OSREDNJA KNJIŽNICA 6IWS mm* Celjski zbornik 1985 Na ovitku: MIR Detajl s celjskega spomenika narodnoosvobodilne borbe. Avtor akad. kipar Jakob Savinšek, 1922—1961. (Foto Viktor Berk) CELJSKI ZBORNIK 1985 TINE OREL 1913—1985 V začetku letošnjega rožnika je udarilo med nas nepričakovano, grenko sporočilo : profesor Tine Orel je umrl. Na Lo-šinju, na obali sinjega Jadrana, je prenehalo biti njegovo srce... Z njegovo smrtjo smo izgubili kulturnega delavca v najpopolnejšem pomenu besede: slavista, publicista, urednika, prosvetnega in družbenega delavca, zlasti v planinstvu, mi v Celju pa še zelo cenjenega gimnazijskega profesorja in ravnatelja (1938 do 1941, 1945 do 1963), tvornega spremljevalca rasti povojnega gledališkega življenja, izrednega predsednika planinskega društva in sploh dejavnega svetovalca v kulturno prosvetni politiki Celja. V svojem dve desetletji dolgem delovnem izžarevanju v Celju je bil v letih 1957—1962 prvi glavni urednik Celjskega zbornika. Prav profesorju Orlu gre zasluga, da je Zbornik po petih letih znova oživel; izposloval mu je materialno osnovo, zastavil vsebinsko zasnovo, ki velja še danes in, nenehno pridobivajoč novih sodelavcev, zasidral tehtnost in kontinuiteto njegovega izhajanja kot izročila »sočasnih in nekdanjih prizadevanj, tehtnih tudi z republiških in državnih vidikov, v vseh vejah družbenega življenja po vsem raznolikem okrajnem teritoriju od Zgornje Savinjske doline do Obsotelja in Kozjanskega« (CeZb 1959, str. 338 in si.). Kot urednik je profesor Orel poskrbel tudi za posebne izdaje Celjskega zbornika (Zmavc 1958, Raišp 1958, Lešničar 1959, 1960). Njegovo zavzemanje za posebne izdaje smo sprejeli kot pravilo, da nam je tudi tako (Orožen 1971, 1973, 1980; Sore 1969; Klaičeva 1982) »množiti lokalno kulturno in znanstveno tvornost in s tem prispevati k razvoju slovenske kulture in znanosti« (Vlado Novak). Orlovo vabilo »vsem kulturnim in znanstvenim delavcem celjskega okraja, naj v Celjskem zborniku objavljajo dosežke svojega raziskovalnega dela o lokalnih problemih, o vsem tistem, kar terja znanstveno in poljudno znanstveno osvetlitev« (CeZb 1960, str. 349) ostane trajna premisa Zbornikovih urednikov po Orlovem odhodu v Ljubljano. Kar je Tine Orel zapisal o enem naših velikih mož »Bil je zvest večnemu prizadevanju človeštva, da slehernemu dejanju vdihuje tudi duha in mu s tem zagotavlja trajno vrednost« velja tudi zanj — utemeljitelja in zavzetega družbenika Celjskega zbornika. V tej luči bomo profesorja Tineta Orla ohranili v častnem in hvaležnem spominu tudi v kulturni skupnosti naše občine. . . CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 352 (497.12-119) »1945/1954« MILKO MIKOLA RAZVOJ OBLASTI NA OBMOČJU CELJA V OBDOBJU 1945—1954 Upravni razvoj Celja 1945—1954 Za upravni razvoj Celja v obdobju 1945—1954 je bilo v osnovi značilno, da je bilo Celje z bližnjo okolico v tem obdobju upravno izločeno iz okraja in je bilo šele marca 1954 vključeno v okraj Celje. V obdobju 1945—1949 je Celje imelo položaj okraja — okraj Celje-mesto, v obdobju 1949—1954 pa je imelo položaj mesta — mesto Celje. Na območju LR Slovenije sta poleg Celja imela položaj mesta samo še Ljubljana in Maribor. Okraj Celje-mesto (1945—1949) je bil kot upravna enota dejansko ustanovljen že jeseni leta 1944, ko je bil formiran okrajni odbor OF Celje-mesto. Upravno je okraj Celje-mesto v letih 1945—1947 spadal k okrožju Celje, ki pa je bilo tako kot vsa okrožja na območju LR Slovenije 23. februarja 1547 ukinjeno z zakonom o spremembah zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije1. Teritorialni obseg okraja Celje-mesto je bil prvič natančno določen z zakonom o upravni razdelitvi federalne Slovenije2, ki je bil sprejet 6. septembra 1945. Območje okraja Celje-mesto je po tem zakonu obsegalo naslednje katastrske občine in njim pripadajoča naselja: katastrske občine: naselja: Celje-mesto: Košnica : Lisce : Medlog: Ostrožno : Spodnja Hudinja: Teharje (del): Zagrad: Celje-mesto, Košnica, Polule, Breg, Lisce, Miklavški hrib, Babno, Lava, Lopata, Ložnica, Medlog, Dobrova, Lokrovec, Ostrožno, Gaberje, Spodnja Hudinja, Zgornja Hudinja, Cret, Pečovnik, Zagrad, Zavodna. Avtor: Milko Mikola, prof. zgod. in sociolog., Zgodovinski arhiv Celje Območje okraja Celje-mesto se je že leta 1946 nekoliko povečalo, ker sta mu bili z zakonom o upravni ureditvi LR Slovenije z dne 10. 9. 1946 priključeni naselji Zvodno (del) in Teharje (del) iz katastrske občine Teharje. Obe navedeni naselji sta prej spadali h kraju Teharje, ki je upravno spadal k okraju Celje-okolica. Upravno se je območje okraja Celje-mesto v letih 1945—1946 delilo na četrti ali kvarte in na kraje kot nižje upravne enote. Maja 1945 je bilo na območju okraja Celje-mesto skupaj naslednjih 23 četrti in krajev4: I. četrt, II. četrt, III. četrt, IV. četrt, Babno, Cret, Dolgo polje, Gaberje, Košnica, Lava, Lisce, Lokrovec, Lopata—Ostrožno, Ložnica, Medlog, Polule—Breg, Spodnja Hudinja, Sv. Jožef, Zagrad—Pečovnik, Zavodna, Zgornja Hudinja, Nova vas, Dobrova. Po razcepitvi kraja Lopata—Ostrožno na dva samostojna kraja se je število krajev v okraju povečalo na 24. Do avgusta 1945 se je število krajev zmanjšalo na 20, ker je prišlo do združitve posameznih krajev, in sicer: kraji Babno, Medlog in Ložnica so se združili v en kraj: Babno—Medlog—Ložnica; kraja Breg—Polule in Košnica sta se združila v en kraj: Breg—Polule—Košnica; kraja Zagrad in Pečovnik sta se združila v en kraj: Zagrad—Pečovnik; kraja Dobrova in Lokrovec pa sta se združila v en kraj: Dobrova—Lokrovec. Posamezne četrti in kraji so teritorialno obsegali naslednje ulice oziroma naselja: I. četrt: Kidričeva ulica, Titov trg, Kolenčeva ulica, Vrvarska ulica, Raz-lagova ulica, Kocenova ulica, Savinjska ulica (vzhodni del), Gubčeva ulica, Kovaška ulica, Nabrežje svobode, Slomškov trg (severni in vzhodni del), Stane-tova ulica (vzhodni del do Tomšičevega trga in do Cankarjeve ulice); II. četrt: Aškerčeva ulica, Stanetova ulica do Cankarjeve, Cankarjeva ulica (severni del), Stanetova ulica do Kocbekove ulice, severni del Miklošičeve ulice, Levstikova c. (južni del), Mariborska c. od Rudarske šole do savinjske železnice; III. četrt: Frankopanska ulica, Zrinjskega ulica, Jenkova ulica, Oblakova ulica, Kržišnikova ulica, Gregorčičeva ulica, Slandrov trg, Kocbekova ulica (zahodni del), Ključavničarska ulica (zahodni del), Levstikova ulica (severni del), Kersnikova ulica od Oblakove do savinjske železnice, Gledališka ulica, Trg mučenikov, Jetniška ulica, Ulica Ive Vranjekove, Prešernova ulica (severni del), Ljubljanska cesta (severni del), Drapšinova ulica do savinjske železnice; IV. četrt: Zidanškova ulica, Ozka ulica, Zagata, Sodnijska ulica, Na okopih, Trg svobode, Jurčičeva ulica, Trubarjeva ulica, Vegova ulica, Prešernova ulica (južni del), Tomšičev trg (zahodni del), Slomškov trg (jugozahodni del), Ljubljanska c. (južni del); Gaberje: Tovarniška ulica, Cinkarniška pot, Delavska ulica, Leskovškova ulica, Kovinarska ulica, Krožna pot, Mariborska c. od savinjske železnice do Zidanška, Cesta v Bukovžlak (južni del), Pokopališka c. (od okoliškega pokopališča do Mariborske c.); Čret: naselje Cret; Dolgo polje: Stritarjeva ulica, Tkalska ulica, Krajnčeva ulica, Kersnikova ulica, Ipavčeva ulica od savinjske železnice do Dečkove ceste, Drapšinova ulica od savinjske železnice do Dečkove ceste, Veselova ulica, Dečkova cesta od Ipav-čeve ulice do kasarne; Medlog—Babno—Ložnica: naselja Medlog, Babno in Ložnica; Dobrova—Lokrovec: naselji Dobrova in Lokrovec; Lava: naselje Lava; Lopata: naselje Lopata; Nova vas: naselje Nova vas; Polule—Breg—Košnica: naselja Polule, Breg in Košnica; Spodnja Hudinja: naselje Spodnja Hudinja; Zgornja Hudinja: naselje Zgornja Hudinja; Sv. Jožef: Pod Kalvarijo, Skalna klet, Cesta na grad, Plečnikova ulica, Pohorska c., Peganova c., Večna pot; Zagrad—Pečovnik: naselji Zagrad in Pečovnik; Zavodna: Teharska c. od št. 1 do št. 41 — leva stran in od Tovarne perila do št. 26 — desna stran, Zavodna; Lisce: naselja Spodnje Lisce, Zgornje Lisce, Miklavžev hrib. Četrti in kraji so kot upravne enote obstajali do avgusta 1946, ko so bili ukinjeni. Leta 1946 so se namreč začele kazati tendence, da bi se število četrti in krajev v okraju zmanjšalo. O tem vprašanju je prvič razpravljala ljudska skupščina okraja Celje-mesto že na svojem 2. zasedanju 13. januarja 1946 in sprejela sklep, da se število krajev zmanjša na 75. Novi zakon o upravni razdelitvi LR Slovenije, ki je bil sprejet 2. aprila 1946, je ta predlog upošteval in je na območju okraja Celje-mesto predvidel naslednjih 7 krajev6: Celje-mesto, Gaber je, Lisce, Medlog, Ostrožno, Zagrad in Zavodna. Ta upravna ureditev pa se ni izvedla, ker je bil 21. junija 1946 sprejet zakon o odložitvi zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije z dne 2. aprila 1946 za nedoločen čas7. Skupščina okraja Celje-mesto je o tem vprašanju ponovno razpravljala na svojem 3. zasedanju 23. avgusta 1946 in sklenila, da se četrti in kraji kot upravne enote na območju okraja Celje-mesto odpravijo8. Ta sklep je utemeljila z dejstvom, da bo to zmanjšalo stroške upravnega aparata, hkrati pa omogočilo hitrejši gospodarski napredek celotnega okraja. Določene spremembe na upravnem področju je mesto Celje z bližnjo okolico doživelo leta 1949. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi LR Slovenije9 z dne 25. oktobra 1949 med okraji na območju LR Slovenije ni več navajal okraja Celje-mesto, ampak je Celje z bližnjimi naselji upravno dobilo položaj upravne enote, imenovane mesto Celje. Mesto Celje je bilo izločeno iz okraja Celje-okolica in je dejansko imelo enak položaj kot prejšnji okraj Celje-mesto. Enak upravni položaj je dajal Celju tudi zakon o razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine10, ki je bil sprejet 12. aprila 1952. Upravno je mesto Celje kot upravna enota spadalo v letih 1949—1951 k Ljubljanski oblasti. 11. maja 1949 je bil namreč sprejet republiški zakon o ustanovitvi oblasti v LR Sloveniji11, ki je na območju LR Slovenije predvidel ustanovitev treh oblasti: Goriške, Ljubljanske in Mariborske oblasti. Oblasti kot upravne enote naj bi povezovale posamezne okraje in mesta tako kot so to funkcijo v obdobju 1945—1947 opravljala okrožja. Mesto Celje je bilo podrejeno Ljubljanski oblasti do 13. januarja 1951, ko so bile z zakonom o odpravi oblasti12 te upravne enote ukinjene. Ob ustanovitvi leta 1949 je mesto Celje kot upravna enota imelo enak teritorialni obseg kot ga je imel okraj Celje-mesto. Novembra 1949 pa je bilo mestu Celje z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o upravni raz- delitvi LR Slovenije13 priključeno naselje Tremarje, ki je do takrat spadalo h kraju Debro (okraj Celje-okolica) ; priključen pa mu je bil tudi del katastrske občine Leveč, ki je do takrat spadal h kraju Petrovče. Z zakonom o upravni razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine14, z dne 12. aprila 1952 je bil mestu Celju priključen še del naselja Trnovlje, ki je dotlej spadal h kraju Trnovlje. Zadnjo in hkrati največjo teritorialno spremembo pa je mesto Celje doživelo septembra 1952, ko so mu bile z zakonom o spremembi zakona o razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine15 priključene občine Skofja vas, Šmartno v Rožni dolini in Štore. Tako je mesto Celje kot upravna enota teritorialno obsegalo: 1. ožje mestno območje mesta Celje s katastrskimi občinami in naselji : katastrske občine: Celje: Košnica: Lisce: Medlog: Ostrožno : Spodnja Hudinja: Teharje (del): Tremerje (del): Trnovlje (del) : Zagrad : naselja: Celje (del), Košnica, Polule, Celje (del), Miklavžev hrib, Lisce, Babno, Lava, Lopata, Ložnica, Medlog, Dobrova, Lokrovec, Ostrožno, Celje (del), Nova vas, Spodnja Hudinja, Zgornja Hudinja, Cret, Tremerje, Trnovlje pri Celju (del), Pečovnik, Zagrad, Zavodna; 2. občina Skofja vas s katastrskimi občinami in naselji: katastrske občine: naselja: Arclin: Arclin, Lahovna, Lešje, Prekorje, Runtole, Vojnik okolica (del), Skofja vas: Sv. Marjeta, Skofja vas, Zadobrova, Smiklavž: Bovše, Glinsko, Gradišče, Lipovec, Pristava, Razgor, Smi- klavž, Trnovlje (del): Leskovec, Ljubečna, Trnovlje pri Celju (del), Začret, Žepina; 3. občina Šmartno v Rožni dolini s katastrskimi občinami in naselji: katastrske občine: naselja: Brezova: Rožni vrh: Rupe: Sv. Jungert: Šmartno: Železno (del): Brezova, Konjsko, Loče, Jezerce pri Smartnem, Otemna, Rožni vrh, Pepelno, Rupe, Zavrh pri Galiciji (del), Gorica pri Smartnem, Sv. Jungert, Slatina, Šmartno v Rožni dolini, Galicija (del), Zavrh pri Galiciji (del); 4. občina Store s katastrskimi občinami in naselji: katastrske občine : naselja : Bukovžlak: Bukovžlak, Slance, Vrhe, Goričica (del) : Ogorevc, Kresnike: Pečovje, Store, Prožin : Prožinska vas, Sv. Lovrenc: Kompole, Laška vas, St. Janž nad Storami, Svetina (del): Glažuta, Javornik, Kanjuce, Svetina, Svetli dol, Teharje (del): Osenca, Teharje, Zvodno. Takšen teritorialni obseg je mesto Celje imelo do marca 1954, ko je bilo kot upravna enota ukinjeno. Ukinitev upravne enote mesto Celje je bila izvedena na osnovi zakona o spremembi zakona o razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine, ki je bil sprejet 26. marca 195416. S tem zakonom Celje ni bilo več izločeno iz okraja Celje-okolica, ampak je bilo vanj vključeno kot mestna občina, zaradi česar se je okraj Celje-okolica preimenoval v okraj Celje. Poleg mestne občine Celje so bile okraju Celje od marca 1954 upravno priključene tudi občine Škofja vas, Šmartno v Rožni dolini in Štore. Organizacija in razvoj oblasti 1945—1954 Vzpostavitev ljudske oblasti v okraju Celje-mesto maja 1945 Pogoji za vzpostavitev ljudske oblasti na območju okraja Celje-mesto so bili tako kot v večjem delu Štajerske dani šele s kapitulacijo Nemčije. Glede prevzema oblasti na Štajerskem je prvotno obstajal načrt, da oblast prevzame vojska in ne odbori Osvobodilne fronte (OF). Tako je 3. maja 1945 izdal oblastni komite KPS za Štajersko posebno okrožnico v zvezi s prevzemom oblasti, v kateri med drugim ugotavlja sledeče:17 »Dejstvo, da bodo po osvoboditvi prevzele oblast na Štajerskem vojaške oblasti, nam nalaga, da v gotovem pogledu preusmerimo svojo agitacijo glede prevzema oblas'ti in da obenem težišče vsega dela vržemo na priprave za nemoten prevzem oblasti v zvezi z vojaškimi edi-nicami«... Toda po odhodu glavnine enot NOV na Koroško ta načrt ni bil več izvedljiv, zato je oblastni komite KPS za Štajersko poslal 7. maja 1945 okrožnim komitejem KPS novo okrožnico, s katero jih je obveščal, da bodo po osvoboditvi oblast prevzeli organi OF.18 To je pomenilo, da bi na območju okraja Celje-mesto po osvoboditvi oblast prevzel okrajni odbor OF Celje-mesto. Ta je bil ponovno ustanovljen marca 1945 in je do osvoboditve Celja 9. maja 1945 deloval na terenu. Zanesljive podatke o sestavi in organizaciji okrajnega odbora OF Celje-mesto dobimo iz zapisnika seje odbora dne 15. aprila 1945, ki je eden redkih ohranjenih dokumentov, nastalih pri delovanju tega organa. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da so okrajni odbor OF Celje-mesto sestavljali:18 — Nande (Klančišar Martin) — sekretar, — Staša (Zagar-Milovanovič Ivanka) — organizacijska sekretarka, — Vlasta (Gorenšek-Cvar Danica) — sekretarka ZSM, — Anka — referentka za finance, — Milena (Brglez-Dobrina Milena) — sekretarka SPZZ, — Vera (Krušič Vera) — referent za socialno skrbstvo, — Aljoša (Komerički Drago) — načelnik odseka za prehrano, — Boris (Anton Senica) — načelnik odseka za ugotavljanje zločinov, — Mišo (Bobovnik Mišo) — načelnik narodne zaščite (NZ), — Vodnik — načelnik odseka za upravo narodne imovine, — Hary (ing. Štrukelj Janko) — TOI, — Prešeren — referent za obnovo, — Jovanov — za delavsko enotnost (DE). ■Hj. terenu,15.4.45. Cejf okrajnega odbora O ? zr <7<-l je-nesto Di.evni red:l/politični položaj 2/poročilo laj-ov odbora in prerl»d del-< 3/0i>jt gibanja. Prikazni je politično eituacijo v Olju aamers. «•i j« naslednj*: C.estapovski in t»jr.c vohunski aparat je že vednc trden torsi»- je ,»■• tudi pri r.jih zelo padla odkar je HA prekoračila slov /zemi..o/3ie,.o. Zadnjih 14 dri tudi vež tate strorega l*»iU.»ir»n1 ■ katir popre.ie.Tudi ostro le ne cr4ž«ri»o teko pogosto kot ao tudi * popre,!".Pojavili fo sr sluča i, d iščejo r3zni geetaiovc' , p"-'ej. penosovci in bivši kulturbuniovci veze z r«p.S .Fripr«vi »«ri »c ie~ l 'ti z na:ii oao-o, d'- bi ce jim zssi<»umle njih svinjske «l°ve. ,ru-"f r» pravijo:"Ch, ceni taco ne Vd" nič atorili, ker t0|i*o in to'iro ?oi!>g»i"Oni tedaj ker pražil" naše ljudi, se ji» do-orixajo, hodijo It njim n» obiske in radi ;frbstir«jo o polit:1 č-im življenju, de bi a* tako prikazali kot najbolj. i-ri-etel ji .I,;u-i>e £\'.T nlr»jo zeup^-nja r nje, a si upajo naraUaj i»,rečl, kar pi l» p) 1 nel.-.vitt i niso up* li. I. s > -.p v našo or•■••■nir.rri■ c i» ljudi v «esVJ, k- i.-t J rn bili if od nekdaj r-ši simpatizerji. terijalno izkoriščamo danes tudi švsbovce.Imerao 5» -r»ce"» ♦«•»j p/ apti.aiatov in sektašev. »osti p. f-> najdeco takih, lei Se -jravijo, da prezgodaj in ja äe n*v*r-«y tM .»»••'«'.i ne pa pnrtlss-»»!, ki ar skrivajo «"tosti in uži-«jo «jiM**y;)oBirote civl.tnir. ljudi. Ii ljudje v?r»»a.:«.lo kakšne funkcije bodo imeli po vojni ir. ne hvalijo, katereaa bo' Mo»o»rnii« O ttb rtvare.'t jih naoreč pravilno poučimo in por.lsdl!»» njihove vrrsC* foaoodov'ilne želje. / Organizacijsko poročilo. ZSK la»»o lo o ,, ščali ralwdine na aeatani-- , a . v ira«« Uso nismo oogii priti. V treu .aesecih je cel i sle« tri dina raz ree tal» nad 2o.ooo parol in l«ta»tov.'.'»èil~ je razne »tthotsže ,i!»-der je Zi-;ioslev< in pri železni?!. , odborov jbd 1.4* člfric, Glavno delo teh je dn- nes z »«ivizirSll vee elove.rr'« Sene. Hrei t«K eno jih t»di vj-lju-t " odbore.v pripmvi z» sprejea naže vojake in Ha" Sta« « »» vr.e o. One sbirro tudi rr.e* vrat r,-tri-*l. Dg^RinkAZOM je ar^aniairw n>d 9oii. Tudi catalo oreii izvozoia in ropom ter odoriti vse iepoje. Poročilo refernta. UKoiavl/enje zločinov. To delo je i«vrseno~"da:ie«> n*'. : -. -• . - :...- .'• u; is:''»" 1-r rv , it< t»ri to zittitili t»r Slovene»-» eli »von v koncentracijska taboriiòe. Dei? 8» tudi n> popisu oricirjcv in SS vo.Xcov. Odorile se je ar «J. f»et*povcev, k-ter« p> ** vedno xcxa •»"ri^r-.PoaJavijajo -e v ■aestu resini tipi, iti proda j »j ■> »-e locarci istično X ite re turo. V i se »tropo Zasleduje. i K2 Yst i/' uMca-vau- pod.etja in« svojera »«-upnika ir. te. zopet ovoje pomnčnite.Oni si io»jo nelofo nabaviti orsìje po možno»•i serri. Fràpraviti si aors.io tudi tracov e,rai. bankah, bolnici itd, 4/ 'i'-ji 80 prisostvovali tov. l,enk>, cl-jiicn OOOFCtlje in tov. Hornel, Tet j «r.a dlsnr. 0Z8E. Ke„e -rdi DOxezni ni udeležil tov. ,'0-var.ov. 'rov. Ker-/ pa ni bil obveščen, k-:r se re ni nog lo nijti. Clent O.Crajnega odbore CeIje-o-esto so: •kifcnòisar- aexritar, mt\ ilegalec * Staša-organizacijski sekr. int. ìlerelke Vieste- seicretaixp akiìitax ZSX, del.' ileaal'-a A»«it-fia>nae, del. le^-alia i-ileue- se>cr. StòZ.létó. ileg.-.lk» Vera- sccislno skrbstvo, tUi. ilet-alk Ujoaa-n»-č. prehranjevalne^ otìseia, «2M..le«. (i oris- ".zi- upotavlj-inje zločinov int. I»". „.iso- at'òtlaik HZ, int. lieg. VcdnU-nač. odseka ■>■• upravo npr. inovine ,obrtnik,leg. ,;arv- VOZ, 1/rt. leg. Preš^rn, z - obnovo, int. lei», ■iDK d»l«vec, le«-. Tovariš Miào se m-haj a ne okraju ìalec, a še ni dospel do «as. Postavljen je odftor f)K " SPŽZ - 2.LZ UPZ?. eekr. ...ilei», čl. E»ne, Vera, Aru«, Karta 7Č>„: ' Blast*, Caš.s, Jon*«» 0-1 re/ 2:1 prei.r-Ro: AljosTi-n'-celnifc Ivo-?»- vojsko prebrano v ?,i t<>- za civilno prer.rano ' o'.j-.no- statistiko Uečiii'n-nabeva Od;«< z- ugotavljanje zločinov: rioris, nace.nu, »rije doc o ISčnovaai na priliodnn seji r ferava. n. rodiif insevine: P»"- načelni«, gnksida, Grubtč, islarko, člaai. Oni j o n.iiog napraviti tekoj seznan imovine, katero so si av»bi prisvojili. Obnove Breäern-iistceinik, Slani «e i»tni.-jo na prihodnji seji. •••"r" »»•-«otupin ata. uicr. oaoor va-,potreba» z-vse «(rf5;«vBtvo,int. V nedeljo ae aeetane mes+n§ odbor v celoti, de prejm? derektive «• bo doäe delo. o Pripravljalni odoor -a rirejea DA je bil postavljen nn predlo? Okr. odb. OF Celje-raerto Štaš.^-odRovorna z» oelotao pripravo Anka- " za Izdelavo zi-.atev n ba^ — organitpoija ml fidine .Julij - pozdrav RA. z govorom 'Iré*a-orpBniziran pohod žona odfcor bo organizirul tudi godbo, mitln, petje, dekoracijo in potrebno. Sort .fašizmu _ svobodo nr.rslu! zanleniker! Okr. odb. Ol' üel.le-mesto: Na omenjeni seji okrajnega odbora OF Celje-mesto 15. 4. 1945 je bil za območje ožjega mesta Celje formiran mestni odbor OF, ki so ga sestavljali: Ježov — sekretar, Jožica — za SP2Z, Selišek — za finance, Viktor — za socialno skrbstvo, Kotnik — za zločine okupatorja, Poldi — za NZ, Milena (Brglez-Dobrina Milena) — za narodno imovino, Vehovar — TOI, Javornik — za obnovo, Sešek — za DE (delavska enotnost), Knap Majda — za prosveto, dr. Podpečan — za zdravstvo. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da so pomladi 1945 v Celju obstajale in tudi aktivno delovale posamezne organizacije, in sicer:20 1. Zveza slovenske mladine (ZSM), ki je bila organizirana v desetih odborih in je bilo v njej zajete nad 50 % mladine. O dejavnosti mladine v Celju se v zapisniku med drugim navaja: «-...Zadnjih 14 dni smo organizirali več mladine kot preje v 2 mesecih. Mladina je zelo zavedna in požrtvovalna... V treh mesecih je celjska mladina razmetala nad 20.000 parol in letakov. Vršila je razne sabotaže, koder je zaposlena in pri železnici.« Kot voditeljice ZSM se z ilegalnimi imeni navajajo: Vlasta (Gorenšek-Cvar Danica) — sekretarka ZSM, Saša (Klemen-Cimerman Marija) in Tončka. 2. Slovenska protifašistična ženska zveza (SPŽZ), ki je bila organizirana v štiriintridesetih odborih in je imela 144 članic. Vodstvo SPŽZ v Celju je bilo v rokah Marte (Šparhakel-Cremožnik Marta), Vere (Krušič Vera), Mame (Orač) in Anke. 3. Delavska enotnost (DE) je bila organizirana po podjetjih, zlasti aktivna pa je bila v Cinkarni, kjer je zajela nad 90 % delavcev. 4. Odbor Rdečega križa (RK). 5. Narodna zaščita (NZ), ki je bila organizirana tako, da je imela svoje zaupnike v vsaki ulici oziroma v vsaki vasi in po podjetjih, poverjeniki pa so imeli svoje pomočnike. Ker je bila osnovna naloga NZ ob preobratu sodelovati pri razoroževanju sovražnika, vzdrževati javni red ter zavarovati razne objekte, so si morali njeni člani sami nabaviti orožje in pripraviti trakove z oznako NZ. Okrajno načelstvo NZ za okraj Celje — okolica je bilo ustanovljeno 5. aprila 1945, za okrajnega načelnika pa je bil določen borec z ilegalnim imenom Mišo (Bobovnik Kristjan).21 < ckTfiiti odbor o? * trono.,-. IS.*.*5' . _ . -. j /Jf _ Po»r<.ji.i«ice~H oìooxn & z>- 5t«|ersko. ' yi.l-'U- J?r*im rivedila» T00; ?" ""-»jèr.eka; da se pr«a« slanini!» položaja , priteg-se iln.iä nsSel'stva i:z v or-ani"nei,:ciò -'eio Ci> vh Otrojc« n«celstvo ì'Z '.t ji bilo r:> n-ie« c!;ra;v. postevi tt)" 5.-),45. in to it s«aiaih lejvstlcev, irt sicer ->l?,f<> n» politiSna-polju, Sjih 1Ü je a Si-o äoloälio ärot «jf^nri» asa KZ, Ser so pripravljeni .oh Ifcoau oitujiRtörj» pjvsod ns. vsth 7in f.s tfoi'oJenih meatisL.Spfoi-: j «Ino 2 «grodsc 3? a» nnäea' ettr«Ju niti slen či»r*!Pfža akra?- ; ae^a r„»ò«lnì)r®. KZ je. bil ns: seji 5.4.45. Icloisn tov. :iile, borec ■: briete,- .ti je bil ti- ♦■3 že ni popolaco» okreval ter se še tv* i Jo dr.nes ni javil ria k «sa okraju, Smrt iftšizau- s-oboào: narodu* CUr, :o4b. O? CelJe^rs^'jto: Ker je vladalo prepričanje, da bosta Celje osvobodili NOV in Rdeča armada, je bil pri okrajnem odboru OF Celje-mesto sredi aprila 1945 ustanovljen poseben pripravljalni odbor za sprejem NOV in RA. V okviru tega odbora so posameznim članicam določili zadolžitve, in sicer: Staša je bila odgovorna za celotno pripravo, Anka za izdelavo zastav, Saša za organizacijo mladine, Urška za organiziran pohod žena in Julija za pozdravni govor. Odbor naj bi organiziral tudi miting z godbo in petjem.22 V pričakovanju skorajšnje kapitulacije Nemčije se je okrajni odbor OF Celje-mesto pomaknil v bližino Celja. Svoj bunker je imel v kraju Slatina. Ko je Nemčija 8. maja 1945 kapitulirala, je bilo potrebno izvesti prevzem obla- sti in doseči vdajo ter razorožitev nemških in kvizlinških enot v mestu in okolici. To nalogo so opravili 9. maja 1945 Gabrovec Milica-Lenka kot predstavnica okrožnega odbora OF Celje, Vidovič Gojko-Gorski, pomočnik komisarja Kamniško—zasavskega odreda, Ilija Gregorič, operativni oficir Kamniško—zasavskega bataljona ter sekretar okrajnega odbora OF Celje-mesto Martin Klančišar-Nande.23 2e 10. maja je bila v Celju vzpostavljena tudi vojna komanda mesta. Ker je Martin Klančišar prevzel funkcijo komisarja pri komandi mesta, je bil razrešen funkcije sekretarja okrajnega odbora OF in je to funkcijo prevzela Milica Gabrovec-Lenka. Funkcijo organizacijskega sekretarja je prevzel Hinko Kamnikar. Pri okrajnem odboru OF Celje-mesto so bili po prevzemu oblasti poleg že prej obstoječih odsekov ustanovljeni odseki še za druga področja. Funkcijo načelnikov posameznih odsekov so opravljali:24 Risto Gajšek (propaganda), Jože Pogačnik (personalne zadeve), Josip Kotnik (prosveta), Avgust Jagrič (socialno skrbstvo), Heli (notranje zadeve), Drobne (trgovina in preskrba), Jože Pišek (kmetijstvo in gozdarstvo), Petrin (obrt in rudarstvo), ing. Franjo Grajn (gradnje), Mirko Presinger (lokalni promet), dr. Jože Flajs (zdravstvo), Janko Vagner (finance), Anton Zorko (stanovanjske zadeve), Peter Šprajc (vojaške zadeve). Poleg navedenih odsekov so bili pri okrajnem odboru OF Celje-mesto po prevzemu oblasti ustanovljeni še: komisija za upravljanje narodne imovine (KUNI), kateri je načeloval Vlado Močnik, komisija za ugotavljanje zločinov, kateri je načeloval Marjan Petrak, in okrajno načelstvo NM.25 V posameznih četrtih (kvartih) in krajih na območju okraja Celje-mesto so po osvoboditvi maja 1945 oblast prevzeli četrtni (kvartni) odbori OF in krajevni odbori OF. Teh je bilo prvotno na območju okraja Celje-mesto skupaj 23. Sekretarji posameznih četrtnih in krajevnih odborov OF so bili:26 Delavke Westnove tovarne na manifestaciji ob osvoboditvi Celja Krajevni odbor OF: Sekretar : Krajevni odbor OF: Sekretar: I. četrt II. četrt lit četrt IV. četrt Babno Cret Dolgo polje Gaber j e Košnica Lava Lisce Lokrovec Ana Vrečko Franjo Premik Branko Vudler Anton Coklin Anica Herman Jakob Kresnik Aleks Čižmek Janko Zabavnik Ivan Majer Jože Kralj Tomo Pavišič Ivan Stermecki Lopata—Ostrožno Ložnica Medlog Polule—Breg Spodnja Hudinja Sv. Jožef Zagrad—Pečovnik Zavodna Zgornja Hudinja Nova vas Dobrova Fanči Dolinšek Avgust Ravnikar Jože Pišek dr. Lobe Olga Gobec Anita Humski Drago Tratnik Mila Jovan Elza Žagar Emil Bremec Franc Krajnc Četrtni odbori so po posameznih ulicah organizirali poulične pododbore, katerim so načelovali poulični sekretarji. Ti odbori so bili ustanovljeni julija 1945. Tako je bilo npr. na območju II. četrti formiranih 5 pododborov, in sicer v Stanetovi, Cankarjevi, Miklošičevi, Aškerčevi in Mariborski ulici.27 Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in v okrajno narodnoosvobodilno skupščino okraja Celje-mesto 5. avgusta 1945 30. junija 1945 je Narodna vlada Slovenije sprejela odredbo o nadaljevanju volitev v narodnoosvobodilne odbore, s katero so se od 15. julija 1945 dalje nadaljevale volitve v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore.28 Na območju okraja Celje-mesto so bile volitve 5. avgusta 1945, volilni rezultati pa so bili naslednji:29 Kraj: Štev. volilnih upravičencev : Oddanih glasov: V odstotkih I. četrt 697 695 99,66 II. četrt 480 473 98,75 III. četrt 1097 1064 97,02 IV. četrt 736 729 98 Dobrova—Lokrovec 362 362 100 Lopata 131 131 100 Zavodna 394 387 98,22 Zagrad—Pečovnik 504 484 96,15 Zgornja Hudinja 550 540 98,2 Gaberje 1180 1148 97,29 Ostrožno 413 413 100 Lava 353 353 100 Nova vas 464 460 99,15 Lisce 302 288 95 Ložnica—Medlog—Babno 502 502 100 Dolgo polje 478 478 100 Spodnja Hudinja 605 581 96 Cret 460 452 99,40 Sv. Jožef 555 542 97,6 Polule—Breg—Košnica 438 436 99,77 Skupaj 10.701 10.518 98,51 2 Celjski zbornik 17 V četrtne in krajevne NOO odbore na območju okraja Celje-mesto bili izvoljeni:30 I. četrtni NOO Celje: Predsednik : Tajnik: Odborniki: Odposlanca: Gojmir Gala, Ana Vrečko Minka Kramar Samo Marčič Konrad Grilec Drago Božič Franc Mravljak Marta Šparhakl Anton Dobrotinšek II. četrtni NOO Celje: Predsednik: Franc Čuk Tajnik: Odborniki: Odposlanca : Franc Olip Franc Premik Amalija Merjasec Marica Golež Nuša Pajk Miloš Vovk Emilija Gabrovec Vlasta Bole III. četrtni NOO Celje: Predsednik : Tajnik: Odborniki: Odposlanci : Ivan Kogovšek Anton Zorko Franc Skorjanc Franc Repenšek Breda Vudler Branko Vudler Stojan Holobar Franjo Dolžan Marica Rode Hinko Kamnikar Jurij Šanc Dr. Ervin Mejak IV. četrtni NOO Celje: Predsednik : Tajnik: Odborniki: Odposlanca: Janko Wagner Anton Špes Jože Zelinka Metod Božnik Riko Grobelnik Dolfe Bervar Lovro Ožek Janko Wagner Avgust Grobelnik KNOO Medlog—Ložnica—Babno: Predsednik : Dane Mirnik Tajnik: Odborniki: Odposlanca: Avgust Ravnikar Janko Jezernik Martin Maček Viktor Turnšek Ivan Cater Vinko Kramer Jože Pišek ing. Janko Strukl KNOO Breg—Košnica—Polule: Predsednik: Tajnik: Odborniki : Odposlanca: KNOO Cret: Predsednik : Tajnik: Odborniki : Odposlanca: Božidar Godec Ferdo Zerdoner Franc Berger Ivan Majer Jožef Kos Martin Rebov Stanko Božič Rudi Cilenšek Jakob Draksler Jakob Kresnik Peter Faktor Mihael Skočir Anton Lederer Rozalija Videnšek Minka Pišek Kari Lednik Franc Knez Ludvik Cokan KNOO Dolgo polje: Predsednik: Tajnik: Odborniki : Odposlanca: Anton Veber Ivan Paulin Ivanka Rojnik Aleksander Cižmek Ivan Romih Franc Kralj Ivan Drofenik ing. Avgust Turnšek Stane Lenarčič KNOO Dobrova-Lokrovec: Predsednik : Tajnik: Odborniki: Odposlanca: Franc Pogačar Ivan Stermecki Franc Mauer Franc Lednik Milka Blatnik Jakob Kidrič Anton Lajler Ivan Kodela Marija Orač KNOO Gaber je: Predsednik: Valentin Hrastnik Tajnik: Odborniki: Odposlanci : Katica Mihelak Oskar Kodrin Jože Skorjanc Rudolf Tkalčič Franc Kač Anton Zabavnik Dušan Svetek Aleksander Baldasin Stano Gorjanc Simon Lešek Štefanija Dečman Adolf Sadar KNOO Lava: Predsednik : Tajnik: Odborniki : Odposlanca : Stanko Kukovec Jože Kralj Ema Umek Ivan Gaberšek Drago Umek Adolf Glinšek Drago Umek Melhijor Jošt KNOO Lisce: Predsednik : Karl Per Tajnik: Odborniki : Odposlanec : Riko Presinger Milena Veber Jože Volavšek Ivan Žili Avgust Jane Martin Teržan Adolf Presinger KNOO Nova vas: Predsednik : Tajnik: Odborniki: Odposlanca : Emil Bremec Albin Frece Franc Farčnik Franc Jesih Jože Zeme Malči Kolenc Ivan Jeršič Rudolf Cemažar KNOO Ostrožno: Predsednik: Tajnik: Odborniki : Odposlanca : Kari Vedenik Edi Gruber Franc Videnšek Benedikt Malgaj Jože Gajšek Maks Jezernik Leopold Skorjanc Fanči Dolinšek Janko Virant KNOO Pečovnik—Zagrad: Predsednik : Tajnik: Odborniki : Odposlanca: Avgust Tratnik Drago Tratnik Anton Zimšek Alojz Tratnik Viktor Bajec Franc Kumer Anton Guček Franc Korošec Anton Božnik KNOO Spodnja Hudinja: Predsednik: Tajnik: Odborniki : Odposlanca : Olga Gobec Ivan Puncer Franc Cvek Jože Kroflič Albin Podjaveršek Ivan Smerc Franc Lešek Drago Komerički Jože Gaber 2* 19 KNOO Sv. Jožef: KNOO Zgornja Hudinja: Predsednik: Milan Cetina Tajnik: Viktorija Grum Odborniki: Maks Vester Predsednik: Kari Golob Tajnik: Elza Žagar Odborniki : Marija Turnšek Norbert Drugovič Jožef Pihler Peter Kusterle ing. Blaž Pristovšek Franc Sloser Ivan Zdolšek Stefan Vaš Filip Zupane Odposlanca: Dr. Drago Hočevar Vera Krušič Odposlanca : Vladimir Močnik Franc Mauc KNOO Zavodna: Predsednik : Ivan Veber Tajnik: Mila Jovan Odborniki : Ivan Orožim Mirko Doberšek Ivan Repovž Jožef Plevčak Ivan Doberšek Odposlanca: Viktor Veber Anton Grajžl Prenos oblasti na izvoljene narodnoosvobodilne odbore V obdobju maj—avgust 1945 so na območju okraja Celje-mesto funkcijo oblasti opravljali okrajni odbor OF Celje-mesto kot osrednji organ oblasti, v posameznih krajih in četrtih pa krajevni oziroma četrtni odbori OF. Po opravljenih volitvah 5. avgusta 1945 pa so bili dani pogoji za prenos oblasti organov OF na mestni narodnoosvobodilni odbor (MNOO) oziroma na krajevne in četrtne narodnoosvobodilne odbore. Ta prenos oblasti je bil formalno opravljen 12. avgusta 1945, ko so se skupščina MNOO Celje ter četrtni in krajevni NOO sestali na svoja prva zasedanja in so s tem tudi formalno prevzeli funkcijo oblasti od okrajnega odbora OF Celje-mesto oziroma od četrtnih in krajevnih odborov OF. Odposlanci skupščine MNOO Celje so na svojem prvem zasedanju 12. avgusta 1945 izvolili izvršni odbor MNOO ter sodnike okrajnega sodišča Celje. V izvršni odbor MNOO so bili izvoljeni:31 Predsednik — Vladimir Močnik, podpredsednik — Emilija Gabrovec, tajnik — Hinko Kamnikar, odborniki — Rudi Cilenšek, Simon Lešek, Anton Dobro-tinšek, ing. Janko Štrukelj, Drago Komerički, Melhijor Jošt. Kot stalni sodniki okrajnega sodišča Celje so bili izvoljeni:32 Vladimir Kraut (predsednik sodišča), Franc Zupančič, dr. Ivan Stojan in dr. Jože Požar. Poleg stalnih sodnikov so odposlanci izvolili tudi 48 prisednikov — sodnikov porotnikov. Pri izvršnem odboru MNOO so se formirali tudi upravni organi, in sicer.'3 1. gospodarski odsek — šef odseka: Adolf Reya 2. odsek za socialno skrbstvo — šef odseka: Avgust Jagrič 3. odsek za finance — šef odseka: Janko Vagner 4. odsek za prosveto — šef odseka: Ivanka Žagar 5. okrajno tajništvo, ki so ga sestavljali predsednik izvršnega odbora MNOO Vladimir Močnik in tajnik Hinko Kamnikar. Delo upravnih organov je vodil izvršni odbor MNOO. Člani izvršnega odbora so si med seboj razdelili področja, za katera so odgovarjali:34 — poverjenik za finance: Adolf Sadar, — poverjenik za gradnje: ing. Janko Štrukelj, — poverjenik za trgovino in preskrbo: Drago Komerički, — poverjenik za kmetijstvo: Melhijor Jošt, — poverjenik za komisijo za pobijanje špekulacije: Simon Lešek. Pri izvršnem odboru MNOO oziroma MLO Celje so delovale tudi posamezne komisije, med katerimi sta bili nedvomno najpomembnejši komisija za u-pravljanje narodne imovine (KUNI) in načrtna — planska komisija. Za upravljanje podjetij MLO je izvršni odbor MLO oktobra 1946 ustanovil operativno upravna vodstva gospodarskih podjetij MLO Celje, ki so upravljala podjetja MLO do 1950, ko je upravljanje podjetij prešlo na delovne kolektive oziroma na delavske svete.35 V letih 1946—1947 je prišlo do nekaterih sprememb v sestavi izvršnega odbora MLO ter okrajnega sodišča.36 Januarja 1946 je bila podpredsednica MLO Celje Emilija Gabrovec odpoklicana na okrožje Celje in je bil na njeno mesto kooptiran Jakob Draksler. Avgusta 1946 sta bila premeščena predsednik MLO Celje Vladimir Močnik in tajnik MLO Hinko Kamnikar. Za novega predsednika MLO Celje je bil izvoljen Andrej Svetek, za tajnika pa Vili Spat. Leta 1946 se je izvršni odbor MLO razširil na 11 članov, ker sta bila vanj kooptirana Adolf Sadar in Anton Božnik. Leta 1947 se je izvršni odbor razširil še za dva nova člana in je štel 13 članov. Nova člana izvršnega odbora sta postala Riko Jerman in Anton Bregar. Precejšnje spremembe je doživelo tudi okrajno sodišče. Ze januarja 1946 je skupščina MLO razrešila stalnega sodnika Franca Zupančiča in namesto njega izvolila za stalnega sodnika Vilija Spata. Avgusta 1946 sta funkcijo sodnika okrajnega sodišča odložila dr. Jože Požar, ki se je upokojil, in Vili Spat, ki je prevzel funkcijo tajnika MLO. Na njuni mesti sta bila izvoljena dr. Mlinar in dr. Berlic. Januarja 1947 se je število sodnikov okrajnega sodišča povečalo na pet, ker je število sodnih razprav naraščalo. Za novega stalnega sodnika okrajnega sodišča je bil izvoljen dr. Vojteh Hočevar. Pri svojem delu je imelo okrajno sodišče precej težav s sodniki prisedniki, ker se nekateri niso udeleževali razprav, zato je skupščina MLO te razrešila, na njihovo mesto pa izvolila druge sodnike prisednike. Okrajno sodišče je imelo vsak teden uradne ure tudi na Vranskem in v Laškem, ker sta bila ta dva kraja že od druge polovice 19. stoletja sedeža okrajnih sodišč oziroma sodnih okrajev. Organizacija oblasti v okraju Celje-mesto, ki je bila vzpostavljena avgusta 1945, je temeljila na odloku predsedstva SNOS o krajih, okrajih in okrožjih ter njihovih narodnoosvobodilnih odborih, ki je bil sprejet 21. maja 1944.37 V skladu s tem odlokom je bil najvišji organ oblasti v okraju Celje-mesto mestni narodnoosvobodilni odbor (MNOO) Celje, v posameznih četrtih in krajih na območju okraja pa so oblast izvrševali krajevni narodnoosvobodilni odbori (KNOO). MNOO Celje in KNOO so se februarja 1946 na osnovi republiškega zakona o nazivu LR Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti V LR Sloveniji preimenovali v mestni ljudski odbor (MLO) Celje oziroma v krajevne ljudske odbore (KLO).38 MLO je bil sestavljen iz skupščine in izvršnega odbora. Odposlance skupščine so izvolili volilci na osnovi splošne in enake volilne pravice za obdobje treh let. Skupščina pa je izvolila svoj izvršilni odbor MLO. Izvršilni odbor je bil odgovoren za svoje delo skupščini, hkrati pa po načelu demokratičnega centralizma tudi izvršnemu odboru okrožnega ljudskega odbora Celje. Ker je bilo Celje izvzeto iz okraja, je imel MLO Celje ne le pristojnosti krajevnega ljudskega odbora, ampak tudi pristojnosti okrajnega ljudskega odbora. Pristojnosti in način delovanja MLO Celje in KLO so bile natančneje opredeljene s splošnim zakonom o ljudskih odborih, ki je bil sprejet 24. maja 1946.39 Temu zakonu pa je 6. junija 1949 sledil nov splošni zakon o ljudskih odborih, ki pa ni prinesel bistvenih novosti.40 Pri pregledu organizacije oblast, ki je bila v okraju Celje-mesto vzpostavljena avgusta 1945, pa je vsekakor treba opozoriti na zbore volilcev kot pomembno obliko neposrednega uresničevanja oblasti. Zbore volilcev je kot obliko uresničevanja ljudske oblasti uvajal že odlok predsedstva SNOS z dne 21. maja 1944, ravno tako pa so jih navajali tudi vsi po osvoboditvi sprejeti zakoni o ljudskih odborih. Zbori volilcev so se sklicevali na območjih posameznih KLO. Na njih so volilci obravnavali vprašanja, ki so bila pomembna za njihov kraj in za celotni okraj ter dajali KLO in MLO predloge za njihovo rešitev. Prav tako so na zborih volilcev odborniki KLO in odposlanci MLO bili dolžni poročati o delu KLO oziroma MLO. Do pomembne spremembe v organizaciji oblasti v okraju Celje-mesto je prišlo avgusta 1946, ko so bili kraji in četrti ukinjeni, s tem pa so bili ukinjeni tudi krajevni in četrtni ljudski odbori, kar je pomenilo tudi odpravo krajevne samouprave na območju okraja Celje-mesto. Volitve v ustavodajno skupščino DFJ in LRS na območju okraja Celje-mesto Volitvam v MNOO in v KNOO so 11. novembra 1945 sledile volitve v ustavodajno skupščino DFJ. Na območju okraja Celje-mesto so volitve v ustavodajno skupščino potekale na tridesetih voliščih, rezultati volitev pa so bili naslednji :41 Zvezna skupšč. Dom narodov KNO in volišče Volilo % Lesko- brez brez ScK n„+« l^rfA T , liste liste Luka četrt 1. volišče 480 472 98,3 401 71 400 72 2. volišče 503 492 97,8 429 63 433 59 četrt 1. volišče 299 297 99,3 282 15 280 17 2. volišče 355 355 100 325 30 325 30 3. volišče 473 470 99,3 448 22 448 22 četrt 1. volišče 552 502 90,9 417 86 424 76 2. volišče 567 567 100 562 5 563 4 3. volišče 378 378 100 336 42 337 41 Zvezna skupšč. Dom narodov KNO in volišče Voinmh Volilo o/o Leskov- brez brez Luka liste liste IV. četrt 1. volišče 349 342 98,1 292 50 290 52 2. volišče 346 339 98 292 47 291 48 3. volišče 286 286 100 278 8 275 11 Gaberje 1. volišče 461 460 99,8 456 4 458 2 2. volišče 516 498 96,6 493 5 495 3 3. volišče 535 515 96,2 512 3 512 3 4. volišče 523 513 98 512 1 509 3 Dolgo polje 640 640 100 551 89 445 95 Cret 453 453 100 430 23 434 19 Babno—Ložnica—Medlog 492 477 97 432 45 448 29 Dobrova—Lokrovec 376 374 99,2 330 34 332 42 Lava 519 519 100 498 21 502 17 Lopata 123 123 100 116 7 118 5 Nova vas 488 485 99,6 482 3 483 2 Ostrožno 450 441 98 357 84 363 78 Breg—Polule—Košnica 527 507 96,2 488 19 485 22 Spodnja Hudinja 529 529 100 485 44 491 39 Zgornja Hudinja 540 532 98,5 524 8 523 9 Sv. Jožef 608 580 95,4 426 154 450 130 Zagrad—Pečovnik 560 544 96,7 520 24 514 30 Zavodna 417 415 99,5 407 8 409 6 Lisce 304 295 97 285 10 275 19 Skupaj 13.649 13.390 98,1 12.366 1.034 12.379 985 Jeseni 1946 so bile volitve ljudskih odposlancev za ustavodajno skupščino LR Slovenije. Okraj Celje-mesto je bil razdeljen v dve volilni enoti. Okrajna volilna komisija v sestavi: Avgust Sedej (predsednik), Peter Zorko (tajnik), Alojz Martelanc, Marica Frece in Adolf Urbančič (člani), je potrdila naslednje od Osvobodilne fronte predlagane kandidature za ljudske odposlance ustavodajne skupščine LR Slovenije:42 Prva volilna enota: 1. kandidat: Franc Leskošek, minister za industrijo in rudarstvo vlade LR Slovenije, namestnik: Jakob Draksler, sekretar okrajnega odbora OF Celje, 2. kandidat: Fedor Gradišnik, lekarnar, Celje, namestnik: Franc Zgank, ključavničar, Celje, Druga volilna enota: 1. kandidat: Boris Kidrič, minister za industrijo pri vladi FLRJ, namestnik: Franc Popit, sekretar okrožnega odbora OF Celje. Volitve so bile 27. oktobra 1946, volilni rezultati pa so bili naslednji:43 Volilna enota Število Število I. kandidat II. kandidat volilnih upravičencev oddanih glasov priimek in ime število glasov priimek in ime število glasov I. 8.050 8.010 Leskošek Franc 6.443 Gradišnik Fedor 1.562 II. 6.116 6.091 Kidrič Boris 6.091 — — Sestav in organizacija MLO Celje po volitvah 1948 Leta 1948 se je iztekel triletni mandat odbornikom MLO Celje, ki so bili izvoljeni 5. avgusta 1945. Volitve novih odbornikov so bile 18. januarja 1948. Novoizvoljeni MLO je štel 55 odbornikov. Konstituiranje odbora je bilo opravljeno na njegovi prvi seji, ki je bila 4. februarja 1948, ko so odborniki izvolili izvršilni odbor MLO. V izvršilni odbor MLO so bili izvoljeni:44 Predsednik: Stane Kokalj, podpredsednik: Rudolf Klarič, tajnik: Rafko Skomina, člani: Stefan Trobiš — poverjenik odseka za prosveto; Riko Jerman — poverjenik odseka za finance; Fedor Gradišnik — poverjenik planske komisije; Viktor Beve — poverjenik odseka za gospodarstvo; Drago Komerički — poverjenik odseka za trgovino in preskrbo; Ivo Svetličič — poverjenik odseka za delo; Marica Kogovšek — poverjenik odseka za socialno skrbstvo; Jože Ku-nej — poverjenik stanovanjske komisije. Na drugem zasedanju mestnega ljudskega odbora 16. junija 1948 je bil izvršilni odbor razširjen za enega novega člana, posamezni člani pa so dobili nove funkcije, in sicer: Janko Vagner je prevzel poverjeništvo za finance, dotedanji poverjenik za finance Riko Jerman pa je prevzel poverjeništvo za lokalno gospodarstvo, ki se je osnovalo na novo. Poverjeništvo za prosveto je prevzel Riko Presinger, ker je bil dotedanji poverjenik Štefan Trobiš premeščen. Na tem zasedanju so odborniki izvolili tudi predsednika okrajnega sodišča, ker je bil dotedanji predsednik Vlado Kraut premeščen v Ljubljano. Za predsednika okrajnega sodišča je bil izvoljen Marjan Pavlič. Razrešeni so bili tudi sodniki porotniki, ki so bili izvoljeni leta 1945, izvoljenih pa je bilo 26 novih porotnikov. Pri mestnem ljudskem odboru so delovale tudi posamezne komisije, med katerimi je bila zlasti pomembna komisija za upravljanje narodne imovine (KUNI), ki je delovala že od leta 1945. V posameznih delih območja okraja Celje-mesto je imel MLO svoje terenske pisarne. To so bile: 1. pisarna — za območje bivšega I., II., III. in IV. kvarta, 2. pisarna — za območje Dolgega polja, Lave, Nove vasi in Spodnje Dobrove, 3. pisarna — za območje Gaberja, Spodnje Hudinje in Zgornje Hudinje, 4. pisarna — za območje Zavodne, Jožefovega hriba, Creta in Zvodnega, 5. pisarna — za območje Brega, Polul, Košnice, Zagrada, Pečovnika, Mi-klavškega hriba in Lise, 6. pisarna — za območje Babnega, Medloga in Ložnice, 7. pisarna — za območje Ostrožnega, Lopate, Lokrovca in Zgornje Dobrove. Do nekaterih sprememb v organizaciji oblasti je pri MLO Celje prišlo decembra 1950, ko so bila pri izvršilnem odboru ukinjena poverjeništva za zdravstvo in socialno skrbstvo ter za prosveto in kulturo in so ustanovili namesto obeh poverjeništev posebna sveta. Postopoma so bili sveti ustanovljeni tudi za druga področja, poverjeništva pa so bila ukinjena. Leta 1951 je MLO ukinil terenske pisarne, ki so imele v pristojnosti predvsem preskrbo prebivalstva z nakaznicami, te pa so leta 1951 začeli opuščati in zato terenske pisarne niso več bile potrebne. Sestav in organizacija MLO Celje po volitvah leta 1951 Tretje volitve odbornikov mestnega ljudskega odbora Celje so bile leta 1951, ko je potekel triletni mandat odbornikom, ki so bili izvoljeni leta 1948. Ker se gradivo o volitvah ni ohranilo, ravno tako pa se tudi ni ohranil zapisnik prve seje odbora, na kateri se je ta konstituiral, ni mogoče ugotoviti natančnega datuma volitev odbornikov. Iz zapisnikov izvršilnega odbora MLO Celje za leto 1952 je razvidno, da so bili v izvršilni odbor MLO Celje leta 1951 izvoljeni :45 Predsednik: Riko Jerman, tajnik: Florjan Pelko, člani: Fedor Gradišnik, Mirko Presinger, Janez Trofenik, Stane Zagoričnik, Ivan Paulin, Rafko Skomina, Ivo Svetličič, Anton Aškerc, Stane Polajner, Franc Mihelič. Kot upravni organi so bili pri izvršilnem odboru ustanovljeni sveti in poverjeništva. Spremembe v organizaciji oblasti mesta Celje leta 1952 Do velikih sprememb v organizaciji oblasti v upravni enoti mesto Celje je prišlo leta 1952, kar je bilo posledica začetka decentralizacije in uvajanja samoupravljanja. Osnovo za spremembo organizacije oblasti v mestu Celje je dal splošni zakon o ljudskih odborih z dne 1. 4. 195244 ter republiški zakon o ljudskih odborih mest in mestnih občin, ki je bil sprejet julija 1952.47 Navedena zakona sta pri vseh ljudskih odborih odpravila izvršilne odbore in njihove pristojnosti prenesla na ljudske odbore same, kar je bilo v skladu z izvajanjem decentralizacije. Odpravljena so bila tudi vsa poverjeništva in sveti, ki so delovali pri izvršilnih odborih. Namesto njih so bile ustanovljene odborniške komisije in sveti ljudskih odborov. V mestne in okrajne ljudske odbore so bili uvedeni zbori proizvajalcev, s čimer se je zagotavljal vpliv delavcev na odločitve, ki so jih sprejemali ljudski odbori mest in okrajev. Do nekaterih sprememb v organizaciji oblasti v mestu Celje je prišlo že 6. maja 1952.48 Ukinjen je bil izvršilni odbor MLO Celje; ukinjena so bila vsa poverjeništva in sveti pri izvršilnem odboru, namesto njih pa so odborniki MLO izvolili odborniške komisije in svete MLO. MLO Celje je dobil svojega predsednika in podpredsednika. Za predsednika je bil izvoljen Riko Jerman, za podpredsednika pa Fedor Gradišnik. Nova organizacija oblasti v mestu Celje kot upravni enoti se je dokončno uveljavila 18. decembra 1952, ko se je novoizvoljeni MLO Celje sestal na svojo prvo sejo in se konstituiral. Mesto Celje je kot upravna enota takrat dobila naslednjo organizacijo oblasti: Mestni ljudski odbor Celje Mestni ljudski odbor Celje je bil najvišji organ oblasti mesta Celje. Sestavljala sta ga: 1. mestni zbor, ki je štel 40 odbornikov, in 2. zbor proizvajalcev, ki je štel 27 odbornikov. Mestni zbor je bil splošno predstavniško telo vseh državljanov z območja mesta Celje. Odbornike mestnega zbora so volili vsi polnoletni državljani z območja mesta Celje za dobo štirih let. Volitve v mestni zbor MLO Celje so bile 7. decembra 1952. Izvoljenih je bilo naslednjih 40 odbornikov:49 Vlado Bogataj, Rado Jenko, Alojz Sagadin, Franjo Dolžan, dr. Janez Lovšin, Alojz Trpin, Ivan Uranjek, Janez Trofenik, Riko Presinger, Stane Kokalj, Erna Türk, Riko Jerman, Fedor Gradišnik, Emil Kline, Izidor Horvat, Jože Zapušek, Anton Aškerc, Mirko Zupančič, Albin Della-Mea, Ivan Lužar, Olga Vrabič, Roman Pečnik, Olga Trebičnik, Albin Medved, Anton Koražija, Stefan Vaš, Rafko Skomina, Edi Gole, Marica Frece, Slavko Kukovec, Ivan Stermecki, Ana Jezernik, Ivan Cater, Ivo Pišek, Dolfe Presinger, Stanko Božič, Ivan Dolenc, Alojz Na-pret, Anton Tratnik, Avgust Hriberšek. Zbor proizvajalcev MLO Celje je bil predstavniško telo tistih delovnih ljudi, ki so bili zaposleni na področju mesta Celje v proizvodnji, v prevozništvu in v trgovini. Odbornike zbora proizvajalcev so volili delovni ljudje za dobo dveh let. Volitve v zbor proizvajalcev MLO Celje so bile 23. 11. in 6. 12. 1952. Izvoljeni so bili naslednji odborniki:50 Alfred Mežnarič, Albin Lesjak, Ivan Golja, Mirko Dobršek, Anton Tofant, Franc Ribič, Drago Vodlan, Adolf Urbančič, Anton Semrov, Milica Omladič, Alojz Hribar, Jože Fendre, Ferdo Zgomba, ing. Vital Mlejnik, Rozika Krajnc, Ervin Lun, Stefan Stojan, Mihael Kolenc, Janko Krašovec, Alojz Melavc, Ivan Jekl, Stane Jager, Jože Gaber, Franc Vrečar, Franc Gaberšek, Leopold Tavčar, Anton Vrenko. Mestni ljudski odbor Celje je svoje delo opravljal na sejah. Zbora sta lahko zasedala ločeno ali pa skupaj. Skupne seje obeh zborov je vodil predsednik MLO, seje posameznih zborov pa sta vodila predsedujoča, ki sta jih izvolila oba zbora na svojih prvih sejah. Za predsedujočega za mestni zbor je bil izvoljen za leto 1953 Alojz Trpin, za predsedujočega za zbor proizvajalcev za leto 1953 pa je bil izvoljen Adolf Urbančič. Na prvi skupni seji obeh zborov 18. decembra 1952 so odborniki izvolili predsednika in podpredsednika MLO Celje, predsednike in člane odborniških komisij ter predsednike in člane svetov MLO. Predsednik in podpredsednik MLO. Predsednik je predstavljal MLO Celje in zastopal mesto Celje kot pravno osebo. Izvolil ga je MLO na skupni seji obeh zborov. Na seji MLO 18. decembra 1952 je bil za predsednika izvoljen dotedanji predsednik Riko Jerman.51 Kadar je bil predsednik odsoten ali zadržan, ga je nadomeščal podpredsednik MLO. Za podpredsednika MLO je bil izvoljen Fedor Gradišnik.52 Odborniške komisije. Za izvrševanje posameznih nalog je MLO izvolil naslednje odborniške komisije:53 1. komisija za volitve in imenovanja — predsednik: Alojz Trpin, 2. računska komisija — predsednik: Stane Kokalj, 3. stanovanjska komisija — predsednik: Alfred Mežnarič, 4. komisija za socialne zadeve — predsednik: Emil Kline, 5. razlastitvena komisija — predsednik: dr. Marjan Pavlič, 6. disciplinsko sodišče za uslužbence — predsednik: Mirko Zupančič. Sveti MLO: Sveti MLO so predstavljali kolegijska telesa, ki so jih sestavljali predsedniki in člani. Predsednika vsakega sveta so izvolili odborniki MLO izmed sebe, člane pa izmed odbornikov in izmed predstavnikov gospodarskih in družbenih organizacij ter zavodov in izmed državljanov. Sveti so izvrševali zakone ter predpise MLO in opravljali upravne zadeve iz svojega področja. MLO je izvolil naslednje svete:54 1. svet za gospodarstvo — predsednik: Fedor Gradišnik, 2. svet za komunalne zadeve — predsednik: Rafko Skomina, 3. svet za kulturo in prosveto — predsednik: Anton Aškerc, 4. svet za socialno politiko in zdravstveno zaščito — predsednik: Janez Trofenik, 5. svet za notranje zadeve — predsednik: Vlado Bogataj. Administracija MLO: Za opravljanje in izvrševanje zadev, ki so spadale v pristojnost MLO Celje, so bili ustanovljeni posebni upravni organi: 1. tajnik s tajništvom (tajnik MLO je bil Florjan Pelko), 2. oddelki, ki so bili ustanovljeni za področja posameznih svetov in so se delili na odseke, katerim so načelovali šefi odsekov. Skupno število uslužbencev MLO Celje je leta 1952 znašalo 61. Takšna organizacija oblasti je ostala do 26. marca 1954, ko je bilo mesto Celje kot upravna enota ukinjeno in je bil s tem ukinjen tudi MLO Celje z vsemi svojimi organi. Odborniki mestnega zbora MLO Celje so bili vključeni v okrajni zbor začasnega okrajnega ljudskega odbora Celje, odborniki zbora proizvajalcev MLO Celje pa so bili vključeni v zbor proizvajalcev začasnega okrajnega ljudskega odbora Celje. OPOMBE 1 Ur. 1. LRS, št. 5/47. 2 Ur. 1. SNOS in NV Slovenije, št. 33/45. 3 Ur. 1. LRS, št. 62/46. 4 Kvartni in krajevni NOO okrajnega odbora OF Celje-mesto. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 5 Zapisnik 2. zasedanja skupščine okraja Celje-mesto z dne 13. 1. 1946, ZAC, MLO Celje, fase. 161. 6 Ur. 1. LRS, št. 26/46. 7 Ur. 1. LRS, št. 44/46. 8 Zapisnik 3. zasedanja skupščine okraja Celje-mesto z dne 23. 8. 1946. ZAC, MLO Celje, fase. 161. 9 Ur. 1. LRS, št. 33/49. 10 Ur. 1. LRS, št. 11/52. 11 Ur. 1. LRS, št. 16/49. 12 Ur. 1. LRS, št. 4/51. 13 Ur. 1. LRS, št. 35/49. 14 Ur. 1. LRS, št. 11/52. 15 Ur. 1. LRS, št. 31/53. 16 Ur. 1. LRS, št. 13/54. 17 Okrožnica oblastnega komiteja KPS za Štajersko z dne 3. 5. 1945 (fotokopija). ZAC, Okrožni odbor OF Celje, fase. 1. 18 Okrožnica oblastnega komiteja KPS za Štajersko z dne 7. 5. 1945 (fotokopija). ZAC, Okrožni odbor Celje, fase. 1. 19 Zapisnik seje okrajnega odbora OF Celje-mesto z dne 15. 4. 1945 (fotokopija). ZAC, MLO Celje, fase. 179. Osebe, ki so v zapisniku navedene z ilegalnimi imeni, je identificirala tovarišica Ivanka Zagar-Milovanovič. 20 Ibidem. 21 Poročilo okrajnega odbora OF Celje-mesto z dne 16. 4. 1945 o organizaciji NZ v okraju Celje-mesto (fotokopija). ZAC, MLO Celje, fase. 179. 22 Zapisnik seje okrajnega odbora OF Celje-mesto z dne 15. 4. 1945 (fotokopija). ZAC, MLO Celje, fase. 179. 23 Potek pogajanj na magistratu in prevzem oblasti v tem prispevku ni natančneje opisan, ker to vprašanje zahteva posebno na ustne in pisne vire oprto razpravo. 24 Okrožnica okrajnega odbora OF Celje-mesto z dne 28. 5. 1945. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 25 Ibidem. 26 Kvartni in krajevni NOO okrajnega odbora Celje-mesto. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 27 Poročilo KNOO 2. četrti okrajnega odbora OF Celje-mesto o organizaciji pouličnih pododborov z dne 12. 7. 1945. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 28 Ur. 1. SNOS in NV Slovenije, št. 15/45. 29 Volilni rezultati v okraju Celje-mesto. Knjižnica E. Kardelja Celje. Nova pot, št. 10/45. 30 Seznam odbornikov in odposlancev NOO okraja Celje-mesto. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 31 Poročilo o volitvah v skupščino okraja Celje-mesto. Knjižnica E. Kardelja Celje. Nova pot, št. 12/45. 32 Ibidem. 33 Zapisnik seje izvršnega odbora MLO Celje z dne 26. 1. 1946. ZAC, MLO Celje, fase. 161. 34 Ibidem. 35 Zapisnik seje izvršnega odbora MLO Celje z dne 21. 10. 1946. ZAC, MLO Celje, fase. 161. 36 Zapisniki zasedanj skupščine MLO Celje in sej izvršnega odbora MLO Celje za leti 1946 in 1947. ZAC, MLO Celje, fase. 161. 37 Ur. 1. SNOS, št. 2/44. 38 Ur. 1. LRS, št. 15/46. 39 Ur. 1. FLRJ, št. 43/46. 40 Ur. 1. FLRJ, št. 49/49. 41 Rezultati volitev v ustavodajno skupščino DFJ na območju okraja Celje-mesto. ZAC, MLO Celje, fase. 179. 42 Ur. 1. LRS, št. 67/46. 43 Ur. 1. LRS, št. 71/46. 44 Zapisnik 1. zasedanja skupščine MLO Celje z dne 4. 2. 1948. ZAC, MLO Celje, fase. 162. 45 Zapisnik seje izvršilnega odbora MLO Celje z dne 29. 1. 1952. ZAC, MLO Celje, fase. 162. 46 Ur. 1. FLRJ, št. 22/52. 47 Ur. 1. LRS, št. 19/52. 48 Zapisnik zasedanja skupščine MLO z dne 6. 5. 1952. ZAC, MLO Celje, fase. 162. 49 Zapisnik seje mestnega zbora MLO Celje z dne 18. 12. 1952. ZAC, MLO Celje, fase. 162. 60 Zapisnik seje zbora proizvajalcev MLO Celje z dne 18. 12. 1952. ZAC, MLO Celje, fase. 162. 51 Zapisnik skupne seje mestnega zbora in zbora proizvajalcev MLO Celje z dne 18. 12. 1952. MLO Celje, fase. 162. 52 Ibidem. 53 Ibidem. 54 Ibidem. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 940.534.971.2 (497.12—119) »1944/1945« IVANKA 2AGAR-MILOVANOVIC CELJE NA PRAGU SVOBODE Po konferenci aktivistov v Dramljah decembra 1944. leta, kjer so se zbrali okrajni odbori OF Celje-mesto, Celje-okolica in Konjice, so bile podane nove smernice za delo odborov. Konferenca, ki sta jo vodila Sergej Kraigher in Lenka-Emilija Gabrovec, je odločila, da se združijo vse sile za zadnji udarec okupatorju. Osnovna naloga odbora je bila organizacija množičnega mobilizi-ranja v našo vojsko. Na terenu naj bi ostale v večini tovarišice, a moški naj bi se vključili v brigade. Izvoljen je bil novi okrajni odbor OF iz partizanskih vrst (Nande, Slava, Staša, Boris, Marta, Vlasta), a pozneje se je razširil z aktivisti iz Celja. Po konferenci smo se nekaj časa zadrževali na Kunigundi pri Anžela-kovih nad Šmartnim. Po veliki hajki 3. januarja 1945 smo se prebili iz obroča in se umaknili v dolino. Hodili smo skozi gozd in naselja. Skoraj po vseh hribovskih vaseh so se vgnezdili Nemci in Cerkezi, a mi nismo bili o tem obveščeni, vendar se nismo srečali z njimi. Na kozolcu pri Kožuhovih v Škofji vasi smo prebili nekaj dni, a zunaj je medtem napadel visok sneg, ki je segal odraslemu do pasu. Naši dnevi so bili izpolnjeni s študijem, saj smo imeli med nami tovariše, ki so bili bolj seznanjeni z delavskim gibanjem kot mi mladi (Nande-Martin Klančišar, Brejc-Andrej Zemljak). Ko so se hajke po hribih umaknile, smo se vprašali: kako iz vasi? Povsod so bile nemške straže zaradi varovanja tovarne volnenih odej in mostu. Znašli smo se tudi v tem položaju. V presledkih smo odhajali iz vasi drug za drugim, oblečeni kot drugi vaščani. Zopet smo odšli proti Smartnemu. Po sestanku OO OF Celje smo se razdelili v skupine po dva ali več in se nastanili pri naših sodelavcih v bližini mesta. Naši tovariši so zgradili nekoliko dobro zakamufliranih bunkerjev. Največji je bil v Slatini, blizu našega sodelavca Jožeta Lebiča. Dobro narejena sta bila tudi bunkerja na Prekorjih pri Kmetelovih in na Arclinu pri Tončki in Nanci Trbovčevih, kjer smo imeli tehniko za razmnoževanje letakov, trosilnih listkov, Avtorica: Ivanka Zagar-Milovanovič — Staša, šol. ravnateljica, Ljubljana žepnih časopisov in drugega propagandnega materiala. Verjetno je bilo okrog Celja še več bunkerjev, saj so bili naši ljudje zelo iznajdljivi in previdni. Naloga OO OF in drugih organizacij je bila v pridobivanju sodelavcev za osvobodilno borbo. Razdelili smo si teren tako, da je vsak član vzel tisti del mesta in predmestja, ki ga je najbolje poznal. Vsakdo je tudi vedel, komu se sme približati in ga vključiti v svoje delo. Izredno aktivna je bila mladina, ki je imela tudi v partizanih največ svojih vrstnikov. Do spomladi je bilo vključeno v mladinske aktive več kot polovica vseh celjskih mladincev. Močni so bili tudi aktivi SKOJ. Veliko uspeha je imel odbor SPŽZ (Slovenska protifašistična ženska zveza), ki je v 34 krajevnih odborov vključil 144 tovarišic. Pridno so šivale, pletle in zbirale različen material za našo vojsko. Pripravljale so tudi zastave za dan osvoboditve. Po tovarnah so se delavci združevali v DE (delavsko enotnost) in se dogovarjali o zaščiti industrijskih objektov pri odhodu okupacijskih sil. Najmočnejša je bila DE v Cinkarni, ki je organizirala pred koncem vojne kar 90 % svojih delavcev. Izvoljeni so bili krajevni odbori OF, ki so v sodelovanju z okrajnim odborom OF Celje-mesto pripravljali vse potrebno za prevzem oblasti v svojem kraju ob kapitulaciji Nemčije. Spomladi so se na vseh frontah vrstili odločilni dogodki, ki so pospeševali uničenje fašističnega vojaškega stroja. Nemci in njihovi pomagači so vkljub vidnemu propadanju vztrajali v svojih grozodejstvih in čakali čarobno orožje, ki bo odločilo v korist nemške vojske. Se konec februarja so se na Frankolo-vem strašno maščevali slovenskemu narodu. Zverinsko so obesili 100 Slovencev na jablane ob cesti. Ta dogodek je odmeval daleč prek meja celjskega področja in celo Jugoslavije. Celjski stari pisker, ki so ga junaško partizani izpraznili v noči od 14. do 15. decembra 1944. leta, se je zopet polnil in vzbujal še naprej strah in grozo v ljudeh. Okrajni odbor OF in komite KPS Celje-mesto sta imela v teh dneh veliko dela. Vrstili so se sestanki iz dneva v dan, iz noči / noč. Naši sodelavci so se sestajali s posameznimi člani odbora OF, ZSM, SKOJ, SP2Z, RK, DE ali kar s celim odborom. Bilo je veliko akcij, ki smo jih načrtovali in večkrat tudi skupaj opravili. Z našim prihodom v neposredno bližino mesta smo dajali poguma sodelavcem, ki so v mestu opravljali razne naloge. Spominjam se, da so priprave za prvi miting v osvobojenem Celju trajale kar precej časa, da so našli godbenike, glasbene inštrumente in druge izvajalce ter pripravili note in pesmi za miting. Posamezni člani odbora so morali napraviti razne sezname in popise, ki so nam bili potrebni ob osvoboditvi. 