čfc>%      xifcy,      *($*&_    x$p.      gj^j>      *>ff*>      ^»ffi.      ^
Slovenski Faust.
Spisal S. Rut ar.
azvoj pravljic, pripovedij in narodnih pesnij je pri vseh arijskih ljudstvih jednak in njih jedro podobno si je pri vseh teh narodih. Kar je splošno človeško, to se povsodi ponavlja, le lokalna prevlaka se izpreminja. Zato lehko trdimo, da so pravljice, pripovedi in pesni skupen umotvor vsega človeštva, v katerem se izgubljajo narodne in plemenske posebnosti človeškega duha (E. Tylor, Anfiinge der Cultur). Zaradi tega imamo toliko anologij v slovanskem, romanskem in germanskem tradicijonalnem slovstvu ; zaradi tega se nahaja toliko mednarodnih ali vzajemnih pesniških snovij. Napačno bi bilo misliti, da so se te narodne snovi razširile od jednega naroda k drugemu; nasprotno, one dokazujejo, da si je bilo prvotno mišljenje vseh Arijcev podobno, in da so torej oni med seboj sorodna ljudstva.
Tako je n. pr. Grimm dokazal, da se pravljica o P oly p h emu ne nahaja samo pri Grkih, nego tudi pri Slovanih, Eomanih in Germanih, da celo pri Fincih, Tatarih, Arabih (Die Poljphemsage, Berlin 1857). •— Tako imajo tudi Srbje in Hrvatje svojega Odisej a v osobi Stojana Jankoviča, „vojvode Moriakov", ki se je 1. 1683. do 1699. za Benečane neprenehoma bojeval s Turki. Iz sinjske okolice in Like podil se je globoko v Turčijo in strašil dednega neprijatelja krščanstvu. Njegov značaj v srbskih narodnih pesnih podoben je popolnem Odisejevemu, zlasti glede hrabrosti, moči in zvitosti. Kakor Heraklej kidal je tudi Jankovič vse leto gnoj Turčinu iz hlevov. (Vidakovic, Die freiwillige Theilnahme der Serben und Kroaten an den vier letzten osterreichisch-turkischen Kriegen, Wien  1851.)
Ali da preidem na Slovence, moram omeniti, da imamo tudi mi pripovedij in pravljic popolnem sličnili jednakemn blagu drugih narodov. V legendi o sv. Andreji (Slov. Glasnik IV. 73) se pripoveda, da se je moral ta za storjen greh sežgati na grmadi, da je pa njegovo osrčje celo ostalo. Slučajno pokusi od tega mlada deklica in v hipu zanese novega Andreja.   Tako se bode po Zoroastrovem nauku čista
536
S. Kutar: Slovenski Faust.
devica, hči pobožnih puščavnikov, kopala v svetem jezeru „Kancu" in od semena Zoroastrovega, ležečega v jezeru, spočela iranske od-rešenike Ošederbama, Ošedermaha in Sosioša.
V Novicah (1862, list 22) nahaja se legenda o sv. Matiji, ki je mnogo podobna grški pripovedi o Ojdipu. Sv. Matiji so bile rojenice narekle, da bode očeta in mater ubil. Da bi se to ne zgodilo, gre daleč na tuje, kjer zelo obogati in se z neko grofico oženi. Ko gre jedenkrat na lov, prideta ga roditelja obiskat in ker sta bila utrujena, spravi jih grofica v svojo zakonsko posteljo. Na lovu -zve Matija, „da pri njegovi ženi drugi leže." Vrne se razkačen domov in ko najde v zakonski postelji dva ležati, odseka jima glave, ne da bi se bil poprej prepričal, kdo sta.
Tudi snov Faust a je Slovencem znana. Na Tolminskem (zlasti v Drežnici) se pripoveduje, da je nekdaj študent iz Trente pod Triglavom v Vidmu v šolo hodil. Kakor navadno delajo kmetski starši, tako so tudi Trentarji nosili svojemu sinu kruh in živež od doma v Videm. Ali po zimi padlo je v Trenti toliko snega, da so bile vse hiše zakidane in da ni mogel nihče od doma. Trentarski študent je v Vidmu neizrečeno stradal in v največji sili zapisal se je hudiču, da mu je ta denarja prinesel. Ker pa je bilo to za dušo zelo nevarno, obrne se trentarski študent do sv. Sem bilje (Sibilla) in jo vpraša za svet, kaj mu je storiti. Ta ga je naučila, kako naj se hudiča odkriža, m podeli mu celo dar prerokovanja. Študent stori po nasvetu m hudič mu ni mogel nič več škodovati. Vender zaradi svojega greha ni smel duhoven postati in maše brati.
