Deželna učiteljska konferencija v Gorici. (Dalje.) <2_ fsto, kar slovenski, je povedal tudi v italijanskem jeziku, le oblika je nekoliko različna, naposled pride na nadaljevalne tečaje in pravi, da se je konečno tudi tukaj uvelo verstvo kot učni predmet, ker vora je jedina trdna podlaga pravi morali: Potem nadaljuje: A glej! Tu se vzdigne cela vrsta novotarjev na polju pedagogike, ki trdi, da morala je odvisna od vsakoršne vere; da ni res, da se povzdigne nravnost pri mladini, ako se uvede v šolah verstvo kot učni predmet: da je treba tedaj opirati reformo pedagogike edino le na če- ščenje razuma, in da je treba izkljuciti vsakoršno avtoriteto in vsakoršno pozitivno vero in ueiti svetno moralo. Ali so take trditve resnične, ali so napačne, to vprašanje je velikanske važnosti. Dolžnost nam je tedaj, da je povseni vestno in natančno pretresujemo. Ali predno se zacnemo baviti s toli važnim vprašanjem, moramo vedeti, kajti drugače tavamo po temoti, kaj nam pomeni ,,svetna morala". Odgovor temu vprašanju imamo pripravljen: svetna morala je skupnost načel ali pravil, lastnih vsem ljudera vseh časov in vseh ver, katera naj vodijo človeka v njegovem dejanju, z namenorn, da se varuje slabega in da dela dobro. Sedaj ko imarao pojem svetne morale, poglejmo njeno vrednost in prepričajmo se, ali obstane pred kritiko, to je, ali more biti podiaga neizpodbitnim pravilom, ki naj vodijo medsebojno življenje ljudij, ali raore vzbuditi in utrditi nravstveni čut v mladini. Zgodovina nas uči, da vsi narodi so čutili potrebo po veri, v kateri se časti neko najvišje bitje, in da vsled vere so se čutili vezane na moralo. Kaj pravi o tem Seneca? Omnibus insita de Diis opinio est, nec ulla gens usquam est adeo extra leges moresque proiecta, ut non aliquos deos esse credat. In Plutarh pravi: ,,Potuj po celern svetu: najdeš mogoče mesta brez obzidja, brez dobro zidanih hiš, brez denarja, brez telovadnic, brez gledališč, ali ne brez svetišč, brez žrtev". — To potrjuje tudi Ciceron, to spričujejo tudi razmere sedanjih narodov. Dokazano je tedaj, da pri vsih narodih sta češčenje božanstva in vera del morale. Naj se ne ugovarja s Petronijem: ,,Primos in orbe deos fecit timor", kajti neumevno bi bilo, kako bi se mogel clovek, ako bi mu ne bil prirojen verski čut, povzdigniti od materijalnih do duševnih stvarij. Da so pa tudi izobražoni in omikani jedini v tera, da je dolžnost izkazovati božanstvu čast potein bogočastja, to dokazujejo jeziki vsih narodov, njihovi slovarji, v katerih dobimo besede, ki se nanašajo na verske reči. Vse to dokazuje, da je globoko vtisnjen v človeški naravi čut o potrebi vere, in vsaka mogoča razlika glede oblike ga ne more izbrisati. Iz tega se jasno razvidi, da filozofi so v nasprotji s splošnim mnenjern narodov, ako uče, naj se vera opusti in naj se prezira vsaka odvisnost od Boga. Sicer pa niso niti sami edini v svojih trditvah. Seneca piše: Mentiuntur, qui dicunt, se non sentire esse Deum; nam etsi adfument interdiu, noctu et soli tamen dubitant. 21* In Didčrot je rekel nekerau znancu, ki je trdil, da ve za gotovo, da razven tega življenja ni druzega: nJako dvomim, ali ti to veš". Voltaire sam je izjavil nekemu brezvercu, ki je trdil, da je dokazal resnično bogotajstvo: »Srečni vi, jaz nisem prišel do tega". Lahko bi navajal izreke Rouseau-a, Cabanis-a, Schoppenhauerja, Schelling-a in drugih, a bojim se, dolgocasiti častiti zbor. Samo jeden izrek Goethejev naj tu navedem, ki ga je zapisal v vedrem trenotku svojih dvomov, v pismu na svetnika Schlosserja: ,,Značaji, ki bi zaslužili naše globoko spoštovanje, postali so redki. Visoko morerao ceniti samo one, ki ne iščejo saraih sebe. Priznati moram, da sem našel take značaje samo tam, kjer sem našel življenje urejeno po verskih načelih, kjer sem našel vero, ki je imela nerazrušljivo podlago, vero, ki je slonela skoro sama na sebi, vero, ki ni bila odvisna od časa, ni od njegovega duha, ni od njegove vede". Iz tega, kar smo slišali, je tedaj jasno, da tudi filozofi niso jedini v načelu, ali morerao imeti