15. aprila je bila seja OO OF za Celje-mesto. Med osmimi točkami, ki so bile na dnevnem redu, je bila posvečena največja pozornost nalogam odbora ob preobratu. V imenu okrožnega odbora je dajala navodila in naloge Lenka (Emilija Gabrovec), a v imenu okrajnega odbora Nande (Martin Klančišar). Na seji sta bila tudi člana OZNE Tatjana (Tatjana Jezernik) in Tomaž (Leon Cibic). Na tej seji so sodelovali člani odbora — legalci, ki so bili zaposleni v raznih celjskih delovnih organizacijah in ustanovah. Seja je trajala nekaj ur in še vedno ni bilo vse dorečeno. Na seji smo natančno opredelili vse naloge in izvajalce teh nalog. Na tej seji so bili ustanovljeni razni organi, ki so bili V sredini članica okrajnega odbora OF Celje-mesto Staša v osvobojenem mestu potrebni takoj ob prevzemu oblasti, npr.: odsek za prehrano, odsek za ugotavljanje vojnih zločinov, uprava narodne imovine, obnova, zdravstvo, prosveta. Postavljen je bil tudi pripravljalni odbor za sprejem RA, ki naj organizira godbo, miting, dekoracijo in vse potrebno za svečanost. Po seji smo začeli takoj uresničevati naloge in pripravljati celotno organizacijo za dan osvoboditve. Člani odbora so si izbrali ožje sodelavce za izvajanje določenih nalog. Šivale so se zastave, razmnoževali trosilni listki, pripravljala barva za napise, papir za tiskanje plakatov. Sestavljeni so bili teksti za letake, ki bi se naj natisnili v tiskarni takoj, ko bo Nemčija kapitulirala. Razpredli smo mreže sodelavcev po vseh tovarnah, trgovinah, ustanovah, bolnicah, obrtnih delavnicah, gostilnah. Naloga vseh aktivistov je bila varovanje in zaščita ljudske in osebne imovine. Pozorno smo spremljali radijska poročila in bili obveščeni o vseh dogodkih. Aprila nismo več vzdržali v bunkerju v Slatini, ampak smo se razkropili po vaseh oziroma naseljih v bližini Celja. Bili smo v Lokrovcu, na Ostrožnem, na Lopati, Babnem, Novi vasi, Hudinji, Smarjeti, na Prekorjih in drugih naseljih okrog Celja. Tiste dni je delala kurirska služba kot ura. Ce je bil potreben kakšen dogovor ali posvet, smo se sestali v najkrajšem času. Dnevi so bili zelo naporni, toda mladost in upanje v prihajajočo svobodo sta premagali utrujenost. Doživljali smo vesele trenutke, ko smo pripravljali kresove v počastitev 27. aprila in 1. maja. Goreli so po vseh hribih okrog Celja. Kresovi so vzbujali upanje v naših ljudeh, a Svabi in nemškutarji so se začeli tresti od strahu. Mnogi so bili pripravljeni izdati svoje prepričanje in nuditi usluge partizanom s posredovanjem ljudi, za katere so sumili, da so povezani z narodnoosvobodilnim gibanjem. Po 1. maju, ko so radijske postaje poročale o razsulu na vseh frontah, smo bili mladi tako nemirni in neučakani, da smo se obnašali, kot da je vojna končana. Hodili smo svobodno čisto blizu mesta in je pravi čudež, da ni bilo žrtev. Okrajni odbor je zvedel, da je načrt za uničenje celjske industrije poverjen Maksu Westnu. 5. maja zvečer sta se odpravila sekretar Nande in članica odbora Slava (Štefka Cater-Klančišar) tvegano in pogumno naravnost v West-novo vilo na Golovcu. Po prvem presenečenju ob srečanju s partizani (Slavo je poznal še kot svojo nekdanjo delavko) se je Westen kar cedil od prijaznosti. Popeljal ju je v jedilnico in naročil za tiste čase bogato večerjo, toda partizana ni mikala večerja. V mislih sta imela namen obiska in čimprejšnje slovo iz tega čudovitega gnezda. Sekretar je brez uvoda jasno povedal, da zahteva od njega, da uredi sestanek s komandantom celjskega sektorja o predaji, da ohrani industrijo nepoškodovano in da preda policijski in gestapovski arhiv ljudski oblasti. Ko je Westen to slišal, je skoraj zakričal: »Preveč zahtevate od mene!«. Nande se ni dal zmotiti in je odgovoril: »Vi ste vse to spravili leta 1941 okupatorju v roke, pa boste tudi sedaj znali ravnati, kakor vam ukažemo.« Po kratkem razgovoru mu je bilo jasno, da nima drugega izhoda, kot da sprejme te naloge. Tako so se začele konkretne priprave za prevzem oblasti v Celju. Westen je posredoval pri nemški komandi. Na naše pismene pogoje ni hotela komanda pismeno odgovoriti. V noči od 7. na 8. maj smo slišali radijska poročila o razpadu zadnjega odseka nemške fronte na Balkanu. Takoj so šli kurirji na vse strani do odborov OF z zadnjimi navodili. Okrajni odbor OF Celje-mesto pa se je odločil, da bo 8. maja ob 8. uri zjutraj začel s prevzemom oblasti. Okrog tretje ure zjutraj smo se zbrali v Westnovi vili Nande (Martin Klančišar), Tatjana (Jezernik), Slava (Štefka Cater-Klančišar), Staša (Ivanka Zagar-Milovanovič), Saša (Marija Klemen-Cimerman), Milena (Brglez Dobrina), Žarko (Riko Presinger). Ob 7.45 nas je Westen osebno odpeljal s svojim avtomobilom v mesto. Na avtomobil smo položili jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. V mestu se je trlo sovražne vojske od nemške, domobranske, ustaške do četniške. Bila je taka zmeda, da se med njimi ni vedelo, kdo pije, kdo plača. Le naši ljudje so bili pripravljeni na naš prihod, čeprav smo bili »prezgodnji«. Hiteli so razobešati zastave, ki so jih imeli že pripravljene. Nande se je zadržal v Gajevi ulici. Tam je bil štab nemške vojske. Z njimi se je sporazumel o predaji orožja in njihovem statusu vojnih ujetnikov. Nadaljevali smo pot v center mesta na magistrat, kjer se je med tem zbral ves okrajni odbor OF, da zavzame prostore na magistratu. Tu pa smo naleteli na hud odpor. Nemci so nas zgrabili in odpeljali na dvorišče magistrata. Postavili so straže in nam grozili z ustrelitvijo. Naš položaj je bil tragikomičen. Vsepovsod svoboda, a mi pod stražo. Na magistratu pa so gospodarili oficirji in vojaki vseh mogočih uniform in jezikov. Naši sodelavci so nam dajali poguma in se prerekali z nemško oblastjo (Boris-Anton Senica, Adolf Okrožnik, Aljoša-Drago Komerički i dr.). Proti večeru pa so nas izpustili. Odšli smo v predmestje in se pripravljali z našimi sodelavci za svečano vkorakanje v svobodno Celje. Medtem pa so prišli v Celje tudi člani okrožnega odbora OF. Drugi dan je Lenka-Emilija Gabrovec na magistratu urejala prevzem ljudske oblast; v Celju. Se vedno je bil magistrat zaseden in borba za izgon iz teh prostorov je zahtevala veliko napora in diplomacije. Objava kapitulacije je pripomogla, da so se končala pogajanja in da se je začela vojska resno odpravljati iz Celja. Vse ceste, ki so vodile iz Celja proti avstrijski meji, so bile prepolne vojakov in beguncev. Peljali so se s kamioni, avtomobili, džipi, motorji. Veliko je bilo tudi vozov s konjsko ali volovsko vprego. Pogled na to množico ljudi v gibanju je bil strašen. Na vozovih so peljale družine domobrancev in ustašev vse, kar jim je ostalo od njihovega imetja. Žalosten je bil tudi pogled na otroke in ženske. V dvoriščih domačij ob cesti so se zaustavljala vojaška vozila. Vojaki in oficirji so prosili za civilna oblačila, ker so mislili, da jim bo v civilnih oblekah lažji prehod čez mejo. Mnogi so verjeli, da bodo z menjavo uniforme padli z njih tudi zločini in izdajstva. To izseljevanje je trajalo še nekaj dni. Drugi dan osvoboditve je bil v unionski dvorani velik miting. Poleg pripravljenega programa so nastopali tudi ljudje, ki so jim iz src privrele pesmi in recitacije. Orkester Dušana Sancina je igral simfonije in partizanske pesmi. V Celje so začele prihajati enote jugoslovanske ljudske armade s svojimi brigadami. Takoj so se vključile v obnovo domovine. Povezale so se tudi z mladino in kulturniki. Skupaj so pripravljali mitinge in druge akcije. Celje je postalo živahno in razgibano mesto. Na magistratu je začela opravljati svojo dolžnost ljudska oblast za Celje-mesto, a za okrožni odbor so se pripravljali prostori v Narodnem domu. Domačini so se vračali iz pregnanstva iz Srbije in drugih krajev, kamor jih je izselil okupator 1941. leta. Prihajali so tudi transporti iz raznih taborišč. Življenje se je začelo normalizirati. 3 Celjski zbornik 33 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 06.068:352 (497.12—119) »1952/1978« GUSTAV GROBELNIK in VLADO NOVAK ČASTNI OBČANI OBČINE CELJE (1952—1978) »■Častni občan« (sprva »častni meščan«) občine Celje je od leta 1964 statutarni naziv, ki ga lahko podeli občinska skupščina osebam zaradi »izrednih zaslug za socialističen razvoj države, razvoj znanosti in kulture, utrjevanje miru in blaginje v državi in po svetu oziroma zaradi posebnih zaslug za razvoj občine«.1 Enako določbo, le da v bolj strnjeni, družbeno-političnemu razvoju ustreznejši dikciji vsebujeta tudi naslednja občinska statuta, tako statut iz leta 1971, kot statut iz leta 1974; zaradi primerjave ju citirajmo: »Občina lahko osebe, ki so izredno zaslužne za razvoj socializma in za utrjevanje miru, za razvoj znanosti in kulture oziroma za razvoj občine, proglasi za častne občane«2 in »Občinska skupščina lahko osebe, ki so izredno zaslužne za razvoj socializma in za utrjevanje miru, za razvoj znanosti in kulture oziroma za razvoj občine, proglasi za častne občane«.3 Razen izmenične uporabe terminov »občinska skupščina« (1964, 1974) in »občina« (1971), so citirane določbe pomensko identične, namreč: častni naziv je namenjen le osebam (ne samo celjskim občanom), ki so izjemno zaslužne za razvoj socializma, za razvoj kulture in znanosti ter za utrjevanje miru, posebej pa za splošni napredek celjske občine. Tako občinski statuti do leta 1974! Toda vsi statuti (1964, 1971 in 1974) uvajajo tudi odlok, s katerim »so določeni pogoji in postopek za proglasitev ter pravice, ki gredo častnim občanom.« To je odlok o posebnem dodatku in drugih pravicah častnih občanov občine Celje 1964 oziroma 19664 ter kasnejši odlok o spremembi navedenega odloka 1967 in 1970®. Leta 1977 pa je nov, zaradi preglednosti in enotnosti v dajanju občinskih priznanj sprejeti odlok o priznanjih in nagradah občine Celje6 vse navedene odloke razveljavil, pravzaprav pa (izpopolnjene) združil v en pravni tekst. Tudi po tem najnovejšem odloku je lahko promovirana za častnega občana oseba, ki je izredno zaslužna za razvoj socializma, za utrjevanje miru ter za splošni družbeni napredek, posebej za napredek občine, prvenstveno pa zaslužna za razvoj socialistične samoupravne družbe ter za bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti. 3* 35 Rečeno je tudi, da se o proglasitvi izda posebna listina7. Seveda je novi, enotni odlok zadržal dosedanjo določbo o posebnih pravicah, ki gredo častnim občanom za njihovega življenja in ob smrti. Pač pa je zadnji odlok do kraja odprt glede predlaganja častnega naziva. Pobudo namreč prepušča najširšemu krogu predlagateljev: delovnim ljudem in občanom, delovnim organizacijam, krajevnim skupnostim, interesnim skupnostim, družbenopolitičnim organizacijam in dr. družbenim organizacijam oziroma društvom, medtem ko je prvotno tak predlog uradno izhajal iz same skupščine oziroma njenih organov. Leta 19838 sprejme občinska skupščina odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o priznanjih in nagradah občine Celje. Ta prinaša le stilistične spremembe dotedanje določbe o proglasitvi za častnega občana. Namreč: za častnega občana je lahko proglašena oseba, »ki je izredno zaslužna za razvoj socialistične samoupravne družbe, za bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Rečeno je prav tako, da se o proglasitvi izda posebna listina in da ima častni občan pravico do dodatka k osebnemu dohodku, »če njegov osebni dohodek ne dosega določenega zneska«.9 Odlok govori tudi o pobudi za podelitev priznanj in nagrad, torej tudi za proglasitev za častnega meščana. Dajejo jo lahko »delovni ljudje in občani, OZD, delovne skupnosti, krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije, enote ter organi oboroženih sil SFRJ, državni organi ter druge organizacije in skupnosti«, predlog pa pripravi pristojna komisija10. Priložnosti, ob katerih so podeljevali naslov častnega občana, so bile deloma zgodovinske obletnice iz bojev naše narodne skupnosti, deloma življenjski jubileji zaslužnih občanov. Doslej je bil ta naslov podeljen osemkrat, vsakokrat pred odlokom iz leta 1983. Leta 1952, ob petstoletnici mesta Celje, so ga prejeli: FRANC LESKOSEK-LUKA, PETER STANTE-SKALA, MICA ŠLANDROVA in Dr. JOSIP TO-MINSEK. O imenovanju, ki je bilo izvršeno na slavnostni seji mestnega ljudskega odbora, je časnik poročal naslednje: »Delovni predsednik prof. Anton Aškerc je nato predlagal zbranim ljudskim odbornikom, naj imenujejo za častne meščane zaslužne ljudi, ki so bili pomembni činitelji naprednega gibanja v Celju. Naslov častnega meščana so prejeli: tov. Franc Leskošek, predsednik sveta za industrijo vlade LRS; tov. Peter Stante-Skala, generalmajor JLA; tov. Mica Slandrova, znana antifašistka ter znanstveni in kulturni delavec tov. dr. Josip Tominšek, ki se je za častni naslov s toplimi besedami zahvalil«11. Leta 1955, ob desetletnici osvoboditve naše domovine: FRANC KAC, STANE KOKALJ, JANKO OROŽEN, MARTIN PLANKAR, BLAŽ PRISTOV-SEK in FRAN ROS. Tokrat je časnik12 vest o sklepu, da se podeli častni naslov »šestim zaslužnim Celjanom, ki so s svojim delom veliko doprinesli k napredku in razvoju našega mesta, tako v političnem, gospodarskem in kulturnem življenju,« pospremil z izčrpnejšimi življenjepisi promovirancev. V njih je brati, da je bil podeljen častni naslov zaradi njihovih »zaslug za napredek našega mesta in za vso našo slovensko in jugoslovansko domovino«: Stanetu Kokalju, ki je svojo dolžnost na mestu predsednika takratnega MLO Celje (1948—1950) in direktorja Cinkarne (1950—1953) »opravljal vestno v izredno težkem času obnove našega mesta«; industrijskemu delavcu in najtesnejšemu sodelavcu Franca Leskoška, Martinu Kaču, za njegove napore in zasluge za blaginjo naše domovine in našega lepega mesta posebej«; delavskemu zaupniku Martinu Plankarju, čigar zasluga je, da je »delavstvo celjske Cinkarne doseglo vsaj del svojih pravic pod neljudskimi režimi«; mestnemu inženirju in šefu gradbene uprave Blažu Pristovšku, po čigar zaslugi je »Celje postalo znano po svoji smotrni gradbeni in urbanistični ureditvi« ter »da ima danes Celje sloves vzorno urejenega mesta, enega najlepših v državi«; vzgojitelju, pesniku, pisatelju in dramatiku Franu Rošu, kot »enemu najbolj vidnih in spoštovanih v celjskem kulturnem življenju« ter zgodovinarju, profesorju Janku Orožnu, »ki je v našem mestu desetletja ustvarjal in vzgajal«. Leta 1960 FEDOR GRADIŠNIK, upravnik Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Na intimni slovesnosti, ki je bila v mali dvorani narodnega doma in ki so ji prisostvovali najvišji predstavniki celjskega političnega in kulturnega življenja, je Fedorju Gradišniku za njegovo sedemdesetletnico spregovorila predsednica sveta za kulturo in prosveto občinskega ljudskega odbora Marica Frecetova, želeč mu še »nadaljnjega plodnega dela in sadov za našo celjsko, kakor obče- Janko Orožen, (1891) Martin Plankar, (1872—1958) Blaž Pristovšek, (1892-1970) Fran Roš, (1898-1976) slovensko kulturno rast.« Za imenovanje, ki ga je izrekel predsednik obč. ljudskega odbora Franc Rupret, se je jubilant zahvalil, rekoč: »Imenovanje za častnega meščana mi nalaga dolžnost, da to pot nadaljujem vse do konca svojih dni za umetniško rast ustanove in za kulturo mojega dragega Celja«.13 Leta 1962 JOSIP BROZ-TITO, predsednik SFRJ in maršal Jugoslavije. V luči Maršalovega rojstnega dne je bila v narodnem domu svečana seja občinskega ljudskega odbora za mesto Celje, na kateri je bil z dolgotrajnim ploskanjem sprejet predlog, da se predsedniku Titu podeli naslov častnega občana celjske občine. O življenju tovariša Tita, njegovih zaslugah in njegovem več kot petdesetletnem revolucionarnem delu je govoril pisatelj in častni občan Fran Roš. V uvodniku Celjskega tednika pod naslovom »Častni občan« beremo: »Tovariš Tito je prihajal v mesto ob Savinji že v času svojega revolucionarnega delovanja, zlasti pomemben pa je datum, ko je bil navzoč na državni konferenci KPJ v Joštovem mlinu.« In dalje: »Celje je naposled kulturno, politično in gospodarsko središče pokrajine, ki je z življenjem tovariša Tita povezano že izza njegovih otroških let. Celje je v novi državi pod vodstvom tovariša Tita doživelo svoj nagel in blesteč vzpon. Njegovo prebivalstvo se je podvojilo, predvsem pa njegova gospodarska moč in kulturni vpliv na široko zaledje.« Istočasno so po vsej Jugoslaviji v vseh mestih sprejemali enake sklepe, 24. maja pa je po govoru podpredsednika zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja predsednik jugoslovanske konference mest Vjenčeslav Holjevac izročil tovarišu Titu album listin, s katerimi ga vse jugoslovanske občine proglašajo za častnega občana. Med temi listinami je tudi celjska.«14 Leta 1963 FRANC SIMONlC, ob imenovanju predsednik kadrovske komisije pri CK ZKS. Fedor Gradišnik st., (1890—1972) Josip Broz-Tito, (1892—1980) Na svečani seji občinske skupščine in predsedstva Združenja borcev 20. julija je predsednik občinske skupščine Marjan Učakar po sklepu občinske skupščine razglasil tov. Franca Simoniča za častnega meščana. Franc Simonič je bil devet let sekretar okrajnega komiteja ZKS, torej »na najbolj odgovornem političnem položaju v celjskem okraju. Hkrati je bil ves čas tudi odbornik celjske skupščine in se z vso vnemo ter prizadevnostjo posvečal tudi problemom celjske komune. Tovariš Simonič je človek, s katerim so povezani številni gospodarski in politični uspehi celjske občine, ki je s tankočutnostjo sodeloval in si prizadeval za rast političnega, kulturnega in gospodarskega središča našega okraja.«15 Leta 1969 ob petdesetletnici ustanovitve socialistične delavske partije Jugoslavije (komunistov) EDVARD KARDELJ, član sveta federacije. Imenovanje za častnega občana so v počastitev njegove šestdesetletnice sprejele vse občine celjske regije. »Bili smo na vseh sejah občinskih skupščin ob koncu leta,« poroča Novi tednik16, »ko so odborniki od Rinke do Sotle, namesto da bi dvigali roke, gromko ploskali v potrditev, da občinske skupščine sprejmejo dokument o podelitvi naslova častnega občana tovarišu Edvardu Kardelju, za tovarišem Titom enemu najzaslužnejših Jugoslovanov.« Leta 1971 ob tridesetletnici ustanovitve Osvobodilne fronte SERGEJ KRAIGHER, ob imenovanju predsednik skupščine SR Slovenije. »Najvišje celjsko družbeno priznanje je dobil za dolgoletno revolucionarno delo. To se je začelo pred vojno med ljubljanskimi študenti ter v rudarskih revirjih in se nadaljevalo v času narodnoosvobodilnega boja, ko je zlasti v mariborskem, kozjanskem in celjskem okrožju opravljal funkcijo partijskega sekretarja. Izreden in velik pa je njegov delež v povojni socialistični izgradnji domovine in utrjevanju novih odnosov med delovnimi ljudmi in narodi Jugoslavije. Izreden je tudi njegov prispevek kot poslanca celjskih občanov v zvezni in republiški skupščini. S svojim delom v teh organih je tudi Celju in njegovim prebivalcem dal pravo mesto in ugled v naši socialistični skupnosti.«17 Leta 1978 OLGA VRABlC, sodnik ustavnega sodišča SR Slovenije. Predlagala jo je obč. konferenca SZDL18, zbori občinske skupščine pa predlog na svoji 3. seji dne 22. 6. 1978, po utemeljitvi delegata Majde Trogar, soglasno sprejeli kot »priznanje za njeno prizadevno in uspešno predvojno, medvojno in povojno revolucionarno in družbenopolitično dejavnost«19 oziroma »kot priznanje dolgoletni družbenopolitični delavki in nekdanji predsednici celjske občinske skupščine.«20 OPOMBE 1 11. čl. statuta občine Celje; Ur. vestnik občine Celje, št. 27/1964. 2 8. čl. statuta občine Celje z dne 15. 1. 1971; Ur. list SRS, št. 2/1971. 3 9. čl. statuta občine Celje iz leta 1974; Ur. list SRS, št. 45/1974. 4 Ur. vestnik okraja Celje, št. 46/1964 in Ur. vestnik Celje, š*. 18/1966. 5 Ur. vestnik Celje št. 23/1967 in št. 5/1970. Glede pogojev za proglasitev za častnega občana, odlok ponavlja zadevno določbo statuta; glede pravice, ki gre častnim občanom, pa določa z veljavnostjo od 1. julija 1964 stalni posebni dodatek v obliki event. razlike med osebnim dohodkom iz rednega delovnega razmerja oz. pokojnino in zneskom starih dinarjev 60.000,— (1964) oz. novih dinarjev 1.000,— (1966), nato dinarjev 1.300,00 (1967), nazadnje pa dinarjev 2.000,— (1970). Razen tega izjemnega posebnega dodatka v breme občinskega proračuna, pa je skrb občine tudi zadnje slovo od častnega občana, prvotno (1964) pa še »postavitev primernega spomenika«. Da bi se izognil pogostim spremembam zneska, ki ga je odlok določal za izračun posebnega dodatka, je odlok iz leta 1977 prepustil vsakoletni izračun tega zneska merilom, ki jih predpiše izvršni svet obč. skupščine. Leto dni pred izidom tega odloka je bilo med pripombami, ki so jih dali občani na razpravah o splošni in skupni porabi 1976, brati, »da so prevelika sredstva namenjena za častne občane Celja« (Informativni bilten obč. konference SZDL, št. 61 z dne 19. 4. 1976, str. 3). Leta 1976 je bilo z naslova nadomestila častnim občanom realizirano din 5.358,— predlog izvršnega sveta za leto 1977 pa je bil din 12.000,— (Obč. proračun 1977; Delegatov poročevalec z dne 20. 5. 1977, št. 7/1977). 6 Ur. list SRS, št. 11/1977. 7 10. člen cit. odloka. 8 12. seja vseh treh zborov občinske skupščine 29. marca 1983. 9 9. in 10. čl. novega odloka. Delegatov poročevalec z dne 9. 3. 1983, str. 19. 10 3. in 5. čl. novega odloka. Vir gl. opombo 9. 11 Savinjski vestnik z dne 6. septembra 1952. 12 Celjski tednik z dne 19. julija 1955, str. 6. 13 Celjski tednik z dne 22. januarja 1960. 14 Celjski tednik z dne 1. junija 1962. 15 Celjski tednik z dne 26. julija 1963. 16 Novi tednik z dne 28. 1. 1970. 17 Novi tednik z dne 22. 7. 1971. 18 Delegatov poročevalec št. 11/78 z dne 31. 5. 1978. 19 Večer z dne 23. 6. 1978. 20 Novi tednik z dne 29. 6. 1978. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 061.22 (797.12—119) »1935« 329.14 (497.12—119) IVAN GROBELNIK ZLET SVOBOD V CELJU PRED PETDESETIMI LETI Pomen zleta SVOBOD v Celju 7. julija 1935 V počastitev zleta SVOBOD v Celju je bila letos 4. julija spominska slovesnost, že četrta po vrsti. Prvič po vojni je bila počastitev spomina na prvi zlet 12. julija 1959, nato pa proslava 40-letnice 14. junija 1975. Čeprav so se ob vsakem ponovnem srečanju zbrale velike skupine ljudi in svečano proslavile ta veliki jubilej, pa nobena kasnejša proslava ni presegla prvega zleta niti po številu udeležencev, niti po angažiranosti delovnih ljudi. V čem je bil veliki zgodovinski pomen 1. zleta SVOBOD v Celju? Partijski list »Ljudska pravica« je pred 50-timi leti po velikem zborovanju delovnih ljudi v Celju zapisal: »Celjski zlet je velik mejnik v življenju slovenskega delavstva, ki je ta dan po dolgem času mogočno manifestiralo za skupen nastop, svobodo, mir in napredek.«29 Franc Leskošek-Luka je v svojem govoru na 2. zletu 1959. dejal, da je bil celjski zlet leta 1935 veliko več kot samo proslava petnajstletnega delovanja delavskih kulturno-prosvetnih društev: bil je mogočna manifestacija socialističnih in naprednih sil na čelu z delavskim razredom«, mogočna demonstracija proti izkoriščevalskim režimom monarho-fašistične Jugoslavije.« Komunistična partija je tedaj »uspela porušiti zid ile-galnosti, ki ga je okoli nje zgradil diktatorski režim.«1 Edvard Kardelj je celjski zlet ocenil za veličastno manifestacijo delavske solidarnosti, Miha Marinko pa za začetek širokega ljudskofrontnega gibanja, dragoceno podlago za ustanovitev OF v trenutku, ko se je KPS usposobila za svojo zgodovinsko vlogo v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji. Razcepljenost v delavskem gibanju stare Jugoslavije Proces, ki je vodil do izbruha revolucionarne zavesti delovnih ljudi na zletu SVOBOD leta 1935, je bil ozko povezan s tedanjim stanjem v jugoslovanskem delavskem gibanju. Akcijsko sposobnost delavskega gibanja je tedaj Avtor: Ivan Grobelnik, prof. zgodovine, Srednja družboslovna šola Celje. slabila razcepljenost na socialdemokrate in komuniste, kar pa so še poglabljala trenja znotraj obeh delavskih političnih strank. Za socialdemokrate je bilo značilno, da so usmerjali delavca k sodelovanju z meščanskimi ustanovami in pomirjali spopade s kapitalističnimi delodajalci. Lahko so javno delovali. Zavzemali so vodilne položaje v delavskih sindikatih (URSSJ), društvih in strokovnih organizacijah ter prirejali delavske zlete in kongrese. KPJ pa je bila prepovedana z zakonom o zaščiti države (1. avgusta 1921) ter prisiljena na ilegalno delo. Preganjana, posebno še po uvedbi šestojanuar-ske diktature leta 1929, vzporedno pa notranja trenja so dolgo onemogočala, da bi partija lahko uspešno nastopila med množicami. Konsolidacijo in oživljanje njenega delovanja je prineslo šele novo mlajše vodstvo. Svetovna gospodarska kriza je leta 1930 prizadela tudi jugoslovansko delavstvo, kmete in nekatere malomeščanske sloje. Krizo je hudo občutilo tudi prebivalstvo na celjskem območju: zaradi zmanjševanja mezd in odpuščanja z dela je raslo število stavk in mezdnih gibanj, raslo število brezposelnih, ki so) na borzi dela dobivali minimalne podpore (največ eno tretjino delavske mezde), a še te so bile časovno omejene od 4 do 26 tednov. Namesto denarne podpore so brezposelni lahko dobivali brezplačno hrano v javni delavski kuhinji, ki pa je bila na celjskem območju samo v Celju.2 V stavkovnem valu, ki je zajel vsa delavska središča, so socialdemokrati zaradi svojih pomirjevalnih in kompromisarskih stališč vse bolj izgubljali podporo v delavskih vrstah, vodstvo pa prevzemali odločnejši komunisti. Zaradi svojih nepomirljivih stališč so komunisti dobivali vodilne pozicije v stavkovnih odborih, strokovnih društvih in URSSJ — sindikatih. Vodilno vlogo pri tem so imeli kovinarji, tajnik Zveze kovinarjev pa je bil Franc Leskošek. Njihov vpliv se je prenesel tudi na druge stroke, ko je bil leta 1934 Leskošek izvoljen za predsednika Strokovne komisije (oblastnega odbora URS za Slovenijo), v katero je bila vključena cela vrsta delavskih sindikatov.3 Aktivnejši nastop komunistov je bil povezan s postopno obnovitvijo KPJ, ki jo je najhuje prizadela sestojanuarska diktatura. Leta 1932. je bil obnovljen PK za Slovenijo in ustanovljeni sekretariati okrožij. Sekretar celjskega okrožja je postal Slavko Šlander, tedaj dentist pri dr. Krautbergerju.4 Vrsta kongresov KP je v letih 1934/35 nakazala novo temeljno usmeritev komunistov: — Na konferenci KP za Slovenijo v Goričanah pri Medvodah (16. septembra 1934) sta Boris Kidrič in Edvard Kardelj v svojih referatih poudarila potrebo, da se komunisti usmerijo na delo med množicami, v sindikatih, v strokovnih in kulturnih društvih in drugod ter povsod spodbujajo razredni boj. — Na IV. državni partijski konferenci v Ljubljani (decembra 1934), na kateri je bil prvič prisoten Tito in je bilo izvoljeno novo vodstvo, je bilo naloženo komunistom, da morajo prevzeti organizacijo in vodstvo vsakodnevnih bojev ljudskih množic, spremeniti ekonomske boje v ^politične in pridobiti nove sile iz vrst borbenih delavcev, kmetov in delovne inteligence.5 — Junijski plenum KPJ v Splitu (1935) je kritiziral premajhno aktivnost pokrajinskih komitejev in opozoril na nujnost nadaljnjega prizadevanja za ustvaritev ljudske fronte. Opozoril je, da je/fašizem, ki se je začel povezovati v mednarodnih okvirih, postal glavni sovražnik tako delavskega razreda kot prave demokracije in narodnega obstoja. — Se isto letq je tudi VII. kongres Kominterne (od 25. julija do 20. avgusta 1935) pozval komunistične partije na zbiranje naprednih demokratičnih sil v protifašistične ljudske fronte. Med organizacijami, v katerih je hotela KPJ najprej razširiti svoj vpliv med ljudskimi množicami, je bila na prvem mestu socialistična SVOBODA. Organizacija in delo celjske podružnice delavskega kulturno izobraževalnega društva SVOBODA Leta 1913 ustanovljeno delavsko kulturno društvo SVOBODA se je po 1. svetovni vojni celo desetletje otepalo z vrsto težav. Delo so oteževala trenja med politično različno usmerjenimi delavci, manjkali so prostori za društveno dejavnost, finančna sredstva in ne nazadnje požrtvovalni in sposobni kadri. Vse te težave pa je postopno premagala in okoli leta 1930 že močno razgibala kulturno-prosvetno življenje delavstva v mestih, segla pa tudi na podeželje, kjer so društvom kmečkih fantov in deklet med počitnicami pomagali študentje — svobodaši. Leta 1935 že ni bilo več mesta in industrijskega središča, kjer ne bi delovala SVOBODA, pa tudi ne podeželskega naselja, v katerem ne bi delala Zveza kmečkih fantov in deklet. Njihovih koncertov, dramskih prireditev in medsebojnih gostovanj so se udeleževali ljudje ne glede na njihovo politično prepričanje. Vse to je bilo značilno tudi za celjsko ekolico s Savinjsko dolino.6 Zveza društev SVOBOD je imela svojo centralo v Ljubljani, v katero je bilo vključenih okoli 40 podružničnih društev. Organizirana so bila v vseh večjih industrijskih središčih. Število aktivnih članov SVOBOD je z leti raslo. V letu 1934 je bilo v celotno Zvezo redno včlanjenih 1696 ljudi (poročilo občnega zbora, 9. septembra 1934). Članstvo je sestavljalo okoli 95 % ročnih delavcev, ostalih 5 % pa so tvorili intelektualci ter nameščenci socialnega zavarovanja in konzumov.7 Cilje delovanja SVOBODE je izoblikoval dr. Henrik Tuma: Delavski razred naj se ob društvu združi in dobi enotno izobrazbo. Ko je bilo s šesto januarsko diktaturo zavrto delovanje političnih strank, se je delavstvo lahko shajalo le v društvu SVOBODA, kjer se je ob gojitvi kulturne dejavnosti vzgajalo v razredni socialistični zavesti. Celjska SVOBODA je predstavljala eno najaktivnejših podružničnih društev. Njeno delo je oživelo, ko je dobila nujne prostore za svoje dejavnosti v starem poslopju okoliške šole v Razlagovi (sedanji Čuprijski) ulici po preselitvi šole v novo stavbo na Dolgem polju (1927). V društvenem delu se je uveljavljalo tudi nekaj prizadevnih delavcev, ki so s svojo požrtvovalnostjo in navdušenjem uspeli organizirati veliko število prireditev, doseči soliden nivo nastopov in prodreti med delovne sloje Celja in okolice. Celjska SVOBODA je celo pomagala pri ustanavljanju delavskih društev v sosednjih krajih.11 Iz poročil na društvenih rednih letnih zborih, ki jih je objavljala revija »Svoboda«, so razvidna imena odbornikov in vodilnih organizatorjev. Tako je bil v letu 1932 predsednik društva Viktor Godnik, namestnik Franc Oset, tajnik Franc Guzej, blagajnik Ivan Stante, gospodar Josip Skorjanc, v nadzorstvu pa Franc Svetek, Anton Leskovšek in S. Tele.8 Leta 1934 pa je bil izvoljen odbor, ki je v tem sestavu deloval tudi v času celjskega zleta: predsednik je bil Josip Škorjanc, tajnik Viktor Godnik, blagajnik Ivan Stante, gospodar Franjo Pobec, v nadzorstvu pa Franc Arnšek (ki je imel največ zaslug, da je prišlo do združitve delavskih kulturnih društev v Celju),11 Franc Svetek (socialdemokrat, ki je pozneje med NOB sodeloval z OF), Anton Vok, Fric Dečman in Edvard Glas.9 Celjska podružnica je kot druge v Sloveniji imela stalen problem v pre-pičlem številu aktivnih članov. Leta 1929 je v njej delalo okoli 100 rednih članov. Tedaj so v odboru menili: »Ce bi se delavci bolj zavedali in upoštevali svojo kulturno organizacijo, bi moralo število članstva poskočiti za najmanj trikrat. Zadnje čase se delavstvo zgleda prebuja«, v podružnico se jih je vključevalo vse več. Pa tudi naslednja leta so na občnih zborih vedno znova na-glašali potrebo po pritegnitvi novih članov. Tudi od celjskega zleta so pričakovali pomnožitev svojih vrst: »Prvi vidni uspeh našega zleta mora biti cela vrsta novih podružnic SVOBODE in dvig članstva v dosedanjih.«10 Celjska podružnica je vključevala več sekcij, med katerimi je bila glede števila in kvalitete najuspešnejša pevska. Moški zbor z nad 50 pevci je vodil Ciril Pregelj, ki je vodil tudi kasneje ustanovljen ženski zbor z 20 pevkami. Izvedli so več koncertov na leto. Prireditve so imeli v dvorani Narodnega doma. Tako je leta 1931 pevski zbor izvedel samostojni koncert v Celju, sodeloval na jubilejni proslavi v Ptuju ter na več koncertih v Libojah in drugod. »Zelo uspel je bil predvsem koncert, ki ga je imela celjska SVOBODA v mestnem parku 27. junija t. 1. O njem sta poročala tudi časnika Slovenski Narod (dne 30. junija) in Jugoslovan (4. julija 1931). Oba sta koncert zelo pohvalila.«8 V sezoni 1933/34 je moški pevski zbor priredil 6 koncertov v Celju, nato še v Vojniku, Libojah in Zabukovici.9 Sodeloval je na prireditvah tudi z zbori iz drugih delavskih središč. Tako so na pevskem festivalu v Celju 1. 1932 sodelovali poleg domačega zbora tudi zbori iz Trbovelj, Hrastnika, Za-bukovice, Liboj, Ljubečne in Rogaške Slatine. Ob otvoritvi koče na Mrzlici, ki jo je odprlo delavsko izletniško društvo »Prijatelji prirode«, so nastopili Celjani skupaj z zbori iz zasavskih revirjev. Posebno navdušeno je občinstvo sprejelo okrožni koncert pevskih zborov iz Celja, Ljubečne, Zabukovice, Liboj in Štor (skupaj 127 pevcev), ki je bil 31. marca 1935 v Narodnem domu in že predstavljal uvod v celjski zlet SVOBOD. Ivan Vuk je tedaj zapisal v reviji »Svoboda«: Bil je dogodek, ki je pokazal, da se gibljemo vkljub vsemu, da orjemo ledino z velikim traktorjem prosvetnega dela in bo Proletariat žel bogato žetev — solidarnosti, zavednosti in borbenosti. SVOBODA — živa pogonska sila traktorja proletarske kulture, moje čestitke!«14 Veliko kulturno in idejno delo je opravljal tudi dramski odsek. Imel je okoli 40 članov (leta 1933). V njem so delali ljubitelji in navdušenci, ki so pomanjkanje izobrazbe nadoknadili s prizadevnostjo. Kot režiserji in igralci so se preizkusili med drugimi: Avgust Vičar, Jože Salamon, Slavko Šlander, Jakob Jeram, Peter Stante, Julka Godnik. Njihova uprizoritev Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice je globoko odjeknila v Celju (1. 1932).11 V letu 1933 so uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.12 Ko so 4. novembra 1934 otvorili novo sezono s Cerkvenikovim Očiščenjem, je kritik zapisal: »Igralci niso imeli dosti vaj, kar se je poznalo zlasti v začetku igre. Vendar se jim je videlo, da sodelujejo z veliko ljubeznijo in požrtvoval- nostjo. Publika jih je razumela in jim je bila hvaležna.« (»Svoboda« 1. november 1934, str. 345). V letu 1935 je dramski odsek naštudiral dve deli: Cankarjeve Romantične duše in Nušičevo komedijo Navadni človek. Zelo je bila aktivna šahovska sekcija, ki so jo vodili dobri šahisti. Glavni cilj sekcije ni bil, da bi dosegli neke vrhunske rezultate, ampak težnja, da bi šahovsko igro razširili med širše delavske sloje. Vendar je šahovska sekcija priredila več turnirjev za prvaka odseka ter simultank s šahisti iz Maribora, Ptuja, Trbovelj in drugod. Stela je okoli 25 rednih članov, v glavnem delavcev in trgovskih pomočnikov. Njihovo delovanje je bilo večkrat pohvaljeno: »Šahovski odsek se precej dobro razvija. Udeležuje se turnirjev s »sodruž-nimi« podružnicami. Tako se je ob priliki turneje evropskega šahovskega mojstra gospoda Spielmana tudi SVOBODA odzvala k celjski simultanki ter z lepim uspehom odnesla častno zmago z dobro talentiranim mladim tovarišem Verčkovnikom.«16 Ko se je 7 celjskih šahistov udeležilo simultanke proti mariborskemu mojstru Pircu, je zmagal njihov član Zahojnik. Ko se je v času oblastne konference Zveze privatnih nameščencev v Mariboru vršil turnir med celjskim in mariborskim klubom SVOBODE, je celjski odsek zmagal (6 : 4).12 Širjenje marksistične zavesti in razgledanosti je društvo pospeševalo tudi s prirejanjem predavanj, tečajev in proslav. Tako je celjska podružnica v sezoni 1933/34 priredila naslednja predavanja: Marksizem in vera, Delavska kultura, Kitajska, Ivan Cankar, Fašizem.9 V naslednji sezoni so pripravili dve predavanji: O Japonski, Razvoj fašizma.13 Prirejali so tudi tečaje: za književnost, za nemški jezik in esperanto.11 V tečaju za učenje nemškega jezika je poučeval Ciril Pregelj. V sezoni 1932/33 ga je obiskovalo okoli 60 učencev razne starosti.12 V marksističnem tečaju, na predavanjih (tudi zdravstvenih in z drugih področij) ter v večerni šoli so kot predavatelji sodelovali socialisti iz Ljubljane in Maribora: dr. Henrik Turna, mariborski gimnazijski profesor Bogo Teply, prof. Bogo Stupan, Svetek Franc in Andrej, dr. Avgust Reisman, Franc Leskošek in drugi. Društvo je svečano proslavilo tudi različne delavske obletnice in praznike: Marksova proslava, kulturno-prosvetni večer, Cankarjeva proslava (sezona 1933): na njih so nastopali govorniki, pevci, deklama-torji idr.9 Priprave na zlet SVOBOD v Celju Centrala SVOBOD v Ljubljani je že konec leta 1934 sprejela sklep o prireditvi zleta ob 15-letnici njenega delovanja. Zlet naj bi bil 7. julija 1935 v Celju. Celje je bilo izbrano zaradi njegove središčne zemljepisne lege v slovenskem prostoru, pa tudi zaradi močne tradicije delavskega središča. Na 5. seji Centrale 3. januarja 1935 je bil sprejet sklep, da bo idejno vodstvo zleta imel centralni odbor, v Celju pa bodo izvolili poseben odbor za tehnične priprave. Celjski odbor je bil izvoljen na občnem zboru 9. marca,21 vodil ga je Franc Svetek, njegovi najožji sodelavci pa so bili brat Andrej, Goršič in Jeršič.19 Nosilci priprav za zlet so bile vse svobodine podružnice, ki so se dogovarjale tako za skupne nastope svojih sekcij kot za agitacijo med delovnimi ljudmi. O pripravah je sproti obveščalo delavsko časopisje. Revija »Svoboda« je v ta namen s februarsko številko uvedla redno rubriko. V svoji marčni številki je članstvo seznanila s sklepi Centrale, ki so med drugim bili naslednji: 4 Celjski zbornik »3. Pri prihodu na celjski kolodvor bo dobil vsak voditelj skupine nakaznico za kosilo za svojo skupino ... 4. Na zlet bodo povabljene vse strokovne organizacije ter njihovo članstvo, zastopniki delavskih strokovnih in kulturnih organizacij z našega juga ter iz Češke, Svice in Francije. 5. Za zlet bo izdan propagandni letak, ki naj visi po vseh naših lokalih ter v prodajalnah konzumnih društev. 6. Da se omogoči čimveč tovarišem udeležba na zletu, se sklene, da bo plačal tovariš, ki pripelje na zlet svojo ženo ali svoje nezaposlene otroke, za znak samo 1 din. Ti znaki bodo prav taki kakor za 3 din, nosili bodo zaradi obračunavanja samo črko S (za svojce). 7. Posebno skrb je treba posvečati brezposelnim, ki jim naj podružnice s čistim dobičkom iz kake prireditve omogočijo udeležbo na zletu. 8. Za zlet se bo skušala doseči vsaj polovična vožnja. 9. Vsa podrobna pojasnila dobe interesenti pri odborih podružnice oziroma pri zletnih odborih v naših podružnicah. Na delo za zlet, za našo kulturno manifestacijo!«21 V krajih, kjer podružnic SVOBODE ni bilo, so delavske strokovne organizacije ustanovile zletne odbore ter pridobivale delavce za udeležbo na zletu. Postopoma se je v Centrali oblikoval podroben program zleta. 15. marca 1935 so sprejeli predlog pevske podzveze, da bodo združeni pevski zbori zapeli na zletu sledeče pesmi: Delavski pozdrav; Slava delavstvu; O, čujte delavskih množic korak; Bratje, le k soncu, svobodi; Mi smo mlada garda; Dani se. »Vse te pesmi bo izdala pevska podzveza v lični knjižici«, so napovedali.22 O pripravah na zlet sta poročala tudi socialdemokratska časopisa »Delavska politika« in »Delavec«, ki sta tudi uspešno agitirala za udeležbo. Tako je »Delavska politika« pozivala: »7. julija vsi v Celje! Zato se bo 7. julija v zgodovinskem Celju zbralo vse zavedno delovno ljudstvo mest in vasi iz Slovenije, zastopniki proletariata iz vse Jugoslavije. Ta dan naj nihče ne ostane doma, naj se nihče ne uplaši ne deževja, ne vročine, naj nikogar ne zadrže nikaki pomisleki! 7. julija naj strnjeno koraka.v osrčju Slovenije delavska armada, ki naj izrazi vsem in vsakemu svojo voljo, da hoče biti enakopraven član človeške družbe, z vsemi pravicami, ki mu pripadajo.« (3. 7. 1935). »Delavska politika« je 6. junija objavila pod naslovom »Pozdrav bojevnikom za svobodo, enakost in mir« sledeče: »Kultura pomeni svobodo in demokracijo ... Iz kapitalističnega gospodarskega reda so zrasle strašne krivice, toda o tem se ne sme govoriti in o boju zanje tudi ne ... Tu nas čaka težka naloga. Vi bojevniki-zletniki, bodite pionirji kulture, ki so jo meščanske stranke zavrgle in nadaljujte kulturno misijo, s katero zbudimo narod, ga poučimo v bojevanju za svobodo današnjega proletariata in človeštva sploh... Eno-dušna solidarnost in disciplina je temelj kulturnemu delu. Vse delavstvo je skupaj z vami, z vami se bo borilo za proletarsko kulturo, to je za osvobajanje človeškega duha in svobodo človeštva in mir med narodi.«26 Vse kaže, da je v socialdemokratski stranki zraslo število mladih, ki se je nasprotno reformističnemu vodstvu vse bolj usmerjalo v levo. Na celjski zlet sta se pripravljali tudi obe delavski politični stranki. Medtem ko so socialdemokrati imeli v svojih rokah predvsem Centralo SVOBODE, so komunisti že ustvarili močne pozicije v podružnicah. Socialdemokratska stranka je nameravala pridobiti na zletu podporo delavskih množic za obnovitev s šestojanuarsko diktaturo ukinjene Socialistične stranke Jugoslavije, ki naj bi nastopila pod novim imenom Socialistična zveza delovnega ljudstva. Cilj komunistov pa je bil, da usmerijo množice na premonstracije proti fašistični nevarnosti in na zahteve po demokratičnih svoboščinah.20 PK KPJ za Slovenijo je priprave na zlet zaupal svojima članoma Ivanu Mačku in Francu Leskošku.6 Na sam dan zleta 7. julija sta imeli obe organizaciji vsaka svojo sejo. Konference socialdemokratskih delegatov so se udeležili: predsednik SDS dr. Zivko Topalovič iz Beoograda, Jova Jakšič iz Sarajeva, Alojz Sedej iz Ljubljane, Petejan iz Maribora, in drugi voditelji. Pogovarjali so se v glavnem o bodočem političnem programu obnovljene socialistične stranke. O vsebini seje je poročal slovenski liberalni dnevnik »Jutro«: »Dogovorili so se v glavnem o bodočem programu obnovljene socialistične stranke, ki naj bi med drugim obsegal: popolno amnestijo vseh političnih obsojencev in njihovo državljansko rehabilitacijo, ukinitev zakona in sodišča za zaščito države, obnovo neodvisnosti sodišč in sodnikov, popolno svobodo tiska, zborovanja in dogovarjanja, razpust sedanjega parlamenta in razpis novih volitev na osnovi enake tajne volilne pravice, revizijo ustave, 40-urni delovni teden, zavarovanje za brezposelnost in starost, borbo proti fašizmu itd.«27 Dopoldne istega dne so se sestali tudi komunisti in dogovorili za akcijo. O tem dogodku se spominja Miha Marinko tega: »Zjutraj 7. julija je imel PK kratek sestanek ob Savinji. Računali smo, da bo popoldne govoril o ponovni ustanovitvi socialistične stranke njen voditelj Zivko Topalovič, saj so posamezni socialdemokrati že misel na Enotno delavsko stranko (op. ki so jo hoteli komunisti) odklanjali. Domenili smo se, da nastopimo proti Topaloviču. O tem smo še dopoldne obvestili zaupnike.«25 Celjska občina, ki se je tedaj pripravljala, da jo novi Stojadinovičev režim zamenja, je dala zletu podporo. Takratni celjski župan advokat dr. Alojzij Goričan je pozval lastnike hiš, naj izobesijo državne zastave: »Mestno poglavarstvo v Celju razglaša, naj vsi lastniki hiš sledijo zgledu mestne občine, ki bo svoje poslopje v nedeljo, 7. 7. 1935, v počastitev uteležencev Zleta SVOBOD, okrasilo z državnimi zastavami.«27 Ocene zleta v časopisju in s strani udeležencev Zlet je potekal po predvidenem programu, ki ga je že 1. junija objavila revija »Svoboda«: »a) Dopoldne: sprejem na kolodvoru z godbo in petjem. Nato bodo dane izletnikom sledeče možnosti: ogled celjskega gradu, ogled mesta, kopanje v Savinji, godbeni koncert v parku. Na Skalni kleti pa se bodo začele ob 10. uri finalne nogometne tekme tistih delavskih športnih klubov, ki bodo predtekme že prej dovršili in pridejo torej na finale v Celje; po nogometni tekmi bo nastop članic mariborske SVOBODE z umetnimi plesi. b) Opoldne: kosila. c) Popoldne: skupni odhod z godbami na zletni prostor, govori in pevski koncerti združenih moških in mešanih zborov, ki bodo peli delavske budnice; vmes bodo igrale različne godbe. d) Zvečer: govorilni zbori dramatskega odseka ljubljanske SVOBODE. Nato prosta zabava in odhodi z vlaki.«23 »Ljudska pravica« je pozneje zapisala: »Zleta se je udeležilo nad 10.000 delavcev, obrtnikov, kmetov. Skozi Celje se je vil dolg sprevod, v katerem po vzklikali gesla: Nikdar več vojne!, Nočemo fašizma!, Za enotnost delavskega gibanja!, Živela enotna fronta!, Dol s fašizmom!, Za priznanje Sovjetske Rusije!, Za svobodo združevanja, tiska in govora!...«29 »Delavska politika pa je zapisala: »Ogromna kulturna manifestacija delovnega ljudstva v Celju. 12.000 ljudi v sprevodu — Tisoči tvorijo špalir«.28 Medtem ko je delavsko časopisje hvalilo Zlet, ga je meščansko kritiziralo, posebno vsebino govorov na Glaziji ter nastope demonstrantov. Uradno so bili predvideni trije govorniki: predsednik Zveze SVOBOD Bogo Teply, predsednik Delavske zbornice Alojz Sedej in predsednik socialdemokratov dr. Ziv-ko Topalovič. Prvi je govoril o pomenu delavske kulture prof. Teply.30 Nato je Sedej v borbenem govoru iznesel vsebino dopoldanske seje socialdemokratov ter naglasil zahtevo po amnestiji, razpisu novih volitev in ukinitvi zakona o zaščiti države. Govor Topaloviča so nato zletniki izžvižgali in zahtevali na govorniški oder Leskoška, ki mu je sledil govor Perka iz jeseniške levo usmerjene Edinosti in študentke Marije Vilfan, ki pa so jo reditelji vrgli z odra. O tem je zapisal Miha Marinko: »Topalovič je najprej demagoško napadel Stojadinoviča, da bi potegnil borbeno množico za sabo, nato pa oznanil, da so predstavniki socialističnega gibanja v Jugoslaviji dopoldne na konferenci sklenili obnoviti socialistično stranko pod imenom SZDL. Ko je omenil, da bodo v to stranko blagohotno sprejeti tudi »naši bratje z levice«, mu množica ni pustila več do besede, neorganizirana skupina pa ga je zrinila z govorniškega odra. Zahtevala je Leskoška .. Oblasti so kasneje v odloku o razpustu SVOBODE zamerile tako Sedeju kot Topaloviču njune politične govore, na prvo mesto pa so pri iznašanju »političnih in prevratniških gesel« postavljale Leskoška,31 ki je odtlej veljal za komunista tudi v javnosti. Glasilo slovenske klerikalne stranke »Slovenec« je že naslednji dan kritiziralo Zlet: obsojal je predvsem nekatere parole v govorih, vzklikanje Sovjetski zvezi in Leninu, disciplino in red pa je označil za neprimeren ter prirediteljem svetoval, naj bi si ogledali vzoren red, ki je vladal v evharistič-nem kongresu v Ljubljani. Poudaril je, da so Zlet izrabili skrajno levo orientirani marksisti (= komunisti).32 Prav nasprotno pa so socialistični listi hvalili red in disciplino na Zletu: »Velikanska kulturna manifestacija je potekala v miru in redu, za kar gre predvsem zahvala discipliniranosti delavskih množic in pa požrtvovalnosti dela celjskega rediteljskega zbora.«28 Tudi poročevalec beograjske »Politike« se je čudil vzorni disciplini, ki je vladala na zletu. Udeleženci zleta, ki danes še živijo v Celju, so vsi po vrsti izjavili, da ocenjujejo zlet kot čudovito manifestacijo delovnega ljudstva. »Cela povorka je bila en sam pevski zbor. Delavci so dajali z vzklikanjem in petjem duška svojim čustvom. Takšne povorke Celje ni doživelo ne prej ne kasneje. V času zleta ni bilo nobenega incidenta. Policija in žandarmerija sta bili sicer v pripravljenosti, vendar presenečeni nad redom, ki je vladal na zletu«, pravi Julka Godnik, edina še živeča odbornica nekdanje SVOBODE. Katica Ošo iz Gaberja pa se spominja, da so se v Gaberju dogovorili za skupen odhod na Glazijo, kamor so šli z godbo na čelu, po končanem zborovanju pa so se vrnili nazaj v Gaberje: »Nihče nas ni preganjal, ker smo šli po ulicah disciplinirano.«33 Jakob Jeram se spominja predvsem tega, da je na shodu nosil rdečo zastavo, po zborovanju pa je imel obračun z orožniki. Anton Kotnik iz Prebolda, ki bil v času zleta v zaporu, pa pravi, da je slišal o manjših obračunih med delavci in orožniki po proslavi.34 Teden dni po zletu je banska uprava Dravske banovine z odločbo razpustila Centralo SVOBODE in njene podružnice (13. julija 1935).31 V odločbi je zapisano, da se razpušča SVOBODA »zaradi ravnanja zoper državni družbeni red in zaradi prekoračenja statutarnega delokroga... delavski kulturni dan (je) prešel na politično polje in v veliko protidržavno in komunistično demonstracijo«, za kar da je odgovorno društvo, kajti brez prejšnjih priprav v tej smeri »do take kršitve državnega reda in društvenih pravil ne bi moglo priti.31 Časopis »Nova doba« je brez komentarja objavil celotno besedilo odločbe.35 Meščansko časopisje, pa tudi konservativni socialdemokrati so krivdo za razpust nadeli komunistom. »Slovenec« je 16. julija objavil obvestilo o razpustu, naslednji dan pa dodal, da socialdemokrati izjavljajo, kako so razpust SVOBODE že nekaj časa pričakovali, ker da so se vanjo vrinili mlajši ekstrem-ni elementi, ki so jim nagajali. Toda socialdemokratska »Delavska politika« je javno distancirala SVOBODO od očitka protidržavnosti, češ da so krivi drugi: »Ugotavljamo, da SVOBODA kot organizacija ni naročila niti enega govornika, ki je oddržal politični govor in da nima nobene najmanjše zveze s konferenco, ki je razglasila znane sklepe v zvezi z namerami, da ustanovijo Socialistično zvezo delovnih ljudi. Izjavljamo, da ogromne delavske množice, ki so prišle na zlet v Celje, niso imele nič skupnega s kričanjem par desetin najetih in plačanih elementov... Edina napaka miroljubnih delavcev je, da niso na mestu obračunali z agentprovokatorji... Delavstvu priporočamo, kjerkoli se pojavijo taki ljudje, skrbite da jih boste ožigosali in izločili, da ne postanete žrtev, kot je postala naša SVOBODA«.37 To opravičilo je v celoti objavil »Slovenec« in dodal komentar: »Iz tega pisanja Delavske politike je razvidno, da smo imeli prav, ko smo izrekli sodbo, da so oficielni voditelji naše socialne demokracije sami bili siti ekstremistov, ki so zadnji čas vzeli pod svoje okrilje SVOBODO, ki naj bi postala avantgarda III. Internacionale v Jugoslaviji.«36 Vendar bi le težko verjeli, da so si socialni demokrati želeli razpust SVOBODE. Socialdemokratska »Delavska politika« je razpust društva obžalovala. V članku pod naslovom »Pozitiven faktor je delavsko gibanje, zato ne sme ostati brez svobode in pravic«, je zapisala: »Zelo neprijetna je bila novica o razpustu SVOBODE za vse delavsko gibanje v državi. SVOBODA je bila kulturna zveza starejših in mlajših socialistov, ki je storila mnogo kulturnega dela ter slonela, enako kakor vse delavsko gibanje, na edinstvenosti narodov v državi... Zmotno bi bilo, če bi se hotelo postavljati delavce in nameščence, to je socialistično gibanje, izven zakona.«37 Tudi revija »Svoboda« je dala vedeti: »SVOBODA sama ni zakrivila nikake nezakonitosti, zato je centralni odbor proti razpustu vložil na notranjega ministra pritožbo.. ,«38 Uspeha s pritožbo pa ni bilo. Čeprav je bila SVOBODA razpuščena, pa so socialdemokrati na čelu z dr. Jelencem že naslednje leto ustanovili novo društvo VZAJEMNOST, ki je uspešno nadaljevalo delo razpuščene SVOBODE vse do začetka druge svetovne vojne. Tako je kulturno-idejno delo med delavci še močneje zaživelo, komunisti pa so si pridobili še nove simpatizerje in uspešno usmerjali delovne ljudi. Parole, izrečene v govorih in zapisane na transparentih zletnikov-svobodašev, vse do narodnoosvobodilnega boja niso utihnile. Zato je predstavljal zlet SVOBOD v Celju pred petdesetimi leti neposredno spodbudo za ljudskofrontno zbiranje delovnih ljudi, s tem pa temelj široke ljudske fronte v slovenskem in deloma jugoslovanskem prostoru. OPOMBE 1 Novi tednik, 12. 6. 1975, Manifestacija enotnosti 2 Emil Lajh, Pregled nekaterih najpomembnejših stavk v Celju, CeZb 1975/76 3 Franc Leskošek, Akcijska enotnost delavcev, 40-letnica zleta Svobod, 1975 4 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1974 5 Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, 1965 6 Ivan Kreft, Vloga Celja v novejši zgodovini progresivnega delavskega gibanja na Slovenskem, CeZb 1965 7 Bogo Teply, Nekaj spominov na Svobodo, »Svoboda« julij—avgust 1935 8 »Svoboda« L. IV, 1. 4. 1932, št. 4 8 »Svoboda« L. VI, 1. 4. 1934 10 »Svoboda« L. VII. 1. 6. 1935 11 Izjava Julke Godnik, Celje, Ul. 29. novembra 12 »Svoboda« L. V, 1. 1. 1933 13 »Svoboda« L. VI, 1. 11. 1934 14 »Svoboda« L. VII, 1. 5. 1935 15 Pismena izjava Viktorja Godnika 16 »Svoboda« št. 6 1931 17 »Svoboda« L. VII, 1. 2. 1935 18 Bogo Teply, Nekaj spominov na Svobodo 19 Izjava Jakoba Jerama, Na Gričku, Celje 20 Tatjana Cepič, Zlet »Svobod« v Celju in njihov odmev v časopisju KRONIKA 1981 št. 1 21 »Svoboda« L. VII, 1. 3. 1935 22 »Svoboda« L. VII, 1. 4. 1935 23 »Svoboda« L. VII, 1. 6. 1935 24 »Jutro« 9. 7. 1935 25 KPS prva leta šestojanuarske diktature in zlet Svobod v Celju, 40-letnica zleta Svobod, 1975 26 »Delavska politika« 1935, 6. 7. 27 »Nova doba« 5. 7. 1935 28 »Delavska politika« 10. 7. 1935 29 »Ljudska pravica« 20. 7. 1935 10 »Svoboda« julij—avgust 1935 31 Odločba Kraljevske bančne uprave dravske banovine, Ljubljana, 13. julija 1935 32 »Slovenec« 9. 7. 1935 33 Zapisnik pogovora s Katico Ošo z dne 29. 3. 1984 34 Povzetek pogovora z Antonom Kotnikom z dne 12. 6. 1984 35 »Nova doba« 19. 7. 1935 36 »Slovenec« 19. 7. 1935 37 »Delavska politika« 27. 7. 1935 38 »Svoboda« L. VII, julij—avgust 1935, str. 219 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 614.842 (497.12—119) »1918/1936« ALEKSANDER VIDECNIK BOJ ZA SLOVENSKO GASILSTVO V CELJU (1918—1936) Že v jubilejni kroniki STO LET GASILSTVA V CELJU (Celje 1971) odkriva njen avtor Franjo Mauer (str. 41 in si.) nemčurstvo celjskih gasilcev, trajajoče skoraj ves čas stare Jugoslavije. S pričujočim spisom pa Aleksander Videčnik dopolnjuje Mauerjeva izvajanja z dokumentacijo Mestne občine Celje 1919—1941 (ZAC Celje, fase. 10), ki govori o prizadevanju vodstva Celjske mestne občine, da bi celjsko gasilsko društvo iztrgalo iz objema trdovratnih varuhov preostalega nemško-avstrijske-ga gospostva v Celju. (Op. ur.) Takoj po prvi svetovni vojni je v Celju začel izhajati tednik Nova doba.1 V 26. številki iz leta 1922 zasledimo zapis, ki opozarja: »Freiwillige Feuerwehr Celje. Četrto leto naše samostojnosti, v Celju pa še vedno društvo, ki je obče koristno, ima pa na zunaj še vedno nemško lice, njegov notranji ustroj in poveljevanje je prav tako nemško« itd. Leto kasneje piše isti časopis v številki 42 naslednje: »V štirih letih se je izkazalo, da se da gasiti tudi na povelje v slovenskem jeziku, ki ga člani tako imenovanih nemških feuerberov že tudi razumejo, saj je to njihov materin jezik. Da so danes v Mariboru, Ptuju, Konjicah, Celju in nemara še kje drugje nemška gasilska društva, izpričuje pred svetom, kake šleve in tepci smo Slovenci, da te izrodke še danes gledamo in trpimo njih izzivanje« itd. Za današnji rod bo morda zanimivo, da spoznajo vzroke negodovanja naše javnosti zaradi nekaterih gasilskih društev na Štajerskem, ki nikakor niso hotela dojeti, da je konec tuje nadrejenosti tudi v gasilstvu. 1871. leta ustanovljena »Požarna bramba« je bila izrazito nemška. Tako je kot »Prostovoljno gasilsko društvo« z nemškim podnaslovom »Freiwillige Feuerwehr in Celje« še dolgo po prvi svetovni vojni tudi ostalo. Trdnjava celjskega nemštva... Prav neverjetno se sliši, da je društvo šele leta 1936 dobilo slovensko vodstvo. Avtor: Aleksander Videčnik, publicist, Mozirje Ker je slovenska javnost opozarjala na nemogoče zadržanje Gasilskega društva v Celju, je vmes posegel tudi mestni svet celjske občine pod predsedstvom župana dr. Jura Hrašovca.2 To je razbrati iz županovega dopisa z dne 3. januarja 1923, poslanega Prostovoljnemu gasilskemu društvu, ki da »naj poroča, ali je res v teku minolega leta večje število članov hotelo pristopiti društvu, pa niso bili sprejeti ter naznaniti, zakaj se je sprejem odklonil«. Mesec dni za tem (1. februarja 1923) se je pri županu oglasila gasilska deputacija (Maks Janič, Franc Koschier in Franc Koren)3 v zadevi sprejema novih članov ter slovenskega poveljevalnega jezika. O razgovoru je bil napisan »Uradni zaznam«. V njem je zapisano, da je deputacija županu razložila društveno stališče do sprejema novih članov in uvedbe slovenskega poveljevalnega jezika rekoč, »da ni moči vsakega sprejeti, ker morajo člani biti vneti in sposobni za društvo. Tudi niti ni prostora za večje število članov in ni oblek«, glede slovenskega poveljevalnega jezika pa »le mislijo, da se more le polagoma uvesti.« Zupan je »utemeljitvi« odločno ugovarjal, da »seveda vsakega ni treba sprejeti kot člana, da pa so gotovo med onimi, ki so bili lansko leto odklonjeni, tudi bile osebe, ki bi bile ravno tako vnete in sposobne za gasilstvo kakor sedanji člani«, ter vztrajal, »da se mora društvo pomladiti in da se mora slovenski poveljevalni jezik nepogojno uvesti« in še je dodal, da »tudi primanjkovannje oblek ne more biti utemeljen razlog za odklonitev, ker konečno gasilci, ako ni oblek, tudi lahko v svojih civilnih oblekah nastopijo«. Mesec dni kasneje (2. marca 1923) je župan na tem zapisniku pripisal izjavo gasilca Franja Korena, sicer občinskega odbornika iz skupine socialnih demokratov, »da je Gasilno društvo sprejelo slovenski poveljevalni jezik«, dodal pa svojo (županovo) zahtevo, da »društvo o tem pismeno poroča«. Koren je obljubil, da bo naročilo posredoval društvenemu odboru. Sele v začetku maja 1923 sporočata tajnik Jos. Jicha in načelnik Ivan Jellenz, da so gasilci »na letnem občnem zboru s pretežno večino glasov sklenili, pri paradi, bakladi in špalirju posluževati se poveljevanja v slovenskem jeziku. Pri vežbanju kakor tudi pri vajah z orodjem in v slučaju požara pa se bode poveljevalo vsled lažjega razumevanja kakor dosedaj (torej — nemško. Op. A. V.) po možnosti pa s signalom«. Ker župana dr. Hrašovca to polovičarsko stališče ni zadovoljilo, je takoj povabil Gasilskemu društvu nadrejenega meddruštvenega gasilskega funkcionarja Jerneja Ven-gusta,4 na razgovor »v zadevi Prostovoljnega gasilskega društva«. Vabilo je bilo odposlano 7. maja 1923. Ker na vabilo ni bilo odziva, je na kopijo 20. septembra 1923 pripisal podžupanovo sporočilo, »da novi člani — Slovenci ne bodo več prosili za sprejem pri obstoječem gasilnem društvu, marveč nameravajo ustanoviti svoje društvo« in spis začasno odložil ad acta. Pred tem je namreč podžupan, narodni socialist Drago Zabkar5 naslovil na Prostovoljno gasilsko društvo dne 10. avgusta 1923 pismo, v katerem »javlja v imenu navedenih tovarišev in v svojem imenu pristop k društvu«. Slo je za 19 zavednih Slovencev s podžupanom Zabkarjem na čelu. To je bil po večkratnih brezuspešnih poskusih mestnega sveta nov korak za poslovanje gasilskih vrst, zato so v navedenem pismu zahtevali odgovor v osmih dneh v roke podžupanu Zabkarju. Društvo je 29. istega meseca odgovorilo z dopisom, katerega vsebina je zelo značilna, zato jo kaže reproducirati. GÌ. str. 58. Dopis sta podpisala tajnik Jos. Jicha in načelnik Ivan Jellenz. , s .'rt.