto slišimo, da se mladi danes ne znate zabavati. Povejte, kako se zabavate mladi, kako se vi sprostite, kaj počnete v prostem času? Sama morda nisem najboljši naslov za to vprašanje. Sem precej športen tip človeka, sprostitev najdem v teku v na­ravi, smučanju in drugih športnih dejav­nostih. Tudi čas za zabavo se najde – obisk gledališča, koncertov, zabav. Nič takega, česar ne bi v mladosti počeli tudi moji starši. Etično-antropološki premislek ob knjigi o prvem predsedniku Zgodba o lutršu iz Prekmurja Zgodovinar dr. Božo Repe, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je napisal zajetno knjigo z naslovom Milan Kučan, prvi predsednik (2015). //PIŠE: Cvetka Hedžet Tóth D elo izstopa s poudarkom na politični in moralni avtoriteti našega prekmurskega rojaka, rojenega leta 1941, ki je odra­ ščal v protestantski družini v Križevcih na Goričkem. V delu gre še za antropo­ logijo uporništva, ki ima temelj v nečem zelo prizemljenem, namreč v potrebi po poštenosti in občutku za pravičnost. Naš lutrš torej, kakor bi ga lahko imeno­ vali glede na to, da je protestantski duh uporniški, svobodomiseln in izrazito naravnan k pravičnosti. Tam, kjer so pri nas preganjali protestantizem in javno Predstavitev knjige o Milano Kučanu v Postojni. // Foto: Bruna Olenik sežigali knjige, so z izrazom »lutrš« ime­novali človeka, ki je bil svobodoljuben, ne preveč pobožen in ki je hkrati imel »svobodnejše nazore o veri in verskih obredih«. Še v Zbranih delih 3 sloven­skega pisatelja Ivana Tavčarja beremo, da so z izrazom lutrš celo v novejši dobi označevali vse študirane laike; »med njimi je bil tudi Tavčar«. Iz uvodnega zapisa H knjigi, ki ga je pri­speval francoski politik, socialist Mi­chel Rocard, v letih 1988–1991 je bil tudi predsednik francoske vlade, raz­ 14 februar 2016 beremo, da ga je s Kučanom kot »dr­žavnikom redke integritete povezovala cela vrsta političnih, intelektualnih in tudi duhovnih vrednot«. Vemo, da so vrednote nekaj zelo povezovalnega, in to najprej v etičnem smislu. Na mestu je vprašanje, za katere vrednote gre, ko govorimo o našem prvem predsedniku. »Tako smo skupaj z Milanom Kučanom zasnovali Mednarodni etični kolegij, ta visoki forum, ki nam daje možnost di­skusije o stvareh, ki nas vznemirjajo, in iskanja rešitev za odklone tega sve­ta. Politični in etični format predsedni­ ka Kučana je očaral številne državnike in državnice, ki so se z njim srečeva­li v okrilju Kolegija,« piše Rocard. Gre predvsem za to, da politika ni sama sebi namen ali celo cilj, ampak je sredstvo za etizacijo sveta. Torej življenjsko pos­lanstvo Milana Kučana ostaja vpeto v etični okvir. Članstvo v mednarodnih združenjih Omenjeni Mednarodni etični kolegij (Collegium International) so ustanovi­ li leta 2002 in Kučan je postal njegov sopredsednik skupaj z Michelom Ro­chardom, v njem pa je deloval tudi legendarni starosta francoskega od­porniškega gibanja, rojen v Berlinu in eden izmed tvorcev Splošne deklara­cije o človekovih pravicah, Stéphane Frédéric Hessel (1917–2013). To de­klaracijo so Združeni narodi sprejeli 1. decembra 1948 v Parizu. Pozornost je Hessel vzbudil tudi sredi septembra leta 2011 v Ljubljani, ko je predaval v Cankarjevem domu - in nas vse nav­dušil. Prav tako v tem kolegiju sode­lujejo še Joseph Stiglitz, Mary Robin­son, Edgar Morin in drugi priznani in ugledni državniki, politiki, umetniki in znanstveniki, ki se ukvarjajo z najbolj aktualnimi temami sedanjosti. Ob mednarodnih priznanjih Kučanu za pokončno držo naj omenim še, da je od leta 2004 član Madridskega kluba, to je združenja nekdanjih predsednikov in premierjev demokratičnih držav, ki se vključujejo v prizadevanja mednarodne skupnosti za krepitev demokratičnih modelov in praks v svetu. Prav tako je naš prvi predsednik član Balkanskega političnega kluba, član mednarodnega upravnega odbora Mirovnega inštituta Šimona Peresa in še bi lahko našteva­ li. Izstopa tudi priznanje, ki ga je dobil leta 2007, ko ga je septembra tega leta Mednarodna liga humanistov razglasila za »državnika humanista 21. stoletja«. Michel Rocard nas v uvodu opozarja, da gre pri politiki za umetnost vodenja, ki so jo poudarjali že stari Grki. Vodenje seveda ni mogoče brez etične podlage in najvišja vrednota politike je pravič­nost. Tu je Milan Kučan naredil močan vtis na Michela Rocarda, tako da ta na­ravnost pravi, da »spada Kučan v redko visoko kategorijo Winstona Churchilla, Nelsona Mandele, Deng Šiaopinga, Ko­fija Anana in še nekaterih velikih in po­membnih 20. stoletja«. Lastnosti, ki jih pri tem našteva Rocard, so »izjemen čut za razumevanje sogovornikov, izjemna umirjenost, srčnost in posebna sposob­nost sprejemanja odločitev«, kajti med ključna in odločilna politična vprašanja spadata »strategija reševanja konflik­tov« in »prav tako tudi etičnost. V obeh pogledih je Milan Kučan pravi mojster.« O pomenu prijateljstva Iz te ugotovitve lažje razumemo, zakaj je na podlagi takih intelektualnih in du­hovnih vrednot kolegij izbranih osebno­sti poudarjal vrednoto prijateljstva: ta je prvi pogoj za živost mišljenja, hkrati pa tudi za iskrenost in pristnost življenja. Politika tega ne sme obiti in že Aristotel je vedel, da mora biti pravičnost uteme­ljena na »ideji prijateljstva«, kajti »prija­teljstvo pripomore k etičnemu doseganju stvarnosti«. Zato ta stari mojster etike v svojem delu Nikomahova etika opozarja: »Izkušnja nas uči, da države temeljijo na vezeh prijateljstva in da so zakono­dajalci za prijateljstvo celo bolj v skrbeh kot pa za pravičnost. Zakonodajalci si namreč najbolj prizadevajo uresničiti slogo, ki je nekaj podobnega kot prija­teljstvo, razdor, ki je temelj sovraštva, pa preganjajo. Če so si ljudje prijatelji, ne pogrešajo pravičnosti, če pa so pravični, pogrešajo prijateljstva; in najvišja sto­pnja pravičnosti ima tudi značilnosti pri­jateljstva.« Morda je s temi Aristotelo­vimi mislimi kanček nastavka za to, kar pri nas počnemo s politiko, namreč da jo jemljemo kot zasvojenost. Vprašanje je, kako ven iz te pogubne zasvojenosti, ki je leglo medsebojnega sovraštva in nestrpnosti in ki zanika vsakršno de­mokratičnost.Ker je Kučan odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, je tudi v tem dodaten razlog za njegovo široko etično vrednostno orien- PRIPOVEDI Vida Medvešček -Zorana: tacijo. Celo v času trdih in izločevalnih diferenciacij je »bil človek konsenza«, ki mu Repe v knjigi priznava, da je v osem­desetih letih znal sprejemljivo komuni­cirati z odhajajočo generacijo starejših, predvojno revolucionarno in medvojno narodnoosvobodilno ter mlajšo povoj­no, ki je želela spremembe. druga plat pravičnosti, ki je pooseblje­na v latinskih rekih Suum cuique (Vsa­komur svoje) in predvsem v Neminem laede, imo omnes, quantum potes, iuva (Nikomur ne škoduj, temveč pomagaj vsem, kolikor moreš), to pa je misel, ki »je in ostaja resnična prava vsebina vse morale«. V času globalizacije gre Tam, kjer so pri nas preganjali protestantizem in javno sežigali knjige, so z izrazom »lutrš« imenovali človeka, ki je bil svobodoljuben, ne preveč pobožen in ki je hkrati imel svobodnejše nazore o veri in verskih obredih. V svojem dojemanju in vrednotenju je bil sam »večkrat pred tistim, kar je javno govoril«, ko so se razmere ure­dile, pa je konstruktivno nastopil v duhu sprememb, ki niso bile brez sanj in upanja. To je bila, kot o njem ugota­vlja akademik in univerzitetni profesor Matjaž Kmecl, politična glava »z veli­ko modrostjo in previdnostjo«, ki »pa vendarle – upa«. Zato je, kot dobese­dno pravi, pri Kučanu »zmeraj cenil odprto nebo. Nikdar nikomur ni hotel škodovati.« Vprašajmo se, kaj pove ta »nikomur škodovati«. Gre za stališče, ki pome­ni antropološko trdovratnost morale, kajti tu je močan občutek solidarno­sti, celo sočutja. Solidarnost je v bistvu za idejo organizirane solidarnosti sve­ tovnih razsežnosti, ko človeštvo mora zagotoviti sožitje in ravnotežje plane­ta, kajti »med nespoštovanjem narave in nespoštovanjem drugega človeške­ga bitja obstaja globoka povezanost. Vse te nevarnosti razkrivajo predvsem etični odnos.« Tu je Michel Rocard pri Kučanu prepoznal izjemno etično pre­ciznost, kajti ni nečista samo ekologija – tudi medčloveški odnosi so taki – in zato opozorilo: »bodimo drugačni do sebe, drugega, narave« želi vsem dopo­vedati, da naj bo etika človekova dru­ga narava in nikdar protinarava. In pri etiki je treba začeti in vztrajati zato, da bo politika samó in vedno sredstvo – ne cilj – za etizacijo sveta. Prešeren in Gregorčič med Rezijani B ilo je v pozni jeseni leta 1944. Naši rojaki v Reziji so takrat prvič slišali Prešernovo pesem. V tem času je v Reziji deloval Rezijanski bata­ljon, v katerem je bila močno živa kul­turna dejavnost. Neutrudni organiza­tor kulturnega življenja v bataljonu je bil kulturni referent Franc Fornazarič. Mitingi – tako smo takrat poimenovali kulturne prireditve – so med prebival­ci prebujali narodno zavest in jih hkrati kulturno ozaveščali. V meni še živi spomin na miting v vasi Solbica, na katerem sem sodelovala tudi jaz. Bilo je 12. novembra 1944. Lepo okrašeno šolsko dvorano so napolnili borci bataljona in mnogo domačinov, med njimi tudi njihov župnik, don Artu­ro Blažuto. Program je bil posvečen sto­ti obletnici rojstva Simona Gregorčiča in bližnjemu datumu rojstva dr. France­ta Prešerna. Najprej je zadonela himna Naprej zastava slave, ki jo je z velikim žarom zapel bataljonski pevski zbor. Ta­koj zatem sem jaz recitirala Gregorčiče­vo narodnobuditeljsko pesem Mojemu narodu. Skupaj z znano primorsko bor­ko Olgo Benedetič - Zmago pa sva upri­zorili Prešernovo hudomušno pesem Od železne ceste. Rezijani in borci so lepo sprejeli preprosto humornost be­sedila. Z Zmago nisva bili borki bataljo­na, ampak sva v tistem času delovali v Reziji kot mladinski aktivistki Zapadno­primorskega okrožja. Danes popotnikom ni več treba hoditi po kozjih hribovskih poteh do Rezije. Z Briko Olgo Benedetič -Zmago pa sva pripotovali v Rezijo, v to odmaknjeno sotesko ob reki Bila pod Kaninom, čez hribe in gore. Imeli sva srečo, ker sva zmogli. Prešernova in Gregorčičeva po­ezija se tam ne sliši več, morda živi le še v srcih posameznikov. Živeti bi moral tudi zgodovinski spomin na Rezijanski bataljon in na vse brigade, ki so z imeni naših pesnikov in pisateljev osvobaja­le domovino in nas krepile s kulturnim poslanstvom. Viktor Kirn - Janošek je praznoval 95 let “Nekoč smo vedeli, kaj je tovarištvo” Nedelja popoldne, zadnji dan januarja. Pozvonimo ob vhodnih vratih hiše. Po nekaj trenutkih se odpro vrata in ob njih moža­kar, s krevko v rokah in z besedami: »Ja, kuga pa čakate? Kar naprej! Pa tja v kuh´no se sprav´te! Za mizo se vsed´te, a ne na moj sedež!« // PIŠE: Teofil Bizjak // FOTO: Miran Štupica T ako nas je sprejel Viktor Kirn -Janošek, ki je 4. februar­ja dopolnil 95 let. Prepričan »Faškar, coklar, Baravničan, marostar, močvirnik, mahar in zdaj še Vršnčan«, predvsem pa partizan, ki se je 4. februarja 1921 rodil v Trnovem, v zaselku med krajema Pako in Borovni­co, na območju, imenovanem Faškarija. V kuhinji smo posedli za mizo, Viktor pa je stopil do omare, iz nje vzel kozarčke in steklenico iskrečega ter nam natočil. Sebi ne. Zdravniki so mu svetovali, da Takrat je bilo tovarištvo v pravem pomenu besede.Vse se je delilo, tudi junaštvo in strah, veselje in žalost, in bilo je upanje, da bo nekoč vse drugače in boljše. takšna tekočinca in tablete ne gredo skupaj. Pa naj bo tako! Takoj zatem je zavzel položaj v svojem naslanjaču, si prižgal fajfo in pogovor je stekel. Nismo se pogovarjali samo o njegovem življenju, a povsem mimo le ni bilo mogoče. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Borovnici, je odšel v meščansko šolo v Ljubljano, prekinil šolanje v njej in odšel v gradbeništvo ter leta 1941 uspešno končal Držav­no delovodsko šolo v Ljubljani – grad­beni oddelek. V prostem času, kolikor ga je mladi Viktor imel, je že sodeloval na Bregu v dramski sekciji Gasilske­ga društva, pri Sokolu in Vzajemnosti, 16 februar 2016 v tamburaškem zboru, ob okupaciji pa postal prvi sekretar vaške celice KPS za naselji Breg in Paka. Ob napadu na preserski most v decembru leta 1941 je s še 17 Faškarji 4. maja 1942 odšel v partizane, v Faškarsko četo, poznejšo 2. četo I. bataljona Ljuba Šercerja. Tu so ga partizani izvolili za namestnika polit­komisarja čete. Po nekaj mesecih se je moral po naročilu višjih partijskih orga­nov vrniti na teren kot član rajonskega komiteja KPS Borovnica, kjer je bil vse do 14. decembra 1942, ko so ga zajeli Viktor Kirn belogardisti in izročili Italijanom, ti pa so ga poslali v koncentracijsko tabori­šče Visco, kjer je bil do kapitulacije Ita­lije septembra leta 1943. Od partizana do vojaka Po odhodu iz taborišča se je takoj prid­ružil partizanom v Vipavski dolini in postal politkomisar nastajajoče čete. Tudi pozneje je opravljal naloge poli­tičnega komisarja v raznih enotah 31. divizije. Poleti leta 1944 je odšel v Belo krajino v častniško šolo glavnega šta­ba NOV in POS, tam je postal častnik s činom majorja, po naročilu politko­misarja IX. korpusa Janeza Hribarja pa je zatem postal komisar v 7. SNO­UB Franceta Prešerna, ki je delovala na Gorenjskem. Kot brigadni komisar je bil ob napadu na domobransko postojanko v Sv. Križu nad Železniki 9. marca 1945 težko ranjen. Zdravil se je v bolnišnici Franja oziroma v njenem oddelku C v Davči, a so ga že 5. maja 1945 poslali na komando mesta Tržič (Monfalcone), kjer je prevzel položaj namestnika ko­mandanta komande mesta. Vse do leta 1971 je ostal v službi JLA, v kateri je kot polkovnik opravljal različ­ne vojaške naloge vse od Gorice, Tržiča (Monfalcone), Tolmina, Vipave, Ljublja­ne, Kranja, Karlovca do Mostarja, Sara­jeva in na koncu v Mariboru, kjer je odšel v pokoj. Kmalu po upokojitvi pa se je z družino iz Maribora preselil na Vrhniko. Viktor Kirn -Janoš je nosilec parti­zanske spomenice 1941, nosilec znaka hrabrosti, reda hrabrosti, partizanske Viktor Kirn kot komisar 7. SNUB Franceta Prešerna leta 1945 zvezde, reda bratstva in enotnosti, reda zasluge za narod, reda za vojne zasluge, reda za vojne zasluge z zlatim mečem, reda JLA in reda zasluge za narod I. stopnje, leta 1954 pa je bil hkrati s Sta­netom Kavčičem, Jožetom Molkom in Jožetom Čerinom razglašen za častne­ga občana občine Borovnica. Pogovor z Viktorjem je potekal v raz­ličnih smereh, veliko smo govorili o lepih trenutkih, ki jih je doživljal, ko je v partizanih spoznal Vero, poznejšo ži­vljenjsko sopotnico, mater svojih dveh hčera, in seveda o vnukih. Največ pa smo govorili o Faškariji, Faškarski četi, o bratu Rajku, ki je bil ranjen istega dne kot on, oba sta bila ranjena v desno nogo, bila pa sta na različnih koncih Slo­venije; pa o nekaterih bojnih tovariših – o soborcih. O dnevih takoj po osvo­boditvi, o služenju v JLA … In seveda o domači vasi, o hiši, o čebelah, o polhih, o lovstvu. Besede so vrele iz Viktorja. Bolečina ob spreminjanju zgodovine Viktor Kirn je kljub častitljivim letom dober govornik. Bil je dober politko­misar, zato je vedno imel dovolj poslu­šalcev. Zagotovo se ga radi spominjajo tisti, ki so še živi, tisti, ki so se z njim družili v dobrem in slabem, predvsem v nevarnostih, ki so nanje prežale na vsakem koraku. Tisti, ki so bili skupaj z njim v lakoti in sitosti, skupaj v mra­zu, snegu, dežju, vročini, žeji, skupaj z ušmi in boleznimi, skupaj v gozdu, njegovem večnem dobrotniku, ki ga je neštetokrat rešil zanesljive smrti, v goz­du z listjem ali brez, v gozdu skupaj s pticami in oblaki na nebu – skupaj. »O ja! Takrat je bilo tovarištvo v pravem pomenu besede. Vse se je delilo, tudi junaštvo in strah, veselje in žalost, in bilo je upanje, da bo nekoč vse druga­če in boljše. Vedno pa nas je spremljala pesem, ki nas je spominjala na dom, na ljubljene, na pogrešane, na mrtve; pe­sem nas je gnala naprej, dvigala nam je moralo, pogum, moč!« Še vedno veliko bere in spremlja vsak­danje dogodke. Radio in televizija sta njegova zvesta spremljevalca, a pripo­minja, da ga današnja politika vznemir­ja. Vračajo se časi, ki so že bili nekoč in niso bili prijazni. Zato današnjega prevrednotenja zgodovine, kakršno za­govarja slovenska Cerkev, ne pojmuje samo kot neverodostojno, temveč kot zločin, za katerega bo moral nekdo od­govarjati. Kriminal na vsakem koraku. Ni poštenja, ni morale. Ljudje pa se od trenutka do trenutka bolj in bolj odtuju­jejo. Ostajajo sami in se zapirajo vase, ugotavlja. Bila je pozna ura, ko smo se poslovi­li od njega. Z željami, naj mu je vsak trenutek življenja prijeten in naj vsak dan pogleda mimo Javorča proti Med­vednici oziroma Planini nad Trnovim. Tja, kjer je njegov rojstni kraj, kjer je preživel rano mladost, tja na domači vrt, kjer mu je stari oče ob okupaciji Borovnice dejal: »Apermenc, Viktor, če so tujci zasedli te kraje, boš prav zaradi svoje mladosti nastradal, ampak vsee­no nažente te zelence!« Vidojka Kozak: Drobni spomin na vojno Vidojka Kozak obuja boleč spomin iz svojega medvojnega delo­vanja. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča v Gonarsu, ka­mor so jo odpeljali zaradi njenega sodelovanja v odporniškem gibanju, se je na Primorskem pridružila Brigadi Srečka Kosovela. L eto 1943, september, goriška fronta in velik nemški napad z oklepniki in tanki. Manjše sku-pine borcev se z velikimi žrt­ vami prebijajo iz vse tesnejšega obro­ ča. Štirje mladi ljudje: dva fanta, dekle (jaz) in majhen, droben dvanajst- do trinajstleten fantič smo se skupaj pre­ bijali v peklu min in mitraljezov nekje v okolici Renč. Mali, kot smo poimeno­ vali fantiča, je prišel iz vasi povedat, da so jo zasedli Nemci, potem pa se zaradi napada ni več mogel vrniti domov. Ves dan smo bežali, se skrivali za gr­movjem in skalami in za las ušli smrti, ko mina, ki je padla blizu nas, ni eksplo­dirala. Po naključju smo našli majhno kraško jamo, skrito med grmovjem. V njej smo stisnjeni obnemeli, bili smo iz­mučeni in strgani, ob skalah smo si hla­dili od žeje razpokane jezike. Ob vsej tej onemoglosti smo čutili zadovoljstvo, da je tudi Mali zmogel te napore in je bil še vedno z nami. Ves nebogljen se je zgr­bil ob meni in si brisal opraskano roko ob strgane hlače. Iz majhne sanitetne torbe sem povlekla košček vate in mu kot v tolažbo začela brisati s krvjo za­mazane roke. V naših begajočih očeh je bilo vprašanje, kdo naj Malemu zašepe­ta vsaj kakšno tolažilno laž. Vprašanje je zamrlo v napeti, prisluškujoči tišini, v kateri se je slišalo samo naše dihanje. Začelo se je temniti. Streljanje je po­nehavalo, slišati je bilo samo še kakšen posamezen strel. Ko se je dodobra zno­čilo, se je Mario, eden od fantov, ki so bili doma iz teh krajev, previdno dvig­nil iz jame in zašepetal: »Nemci mečejo rakete! Niso se umaknili v postojanke. Splazili se bomo do ceste, ki jo varujejo z mitraljezom iz gnezda v bunkerju. Po­samič moramo hitro preteči cesto in se na drugi strani spustiti v strm, kamnit odsek do grape. Treba jih je presenetiti. To je edina pot do rešitve!