vero, katera je po soglasnem ranenju narodov venderle del morale, in da v tem niso bili jedini v naslednjih dobah svojega življenja. Iz tega se da sklepati, da splošnost načela, o katerera trde, oni da živi v obči zavesti glede na moralo, izpodbijajo njihovi lastni nauki. Pa poglejmo, ali je res, da v človeškem rodu je mnenje soglasno glede na ostali del nravstvenih naoel. Nikdo ne bode tajil, da vsi ljudje so vedno priznavali resnico, da nektera djanja so nravstveno dobra, in druga da so nravstveno slaba. Ali kakor je res, da sodba narodov je jednaka glede na nektere splošne nauke raorale, prav tako je tudi resnično, da se cenijo ti nauki v posamičnih slucajih na najrazličnejše načine in da se dela tisoč in tisoč izjem. To nam potrjuje zgodovina, ki pripoveduje o grozovitostih, o igrah gladjatorjev, o poligamiji in o drugih ostudnostih, o katerih je bolje, da molčimo. A tu ostanejo iilozofi in pravijo: Dobro, tako je bilo. A take grozovitosti značijo samo posaraezne dobe v razvitku oraike, in sme se trditi, da prav ideja o najvišjem bitju, ideja božanstva, je uzrok neštevilnim vražam, neštevilnim zlorabarn in neštevilnim ostudnostim. Kakoršna je bila ideja o božanstvu, takošni so bili tudi društveni odnošaji. Vsi uravnatelji in novotarji družbe so skušali v prid morali ustvariti idejo božanstva kolikor mogoče čisto, kajti ona je vplivala na nravnost ravno po čutu spoštovanja in vsled češčenja, ki se mu je izkazovalo. In kako je treba vzeti krščanskega Boga s stališča seda-njega razvitka človeškega mišljenja? Vsakdo si ga predstavlja po svoji duševni zmožnosti. Vsled napredovanja omike se je pa prišlo vedno bolj do spoznanja, do lastnosti, da popolnost božanstva je čisto slučajna, in sedanja omika je končno dognala, da jedino le razum, brez ozira na božanstvo, sodi o pravem in krivem, o dobrem in slabem; razum daje zakon, po katerem se mora človek ravnati pri svojih dejanjih, razum zadošča, da zagotovi blagostanje posameznikom in narodora. Vsa morala bi se lahko združila v naslednji stavek: spoštuj saraega sebe in"osebno dostojnost svojega bližnjega. Pred vsem bodi mi dovoljeno tu opomniti, da je zgodovinsko napačno, da bi bili našli moderni filozofi geslo ,,spoštuj človeka, njegovo east in dostojnost". Zapoved spoštovanja človeške časti je že veljala v začetku krščanstva, kajti naš gospod Jezus Kristus je priporočeval: ,,Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe". In sv. Ivan Evangelist je učil: »Ljubimo se rned seboj!" in celi svet spričuje lahko, da ta zapoved je bila skozi 18 stoletij vir neusahljive ljubezni. A poglejmo, ali so si ti filozofi jedini glede morale; ali so njihovi nauki sposobni, da uplivajo uspešno na nravstveno odgojo raladine, da branijo osebno dostojanstvo in mirno medsebojno življenje ljudij? Ti novotarji, ki zastopajo te nove idejale, se cepijo v dve glavni vrsti. Eni so takozvani pozitivisti, drugi pa rac ij onalisti. Bni in drugi pa pridejo po različnih potih do istega neplodnega konca, do neodvisne ali svetne morale. Prvi srnatrajo vir človeškerau znanju in vsaki gotovosti edino to, kar skusimo in izvemo po svojih čutih. Pozitivisti soglasno klioejo, da proste volje ni, in da kdor misli, da je, sam sebe vara. Dejanja, pravi Spencer, jeden najznamenitejših privržencev te šole, dejanja se zde, kakor bi ne bila podvržena nobeni sili po kakem posebnem pravilu, in misli se, da je določa neki nepoznan in neodvisen vzrok, kateri mi imenujemo volja. Ali se ve da, to navidezno določanje je iluzija, ki nastane vsled komplikacije biologičnih sil, ki delujejo. Tedaj je jasno, da, ako vsa naša dejanja so učinek materije, ne morerao več govoriti o prostosti, in ker so edino le prosta dejanja predmet morali, pozitivizem uniči predmet raorale in izključuje vzvišeni princip osebne človeške dostojnosti. Ali so si pa edini glede principa morale? Mi trdimo, da, ako se vsprejmejo nauki pozitivizma, je nemogoče, ustvariti pravilo stvarne nepretnenljive in vesoljne raorale. Vse, kar spada v krog sensitivne skušnje, ne raore biti drugače