Brez dobre volje ni miru. Božiu v letu 1923 je šesti od ujedinjenja sem. Kolika razlika med božičnimi prazniki leta 1918 in letos. Prvi Božič v iiaši novi državi je bil poln navdušenja, bratstva, ljubezni in hvaležnosti, da je zakrilatil nad nami angel miru. Leta 1918 so veljale tudi za nas Slovcnce mir oznanjajoče besede iz betlehemskih livad: mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje in dobra volja je bila pri nas vsch od najnižjih do najvišjih. A la mir, po ¦katcrem smo tako koprneli za časa svetovne vojnc, katerega smo vendar dosegli leta 1918, kako hitro je izginil in danes ga pogrešamo povsod in to baš radi tega, ker vedno bolj gineva predpogoj miru — dobra volja. Dobra volja je začela pri nas izginjati tcr kopneti od zgoraj navzdol in to ginevanje dobre voljc na najvišjih mcstih nain uničujc bratski mir v naši državi. Poglejmo samo površno v vrste glavnega stanu v naši državi. — kmetskega. Bomo li niorda zapazili uiii in zadovoljc v preprosti kmetski duši? Ne, ampak razdvojcnost in občno nezadovoljnost. A tcmu ni kriv kmet, anipak oni, ki ga vladajo in mu zapovedujejo tako, da so zasadili v kmetsko srce mesto miru, razdvojenosl in nezadovolje. Rmet bi moral biti po petih Ietih obstoja naš« agrarne države najmirnejši, a je ravno nasprolno rcs in to baš radi pomanjkanja dobre voljt* na odgovornih — vladnlh mestih. Naš kmet že več nego pet let prosi vlado potom svojih zastopnikov, naj pokažejo vsaj nekaj dobre volje, a vse prošnje, vsi opomini ter svarila so bilo doslej zaman: In baš radi tega, ker so srca vladnih mož postala žc nekaj let sem popolnoma zakrknjena glede ljudskih želj ter potreb, ker ni na najvišjih mestih prav nobene dobre volje, da se odpomore težnjam naroda, radi tega tudi ni v srcu ubogega kmetskega trpina več miru, ampak jeza, nevolja in srd na one, ki mesto miru-in utrditvc tako lepo zasejane bratske ljubezni, gojijo radi trdovratnega pomanjkanja dobre volje nemir, nevoljo — da, sovraštvo v srcih ljudskih mas, Torej že v podlagi naše agrame države — kmetskem stanu ni več miru in to po krivdi od zgoraj. VeIiko bolj žalostno kot pri lonetu izgleda glede rairu pri drugih stanovih. Uradnik, ki bi naj v prvi vrsti utrjeval mir med Ijudskimi masami, je danes lačen, raztrgan in še I<* v«in« ter vcdne obljube po zboljšanjuuradniskebedega $• držijo toliko po koncu, da že ni obupal. V srcu lačnega, raztrganega in vedno varanega uradnika bomo iorej zastonj iskali miru. Dobre volje je naše uradniStro dokazalo napram vladam več kot dovolj, a te dobr« Tolje niso hotele in je nočejo razumeti, kaj še le, da U jo priznale in zasluženo nagradile. Ker najvišja in •dgororna mesta nimajo že nekaj let sem srca za oncga, Id bi naj utrjeval mir med narodom — za uradnika, je ludi ta po krivdi vladinovcev že davno zašel med neaadoroljneže, ki so brez miru. In kako je z vojakom glede miru, pa ve vsak, ki je U enkrat govoril s kakim fantom, ki je služil v naši »ojski po južnih garnizijah. Civilnim oblastem manjfca glede navzdol dobra volja, a vojaška je pa pri nas «plah ni imcla niti v začetku in koj po ujedinjenju ne. Vse prošnje naših poslancev: fante vojake se naj poSteno preskrbi z najpotrebnejsim, naj se postopa ž njimi na človeka vreden na6in, so zadele doslej le na glufaa ušesa, naši vojaški oblastniki noč«jo z nekako zatleto trdovratnostjo pokazati niti trohice dobre volje aapram težnjam in bednemu položaju priprostega vojaka. Vojak, ki bi naj bil trden podpornik miru, je skrajno nezadovoljen, ker mu najvišja mesta odrekajo, fear mu gre že kot človeku, kaj še le kot takemu, ki mora feiti pripravljen da daruje kri in življenje za domorino. In kaj naj rečemo o delavstvu? Skoro enako kakor gl«de vojaštva nočejo najvišja mesta pokazati tudi napram izstradanemu in takorekoč golemu delavstvu nobene dobre volje. Ako delavec upravičeno toži in grozi s samopomočjo, mu mesto dobre volje razumevanja bednega delavskega položaja zapretijo z militarizaeijo in onim nesrečnim zakonom o zaščiti države. Da T srcu zatiranega delavca ni miru, o tem se ne bo nikdo iudil. Ako samo površno poglcdamo vrste slojev in staaov v naši državi, bomo videli povsod veliko prazni»o, ki bi morala biti izpolnjena z mirom in bratsko Ijubeznijo, a je z nevoijo in sovraštvom napram najwšjim, ki nočejo navzdol pokazati prav nobene dobre Tolje. V srcih jugoslovanskili državljanov ni miru in to ¦e po krivdi kmetskib, uradniških, vojaških in delavAih mas, ampak po zaslepljeni kratkovidnosti vlade sa me, Odpreti oči našim beograjskim vladarjem, da bi Kfičeli kazati dobro voljo, je kakor kažejo vse dosejanje izkušnje naravnost nekaj čisto nemogočega. Sedaj boš pa rekel, ako je temu tako, da pri nas sploh ne bo v masah mini in niti površnega zadovoljstva, potem je pa že danes za obupati. Temu ni tako in sieer nimamo mi v rokah ključ do zloma sejalcev nemim, pač pa naši brati Hrvati. Ko bodo prišli zastopniki hrvatskega naroda do prepričanja, da treba tudi Hrvatom napram Beogradu pokazati nekaj dobre volje in si šli po pravico v narodno skupščino, tedaj bodo tudi Srbi prisiljeni, da bodo začeli kazati dobro voljo razumevanja slovensko Iirvatskih pravic, teženj in zahtev. In ravno ta zavest ,da srbijanske vlade trgajo iz Ijudskih mas rair in zasajajo nezadovolje, krepi v srcu slovenskega naroda prepričanje, da se mora osamosvojiti in poslati gospodar na svoji zeinljl Nas Slovence mora držati po koncu goreča želja, i». se že vendar za drugi Božič omehča trdoglavost zastopnikov hrvatskega naroda, da pokažejo vsaj nekaj aaklonjenosti napram Srbom in potem bo zlomljen režim samovoljnih in slepih sejalcev nemira in za tem bctlo prišli časi, ki ibodo vsaj podobni, če že ne enaki onim, v katerih smo živeli v pnem jugoslovanskem Božiču leta 1918. Dobre volje ni na najvišjih mestili, radi tega ni miru v srcih ljudskih mas. KIjuč do vsaj prisiljene dobre volje beograjskih vladarjev, pa imajo v rokah zastopniki hrvatskega naroda. Dal Bog, da bi že bil Božič 1924 nekak mejnik glede miru v srcih naših državljanov kakor je bil Božič 1918 ognjišče navdušenja za uresničeno ustvaritev nove države. ttz. ¦* ?Ł&*»> >'<**'v**t *~> -¦•-...-U. ... --«-W"«r**S«r'.i«*:».'