« Za trenutek nam je odleglo, potem pa je Mario zašepetal Malemu: »Bodi mož še naprej!« Počasi se tiho plazimo za Ma­riom in prisluškujemo v noč. Tiho čepi­mo ob cesti in oprezujoče kot živali ča­kamo, da tišina res postane tišina. Mali počepne ob meni, ves se trese. Najde mojo umazano mrzlo roko s skrčeni­mi prsti od strahu in jo stisne. Prosi za stisk. Ne stisnem mu je. Nisem sposob­na. Vsa sem preplavljena s samopomi­lovanjem in s strahom osemnajstletnice pred grozečo smrtjo. Prvi se požene Vinko. Šum grmičevja. Zvok zdrsa po kamenju. Čakamo brez diha. Nič se ne zgane. Skelenje rane na nogi zaradi vode, ki mi je pritekla skozi strgan čevelj, me strezni. Mali ob meni se je pomočil od strahu. Še slišim še-pet Maria: »Mali, ne, nee!«, ko sem že v zaletu na cesti, s krikom v sebi: »Teci, teci!« Vržem se v trnovo grmičevje, ko zaropota mitraljez. Mali pade name, tež­ko in tiho. Med kamenjem padava in dr­siva. Potem ga izgubim. Lasje se mi lepi­jo, po vratu mi polzi zdrizasta tekočina. V telo mi režejo ostre skale in kamenje in končno se znajdem na dnu globeli. Z obrazom se zakopljem v pesek in ne morem jokati. »Cela?« vpraša Vinko. Izpljunem pesek in šepnem le: »Da!« »Mali?« vpraša. Ne morem odgovoriti in tudi jokati še ne morem. S ceste se še vedno sliši drdranje mitraljeza. Vin­ko si oddahne na ves glas. Tudi Mario je prišel, za las je ušel. Malega so zadeli v glavo. Stokrat prekleti! Kako bo to po­vedal v vasi? »Dajmo, gremo! Nismo še na varnem. Zgani se, punca! Se boš že navadila,« si dopovedujem. In sem se navadila. Vse do osvoboditve sem v partizanih delala kot bolničarka. Zgodba o Amaliji Peternelj – Brdarjevi Malki Izjemni prispevek Brdarjeve družine med NOB Oktobra lani je v Vinharjah nad Poljansko dolino visok ži­vljenjski jubilej, devetdeset let, slavila Amalija Peternelj -So­nja, partizanka Cankarjevega bataljona. Malka po domače je doma iz znane družine Brdarjevih iz Vinharij, organizatorjev poljanske vstaje leta 1941. Njeno mladost so zaznamovali tež­ke vojne preizkušnje, okrutnost okupatorja, ki se je znesel nad njeno družino in domačijo, ter nenehna beg in skrivanje pred domačimi izdajalci. // PIŠE: Milena Sitar // FOTO: Jože Reya V dneh pred božičem leta 1941 so si večje in manjše skupine prostovoljcev iz vasi in zasel­ kov osrednjega dela Poljan­ske doline utirale skrivne poti čez hribe in skozi grape proti Vinharjam. To so bili poljanski vstajniki, ki so se odzva­li na poziv OF, da z vstajo preženejo Nemce iz doline in preprečijo nadaljnje izgone družin z njihovih domov. Prvo zbirališče je bilo na kmetiji pri Brdarju v Vinharjah. To je bila domačija, na ka­teri sta gospodarila oče Janez in mati Marija, ki sta imela štiri sinove in tri hčere. Oče je bil napreden gospodar. Že poleti leta 1941 so na skrivaj prihajali k hiši tuji ljudje, oče je odhajal na sestan­ke, starejši sin je zbiral orožje. Nemci so ga nagovarjali, da bi zanje zbiral obve­ščevalne podatke, saj je znal nemško, in mu ponudili celo plačilo, a jih je zavr­nil in se še tesneje povezal z OF. Postal je eden najbolj dejavnih organizatorjev poljanske vstaje. Pri Brdarju sta bila tudi zatočišče partizanov in skrivališče orož­ja. Ob božiču, ko je bila splošna vstaja v Poljanah, se je tukaj zbiralo približno tristo novincev. To pa ni ostalo skrito Nemcem. V maskirnih oblekah so se 25. decembra, ko so se partizani umaknili na Pasjo ra­van, bližali Brdarjevi hiši in jo obkolili. Očeta so odvlekli na plan in ga vklenili, nekdo ga je treščil s puškinim kopitom, da je bil ves krvav. Malko so zasliševali in videla je, da ima zasliševalec v belež­ki zapisane podatke o vseh članih druži­ne in tudi to, da je pri hiši skrito orožje. Očeta so odgnali v begunjske zapore in ga 3. januarja 1942 v Dragi ustrelili kot talca. Orožja niso našli. Ponoči ga je 18-letni sin Slavko odpeljal v drugo skrivališče, naslednji dan pa je prijezdil na konju domov, da bi videl, kaj se do­gaja in kako je z mamo. Ker ni opazil nič sumljivega, se je približal hiši. Ko pa je zagledal nemške policiste, je bilo že prepozno. Da bi se rešil, se je v hlevu potopil v korito, polno vode. Tam so ga našli, ga pretepli in vsega krvavega pri­vezali k vozu v kozolcu, da je v hudem mrazu obleka na njem zmrzovala. Pri­vezan je čakal, da so Nemci naložili za­plenjeno blago in ga odpeljali v dolino. Za vozom se je po tleh vlekel nesrečni, prezebli in onemogli Slavko. Ustreljen je bil kot talec v Dragi hkrati z očetom in stricem. Tragična usoda staršev Materi Mariji so zagrozili, da bodo njo in obe mlajši hčeri izselili. Ko so nas­lednjega dne zagledale Nemce, kako znova prihajajo, so zbežale v gozd in v visokem snegu pri –25 stopinjah Celzija nekaj dni iskale zvezo s parti­zani. Ko so jo našle, so se po njihovem Cena za svobodo, ki jo je plačala Brdarjeva družina, je bila visoka. Šest članov družine je umrlo: oče, mati ter vsi štirje sinovi. nasvetu prebile na italijansko stran, da bi se rešile nemškega pregona. Bolno in psihično strto mater so s pomočjo zanesljivih ljudi februarja leta 1942 odpeljali v ljubljansko bolnišnico, av­gusta je umrla. Najmlajšo, 11-letno Milko so vzeli k sebi sorodniki v Javor­jah, pri njih je ostala do konca vojne. V izropano in izpraznjeno Brdarjevo hišo so Nemci naselili družino, ki so jo pred tem izselili iz kraja ob takratni italijan­ski meji. Malka se je sama na skrivaj prebijala od hiše do hiše. V Žažarju nad Horjulom je še imela zvezo z bratom Pavletom, skupaj z drugimi dekleti je zbirala hrano za tamkajšnje partizane, aprila je brat padel. Spet je bila zasledovana, zato se je umaknila v Blatno Brezovico. Bila je sprejeta v mladinsko organizacijo in zbirala je hrano, sanitetni material, ciga­rete ter vse to zvečer dostavljala do Lju­ 18 februar 2016 bljanice, da so tovor aktivisti s čolnom prepeljali čez reko in naprej do partiza­nov na Krimu, vse dokler niso glavne aktivistke Sivke izdali in so jo ustrelili. Opozorjena na to, da je izdana tudi ona, je Malka spet bežala in se v domači vasi zatekla h kmetu Pešarju. Pomaga­la je pri kmečkih delih, saj je bil gospo­dar, njen stric, januarja 1942 ustreljen kot talec v Dragi, tako kot njen oče in brat. Sprejeta je bila najprej v SKOJ in potem v ZK, s tem pa so ji bile naložene tudi zahtevnejše obveščevalne in orga­nizacijske naloge. Tokrat so jo izsledili domobranci in jo prišli aretirat. Bilo je marca leta 1944, ko so sadili krompir in je zbolela za sončarico. Naredila se je še bolj oslabelo in bolno, kot je bila v resnici. Ko so videli, v kakšnem stanju je, in so jih tudi sosede pregovarjale, naj jo pustijo, so rekli, da se vrnejo ponjo naslednji dan – če je ne bo, bodo Pešar­jeve izselili. Kljub tej grožnji so sorodni­ ki obvestili aktiviste in še tisto noč so jo odnesli v dobro skrit bunker, kjer je le­žala nekaj dni, potem pa začela v ilegali delati za partizane. Domobranci so nas­lednji dan res prišli ponjo, toda domači so zatrdili, da so jo zjutraj odpeljali na Golnik, v bolnišnico za pljučne bolezni, in naj se pozanimajo pri zdravniku, če ne verjamejo. Sledilo je terensko delo v ilegali. Sonja je postala članica Okraj­nega odbora OF, sekretarka AFŽ, ude­leženka partijske šole. V zadnji nemški ofenzivi marca leta 1945 se je s parti­zani umikala s Sovodnja proti Poreznu – visok sneg, plazovi, preganjanje, zas­ledovanje. Nemci so pomočjo domo­brancev čistili teren za umik proti zaho­du, kar je pomenilo pobijanje celotnih družin, požige. Partizanske enote so se z velikimi izgubami prebijale iz obroča. Svobodo je Malka dočakala nekje v Sel­ški dolini. Cena za svobodo, ki jo je plačala Br­darjeva družina, je bila visoka. Šest čla­nov družine je bilo mrtvih: oče, mati in vsi štirje sinovi. Najstarejši, Pavel, borec Cankarjevega bataljona in udeleženec dražgoške bitke, je bil komandir Poljan­ske čete. Ob napadu njegove patrulje na nemškega funkcionarja s spremstvom je bil aprila leta 1942 ubit na cesti v Bro­deh v Poljanski dolini. Anton je vstopil v partizane januarja leta 1944 in padel februarja istega leta kot član gospodar­ske komisije v Bukovem Vrhu. Albin se je udeležil poljanske vstaje, se nato vrnil domov, leta 1942 pa so ga areti­rali in odpeljali v taborišče Reichenau pri Innsbrucku. Spomladi leta 1944 se je vrnil domov in se znova pridružil par­tizanom, junija istega leta pa se je pri či­ščenju orožja smrtno ponesrečil v Kre­meniku. Slavko je bil 3. januarja 1942 ustreljen kot talec v Dragi pri Begunjah. Najstarejša hči Francka je izgubila moža v dražgoški bitki, s štirimi otroki je bila izgnana v delovno taborišče na Ba­varsko. 16-mesečna dvojčka sta v tabo­rišču umrla, po vojni se je s preživelima hčerkama vrnila in se z drugimi koloni naselila v Apaški dolini, po štirih letih pa je prišla nazaj in si sčasoma z veliko odre­kanja ustvarila dom v Vinharjah. Najmlaj- Anton je vstopil v partizane januarja leta 1944 in padel februarja istega leta kot član gospodarske komisije v Bukovem Vrhu. ša hči Milka se je vrnila domov in se leta 1957 poročila na kmetijo v Gorenjo vas. Med začetniki kmečkega turizma Ob koncu vojne na nekoč zgledni kme­tiji pri Brdarju ni bilo več ne živine ne orodja in nikogar, ki bi poprijel za delo – kašče prazne, hiša izropana, njive ne­obdelane. Dve leti je Malka še delala v organih takratne lokalne oblasti, potem se je poročila. Z možem sta z garanjem in vztrajnostjo obnavljala kmetijo ter jo usmerjala v gostinstvo in turizem. Prev­zel jo je mlajši sin Miloš, jo razširil in dogradil v današnjo turistično kmetijo Brdar. Malka živi doma, zanjo skrbita hči Vita in mlajši sin, starejši je pred nekaj leti skupaj s svojim sinom umrl v prometni nesreči. Vojna je Malko zaznamovala za vse življenje. Spomini so zaživeli, kadar so jo obiskali nekdanji tovariši in soborci, toda z leti jih je vse manj. Sta pa ji vsaj dva nepozabna dogodka obogatila živ­ljenje. Prvi je bil obisk Tita in Jovanke leta 1973, ko sta si prišla ogledat novo­nastajajočo panogo v Sloveniji – kmeč­ki turizem. Drugi pa je bilo potovanje v Tennessee leta 2001 na podelitev dokto­rata iz medicine vnukinji, znani nevrolo­ginji Mateji de Leonni Stanonik, večlet­ni častni konzulki Slovenije v ZDA. Da se je prepričala, kako cenjena je njena vnukinja v svetu, je rekla Malka, ko se je vrnila z naporne poti. Kako cenjena je ona sama, pa se je pokazalo ob njeni 90-letnici, ko se je na praznovanju pri Brdarju zbralo več kot sto sorodnikov, prijateljev, znancev in sovaščanov. Suhor, Sedlarjevo, Gračnica, Šoštanj Po poteh 14. divizije V Suhorju v Beli krajini so na začetku leta pripravili prvo v vrsti prireditev v spomin na 14. divizijo, ki je 6. januarja 1944 krenila na pohod na Štajersko, v njej pa je bilo 1112 bork in borcev v treh brigadah: Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva. Zaradi zasedenega slovenskega ozemlja je enota izbrala pot čez Hrvaško in v noči s 6. na 7. februar 1944 pri Sedlarje­vega prek reke Sotle kot prva zavezniška divizija stopila na območje rajha. // PIŠE in FOTO: Jožica Hribar P rireditev na Suhorju so prip­ravili občina Metlika, ZZB za vrednote NOB in krajevna organizacija ZB za vredno­ te NOB Suhor. Slavnostni govornik je bil Anton Muc, predsednik KO ZB za vrednote NOB Suhor. V kulturnem pro­gramu so nastopili Ženski pevski zbor DU Metlika, otroci podružnične šole Sedlarjevo: Lado Kocjan, Miha Butara Aleks, Andrej Marinc in Franc Bera Suhor in harmonikar Marjan Končar. Sodelovali so tudi pripadniki Slovenske vojske. Med udeleženci slovesnosti je bil tudi udeleženec tega pohoda, borec 14. divizije, tedaj politkomisar Šercerje­ve brigade, danes 94-letni general Miha Butara Aleks. Butara se je udeležil tudi slovesnosti v Sedlarjevem, kjer se je letos v povsem pomladanskih razmerah zbralo zavi­dljivo število ljudi, ki so se spomnili na 7. februar 1944, ko je 1025 borcev 14. divizije znova stopilo na slovenska tla. Prireditev so pripravili ZZB za vrednote NOB Šmarje pri Jelšah in Občina Pod­četrtek, župan Peter Misja je tudi nago­voril udeležence. Ti so prisluhnili govo­ru Andreja Marinca, člana Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije, sicer doma­čina s Kozjanskega, ki je z obiskovalci delil svoje spomine na prihod borcev, tedaj je bil namreč še dijak. Med obi­skovalci je bilo kar lepo število borcev, prišel pa je tudi Tit Turnšek, predse­ dnik slovenske borčevske organizacije. Venec sta v imenu 14. divizije položila borca Ivan Amon in Rudi Simčič. Za prijeten kulturni program sta poskrbela Moški pevski zbor Olimje in Mladinski pevski zbor Osnovne šole Podčetrtek. Iz Sedlarjevega je nato na tridnevni po­hod čez Bohor v organizaciji Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije iz Laškega krenilo kar 90 poho­dnikov, med njimi so bili tudi vojaki Slo­venske vojske. Tri dni pozneje pa so pohodniki prispe­li v dolino Gračnice, kjer jih je pozdra­vilo lepo število udeležencev, med nji­mi tudi župana občin Laško in Radeče, Franc Zdolšek in Tomaž Režun ter po­slanec Matjaž Han. Slavnostni govor­nik, Andrej Mavri, predsednik ZZB za vrednote NOB Laško, je navzoče spomnil na enega najbolj žalostnih do­godkov, ki so se zgodili v tej dolini: tu­kaj so namreč Nemci, ki so se pomikali v smeri iz Rimskih Toplic proti Lokav­cu, za ščit pred borci 14. divizije, ki so bili razporejeni v gozdu ob cesti, upo­rabili otroke. To so bili učenci osnov­ne šole iz Lokavca, ki so se vračali z obiska filmske predstave. Med spopa­dom je umrl en učenec, 13-letni Ivan Lapornik, trije so bili ranjeni, življenje pa je med drugim izgubil tudi narodni heroj Ilija Badovinac. V spomin na ot­roke »živega zidu« stoji v Gračnici za­nimiv spomenik v obliki telohov, poleg pa tudi spomenik Badovincu. Zato se slovesnosti vsako leto udeležijo tudi obiskovalci iz Bele krajine, od koder je bil doma. Ob spomeniku pa so se letos poleg praporščakov postavili tudi čla­ni Duletove, Novomeške in Revirske spominske čete. Za kulturni program so poskrbeli člani Moškega pevskega zbora Laško, Godba na pihala Laško in Franc Jankovič, član kulturniške poho­dne skupine. Med udeleženci sta bila tudi Ibrahim Durmo in Nikola Babić, predstavnika borčevskih organizacij iz BiH. Slovesnosti v spomin na 14. divizijo so se konec meseca nadaljevale v Vele­nju, Šoštanju, pri Osreških pečinah in na Žlebniku nad Belimi Vodami, kjer je življenje izgubil Karel Destovnik Kajuh. 20 februar 2016 Cerkno 45 – tradicionalna smučarska prireditev Partizanske olimpijske igre sredi okupirane Evrope Tudi po 71 letih je še vedno živ spomin na prve partizanske smučarske tekme v okupirani Evropi med drugo svetovno vojno. Dokaz za to je tradicionalna dobro obiskana prireditev Partizanske smučine 45, ki so jo že 39. zapored pripravili v smučarskem centru Cerkno, sklepno slovesnost s podelitvijo priznanj pa v cerkljanskem hotelu Eta. // PIŠE in FOTO: Jani Alič U deležence je na sklepni slove­snosti nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič. Spomnila se je borcev NOB in dogodkov v Cerknem leta 1945 ter poudarila zasluge vseh, ki so snovali in izpeljali našo osamosvojitev. Letos se je kljub megli, ki je prekrila črnovr­ ško smučišče, zbralo približno 300 čla­nov Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Združenja Sever, veteranov voj­ne za Slovenijo, pripadnikov Slovenske vojske in Zveze slovenskih častnikov, ki so se pomerili v veleslalomu. Svoj delež pa so k prireditvi prispevali tudi osnov­ nošolci iz Cerknega, ki so se preizkusili že pred uradnim dogodkom. Na odprtju je zbrane na smučišču poz­dravil Jurij Kavčič, župan občine Cerkno, na sklepni prireditvi v hotelu Cerkno pa predsednik organizacijskega komiteja Miha Butara. Oba sta pouda-rila pomen ohranjanja spomina na zgo­dovinsko partizansko tekmovanje, ki so ga pripravili v osvobojenem Cerknem 20. in 21. januarja 1945, le nekaj deset kilometrov od najbližjih sovražniko­vih postojank, v katerih je bilo več kot 15.000 pripadnikov nemških enot in nji­hovih pomagačev. Najstarejši udeleženec in edini borec je bil 86-letni Vladimir Krpan, tudi predse­dnik novogoriškega območnega odbora ZZB za vrednote NOB. »Mislim, da sem nastopil zadnjič. Leta so prinesla svoje. Vsekakor pa bom še prihajal v Cerkno. Ohraniti moramo spomin na ta enkratni dogodek, ki bi si zaslužil tudi spomenik za vse večne čase,« je povedal Krpan in do-dal: »Številni, pa ne samo mladi, ne vedo, da je v Cerknem pod vodstvom Rudija Finžgarja do marca leta 1945 delovala tudi partizanska smučarska delavnica, v kateri so izdelali približno sto parov smu­či, iz te delavnice pa se je rodil naš Elan.« Na tekmovanju pred 71 leti je v patrulj­nem teku zmagala ekipa Prešernove bri­gade, najboljši v veleslalomu je bil Jan­ko Štefe, v skokih pa Rudi Finžgar. Oton Medveš iz Kobarida, nekdanji borec ju­rišnega bataljona XXX. divizije, je leta 1945 zamudil na partizanske olimpijske igre. »Na tekmo sva se s Krasa odpravi­la s Francem Vojvodo. Na Lokvah sva dobila smuči, ki so jih partizani zaplenili Nemcem. V Cerkno sva prišla dva dni po tekmovanju. Vzroka sta bila visok sneg in seveda nemške zasede. Na tekmovanje je takrat zamudil tudi Peter Podgornik iz Nove Gorice,« nam je po telefonu povedal Oton, do pred nekaj let stalni udeleženec partizan­skih smučin, a letos zaradi prehlada ni mogel priti v Cerkno na sklepno slove­snost. Vse prisotne pa je tokrat s svo­jo navzočnostjo razveselil 97-letni Ivo Miklavčič, dolgoletni član organiza­cijskega odbora Partizanskih smučin Cerkno 45. »Leta 1945, ko je potekalo tekmovanje, je bilo lepo sončno vreme. Bil sem na tečaju za podoficirje, nato pa so nas poslali na položaje v okolico Cerkna. Nismo vedeli, zakaj smo morali na teren. Čez nekaj dni sem v Partizan­skem dnevniku prebral, da smo varovali udeležence tekmovanja v smučanju,« je povedal Miklavčič, sicer tudi dolgoletni tekmovalec na Partizanskih smučinah. V kulturnem programu so sodelovali učenci Osnovne šole Cerkno. Partizanske smučine Cerkno 45 nekoliko drugače Dajem pobudo, da se postavi na smučišču Črni vrh nad Cerknim spomenik Rudiju Finžgarju in vsem tekmovalcem leta 1945. // PIŠE: Rino Velikonja L eto 1945, na pragu svobode! To svobodo so borci 9. korpusa in prebivalci že čutili. Partizanski tisk je poročal o prodoru Rde­ če armade in zaveznikov proti osrčju Nemčije. Vendar je bilo do svobode še daleč. Na začetku leta 1945 so se vrstile sovražne ofenzive. Frühlingsan­ fang« (začetek pomladi) se je začela 19. marca na Gorenjskem. Ofenziva ni do­ segla pričakovanih rezultatov nemške komande, zato so nadaljevali ofenzivo »Winterende« (konec zime), ki je pote­ kala konec marca in na začetku aprila, predvsem na Trnovski planoti. Enote 9. korpusa so sicer imele dokaj mirna prva dva meseca leta 1945. Zatiš­ je pred viharjem! V tem miru pa so bili dejavni kulturniki, športniki in tudi polit­ komisarji. Rodila se je ideja: v Cerknem, v takratni prestolnici Primorske, bomo organizirali smučarsko tekmovanje! To idejo je sprožil Rudi Finžgar ob sodelovanju Toneta Ažmana, oba sta bila doma iz Krope, Janka Štefeta in drugih. Vsi so bili predvojni in povojni smučarski reprezentanti ali vsaj navdu­ šeni smučarji. Rudi Finžgar, športnik, slovenski rekorder v smučarskih sko­ kih, Tone Ažman, Janko Štefe iz Tržiča (večkratni državni reprezentant) in šte­ vilni drugi so se odločili, da sredi okupi­ rane Evrope organizirajo Zimsko parti­ zansko olimpijado. Izjave, povzete iz knjige: Partizanske smučine Cerkno 45, izdaji 1985 in 1995: Rudi Finžgar: »Vse delo v zvezi s pripra­vami smo opravili zelo hitro, tako rekoč od četrtka do sobote.