nego konkretno, raaterijalno, določeno, slučajno. In slednjič, kakoršno je znanje človeka, take so tudi njegove težnje, tak je konec, kateremu je "namenjena človeška narava. Ako tedaj znanje človeško ne more segati čez čutne predmete, morejo biti predmet človeškim težnjam, zadnja svrha — človeški naravi, samo čutne dobrote, tedaj omejene, določene po času in kraju, in preraenljive. Naravna posledica temu pa je, da se poštenost in hudobnost cloveških dejanj sodi po tem, ali se bolj ali manj ujemajo s čutnimi dobrotami, katere so pa omejene, minljivo, določene po času in kraju. Pozitivisti tedaj ne morejo postaviti obče veljavnega principa morale. In res, nekateri, kakor n. pr. Stuart Mill, smatrajo podlagi morale korist, ali princip največje sreče; pravijo, da djanja so dobra v razmeri s srečo, katero ponujajo, in da sreoa sama se raora želeti kot svrha. Ali vsakdo vidi, da princip morale, ki je izrečen v tem pravilu, ni objektiven, ni nepremenljiv, ni vesoljen. Ni objektiven, kajti težko najdemo kaj bolj subjektivnega, kakor zabava, ako jo smatraš kot najviše pravilo. Ni nepomenljivo, ker menjuje po značaju, nadarjenosti, starosti, odgoji, navadi, kraju in času. Carrau pravi: Treba je priznati, nič ni bolj različnega, kakor pojem največje sreče, ter dostavlja: Ne samo vsaka starost in vsak narod ima posebne nazore glede na srečo, ampak ne dobiš niti dveh oseb, ki bi o tem enako mislile; da, niti jednega oloveka ne dobiš, ki bi v dveh različnih dobah svojega življenja o tem enako raislil. Tako pravilo tedaj ni splošno in ne obsega niti od daleč vsa kropostna dejanja. Po tem pravilu bi ne bilo nravstveno dobro nobeno dejanje, s katerim skrbi človek za dobro drugih ljudij. Po teh naukih bi bil na pr. oče Damijan, ki je šel med gobove v Molokoj, da jim streže in jih tolaži, in je nazadnje sam obolel in urarl, pravi bedak. Po Spencer-ju se da izraziti princip morale takole: Dejanje je dobro, kolikor pomore do svrhe. Princip bi bil dobro izražen, ako bi se ne stavila svrha v zemeljsko srečo in v popolnjenje človeškega rodu. Dalje bi se smelo vprašati, ali postavlja kot vodilo morale samo srečo človeškega rodu, ali samo zasebno sreoo posameznika, ali pa obe. Ako obe, je to neraogoče, kajti pogostoma pride posameznik v položaj, da mu je žrtvovati lastno zemeljsko srečo, ali pa odpovedati se skrbi za srečo človeškega rodu. Ako se postavi kot vodilo morale zasebna sreča, se pride do nesmisli, kakeršne se nahajajo v naukih Milla Stuarta. Ako pa je vodilo edino le korist in sreča člo.veškega rodu, poniža se človek na podlo orodje in izgubi popolnoma svojo dostojnost. Pa filozofijo pozitivistov uničuje tudi moralna obveznost, kajti moralna obveznost in fizicna sila se izključujeta. Naj dela človek, kar hoce, po naukih pozitivistov mora se udati vedno le zakonom narave, katerim se snov ne more ustavljati. Tedaj ni nikakega razloga, zakaj bi delal dobro in se varoval slabega. Tedaj se nam ni treba čuditi, da pozitivistični filozofi so navajeni gledati vsa največja zlodejstva s popolno ravnodušnostjo. Tedaj je res, da pozitivizem uničuje popolnoma moralni red, ker zanikuje subjekt, pravilo \n obveznost. Omenili smo, kako skušajo pozitivisti zaman raztolmačiti moralno obveznost. Radi tega se tudi ni cuditi, ako je bilo brati v nekem nemškem leposlovnem listu, da po današnji vedi se ne da več zagovarjati deset božjih zapovedij. Vera v Bogu je znak nižje stopinje omike, in prva zapoved, tako pravi ta list, ima se glasiti v bodoče: Služi človekoljubnosti, druga in tretja zapoved se morate odpraviti. Cetrta zapoved ni opravicena, ker se ne rnore nikogar siliti k ljubezni, peta zapoved se mora bolj odločno naglašati, šesta bi se morala glasiti precej drugače; sedma in osraa bi se morale natančneje doloeiti z ozirom na današnje razmere omike. Pravimo, da temu se ni čuditi; saj je naravno, da kdor nima vere, si prikroja moralo, kakor mu boljše kaže, in bilo bi prav čudovito, ako bi ohranil čednost brez vere, katera edina je sposobna, vdihniti nm čednost. (Dalje prih.) „8".