//t4S a.iU fttn/stìt »t g . t/f+rCets itmt'C, tctH*%t*lf Jty'y,^ ft/x t ytrxY't errici ' - , £ «o«». *« *w»tmt i«M «« M«( If «e«*«» !««» M« <1«»««>«< >«««('. !l ,•<«)♦ HIB',* »iflU P* N» it / m?»** t •■a**!/' • t'M r.»a* -,v ivukJ •il*« (f tWItl!«« !»>"l>»« «u»'< ttttwtft ♦ ......... i/«' •»ooi« \ • » »«*«< (S»««*«- ft H «»»». // •ttisiim .t»«. "'«»<'• I.»*../ •*"«""«,„. — •<• • i'«*:* || <1 U»t>!<«. J»». V . «O»?! •<0»IWI t J • »!» / .*»«"» 0*.WKI / «H»«"^* ♦ ♦ ^ _____ V --- » fFoo««* #, • jT ^iksi ; m* »t****« • '.»Off v «Ir a * . ^ 9**9?« il».« - (««»« »«v«!« V /IMOHA mt». ^»«.i«. I Stft&Š^ / • Mftsj ♦ V«*»»* . «m*«« H tan it» KM*»»** ♦»I« **{»*»+ ?« 1**0 I ♦StA* SM ^ X - ÖWI9 OtiUti önttt«1 C^mwii«« «r «J^.KICI tjr Uw-il ♦«o»;«»« »M («4 K!» Utili • Mam < !'»»«* «««Ott. «»e«i+ «now.«'»='-i<» .o«» \ • K** 1fA t i UMA >r»f>* * im * it mit i ♦ Sii i* im) m Um* »ihvni tviìAHì* ♦ ♦o« m« ti g > min t* m »5»Wtl ^ » poj»« Zemljevid osrednjega dela Slovenije z vrisanim približnim potekom rimske ceste Emona—Celeia MILJNIKI Na odseku ceste od Emone do Celeie sta najdena le dva miljnika, in sicer v Celei.1 Napis na prvem miljniku pove, da so ga postavili za časa Marka Avrelija Antonina Elagabala, ko je bil drugo leto konzul, to je 1. 219 n. š. Napis na drugem miljniku pove, da so miljnik postavili za časa cesarja Marka Avrelija Klavdija Gotika, med letom 268 in 270 n. š. Oba miljnika sta dobro ohranjena in sta bila najdena in situ. Razdalje v miljah nimata navedene, zato sklepamo, da sta izhodiščna miljnika. Pomembno se mi zdi omeniti še miljnik, najden blizu Sremske Mitrovice2, ki je bil postavljen za vladarja Konstancija II. leta 355 n. š. Izpričuje tedanjo obsežno obnovo cest in mostov ter nakaže s tem začetni miljnik na meji pri Trojanah. POTEK CESTE IN POSTAJE OB NJEJ Iz Emone je skozi severna emonska vrata — Porta praetoria — vodila rimska cesta naravnost proti severu, v glavnem v smeri današnje Titove ceste do Savskega mostu pri Črnučah. V antiki je držal preko reke Save lesen most.3 Od tam dalje pa je možen dvojni potek ceste proti Trojanam.4 Cestišče samo še ni ugotovljeno. Tabula Peutingeriana in Itinerarium Burdigalense na poti Emona—Atrans ne omenjata istih postaj. Obstaja torej možnost, da ležijo te na eni cesti in so le po naključju navedene tu ene in tam druge, ali pa da gre za dva kraka poti med Emono in Atransom. Obe možnosti ponazarjata skici: _Hadrante _Ad publicanos _Ad quartodecimo Savo fluvio Emona Starejši raziskovalci lokalizirajo Savo fluvio v glavnem na Črnuče5, Ad quartodecimo v okolico Mengša8 ali Drnovo7 ali nekje ob Pšati. Ad publicanos pa v Podpeč8 ali Krašnjo. Obstaja pa še tretja možnost poteka ceste od Emone do Atransa: Emona—Črnuče—Ihan—Domžale—Konfin—Moravška dolina—Kolovrat—po grebenih hribovja nad Črnim grabnom—Blagovica. 2e Valvazor9 je mnenja, da gre pri Konfinu za antično osnovo zgodnje-srednjeveškega gradu. Prvič se omenja grad Rabensberg (stari Koprivnik, Konfin) pri Valvazorju. Prebivalci ga imenujejo tudi »tovorni grad«, kar bi mogoče lahko navezali na antično poštno postajo, vsekakor pa je morala voditi tod mimo tovorna cesta. Sledovi ceste so vidni še danes (5—6 m široka trasa verjetno rimske ceste — neraziskana). Blizu so našli tudi zgodnjesrednjeveške grobove, prav tako tudi v Moravski dolini. Poleg tega je znano, da so v zgodnjem srednjem veku gradili gradove ob utrjenih antičnih komunikacijah, le da so ti grajeni na višjih legah. Mislim, da je morala iti cesta tudi skozi Tuhinjsko dolino, kjer je tudi nekaj zgodnjesrednjeveških gradov. Toda po kateri od treh dolin (Moravška dolina, Tuhinjska dolina, Črni graben) je šla antična cesta od Emone do Atransa, bodo lahko pokazala le sistematična izkopavanja. Kako je šla cesta od Blagovice do Trojan, danes še ni pojasnjeno. Cesta je šla od Trojan (Hadrante, Atrans), kjer je ugotovljeno cestišče10, verjetno čez Presedlje in se spustila pri Taboru v Savinjsko dolino. To je prva varianta trase, ki pa ni arheološko dokazana, niti nimamo drugih najdb, ki bi nam lahko to varianto podprle. Opiramo se lahko le na to, da bi milje, navedene na rimskih zemljevidih, ustrezale razdalji med Trojanami in postajo Ad Medias (XIII milj), ki jo nekateri avtorji11 locirajo vzhodno od Gomilskega in naj bi stala med Savinjo in Bolsko. Točnejši dokaz, da je mimo Gomilskega držala rimska cesta, je velika gomila, ki so jo izkopali v 19. stoletju in katere ostanke zaznamo še danes tik pod državno cesto ob Gomilskem. Osamljena gomila je morala ležati v neposredni bližini takratne ceste. Precej antičnih najdb je tudi z Vranskega.11 Kako je bil kraj povezan s svetom, ni znano. Ali je morda le šla cesta približno po današnji trasi iz Trojan mimo Vranskega in prva varianta ne drži ali pa je bil tukaj manj pomemben odcep, ki se je priključil glavni cesti. Od Gomilskega do Savinje je cesta imela prosto pot in tako lahko sklepamo, da je bila precej ravna. Kje je prestopila Savinjo, ni znano, mogoče vzhodno od današnjega mostu. V Šempetru sta ob cesti odkriti dve nekropoli12. Na vzhodu odkritega cestišča je razvidno, da je rimska cesta prečkala današnjo, proti zahodu pa se odmikala od nje proti jugu, kjer se je močno približala strugi Savinje. Zaradi tega je bila tudi ob poplavi v III. stol. porušena skupaj z grobiščem. Smer, ki jo nakazuje odkriti del cestišča, nam pove, da cesta prvih treh stoletij ni napravila ovinka skozi Dobrtešo vas, pač pa se je usmerila naravnost proti Latkovi vasi in zato bi morali most čez Savinjo iskati vzhodno od današnjega grobeljskega mostu. Trasa ceste od Šempetra proti Celju ni imela večjih odklonov od današnje. Večje grobišče je bilo v Drešinji vasi, severno od današnje ceste, in v Levcu, južno od te. Sklepamo, da je rimska cesta držala mimo obeh grobišč. Vpadnica v Celeio je morala potekati v neposredni bližini današnje Ljubljanske ceste, saj je rimsko grobišče tik pod današnjo cesto.13 Najdišča: CRNUCE — (SAVO FLUVIO?) Savo fluvio se kot poštna postaja omenja v Tabuli Peutingeriani ob cesti Emona—Celeia. Od Emone je oddaljena 9 milj, od Atransa pa 17 milj. Ime kaže, da gre za prestop čez Savo, ki so ga iskali na raznih mestih, dokler ni rimski most, ki ga je Schmid14 odkril pri Črnučah, pritegnil vse lokalizatorje15. S tem pa prihajajo v navzkrižje z navedeno razdaljo, čemur bi se dalo prepričljivo ogniti, ko bi ležala postaja v območju izliva Ljubljanice v Savo, kar je verjetneje16. Most je stal zahodno od sedanjega, in sicer na črnuški strani 87 m višje, na ježiškem bregu pa 55 m više. Odkril ga je ing. B. Bloudek že 1901, ko je naletel na štiri opornike, ki pa so propadli zaradi poglabljanja savske struge. Ko je 1911 še zadnjemu oporniku grozila ista usoda, so ga dvignili in spravili v Križanke, danes pa so leseni deli shranjeni v kleti Narodnega muzeja. Nato so še istega leta raziskali še en opornik, ki je potrdil gradbeno zasnovo mostu. Rimski most čez Savo je segal čez vse poplavno območje, ki so ga na tem mestu že 1730 in nato ponovno 1906 skoraj do polovice nasuli. Dolžina mostu prek vsega poplavnega območja je tako znašala skoraj 300 m. Nosili so ga kamniti oporniki. Njihov prerez je peterokoten kot pri večini rimskih mostov. Pravi opornik tvori pravokotnik, ki ima proti toku še enakostraničen trikotni glavič — ledolom. Višina v marcu odkritega opornika (marec 1911) znaša natančno 9,7 m, širina pa 3,45 m. Sam opornik brez ledoloma je bil 8 m dolg, s čimer je podana tudi šiinina mostu. Opornik je počival na rešetu, stesanem iz 10 m dolgih in 3,8 m širokih hrastovih brun. Nekatera rešeta so imela priostren glavič, kot ga je imel opornik št. V. To leseno rešeto sestoji iz dvanajstih 10—20 cm debelih prečnih brun, ki stojijo pravokotno na tok reke, med temi glavnimi lesenimi oporniki so videti še krajši, a enako močni. Trikotni priostreni sprednji del je bil povezan z dvema 16—25 cm debelima brunoma. Ves pa je bil povezan s 6 cm debelimi močnimi hrastovimi plohi, po daljši stranici vpetimi drug v drugega in pripetimi z glavnimi prečnimi bruni in bruni priostrenega prednjega dela z železnimi žeblji. Toda krajši prečni trami so bili med glavna bruna samo vtisnjeni. Presledki in reže med posameznimi plohi so bili zadelani s prejo. Na to leseno rešeto so vzdolž celotnega obsega postavljeni deli lepo izklesanih blokov, lomljenih v trzinskem kamnolomu. Ta kamnita konstrukcija je bila na zunanji strani sestavljena iz venca poprečno 35 cm širokih in 40 cm visokih kvadrov, vezanih med seboj s 70 cm dolgimi železnimi spojkami, zalitimi s svincem. Venec teh kamnitih blokov je tvoril tako okvir, jedro opornika pa je bilo zadelano z lom-ljencem, vezanim z apnom izredne kakovosti. To jedro opornika mostu je bilo v vsej višini obdano s klesarsko lepo obdelanimi bloki. Posamezni oporniki mostu so bili — merjeno od osi do osi — 12,30 m vsaksebi, tako da je bilo vseh opornikov v celotnem poplavnem območju 24, dva opornika pa sta bila še na bregu. O gornjem ustroju mostu pri izkopavanju niso dobili dokazov. Toda dejstvo, da so manjkali deli kamnitih obokov, nakazuje, da je bil gornji ustroj lesen. Na to sklepamo toliko bolj, ker gre za strateško pomemben objekt, pri katerem so verjetno že pri gradnji upoštevali, da ga je možno v času nevarnosti delno odstraniti ali celo uničiti. Prav tako je negotovo, ali je bil cestiščni del položen naravnost na opornike ali pa je počival na lesenih kozah17. Paralele imamo v Trajanovem mostu čez Donavo pri Kladovem in mostu čez Ren pri Mainzu. AD QUARTODECIMO Omenja se v Itinerarium Burdigalense kot mutatio. Od Emone in Atransa je oddaljen po 10 milj. Ker je potek ceste neznan, lociranje ni evidentirano. Müllner18 stavlja postajo na rimski ruševinski sklop Groblje pri Mengšu, nekaj odmaknjeno od logično predpostavljene smeri Emona—Celeia, kot poudarja Saria19. Miller20 se odloča za Lukovico, Graf21 (ob napačnem upoštevanju It. Burd. 560,8) za prostor med krajema Vir in Dob, Urankar pa za okolico Mengša22. AD PUBLICANOS Kot poštna postaja je omenjena v Tabuli Peutingeriani. Od Emone je oddaljena 20 milj, od Atransa pa 6 milj. Večinoma lokalizirajo postajo v območje Krašnje in Lukovice23 kot Saria in Müllner, na Gradišče pri Podpeči spet Müllner, na Vače pa Miller24. Vsi poskusi imajo značaj domnev, ker cestni potek ni ugotovljen. BLAGOVICA Pri polaganju cevi za plinovod so septembra 1977 naleteli na ostanke rimske ceste in grobove. Širina odkopanega cestišča je 7,20 m. Na plast rumene ilovice so bili položeni v ravni liniji laporni kamni (ca. 20 X 20 cm), na katere je bila položena laporna podlaga. Nad njo pa je bila plast belega cestnega peska. Cesta se spusti iz višine hribe Zlatenka v dolino. Vzhodno od ceste so našli štiri grobove, ki so dvojni. En del predstavlja grob mandeljnaste oblike, v katerem so človeške kosti; drugi del pa je okrogel, se drži prejšnjega, v njem pa so kosti živali. Grobovi ležijo v smeri V—Z, s tem da je glava obrnjena proti vzhodu. Grobovi so obdani s kamnito konstrukcijo, katere kamni so vezani z glino. V vseh grobovih se vedno nekako v legi srca umrlega pojavlja breča, kar kaže na posebne obredne običaje. Kot pridatek so najdeni le keramičen lonček iz zgodnjega 1. stoletja (v delno prekopanem grobu) in štirje kasnoantični novci. V nekropolo je bila speljana tudi voda, in sicer po dobro vidnem žlebu. Blagovica — masiven postament za nagrobnik Odkrili so tudi dva postamenta, ki kažeta po svoji močni konstrukciji na izredno nosilnost. Spominjata na šempetrske postamente in sta zelo verjetno služila kot podnožje nagrobnikom. Tik ob cesti je našel kmet mozaične kamenčke (na današnjem dvorišču). Ledini, kjer so našli grobove, se reče po domače «-Ajdovski britof«. Vse te najdbe in pa terasasto se vzpenjajoči breg nedaleč od sedaj prekopanega kompleksa opozarjajo na nujnost sistematičnega izkopa na eni od teras. Kajti če imamo grobišče, mora biti v bližini tudi antična naselbina, mogoče celo poštna postaja Ad Publicanos. HADRANTE — ATRANS Kot poštno postajo Adrante mansio ga omenja Itinerarium Antonini 129,3, Itinerarium Burdigalense kot mansio Hadrante fines Italiae et Nor/i/ci (It. Burd. 560,9), Tabula Peutingeriana kot Adrante. O Atransu spregovore od sredine drugega stoletja dalje epigrafski spomeniki. Ob koncu drugega stoletja dalje je bila na Trojanah verjetno beneficiarska postaja25. Izpričano je lokalno božanstvo Atrans28, z napisi pa je je dokazana mitnica — statio Atrantina27. Najdbe se omenjajo že od 16. stol. dalje28. Valvazor omenja novce29, Müllner30 Dornikove najdbe ter osem napisov31. Dimitz32 omenja najdbo opeke z žigom Leg. II. Ital., Pečnik pa najdbe iz Konjškovega in Brvarjevega vrta33. Ložar34 je analiziral najdbo fragmentov dveh pozlačenih bronastih konj in je sklepal, da gre za imperatorja na konju, verjetno Marka Avrelija. V oktobru in novembru leta 1941 je na Trojanah kopal Schmid35. Odkril je dve hiši, ostanke tretje samo delno, ter tlorise dveh hiš, nad katerimi stojijo nove hiše. »Na bregu« omenja pošto (29,30 m X 16,35 m), ki je imela na cestni strani tri gostinske prostore, h katerim je vodil 1,35 m širok koridor. Dva kuhinjska prostora sta mejila na gostinsko sobo na južni strani. Omenja ostanke amfor in polžev. V sosednji hiši je našel opeke z žigom II. legije Ital. in sklepa, da je bila tam vojašnica manjšega vojaškega oddelka. Ugotavlja starejšo in mlajšo gradbeno fazo v izmeri objekta 18,80 m X 15,60 m, v kateri je bilo bivališče vojakov, kuhinjsko ognjišče, kovačnica z mehom, svetišče in oficirski prostori, poslikani rdeče in belo. Prazen prostor je ločil vojašnico od najbolj impozantnega poslopja (39 m X 14,80 m). Objekt je ležal delno pod cesto in gospodarskim poslopjem. Veliki sobi s pestro stensko slikarijo so bile priključene še tri sobe. Preseneča nas debelina zidov (1,65 m) in zelo globoki temelji. To naj bi bila po Schmidovem mnenju carinarnica. Leto dni kasneje je kopal Schmid trdnjavo na Učaku. 1949 je kopal Sašel pri Brvarju in odkopal več zidov ter našel luknje za bruna38. 1950 so našli pri Brvarju dele napisnega kamna, ki govori o dograditvi neke stavbe na Trojanah, najverjetneje v drugi polovici leta 168, v času vlade Marka Avrelija in Lucija Vera37. 1953 so pri gradnji zadružnega doma naleteli na ostanke zidov in druge rimske najdbe38. Ob gradnji avtomobilske ceste so naleteli na ostanke rimske ceste in del grobišča39. Takrat je bila še vidna trasa rimske ceste. Na globini 90 cm so naleteli na tlak rimske ceste. Cestišče je bilo položeno na plast škrilja, ki je bila debela mestoma do 80 cm. Spodnja plast cestišča je bila iz drobnega peska, na vrhu pa plast debelejšega kamna. Ob cesti je bilo rimsko pokopališče. Za daljšo uporabo bi govorilo tudi večkratno obnavljanje ceste. Cestišče ima namreč poleg posebne zaščitne plasti kamenja, ki sega globoko v plast škrilja, še štiri različne nasipne plasti, ki dokazujejo, da je bila cesta skrbno vzdrževana. Grobovi so ležali na globini 1,50 m. Našli so tri grobove. V prvem so našli sarkofag iz peščenca brez drugih pridatkov40. Drugi grob je bil obložen s kvadratno glinasto opeko in prav tako brez pridatkov. Ker potekajo opeke samo v eni vrsti, lahko sklepamo na delno uničenje tega groba. Z grobiščem je bil povezan tudi del rimskega zidu. V tretjem grobu pa so našli amforo, dno lončka in solznico. Med naključnimi najdbami je treba omeniti še dve oljenki z napisom URSIO in PE-TATUS. Oktobra 1966 so na parceli 4/2 k. o. Trojane naleteli na kasnoantični objekt, kjer ni bilo predhodnih gradbenih faz. Novci, odkriti na dnu hipokavsta, in zidovi datirajo kompleks v čas od 270 do 354 n. š.41. Leta 1970 so presondirali Ržunov vrt in odkrili več gradbenih faz. Najzanimivejša je 20 X 20 m dolga stavba z 1,5 m debelimi zidovi (verjetno gre za Schmidovo »carinarnico«). Odkrili so tudi dve lončarski peči in ugotovili tri glavne faze prireditve. Bile so brez zidane konstrukcije. Na jugu so našli leseno sušilnico za keramiko. V njenem temelju je bil uporabljen tudi napis na bazi iz kristaliničnega marmorja, fragmen-tirana desna roka kipa in polovica marmornatega stebra42. Keramično, stekleno in koščeno gradivo ter novci so značilni za 1. stoletje. Novejša izkopavanja so pokazala na precejšen obseg antičnega Atransa. Potrebna pa so še nadaljna izkopavanja, da bomo dobili odgovor na vrsto vprašanj v zvezi s to pomembno rimsko postojanko. PRESEDLJE, TABOR Glede poteka antične ceste na relaciji Atrans—Ad medias obstajata danes dve tezi. Prva zagovarja potek ceste po približno današnji trasi avtomobilske ceste, druga, verjetnejša pa čez Presedlje in se pri Taboru spusti v dolino. Pri Taboru so še danes vidne kolesnice v kamnu. AD MEDIAS — SEMPETER V SAVINJSKI DOLINI? Kot mutatio je omenjen v Itinerariumu Brudigalense, oddaljena od Celeie in Atransa po 13 milj. Lokalizirajo pa jo različno. Saria43 in Fluss44 sta mnenja, da leži postaja vzhodno od Gomilskega, Knabl jo stavlja v območje Ločice pri Šempetru46, Vrečer46 na Gomilsko, v območje Grajske vasi Kovačič47 in v Šempeter v Savinjski dolini Kolšek48. Najdbe so prihajale v Šempetru na dan že od začetka devetnajstega stoletja dalje49. Vse te pa je leta 1952 zasenčilo odkritje rimske nekropole, ki so jo izkopali do leta 195650. Odkrite so bile velike grobnice, sestavljene večinoma iz ornamenti-ranih kosov pohorskega marmorja in so imele žgane pokope. Žare so bile poprej spravljene v pepelnicah iz reliefnih plošč, ležečih na stopničastem podnožju. Nad njimi so grobnice z baldahini in dvokapmo streho z napušči kot posebnostjo šem-petrskih spomenikov. Pod baldahini so upodobljeni pokojniki kot kipi ali pa reliefno. Motivika reliefov je predvsem mitološka in kaže poleg številnih lovskih scen, grifo-nov in hipokampov obilo stiliziranega rastlinja. Vsaka grobnica predstavlja tip zase: Vindcmijeva je kombinacija pepelnice in žrtvenika, Enijeva in Priscianova sta kombinacija pepelnice in baldahina, Sekundianova pa je grobna edikula z vkomjponirano pepelnico. Poleg teh marmornih grobnic je bilo izkopanih tudi več skromnejših pe-pelnic iz peščenca s pokrovi v obliki dvokapne strehe. Osamljena oblika je grobna stela Statunia Secundina. Grobišče je datirano od druge polovice 1. stol. do druge polovice 3. stol. S sistematičnim izkopavanjem v letih 1964/65 so odkrili še drugo grobišče in ostanke rimske ceste, tik ob današnji avtomobilski cesti, in sicer južno od nje51. Odkritih je bilo šest tipov grobov (preprost grob z žaro, grob z opeko, zidan podkvast grob, zidana grobnica z ometom, grob z oblicami, grobnice z ograjo). Vseh grobov je več kot 90 antičnih in 6 halštatskih. To grobišče je datirano v 1. stol. in 2. stol. Južno od grobišča poteka rimska cesta Emona—Celeia, ki je bila odkrita po vsej dolžini grobišča. Makadamska cesta je zelo slabo ohranjena tudi zaradi oranja njive. Sredina cestišča je le 10—15 cm pod površino. Od sredine enega obcestnega jarka do drugega je 9 m širine. Iz profila ceste je razvidno, da je njen vozni del meril 6 m v širino. Danes je ohranjena le še 20—30 cm debela plast nasipa, ki ga sestavlja kompaktna, trdna masa drobnega gramoza, pod njo pa večje oblice z rjavo zemljo. Danes sta cesta in grobišče restavrirana. Cesta in grobišče sta bila porušena ob poplavi v 3. stol.52 Presedlo — 1. trasa rimske ceste Tabor — 2. kolesnice v kamnu a REKONSTRUIRANE GROBNICE * TEMELJ GROBNICE GROBIŠČE r^V/ CESTA ^ RAZISKAN TEREN M 1 = 2880 Šempeter — zemljevid z označenim raziskanim predelom Sempeter — 1. grobovi in rimska cesta; 2. restavrirani vzhodni del nekropole s cesto DRESINJA VAS Pri kopanju za nov hmeljski nasad so leta 1889 odkrili piano gro-bišče iz laten-ske in zgodnje rimske dobe (1. stol.)53. To grobišče je bilo severno od današnje avtomobilske ceste. Po mnenju V. Kolšek je morala tod mimo tudi rimska cesta. ZALOG Pri kopanju temeljev za hišo so našli ostanke tlakovane rimske ceste54. Ta podatek je nezanesljiv, kajti antična cesta Emona—Celeia je bila makadamska, kot je to dokazano v Blagovnici, na Trojanah in v Šempetru, nikakor pa ne tlakovana. LEVEČ Grobišče je bilo odkrito južno od današnje ceste. Avgusta 1978 so delavci pri kopanju vodovodnega jarka za Lesnino zadeli na globini malo manj kot pol metra na zbito peščeno plast, ki je bila celo trdna. Verjetno gre tudi tu za ostanke rimske ceste. Zanesljivost tega podatka pa lahko potrdi samo sistematičen izkop vzhodnega predela ob novem poslopju Lesnine. CELEIA Vpadnica iz Emone je prišla v Celeio v bližini današnje Ljubljanske ceste, pod katero je bilo odkrito grobišče. ZAKLJUČEK Odsek rimske ceste Emona—Celeia, ki je del itinerarske ceste Aquileia— Emona—Celeia—Poetovio—Donava, je v glavnem še vedno neraziskan, čeprav so se za njen potek in lociranje poštnih postaj ob njej zanimali že mnogi starejši raziskovalci. Ti so v glavnem zastopali varianto poteka ceste skozi Črni graben, in sicer po približno isti trasi, kot gre današnja avtomobilska cesta. Mnogi od njih so že prvo postajo Savo fluvio, po mnenju J. Sašla, locirali napačno, zavedeni od najdbe lesenega rimskega mostu, ki ga je v Črnučah izkopal Schmid, čeprav se razdalje v miljah (po antičnih kartah) nikakor ne ujemajo z oddaljenostjo Črnuč od Emone. Mnogo verjetneje bo treba iskati poštno postajo Savo fluvio pri Šentjakobu, ob sotočju Ljubljanice in Save. Ker Tabula Peutingeriana in Itinerarium Burdigalense ne omenjata istih poštnih postaj ob cesti iz Emone do Atransa, obstaja danes tudi možnost poteka ceste po dveh krakih (T. Peut.: Emona—S. Fluvio—Ad Publicanos—Adrante, It. Burd.: Emona—Ad Quartodecimo—Hadrante). Tako naj bi šla ena cesta skozi Črni graben in sicer čez leseni črnuški most, Poštno postajo Ad Quartodecimo bi tako morali iskati nekje v okolici Krašnje ali pri Lukovici (pri upoštevanju milj, ki so navedene v It. B.). Druga cesta pa naj bi šla skozi Moravško dolino, in sicer na Šentjakob (S. Fluvio?) in Ad Publicanos, ki bi ga tako morali iskati v Moravški dolini in ne v Črnem grabnu, kot so to postajo poskušali locirati doslej. Skozi Moravško dolino je šla tudi prazgodovinska pot. Mogoče je, da so Rimljani le-to razširili in obnovili, hkrati ali nekoliko kasneje pa zgradili tudi cesto skozi zamočvirjeni Črni graben. Toda preden postavljamo take in podobne teze, bi morali vsaj s sondami, če že ne s sistematičnimi izkopavanji, dobiti tehtnejše argumente za njihovo potrditev. Nujno bi bilo izkopavanje v Šentjakobu in tudi vsaj z eno sondo pri Konfinu, kjer je vidna 5—6 m široka trasa ceste. Tudi v Blagovici je bilo odkrito rimsko cestišče, široko 7 m. Cesta se spusti iz višine Zlatenka v dolino. Toda od tam dalje do Trojan cestnega poteka ni mogoče niti približno predvideti. Atrans je neizpodbitno lociran na Trojane. Tudi tu je odkrito rimsko cestišče. Se do nedavnega sta obstajali dve varianti poteka ceste iz Trojan v dolino. Prva možnost je, da je šla cesta po približno sedanji trasi avtomobilske ceste, mimo Ločice pri Vranskem (to varianto so zastopali skoraj vsi starejši raziskovalci). V Ločici je bila dobro vidna trasa rimske ceste, toda pri izkopu za plinovod ni bilo nobenih sledi o cesti. Druga varianta, ki žal tudi ni arheološko dokazana, je, da je šla cesta s Trojan čez Presedlje in se pri Taboru spustila v dolino. Pri Taboru so namreč vidne kolesnice v skalnati poti. Vse to nujno zahteva sistematična izkopavanja. Da je šla cesta iz Tabora do Gomilskega, sklepamo po osamljeni gomili (danes je pod glavno cesto pri Gomilskem), ki je morala ležati v neposredni bližini takratne ceste. Nato je šla cesta precej ravno do Šempetra (Ad Medias?), po hipotezi pa je bil prehod čez Savinjo vzhodno od današnjega mostu. Da je šla cesta skozi Šempeter, nam dokazuje odkrito cestišče in ob njem dve grobišči. Sama antična naselbina je pod današnjim naseljem. Trasa ceste iz Šempetra proti Celju ni imela večjih odklonov od današnje ceste. Sla je verjetno mimo Drešinje vasi (nekropola) in Levca (nekropola) do Celja. OPOMBE 1 V. Kolšek, Dva miljnika iz Celja, A V 11—12, 1960/61, 147ss. 2 CIL III 3705 = ILS 732. 3 K. Pick—W. Schmid, JfA 7, 1913, 189ss; W. Schmid, Das Joanneum 6, 1943, 13; A. Müllner, Argo 9, 1901, 193ss; J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I, 1955, 348; P. Petru, tipkopis. 4 J. Sašel, 800 let Mengša, 1954, 16ss. 5 op. 3 (Schmid). 6 P. Urankar, Na bregovih Bistrice, 1938, 66ss. 7 A. Müllner, Emona, 1879, 86. 8 A. Müllner, Emona, 1879, 85. 9 Valvazor, Slava vojvodine Kranjske 11, 1669, 312ss; Kamniški zbornik 12, 1969, 63ss. 10 A. Bolta, VS 7, 1958/59, 343ss; A. Bolta, Arheološki pregled 1, 1959, 130ss. 11 V. Kolšek, VS 8, 1960/61, 254ss; V. Kolšek, Arheološki pregled 3, 1961, 79ss. 12 J. Klemene—V. Kolšek—P. Petru, Antične grobnice v Šempetru, 1972; V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru, Katalogi in monografije 14, 1977; ANSL geslo Šempeter v Savinjski dolini, 29ss. 13 V. Kolšek, Rimske ceste na Slovenskem, 1971, elaborat. 14 op. 3 (Pick—Schmid). 15 op. 3 (Müllner). 16 J. Sašel, ANSL 1975, 94 (pod Savo fluvio) ; J. Sašel, RE Suppl. XIV, 1973, 657. 17 P. Petru, tipkopis. 18 A. Müllner, Emona, 1879, 86. 19 B. Saria, RE XXIV, 1963, 836. 20 K. Miller, Itineraria Romana, 1916, 454. 21 A. Graf, Übersicht der antiken Geographie von Pannonien, 1936, 59. 22 P. Urankar, Na bregovih Bistrice, 1938, 66. 23 B. Saria, RE XXIII, 1959, 1895; A. Müllner, Emona, 1879, 86; A. Müllner, Emona, 1879, 85. 24 K. Miller, Itineraria Romana, 1916, 455. 25 CIL III, 11676. 26 CIL III, 5117. 27 CIL III, 5121, 5123, 13522. 28 A. Müllner, Emona, 1879, 82. 29 Valvazor, Vojvodina Kranjska II, 125. 30 op. 28, 83. 31 op. 28, 83. 32 A. Dimitz, Geschichte Krains, I del, 1874, 56, op. 25. 33 F. Orožen, Vojvodina Kranjska, 1902, 20. 34 J. Pečnik, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, 131; S. Rutar, Prazgodovinska in rimska izkopavanja na Slovenskem, 1889; S. Rutar, Letopis Matice Slovenske, 1890, 121; R. Ložar, Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva 18—21, 1937 — 40. 35 W. Schmid, Rimska obmejna postaja v Trojanah, Jutro št. 276, 25. 11. 1941. 36 J. Sašel, AV 5/1, 1954, 160ss. 37 J. Klemene, AV 2/1, 1950; J. Sašel, Živa antika IV, 1954. 38 op. 36, 160ss. 39 A. Bolta, Arheološki spomeniki 1959; A. Bolta, Varstvo spomenikov 7, 1958/59, 343. 40 op. 39. 41 M. Zupančič, Arheološki najdišči Trojane in Mengeš. 42 M. Zupančič, AV 28, 1977, 106ss. 43 B. Saria, AIJ, 1938, 8. 44 Fluss, RE XV, 1931, 79. 45 R. Knabl, MHS 17, 1869, 70ss. 46 Vrečer, KLDB 93. 47 F. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, 27. 48 V. Kolšek, Savinjski zbornik 1983, 86ss. 49 ANSL pod geslo Šempeter v Savinjski dolini, navedena je vsa starejša literatura. 50 op. 12. 61 op. 12. 52 op. 12. 53 op. 48, 123. 54 ANSL pod geslo Leveč (Zalog). CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 728.8 (497.12-11/11) IVAN STOPAR PREGLED GRAJSKIH STAVB NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM (Nadaljevanje) PABSTAJN (Pabenstein), grad Na Gradišču vrh Gorce pri Podlehniku. Občina Ptuj. Pabštajn je pred 1260 posedoval Konrad Pogrenjski. 1303 se omenja kot gradišče,1 1441 pa kot vest Pabstein} Poslednjič se omenja 1507; 1532 so ga verjetno razdejali Turki.3 Lokacija ni preverjena. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 97; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 18; 3. Pirchegger, ibid. PAKENŠTAJN (Packenstein), dvor, graščina Paski grad Na položnem griču v Smartnem ob Paki. Občina Velenje. Zdi se, da je tu že sredi 13. stol. stal objekt, ki je morda varoval most čez Savinjo. 1339 in 1416 se omenja stolp pri Smartnem,1 turn an der Pak, 1419 pa je beseda o gradišču — purkstal vnd gesezz Pakenstain. V listini iz 1485 se omenjata stolp in dvor: der turn vnd hof zu der Pakh;- Stavbo so torej znova pozidali. Propadla je konec 19. stoletja. Razvaline razločno kažejo prvotno stolpasto zasnovo, ki se je pozneje razrasla v manjšo graščino s prostornim obzidanim dvoriščem. V stari Kaiserjevi suiti je upodobljena nekdanja graščinska pristava v dolini. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 202; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 19. PESNIŠKI DVOR (Pössnitzhofen), dvor V pobočju hriba, Pesniški dvor 13 pri Jarenini. Občina Maribor. Okoli 1190 se omenja kot priča Negoy de Pezniz.1 1632 je Krištof Wucherer izjavil, da si je pridobil Regallovo hišo — den Regallschen Stock.2 Zdi se, da je bil to stari Pesniški dvor. Avtor: Ivan Stopar, dr. zgod. znanosti; Zavod za spomeniško varstvo Celje 12 Celjski zbornik yjn Današnjo enonadstropno, pravokotno stavbo s kapelinim stolpičem so pozidali 1778 (letnica na portalu). Ohranjene ima še mnoge avtentične arhitekturne člene iz časa svojega nastanka. Prizidani prostor za vinsko stiskalnico je iz 1872. 1. Kos, Gradivo IV. štev. 779; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 32. PILŠTANJ (Peilenstein), grad Na strmem griču, nad istoimenskim naseljem na Kozjanskem. Občina Šmarje. Po zgodovinskih virih je bil tu že med leti 963-980 sedež Engelberta Pil-štanjskega.1 1158 nastopa vitez Ernest Pilštanjski — Ernest de Bilestain, krški ministerialec.2 1185 se prvič neposredno omenja grad — Castrum de Pilstain.3 Opustili so ga v 18. stoletju. Ohranjeni so le še neopredeljivi fragmenti zidovja, prvotna zasnova pa je bila — sodeč po Vischerjevi upodobitvi — zelo mogočna, močno utrjena, vendar brez pričakovanega bergfrida. 1. Orožen, Dekanat Drachenburg, p. 8 in 99; 2. Kos, Gradivo IV., štev. 373; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 238; 3. Kos, Gradivo IV., štev. 697. PIŠECE (Pischätz), grad Na strmem griču nad istoimenskim naseljem. Občina Brežice. Sodil je k salzburški posesti v Posavju. Pišečki vitezi nastopajo med leti 1266—1353,1 grad pa se prvič omenja 1329 kot haus Pischaetz in nato 1346 kot vest Pischaetz.2 Ohranjen je prvotni romanski stolp, v obodnih zidovih pa tudi sočasna kapela. Sicer kaže grad zlasti znamenja velikih prezidav v obdobju renesanse (v južni steni je vklesana letnica 1568) ter romantično historizirajoče adaptacije iz 1867. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 254; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 43. PLANINA pri Sevnici (Montpreis), grad Na strmem skalnem hribu nad istoimenskim naseljem. Občina Šentjur. Planina je sodila med najpomembnejše krške fevde na spodnjem Štajerskem. Krški ministerial, planinski vitez Ortolf — Ortolfus de Munparis nasto- J. Clobucciarich, Grad in naselje Pilštanj. Risba, ok. 1603 pa 1190,1 grad pa se prvič omenja 1227 kot Castrum Momparis? Lastnik grof Bloome ga je 1884 razkril in prepustil usodi.3 V razvalini je ohranjen romanski palas z arkadnim nizom romanskih oken, gotska kapela, gotski palas in v renesančni dobi predelano obodno grajsko obzidje. Vzhodno od gradu so na grajskem grebenu našli temelje izpostavljenega stolpa — propugnaculuma. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 773; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 243; 2. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 245; 3. Orožen, Dekanat Drachenburg, p. 262. IgMMS ' . ' " „-•-<- J. Clobucciarich, Grad Planina. Risba, ok. 1603 PLANJE, glej GOJKA PLEVNA (Pliuna), dvorec Vrh položnega griča, Gotovlje 206. Občina Žalec Stavbo so pozidali v 1. polovici 19. stol. in ima značaj reprezentančne podeželske vile. Po 1876 je izgubila nekdanjo klasicistično zunanjo podobo. Danes je utilitarno prezidana, dvonadstropna pravokotna stavba, z rizalitom in izzidanim podstrešjem.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 337 s. PLAUŠTAJN, glej PLOŠTANJ PLOŠTANJ (Blumenstein), grad Plauštajn Vrh strmega skalnega griča v zaselku Ploštanj, naselje Šibenik pri Šentjurju pri Celju. Občina Šentjur. Krški ministerialci, ploštanjski vitezi, nastopajo od 1197 dalje, ko se omenja Hermannus de Plumensteine.1 Grad se prvič omenja 1241 kot Plumstain in 1353 kot vest Plumenstein,2 Po pripovedki so ga razdejali Turki,3 v virih pa se poslednjič omenja 1498.4 Lokacija ni preverjena. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 898; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 48; 3. Orožen, Gradovi in graščine, p. 168; 4. Pirchegger, Untersteiermark, p. 230. PLUMBERK (Brunnberg), graščina V ravnini, v naselju Dobriša vas pri Petrovčah, poleg dvorca Novo Celje. Občina Žalec. ' 1580 je bil njen lastnik Žiga pl. Schrottenbach. Grof Anton pl. Gaisruck jo je ok. 1760 podrl oziroma prezidal v pristavo.1 Na bakrorezu iz 1. pol. 18. stoletja je upodobljena mogočna dvonadstropna, dvotraktna stavba z baročnim portalom. 1. Orožen, Dekanat Cilli, p. 375 s. POBRE2JE, glej FREIENBERG POBREZJE (Pobresch), dvor Izginula stavba v istoimenskem naselju blizu Turnišča pri Ptuju. Občina Ptuj. Dvor se prvič omenja 1691, vendar je upodobljen že na Vischerjevem zemljevidu 1678. Tu je obdan z obzidjem in utrjen s stolpom. Pozneje so ga najbrž kmalu opustili.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 341. PODČETRTEK (Windischlandsberg), grad Na pobočju hriba nad istoimenskim naseljem. Občina Šmarje. Nemška oblika imena je zelo stara. 1213 nastopa F. de Lonsperch,1 grad pa se prvič omenja 1251 kot Lantsperch2 in nato 1261 kot Castrum, Lansperch.3 Kdaj so ga opustili, ni znano. Na začetku 17. stol. so prvotno regularno zasnovo prezidali v renesančnem duhu. K stavbi so pristavili še en trakt, na vogalih nad pobočjem so pozidali okrogla obrambna stolpa. V 2. pol. 18. stoletja so Attemsi grad barokizirali, vendar je njegova stavbna zasnova ostala nedotaknjena. Obzidano predgradnje izvira iz časa renesančnih prezidav. Na pobočju hriba nad gradom, ledina Stari grad, so opazni sledovi srednjeveškega propugnaculuma. 1 Zahn, Urkundenbuch II., štev. 124; Pettauer (Imena važnejših starejših gradov, p. 107) meni, da izvira iz Podčetrtka tudi že 1162 imenovani Frldrlch de Landsberg: 2. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 86; 3. Pettauer, ibid. PODGRAC (Podigraz), graščina Nepreverjena lokacija pri Plaču. Občina Maribor. Graščina je znana od 1650 dalje. Zadnji znani lastnik je bil 1885 Jožef Edler pl. Neupauer.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 347. PODGRAD, glej ANDERBURG PODGRAD pri Vranskem (Burgstall), dvor, graščina Puštal Ob vznožju hriba, pod Taborom, v naselju Prapreče pri Vranskem. Občina Žalec. Neka graščina v bližini Vranskega se posredno omenja 1257, ko je beseda o dveh posestvih pri gradu — zu purch,1 1341 se omenja dvor Purch pei Vrench, 1376 prvič Podgrad in nato 1431 hoff Podgradt in Vrenczker pharr. 1534 se omenja der hof zu Fraintzkh vnndter sanndt Iheronimus thaber Cappeln, gelegen. 1542 je bil tedaj bržčas že hudo opusteli dvor ocenjen kot purgstall* Jedro današnje stavbe izvira verjetno iz 17. stol. V začetku 19. stol. so graščino prezidal v klasicističnem slogu.2 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 189; 2. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 348 ss. PODLEHNIK (Liechtenegg), urad, dvor Spodnji Lihtenek Neznana lokacija v istoimenskem kraju. Občina Ptuj. Urad je znan izza konca 15. stol., 1662 je tu omenjeno imenje, ki so ga posedovali Moškoni. Dvor je najbrž že v 2. pol. 18. stoletja propadel.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 350 s. PODLOŽE (Podlosch), dvor Izginuli dvor v Podložah ob rečici Polskavi pri Ptujski gori. Občina Ptuj. Dvor se prvič omenja 1359 kot das gesess Podlas bey Pulczka in je morda že takrat imel značaj kmetije.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 351. PODSREDA (Hörberg), grad Na strmem griču nad istoimensko naselbino na Kozjanskem. Občina Šmarje. Prvič se omenja 1213 kot Castrum Herberch;1 bil je krški zajem. Ohranjeni grad ima regularno zasnovo z ohranjenim romanskim palacijem, romanskim bergfridom in istočasno kapelo. Večje prezidave je doživel v poz-nogotski (konzolno nadstropje) in renesančni dobi (arkade, vzhodni in delno južni trakt), manjše historizirajoče posege pa tudi v 19. stoletju. Pomembni so ohranjeni romanski arhitekturni členi, zlasti kapelina apsida, portali in okna. 1. Kos, Gradivo V., štev. 212. POGLED (Pogled), graščina Na položni vzpetini v vasi Mlače pri Ločah pri Poljčanah. Občina Slovenske Konjice. Leta 1524 se omenja urad Pogled, sedanjo graščino pa je 1617 pozidal Max pi. Plöschen.1 Letnica je vrezana v okvir bifore nad vežnimi vrati na dvorišču. Sestavljajo jo štirje neenakomerno veliki, enoinpolnadstropni trakti, ki oklepajo skoraj kvadratično notranje dvorišče. Na treh vogalih je stavba okrašena z vitkimi okroglimi stolpiči, dvorišče je delno arkadirano. V nekdanji kapeli je štuk iz ok. 1730—40. 1. Stegenšek, Konjiška dekanija, p. 162/163; Pirchegger, Untersteiermark, p. 148/149. POGRENJA (Treun), grad Tranbek, Dravinjek Nad cerkvijo sv. Janeza na Dravinjskem vrhu na ledini Gradišče nasproti župnijske cerkve v Vidmu pri Ptuju. Občina Ptuj. Pogrenjski vitezi nastopajo kot ministerialci mariborskega grofa od leta 1147 dalje, ko se omenjata kot priči brata Odalskalk in Vito — Wlschalchus et Witho fratres de Trowen.1 Grad se prvič omenja 1245 kot turn Tra in 1294 kot havs Travn.2 1441 se omenja kot vesst Tram.3 1532 so ga uničili Turki. Lokacija ni preverjena. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 238; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 93; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 144; 3. Slekovec, Wurmberg, p. 42. POHORSKI DVOR, glej HOMPOŠ POLJ CANE (Pöltschach), dvor, stolp Nad Poljčanami, ledina Schlossberg. Občina Slovenska Bistrica. Stolp je bil v posesti v srednjeveških virih nekajkrat omenjene rodbine Grasl. Nanj naletimo samo v celjski kroniki: ein Thum genandt Poeltschach, ko ga je (1439) Jan Vitovec na zapoved celjskih grofov razdejal.1 Lokacija ni preverjena. 1. Krones, Die Chronik, p. 86; prim. Pajek, Zgodovina Poličanske župnije, p. 17 ss. POLZELA (Heilenstein), grad Komenda Na skalnem griču sredi istoimenskega naselja. Občina Žalec. Polzelski vitezi nastopajo od 1170 dalje, ko se omenja Degenhard — Deg-nardus de Helenstein.1 Na začetku 14. stoletja je bil grad v rokah malteškega viteškega reda, ki je imel v njem svojo komendo. Ob cenitvi posesti 1542 se prvič izrečno omenja kot Haus.2 Grad je v sedanji obliki enonadstropna stavba z izzidanim podstrešjem in iregularnim tlorisom, ki je posledica številnih prezidav. Starejši arhitekturni elementi se omejujejo na lino romanskih oblik in polkrožen portal s posnetim robom. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 511; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 184. POLŽE (Reinhof), dvor Rajnhof Kmečka domačija, Polže 1 pri Strmcu pri Vojniku. Občina Celje. Dvor z mlinom je menda obstajal že o. 1500, sedanjo stavbo pa je 1667 pozidal Jakob Giltschwert (letnica nad kletnimi vrati).1 1. Stopar, Gradivo, graščine in dvorci, p. 104. PONIKVA (Ponigl), dvor, graščina V naselju Ponikva pri Šentjurju pri Celju. Občina Šentjur. 1203 srečamo ponkovskega uradnika Gundafora — Gundafarus de Ponichi officialis,1 1213 nastopa kot priča Hermannus de Ponichil.2 V Ponikvi je torej tedaj že stal urad, ki je posebej izpričan 1585.3 Tedaj je pač stala že tudi graščina, ki so jo podrli šele po zadnji vojni. Koliko sta gradišči v bližnji Srževici povezani z nekdanjim ponkovskim dvorom, ostaja zaenkrat odprto. 1. Kos, Gradivo V., štev. 57; 2. Kos, o. c., štev. 215; 3. Pirchegger, Untersteiermark, p. 233. PRAGERSKO (Pragerhof), dvor, graščina V ravnini, poleg strnjenega naselja Pragersko. Občina Žalec. Graščino je okoli 1580 pozidal Krištof Prager z Jamnika. Prvič se kot svobodni dvor Edelsitz Pragerhof izrečno omenja 1715.1 Stavba je štirikrilna, enonadstropna, s stolpičastim vhodnim motivom in pravokotnim arkadnim notranjim dvoriščem. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 127 s. PRAJHAUS, glej VRANSKO PREBOLD (Pragwald), graščina Prevoljska graščina Na pomolu ob robu naselja, Prebold 10. Občina Žalec. Tu je že v 15. stol. stal dvor, ki se 1491 omenja kot sitz zu s. Larenzsen in dem Seentall.1 1635 so graščino razdejali uporni kmetje, 1706 jo je močno prizadel požar. Stavba ima dva stanovanjska trakta in gospodarski trakt, ki oklepajo prostrano notranje dvorišče. Vogali so okrepljeni s pravokotnimi stolpi. Slavnostna velika dvorana je okrašena z baročnimi freskami in štukom, na ostanke slikarij pa naletimo tudi v pritličju zahodnega trakta. Prvotni dvor so pozidali Pragerji o. 1491, nova (sedanja) graščina pa je nastala verjetno šele na začetku 17. stoletja, a vsekakor pred 1634 (letnica na fragmentu freske v južnem traktu). 1. Zahn, Miscellen, p. 75. PREŠNIK (Mayerberg), graščina Na nizki, položni vzpetini v naselju Gorica pri Smartnem v Rožni dolini pri Celju. Občina Celje. Dvor se omenja 1668, ko je posest in novo pristavo kupil vitanjski kastelan Johann Paul Adamayer1 pi. Mayerberg, ki je na mestu pristave pozidal novo graščino. Stavba je pozidana na pravokotni ploskvi in obsega tri enonadstropne stanovanjske trakte ter vhodni vezni trakt, ki oklepajo arkadirano notranje dvorišče. V njej je kapela z Lerchingerjevimi freskami. Zunanjščina je delno neobaročna, delno neogotsko prezidana. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 219. PREVOLJSKA GRAŠČINA, glej PREBOLD PREZlN (Pröschin), grad Na skalni vzpetini ob poti na Svetino v Šentjanžu pri Storah, na mestu podružnice sv. Janeza. Občina Celje. Utrdbo Prežin je sredi 12. stol. pozidal krški škof Roman I.1 1158 nastopa prvi prežinski vitez Herman — Hermannus de Presingen.2 Grad se omenja 1310 kot haws Presing in 1341 kot utrdba — vest Presing.3 1439 so ga razdejali celjski grofje.4 Od nekdanjega gradu je ohranjen le v skalo vsekani obrambni jarek. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 489; 2. ibid., štev. 373; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 230; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 65; 4. Krones, Die Chronik, p. 157. PTUJ (Pettau), grad Vrh hriba nad istoimenskim mestom. Občina Ptuj. Grajski hrib je bil poseljen že v halštatski dobi, izkopali pa so tudi ostanke antičnih stavb. V letih 1131—1147 je salzburški nadškof Konrad I. stari grad — Bethowe antiquum Castrum na novo pozidal.1 V 13. stol. je tu obstajala mala hiša castrum minus, kar suponira obstoj velike hiše.2 Današnja stavba ima renesančno-zgodnjebaročni značaj, vendar hrani starejše sestavine. Se v predromansko dobo sodi t. im. smodniški stolp, v Lesli-jevem krilu se skriva romanski palaci j, osrednje stanovanjske stavbe so gotske, arkadni hodniki in mnoge utrdbene sestavine so renesančni. Temeljite prezidave in zlasti modernizacijo arhitekturnih členov je grad doživel po 1656, ko je prišel v posest Leslijev. Iz tega časa izvira tudi grajska žitnica. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 109; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 62. PTUJ (Pettau), dvori Različne lokacije v okolici Ptuja. Občina Ptuj. V ptujski okolici so bili že v srednjem veku in pozneje številni dvori: Srednji dvor (1282), Breunerjev dvor (1432), Raumschüsslov dvor (1355), Opečni dvor (1438), Plechlov dvor (1527), dvor Pichl v Spuhlji (1322), Platzerjev ali Breunerjev dvor (1478), Rogozniški dvor ali Purgstall (1466), Weingartenbüchel v Podvincih (1286), Slovenjgraški dvor (1322), Geierjev dvor (1286), Celjski dvor (1438), Knechtlov dvor (1493), Rablov dvor (1. pol. 18 stol.), Anin, imenovan tudi Vetterjev ali Poppendorfski dvor (o. 1500), Kacherlov dvor (16. stol.), Aichov dvor ali Uskoški dvorec (1433).1 Nekateri med temi dvori so morda identični, so pa vsekakor obstajali tudi še drugi, ki v virih niso omenjeni. 1. Curk, Fevdalna arhitektura na ozemlju ptujske občine, p. 180 ss. PUKSTAJN (Buchenstein), grad Bukovje Na strmi vzpetini Otiškega vrha, na desnem bregu Drave pri Dravogradu. Občina Dravograd. Prvi znani lastnik utrdbe je bil 1282 Meinhard iz Zenzleinsdorfa, gradnik oglejskega nadškofa.1 Prvič se omenja 1360 kot vest Puchestainß 1706 je grad pogorel in ga pozneje niso več obnovili.3 Koncipiran je kot skromna stavba približno pravokotnega tlorisa s pozneje prizidanim stanovanjskim stolpom. Od prvotnih odprtin so ohranjene le zazidane line v steni nad obrambnim jarkom in gotska okna v stanovanjskem stolpu. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 173 s; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 27; 3. Pirchegger, o. c. PUKŽTAJN (Buchenstein), graščina Na desnem bregu Drave nasproti Dravograda, Otiški vrh, ob vznožju starega gradu. Občina Dravograd. Graščino so najbrž pozidali Khösslerji, potem ko je 1706 že drugič pogorel stari grad. Je preprosta pravokotna stavba s štirimi vogalnimi pomolnimi stolpiči. V 19. stol. so jo prezidali v angleškem stilu.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 393. PUSTI GRAD, glej Šoštanj PUSTAL, glej PODGRAD pri Vranskem RABENSTAJN (Rabenstein), grad Vranska peč Legendarni grad v Dolini Gračnice pri Jurkloštru.1 Občina Laško. Rabenštajn se omenja v ustanovitveni listini Friderika II. Celjskega za samostan Novi klošter pri Polzeli 1453,2 vendar kot greben, Gupf, ne kot grad. O gradu govori R. G. Puff v svoji knjigi Das Römerbad Töplitz nächst Tüffer. O domnevnem lovskem gradišču grofov Celjskih na terenu ni sledu. 1. Krajevni leksikon Dravske banovine, p. 291; 2. Orožen, Dekanat Cilli, p. 509. RACE (Kranichsfeld), graščina V ravnini, sredi istoimenskega naselja. Občina Maribor. Graščina je verjetno pravni naslednik Vartenhajma, vendar se 1235 omenja Herman iz Rač — Hermannus de Cranichperc. 2e takrat je v naselju najbrž obstajal dvor s tem imenom, saj je za naselje 1240 izpričano slovensko ime villa Rats.1 Graščina se omenja ob cenitvi posestev 1542, ko je bil njen lastnik Gregor Regali.2 Rače so bile nekdaj vodni grad, ki pa je v stoletjih doživel številne prezidave in razširitve. Renesančna graščina, naslednica morebitnega prvotnega dvora — stolpa, je obsegala štiri trakte, ki so oklepali dvorišče. Ze pred 1681 so k stari graščini prizidali novi del, ki je prav tako obsegal tri oziroma štiri trakte, istočasno pa so pozidali oba vzhodna stolpa. V tem delu gradu je znamenita štukirana dvorana. Pomembnejše prezidave je stavba doživela med 1894—1898. 1. Kos, Gradivo V., štev. 629 in 741; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 124; 2. Pirchegger, o.e. RAC JI DVOR (Ratzerhof), dvor, graščina V ravnini, na zahodnem robu Maribora. Občina Maribor. Dvor se omenja že 1284 kot curiam sitam in Raitz.1 Sedanja štiritraktna, na pravokotni talni ploskvi pozidana enonadstropna stavba izvira iz 1778, kot priča heraldična plošča admontskega opata Offnerja v trikotnem delu nad vhodnim rizalitom. 1. J. Mlinaric, Admonski Račji dvor. CZN 1978, štev. 1. RADLJE, glej Marenberg J. Clobucciarich, Radlje, grad in graščina. Risba, ok. 1603 RAD VANJE (Rotwein), graščina Ohranjena stavba v ravnici, Maribor, Lackova c. 41. Občina Maribor. 2e 1147 nastopa v Velikovcu kot priča Lutoldus de Radewan. Graščina se prvič omenja 1695 kot z vodnim jarkom obdana, zidana stavba. Pomembnejše prezidave je doživela ok. 1743. Današnja stavba je enonadstropna, dvo-traktna, na dvoriščni strani arkadirana, z mlajšim okroglim stolpičem na vogalu.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 406 ss. RAJHENBURG (Reichenburg), grad Brestanica Na okoli 60 m visokem skalnem pomolu nad naseljem Brestanica ob Savi. Občina Krško. Kralj Arnulf je 29. septembra 895 podaril svojemu fevdniku Valtunu v popolno last tri kraljeve kmetije pri Rajhenburgu — tres regales mansus quod Richenburhc.1 Salzburški nadškof Konrad I. je grad v letih 1131—1147 obnovil oziroma na novo postavil: Castrum Richenburch a nuovo edificauit.2 Prvotni romanski grad iz 12. stol. je imel regularno zasnovo, svojo današnjo obliko pa si je izoblikoval predvsem v obdobju pozne gotike in renesanse, ko so zlagoma pozidavali razpoložljivi prostor na notranjem dvorišču. Fragmentarno je ohranjena kapela, ki jo je v 1. pol. 12. stol. pozidal nadškof Konrad, dalje poznogotska kapela in s freskami marijagraškega mojstra opremljena soba. Ohranjeni so pomembni arhitekturni detajli — temelji neke morda še predromanske grajske arhitekture, romanski in gotski stavbni členi, renesančni leseni stropi, arhitekturna poslikava dvoriščnih traktov. 1. Kos, Gradivo II., štev. 309; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 386. RAKOVEC OB SOTLI (Radkowetz — Reiherhof), dvor Reiherhof Izginuli dvor v istoimenskem naselju. Občina Brežice. Dvor — Hof Rakabitz se prvič omenja 1433.1 Obstajal je do 19. stoletja. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 254 s. RANŠPERK (Rabensberg), grad Lančperk, Ravni breg Na strmem skalnem hribu na ledini Gradišče v naselju Rupe med Šmartnim v Rožni dolini in Dobrno. Občina Celje. Ob koncu 12. stoletja nastopajo prvi ranšperški vitezi, tako 1189 vitez Odalskalk — Vlscalcus iunior de Rabensperch.1 Grad se prvič izrečno omenja šele 1355, a to že kot Rabensperch das alt haws.2 Friderik II. Celjski je 1439 utrdbo požgal,3 nakar je niso več obnovili. 1487 se že omenja kot purkhstal — opuščeni grad. Vrh skalnega grebena so v tleh vidni ostanki zidov in zaporednih obrambnih zapor. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 757; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 371; 3. Krones, Die Chronik, p. 157; 4. Zahn, o. c. RANŠPERK (Rabensberg), graščina V naselju Rupe pri Šmartnem v Rožni dolini, ob vznožju starega gradu. Občina Celje. Ko so Celjani 1439 razdejali staro utrdbo na hribu, se je uprava gospo-ščine preselila v urad, ki je bil v Lembergu. Novo graščino je konec 15. stol. pozidal Andrej pl. Hohenwart.1 1890 je bilo še ohranjenega nekaj zidovja, danes so vidni le še sledovi temeljev. Vischer je graščino upodobil kot eno-nadstropno, pravokotno stavbo s prislonjenim pravokotnim stolpičem. 1. Orožen, Dekanat Neukirchen, p. 512. RAVNE pri Šoštanju (Gutenbichl), graščina Na položni vzpetini sredi parka v istoimenskem naselju pri Šoštanju. Občina Velenje. Graščina je izpričana 1575, ko jo je posedoval Balthasar Wagen,1 lastnik velenjskega gradu. Savba je ohranjena, a povsem predelana. 1. Orožen, Dekanat Schalltahl, p. 439. RAVNI BREG, glej RANŠPERK RAVNO POLJE (Ebensfeld), dvorec V ravnini, naselje Kungota pri Ptuju. Občina Ptuj. Jurij Žiga Stubenberški je 1622 prvi izpričani lastnik Ravnega polja, grajsko pomirje pa se omenja že 1586. Prej je bila tu pristava vurberške gospoščine.1 Današnja stavba je iz 1670, kot priča letnica na sočasnem portalu. Obsega štiri enonadstropne trakte, na vogalih poudarjene s pravokotnimi stolpiči, ki uokvirjajo pravokotno arkadirano dvorišče. Predstavlja klasičen primer raz-sežnega poznorenesančnega dvorca. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 79/80. RAZVANJE (Rosswein), dvor Na lahni vzpetini, Maribor, Vinogradniška pot 19. Občina Maribor. Med 1106 in 1124 se omenja dvor, ki je takrat postal last šentpavelskega samostana. Današnja vila je pozidana v historizirajočem slogu 2. pol. 19. stoletja.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 416. REIHERHOF, glej RAKOVEC REMŠNIK (Remschnig), urad, dvor Izginuli dvor nekje v bližini istoimenskega naselja na Kobanskem. Občina Radlje. 1147 je grof Bernard podelil imenje z uradom šentpavelskemu samostanu. Posestvo se omenja že med 1193—1220.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 417. REPHUENHOF, glej FRANKOLOVO REŠTANJ (Reichenstein), grad Na slemenu strme vzpetine ob istoimenskem naselju pri Senovem. Občina Krško. Grad je skupaj z drugimi posestvi v Posavju vodil k stari salzburški posesti. Kot ministerial nastopa v letih 1206—1241 Albert Reštanjski,1 1208 imenovan Albertus de Richenstein.2 1279 se omenja Reštanj kot Reychenstayn,3 1304 pa die ungepowen Burg Richenstein.4 Porušen je bil v 15. ali 16. stoletju. Tloris današnje razvaline je nerazviden, vendar se zdi, da je imel grad iregularen tloris. Zidava kaže željo po plastenju. Zanimiva je srednjeveška cisterna. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 256; 2. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 89; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 386; 4. Pirchegger, o. c. REUTENBERG (Reutenberg), grad Na pobočju Lisce ob cesti Jurklošter—Breg, ob naselju Razbor, ledinsko ime Na gradcu. Občina Sevnica. Preteklost gradu ni znana. 1322 je bil eden brežiških mestnih kastelanov Herman Reutenberški.1 Utrdba je že v srednjem veku propadla. Ohranjeni so sledovi gradišča z obrambnim jarkom. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 253; Reutenberg se imenuje tudi Cretež na Dolenjskem. RIFNIK (Reicheneck), grad Na strmem, umetno obsekanem skalnem griču v naselju Rifnik nad Šentjurjem pri Celju. Občina Šentjur. Rod rifniških vitezov stopi v zgodovino 1219 z Elizabeto Rifniško, soprogo Henrika iz Prüschenka.1 Grad, ki je 1281 izpričan kot krška posest,2 se omenja 1326 kot vest Reichenekk.3 Opustili so ga v 17. stoletju. Prvotni grad je obsegal pravokoten stolp z obzidanim dvoriščem. Pozneje so pozidali še en stolp peterokotnega tlorisa, v renesansi pa so povezali oba stolpa v enoten palas, zasnovo pa na zahodni strani obdali z vencem forti-fikacij, znotraj katerih je našlo mesto tudi gospodarsko poslopje. V razvalini je ohrajeno več gotskih stavbnih členov. 1. Janisch, Lexikon von Steiermark II., p. 664; drugi viri podatka ne potrjujejo; 2. Pirchegger Untersteiermark, p. 231; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 386; 4. Na Vischerjevi upodobitvi 1681 je že delno razkrit. RIGONCE (Riegelhof), dvor, graščina V istoimenskem naselju. Občina Brežice. Dvor so pozidali malo pred 1591 in je v močno predelani obliki dočakal naš čas. Lokacija ni preverjena.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 423. RIMSKE TOPLICE (Römerbad Tüffer), dvor Izginuli dvor, verjetno na mestu današnje lurške kapele. Občina Laško. D)vor se omenja samo v podelitveni listini iz 1606. V fevdnem pismu za Toplice iz 1792 o njem ni več besede.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 424. RISTOVEC (Rüstenau), dvor, graščina V ravnini, Brstje pri Ptuju. Občina Ptuj. Dvor se prvič omejna o. 1500 kot Hollenegger Hof. Današnja preprosta, enonadstropna stavba pravokotnega tlorisa ima ohranjena (zazidana) gotska okenca in portal. Nad vhodnim arkadnim lokom je reliefna plošča z Leslijevim grbom.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 425 s. ROGATEC (Rohitsch), grad Na strmem hribu nad istoimenskim naseljem. Občina Šmarje. Grad je sodil med poglavitne krške fevde v Savinjski marki. Gospoščina se omenja že 1130 kot Roas,1 grad pa 1192 kot purch ze Rohacz.2 Opustili so ga na začetku 19. stoletja. Grad je bil značilen primer regularne zasnove z eksponiranim obrambnim stolpom na pobočju. V njegovem romanskem delu sta ohranjeni polkrožno oblikovani okenci iz časa njegovega nastanka. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 99; 2. Kos, o. c„ štev. 802. ROGATNICA (Rogatnitz), grad Na Gradišču blizu Zetal ob Rogatnici — Peklaškem potoku. Občina Ptuj. Utrdba je bila v posesti pogrenjskih vitezov; 1270 nastopa Leuthold Ro-gatniški.1 Grad se 1428 že omenja kot opustel — odes purgstall am Tew-felpach? Na Gradišču so ohranjeni sledovi s tlemi izravnanega okroglega stolpa-stega objekta, utrjenega z nasipom. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 96; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 429. ROGOZA (Rogeis), dvor, graščina V ravnini, Rogoza 119 pri Hočah. Občina Maribor. 1255 srečamo med ministerialci Friderika Ptujskega nekega Henrika Ro-goškega, lastnika dvora v Rogozi. V 16. stol. so dvor posedovali Kacijanarji, nato razni lastniki.1 Kot sklepamo po Vischerjevi upodobitvi, so današnjo stavbo verjetno pozidali šele v 17. stoletju. Bila je nekoliko krajša od sedanje podolgovate, eno-nadstropne graščine, pred vhodno fasado pa je imela stopniščni stolp. Graščina je povsem predelana. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 106. ROTENTURN (Rotenturm), graščina Na robu Gornje Radgone, Apačka 21. Občina Gornja Radgona. Imenje je znano od 17. stol. dalje in takrat so najbrž pozidali tudi graščino. Ta je enonadstropna, ključastega tlorisa, s starim nadstrešnim stolpičem, sicer pa povsem predelana. ROTENTURN (Rotenturm), stolp, grad V ravnini sredi mesta Slovenj Gradec, Šolska ul. 5. Občina Slovenj Gradec. 1361 so Aufensteini izročili Habsburžanom stolp v Slovenjem Gradcu kot oglejski fevd. 1493 se v virih omenja kot Schulthauzingerjev stolp, po 16. stol. je dobil ime Rotenturn.1 Današnjo stavbo je 1755 pozidal baron Kulmer. Je enonadstropna, ključastega tlorisa, močno predelana, a z ohranjenim baročnim portalom, baročni elementi na fasadi in arkadiranim dvoriščem. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 172. J. Clobucciarich, Grad Rogatec in graščina Strmol. Risba, ok. 1603 ROŽENBERK (Rosenberg), dvor, stolp Na Rožnem vrhu med Šmartnim in Strmcem, v Rožni dolini. Občina Celje. Srednjeveška zgodovina objekta je nejasna, ker so kraji s tem imenom pogostni. 1335 se omenja kot krški fevd stolp v bližini Ranšperka, ki utegne biti Roženberk. 1437 se že omenja kot gradišče — purchstall.1 O stavbi ni znano drugega kot to, da je imela obliko stolpastega dvora. Lokacija ni preverjena. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 218. ROZENBERK (Rosenberg), dvor Gorečka V Rožni dolini blizu Šmartnega pri Celju, pod gradiščem stolpa Roženberk, Občina Celje. Dvor je bil pravni naslednik stolpa Roženberk, a se 1335 že omenja hkrati z njim. 1533 je bil v posesti Jörga Trebniškega s Švarcenštajna. 1889 je stavba pogorela. Po značaju je bila skromna kmečka domačija, krita s slamo.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 436. ROŽNO (Rosenbühel), dvor Stal je med Bianco in Brestanico, 300 m od obsavske ceste. Občina Krško. Prvič se omenja 1477, ko sta ga Andrej in Hans Rajhenburška dobila od krškega škofa v fevd. 1721 so bili njegovi lastniki Attemsi.1 O njegovi podobi ni ničesar znanega. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 258. RUDA (Ruth), graščina Na južnem pobočju Lisce, ob cesti, ki drži z Brega v Jurklošter, na položni ravnici. Občina Sevnica. Graščina je bila najbrž pravni naslednik srednjeveškega Reutenberga. Njen prvi zanesljivo izpričani lastnik je bil Jakob Gärtner, ki jo je 1647 prodal jurkloštrskim jezuitom.1 Med zadnjo vojno so jo Nemci požgali. Bila je eno-nadstropna, imela je pravokoten tloris s psevdogotskim prizidkom ob prednji in zadnji fasadi. 1. Orožen, Dekanat Tiiffer, p. 477. RUDENEK (Rudeneck), grad Na strmem griču v naselju Poljane pri Rečici v Zgornji Savinjski dolini. Občina Mozirje. Gi'ad se prvič omenja 1345 kot vest Rudenek,1 a hkrati tudi že kot Burgstall,2 torej opusteli ali razvaljeni grad. Pozneje so ga spet pozidali. Propadel je verjetno v 18. stoletju.3 Od gradu je v spodnjem delu ohranjen le v zasnovo vpeti stolp s fragmentom prislonjenega zidu. Ob njem je bil nekdaj večnadstropni palacij, ki je oklepal notranje dvorišče. V razvalini so opazni tudi elementi renesančne obodne fortifikacije. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 404; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 198; 3. Stopar, G. M. Vischer, p. 21. RUDENŠTAJN (Rudenstein), grad Negojnica, Tirski grad V gorskem sedlu na južnem pobočju Tera, kota 852, nad naseljem Poljane pri Rečici v Zgornji Savinjski dolini. Občina Mozirje. V virih se omenja vsega dvakrat: 1326 in 1350, obakrat kot vest Ruden-stain.1 Verjetno je bil podrt že v fevdalnih sporih 14. stoletja. Ohranjeni so fragmenti temeljev nekdanje grajske stavbe. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 404. RUHETHAL, glej ZOVNEK SCHNEEWEISSOV DVOR, glej MAJgPERK, SPODNJI SEVNICA (Lichtenwald), grad Na ravnici vrh hriba nad istoimenskim naseljem. Občina Sevnica. Kraj je bil od 11. stol. dalje v salzburški posesti. Prvič se omenja 1275 kot Lichtenwald, 1309 pa se posebej imenuje grad — castellum Lichtenwalde.1 Jedro današnjega gradu je v baročni dobi znižani romanski stolp, ujet v štiritraktno renesančno zasnovo iz 1597 (letnica na portalu) z okroglimi vogalnimi stolpi in arkadiranim notranjim dvoriščem. Pomembne sestavine: profili-rana romanska lina v stolpu, baročna freska s prizori štirih letnih časov v jugovzhodnem stolpu, inventar gosposkih prostorov v II. nadstropju. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 311. SEVNICA (Liechtenwald), trška graščina Sredi sevniškega trga. Občina Sevnica. Starejša literatura stavi trško graščino v 14. ali celo 13. stoletje, novejša pa govori o njej šele od 17. stol. dalje. Takrat je izpričana tudi z ohranjenimi letnicami na arhitekturnih členih: na vhodnem portalu je letnica 1664, na pomolu dvoriščnega trakta pa 1613. Osrednja stavba je pravokotna, enonad-stropna, zunaj modernizirana, znotraj v pritličju ohranjeni oboki. SKOBLOV DVOR, glej SPODNJI LANOV2 SKORNO (Skorno), dvor Neznana lokacija v naselju Skorno pri Šoštanju. Občina Velenje. 1243 se omenjata Dippoldus de Zetoerlingen et frater eius Heinricus.1 V Skornem je torej v 13. stoletju obstajal dvor, o katerem pozneje ni več besede. 1. Kos, Gradivo V., štev. 821. SLIVNICA (Schleinitz), dvor, stolp, grad Turn, Turniče Vrh hriba tik zaselka Turno pri Slivnici. Občina Šentjur. 1362 se omenja Turren zu Sappelsach, ki je morda identičen s Slivnico. Slivnico je grof Herman Celjski 1414 podaril kartuziji Pleterje, ki je 1542 imela tu 18 podložnikov. K imenju je sodil stolp s pomirjem.1 Od nekdanje utrdbe so ohranjeni sledovi obodnega zidovja in stolpaste stavbe v jugovzhodnem vogalu obzidanega areala. Ohranjen je tudi krožni obrambni jarek. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 244 s; prim. opombo štev. 62, p. 118. Avtor omenja tudi ledino »Turniče« v naselju »Sapusche«, ki je na njegovem zemljevidu označena pri Slivnici. SLIVNICA (Schleinitz), graščina V ravnini, Creta 1 pri Slivnici pri Mariboru. Občina Maribor. 1428 je tu izpričan dvor, 1443 pa se omenja dvor pri slivniški graščini: Burgsleuntz. Prvotno graščino je 1492 pozidal iz Hrvaške priseljeni Jurij Ko-linič,1 jedro sedanje stavbe in njene temeljne poteze pa so iz 1582 (ohranjena letnica). Takrat je eden izmed Koloničev prezidal prvotno stavbo v štiritrakt-no renesančno graščino, utrjeno z vogalnimi stolpiči in vodnim jarkom. 1862 je stavba dobila sedanjo neogotsko podobo.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 450 ss. SLOVENJ GRADEC (Windischgratz), grad Grad Na območju današnje cerkve sv. Pankracija nad Starim trgom pri Slovenjem Gradcu. Občina Slovenj Gradec. 1091 in 1093 se omenja gradnik Weriant de Grez,1 grad pa 1214 kot utrdba — Windesgrez Castrum.2 1489 ga je razdejal ogrski poveljnik Jakob Sze-kely.3 Od prvotne stavbe je v spodnjem delu ohranjen romanski bergfrid, ki so ga pozneje prezidali v zvonik. Pankracijeva cerkev je prezidan prvotni 13 Celjski zbornik 193 palaci]. Na temeljne zidove prvotne grajske zasnove občasno nalete tudi vzhodno od današnjega cerkvenega kompleksa. 1. Kos, Gradivo III., štev. 395 in 402; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 8; 3. Pirchegger, Untersteiermark, p. 169. SLOVENSKA BISTRICA (Windisch Feistritz), dvorec V ravnini, Zgornja Bistrica 1, ob severnem delu naselja Slovenska Bistrica. Občina Slovenska Bistrica. Graščina se prvič izrecno omenja 1313 kot burk Feistritz.1 Današnjo podobo so dali dvorcu po 1717 grofje Attemsi.2 Zdaj je štiritraktna renesančno-baročna stavba. Zametek dvorca je severozahodni stolp mestnega obzidja, h kateremu so ok. 1300 prizidali na severni strani obzidja stanovanjski trakt. V renesančni dobi je stavba sukcesivno dobila značaj štiritraktnega, na vogalih s stolpi utrjenega dvorca z delno arkadiranim notranjim dvoriščem, ki so ga v baročni dobi le še malenkostno predrugačili in modernizirali. Iz te dobe izvirata stopnišče in slavnostna dvorana s Flurerjevimi freskami, pa tudi s štukom okrašene sobe v severnem in južnem traktu, kapela ter gospodarski del zasnove. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 503; 2. Curk, Slovenska Bistrica, p. 8 s. SLOVENSKA BISTRICA (Windisch Feistritz), stolpi Stolpi so bili delno vkomponirani v mestno obzidje, delno verjetno samostojni. Občina Slovenska Bistrica. 1403 je izpričan stolp, ki je bil v posesti Eberharda Vrbovškega. 1445 je grof Friderik Celjski podelil v zajem dva stolpa v obzidju. 1457 je kot celjski zajem izpričan stolp, ki ga je posedoval Anton Holleneški. Tega je 1478 kupil Anton Grasl in se pozneje po njem tudi imenuje. Stolp, ki je edini še ohranjen, je bil nekoč vkomponiran v jugozahodni vogal mestnega obzidja. Pozidali so ga ok. 1300.1 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 463 s. SOCKA (Einöd), dvor, graščina V dolini, ob potoku Hudinja pri Strmcu blizu Vojnika. Občina Celje. Dvor v Socki je izpričan 1404. 1579 je beseda o sockem uradu. Današnja graščina je verjetno naslednik nekdanjega dvora; 1722 se omenja kot Feste und Edelmannssitz.1 1704 je stavba pogorela. 1729 se omenja grajska kapela.2 Graščinski kompleks sestavlja več samostojnih stavb, razvrščenih krog pravokotnega dvorišča. Stavba je docela prezidana — renesančni elementi iz casa njenega nastanka (portali in križni grebenasti oboki) so ohranjeni le v kleti stanovanjskega trakta. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 227/228; 2. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 470 ss. SODINCI (Sodinetz), dvor, stolp Gradišče na Sodinskem vrhu nad naseljem Sodinci pri Veliki Nedelji. Občina Ormož. Arhivskih poročil nimamo. Ohranjen je nasip in obrambni jarek, ki za-mejuje areal v izmeri ca. 40 X 80 m. V literaturi srečamo domnevo, da gre za ostanke srednjeveškega stolpa, ki je propadel ob turškem napadu 1479.1 1. Curk, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju, p. 150. SOTESKA (Helfenberg), grad, graščina Vrh kopastega griča nad sotesko Pirešice, v naselju Studence pri Pirešici. Občina Žalec. Grad, ki je bil star krški fevd, se izrecno omenja šele 1330 kot vest Hel-fenberch,1 že 1251 pa nastopa prvi soteski vitez, krški ministerial Heinricus de Helfenberch.* Grad so 1439 razdejali Celjani,3 vendar se 1460 spet omenja kot haws, istega leta pa se omenja tudi gradišče nasproti hiše — purgkhstal gen dem, haws vber. Je z drugo omembo mišljeno domnevno gradišče na hribu Kjumberku? Grajska stavba se poslednjič omenja 1765; po izročilu je sredi 18. stoletja pogorela.4 Vischer je Sotesko kar dvakrat upodobil, a obakrat kot graščino. Relacija med prvotnim gradom in graščino ni jasna. Na grajskem hribu so vidni skromni fragmenti zidovja, ohranjen pa je globok obrambni jarek. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 259; 2. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 98; prim. Pirchegger Untersteiermark, p. 227; 3. Krones, Die Chronik, p. 157; 4. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 474 ss. SPODNJI LANOVZ (Unter Lahnhof), dvor Skoblov dvor Stal je v zahodnem predmestju Celja. Občina Celje. O prvotni podobi dvora, ki se omenja od 1750 dalje, nimamo podatkov. Pred nedavnim podrta stavba je imela neogotski značaj. SREDIŠČE (Polstrau), grad V ravnini, na ledini Gradišče, tik naselja Središče ob Dravi. Občina Ormož. Grad, o katerem ni dosti znanega, je bil obmejna utrdba. 1255, ko se o- menja kot Polstraw, je postal ogrski fevd štajerske rodovine ptujskih gospodov.1 Verjetno so ga razdejali Turki.3 Ohranjeno gradišče ima pravilno pravokotno zasnovo, obdano z ostanki okopa in nekdaj z vodo napolnjenega jarka. 1. Klasinc, Gradivo za zgodovino Ormoža, p. 103; 2. Curk, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju, p. 149. STARA GROFIJA (Die alte Grafei), dvorec V južnem delu starega mestnega jedra Celja ob Savinji, vpet v srednjeveško obzidje. Občina Celje. Domnevna prednica današnje grofije se 1414 omenja kot pisarnica — Schreibhauzz.1 Po 1580 so jo grofje Thurn Valsassina prezidali v renesančno rezidenco.2 V letih 1620—1640 so ji prizidali arkadne hodnike, med leti 1650— 1680 pa stopnišče. Strop velike dvorane je bržčas okrasil s temperami Marcin Teofilowicz. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 96; 2. Curk, Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture, p. 274. STARA NOVA VAS (Altneudorf), stolp, grad V istoimenskem naselju pri Križevcih. Občina Ljutomer. V vasi je najbrž stal strelski dvorec;1 1443 se omenja turn ze Newdorf2 ob cenitvi premoženja 1542 pa je beseda o dvoru.3 Gre torej za značilen dvor stolpastega tipa. Lokacija ni znana. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 56; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 355; 3. Pirchegger, o. c. STARŠE, glej ŠENTJANŽ STOPNIK (Heckenberg), grad Vrh strmega istoimenskega griča na obronkih Dobrovelj pri Vranskem. Občina Žalec. Stopniški vitezi po nekih virih nastopijo v zgodovini že 1188, ko se omenja Wulfinch de Hekinberch,1 po drugih pa šele 1232 z vitezom Eberhardom Stopniškim — Eberardum de Heckenberg.2 Grad se izrecno omenja šele 1322 in to kot utrdba — vest.3 Opustili so ga okoli 1800. Stavbno jedro razvaline je povsem sesuto, delno ohranjeno pa je renesančno obzidje z okroglimi obzidnimi stolpi. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 749 in 750; Zahn, Urkundenbuch I., štev. 691 in 692; 2. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 297; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 190; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 257. STOPNIK (Heggenberg), pristava, graščina Na lahni vzpetini ob vznožju starega stopniškega gradu, v naselju Stopnik št. 23 pri Vranskem. Občina Žalec. Ko so ok. 1800 grad Stopnik opustili, so ob njegovem vznožju pozidali novo graščino; morda so pri tem prezidali staro stopniško pristavo, ki se omenja 1442 med grajskimi pritiklinami.1 Ohranjena grajska stavba je dvo-traktna, dvonadstropna, močno predelana, z nekaj ohranjenimi klasicističnimi elementi. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 190. STRMOL (Stermol), graščina Na lahni vzpetini, nad potokom Draganja, izven strnjenega trškega jedra, Rogatec 18. Občina Šmarje. Celjski grofje so 1436 podelili Jakobu Strmolskemu s Kranjskega stolp pri Rogatcu.1 Stolp, ki ga Santonino omenja kot »prostorno, visoko zidano hišo«,2 je zametek poznejše graščine. Graščina je v današnji obliki trinadstropna, močno predelana stavba, pozidana na tlorisni ploskvi v obliki črke L, s pomožnimi poslopji. Fortifika-cijske sestavine iz časa renesanse, ki jih poznamo zlasti s Clobucciaricheve upodobitve, so izginile. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 234; 2. Santonino, Reisetagebücher, p. 159. STUDENICE (Studenitz), grad, utrdba Vrh strmega, kopastega griča nad istoimenskim naseljem in nekdanjim samostanom. Občina Slovenska Bistrica. Grad — utrdbo so pozidali že zgodaj v obrambo samostana, vendar se v srednjeveških virih ne omenja. Prvič ga srečamo ob cenitvi premoženja in to kot stolp.1 1830 je bil že razvaljen.2 Ohranjeni so obodni zidovi utrdbe z ostanki polkrožnega stolpiča, ki kažejo na nastanek v času pozne gotike in na predelave v času renesanse. Utrdba še ni preučena. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 137; letnice cenitve premoženja avtor ne navaja — verjetno gre za leto 1542; 2. prim. upodobitev v Stari Kaiserjevi suiti. SUHADOL (Suchadoll), dvor, pristava Suhadolski grad Na planoti vrh razložene vasi, Suhadol 15, blizu Loč pri Poljčanah. Občina Slovenske Konjice. Kartuzijani so v vasi verjetno že zgodaj postavili svojo pristavo, ki pa je neposredno izpričana šele v 2. pol. 16. stoletja. 1606 je dvor označen kot arx, kar priča, da je bil utrjen.1 Današnja osrednja stanovanjska stavba je predelana v kmečko domačijo, kjer je stara le banjasto obokana klet. Na enem od gospodarskih poslopij je ohranjen polkrožen portal s posnetimi robovi. 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 489 s. SVEClNA (Witschein), dvor, graščina Na položni vzpetini, severno od strnjenega naselja, Svečina 1. Občina Maribor. Tu je že v srednjem veku stal dvor, ki se posredno omenja 1197 kot villa Wetsin;1 1532 naj bi ga požgali Turki, saj se že čez deset let, ob cenitvi premoženja 1542, omenja kot Amthof Witschein, so durch den Türkenzug gar verbrannt,2 Današnjo graščino so pozidali 1629 (letnica na plošči nad severnim porta-lom). Koncipirana je kot kompaktna, četverokotna, dvonadstropna stavba s pravokotnimi, enako visokimi vogalnimi stolpiči in simetrično razvrščenimi notranjimi prostori. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 31; prim. Kos., Gradivo IV., štev. 894; 2. Pirchegger, o. c. ŠAHENTURN (Schachenturm), graščina Ohranjena stavba v Gornji Radgoni, Prešernova 1. Občina Gornja Radgona. 1466 je bil Stefan Schackh oskrbnik deželnoknežjega urada, ki je po njem dobil ime Schackenamt, graščina pa pozneje ime Sahenturm. Ok. 1885 je bila že malone razvaljena, nakar so jo obnovili v današnji podobi.1 Je enonadstropna stavba s prislonjenim, za nadstropje višjim čokatim stolpom. 1. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 492. SALEK (Schallegg), grad Na strmem, skalnem, prepadnem griču v naselju Salek pri Velenju. Občina Velenje. Omenja se prvič 1287 kot haus Schalekke,1 svobodni šaleški gospodje pa nastopajo že 1154 z Bertoldom — Bertoldus (liber)de Shalach,2 Okoli 1770 je v grad udarila strela, nakar ga niso več obnovili.3 Prvotni grad je obsegal večidel še ohranjen trikotni stolp s palasom in obzidanim dvoriščem. Sčasoma so znotraj dvorišča in ob obzidju pozidali ves razpoložljivi prostor na grajski kopi in tako je nastal grad sklenjenega tipa, katerega dominanta je bil štirinadstropni stolp. Po ohranjenih sestavinah nastanka gradu zaenkrat še ni mogoče natanko datirati. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 418; 2. Kos, Gradivo IV., štev. 326; 3. Janisch, Lexikon von Steiermark III., p. 803. ŠENEK (Schönegg), grad Lokacijo izginulega gradu domnevamo nekje v bližini današnjega istoimenskega dvorca.1 Občina Žalec. Grad stopa v zgodovino z letom 1288, ko se omenja kot Castrum Scheinek.2 Celjani so ga okoli 1439 razdejali, nakar ni bil več obnovljen.3 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 193: Scheineck, ein Turm der Sanneger, stand bel St. Johann und Paul — Ried Turnstein. 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 420; 3. Krones, Die Chronik, p. 157. ŠENEK (Schönegg), dvor, graščina Na položni vzpetini, Polzela 19 v Spodnji Savinjski dolini. Občina Žalec. Prvotni dvor je morda že okoli 1493 pozidal ojstriški oskrbnik Lenart Raumschüssel.1 Od kraja skromno stavbo so verjetno v 1. pol. ali sredi 18. stoletja prezidali v graščino, ki je po 1869 dobila značaj dvorca. Kompleks oblikuje skupek stavb značilnih baročnih in neobaročnih oblik, pozidanih okoli pravokotnega dvorišča, medtem ko je kapela iz 1779 postavljena kot samostojen objekt. Prvotna graščina se skriva v južnem traktu zasnove, kjer so v kleti še ohranjeni stari oboki. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 184. SENPIHL, glej SESCE ŠENTJANŽ na Dravskem polju (St. Johann am Draufelde), dvor, graščina Starše V ravnini, Starše 1, nekdaj Šentjanž na Dravskem polju. Občina Maribor. Graščina — Hof St. Johann je bila dvor gospoščine Ravno polje in se prvič omenja 1629, ko se je moral njen tedanji lastnik Franc Welzer izseliti.1 Današnja graščina je enonadstropna, utilitarno predelana stavba ključastega tlorisa z nekaterimi arhitekturnimi elementi zgodnjega 17. stoletja. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 80. SESCE (Schönbichel), graščina Na položni vzpetini nad istoimenskim naseljem pri Preboldu. Občina Žalec. Matthias Graf je pred 1619 kupil od Hansa Zige Wagna plemiško prebivališče Schöschitz — graščino Sešče.1 Opustili so jo v 18. stoletju. Njeno po- dobo poznamo iz Vischerjevega bakroreza. Bila je tipična dvonadstropna renesančna stavba s štirimi okroglimi vogalnimi stolpi. X. Pirchegger, Untersteiermark, p. 188. SIRJE (Scheuern), stolp, graščina Na ravnici blizu župnijske cerkve v naselju Sirje pri Zidanem mostu. Občina Laško. Sirski vitezi se omenjajo od 1337 dalje,1 kar predpostavlja obstoj dvora ali gradu. 1441 se omenja stolp v Širju — turn ze Scheyrr.2 V 17. in 18. stoletju se graščina omenja kot dvor. Današnja graščina je enonadstropna stavba z zelo razgibanim tlorisom, katere prednjo fasado flankirata pravokotna stolpiča. Najstarejši del zasnove je stolpasta stavba z banjasto obokanim pritličjem, ki je obzidana z novejšimi trakti. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 249; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 420. ŠLIFŠTAJN (Schliffstein, Steinberg), stolp Pri vasi Kamna gora pri Slovenskih Konjicah. Občina Slovenske Konjice. 1206 nastopa kot priča Markwart z Bosetha — domino Marquardo de Boseth.1 1207 se omenja stolp poleg kraja Betset — ad turrem illam que est iuxta locum qui dicitur Betset,2 kar štejemo za edino, čeprav posredno omembo Slifštajna. 1527 je beseda o tukajšnjih podložnikih žičkega samostana, vendar se stolp ne omenja.3 Stegenšek je še videl njegove ostanke. 1. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 77; 2. Stegenšek, Konjiška dekanija, p. 265; Kos (Gradivo V., štev. 122) šteje Betset za kraj Pečice; 3. Stegenšek o. c. ŠOŠTANJ (Schönstein), grad Na strmem hribu nad istoimenskim naseljem. Občina Šoštanj. Grad se omenja šele 1318 kot purch Schonstain,1 med leti 1193 in 1220 pa srečamo šoštanjskega viteza Eberharda in Hermana de Schonenst(ein).2 1199 nastopa samo Eberhardus de Scönensteine.3 Grad so razdejali celjski grofje.3 1503 se omenja kot gradišče.4 V razvalini je fragmentarno ohranjen trinadstropni romanski bergfrid, delno pa je videti tudi obodno zidovje in ostanke palacija. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 429; 2. Kos, Gradivo IV., štev. 855; 3. Kos, o. c., štev. 909. Vitez Eberhard in vitez Ernst, ki se v tem času tudi omenja, po Pircheggerjevem mnenju ne izvirata s šoštanjskega gradu, ker sta bila salzburška ministerialca, vendar pa Pirchegger ne pove, od kod naj bi sicer bila (Untersteiermark, p. 203). 3. Krones, Die Chronik, p. 157; 4. Pirchegger, Untersteiermark p. 204. ŠOŠTANJ (Schönstein), urad, trška graščina Izginula stavba na prostoru današnjega mestnega jedra. Občina Velenje. 1372 se omenjata hiša in grad — Haus und Schloss Schönstein geheissen,1 1437 se določneje omenja hiša ob grajskem hribu pod utrdbo — haws am purgperg under der vessten.2 1458 se prvič omenja šoštanjski urad — Amts-haus.3 Stavba — urad je bila predhodnica graščine, ki so jo v obliki stolpa pričeli zidati 1575.4 Pozneje so jo povečali, 1734 pa jo je uničil požar.5 Graščina je bila dvonadstropna, večtraktna, obdana z gospodarskimi poslopji.6 1. Hribernik, Mesto Šoštanj, p. 39; 2. Ibid., 3. Orožen, Dekanat Schallthal, p. 415; 4. Ibid, p. 418; 5. Ibid., p. 38 s; 6. Vischer, Thopographia, si. 108. ŠPERENBERK (Sperrenberg), grad Nekje med Brestanico in Reštanjem. Občina Krško. Grad je bil v posesti salzburške nadškofije. Prvič se omenja 1300 kot haus ze Sperrberch, ko naj bi ga znova zidali, a že 1342 je bil razvaljen in se navaja kot gradišče —purchstal Sperrenberch.1 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 414. ŠTANOF (Steinhof), graščina Na manjši vzpetini na Plitvičkem vrhu. Občina Gornja Radgona. Tu je 1338 stal dvor salzburškega nadškofa. Pozneje razni gospodarji, med njimi 1611—1773 graški jezuiti.2 Stavba je bila porušena po zadnji vojni; o njenem nekdanjem obstoju pričajo le sledovi v konfiguraciji zemljišča. Pri Vischerju je graščina upodobljena kot večtraktna, enonadstropna stavba, poudarjena na prednjem vogalu z okroglim, na stranskih z oktogonalnima stolpičema. Na fotografiji iz 1915/16 je predstavljena enonadsrtopna, vsaj enajstsobna podolgovata stavba, na prednji strani opremljena z arkadami in altanom. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 49. ŠTATENBERG (Statenberg), grad Vrh strmega kopastega griča v naselju Stari grad pri Makolah. Občina Slovenska Bistrica. Grad se prvič omenja 1241 kot Staetenburch1 in nato 1250 kot Castrum Stetenburch.2 Opustili so ga po 1740, ko so v dolini, nekaj kilometrov proč, pozidali novi dvorec. Grad je bil zidan iz laporja, zato kaže današnja razvalina le amorfne ostanke nekdanjih zidov. Vischer je predstavil grad kot dvo ali tronadstropno stavbo, sestoječo iz več traktov, ki očitno obdajajo notranje dvorišče. Eden izmed vogalov je utrjen z okroglim stolpom, celotna zasnova pa je obdana z vencem renesančnega, s stolpi okrepljenega obzidja. 1. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 395; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 435. STATENBERG (Statenberg), dvorec Na lahni vzpetini v istoimenskem naselju pri Makolah. Občina Slovenska Bistrica. Dvorec je v letih 1720—1740 pozidal italijanski arhitekt Camesini po naročilu Dizme grofa Attemsa.1 Gre za sestav stavb, pozidanih krog zaprtega notranjega dvorišča, z bogato baročno členjenimi fasadami. Več prostorov je okrašenih s štukom iz let 1720—1740. V veliki dvorani in stranskih sobah so stropi opremljeni z baročnimi freskami, ki predstavljajo mitološke in alegorične motive. 1. Curk, Slovenska Bistrica, p. 26. STRALEK (Strahleck) štok, graščina Na lahni vzpetini sredi Slovenskih Goric, v naselju Zgornja Voličina. Občina Lenart. Stralek se prvič omenja 1595, in sicer kot Stock. 1778 je prešel v kmečke roke1 V današnji povsem predelani stavbi je ostala avtentična le klet, ki je poznogotska (portali, okno). Od dveh okroglih obrambnih stolpičev, upodobljenih pri Vischerju, je v tlorisnem obrisu eden še razviden. 1. Pirchegger, Ein Schlössl wird zum Bauernhof. Marburger Zeitung, 17. III. 1944. ŠTROVSENEK (Straussenegg), dvorec V ravnini, Šmatevž 26 pri Gomilskem. Občina Žalec. Na njenem mestu je 1467 stal lovski dvorec. Graščino je med leti 1578— 1590 pozidal štajerski deželni fizik Jakob Strauss in se je po njem sprva imenovala Straussenhof.1 Od kraja je obsegala en sam trakt, a so ji verjetno že v 17. stol. prizidali še tri krila ter tako oblikovali zaprto arkadirano notranje dvorišče. Po 1869 jo je tedanji lastnik K. Haupt prezidal v angleškem kastel-nem slogu.2 Ima nekaj zanimive novejše arhitekturne opreme (freske, rezljani leseni stropi). 1. Orožen, Dekanat Frasslau, p. 65; 2. Janisch, Lexikon von Steiermark III., p. 1017. ŠVARCENSTAJN (Schwarzenstein), graščina Gradič Na lahni vzpetini v naselju Laze pri Arnačah. Občina Velenje. Gradič se omenja 1360 kot Swarczenstain in nato 1428 kot vest Swarczen-stain.1 Današnja stavba je v jedru iz 1523.2 Iz tega časa je pravokotna, dvonadstropna, na dvoriščni strani sekundarno arkadirana stavba; tej so pozneje na zunanji strani prizidali manjši stolpič. Ob graščini se je ohranil gotski vhodni stolp z avtentičnim portalom. Dvoriščno obzidje je v današnji obliki mlajše. Vprašanje štirikratne zasnove, kakršno je upodobil Vischer, ostaja zaenkrat odprto. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 434; 2. Letnica na dimniku na podstrešju. TABOR (Weichselstätten), graščina V ravnini, Višnja vas 1 pri Vojniku. Občina Celje. Imenje Tabor — Weichselstätten se omenja 1547.1 Ze takrat je verjetno stala tudi graščina, saj že 1524 beremo, da Lindeški, ki so jo pozidali, iz trga samovoljno odvažajo kamenje za gradnjo.2 Prvotna graščina je bila skromna, dvonadstropna stavba z okroglimi vogalnimi stolpiči. Sredi 19. stol. so zasnovo spredaj in zadaj razširili, tako da so stolpiči utonili v stranskih fasadah in učinkujejo kot rudimenti. V stavbi je kvaliteten poznobaročni štuk. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 226; 2. Orožen, Dekanat Neukirchen, p. 276. TAVČARJEV DVOR (Tautscherhof), dvor V naselju Rečica, Zgornja Savinjska dolina. Občina Mozirje. Dvor je v drugi polovici 16. stol. kupil ljubljanski škof Janez Tavčar od Hannsa Georga Hurnussa in ga odstopil svojemu stričniku Gašperju Tavčarju.1 Današnja pravokotna, dvonadstropna stavba je v temeljnih potezah ohranila svoj prvotni značaj, o času njenega nastanka pa pričajo polkrožni dvoriščni portal z biforo v prvem nadstropju, oboki itd. 1. Orožen, Dekanat Oberburg, p. 168. TEMNAR (Hermannshof), urad, dvor Na položni vzpetini, Hermanci 51. Občina Ptuj. 1542 se dvor omenja kot Temler, Tembler.1 Današnja močno predelana, a nedvomno mlajša stavba izvira morda iz 18. stoletja, na zunaj pa ima vse značilnosti preprostega podeželskega dvorca iz 19. stoletja. Na baročni izvir kaže na začelni strani prislonjeni stolpič s kapelo. 1. Klasinc, Gradivo za zgodovino Ormoža, p. 108. THUMERSFELDEN (Thumersfelden), štok, graščina V pobočju hriba, na robu naselja, Vuzenica 27. Občina Radlje. Po nekih virih so stavbo pozidali med 1578—1585,1 vendar njen značaj bolj ustreza času ok. 1658 — letnica nad vhodnim portalom. Stavba je pravokotna, dvonadstropna, z ohranjenim renesančnim polžastim stopniščem. Odlikuje se z — žal zakrito — kvalitetno arhitekturno poslikavo. 1. Krajevni leksikon Dravske banovine, p. 161. TIRSKI GRAD, glej RUDENŽTAJN TOREK, TOROK, glej TVAROG TRAPPOV STOLP (Trappenturn), stolp, grad Nekje v Slovenjem Gradcu. Občina Slovenj Gradec. 1381 in 1388 so si Friderik, Jakob in Erhard Trapp pridobili od Konrada Fürholzerja in Hansa Slovenjegraškega stolp ob obzidju — Turm an der Mauer. Imenje, vezano na stolp, je obstajalo še v 17. stoletju.1 O stavbi ni sicer ničesar znanega. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 172 s. TREBINJSKI GRAD, TREBINJSCEK, glej LETUS TREBNIK (Triebeneck), dvor, graščina Trebniški dvorec, Windischgrätzova graščina Na lahni vzpetini sredi parka ob robu naselja Slovenske Konjice.1 Občina Slovenske Konjice. 1395 se omenja dvor pod konjiškim gradom.2 Današnjo graščino so pozidali v 17. stoletju.3 O njenem izviru pričajo še do nedavna na stavbi ohranjene letnice 1570, 1630 in 1636, vendar vsi vidni elementi kažejo na nastanek v 1. pol. 17. stoletja. Osrednja stavba — jedro današnje graščine — je enonadstrop-na, pozidana na pravokotni osnovi, z očitnimi znamenji predelav v novejši dobi. V nadstropju je več historično zanimivih detajlov. 1. Po Janischu, Lexikon der Steiermark III., p. 1105, naj bi razvaline prvotnega dvora oziroma gradu obstajale južno od Slovenskih Konjic; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 142; 3. Stegenšek, Konjiška dekanija, p. 72. TRNOVEC (Ternowetz), dvor Izginula stavba blizu Sel pri Polskavi. Občina Ptuj. Dvor je znan izza 1542.1 1687 so ga pridružili gospoščini Turnišče,2 nakar izgine za njim vsaka sled. Vischer je na svojem zemljevidu upodobil utrjeno graščino z obzidjem in močnim stolpom, v Topografiji pa preprosto neutrjeno pravokotno stavbo z odprtim altanom.3 1. Curk, Fevdalna arhitektura na ozemlju ptujske občine, p. 191; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 102; 3. Stopar, Grajski objekti z območja slovenske Štajerske, si. 96 s spremnim besedilom. TRNOVLJE (Dürnbüchl), urad, dvor Izginuli dvor v istoimenskem naselju pri Celju. Občina Celje. Dvor je izpričan med 1527—1561.1 O njem ni sicer ničesar znanega. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 185. TROBLJE (Rottenbach), graščina Izginula stavba v istoimenskem naselju. Občina Slovenj Gradec. V Trobljah je po nepreverjenih virih obstajala graščina, ki so jo baje po zadnji vojni porušili. V slovenski izdaji Vischerjeve Topographie iz 1. 1971 pod št. 99 objavljeni bakrorez predstavlja graščino iz Fohnsdorfa v Avstriji, sodni okraj Judenburg. TRUTZENAU (Trutzenau, Roshof), stolp Izginula utrdba poleg avstrijskega naselja Racenau — Ratzenau severovzhodno od Cmurka. Občina Gornja Radgona. V 12. stoletju so ga posedovali ministerialci cmureških gospodov. 1401 se omenja kot turn. Poslednjič se omenja 1409; deset let pozneje je beseda le še o uradu.1 O stavbi ni sicer ničesar znanega. 1. Baravalle, Burgen und Schlösser, p. 538; Zahn, Ortsnamenbuch, p. 383; Orožen, Celska kronika, p. 38. TURN (Turm), dvor, stolp Izginuli stolp z neznano lokacijo v Spodnji Savinjski dolini. Občina Žalec. Zahn omenja zaselek Turmeck ob Paki, severovzhodno od Mozirja. Dopušča možnost, da se na to lokacijo nanaša omemba Turm iz 1485. V tej zvezi omenja tudi istoimensko lokacijo, pogojno locirano v bližino Gotovelj pri Žalcu, s katero povezuje omembo iz 1491 — Turynne.1 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 155. TURN, TURNICE, glej SLIVNICA TURN na Savi (Turm an der Sawe), dvor, stolp Neznana lokacija, morda blizu vasi Stari grad pri Vidmu. Občina Krško. Stolp se prvič omenja v fevdnem pismu Hansa Rajhenburškega iz 1432. Podrli so ga 1855.1 O njem ni sicer ničesar znanega. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 257 s.; Po Janischu, Lexikon von Steiermark II., p. 663, se omenja že 1353. TURN pri Šoštanju (Turn), kašča, graščina Vošnjakova graščina Na nizkem holmu nad Šoštanjem, pod razvalinami starega gradu. Občina Velenje. Graščina Turn je bila od kraja le shramba za desetino. Ko je trška graščina Turn 1734 pogorela,1 so lastniki šoštanjske gospoščine Thurni, prenesli sedež posesti v poslopje nekdanje kašče, ki so jo preuredili v plemiško prebivališče.2 Stavba je nato po svojih lastnikih dobila tudi ime. Stirietažna graščina je pozidana v obliki močno potegnjenega pravokotnika in je močno utilitarno predelana. Zazidane arkade na dvoriščni strani so sekundarne, iz časa preureditve kašče v graščino v 1. pol. 18. stoletja. Gospodarsko poslopje pred graščino datira portal v 1. pol. 18. stoletja. 1. Hribernik, Mesto Šoštanj, p. 38 s; 2. ibid, TURN pri Velenju (Turn bei Wöllan), grad Na položni vzpetini, Hrastovec 1 pri Velenju. Občina Velenje. 1207 nastopa kot priča domino Richero de Turre,1 ki utegne izvirati z našega gradu. Po drugih virih se turnski vitezi pojavijo šele v letih 1251 in 1257.2 1250 naletimo na prvo omembo gradu: Turris. 1483 se v virih omenja siez zum Thum.3 Grad sestavlja sklop enonadstropnih traktov, ki oklepajo notranje dvorišče. Starejše arhitekturne sestavine so zaradi poznejših prezidav večidel zabrisane. Stavbna zgodovina še ni raziskana. 1. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 87; prim. Kos, Gradivo V., štev. 122; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 206; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 155. TURN v Brestanici (Turn in Reichenburg), graščina Spodnji rajhenburški grad, Flisov grad V Brestanici, blizu brega Save, ob vznožju gradu Rajhenburg. Občina Krško. Zgodovinski viri o nastanku graščine niso raziskani. Vsekakor je stala že v 16. stoletju, saj jo je 1603 upodobil Clobucciarich. Najstarejši del graščine je velika pravokotna stavba, ki kaže v notranjosti v spodnjem delu značilnosti romanske zidave. K njej so pozneje prizidali stolpič in tri enonadstropne trakte, ki so oklenili notranje dvorišče. TORNISCE (Turnisch), graščina V ravnini pri Ptuju, Zagrebška cesta 54 a. Občina Ptuj. Na ime Turnišče, ki kaže na utrjeno postojanko, naletimo 1592 se v Turnišču omenja dvor, graščino pa so pozidali v drugi stoletja ter hkrati osnovali gospoščino.1 Enonadstropna stavba je pozidana na tlorisu v obliki črke oblikuje dve odprti, arkadirani dvorišči. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 103. TUTENPAS, glej VINE TVAROG (Twerog), grad Torek, Torok V zaselku Torok južno od Plešivca, naselje Dobrova pri Sevnici. Občina Krško. Ime kaže na staroslovansko svetišče, posvečeno bogu Svarunu.1 Tvaroški vitezi nastopajo kot salzburški gradniki v letih 1246—1325. Prvi med njimi prvič 1441. polovici 17. H, tako da se omenja Prehtlinus de Twaroch.2 1322 se grad omenja kot utrdba — Castrum Twarog.3 Lokacija ni preiskana. 1. Peisker, Tvarog, Jungfernsprung und Verwandtes, Blätter für Heimatkunde 1926, p. 42; 2. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 4; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 258; 3. Kos, Urbarji salzbur-ške nadškofije, p. 111. VALDEK (Waldeck), grad Na strmem hribu v Zgornjem Doliču pri Mislinji. Občina Slovenj Gradec. Prve omembe gradu, ki jih srečamo v starejši literaturi, so zaradi nekaterih zamenjav sporne.1 Zanesljivo se valdeški vitezi pojavljajo 1239,2 grad pa se 1361 omenja kot vest Waldekh.3 Danes je popolna razvalina, v katere jedru razberemo prvotno romansko utrjeno hišo z mlajšimi obodnimi fortifikacijskimi sestavinami. 1. Janisch, Lexikon von Steiermark III., š. 1246, citira Mucharja, po katerem nastopijo valdeški vitezi že 1140. Kljub Pircheggerjevemu pomisleku pa gre verjetno za viteze z našega gradu; istoimenski grad v Kirchbachu na Avstrijskem je sodeč po značilni legi in vidnih stilnih sestavinah nastal šele v poznem srednjem veku; 2. Kos, Gradivo V., štev. 706: dominus Vlrieus de Waldekke; prim. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 369 in Pirchegger, Untersteiermark, p. 175; 3. Zahn, Ortsnamenbuch p. 480. VARTENHAJM (Wartenheim), dvor V zaselku Vartenhajm v Hotinji vasi pri Slivnici. Občina Maribor. Dvor se prvič omenja 1443 kot Wartenhaim im Traafeld in Slewnczer pharr.2 Verjetno so ga 1532 uničili Turki. Njegova naslednica je graščina Rače.3 O stavbi ni sledu. 1. Po Pircheggerju, Untersteiermark, p. 123, je stal dvor v Spodnjih Račah; 2. Zahn, Ortsnamenbuch; p. 183; Pirchegger navaja letnico 1453; 3. Pirchegger, ibid. p. 124. VEHEN3TAJN (Wechenstein), grad Nekje v bližini Kozjega ali Podsrede. Občina Šmarje. Omenja se vsega trikrat, od tega že prvič 1347 kot gradišče: Wechenstain purchstal.1 Lokacija ni znana. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 484. VELENJE (Wöllan), grad Na strmi skalnati kopi nad istoimenskim naseljem. Občina Velenje. Gundacher Velenjski nastopa kot gradnik 1270.1 1322 se grad prvič omenja kot vest Welen.2 Pozidali so ga verjetno v 13. stoletju, najpomembnejše prezidave pa je doživel sredi 16. stol. (letnica 1558 na vhodnem portalu v obzidnem stolpu), ko so ga prezidali v utrjeno rešidenco z arkadiranim notranjim dvoriščem. Najpomembnejša sestavina gradu je renesančni rondel s konzolnim nadstropjem, opremljenim s strelnicami in mašikuli. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 209; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 490. VELIKA BREZA (Pirkenstein), dvor, graščina Na nekoliko vzvišeni ravnici nad istoimenskim naseljem, h. št. 2, 3 in 4. Občina Laško. Ob cenitvi premoženja 1542 je Andrej iz Altenhausa prijavil stolp Velike Breze.1 1647 se omenja Edelmannssitz und gemauertes Stock Pirkenstein.2 Današnjo v kmetijo predelano graščino predstavlja sestav treh nizkih stavb, ki le še z nekaterimi arhitekturnimi detajli razodevajo svoj starejši izvir. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 250; 2. Orožen, Dekanat Tiiffer, p. 265. VELIKA NEDELJA (Gross-Sonntag), grad, komenda Na pomolni ravnici ob župnijski cerkvi v istoimenskem naselju. Občina Ormož. 1222 je Friderik Ptujski potrdil nemškemu viteškemu redu posest Velike Nedelje »kot prazno in neobljudeno zemljo.«1 Grad je izpričan šele 1321 kot haus Suntag.'2 Jedro stavbe je dvonadstropna, štiritraktna grajska stavba z notranjim dvoriščem in manjšim obzidanim prednjim dvoriščem. Na vogalih je zasnova okrepljena z okroglimi stolpi. Današnja podoba gradu je večidel rezultat renesančnih posegov iz ok. 1612 in manjših baročnih adaptacij iz let 1723—1730. Odlikuje se z balustradnim baročnim stopniščem in baročnim štukom v kapeli. 1. Kos, Gradivo V., štev. 370; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 469. VERZEJ (Wernsee), dvor, gradič Na jugu istoimenskega trga. Občina Ljutomer. Gradič, ki je bil dolgo v posesti uskoških vojvod, se omenja med leti 1555 in 1605, ko so ga Turki požgali. Ok. 1926 so bili še vidni ostanki obrambnega jarka.1 1. Kovačič, Ljutomer, p. 273 ss. VETRNIK, glej VIDERSNIK VIDERSNIK (Widerschneck), grad Na nizki vzpetini nad Lembergom pri Šmarju. Občina Šmarje. Zgodovinskih virov o gradu ne poznamo niti ne vemo za njegovo pravo ime. V 17. stol. naj bi bil last Erazma Tattenbacha in pozneje od cesarja raz-valjen.1 Na gradišču so vidni ostanki dveh obrambnih jarkov. 1. Janisch, Lexikon von Steiermark I., p. 361. VILDENHAG (Wildenhag), dvor V bližini Kapele pri Radgoni. Občina Gornja Radgona. 1290 srečamo Friderika Vildenhaškega in še 1577 se omenja Vildenhaška gora.1 O dvoru ni sicer ničesar znanega. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 49 s. VILKENHOF (Wilkenhof), dvor V naselju, Vukovje 2 pri Jareninskem dvoru. Občina Maribor. Zgodovinskih podatkov nimamo. Ohranjeni portal v kleti z letnico 1550 datira nastanek stavbe, ki je bila 1739 prezidana. Obokana vhodna avla je nekdaj obsegala tri okenske osi. VILTUS (Wildhaus), grad V hribu nad naseljem Spodnji Slemen ob Dravi. Občina Maribor. Grad so pozidali ob koncu 12. stol. ob cesti, ki je držala iz Maribora na Koroško. Prvič se omenja med leti 1193—1220 kot Castrum Wilthus.1 Opustili so ga verjetno po 1625, ko so v dolini pozidali novo graščino. V prvotni obliki je bil značilen primer visoke utrjene romanske hiše, ki se je pozneje razrasla, v renesansi pa so jo še dodatno utrdili. V razvalini so poleg stolpa razvidni le obrisi zidovja. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 855; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 25. VILTUS (Wildhaus), graščina Sredi parka na nekoliko privzdignjeni ravnici, v naselju Spodnji Slemen v Dravski dolini. Občina Maribor. Graščino so pozidali 16251 kot dvonadstropno pravokotno stavbo. Sredi 18. stol. so ji prizidali veliki kletni trakt in kapelo, na prelomu stoletja pa so jo prezidali v kastelnem stilu. Stavba hrani čudovit rezljan strop iz časa zadnje obnove, več marmornih kaminov in drugo. Ena izmed sob ima štukiran baročni strop. 1. Janisch, Lexikon von Steiermark III., p. 1328. VINE (Weinbüchel), pristava, graščina Majpigl, Vinegra, Tutenpas Vrh položne vzpetine v naselju Vine pri Strmcu. Občina Celje. Kot last celjskih minoritov je izpričana 1773, ko je njena kapela dobila mašno licenco.1 Sodeč po stavbnih sestavinah je iz začetka 17. stoletja. Stavba je enonadstropna, pravokotnega tlorisa, na vogalih poudarjena s stolpiči, ki imajo poševna pritličja. 1. Orožen, Dekanat Neukirchen, p. 220. VINEGRA, glej VINE VIRSTAJN (Wierstein), dvor V istoimenskem naselju na Kozjanskem. Občina Šmarje. V spremstvu grofice Ane Langenberške (Lemberške) nastopata 1275 Konrad Virštajnski in njegov sin Ulrik. 1587 in 1677 se omenja imenje,1 neposredno o stavbi pa v virih, ni besede. Natančna lokacija dvora ni znana. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 236. VITANJE (Weitenstein), stari grad Na strmi skalni kopi južno od istoimenskega naselja. Občina Slovenske Konjice. V (ponarejeni) listini iz 1140 (v resnici nastali med leti 1172—1176) je rimski kralj Konrad III. med drugim potrdil krški cerkvi grad Vitanje, katerega Herman z vojsko napada in vznemirja — Castrum... Witenstein..., guod Hermannus inpugnat et infestat.1 Ze 1107 se omenja vitanjski vitez Marchwart de Witenstain, 1155 pa vitez Odelschalkus de Witenstaine.2 Grad je 1201 razdejal potres,3 vendar so ga znova pozidali. Opustili so ga verjetno v 16. stoletju. Lokacija gradu je tipična za naše najstarejše romanske zasnove, saj je bil dostop do njega možen le po ozki, dobro zavarovani poti. Zasnova je dvodelna. Večina grajskih objektov je bila razvrščena v prednjem delu, zadnji, z bergfridom utrjeni del je rabil za zadnje pribežališče. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 159, 2. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 5 in I., štev. 357; 3. Orožen, Celska kronika, p. 21. VITANJE (Weitenstein) novi grad Na strmem grebenu zahodno od istoimenskega trga. Občina Slovenske Konjice. Grad se omenja hkrati s prvotnim vitanjskim gradom posredno prvič 1353, ko je beseda o obeh utrdbah: paide vest, izrecno pa 1404 kot neuum Castrum Weitenstain.1 1748 je vanj udarila strela in ga uničila.2 Tloris razvaline je močno zabrisan. Razvidno je gotsko stolpasto jedro z obodnimi renesančnimi fortifikacijskimi sestavinami. 1. Zahn, Ortsnamenbuch; 2. Zahn, Miscellen, p. 434. VITANJE (Weitenstein), trška graščina Sredi trga Vitanje. Občina Slovenske Konjice. V Vitanju je bil že 1404 krški škofijski urad;1 današnja graščina je njegov naslednik. Dvonadstropna stavba s ključastim tlorisom izvira večidel iz časa renesanse in je ohranila iz tega časa več arhitekturnih sestavin. Prvotni pravokotni stavbi so pozneje prizidali južni trakt. 1. Orožen, Dekanat Neukirchen, p. 464; na p. 470 omenja dvor: curla episcopalis. VITENBAH, glej VRANSKO VIZJAKOV DVOR, glej LEPI DOL VODRIZ (Wiederdriess), grad Na strmem kopastem griču nad naseljem Vodriž v Mislinjski dolini. Občina Slovenj Gradec. Grad se prvič omenja 1338 kot vest ze dem Widerdriezz.1 Opustili so ga morda že v 18. stoletju. Celotna grajska zasnova izvira iz ok. 1300, le nekaj manj pomembnih sestavin je sekundarnih. V razvalini sta lepo razvidna eden od stanovanjskih stolpov in stanovanjska hiša. Ohranjena je obilica avtentičnih zgodnjegotskih arhitekturnih členov. 1. Zahn, Miscellen, p. 60. VOJNIK (Hochenegg), grad V naselju Tomaž pri Vojniku, kjer stoji podružnica sv. Tomaža. Občina Celje. Sedež starih vojniških svobodnikov. 1164 nastopata Leopold in njegov sin Wergand — Liupoldus de Hoheneke et filius eius Wergandus.1 1259 se grad omenja kot Castrum Horyk.2 1439 so ga razdejali Celjani.3 1890 so bili še ohra- njeni razsežni ostanki zidovja, danes pa priča o nekdanjem gradu le dobro ohranjeni krožni obrambni jarek. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 479; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 270; 3. Krones, Die Chronik, p. 157. VRANSKA PEC, glej RABENŠTAJN VRANSKO (Franz), stolp, graščina Vitenbah, Avgustenburg, Prajhaus, Avžlak Na privzdignjeni ravnici zahodno od trga, Vransko 15. Občina Žalec. Prvotno mitnica na meji med Štajersko in Kranjsko; zakupniki se omenjajo od 15. stoletja dalje.1 Stolpasto jedro so pozneje obzidali; tako je stavba dobila značaj graščine.2 Njena sedanja podoba je klasicistična. 1. Orožen, Dekanat Frasslau, p. 99; 2. Curk, Gradovi in graščine, p. 154. VRBOVEC (Alternburg), grad, graščina Ob sotočju Drete in Savinje v Nazarjih. Občina Mozirje. Grad se prvič omenja 1248, ko je bil njegov gradnik Vulfing Letuški, kot Altenburch Castrum,1 že med leti 1230—1233 pa nastopa vrbovški vitez Albertus de Altenburch.2 Okoli prvotnega gradu, romanske hiše, so v času renesanse pozidali sedanjo graščino, staro grajsko jedro pa je polagoma propadlo. Graščino so med zadnjo vojno požgali, po vojni so jo delno obnovili. V sedanji obliki obsega le še en sam kompleten, enonadstropen trakt, od drugega trakta je ohranjen zunanji zid — ostanek nekdanjega obzidja, tretji trakt je fragmentaren in hudo prezidan. Na treh vogalih so ohranjeni močni okrogli stolpi. 1. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 23; 2. Kos, Gradivo V., štev. 523. VURBERK (Wurmberg), grad Na kopastem griču v naselju Vumpah pri Mariboru. Občina Maribor. Grad se prvič omenja 1244 kot Wuermwerg in 1246 kot Castrum in Wurm-berch.1 Februarja 1945 je bil med bombardiranjem uničen.2 Grad je nekdaj obsegal dvonadstropno stavbno jedro z arkadiranim notranjim dvoriščem in močnim vogalnim obrambnim stolpom, opasano z renesančnim obzidjem. Grajsko jedro je povsem razsuto; ohranjen je zunanji renesančni vhodni motiv, flankiran z nizkim obrambnim stolpičem, ob njem pa del zunanjega obzidja s strelnicami. 1. Kos, Gradivo V., štev. 848 in 890; 2. Župnijska kronika v Vumpahu. VUZENICA (Saldenhofen), grad Na skalnem pomolu nad istoimenskim naseljem. Občina Radlje. Grad je pred 1238 pozidal Kolo Vuzeniški,1 ki se 1248 imenuje Cholo de Saeldenhoven.2 1359 se omenjata utrdba in stolp nad njo: die vest Saeldenho-fen vnd der turn der darob leyt.3 Stavbo so verjetno že v 18. stoletju opustili, vendar so v njenih razvaljenih ostankih še do nedavna prebivali. Srednjeveško grajsko jedro je razsuto, tloris je zabrisan. Do pred desetletjem je bil ohranjen le renesančni obrambni stolp, ki pa je zdaj tudi raz-valjen. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 151; 2. Zahn, Urkundenbuch III., štev. 34; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 409. 14 Celjski zbornik 209 VUZENICA, glej THUMERSFELDEN WINDISCHGRÄTZOVA GRAŠČINA, glej TREBNIK WARTENAU (Wartenau), dvor Na desnem bregu Mure v bližini Cmurka. Občina Maribor. Gundakar iz Wartenaua nastopa kot priča 1289. Rod wartenauskih vitezov, ki so bili cmureški gradniki, ugasne po 1468. Ob cenitvi premoženja 1542 je Wartenau že v kmečkih rokah,1 vendar se še 1577 označuje kot Edlmanshoff.2 O stavbi ni sledu. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 36; 2. Baravalle, Burgen und Schlösser, p. 362. WEICHSELBERGERJEV DVOR (Weichselbergerhof), dvor V naselju Laško. Občina Laško. Prvič se omenja 1506, ko ga je kupil od Ane Kammerin trški sodnik Žiga Weichselberger in se odtlej po njem imenuje. Današnjo enonadstropna, na dvoriščni strani arkadirana stavba ima zunanjo podobo iz let 1808 in 1880,1 v kleti pa dva gotska portala.2 1. Orožen, Dekanat Tüffer, p. 232; 2. Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 601 s. WERD (Werd), grad Domnevno jugozahodno ob Dravinji ali Sotli. Občina? Grad se omenja v virih enkrat samkrat in to 1324 kot veste Werd.1 O njem ni ničesar znanega. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 493. WIBESTEIN (Wibestein), grad, gradišče Domnevni grad z neznano lokacijo v bližini Rogatca. Občina Šmarje. Wibestein se omenja enkrat samkrat in to 1141.1 Ime kaže na grad. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 169. WILDENAU (Wìldenau), dvor Na griču »Gradišče«, ob cesti Lenart—Gradišče (prej sv. Trojica v Slovenskih Goricah). Občina Lenart. Herbersteini so kupili 1521 prebivališče Wildenau. 1542 se že omenja kot gradišče.1 Lokacija ni preverjena. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 34. ZAGORJE pri Pilštanju (Sagorje), stolp V bližini Zagorja. Občina Šmarje. Na »Gradišču« južno od vasi, je domnevno stal stolp, last graščakov iz Podčetrtka in Pilštanja.1 Izročilo govori o gradu v Osredju pri Zagorju.2 Lokacija je problematična. 1. Krajevni leksikon Dravske banovine, p. 593; 2. Orožen, Gradovi in graščine, p. 29; ZALOG pri Celju (Salloch), dvor, graščina Na položni vzpetini, Zaloška gorica 16 pri Celju. Občina Žalec. Graščina je znana od 17. stol. dalje, ko je bila v posesti grofov Schrot-tenbachov.1 Med 1823—1828 so jo prezidali v klasicističnem duhu.2 Današnja pravokotna, enonadstropna, devetosna stavba je v pritličju ohranila stare oboke, a zdaj rapidno razpada. 1. Orožen, Dekanat Cilli, p. 376 s; Stopar, Gradovi, graščine in dvorci, p. 604 s. ZAMOSAK (Samoschegg), graščina V naselju Zamošani pri Ptuju. Občina Ptuj. Prvotni dvor je domnevno stal že v 15. stoletju.1 Stavbo, ki so jo pozidali ok. 1700 in je bila iz opeke, so podrli pred nekaj leti. Na njenem mestu stoji nova stanovanjska hiša. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 76. ZAVLAR (Feldenhofen), dvor, graščina Feldenhofen Na manjši vzpetini tik nad cesto, Stari trg 155 pri Slovenjem Gradcu. Občina Slovenj Gradec. V srednjem veku se ne omenja. Lastniki imenja so znani od zgodnjega 16. stol. dalje. Današnja, pri Vischerju upodobljena in hudo utilitarno predelana stavba izvira iz 17. stoletja, kot kažejo oboki v pritličju in v veži nadstropja. ZA VRČ (Sauritsch), graščina Nasproti cerkve v istoimenskem naselju. Občina Ptuj. Posest je sprva sodila k Borlu. Franc Ziga Szekely jo je 1621 zapisal svoji ženi.1 Takrat je morda že stala prvotna stavba, ki so jo 1717 prezidali v sedanjo obliko.2 Stavbo sestavljajo trije samostojni, enonadstropni trakti, ki so nastali sukcesivno in ki v obliki podkve oklepajo arkadirano notranje dvorišče. Na fasadah je delno ohranjena baročna členitev. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 93; 2. Sekundarna letnica na pragu vhoda v osrednji trakt. ZBELOVO (Plankenstein), grad Vrh strmega hriba na Zbelovski gori pri Zbelovem blizu Poljčan. Občina Slovenske Konjice. Zbelovski vitezi, ministerialci konjiško-rogaških gospodov, nastopajo od 1206 dalje, ko se kot priča omenja dominus Ortolfus de Blanchenstein.1 Grad se omenja izrecno šele 1428 kot Plankenstein vest.2 1515 so ga osvojili in oropali uporni kmetje.3 Pozneje se več ne omenja. V razvalini je ohranjen prvotni romanski grad poligonalnega tlorisa s pozneje pozidanim stolpastim palasom in izzidanim dvoriščem. 1. Zahn, Urkundenbuch II., štev. 77; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 147- 2 Zahn Ortsnamenbuch, p. 45; 3. Krajevni leksikon Dravske banovine, p. 561. ZBELOVO (Plankenstein), dvor, graščina V ravnini, Zbelovo 1, pod razvalinami starega gradu. Občina Slovenske Konjice. Grajski oskrbnik Zbelovega je 1518 prebival v leseni koči pod gradom.1 Pozneje so postavili zidano stavbo, ki je upodobljena pri Vischerju. Od nekdanje zasnove z dvema okroglima obrambnima stolpičema, gospodarskimi poslopji in nizkim obzidjem se je ohranila le stanovanjska hiša, ki so jo 1898 povsem prezidali. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 150. ZGORNJA POLSKAVA (Oberpulsgau), dvorec Ob cesti Zgornja Polskava 3. Občina Slovenska Bistrica. Dvor je verjetno nastal že v 16. stoletju in je upodobljeni pri Vischerju. V prvi polovici 18. stoletja so stavbo temeljito prezidali. Je dvonadstropna, nepodkletena, pravokotnega tlorisa, s stopniščnim prizidkom na začelni strani. Fasade so bogato baročno členjene, v nekaterih sobah so kvalitetni štukirani stropi. ZGORNJE ZREČE (Ober Retschach), dvor, graščina V ravnici, naselje Zgornje Zreče, Občina Slovenske Konjice. 1206 se omenja gospod Rupert Zreški — dominus Robertus de Reetsach.1 1368 so gospodje Konjiški kupili dvor. 1390 je Neža, žena Leopolda Konjiškega, podarila žičkemu samostanu dva dvora v Zrečah.2 Poznejšo graščino sta ^718 postavila brata Kronabetvogel.3 Podrli so jo 1973. Graščina je bila enonadstropna, pravokotna stavba z baročno členjeno fasado in s kronogramom na portalu, ki je zdaj vzidan v pročelju župnijske cerkve v Zgornjih Zrečah. 1. Kos, Gradivo V., štev. 109; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 144; 3. Krajevni leksikon Dravske banovine, p. 570. ZGORNJI LANOVZ (Ober Lahnhof), dvor, graščina Na Dolgem polju, v zahodnem delu mesta Celja. Občina Celje. 1460 se omenja der Lanhoj an der Laen — Lanovž ob Ložnici.1 Današnja stavba je v jedru renesančna. Je dvonadstropna, pozidana na iregularnem tlorisu, zunaj oblikovana s kordonsko palico in kvalitetnim por-talom, znotraj z balustradnim stopniščem in kaminom. 1. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 96. ZREŠKI GRAD, glej FREUDENBERG ZAMBERG pri Zavodnjem (Schönburg, Schaunberg), grad Na vzpetini pri naselju Zavodnje pri Šoštanju. Občina Velenje. Prvič se omenja 1322,1 nato pa 1331 kot haus Schönwurch,2 1608 so bili ohranjeni le še temeljni zidovi.3 Ohranjeni so sledovi zidov na osrednji kopi, obdani s tremi krožnimi jarki in okopi. Zdaj so delno uničeni zaradi postaje smučarske žičnice. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 205; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 428; 3. Orožen, Die Fester Schaumberg und Frauenburg, Mitteilungen, 31. zvezek, p. 127. 2AMERK (Salenburg, Saldenburg), grad Na strmem kopastem griču v naselju Loka pri Zusmu. Občina Šentjur. 1197 srečamo med krškimi vitezi Sigmar ja Zamerškega Sigmarus de Saldenberch.1 Utrdba se omenja 1404, ko jo je dobil v zajem Andrej Zusem-ski. 1548 je bila že razvaljena.2 Na zemljišču so vidni sledovi jarka in okopa. 1. Kos, Gradivo IV., štev. 898; 2. Pirchegger, Untersteiermark, p. 237. ZAZENBERG (Sachsenwart), grad Gradišče na strmi skalnati kopi na Kanclerjevem griču pri Preboldu. Občina Žalec. Grad se prvič omenja 1265 kot utrdba — Castrum.1 1453 viri o njem umolknejo. Ohranjeno je nekaj razmetanega kamenja na kopi, ki jo obkroža globok jarek. 1. Pirchegger, Untersteiermark, p. 187. ZOVNEK (Sannegg), grad Vrh strmega hriča v naselju Podvrh pri Braslovčah. Občina Žalec. Matični urad starih žovneških svobodnikov. Gebhard nastopa kot priča ok. 1130. Imenuje se po Savinji: de Soune.1 Njegov istoimenski sin se 1173 imenuje po gradu-.Gebehardi de Sonekke oz. Gebahrdus de Sonhec.2 Izrečno se grad omenja šele 1278 kot Castrum Sevnekke.3 Opustili so ga po 1814. Jedro razvaline oblikuje obod prvotne grajske zasnove, katere so v zreli gotski dobi na vogalu okrepili z okroglim obrambnim stolpom s kapelo. Ze v gotski dobi so obdali grad tudi z zunanjim obrambnim sistemom, ki so ga dopolnili in modernizirali v 16. stoletju. Ob grajski razvalini je razsežno, raz-valjeno, dvodelno predgradje. 1. Zahn, Urkundenbuch I., štev. 138; prim. Pirchegger, Untersteiermark, p. 191; 2. Kos, Gradivo IV., štev. 533 in 540; 3. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 411. ZOVNEK (Ruhetal), dvorec V ravnini, v naselju Podvrh pri Braslovčah, blizu starega gradu. Občina Žalec. Dvorec je po 1814 pozidal Jožef Coki.1 Klasicistična, enonadstropna, na pravokotni talni ploskvi pozidana stavba je ohranila vse značilne elemente iz časa svojega nastanka. 1. Orožen, Dekanat Frasslau, p. 37. ZUSEM (Süssenheim), grad Na kopastem pomolu pod naseljem Dobrina pri Zusmu. Občina Šentjur. 1203 se omenja žusemski vitez Popo de Suzzenheim.1 1364 se izrecno omenja grad — vest Suzzenhaim.2 1871 ga je dal tedanji lastnik Leopold Fieglmüller razkriti,3 nakar je propadel. Močno razsuto grajsko jedro kaže romansko jedro, vendar je v temeljnih potezah iz časa renesanse (okrogli stolpi na vogalih zasnove) in baroka (značaj fasad). Nekdanje obodne utrdbene sestavine niso več razvidne. 1. Kos, Gradivo V., štev. 54; 2. Zahn, Ortsnamenbuch, p. 472; 3. Orožen, Dekanat Drachenburg, POMEMBNEJŠA LITERATURA — Arheološka najdišča Slovenije. SAZU, Ljubljana 1975 — Aškerc Ana, Baročni štuk na slovenskem Štajerskem, Diplomska naloga, marec 1970 — Baravalle—Knapp, Steirische Burgen und Schlösser, Graz 1936—1941 — Baravalle Robert, Burgen und Schlösser der Steiermark, Graz 1961 — Bartsch Zacharias, Steiermärkisches Wappen-Buch. Facsimile Ausgabe v. Dr. Josef von Zahn und Alfred Anthony von Siegenfeld. Graz und Leipzig 1893 — Blaznik Pavle, Topografija vitanjskega urada v luči urbarja iz leta 1414. Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta 2, Maribor 1966 — Cevc Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963 — Cevc Emilijan, Vedute slovenskih krajev iz začetka 18. stoletja. Kronika VII., 2, 1957 — Cimperman-Lipoglavšek Marjana, Iluzionistične poslikave gradov v lasti rodbine Attems na slovenskem Štajerskem. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX., Ljubljana 1972 — Curk Jože, Olimje. Njegova stavbno zgodovinska skica in konservacija. Celjski zbornik, Celje 1959 — Curk Jože, Mariborski mestni grad. Stavbno-zgodovinska skica, Kronika VII., Ljubljana 1959 — Curk Jože, Gradovi in graščine v Spodnji Savinjski dolini. Savinjski zbornik 1959 — Curk Jože, Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture v Posavju, Obsotelju in Posavju s posebnim ozirom na razvoj celjske grofijske posesti. Celjski zbornik, Celje 1965 — Curk Jože, Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v XVI. in XVII. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta VII., 1965 — Curk Jože, Ozemlje slovenbistriške občine. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 12. Ljubljana 1968 — Curk Jože, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju. Zbornik Ormož skozi stoletja. Maribor 1973 — Curk Jože, Fevdalna arhitektura na ozemlju ptujske občine. Ptujski zbornik IV. Maribor 1975 — Dolar L. — Mantuani, Mariborski grad. Kronika IV. Ljubljana 1937 — Dopsch Alfons, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark. II. Urbare der Steiermark. Unter Mitwirkung von Alfred Meli hrsg. von Alfons Dopsch. Wien und Leipzig. — Fabrici E., Die Burgen der Stadt Marburg a. d. Drau mit besonderer Berücksichtigung des Treppenrisalites an der jetzigen Burg. München 1935 — Grafenauer Bogo, Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana 1962 — Grebene Jože M., Gospodarska ustanovitev Stične in njena dotacija iz leta 1135. Samostan Stična 1973 — Gruden Josip, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1910 in dalje — Gubo Andreas, Geschichte der Stadt Cilli. Graz 1909 — Hausmann Franc, Stüdsteiermark. Ein Gedenkbuch. Graz 1925 — Hribernik Franc, Mesto Šoštanj. Zgodovinski opis I. Samozaložba 1932 — Janisch Josef Andr., Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark I,—III. Graz 1978 — 1885 — Kaiser J. F., Lithographierte Ansichten der Steiermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser. Gräz 1832—1833 — Klasinc Anton, Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja. Zbornik: Ormož skozi stoletja. Maribor 1973 — Kohlbach dr. Rochus, Steirische Baumeister. Graz 1961 — Komelj Ivan, Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta VII. Ljubljana 1965 — Komelj Ivan, Sevniški grad in lutrovska klet. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 20. Ljubljana 1969 — Komelj Ivan, Gotska arhitektura. Ars Sloveniae. Ljubljana 1969 — Koropec Jože, Ob spodnjepolskavskem urbarju iz leta 1663. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta I. Maribor 1965 — Koropec Jože, Srednjeveški Majšperk. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 6. 1. zvezek. Maribor 1970 — Koropec Jože, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja. Maribor 1972 — Koropec Jože, Srednjeveški Hrastovec. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 9. Maribor 1973 — Koropec Jože, Brežice v srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 12. Maribor 1976 — Koropec Jože, Hoče do srede 17. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 14. 2. zvezek. Maribor 1978 — Kos dr. France, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I —V Ljubljana 1903—1928 — Kos Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I. Urbarji salzburške nad-škofije. Ljubljana 1939 — Kos Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. Ljubljana 1955 — Kovačič Fran, Trg Središče. Maribor 1910 — Kovačič Fran, Vitezi Pesničarji. Časopis za zgodovino in narodopisje IX. Maribor 1912 — Kovačič Fran, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja. Časopis za zgodovino in narodopisje XV. Maribor 1919 — Kovačič Fran, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor 1926 — Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937 — Krajevni leksikon Slovenije III. Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo. Ljubljana 1976. IV. Podravje in Pomurje. Ljubljana 1980 — Krones Dr. Franz, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. I. Th. Die Freien von Saneck und der erste Graf von Cilli. II. Th. Die Cillier Chronik. Graz 1883 — Kronika grofov Celjskih. Prevedel Modest Golia. Maribor 1972 — Marolt Marijan, Umetnostni spomeniki Slovenije III. Dekanija Celje. Maribor 1931 — Mlinarič Jože, Gospoščina Viltuš pri Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta 8. Maribor 1972 — Mlinarič Jože, Gradivo za zgodovino Maribora I,—III., Maribor 1975—1982 — Mlinarič Jože, Gospoščina Limbuš pri Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 12. Maribor 1976 — Mlinarič Jože, Admontski Račji dvor. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 14. Maribor 1978 — Mlinarič Jože, Gospoščina Zgornje Radvanje pri Mariboru po urbarju iz leta 1695. Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 14. Maribor 1978 — Mravljak Josip, Vuzenica v srednjem veku. Maribor 1937 — Mravljak Josip, Muta. Časopis za zgodovino in narodopisje XXIII. Maribor 1928 — Mravljak Josip, Vuzenica II. Daljši okoliš v srednjem veku, trg in grad 1457—1663. Maribor 1929 — Muchar Adalbert, Geschichte des Herzogthums Steiermark I,—VIII Graz 1844—1867 — Novostraschezky (Wenzeslav Georg Dunder), Stiriens Eden. Das Santhal und die Umgebungen von Neu-Cilli in der südlichen Steiermark. Wien und Leipzig 1847 — Nowotny Dr. Fritz, Südsteirische Burgen und Schlösser. Südsteiermark. Ein Gedenkbuch. Graz 1925 — Orožen Ignac, Celska kronika. Celje 1854 — Orožen Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. II/l Das Benediktinerstift Oberburg, Marburg 1877; II/2. Das Dekanat Oberburg. Marburg 1877; III/l. Das Archidiakonat Saunien. Cilli 1880; IV/1. Das Dekanat Frasslau. Cilli 1880; IV/2. Das Dekanat Tüffer. Graz 1881; V. Das Dekanat Schallthal, Graz 1884; VI. Das Dekanat Drachenburg, Marburg 1887; Das Dekanat Rohitsch, Marburg 1890; VIII. Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1983 — Orožen Ignaz, Die Festen Schaumberg und Frauenburg, Mittheilungen des histor. Vereines für Steiermark. Heft 31. Graz 1883 Orožen Ignaz, Sachsen wart und Liebenstein. Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen, Band 16. Graz 1879 — Orožen Janko, Gradovi in graščine v narodnem izročilu. I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje 1936 — Orožen Janko, Fevdalno omrežje v srednjem in spodnjem Posavinju. Celjski zbornik 1951 — Orožen Janko, Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik. Celje 1965 — Orožen Janko, Ostrovrharji. Celjski zbornik. Celje 1968 — Orožen Janko, Zgodovina Celja in okolice. Celjski zbornik. Celje 1971 — Ožinger A(nton), Olimje, grad in gospoščina 1676—1976. 300 let cerkve. Brošura, brez navedbe letnice in izdajatelja — Pajek Josip, Zgodovina poličanske župnije z nekaterimi pogledi v njeno okolico. Maribor 1898 — Pettauer Leopold, Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Kronika slovenskih mest V. Ljubljana 1938 — Piper Otto, österreichische Burgen I,—VIII. Wien 1902—1910 — Pirchegger Hans, Türme und Höfe in Untersteiermark. Marburger Zeitung 1944, štev. 78/79 — Pirchegger Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962 — Puff, R. G., Das Römerbad Töplitz nächst Tüffer mit seinen Umgebungen. Graz 1847 — Popelka Dr. Fritz, Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clo-bucciarich 1601—1605. Graz 1924 — Santonino Paolo, Die Reisetagebücher 1485—1487. Prevedel Rudolf Egger, Klagenfurt 1947 — Schmutz Carl, Historisch Tophographisches Lexikon von Steiermark I.—IV. Graz 1822—1823 — Schumi Franz, Archiv für Heimatkunde. Geschichtsforchungen, Quellen und Regesten I. Laibach 1882—1883 — Schumi Franz. Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain, I. Band. Laibach 1882—1883. II. Band. I. Heft. Laibach 1884 — Slekovec Matej, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. V Mariboru 1885 — Slekovec Matthäus, Wurmberg. Topographisch — historische Skizze. Marburg 1895 — Slekovec Matej, Grad in graščina ljutomerska. Časopis za zgodovino in narodopisje I. Maribor 1904 — Slekovec Matej, Oskrbniki ljutomerske graščine. Časopis za zgodovino in narodopisje II. Maribor 1905 — Stegenšek Avguštin, Cerkveni spomeniki lavantinske škofije I. Dekanija Gornjegrajska. Maribor 1905 — Stegenšek Avguštin, Umetniški spomeniki lavantinske škofije. Drugi zvezek. Konjiška dekanija. Maribor 1909 — Stegenšek dr. Avgust, O starinskih najdbah v Razburju nad Loko. Časopis za zgodovino in narodopisje VI. Maribor 1909 — Stopar Ivan, Topografsko — konservatorski zapiski iz let 1965—1980. Rokopis — Stopar Ivan, Georg Matthäus Vischer in njegova Topographia Ducatus Stirie. Spremna beseda h knjigi G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stirie. Ljubljana 1971 — Stopar Ivan, Grajski objekti z območja slovenske Štajerske na Vischerje-vem zemljevidu iz leta 1678. Celje 1972 — Stopar Ivan, Velenjski grad. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, štev. 46. Ljubljana 1974 — Stopar Ivan, Grad in naselje Šalek. Velenje 1975 — Stopar Ivan, Grad Slovenske Konjice. Slovenske Konjice 1976 — Stopar Ivan, Vrbovec z okolico. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 60. Ljubljana 1976 — Stopar Ivan, Rogatec. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 66. Ljubljana 1976 — Stopar Ivan, Žalec in Novo Celje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 73. Ljubljana 1977 — Stopar Ivan, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana 1977 — Stopar Ivan, Grad Brestanica. Zbornik: Krško skozi čas, Krško 1977 — Stopar Ivan, Vitanje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 93. Ljubljana 1979 — Stopar Ivan, Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem. Znanstveni inštitut FF v Ljubljani 1982. Razmnoženo kot tipkopis — Skaler Stanko, Brežice. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 15. Ljubljana 1968 — Sumi Nace, Ljubljanska baročna arhitektura. Ljubljana 1961 — Sumi Nace, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1966 — Sumi Nace, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1969 — Sumi Nace, Baročna arhitektura, Ars Sloveniae. Ljubljana 1969 — Vischer Georg Matthäus, Topographia Ducatus Stirie. Slovenska izdaja — izbor. Ljubljana 1971 — Vrečer Rajko, Savinjska dolina. Samozaložba. Žalec 1930 — Vrišer Sergej, Baročno slikarstvo na slovenskem Štajerskem. Maribor 1963 — Vrišer Sergej, Mariborski grad. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 17. Ljubljana 1969 — Vrišer Sergej, Kamnica pri Mariboru. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov štev. 35. Ljubljana 1973 — Wambrechtsamer Anna, Kronika trga in gradu Planina. Tipkopis — Wiessner — Seebach, Burgen und Schlösser um Friesach, St. Viet, Wolfsberg. II. Ausg. Wien 1977 — Zadnikar Marijan, Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana 1959 — Zahn Joseph v., Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I.—III. Graz 1875—1903 — Zahn Joseph v., Ortsnamenbuch der Steiermark in Mittelalter. Wien 1893 — Zahn Joseph v., Steirische Miscellen. Zur Orts — und Culturgeschichte der Steiermark. Graz 1899 — Zahn Joseph v., Styriaca. Gedrucktes und ungedrucktes zur steierm. Geschichte und Culturgeschichte. Graz 1894. Neue Folge 1896. 3. Folge 1905 — Zahn Joseph v., Steiermärkische Geschichtsblätter. Beiträge zur Erforschung steiermärkischer Geschichtsquellen. Graz 1880—1885 — Vale Giuiseppe, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli aini 1485—1487. Citta del Vaticano 1943 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 75.047.1 (497.12—119) : 930.25 BLAŽENKA FIRST OB VEDUTI CELJSKEGA MESTNEGA ŠPITALA SV. ELIZABETE V svojem delu O človeškem dostojanstvu (1486 — v času gradnje celjskega špitala Sv. Elizabete) je mladi florentinski humanist Pico della Mirandola nad horizonti italijanske neoplatonistične miselnosti slavil podobo popolnega človeka, suverenega ustvarjalca lastne usode, edinstvenega med živimi bitji zaradi svobodne volje, moči, da sam uravnava svojo naravo ter z lastnim naporom doseže stanje blaženosti. Predvsem v severnejših deželah pa so njegovi sodobniki, izhajajoč iz srednjeveške tradicije, kot v posmeh neobremenjenemu optimizmu in občutju samozadostnosti zaklicali v svet »Memento mori!« ter izpostavili drugo plat človekovega življenja, opozarjajoč na krhkost njegovega bivanja ter meje, ki mu jih postavljata čas in lastno telo, obremenjeno z zavestjo minljivosti, negotovostjo bivanja in neizbežnostjo smrti. Trpljenje, bolezen, starost, onemoglost in končno smrt — dediščina moralnega padca prvega človeškega para, ki se ni podredil postavi, pod katero bi moral živeti — spremljajo človeka na njegovi poti h koncu. Šibkost njegove narave, vpete v svet časnosti, omejenosti in nepopolnosti, naj nenehno sooča posameznika z nujnostjo naslona na božje vodstvo in njegovo pomoč ter ga zavezuje k izpolnjevanju moralne zapovedi krščanske ljubezni in skrbi za bližnjega. V ozračju te rigorozne resnobe so prenekateri kljub izobilju zdravja, mladosti in fizične moči vendarle mislili tudi na negotovost in spremenljivost usode ter na tegobe, ki jih prinese s sabo strašni Kronos. Tako so skušali tudi Celjani na predvečer novega veka v zavesti pomembnosti in humanega poslanstva ene izmed socialnih institucij mesta — špitala — ponuditi njegovim oskrbovancem (ubogim, bolnim in onemoglim) večjo varnost in zaščito. Zato so ga v strahu pred turško nevarnostjo prenesli v okrilje mestnega obzidja, mu posvetili eno-nadstropno stavbo s kompleksom gospodarskih poslopij ter v začetku XVI. stoletja prizidali še kapelo. Avtorica: Blaženka First, prof. umet. zgod. in filozof., Zgodovin, arhiv Celje Gre za zgradbo celjskega špitala2 — nosocomium Cilliense, katerega predhodnica je stala SV od strnjenega tržnega kompleksa s pripadajočo ji cerkvijo Sv. Duha (patrocinij po vzoru Dunajskega špitala Sv. Duha).3 Bil je ustanova celjskih grofov. Friderik I. in njegova žena Dimuta sta ga ustanovila sredi XIV. stoletja kot simbol materialne in duhovne kulture mesta ter ga v skladu s fevdalno organizacijo bogato založila s podložnimi posestvi. Sinova Ulrih I. in Herman I. sta ga leta 1364 osvobodila vseh fevdalnih dajatev. Cesar Friderik III. je leta 1459 dovolil meščanom prestavitev špitala v mesto — sprva v poznejšo »svobodno hišo« oziroma bivšo hišo z »vrati z antikami« v Zidanškovi ulici, ki jo je v prvi polovici XIX. stoletja prof. Kiittel okrasil z antičnimi spolpami. To je bil »hospital Sv. Uršule«, ki pa se je kaj hitro preselil v posebej temu namenu postavljeno stavbo (1484—1487) na JV delu mesta — današnjem Slomškovem trgu. Tu se je odmaknjen od glavnega trga koncentriral kompleks sakralnih objektov: župnijske cerkve, pokopališča, župnišča, mežnarije, Spitàla s kapelo Sv. Elizabete — ustanov, ki so v vsebinskem smislu zrcalile idejno orientacijo svoje dobe in živele duhovno sožitje medsebojne odvisnosti in omogočanja, s formalnega stališča pa tvorile bogate arhitektonske in ambientalne vrednote. Organizem špitala je ostajal v tem kompleksu ves čas pod arhitekturno dominacijo cerkve. O njegovi vizualni podobi iz tega obdobja nimamo dokumentarnih virov, lahko pa domnevamo, da je že takrat izoblikoval svojo fiziognomijo, ki je kljub požarom in obnovam ne spreminja več bistveno. Tektonska, kubična gmota trdnega volumna, za srednjeveško (pa tudi še renesančno in zgodnjebaročno) mestno jedro značilna ozka in dolga parcelacija, gospodarsko poslopje kot longitudinalno nadaljevanje krajše stranice — vse to so vizualne konstante, s katerimi je špital ohranjal svojo arhitekturno identiteto skozi stoletja. Spitalsko poslopje je bilo orientirano s kapelo proti zahodu, na vzhodu pa se je nadaljevalo v žitno kaščo, ki se je naslanjala na mestno obzidje. Med špitalom in cerkvijo oziroma bivšo gimnazijo so držala stolpasta Vodna (imenovana tudi Južna ali Kapucinska) vrata na Kapucinski most. Celjski špital, ki je imel hkrati status ubožnice in bolnice, je spremenil tudi patrocinij. Gotovo ni naključje, da je bil odslej posvečen prav sv. Elizabeti4, zavetnici in tolažnici ubogih, bolnih ter okrepčevalki lačnih.5 Gre za svetnico — nekdaj grofico, ki se je odpovedala vsemu posvetnemu blišču ter se posvetila izključno delom usmiljenja. Elizabeta je lik v krščanski hagiogra-fiji, ki je prava inkarnacija svetopisemske ideje o službi najbednejšim, najne-srečnejšim in najbolj trpečim, kajti »kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, to ste meni storili«6. Stavba je v naslednjih stoletjih nekajkrat pogorela (predvsem leta 1687 in leta 1798), vendar so jo vselej tako v volumnu, formah in osnovni prostorski razporeditvi kot v celotni silhueti ustrezno »ponovili«7. Obnove in prenove so večidel zajemale iz srednjeveškega repertorija, ki v primeru celjskega špitala z izjemo baročnega akcenta — stolpiča ohranja podedovano stavbno tradicijo daleč v novi vek. Špitalski kompleks je tako še danes pomnik poznosrednjeveške kulture in njenega kljubovanja različnim estetskim vrednotenjem skozi menjave časa. Leta 1977 je z odkupom prešla v last Zgodovinskega arhiva v Celju veduta celjskega mestnega špitala Sv. Elizabete, vključena v obsežnejše gradivo »zapuščine« Martina Perca. Veduta je bila celjski javnosti prezentirana v okviru razstave Preteklosti Celja v arhivskih dokumentih, ki jo je leta 1982 postavil Zgodovinski arhiv v Celju v prostorih Muzeja revolucije, sicer pa še neobjavljena in nekomentirana v kontekstu študij o celjskih mestnih vedutah. Gre za kolorirano perorisbo (51 X 37,5 cm), anonimno delo iz prve polovice XVIII. stoletja — dragocen kulturnozgodovinski prispevek k poznavanju naše stavbne dediščine. Delo brez vidnejših umetnostnih intencij podaja pogled na vedutni objekt z očitno težnjo po topografski jasnosti, preglednosti in nazornosti, kakršno zahteva zanesljiv in modelu enakovreden portret (čeprav risan po spominu in zato sporen s perspektivnega stališča). Dokumentarna komponenta podobe stopa v ospredje ustvarjalčevega interesa in jemlje primat likovno estetskim vrednotam. To je gotovo tudi osnovni motiv nastanka vedute: dokumentarno zajetje stavbnega kompleksa, objektivno, neosebno in nepristransko prevajanje arhitekturnih danosti tako celote kot detajlov v vizualne termine likovnega izražanja. Gre torej za v tem času splošno priljubljen topografsko deskriptivni pristop k podajanju objekta, ki teži (bolj ali manj uspešno) k avtentični portretnosti in izriva umetnostno estetske kvalitete v drugi plan. Natančna percepcija materialne stvarnosti in njena realistična slikovna reprodukcija sta odraz človekovega spremenjenega odnosa do fizične pojavnosti in narave lastnega bivanja, ki se v kontekstu kulturnih in idejnih tendenc novega veka seli iz pojmovnega sveta v svet konkretne dejavnosti. Pojavni svet postopno dobiva svojo ceno ob idejnem in simboličnem, človek postaja občutljivejši za mike tostrane telesne eksistence. Nove pozitivne in empirične znanosti, ki z raziskujočim očesom osvajajo svet, odkrijejo zanesljivo in trdno oporo v resničnosti materialne biti in negirajo idealistično prepričanje prejšnjih dob, po katerem ta svet ni resnična danost, ampak zgolj splet simbolov ali smerokazov na poti k višji načrtnosti in globlji duhovni eksistenci. Novi vek pa je čas, ki je ponovno vzpostavil stik z materialnim svetom, ovrednotil bitnost narave in se neposredno inspiriral v njej. Tako je tudi v umetnosti vzklilo realistično občutje narave in se krepilo ob živi zvezi z opazovano in študirano realnost. Zavezanost materialni resničnosti je terjala prehod od simboličnega podajanja likovne snovi h konkretnim, z odvisnostjo od neposrednih čutnih podatkov iz narave zaznamovanim prizorom. Prevrednotenje človekovega fizičnega bivanja in rastoče zanimanje za njegovo konkretno življenjsko okolje je tako po idejni plati pogojilo vstop krajine in arhitekturnih elementov v svet likovne umetnosti — sprva še plaho v okviru religioznega slikarstva8, kasneje pa že kot samostojna, čeprav vsem drugim še ne enakovredna zvrst. Panteističnemu klicu narave so postopno sledile različne zvrsti profanega žanra, med njimi tudi umetnostna topografija, ki se kot zgodnejša faza vedutnega slikarstva uvršča na rob zgodovine umetnosti. Reproducirati topografsko realnost urbanih struktur, njihovih posameznih predelov ali zgradb s pomočjo praktične aplikacije matematičnih principov perspektive in znanosti optike, ki sta oskrbovali slikarje in dokumentariste s svojimi spoznanji — to je namen topografskega vedutnega slikarstva. Tudi naša veduta datira v čas, ki rad likovno dokumentira spomenike lastne materialne kulture v vsem bogastvu njihovega pojavnega videza. Na našem ozemlju je takšnih likovnih zapisov sicer manj kot v sočasnih sosednjih deželah, kljub temu pa so odraz iste idejne usmerjenosti, ki v soglasju z naturalističnimi tendencami časa prehajajo k opisovanju pojavnega sveta. Zgradba celjskega špitala se na naši veduti predstavlja osamljena v popolni izolaciji od okolja, lebdeča v nekakšnem brezprostorju brez prve trdne osnove. Upodobljeni objekt je samostojna ilustracija samega sebe v odsotnosti vsakršnih vsebinskih razsežnosti in ne zgolj dekorativno ali scensko ozadje nekemu dogajanju. Celotno površino podobe zavzema pogled na poslopje, ki dominira v prvem planu brez izrazitejšega prostorskega poglabljanja in zato vzbuja plo-skovit optični učinek. Ilustrator, izogibajoč se vsakršnih osebnih pogledov ali razpoloženjskih prvin, si prizadeva predvsem za eksaktnostjo kontur in pri tem pušča ob strani resničnost perspektive, osvetlitve in stereoskopskih učinkov. Kljub prostorski distorciji, dvodimenzionalnosti, samovoljni osvetlitvi... pa vsebuje podoba dovolj razpoznavnosti, ki daje prezentirani zgradbi vrednost resničnega individualnega objekta. Vizualni izgled upodobljenega poslopja — čeprav že v XVIII. stoletju — jasno odraža zavestnost času in likovnemu okusu dobe, ki se še vedno ni povsem naveličala srednjeveških form. Gre namreč za stanje stavbe, ki tudi obnovljena po požaru 1687 ne skriva srednjeveške gradbene tradicije. Kljub baročnim detajlom (strešni stolpič z zvonasto streho, ki kot stavbna vertikala poživlja njeno monotono silhueto, freska sv. Elizabete...) predstavlja poslopje svojo tektonsko kubično maso, ki nazorno govori o poznogotski substanci. Celotna podoba mesta je bila namreč »v tem času še močno konservativna. Barok močneje poseže v preobrazbo njenih potez šele v drugi polovici XVIII. stoletja.«9 Prezbiterij kapele, zaključen s tremi stranicami, deduciranimi iz oktogona — tipična srednjeveška tlorisna shema — je presvetljen z visokimi polkrožnimi okni (M. Marolt jih leta 1931 opisuje kot rahlo šilasto zaključena10, kakršna so še danes). Zaključna stena na zahodu je okrašena s fresko sv. Elizabete, visoko kronano postavo v dolgi halji, ki deli miloščino revežem. Fresko pojasnjuje napis (glej opombo 1). Pri tleh je kamen s celjskim grbom in levo od njega rimski lev. Korni zaključek obteka bogato profiliran venčni zidec, ki se v nekoliko reducirani varianti nadaljuje okrog celotne vidne površine zgradbe. Vertikalno nad slemenom dominira celotni zgradbi strešni stolpič z baročno zvonasto streho. Desno od kornega sklepa se nekoliko umaknjeno v globino naslanja na špital stransko poslopje s preddverjem in remizo v pritličju. Nad polkrožnimi vrati tega dela zgradbe stoji v niši kip sv. Elizabete. V nadstropju preseneča okno s svojimi rdeče-rumenimi polkni, ki jih v mestu samem nikakor ne bi pričakovali. Z izjemo nedoslednega perspektivnega podajanja okenskega ostenja (okroglo okence na kornem zaključku, okna nad nišo s plastiko) je ta del stavbnega kompleksa gotovo reproduciran s precejšnjo mero eksaktnosti in zvestobe vizualni percepciji realnosti. Avtor podaja verno topografsko deskripcijo zahodnega dela objekta z natančnim likovnim zapisovanjem čutnih podatkov, ki izhajajo iz stavbne materije. To pa ni moč z gotovostjo trditi za podobo severnega krila, ki se na naši veduti namesto perspektivno v globino nadaljuje pravokotno na korni zaključek, torej proti severu in ne proti vzhodu ter s Celjski mestni špital Sv. Elizabete, prva pol. XVIII. stol. tem nelogično razkriva njegovo, glede na dano pozicijo kapele nevidno fasado. Stavbno telo se na upodobitvi zalomi pod pravim kotom: korni zaključek je podan frontalno, špitalsko poslopje samo pa v profilu, vendar oboje z licem proti gledalcu. Celota tako podaja popačeni videz, kot da prezbiterij kapele prostorsko izstopa iz enotnega vzdolžnega tlorisa poslopja kot nekakšna stranska kapela ob njenem boku. Pravo prostorsko sliko stavbnega kompleksa dobimo šele, če si predstavljamo veduto v stičišču kornega sklepa in severne stranice špitalske zgradbe prepognjeno v prostorskem smislu kot maketo (si. 2). V dani interpretaciji so torej stavbne enote razgrnjene v ravni ploskvi po površini slike, ki je s tem izgubila svoj globinski učinek. Slika je torej poplo-ščena že s samo postavitvijo prostorskih mas, ki so ne ozirajoč se na dejansko stanje vse predstavljene čelno v isti liniji. Protiutež tej dvodimenzionalnosti skuša doseči avtor s svetlobnim stopnjevanjem, ki naj ustvari plastične vrednosti zgradbe. Različna intenziteta osvetljenih površin naj pripomore k njeni prostorski modelaciji. Vendar pa avtor tudi svetlobo vodi v navzkrižju z njeno lastno naravo s tem, ko postavlja stavbne partije v neko nerazumljivo svetlobo ali senco brez prave odvisnosti od naklonskega kota zidnih površin. Takšna samovoljna interpretacija stavbnega objekta odpira zanimivo problematiko po spominu rekonstruiranih mestnih predelov oziroma arhitektur, ki dobijo nenavaden, včasih naravnost fantastičen videz. Gre za pogosto prakso ščajo štiri stene ateljejev in se selijo na ulice — vendar ne s stojalom, ampak zgolj s skicirko, ki jo hitro polnijo z likovnimi zapisi iz realnega okolja. Ta material gradi njihov vizualni repertorij — zalogo podob, ki jih nato ponovno sestavljajo v slike. Ce avtor te, zgolj spominsko registrirane izkušnje ponovno primerja z realnostjo, je slika avtentična tako v predstavitvi urbanih celot, stavbnih mas in osvetlitvi. Vendar pa prihaja pri prenosu skic, notic, popotnih zabeležk... v končno podobo do takšne verifikacije na terenu le redko. Podobno se dogaja v primeru likovnega zapisovanja po spominu ali na osnovi neverodostojnih predlog. Zato so takšne nerealne, skonstruirane podobe v zgodovini vedutnega slikarstva dokaj pogost pojav. Da gre tudi v našem primeru za isto problematiko predstavitve arhitekture v določeni časovni distanci med avtorjevo neposredno fizično izpostavljenostjo zgradbi in njenemu kasnejšemu likovnemu zajetju na osnovi nepopolnih zabeležk, to sporoča opomba v zgornjem desnem kotu vedute. Napis v pisani gotici pojasnjuje njen nastanek: »'Na pamet narejen' pogled na celjski špital v mestu poleg takoimenovanih Kapucinskih in Južnih mestnih vrat ležeč ob prav tamkajšnjem obzidju.« To je pojasnilo ali celo neke vrste opravičilo za vse morebitne pomanjkljivosti, nejasnosti in napake pri transkripciji realnosti v sliko. Ena izmed njih je tudi nenavadno skrajšano poslopje same ubožnice, ki je postavljeno (brez žitne kašče v njenem nadaljevanju, iznad katere moli stožčasta streha Vodnega stolpa) s širino kapele skoraj v razmerje 1 :1. Glede na to, da je materialna podlaga vedute sestavljena iz dveh delov in da sta obe polovici zlepljeni prav na mestu občutno prekratkega stavbnega telesa, se vzbuja misel, da je na tem delu izpadel fragment uničene sredine slike, ki je bila nato preprosto sestavljena brez manjkajočega dela. Vendar se ta domneva ne izkaže kot verjetna. Sestavljenost lista iz dveh polovic ni sekundarni poseg ,ampak je bil list takšen že v trenutku, ko ga je avtor namenil za osnovo svoji veduti. To je očitno v linijah, ki se logično in brez vsake cezure nadaljujejo preko obeh delov podlage (zaključna linija strehe, konture opeke ...). Veduta je zanimiva in dragocena pripoved o življenju nekega celjskega objekta, enega izmed mnogih, ki so nekoč stali mogočni v svoji prvobitni funkciji, v ponos donatorjem, mestu in sami sebi, danes pa vegetirajo osiromašeni v formalnem in vsebinskem smislu brez prave namembnosti. Pa vendar vztrajajo času in človeški brezbrižnosti navkljub v pričakovanju svoje nove vsebine, ki jih bo vključila v sodobno življenje. To so spomeniki, ki ohranjajoč svoje zgodovinske, estetske, likovne, materialne pa tudi dokumentarne vrednote neusmiljeno terjajo odgovor o naši odgovornosti do njih. Celjski Zavod za spomeniško varstvo sicer načrtuje proces revitalizacije špitalskega poslopja, ki bo morda prav takrat razkril in pojasnil katero izmed svojih skrivnosti. Vendar pa ne gre zgolj za odnos konservatorske stroke do konkretnega spomenika, ampak širše za odnos sedanjosti do vrednot preteklosti, do naših lastnih korenin, gre za pozitivnejši odnos najširše javnosti do lastne kulturne dediščine z namenom, da je naša doba ne bi občutila kot breme, temveč zaznala lastno etično obvezo do nje. To je brez dvoma tudi eden izmed zastavljenih ciljev na poti k polnejšemu sožitju med starim in novim, med zgodovino in napredkom ter k ohranjevanju vsega, kar nastopa kot instrument kulturne identifikacije nekega življenjskega okolja. 15 Celjski zbornik 225 POVZETEK Leta 1977 je Zgodovinski arhiv v Celju obogatila veduta celjskega mestnega špitala Sv. Elizabete — kolorirana perorisba iz prve polovice XVIII. stoletja. Gre za topografsko zajetje špitalskega poslopja, ki prezentira njegovo stanje v trenutku, ko se srednjeveško stavbno jedro začenja krasiti z baročnimi detajli. Veduta skuša nepristransko topografsko poročilo konkretnega izseka iz sveta materialne realnosti, ki v tem času prevrednoten zaživi svoje polno življenje. Težnja po natančni deskripciji arhitekture pa vendarle ne obvaruje avtorja pred večjimi in manjšimi napakami in pomanjkljivostmi pri prenašanju stvarnosti v sliko. Med njimi so najočitnejše neproporcionalnost, neeksaktna osvetlitev, vtis dvodimenzionalnosti ter predvsem napačno perspektivno podajanje stavbnega kompleksa. Prostorska distorcija upodobljene zgradbe je gotovo najbolj zanimiv problem obravnavane vedute, na kateri je avtor razgrnil stavbne enote poslopja po površini slike ne ozirajoč se na njihovo dejansko lego. Naša veduta se s tem pridružuje vsem, po spominu rekonstruiranim podobam mestnih predelov ali njihovih posameznih predelov, ki so v svojem žanru dokaj pogost pojav. OPOMBE a treu erfüllt, I 60 folta» imi» au d) »ir ber Slrmen ®it frommen ®ab«n uns erbarmen-1 1 Verz, ki je spremljal danes neohranjeno fresko na zunanjščini sklepne stranice kornega zaključka. 2 Izraz sam izhaja iz besede hospital, kar je izvorno pomenilo gostisce. Taksna gostišča so se že v srednjem veku pogosto pojavljala v okviru samostanskih kompleksov. Po hospitalu ob žički ecclesii minor, ki se omenja že 1. 1185 (M. Zadnikar, Romanika v Sloveniji, Ljubljana 1982), se tamkajšnje naselje še danes imenuje Spitalič. 3 Zgodovino celjskega špitala navajam po naslednji literaturi oziroma arhiv- skih virih: fond Celjski meščanski špital Sv. Elizabete, fase. 4, ZAC; Ignac Orožen, Celska kronika, 1852; Ignac Orožen, Celska kronika, v Celi 1854; Ignaz Orožen, Das Bisthum und Diözese Lavant III, Cilli 1880; Andreas Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971. '4 Sv. Elizabeta Ogrska — Turinška. 6 Leto svetnikov, Ljubljana 1973. 6 Mt. 25, 40. 7 Ignac Orožen, Celska kronika, 1852. 8 Kot spodnji plan sakralnih slik s svetniki in nebeškimi vizijami. 9 Jože Curk, Razvoj celjske mestne vedute, Celjski zbornik, Celje 1957. 10 Marjan Marolt, Dekanija Celje, Maribor 1931. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 666.32 (497.12—119) : 069 MILENA M O S K O N SREDNJEVEŠKI KERAMIČEN KOZAREC V POKRAJINSKEM MUZEJU V CELJU Med predmeti, ki so bili nekoč namenjeni osebni rabi, je v celjskem Pokrajinskem muzeju ohranjen zanimiv keramičen kozarec, za katerega bi lahko predvidevali, da je spadal med izbrano pivsko posodje domačega fevdalca ali meščana in da je bil izkopan na celjskem območju. Znano je namreč, da so bili tovrstni kozarci v rabi na Madžarskem,1 Hrvaškem2 in v Vojvodini.3 Ker pa je na kozarcu v celjskem muzeju nalepljen star listič z nemškim besedilom v rokopisni gotici, ki pojasnjuje, da je bila posodica izkopana leta 1876 v Lošticah pri Mohelnicah, menimo, da je podatek točen in da ni zapisovalec zamenjal kraja Loštice blizu Olomuca na Moravskem, kjer je bil kozarec izdelan, z lokacijo najdišča. Neznan pa je ostal podatek, kdaj je bil predmet prinesen na Celjsko. Naveden ni v nobeni od prvotnih inventarnih knjig muzeja, po rokopisu sodeč pa je bil v zbirki že pred letom 1900. Kozarec (inv. št. KZ/1222, v-14,5 cm) je narejen iz rdeče, s kremenčevim peskom zmešane gline. Je zaobljene, proti dnu zožene oblike z neenako odbitim ožjim vratom, na katerem so deloma vidne med vrtenjem nastale horizontalne črte. Pod vratom je 6 majhnih držajev. Take kozarce so izdelovali in so bili večinoma v rabi vse od srede pa tja do konca 15. stoletja. Težko bi postavili trditev, da je imel kozarec v celjskem muzeju prvotno tudi pokrov, kot ni to znano pri enakih ali podobnih kozarcih, ki so bili izdelani v Lošticah, v velikem številu pa izkopani v Budimpešti, Shékesfehervarju4 in drugod.5 Nekateri taki kozarci, najdeni na gradu v Budi,6 so imeli namreč pokrove, narejene iz keramike v obliki stolpov, kakršni so bili kasneje, v času renesanse značilni za tovrstno pivsko posodje, ki je bilo izdelano iz žlahtnejših kovin. Taki pokrovi na keramičnih kozarcih med drugim dokazujejo, da so se lončarji oblikovno zgledovali po zahtevnejših pasarskih izdelkih. Avtorica: Milena Moškon, dipl. umet. zgod., muzej, svetovalka, Pokrajin, muzej Celje Kakšno vrednost in redkost je ob svojem času predstavljal keramičen kozarec, kakršen je ohranjen v celjskem muzeju, dokazuje arhivski dokument iz leta 1491, v katerem je navedeno, da sta bila v gradu Velika na Hrvaškem poleg osmih amfor iz kristala in sedmih kristalnih čaš le dva moravska kozarca (peccaria morvay).7 OPOMBE 1 Imre Holl: Külföldi kerämia Magyaroszägon (XIII—XVI. Szäzad), A Budapesti Torténeti Müzeum Évkonyve XVI, Budapest 1955, str. 159—161, 164 1 cit. op. 1 str. 161 3 Eksponat na občasni razstavi: Kulturno bogastvo Vojvodine, Ljubljana, razstavišče Arkade, 1980 4 Kerämia, Székesfehérvàr, Veszprem ... 1966—67, 39—40 5 B. M. Szöke — E. T. Szönyi — P. Tomka: Ausgrabungen auf dem Käptalandomb in Györ (Jahresbericht 1976), Mitteilungen des archäol. Inst, der ungar. Akad. der Wissensch. 8/9, 1978/79, str. 137—142 6 cit. op. 1 str. 162 7 cit. op. 1 str. 161 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 623.444 (497.12—119) 069 (497.12—119) : 623.444 TATJANA BADOVINAC IZ ZBIRKE OROŽJA CELJSKEGA MUZEJA Iz zbirke orožja Pokrajinskega muzeja v Celju je predstavljeno nekaj kosov paradnega orožja državnih uradnikov avstro-ogrske monarhije. To orožje je z dekorativnimi elementi in uporabo dragocenih materialov doseglo visoko raven umetno-obrtnih izdelkov. AUS DER WAFFENSAMMLUNG DES MUSEUMS IN CELJE Aus der Waffensammlung im Landesmuseum Celje werden einige Exemplare der Paradenwaffen von Staatsbeamten der Österreich-Ungarischen Monarchie vorgestellt. Diese, mit dekorativen Elementen verzierte und aus kostbaren Materialen erzeugte Waffenstücke haben ein hohes Niveau der kunst-gewerblichen Erzeugnisse erreicht. V zbirki orožja Pokrajinskega muzeja v Celju je prek 400 kosov orožja iz obdobja od 14.—20. stoletja. Med t. i. hladnim orožjem je tudi nekaj kosov paradnega orožja. Pričujoči prispevek je kratek oris paradnega orožja državnih uradnikov avstro-ogrske monarhije. Gre za paradne meče-spade,1 ki imajo zelo dekorativno oblikovane ročaje. Z opisanimi primerki ne podajam prikaza tipološkega razvoja, pač pa le posamezne primerke, ki jih hrani naš muzej. Ime spada izhaja iz italijanskega jezika — la spada (meč, sablja). Spada je zvrst meča z ožjim rezilom in je bolj bodno kot sečno orožje. Sprva so jo uporabljali kot plemiško orožje v Italiji in Španiji, odkoder se je v prvi polovici XVI. stoletja razširila po vsej srednji Evropi. V XVII. stoletju je postala del dvorjanske nošnje in je kot orožje skoraj izgubila svoj pomen. Iz razkošne dvorjanske spade se je razvila častniška spada, ki so jo prevzele skoraj vse evropske vojske. V XIX. stoletju pa je spada postala sestavni del uniforme državnih uradnikov avstro-ogrske monarhije. Kot bojno orožje je izgubila svoj pomen in postala znamenje časti in oblasti. V avstrijskih deželah je uradniška spada doživela svoj razcvet v oblikovanju v drugi polovici XIX. sto- Avtorica: Tatjana Badovinac, dipl. umet. zgod., kustos, Pokrajinski muzej Celje. letja. Oblikovanje in krasilni elementi so se vedno prilagajali stopnji časti in družbenemu položaju lastnika. V oblikovanju ročajev avstrijskih spad 4n madžarskih uradniških sabelj prevladujejo motivi iz grške in rimske orna-mentike — palmete, hrastovo listje, akant, lovorjevi venci in rozete. Pogosto se ponavlja plastično oblikovana levja glava, iniciala FJI (Franc Jožef I.) in geslo Franca Jožefa I. VIRIBUS UNITIS (z združenimi močmi). L. 1848 je ministrstvo za notranje zadeve predpisalo razkošno spado kot dekorativno bočno orožje za ministrskega predsednika, ministre, državnega tajnika in za državne uradnike do 12. razreda.2 Odredba med drugim predpisuje model, oblikovanje in nošnjo spade (si. 1, 2). Spada mora imeti z biserno matico obložen ročaj, črno lakirano nožnico z medeninastim okrasom in cesarskega orla na zunanji strani ščitnika. Pripeta je na zlatem jermenu čez suknjič uniforme. Spada avstrijskih državnih uradnikov M 1849 (si. 3) ima leseno oblogo trna, obloženo z biserno matico, spodnji ročajni prstan je okrašen s plitvim rastlinskim reliefom. Ročaj se končuje s plastično oblikovano levjo glavo. Ročajni ločen je v obliki kače, prepletene s hrastovim listjem in žirom. Odbojnica je pravokotna na ročaj, z rahlo zavitimi kraki v nasprotni smeri. Ščitek je postavljen vertikalno, njegovo sredino izpolnjuje mali avstrijski grb (krona SI. 1. Model uniforme predpisane z odredbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 24. avgusta 1848 SI. 2. Model spade M. 1849 predpisane z odredbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 24. avgusta 1849 nad glavama dvoglavega orla je odlomljena). Grbovni ščit obrobljata lovor-jevi vejici, zunanji rob ščitka pa krasi stiliziran rastlinski ornament. Na zgornji strani ščitek zaključujeta dve rozeti in dva školjčna motiva. Enorezno, na konici dvorezno rezilo je jedkano, okrašeno z rastlinskim okrasjem in trofejnimi znaki. Nožnica je lesena in prevlečena z usnjem. Ima bakreno okovano ustje, konico in širši prstan, na katerem je nepremični obroč za privezovanje. Okovani deli so okrašeni z akantom. Spade avstrijskih državnih uradnikov iz konca 19. oziroma začetka 20. stoletja so slabše oblikovane. Spada avstrijskih uradnikov M 18783 je v oblikovanju nadaljevanje spade M 1849 z nekaterimi spremembami (si. 4). Si. 3. Spada avstrijskih državnih urad- SI. 4. Spada avstrijskih državnih uradnikov M. 1849, PMC, inv. št. 175 nikov M. 1878, PMC, inv. št. 130 Iz plastično oblikovane levje glave izhaja ročajni ločen v obliki kače, prepletene s hrastovim listjem in žirom. Ročaj je slabše oblikovan, saj na odbojnici komaj še spoznamo akant. Zadnji del odbojnice je zavit proti hrbtu rezila. Rastlinski motiv na spodnjem ročajnem prstanu je zamenjalo geslo VIRIBUS UNITIS na notranji in inicialka FJ I na zunanji strani. Enorezno, na konici dvorezno rezilo je žlebljeno in podobno okrašeno kot rezilo spade M. 1849. Nožnica ni ohranjena. Ko Avstro-Ogrska 1. 1878 okupira Bosno in Hercegovino, je spada avstrijskih državnih uradnikov v Bosni bistveno drugače oblikovana (si. 5). Ročaj je lesen, črno barvan in ima na sprednji strani monogram F. J. I. s krono. Spodnji in zgornji prstan na ročaju sta okrašena z rastlinsko orna-mentiko. Ta se ponovi tudi na sprednjem in zadnjem okovu oblesja. Ročajni glavič je okrašen s palmeto in okroglo zakovico. Ročajni ločen je ločno zavit in prehaja v odbojnico z ravnim krakom. Okrašen je s stiliziranimi rožami. Konica odbojnega ločna je prekrita z akantom in se končuje z okroglo za-debelino. Na vertikalni ploščici nazobčanega ščitka je v sredini grb, na katerem je prikazana roka s sabljo. Tak grb je uporabljala avstro-ogrska uprava za oznako grba Bosne in Hercegovine. Ostali del ščitka je izpolnjen z rastlinsko dekoracijo. Enorezno, na konici dvorezno rezilo je žlebljeno in ponik-ljano. Na notranji strani rezila je slabo viden napis nemškega izdelovalca rezil iz druge polovice 19. stoletja — WEYERSBERG KIRSCHBAUM & Co. SOLINGEN. Nožnica ni ohranjena. Specifično je oblikovana avstrijska železničarska spada iz začetka 20. stoletja, ki že s samo dekoracijo nakazuje, kateremu delu državnih uradnikov je pripadala (si. 6). Ročaj je bakren, tordiran in ovit z žico. Ročajni glavič je okrogel. Vrat glaviča je profiliran in plitvo žlebljen. Ročajni ločen je polkrožno oblikovan in z dvema volutama vpet na ročaj. Odbojni ločen je pravokoten na ročaj SI. 5. Spada avstrijskih državnih uradnikov v Bosni in Hercegovini, PMC, inv. št. 185, 2/2 19. stol. SI. 6. Avstrijska železničarska spada, PMC, inv. št. 136, zač. 20. stol. in ima različno oblikovana kraka. En krak je okrašen z vijakastim prepletom dveh kačic, njegov zaključek tvori kolo s krili. Drugi krak prekriva v plitvem reliefu akantovo listje. Ščitek je ovalen, ob robu okrašen s srčastimi listi, v sredinskem krogu pa je kolo s krili. Enorezno, na konici dvorezno rezilo je žlebljeno. Nožnica je lesena in prevlečena z usnjem. Okovano ustje je okrašeno s stiliziranimi tračnicami, kolesi, krili in rastlinsko ornamentiko. ^Okrašen je tudi širši prstan, kjer je nepremični obroč za privezovanje. Na njem je motiv kolesa s štirimi krili. Motiv ob ustju nožnice se ponovi še na grebenu. V deželah avstro-ogrske monarhije, ki so jih upravljali Madžari, so državni uradniki namesto spad nosili sablje, ki so imele v njihovi zgodovini močnejšo tradicijo. Pri madžarski uradniški sablji (si. 7) tiči trn rezila v po- si. 7. Madžarska uradniška sablja, PMC, inv. št. 411, 2/2 19. stol. dobno okrašenem ročaju kot pri avstrijskih spadah. Ročaj nima ročajnega ločna. Zunanjo in notranjo stran lesene obloge trna rezila prekrivata beli koščeni ploščici. Stiliziran lovorjev ornament krasi sprednji in zadnji okov ob-lesja. Glavica ročaja je oblikovana v plastično levjo glavo. Rahlo valovita odbojnica je spredaj usmerjena navzgor, zadaj pa navzdol. Akant poteka le po zunanjih ploskvah odbojnice in na obeh koncih prekriva njeni zadebelini. Stranski ploskvi odbojnice krasi biserni niz. V simetričnih kartušah na sredini odbojnice je na zunanji strani inicialka FJ I s krono. Enorezno rezilo je močno ukrivljeno in žlebljeno. Nožnica ni ohranjena. V Avstro-Ogrski ostane spada kot častni znak vladajočega razreda do razpada monarhije 1. 1918. LITERATURA Ferdinand Tancik: Krasilni elementi na držajih spad in sabelj, Kronika, XIV. letnik, Ljubljana 1966. Marija Šercer: Mačevi, bodeži, noževi, Zagreb 1976. Fotografije, delo fotografskega mojstra V. Berka, so iz fototeke PMC. NARODNI DOM f -il postavi la je v leti h 1895 in 1S96 « 1 Posojilnica v celji, kalero so usfanovili leta ISSI. MIHAEL VOŠNJAK prvi ravnale!}, udje ftrn-ga iiafclsfv«t:Fr. Jane&Fr. kaftlis, (lr..bs.Sl'1'm'C. J«s.Zičkar, udje prvega nad/mvfva; drltiflFtlipir. Fr. k>i filfHT. tir.Si Jült'evi 11; Ivkrušic. Ob ([(svišilvi stavbe tiìii .so \ nacelstvu-. Ui:. f OK. Si tì m t. r;i ^ i Hj .Mučenikih« sem v obče zadovoljen. Vidim, da poznate pomen naše reformacije in takozvane protireformacije. Vidim tudi, da shvačate vselej celoto v pesništvu ter da se ne izgubljate v malenkostih kakor naši filologi profesorji, ki ne vidijo drugega ko besede in zopet besede. Pri besedah vidijo črke in pike — nikakor ne vidijo duha, nikdar ne čutijo s pesnikom tiste estetične lepote, ki jo je čutil on ustvarjajoč svoje delo in zroč plastične slike pred svojimi očmi. In vendar se drznejo pri nas taki slepci kritizirati poezijo! Smešno! Morebiti ste čitali, kakšno prasko sem imel lani tukaj z nekim prof. Tominšekom, ki nima v sebi niti trohe čuta za umetnost in za pesniško dikcijo, in vendar piše »kritike«, ker misli, da mora znati pisati tudi o takih stvareh, češ, saj je — doktor! Seta simplicitas! Tudi o mojih »Mu-čenikih-» je napisal v 2. št. Zvona nekako »oceno«, kakršno napiše učitelj o kakem šolskem zvezku svojega učenca! — Torej: vidim, da ste estetično čuteč in izobražen mož; to priča Vaš referat o mojih »Mučenikih«, čeprav je zelo kratek. Porečem svojima založnikoma, da Vam pošljeta moje knjige. Hvaležen Vam bom za studijo o mojem 25. letnem knjiž. trudu. Z odličnim spoštovanjem udani A. Aškerc Ovojnica ni ohranjena. Original pisma je ohranjen v zapuščini dr. Branka Drechsler j a-Vodnika v Nacionalni i sveučilišni biblioteki v Zagrebu, fotokopija pa tudi v KEK Ce. S predstavniki hrvaške Moderne je Aškerc navezal stike že leta 1898, ko so mu v svoji na Dunaju izhajajoči reviji Mladost natisnili ciklus pesmi Grešni verzi (pod psevdonimom Dušan). Odtlej je pozorno in s simpatijami spremljal njihovo delo. 2e leta 1898 je napisal daljše poročilo o prvi knjigi Jelovškovih Simfonij18. Leta 1899 je prevedel za objavo v LZ članek Milana Marjanoviča »Moderna« v hrvaški umetnosti19, kot urednik pa je tudi sicer skrbel, da je LZ informiral slovensko kulturno javnost o modernih smereh v hrvaški književnosti, ne le s prispevki M. Marjanoviča v LZ 1900—1901 ampak tudi s poročili in ocenami drugih avtorjev. Z oznako »nekak zbornik« misli Aškerc Zbornik pouke i zabave, ki ga je v Pragi izdajal Vladimir Jelovšek in v katerem je Branko Drechsler objavil svoje delo Prvi hrvatski pjesnici (Praga 1901). O tej knjigi je v LZ poročal dr. Fr. Ilešič20, (takrat je bil Aškerc še urednik LZ, zato je v pismu lahko zapisal tudi še leta 1904: »Niste mi čisto neznani...«). Pač pa o Drechsler j evi reviji Mlada Hrvatska iz leta 1902 LZ ni nič poročal (morda prav zato ne, ker je Aškerc ob koncu leta 1902 odložil uredništvo). Vladimir Jelovšek (1879—1934), potomec češke, pozneje pohrvatene družine, se je kot dijak v Osijeku in Zagrebu ter kot študent medicine v Pragi pridružil findesièclovskim težnjam v hrvaški književnosti. Skupaj z M. Marjano-vicem in M. Cihlarjem-Nehajevom je izdajal srednješolski list Nova nada (1897— 1899), objavljal pa je tudi v drugih hrvaških mladinskih glasilih tistega časa. Najbolj znan je po svojih dveh knjigah pesmi pod naslovom Simfonije (Praga 1898 in 1900). Med študijem v Pragi je spoznal Zofko Kvedrovo in ji posvetil prvo knjigo svojih Simfonij (1898), ona pa njemu knjigo svojih črtic Misterij žene (1900). Kvedrovo, s katero sta se poročila, a tudi kmalu ločila, je vključil v hrvaško književnost, sam pa je kmalu po vrnitvi v Zagreb prenehal objavljati leposlovna dela in se posvetil le zdravniškemu poklicu (tudi kot medicinski strokovni pisec in urednik Liječničkog vijesnika)21. V pismu izraža Aškerc dr. Branku Drechslerju zadovoljstvo nad njegovo oceno Mučenikov, povzema svojo zaničljivo sodbo o Tominškovi oceni pesnitve Primož Trubar, kakršno je obširneje razpredel v svoji polemični brošuri Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne, ter omalovažujoče ošvrkne tudi Tominškovo oceno Mučenikov v LZ. Najbolj pogodu je bilo Aškercu Drechsler-jevo svobodoumno gledanje na slovensko reformacijo in protireformacijo. Presoja tujih ocenjevalcev je Aškercu mnogo pomenila, ker je menil, da ga ocenjujejo iz širših in svobodnejših vidikov kot slovenski provincialci. Se leta 17 Celjski zbornik 1904 je v pismu Adolfu Cernemu, uredniku praške revije Slovanski Prehled, to kar naravnost povedal : »... literarnokritične razmere so pri nas Slovencih tako klaverne (mizerne), da pričakujem pravične sodbe o svojih spisih samo med Vami Cehi!.. . Vse je osebno in malenkostno pri nas. Blagor Vam Čehom, ki Vas je osem milijonov in imate več revij, ki jih vodijo zreli literati, katerim je za stvar, ne za osebne intrige. Koliko imate strokovno izobraženih kritikov! Pri nas je na krmilu diletantstvo. In kam naj se obrnemo na jug? Hrvati nimajo zdaj nobene revije! Srbi so nam predaleč in se premalo pečajo z nami; imajo s svojoj politikoj preveč posla... Ne preostaje nam drugega, kakor da se obračamo na Vas Čehe .. P. Dve leti pozneje, ko je v Zagrebu začel izhajati Savremenik in že v 2. številki prinesel Drechslerjevo oceno Mučenikov, bi bil Aškerc svoje mnenje gotovo nekoliko modificiral, vsaj kar zadeva hrvaške revije in recenzente. Vrlo štovani gospodine! Primio sam obadva Vaša cijenjena pisma, a od Vaših nakladnika primio sam ove knjige: 1. Balade in romance; 2. Četrti zbornik poezij; 3. Nove poezije; 4. Mučeniki; 5. L irske in epske poezije; 6. Primož Trubar; 7. Zlatorog; 8. Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? 9. Prešernove poezije. Neznam, da li su to sva Vaša djela — premda i toga jest mnogo. »Ljubij. Zvon« mi je pri ruci u biblioteci književnog društva, a Prešernov album mogu pogledati u akademiji — ali ako medju napomenutim knjigama koje Vaše djelo fali, molim Vas upozorite me na to, a ako imate više egzemplari, izvolite mi poslati. Ja za sada imam dosta Vašega rada, pa marljivo čitam, neke stvari i po drugiput, a nekih se sječam, što sam ih još kao djak čitao u Ljublj. Zvonu. Prema tome moči ču si stvoriti jasnu i plastičnu sliku Vašeg individualiteta, ali ako budem osječao, da mi koja erta gdje fali, bit ču tako Slobodan pa ču se poslužiti Vašom ponudom i na Vas se obratiti. Ako bude vremena, sredstava i potrebe, ja bih mogao možda doči i na dva tri dana u Ljubljanu, pa me je stid, što je još nišam vidio, a veoma me zanima, jer ja sam i onako po materi čisti Slovenac iz bližine Vrazova kraja, gdje sam često kao dijete bivao. Tominšekovu sam kritiku više puta kušao čitati, ali nišam je mogao pro-gutati; tek sada, kad mi Vi pisaste da je pročitam. Dosta tužno je stanje Vaše kritike. Ja volim čitati što piše Ilešič, jer on je temeljit i logičan, ali ostali profesori — to je strašno. Tominšek najprije veli, da je svaki pjesnik entu-ziasta, onda da nije ni jedan, a onda da ste Vi entuziasta i koješta. Ovakvi kritici misle, da je zadača kritike pokazivati, što je u pjesmi dobro, što nije, koji je stih hrapav, koji gladak, što bi se moralo ispustiti, a što dodati. Ali pjesma nije školska zadača jednog gimnazijalca! To se naziva češki malicher-nost, a hrvatski tjesnogrudnost. Ja u Vama ne vidim ovakog entuziastu ko Tominšek, jer danas je uopče nestalo doba entuziazma; ja ču Vas prikazati radje kao čovjeka suvremene kulture, koja se uklanja sva entuziazmu, pa gradi na pozitivizmu u svim gra-nama ljudskoga nastojanja. Medjutim moji pogledi i sudovi još nijesu jasni, 3. Zagreb, 12./II. 906. jer sam tek počeo čitati. S odličnim poštivanjem Vaš odani Dr. Branko Drechsler. Naslov na ovojnici: Vrlo štovani gosp. Anton Aškerc, slov. pjesnik, Ljubljana. Original pisma je ohranjen v Aškerčevi zapuščini (NUK v Lj. Ms 972), fotokopija pa tudi v KEK Ce. V Drechsler j evi zapuščini je ohranjeno samo eno Aškerčevo pismo, (gl. zgoraj št. 2), tisto, ki ga je evidentirala že dr. M. Boršnikova leta 1935, ko je bila Drechslerjeva zapuščina še v rokah njegovih dedičev (Felicita Vodnik)23. Drugo Aškerčevo pismo je bilo torej izgubljeno že tedaj. Na izgubljeno pismo opozarjata dve mesti v drugem Drechslerjevem pismu: »... obadva Vaša cije-njena pisma ...« ter »... pa ču se poslužiti Vašom ponudom ...«. V ohranjenem Aškerčevem pismu ponudbe, da mu je pripravljen dati informacije o sebi, ni. Zapisana je bila v drugem, zdaj izgubljenem pismu. Od Aškerčevih dotlej izdanih knjig sta založnika (Bamberg in Schwentner) po Aškerčevi intervenciji poslala Drechslerju samo knjige pesmi (tudi Aškerčevo izdajo Prešerna, prve izdaje Ketteja iz leta 1900 pa ne, prav tako ne Ruske antologije iz leta 1901, čeprav je Aškerčev prevajalski delež v njej precejšen, tako da bi ga moral poznati tudi esejist, ki je snoval študijo o pesniku) ter polemično brošuro zoper dr. Josipa Tominška. V pošiljkah hrvaškemu kritiku pa ni bilo Aškerčevih proznih in dramskih del: Izlet v Carigrad (1893), Izmajlov, Red sv. Jurja, Tujka (1900), Dva izleta na Rusko (1903). Drechsler-jevo pripombo, da si Prešernov album (1900), lahko ogleda v akademiji, je prav tako mogoče razumeti kot odgovor na Aškerčevo opozorilo v izgubljenem pismu. Iz ohranjene korespondence ni mogoče razbrati, zakaj dr. Drechsler ni napisal portretne študije o Aškercu, za katero ga je ob pesnikovi petdesetletnici naprosil urednik Savremenika Djuro Surmin, in zakaj se je korespon-denčna zveza med Aškercem in njegovim hrvaškim recenzentom tako nepričakovano hitro pretrgala, nepričakovano zato, ker iz pisem obeh korespon-dentov, ki sta se komaj malo prej spoznala, veje precejšnja prostodušnost. Kateri od njiju je pretrgal nit? Ali se je kaj prelomilo v mišljenju dr. Drechsler j a v smeri, ki jo rahlo nakazuje zadnji stavek iz drugega njegovega pisma? V istem letniku Savremenika je dr. Drechsler napisal še kratko oceno24 o jubilejni silhueti, ki jo je ob Aškerčevi petdesetletnici izdal poljski slavist dr. Ta-deusz Stanislaw Grabowski, Drechslerjev študijski kolega z univerze v Kra-kowu25. V naslednjih letih je v tej zagrebški reviji ocenjeval Aškerčeve knjige pesnik Dragutin Domjanič86. OPOMBE 1 CGL 1955/56, str. 266—268; AZb 1957, str. 169—171. 2 CGL 1952/53 — 1954/55. 3 AZb 1957 str. 170. 4 »Odprti dan« je Nuku prinesel dragoceno darilo (D 26/297, 22. 12. 1984, str. 12. 5 Cirila Krapeš v pismu meni 18. 4. 1985. 6 Marja Boršnik: Aškerčeva bibliografija (Maribor 1936), str. 60, 61, 66. 7 Janko giebinger: SCC 72 (Razstava slovenskega novinarstva, Lj. 1937, str. 17) ; Andrej Gabršček: Goriški Slovenci I (Lj. 1932), str. 459—460. 8 Andrej Gabršček, o. c. II (Lj. 1934), str. 225. 9 Andrej Gabršček, o. c. II, str. 442 (po pomoti navaja, da je bilo Aškerčevo poročilo natisnjeno v LZ). Gabršček je to Aškerčevo poročilo ponatisnil tudi v Soči 1. okt. 1897. .. „ 10 Aškerčeva pisma V. A. Francevu hrani Literarni arhiv Narodnega muzeja v Pragi (Pamatnik nàrodniho pisemnìctvi), fotokopijo pa tudi KEK Ce. 11 Soča 34/103, 24. 12. 1904, str. 5 (= priloga, str. 2). Navedba založnika je napačna. Aškerčevo pesnitev Primož Trubar je izdal L. Schwentner. 12 prav tam, str. 1. 13 Slebinger, SCC 85 (o. c., str. 20). 14 Savremenik (Zgb) 1/1906, str. 149—151. 15 Slavko Ježič: Hrvatska književnost (Zagreb 1944), str. 324, 392—393; Milan Marjanovič: Hrvatska Moderna (Zagreb 1951), I, str. 6, 7, II, str. 23—24, 281, 284. 16 Slavko Ježič, o. c., str. 263, 324, 391; Jugoslovanski književni leksikon (Novi Sad 1971), str. 532—533 (M. Zivančevič). 17 SB L I (Lj. 1925—1932), str. 680. 18 SN 31/281 in 282, 7. in 9. 12. 1898. 19 LZ 19/1899, str. 536—548. 20 LZ 22/1902, str. 209—210. 21 Leksikon pisaca Jugoslavije II (Novi Sad 1979), str. 573—574 (J. Turčan, M. Zivančevič); Enciklopedija Jugoslavije 4 (Zagreb 1960), str. 484; Joža Mahnič: Obdobje Moderne (Zgodovina slovenskega slovstva V, Lj. 1964, str. 310). 22 Oton Berkopec: Aškerčeva pisma Cehom (SRL 22/1974, str. 232). (S podčr-tanjem je hotel dati nekaterim besedam poudarek že pisec pisma.) 23 Marja Boršnikova, o. c. (gl. op. 6), str. 60. 24 Savremenik (Zgb), 1/1906, str. 392. 25 Anton Aškerc, poeta slowienski. Sylweta jubileuszowa (1856—1906), Krakow 1906. 26 Savremenik (Zgb) 3/1908, str. 51—52 (o zbirki Jadranski biseri); 4/1909, str. 53—55 (o zbirki Akropolis in piramide). CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK 012 : 886.3 Fr. Roš ANTONIJA FRAS BIBLIOGRAFIJA FRANA ROŠA Kronološki pregled: 1914—1983 »Naj zapišem še to: bil je to eden najplemenitejših, najbolj socialnih, vljudnih in korektnih ljudi, kar sem jih srečal v življenju.« Zoran Vudler UVODNA BESEDA Pričujoča bibliografija zajema dela Frana Roša, natisnjena od I. 1914 do 1983, in v istem razdobju natisnjeno literaturo o njem. Gradivo ni popolno, vendar menim, da so zajete vse tiste literarne zvrsti, katerih se je pisatelj loteval. Eden od namenov te bibliografske raziskave je bil, razširiti pregled nad dosedaj znanim Roševim publicističnim delom. Bibliografija ne vključuje ponatisov v šolskih berilih, korespondence in rokopisov. Opirala sem se na naslednje vire: Slovensko bibliografijo, ki jo izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, bibliografije Jugoslovanskega bibliografskega inštituta v Beogradu in bibliografije Jugoslovanskega leksi-kografskega zavoda v Zagrebu. Predvsem pa sem se opirala na sistematičen pregled časnikov in časopisov v Oddelku za študij Knjižnice Edvarda Kardelja v Celju, na bibliografske kartoteke v Narodni in univerzitetni knjižnici in Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani ter v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Nekaj pomembnih informacij sta mi posredovala Slovenski gledališki in filmski muzej in Slovanska knjižnica v Ljubljani. Preverjala sem vse podatke, ki so mi bili na razpolago. Zal pa mi vsi niso bili dostopni, predvsem mislim na nekatere Roševe anonimne prispevke v časopisih od 1. 1919 do 1940. Avtorica: Antonija Fras, prof. umetn. zgod., bibliotekarka, Knjižnica Edvarda Kardelja, Celje Bibliografija je razvrščena v skupine: I. Pesniška dela II. Pripovedna dela III. Publicistična dela IV. Dramska dela A) Izvirna B) Dramatizacije del V. Literatura o Franu Rošu in ocene njegovih del VI. Prevajalsko delo A) Iz nemščine B) Iz bolgarščine VII. Uglasbena dela Frana Roša A) Zborovske pesmi B) Kantate za zbor, soliste in orkester VIII. Spominski napisi IX. Učbeniki Naslovno kazalo, dodano na koncu, je urejeno po abecedi v okviru vsake od zgoraj naštetih skupin. Prevodi Roševih del v druge jezike so uvrščeni kar v posamezne skupine na mesta, kamor spadajo po kronološkem zaporedju. Iz bibliografskega opisa je namreč dovolj razvidno, kdaj je v posamezni bibliografski enoti naveden prevod v drug jezik (jezik naslova, ime prevajalca, naslov publikacije). Pregled nad prevedenimi deli pa nudi abecedno kazalo prevodov, dodano na koncu. V okviru kronološkega sistema sem bibliografsko gradivo v skupinah razvrstila po abecedi. Knjižno gradivo je predstavljeno z običajnim kratkim bibliografskim opisom (letnico izdaje, glavnim stvarnim naslovom, impresumom) in tipografsko označeno. Vse samostojne knjige so vključene v bibliografski popis kronološko, njihovi naslovi pa so natisnjeni z verzalkami. Članki in drugi prispevki v časopisih, revijah in časnikih so popisani: z letnico izdaje, glavnim stvarnim naslovom članka, naslovom časopisa ali časnika, pri manj znanih naslovih sem dodala še kraj izhajanja, temu sledita leto izhajanja in številka. Ponekod sem dodala tudi datum izida publikacije, vendar samo kot dopolnilo bibliograskemu opisu. Vse enote so oštevilčene z ustrezno zaporedno številko (ob desnem robu stolpca). Pisateljevo ime in priimek beležimo le takrat, ko se ne podpisuje s svojim lastnim imenom in priimkom, ampak, s psevdonimom ali z inicialkami. Pisatelj se je podpisoval z naslednjimi anagrami in označbami: Fran, Roš, F. R., R., Fr. Roš, F. Roš, FRK, F. F. in Fran R. Zasledila sem tudi psevdonima Pavliha in Zero. Navajam vse ponovne izdaje člankov, ker se mi to zdi pomembno za pričujočo bibliografijo. Želela sem namreč poudariti Roševo publicistično delo. Kjer je bilo to potrebno, sem dodala bibliografsko anotacijo. Recenzije Roševih del so vključene v poglavju Literatura o Franu Rošu in ocene njegovih del. V poglavjih, kjer so dela popisana po zvrsteh, pa niso dodane bibliografske opombe z opozorili na ocene. Zdi se mi najprimerneje, da se v predgovoru zahvalim vsem, ki so mi pri tem delu šli tako ali drugače na roko. V prvi vrsti se moram zahvaliti prof. Vladimiru Novaku, bibliotekarskemu svetovalcu in kustosu posebnih zbirk Knjižnice Edvarda Kardelja v Celju, za opozorila na bibliografsko gradivo in za razne nasvete ter prof. Boženi Orožen, vodji oddelka za raziskovalno delo Knjižnice Edvarda Kardelja v Celju, za posredovanje gradiva iz pisateljeve zapuščine. Nadalje velja moja zahvala vsem onim, ki so mi pomagali z nasveti, pojasnili, informacijami in drugimi bibliotekarskimi uslugami. Imenoma se zahvaljujem Mojci Kaufman, bibliotekarki Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja v Ljubljani, prof. dr. Stanislavu Kosu, bibliotekarskemu svetovalcu Univerzitetne knjižnice v Mariboru, prof. Andrijanu Lahu, bibliotekarju Slovanske knjižnice v Ljubljani, prof. Marijanu Ozvaldu, višjemu bibliotekarju Narodne in univerzitetne knjižnice, in prof. Boži Pleničar, bibliotekarski svetovalki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Dan. — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 14 1 Podpis: Svobodin Semenov Dan. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 48 2 Podpis: Svobodin Semenov Izgnanci. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 64 3 Podpis: Svobodin Semenov Kje so dnevi? — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 64 4 Podpis: Svobodin Semenov Kralj Matjaž. — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 13 5 Podpis: Svobodin Semenov Med poljanami. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 63 6 Podpis: Svobodin Semenov Medli plamenčkii... — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 14 7 Podpis: Svobodin Semenov Mlada poljana. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 63 8 Podpis: Svobodin Semenov Moja pesem. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 64 9 Podpis: Svobodin Semenov Narodna. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 63 10 Podpis: Svobodin Semenov Naša pesem. — Savinja, 1. 1, št. 1, f. 2 11 Podpis: Svobodin Semenov Obup. — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 15 12 Podpis: Svobodin Semenov Pomlad. — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 29 13 Podpis: Svobodin Semenov Pomlad je šla skozi gaje ... — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 31 14 Podpis: Svobodin Semenov Pomladna noč. — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 29 15 Podpis: Svobodin Semenov Snežinke padajo. — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 15 16 Podpis: Svobodin Semenov Sonet (I.). — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 30 17 Podpis: Svobodin Semenov Sonet (II.). — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 30 18 Podpis: Svobodin Semenov Srečno pot. — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 15 19 Podpis: Svobodin Semenov Se včeraj. — Savinja, 1. 1, št. 1, f. 2 20 Podpis: Svobodin Semenov V jasni noči. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 49 21 Podpis: Svobodin Semenov V jutru. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 48 22 Podpis: Svobodin Semenov V mraku. — Savinja 1. 1, št. 4 in 5, f. 48 23 Podpis: Svobodin Semenov V temnih nočeh ... — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 14 24 Podpis: Svobodin Semenov Vlak odšumel je... — Savinja, 1. 1, št. 1, f. 6 25 Podpis: Svobodin Semenov 1917 Slovo. — Slovan, 1. 15, str. 245 26 V solncu. — Slovan, 1. 15, str. 68 27 1918 K veliki maši. — Jugoslovenski Korotan, 1. 1, št. 3, str. 1 28 S plamenico. — Ljubljanski zvon, 1. 38, št. 5, str. 335 29 Šel si od nas : (spominu A. V.). — Ljubljanski zvon, 1. 38, št. 11/12, str. 787 30 Arkadiju Videmšku 1919 Korotan. — Jugoslovenski Korotan, 1. 2, št. 2 31 Naši mladosti : (spominu padlih). — Svoboda, 1. 1, št. 10/12, str. 181—182 32 Padlim v prvi svetovni vojni Sanjam. — Ljubljanski zvon, 1. 39, št. 7, str. 410 33 To polno čašo. — Ljubljanski zvon, 1. 39, st. 11/12, str. 722 34 Uporniki. — Svoboda, 1. 1, št. 10/12, str. 177 35 V svobodo. — Jugoslovanski učiteljiščrnk. 1. 1, št. 5/6, str. 65 36 V svobodo. — Ljubljanski zvon, 1. 39, št. 10, str. 607 37 1920 Iz polnih čaš. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 8, str. 480 38 Jesen pri nas. — Ljubljanski zvon, I. 40, št. 10, str. 620 39 K veliki maši. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 1, str. 3 39a Naša pomlad. — Zvonček, 1. 21, št. 4/5, str. 66 40 Naše jutro. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 2, str. 80 41 Nocoj. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 1, str. 44 42 November na vasi. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 11, str. 685 43 Ob petdesetletnici ustanovitve Celjskega učiteljskega društva. — Učiteljski tovariš, 1. 60, št. 24, str. 1 44 Obtoženec. — Svoboda, 1. 2, št. 1/2, str. 31 45 Poletje. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 9, str. 556 46 Potovanje. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 6, str. 323 47 Sredi polj. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 6, str. 371 48 Temna so pota. — Ljubljanski zvon, 1. 40, št. 5, str. 289 49 1921 Beseda. — Ljubljanski zvon, 1. 41, št. 4, str. 228 50 Pesem lastovic. — Novi rod, 1. 1, št. 5, str. 66 51 Sirota Mana. — Novi rod, 1. 1, št. 9, str. 130 52 Srečku Puncerju : (padel 29. 4. 1919 na Koroškem). — Zrnje, 1. 1, št. 10, str. 74 53 Skrjanček. — Novi rod, 1. 1, št. 5, str. 66 54 V molku. — Zrnje, 1. 1, št. 11, str. 81 55 Zena. — Kres, 1. 1, št. 1, str. 7 56 1922 Jutro. — Naš list, (Beograd), 1. 2, št. 3/4, str. 11 57 Cir. Besedilo v slov. Tožba goriške begunke. — Naš list, (Beograd), 1. 2, št. 7/8, str. 7 58 Besedilo v slov. 1923 Beda. — Naš list (Beograd), 1. 3, št. 1, str. 1 - 59 Besedilo v slov. Koroška pomlad. — Zvonček, 1. 24, št. 7/8, str. 153 60 Sanke. — Naš list (Beograd), 1. 3, št. 2, str. 3 61 Besedilo v slov. V spominsko knjigo. — Zvonček, 1. 25, št. 7/8, str. 189 62 1925 Dan. — Zvonček, 1. 26, št. 7/8, str. 161 63 Naša pomlad. — Mladinski list (Chicago), 1. 4, št. 3, str. 74 64 1928 Gledališče. — Vrtec, 1. 59, št. 8, str. 118 65 Meglice. — Vrtec, 1. 59, št. 5, str. 66 66 Misel ob grobu. — Ljubljanski zvon, 1. 48, št. 11, str. 666—667 67 Sebi. — Zrnje, 1. 2, št. 3, str. 17 68 Svidenje — Ljubljanski zvon, 1, 48, št. 8/9, str. 483 69 Pastirjeve sanje. — Vrtec, 1. 59, št. 10, str. 153 70 Podoknica. — Zrnje, 1. 2, št. 2, str. 9 71 1929 Razstanek. — Odmevi, 1. 1, št. 2, str. 86 72 Starec sanja. — Odmevi, 1. 1, št. 3, str. 99 73 1930 Božična pesem. — Nova doba, 1. 12, št. 102, str. 5 Podpis: F. R. 1931 Cigan z opico. — Naš rod, 1. 3, št. 1, str. 1 75 V jesenskem solncu. — Zvonček, 1. 33, št. 2, str. 49 76 1932 Mati žanje. — Kraljevič Marko (koledar, Ljubljana), str. 41 77 Novoletna zdravica. — Nova doba, 1. 14, št. 1, str. 14 78 Sin bo kmet. — Zvonček, št. 9, str. 237 79 Velikonočna 1932. — Nova doba, 1. 14, št. 25, str. 5 80 Podpis: R. 1933 Velikonočna 1933. — Nova doba, 1. 15, št. 31, str. 5 81 Podpis: R. Antonu Bezenšku ob odkritju spominske plošče na njegovi rojstni hiši v Bukovju dne 24. IV. 1934. — Stenograf, 1. 32, št. 8, str. 63 82 Nepodpisano Čarovnije. — Naš rod, 1. 5, št. 8, str. 246 83 Maj. — Zvonček, 1. 35, št. 9, str. 205 84 Sneženi mož s solnčnikom. — Mlada Jugoslavija, (1. 3.), št. 4 85 1935 Carobnjak. — Mladi zadrugar, 1. 8, št. 3, str. 45 87 »Sa slovenačkog preveo Zivojin D. Karič«. Cir. Jezuščku. — Naš rod, 1. 7, št. 3, str. 85 88 Konstanji. — Naš rod, 1. 7, št. 1, str. 15 89 Ob polletnici Njegove smrti. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 5, št. 4, (10. 4.), str. 65 90 Podpis: Svobodin Pust gre skozi vas — Naš rod, 1. 7, št. 4, str. 134 91 Prvi december. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 5, št. 9, (1. 12.), str. 1 92 Podpis: Svobodin Sokolska mladina kralju. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1, 5, št. 1, (10. 1.), str. 21 93 Podpis: Svobodin Vidovdanska pesem. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 5, št. 7, (10. 7.), str. 137 94 Podpis: Svobodin 1936 Maj. — Naš rod, 1. 7, št. 7, str. 207 95 Naš dedek. — Naš rod, 1. 8, št. 5, str. 168 96 1937 Moja mati. — Naš rod, 1. 8, št. 6, str. 213 97 Pesem o hmelju. — Naš rod, 1. 9, št. 1, str. 7 98 1938 Himna Celju. — Celjski kulturni teden, str. 7 99 Materinski dan. — Obzorja, 1. 1, št. 9, str. 285 100 Meseoi v letu. — Naš rod, 1. 10, št. 5, str. 161 101 Po starih poteh. — Obzorja, 1. 1, št. 11, str. 387 102 1939 Celju. — II. celjski kulturni tden, str. 3 103 Pastirov san. — Pravda (Beograd), 1. 35, št. 12.365, Pr., str. 2 104 Prevedel Cika Žika, psevdonim = Zivojin D. Karič Znancu. — Obzorja, 1. 2, št. 3, str. 99 106 1940 Marija je po polju šla : (narodna). — Naš rod, 1. 11, št. 9, str. 315 107 Na vrtiljaku. — Naš rod, 1. 11, št. 9, str. 311 108 1945 Pozdrav svobodnemu Celju. — Nova pot, 1. 1, št. 5, (30. 6.), str. 7 109 1946 Pozdrav svobodnemu Celju. — Celjski koledarček (Celje) 110 Tu ležali borci smo... — Studenček, 1. 2, št. 4, str. 25 111 Napis na spominski plošči na Trgu svobode v Celju, odkriti 27. 4. 1946 1947 PESMI IZ JECE IN PREGNANSTVA. — Celje : Tiskarna Družbe sv. Mohorja. — 59 str. 18 cm. — (Zadružna knjižna izdaja ; 21),. 112 1948 Novoletni sonet. — Gledališki list Celje, 1. 3, št. 2, str. 1 113 1951 Kapitan Marko. — Celjski zbornik, str. 213—214 114 Novoletna napitnica. — Savinjski vestnik, 1. 4, št. 52 (29. 12.), str. 2 115 Svoboda : (ob Savinji). — Celjski zbornik, str. 181 116 1952 Deček za vozom — (Srbija 1941) — Nova obzorja, 1. 5, št. 6, str. 337 117 Na pašo. — Nova obzorja, 1. 5, št. 12, str. 693 118 Noč nad vasjo : (Srbija 1941). — Obzornik, 1. 7, št. 7, str. 398—399 119 Novoletna. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 52, (31. 12.) 120 Ob celjskem jubileju. — Savinjski vestnik, 1. 5, št. 35, (30. 8.) 121 Ob 500-letnici mesta Celja Pesem škratov. — Gledališki list Celje, 1. 7, št. 2, str. 33—35 122 Seja. — Nova obzorja, 1. 5, št. 6, str. 694 123 Tovariši. — Nova obzorja, 1. 5, št. 6, str. 338—339 124 Zanesenjak. — Nova obzorja, 1. 5, št. 6, str. 339 125 1953 Dedek Mraz prihaja. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 51/52, (31. 12.), str. 11 126 Mamica moja. — Savinjski vestnik 1. 6, (30. 5.), št. 21 127 Marec v gozdu. — Ljudska pravica, 1. 14. št. 9, (7. 3.), str. 15 128 Naš izlet. — Ljudska pravica, 1. 14, št. 17, (1. 5.) 129 Novoletna. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 51/52, (31. 12.), str. 3 130 Pesem Jugoslovanske vojne mornarice. — Čuvar Jadrana, (18. 12.), str. 275 131 Pionirji na morju. — Enajsta šola, št. 3, str. 17 132 Pomladanska. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 20, (23. 5.), str. 5 133 1954 Celje z okolico — v ugankah. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 52, (30. 12.), str. 14 134 Celjska nočna idila. — Večer, 1.10, št. 246, (19. 10.), 135 Celjskemu olepševalnemu društvu. — Savinjski vestniik, 1. 7, št. 18, (7. 5.), str. 5 136 Dedkova pomlad. — Savinjski vestnik, 1. 7, (30. 4.), št. 17, str. 6 137 Frankolovo. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 103 138 Gozd. — Obzornik, št. 3, str. 85 139 Prvomajska. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 17, (30. 4.) 140 Slovo. — Obzornik, št. 3, str. 85 141 Štajerska v borbi. — Večer, 1. 10, št. 221, (20. 9.) 142 Vesela pošta : (Otroci se igrajo. Branko je pismonoša). — Ciciban 1954—1955, št. 2, str. 22—23 143 Ilustrirala Roža Piščanec Za Novo leto. — Savinjski vestniik, 1. 7, št. 52, (30. 12.), str. 1 144 Zastava svobode. — Socialistična misel, 1. 2, št. 9, str. 543 145 Deček za vozom : (Srbija 1941). — Iz naše krvi (Celje), str. 18 146 Dedek Mraz govori. — Dedek Mraz celjski mladini, str. 3 147 Frankolovo : 12. II. 1945. — Celjski tednik, 1. 8, št. 6, (11. 2.) 148 Grob v gorah. — Iz naše krvi (Celje), str. 17 149 Grob v gorah. — Planinski vestnik, 1. 55, št. 2, str. 5—6 150 Himna družine mušnic. — Tabor, 1. 3, št. 5/7, str. 64 151 Iz naše krvi. — Iz naše krvi (Celje), str. 5 152 Jasa. — Planinski vestnik, 1. 55, št. 4, str. 131 153 Kaj bo kdo?. — Celjski tednik, 1. 8, št. 52, (30. 12.), str. 12 154 Naš novi dom — pozdravljen!. — Naši vajenci (Celje), str. 7 155 Odprla so se šolska vrata. — Osemdesetletnica prve slovenske šole v Celju : 1875—1955, str. 86 156 Pesem o borbi in zmagi : (k celjskemu prazniku 1955). — Bilten Ljudskega odbora Mestne občine Celja, 1. 3, št. 6, (30. 6.), str. 82 157 Pesem o borbi in zmagi : (k celjskemu prazniku 1955). — Celjski tednik, 1. 8, št. 29, (19. 7.), str. 1 158 Pesem svobode. — Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 69 159 Pionirske uganke. — Celjski tednik, 1. 8, št. 52, (30. 12.), str. 12 160 Pomlad narodov. — Celjski tednik, 1. 8, št. 19, (13. 5.), str. 2 161 Posvetilo borcem. — Celjski tednik, 1. 8, št. 38, (23. 9.), str. 1 162 Posvetilo borcem. — Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 7 163 Pozdrav Dedku Mrazu. — Dedek Mraz celjski mladini, str. 3 164 Pozdrav Dobrovljam. — Dobrovlje v borbi in svobodi, str. 5 165 Pozdrav prvi celjski slovenski šoli ob njeni osemdesetletnici. — Osemdesetletnica prve slovenske šole v Celju : 1875—1955, str. 8 166 Poziv. — Planinski vestnik, 1. 55, št. 5, str. 206 167 Starec. — Planinski vestniik, 1. 55, št. 7, str. 345 168 Štajerska v borbi. — Dobrovlje v borbi in svobodi, str. 32 169 Bolna lisica in urni jež. — Celjski tednik, 1. 7, št. 17/18, (28. 4.), str. 19 170 Grob pod Resevno. — Šentjur skozi borbo in svobodo, str. 18 171 Na Prešernov dan. — Celjski tednik, 1. 7 št. 5, (3. 2.) 172 Odšli ste v smrt, da mi živimo... — Šentjur skozi borbo in svobodo, str. 5 173 Pesem svobode. — Delavska enotnost, 1. 15, št. 30, (20. 7.), str. 8 174 Pozdrav Industrijski kovinarski šoli v Celju ob njeni 10-letnici. — Deset let IKŠ tovarne Emajlirane posode Celje : 1945—1955 (Celje), str. 3 175 Trdi orehi za bistre glave : uganke. — Celjski tednik, 1. 7 (29. 12.), št. 52, str. 13 176 1957 Dedek Mraz. — Celjski tednik, 1. 8, št. 50 (30. 12), str. 18 177 Grenki hmelj, kako dišiš sladko. — Hmeljar, 1. 12, št. 8, str. 6 178 Jesenske barve. — Književni glasnik Mohorjeve družbe, 1. 2, št. 2, str. 8 179 Mrtvim tovarišem. — Obzornik, št. 11, str. 951 180 Na vrtiljaku. — Celjski tednik, 1. 8, št. 16 (30. 4.), str. 12 181 Pojoča kletka. — Celjski tednik, 1. 8, št. 16 (30. 4.), 182 Prva snežinka. — Književni glasnik Mohorjeve družbe, 1. 2, št. 2, str. 21 183 Pust prihaja. — Celjski tednik, 1. 5, št. 50 (30. 12.), str. 18 184 Slovenski književniki v ugankah. — Celjski tednik, 1. 8, št. 18 (30. 4.), str. 11 185 Podpis: F. F. 1958 In zašumelo v naših je je gozdovih. — Iz trpljenja in krvi (Laško/Rečica), str. 18 185a Jutro. — Planinski vestnik, 1. 14, št. 2, str. 109 186 Kajuhova smrt : (22. februarja 1944). — Celjski zbornik, str. 134—137 187 Minulega leta. — Celjski tednik, 1. 9, št. 51/52 (30. 12.), str. 11 188 Novo pričakovanje. — Celjski zbornik, str. 133 189 Pesem mladine. — Celjski tednik, 1. 9, št. 20 (23. 5.), str. 4 190 Pustna. — Mladi rod, 1. 7, št. 5/6, str. 76 191 Vera Šlandrova. — Iz trpljenja in krvi (Laško/Rečica), str. 126 192 1959 Jurček in žabe. — Celjski tednik, 1. 10, št. 16/17 (29. 4.) 193 Kajuhova smrt : (22. februar 1944). — Borec, št. 2, str. 67—69 194 Pesem Savinjske doline : (ob devetdesetletnici žalskega tabora). — Savinjski zbornik, str. 7—8 195 Pesem Savinjske doline : (ob devetdesetletnici žalskega tabora). — Hmeljar, 1. 14, št. 14, str. 187 196 Pesem svobode. — Hmeljar, 1. 14, št. 8, str. 9 197 1961 Cigan. — Galeb, 1. 7, marec 1961, št. 6 198 Dedkova pomlad. — Gaileb, 1. 7, marec 1961, št. 6, str. 127 199 Gozd. — Slovenski gozdar (Ljubljana), št. 1, str. 2 200 Mladi kapitani. — Galeb, 1. 7, št. 5, str. 97 201 Naši armadi. — Celjski tednik, 1. 12, št. 48 (22. 12.) 202 Resevna. — Celjski tednik, 1. 12, št. 10 203 Upor. — Celjski tednik, 1. 12, št. 45, str. 6 204 Vera Šlander. — Celjski tednik, 1. 12, št. 21 (9. 6.), str. 6 205 Zvezde nad gorami. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 171 206 1962 Čarovnije. — Galeb, 1. 8, marec 1962, str. 136 207 Jesensko cvetje. — Kunirček, 1962/63, št. 3, str. 131 208 Ilustriral Marjan Dovjak Klic komunistov-robijašev. — Borec, 1. 14, št. 6/7, stt. 265 209 Marec v gozdu. — Galeb, 1. 8, marec 1962, str. 121 210 Naša babica. — Lepo mesto, 1. 2, (25. 2.), št. 2, str. 8 211 Naša ladja. — Galeb, 1. 9, št. 4, str. 88 212 Odprla so se šolska vrata. — Galeb, 1. 9, št. 1, str. 1 213 Oreh. — Galeb, 1. 8, št. 5, str. 116 214 »Po češki narodni F. R.« Pionirski izlet — Pionirski list, 1. 15, št. 29 (26. 4.), str. 10 215 Pust gre skozi vas — Pionirski list, 1. 15, št. 22 (8. 3.), str. 11 216 Seja v gozdu. — Lepo mesto, 1. 2, št. 2 (25. 11), str. 8 217 Sin. — Galeb, 1. 8, št. 8, maj 1962, str. 177 218 Stare ulice. — Nova obzorja, št. 7/8, str. 333 219 Z vlakom bratstva in enotnosti. — Borec, 1. 17, št. 3, str. 112—113 221 Z vlakom bratstva in enotnosti. — Celjski tednik, (14. 9.), št. 36 222 Zastava nove Jugoslavije. — Borec, št. 11, str. 418 223 Zimski večer. — Borec, 1. 14, št. 11, str. 430 224 1963 Jesenske barve. — Mladi rod, 1. 13, št. 1/2, str. 13 225 Kurirčkova pot. — Kurirček, 1962/63, št. 7, str. 294 226 Na vrtiljaku. — Galeb, 1. 9, št. 5, str. 11 227 Naša ladja. — Pionirski list, 1. 17, št. 35/36 (13. 6.), str. 2 228 Novoletna pravljica. — Galeb, 1. 10, št. 4, str. 9 229 Odprla so se šolska vrata. — Mladi rod, 1. 13, št. 1/2, str. 1 230 Prva snežinka. — Mladi rod, 1. 13, št. 3/4, str. 46 231 V Efenkov spomin. — Celjski tednik, 1. 15, št. 47 (22. 11.), str. 3 232 1964 Jesensko cvetje. — Slovenski vestnik, 1. 19, št. 44 (30. 10.) 233 Kurirčkova pot. — Slovenski vestnik, 1, 19, št. 11 (13. 3.) 234 Marec v gozdu. — Mladi rod, 1. 13, št. 7/8, str. 100 236 Mladi kapitani. — Mladi rod, 1. 13, št. 9/10, str. 127 237 Pet celjskih obrazov. — Lepo mesto, 1. 4, št. 1 (12. 4.), str. 8 238 Nepodpisano. Rešitev epigramov: Ì. Rado Jenko, 2. Egon Kunej, 3. Ervin Mejak, 4. Vlado Novak, 5. Josip Pelikan Slovo od šole. — Mladi rod, 1. 13, št. 9/10, str. 121 239 Uganki. — Pionirski list, 1. 18, št. 22 (27. 2.) 240 1965 Meseci v letu. — Ciciban, 1964/65, št. 4, str. 88—89 241 Ilustrirala Roža Piščanec Ob braslovškem grobu. — Savinjski zbornik, str. 120—126 242 Snežinke. — Ciciban, 1964/65, št. 4, str. 93 244 Ilustrirala Cita Potokar 1967 Celjski spomladanski verzi 1967. — Lepo mesto, 1. 7, št. 1, (30. 4.), str. 16 245 Podpis: F. R. Mladi kapitani. — Pionirski list, 1. 20, št. 18, (12. 1.) 246 1968 Grenki hmelj, kako dišiš sladko. — Hmeljar, 1. 22, str. 6 247 Jožkova pručka. — TV 15, 1. 6, št. 20, (21. 5.) 248 Ob grobu partizanske matere. — TV 15, 1. 6, št. 13, (2. 4.) 249 Po tvojih ulicah ... — Lepo mesto, 1. 8, št. 1, str. 12 250 Srečali smo. — Mladi rod, 1. 17, št. 7/8, str. 92 251 Slandrova setev. — TV 15, I. 6, št. 4, (30. 1.) 252 1969 Ljubil sem. — Obzornik, št. 3, str. 64 253 Pesem celjskih tabornikov II. grupe odredov. — Tabor, 1. 15, št. 2, str. 39 254 Pesem štorske mladine. — Odmevi (Store), št. 1, str. 16 255 Pozno srečanje. — Obzornik, št. 12, str. 884 256 Rodna zemlja. — Mladi rod, 1. 18, št. 9/10, str. 105 257 1970 Alenčica bo ozdravela. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 59 258 Frankolovo : (12. 2. 1945). — lovi tednik, 1. 26, št. 6, (11. 2.), str. 9 259 Jubilej Lepega mesta. — Lepo mesto, 1. 10, št. 2, jesen—zima 1970, str. 4 260 Ob desetletnici Lepega mesta. Nepodpisano Zajčja šola. — Ciciban, 1. 25, št. 10, str. 314 261 Ilustriral Božidar Grabnar 1971 Kapitan Marko. — Obzornik, št. 2, str. 102 262 Odprla so se šolska vrata. — Slovenski vestnik, 1. 26, št. (17. 9.) 263 Otrokovo pismo pomladi. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 149 264 Pričakovanje pomladi. — Obzornik, št. 3, str. 171 265 1972 Lahko noč. — Galeb, 1. 10, št. 3, str. 56 266 Ilustriral Bine Rogelj Na Goličavi. — Obzornik, št. 10, str. 646 267 Ob Savinji. — Obzornik, št. 8, str. 499 268 Zaradi inventure. — Lepo mesto, 1. 12, št. 2, jesen—zima, str. 12 269 Podpis: F. R. 1973 Bolezen srca. — Obzornik, št. 3, str. 129 270 Janko in Branko. — Galeb, 1. 10, št. 8, str. 200 271 Ilustrirala Marjanca Jemec-Božič Mladi dan. — Galeb, 1. 19, št. 6, str. 136 272 Ilustriral Leon Koporc Naš kraj. — Galeb, 1. 20, št. 3, str. 64 273 Ilustrirala Marjanca Jemec-Božič Pestunja Marička. — Mohorjev koledar, str. 125 274 Z vlakom bratstva in prijateljstva = Vozom bratstva i prijateljstva. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 147—148 275 Besedilo v slov. in srb. 1974 Hej, igrajmo gledališče!. — Galeb, 1. 21, št. 1, str. 26 276 Ilustriral Leon Koporc Kajuhova smrt : (22. II. 1944) : ob 30-1 etnici Kajuhove smrti. — Obrazi, 1. 5, št. 1/2, str. 13—14 277 Kostanji. — Galeb, 1. 21, št. 2, str. 42 278 Ilustriral Klavdij Palčič Pesem tabornikov. — Galeb, 1. 20, št. 7, str. 129 279 Ilustriral Bine Rogelj Prva snežinka. — Obzornik, št. 12, str. 854 80 1975 Frankolovo : (odlomek). — Borec, 1. 27, št. 2, str. 100 281 Meseci v letu. — Mladi rod, 1. 25, št. 5/6, str. 70 282 Mihec in slovnica. — Galeb, 1. 22, št. 1, str. 1 283 Ilustrirala Jelka Reichman Moj očka s harmoniko. — Galeb, 1. 21, št. 5, str. 136 284 Ilustriral Bine Rogelj 1976 Mi merimo. — Lepo mesto, 1. 16, jesen—zima 1976, str. 4 285 Nepodpisano Po tvojih ulicah ... — Lepo mesto, 1. 16, jesen—zima 1976, str. 4 285 Potujemo. — Galeb, 1. 22, št. 7, str. 193 287 Ilustriral Bine Rogelj Razkopani Stari grad. — Lepo mesto, 1. 16, jesen—zima 1976, str. 4 288 Nepodpisano 1977 Mladi kapitan. — Mladi rod, 1. 26, št. 9/10, str. 142 289 Polžja tekma. — Galeb, 1. 23, št. 8, str. 217 290 Ilustriral Bine Rogelj 1978 Darinka na sprehodu. — Galeb, 1. 24, marec 1978, št. 6, str. 151 291 Ilustrirala Marjeta Cvetko Gugalniica. — Galeb, 1. 24, maj 1978, št. 8, str. 228 292 Meseci v letu. — Ciciban, 1. 34, št. 5, str. 2—3 293 Ilustrirala Roža Piščanec Meseci v letu. — Galeb, 1. 25, št. 4, str. 102 294 Ilustrirala Eva Fornazarič Tri Anice. — Galeb, 1. 25, št. 3, str. 90 295 Z vlakom bratstva in prijateljstva. — Informacije (Cuprija), št. 586, (12. 10.). str. 2 296 Besedilo v slov. in v srb. Cir. Z vlakom bralstva in prijateljstva = Vozom bratstva i prijateljstva. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 180—181 297 Pesem upokojencev. — Teden starejših občanov v občini Celje, 14—19. maja 1979 (Celje), str. 16 298 Prva snežinka. — Mladi rod, 1. 29, št. 3/4, str. 43 299 Maj brez nas. — Borec, št. 8, str. 398 300 Z vlakom bratstva in prijateljstva. — Glas Čuprije (Cuprija), 1. 2, št. 20, (13. 10.), str. 3 301 Cir. Maj brez nas. — Svitanja : pesništvo ljudske revolucije Jugoslavije 1941—1945 (Ljubljana), str. 54 302 Sin. — Svitanja : pesništvo ljudske revolucije Jugoslavije 1941—1945 (Lju/bljana), str. 363 303 II. PRIPOVEDNA DELA 1914 Iz življenja Štefana Mačka. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 44—47 304 Podpis: Svobodin Semenov Mati in sin. — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 33—34 305 Podpis: Svobodin Semenov Na dnu. — Savinja, 1. 1, št. 3, f. 31—33 306 Podpis: Svobodin Semenov Stari Srobot. — Domači prijatelj (Braga), str. 168—170 307 Podpis: Svobodin Semenov Stari Srobot. — Savinja, 1. 1, št. 1, f. 3—5 308 Podpis: Svobodin Semenov Zašla. — Savinja, 1. 1, št. 4 in 5, f. 43—44 309 Podpis: Svobodin Semenov Vračajo se ... Domači prijatelj (Praga), str. 198 310 Podpis: Svobodin Semenov Vračajo se... — Savinja, 1. 1, št. 2, f. 28 311 Podpis: Svobodin Semenov 1919 Kmetje. — Jugoslovenski Korotan, 1. 2, št. 6—8, (23. 2.)—(9. 3.), str. 1—2 312 Sanje. — Nova doba, 1. 1, št. 38, (19. 4.), str. 1—2 313 Študent Peter. — Jugoslovanski učiteljiščnik, 1. 1, št. 5—6, str. 79—80 314 Ubežnik. — Jugoslovanski učiteljiščnik, 1. 1, št. 5—6, str. 67—72 315 1920 Registrator Lapuh. — Nova doba, 1. 2, št. 102—105, str. 1—2 316 Podpis: F. R. Ubežnik. — Nova doba, 1. 2, št. 88—90, str. 1 317 Podpis: F. R. Zgodba o Ivančku. — Zvonček, 1. 21, št. 4—5, str. 92—102 318 1925 Domača politika v Lipovem. — Jutro, 1. 6, št. 293, (18. 12.), str. 8 319 Gospod Terpinc. — Nova doba, 1. 7, št. 61, (9. 6.), priloga, str. 1—2 320 Na dnu morja. — Nova doba, 1. 7, št. 58, (30. 5.), priloga, str. 5 321 Pod kraguljem : (iz zapiskov 1916). — Nova doba, 1. 7, št. 46—53, (30. 4,—19. 5.) str. 1 322 1926 Pod jablano. — Jutro, 1. 7, št. 159 str. 6 323 Pod jablano. — Prosveta, (Ljubljana), 1. 19, št. 180, str. 4 324 Podoknica. — Jutro, 1. 7, št. 7, (10. 1.), str. 9—10 325 Predavatelj. — iutro, 1. 7, št. 72, str. 9—10 326 Profesor Goliraj. — Jutro, 1. 7, št. 136 (17. 6.), str. 8—9 327 Tridesetletnica. — Jutro, 1. 7, št. 37 (14. 2.), str. 8 328 Uradni dan. — Jutro, 1. 7, št. 10 (14. 1.), str. 7—8 329 Zadnja koča : (Božič 1918). — Nova doba, 1. 7, št. 142 (25. 1.), priloga, str. 2 330 1927 Gospod s programom. — Nova doba, 1. 9, št. 144 (30. 12.), str. 9 331 Nezgoda gospoda Lipeja : (bridka zgodba z ugodnim zaključkom). — Nova doba, 1. 9, št. 13 (1. 2.), str. 3 332 Pozdrav iz domovine. — Nova doba, 1. 9, št. 144 (24. 12.), priloga, str. 5 333 Velika noč Anzelma Tikviča. — Nova doba, 1. 9, št. 43 (16. 4.), str. 4 334 1928 Gospod pesnik. — Nova doba, 1. 10, št. 39 (6. 4.), str. 6 335 Prazniki v baraki : (iz norčevih zapiskov 1917). — Nova doba, 1. 10, št. 39 (6. 4.), str. 5—6 336 1929 Gospod Tikvič piše dramo. — Jutro, 1. 10, št. 12 (13. 1.), str. 8 337 Jubilej. — Nova doba, 1. 11, št. 104 (31. 12.), str. 4 338 MEDVED RJAVCEK : povesti za mladino. — Celje : I. Martinčič. — 107 str.; 18 cm 338a Vsebina: Medved Rjavček, Zelenec, Zaklad v hudi strugi, Janžek se je vrnil. Nezgoda gospoda Lipeja. Jutro, 1. 10, št. 38 (14. 2.), str. 6—7 339 Terezin Božič. — Nova doba, 1. 11, št. 102 (24. 12.), str. 5 340 1930 Božična zgodba. — Nova doba, 1. 12, št. 102 (23. 12.), str. 5 341 Jesenska storija. — Odmevi, 1. 1, knj. 1 str. 65—68 342 JURETOVO POTOVANJE IN SE KAJ. — Celje : Rodé in Martinčič. — 91 str.; 18 cm 343 Vsebina: (Povesti): Juretovo potovanje, Terezin lonec, Terezin Božič, Terezina zadnja pomlad; (Pesmi): Pastirjeve sanje, Sirota Mara, Begunkina tožba, Rudarjev sin, Mladi dan, škrjanček, Naša zemlja. Meglice, V bedi, Sanke, Gledališče, Razgovor; (Enodejanka): Pravica z nami Peregrinove službe. — Odmevi, 1. 1, knj. 2, str. 83 344 Tretji. — Odmevi, 1. 1, knj. 4, str. 57—59 345 Velikonočno hrepenenje. — Nova doba, 1. 12, št. 31, str. 4 346 1931 Bedna Velika noč : (Lebring 1917). — Nova doba, 1. 13, št. 27, str. 4—5 347 Božična zgodba — Nova doba, 1. 13, št. 102, str. 5 348 Celje belo in veselo. — Nova doba, 1. 13, št. 51, str. 3 349 MEDVED RJAVCEK. (2. natis). Celje : Rodé in Martinčič. — 110 str.; 17 cm 350 Vsebina: Medved Rjavček, Zelenec, Zaklad v hudi strugi Neverjeten dogodek. — Nova doba, 1. 13, št. 102, str. 5 351 1932 Božična zgodba — Nova doba, 1. 14, št. 103, str. 5 352 Silvestrovalii so. — Nova doba, 1. 14, št. 1, str. 4 353 Svidenje. — Nova doba, I. 14, št. 25, str. 5—6 354 Vnuk. — Gruda, 1. 9, št. 3, str. 65—68 355 Žaba na Golem vrhu. — Vodnikova pratika, str. 99—100 356 1933 Božični motiv se išče. — Nova doba, 1. 15, št. 103, str. 3 357 Velikonočna pot. — Nova doba, 1. 15, št. 31. Velikonočna priloga, str. 6 358 ZVESTA ČETA. — Ljubljana : Vodnikova družba. — 128 str.; 19 cm 359 1934 Jungšič Korlek. — Jutro, 1. 15, št. 202, str. 4 360 Rožarjeva hruška. — Zvonček, 1. 35, št. 10, str. 229—230 361 Tovariša : (božična zgodba). — Nova doba, 1. 16, št. 76, str. 4 362 Velikonočna idila. — Nova doba, 1. 16, št. 25, str. 4 363 1935 Izgubljeno in najdeno. — Nova doba, 1. 17, št. 16, str. 5 364 Pek Peregrin in peklenšček. — Zvonček, 1. 36, št. 7, str. 153—157 365 V zimski samoti : (odlomek). — Nova doba, 1. 17, št. 54, str. 314 366 Božič uboge Brigite. — Nova doba, 1. 18, št. 52, str. 3—4 367 Na letovišču. — Mariborski koledar, str. 100—109 368 Občni zbor Društva ljubiteljev sočivja. — Nova doba, 1. 18, št. 1, str. 4—5 369 Srečno novo leto. — Nova doba, 1. 18, št. 1, str. 4 370 Podpis: R. F. Velikonočni dopust. — Nova doba, 1. 18, št. 15, str. 3—4 371 Podpis: R. F. 1937 Božična idila. — Nova doba, 1. 19, št. 52 (24. 12.), str. 5—6 372 Podpis: R. F. Jurček in žabe. — Naš rod, 1. 9, št. 1, str. 21 373 Miška. — Naš rod, 1. 8, št. 4, str. 145—147 374 Velikonočna godba. — Nova doba, 1. 19, št. 13 (26. 3.), str. 4 375 Podpis: R. F. 1938 Sošolci. — Nova doba, 1. 20, št. 52, str. 4—5 376 Podpis: R. F. 1939 Božična srečanja. — Nova doba, 1. 21, št. 52 (23. 12.), str. 6—7 377 Podpis: R. F. DI J A. — Ljubljana : Mladinska matica. — 47 str.; 17 cm 378 Vsebina: Teta s škatlo, Prva kopel. Kanarček gre v svet, Miškina zadnja noč, Vzorec brez vrednosti, Veliki sorodnik, Na bojišču, V Makovih zobeh, Borovnice vabijo. Majhne mamice, Otroci v šoli, Imenitna obleka, Dan časti in slave, V gledališču, Nehvaiežnost je plačilo. V češnjevih vejah, Rane se celijo, Rezika se nasmehne, Nova pomlad. — Ilustrirala Ksenija Prunkova Janček : (po češki narodni). — Naš rod, 1. 11, št. 1, str. 20—22 379 Nova hiša : (po angleški narodni). — Naš rod- 1. 11, št. 3, str. 94—96 380 Ilustriral Anton Znideršič Oče je dobil delo. — Naš rod, 1. 11, št. 4, str. 138 381 Ilustriral M. Sedej Oreh : (po češki narodni). Naš rod, 1. 11, št. 4, str. 148 382 Ilustriral F. Sajovic Veverica. — Naš rod, 1. 11, št. 1, str. 14 383 Ilustriral Fran Sedej Čebela je pomagala zajčku. — Naš rod, 1. 12, št. 2, str. 46 384 Dve družini. — Naš rod, 1. 12, št. 3, str. 82—83 385 Ilustriral Anton Znidaršič Jelkine jaslice — Nova doba, 1. 22, št. 53, str. 5 386 Kokoš je našla tri zrna. — Naš rod, 1. 12, št. 1, str. 24 387 Korporal Brunč prerokuje. — Nova doba, 1. 22, št. 53, str. 5—6 388 Lenuhi. — Naš rod, L 11, št. 9, str. 323 389 Ilustriral Tomaž Kvas Lisica z vrečo. — Naš rod, 1. 11, št. 7, str. 249—250 390 Ilustriral E. Sajovic Nočna služba. — Nova doba, 1. 22, št. 1, str. 5—6 391 1945 Povratek. — Nova pot, 1. 1, št. 21 (3. 12.), str. 6 392 1946 Pod Dražinim nožem. — Na delo, 1946, 1. 1, št. 15 (20. 7.), str. 5 393 Medviediik Dija, — Nova cesta (Bratislava), sept,—okt. 1946 394 Besedilo v slovašč. 1948 MEDVIEDIK DIJA. — Turciansky Sv. Martin : Matica slovenska 45 str. (3) str. pril.; »■prekladater Jan Irmler; ilustrator Ervin Sernian«. — 45 + (III) str. pril. 5; 24 cm 395 Besedilo v slovašč. 1951 Njene oči. — Celjski zbornik, str. 199—206 396 1952 Kokoška, lisica in pes. — Savinjski vestnik, 1. 5, št. 52, (31. 12.), str. 10 397 Pregnanci : (I., II.). — Savinjski vestnik, 1. 5, št. 47—48 (21. 11.— 28. 11.), 398 Prvomajska zgodba. — Savinjski vestnik, L 5, št. 17/18 (29. 4.) 399 Zimska sreča. — Savinjski vestnik, 1. 5, št. 52 (31. 12.), str. 10 400 Podpis: F. R. 18 Celjski zbornik 273 Hlapček Jure. — Ljudska pravica, 1. 14, št. 5 (7. 2.), str. 15 401 Kokoške so našle tri zrna. — Mladi rod, 1. 2, št. 6 (marec), str. 7 402 Plavajoča pisma. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 47 (21. 1.) 403 Prekleta Bukovina. — Savinjski vestnik, 1. 6. št. 38 (26. 9.), str. 5 404 Prvi upor. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 28 (18. 7.) 405 Škratom je bilo dolgčas po Sneguljčici. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 51/52 (31. 12.), str. 10 406 Stiridesetletnica mature. — Pavliha, 1. 10, št. 7 (21. 2.) 407 Tašča : tragikomična iz dni pregnanstva. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 43 (28. 12), str. 13 408 V novoletni noči. — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 51/52 (31. 12.), str. 9 409 Veverica. — Mladi rod, 1. 3, št. 3—4, nov.—dee., str. 51 410 1954 Angelina broška. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 52 (30. 12.), str. 10—11 411 Brez dela se ne da živeti. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 112 412 Gozd se je prebudil. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 17 (30. 4.), str. 6 413 Lenoba. — Pionir, 1. 12, št. 9, str. 263—266 414 Ilustriral N. Omerza Lenoba. — Primorski dnevnik, 1. 10, št. 133 (6. 6.) 415 Mlada sreča. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 17 (30. 4.), str. 5 416 Mož z bonboniero. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 6 (12. 2.), str. 6 417 Novoletna nezgoda Petra Mušnika. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 3—4, (22. 1,—29. 1.) 418 Stari pes in lisica. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 52 (30. 12.), str. 15 419 Usodna povoden j. — Savinjski vestniiik, 1. 7, št. 47 (26. 11.), str. 12 419a Žena ob vagonskem oknu. — Savinjski vestnik, 1. 7, št. 25 (26. 5.), str. 5 420 Brez dela se ne da živeti. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 112 421 Iz učenčevih spominov. — Osemdesetletnica prve slovenske šole v Celju : 1875—1955, str. 43—50 422 Med živimi in mrtvimi. — Iz naše krvi (Celje), str. 52—57 423 Miška v šoli. — Celjski tednik, 1. 8, št. 52 (30. 12.) 424 Nackova pot v svobodo. — Celjski tednik, 1. 8, št. 52 (30. 12.) str. 12 425 Ob petkih popoldne. — Tedenska tribuna, 1. 3, št. 5 (3. 2.), str. 8—9 426 Pesnik v družini. — Celjski tednik, 1. 8, št. 52 (30. 12.), str. 10 427 Povest o carju Milivoju. — Dedek Mraz celjski mladini, str. 4—8 428 1956 Čarovnica Kumara. — Celjski tednik, 1. 7, št. 17/18 (28. 4.), str. 19 429 Dečki : (pred petindvajsetimi leti). — Celjski tednik, 1. 7, št. 21—22 (1. 6.), str. 7 430 Gejša z zlato zapestnico. — Celjski tednik, 1. 7, št. 52 (29. 12.), str. 10—11 431 Organizator. — Obzornik, št. 2, str. 167—170 432 Predavatelj : (humoreska). — Celjski tednik, 1. 7, št. 17/18 (28. 4.), str. 16 433 Sreča v zraku. — Celjski tednik, 1. 7, št. 17/18 (28. 4.), str. 9 434 Trojka. — Celjski tednik, 1. 7, št. 7—8 (17. 2.-24. 2.), str. 7—8 435 1957 Čebela je pomagala zajčku. — Mladi rod, 1. 6, št. 7/8, marec—april 1957, str. 106—107 436 Dve družini. — Celjski tednik, 1. 8, št. 50 (30. 12), str. 18 437 »Priredil: R. F.« Hišni gospodar : humoreska. — Celjski tednik, 1. 8, št. 18 (17. 5.) 438 Nova hiša : (po angleški narodni). — Celjski tednik, 1. 8, št. 16 30. 4.), str. 12 439 »Priredil F. R.« Ilustriral Anton Žnideršič Pes Pik. — Celjski tednik, 1. 8, št. 50 (30. 12.), str. 12 440 Predavatelj : (humorenska). — Prosvetni delavec, 1. 8, št. 21/22 (24. 12.), str. 6 441 Prvomajski poljub . — Celjski tednik, 1. 8, št. 16 (30. 4.), str. 13 442 1958 Crnice vabijo. — Mladi rod, 1. 7, št. 9/10, maj—junij 1958, str. 140—141 443 Janček : (po češki narodni pravljici). — Celjski tednik, 1. 9, št. 51/52 (30. 12.), str. 12 444 »Priredil F. R.« Lisica je šla po svetu : (angleška narodna). — Celjski tednik, 1. 9, št. 16/17 (29. 4.), str. 13 445 Nepodpisano Odmevi z vseh strani. — Tedenska tribuna, 1. 5, št. 23 (11. 6.), str. 8 446 Ilustriral Savo Sovre Prvi maj starega Tenča. — Celjski tednik, 1. 9, št. 16/17 (29. 4.), str. 14 447 Tatica. — Tedenska tribuna, 1. 5, št. 2 (16. 1.), str. 11 448 1959 Korajeva hruška. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 66—69 449 1960 Med 2 [dvema] dolinama. Slovenski izseljenski koledar (Ljubljana), str. 143—150 450 Vaška godba . — Koledar Mohorjeve družbe, str. 55—58 451 1961 Car Milivoj. — Galeb, 1. 8, št. 1—4, str.: 7—8, 33—35, 55—57, 79—81 452 Hlapček Jure. — Galeb, 1. 7, št. 8, str. 176 453 Marmelada na nosu — Galeb, 1. 7, št. 8, str. 190—191 454 Prišel je nacistični učitelj : (iz okupatorjeve šolske kronike 1941). Celjski tednik, 1. 10, št. 17 (12. 5.), str. 7 455 Zlati vnučki. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 168—171 456 1962 Brez dela se ne da živeti. — Galeb, 1. 8, maj 1962, str. 178—179 457 Gozdni mož zelenec. — Galeb, 1. 9, št. 1—3, str.: 2—5, 26—28, 50—53 458 MEDVEDEK DIJA — Ljubljana : Mladinska knjiga. — 58. str; 21 cm 459 Vsebina: Teta s škatlo, Prva kopel, Kanarček gre v svet, Miškova zadnja noč, Vzorec brez vrednosti, Zimsko veselje. Ob Novoletni jelki. Veliki sorodnik, Na bojišču, V Makovih zobeh, Borovnice vabijo, Male mamice. Šolska učenost, Imenitna obleka, Dan časti in slave, V gledališču, Nehvaležnost je plačilo, V vejah češnje, Rane se celijo, Rezika se nasmehne. Nova pomlad, Beseda o pisatelju. — Ilustrirala Mara Kralj Nepredvideni izlet : (črtica o motorizaciji in še o marsičem). — Lepo mesto, 1. 2, št. 1 (25. 4.), str. 10 460 Njun otrok. — Nova obzorja, 1. 15, št. 5—6, str. 240—243 461 Pavlekova podvala. — Zmaj, I. 9, št. 8/9, str. 204 462 Prev. Vida Supičič; Ilustrirala Ljubica Sokič. Besedilo v srb. hrv. Pavlekova ukana. — Pionirski list, 1. 15, št. 29 (26. 4.), str. 10—11 463 Ilustriral Savo Sovre Pečenj ak na Lisci : (turistična črtica, ki bi jo lahko prestavili tudi v današnje dni). — Lepo mesto, 1. 2, št. 1 (25. 6.), str. 10 464 Spomini na Srbijo : 1941—1945. — Celjski tednik, 1. 12, št. 17—27 (27. 4,—13. 7.) 465 1963 Gozd se je prebudil. — Galeb, 1. 9, str. 135—137 466 Halo, halo! Tukaj Mokri dol : (neresna zgodba). — Lepo mesto, 1. 3, št. 1 (25. 4.), str. 7 467 Hišna preiskava. — Kurirček, št. 9, str. 393—396 Ilustriral Jože Ciuha Janček. — Galeb, 1. 10, št. 1, str. 16—17 469 Korajeva kraška. — Zmaj, 1. 10, št. 8/9, str. 194—195 470 Prev. Vida Supičič; Ilustriral Sava Nikolič. Besedilo v srb. hrv. Moj oddih v Kačjem dolu : (humoreska). — Lepo mesto, 1. 3, št. 2, (15. 11.), str. 5 471 Moji prijatelji : humoreska. — Celjski tednik, 1. 13, št. 1. (11.1.) 472 Očetu je rešila življenje. — Kurirček, št. 9, str. 396—398 473 Ilustrirala Rada Šuštar Pregnanec Rok. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 122—130 474 Sošolci. — Nova obzorja, 1. 16, št. 1/2, str. 56—57 475 Učiteljica Franja. — Večer, 1. 19, št. 215, (14. 9.) 476 Žaba na Golem vrhu. — Galeb, 1. 10, št. 2, str. 29—32 477 1964 Kokoš je našla tri zrna. — Galeb, 1. 10, št. 7, str. 160—161 478 Lisica je šla po svetu : (angleška narodna). — Galeb, 1. 10, št. 6, str. 137—138 479 »Priredil Fran Roš«; Ilustriral Leon Koporc Medvedek v gledališču. — Galeb, 1. 10, št. 7, str. 159 480 Medvedek v gledališču. — Mladi rod, 1. 14, št. 3—4, str. 42—43 481 Nedelja v aprilu. — Lepo mesto, 1. 4, št. 1, (12. 4.), str. 5 482 Nesrečna Erika. — Celjski tednik, 1. 16, št. 17 (29. 4.), str. 9 483 Pozno srečanje. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 143—147 484 Stari pes in lažniva lisica. — Galeb, 1. 10, št. 4, str. 88—91 485 Ilustriral Leon Koporc Stiridesetletnica mature. — Lepo mesto, 1. 4, št. 2, str. 9 486 Tisto jutro v aprilu. — Kurir ček, št. 7, str. 303—305 487 Ilustrirala Marička Koren 1965 Domačija Jakovčevih. — Savinjski zbornik, str. 78—92 488 Jankove nevarne igrače. — Celjski tednik, 1. 15, št. 29, (23. 7.), str. 4 489 Noč v Podgorju. — Celjski tednik, 1. 15, št. 17, (1. 5.), str. 10 490 Pot k izvirkom. — Kurirček, št. 2, str. 73—78 491 Ilustriral Vladimir Lakovič Stanko mora živeti. — Celjski tednik, 1. 15, št. 51, (31. 12.), 492 Študijska potovanja morajo biti : (dogaja se nekje na Nemškem, pa bi se lahko tudi kje drugje). — Lepo mesto, 1. 5, št. 2, (15. 9.), str. 10 493 Po Heinzu Reinu priredil F. R. Vrtičkarji in golobčki. — Lepo mesto, 1. 5, št. 3, (28. 12.), str. 12 494 Podpis: Fran R. 1966 Črni plašč. — Tedenska tribuna, 1. 14, št. 10, (14. 3.), str. 13 495 Dolfetov čas. — Tedenska tribuna, 1. 14, št. 14, (11. 4.), str. 13 496 Maj. — Mladi rod, 1. 15, št. 9/10, str. 108 497 Mala tatica. — Celjski tednik, 1. 21, št. 6, (11. 2.), str. 11 498 Mokre petice : Jelkin spis. — Ciciban, št. 10, str. 260 499 Ilustrirala Marjan^a Jemec-Božič Obisk pri Kosovih. — Celjski tednik, 1. 21, št. 46, (25. 11.), str. 14 500 Podpis: R. Tinca brez mezinca. — Kurirček, št. 9, str. 401—403 501 Ilustriral Evgen Sajovic Zobarjevo maščevanje. — Celjski tednik, 1. 21, št. 49, (23. 12.) 502 1967 Korporal Huš — vesela novela iz nekrvavega zaledja prve svetovne vihre. — Večer, 1. 23, št. 85—114, (12. 4,—18. 5.) 503 Mačica igra domino. — Večer, št. 40, (18. 2.) 504 Mokri redi : (Milkin spis). — Mladi rod, 1. 16, št. 9/10, maj—junij 1967, str. 131 505 Na letovišču. — Tedenska tribuna, 1. 15, št. 12, (29. 3.), str. 15 506 Naš ugledni tovariš. — Tedenska tribuna, 1. 15, št. 48, (6. 12.), str. 15 507 Naša sošolka. — Lepo mesto, 1. 7, št. 1, (30. 4.), str. 11 508 Občni zbor DLS. — Tedenska tribuna, 1. 15, št. 1, (11. l.),str. 15 509 Rozkin črni dan. — Kurirček, 1966/67, št. 6, str. 246—248 510 Ilustriral Evgen Sajovic Sekira carja Damjana. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 145—150 511 SLOVENSKI IZGNANCI V SRBIJI 1941—1945. Maribor : Obzorja. — 519 str. ; 21 cm 512 Vsi na morje. — Ciciban, 1966/67, št. 10, str. 261 513 Ilustrirala Roža Piščanec Trije možje. — Tedenska tribuna, 1. 15, št. 39, (3. 10.), str. 15 514 1968 Avguštinov praznik. — Tedenska tribuna, 1. 16, št. 21, (22. 5.), str. 15 515 Cas se je ustavil. — Lepo mesto, 1. 8, št. 1, str. 11—12 516 Podpis: F. R. Hiša v gozdu. — Kurirček, 1968/69, št. 1, str. 14—15 517 Ilustriral Evgen Sajovic Hišni predsednik. — Dnevnik, 1. 18, št. 197, (21. 7.), str. 19 518 Kača v Crnicah. — Mladi rod, 1. 17, št. 9/10, maj—junij 1968, str. 131—132 519 Neuspeli intervju. — Tedenska tribuna, 1. 18, št. 2, (10. 1.), str. 15 520 Otroška leta. — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 7—8 521 Avtobiografski članek Par belih golobčkov. — Lepo mesto, 2. 8, št. 2, str. 14 522 Pogumni zajček. — Ciciban, 1. 23, št. 9, str. 232 523 Ilustriral Jože Centa Pogumni zajček. — Mladi rod, 1. 18, št. 1—2, sept,—okt. 1968, str. 7—8 524 Vijolica pripoveduje. — Mladi rod, 1. 17, št. 7/8, marec-april 1968, str. 86 525 1969 Domačija. — Večer, 1. 25, št. 186— —194, (12. 8.)—(21. 8.) 526 Prvič objavljeno z naslovom: »Domačija Jakovčevih«, Savinjski zbornik 1965, str. 78—92 Gospodar. — Obzornik, št. 2, str. 90—94 528 Katica posluša. — Ciciban, 1. 24, št. 7, str. 169 529 Ilustriral Milan Bizovičar Nenavadna podoknica, — Lepo mesto, 1. 9, št. 1, str. 12—13 530 Ogabni riž. — Dnevnik, 1. 29, št. 271, (5. 10.), str. 32 531 Ilustriral France Anžel Ostrižena Lizika. — Večer, 1. 25, št. 301, (27. 12.) 532 Petrove službe. — Obzornik, št. 12, str. 88 —884 533 Poslovil se je Blaž Bobič : (groteska). — Lepo mesto, 1. 9, št. 2, str. 12 534 Revica Zofka. — Dnevnik, 1. 29, št. 312, (16. 11.), str. 32 535 Ilustrirala Jelka Reichmann Stričeve klobase. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 163 536 Škratom je bilo dolgčas. — Mladi rod, 1. 19, št. 1/2, str. 22—24 537 Tista edina noč. — TV 15, 1. 7, št. 36, (10. 9.), str. 6 538 Topla voda. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 161—162 539 Aleševo spreobrnenje. — Obzornik, št. 7, str. 481—483 540 Beg v življenje. — Večer. 1. 26, št. 106, (9. 5.) 541 Coprnik v Ligojni. — Večer, 1. 26, št. 283, (7. 12.) 542 Cvetje iz Bosne. — Večer, 1. 26, št. 37, (14. 2.) 543 Muha in pajek. — Večer, 1. 26, št. 19, (24. 1.) 544 Nagrobni govor. — Večer, 1. 26, št. 170, (25. 7.) 545 Naš profesor Null. — Lepo mesto, 1. 10, št. 1, str. 6 546 Naši otroci. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 70—72 547 Pes Pik. — Večer, 1. 26, št. 118, (23. 5.) 548 Piščančeva koščica. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 69—70 549 Rojstni dan. — Ciciban, 1. 25, št. 6, str. 179 550 Ilustriral Matjaž Vidic Sentimentalna zgodba. — Obzornik, št. 10, str. 721—724 551 Trojka. — Obzornik, št. 4, str. 246—251 552 Zadnji nasmešek. — Večer, 1. 26, št. 31, (7. 2.) 553 Zaslužni občan. — Večer, 1. 26, št. 300, (26. 12.) 554 1971 Finžgarjevi anekdoti. — Lepo mesto, 1. 11, št. 2, str. 12 555 Podpis: F. R. Heinrich Himmler osebno. — Novi tednik, 1. 25, št. 42, (28.10.), str. 5 556 Gejša. — Večer, 1. 27, št. 187, (14. 8.) 557 KORPORAL HUS IN DRUGE ZGODBE. — Ljubljana: — Državna založba Slovenije. — 131, str. ; 18 cm 558 Vsebina: Korporal Huš, Štiridesetletnica mature, Drama v vesolju, Predavatelj, Organizator Fortunat, Občni zbor DLS, Hišni predsednik, Naš ugledni tovariš, Cudakovo slovo. Zaslužni občan, Odmevi z vseh strani Literarna krčma. — Lepo mesto, 1. 11, št. 1, str. 4 559 Miss mala Evropa : satira. — Obzornik, št. 3, str. 159—162 560 Nekakšna opozicija. — Večer, 1. 27, št. 18, (23. 1.) 561 Ob petih popoldne. — Večer, 1. 27, št. 286, (11. 12.) 562 Prebrisamci Telebanoi. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 94—97 563 Sabotaža. — Večer, 1. 27, št. 199, (28. 8.) 564 Seja v Parizu. — Večer, 1. 27, št. 91, (19. 4.) 565 Strokovnjak : satira. — Večer, 1. 27, št. 199, (28. 8.) 566 Švejik po slovensko. — Tedenska tribuna, 1. 19, št. 48, (1. 12.), str. 8—9 567 Učiteljica Helena. — Novi tednik, 1. 25, št. 46, (25. 11.), str. 11 568 Zgodbe o živalih. — Večer, 1. 27, št. 301, (29. 12.) 569 Zivi in mrtvi. — Obzornik, št. 11, str. 729—735 570 1972 Ankini hudi dnevi. — TV 15, 1. 10, št. 46, (19. 11.), str. 14—15 571 Dorica pojde na morje. — Galeb, 1. 18, št. 8, str. 200—201 572 Ilustriral Bine Rogelj Dve stari celjski zgodbici. — Lepo mesto, št. 2, str. 8 573 Vsebina: Babé trapé. Ponočnjaki Jok in smeh v Temaniji. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 90—99 574 Jugoslavija ni umrla. — TV 15, 1. 10, št. 32, (3. 8.), str. 14 575 Katica zna žvižgati. — Ciciban, 1. 27, št. 14, str. 430—431 576 Ilustriral Drago Hrvacki Katica zna žvižgati. — Galeb, 1. 18, št. 6, str. 145 577 Ilustriral Klavdij Palčič LETALEC NEJCEK. — Ljubljana : Mladinska knjiga — (16. str.) ; 16 cm. — (Knjižnica Čebelica ; 157) 578 Ilustrirala Darinka Pavletič-Lorenčak Literarna krčma. — Obrazi, 1. 4, št. 1—4, str. 53 579 Mačji dom. — Novi tednik, 1. 26, št. 37—42, (14. 9,—19. 10.), str. 12; 13; 25; 17 580 Mitraljezec Egon. — TV 15, 1. 10. št. 37, (7. 9.), str. 14 581 Ilustriral Evgen Sajovic Naj živi svoboda!. — TV 15, 1. 10, št. 37, (7. 9.), str. 14 582 Ilustriral Evgen Sajovic Nesrečni poet. — Novi tednik, 1. 26, št. 52, (28. 12.), str. 13 583 Nevarne igrače. — TV 15, 1. 10, št. 25, (15. 6.), str. 14 584 Ilustriral Evgen Sajovic Noč v Arandelovcu. — Večer, 1. 28, št. 17, (22. 1.), str. 10 587 Obisk pri Kosovih. — TV 15, 1. 10, št. 15, (6. 4.), str. 14 588 Ilustriral Evgen Sajovic Prebrisani Telebanci. — Galeb, 1. 19, št. 1, str. 7—10, št. 2, str. 35—38 589 Ilustrirala Magda Tavčar Prvi maj v Celju nekoč. — Lepo mesto, 1. 12, št. 1, str. 4 590 Podpis: R. Skrita ljubezen. — Obzornik, št. 5, str. 273—277 591 Slovenska tovarišija. — TV 15, 1. 10, št. 12 (16. 3.), str. 14 592 Ilustriral Evgen Sajovic Stanetov kurir. — TV 15, 1. 10, št. 39, (21. 9.), str. 10 593 Salkova šala. — Ciciban, 1. 27, št. 8, str. 231—232 594 Ilustrirala Zdenka Golob-Borčič Stefkima harmonika. — TV 15, 1. 10, št. 21, (18. 5.), str. 14 595 Ilustriral Evgen Sajovic Ukradena pisma. — Večer, 1. 28, (12. 8.), št. 186, str. 10 596 Zaprta pot. — Večer, 1. 28, št. 285, (9. 12.), str. 10. 597 1973 Anica iz Podgorja. — TV 15, 1. 11, št. 9, (1. 3.), str. 14 598 Anikini hudi dnevi : Gornjesavinjska med NOB. — Novi tednik, 1. 27, št. 42, (31. 10.), str. 14 599 Dorica pojde na morje. — Mladi rod, 1. 22, št. 9/10, str. 141—142 600 Dvajset let pozneje. — Obzornik, št. 12, str. 822—825 601 Grega in Gela. — Novi tednik, 1. 27, št. 32—34, (30. 8.-6. 9.), str. 10 602 Hlapček Jure. — Mohorjev koledar, str. 192—194 603 Huda noč. — Lepo mesto, 1. 13, št. 1, str. 4—5 604 Mokre desetice : Jelkin spis. — Galeb, 1. 19, št. 8, str. 189 605 Moral sem biti Hans Skoretz. •— TV 15, 1.11, št. 36, (6. 9.), str. 14 606 Na smrt osudeni je pobegao = Na smrt obsojeni je pobegnil. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačaik), str. 95—97 607 Načrt Margerita. — Tedenska tribuna, 1. 21, št. 24, (13. 6.), str. 28 608 Iz nagradnega natečaja Tedenske tribune za humoreske in satire Nenavadne stave : satira. — Večer, 1. 29, št. 22, (27.1.), str. 15 609 Očkov rojstni dan. — TV 15, 1. 11, št. 20, (17. 5.), str. 18 610 Petnajstletni miitraljezec = Petnaestogodišnji mitraljezac. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 77—78 611 Pri materi Dragana Jevtiča = Kod majke Dragana Jevtiča. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak, str. 133—135 612 Skozi sneg in mraz. — Novi tednik, 1. 27, št. 12, (29. 3.), str. 16 613 Slike iz Valjeva = Slike iz Valjeva. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 122—123 614 Slovenai se ne prodajamo za kos kruha = Mi se Slovenci ne prodajemo za parče hleba. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 98—99 615 Stara celjska ulica. — Lepo mesto, 1. 13, št. 2, str. 8 616 O sedanji Linhartovi ulici v Celju Susret u Lazarevcu = Srečanje v Lazarevcu. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 32—34 617 Sumadija v plamenih = Sumadija u plamenu. — Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačaik), str. 42—53 618 Treba je živeti = Živeti se mora. Svedočanstva = Pričevanja (Beograd—Cačak), str. 117—10 619 Zvesti Pik. — TV 15, 1. 11, št. 11, (15. 3.), str. 14 620 Ilustriral Evgen Sajovic 1974 Mala tatica. — Galeb, 1. 20, št. 8, str. 160—162 621 Ilustriral Leon Koporc Mladi Tomo. — Mohorjev koledar, str. 77—79 622 Petrove službe. — Novi tednik, 1. 28, št. 11, (21. 3.), str. 19 623 Skopušniikov vodnjak. — Novi tednik, 1. 28, št. 2, (17. 1.), str. 19 624 Učiteljica Milena. — TV 15, 1. 12, št. 41, (17. 10.), str. 18 625 Z očetom na Creto. — Novi tednik, 1. 28, št. 37, (19. 9.), str. 11 626 Zgodba o Stojanu Bavdku. — TV 15, 1. 28, št. 7, (21. 2.), str. 14 627 1975 Človeku ni dobro samemu. — Obzornik, št. 10, str. 721—726 628 Jastreb s Kozjaka. — Galeb, 1. 22, št. 1, str. 9—13 629 Miss mala Evropa : humoreska. — Novi tednik, 1. 29, št. 2, (16. 1.), str. 15 630 Nagrada iz Ljubljane. — Obzornik, št. 12, str. 891—895 631 Obletnica. — Mohorjev holedar, str. 98—101 632 Popravljena ocena. — Obzornik, št. 3, str. 170—173 633 Profesorjeva beležnica. — Novi tednik, 1. 29, št. 27, (10. 7.), str. 6 634 Štiri huda leta. — TV 15, 1. 13, št. 7, (20. 2.), str. 8 635 Velika novica. — Obzornik, št. 4, str. 256—259 636 1976 Anica iz Supske. — Obzornik, št. 10, str. 725—730 637 Cas se je ustavil. — Obzornik, št. 1, str. 16—18 638 Gostišče »Orient«. — Borec, št. 11, str. 627—630 639 Jastreb s Kozjaka. — Obzornik, št. 10, str. 721—725 640 Junak Veljko. — Večer, 1. 32, št. 190, (16. 8.), str. 8 641 Mačji dom. — Galeb, 1. 23, št. 1—4 (akt. 1976—jan. 1977), str.: 2—6, 34—37, 58—60, 89—92 642 Ilustrirala Magda Tavčar Njenih štirinajst let. — Obzornik, št. 6, str. 401—404 643 Ošpice. — Mladi rod, 1. 25, št. 5/6, jan,—feb. 1976, str. 74 644 Pesniška kri. — Obzornik, št. 4, str. 251—254 645 Ponočnjaki. — Lepo mesto, 1. 16, str. 4 646 Skopušnikov vodnjak. — Galeb, 1. 22, št. 5, str. 129—132 647 Turizem v Kačjem dolu. — Obzornik, št. 7, str. 491—493 648 Učiteljica Gertruda. — TV 15, 1. 14, št. 3, (22. 1.), str. 13 649 Upor v Sandaliji. — Obzornik, št. 3, str. 181—186 650 Varčevalec Vilibald. — Obzornik, št. 8, str. 575—578 651 VID NIKDARSIT. — Ljubljana : Mladinska knjiga. — (20) str. ; 16 cm. — (Knjižica čebelica; 190) 652 Ilustrirala Darinka Pavletič-Lorenčak Zimska zgodba : za mlade bralce. — Novi tednik, 1. 30, št. 6, (12. 2.), str. 13 653 Podpis: F. R. Zvesta četa. — Novi tednik, 1. 30, št. 34—52 (26. 8,—30. 12.) 654 Petelin Kikirikič. — Galeb, 1. 23, št. 8, maj 1977, str. 206—208 655 TINCA BREZ MEZINCA. — Ljubljana : Partizanska knjiga. — 99 str. ; 0 cm. — (Mohorjeva knjižnica) 656 Vsebina: Očkov rojstni dan, Pavlekova ukana, Francka je zakurila, Beg čez Sotlo, Stefkina harmonika, Jugoslavija ni umrla, Pot k Izvirkom, Kje je Tito?, Junak Vaško, Minkini hudi dnevi, Tuja šola, Stara Grgička, Mimo smrti, Tica brez mezinca. Ilustriral in opremil Božidar Grabnar 1978 Na smrt osudeni je pobegao = Na smrt obsojeni je pobegnil. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 123— 126 657 Petnajstletni mi trai jezeč = Petnaestogodišnji mitraljezac. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 99—101 658 Pri materi Dragana Jevtiča = Kod majke Dragana Jevtica. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 178— 179 659 Slike iz Valjeva = Slike iz Valjeva. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 147—148 660 Slovenci se ne prodajamo za kos kruha = Mi se Slovenci ne prodajemo za parče hleba. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 128— 129 661 Susret u Lazarevcu = Srečanje v Lazarevcu. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo: svedočanstva (Cačak), str. 51—53 662 Treba je živeti = Živeti se mora. — Bratstvo in enotnost : pričevanja = Bratstvo i jedinstvo : svedočanstva (Cačak), str. 152—155 663 1979 Kje je Tito?. — Večer, 1. 35, št. 99, (28. 4.), str. 12 664 1982 Hiša v gozdu. — Galeb, 1. 29, št. 1/2 665 Ilustriral Bine Rogelj 1983 Rozkin črni dan. — Galeb, 1. 30, št. 1/2 666 Ilustriral Borut Pečar III. PUBLICISTIČNA DELA 1919 Iz naših spominov. — Nova doba, 1. 1, št. 17 (1. 3.), str. 2 667 O ravnatelju celjske gimnazije Klemenu Proftu [Književni pregled]. — Jugoslovanski učiteljiščnik, 1. 1, št. 5—6, str. 95—96 667a Podpis: (F. R.). — Iz vsebine: Andrejev Leonid — Dr. Joža Glonar: Gaudeamus ; Glaser Janko: Pohorske poti ; Kuret Milan: Jeklena maska ; Levstik Vladimir: Zapiski Tine Gramontove ; Prijatelj Dr. I.: Stritarjeva antologija. — Avtor razrešen v kazalu 1920 O Srečku Puncerju. — Zrnje, 1. 1, št. 10, str. 74 668 Podpis: R. 1921 Spominu Tončka Sivka. — Nova doba, 1. 3, št. 71 (18. 6.), str. 1 669 Podpis: F. R. 1925 Mestno gledališče : Ibsen: Strahovi. — Nova doba, 1. 7, št. 129 (27. 10),, str. 3 670 Podpis: F. R. Ocena Mestno gledališče : »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. —" Nova doba, 1. 7, št. 112, (10. 10.), str. 671 Podpis: F. R. Ocena 1927 K recitaoijskemu večeru Danila Gorinška : (iz razgovora). — Nova doba, 1. 9, št. 96, str. 1 672 Podpis: R. Nekaj vtisov s poti : (Dunaj— Nemčija—Praga). — Nova doba, 1. 9, št. 141—142, str. 4.1 673 1930 Spomini na Rafka Salmiča : (ob 60-letnici celjskega narodnega borca, najboljšega mojstra na diletanskem odru). — Jutro, 1. 11, št. 211 (12. 9.), str. 6 674 Nepodpisano 1931 Veliko učiteljsko zborovanje v Celju. — Nova doba, 1. 13, št. 38, str. 1 675 Podpis: F. R. 1933 Naprej! — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 3, št. 3, marec 1933, str. 29—30 676 Podpis: Svobodin O govorništvu. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 3, št. 9/10, december 1933, str. 140—142 677 Podpis: F. R. 1934 Poedinec in celota. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 4, št. 2 (10. 2.), str. 17—18 678 1935 Sokolska mladina. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 5, št. 1 (10. 1.), str. 2—4 679 Sokolsko bratstvo. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 5, št. 5 (10. 5.), str. 91—92 680 1938 Srečko Puncer. — Vestnik Sokolske župe (Celje), 1. 8, str. 189—190 Podpis: F. R. 681 1939 Maister med celjskimi srednješolci. — Večernik, 1. 13, št. 171, str. 682 Sokolski junak Malgaj. — Vestnik Sokolske župe (Celje), 1. 9, str. 83—84 683 Nepodpisano 1946 K celjskemu mladinskemu festivalu. — Na delo, 1. 1, št. 13 (6. 7.), str. 6 684 Podpis: F. R. Maksim Gorki. — Na delo, 1. 1, št. 11 (22. 6.), str. 5 685 1947 Okupator piše šolsko kroniko. — Prosvetni delavec, priloga priloga k Popotniku, 1. 64, št. 1, str. 10—14 687 V domačem kraju «-Talcev«. — Gledališki list Celje, 1. 1, št. 5, str. 6—7 688 1948 Fran Milčinski. — Gledališki list Celje, 1. 1, št. 8, str. 3 689 Fran Roš o svoji najnovejši mladinski igri. — Gledališki list Celje, 1. 2, št. 2, str. 2—3 690 O igri »Ušesa carja Kozmijana« 1950 Mokrodolci. — Jeseniški kovinar, 1. 3, št. 42 (21. 10.) 691 Intervju s pisateljem Pred stopetdesetimi leti. — Savinjski vestnik, 1. 3, št. 50 (16. 12.5, str. 3 692 Ob 150-letnici rojstva Franceta Prešerna Velik odmev pobude o ustanovitvi kulturne revije pri kulturnih delavcih v Celju. — Savinjski vestnik, 1. 3, št. 48 (2. 12.), str. 3 693 Nepodpisano 1951 Naš novi podlistek, ki ga bomo začeli priobčevati v prihodnji številki: Stane Terčak: Živi zid, Savinjski vestnik, 1. 4, št. 50 (12. 12.), str. 3 694 1952 Janko Kač. — Savinjski vestnik, 1. 5, št. 45 (8. 11.), str. 6 695 Podpis: R. Razgovor z Angelco Sadarjevo ob tridesetletnici njenega gledališkega udejstvovanja v Celju. — Ljudski oder (Celje), 1. 1, št. 1, str. 8—10 696 1953 Okoli ljubezenskega trikotnika. — Ljudski oder (Celje), 1. 1, št. 2, str. 20 697 1954 Josip Brinar : osemdesetletraik. — Koledar Mohorjeve družbe, str. 118—120 698 Josip Brinar : osemdesetletnik. — Večer, 1. 10, št. 252 (26. 10.) 699 Podpis: R. 1955 Odgovor na anketo o stanju jugoslovanske dramatike ... — Gledališki list Mestnega gledališča Celje, 1. 9, št. 12/14, str. 432—435 700 Vprašanja: Lojze Filipič, str. 371—372. — Odgovori: ... Fran Roš ... (et al.) Nekdaj in danes. — Ljudski oder (Celje), [1. 3], št. (11. 1.), str. 33—36 701 Ocena »Igre o bogatinu in zdravilnemu kamnu« Ob 11. obletnici Kajuhove smrti. — Celjski tednik, 1. 6, št. 8 (25. 2.) 702 Podpis: Roš — Terčak [soavtorja] 1956 Franjo Malgaj : 1894—1919. — Šentjur skozi borbo in svobodo (Šentjur), str. 63—64 703 Ob stoletnici rojstva slovenskega pesnika Antona Aškerca. — Celjski tednik, 1. 7, št. 1 (6. 1.), str. 5 704 50 let gledališkega dela Fedorja Gradišnika. — Celjski tednik, 1. 7, št. 10 (9. 3.), str. 3 705 Podpis: R. F. 1957 Spominski govor ob odkritju spomenika Antonu Aškercu v Celju. — Aškerčev zbornik (Celje) str. 200—202 706 V kontekstu poročila Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva. Maistrova celjska doba. — Celjski zbornik, str. 27—283 707 1958 Med dvema dolinama : (spominu akademskega slikarja Frana Tratnika). — Planinski vestnik, št. 4, str. 224—226 703 Ob stoletnici rojstva Armina Gradišnika. — Celjski tednik, 1. 9, št. 47 (27. 11.), str. 47 709 Podpis: F. R. Ob 40-letnici proboja solunske fronte. — Celjski tednik, 1. 9, št. 36 (12. 9.), str. 5 710 Podpis: F. R. 1959 Beležka o Boštjanu Natku. — Savinjski zbornik, str. 168—170 711 Celjski protikomunistični procesi. Večer, 1. 15, št. 90 (19. 4.) 712 Podpisa: Terčak Stane, Fran Roš [soavtorja] Ljudski učitelj in narodopisec Vinko Mödemdorfer. — Koledar Slovenske Koroške (Celovec), str. 150—152 713 »... Govor Franca Rosa, prosvetnega inšpektorja v pokoju, ob pogrebu Vinka Möderndorferja, dne 12. 9. 1958 na mestnem pokopališču v Celju.« — Nekrolog Malgaj. — Celjski zbornik, str. 325—337 714 1960 Ob 90-letnici Jožeta Pečnika. — Celjski tednik, 1. 11, št. 46 (18. 11.), str. 4 715 Ob sedemdesetletnici Fedorja Gradišnika. — Celjski tednik, 1. 11, št. 2 (15. 1.) 716 Zlata matura v Celju. — Lepo mesto, 1. 8, št. 1, pomlad— poletje 1960, str. 12 717 1961 Celjski dnevnik 1941. — Celjski zbornik, str. 147—165 718 Celjsko šolstvo med okupacijo. Celjski zbornik, str. 135—146 719 Dve pomembni 70-letnici. — Večer, 1. 17, št. 285 (9. 12.) 720 O P. Strmšku in J. Orožnu. Podpis: F. R. V Vojnemu muzeju JNA : beograjsko doživetje. — Celjski tednik, 1. 12, (15. 12.) 721 Podpis: F. R. 1962 Lojze Hofbauer : 70-letnik. — Večer, 1. 18 (18. 6.), str. 722 Pozabljivi starši. — Celjski tednik, 1. 13, št. 49 (14. 12.) 723 Slovo od gledališča : ob upokojitvi upravnika SLG v Celju, mag. pharm. Fedorja Gradišnika. — Celjski tednik (28. 9.), str. 4 724 Spomini na Srbijo 1941—1945. — Celjski tednik, 1. 13, št. 20—50 (25. 5,—21. 12.) 725 1963 Okupatorjeva šola. — Kurirček, št. 6, str. 251—253 726 Ilustrirala Rada šuštar 80-letnica Ivana Prekorška. — Lepo mesto, 1. 3, št. 2 (15. 11.), str. 2 727 Podpis: F. R. Slavko Osterc : nekoč Celjan. — Celjski tednik, 1. 14, št. 22 (7. 6.) 728 Zadnji komandir. — Borec, 1. 14, št. 10, str. 407—409 729 Fran Voglar : 85 let. — Celjski tednik, 1. 15 (15. 5.) 730 Ksaver Meško in poštarjeva Pepika. — Celjski tednik, 1. 15, št. 10 (13. 3.), str. 4 731 Meškov studenec. — Lepo mesto, 1. 4, št. 1 (12. 4.), str. 4 732 Podpis: F. R. Se še spominjate baronice. — Lepo mesto, 1. 4, št. 1 (12. 4.), str. 3 734 Zapis o Mariji Magdaleni Müllerjevi. — Podpis: F. R. Srečanja z Žalcem. — Celjski zbornik, str. 257—265 735 Zadnji komandir celjske čete. — Celjski tednik, 1. 15, št. 28, (17. 7.), str. 13 736 1965 Anekdota o slikarju Sirku. — Lepo mesto, 1. 5, št. 1 (25. 4.), str. 5 737 Celje pred 1914. — Lepo mesto, 1. 5, št. 1 (25. 4.), str. 5 738 Dr. Fortunat Mikuletič. — Lepo mesto, 1. 5, št. 3 (28. 12.), str. 7 739 Nepodpisano Jakob Rebernik 75-letnik. — Celjski tednik, 1. 15, št. 22 (4. 6.) 740 Od rojstva z dvajsetletndkom : 20 let Celjskega tednika. — Celjski tednik, 1. 15, št. 23 (11. 6.), str. 2 741 Spomin na Cvetka Golarja. — Celjski tednik, 1. 15, št. 50 (24. 12.), str. 6 742 Stane Terčak 60-letnik. — Celjski tednik, 1. 15, št. 44 (5. U.) 743 Nepodpisano Stara celjska gimnazija. — Lepo mesto, 1, 5, št. 3, str. 11 744 Žalec je postal mesto. — Lepo mesto, 1. 5, št. 1 (25. 4.), str. 15 745 Nepodpisano 1966 Beg v življenje — Celjski tednik, 1. 20, št. 46, (25. 11.) 746 O Antonu Pertinaču Celjanka Rajterica. — Lepo mesto, 1. 6 (25. 11.), št. 2, str. 12 747 Podpis: F. R. Nekaj zapiskov iz Celja med prvo vojno. — Lepo mesto, 1. 6, št. 1 (30. 4.), str. 14 748 Razgovor z Vero Levstikovo. — Lepo mesto, 1. 6, št. 1 (30. 4.), str. 11 749 Podpis: F. R. Drama v vesolju. — Celjski tednik, 1. 21, št. 6 (17. 2.), str. 9 750 Ocena Po Savinjski dolini pred sto leti. — Lepo mesto, 1. 7, št. 2 (1. 