« Tone Ažman: »Proga za patruljni tek se je začela v samem središču Cerknega.« Peter Podgornik: »Za tekmo sem izve­del od nekega kurirja. Po dvodnevnem 22 februar 2016 pohodu mimo bitk na Trnovem sem prišel že po končani 'dirki'. Skakati po­poldne si nisem upal … Več o tem dohodku v brošuri: Partizanske smučine Cerkno 45. Naštejmo optimiste sredi okupira­ne Evrope: Anton Ažman, Rudi Černe, Vinko Dobravc, Stane Dovžan, Rudi Finžgar, Roman Gaber, Franc Gale, Ivan Gradišek, Zvone Hutar, Karel Je­reb, Filip Krč, Drago Lampret, Jakob Li­chteneker, Janko Naglič, Vinko Pernuš, Miha Reš, Janez Skumavc, Ivan Sušnik, Viktor Svetina, Karel Šabek, Tine Šranc, Ivan Šubic, Branko Šuligoj, Martin Urh, Matija Miško in Peter Podgornik, ki je zamudil start veleslaloma in še nekateri. (iz knjige Partizanske smučine Cerkno 45) Le nekaj deset kilometrov od Cerkne­ga so bile sovražne enote. Nekaj podat­kov o sovražnikovih enotah: 2.200 v Škofji Loki (38 kilometrov od Cerkne­ga), 4000 Nemcev in domobrancev v Ljubljani (približno 56 kilometrov od Cerknega), 350 v Gorenji vasi (30 kilo­metrov oddaljena), 580 sovražnih voja­kov v Idriji, le 20 kilometrov stran, 490 vojakov v Tolminu (30 kilometrov). Ko so v Cerknem organizirali parti­zansko »zimsko olimpijado«, je med 18. in 21. januarjem potekala bitka za Trno­vo. Enote 9. korpusa so uničile sedež fa­šistične enote X MAS (Decima MAS). (Več lahko bralec prebere v knjigi Bitka za partizansko Trnovo 19. – 21. januar 1945, OZB Nova Gorica 2015.) Nekateri udeleženci tekmovanja so pri­povedovali, da se je topovsko streljanje slišalo vse do Cerkna. Leta 1975 so še živeči takratni tek­movalci in nekateri drugi organizirali prve Partizanske smučine Cerkno 45. Smučarske igre moderne dobe. Do zdaj jih je bilo že devetintrideset. V prvih le­tih je bila udeležba borcev NOB velika, 70 in več se jih je zbralo na posameznih tekmah. Z leti je ta množičnost upada­la zaradi naravnih človekovih procesov. Grozila je celo nevarnost prenehanja tekmovanja. Pravočasno se je odzval nov Organizacijski odbor Partizanske smučine Cerkno 45 pod vodstvom pred­sednika Mihe Butare. Na tekmovanje je povabil tudi druge veteranske organi­zacije in pripadnike Slovenske vojske. Število udeležencev se je povečalo na skoraj petsto. Ne samo povečanje šte­vila tekmovalcev, še večja vrednota tega je, da se tradicija prvih partizan­skih smučarskih tekmovanj prenaša na mlajše rodove. Številne ekipe veteranov vojne za Slovenijo, Policijskega društva Sever, člani društev slovenskih častni­kov, vojaški gorniki in seveda pripadni­ki Slovenske vojske dajejo tej prireditvi poseben čar. Kaj pa predstavniki Združenj borcev za vrednote NOB? Skrb vzbujajočo sliko kaže naslednji statistični pregled števila udeležencev, članov ZB NOB: leto 2010: 37 smučarjev, članov ZB; od tega 15 iz ZB Ilirska Bistrica in 15 iz OZB Nova Gorica; leto 2011: 45 smučarjev, članov ZB; od tega 8 iz ZB Ajdovščina-Vipava, 12 iz ZB Ilirska Bistrica, 14 iz OZB Nova Gorica; leto 2012: 50 smučarjev, članov ZB; od tega 8 iz ZB Ajdovščina-Vipava,16 iz ZB Ilirska Bistrica, 16 iz OZB Nova Gorica; leto 2013: 40 tekmovalcev, članov ZB; od tega 10 iz ZB Ilirska Bistrica, 20 iz OZB Nova Gorica; leto 2014: 16 tekmovalcev, članov ZB; od tega 14 iz OZB Nova Gorica; leto 2015: 21 tekmovalcev iz OZB Nova Gorica; leto 2016: 16 tekmovalcev; od tega 13 iz OZB Nova Gorica. Število smučarskih tekačev je še bolj žalostno. Leta 2011 jih je bilo še osem, leta 2016 pa samo eden. Na podelitvi priznanj je predsednik Območnega združenja borcev za vred­note NOB Nova Gorica Vladimir Kr­pan, še edini borec, ki je tekmoval tudi letos in do zdaj več kot tridesetkrat, dejal: »Člani našega združenja se ude­ležujemo tega tekmovanja v spomin na vse udeležence tekmovanja leta 1945, zlasti pa v spomin na Petra Podgorni­ka, edinega Primorca, udeleženca 'dir­ke'. Na žalost je po dvodnevni hoji sko­zi Trnovski gozd zaradi sovražnikovih akcij start za veleslalom sicer zamudil, vendar se šteje kot udeleženec, saj je popoldne pomagal pri izvedbi smučar­skih skokov. Peter Podgornik nima spo­menika ne kot borec in ne kot smučar­ski navdušenec. Njegov spomenik smo mi in to tradicionalno tekmovanje.« Te besede tovariša Krpana so mi dale misliti. Tudi Rudi Finžgar nima spome­nika ne kot partizan, ne kot ustanovitelj Smučarske delavnice in pozneje Elana v Begunjah in tudi ne kot smučarski skakalec. Drugi tekmovalci, nekateri so tekmovali v več disciplinah, prav tako nimajo spomenika. Edini njihov dose­danji spomenik je prireditev Partizan­ske smučine Cerkno 45. Prihodnje leto, leta 2017, bomo orga­nizirali jubilejne, 40. Partizanske smučine. Zato dajem pobudo, da se postavi na smu­čišču Črni vrh nad Cerknim spomenik Ru­diju Finžgarju in vsem tekmovalcem leta 1945. Moči bi morali združiti združenja borcev iz krajev, od koder so bili ti tekmo­valci, Organizacijski odbor smučin in se­veda ZZB za vrednote NOB Slovenije. Kdo bo prevzel pobudo? V Črnomlju obnavljajo spomenike Združenje borcev za vrednote NOB Črnomelj skladno s svojim programom delovanja posveča veliko skrb tudi vzdrževanju in obnavljanju znamenj v spomin na posamezne dogodke v času narodnoosvobodilnega boja. // PIŠE: Martin Skube T udi lani so bila v sodelovanju s vse bolj ugotavljamo, da za vzdrževa­posameznimi predstavniki kra-nje in obnavljanje te pomembne naro­jevnih skupnosti in Občine Črno-dove zgodovinske in kulturne dediščine melj kar na nekaj spomenikih opravlje-obstaja vse manj finančnih virov in od­na vzdrževalna in obnovitvena dela. govornejšega odnosa institucij, ki so v Tako so v prihodnje rešeni pred narav-samostojni državi dolžne skrbeti tudi za nim propadanjem. ta del narodove samobitnosti. Naše območje je zelo bogato s tovr-Menimo pa, da se ne glede na to z stnimi znamenji, saj pri naštevanju kar dobrim sodelovanjem in organizira­hitro presežemo številko 600. To do-nostjo posameznikov in društev na lo­kazuje, da so se na tem območju med kalni ravni da združiti sile in obnavljati NOB in pozneje vrstili množični in zelo pomnike naše zgodovine. Tako bomo pomembni dogodki dejavnosti. Žal pa poskušali sodelovati tudi v prihodnje. BESEDA Vse nekdanje naročnike Svobodne misli, ki od novembra prejemate revijo Svobodna beseda opozarjamo, da se morate na revijo Svobod­na beseda naročiti, če jo želite prejemati. To lahko storite bodisi z na­ročilnico, ki jo najdete na predzadnji strani revije ali preko telefonske številke 01/434-44-45 ali na enega izmed elektronskih naslovov: romana.jemec@zzb-nob.si ali svobodna.beseda@gmail.com Spominska slovesnost v Svečah na avstrijskem Koroškem Poklon graditeljem mreže upora Ob spomeniku Matije Verdnika -Tomaža v Svečah na avstrijskem Koroškem se je Zveza koroških partizanov in privržencev protifaši­stičnega odpora poklonila spominu na padle partizane iz tega kraja, med katerimi so bili tudi borci za svobodo iz Slovenije, ki so tedaj odločilno pomagali graditi mrežo odpora na južnem Koroškem. // PIŠE: Andrej Mohar, tajnik ZKP // FOTO: Franc Wakounig M ed njimi je bil preživeli bo­rec iz bunkerja pod Ariho­vo pečjo, Bogdan Mohor -Ston, ki se vedno znova vrača med koroške Slovenci in nam, potomcem partizanov, pripoveduje tudi o tem, kako so se tedaj bojevali tudi za naš danes in jutri. »Dostojno se spominjamo ljudi, ki so sodelovali v protinacističnem partizan­skem uporu in so zaradi svojega člove­čanskega in narodnostnega prepričanja ter zaradi svojega poguma izgubili svo­ja mlada življenja. Vemo, da je tudi tu v Svečah sodelovalo še več ljudi v odpo­ru, a so na srečo ta kriminalni čas pre­živeli. Tukaj na sveškem pokopališču so poleg Matije Verdnika -Tomaža poko­pani še Lekš Einspieler, najprej tajnik, nato pa še predsednik domačega Slo­venskega prosvetnega društva Kočna, ter njegova somišljenika Florijan Križ­nar in Valentin Schwarz. Tem domači­nom smo leta 2010 na poti do bistriške cerkve, na kraju zločina, postavili tudi spomenik v obliki železne skulpture, ki jo je zasnoval Walter Mischkulnig iz so­sednjega Bilčovsa.« Te misli dolgoletne predsednice SPD Kočna Tatjane Fei­ 24 februar 2016 nig so bile uvod v vsakoletno spomin­sko srečanje v Svečah, ki ga pripravlja Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora. Slavnostna govornica v Svečah je bila nekdanja slovenska obrambna ministri­ca, danes podpredsednica ZZB za vred­note NOB v Sloveniji, Ljubica Jelušič. Med drugim je opozorila, da bodo le­tos v ZZB veliko pozornosti namenili praznovanju 75. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. Sicer pa je izrazi­la prepričanje, da je slovensko prebi­valstvo na Koroškem z iskreno vero v osvoboditev izpod nacizma pomagalo partizanom, če se ni samo pridružilo partizanskim enotam. Govor je v celoti objavljen na spletni strani http://www.zzb-nob.si/govori2 in na spletni strani Zveze koroških par­tizanov http://www.partizani.at. Na aktualno dogajanje v zvezi z be­gunci je opozoril predsednik Zveze ko­roških partizanov Milan Wutte. Ta je v svojem govoru zbrane med drugim pozval k budnosti. Sicer pa je napo­vedal, da bodo imeli od letos na kra­ju sodobne muzejske pedagogike pri Peršmanu v Podpeci nad Železno Ka­plo seminarske prostore, namenjene mladim za spoznavanje zgodovine. Na Koroškem smo ponosni na vse tesnejše povezovanje z vodstvom Zveze zdru­ženj borcev za vrednote NOB Slove­nije, saj smo prepričani, da bo le tako mogoče najti prepotrebne odgovore na zdajšnje in prihodnje izzive. »Mladi so upanje in naša moč,« smo kot nasled­nji rod borcev za svobodo že ponavljali vsaj nekaj let tudi skupaj z njimi. Danes pa prevzemamo zanje odgovornost in vemo, da bomo morali najti tako njiho­vo govorico kot tudi njihovo zanimanje. Tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji na­mreč (kljub nekaterim pohvalnim izje­mam) zaznavamo določeno mlačnost in pogosto nepoštenost v odnosu do vseh tistih, ki so nam izbojevali svobodo. Zato smo se v Svečah tokrat veseli­li, da je bilo med nami precej mlajših, da so bili med nami nosilci prosvet­nega, kulturnega in političnega dela iz več južnokoroških občin, ki tudi s svo­jimi prireditvami potrjujejo (prosvetaši in športniki prirejajo letos 28. februarja spominski pohod na Arihovo peč, kjer obnovljeni bunker in spominska plošča pričata o pokolu partizanov), da se je v tem kraju, ki spada k občini Bistrica v Rožu, razvila pravcata domača inici­ativa spominjanja. Na prireditvi je bil navzoč tudi visoki predstavnik medna­rodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, nekdanji avstrijski veleposlanik v Lju­bljani Valentin Inzko, številne je razve­selilo, da so bili med nami predstavniki koroških združenj nekdanjih borcev za svobodo in nekdanjih kacetarjev. Skupaj s pevci MoPZ Bilka iz Bilčovsa in recitatorjem Aljažem Verhovnikom, številnimi tovarišicami in tovariši in Bogdanom Mohorjem -Stonom smo menili, da je najpomembneje, da smo se spomnili domačih žrtev boja proti nacizmu. Hkrati pa smo v središče pos­tavili vse, ki so v sosednjih občinah pri­pomogli k temu, da je bila v Rožu na Koroškem (od Borovelj in Sel pa do Šentjakoba in do Beljaka) oblikovana mreža odpora. Le podrobnosti in nepre­cenljivo vrednost tega požrtvovalnega početja (v mnogo primerih tudi mladih deklic in žensk) bo treba še zasidrati v širši zavesti. Vemo, da se mudi, a bomo zmogli, in to je spodbudno sporočilo prireditve v Svečah … Več kot 15 tisoč borcev in protifašistov na Igmanu “Častno je biti protifašist!” Oj, Igman, ti legenda bela, / še pomniš, / kdaj je šla prek tebe /kolona proletarcev smela? // PIŠE: Saša Jankovič // FOTO: Jože Krajnc T ako je v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja v spomin na znameniti igmanski marš prepevala sarajevska roko­ vska skupina Kamen na kamen. In 74 let po nadčloveškem naporu igmancev, borcev Prve proletarske brigade, spo­min nanje še živi. Z njimi se je v hudi zimi čez Igman prebijala tudi Slovenska partizanska četa Ivana Cankarja, usta­novljena 5. novembra leta 1941 v po­slopju užiške gimnazije na pobudo pisa­telja Oskarja Hudalesa, ki so ga Nemci skupaj z drugimi zavednimi Slovenci iz Štajerske izgnali v Srbijo. Poveljnik čete je postal Albin Pibernik, delavec z Jese­nic, ter vključil vanjo še ženo Julko in takrat desetletnega sina Albina. Albin, leta 1942 najmlajši udeleženec pohoda čez Igman, je postal legenda spominskih pohodov na tej planini. Da­nes Albin Pibernik šteje 85 let in tudi letos je bil z nami na Igmanu, ki je bil tokrat obsijan s soncem. S spominskim pohodom pa je igmance počastilo re­kordno število ljudi. Približno 15 tisoč nas je dokazalo, kaj nam pomeni proti­fašizem, med vsemi je bilo najmanj 250 Slovencev. ZZB za vrednote NOB Slove­nije so zastopali Tilka Bogovič, članica predsedstva, ter člana glavnega odbora Jože Florijančič iz Novega mesta in An­drej Mavri iz Laškega. Padlim borcem smo se poklonili že na Brezovači, kjer se zbirajo pohodniki. Iz zvočnika je vznese­no odmevalo Ide Tito preko Romanije. Povsod smeh, objemi, pozdravi … Dobri dve uri pešačenja sta minili, kot bi trenil. Z govorniškega odra je kolono poz­dravila Amela Hubjer Hatić, voditeljica prireditve. Nad spomenikom so ponos­no vihrale zastave, venec na Velikem polju pa so k spomeniku igmancem v imenu naše delegacije položili Albin Pibernik, Valerija Skrinjar Tvrz in Lili­jana Pahor. Iz Slovenije so prišli poleg nas tovariši iz ZZB Idrija - Cerkno, ZZB Sežana, ZZB Velenje, ZZB Nova Gorica, pa iz Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije iz Laškega, ki je z or­ganizatorji igmanskega marša pred dve­ma letoma sklenilo sporazum o sodelo­vanju. Z nami so bili tudi predstavniki veteranskih združenj iz Laškega in Slo­venskih Konjic, pa tovariši iz zamejstva: delegacija Zveze koroških partizanov iz Celovca in delegacija VZPI -ANPI iz Trsta. Spominu legendarnih igmancev se je poklonil tudi Oleg Kalinin, pred­stavnik ruskih veteranov. V spominu so nam ostale besede Ibrahima Čomića, predsednik Sabnora Kantona Saraje­vo, ki je dejal: »Prisrčno se vam zahva­ljujem, da živite tako, kot človek v teh časih lahko živi najlepše. V tem norem času ni nič bolj častnega kot biti proti­fašist.« Nepozaben je bil tudi nastop le­gendarnega igralca Josipa Pejakovića. Konec januarja se je devetčlanska skupina odbornikov in članov Zveze koroških parti­zanov Celovec prvič udeležila legendarnega igmanskega marša. Iz Ljubljane smo potovali z avtobusom, v katerem je bil tudi Albin Piber­nik. Z velikim zanimanjem smo ga poslušali, ko je obujal spomine na tisto strašno noč. V Sarajevu so se v hotelu Saraj sešle delegacije borčevskih organizacij, združenja protifašistov iz nekdanjih jugoslovanskih republik, Zveze koroških partizanov iz Celovca, partizanskega združenja iz Trsta, pridružil se je tudi predstav­nik ruskih veteranov v Sloveniji, Oleg Kalinin. Udeleženci smo predstavili svoje organizacije in njihovo delovanje. V pogovoru smo se stri­njali, da bomo samo povezani in odprti za vse lahko uspešno nastopali proti dvigajočemu se fašizmu v Evropi in po svetu. Naslednji dan smo ob lepem vremenu in v spremstvu harmonikarja Toneta po treh urah prispeli do spomenika na Igmanu. Poslušali smo govore, spremljali kulturni program in prisluhni­li številnim pozdravom na čelu s predsednikom SUBNOR BiH Bakirjem Nakašem. V imenu Zveze koroških partizanov smo se žrtvam igmanskega marša poklonile in položile venec Mojca in Anita Koletnik ter Zorka Pasterk.Na tem potovanju sem spoznala, kako pomembna so tovrstna srečanja, saj na njih nastajajo nova prijateljstva, raste mre­ža poznanstev in se širi protifašistična misel. Mojca Koletnik, podpredsednica Zveze koroških partizanov Pliberk Brdce v Cerknem: Pri spomeniku padlim tečajnikom z vklesanimi imeni žrtev, ki se dviguje na Brdcah nad Cerknim, je 27. januarja potekala tradicionalna spominska slo­vesnost v organizaciji krajevne in območne organizacije Zveze borcev NOB Idrija -Cerkno. Na njej so se poklonili spominu na 47 padlih tečajnikov 6. partijskega tečaja Pokrajinskega komiteja za Primorsko in Gorenjsko, ki so pod nemškimi streli padli 27. januarja 1944 ob sovražnikovem napadu na Cerkno. Mladi tečajniki, ki so izgubili življenje v napadu, so bili žrtve nem­škega bataljona Haine, ta je iz Idrije prek Travnika, Lazca in Cerkljanskega vrha mimo partizanskih enot v okolici nenadoma vdrl v Cerkno. Slavnostni govornik na prireditvi je bil Marjan Križman, predsednik Združenja antifa­ šistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. V svojem nagovoru je spomnil na borce, ki so v iskanju svojega mesta v življenju in boju za svobo­do naroda našli smrt pod sovražnikovimi streli in se tako za vedno zapisali v zgodovino. Poudaril je, da je ohranjanje vrednot iz narodnoosvobodilnega boja naloga združenj borcev NOB ter vseh domoljubnih in veteranskih or­ganizacij in tudi naloga sodobne zgodovine. Posebej zato, ker želijo danes posamezniki izničiti vrednost in pomen NOB z neprimernim odnosom do tistih, ki so se bojevali za narod in domovino. V kulturnem programu na letošnji spominski slovesnosti so že po tradiciji sodelovali učenci Osnovne šole Cerkno, Osnovne šole Milojke Štrukelj iz Nove Gorice, Osnovne šole Elvire Vatovec Prade iz Kopra, Mešani pevski zbor Društva upokojencev Cerkno in Marjetka Popovski s prepevanjem par­tizanskih pesmi. J. H. Dovce pri Komnu: V nedeljo, 31. januarja, je v Dovcah pri Komnu v sodelovanju s KO ZB za vrednote NOB Komen, KO ZB za vrednote NOB Branik, KS Branik, Občino Komen, MO Nova Gorica, Društvom Komenski Kras 91, društvi veteranov SE­VER in ZVVS potekala tradicionalna spominska slovesnost v spomin na 72. obletnico napada Južnoprimorskega odreda na fašistično kolono. Delegaci­je KO ZB za vrednote NOB so pred spomenik padlim partizanom položile vence in se poklonile z enominutnim molkom. Napad se je zgodil 2. februar­ja leta 1944 prav na kraju slovesnosti med Komnom in Branikom v Dovcah. 