Od Sembilje dobljeni dar je trentarski študent tudi rabil m prerokoval, da pridejo jedenkrat od solnčnega zahoda divji vojaki s kozlovo brado in da bodo vso soško dolino tako oplenili in opustošili, da ne bode moči najti kravjega repa od Predela do Gorice. Vse može odpeljejo ti   vojaki s seboj,  tako   da jih  na   Tolminskem   samo   toliko
v
ostane, da se lehko vsi skupaj v senci jednega oreha zbero. Žene bodo tako želele mož, da bodo od gore do gore letale, ker se jim bode zdelo, da tam moška suknja leži. Ali kadar pridejo na omenjeno mesto, ne najdejo druzega nego  „trhlen štor."
To prerokovanje nanašalo se je baje na Francoze, ki so v letih 1797, 1805 in 1809 — 1813 tudi na Tolminskem gospodarili.

HSi!^^
H

it
J 2
Gž^r^^rY«iM^r?iM<&r^^
Slovenski glasnik.
Latinsko-slovensM slovnih za tretji in četrti gimnazijski razred ; izdelan* po latinsko-nemškem J. A. Rožeka. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmavr et Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882. 8, 446 str. Cena 2 for. 70 kr.
To je naslov bas izišlemu slovniku, ki bode služil naši mladini pri tolmačenji onih latinskih spisov, ki se navadno prebirajo v tretjem in četrtem gimnazijskem razredu Ti so namreč: 1) vsi životopisi Cornelija Nepota; 2) C. Julija Caesarja Comentarii de bello Gallico; 3) Em. Hoffmanna Hi štor i a antiqua, in 4) J. A. Rožka Chr esthomathij a iz latinskih pesnikov. Spisali so ga po J. A. Rožka latinsko-nemškem slovniku ljubljanske gimnazije profesorji: Val. Kermavner (črke A, B. E), Maks Pleteršnik (C, D, M), Matej- Vodušek (F—L), Fran Wiesthaler (N-Q) in Miroslav Zakelj (R—Z.)
To delo se ne more imenovati prevod v strogem pomenu besede. Kajti slovniki se ne dado prevajati, kakor druge knjige. Pomen besedi se da cesto le tedaj določiti, če imaš celi latinski stavek pred seboj. Treba je tedaj cesto ozirati se na klasike same. Tudi je treba cesto posvetovati se z velikimi in speci-jalnimi slovniki. Uporabljali so v ta namen naši vrli profesorji razven večjih slovnikov specijalni Crusijev slovar k Caesarju, specijalni Eicliertov k Corneliju Nepotu in Justinu; primerjali so tudi latinsko-hrvatski rječnik (v Zagrebu, 1881.) Razven tega je slovenski slovnik nekoliko obširnejši nego nemški, ker se je vzpre-jelo besedje nove, mnogo izpremenjene izdave Em. Hoffmanna Historia antiqua, ki je stoprav za poslednjim natisom lat.-nemškega Rožkovega slovnika na svetlo prišla. — Slovenski narod je zelo hvaležen gospodom pisateljem, da so v tako kratkem času priredili prepotrebno šolsko knjigo, kajti le tako je bilo možno, da se je že v tekočem šolskem letu uvedel slovenski poučni jezik v tretji razred naših gimnazij. Naši mladini čestitamo k boljši bodočnosti in jej želimo najboljšega vspeha. Knjigo pa najtopleje priporočamo vsemu slovenskemu razum-ništvu. Papir je dober, tisek zelo lep in razločen; knjiga dela vso čast gosp. tiskarju.                                                                                                           A. K.
Vadbe v sldadnji latinski. Prvi del za tretji gimnazijski razred. Sestavil prof. V. Kermavner. Tiskala in založila Ign. v. Kleinmavr et Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8. 133 strani. Cena 70 kr.
Tako slove najnovejša šolska knjiga, katero je spisal naš marljivi in temeljiti pisatelj g. prof. Val. Kermavner. Namenjena je učencem tretjega gimnazijskega razreda, da si utrde znanje v latinskem sklonovji. Ta knjiga je po neki novi, doslej v jednakih knjigah nenavadni metodi uravnana. Za vsako važnejše pravilo sklonovja zbrani so vzgledi v dveh skupinah: v prvi, kolikor možno,