12.), str. 12 751 »... Po popotnih listih Josipa Podmilščaka v Slov. glasniku 1867 priredil F. R.« Vera Levstik, Zofka Debelak. — Lepo mesto, 1. 7, št. 2 (1. 12.), str. 15 752 Nepodpisano 1968 Arkadij Videmšek : (ob 50-letnici smrti). — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 15 753 Podpis: F. R. Hudalesov Zlati krompir. — Novi tednik, 1. 22 (13. 6.) 754 Čarobna piščalka : pravljica v treh dejanjih : (avtor o nastanku naše pravljice). — Gledališki list SLG (Celje), 1., št. 5 (14. 12.), str. 11 755 Jože Unverdorben. — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 12 756 Nepodpisano Oskar Hudales. — Novi tednik, 1. 22, št. 48 (26. 12.) 757 Ostati sebi do kraja zvest. — Mladina, št. 18 (6. 5.), str. 9 758 Otroška leta. — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 7—8 759 Avtobiografski članek Pesnik Kajuh : celjski dijak. — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 11 760 Podpis: F. R. Proti cesarski Avstriji. — Večer, 1. 24, št. 277 (26. 11.), str. 6 761 Spomini na svoje vojaštvo v Avstriji Razvoj šolstva v Celju. — Celje (Maribor 1968), str. 101—108 762 Izvadak. Summary. Zusammenfassimg Zgodovinsko leto 1918. — Lepo mesto, 1. 8, št. 2, str. 6 763 1969 Anekdota o dr. Novačanu. — Lepo mesto, 1. 9, št. 2, str. 20 764 Podpis: F. R. Celjanka Alma Karlin. — Lepo mesto, 1. 9, št. 1, str. 12 765 Nepodpisano Maister v Celju : utrinki iz spominov. — Večer, 1. 25, št. 86 (12. 4.) 766 Malgaj in Puncer : (ob 50-letnioi njune smrti). — Lepo mesto, 1. 9, št. 1, str. 9 767 Malgajevo pismo Srečku Puncerju. — Večer, 1. 25, št. 178 (2. 8.) 768 Pismo z dne 3. 2. 1914 objavil Fran Roš 1970 Fedor Gradišnik 80-letnik. — Novi tednik, 1. 26, št. 3 (21. 1.), str. 7 769 Koroška petdesetletnica. — Lepo mesto, 1. 10, št. 2, str. 2 770 Maister v Celju. — Lepo mesto, 1. 10, št. 2, str. 6 771 Nepodpisano Osvoboditev Celja 1945. — Lepo mesto, 1. 10, št. 2, str. 2 772 Que le bruit n'assourdisse par Fhomme. — Le livre slovène, 1. 8, št. 2, str. 51 773 Razgovor s prvim celjskim voljenim predsednikom. — Lepo mesto, 1. 10, št. 2, str. 3 774 Nepodpisano Rihard Pestevšek. — Prosvetni delavec, 1. 21, št. 20 (18. 12.), str. 12 775 Sedemdeset let Jožeta Zupančiča. — Prosvetni delavec, 1. 1, št. 8 (22. 4.), str. 6 776 Seulement une question d'enquète?. — Le livre slovène, 1. 8, št. 2, str. 34—75 777 Traduit par Vida Sturm ... [et al.] Spomin na Cvetka Golarja ... — Večer, 1. 26, št. 79 (4. 4.), str. 9—10 778 Slandrova družina. — TV 15, 1. 8, št. 52 (23. 12.) 779 Učiteljstvo v boju za napredek šolstva : (ob obletnici obvezne osemletne šole na Slovenskem). — Celjski zbornik, str. 227—240 780 1971 Izgnanci iz domovine. — Novi tednik, 1. 25, št. 36—37 (16. 9.-23. 9.) 781 Izzvenela pesem. — Lepo mesto, 1. 11, št. 2, str. 7 782 O Arkadiju Videmšku Milena Žagar. — Večer, 1. 27 (4. 10.), str. 2 783 Nekrolog. Podpis: F. R. 1972 Anekdote o Cvetku Golarju. — Večer, 1. 28 (30. 9.), str. 8 784 90-letni jubilej Josipa Gosaka. — Prosvetni delavec, št. 4 (18. 2.), str. 11 785 Podpis: F. R. 90-letni jubilej Josipa Gosaka. — Večer, 1. 28, št. 20 (26. 1.) str. 7 786 Podpis: F. R. Fedor Gradišnik. — Novi tednik, 1. 26, št. 23 (8. 6.), str. 6 787 Nekrolog: Grob na Plešivcu : dve sestri prijateljici Ivana Cankarja. — Celjski zbornik, str. 295—317 788 O Ani in Minki Lušin. Zusammenfassung Josip Gosak : 90 let. — Novi tednik, 1. 26, št. 4 (27. 1.), str. 7 789 Podpis: F. R. Kdo je bil Fedor Gradišnik. — Lepo mesto, 1.12, št. 2, str. 6 790 Podpis: F. R. Kmečki upori na Celjskem. — Lepo mesto, 1. 12, št. 1, str. 6 791 Lojze Hofbauer : in memoriam. — Naši razgledi, 1. 21, št. 15 (4. 8.), str. 433 792 Podpis: F. R. Nepričakovano srečanje. — Lepo mesto, 1. 12, št. 2, str. 5 793 Pec šegula kot izgnanec v Srbiji 1941 Risto Savin na fronti. — Novi tednik, 1. 26, št. 27 (6. 7.), str. 7 794 Spomini na Koroško. — Novi tednik, 1. 26, št. 43 (26. 10), str. 14 795 Srečko Puncer : njegovo življenje, delo in boj. — Celjski zbornik, str. 209—271 796 Zusammenfassung Sola je bila kasarna in ječa : spomini na okupacijo. — Novi tednik, 1. 26, št. 29—32 (20. 7.-9. 8.) 797 1973 Celjski obrazi 1941. — Novi tednik, 1. 27 (27. 12.) 798 Vsebina: Gobja juhica, Žeja, Kolesarji, Protestnica, Učitelj in učenec Grob na Plešivcu : dve sestri prijateljici Ivana Cankarja. Večer, 1. 29, št. 262—276 (10. 11,—27. 11.) 799 O Ani in Minki Lušin Ponatis iz Celjskega zbornika 1971/72 Poezija in trgovina : veseli spomini. — Lepo mesto, 1. 13, št. 2, str. 10 800 O Radivoju Peterlinu-Petruški, Ernestu Tiranu, Vladimiru Levstiku, Cvetku Golarju in Gustavu Strniši Savinova opera »Matija Gubec« v Celju : pred pomembnim kulturnim dogodkom. — Večer, 1. 29, št. 154 (7. 7.), str. 801 Podpis: F. R. 1974 Dve stoletnici : Rudolf Maister : Ksaver Meško. — Lepo mesto, 1. 14, št. 1, str. 5 802 Hrabra in zvesta do smrti: spominu Mileve Zakrajšek. TV 15,1.12, št. 40 (10.10.), str. 6 803 J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice. — Lepo mesto, 1. 14, št. 2, str. 7 804 Podpis: F. R. Poročilo o I. in II. knjigi Nacistični učitelj na Kozjanskem. — Borec, 1. 26, št. 12, str. 675—678 805 Namišljeni idiot v častniški uniformi : kako je dr. Alfred Serko rešil Cvetka Golarja avstrijske uniforme. — Dnevnik, 1. 23, št. 332 (8. 12.), str. 17 806 Spomin na Rista Savina. — Savinjski zbornik, str. 396—405 807 Stoletnica Maistrovega rojstva. — Novi tednik, 1. 28, št. 12—13 (28. 3.-4. 4.), str. 17—18 808 1975 Ipavčeva ulica nekoč. — Lepo mesto, 1. 15, št. 1, str. 19 809 v Celju Izgnanci 1941—1945. — Lepo mesto, 1. 15, št. 1, str. 9 810 Podpis: F. R. Kmečki puntar Boštjan. — Sedem dni, 1. 4, št. 32 (7. 8.), str. 2—21 811 O kmečkih uporih v Savinjski dolini Slovenski hudič Malgaj. — Sedem dni, 1. 4, št. 24 (12. 6.), str. 4—5 812 K članku Janeza Svajncerja iz Sedem dni, (22. 5.), str. 20—21 O zletu pred 40 leti. — Novi tednik, 1. 29, št. 21 (29. 5.), str. 19 80 let slovenske gimnazije — Lepo mesto, 1. 15, št. 1, str. 7 Podpis: F. R. — Gimnazija v Celju Prva izjava z nacističnega vrha o izgonu Slovencev. — Borec, 1. 27, št. 8/9, str. 411—415 100 let slovenske šole v Celju. — Lepo mesto, 1.15, št. 1, str. 9 Podpis: F. R. Upornica iz ljubezni : Marica Strnad, učiteljica in pesnica. — Novi tednik, 1. 29, št. 9 (6. 3.), str. 11 817 1976 Celjsko šolstvo med okupacijo. — Borec, 1. 28, št. 3, str. 171—181 818 Grob na Plešivcu : ob 100-letnici Cankarjevega rojstva. — Večer, 1. 32, št. 14—30 (19. 1,—6. 2.) 819 Malgaj in Puncer : (ob 50-letnici njune smrti). — Lepo mesto, 1. 16, jesen 1976, str. 5 820 Praznik naše kulture. — Naša mladinska knjiga, 1. 4, št. 6 (30. 10.), str. 5—6 821 Govor Fr. Roša ob otvoritvi prenovljene knjigarne Mladinske knjige v Celju Spomin na Rista Savina. — Večer, 1. 32, št. 171—176 (24. 7.—30. 7.) 822 1977 Celjska kulturna tedna : (1938 in 1939). — Celjski zbornik 1975—1976, str. 5—18 823 Summary Iz mojih mladostnih dni. — Spomini na otroštvo (Ljubljana : Mladinska knjiga), knj. 1, str. 175 824 814 815 816 IV. DRAMSKA DELA A) Izvirna 1931 Koroški sen : dramatični prizor / Fran Roš. — Vestnik Sokolske župe Celje, 1. 2, št. 1 (19. 6.), str. 29—34 825 1946 MOKRODOLCI : komedija v treh dejanjih. — Celje : Tiskarna Mohorjeve družbe. — 127. str. ; 17 cm. — (Zadružna knjižna izdaja ; 9) 826 Upr.: 1946 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — krstna predstava; šentjakobsko gledališče, Ljubljana — premiera; 1950 Dramsko gledališče na Jesenicah — premiera 1948 Največ sveta otrokom sliši slave : (enodejanka). — Obzornik, št. 2, priloga 827 Istega leta je enodejanka izšla v izdaji Ljudske prosvete pod naslovom: Največ sveta otrokom sliši slave : : (dramska slika iz Blaznikove tiskarne 1836) 1949 Ušesa Carja Kozmijana : (mladinska igra) 828 Upr.: 1949 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — krstna predstava; 1951 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — premiera 1951 Desetnica Alenčica : vesela mladinska igra v štirih dejanjih / spisala Danilo Gorinšek in Franjo Roš 829 IJpr.: 1951 Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje — krstna predstava 1952 Gimnazija Krško; Slovensko narodno gledališče, Maribor — premiera; GÌ. list ni izšel; Slovensko ljudsko gledališče, Celje — premiera 1953 Smrt harmonikarja Janeza : odlomek iz filmskega scenarija »Štirinajsta« / Fran Roš ; Stane Terčak, — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 6 (14. 2.), str. 2 830 Štirinajsta : (odlomki iz filmskega scenarija). — Savinjski vestnik, 1. 6, št. 47 (18. 11.), str. 11—12 831 Podpisa: Roš Franjo — Terčak Stane 1955 Domovina je samo ena : dramska slika / Fran Roš. — Dedek Mraz celjski mladini, str. 17—20 832 Skozi borbo k soncu : dramska slika. Osemdesetletnica prve slovenske šole v Celju (Celje), str. 76—86 833 Štirinajsta : (odlomki iz filmskega scenarija) / Fran Roš ; Stane Terčak. — Iz naše krvi (Celje), str. 58—69 834 1963 Čarobna piščalka : (pravljica v treh dejanjih) / Roš Fran ; adaptacija Janez Zmavc. — Celje : Slovensko ljudsko gledališče 835 Upr.: 1963 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — krstna predstava Dramsko gledališče na Jesenicah — premiera 1968 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — premiera Leta 1965 je bila uprizorjena kot radijska igra na Radiu Trst pod naslovom »Gojko in Cvetka« 1965 Gojko in Cvetka : pravljica v treh dejanjih 836 Upr.: 1965 Radio Trst, Studio A, Dramski odsek VI/1790-b. Izvirni naslov: Čarobna piščalka B) Dramatizacije del 1970 Sekira : musical za vojaški boben in doraščajočo mladino : (po pripovedkah Frana Roša) / Zmavc Janez 837 Upr.: 1970 Slovensko ljudsko gledališče, Celje — krstna predstava 1971 Ljubljanski poletni festival Po pripovedkah »Sekira carja Damjana« in »Jok in smeh v Temaniji« V. LITERATURA O FRANU ROŠU IN OCENE NJEGOVIH DEL 1919 Človeške hijene : (odlomek iz tajnih aktov izza časa strahovlade dr. Ambraschitscha na celjskem magistratu). — Nova doba, 1. 1, št. 13 (15. 2.) str. 1 838 Nepodpisano. O preganjanju celjskih srednješolcev v letih 1914—1917. (Med njimi Frana Roša) 1927 Na študijsko potovanje je odšel učitelj mestne deške osnovne šole celjske, g. Franjo Roš ... — Nova doba, 1. 9, št. 114, str. 1—2 839 Podpis: -k 1929 VANDOT Josip Roš Fran : Medved Rjavček. Odmevi, 1. 1, knj. 1, str. 104 840 Ocena 1931 VANDOT Josip Fran Roš : Juretovo potovanje in še kaj. — Odmevi, 1. 2, št. 1/3, str. 86 841 WAGNER R. Fran Roš : Juretovo potovanje in še marsikaj. — Slovenski učitelj (Ljubljana), 1. 32, str. 34 842 ŠIROK Albert Pri avtorju »Dije« v Celju. — Učiteljski tovariš, 1. 79, št. 42, str. 2 843 Razgovor z g. Franom Rošem. — Slovenec, 1. 66 (16. 4.), str. 5 844 Nepodpisano 1939 JESENOVEC Franc Nove mladinske knjige : Dija. — Slovenec, 1. 67, št. 192, str. 8 845 1946 Mokrodolci : (Celje 1946). — Slovenski poročevalec, 1. 7, št. 109 (12. 5.) 846 Podpis: -c — Ocena 1947 LEGIŠA Lino Pesmi iz ječe in preganstva. — Slovenski poročevalec, 1. 8, št. 274 (21. 11.) 847 Ocena Mokrodolci. — Tovariš, 1. 3, št. 46 str. 1115 848 Nepodpisano. — Ocena 1948 [NOVAK Vlado] Razgovor s književnikom Franom Rošom : (ob njegovi petdesetletnici). — Celjski tednik, 1. 1, št. 3 (12. 3.), str. 7 849 Nepodpisano OREL Tine Fran Roš : petdesetletnik. — Gledališki list (Celje), 1. 2, št. 6, str. 8—11 850 1949 BOZlCNIK Slavko Nova mladinska igra v celjskem gledališču. — Tovariš, 1. 5, št. 2 (14. 1.), str. 47 851 Ocena štiridejanke »Ušesa carja Kozmijana« CVETKO Dragotin Risto Savin : osebnost in delo. — Ljubljana : Državna založba Slovenije, str. 107, 121, 160 852 GROBELNIK Gustav Fran Roš : Ušesa carja Kozmijana : (pred krstno predstavo najnovejše mladinske komedije). — Celjski tednik, 1. 2, št. 1 (1. 1.), str. 3 853 Podpis: Gr KRANJC Jože »Desetnica« na krškem odru. — Ljubljanski dnevnik, 1. 2 (15. 1.) 856 Podpis: J. K. — Ocena mladinske igre »Desetnica Alenčica« GOMBAC Branko Ob naši uprizoritvi »Desetnice Alenčice«. — Gledališki list (Celje), 1, 6, št. 6, str. 83—84 854 GROBELNIK Gustav Razgovor s pisateljem Franom Rošem. — Gledališki list (Celje), 1. 6, št. 6, str. 86—88 855 Podpis: G. G. 1953 JANEZ Stanko Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti : prva knjiga : slovenska književnost. — Maribor : Obzorja, str. 472 857 1955 [BOLHAR Alojzij] Pisatelj Fran Roš. — Celjski tednik, 1. 8, št. 29 (19. 7.) 858 Nepodpisano 1957 Franc Roš. — Večer, 1. 13, št. 55 (7. 3.), str. 2 859 Podpis: bš KUNE J Marjan Svet je poln razburjanj, pravi pisatelj Fran Roš. — Celjski tednik, 1. 8, št. 4 (12. 4.), str 4 860 Podpis: mK 1958 BOLHAR Alojzij Pisatelj Fran Roš : šestdesetletnik. — Celjski tednik, 1. 9, št. 1 (10. 1.), str. 4 861 Podpis: A. B. Izid natečaja za najboljšo humoresko ali satiro. — Tedenska tribuna, 1. 6, (4. 6.) 862 ... 3. nagrada . . . Fran Roš (šifra Niko) iz Celja za prispevek »Odmevi z vseh strani« Književnik Fran Roš : šestdesetletnik. — Slovenski poročevalec, 1. 19, št. 10 (13. 1.) 863 Nepodpisano OREL Tine Beležka o Franu Rošu. — Celjski zbormk, str. 131—132 864 Podpis: O. T. PODJAVORŠEK Albin Fran Roš : šestdesetletnik. — Prosvetni delavec, 1. 9, št. 4 (24. 2.), str. 4 865 SMOLEJ Viktor Prevajalčevi zapiski iz CSR. — Naši razgledi, 1. 7, št. 1 (11. 1.), str. 12—13 866 1962 KRAŠOVEC Jure Fran Roš : novi prijatelji, stari spomini. — Celjski tednik, 1. 12, št. 36 (14. 9.), str. 3 867 Podpis: J. K. 1965 ŽUPANČIČ Jože »Pregnani k bratom« : nova knjiga kranjskega rojaka Frana Roša. — Glas (Kranj), 1. 17, št. 96 (15. 12.), str.4 868 O knjigi Slovenski izgnanci v Srbiji 1966 GROBELNIK Gustav Literarni večer Frana Roša. — Lepo mesto, 1. 6, št. 1 (30. 4.), str. 13 869 ŽUPANČIČ Jože Franjo Roš. — Tovariš, 1. 22, št. 11 (17. 3.), str. 7 870 1967 Akcija proti Slovencem, ki nacistom ni uspela : (Fr. Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945). — Primorski dnevnik, 1. 23, št. 29, (28. 9.) str. .2 871 Fran Roš : Izgnanci. — TV 15, 1. 5, št. 42 (24. 10.) 872 Nepodpisano. — Ocena Fran Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945. — Borec, 1. 18, št. 11, str. 914—916 873 Podpis: S. R. Fran Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945. — Knjiga 67, št. 11, str. 393 874 Nepodpisano KLEMENClC Vlado »Izgnanci smo se predolgo skrivali« : Obzorja bodo izdala knjigo : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945 : (razgovor s Franom Rošem). — Delo, 1. 8, št. 4 (7. 1.), str. 7 875 Lahko smo ponosni nanje. — Celjski tednik, 1. 21, št. 3 (27. 1.), str. 6 877 Nepodpisano. O Franu Rošu, Fedorju Gradišniku in Blažu Pristovšku. Slovenska književnost 1941—1945. — Ljubljana : Slovenska matica, knj. 1, str. 30, knj. 2, str. 53, 419 878 SVAJNCER Janez Pregnanci v Srbiji : Fran Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945, založila »Obzorja«. — Večer, 1. 23, št. 225 (27. 9.) 879 TERČAK Stane Knjiga, ki je izpolnila pričakovanja. — Tednik (Celje), 1. 21, št. 35 (21. 9.), str. 4 880 Podpis: S -ak. Poročilo o knjigi »Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945« ŽUPANČIČ Jože Knjiga o slovenskih izseljencih. — Tovariš, 1. 23, št. 39 (3. 10), str. 7 881 1968 BOŽIČ Milan Odlikovanja v Celju : (predsednik republike je odlikoval J. Jošta in F. Roša). — Delo, 1. 10 (30. 4.), str. 2 882 Podpis: M. B. DOLENC Jože Fran Roš : 70-letnik. — Književni glasnik Mohorjeve družbe, 1. 12, št. 1/2, str. 24—25 883 Podpis: nc VOLF Janko Fran Roš : sedemdesetletnik. — Večer, 1. 24, št. 6 (9. 1.), str. 4 884 Podpis: J. V. Fran Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945. — Delo, 1. 10, (2. 3.), str. 23 885 Nepodpisano. — Ocena HRIBAR Drago Franjo Roš sedemdesetletnik. — Delo, 1. 10, št. 9 (11. 1.), str. 5 886 KISLINGER Juro Pravljica v otroških očeh : nova oblika sodelovanja gledališča in vzgojno-varstvenih ustanov. — Večer, 1. 26 (4. 12.) 887 Podpis: jk. Odlikovanje Frana Roša. — Prosvetni delavec, 1. 19, št. 20 (11. 12.), str. 7 888 PREDAN Drago Franjo Roš : ob sedemdesetletnici. — Naši razgledi, 1. 17, št. 3 (10. 2.), str. 82 889 PREDAN Drago Ob 70-letnici Franja Roša. — Glasilo DPM (Ljubljana), 1. 9 (20. 2.), str. 11 890 Podpis: D. P. Roš Fran : ostati sebi do kraja zvest : deset minut s pesnikom Franom Rošem. — Mladina, št. 18 (6. 5.), str. 9 891 Nepodpisano SKOCIR Stanko Franjo Roš 70-letnik. — Prosvetni delavec, 1. 19, št. 2 (31. 1.), str. 10 892 SMASEK Lojze Pravljica : Fran Roš : Čarobna piščalka, Slovensko ljudsko gledališče Celje. — Večer, 1. 24, št. 294 (18. 12), str. 10 893 Ocena TERCAK Stane Na obisku pri Franju Rošu : (ob sedemdesetletnica). — Novi tednik, 1. 22, št. 1 (11. 1.), str. 6 894 * Fran Roš. — Gledališki list (Celje), (14. 2), str. 9—11 895 Nepodpisano Večer za Franja Roša. — Novi tednik, 1. 22 št. 6 (15. 2.), str. 5 897 Nepodpisano. — Ob Rosevi sedemdesetletnici VRABL Tone Fran Roš : pogovor s celjskim pisateljem o njegovih načrtih. — Novi tednik, 1. 22, št. 48 (26. 12.), str. 6 898 VUDLER Zoran Lepo mesto čestita Franu Rošu ob njegovi 70-letnici. — Lepo mesto, 1. 8, št. 1, str. 11—12 899 Življenjski jubilej književnika Franja Roša. — Slovenski vestnik (Celovec), 1. 23 (19. 1.), str. 3 900 Ob Roševi sedemdesetletnici ŽUPANČIČ Jože Ob sedemdesetletnici Frana Roša. — TV 15, 1. 6, št. 6 (13. 2.), str. 9 901 ŽUPANČIČ Jože Pisatelj Franjo Roš sodelavec »Galeba« : 70-letnik. — Primorski dnevnik, 1. 24, Slovenska matica), knj. 6, str.: 102, 1969 LEGIŠA Lino V ekspresionizem in novi realizem. — Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana : Slovenska matica), knj. 6, str. : 102, 298, 336 903 STRAJNAR Milena Pol ure s Franom Rošem. — TV 15, 1. 7, št. 18 (14. 5.), str. 7 904 Uspeh Roševe Čarobne piščalke. — Lepo mesto. 1. 9, št. 1, str. 11 905 Ocena. — Nepodpisano ŽUPANČIČ Jože Fran Roš za mladino. — Stop (1. 2.), str. 8 906 1970 BEK S. Razgovaramo s književnicima : poezija medjuljudske solidarnosti. — »4. jul«, (Beograd), (27. 10.) 907 Besedilo v srb. hrv. Fran Roš : Zagarjeva nagrada. — Delo, 1. 12, št. (30. 6.)), str. 5 908 Nepodpisano HRIBAR Drago Preveč smo malobrižni : (pogovor s Franom Rošem iz Celja). — Delo, 1. 12, št. (10. 4.), str. 6 909 1971 GROBELNIK Gustav Fran Roš : Korporal Huš. — Delo, 1. 13, (6. 11.) 910 Ocena. — Podpis: G. G. GROBELNIK Gustav Fran Roš : Korporal Huš in druge zgodbe. — Lepo mesto, 1. 11, št. 2, str. 6 911 Ocena ILICH Iztok Fran Roš : Korporal Huš. — Delo, 1. 13, št. 302, (6. 11.), str. 18 912 Podpis: I. I. — Ocena MEDVED Drago Korporal Huš in druge zgodbe : (intervju z avtorjem ob izidu knjige). — Novi tednik, 1. 25, št. 47, (9. 12.), str. 7 913 Slovenski biografski leksikon : III. — Ljubljana : SAZU, 1960—1971, str. 141 914 SMOLEJ Viktor Slovstvo v letih vojne 1941—1945. — Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana : Slovenska matica), knj. 7, str.: 37, 226 915 SVAJNCER Marija Fran Roš : Korporal Huš in druge zgodbe. — Večer, 1. 27, št. 288, (14. 12.), str. 10 916 Podpis: M—Š VOGEL Herman Svejk po slovensko : (Fran Roš : Korporal Huš in druge zgodbe). — Tedenska tribuna, 1. 19, št. 45, (10. 11.), str. 11 917 19 Celjski zbornik 289 PODJAVORŠEK Albin Korporal Huš ni Svejk : pogovor s Franom Rošem ob novi knjigi «-Korporal Huš in druge zgodbe«. — Prosvetni delavec, 1. 23, št. 1, (7.1.), str. 5 919 1973 BOŽlC Milan in GROBELNIK Gustav Fran Roš : 75-letnik : rojen 1898 v Kranju, častni občan Celja. — Novi tednik, 1. 27, št. 2, (18. 1.), str. 2 920 Podpis: MB — GG PREDAN Drago Franjo Roš — petinsedemdeset-letnik : predstavniki pri jubilantu. — Večer, 1. 29, št. (16. 1.) 921 Podpis: -dp ŠVAJNCER Marija Dečkove sanje : Fran Roš : Letalec Nejček. — Večer, 1. 31 (20. 1.) 922 Podpis: M. S. 1976 ABRAM Lojze Franu Rošu v spomin. — Galeb, 1. 23, št. (1. 10.), str. 6 923 Podpis: L. A. DEBlC Dane Fran Roš. — Delo, 1. 18, št. 198, (25. 8.), str. 5 924 Nekrolog GROBELNIK Gustav Fran Roš. — Večer, 1. 32, št. 197, (24. 8.), str. 7 925 Nekrolog Fran Roš : kot pisatelj. — Lepo mesto, 1. 16, jesen 1976, str. 4 926 Nepodpisano KRASOVEC Jure Fran Roš — Novi tednik, 1. 30, št. 34, (26. 8.), str. 6 927 Nekrolog LESNIK Lučka Srečen med mladimi. — TV 15, 1. 14, št. (14. 10.), str. 18 928 MEJAK Ervin V spomin Fran ju Rošu : (namesto besede ob grobu). — Lepo mesto, 1. 16, jesen 1976, str. 4 929 NOVAK Vlado Bežen pogled na književno delo Frana Roša. — Novi tednik, 1. 30, št. 34, (26. 8.), str. 6 930 Nekrolog Ohranili bomo spomin na Frana Roša. — TV 15, 1. 14, št. (2. 9.), str. 12 931 Podpis: P. V. PODJAVORŠEK Albin Fran Roš : Celje ob smrti kulturnoprosvetnega delavca, pedagoga, književnika in publicista. — Prosvetni delavec, št. 14, (10. 9.), str. 7 932 Nekrolog SKOCIR Stanko Franjo Roš : pedagog, pisatelj, publicist. — Dolenjski list, 1. 27, št. (2. 9.), str. 4 933 Nekrolog SKOCIR Stanko V Celju so pokopali slovenskega rodoljuba, pesnika Fran j a Roša. — Primorski dnevnik, 1. 32, št. 205, (4. 9.), str. 4 934 TRSTENJAK LOJZE Slovo od Frana Roša. — Večer, 1. 32, št. (25. 8.), str. 935 Podpis: L. T. Umrl pisatelj Fran Roš. — Dnevnik, 1. 25, št. (26. 8.), str. 936 Nepodpisano Umrl Fran Roš. — Novi tednik, 1. 30, št. 34, (26. 8.), str. 1 937 Nepodpisano Umro Fran Roš. — Novi put (Svetozarevo), (1. 9.) 938 Nepodpisano. Besedilo v srb. hrv. V spomin na Frana Roša. — Večer, 1. 32, št. (16. 11.) 939 Podpis: -k VOLFAND Jože Fran Roš : in memoriam. — Naši razgledi, 1. 25, št. 17, (10. 9.), str. 444 940 VUDLER Zoran Rosevi prispevki v Lepem mestu. — Lepo mesto, 1. 16, jesen 1976, str. 4 941 1977 NOVAK Vlado Fran Roš. — Mohorjev koledar, str. 119—120 942 Nekrolog PODJAVORŠEK Albin In memoriam Fran Roš. — Sodobna pedagogika, 1. 28, št. 3—4, str. 106—108 943 PODJAVORŠEK Albin V spomin Frana Roša : ob obletnici prerane smrti. — Novi tednik, 1. 31, št. 34, (25. 8.), str. 8 944 LEKIC Bogoljub Neispunjena želja Frana Roša. — Informacije (Cuprija), (12. 10.), br. 586, str. 2 945 Podpis: B. L. MEDVED Drago Le del vsega : razstava v Osrednji knjižnici v spomin Franu Rošu. — Novi tednik, 1. 32, (9. 3.), št. 10, str. 8 946 NOVAK Vlado Fran Roš v Savinjski krajini. — Savinjski zbornik, knj. 4, str. 383—388 947 Osemdesetletnica rojstva Frana Roša. — Lepo mesto, 1. 18, junij 1978, št. 1, str. 14 948 Nepodpisano PODJAVORŠEK Albin Fran Roš. — Letno poročilo Pedagoškega šolskega centra v Celju, zv. šolskega leta 1977/1978 (Celje), str. 10—11 949 STANCER Milan Nepozabne dragocenosti : spomini na srečanja s Franom Rošem : ob tretji obletnici pisateljeve smrti. — Novi tednik, 1. 33, št. 38, (27. 9.), str. 9 950 1982 KAVČIC-Kudrevičius Cvetka Fran Roš (1898—1976) : življenje in delo. — Ljubljana : Filozofska fakulteta 951 Strojep. avtogr. 1983 LEKIC Bogoljub Neispunjena želja Frana Roša = Neizpolnjena želja Frana Roša. — Zajednički — skupni informativni bilten, j uni—julij 1983, št. 1, str. 14 952 Vzporedno besedilo v srb. hrv. in slov. VI. PREVAJALSKO DELO A) Prevodi iz nemščine Gosposvetski sen / besedilo napisala skladatelj (Risto Savin) in Fran Roš. — Ljubljana : Zvezna tiskarna in knjigarna, 1923. — (Zbirka opernih in operetnih tekstov ; 14) Pravo ime skladatelja: Friderik širca Matija Gubec : pet dejanj / Risto Savin Fran Roš prevedel libreto iz nemščine in dodal štiri pesmi 953 954 B) Prevodi iz bolgarščine PELIN Elin Jan Bibijan : neverjetna doživetja nekega dečka / Elin Pelin ; iz bolgaščine prevedel Alojzij Bolhar ; verzi Frana Roša ; ilustriral Janez Vidic. — Maribor : Obzorja 954a Verzi na str.: 9, 10, 22, 34, 43, 49, 66, 73 VII. UGLASBENA DELA FRANA ROŠA A) Zborovske pesmi Grob v gorah (Radovan Gobec ; Fran Roš. — Naši zbori, 1966, 1. 18, št. 2—3, priloga, str. 33—37 955 Jesensko cvetje (Simoniti Rado ; Roš Fran. — Grlica, 1964 — 1965, 1. 10, št. 2, priloga, str. 27—28 956 Raj / Risto Savin ; Roš Fran. — 1937 958 Tam pod jezom / Risto Savin Roš Fran. — 1921 B) Kantate za zbor, soliste in orkester 958 Himna Celju / Karlo Sancin ; Fran Roš. — 1938 959 VIII. SPOMINSKI NAPISI »Iz krajev teh je vodil četo, za pravdo in svobodo vneto ...« 960 Franju Malgaju v Šentjurju pri Celju »Iz krajev teh ste, junaki, vstali, ker niste hoteli v robstvu živeti,...« 961 Spomenik na Dobrni pri Celju »Njih srčna kri to zemljo je pojila, da naša kot nikoli prej je zdaj____« 962 Spominska plošča na dvorišču Starega piskra v Celju, na zidu, ki so ob njem ustrelili 374 talcev »Odšli ste v smrt, da mi živimo, da nam svobodni dan gori____« 963 Spomenik NOB v Šentjurju pri Celju »Ste rasli tukaj in zoreli v razponu smelega duha,..964 Spominska plošča padlim dijakom bivše meščanske šole v Žalcu »Tu ležali borci smo gaženi opljuvani..965 Spominska plošča na Trgu svobode v Celju borcem II. grupe odredov, padlim na Dobrovljah in na tem mestu izpostavljenim v novembru 1942 med veliko borbo za svobodo. »Umrli smo, ki v grobu tu ležimo, a nad svobodo vašo še bedimo,...« 966 Spomenik ob skupnem grobu 174 borcev na Vranskem »Zvestoba proletarska vam kovala v razredni borbi je zavest in moč ...« 967 Posvetilo ob vhodu v tovarno EMO v Celju njenim 46 padlim delavcem IX. UČBENIKI ZGODOVINA ZA OSNOVNE izdelal Lojze Perko. ŠOLE / Janko Pogačnik ; — Ljubljana : Državna založba Pečnik Marja ; Fran Roš ; risbe Slovenije, 1952. — 96 str. ; 21 cm 968 NASLOVNO I. PESNIŠKA DELA Alenčica bo ozdravela. — 258 Antonu Bezenšku ob odkritju spominske plošče na njegovi rojstni hiši v Bukovju dne 24. VI. 1934. — 82 Beda. — 59 Beseda. — 50 Bolezen srca. — 270 Bolna lisica in urni jež. — 170 Božična pesem. — 74 Celje z okolico v ugankah. — 134 Celjska nočna idila. — 135 Celjskemu olepševalnemu društvu. — 136 Celjski spomladanski verzi 1967. — 245 Celju. — 103 Cigan. — 198 Gigan z opico. — 75 Carobnjak. — 87 Čarovnije. — 83, 207 Dan. — 1, 2, 63 Darinka na sprehodu. — 291 Deček za vozom. — 146, 117 Dedek Mraz. — 177 Dedek Mraz govori. — 147 Dedek Mraz prihaja. — 126 Dedkova pomlad. — 199, 137 Frankolovo. — 138, 148, 259, 281 Hej igrajmo gledališče!. — 276 Himna Celju. — 99 Himna družine mušnic. — 151 KAZALO Gledališče. — 65 Gozd. — 200, 139 Grenki hmelj, kako dišiš sladko. — 247, 178 Grob pod Resevno. — 171 Grob v gorah. — 149, 150 Gugalnica. — 292 In zašumelo v naših je gozdovih. — 185 Iz naše krvi. — 152 Iz polniih čaš. — 38 Izgnanci. — 3 Janko in Branko. — 271 Jasa. — 153 Jesen pri nas. — 39 Jesenske barve. — 225, 179 Jesensko cvetje. — 208, 233 Jezušček. — 88 Jožkova pručka. — 248 Jubilej lepega mesta. — 260 Jurček in žabe. — 193 Jutro. — 57, 186 K veliki maši. — 28, 39a Kaj bo kdo?. — 154 Kajuhova smrt. — 277, 194, 187 Kapitan Marko. — 114, 262 Kje so dnevi?. — 4 Klic komunistov-robijašev. — 209 Koroška pomlad. — 60 Korotan. — 31 Kostanji. — 89, 278 Kralj Matjaž. — 5 Kurirčkova pot. — 226, 234 Lahko noč. — 266 Ljubil sem. — 253 Maj. — 84, 95 Maj brez nas. — 300, 302 Mamica moja. — 127 Marec v gozdu. — 128, 210, 236 Marija je po polju šla. — 107 Materinski dan. — 100 Mati žanje. — 77 Med poljanami. — 6 Medli plamenčki... — 7 Meglice. — 66 Meseci v letu. — 101, 241, 282, 293, 294 Mi merimo. — 285 Mihec in slovnica. — 283 Minulega leta. — 188 Misel oib grobu. — 67 Mlada poljana. — 8 Mladi dan. — 272 Mladi kapitani. — 201, 237, 246, 289 Moj očka s harmoniko. — 284 Moja mati. — 97 Moja pesem. — 9 Mrtvim tovarišem. — 180 Na Goličavi. — 267 Na pašo. — 118 Na Prešernov dan.—172 Na Prešernov dai. — 172 Na vrtiljaku. — 108, 227, 181 Narodna. — 10 Naš dedek. — 96 Naš izlet. — 129 Naš kraj. — 273 Naš novi dom — pozdravljen!. — 155 Naša babica. — 211 Naša ladja. — 212, 228 Naša pesem. — 11 Naša pomlad. — 40 Naše jutro. — 41 Naši armadi. — 202 Naši mladosti. — 32 Nocoj. — 42 Noč nad vasjo. — 119 November na vasi, — 43 Novo pričakovanje. — 189 Novoletna. — 120, 130 Novoletna napitnica. — 115 Novoletna pravljica. — 229 Novoletna zdravica. — 78 Novoletni sonet. — 113 Ob braslovškem grobu. — 242 Ob celjskem jubileju. — 121 Ob grobu partizanske matere. — 249 Ob Savinji. — 268 Ob petdesetletnici ustanovitve Celjskega učiteljskega društva. — 44 Ob polletnici Njegove smrti. — 90 Obtoženec. — 45 Obup. — 12 Odprla so se šolska vrata. — 156, 213, 230, 263 Odšli ste v smrt, da mi živimo. — 173 Oreh. — 214 Otrokovo pismo spomladi. — 264 Pastirjeve sanje. — 70 Pastirov san. — 104 Pesem celjskih tabornikov II. grupe odredov. — 254 Pesem Jugoslovanske vojne mornarice — 131 Pesem lastovic. — 51 Pesem mladine. — 190 Pesem o borbi in zmagi. — 157, 158 Pesem o hmelju. — 98 Pesem Savinjske doline. — 195, 196 Pesem svobode. — 159, 174, 197 Pesem škratov. — 122 Pesem štorske mladine. — 255 Pesem tabornikov. — 279 Pesem upokojencev. — 298 Pesmi iz ječe in pregnanstva. — 112 Pestunja Marička. — 274 Pet celjskih obrazov. — 238 Pionirji na morju. — 132 Pionirske uganke. — 160 Po starih poteh. — 102 Pionirski izlet. — 215 Po tvojih ulicah ... — 250, 286 Podoknica. — 71 Pojoča kletka. — 182 Poletje. — 46 Polžja tekma. — 290 Pomlad. — 13 Pomlad je šla skozi gaje. — 14 Pomlad narodov. — 161 Pomladanska. — 133 Pomladna noč. — 15 Posvetilo borcem. — 162, 163 Potovanje. — 47 Potujemo. — 287 Pozdrav Dedku Mrazu. — 164 Pozdrav Dobrovljam. — 165 Pozdrav Industrijski kovinarski šoli v Celju ob njeni 10-letnici. — 175 Pozdrav prvi celjski slovenski šoli ob njeni osemdesetletnici. — 166 Poziv. — 167 Pozno srečanje. — 256 Prva snežinka. — 231, 280, 229, 183 Prvi december. — 92 Prvomajska. — 140 Pust gre skozi vas. — 91, 216 Pust prihaja. — 184 Pustna. — 191 Razkopani Stari grad. — 228 Razstanek. — 72 Resevna. — 203 Rodna zemlja. — 257 S plamenico. — 29 Sanjam. — 33 Sanke. — 61 Sebi. — 68 Seja. — 123 Seja v gozdu. — 217 Sin. — 218, 303 Sin bo kmet. — 79 Sirota Mana. — 52 Slovenski književniki v ugankah. — 185 Slovo. — 26, 141 Slovo od šole. — 239 Sneženi mož s čolničkom. — 85 Snežinke. — 244 Snežinke padajo. — 16 Sonet (I.). — 17 Sonet (II.). — 18 Sokolska mladina kralju. — 93 Srečali srno. — 251 Srečku Puncerju. — 53 Srečno pot. — 19 Sredi polj. — 48 Stare ulice. — 219 Starle. —168 Starec sanja. — 73 Svidenje. — 69 Svoboda. — 116 Se včeraj. — 20 Šel si od nas. — 30 Skrjanček. — 54 Slandrova setev. — 252 Štajerska v borbi. — 142, 169 Temna so pota. — 49 To polno čašo. — 34 Tovariši. — 124 Tožba goriške begunke. — 58 Trdi orehi za bistre glave. — 176 Tri Anice. — 295 »Tu ležali borci smo...«. — 111 Uganki. — 240 Upor. — 204 Uporniki. — 35 V Efenkov spomin. — 232 V jasni noči. — 21 V jesenskem solncu. — 76 V jutru. — 22 V molku. — 55 V mraku. — 23 V solncu. — 27 V spominsko knjigo. — 62 V svobodo. — 36, 37 V temnih nočeh ... — 24 Velikonočna 1932. — 80 Velikonočna 1933. — 81 Vera Slander. — 205 Vera Slandrova. — 192 Vesela pošta. — 143 Vidovdanska pesem. — 94 Vlak odšumel je ... — 25 Z vlakom bratstva in enotnosti. — 221, 222 Z vlakom bratstva in prijateljstva. — 275, 296, 297, 301 Za Novo leto. — 144 Zajčja šola. — 261 Zanešenjak. — 125 Zaradi inventure. — 269 Zastava nove Jugoslavije. — 223 Zastava svobode. — 145 Zimski večer. — 224 Znancu. — 106 Zvezde nad gorami. — 206 Zena. — 56 II. PRIPOVEDNA DELA Aleševo spreobrnenje. — 540 Angelina broška. — 411 Anica iz Podgorja. — 598 Anica iz Supske. — 637 Ankini hudi dnevi. — 571, 599 Avguštinov praznik. — 515 Bedna Velika noč. — 347 Beg čez Sotlo. — 656 Beg v življenje. — 541 Božič uboge Brigite. — 367 Božična idila. — 372 Božična srečanja. — 377 Božična zgodba. — 341, 348, 352 Božični motiv se išče. — 357 Brez dela se ne da živeti. — 412, 421, 457 Car MUivoj. — 452 Celje belo in veselo. — 349 Coprnik v Ligojni. — 542 Cvetje iz Bosne. — 543 Čarovnica Kumara. — 429 Čas se je ustavil. — 516, 638 Čebela je pomagala zajčku. — 348, 436 Človeku ni dobro samemu. — 628 Črni plašč. — 495 Črnice vabijo. — 443 Čudakovo slovo. — 558 Dečki. — 430 Dija. — 378 Domača politika v Lipovem. — 319 Dolfetov čas. — 496 Domačija . — 526 Domačija Jakovčevih. — 488 Dorica pojde na morje. — 572, 600 Drama v vesolju. — 558 Dvajset let pozneje. — 601 Dve družini. — 385, 437 Dve stari celjski zgodbici. — 573 Finžgarjevi anekdoti. — 555 Francka je zakurila. — 656 Gejša. — 557 Gejša z zlato zapestnico. — 431 Gospod pesnik. — 335 Gospod s programom. — 331 Gospod Terpinc. — 320 Gospod Tikvič piše dramo. — 337 Gospodar. — 528 Gostišče »Orient«. — 639 Gozd se je prebudil. — 413, 466 Gozdni mož zelenec. — 458 Grega in Gela. — 602 Halo, halo! Tukaj Mokri dol. — 467 Heinrich Himmler osebno. — 556 Hiša v gozdu. — 517, 665 Hišna preiskava. — 468 Hišni gospodar. — 438 Hišni predsednik. — 518, 558 Hlapček Jure. — 401, 453, 603 Huda noč. — 604 Iz učenčevih spominov. — 422 Iz življenja Stefana Mačka. — 304 Izgubljeno in najdeno. — 364 Janček. — 379, 444, 469 Jankove nevarne igrače. — 489 Jasteb s Kozjaka. — 629, 640 Jelkine Jaslice. — 386 Jesenska storija. — 342 Jok in smeh v Temaniji. — 574 Jubilej. — 338 Jugoslavija ni umrla. — 575, 656 Junak Vaško. — 656 Junak Veljko. — 641 Jungšič Korlek. — 360 Jurček in žabe. — 373 Juretovo potovanje in še kaj. — 343 Kača v Črnicah. — 519 Katica posluša. — 529 Katica zna žvižgati. — 576, 577 Kje je Tito? — 664, 656 Kmetje. — 312 Kokoš je našla tri zrna. — 387, 478 Kokoš, lisica in pes. — 397 Kokoške so našle tri zrna. — 402 Korajeva hruška. — 449 Korajevo kruška. — 470 Korporal Brunč prerokuje. — 388 Korporal Huš. — 503, 558 Korporal Huš in druge zgodbe. — 558 Lenoba. — 414, 415 Lenuhi. — 389 Letalec Nejček. — 578 Lisica je šla po svetu. — 445, 479 Lisica z vrečo. — 390 Literarna krčma. — 559, 579 Mačica igra domino. — 504 Mačji dom. — 580, 642 Maj. — 497 Mala tatica. — 498, 621 Marmelada na nosu. — 454 Mati in sin. — 305 Med 2 dolinama. — 450 Med živimi in mrtvimi. — 423 Medved Rjavček. — 338a, 350 Medvedek Dija. — 459 Medvedek v gledališču. — 480, 481 Medviedik Dija. — 394, 395 Mimo smrti. — 656 Minkini hudi dnevi. — 656 Miss mala Evropa. — 560, 630 Miška. — 374 Miška v šoli. — 424 Mitraljezec Egon. — 581 Mlada sreča. — 416 Mladi Tomo. — 622 Moj oddih v Kačjem dolu. — 471 Moji prijatelji. — 472 Mokre desetice. — 605 Mokre petice. — 499 Mokri redi. — 505 Moral sem biti Hans Skoretz. — 606 Mož z bonboniero. — 417 Muha in pajek. — 544 Na dnu. — 306 Na dnu morja. — 321 Na letovišču. — 368, 506 Na smrt obsojeni je pobegnil. — 607, 657 Nackova pot v svobodo. — 425 Načrt Margerita. — 608 Nagrada iz Ljubljane. — 631 Nagrobni govor. — 545 Naj živi svoboda!. — 582 Naš profesor Null. — 546 Naš ugledni tovariš. — 507, 558 Naša sošolka. — 508 Naši otroci. — 547 Nekakšna opozicija. — 561 Nenavadna podoknica. — 530 Nenavadne stave. — 609 Nepredvideni izlet. •— 460 Nedelja v aprilu. — 482 Nesrečna Erika. — 483 Nesrečni poet. — 583, 585 Neuspeli intervju. — 520 Nevarne igrače. — 584, 586 Neverjeten dogodek. — 351 Nezgoda gospoda Lipeja. — 332, 339 Njene oči. — 396 Njenih štirinajst let. — 643 Njun otrok. — 461 Novoletna nezgoda Petra Mušnika. — 418 Noč v Arandjelovcu. — 587 Noč v Podgorju. — 490 Nočna služba. — 391 Nova hiša. — 380, 439 Ob petih popoldne. — 426, 562 Občni zbor Društva ljubiteljev sočivja. — 369, 509, 558 Obisk pri Kosovih. — 500, 588 Obletnica. — 632 Oče je dobil delo. — 381 Očetu je rešila življenje. — 473 Očkov rojstni dan. — 610, 656 Odmevi z vseh strani. — 446, 558 Ogabni riž. — 531 Oreh. — 382 Organizator — 432 Organizator Fortunat. ■— 558 Ostrižena Lizika. — 532 Ošpice. — 644 Otroška leta. — 521 Par belih golobčkov. — 522 Pavlekova podvala. — 462 Pavlekova ukana. — 463, 656 Pek Peregrin in peklenšček. — 365 Pečenjak na Lisci. — 464 Peregrinove službe. — 344 Pes Pik. — 440, 548 Pesnik v družini. — 427 Pesniška kri. — 645 Petelin Kikirikič. — 655 Petnajstletni mitraljezec. — 611, 658 Petrove službe. — 533, 623 Piščančeva koščica. — 549 Plavajoča pisma. — 403 Pod Dražinim nožem. — 393 Pod jablano. — 323, 324 Pod kraguljem. — 322 Podoknica. — 325 Pogumni zajček. — 523, 524 Ponočnjaki. — 646 Poslovil se je Blaž Bobič. — 534 Popravljena ocena. — 633 Pot k Izvirkom. — 491, 656 Povest o carju Milivoju. — 428 Pozdrav iz domovine. — 333 Pozno srečanje. — 484 Prazniki v baraki. — 336 Prebrisani Telebanci. — 563, 589 Predavatelj. — 326, 558 Pregnanci. — 398 Pregnanec Rok. — 474 Prekleta Bukovina. — 404 Profesor Goliraj. — 327 Profesorjeva beležnica. — 634 Pri materi Dragana Jevtiča. — 612, 659 Prišel je nacistični učitelj. — 455 Prvi maj starega Tenča. — 447 Prvi maj v Celju, nekoč. — 590 Prvi upor. — 405 Prvomajski poljub. — 442 Prvomajska zgodba. — 399 Pogumni zajček. — 523, 524 Povest o carju Milivoju. — 428 Povratek. — 392 Registrator Lapuh. — 316 Revica Zofka. — 535 Rojstni dan. — 550 Rozkin črni dan. — 666, 510 Rožajeva hruška. — 361 Sabotaža. — 564 Sanje. — 313 Seja v Parizu. — 565 Sekira carja Damjana. — 511 Sentimentalna zgodba. — 551 Silvestrovali so. — 353 Skozi sneg in mraz. — 613 Skrita ljubezen. — 591 Skopušnikov vodnjak. — 624, 647 Slike iz Valjeva. — 614, 660 Slovenci se ne prodajamo za kos kruha. — 615, 661 Slovenska tovarišija. — 592 Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945. — 513 Sošolci. — 475, 376 Spomini na Srbijo. — 465 Sreča v zraku. — 434 Srečanje v Lazarevcu. — 617, 662 Srečno novo leto. — 370 Stara celjska ulica. — 616 Stara Grgička. — 656 Stanetov kurir. — 593 Stanko mora živeti. — 492 Stari pes in lažniva lisica. — 485 Stari pes in lisica. — 419 Stari Srobot. — 307, 308 Stričeve klobase. — 536 Strokovnjak. — 566 Svidenje. — 354 Salkova šala. — 594 Škratom je bilo dolgčas po Sneguljčici. — 406 Štefkina harmonika. — 595, 656 Stiri huda leta. — 635 Stiridesetletnica mature. — 407, 486, 558 Student Peter. — 314 Studijska potovanja morajo biti. — 493 Šumadija v plamenih. — 618 Svejk po slovensko. — 567 Tašča. — 408 Tatica. — 448 Terzin božič. — 340 Tinca brez mezinca. — 501, 656 Tista edina noč. —538 Tisto jutro v aprilu. — 487 Treba je živeti. — 619, 663 Tretji. — 345 Tridesetletnica. — 328 Trije možje. — 514 Trojka. — 435, 552 Topla voda. — 539 Tovariša. — 362 Tuja šola. — 656 Turizem v Kačjem dolu. — 648 Ubežnik. — 315, 317 Učiteljca Franja. — 476 Učiteljica Gertruda. — 649 Učiteljica Helena. — 568 Učiteljica Milena. — 625 Ukradena pisma. — 596 Upor v Sandaliji. — 560 Uradni dan. — 329 Usodna povodenj. — 419a V novoletni noči. — 409 V zimski samoti, — 366 Vaška zgodba. — 451 Varčevalec Vilibald. — 651 Velika noč Anzelma Tikviča. — 334 Velika novica. — 636 Velikonočna idila. — 363 Velikonočna pot. — 358 Velikonočna zgodba. — 375 Velikonočni dopust. — 371 Velikonočno hrepenenje. — 346 Veveriica. — 383, 410 Vid Nikdarsit. — 652 Vijolica pripoveduje. — 525 Vračajo se ... — 310, 311 Vrtičkarji in golobčki. — 494 Vsi na morje. — 513 Vnuk. — 355 Z očetom na Čreto. — 626 Zadnja koča. — 330 Zadnji nasmešek. — 553 Zaprta pot. — 597 Zaslužni občan. — 554, 558 Zašla. — 309 Zgodba o Ivančku. — 318 Zgodba o Stojanu Bavdku. — 627 Zgodbe o živalih. — 569 Zimska sreča. — 400 Zimska zgodba. — 653 Zlati vnučki. — 456 Zobarjevo maščevanje. — 502 Zvesta četa. — 359, 654 Zvesti Pik. — 620 Žaba na Golem vrhu. — 356, 477 Žena ob vagonskem oknu. — 420 Živi in mrtvi. — 570 III. PUBLICISTIČNA DELA Anketa o stanju sodobne jugoslovanske dramatike. — glej Odgovor na Anketo o ... Anekdota o Cvetku Golarju. — 784 Anekdota o dr. Novačanu. — 764 Anekdota o slikarju Sirku. — 737 Arkadij Videmšek. — 753 Beg v življenje. — 746 Beležka o Boštjanu Natku. — 711 Celjanka Alma Karlin. — 765 Celjanka Rajterica. — 747 Celje pred 1914. — 738 Celjska kulturna tedna. — 823 Celjski dnevnik 1941. — 718 Celjski obrazi 1941. — 798 Celjski protikomunistični procesi. — 712 Celjsko šolstvo med okupacijo. — 719, 818 Čarobna piščalka. — 755 90-letni jubilej Josipa Gosaka. — 785, 786 Dr. Fortunat Mikuletič. — 739 Drama v vesolju. — 750 Dve pomembni 70-letnici. — 720 Dve stoletnici. — 802 Fran Milčinski. — 689 Fran Roš o svoji najnovejši mladinski igri. — 690 Fran Voglar. — 730 Franjo Malga j. — 703 Fedor Gradišnik. — 787 Fedor Gradišnik 80-letnik. — 769 Grob na Plešivcu. — 788, 799, 819 Hrabra in zvesta do smrti. — 803 Hudalesov Zlati krompir. — 754 Ipavčeva ulica nekoč. — 809 Iz mojih mladostnih dni. — 824 Iz naših spominov. — 667 Izgnanci iz domovine. — 781 Izgnanci 1941—1954. — 810 Izzvenela pesem. — 782 Jakob Rebernik 75-letnik. — 740 Janko Kač. — 695 J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice. — 804 Josip Brinar. — 698, 699 Josip Gosak. — 789 Jože Unverdorben. — 756 K celjskemu mladinskemu festivalu. — 684 K recitacijskemu večeru Danila Gorinška. — 672 Kdo je bil Fedor Gradišnik. — 790 Kmečki puntar Boštjan. — 811 Kmečki upori na Celjskem. — 791 [Književni pregled]. — 667a Koroška petdesetletnica. — 770 Ksaver Meško in poštarjeva Pepika. — 731 Ljudski učitelj in narodopisec Vinko Möderndorfer. — 713 Lojze Hofbauer. — 722, 792 Maksim Gorki. — 685 Maister v Celju. — 766, 771 Maistrova celjska doba. — 707 Malgaj. — 714 Malgaj in Puncer. — 767, 820 Malgajevo pismo Srečku Puncerju. — 768 Med dvema dolinama. — 708 Mestno gledališče. — 670, 671 Meškov studenec. — 732 Milena Žagar. — 783 Mokrodolcd. — 691 Nacistični učitelj na Kozjanskem. — 805 Namišljeni idiot v častniški uniformi. — 806 Naprej !. — 676 Naš novi podlistek, ki ga bomo začeli priobčevati v prihodnji številki. — 694 Nekaj vtisov s poti. — 673 Nekaj zapiskov iz Celja med prvo vojno. — 748 Nekdaj in danes. — 701 Nepričakovano srečanje. — 793 O govorništvu. — 677 O Srečku Puncerju. — 668 O zletu pred 400 leti. — 813 Ob 11. obletnici Kajuhove smrti. — 702 Ob 90-letnici Jožeta Pečnika. — 715 Ob sedemdesetletnici Fedorja Gradišnika. — 716 Ob stoletnici rojstva slovenskega pesnika Antona Aškerca. — 704 Ob 40-letnici proboja solunske fronte. — 710 Od rojstva z dvajsetletnikom. — 741 Odgovor na Anketo o stanju sodobne jugoslovanske dramatike. — 700 Okoli ljubezenskega trikota. — 697 Okupator piše šolsko kroniko. — 687 Okupatorjeva šola. 726 80-letnica Ivana Prekorška. — 727 80 let slovenske gimnazije. — 814 Oskar Hudales. — 757 Osvoboditev Celja 1945. — 772 Ostati sebi do kraja zvest. — 758 Otroška leta. — 759 Pesnik Kajuh. — 760 50 let gledališkega dela Fedorja Gradišnika. — 705 Po Savinjski dolini pred sto leti. — 751 Poedinec in celota. — 678 Poezija in trgovina. — 800 Praznik naše kulture. — 821 Pred stopetdesetimi leti. — 692 Proti cesarski Avstriji. — 761 Prva izjava z nacističnega vrha o izgonu Slovencev. — 815 Pozabljivi starši. — 723 Que le bruit n'assourdisse par 1'homme. — 773 Razgovor s prvim celjskim voljenim predsednikom. — 774 Razgovor z Angelco Sadarjevo ob tridesetletnici njenega gledališkega udejstvovanja v Celju. — 696 Razgovor z Vero Levstikovo. — 749 Razvoj šolstva v Celju. — 762 Rihard Pestevšek. — 775 Risto Savin na fronti. — 794 Savinova opera »Matija Gubec«. — 801 Se še spominjate baronice. — 733 Sedemdeset let Jožeta Zupančiča. — 776 Seulment une question d'enquete?. — 777 Slavko Osterc. — 728 Slovenski hudič Malgaj. — 812 Slovo od gledališča. — 724 Spomin na Cvetka Golarja. — 742, 778 Spomin na Rista Savina. — 807, 822 Spomini na Koroško. — 795 Spomini na Srbijo. — 725 Spomini Rafka Salmiča. — 674 Spomini Tončke Sivka. — 669 Sokolska mladina. — 679 Sokolski junak Malgaj. — 683 Sokolsko bratstvo. — 680 Spominski govor ob odkritju spomenika Antonu Aškercu v Celju. — 706 Srečanje z Žalcem. — 735 Srečko Puncer. — 681, 796 Stane Terčak 60-letnik. — 743 Stara celjska gimnazija. — 744 Sto let slovenske šole v Celju. — 816 Stoletnica Maistrovega rojstva. — 808 Šlandrova družina. — 779 Sola je bila kasarna in ječa. — 797 Učiteljstvo v boju za napredek šolstva. — 780 Upornica iz ljubezni. — 817 V domačem kraju »Talcev«. — 688 V Vojnem muzeju JNA. — 721 Velik odmev pobude o ustanovitvi kulturne revije pri kulturnih delavcih v Celju. — 693 Veliko učiteljsko zborovanje v Celju. — 675 Vera Levstik, Zofka Debelak. — 752 Zadnji komandir. — 729 Zadnji komandir celjske čete. — 736 Zgodovinsko leto 1918. — 763 Zlata matura v Celju. — 717 Žalec je postal mesto. — 745 IV. DRAMSKA DELA Čarobna piščalka. — 835 Desetnica Alenčica. — 829 Domovina je samo ena. — 832 Gojko in Cvetka. — 836 Koroški sen. — 825 Mokrodolci. — 826 Največ sveta otrokom sliši slave. — 827 Sekira. — 837 Skozi borbo k soncu. — 833 Smrt harmonikarja Janeza. — 830 Štirinajsta. — 831, 834 Ušesa carja Kozmijana. — 828 V. LITERATURA O FRANU ROŠU IN OCENE NJEGOVIH DEL Akcija proti Slovencem, ki nacistom ni uspela. — 871 Beležka o Franu Rošu. — 864 Bežen pogled na književno delo Frana Roša. — 930 Človeške hijene. — 838 Dečkove sanje. — 922 »Desetnica« na Krškem odru. — 856 Fran Roš. — 883, 898, 924, 925, 927, 942, 949 Fran Roš : Celje ob smrti kulturnoprosvetnega delavca, pedagoga, književnika in publicista. — 932 Fran Roš : Izgnanci. — 872 Fran Roš : Juretovo potovanje in še kaj. — 841 Fran Roš : Juretovo potovanje in še marsikaj. — 842 Fran Roš : in memoriam. — 940 Fran Roš : Korporal Huš. — 910, 912 Fran Roš : Korporal Huš in druge zgodbe. — 911, 916 Fran Roš kot pisatelj. — 926 Fran Roš : novi prijatelji, stari spomini. — 867 Fran Roš : petdesetletnik. — 850 Fran Roš : 70-letnik. — 882, 884 Fran Roš : Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945. — 873, 874, 885 Fran Roš : šestdesetletnik. — 865 Fran Roš (1898—1976). — 951 Fran Roš : Ušesa carja Kozmijana. — 853 Fran Roš v Savinjski krajini. — 947 Fran Roš za mladino. — 906 Fran Roš : Zagarjeva nagrada. — 708 Fran Roš. — 859 Franjo Roš. — 870 Franjo Roš : sedemdesetletnik. — 886, 894 Franjo Roš : ob sedemdesetletnici. — 890 Franjo Roš : petinsedemdesetletnik. — 920, 921 Franjo Roš : pedagog, pisatelj, publicist. — 933 Franu Rošu v spomin. — 923 In memoriam Fran Roš. — 943 »Izgnanci smo se predolgo skrivali«. — 875 Izid natečaja za najboljšo humoresko ali satiro. — 862 Knjiga, ki je izpolnila pričakovanja. — 880 Knjiga o slovenskih izseljencih. — 881 Književnik Fran Roš. — 863 Korporal Huš in druge zgodbe. — 913 Korporal Huš ni Švejk. — 919 Lahko smo ponosni nanje. — 877 Le del vsega. — 946 Lepo mesto čestita Franu Rošu ob njegovi 70-letnici. — 899 Literarni večer Frana Roša. — 869 Mokrodolci. — 846, 848 Na obisku pri Franju Rošu. — 896 Na študijsko potovanje je odšel učitelj mestne deške osnovne šole celjske, g. Franjo Roš... — 839 Neispunjena želja Frana Roša. — 945, 952 Neizpolnjena želja Frana Roša. — 952 Nepozabne dragocenosti. — 951 Nova mladinska igra v celjskem gledališču. — 851 Nove mladinske knjige : Dija. — 845 Ob 70-letnici Franja Roša. — 891, 901 Ob naši uprizoritvi »Desetnice Alenčice.« — 854 Odlikovanja v Celju. — 888 Odlikovanje Frana Roša. — 888 Ohranili bomo spomin na Frana Roša. — 931 Osemdesetletnica rojstva Frana Roša. — 948 Otroška leta. — 893 Pesmi iz ječe in pregnanstva. — 847 Pisatelj Fran Roš, — 858, 861 Pisatelj Franjo Roš sodelavec »Galeba«. — 902 Pol ure s Franom Rošem. — 904 Pravljica. — 805 Pravljica v otroških očeh. — 889 Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti. — 857 Pregnanci v Srbiji. — 879 »Pregnani k bratom«. — 868 Prevajalčevi zapiski iz ČSR. — 866 Preveč smo malobrižni. — 909 Pri avtorju »Dije« v Celju. — 843 Razgovor s književnikom Franom Rošem. — 849 Razgovor s pisateljem Franom Rošem. — 855 Razgovor z g. Franom Rošem. — 844 Razgovaramo s književnicima. — 907 Risto Savin. — 852 Fran Roš. — 840, 892 Roševi prispevki v Lepem mestu. — 941 Slovenska književnost 1941—1945. — 878 Slovenski biografski leksikon. — 914 Slovo od Frana Roša. — 935 Slovstvo v letih vojne 1941—1945. — 915 Srečen med mladimi. — 928 Svet je poln razburjanj, pravi pisatelj Fran Roš. — 860 X. ABECEDNO KAZALO Carobnjak. — 87 Kod majke Dragana Jevtiča. — 612, 659 Korajeva kruška. — 470 Medviedik Dija. — 394, 395 Mi se Slovenci ne prodajemo za parče hleba. — 615, 661 Na smrt osudeni je pobegao. — 607, 657 Pastirov san. — 104 300 Svejk po slovensko. — 917 Umrl Fran Roš. — 937 Umrl pisatelj Fran Roš. — 936 Umro Fran Roš. — 938 V ekspresionizem in novi realizem... — 903 V spomin Frana Roša. — 944 V spomin Franju Rošu. — 929 V spomin na Frana Roša. — 939 Večer za Franja Roša. — 897 Življenjski jubilej književnika Franja Roša. — 900 VI. PREVAJALSKO DELO Gosposvetski sen. — 953 Jan Bibijan. — 954a Matija Gubec. — 954 VII. UGLASBENA DELA FRANA ROŠA Grob v gorah. — 955 Himna Celju. — 959 Jesensko cvetje. — 956 Raj. — 957 Tam pod jezom. — 958 VIII. SPOMINSKI NAPISI »Iz krajev teh je vodil četo ...« — 960 »Iz krajev teh ste, junaki, vstali....« — 961 »Njih srčna kri to zemljo je pojila ...« — 962 »Odšli ste da mi živimo ...« — 963 »Ste rasli tukaj in zoreli...« — 964 »Tu ležali borci smo....« — 965 »Umrli smo, ki v grobu tu ležimo ...« — 966 »Zvestoba proletarska vam kovala ...« — 967 IX. UČBENIKI Zgodovina za osnovne šole. — 968 PREVEDENIH ROŠEVIH DEL Pavlekova podvala. — 462 Petnaestogodišnji mitraljezac. — 611, 658 Slike iz Valjeva. — 614, 660 Susret u Lazarevcu. — 617, 662 Šumadija u plamenu. —618 Vozom bratstva i prijateljstva. — 275, 297 Živeti se mora. — 619, 663 ABECEDNO KAZALO OSEBNIH IMEN (v poglavjih III., V., VI., VII) VII.) Abram Lojze. — 923 Andrejev Leonid. — 667a Aškerc Anton. — 704, 706 Bek S. — 907 Bolhar Alojzij. — 858, 861 Božič Milan. — 882, 920 Božičnik Slavko. — 851 Brinar Josip. — 698, 699 Cankar Ivan. — 820 Cvetko Dragotin. — 852 Debelak Zofka. — 752 Debič Dane. — 924 Destovnik Karel. — 702, 760 Dolenc Jože. — 883 Glaser Janko. — 667a Glonar Jože. — 667a Golar Cvetko. — 742, 778, 784, 801, 807 Gombač Branko. — 854 Gorinšek Danilo. — 672 Gorki Maksim. — 685 Gosak Josip. — 785, 786, 789 Gradišnik Armin. — 709 Gradišnik Fedor. — 705, 716, 724, 769, 787, 790, 877 Grobelnik Gustav. — 853, 855, 869, 910, 911, 920, 925 Hofbauer Lojze. — 722, 792 Hribar Drago. — 886, 909 Hudales Oskar. — 754, 757 Ilich Iztok. — 912 Janež Stanko. — 857 Jesenovec France. — 845 Kač Janko. — 695 Karlin Alma. — 765 Kavčič-Kudrevičius Cvetka. — 951 Kislinger Juro. — 887 Klemenčič Vlado. — 875 Krajnc Jože. — 856 Krašovec Jure. — 867, 927 Kune j Marjan. — 860 Kuret Milan. — 667a Legiša Lino. — 847, 903 Lekič Bogoljub. — 945, 952 Lešnik Lučka. — 928 Levstik Vera. — 749, 752 Levstik Vladimir. — 667a, 801 Lušin Ana. — 788, 800 Lušin Minka. — 788, 800 Maister Rudolf. — 682, 707, 766, 771, 803, 809 Malga j Franjo. — 683, 703, 714, 767, 768, 813, 821 Medved Drago. — 913, 946 Mejak Ervin. — 929 Meško Ksaver. — 731, 803 Mikuletič Fortunat. — 739 Milčinski Fran. — 689 Möderndorfer Vinko. — 713 Müller Marija Magdalena. — 734 Natko Boštjan. — 711 Novačan Anton. — 764 Novak Vlado. — 849, 930, 942, 947 Orel Tine. — 850, 864 Orožen Janko. — 720, 805 Osterc Slavko. — 728 Pečnik Jože. — 715 Pelin Elin. — 954a Pertinač Anton. — 746 Pestovšek Rihard. — 775 Peterlin Radivoj. — 801 Predan Drago. — 889, 890, 921 Prekoršek Ivan. — 727 Prešeren France. — 692 Prijatelj Ivan. — 667a Pristovšek Blaž. — 877 Podjavoršek Albin. — 865, 919, 932, 943, 944, 949 Puncer Srečko. — 668, 681, 767, 768 796, 821 Rebernik Jakob. — 740 Risto Savin. — gl. Sirca Friderik Sadar Angela. — 696 Salmič Rafko. — 674 Savin Risto. — gl. Sirca Friderik Sirk Albert. — 737 Sivka Tonček. — 669 Skočir Stanko. — 892, 934 Smasek Lojze. — 893 Srnolej Viktor. — 866, 915 Strmšek P. — 720 Strnad Marica. — 818 Strniša Gustav. — 801 Segula Pec. — 793 Serko Alfred. — 807 Sirca Friderik. — 794, 802, 808, 823, 852 Širok Albert. — 843 Slander Slavko in družina. — 779 Svajncer Janez. — 879 Švanjcer Marija. — 916, 922 Štancer Milan. — 950 Strajnar Milena. — 904 Terčak Stane. — 694, 743, 880, 894 Tiran Ernest. — 801 Tratnik Fran. — 708 Trstenjak Lojze. — 935 Unverdorben Jože. — 756 Vandot Josip. — 840, 841 Videmšek Arkadij. — 753, 782 V SPOMIN DRAGU CVETKU Da bi zadostili ustaljenim normativom za oblikovanje publikacije s strokovno in znanstveno vsebino, pritegujemo uredniki Celjskega zbornika tudi nekatere sodelavce, ki po večini niso navedeni z imeni, a zato nič manj ne spoštujemo njihovega dela. Med take tihe sodelavce štejemo tudi Draga Cvetka, ki je vrsto let prevajal v angleščino in nemščino sinopsise in povzetke, da bi bila dognanja v zborniku natisnjenih znanstvenih in strokovnih prispevkov dostopna tudi raziskovalcem in strokovnjakom zunaj naših narodnih in državnih mej. 22. decembra 1984 ga je zahrbtna bolezen iztrgala iz kroga sodelavcev v Knjižnici Edvarda Kardelja v Celju ter iz vrst sooblikovalcev Celjskega zbornika, h katerega odmevnosti in ugledu je pripomogel s svojim anonimnim prevajalskim deležem. Kot knjižničar je uporabljal svoje znanje tujih jezikov in svojo razgledanost po domačih in tujih literaturah predvsem v oddelku za nabavo knjižničnega gradiva, ki ga je vodil dvajset let in skrbel za čim bolj uravnotežen, družbenim potrebam celjskega pokrajinskega območja in individualnim potrebam bralcev ustrezen dotok knjig, periodik in drugega, bogatenju znanja namenjenega gradiva. Zaradi njegovega znanja in preudarnosti so mu sodelavci zaupali tudi odgovornejše samoupravljalske dolžnosti. Več let je bil predsednik zbora delavcev in predsednik sveta knjižnice ter delegat knjižničarjev v organih Kulturne skupnosti in Izobraževalne skupnosti. S simpatijo in umirjeno vnemo je spremljal nastajanje posameznih letnikov ter izrednih izdaj Celjskega zbornika in mu stavil na razpolago svoje jezikovno znanje Ob osemdesetletnici celjskega zgodovinarja prof. Janka Orožna pa je leta 1971 pripravil za objavo v zborniku bibliografijo njegovih del in zapisov o njem Svoje zanimanje za zgodovinopisje je Drago Cvetko sicer skromno skrival, s tem v Celjskem zborniku natisnjenim bibliografskim delom, ki je bilo v strokovnih krogih sprejeto s priznanjem, pa je vendarle tudi javno izpričano. vin. Vogel Herman. — 917 Voglar Fran. — 730 Voli Janko. — 884 Volfand Jože. — 940 Vrani Tone. — 898 Vudiur Zoran. — 899, 941 Wagner Josip. — 840, 841 Zakrajšek Mileva. — 804 Žagar Milena. — 783 Zupančič Jože. — 868, 870, 881, 901, 902, 906, 776 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 75.047.1 (497.12—119) : 929 Lavrenčič A. MILENA MOŠKON LAVRENČIČEVE UPODOBITVE CELJA Kdorkoli pozna dosedanji likovni opus in ustvarjalni program slikarja Avgusta Lavrenčiča in mu je znana njegova odločitev po študiju na ljubljanski akademiji, »da narave ne bo več kopiral«, ne bi skoraj pomislil, da so med njegovimi stvaritvami tudi zanimive upodobitve Celja, vedute, ki izražajo njegove osebne poglede na mesto in njegovo najbližjo okolico. Lavrenčič sam pa tudi pravi, da se ne bi nikoli lotil slikanja vedut, ki izhajajo iz dokumentarne, resnične značilnosti kraja, če ne bi dobil pobud, ki so se pojavile z naročili za reprezentančne potrebe Celja. Ker je Celjan in je celjski slikar, je imel za svojo dolžnost, da naročila sprejme in s svojimi realizacijami zadovolji naročnika. Ob vsaki odločitvi, da bo naslikal Celje, je Lavrenčič pomislil na zgodovinske vrednote mesta, na prekrasno pokrajinsko lego starodavne naselbine, na nekdanjo ekološko neoporečnost kraja in na mesto, v katerem je prav v zadnjih letih zelo pogosto ogroženo zdravje prebivalstva. Svojo veliko zaskrbljenost zaradi onesnaženosti v Celju je namreč Lavrenčič že izpovedal s samim črnim znakom kvadratnega formata, s svojo konstruktivistično, provokativno sliko, ki jo je poimenoval »Voglajniška riba«. Pred upodobitvijo panoramskih podob Celja pa je Lavrenčič pomislil tudi na številne razgledne točke, s katerih bi lahko opazovali mesto in njegovo okolico. Obžaloval je, da je teh opazovalnih lokacij vedno manj, da jih prerašča grmičevje in da ni več možno ob pohodih po gričevnatem obrobju mesta doživljati raznolikih, že v prejšnjih časih občudovanih panoramskih mikavnosti Celja. Zato se je med drugim odločil, da bo predstavil pogled na Celje iz svojega bivalnega okoliša, iz območja, ki je povezano z njegovimi dolgoletnimi, vsakodnevnimi potmi v mesto in z dogajanji na Jožefovem hribu že v času njegove mladosti. Vse kaže, da je Lavrenčič na teh vsakodnevnih poteh in ob srečanjih na hribu s pomočjo premišljenih opazovanj spoznal tiste značilnosti mesta, brez katerih ne bi bila možna slikarska uresničitev prave portretne podobe kraja, Avtorica: Milena Moškon, dipl. umet. zgod., muzej, svetovalka, Pokrajinski muzej Celje še zlasti ne tiste, ki posreduje poleg dokumentarne pričevalnosti tudi vredno umetniško izpoved. Prvič je slikar Lavrenčič predstavil mestno značilnost Celja leta 1968 na naslovnici za Mali vodnik po Celju (16,7 X 11,8 cm), ki ga je izdalo Olepševalno in turistično društvo Celje. Izdelal je shematično obravnavan osnutek v modrem tonskem akvarelu, ki kaže tri najbolj izrazite naselbinske značilnosti kraja — starograjski kompleks s severa, zrcalno podobo v srednjeveško obzidje vklenjenega mestnega jedra in podobo sodobnega Celja, kakršna se je ponujala z razglednega položaja na Starem gradu. Ista kompozicijska rešitev je uporabljena tudi na hrbtni strani istega vodnika, le da so modro »celjsko« barvo zamenjali patinirani, rjavi odtenki. Druga Lavrenčičeva obravnava Celja je upoštevana na listini oz. diplomi, ki je namenjena vsakoletnim dobitnikom Slandrove nagrade v Celju (Gl. CeZb 1971/72, str. 552). Tu so predstavljene tri mestne vedute na zlati, s kvadrati razčlenjeni površini velikosti 19,5 X 19,5 cm v linearni izvedbi s črnim tušem na skoraj geometrijsko stiliziran način. Dodane so tudi tri šesterokrake zvezde kot heraldični simbol Celja. Leta 1977 pa je Lavrenčič naredil po naročilu za opremo ladje z imenom Celje veliko panoramsko podobo mesta (o. pl. 89 X 116 cm, sign. Lavrenčič 77). Na tej sliki je upodobljeno mesto z vzhoda. V ospredju so prve vzpetine Aljaževega hriba nad hišo in travnikom, z grmičevjem in kapelico Kalvarije med drevjem. Vidna je široka Teharska cesta, na katero je speljanih več manjših cest. Ta glavna cesta vodi mimo hiš v železniški podvoz in nato v naselje, ki je nastalo onstran Voglajne pod Miklavškim in Anskim vrhom, se razširilo na Otok, v Medlog, Lavo, na Ostrožno, v Novo vas, na Hudinjo in še drugam. Avgust Lavrenčič: Celje, gvaš akvarel, papir, sign. Lavrenčič 78 Foto Viktor Berk Avgust Lavrenčič: Celje, o. pl. sign. Lavrenčič 77 Foto Viktor Berk Vidno je, da prav ta cesta pripelje iz središča mesta in da nakazuje simetralo predstavljene urbane ureditve, ki se izraža v ravnotežju izstopajočih arhitekturnih vertikal in obsežnejših kompleksov v starem mestu s stavbnimi objekti predvojne in povojne zgraditve. Tam, kjer teče pod Anskim in Miklavškim hribom ob robu mesta Savinja, je ozračje zamegleno in nebo nad središčem mesta je prepredeno z oblaki. Onstran mesta pa sta gričevnat svet in prostrana Savinjska dolina. Ta Lavrenčičeva veduta, ki kaže resničen pogled na Savinjsko metropolo z mestnega obrobja, je pregledna in spoznavna. Naslikana je po načelih uveljavljenega vedutnega slikarstva. Ta preglednost in spoznavnost pa nista upoštevana le kot obnova izbranega pogleda na resnično mesto. Občutena je namreč velika mera slikarjevega poznavanja in osebnega doživetja, ki se lahko zasluti tudi v simboliki človekovih poti, ki vodijo v mesto in nato še v daljnji svet. Veduta je prostorsko v značilnih modro obarvanih odtenkih, izredno u-ravnovešena. Preseneča nas s svojo monumentalnostjo, ki prevladuje kljub izdelanim posameznostim. Istega leta je Lavrenčič naslikal še eno panoramsko podobo Celja (o. les, 48 X 64 cm, sign. Lavrenčič 77). Tudi takrat se je odločil za pogled na mesto z vzhoda, z istega razglednega mesta na Aljaževem hribu. Opažamo pa, da je opustil nekatere nadrobnosti in da je mesto še bolj povezal s pokrajino, zlasti ko je prikazal z drevjem porasli Anski vrh. To Lavrenčičevo veduto je Skupščina občine Celje namenila v dar maršalu Titu, ko je potoval skozi Celje v Kumrovec. 