26 februar 2016 Partizanskemu odredu je poveljeval legendarni poveljnik in narodni heroj Anton Šibelja s partizanskim imenom Stjenka. Na slovesnosti je zbrane s pozdravom nagovoril podžupan MO Nova Gorica Marko Tribušon. Slavnostni govornik, ki je orisal dogajanje med NOB na območju Krasa in Primorske s poudarkom na srčnosti in junaštvu partizanov in njihovih vodij, pa je bil Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB Slovenije. Program, ki ga je povezovala Bojana Kermoj, sta oblikovala Pevski zbor Je­zero Doberdob s partizanskimi pesmimi in recitator Aleks Birsa Jogan. Poleg domačinov in slovenskih zamejcev so se slovesnosti udeležili tudi številni praporščaki iz Primorske, Italije in osamosvojitvene vojne, veteranov ZVVS in veteranov Združenja SEVER. Besedilo in foto: Vid Šibelja Visco/Italija: V italijanski občini Visco je 30. januarja na kraju nekdanjega italijanskega taborišča smrti potekala tradicionalna mednarodna komemoracija v počas­titev dneva spomina na žrtve holokavsta. Slovesnosti je prisostvovalo dokaj veliko število prebivalcev kraja, predstavnikov občinskih, pokrajinskih in de­želne oblasti, oddelkov italijanske vojske in veteranov. Republiko Sloveni­jo sta predstavljala Ingrid Sergaš, generalna konzulka RS v Trstu, in Bojan Železnik, višji svetnik ministrstva za delo in socialno politiko, ki je imel ob tej priložnosti nagovor. V imenu Republike Hrvaške je prisotne pozdravila Nevenka Grdinić, generalna konzulka Republike Hrvaške v Trstu. Osrednji govornik pa je bil Igor Gabrovec, podpredsednik Deželnega sveta Furlanije -Julijske krajine (FJK).Vsvojem daljšem govoru je obsodil fašistič­ no in nacistično zločinskost v času druge svetovne vojne ter zagotovil, da bo Dežela FJK še intenzivneje iskala rešitev za usodo zemljišča in spomin­skih objektov zloglasnega taborišča Visco, v katerem je med vojno trpelo in umiralo od pet do osem tisoč nedolžnih ljudi. Komemorativne slovesnosti se je udeležila tudi delegacija ZZB NOB Slovenije, sestavljali so jo: Danilo Bašin, član IO OZB Nova Gorica, Anton Velikonja, član komisije za odlikovanja ZZB za vrednote NOB Slovenije, in Štefan Cigoj, član Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije. Delegacija je ob tej priliki položila venec k spomeniku umrlim taboriščnikom. Štefan Cigoj Pedrovo: V vasici Pedrovo nad Branikom v Vipavski dolini so tudi letos obudili spo­min na tragične dogodke 26. januarja 1945, ko je v spopadu z okupatorjem padlo enajst borcev varnostno-obveščevalne službe, vojske državne varnos­ti, italijanske skupine GAP in ranjencev pomične bolnišnice, medtem ko so Nemci trinajst domačinov in partizanov zajeli. Zbrane je na slovesnosti ob spomeniku padlim nagovoril Miha Butara, ča­stni predsednik združenja slovenskih častnikov. Spomnil je na boj Primorcev proti fašizmu, o napadu na Pedrovo pa je dejal, da je odločitev okupatorske vojske o napadu na to naselje na obronkih Krasa nad Braniško dolino mor­da v tistem trenutku bila presenečenje, nikakor pa ne naključje. Pedrovo je bilo namreč že prej pomembno križišče kurirskih in obveščevalnih poti, še pomembnejša pa je postala ta vloga po požigu Rihemberka (Branika), Kom­na in okoliških vasi ter po izgonu njihovih prebivalcev v Nemčijo in druge kraje. V kulturnem programu so nastopili učenci Osnovne šole Branik, člani Kulturno prosvetnega društva Branik in Pevskega zbora Franca Zgonika. Dogodki tistega 26. januarja 1945 so znani: v zasneženem jutru je prib­ližno 60 Nemcev zloglasne Ketnerjeve čete iz Sežane, oblečenih v zaščitna bela oblačila, z več strani napadlo Pedrovo, v katerem so se občasno zadr­ževale različne partizanske enote; tam je bila tudi premična partizanska bolnica, prav na tistem mestu, na katerem je bil na ruševinah pogorele hiše pozneje postavljen spomenik. V nenadnem napadu je padlo enajst ranjen­cev in pripadnikov partizanskih enot, ki so bile takrat v kraju, ujetih je bilo trinajst borcev in vaščanov, nekaterim pa se je uspelo rešiti z begom proti potoku Petnik. Nemci so pobrali vso opremo padlih in ujetih partizanov, sanitetno opremo in material bolnice, vaščanom pa so odpeljali nekaj glav živine. Padle so pozneje pokopali na pokopališčih v Škrbini, Šmarjah, Ren­čah in Biljah. Verjetna je domneva, da je bolnico in partizane izdal študent medicine v vlogi zdravnika, doma iz Kranja, stanujoč v Ljubljani; domačini so ga videli, da se je po napadu pridružil Nemcem in se oborožil s puško enega od padlih partizanov. Besedilo in foto: J. A. Morsko: Ob 72. obletnici pohoda XXX. divizije v slovensko Benečijo je v kulturno­-športni dvorani Morsko pri Kanalu 30. januarja potekala spominska slove­snost. Organizatorji so bili KO ZB za vrednote NOB Kanal, občina Kanal in Krajevna skupnost Kanal. Pozdravni nagovor sta imela Franko Pavlin, pred­sednik KO ZB za vrednote NOB Kanal, in župan Andrej Maffi. Oba sta poz­dravila več kot dvesto udeležencev proslave z glavno govornico, evropsko poslanko Tanjo Fajon, in ruskim vojaškim atašejem v Sloveniji, saj so tudi ruski vojaki sodelovali pri preboju XXX. divizije. Udeležba je bila res velika, dvorana je pokala po šivih in nekaj obiskovalcev je ostalo zunaj. Veliča­stnost dogodka so poudarili še praporščaki, ki jih je bilo več kot 50. Kulturni program so oblikovali učenci Osnovne šole Kanal, pevci Moške­ga pevskega zbora Kazimir Nanut iz Kanala in pevka partizanskih pesmi Marjetka Popovski. Bilo je nadvse slavnostno in veselo razpoloženje, saj so partizanska pesem in recitacija, prijazen nagovor domačinov ter topel in vljuden govor Tanje Fajon pričarali pravo partizansko občutje zmage in svobode. Besedilo in foto: Katjuša Žigon Gornja Radgona, Osankarica: Tudi člani KO ZB za vrednote NOB Gornja Radgona smo se na Osankarici udeležili spominske slovesnosti v počastitev spomina na padle borce Po­horskega bataljona ob 73. obletnici tega tragičnega dogodka. Naš krajevni odbor šteje 117 članov, ki delujemo v domačem okolju, pa tudi širše. Vsako leto julija organiziramo tradicionalni spominski pohod ob meji, s čimer oh­ranjamo spomin na dogodke med vojno, pripravimo pa ga skupaj z drugimi veteranskimi organizacijami. Lani smo se udeležili spominske slovesnosti na Poljani in pripravili strokovno ekskurzijo Po deželi Celjski, na kateri smo si ogledali muzej NOB, ustavili smo se pri spomeniku na Frankolovem in obiskali Spominski park Teharje. Slovesnosti na Osankarici pa smo se ude­ Na fotografiji so z leve: Franc Bobnar, praporščak ZZB NOB Šentjur, Marjetka Popovski, Bogomir Ulbing, predsednik ZZB NOB Šentjur, in Franc Slejko, borec Šercerjeve brigade. V planinski postojanki na Uršuli je 23. januarja potekala kulturna prireditev Večer partizanskih pesmi, ki ga je na odru spremljal slogan Naj živi partizanska pesem. Organizatorja, Sekcija za zgodovino pri ŠDŠ in Planin­sko društvo Dramlje, sta v goste povabila pevko Marjetko Popovski iz Izole. Gostja je pripravila bogat, dobro uro trajajoč program partizanskih pesmi, številne med njimi je zapela skupaj z občinstvom, ki je bilo navdušeno nad njenim nastopom. Tako so ta večer na Uršuli odmevale bolj znane partizan­ske pesmi, pa tudi nekoliko manj znane. Med udeleženci je bil tudi domačin FrancSlejko,borec2.čete 3.bataljona Šercerjeve brigade,njegove udeležbe so bili organizatorji še posebej veseli. Predsednik ZZB NOB Šentjur Bogomir Ulbing se je zahvalil organizatorjem ter ob tem povedal, da bi bilo treba spodbuditi šole, da bi se otroci in mladina učili partizanske pesmi. Obema je Marjetka v znamenje pozornosti in spoštovanja podarila svoj partizanski CD. Prireditev je podprla tudi Krajevna skupnost Dramlje, njen predsednik Vili Kramaršek, ki se prireditve sicer ni mogel udeležiti, je udeležencem in gostji poslal prisrčno pisno dobrodošlico. Besedilo in foto: Primož Laubič Ljubljana: Sredi decembra je krajevna organizacija Združenja borcev za vrednote NOB Savsko naselje v Ljubljani v prostorih Osnovne šole Savsko naselje pripra­vila občni zbor svojih članov in ga združila s tradicionalnim prednovolet­nim srečanjem. Na prireditvi pa so za odlično sodelovanje v prejšnjih letih podelili srebrno plaketo Zveze borcev Osnovni šoli Savsko naselje. Plaketo je podelil predsednik ZB Ljubljana Bežigrad Jože Hartman, prevzela pa jo je ravnateljica šole Verica Šenica Pavletič. Po opravljenem občnem zboru so udeleženci uživali v bogatem kulturnem programu, katerega del sta bila tudi nastopa učiteljskega in otroškega pevskega zbora. Besedilo in foto: Janez Stariha Frankolovo: Pri spomeniku frankolovskim žrtvam v Grabnu na Stranicah pri Frankolo­vem so se 13. februarja letos na žalni komemoraciji poklonili spominu na najgrozljivejši vojni zločin, ki se je zgodil na slovenskih tleh. Ta zločin je okupator skrbno načrtoval kot povračilni ukrep za smrt enega vodilnih in najbolj zagrizenih nacistov na Štajerskem. 12. februarja 1945 so iz celjskega Starega piskra ter mariborskih in trboveljskih zaporov na Stranice pripeljali sto z žico povezanih in zastraženih talcev. To so bili možje, po rodu pred­ vsem iz različnih delov Štajerske, partizani, sodelavci in aktivisti narodnoo­svobodilnega gibanja.Med talci so bili tudi ranjenci,najmlajši pa ni dopolnil še niti sedemnajst let. Usmrčeni so bili grozovito – z obešanjem. »Sloven-skim družinam in slovenskemu narodu je bila tu v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem povzročena velika bolečina,« je v svojem nagovoru poudarila obrambna ministrica Andreja Katič, ki je bila slavnostna govornica. V nada­ljevanju je prebrala del pisma frankolovske žrtve, partizana Franca Valteta, in dejala, da so ti narodno zavedni borci bodrili svoje svojce, naj pogumno vztrajajo v življenju in upanju, čeprav so se zavedali krutega konca. Mini­strica je k spomeniku položila venec in si ogledala tudi tamkajšnji muzej frankolovskih žrtev. V programu sta sodelovala častna enota in Orkester Slovenske vojske. vir: www.mors.si Ljubljana: KO ZB za vrednote NOB Zadobrova -Sneberje je ena največjih v okviru mestne organizacije ZZB Ljubljana, saj šteje 252 članov, in je tudi ena naj­bolj dejavnih. Na letošnjem volilnem občnem zboru, ki sta se ga udeležila tudi predsednik MO ZZB Ljubljana Janko Heberle in članica predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije Julka Žibert, so za predsednika vnovič iz­volili Lada Slugo. Ta je v svojem poročilu poudaril prizadevanja za pridobi­vanje novih članov, pri čemer je razveseljivo, da prihajajo tudi mlajši, tretja in četrta generacija udeležencev NOB. Pri tem pa ne pozabijo na skrb za ostarele in bolne člane, ki jih redno obiskujejo. Opozoril pa je na pereče vprašanje vzdrževanja spomenikov in spomin­skih plošč. Prav pri ploščah se čedalje pogosteje dogaja, da jih ob prenovi tako javnih kot zasebnih stavb snamejo s pročelij, po končanem delu pa jih ne vrnejo na njihovo mesto.Zato že potekajo dogovori zupravo pokopališča Žale, da bodo zagotovili poseben prostor, kamor bi namestili te plošče. Po­dobna težava so tudi neurejena lastniška razmerja za zemljišča, na katerih stojijo posamezni spomeniki. Predsednik je opozoril na zelo živahno delovanje v organizaciji, ki sega od obiskovanja spominskih prireditev po Sloveniji prek navezovanja stikov s sorodnimi organizacijami v državah nekdanje Jugoslavije (Črna gora, Vojvodi­na…) do dobrega sodelovanja z društvi v domačem okolju. Ob tej priložnosti se je Lado Sluga posebej zahvalil za dobro sodelovanje domačemu gasilskemu društvu, predsednik gasilcev pa je organizaciji ZB izrekel zahvalo, saj so člani Zveze borcev gasilcem med prvimi priskočili na pomoč ob lanskoletnem ropu. Občni zbor so končali z manjšim koncertom partizanskih pesmi, ki jih je zapel Partizanski pevski zbor, in z recitacijami Darka Nikolovskega. J. H. Ljubljana Konec minulega leta je revija Mladina izdala posebno izdajo, ki jo je v celoti posvetila 2. svetovni vojni, naslov pa nosi Vojna v Sloveniji. V njej so trije zgodovinarji: dr. Aleš Gabrič, dr. Bojan Godeša in dr. Božo Repe na kratko in zelo razumljivo osvetlili najpomembnejše dogodke naše polpretekle zgo­dovine, ki nas po več kot sedemdesetih letih še vedo in vse bolj razdvaja. »Prekletstvo je, da branje o preteklih dogodkih vedno prinaša spraševanje o današnjih obetih. Današnji čas pa od nas terja poznavanje prav takšnih ob­dobij – prav zaradi utvare, da je vsak čas poseben in izjemen. Ne, zgodovina kaže nasprotno, presenetljivo je morda le, kako smo vedno znova presene­čeni, ko s v današnjih tleh in časih začnejo risati nove sledi prihodnosti,« je uvodoma zapisal odgovorni urednik Mladine Grega Repovž. Revija prinaša kratek in razumljiv zapis najpomembnejših dogodkov in mej­nikov me drugo svetovno vojno v Sloveniji: od začetkov okupacije, nastan­ka in razvoja odporniškega gibanja, nastanka partizanske vojske, zametkov državnosti, predstavljena pa so tudi razmere med civilnim prebivalstvom, pišejo o izgnancih in Slovencih v taboriščih. Predstavljeno je tudi gospodar­stvo v vojni, nastanek denarništva, šolstva in znanosti in pomen kulture in partizanskega zdravstva in sanitete. 28 februar 2016 Razstava o izgnancih, beguncih in prisilnih delavcih slovanskih narodov Tudi Slovani so bili žrtve holokavsta V počastitev spomina na holokavst je Društvo izgnancev Slo­venije 1941–1945 (DIS) v gradu Rajhenburg nad Brestanico v nastajajočem Evropskem muzeju žrtev fašizma in nacizma odprlo razstavo o fašističnem in nacističnem nasilju nad slo­vanskimi in drugimi narodi. Na razstavi je prikazan del gra­diva (panoji, fotografije, knjige …) o nasilju nad Rusi, Poljaki, Čehi, Ukrajinci, Belorusi, Hrvati in Slovenci v Avstriji in Italiji. // PIŠE: Jožica Hribar // FOTO: Milan Skledar V gradu, ki so ga leta 2013 te­meljito obnovili, že domuje sodobna, multimedijsko za­snovana stalna razstava o slovenskih izgnancih. Razstava, ki so jo odprli tokrat, je posvečeno preostalim slovanskim žrtvam druge svetovne voj­ne. Idejo za nastajajoči Evropski muzej žrtev fašizma in nacizma je dala Ivica Žnidaršič, predsednica DIS, ki je gradi­vo tudi zbrala ob pomoči članov med­narodnega odbora izgnancev in begun­cev žrtev fašizma in nacizma v letih od 1920 do 1945. Omenjeni odbor je bil ustanovljen na prvem evropskem kon­gresu leta 2009 v Ljubljani. DIS letos praznuje 25 let delovanja, slo­venski izgnanci, ki jih je okupator nasilno izselil v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, so se pred četrt stoletja povezali v dru­štvo prav v Rajhenburgu, na mestu, od koder so leta 1941 odhajali žalostni tran­sporti s Slovenci, pregnanimi z domov. V prejšnjem sistemu so veljali izgnanci za zamolčane žrtve vojnega nasilja, s skrb­nim zbiranjem dokazov in vztrajnostjo pa jim je vendarle uspelo pridobiti nekaj pravic. Žal pa od naslednic nekdanjega okupatorja še danes niso dobili vojne škode, o čemer je Ivica Žnidaršič lani izdala obsežno knjigo skrbno zbranih dokumentov z naslovom Nemčija še ni plačala vojne škode. Vsega skupaj je bilo med drugo svetovno vojno s slovenskih domov izgnanih približno 60.000 ljudi, samo z gradu Rajhenburg, kjer je bilo v tamkajšnjih hlevih zbirno taborišče, jih je v izgnanstvo odšlo 37.000, kakih 18.000 jih je pred izgonom pobegnilo, približno 24.000 se jih ni več vrnilo domov. Slovenski izgnanci so se že pred leti začeli povezovati s sorodnimi evrop­skimi organizacijami, po kongresu leta 2009 pa se redno srečujejo vsako leto v drugi državi. Eden od rezultatov tega srečevanja in sodelovanja je tudi ome­njena razstava. Njenega odprtja sta se udeležila tudi predstavnika poljskega in ruskega veleposlaništva. Ivica Žnidaršič je ob odprtju pose­bej poudarila, da se ves svet spominja žrtev holokavsta, med katere uvrščajo Jude, Sinte in Rome, želi pa si, da bi se na podoben način spominjali tudi Slo­vanov. Med 60 milijoni žrtev druge sve­ tovne vojne je bilo namreč kar 50 mili­jonov Slovanov. Razstavo je odprl župan Krškega Mi-ran Stanko, ki je prepričan, da bo ta zbirka privabila obiskovalce tudi od dru­god. Ob ogledu panojev in razstavljenih predmetov med drugim izvemo, da se je za Čehe druga svetovna vojna začela že leta 1938, da je Poljska izgubila več kot šest milijonov svojih državljanov, da je okupacija bivše Sovjetske zveze traja­la 1418 dni, da je v Belorusiji delovalo kar 250 taborišč za sovjetske ujetnike in 350 lokacij za nasilno pridržanje prebi­valstva. Izvemo, da je okupacija Ukraji­ne trajala 33 mesecev, da so na ozemlju Slovaške že aprila 1939 odprli prvo kon­centracijsko taborišče v mestu Ilava, da je bila Srbija med drugo svetovno vojno pod različnimi okupatorji, da se je izgon Slovencev iz avstrijske Koroške zgodil 14. aprila 1942, da je po prvi svetovni vojni v Kraljevin Italiji ostalo 360 tisoč Slovencev … in še marsikaj. Odpira nam zanimiv pogled na del evropske zgodovine, ki je sodobni Evro­pejci sploh ne poznajo več. Plan B za Evropo Plan B za Evropo ni vprašanje, ampak edini možni odgovor na Evropsko uni­jo finančne aristokracije. Evropska unija je zasnovana kot gospodarska povezava družbenih elit. Njene demokratične in­stitucije nikoli niso bile zares zamišlje­ne kot prostor za soočanje idej in sood­ločanje vseh prebivalcev o naši skupni usodi. Nepregledne množice korporacij­skih lobistov so tiste, ki v resnici obli­kujejo odločitve o evropskih politikah. Evropske institucije so obšle na refe­ rendumu izraženo voljo državljank in državljanov po zaščiti vodnih virov pred grozečo nevarnostjo komercializacije in privatizacije. Zavrnile so celo možnost izvedbe evropskega referenduma pro-ti čezatlantskim sporazumom, ki jo je kljub medijskim in političnim pritiskom podprlo več kot tri milijone državljank in državljanov in s tem dalo evropski poli­tiki jasen signal, da evropsko ljudstvo ne podpira korporacijskih sporazumov. Kako delujejo institucije Evropske uni­je in kdo so gospodarji Evrope, smo iz­kusili ob poskusu Grčije, da se izvije iz primeža nepoštenih dolgov in se upre ukazom finančnih trgov. Čeprav se je v tem procesu tudi širši javnosti razkrilo, da je zadolževanje evropskih držav le navidezno in da gre v resnici za opera­cijo izčrpavanja narodnih bogastev, za privatizacijo naravnih virov in za kon­centracijo kapitala v rokah peščice ter hkrati za socializacijo dolgov v breme ljudstva, je bila evropska politika ne­ omajna. Vladajoča grška koalicija je klonila. Njen populistični del pod vod­stvom karizmatičnega Aleksisa Ciprasa je opustil retoriko, s katero je zmagal na volitvah, in zavrnil podporo ljudi, ki so se na referendumu izrekli za radika­ lizacijo pogajanj tudi za ceno izstopa iz denarne unije. S tem se je leva koalicija, združena v Sirizo, dejansko pomaknila proti liberalni sredini, postala je kla­ sična parlamentarna stranka s klasično vodstveno strukturo in sprejela neoli­ beralni narek finančnih trgov. Njen radikalni del, ki je dal Sirizi idej­no osnovo, demokratično pluralnost in drugačnost pred drugimi strankami ter s tem omogočil Sirizi zmago na volitvah, pa se je bil prisiljen umakniti in se zdaj poskuša prestrukturirati v nov projekt leve alternative. Zavedajo se, da so zno­va na začetku, nekje v letu 2004, ko so se v Grčiji začela levo usmerjena giba­nja združevati v Sirizo. Njihova največ­ja napaka je bila, da so na račun volilne zmage dopustili, da je karizma ene ose­be prevladala nad pluralnostjo celotne koalicije. Za zmago na volitvah so de­mokratičnost svoje notranje organizira­nosti in radikalnost svoje idejne usme­ ritve zaupali enemu samemu človeku, ta pa je postal populistični ljubljenec članstva in volilnega telesa grške levice. Ideja evropske levice s porazom grške Sirize ni mrtva, ampak je pridobila dra­ goceno izkušnjo. Izkušnjo, da je treba levico graditi v širino, na jasnih idejnih izhodiščih, na politiki nepopuščanja neoliberalnim popravkom, s katerimi politične elite umirjajo nezadovoljstvo ljudstva. Plan B za Evropo je plan soci­alistične prenove evropske družbe, gra­ditve razredne ideje, ki naj delavstvo združi proti skupnemu nasprotniku, razredu finančne aristokracije. Volilna zmaga ali vstop v vladajočo koalicijo ne sme biti primarni cilj evropske levice, ampak je to lahko le rezultat predho­dne pridobitve večinskega volilnega te­lesa na temelju močne in široke frontno organizirane aktivistične mreže. Prev­zem oblasti v posamezni državi je lah­ko uspešen le tedaj, ko volilna zmaga omogoča nadaljevanje radikalne politi­ke socialistične prenove s pomočjo na novo osvojenih institucionalnih vzvo­dov in medijskega prostora. Evropska unija je pri tem lahko orodje za čezmej­no sodelovanje in medsebojno pomoč med levimi družbenimi grupacijami in za nujno potrebno internacionalizacijo socialističnega gibanja. Vendar pa v nobenem trenutku ne sme biti dvoma, da evropske integracije, ki slonijo na prostem pretoku kapitala iz revne Evrope v Evropo bogatih, in na tehničnih ovirah, ki hkrati prepreču­jejo prehod ljudem, niso integracije Evropejcev. Integracije kapitala nimajo prostora v Evropi ljudi. Puntarji, gibanje za aktivno državljanstvo Nacionalna garda in migrantska kriza V zadnjem času se veliko govori in piše o ustanovitvi slovenske nacionalne gar-de. Ta pobuda je prišla iz vrst stranke SDS, predvsem z obrazložitvijo, da po­licija in vojska nista sposobni odgovo­riti na migrantski val. Takšno izjavo je namreč podal viden predstavnik ome­njene stranke. Od tu naprej pa človeka lahko začne skrbeti. Vlogo Slovenske vojske in policije v na­šem obrambnem sistemu so s takšno izjavo popolnoma razvrednotili in po­nižali. Še več, predsednik parlamentar­nega odbora za obrambo, poslanec Žan Mahnič, je izjavil: »Slovenska vojska trenutno zaradi opreme ni sposobna in ne more sodelovati v bojnih operacijah (p. d. r.), ko gredo ostali v boj, lahko mi samo pazimo na ... kosilo.« Med tistim kratkim razmislekom je morda dobil napad lakote, da je pač omenil prav ko­silo. V tem delu, gospod Žan Mahnič, pa sta vaša »objektivnost« in takšna poni­žujoča izjava o SV vredni vse obsodbe. Mene osebno je ta izjava zelo prizade­ la. Kot veteran vojne za Slovenijo dokaj dobro poznam Slovensko vojsko, saj z njo tesno sodelujem vse od njenega nastanka, enako s policijo. Me pa res-nično moti in skrbi še nekaj drugega: naša mladina ni usposobljena za tisto, za kar smo bili mi, pripadniki Teritorial­ne obrambe (TO) in rezervisti pri takra­tni ljudski milici. TO se verjetno nikoli več ne bo ustanavljala. Ali pač, kdo ve? SDS bo, ko bo prevzela vlado, je napo­vedal poslanec Žan Mahnič, začela us­tanavljati nacionalno gardo oziroma bo to tudi ena od ključnih točk njenega predvolilnega programa. Jaz pa bom predlagal, da naj katera od strank, ki spoštujejo in zagovarjajo vrednote NOB, dá v svoj volilni program med drugim ustanovitev partizanskih enot. Zgodovina se pač rada ponavlja. Izjave nekaterih poslancev v DZ v zve­zi z migranti in begunci ter postavlje­na žica na meji so bile skrb vzbujajo­če. Tudi v NSi so poleg SDS »strašan­sko zaskrbljeni« nad stanjem v državi. Med drugim vladi očitajo, česa vsega ni naredila, pa bi morala. Oh, te duše kr­ščanske! Bili ste vabljeni k sodelovanju v vladi, pa ste povabilo zavrnili. Kaj pa je lažjega kot iz varne pozicije kvasiti neumnosti? Nenehno omenjajo zdravstveno refor­mo. Ta je poleg Karla Erjavca in rdeče zvezde njihova druga nočna mora. Pro­sim vas, člani NSi, nobenih reform več! Predolgo časa živim v tej državi in poz­ 30 februar 2016 nam rezultate reform. Iz ene reforme v drugo gre ljudem vse slabše in slabše. Primer: šolstvo. Mi smo imeli odlično šolstvo in šole, vajeniško, srednjo, višjo, visoko. Danes pa so z raznimi reforma­mi in demokracijo razvrednotili vse, žal tudi učitelje. V zdravstvu ne potrebuje­mo nobenih reform. Pošteno naj pla­čajo tiste, ki garajo, in zaprejo tiste, ki kradejo. Samo red in disciplina, tega se je treba držati in nobene presnete re­forme več – in pika! Od vseh teh »velikih besed«, ki so bile izrečene med poslanci zadnje dni, ko so drug drugega prepričevali o vsem mo­gočem, me je žalostilo spoznanje, kako malo mar je tem ljudem in političnim strankam v DZ za navadnega človeka, delavca, ki izgubi službo, dostojanstvo, ko ostane na cesti. Za delavce Peka tis-ti dan, ko se je zapečatila njihova uso­da, v DZ niti en poslanec ni izrekel niti ene same besede obžalovanja in skrbi za njihovo preživetje. To pa je zelo ža­lostno. Če kdo deli z menoj mnenje, prav; če se kdo z njim ne strinja, tudi prav. To spoštujem. Vsakdo ima namreč pravico razmišljati s svojo glavo. S svo­jo glavo? Oh, kje pa, sem pa res naiven! Sicer pa se držim zlatega pravila, da lizunom, bebcem in puhloglavcem ne odgovarjam. Srečko Križanec, Štore Nas pesnik vabi k uporu? Po cenzurirani Prešernovi proslavi smo lahko resno zaskrbljeni. Tudi predse­dnik države je zaskrbljen, a ne zaradi cenzure, še manj zaradi »strahotnega« obračanja na žaru. Pri njem gre za vi­soko politiko. Izjavil je, neverjetno, »da sta mednarodni mir in varnost ogro­žena«. Tudi predsednik ruske vlade je zaskrbljen. Ocenil je, da »drsimo v čase nove hladne vojne« … Naš predsednik, ki je menda podrobno seznanjen z globalnimi razsežnostmi vojne v Siriji in z najnovejšimi sklepi zahodnih držav o okrepljeni prisotnosti vojaških enot pakta Nato na ruskih me­jah, pa je predsedniku Medvedjevu takoj in vizionarsko poočital, da se mu »zdi iz­java o hladni vojni zelo neposrečena«. Tako je prav, gospod predsednik! Pra­vljica o hladni vojni je samo še del zgodbe iz lepih časov. Danes pa je dru­gačen čas. Hladna vojna je zelo vroča vojna, a povsem neprimerljiva z ognjem cenenega populizma na televizijskem žaru. Najodličnejše predstave so v ro­kah režiserjev smrti, spletk ter lokalne in globalne tiranije. V celičnem tkivu človeštva se je ugnezdilo seme strahu in nevarno se širi težko ozdravljiva bo­lezen, ki jo premišljevalci sveta (med njimi Vesna Godina) imenujejo odpor do mišljenja, Ne vem, ali nam za nedavno in cenzuri­rano Prešernovo proslavo ostaja še kaj upanja, ostaja pa pesnikovo sporočilo, objavljeno v zbirki, ki je izšla konec leta 1846. Pred 140 leti. Tam je, na nekem znanem mestu, zapisal naslednje bese­ de: »S seboj povabim druge vas junake, vas, kterih rama se ukloniti noče …« Ob slovenskem kulturnem prazniku me je na te besede, opomnila moja nekdanja učenka in jih pospremila z optimistič­nim pripisom. Mene pa skrbi. Skoraj strah me je. Se bo ponovilo? Radivoj Pahor, Renče Frankolovski zločin Na prizorišču žalne slovesnosti na Frankolovem se je tudi letos zbralo ve­liko ljudi, s sklonjenimi glavami in bo­lečino v srcu smo spremljali program, ki ga je izvajala mladina. Državni venec je k spomeniku 60 žrtvam nacifašizma položila obrambna ministrica Andre­ja Katič. Govoru so sledile Prešernova Zdravljica in recitacije. Nekaj sto metrov dalje pa se razprosti­ra pokopališče 40 talcev, med katerimi počiva tudi moj brat Stanko Gorenšek. Ob tem grobu so gorele sveče, tukaj sem položila svoj venček in prižgala svečo. Obšel pa me je žalosten občutek, saj je bil ta grob brez državnega venca. Ob vrnitvi na osrednje prizorišče sem to svoje razočaranje glasno izrazila in navzoči so me podprli s ploskanjem. K meni je pristopil mlad duhovnik in mi dejal: »Odšel bom na grob in ga bla­goslovil!« Izrekla sem mu zahvalo. Po slovesnosti smo si ogledali še muzej frankolovskih žrtev, fotografije talcev, nji­hova poslovilna pisma; sobo, v kateri je voziček, ki so ga nemški krvniki uporab­ljali za obešanje talcev. Tu je tudi lesen križ, v katerega je moj oče Jurij Gorenšek vrezal verz: »Večno venčaj vas slava.« Nato smo se odpeljali v Dom kulture na Stranice na občni zbor Društva sto frankolovskih žrtev, na katerega hodim vse od ustanovitve leta 1989. Tukaj se redno srečujemo svojci, prijatelji in znanci talcev iz vse Slovenije. Na obč­nem zboru smo sprejeli predsednikovo poročilo in potrdili program dela za le­tos. V programu je poudarek na spreje­manju novih članov, saj se naše število zmanjšuje. Predsednik nas je še spom­nil na plačilo članarine, sledila pa sta skupno kosilo in druženje. Marjanca Gorenšek Lakota, Maribor Misel Na morja široki cesti od vetrov razpenjeni valovi! Brez rož in sveč in brez imen v globinah potopljeni so grobovi … V očeh Evrope zdaj preteči val nesrečniki so sami, ko z ramo se ob rami opotekajo v obljubljeno deželo kakor v blaženi omami … Upanje in sanje, bridko potovanje, trpko že spoznanje – Val, valovi, valovanje … Edo Tomc Spomini in pripoved Requiem za Ambroža V starih dokumentih sem pred časom našel tole pesem ne­znanega avtorja, ki je nastala leta 1944 v spomin na Avgu­sta Barleta -Ambroža, mojega strica. Ambrož je padel 27. januarja 1944 ob napadu nemškega bataljona Haine, ki je mimo partizanskih enot v okolici iz Idrije čez Travnik, Lazec in Cerkljanski vrh nenadoma vdrl v Cerkno. // PIŠE: Matevž Barle N a Brdcah nad Cerknim sto­ji spomenik, na katerem so vklesana imena žrtev, nanje se vsako leto spomnijo na spominski slovesnosti, ki poteka v orga­nizaciji krajevne in območne organiza­ cije Zveze borcev NOB Idrija - Cerkno. V napadu je bilo tedaj ubitih 47 tečajni­kov 6. partijskega tečaja Pokrajinskega komiteja za Primorsko in Gorenjsko. Avgust Barle - Ambrož, ki je imel več bratov in sester, je v partizanske vrste vstopil marca leta 1942. Njegovo ženo Tonco so okupatorji odpeljali v koncen­tracijsko taborišče Ravensbrück, do­mov se je vrnila šele avgusta leta 1945. Tudi njuna tedaj še mladoletna sin in hči sta bila julija 1944 izgnana na ob­močje tretjega rajha, na srečo sta se po vojni vrnila domov. Ambrož in njegov svak Dominik Čar-man, ki je bil poročen z Ambroževo se­stro Tilko, sta prijateljevala s poznejšim narodnim herojem Tinetom Rožancem iz Pirnič. Vsi trije so bili namreč za­posleni pri jugoslovanskih železnicah v Šiški. Ambrož in Dominik sta bila tudi udeleženca prve svetovne vojne v vrstah avstro-ogrske vojske in sta kot ujetnika nekaj časa preživela v ru­skem ujetništvu. Tam sta se seznanila z revolucionarnimi idejami ruskih bolj­ševikov in te ideje po vrnitvi prenesla v svoje delavsko okolje. Zato ne vzbu­ja začudenja njihova takojšnja aktivna opredelitev proti fašizmu in nacizmu. Dominika Čarmana so aretirali mar­ca 1942, avgusta istega leta je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau. Dominikovega sina Slavka Čarmana so SPOMIN NA AMBROŽA Tam v zeleni tihi gaj, list je na drevju trepetal, na gričku vrh zelenem, na svetu našem osvobojen. Tam, prav tam mu ptič prepeva in temni gaj skrivnosti razodeva, ga sonce zlato vsaki dan obseva in sreča radosti tam gor odmeva. In vendar usoda tvoja je hotela, ti srce zvesto, polno nad razbila, počivaš zdaj v zemlji hladni, ki čuvajo jo partizani hrabri. Dočakal nisi srečnih dni življenja, ko slovanstvu zlata nam posije doba, neumorno delal si in branil domovino, tovariš zvesti naših partizanov. Kar dela imel si truda, ta čas pozabljen nikdar ne bodeš od nas, ti kot zvesti branilec naših meja, vedno hvaležna ti bo domovina. Le mirno počivaj, tovariš Ambrož, če mati in sestre od bolečine so proč, pozdravi vse one tam gori in v duhu tolaži vse svojce tu doli. Četudi nam rana široka zija ob mislih na izgubljenega tovariša. in vendar ti Ambrož umrl nisi, večno živel boš med nami. kot študenta prav tako aretirali in ga 31. marca 1942 ustrelili kot talca v dolini Drage pri Begunjah. Ambrožev brat Stanko (moj oče) je postal partizan marca leta 1942, za­radi izdaje so ga novembra leta 1943 ujeli in ga 31. januarja 1944 kot talca ustrelili v Šentvidu. Njegovo ženo Ano (mojo mater) so aretirali marca leta 1942 in jo odpeljali v taborišče Raven­sbrück, kjer je ostala vse do osvobodi­tve. Umrla je 9. februarja 1946. Naša družina je plačala hud krvni davek za svobodo domovine. 32 februar 2016 L ani, v času odpadajočega listja, je boj z neizprosno bolez­nijo izgubil najaktivnejši član ZB za vrednote NOB Lju­bljana - Šentvid in najmlajši slovenski partizan, Drago Saje. Rodil se je v Novem mestu 28. junija 1932 v devetčlanski de­lavski družini, ki se je kmalu preselila v Mirno Peč na Dolenj­skem. Vsi člani družine so se vključili v narodnoosvobodilno gibanje: starši in najmlajši brat so bili najprej dodeljeni po­možnemu osebju centralne bolnišnice v Rogu, Drago, štirje bratje in sestra pa so postali borci XII. brigade. Drago je kot desetletni deček že v zimi 1941/42 postal kurir okrožnega odbora OF v Mirni Peči, po­zneje kurir v štabu XII. briga­de in od oktobra leta 1944 ku­rir pri štabu XV. divizije. Tre­nutek, ko je na svoj dvanajsti rojstni dan, 23. junija 1944, na čelu XII. brigade korakal skozi Dolenjske Toplice, je oveko­večen na fotografiji, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine. Kot pobič partizan se je udeležil dolgih pohodov brigade brez hrane in vode. Kot tečajnik za radiotelegrafista je iz Bele krajine odšel v Gorski Kotar, ob vrnitvi pa je sodeloval v akcijah, ki so potekale v okolici Čab­ra, Babnega polja, Cerknega, Postojne, Bosiljeva. Bojeval se je v okolici Žužemberka in za las ušel smrti v Dvoru ob Reki. 24. oktobra 1944 je postal najmlajši član Skoja v Sloveniji in 27. maja 1947 najmlajši član KPS. Konec vojne so dočakali vsi člani družine Saje in skupaj postali nosilci kar 76 odlikovanj in medalj za hrabrost, vsi bratje in sestra so bili oficirji visokih stopenj, od tega trije polkovniki, svak pa narodni heroj. Po Dragovih besedah: »To je majhen delček prispevka naše družine k svobodi naroda.« V povojnem času se je Drago Saje pridružil graditvi domo­vine in se izobraževal. V novomeški gimnaziji je postal sekre­tar mladinske organizacije in s petnajstimi leti je kot zaslužni borec za svobodo pridobil volilno pravico. Trenutek, ko je kot najstnik 11. novembra 1946 prvič volil na volišču v Ljublja­ni, je bil zabeležen s fotografijo in zapisom v reviji Tovariš: »Drago se je boril – zato hoče odločati o bodočnosti svoje domovine.« Nato je obiskoval vojaško akademijo za zveze in mornariško oficirsko šolo ter končal šolo italijanskega jezika v Perugii. Postal je tudi učitelj italijanskega jezika. Kot oficir JLA je služboval v Pulju, Splitu, Budvi, Kraljevu, Beogradu, v floti vojne mornarice in v Škofji Loki. Poleg tega je sodeloval v krajevnih odborih ZZB in ZK ter v številnih družbenopolitičnih organizacijah v krajih svojega službova­nja. Z ženo Vjero – tudi njena družina je med vojno prehodi­la podobno trnovo pot kot Dragova – sta ustvarila družino in rodil se jima je sin Stane. Po 40 letih službovanja se je Drago Saje upokojil kot kape­tan bojne ladje – polkovnik in se ustalil v Šentvidu pri Lju­bljani, kjer je bil vse od leta 1985 član ZZB Ljubljana - Šen­tvid, član borčevske organizacije pa vse od leta 1948. Bil je dolgoletni član izvršilnega odbora ZB za vrednote NOB Ljubljana -Šiška, delegat v mestni skupščini, član odbora skupnosti borcev XII. brigade SNUB, sekretar osnovne orga­nizacije ZKS Ljubljana - Šentvid, svoj pečat pa je pustil tudi v krajevni skupnosti Šentvid z obnovo Doma svobode, ki je bil desetletja središče dogajanja družbenopolitičnega življenja v naši četrtni skupnosti. Za svoje delo je Drago Saje dobil številna odlikovanja, med drugim odlikovanje ljudske armade z zlato zvezdo, odliko­vanje za vojne zasluge z zlatimi meči, odlikovanje ljudske armade s srebrno zvezdo, odlikovanje za vojne zasluge tretje stopnje, odlikovanje za zasluge za narod tretje stopnje, odli­kovanje bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in števil­na druga priznanja. Drago je pogosto ogorčeno povzdignil glas ter svaril sotovariše in sočlane pred vse agresivnejšim potvarjanjem zgodovine in pred vse pogostejšimi poskusi razvrednotenja dediščine in resnice o NOB na Slovenskem in v vsej nekdanji skupni državi. Eva Košuljandić T ako kot je tiho živela med nami, je v svojem enaindevet­desetem letu tudi odšla naša članica KO ZB za vrednote NOB Mestne njive -Ločna -Mačkovec Amalija Grandlič -Malči. Njenih 90 let smo še skupaj praznovali v Domu sta­rejših občanov v Novem mestu. V spominu so mi ostali njen vzdih in stegnjene roke k šopku rdečih nageljnov za rojstni dan, ki ga je praznovala 10. julija lani. Rdeča barva nagelj­nov, barva rdeče zvezde na titovkah partizanov, ki so jo bor­ci le v boju obračali nazaj, da niso bili tarča sovražnikovih ostrostrelcev, je bila gotovo njena barva. Rodila se je v družini Petek v bližini Ribnice, tam je mladost preživela z bratoma in štirimi sestrami. V juliju leta 1942 so italijanski vojaki požgali njihov dom in družino pregnali zaradi suma sodelovanja s partizani. Malči se je vključila v NOB in v letu 1944 delovala v central­ni bolnišnici Planina kot bol­niška sestra. Bila je prizadev­na, vestna in delavna sestra, tako da so jo vsi spoštovali. Po osvoboditvi se je poročila in rodila sina. Nato je izgubila moža. V GG Kočevje, kjer je bila zaposlena, je spoznala druge­ga moža, Ignaca Grandliča, borca Gubčeve brigade. Rodila je hčerko Vero, s katero je živela sprva v Mariboru, po letu 1959 pa v družinski hiši v Novem mestu. Dokončala je šolo za medicinske sestre in do upokojitve delala na oddelku ki­rurgije v Splošni bolnišnici Novo mesto. Bila je delavna, resna in zahtevna sestra. Takšno so poznali vsi zdravniki, sestre in bolniki. Nasmeh je na njen obraz pri­čarala vnukinja, ki je ob poslušanju babičinih dogodivščin z okupatorjevimi vojaki in o stradanju otrok, trpljenju, ponosu v uporu skupaj z mamo zrla v medaljo za hrabrost in zasluge za narod. Ob teh spominih je Valčki pritekla solza. Takrat je rada rekla: »Kot partizanka sem se bojevala za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med ljud­mi, za srečnejšo prihodnost. Za to sem dala vse svoje sile, da sem lahko uživala na stara leta svobodo, da nisem bila lačna, zaničevana, da sem vedno govorila v materinem slovenskem jeziku. Nikoli pa ne bom pozabila na vse tiste barabe in hlap­ce, ki so nas hoteli izbrisati s površja te lepe domovine.« Jože Pečnik V letu 2015 nas je zapustila še ena delegatka 1. kongresa Slovenske prosvetne ženske zveze v Dobrniču. Srečko Knafelc je ob slovesu dejal: »Čas je neusmiljen, a pravičen sodnik, vedno na koncu pove, kaj si bil v življenju, kako si ga živel ... In ti, Mihaela, si življenje res živela. Rodila si se davnega leta 1919 v Podhojnem Hribu pri Robu. Časi so bili hudi, vojna se je pravkar končala, vsega je primanjkovalo, zato ni čudno, da so od vseh rojenih otrok ostali pri življenju samo štirje. Komaj si prišla v svoja najlepša leta, pa se je že začela tudi druga, še strašnejša vojna in te potegnila v svoj vrti­nec. Zelo zgodaj si se, svobodoljubna, pridružila odporni­škemu gibanju. Postala si kurirka in opravljala nevarno in odgovorno raznašanje sporočil. Za tvoje delovanje je zve­dela tudi zloglasna Črna roka, zato je bila edina rešitev zate odhod v partizane. Tam si se usposobila za bolničarko in tako na terenu do konca voj­ne pomagala ranjencem. Do­bivala si nove naloge in tvoje delovanje te je po kapitulaciji Italije pripeljalo tudi med de­legatke ustanovnega kongre­ sa AFŽ. To je bilo 16. oktobra leta 1943, takrat ti je bilo 24 let. Ponosna kot si bila, po vojni nisi iskala koristi kot udeležen­ka odpora, posvetila si se delu na kmetiji, ki ga nikoli ni manj­kalo, in pa otrokom. Življenje si zajemala z veseljem in veliko žlico, rada si pela, bila si članica cerkvenega zbora še v tistem času, ko to ni bilo ravno običajno za ljudi tvojega kova. A ti se na to nisi ozirala, tvoja duša je hotela peti, samo peti … In knjige, tvoje veliko veselje in strast ¬– koliko si jih prebrala v svojem dolgem življenju! Gotovo so ti velikokrat pomagale lajšati težave in bolečine. Skupaj s snaho Mirjano sta knjige dobesedno požirali, tekmovali sta, katera jih bo prva prebrala. Malokrat sva se srečala, a vsakič sem začutil pri tebi neko posebno življenjsko energijo, mladostno energijo borke. Dokler ti je sluh dopuščal, nisi zamudila nobene novice na televiziji, strastno si se zanimala za politiko in bila kritična opazovalka dogajanj. Tako sočno si znala ožigosati neum­nosti! Spominjali se te bomo, Štefinove Mihaele, tvoje ve­drine in povezovalne energije. Prijateljicam so bila vedno odprta vrata, postale so redne gostje v tvoji hiši. Gotovo so se dobro počutile v tvoji družbi, kot sem se jaz takrat, ko sva poskušala zapisati nekaj tvoje življenjske zgodbe, da ne bi utonila v pozabo. Ne bo utonila v pozabo, tudi zato ne, ker jo bodo povzeli tvoji mladi rodovi in jim boš svetal vzor, kako je treba pošteno, pokončno živeti in se bojevati za svojo do­movino in dom. Srečko Knafelc N a sončen januarski dan smo se poslovili od Franca Preglja - Bora, človeka, ki nam je bil dolga leta prijatelj, prijeten so­govornik, predvsem pa zaveden narodnjak, borec za svobodo in ugleden član Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Boro je bil sedmi od desetih otrok, kolikor jih je imela dru­žina Pregljevih v Renčah, rodil se je leta 1919. Iz zvedavega otročiča in mizarskega pomočnika je zrasel v mladega teh­nika, po vojni pa je najprej dokončal gimnazijo, nato si je ob delu pridobil visoko izobrazbo. Z lahkoto se je učil tujih jezi­kov in jih pogovorno ali v celoti obvladal vsaj pol ducata. Med narodnoosvobodilno vojno je imel v Gorici in na Goriškem pomembno vlogo. S posebnim ponosom se je spominjal 8. septembra 1943, ko je ob 20. uri radio oznanil kapitulacijo Ita­lije, uro zatem pa je že govoril zbrani množici na trgu v Brani­ 34 februar 2016 ku. V tem času je bil Boro član Okrožnega odbora OF Gorica. Naslednje leto je prevzel naloge sekretarja mestnega komi­teja KPS za Gorico in v tej vlogi organiziral transporte hrane in drugih potrebščin za enote Devetega korpusa, med dru­gim tudi tiskarskega stroja in papirja za tiskanje Primorskega dnevnika, edinega ilegalnega dnevnika v okupirani Evropi. Po vojni je Boro nekaj časa služboval na konzulatu v Mi­lanu in na veleposlaništvu v Rimu, nato pa je bil do upoko­jitve zaposlen v Republiški upravi za notranje zadeve, kjer se je ukvarjal z razvojnimi in analitičnimi vprašanji. Po upo­kojitvi je še nekaj časa deloval na gospodarskem področju. Zaradi znanja tujih jezikov je bil pogosto na potovanjih v tujini, kjer je vzpostavljal po­membne stike s politiki, go­spodarstveniki in akademiki. Bil je pisec vrste člankov, zgo­dovinskih prispevkov, spo­minskih zapisov in ne nazad­nje leposlovnih del. Govoril je na številnih slovesnostih, srečanjih in simpozijih. Kot član slovenske borčevske delegacije se je udeležil proslave ob 70. obletnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji. Boro je dobil več priznanj in odlikovanj, za dolgoletno delo v odboru aktivistov OF in za obrambo zgodovinske resnice o NOB na Primorskem pa je prejel zlato plaketo Zveze zdru­ženj borcev za vrednote NOB Slovenije. Miloš Lozič D ecembra smo se v Cerknem poslovili od Marije Marci­ne, rojene Štravs, iz Kranja, udeleženke NOB od zgodnje jeseni leta 1942. Rodila se je 5. novembra 1924 na Straži pri Cerknem v tedanji Kraljevini Italiji, ki je velik del primorskih Slovencev z rapalsko mejo ločevala od matičnega naroda. Zavedna slovenska družina, ki je s pesmijo, knjigami, igra­njem na citre in družabnim življenjem ohranjala vrednote slovenskih prednikov v tedanji fašistični Italiji, jo je zazna­movala z zavednostjo in pripadnostjo za vse življenje. Po dokončani osnovni šoli v itali­ janskem jeziku se je pri Mariji Gantar v Idriji junija leta 1940 izučila za šiviljo in opravila mojstrski izpit. Vrnila se je domov in od­prla šiviljsko obrt. Kmalu po začetku druge svetovne vojne je prišla v stik s prvimi organi­zatorji upora proti okupatorju na Primorskem, kar je tudi opisala v svojem članku, ki je bil objavljen v reviji TV15 15. marca 1979. Pozno spomladi leta 1942 je bil v bližnji vasi vzpostavljen prvi lokalni odbor OF, rajonsko ga je vodil Jaka Štucin - Cvetko. Začele so se prve zbiralne in propagandne lokalne akcije, v katere se je vključila tudi Marijina družina, najprej sama Marija s starej­šo sestro, nato počasi tudi drugi družinski člani. Zbrano so izročali Idrijskemu odredu, ki se je ob kapitulaciji Italije pre­imenoval v Vojkovo brigado v sestavu XXXI. divizije NOV in POJ. Pri Štravsovih na Straži je bila med borci poznana javka za kurirje in oskrbo enot ter med drugim zaradi bližine zaščite gozda tudi priročno skladišče in zbirališče orožja v njihovem mlinu. Tu je bila tudi šivalnica oblačil in uniform, za kar pa je skrbela Marija. Zaradi organizacijskih sposob­nosti je postala sekretarka ZMJK in pozneje še sekretarka Skoja. Ves čas do osvoboditve maja leta 1945 je delovala v okviru obveščevalne službe za enote NOV in POS. Njen po­vojni napor za priključitev k matični domovini ni bil zaman, se pa hrepenenje po združitvi odraža tudi v njenih verzih, ki jih je zapisala leta 1946: »Zemlja primorska, preveč si trpela, preveč je bilo zate prelite krvi, da tujčeva roka te še enkrat zajela bi in v temo pahnila spet naše ljudi. Naj uničene bodo vse meje krivične, ki razkosati hočejo našo zemljo, ustvarijo naj se pa nove pravične, ki začrtane bodo le z našo krvjo!« Po osvoboditvi se je zaposlila v Idriji in Ajdovščini, od ko­der so jo poslali na študij gospodarsko-ekonomske smeri v Beograd. Iz Ljubljane, kjer se je potem zaposlila, je bila 1950 premeščena v Kranj, kjer je med drugim delala tudi kot računovodja ŠD Triglav in Planinskega društva Kranj. Od leta 1959 do upokojitve je kot vodja računovodstva in kad­rovanja ter namestnica direktorja delala v Kranju v različnih podjetjih, od katerih je eno tudi soustanovila. Ustvarila je veliko delovnih mest, potrebovali pa so jo po tedaj uspešnih družbah tudi po upokojitvi. Sredi 60. let prejšnjega stoletja je bila iz gospodarstva delegirana za članico kranjskega ob­činskega sveta. Bila je nosilka odlikovanj zasluge za narod, hrabrost ter reda dela s srebrnim vencem. Matjaž Marcina J anuarja smo se prijatelji in tovariši na ljubljanskih Žalah pos­lovili od akademskega slikarja, restavratorja in borca Toma­ža Kvasa. Rodil se je leta 1921 v Ihanu in se že kot študent slikarstva odločil za narodnoosvobodilno borbo. Leta 1943 je na Šipku nad Lukovico vstopil v takrat ustanovljeno Šlandro­vo brigado. V boju je bil ranjen, po zdravljenju v partizanski bolnišnici pa so ga razporedili v enote partizanske tehnike na kamniškem območju, kjer je kot ilustrator ostal vse do kon­ ca vojne. Po vojni je dokončal študij slikarstva, ki je postalo njegov poklic, poleg tega pa se je za­čel ukvarjati z restavriranjem umetniških del po vsej Slove­ niji. Veljal je za enega prvih in najboljših restavratorjev v Sloveniji, in kot je pred leti povedal v enem redkih intervju­jev, ki jih je mogoče najti, se je vse začelo z delom za razsta­vo Bergantovega križevega pota iz Stične. Vmes je delal tudi kot scenski delavec v Triglav filmu, kjer je kmalu začel slikati kulise. Nato se je po spletu okoliščin začel ukvarjati z resta­vriranjem, med drugim je restavriral Rangerja v Olimju, kar je bilo njegovo najljubše delo. Leta 2014 je postal častni član Društva restavratorjev Slovenije za svoje pionirsko delo na področju konserviranja, restavriranja in ohranjanja kultur­ne dediščine. Tomaž Kvas je bil zelo izobražen in razgledan človek, izjemen poštenjak in pozitivna osebnost, v sebi zelo skromen in narodno zaveden mož, ki je bil ponosen na svoje sodelovanje v NOB, čeprav je o tem pripovedoval le v ožjem krogu svojih partizanskih tovarišev in prijateljev. Čeprav je bil zelo družaben in duhovit in je bil rad v družbi njemu dra­gih ljudi, pa je kot umetnik ljubil tudi samoto. Franc Sever - Franta v imenu prijateljev S redi decembra lani smo se v Metliki poslovili od Marije Nemanič. Rodila se je v Rusovi kmečki družini v Vidošičih pri Metliki. Kot novoletno darilo zakoncema je prvorojenka prišla na svet prav na novoletni dan pred 82 leti. A njeno živ­ljenje je bilo vse prej kot praznično. Ko je nacifašizem obsodil slovenski narod na zgodovinski in kulturni konec, je močna slovenska zavest vzplamtela tudi v Rusovi družini. Oče je odšel v partizane, mati pa je s kmetovanjem preživljala štiri otroke. Leta 1943 so italijanski fašisti mater brutalno prete­pli do smrti. Na požgani domačiji so ostali sami štirje otro­ci. Najstarejša Marija je bila komaj desetletno dekletce, ko je prevzela materinsko skrb za dva bratca in sestrico, in to vse do osvoboditve. Oče se je po koncu vojne vrnil k otrokom in jim še isto leto pripeljal dru­go mamo Rezko, s katero so se lepo razumeli. Družina pa se je povečala še za štiri otro­ke. Marija je nase prevzela še večje breme. Starši so obnav­ljali požgano domačijo, Marija pa je kot mama skrbela za bra­te in sestri, kar je bilo pretežko breme za še ne dozorelo mladenko. Ko se je pokazala prva možnost zaposlitve v Metliki, si je z delom, vztrajnostjo in odgovornostjo prekaljeno dekle našlo delo. Delavno in skromno, kakršna je bila, jo je opazil Tone Nemanič iz Trnovca. Vzcvetela je ljubezen. Poročila sta se ter zgradila prijazen, topel dom zase in za svoja otroka Srečka in Duško, sama pa je obdala hišo s cvetjem in ljubeznijo. Tako je tudi svoja otroka vzgojila v delavna, vztrajna, poštena domo­ljuba. Ohranila je sožitje med brati, sestrama, med njihovimi in svojo družino. Pristen odnos je zadržala tudi s krušno mamo Rezko, saj sta bili kot prijateljici. Za vse je imela dovolj ljubezni, še posebej prisrčni občutki so veljali vnukoma in pravnukom. Desetletja je bila dejavna članica ZB za vrednote NOB Metlika. Udeleževala se je številnih dejavnosti, spominskih prireditev in srečanj. Predana je bila vrednotam, ki jih orga­nizacija ohranja in krepi. Bila je tudi aktivna članica Društva Dobrnič, ki povezuje ljudi in ohranja spomin na družbeno delovanje in vlogo slovenskih žensk v preteklosti, sedanjosti in zlasti med NOB. Mimica, kot smo jo klicali, je bila do­sledna, poštena, vztrajna in zelo skromna oseba, ki je izža­revala sproščenost, prijaznost in veselje. Povsod je bila pri­ljubljena in dobrodošla. Takšno bomo ohranili v spominu. Albina Tošeska, MO ZB za vrednote NOB Metlika Člani ZZB za vrednote NOB Ljubljana - Šiška, KO ZB Dra­vlje, ki so umrli v letu 2015: Anton Peterlin, kurir (26. sep­tember 1931–1. februar 2015); Kristina Guid, aktivistka OF (18. april 1920–10. maj 2015); Vida Porenta -Škarič, aktivistka OF (3. junij 1930–18. maj 2015); Milena Tepina, pridružena članica ZB (12. maj 1955–30. junij 2015), in Ju­stina Makovec, borka NOB (30. april 1929–11. julij 2015). Cveto Pavlin, predsednik KO ZB Dravlje 2. 2. Poročilo o uresničevanju sklepov in potrditev zapisnika prejšnje seje; Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest strokovne službe Zveze; Informacija o reviji Svobodna beseda in razpis za zaposlitev urednika(-ce) Svobodne besede; Dogovor o pripravi letnega poročila o delu in poslovanju Zveze v letu 2015; Informacija o prevzemu enoletnega predsedovanja koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije – KoDVOS; Razpis za odlikovanje z zlato plaketo Zveze treh najboljših krajevnih organizacij; druga medsebojna obvestila in dogovori. Člani predsedstva so se (se bodo) udeležili: 5. 2. kulturne prireditve ob Prešernovem dnevu in odprtja stalne postavitve zgodovinskih znamenj na Gimnaziji Poljane; 5. 2. spominske slovesnosti ob 72. obletnici prihoda 14. divizije na Štajersko v Sedlarjevem; 7. 2. spominske slovesnosti za padle partizane v Svečah na avstrijskem Koroškem; 8. 2. proslave v spomin na boj Komande mesta Koper v Borštu; 11. 2. posveta Društva TIGR na temo »Organizacija TIGR, zgodovinska vloga antifašizma na Primorskem in aktualnost sporočila« v Postojni; 16. 2. posveta z naslovom »Reformirati ali ne reformirati EU« v Ljubljani, ki sta ga organizirala Veleposlaništvo Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Sloveniji ter Evropa misli – Središče evropskih idej; 17. 2. predstavitve .lma »Izza žice v svobodo« na sedežu Zveze v Ljubljani; 18. 2. spominske slovesnosti ob obletnici poboja 2. čete Kozjanskega bataljona v Podsredi. Vsak torek, razen prvega v mesecu 4. 2. Ohranjanje vrednot Osvobodilne fronte. 9. 2. Konstituiranje komisije; Program dela za leto 2016; Razprava o begunski krizi in stališča ZZB NOB Slovenije; razno. 22 2. Obravnava zaključnega računa Zveze za leto 2015; razno. 22. 2. Obravnava zaključnega računa Zveze za leto 2015; razno. 14. 12. 25. 2. Pakt proti revščini 36 februar 2016 Utrinki iz govorov Cerkno: Andreja Katič, ministrica za obrambo, 30. januarja 2016 na sklepni slovesnosti 39. partizanskih smučin Cerkno '45 »Danes, več kot sedemdeset let po osvoboditvi, živimo – po zaslugi vseh, ki so snovali in izpeljali našo osamosvojitev, med nji­mi po zaslugi aktivnih borcev iz Teritorialne obrambe in slovenske po­ licije – v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji. Tudi danes smo še vedno narod, ki ceni šport. Ukvarjanje z njim je ne na­zadnje eden od pogojev za zdravo življe­nje. Športni junaki pa so tisti, ki nas, Slo­vence, povezujejo, navdihujejo in razvese­ljujejo. S svojimi uspehi nam sporočajo, da zmage ne prinesejo številčnost, velikost in moč, ampak značaj, srčnost, neustrašnost in predanost. Lastnosti, ki so bile lastne na­šim prednikom, našim rojakom, junakom naše preteklosti, ki se jih spominjamo. In ko stiskamo pesti za Petra Prevca in za druge naše »orle«, naše alpske smučar­je, biatlonce, smučarske tekače ter druge športnike in športnice, lahko prav tu v Cerknem ugotovimo, kako veliko je bilo za razvoj športa storjenega prav v tem zelo težkem obdobju slovenske zgodovine. Takrat ste se borke in borci narodnoosvo­bodilnega partizanskega boja ob podpori prebivalstva bojevali proti okupatorju, ki je imel trden namen uničiti naš narod … … V prejšnjem letu smo praznovali 70. obletnico osvoboditve. Letos je pred nami 25-letnica samostojnosti in suverenosti naše države Republike Slovenije. Prav je, da smo ponosni na pot, ki jo je prehodil naš narod. In brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve! Danes smo postavljeni pred nove izzive, zelo pomembne izzive. Izzive, v katerih bomo morali znova dokazati, da zmore­mo in da smo dobri gospodarji. Da znamo najti dobre menedžerje v podjetjih. In da znamo ustvarjati razmere, v katerih bomo vsi živeli v miru, varnosti in blaginji…« Boršt: Slavko Grčar, podpredsednik ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti junakom komande mesta Koper in njihovi žrtvi 8. februarja 2016 »Naše borčevske organi­zacije bodo skupaj z ob­činami, šolami in dru­gimi sodelujočimi prip­ravile v raznih krajih po državi 400 proslav obletnice OF in drugih dogodkov iz NOB. Na njih in prek medijev in na druge načine bomo zno­va zakričali, urbi et orbi, da smo bili ne krivi na dolžni zločinsko napadeni in okupirani, da smo se upravičeno uprli in obranili ter dosegli narodno združitev in svobodo. In da smo upravičeno ponosni na naš boj in naše junake in hvaležni vsem, ki so trpeli za domovino in njeno svobodo. Z gnusom pa obsojamo vse, ki potvarjajo zgodovino, ki kriminalizirajo partizanstvo in ki sodelova­nje z zločinskimi okupatorji prikazujejo kot domoljubno, celo častno dejanje. Novo res­nico razglašajo pod Krenom, v Teharjah, v Šentjoštu, v Grahovem, v raznih medijih, v nekaterih strankah in še kje, doma in celo na tujem. Ob splošno znanih dejstvih o na­rodnoosvobodilnem boju slovenskega na­roda, ki je bil tedaj z bojem jugoslovanskih narodov v sestavi velike antihitlerjevske ko­alicije in spoštovani del tega zavezništva, reducirajo na boljševiško komunistično re­volucijo in državljansko vojno, na enačenje partizanstva in domobranstva, na brisanje kriminalnosti in zavrženosti kolaboracije, na zmagoslavje premaganih. Pravijo, da so bili slovenska narodna vojska in zelo za­služni, saj so se prvi bojevali proti komuniz­mu. Zanemarijo tudi, da je sodobna Evro­pa zgrajena na antifašizmu in antinacizmu in da suverene slovenske države v sedanjih mejah ne bi bilo brez Osvobodilne fron­te in narodnoosvobodilnega boja ter brez požrtvovalnega dela za obnovo in graditev domovine v petinštiridesetih letih miru pred osamosvojitvijo leta 1991. Komu služi ta politikantska manipulacija, se lahko vpra­šamo – evropski podobi ponosne svobodo­ljubne Slovenije gotovo ne! Odločno zavračamo in obsojamo tudi vse sodobne pojave neofašizma, ki se izražajo v rasni, verski, politični, spolni in vsakršni drugi obliki nestrpnosti in sovraštva ali celo v spodbujanju vojne in nasilja. Pozi­vamo državo, naj bo bolj občutljiva do teh pojavov in naj ne dopušča, da se bohoti­jo, ker pod firmo svobode in demokracije v resnici ogrožajo prav svobodo in demo­kracijo ne glede na to, ali gre za skrajneže v strankah, civilnih iniciativah, pisanih ali elektronskih medijih. Letos bomo praznovali tudi 25. obletnico osamosvojitve Republike Slovenije, osamo­svojitve, ne ustanovitve, saj smo pred tem že imeli svojo republiko, nastalo po zmagi v NOB, ki je že bila država v okviru takra­tne ustavne ureditve. Prav je, da spoštu­jemo to državo in njene institucije, saj je naša in za nas edina. Smo kritično do šte­vilnih slabosti, napak, zlorab in kriminala, toda ne posplošujmo in ne delajmo vraga bolj črnega, kot v resnici je.« Sveče pri Bistrici v Rožu (Avstrija): dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije, na pokopališču v Svečah 7. februarja 2016 na spominski proslavi za padle partizane »Mi ne moremo biti raz­ sodniki za trpljenje, ki so mu bili izpostavljeni ti ljudje pred več kot se­ demdesetimi leti. Naše obsodbe ne bodo vrnile v življenje nikogar, ki je tako kot Vernik padel zara­di izdajalcev. Pa vendar mora biti tu ra­zumno sporočilo za današnje dni, poveza­no s tem, da smo ljudje različnih značajev in da tudi različno prenašamo tegobe. V vojni se ti značaji zbistrijo do roba. Na tiste resnično domoljubne, ki so za svoj narod pripravljeni tvegati vse; na tiste, ki oprezno čakajo, da bo vojna vihra mimo, in niko­mur ne odpirajo vrat; in na tiste, ki menijo, da je s sovražnikom bolje sodelovati. Živimo v miru in teh delitev ne razume­mo več dobro. V Sloveniji smo padli pod težo razprav o spravi v medlo in mlačno spominjanje na narodnoosvobodilni boj. Iz šolskih učbenikov smo umaknili teme o boju in tragedijah druge svetovne vojne, da ne bi sprožali novih delitev med ljud­mi. V zgodovinskih lekcijah iz previdnos­ti končajo predavanja nekje pred vojno, samo da bi se ne bilo treba soočiti s tisti­mi, ki oporekajo vrednotam NOB; čas, ko je obstajala nekdanja Jugoslavija, pa je v zgodovinskem spominu mladih temna lu­knja. Z osamosvojitvijo Slovenije so neka­teri mislili, da časov pred 1991 sploh ne bo treba več obravnavati, saj se je zgodovina menda začela kar z njimi. Varljivo je misliti, da živimo v miru, ki je večen. Od leta 2011 spremljamo državljan­sko vojno v Siriji, ki smo jo dolgo gledali kot nekaj, kar je daleč od nas in se nas ne tiče, tako kot številne druge sodobne vojne. Danes vemo, da se ji ne moremo izogniti. Val beguncev, ki nimajo več kam, ker so njihova mesta porušena do tal, je pljusknil tudi po naših krajih. Čeprav smo v Evrop­ski uniji in smo se nekaj časa slepili, da bo Evropa našla rešitev namesto nas, je vse bolj jasno, da je urejanje begunskega vpra­šanja stvar vsakogar od nas. In našega glasu proti vojni nasploh. Iz te vojne raste tudi nova oblika fašiz­ma, skrajne verske ideologije sovraštva do drugače mislečih, ki se osredinja na prostoru razkosane Sirije in delu razpad­lega Iraka. Islamska država, si pravijo ti skrajneži, ki vzdržujejo svoje bojne vrste z denarjem od načrpane nafte iz nahajališč v Siriji in Iraku. Daesh -pravijo prezirljivo tisti, ki urijo svojo vojaško silo za spopad s skrajneži Islamske države. V Siriji mesta gorijo da­lje, padajo kulturni spomeniki, ljudje pa na begu v gumijastih čolnih premagujejo morja, da bi se dokopali do miru, ki jih čaka na obali Evrope. Medtem evropski politiki zbirajo ukrepe, ki bodo morje na­redili še globlje in obalo še bolj daleč od teh preganjanih nesrečnikov. Njihova voj­na je po drugi strani postala priložnost za špekulante vseh vrst, iskalce zaposlitve in krvnike terorističnih organizacij. Da bi jih zaustavili, smo spet pri temeljni ugotovitvi, da je treba najprej ustaviti voj­no. Za kar potrebujemo soglasje vseh ve­lesil. Ob tem spoznanju postane mali člo­vek še bolj majhen in naš glas še bolj tih in ubog.« Ljubljana: Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic, na slovesnosti 24. januarja 2015 ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst »Sama sem lani obiskala Auschwitz, kraj hudega imena in zločinov, ki jih ne moreš pozabiti, tudi če ga sam vidiš in doživiš le kot obi­skovalec, pa čeprav po mnogo desetletjih od grozovitih dogajanj. Spre­hod skozi hiše groze, mučenja, izolacij, skozi prostore, ki predstavljajo spomin na tisoče in tisoče otrok, žena in mož, ki jim je bil edini cilj, kako priti od tam in preživeti. Ne, takrat celo ni bilo misli na samomore, bila je le velika in skupna želja zbežati oziroma preživeti! Med ta­ boriščniki so se stkale prav presunljive zgodbe preživetja. Vsi evropski varuhi, ki smo tega dne obiskali taborišče, smo nemo opazovali in si v mislih predstav­ljali prizore ne tako davne preteklosti. Bili smo si enotni: to se ne sme več po­noviti. Kot varuhinja človekovih pravic se za­vedam, da ni kazni brez zločina in brez pravične sodbe. A prav za taboriščnike je veljalo, da te ni bilo, prav tako ni bilo nikakršne obrambe, ugovorov ali preiz­kusov razlogov za pripor, kakor jih poz­namo danes. Grozljiva je številka ljudi, ki so bili iz naših pokrajin zaprti, izgna­ni, ki so umrli, prisilno delali, bili v voj­nem ujetništvu ali ustreljeni kot talci. V italijanskih taboriščih jih je bilo 36.200, v nemških 21.234, v madžarskem 688, v hrvaškem taborišču Jasenovac 400. Od vseh jih je v taboriščih umrlo kar 12.360, 19.000 jih je bilo na prisilnem delu in v vojnem ujetništvu, 2.949 ljudi pa je bilo ustreljenih kot talci. Trpelo je več kot 60.000 ljudi iz naše male Slovenije. Če samo pomislimo na vse naštete ljudi, njihove dneve brez sonca in z vsakdanjo bližino smrti, dneve, polne brezupa, stra­hu, žalosti, trpljenja, hudega dela in pre­ganjanja, nas groza kar ohromi.« 38 december 2015 Pedrovo: Miha Butara, častni predsednik združenja slovenskih častnikov, 23. januarja 2016 na slovesnosti v spomin na enajst padlih borcev »Živimo v nenavadnem času, v katerem se na specifičen način prepletejo doga­janja iz preteklosti s sedanjim časom, v ka­ terem doživljamo raz­ vrednotenje doseženih uspehov v preteklosti, tep­ tanje idealov, za katere so se zavzemali naši predhodniki in se bojevali proti največjemu zlu, s katerim se je kadar koli v svoji zgodovini srečalo človeštvo. Fa­šizem z nacizmom in poudarjenim klerofa­šizmom je na svetu, v Evropi in na Sloven­skem naredil toliko zla, da tega generacije in generacije ne bodo mogle pozabiti. Zato je prav, da ne pustimo v pozabo tistih hu­dih in težkih časov, v katerih se je krepila slovenska zavest v boju s sovražniki slo­venskega naroda, sovražniki slovenske kulture in slovenskega jezika … Črna pošast fašizma se ponovno dviguje. In to je ob vsem drugem dogajanju v zve­zi z eskalacijo neofašizma dovolj resno opozorilo za našo previdnost. Da ni bilo v času druge svetovne vojne Osvobodilne fronte, skupne pokončnosti in velike od­ločnosti našega naroda, ne bi bilo tako dobro organiziranega in učinkovitega upora proti okupatorju. Z okupacijo in grozovitostjo druge svetovne vojna so ras­li narodna zavest, odločnost in prepriča­nje v skupno zmago NOB in s tem dobre­ga nad zlim. Nič nas ni moglo ustaviti na tej poti, ne italijansko, ne nemško vojaško nasilje, ne sodelovanje domačih izdajal­cev, ne pobijanje talcev in ne sistematični požigi vasi… … Žrtve domačinov in padlih partizanov niso bile zaman. Nekaj mesecev pozneje, v maju, so zasijali žarki svobode. Sloven­ska partizanska vojska, takrat v sestavi zmagovite »Titove« jugoslovanske par­tizanske armade, je dala velik delež k skupni zmagi »zaveznikov« iz ZDA, Ve­like Britanije, Rusije in Francije nad Hi­tlerjevo nacistično soldatesko. Slovenski partizani, osvoboditelji domovine Slo­venije, so tako postali veliki zmagovalci, delujoči v sestavu zmagovite svetovne za­vezniške koalicije. Na to smo in moramo biti ponosni … … Pripadam generaciji veteranov, ki je z odločnim in uspešnim bojnim delo­vanjem pripadnikov slovenske milice in teritorialne obrambe obranila Sloveni­jo v vojni leta 1991. Takrat smo si že­leli le malo, da bi živeli lepše in boljše življenje, kot smo ga živeli pred tem. A so se številnim sanje porušile. Še je čas, da se postavimo v bran svojih idealov in naredimo našo Slovenijo prijaznejšo za življenje vsakega od nas. S skupnimi močmi lahko dosežemo vse, saj ima naš narod strahovito moč, ko je to najbolj potrebno.« Dovce pri Komnu: Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB za vrednote NOB, na spominski prire­ ditvi ob 72. obletnici napada Južnoprimorskega odreda na fašistično kolono 31. januarja 2016 »Nekaj besed o zgodovini vodjevega ustvarjanja slovenske vojske. Ko je stopil v politiko kot rosni mladec, je hotel oborožiti ves slovenski narod po vzoru Marxo­ vega oboroženega ljudstva, pa je stopil v politično blato in beograj­skim generalom na žulj. Potem je postal minister in mesec dni pred pričakovanim posredovanjem JLA ukinil občinske štabe TO in jih spojil v nekakšne območne, s tem pa povzročil pri ukinjenih štabih nejevoljo, pa tudi tekmovalnost v boj­nih razmerah. Vpoklical je slovenske mla­deniče na služenje vojaškega roka, ki je bilo takrat najkrajše na svetu. Denarja in volje za usposabljanje ni nikakor bilo, za nepo­trebno orožje, za zidovje in opremo voja­šnic, poveljstev, ministrstva, generalštaba pa ga je bilo na pretek. Potem je kot vodja opozicije med ljudi vrgel, da bo profesionalna (najemniška) vojska ce­nejša in bolj učinkovita v obrambi domovi­ne. Kar zadeva cene, naj povem, da smo leta 2009 dali za obrambo 912 milijonov dolarjev, za JLA pa je Slovenija prispevala največ leta 1980, ko smo po izračunu profesorja Mencin­gerja dali približno 575 milijonov zelencev. Da o obrambni moči ene in druge ne govorimo! Ker ni bilo naborniškega usposabljanja, so si izmislili prostovoljno naborništvo in pogodbe­no rezervo. Komaj so zbobnali približno 1400 fantov, ki so bili pripravljeni en konec tedna na mesec obleči vojaško suknjo in se preganjati po deželi. Dvotedenskega letnega usposablja­nja pa tako ni bilo, ker ni bilo denarja. In danes nimamo vojske, da bi zajezila be­gunski val. V tujini je in varuje interese za­hodnega kapitala. In zato je potrebna na­cionalna garda domoljubov. Do tega, da četrt stoletja še nimamo vojske za obrambo domovine, nas je pripeljal vodja – obram­boslovec brez resnega znanja o obrambi in vojski. Ni pa osamljen. Pa še eno resnico po­vem: obramba domovine je preresna stvar, da bi se z njo ukvarjali politiki!« Morsko: Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu, 30. januarja 2016 ob 72. obletnici pohoda XXX. divizije v slovensko Benečijo »Minilo je 72 let, odkar je XXX. partizanska divizija prečkala Sočo in s prodorom proti slovenski Benečiji pokazala, kje so meje slovenstva. Spet smo se zbrali ob tej po­membni obletnici. Po to­ liko desetletjih naš shod ni pomemben le zaradi ohranja­nja spomina na vrednote NOB. Pomemben je, ker so taka druženja priložnost za javni poziv in opomin k ohranitvi vrednot na sploš­no. Mednje spadajo strpnost, kultura pogo­vora, premislek, argumentacija. Partizani, borci divizije, ki so jim pomagali tudi sovjetski in drugi vojaki, so svoje bitke bojevali v duhu zedinjenosti ne glede na fizič­ne, jezikovne in druge prepreke – bojevali so se za skupen cilj, ki je bil dosežen in je prinesel utrditev slovenske besede, zaščito manjšine, potrditev in razvoj slovenske kulture na ita­lijanskih tleh oziroma v Benečiji. Predvsem pa so nam ta in tudi drugi mejniki druge svetovne vojne pustili zgodovinski opomin, ki ne sme nikoli v pozabo: da mir, ki so nam ga izbojevali naši dedi in očetje in ki smo ga deležni Evropejci, tudi Slovenci, nikakor ni samoumeven. Razpoloženje v Sloveniji v zadnjih mesecih, tednih ni prijetno. Že tako stresnemu notra­njepolitičnemu dogajanju, ki že dolgo in tako rekoč nenehno razburja in deli našo deželo, se je pridružila gospodarsko-finančna evrop­ska kriza in v prejšnjem letu še slabo obvla­dljiv migrantski val. Evropa se je odzvala počasi in neusklajeno, žal pa smo se enako nerodno odzvali tudi v Sloveniji. V zadnjih mesecih lahko le z obžalovanjem sprem­ljam, kako zelo so se povečali negodova­nje, kritiziranje, sovražni govor, ksenofobija, nestrpnost. Vrednot, ki sem jih omenila, pa kot da ni več.« Sedlarjevo: Andrej Marinc, član Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije, na slovesnosti 5. februarja 2016 ob spominu na prihod 14. divizije na Štajersko »Pohod čez Kozjansko, Konjiško in vse do Graške gore – gore jurišev in Smrekovca je bilo izredno dejanje in žrtvovanje v krutih zim­skih razmerah. V krat­kem nagovoru ni mogoče opisati podrobnosti tega pomembnega velikega deja­nja, zato mi dovolite, da kratko opišem svoje doživetje prihoda Štirinajste. Takrat sem obi­skoval drugi razred gimnazije v Celju, v šolo smo se vozili z vlakom. Ob petih zjutraj tis­tega februarskega zimskega dne je vlak od­peljal iz Rogatca. Na Grobelnem smo pet ur čakali na prevoz v Celje. Ko je vlak končno odpeljal in se počasi pomikal proti Štoram, smo pred mostom čez Voglajno v globokem snegu zagledali številne gazi. Šušljalo se je, da gre za prihod partizanov. Med nami vozači, ki smo bili po večini iz zavednih slovenskih družin, sta zavladala veselje in upanje, da se približuje konec grozovite druge svetovne vojne. Seveda niso bila to le otroška pričako- Kdo je partizanka na sliki vanja. Leta 1944 in vse do maja 1945 se je razmahnil partizanski boj, a postajal je vse težavnejši. Tudi na Štajerskem so bila osvo­bojena območja – Zgornja Savinjska dolina, na Kozjanskem in na Pohorju. Zato želim posebej poudariti, da je partizansko gibanje skupno z Jugoslovansko armado postalo del protifašističnega zavezništva. Osvobojen je bil večji del slovenskega etičnega ozemlja in predvsem temu se moramo zahvaliti, da je Slovenija tudi po zaslugi osamosvojitve leta 1990 postala samostojna suverena država.« Na spodnji fotografiji so borci Grad­nikove brigade v Novem mestu, v pogovoru s pripadniki italijanske di­ vizije Isonzo, 9. septembra 1943. Ob avtomobilu s puško na rami stoji bo­rec Gradnikove brigade Ivan Mle­kuž -Zdenko, levo od njega je Milan Trušnovec -Milče, desno pa Vladimir Knežević -Volodja, komandant 1. ba­taljona Gradnikove brigade in prvi ko­mandant Novega mesta. Bralce prosimo za pomoč in sprašuje­mo, ali kdo prepozna partizanko s titov­ko na fotografiji v sredini in ve, kdo je avtor fotografije. Odgovore lahko sporočite na e-naslov: alenka.bozic5@gmail.com 90 let Jožeta Križančiča // PIŠE: Stanko Lepej, ZZB za vrednote NOB Ptuj J ože Križančič spada med tiste člane Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj, ki se od rane mladosti predajajo svobodoljubju in domoljubju. Rojen 14. februarja 1926 v Vitni vasi na Bizeljskem je bil 11. novembra 1941 skupaj z družino izgnan z domače grude v Ehrenfridersdorf na Sa­škem v Nemčiji. Star komaj 15 let je kopal železovo rudo od 200 do 400 metrov pod zemljo. Kakšen napor je doživljal na pri prisilnem delu, si lahko le mislimo. Še zbolel je, zato so ga premestili iz rovov na težko delo porivanja vagončkov žele­zove rude na dnevni svetlobi. Delovne razmere niso bile nič boljše, delovnik je trajal 12 ur. In to se je vleklo vse do maja leta 1945, ko so jih osvobodile ruske čete. Jože se spominja teh težkih časov, polnih smrti, trpljenja, pa tudi tovarištva med izgnanci. Kar hudo mu je, ko pripove­duje o vračanju v rodni kraj, ko je med pettedenskim potova­njem umrlo veliko njegovih tovarišev. V domovino se je vrnil sredi junija leta 1945. 90 let Albina Kobentarja Č astitljivih 90 let je 21. januarja letos dopolnil Albin Ko­bentar z Jesenic, »naš Bine«, kot mu pravijo v Skup­nosti internirancev Dachau, kjer je eden najbolj dejav­ nih članov. Z osemnajstimi leti se je pridružil borcem Bazo­ viške brigade, bil kmalu zajet, nato so ga odpeljali v koncen­ tracijsko taborišče Dachau. Tam je doživel in komaj preživel najtežje trenutke svojega življenja. Po vrnitvi v osvobojeno domovino se je najprej zaposlil v železarni na Jesenicah, ker pa je bil radoveden in je želel več, se je nenehno usposabljal in izobraževal. Njegova poklicna pot se je najprej nadaljevala v osnovni šoli, kjer je bil učitelj, nato je doštudiral še na Višji upravni šoli. Dolga leta je bil sodnik za prekrške na Jesenicah, in kot pravijo, je bil strah in trepet jeseniških prekrškarjev. V pokoj pa je odšel kot takra­ tni pravobranilec samoupravljanja. Njegov nemirni duh se je kazal v tem, da je bil dejaven tudi v svojem prostem času. Deloval je v številnih družbeno­ političnih organizacijah in v organih upravljanja v različnih organizacijah na Jesenicah. Bil je aktiven član planinskega društva, še posebej zavzet je bil pri obnovi Erjavčeve koče Po vrnitvi pa ni miroval. Vojna mu je vzela štiri leta otro­štva. Kot mladinec se je vključil v družbenopolitično delo, v ZB pa je bil sprejet leta 1948. Njegova ljubezen so bili prep­rosti kmečki ljudje in zemlja. Zato se je vpisal v kmetijsko šolo Grm pri Novem mestu. Po odsluženju vojaškega roka je prišel na Ptuj in nadaljeval študij na Kmetijski šoli v Pod­lehniku, v Mariboru pa je uspešno končal Srednjo kmetijsko šolo. Nato je postal upravitelj Kmetijskega posestva v Pod­lehniku, po priključitvi h Kmetijskemu kombinatu Ptuj pa je bil vse do upokojitve vodja te delovne enote. Ves ta čas je z vso odgovornostjo opravljal zaupane mu naloge, zlasti pri obnovi vinogradov in sadovnjakov v Halo­zah, obenem pa je skrbel za razvoj živinoreje. Med delom je končal tudi Višjo agronomsko šolo v Mariboru. Znal je pritegniti preprostega kmečkega človeka in okolico k pro­stovoljnim delovnim akcijam za razvoj tega dela Haloz (gra­ditev zadružnih domov, elektrifikacija, vodovod, zametki tu­rizma itd). Jože Križančič je deloval v vseh takratnih družbenopolitič­nih organizacijah, posebno pozornost pa je posvetil delu ZB na Ptuju, bil je zavzet zagovornik vrednot NOB in je predsta­vljal našo organizacijo kot sveto. Zelo dejaven je bil tudi v ptujskih sindikatih. Pred petindvajsetimi leti je bil med usta­novitelji Društva izgnancev Slovenije in tri mandate njegov podpredsednik. Njegovo delo spoštujejo vse generacije. Po upokojitvi se je posvetil pisateljevanju in v tem obdobju napisal sedem knjig, vse vsebine pa so s pridihom kmečkega in socialnega življe­nja malega haloškega človeka. in pri graditvi planinske koče na Golici. Ljubil je gore in po­gosto je pripovedoval šalo, ko oče sinu razlaga, kako lepo je videti to in ono v dolini, potem ga pa sin vpraša: »Zakaj sva pa prišla sem gor, če je v dolini tako lepo?« Bil je član Združenja šoferjev in avtomehanikov, Društva upokojencev in Zveze borcev. Je eden ustanovnih članov Skupnosti in­ternirancev Dachau in še vedno eden najbolj dejavnih čla­nov. Z nestrpnostjo vsako leto pričakuje srečanje članov te Skupnosti in se razveseli vsakega izmed sotrpinov iz tega zloglasnega taborišča, ki še zmorejo priti na srečanje. Za svoje delovanje je dobil več družbenih in državnih priznanj. Kdor ga vsaj malo pozna, dobro ve, da se Bine zna tudi poveseliti in pošaliti. Ko je bil mlajši, se je redno udeleževal pustnih tekmovanj na Španovem vrhu, kjer je bil izbran tudi za župana. Priznava pa tudi, da se še vedno najbolje počuti v prijetni ženski družbi. BESEDA Vse nekdanje naročnike Svobodne misli, ki od no­vembra prejemate revijo Svobodna beseda opo­zarjamo, da se morate na revijo Svobodna beseda naročiti, če jo želite prejemati. To lahko storite bo­disi z naročilnico, ki jo najdete na predzadnji stra­ni revije ali preko telefonske številke 01/434­44-45 ali na enega izmed elektronskih naslovov: romana.jemec@zzb-nob.si ali svobodna.beseda@gmail.com 90 let Borisa Uzarja V Domu Petra Uzarja v Tržiču bo čez nekaj dni prazno­val častitljivih 90 let Boris Uzar. Jubilej bo preživel v domu starostnikov, poimenovanem po njegovem oče­tu Petru Uzarju, zavednem Slovencu, ki je ljubezen do domo­vine in svobode privzgojil tudi svojemu sinu. Boris se je od­ločil za odhod v dom šele pred kratkim, po smrti svoje žene in potem ko je ugotovil, da bo tam zanj dobro poskrbljeno. Boris Uzar se je rodil v Sebenjah pri Tržiču 11. marca 1926. Že njegova rana mladost je bila zaznamovana z res težkimi preizkušnjami. Izkusil je trpljenje begunjskega zapora, ker je bil še mladoleten, so ga po petih tednih izpustili. Spomladi leta 1942 se je pridružil bratu Stanku v partizanih, in sicer v Tomšičevi brigadi. Konec istega leta so ga zajeli pripadniki Ribnica, Jelenov žleb: Tradicionalna spominska slovesnost ob 73. obletnici boja v Jelenovem žlebu, ki ga je 26. marca 1943 bojevala Dolenjska operativna cona pod poveljstvom Milovana Šaranoviča skupaj z Gubčevo in Cankarjevo brigado, ob zaščiti Šercerjeve in Tomšičeve brigade z ital­ijanskim bataljonom iz divizije Macerata, bo v soboto, 26. marca, ob 11. uri na bojišču v Jele­novem žlebu, in v športni dvorani v Ribnici ob 13. uri. Ob tej priložnosti bodo pripravili tradicionalni pohod v Jelenov žleb. Pohodniki v organizaciji Planinskega društva Ribnica bodo odšli iz Rakit­nice ob 7.30 (pohod bo potekal po Rudeževi poti), iz Loškega Potoka pa ob 8.30. Pri spome­niku v Jelenovem žlebu bo ob 11. uri polaganje venca, sledila bo zgodovinska ura o poteku boja v Jelenovem žlebu. V športni dvorani v Ribnici se bo začela slovesnost ob 13. uri, slavnostni govo­rnik dr. Andrej Osterman, načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Iz Ljubljane bo organiziran prevoz na proslavo v Ribnici z odhodom ob 11.30 izpred dvorane Tivoli. Prijave zbira ZZB Ljubljana, Tatjana na tel. št.: 01/ 43-25-241. Makoše: ZZB za vrednote NOB Kočevje, Občina Kočevje in odbor IX.brigade Kočevske –XVIII.divizije vabijo na spominsko slovesnost ob 72. obletnici bojev IX. brigade v Makošah pri Ribnici. Slovesnost bo v soboto, 19. marca, ob 11. uri pri spomeniku v Makošah. Slavnostni govornik bo Jože Oberstar, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije. bele garde in ga poslali najprej v zapor v Velike Lašče, po­zneje pa v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je spet pridružil uporniškemu gibanju, konec leta 1943 pa so ga v nemški ofenzivi zajeli Nemci. Poslan je bil najprej v zapor Su­šak, nato v Trst in nazadnje v zapore v Zeleni jami, od tam pa v zloglasno taborišče Dachau. V najinih pogovorih mi je večkrat omenil, kako vesel in hvaležen je, da je v taborišču srečal sokrajana Janka Dobreta. Ta mu je po svojih močeh pomagal z živežem, da sta skupaj vendarle dočakala 29. april 1945 in težko pričakovano svo­bodo. Po vrnitvi v domovino se je Boris Uzar zaposlil kot voz­nik tovornjaka in večkrat po dolgem in počez prevozil našo tedanjo domovino, vozil je tudi v Italijo in Avstrijo. Še pred kratkim je v tako visoki starosti rad sedel za krmilo osebnega vozila in se odpeljal po opravkih: na srečanje članov Skup­nosti internirancev Dachau, v Muzej novejše zgodovine, na fotografiranje h Goranu Bertoku, ki ga je upodobil na fotogra­fijah z naslovom Pričevalci. Novembra lani je sodeloval v Živi knjižnici v Radovljici, kamor se je prav tako pripeljal sam, in kot so povedali, je mlade navdušil s svojo pripovedjo (na fotografiji). V mlajših letih je neizmerno rad obiskoval okoliš­ke hribe in za planinske koče izdeloval znamenite značke. Je dolgoletni član Zveze borcev za vrednote NOB in Skupnosti internirancev Dachau. Vabljeni v Auschwitz Skupnost internirancev Dachau pripravlja trid­nevni izlet na Poljsko z obiskom koncentracijs­kega taborišča Auschwitz. Potovanje bo potekalo od 30. aprila do 2. maja 2016. Za dodatne infor­macije so dosegljivi na gsm: 040/508-602 Vesna Dobre, prek e-pošte: info@skupnostdachau.si ali v turistični agenciji Zvezdica zaspanka: Božena Pograjc na telefonski številki: 05/996-92-80, gsm: 040/195-411 in prek e-pošte: bozena@ zvezdicazaspanka.si Celoten program si lahko ogledate na spletni strani www.skupnostdachau.si Vabljeni k ogledu razstave ZZB za vrednote NOB Trebnje se pridružuje proslavljanju 75. obletnice ustanovitve OF. V ta namen smo obudili razstavo, ki smo jo lani ob 70. obletnici praznovanja zmage nad fašizmom in nacizmom, predstavili v Mirnski in Temeniški dolini. Letos smo razstavo postavili v avli Centra za izobraževanje in kulturno (CIK) v Trebnjem. Na njej so na ogled panoji, ki so bili leta 1990 umaknjeni iz prostorov stavbe družbenopolitičnih organizacij (DPO) v Trebnjem. Panoji so bili zaradi selitve političnih organizacij ob takratni spre­membi družbenopolitičnega sistema deponirani v zaklonišče Osnovne šole Trebnje, kjer so bili vse do lani. Nekaj časa so bili pred deponiranjem razstavljeni v avli Osnovne šole Trebnje. Takratna borčevska organizacija ni imela ustreznih prostor­ov in zanje niso našli druge rešitve. Na panojih so prikazane fotografije medvo­jnega dogajanja v Mirnski in Temeniški dolini ter fotografije nekaterih dokumentov, ki jih je med vojno sprejemala vojna oblast na območju Slovenije. Panoji so razstavljeni taki, kot so bili deponirani, zaradi ohranitve fotografij pa so na novo zastekljeni. Slike na panojih so zbirale krajevne borčevske organizacije pri svojcih in udeležencih NOB. Po podatkih s katerimi razpo­lagamo naj bi izdelavo panojev vodili takratna člana borčevske organizacije Janko Oven in Pavle Miklič (oba že pokojna) in člani takratnega upra­vnega odbora borčevske organizacije. Vabimo vas, da se nam pridružite pri praznovan­ju pomembnega mejnika v zgodovini slovenskega naroda.Razstava bo na ogled približno dva meseca. ZZB za vrednote NOB Trebnje 42 februar 2016 11 milijonov Neznanih Sem dijakinja drugega letnika gimnazije v Mariboru. V okviru pro­jekta »Mladi za napredek Maribora« sem se lotila raziskovalne na­loge z naslovom »Največji svetovni genocidi«, torej tudi holokavsta. Spoznala sem vzroke, potek in posledice posameznih genocidov. // PIŠE: Vanesa Majcenovič S ovrstniki so me večkrat vprašali, čemu sem izbrala tako težko te­matiko. To sem se včasih vpra­šala tudi sama. Pa ne zaradi te­ žavnosti vsebine, ampak zaradi spozna­ nja, koliko ur, dni, mesecev in let trplje­ nja so dale skozi žrtve holokavsta. Smrt enajstih milijonov Neznanih, en Voditelj in eno samo Prepričanje: to je holokavst. Zgodile so se največje grozo­ te, ki jih je zakrivil en sam človek zgolj zaradi svoje prepričanosti o tem, da je edino arijska rasa čista rasa in da je treba vse druge, »nečiste«, iztrebiti. Ta človek je bil Adolf Hitler, ki je enajstim teljica življenja, zato je treba ljudi opo­zarjati na preteklost, ne pa samo na boljšo prihodnost. Treba se je spomniti dogodkov holokavsta in vseh drugih ge­nocidov, treba je vedeti, do česa lahko pripelje obsedenost, pohlep ali absur­dno prepričanje že enega samega člo­veka. Je žival sposobna takšnih grozo­dejstev, kot so jih doživljali ne samo v taboriščih, ampak tudi na ulici, doma, v trgovini? Mislim, da na to vprašanje sploh ni treba odgovoriti, saj se živali ne pobijajo znotraj vrste, pobijajo le dru­ge vrste za lastno preživetje, mi – ljud­je – pa počnemo oboje: pobijamo živali milijonom Neznanih vzel dom, druži­no, življenje in dušo. Ali sem uporabila pravo besedo, ko sem ga poimenovala »človek«? Ne, je poosebljeno zlo, ki se je zapisalo v zgodovino. In kje je zapisanih 11 milijonov imen? Vsi ti so dali svoja življenja, z imenom in priimkom pa je znan samo Hitler. Ali se res nihče ne vpraša, kdo so bili tisti, ki so bili trpinče­ni, preganjani, umorjeni? Kakšno ime je na primer skrito za taboriščno številko 4528? V čem je razlog, da nas to iz ge­neracije v generacijo vse manj zanima? Mogoče zaradi stremljenja ljudi k opti­mizmu in zaradi našega prepričanja, da je najbolje potlačiti temačne zgodbe? Dokler ne veš, mirneje spiš. A v tem ni rešitev. Zgodovina je uči­in pobijamo soljudi. Zakaj? Zaradi poh­lepa? Za lastno potešitev? Kaj je ravno nas privedlo do tega, da nas kot glav­ni dve vrednoti ženeta pohlep in sov­raštvo do drugih? Večina ljudi ne mara govoriti o temnih straneh naše biti, vendar je prav to tisto najpomembnejše: da se zavemo, da ima vsak človek temno plat. Nekateri jo v sebi potlačijo, pri nekaterih pa pride na Zgodovina je učiteljica življenja, zato je treba ljudi opozarjati na preteklost, ne pa samo na boljšo prihodnost. plan v največjih možnih razsežnostih. Ljudi je treba opozoriti, da nas naša sposobnost razmišljanja ne povzdigne nad živali in druga bitja na Zemlji, kveč­jemu nas le potiska vse globlje pod nje. Zgodbo o holokavstu je težko poveda­ti, še teže predati naprej in nemogoče pozabiti. Kdor jo vsaj malo pozna, je ne more kar tako izbrisati iz spomina. Tudi meni se po vsem prebranem dogaja, da v vseh grozotah, ki se dogajajo danes, iščem vzporednice s holokavstom. Ko poskušam zgodbo o tem predati naprej, se nerada izgovarjam na bolečino, ki jo ob tem občutim, ker vem, da je bolečina mnogo hujša za tiste, ki so izkusili ho­lokavst na svoji koži. Zato bi tudi svoje raziskave rada posvetila vsem Nezna­nim. Hvala. BES E D A BARVA KART GESLO KRONIKA, LETOPIS NONI ŽUNEC KRASENJE, TUDI HVA­LISANJE NADAV, PREDUJEM DRŽAVICA V PIRENEJIH MED FRANCIJO IN ŠPANIJO PREBI­VALCI RJAVICE PEŠKA POVELJE NEM.-FR. UMETNIK (HANS) UMET­NOST DELO ARANŽER­JA CEKVENO SODIŠČE (IZ ČRK: ARTO) MADŽAR­SKI PLES BRITANSKI PEVEC COCKER ŽILE V TELESU NOČNA PTICA, SIMBOL MODROSTI BES E D A LETALO, AEROPLAN BES E D A RIKANJE ODPUŠČA­NJE, OPRO STITEV TINE OREL TRSNO STEBLO EVA JELER ATA, OČE VMEŠČAN. OKOLJU SP. DEL VRATNE ODPRTINE RIMSKI CESAR V 3. STOL. TKALSKA NAPRAVA VAS NA KOPRSKEM Z ZNANO PLEZALNO STENO UŽITNA MORSKA RIBA, BODIKA DALJŠA, NAPOR­NEJŠA POT POSEKA­NJE 7. GRŠKA ČRKA ANTON NOVAČAN PREBI­VALCI ARNAČ PROIZVOD ČEBEL ITALCI GOSTIL­NIČAR SLOVENSKI ARHITEKT (LADO) SREDIŠČE GORENJ­SKE IZDELEK IZ MLEKA REKA V SREDNJI ŠVICI MESTO V SEVERNI ITALIJI (JADRAN) MESOJEDA RASTLINA ESTONCI OŠTEVIL­ČEN ODSTAVEK ZAKONA, ČLEN FRAN­COSKI IGRALEC (ALAIN) RIBIŠKI KAVELJC, ODICA NAŠA IGRALKA KUMER LOPAR ORNA ZEMLJA, ORNICA DAR, DARILO INSTRU­MENTALNA SKLADBA IND. REŽ. (MIRA; IZ: RINA) NAŠ SLOVNIČAR BOHORIČ PEVEC JUNKAR ANTON PETJE NAROČNIK OGLASA B E S E D A RJAVA PREVLEKA NA ŽELEZU ČRNJAVA NIZOZEM. POLITIK (ANDRIES) OBČUTEK DIA­POZITIV NAPEV, MELODIJA PREBIVAL­CI KAIRA, KAIRCI LIV ULLMANN NIKOLAJ ERDMAN PRIPADNIK ANGLIKA­NIZMA MLAD SKOPLJEN GOVEJI SAMEC ZRELOST­NI IZPIT LIK PRI PLESU ČETVORKA POKRA­JINA V SREDNJI GRČIJI Rešitve križanke pošljite do 18. marca 2016 Pokrovitelj tokratne križanke je Grafika Gracer, ki bo trem izžrebanim reševalcem podarila knjigo. Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 18. marca 2016. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ Geslo 3. številke SB: BE S E DA Izžrebani reševalci križanke iz 3. številke revije Svobodna beseda 2016: 1. Zvonka Urbas, Dol 5, 1371 Logatec 2. Milan Travnikar, Župančičeva c. 2, 8330 Metlika 3. Ivana Krajnc, Ob Meži 27, 2391 Prevalje Rešitve križanke: AGRIKULTURA, JEKLOBRUSEC, ELEATI, SAPA, VEL, NJOKI, KEJ, IAN, NEP, AN, OKTAN, VE, OP, INOZIT, VODA, MAVRAH, VIDA, SLADKORNA BOLEZEN, ETNOS, KAVA, ALAN, VAT, ILIRIK, SA, TV, EREB, AN, ČUPA, RIL, DČ, ROM, OBSEG, OČE, KEMIČARKA, SNEŽAK, AKMEISTI, TAMARA. Geslo: SLADKORNA BOLEZEN UBIJA TIHO. BESEDA 9 772463 821805 / REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / februar 2016 / cena 3 eur / letnik II / ISSN 2463-8218 Aktualno Viktor Kirn Janošek Pripoved Ohranjanje Nekoč smo vedeli, Izjemni prispevek vrednot NOB kaj je tovarištvo Brdarjeve družine STRAN 8 STRAN 16–17 STRAN 18–19 Februar v znamenju kulture Visoke nagrade za izjemne dosežke Februar je že po tradiciji rezerviran za kulturo, saj se 8. februarja spominjamo smrti največjega slovenskega pesnika in v njegov spo­ min praznujemo kulturni praznik. Z njim so tesno povezane Pre­šernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republi­ ke Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so nagrade podelili leta 1947, leta 1955 pa so jih poime­ novali po Francetu Prešernu. Od leta 1961 so nagrade razdeljene na Prešer­ nove nagrade (največ dve vsako leto) in nagrade Prešernovega sklada (naj­ več šest). Prešernove nagrade vsako leto pode­ ljujejo tudi fakultete in umetniške aka­demije in sicer študentske Prešernove nagrade in univerzitetne Prešernove nagrade, podeljujejo pa jih najboljšim študentom na področju umetnosti in znanosti. Letošnja prejemnika Prešernove na­grade za življenjsko delo sta sklada­telj Ivo Petrič in pisatelj in dramatik Tone Partljič. Žal pa skoraj ne mine leto, da podelitve ne bi spremljali raz­lični prepiri, zakulisne igre in škandali. Za letošnjega je poskrbel režiser mlaj­še generacije Mare Bulc, ki so ga pova­bili k režiji Prešernove proslave. V na­ govoru takoj po slovesnosti je razkril vrsto težav, ki so spremljale pripravo prireditve – od vmešavanja državnih uradnikov v scenarij do cenzure in od­ povedi posameznim umetnikom. Žal je tudi letošnja slovesnost požela veli­ko kritike, te so bile namenjene vsebini proslave, na kateri so umetniki prepe­vali Zdravljico v tujih jezikih. V senci aktualnih prepirov pa je ostal izjemen dogodek za slovensko kulturo, posebej za ilustratorje in seveda zalo­žnike. Slovenska ilustratorka Alenka Sottler je namreč v Muzeju ameriške ilustracije, ki deluje na sedežu Društva ilustratorjev (Society of Illustrators) v New Yorku ob odprtju 58. letne razsta­ve ilustracij tega društva prejela zlato medaljo za knjižno ilustracijo Evridike. Ilustracija je nastala za knjigo Pesem za liro pesnice Bine Štampe Žmavc. Knji­ga je konec lanskega leta izšla pri ma­riborski založbi Pivec in na novo upe­snjuje grški mit o Orfeju in Evridiki. Letna razstava newyorškega društva velja za elitno prireditev, na katero poskuša prodreti več tisoč ilustrator­jev, uspe pa le 400 kandidatom. Žirijo, ki podeljuje nagrade, sestavljajo po­membni strokovnjaki na tem podro­čju, zlata medalja, ki predstavlja eno najprestižnejših nagrad za ilustraci­jo tako v ZDA kot širšem svetovnem merilu, pa Alenko Sottler uvršča med mednarodno pomembna ilustratorska imena. J.H. 11 milijonov Neznanih Sem dijakinja drugega letnika gimnazije v Mariboru. V okviru pro­jekta »Mladi za napredek Maribora« sem se lotila raziskovalne na­loge z naslovom »Največji svetovni genocidi«, torej tudi holokavsta. Spoznala sem vzroke, potek in posledice posameznih genocidov. // PIŠE: Vanesa Majcenovič S ovrstniki so me večkrat vprašali, čemu sem izbrala tako težko te­matiko. To sem se včasih vpra­šala tudi sama. Pa ne zaradi te­ žavnosti vsebine, ampak zaradi spozna­ nja, koliko ur, dni, mesecev in let trplje­ nja so dale skozi žrtve holokavsta. Smrt enajstih milijonov Neznanih, en Voditelj in eno samo Prepričanje: to je holokavst. Zgodile so se največje grozo­ te, ki jih je zakrivil en sam človek zgolj zaradi svoje prepričanosti o tem, da je edino arijska rasa čista rasa in da je treba vse druge, »nečiste«, iztrebiti. Ta človek je bil Adolf Hitler, ki je enajstim teljica življenja, zato je treba ljudi opo­zarjati na preteklost, ne pa samo na boljšo prihodnost. Treba se je spomniti dogodkov holokavsta in vseh drugih ge­nocidov, treba je vedeti, do česa lahko pripelje obsedenost, pohlep ali absur­dno prepričanje že enega samega člo­veka. Je žival sposobna takšnih grozo­dejstev, kot so jih doživljali ne samo v taboriščih, ampak tudi na ulici, doma, v trgovini? Mislim, da na to vprašanje sploh ni treba odgovoriti, saj se živali ne pobijajo znotraj vrste, pobijajo le dru­ge vrste za lastno preživetje, mi – ljud­je – pa počnemo oboje: pobijamo živali milijonom Neznanih vzel dom, druži­no, življenje in dušo. Ali sem uporabila pravo besedo, ko sem ga poimenovala »človek«? Ne, je poosebljeno zlo, ki se je zapisalo v zgodovino. In kje je zapisanih 11 milijonov imen? Vsi ti so dali svoja življenja, z imenom in priimkom pa je znan samo Hitler. Ali se res nihče ne vpraša, kdo so bili tisti, ki so bili trpinče­ni, preganjani, umorjeni? Kakšno ime je na primer skrito za taboriščno številko 4528? V čem je razlog, da nas to iz ge­neracije v generacijo vse manj zanima? Mogoče zaradi stremljenja ljudi k opti­mizmu in zaradi našega prepričanja, da je najbolje potlačiti temačne zgodbe? Dokler ne veš, mirneje spiš. A v tem ni rešitev. Zgodovina je uči­in pobijamo soljudi. Zakaj? Zaradi poh­lepa? Za lastno potešitev? Kaj je ravno nas privedlo do tega, da nas kot glav­ni dve vrednoti ženeta pohlep in sov­raštvo do drugih? Večina ljudi ne mara govoriti o temnih straneh naše biti, vendar je prav to tisto najpomembnejše: da se zavemo, da ima vsak človek temno plat. Nekateri jo v sebi potlačijo, pri nekaterih pa pride na Zgodovina je učiteljica življenja, zato je treba ljudi opozarjati na preteklost, ne pa samo na boljšo prihodnost. plan v največjih možnih razsežnostih. Ljudi je treba opozoriti, da nas naša sposobnost razmišljanja ne povzdigne nad živali in druga bitja na Zemlji, kveč­jemu nas le potiska vse globlje pod nje. Zgodbo o holokavstu je težko poveda­ti, še teže predati naprej in nemogoče pozabiti. Kdor jo vsaj malo pozna, je ne more kar tako izbrisati iz spomina. Tudi meni se po vsem prebranem dogaja, da v vseh grozotah, ki se dogajajo danes, iščem vzporednice s holokavstom. Ko poskušam zgodbo o tem predati naprej, se nerada izgovarjam na bolečino, ki jo ob tem občutim, ker vem, da je bolečina mnogo hujša za tiste, ki so izkusili ho­lokavst na svoji koži. Zato bi tudi svoje raziskave rada posvetila vsem Nezna­nim. Hvala.