20 Celjski zbornik 305 Nato je Lavrenčič upodobil panoramsko podobo Celja v mešani tehniki gvaš — akvarel na papir v velikosti 48 X 68 cm, (sign. Lavrenčič 78). Tudi za to veduto si je izbral pogled z vzhoda iznad Aljaževega hriba. Motiv je v temnomodro podanem ospredju, osredotočen na dominantni položaj Jožefove cerkvene stavbe z dvema stolpoma in sosednje samostanske hiše. Ta kompleks arhitektur se razprostira nad mestom in pred njim in se strnjeno, kot v nekakšnem loku širi do gozdnatih strmin nad Mestnim parkom, nato pa se preliva v ravninske predele Savinjske doline. Poudarjena je sil-huetna slikovitost baročne dvostolpne zgradbe, zapažene pa so tudi vertikale različno oblikovanih stavb v jedru mesta. Razpoznavne so še štirioglate gmote visokih in širokih zgradb, ki se širijo na vse strani, tudi izven središča mesta. Nadrobnosti, ki bi podajale še bolj značilno topografsko sliko kraja in pokrajine so sicer upoštevane, a so v celoti podrejene osebnemu slikarskemu obravnavanju. Isti panoramski motiv Celja je naslikal Lavrenčič še trikrat, v isti tehniki in iste velikosti, v letih 1979—1984. Slike kažejo neznatne variante, izražene zlasti v barvni obravnavi ospredja, obsežnosti mestnega kompleksa s prehodom v Savinjsko dolino in na Anski vrh. Vsekakor lahko trdimo, da je slikar Lavrenčič s svojimi narisanimi vedutami in naslikanimi panoramskimi podobami prispeval pomemben delež k bogati zakladnici celjskih historičnih upodobitev, katere so ustvarili večinoma tuji, bolj ali manj znani slikarji. Kot domačin je ustvaril vredne portretne podobe Celja, ki niso samo dokumentarično sporočilne, pač pa so predvsem razpoloženjsko občutene uresničitve zahtevnega vedutnega slikarskega problema. Slike ne predstavljajo samo posebnih likovnih vrednot, ampak izražajo tudi tisto umetnostno lepoto v krajevni modri barvi in vseh njenih tonih, ki lahko pomeni vsakomur, ki mu je Celje drago, izjemnost in virtuoznost, ne le v Lavren-čičevih umetnostnih, pač pa tudi v tovrstnih slikarskih dosežkih sploh. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 73/76 (497.12—119) »1974/1985« ALENKA D O M J A N LIKOVNI SALON CELJE KRONOLOŠKI PREGLED RAZSTAV IN NJIH KRATKA OZNAKA (September 1974—januar 1985) Od začetka delovanja Likovnega salona Celje, to je od leta 1962 dalje, je le-ta deloval pod vodstvom DSLU — PODODBORA CELJSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV vse do septembra leta 1975. Ker je kronološki pregled izpod peresa Jureta Kislin-gerja zaključen s septembrom 1974 in z zaporedno številko razstave 131, sem zaradi lažjega pregleda nadaljevala po že prej nakazanem načinu. 132. Janez Lenassi (20. 9. do 5. 11. 1974). Razstavljene so bile fotografije njegovih javnih spomenikov in 13 novejših plastik, izdelanih v istrskem kamnu iz let 1971—1973, ki so izpričevale mediteranske značilnosti z izvirnimi likovnimi občutji. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom dr. Ivana Sedeja. 133. Ludvik Pandur mlajši (6. 11. do 3. 12. 1974). Razstavljenih je bilo 10 oljnih slik in 6 pastelov z družbeno angažirano tematiko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. 134. Celjski likovni umetniki — prodajna razstava v mesecu decembru, na kateri so sodelovali Avgust Lavrenčič, Milisav Tomanič, Janez Knez, Viktor Povše, Alojz Zavolovšek, Milan Lorenčak in Darinka Pavletič-Lorenčak. Vabilo. Razstavno leto 1975 Začetek leta 1975 je bil zaznamovan s precejšnjim zatišjem, kljub temu pa je potrebno poudariti razstavo v velenjski knjižnici meseca februarja, ki je pre-zentirala desetletni razvoj in programsko usmeritev Likovnega salona. Predstavljen je bil izbor umetniških del iz stalne zbirke Likovnega salona, katero so sistematično gradili z odkupi od leta 1962 dalje. 135. Herman Gvardjančič (28. 3. do 23. 4. 1975). Predstavil je 9 slik v tehniki akrila na platno iz leta 1973—1974 z upodobitvijo krajine na krajni meji razpoznavnega, sodobno in racionalno oblikovanega likovnega polja. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. 136. Milisav Tomanič (25. 4. do 27. 5. 1975). Mala retrospektivna razstava celjskega kiparja, ki je v svojem delu razpet med plastičnimi in stiliziranimi for- Avtorica: Alenka Domjan, kustos Likovnega salona Celje. marni, v svojem izhodišču pa vedno v prepoznavni obliki. Razstavljenih je bilo 14 plastik v kamnu in bronu. Vabilo. Po dvanajstletnem kontinuiranem razvoju in delu Likovnega salona ko je le-ta s svojim delovanjem in razstavno politiko postal pomemben člen likovno-galerijske dejavnosti v republiki in so razsežnosti njegovega delovanja postale nepogrešljiv člen pri spoznavanju sodobne slovenske likovne umetnosti ne samo v Celju, temveč tudi v regiji, so v Celju postavili vprašanje njegovega obstoja. V tem za Likovni salon negotovem obdobju sta bili dve razstavi: 137. Božidar Jakac (29. 5. do 11. 6. 1975). Tematska razstava grafičnih listov s portreti slovenskih glasbenikov (Lucijan Marija Skerjanc, Julij Betetto, Ignacij Hladnik, France Marolt, Zlata Gnjugnjenac, Niko Stritof, Matija Bravničar, Anton Lavrin, Karel Pahor, Jože Gostič, Igor Ozim in Karlo Rupel). Pripravili so jo v sodelovanju z organizacijskim odborom Mladinskega pevskega festivala v Celju. Zlo-ženka-vabilo. 138. Razstava desetih umrlih slovenskih likovnih umetnikov (12. 6. do 30. 6. 1975). Razstavo je pripravil iz svoje stalne zbirke Pokrajinski muzej Celje in je bila namenjena počastitvi 30. obletnice osvoboditve. Na razstavi je bilo prikazanih 16 likovnih del naslednjih avtorjev: Riharda Jakopiča, Matije Jame, Maksa Kavčiča, Franja Stiplovška, Miroslava Modica, Frana Tratnika in Lajčija Pandurja st. (slike), grafični listi Marija Preglja in Mateja Sternena ter plastika Ivana Na-potnika. Spremno besedo ob otvoritvi je imela Milena Moškon. Po večmesečni vprašljivosti obstoja Likovnega salona je vendarle zmagal zdrav razum. Dotedanje vodstvo Likovnega salona DSLU — Pododbor Celje, ki je trinajst let uspešno vodil »celjski kulturni hram«, je zaradi reorganizacije v okviru republike kot tak izgubil svoj status, zato je nastala potreba dobiti novo vodstvo in rešiti statusno vprašanje Likovnega salona. Tako se je v obliki 7-član-skega odbora z nalogami vodenja in upravljanja formiral v okviru KSOC skupščinski odbor, ki je bil potrjen dne 22. septembra 1975 na skupščini KSOC. V taki obliki je Likovni salon deloval vse do 1. 1. 1979. Z novo zagnanostjo so se vrstile razstave pomembnih slovenskih likovnih umetnikov. 139. Leon Koporc (12. 9. do 2. 10. 1975). Razstavljenih je bilo 17 slik v olju iz let 1967—1975, označenih z nadrealistično noto. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Janeza Mesesnela. 140. Rudi Spanzel (17. 10. do 6. 11. 1975). Razstavljenih je bilo 10 slik v olju in 15 grafičnih listov. Motivni svet mladega slikarja je že v samih začetkih bil tesno vezan na tradicijo metjejskega slikarstva. Zanimal ga je problem razmerja med živo in mrtvo naravo. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. 141. Veno Pilon (7. 11. do 3. 12. 1975). Razstavo je pripravila Pilonova galerija iz Ajdovščine v sodelovanju z Likovnim salonom Celje. Predstavljenih je bilo 6 oljnih slik iz časa 1923—1928 in 18 grafičnih listov iz časa 1920—1926. Združevanje sodobnih likovnih tokov v izvirno ekspresivno izraznost, geometrizacija oblik in plastičnost ter formalna poenostavitev motiva in neposredna karakterizacija sveta so bile osnovne značilnosti Pilonovega slikarstva, s katerim se je soočila tudi celjska publika. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Janeza Mesesnela. 142. Dušan Tršar (19. 12. 1975 do 13. 1. 1976). Luminoplastike (9) in neon iz let 1973—1975 ter risbe (9) so bile izraz umetnika čiste likovne vizualizacije in oblikovalca prostorskih in svetlobnih komponent. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Ob tednu domačega filma v Celju je Likovni salon v sodelovanju z organizacijskim odborom TDF pripravil razstavo. 143. Jugoslovanski filmski plakat s Poljskim izborom (9. 12. 1975), ki je bila na ogled v prostorih Muzeja revolucije v Celju. Razstavno leto 1976 144. Silvester Komelj (23. 1. do 13. 2. 1976). Razstavljenih je bilo 14 slik v tehniki akril-olje iz let 1973—1974, pri katerih je bila poudarjena barvna tektonika, ki je v krajni sekvenci prešla v aluzivno upodobitev kraške pokrajine, ujete v prostor barvnih ploskev. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. 145. Franc Novinc (20. 2. do 9. 3. 1976). 13 slik v olju iz let 1974—1975/76 z zaokroženo vsebino — ekološko ogrožena domača krajina. Z odprtostjo kompozicijskega prostora je dal Novinc slikam neslutene razsežnosti, neskončnost dogajanja, vendar časovno terminiranega. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. 146. Zmago Jeraj (26. 3. do 8. 4. 1976). Razstavo 64 umetniških fotografij iz let 1966—1976 je pripravil Likovni salon v prostorih Muzeja revolucije. Crno-sivo-beli toni so pogojevali foto-likovne dramaturške prijeme. Ob primerno izbranih motivih, ki jih je avtor v nekem trenutku zabeležil, smo sledili večpomenski in hkrati individualni razsežnosti izražanja. Vabilo-zloženka. 147. Sodobno slovensko oblikovanje (17. 2. do 2. 3. 1976). Na razstavi je bilo predstavljenih 56 eksponatov industrijskega in grafičnega oblikovanja iz let 1956— 1975. Avtor razstave je bil Stane Bernik, prireditelji razstave pa Arhitekturni muzej Ljubljana, Razstavni salon Rotovž Maribor in Likovni salon Celje. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Staneta Bernika. 148. Savo Sovre (17. 3. do 29. 3. 1976). Razstava (3 slike v mešani tehniki in 15 risb svinčnik-kreda) iz let 1971—1973 je imela poudarek na prikazu portretnega risanja, ki je ostalo trdno zasidrano v okviru tradicionalnega, s klasičnimi merili merljivega likovnega izraza. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Franca Zalarja. 149. Tri razstave iz stalne zbirke Pokrajinskega muzeja Celje — Celjska zbirka starih grafik (izbor iz novih pridobitev) (30. 3. do 8. 4. 1976). Razstavljenih je bilo 57 grafičnih listov evropskih avtorjev od 16. do srede 19. stoletja. — Zanimivosti iz narodopisne zbirke (8. 4. do 19. 4. 1976). — Arheološke najdbe z Rifnika (od 19. 4. do konca meseca). Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Vere Kolškove, Milene Moškon, Vlada Sribarja in Lojzeta Bolte. Razstave so spremljali razgovori in predavanja. Prireditelj razstave je bil Pokrajinski muzej Celje. 150. Milic iz Mačve (7. 5. do 26. 5. 1976). Razstavljenih je bilo 29 slik v mešani tehniki iz let 1960—1976. Nadrealistični prizvok v slikah Milica Stankoviča je ujet v tradicijo baročnih sfer, pri čemer so prispodobe preteklosti postale izraz ustvarjalne psihe umetnika. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Tolstoja. 151. Emerik Bernard (3. 6. do 26. 6. 1976). Razstavljenih je bilo 15 slik v tehniki kolaža (montaža različnih materialov) iz let 1971—1976. Prezentacija asem-blažnega slikarstva, kjer je odpadke urbane civilizacije pretvoril s selekcijo, reorganizacijo, pripovedjo brez komentarja v monumentalna razmerja slikovnih in barvnih odnosov. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Z zaključkom razstave likovnih del mladega celjskega slikarja Emerika Bernarda so se vrata Likovnega salona zaradi adaptacijskih posegov do maja meseca naslednjega leta zaprla, medtem pa se je razstavna dejavnost nadaljevala v za razstave improviziranih prostorih male dvorane Narodnega doma in prostorih muzeja revolucije. 152. Mojca Smerdu (16. 9. do 9. 10. 1976). V mali dvorani Narodnega doma je bilo razstavljenih 13 arhetipskih plastik iz betona iz let 1974—1976 pripadnice mlajše slovenske generacije. Ženski simbolni liki so se v vsej svoji občuteni vitalnosti napenjali v prostor in nosili v sebi védenje o mitu Magna Mater. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 963. 153. Igor Pleško (21. 10. do 6. 11. 1976). Predstavljenih je bilo 19 slik v olju, tihožitij in ribjih portretov, grajenih na funkciji linije, ploskve in barve. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Igorja Pleška. Obiskovalcev 1432. 154. Avgust Cernigoj (18. 11. do 17. 12. 1976). Predstavljen je bil retrospektivni izbor s 34 grafičnimi listi (jedkanica, gravura, suha igla), nastalih v času od dvajsetih do šestdesetih let, in kolaži novejšega datuma. Na razstavi smo sledili raznim fazam oblikovnih artizmov, ki so se razvijali na osnovi združevanj že dogna-nih in na novo oblikovanih komponent. Njegova snovnost je obsegala socialno tematiko, figuralno kompozicijo, krajino—marino in tihožitje. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1490. 155. Razstava grupe Junij (17. 12. do 31. 12. 1976). Razstava je bila v muzeju revolucije, na njej pa so sodelovali: Viktor Gojkovič, Božidar Grabnar, Stane Jago- dič, Milomir Jevtič, Enver Kaljanac, Kazuro Kitajima, Boštjan Putrih, Alan Sund-berg, Peter Vernik, Vlasta Zabransky. Razstavljenih je bilo 30 eksponatov (slike, plastika, grafika). Vabilo-zloženka s spremnim tekstom Draga Medveda. Obiskovalcev 744. Razstavno leto 1977 156. Stefan Galič (27. 1. do 11. 2. 1976). Ustvarjalec zahtevnih barvnih lesorezov, litografij in serigrafij se je celjski publiki predstavil s 25 grafičnimi listi iz let 1973—1977, v katerih je bil viden zgoščen preplet zgovorno atribuiranih ženskih teles, ki so se v svojih osnovnih oblikah zlivale s formo godalnega instrumenta. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Razstava je bila v mali dvorani Narodnega doma in jo je obiskalo 791 obiskovalcev. 157. Bogo Čerin (17. 2. do 3. 3. 1977). Razstavljal je 34 fotografij v prostorih male dvorane Narodnega doma. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Franceta Forstneriča. Obiskovalcev 483. 158. Milan Lorenčak (17. 3. do 31. 3. 1977). Razstavljenih je bilo 55 slik v olju in risb (kreda, svinčnik) iz let 1969—1977. Krajine, tihožitja in portreti celjskega umetnika so v svoji likovni izraznosti vpeti v realizem, v zaprte forme in tektonske kompozicije. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Razstavo je obiskalo izjemno število ljubiteljev umetnosti (4037). Pomembne partijske in Titove jubileje (40-letnica Komunistične partije Slovenije in 40-letnica prihoda tovariša Tita na čelo KPJ ter 85-letnica rojstva tovariša Tita) so v Celju počastili z otvoritvijo prenovljenih prostorov Likovnega salona in hkrati z razstavo 159. Božidar Jakac (18. 5. do 18. 6. 1977). Razstava grafičnih listov z naslovom »Titovi portreti« je bila dopolnjena z zabeležkami in vtisi s poti delegacije II. zasedanja AVNOJ v Jajce. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Antona Aškerca, Janka Orožna (iz Celjskega zbornika), Božidarja Jakca in ponatis besedila Josipa Vidmarja »Lik maršala Tita«. Obiskovalcev je bilo rekordno število (5832). Poletne kulturne prireditve so obeležile štiri razstave: 160. Razstava Društva oblikovalcev Celje (8. 7. do 18. 7. 1977). 161. Dragan B. Ivanovič (1. 8. do 13. 8. 1977). 162. Anton Herman (15. 8. do 5. 9. 1977). 163. Tito v svetu (10. 10. do 24. 10. 1977). Razstavo je pripravila Osrednja študijska knjižnica Celje. 164. Avgust Lavrenčič (27. 10. do 18. 11. 1977). Razstavljenih je bilo 13 slik (olje, disperzijske barve) iz let 1973—1977 z zanj značilno izbrano simboliko, ki pogojuje vizionarno vsebino. Perfekcija slikarsko obdelane lupine, ki zažari v vsej svoji lepoti, in bleščava praznina, ki opominja na jutrišnji dan, označuje likovni opus celjskega umetnika Avgusta Lavrenčiča. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 4831. 165. Boris Kobe (25. 11. do 15. 12. 1977). Arhitekt in slikar Boris Kobe je razstavljal 19 monotipij — ilustracije pesnitve Vladimirja Nazorja Veli Joža, ki so nastale v letih 1966—1969. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom dr. Emilijana Cevca. Obiskovalcev 2482. 166. Bojan Golija (23. 12. do 13. 1. 1978). Retrospektivni prerez dvajsetletnega umetniškega snovanja slovenskega likovnika, ki se je opredelil predvsem za grafično smer (lesorez, jedkanica, litografija). Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Brede Ilich-Klančnik. Obiskovalcev 2123. Razstavno leto 1978 167. Sodobna slovenska grafika iz stalne zbirke Likovnega salona (20. 1. do 4. 2. 1978). Razstava je vsebovala grafične liste naslednjih avtorjev: Vladimirja Ma-kuca, Marijana Tršarja, Franceta Miheliča, Kiarja Meška, Lojzeta Spacala, Andreja Jemca, Zvesta Apollonia, Nade Lukežič, Bogdana Borčiča, Gorazda Žafrana, Karla Zelenka, Melite Vovk-Štih in Rudija Španzla. S 1. februarjem je Likovni salon Celje dobil stalnega kustosa, ki je svoje delo opravljal v okviru Zavoda za spomeniško varstvo za določen čas. V tem času so že potekali razgovori o dokončni rešitvi statusnega vprašanja Likovnega salona, ki kot samostojna kulturna institucija ni mogel obstajati, njegova profesionalizacija pa je zaradi specifičnosti in obsega dela bila nujno potrebna. Tako je bilo leto 1978 leto dogovorov in planiranj, v tem času pa so se vrstile naslednje razstave: 168. Jugoslovanska likovna umetnost — izbor del iz stalne zbirke Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec (10. 2. do 4. 3. 1978). Razstavo je pripravil Umetnostni paviljon Slovenj Gradec, na njej pa so bila zastopana dela (slike) Milana Džokiča, Krste Hegedušiča, Tomislava Hruškovca, Nikole Gvozdenoviča, Vlada Jakeliča, Lojzeta Logarja, Bogdana Meška, Pedje Milosavljeviča, Branimira Miniča, Lidije Osterc, Karla Pečka, Bata Protiča, Antona Repnika, Ive Subica, Marka Suštaršiča, Jožeta Tisnikarja in Mehmeda Zaimoviča ter grafike Janeza Boljke, Jožeta Ciuhe, Hozo Dževata, Ivana Gjorgjieva-Vanča, Zdenke Golob, Božidarja Jakca, Doreta Klemen-čiča-Maja, Gjorgjija Krstevskega-Gjoka, Ante Kuduza, Vladimirja Makuca, Mihe Maleša, Berber Mersada, Franceta Miheliča, Branka Miljuša, Marjana Pogačnika, Milana Stanojeva, Zdravka Tišljarja in Marijana Tršarja. Vabilo — zloženka s sprém-nim tekstom Karla Pečka. Obiskovalcev 2598. 169. Irena Spendi (8. 3. do 25. 3. 1978). Razstavljenih je bilo 18 slik v tehniki akrila na platno in 17 grafičnih listov in risb iz let 1972/73—1977/78. To je bila prva samostojna predstavitev mlade celjske likovndce v domačem kraju. Na razstavi smo se srečali z zaokroženim likovnim opusom, ki je bil vsebinsko vezan predvsem na interier, prek katerega je avtorica izrazila široko paleto lastnih hotenj in občutij. Sledili smo počasnemu prehajanju iz stvarnega sveta v stilizacijo, pri čemer je v končni konsekvenci predmet ohranil še vedno lastne vrednote. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mirka Juterška. Obiskovalcev 2296. 170. Dorè Klemenčič-Maj (7. 4. do 27. 4. 1978). Razstavljenih je bilo 35 slik-pre-rez več desetletnega umetniškega ustvarjanja, ki je vsebinsko zajemal krajino, port-retno slikarstvo in tihožitje. Pri Klemenoiču smo opazili likovno usklajenost,-ki dopušča neštete možnosti novega iskanja in dopolnjevanja. S tradicijo slovenskega realističnega slikarstva ter z močno osebno noto interpretiranja zunanjega in notranjega sveta je izra2iil umetnik plemenito likovno govorico. 171. Celjska zbirka starih grafik — listi Stefana Della Belle (2. 6. do 18. 6. 1978). Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje. Vabilo. Katalog izdal Likovni salon s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 1074. 172. Stefan Planine (25. 4. do 20. 5. 1978). Razstavljal je 20 slik in 5 risb iz let 1972—1978, katere sodijo v širok krog nadrealističnih slikarskih izrazov, napolnjene s prvinami njegovega lastnega razmišljanja. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Petra Krečiča. Obiskovalcev 1791. 173. Henrik Marchel (23. 6. do 13. 7. 1978). Predstavljenih je bilo 15 slik in 8 grafičnih listov, katerih izraznost je bila poudarjena predvsem na gibanju barvnih mas v prostoru, pri čemer smo sledili razvoju od informalnih začetkov do prehoda v imaginarno krajino. Vabilo. Zloženka s spremnim tekstom dr. Ceneta Avguština. Obiskovalcev 547. 174. Ljubica Kočica (18. 7. do 3. 8. 1978). Razstava je bila namenjena počastitvi praznika občine Celje, prezentirala pa je dela unikatnega in industrijskega oblikovanja keramičnih in steklenih izdelkov. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 856. 175. Stefan Hauko (14. 9. do 8. 10. 1978). Razstavljenih je bilo 16 slik v tehniki jajčne tempere in akrila na platno ter 9 risb — tuš. Figura in krajina sta imeli v delih Stefana Hauka enakovreden pomen in sta bila hkrati nosilca tragične — vizionarne izpovednosti. Prefinjen barvni kolorit (zeleno-modro), ženski lik brez obraza, ki se je v strahu izgubil v krajinskem ozadju, sta bila primarna poanta Hau-kovega slikanja v letih 1976—1978. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Franca Za-larja. Obiskovalcev 3696. 176. Risbe in akvareli (faksimili) starih mojstrov iz grafične zbirke Albertina na Dunaju (10. 10. do 25. 10. 1978). Razstavo nam je posredoval Avstrijski kulturni institut iz Zagreba. Razstavljenih je bilo 72 eksponatov velikih evropskih mojstrov: Albrecht Dürer, Hans Baldung, Raffaello Santi, Michelangelo Bounarotti, Marco Basaiti, Fra Bartolomrneo, Bernardo Luini, Peter Paul Rubens, Rembrandt Hermensz van Rijn, Rembrandtova šola, Claude Lorrain, Charles Natoire, Francois Boucher, Jean-Baptiste Greuze, Jean Honoré Fragonard, Hubert Robert, Louis Aubert, Jean Michel Moreau, Francois Guérin, Jean Baptist Camil Corot, Jean- Auguste-Domini-que Ingrès, Jean Francois Millet, Edgar Degas, Auguste Renoir, Gustav Klimt in Egon Schiele. Vabilo. Obiskovalcev 3861. 177. Albin Lugarič (26. 10. do 16. 11. 1978). Predstavljen je bil prerez tridesetletnega ustvarjalnega dela Albina Lugariča, čigar umetniško snovanje je vodilo od intiimizma in poetičnega realizma ter se je zableščalo z največjo močjo v barvnem ekspresionizmu, včasih pa se zateklo v abstrakcijo, ostalo pa vedno zvesto figuraliki in domači haloški krajini. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 2388. 178. Deziderij Svara (16. 11. do 3. 12. 1978). Tržaški rojak, slovenski marinist, ki se je zatekel na pot čiste likovne govorice, v simbolni svet obmorske krajine, se je predstavil v Celju z 28 slikami (akril na platnu). Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Obiskovalcev 1548. 179. Stare vedute Celja (5. 12. do 15. 12. 1978). Ob II. kongresu Zveze umetnostnih zgodovinarjev Jugoslavije, ki je bil v Celju 6. in 7. 12., smo v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje, Osrednjo študijsko knjižnico, Zgodovinskim arhivom ter Opatijsko-župnijskim uradom Sv. Daniela v Celju ter Narodnim muzejem Ljubljana pripravili razstavo starih vedut Celja. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 2477. 180. Branko Suhy (22. 12. do 14. 1. 1979). Razstava je bila namenjena počastitvi praznika JLA. Predstavili smo dela mladega slovenskega grafika, katerega likovni izraz smo občutili v deklarirani povezavi s tradicijo (Remibrandt, kasneje Morandi) in pretanjeni izvedbi v sodobnem sporočilu. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Zorana Kržišnika. Obiskovalcev 2337. Razstavno leto 1979 Ze med letom 1978 so bile priprave za ustanovitev Zavoda za kulturne prireditve, ki se je tudi na pobudo Kulturne skupnosti občine Celje in občinske konference SZDL Celje 1. 1. 1979 formiral v Zavod za kulturne prireditve v ustanovitvi. V na novo ustanovljeno kulturno institucijo je poleg Koncertne poslovalnice bil vključen tudi Likovni salon. Kot razstavišče živih, nastajajočih likovnih dejavnosti je Likovni salon nadaljeval svoj že prej začrtan program, s katerim je seznanjal občane Celja ter širše regije s kakovostnimi dosežki likovnih ustvarjalcev slovenskega prostora, v naslednjih letih pa razširil popularizacijo jugoslovanske likovne ulmetnosti, v zadnjih letih pa skuša vse bolj posredovati najvidnejše smernice sodobnih evropskih likovnih tokov. S svojim delom se je aktivno vključil v likovno-galerijsko mrežo ter navezuje stike z drugimi jugoslovanskimi galerijami. V okviru Zavoda za kulturne prireditve se je formiral 7-članski programski odbor, v katerem sodelujejo strokovni delavci, predstavnik Društva likovnih umetnikov Celje in predstavniki delovnih organizacij. Programski odbor načrtuje letni program dela v okviru pravilnika, ki je bil sprejet leta 1978 in ponovno potrjen z ustanovitvijo Zavoda za kulturne prireditve. Naloge Likovnega salona pa niso samo popularizacija slovenske, jugoslovanske in evropske likovne umetnosti, temveč tudi publiciranje razstavne dejavnosti in zbiranje arhivskega gradiva. Stalno zbirko Likovnega salona so začeli graditi že leta 1962, vsa leta so jo dopolnjevali, in sicer z odkupi del z razstav, zadnja tri leta pa so sredstva v okviru KSOC namenjena predvsem celjskim umetnikom s tendenco, da stalna zbirka dobi poudarek na kakovostnih dosežkih domačih avtorjev in tistih, ki so kakorkoli bili ali pa so povezani z mestom ob Savinji. Tako želimo pridobiti in oblikovati zbirko celjske povojne likovne ustvarjalnosti. Danes šteje zbirka 131 eksponatov (62 slik, 40 grafičnih listov, 10 risb in akvarelov in 19 plastik) vidnih slovenskih ustvarjalcev. Zal Alojz Zavolovšek, Med Piranom in Fieso, 1978, akvarel pa je ta zbirka več ali manj skrita očesu občudovalcev, deponirana je v Pokrajinskem muzeju Celje, le občasne razstave jih leto za letom poskušajo ovrednotiti z željo, da bi se vzbudila nuja po pridobitvi stalnega razstavnega prostora. 181. Drago Julius Prelog (25. 1. do 3. 2. 1979). Slikar je bil rojen v Celju, vendar že vrsto let živi in dela na Dunaju. Njegov ustvarjalni opus je zajemal predvsem akvarel in riisbo, kombinirano s kolažem, katere značilnost je bil izraz trenutne akcije, ki pa ni vedno enkratna, lahko je večkratna ali pa časovno prekinjena. Izrazil jo je z navadnimi drhtečimi prekrivanji linije na linijo, iz le-teh je spletel labirintsko mrežo ritmičnih linij, ki so z določeno razčlenjenostjo in kontroliranostjo obvladovale prostor. Z izbranimi deli (20 eksponatov) iz njegovega zadnjega obdobja smo se srečali tudi v Celju. Razstavo je posredoval Avstrijski kulturni institut iz Zagreba. Vabilo. Obiskovalcev 766. 182. Bogdan Cobal (8. 2. do 24. 2. 1979). Razstavljenih je bilo 14 slik v tehniki akril na platno in 12 gvašev. Bogdan Cobal je slikar severovzhodne slovenske pokrajine, strog in zadržan, le redkoma se njegov čopič razigra, in ko ta trenutek napoči, uporabi slikar linijsko konstrukcijo, s katero zajezi valovanje slikarske materije. V zadnjem času je v to dvojnost krajine vključil tudi figuro, ki naj bi postala organska vez med krajino in gledalcem. Vabilo. Zloženka s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenčeve. Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Razstavnim salonom Rotovž iz Maribora. Obiskovalcev 2635. 183. Bard lucundus (28. 2. do 13. 3. 1979). 10 oljnih slik in 6 krokijev (tuš) je napolnilo prostore Likovnega salona in spregovorilo o slikarju najmlajše slovenske generacije. Bard lucundus se je v svojih slikarskih doživetjih naslonil na tradicijo evropskega baroka (španski in holandski), od koder je galerijo znanih obrazov prenesel v današnji čas. Omejil se je na sivo-čme tonalitete, jih obogatil z rahlimi belimi in rožnatimi vložki, s katerimi je dosegel odlične barvne efekte in svetlobne kontraste in s tem razgibal celotno figuralno kompozicijo. Poleg čutno otipljive telesne stvarnosti, smo zaznali tudi ubranost psihe in fizisa, miselnega in čustvenega procesa, ki je postal zanimiv tudi za dušeslovca. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlen Premšak. Obiskovalcev 2540. 184. Marija Rus (22. 3. do 8. 4. 1979). Razstavljenih je bilo 20 slik v tehniki akrila na platno, iz let 1973—1979. Bila je pregledna razstava mlade slovenske slikarke, ki v svojih začetkih izhaja iz neskončnega naravnega kontinuuma, izraža notranjo urejenost s pomočjo človekove ureditve, v kasnejših letih pa je opustila mimetične označevalce, poenostavila je prostorske plane, monumentalizirala kompozicijo, jo barvno ovrednotila in izluščila problem oblike ploskve in njihove medsebojne'ureditve. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Jureta Mikuža. Obiskovalcev 1871. 185. Mala slika (12. 4. do 22. 4. 1979). Razstavo »Mala slika« so pripravile Obalne galerije iz Pirana z namenom omejiti formalno delovno polje, ki je sicer združilo umetnike v skupnem nastopu in jih prisililo iskati novih rešitev, tako oblikovnih kot vsebinskih. Na razstavi so sodelovali: Vladimir Veličkovič, Julije Knifer, Biljana Unkovska, Janez Matelič, Dragica Cadež-Lapajne, Boris Jesih, Jacques Chemay, Zmago Jeraj, Vladimir Makuc, Gustav Gnamuš, Juraj Dobrovič, Tomaž Gorjup, Bogdan Borčič, Mira Ličen, Milan Rijavec, Herman Pečarič, Zvest Apollonio, Karel Zelenko, Lucijan Bratuš, Boris Benčič, Louis Lopez Laza, Janez Logar, Franc Novinc, Bojan Kovačič, Rudi Španzel, Tone Lapajne, Ziviko Marušič, Kiar Meško, Kostja Gatnik, Miroslav Šutej, Miodrag Nagomi, Salvador Dali, Jože Ciuha, Metka Krašovec in Andrej Jemec. Vabilo. Zloženko so izdale Obalne galerije Piran v sodelovanju z Likovnim salonom, spremni tekst je napisal Andrej Medved. Obiskovalcev 1552. 186. Boštjan Putrih (25. 4. do 20. 5. 1979). Razstavljenih je hilo 22 plastik (eloks. aluminij) iz leta 1973—1978 in 10 kaširanih fotografij. Osnovne značilnosti Putrihove izraznosti so antropomerična izhodišča, predvsem v tektoniki nošenih organskih oblik, ki se harmonično združujejo z asociativnimi oblikami sodobne tehnične civilizacije v prepričljivo celoto. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassi-na. Obiskovalcev 2295. 187. Kopije fresk, ki so vezane na glasbene motive (28. 5. do 3. 6. 1979). Razstavo nam je posredovala Narodna galerija iz Ljubljane, tematsko pa je bila vezana na mednarodno prireditev Mladinski pevski festival v Celju. Razstavljenih je bilo 8 eksponatov, ki so časovno segali v 15. in začetek 16. stoletja. Kljub po številu skromni predstavitvi srednjeveškega cerkvenega slikarstva z glasbeno tematiko smo si lahko ustvarili grobo sliko stilnega razvoja, ki na slovenskih tleh ni bil prav nič preprost. Srečujemo se s severnoitalijanskimi vplivi, ki so prek Furlanije prodrli globoko na naša tla, vplivi severnega slikarstva-realizma in doma nastajajočimi delavnicami, ki so vsrkavale ene in druge elemente. Vabilo. Uvodno besedo ob otvoritvi je imel Ferdinand Šerbelj. 188. Darinka Pavletič-Lorenčak (5. 6. do 24. 6. 1979). S predstavitvijo najnovejših del Darinke Pavletič-Lorenčakove (27 oljnih slik, od tega 12 krajinskih podob, 15 portretnih in figurativnih del) smo sledili neutrudnemu delu celjske likovnice, ki že skoraj tri desetletja oplemenituje likovno sfero domačega kraja. Tematika v slikah Darinke Pavletič-Lorenčakove je vezana na svet preteklosti, trpke bolečine in hrepenenja. Tako z vsebino kot pretehtanim slikarskim prostorom, skrbno premišljeno kompozicijo ter utišano tonsko usklajenostjo je vzpostavila slikarka komunikativno vez med sliko in gledalcem. Zato tudi ni naključje, da je razstava vzbudila precejšnje zanimanje med celjsko publiko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 3558. 189. Cveta Mimik (19. 7. do 1. 8. 1979). Z razstavo kostumografskih del (skic-risb in gvašev), ki je bila namenjena počastitvi praznika občine Celje, smo želeli opozoriti na tisto vejo uporabne umetnosti, s katero se skoraj vedno srečujemo le v končni realizaciji — v gledališču ali na filmskem platnu. Mirnikova nam je predstavila dela po literarni vsebini Slavka Gruma (Dogodek v mestu Gogi), Williama Shakespeara (Macbeth), Richarda Sheridana (Sola obrekovanja), Jeana Racina (Fedra), Janeza Zmavca (Pindarova oda) in Luigija Pirandella (Kaj je resnica,) Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Alenke Damjan. Spremni tekst ob otvoritvi je imel Stanko Potisk. Obiskovalcev 688. 190. Hinko Smrekar (6. 9. do 23. 9. 1979). Razstavo nam je posredovala Narodna galerija iz Ljubljane. Predstavljenih je bilo 37 eksponatov iz let 1908—1927 (risbe in grafični listi) s socialno in družbeno kritično tematiko. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Ferdinanda Serbelja. Obiskovalcev 3261. 191. Likovni odmevi (25. 9. do 10. 10. 1979). Razstava je bila posvečena jubilejem Komunistične partije in Zveze sindikatov. Na njej so sodelovali: Cita Potokar, Vladimir Lakovič, Lajči Pandur starejši, Marij Pregelj, Ive Subic, Marko Suštaršiči Drago Tršar in Janez Vidic z likovnimi deli, v katerih živi spomin na najtežje trenutke v boju za osvoboditev. Vabilo. Katalog z uvodnim tekstom Edvarda Goršiča Obiskovalcev 2246. 192. Podobe otrok v Celjskem muzeju (11. 10. do 23. 10. 1979). Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje v sodelovanju z Likovnim salonom, namenjena pa je bila Tednu otroka. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 3161. 193. Tomaž Gorjup (25. 10. do 17. 11. 1979). Slikarska razstava mladega ljubljanskega umetnika, ki se je predstavil s serijo »Obiskov« — z najnovejšim slikarskim ciklusom, v katerem se je omejil na en sam predmet — čevelj. Razpoznavni simbolni predmet je nosil funkcijo uporabnosti, hkrati pa je bil uporabljen kot motiv raziskovanja socialnega in psihološkega konteksta. Vabilo. Katalog smo izdali v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran in Umetnostno galerijo Maribor s spremnim tekstom Zorana Kržišnika. Obiskovalcev 3020. 194. Animirani film — Zagrebška šola risanega filma (3. 12. do 12. 12. 1979). V sodelovanju z organizacijskim odborom Tedna domačega filma v Celju in Zagreb filmom smo ob Tednu domačega filma v Celju pripravili pregledno razstavo animiranega filma zagrebške šole (po izboru Božene Magačič). Predstavljeni so bili naslednji avtorji: Milan Blažekovič, Zlatko Bourek, Nedeljko Dragic, Zdenko Gašpa-rovič, Zlatko Grgič, Boris Kolar, Aleksander Marks, Joško Marušič, Ante Pavlinič, Dušan Vukotič, Ante Zaninovič in Krešimir Zimonič. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Joška Marušiča. Obiskovalcev 1611. 195. Miroslav Zdovc (14. 12. do 26. 12. 1979). Na razstavi smo sledili šestim samostojnim ciklusom — okna, odsevi, akti, pokrajine, znaki in številke, prikazanim v mehki, tonsko izredno uglašeni barvni površini. Umetniška fotografija Miroslava Zdovca je vezana na izseke krajinskih in bivalnih polj ter pogojena s čustveno obarvanimi razpoloženji in estetskimi vrednotami. Vabilo. Katalog smo izdali v sodelovanju z Gorenjskim muzejem-Kabinetom grafike, Pilonovo galerijo Ajdovščina, Obalnimi galerijami Piran-Galerijo Loža Koper in Razstavnim salonom Ro-tovž iz Maribora. Spremni tekst v katalogu je napisal Aleksander Bassin. Obiskovalcev 1938. Razstavno leto 1980 196. Peter Krivec (27. 12. 1979 do 17. 1. 1980). Razstavo 15 grafičnih listov celjskega rojaka Petra Krivca smo pripravili v sodelovanju z Razstavnim salonom Ro-tovž iz Maribora in je bila to prva večja predstavitev njegovih del celjski publiki. Tematsko zaokrožen ciklus »Kronike« so bile zapis problematiziranega vsakdana, hkrati pa so izsevale odlično poznavanje grafičnega jezika, ki ga avtor obvladuje. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenčeve. Obiskovalcev 2019. 197. Aladin Lane (18. 1. do 3. 2. 1980). Aladin Lane, sicer akademski kipar, ki pa se že vrsto let ukvarja s slikarstvom, se je predstavil s 40 akvarelnimi listi zadnjih petih let. Likovna ustvarjalnost Aladina Lanca je vezana na slikovitost gorenj- ske pokrajine. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Ceneta Avguština. Obiskovalcev 2397. 198. Marij Pregelj (6. 2. do 26. 2. 1980). Prostor Likovnega salona se je ob slovenskem kulturnem prazniku napolnil z 10 slikami in 13 gvaši že pokojnega slovenskega slikarja Marija Preglja. Kot je zapisala umetnostna zgodovinarka dr. Spelea Copičeva, je bil Marij Pregelj umetnik z najširšim razponom raziskovanja odnosov in odvisnosti med človeštvom, družinsko, taboriščno in družbeno skupnostjo in med enkratnim svetom vsakega posameznika, torej med dvema resničnima in eks-tencialno soodvisnima svetovoma. S takšnim opusom se je soočila tudi celjska javnost. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom dr. Spelee Copičeve. Obiskovalcev 2628. 199. Vasilije Cetkovič-Vasko (27. 2. do 13. 3. 1980). Predstavitev tematske razstave »Hortikultura 80«, ki je vsebovala 30 malih lesenih plastih neštetih variacij vegetabilnih form, je bila prispevek k vsesplošni akciji »Hortukultura 80« v Celju. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Draga Medveda je omogočila občinska konferenca SZDL Celje. Obiskovalcev 2481. 200. Tomaž Kržišnik (20. 3. do 1. 4. 1980). Na razstavi je bil predstavljen zaključen opus ilustracij Prešernovega Sonetnega venca v tehniki sitotiska. Ilustracije Tomaža Kržišnika, ilustratorja, slikarja in oblikovalca so skušale biti pogumno ustvarjalne in niso popolnoma sledile predlogi, temveč so bile zapis nekega razmišljanja o usodi umetnika prejšnjega stoletja s priokusom lastnega-avtobiografskega doživljanja. Dopolnilo k razstavi je hilo 46 risb (svinčnik), ikonografskih zapisov gorič-kega sveta. Vabilo. Zloženko s spremnim tekstom Tatjane Pregi so izdale Obalne galerije iz Pirana v sodelovanju z LS. Obiskovalcev 1544. 201. Zivko Marušič (2. 4. do 20. 4. 1980). Mlajši slovenski likovni umetnik Zivko Marušič se je predstavil s širšim izborom iz svojega slikarskega in risarskega opusa. V odličnem obvladovanju risbe je avtor posegel po neminljivi erotični vsebini, ki jo je s prefinjeno likovno gradnjo oblikoval v koprenasto sfero. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Andreja Medveda, ki so ga izdale Obalne galerije Piran v sodelovanju z Likovnim salonom Celje. Obiskovalcev 1163. 202. Alenka Gerlovič (23. 4 do 12. 5. 1980). Pregledno razstavo slikarke Alenke Gerlovič je pripravil Gorenjski muzej iz Kranja in izdal katalog v sodelovanju z Razstavnim salonom Rotovž iz Maribora, Posavskim muzejem iz Brežic in Likovnim salonom Celje. Razstavljene slike, slikane s polivinil acetatom na plast polnil in lepila, na katere površino je Gerlovičeva škropila plasti barve in z njimi dosegla različne strukture barvne površine, so dajale podobo navidezno mirne, monumentalne krajine. V njenem likovnem izpovedovanju so jo privabljali jadranski otoki, opuščeni vinogradi, bohinjski predeli z ekološko poanto in spomini na doživeto latinskoameriško pokrajino. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Brede Mišja. Obiskovalcev 1772. 203. Peter Černe (14. 5. do 3. 6. 1980). Predstavljen je bil prerez avtorjevega dela od leta 1972 do 1979. V bronasti in leseni plastiki je Peter Černe razvil vizijo o neposredni povezanosti živalskega, rastlinskega in človeškega sveta. Polno plastične figure so delovale lahkotno, razgibane so bile do skrajnih meja in z njimi je umetnik ustvarjal svobodne oblike lika z oblo linijo, ploskvijo in poudaril prostorsko razsežnost. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Franca Zalarja.. Obiskovalcev 2609. 204. »Tito v Sloveniji od 1974—1979«. Fotografska razstava, katere avtor je bil Joco Žnidaršič (13. 6. do 5. 7. 1980), je prezentirala Titove obiske v Sloveniji med leti 1974—1979. Fotografije so imele poudarek predvsem na študiji portretiranca. Ne glede na to, ali je Žnidaršič slikal Tita v delovnem ambientu-ali med otroki, delavci, vojaki, na sprehodu ali prijateljskem pogovoru, povsod je bil prisoten »trenutek« tenkočutnega zapisa o človeku, njegovem življenju, ki ga je posvetil nam. Pokrovitelji razstave so bili ZKS Celje, DPO Celje in Skupščina občine Celje. Vabilo-zloženka. Obiskovalcev 2769. 205. Cvetlice na podobah celjskega Pokrajinskega muzeja (16. 7. do 3. 8. 1980) Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje in memoriam Maršala Tita, počastitvi »Hortikulture 80« in praznika občine Celje. Vabilo — Zloženka s spremnim tekstom Milene Moškon, ki jo je izdal Likovni salon. Obiskovalcev 1877. 206. Športna fotografija (20. 8. do 30. 8. 1980). Prireditelji razstave so bili ZKP, Likovni salon, Organizacijski odbor za pripravo MEP '80 in Redakcija časopisa Delo. Na njej so s fotografijami sodelovali: Dragan Arrigler, Svetozar Busič, Bogo Čerin, Miško Kranjec, Janez Pukšič, Marjan Zaplatil, Janez Zrnec in Joco Žnidaršič. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marjana Zaidnikarja. Obiskovalcev 1749. 207. Fran Klemenčič in Fran Zupan (3. 9. do 21. 9. 1980). Iz slovenske polpretekle likovne zgodovine nam je iz svoje stalne zbirke dala na razpolago Narodna galerija Ljubljana 11 oljnih slik Frana Klemenčiča in 18 oljnih slik, akvarelov ter gvašev Frana Zupana. Portret, krajina in kmečki žanr so značilnosti Frana Klemenčiča, pri katerem so vidni impresionistični elementi, medtem ko je Fran Zupan ostal zvest realistični krajini in bogatemu koloritu. Vabilo-zloženka s spremnim tekstom dr. Anice Cevc. Obiskovalcev 2934. 208. Anka Krašna-Kocjan (24. 9. do 12. 10. 1980). Najnovejša dela mlade mariborske slikarke smo uvrstili v tako imenovano »fundamentalno« slikarstvo. Ob uporabi raznovrstnih materialov, katere je slikarka uskladila in oplemenitila z razčiščeno barvno paleto, je dosegla reliefno strukturo ploskve, le-to je dopolnila z raznimi kaligrafskimi vrezi. Njeno slikarstvo bazira na intuitivnosti lastne likovne imagi-nacije. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 2432. 209. Biljana Unkovska (24. 10. do 15. 11. 1980). Slikarski opus Biljane Unkovske, ki je v svoji večpomenski likovni tvorbi iskal organskih vezi med figuro in krajino, je bil idejno svež in močan. Odlikoval se je po svoji meditativni sporočilnosti. Prava izjemnost so bili grafični listi, v katerih je avtorica združila orientalske motive s teatralnim poudarkom in severnjaško pripovednost. Vsemu je dala poudarek izredna perfekcija risbe, ki je slonela na svetlobnih kontrastih in na posluhu za lahkotno in svobodno izraženo linijo. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Alenke Domjan. Obiskovalcev 3428. 210. Slovenska ekspresionistična grafika (21. 11. do 13. 12. 1980). Božidar Jakac, Veno Pilon, Miha Males in Tone Kralj. Razstavo nam je posredovala Moderna galerija Ljubljana iz svoje stalne zbirke. Vabilo. Obiskovalcev 2988. 211. Vjenčeslav Richter (19. 12. do 11. 1. 1981). Razstava zagrebškega arhitekta, slikarja, kiparja in grafika je imela poudarek predvsem na slikarskem delu, kajti ta zvrst njegove ustvarjalnosti je ravno v prostorih Likovnega salona prišla prvič v presojo javnosti. Označili smo jo »sistemsko slikarstvo« — celoten pomen in motivacija slikarske ploskve je slonela na kotni razdelitvi enakostraničnega trikotnika in na operaciji delitve kroga s pomočjo koordinat. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Vjenčeslava Richterja. Obiskovalcev 2604. Razstavno leto 1981 212. Janez Knez (16. 1. do 31. 1. 1981). Druga samostojna razstava trboveljskega umetnika Janeza Kneza je dala vpogled v zadnja leta njegovega ustvarjanja (1975 do 1981). 17 slik v olju je vsebovalo nešteto vsebinskih oblik, vsak del poslikanega platna bi že lahko bil slika zase. Glavnega prizora ni bilo, razdrobljen je bil na številne, z arabeskami in geometričnimi vzorci razdeljena polja. Prisotna je bila zavestna deformacija figur, ki se je vrnila k elementarnemu stanju duha. Celotno konstrukcijo in organizacijo slike je dosegel z najjasnejšimi barvnimi toni, pri čemer je dosegla vsaka barva maksimalno intenzivnost in izzvala lirsko transpozi-cijo barvne forme. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1374. 213. Celjski likovni umetniki (5. 2. do 25. 2. 1981). V počastitev slovenskega kulturnega praznika smo pripravili pregledno razstavo del celjskih likovnih umetnikov, nastalih zadnji dve leti (29 eksponatov). Sodelovali so Vasilije Cetkovič-Vaško, Franc Košec, Peter Krivec, Avgust Lavrenčič, Milan Lorenčak, Darinka Pavletič-Lorenčak, Viktor Povše, Franc Purg, Ratimir Pušelja, Jure Sarlah, Irena Spendi, Jelica Zuža. Razstava je bila predstavljena tudi v pobratenem mestu Titovem Velesu v mesecu novembru 1980 in aprila meseca 1981 v Sisku, tam je s svojimi risbami sodeloval tudi Radovan Jenko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlene Premšak. Obiskovalcev 4690. 214. Karmen Venko (6. 3. do 14. 3. 1981). Razstava mlade modne kreatorke, ki je študij končala na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju in je njeno delo še danes vezano za avstrijske modne hiše, predvsem pa z usnjeno konfekcijo Konusa iz Slovenskih Konjic, je vzbudila med celjsko publiko izredno zanimanje. Na rastavi je bil viden prikaz dela modnega oblikovalca od skice do končne realizacije. Izvirnost njenih modelov sloni predvsem na enostavnosti, čistosti linij, na poudarku barvne harmonije. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Marlene Premšak in Alenke Domjan. Obiskovalcev 1677. 215. Kiparska dela iz depojev Pokrajinskega muzeja Celje (18. 3. do 1. 4.1982). Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Milene Moškon. Obiskovalcev 4159. 216. Zdenko Huzjan (3. 4. do 19. 4. 1981). Razstavljenih je bilo 18 slik v tehniki akrila in 9 risb. Poglavitno vlogo pri njegovih likovnih hotenjih je imela ploskev in figura, ki je gledalcu ob groteskno naslikanih podobah vzbujala strah, hkrati pa ga silila k razmišljanju. Njegova platna smo razvrstili v tri razvojna obdobja. V prvem je še viden vpliv njegovega učitelja Gabriela Stupice, v drugem vpliv klasičnega ekspresionista in v tretjem novih tendenc v ekspresionizmu. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom dr. Ivana Sedeja. Obiskovalcev 1630. 217. Marko Suštaršič (20. 4. do 9. 5. 1981). Iz retrospektivne razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani smo za naše prostore napravili izbor del od njegovih začetkov, prehodne dobe, dobe slikanic in vračanja k nadrealizmu v novi luči. Z razstavo Marka Suštaršiča smo želeli obuditi spomin na tega velikega tvorca slovenske povojne likovne umetnosti, katerega del življenja je bil povezan tudi z mestom ob Savinji. Vabilo. Katalog smo prevzeli od Moderne galerije. Obiskovalcev 2355. 218. Tone Lapajne (11. 5. do 24. 5. 1981). 14 eksponatov iz cikla »Barjanska zemlja« iz let 1979 do 1980 je napolnilo Likovni salon in spregovorilo na preprost in neposreden ančin o občutjih avtorja, ki ga vežejo na barjanski prostor in ljudi. Specifična tehnologija, ki jo je Lapajne razvijal vrsto let, zemlja z vso svojo bogato naravno paleto barv, plastična struktura, ki je v zadnjih delih prešla v poudarjeno risbo z vpraskanimi črtami in linijami, nam govori o umetniku pretehtanih odločitev in dozorelih likovnih hotenj. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Iztoka Premrova. Obiskovalcev 2371. 219. Razstava monografije stare podobe Celja avtorja dr. Ivana Stoparja (9. 6. do 10. 6. 1981). Brez vabila in kataloga. Obiskovalcev 448. 220. Slavko Kores (12. 6. do 27. 6. 1981). Portret, avtoportret in fantastični portret je naslov razstave mariborskega slikarja Slavka Koresa, katere posebnost je bil ikonografski značaj posameznih upodobljencev. Avtoportret — pogovor z lastnim jazom, grajen v okviru realistične tradicije s poudarjanjem svetlobne igre in razgibane fakture slikane površine, značajski portret njegovih znancev in fantazijski portret, ki je mejil že na karikaturo, je zaprl v svoj sanjski svet in ga postavil v irealni prostor. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 2259. Tako kot že nekaj let nazaj se Likovni salon vključuje v poletne kulturne prireditve z namenom spodbuditi pred leti še dokaj izraziti kulturni molk, ki se v zadnjem času spreminja v pravo razgibano kulturno akcijo. »Likovno poletje 1981« je po izraznosti dokaj pestro, začenši z razstavo. 221. Gradovi na Slovenskem — 17 fotografskih posnetkov Vlada Vivoda (4. 7. do 17. 7. 1981). Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Branka Reispa in Aleksandra Bassina. Ohranjene lepote srednjeveške arhitekture na Slovenskem so najintimnejši del ustvarjalnosti fotografa, doma iz Socke pri Strmcu, dolgoletnega sodelavca geografskega instituta na SAZU, hkrati pa ostajajo izviren dokument mogočnih graščinskih kompleksov, ki jih je nažrl zob časa. 222. Poljski plakat (20. 7. do 28. 7. 1981). Razstava poljskega plakata ni bilo prvo srečanje s poljskimi ustvarjalci, saj so že leta 1975. v okviru jugoslovanskega filmskega plakata sodelovali nekateri izmed njih. Na predstavitvi je sodelovalo devet avtorjev z deli zadnjih desetih let in s poudarkom na kulturnem plakatu (gledališki, filmski in cirkuški). Le nekaj primerkov je bilo ideološko socialnega in športnega plakata, medtem ko komercialnega ni bilo zaslediti. Razstava kot celota je podala jasno sliko poljskega plakata, njegove avtonomnosti v okviru evropskega in svetovnega plakata. Sodelovali so: Josef Mroczackov (že pokojni), Henryk To-maszewski, Hubert Hilscher, Jan Leniča, Jan Mlodozeniec, Franciszek Starowieyski, Waldemar Swierzy, Jan Sawka, Jerzy Czerniawski in Jakub Eroi. Razstavo so pripravile Obalne galerije Piran in izdale zloženko-plakat v sodelovanju z ZKP-Li-kovnim salonom in Umetnostno galerijo Maribor. Obiskovalcev je bilo 949. 223. Poljska risba (3. 8. do 16. 8. 1981). Predstavitev devetih avtorjev, izbranih iz množice poljskih likovnih ustvarjalcev, sicer ni imela takšnega odmeva, kot predhodna razstava poljskega plakata, dajala pa je širši generacijski vpogled v ustvarjalno sfero poljskih umetnikov. Na razstavi so sodelovali: Andrzej Czeczot, Jan Ta-rasin (starejša generacija), med mlajšimi pa Andrzej Bielawski, Anna Monika Cynke, Jan Dobkowski, Marek Goebel, Krystyna Piotrowska, Eugeniusz Get-Stankiewicz in Henryk Waniek. Plakat-zloženka s spremnim tekstom Wieslawe Wierzchoske. Razstavo so prav tako posredovale Obalne galerije Piran. Obiskovalcev 1249. 224. Albin Polajner (19. 8. do 2. 9. 1981). Zadnja razstava poletnih kulturnih prireditev slikarja srednje slovenske likovne generacije je bilo prvo srečanje z umetnikom v naših prostorih. Sledili smo kronološki predstavitvi krajinskih podob in portretov (15 slik), ki so izsevali preplet realističnih in ekspresionističnih komponent do barvnega simbolizma. Močna barvna tektonika je pripeljala avtorja do tiste faze, kjer je motiv izgubil svoj prvotni pomen in se je celotno slikano polje prevesilo v mnoštvo barv, katere je strnil v enovito strukturo. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom dr. Ceneta Avguština. Obiskovalcev 2059. 225. Nedeljko Pečanac (9. 9. do 19. 9. 1981). Razstava je imela značaj optičnega slikarstva, ki je v šestdesetih letih v svetu zajelo širok krog eksperimentov. Značilnost njegovih grafik (razstavljenih 288 listov iz let 80-81) je svetlobna konstrukcija na osnovi iluzije, percepcije ter delovanja fizikalnih in psiholoških učinkov v odnosu do gledalca. Osnovni element raziskovanja je sonce-krog kot centralni motiv, simetrična kompozicija, ki je rastrsko obdelana in katere gibanje izhaja in se ponovno vrača v začetno točko. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Andreja Medveda. Obiskovalcev 1576. 226. Janez Boljka (23. 9. do 10. 10. 1981). Pregledna razstava kiparja slovenske srednje generacije je vsebovala 31 plastik (bron) in 285 grafik (sitotisk). Sledili smo kontinuiranemu razvoju dvàjsetletnega opusa z osnovnim motivom — človek. Združevanje imaginarne preteklosti in slutene prihodnosti hkrati je privedlo umetnika tako v plastiki kot grafiki do videnja bizarnega sveta, do vprašanja človeške eksistence in boja za njegov obstoj. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 3942. 227. Boris Jesih (14. 10. do 31. 10. 1981). Razstava je zajemala slikarska (12) in grafična dela (18) zadnjih let, za Jesiha verjetno najbolj vznemirljivih. Čeprav je njegov vsebinski motiv bil vezan vseskozi na problemsko prenašanje naravnih oblik na platno s pomočjo individualnih rešitev, so prej posplošene oblike krajinskega motiva, ki so nosile primarni značaj, prešle v dvojni miselni in izrazni likovni svet. Njegovo slikarstvo poteka tako rekoč na dveh poljih. Osnova je realistično upodobljena krajina, oziroma iz nje izbrani motiv s totalno redukcijo človeškega faktorja, tega je razgradil v sekundarnem polju in postavil vanj figuro kot enakovreden faktor v odnosu do primarnega polja. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Slavka Timotijeviča. Obiskovalcev 2205. 228. Otto Beckmann (4. 12. do 15. 12. 1981). Razstava avstrijskega umetnika je zajemala 27 grafičnih listov tako imenovane »kompjuterske grafike«. Razstavo nam je posredoval Avstrijski kulturni institut iz Zagreba. Obiskovalcev 854. 229. Sonja Lamut in Nenad Jakeševič (18. 12. 1980 do 6. 1. 1981). V prostorih Likovnega salona sta se s 44 grafičnimi Listi prvič slovenski javnosti predstavila beograjska umetnika, katerih stični točki sta ikonografsko sporočilo in poetična iz-povednost. Njun likovni svet temelji na tradiciji realizma (Lamut) oziroma nadrealizma (Jakeševič), povezan z globoko pripovedno parabolo človekovega današnjega časa. Katalog s spremnim besedilom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1697. Razstavno leto 1982 230. Boris Benčič (13. 1. do 30. 1. 1982). Slikarska razstava mladega primorskega umetnika, ki so nam jo posredovale Obalne galerije Piran, je vsebovala 13 slik, ironičnih podob avtorja, njegovega dela in umetnostni nasploh. Njegove slike so bile brez notranje vsebine, bile so resničnost slikarja samega, trenutki dileme, naperjni proti tradicionalni umetniški praksi, proti konceptualizmu in nevsebinske-mu hiperrealizmu. Vabilo. Katalog prevzeli od Obalnih galerij Piran. Spremni tekst Andrej Medved. Obiskovalcev 2083. 231. Stoli Branka Vršiča (5. 2. do 20. 2. 1982). Razstava je bila namenjena počastitvi slovenskega kulturnega praznika, pripravil pa jo je arhitekturni muzej Ljubljana. Razstavljenih je bilo 32 eksponatov industrijskega oblikovanja arhitekta in oblikovalca Branka Uršiča, ki so nastali v letih 1963 do 1981. Katalog izdal Arhitekturni muzej Ljubljana s spremnim tekstom Petra Krečiča in Barbare Rupel. Oblikovanje kataloga in plakata Peter Skalar. Obiskovalcev 1289. 232. Remigij Bratož (22. 2. do 28. 2. 1982). Razstavo mariborskega karikaturista in slikarja Remigija Bratoža smo postavili iz zapuščine njegove hčerke Marjete Žlender. Karikature v različnih tehnikah kažejo razpon Bratoževih risarskih in ka-rikaturnih dosežkov pred drugo svetovno vojno pa vse do srede sedemdesetih let. Brez vabila in kataloga. Obiskovalcev 763. 233. Pero Santič (5. 3. do 18. 3. 1982). Razstavljenih je bilo 35 slik (olje) iz let 1979—1981 dubrovniškega slikarja s specifičnim značajem — v tromb 1'oelu izvedene miniaturne podobe z imaginarno sporočilnostjo, z doživetji našega najznamenitejšega dalmatinskega mesta Dubrovnika. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Antuna Karamana. Obiskovalcev 2033. 234. Podob e/Immagini (19. 3. do 3. 4. 1982). »Osemdeseta leta iz sodobnega hrvaškega in slovenskega slikarstva« po izboru Andreja Medveda. Razstavo so pripravile Obalne galerije Piran. Na razstavi so sodelovali: Nella Barišič, Breda Beban, Milivoj Bijelič, Danilo Dučak, Marina Ercegovič, Zvjezdana Fio, Nina Ivančič, Ferdinand Kulmer, Igor Rončevič, Duro Seder in Anja Sevčnik, ter slovenski slikarji: Zivko Marušič, Metka Krašovec, Jože Slak in Andraž Šalamun. Katalog so izdale obalne galerije Piran s spremnim tekstom Bonite Oliva in Andrejem Medvedom. Vabilo. Obiskovalcev 2231. • 235. Radovan Jenko (9. 4. do 42. 4. 1982). Razstava garfičnega oblikovanja (plakat) in risbe celjskega ustvarjalca je vsebovala 42 eksponatov, nastalih v letih 1980— 1982. Vsebinsko so bili vezani predvsem na kulturne dogodke, v njih pa je bilo vidno odlično obvladovanje grafično-oblikovnega in likovnega polja v izvirni in angažirani sporočilnosti. Plakat-zloženka. Pokrovitelj razstave je bil Aero Celje — TOZD grafika. Obiskovalcev 2105. 236. Likovna dela s socialno kritično vsebino iz stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor (po izboru Gordane Spremo) (29. 4. do 12. 5.1982). Predstavljena je bila v času partijskih kongresov. Na njej pa so sodelovali: Franjo Golob, Jirak Karel, Ivan Kos, Franc Stiplovšek, Ante Trstenjak, Hinko Smrekar, Lojze Sušmelj, Ivan Cargo, Maks Kavčič, Tone Kralj, Miha Maleš, Lajči Pandur in Veno Pilon. Razstava sicer ni bila študijsko pripravljena, je pa prikazala v določeni meri tendence socialno kritične vsebine v delih starejše slovenske likovne generacije. Vabilo — zloženka s spremnim tekstom Gordane Spremo. Obiskovalcev 2160. 237. Negovan Nemec (19. 5. do 1. 6. 1982). Prav tako kot prejšnja je tudi razstava marmornate plastike goriškega kiparja Negovana Nemca bila posvečena part-tijskim kongresom. 19 plastik in fotografije javnih spomenikov so nam dale vpogled v ustvarjalnost kiparja mlajše generacije, kiparja z občutkom za volumen in mehkobo linij. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Tatjane Pregi. Obiskovalcev 1667. 238. Junoš Miklavc (4. 6. do 17. 6. 1982). Preplet slikarstva in grafičnih izrazil, ki se je izrazil v najnovejših grafičnih listih Junoša Miklavca, je vseboval prepričljivo in neposerdno likovno doživetje. S spontano risbo, barvno ureditvijo v obliki kromastih pack je beležil prizore v na videz neurejeno likovno okolje, primarno (risba) in sekundarno (barva), vendar je občutljivo oko zaznalo trenutek občutljivosti videnja, ki ga je avtor želel izraziti. Vabilo. Katalog smo prevzeli od Obalnih galerij Piran. Spremni tekst Andrej Medved. Obiskovalcev 1422. 238. Kanadski pejsaž (21. 6. do 3. 7. 1982). Razstavo je pripravil ZKP — Likovni salon v sodelovanju s Kanadsko ambasado, predstavljenih pa je bilo 43 del iz let 1961 do 1975 (akvarel, gvaš, risba in grafika) 27 avtorjev. Sodelovali so: Christopher Pratt, Les Devine, David Blackwood, Ken Danby, Jo Manning, Charles Pachter, James Spencer, Richard Yates, Donald Harvey, Claude Breeze, Gordon Smith, Catherine Hoskinson, Flemming Jorgensen, Toni Only, Leslie Reid, Tobie Steinhous, Shirley Wales, Rene Derouine, Robert Savoi, John K. Esser, Benita Sanders, Denis Burton, Gershon Iskowitz, Peter Deutsch, Joy Walker Lucy in Jessie Oonark. Razstava je imela pregledni značaj likovne tvornosti kanadskih umetnikov, posredovali pa smo jo tudi v Umetnostno galerijo Maribor, Obalne galerije Piran, Paviljon Cvijeta Zuzorič Beograd, Galerijo Dubrava v Dubrovnik, Kulturni center mesta Skopja. Vabilo. Katalog s sprelnim tekstom Rosemarie L. Tovell je izdal Likovni salon (tudi za druga razstavišča). Plakat. Obiskovalcev 1076. 239. Rastava celjskih oblikovalcev (19. 7. do 5. 8. 1982). Namenjena je bila počastitvi praznika občine Celje, prezentirala pa je najnovejša dela s področja industrijskega, grafičnega, modnega in prostorskega oblikovanja zadnjih let v Celju. Na njej so sodelovali: Jože Domjan, Radovan Jenko, Rafael Počivašek, Jože Res-nik, Franjo Felicijan, Mirko Knez, Ljubica Ratkajec-Kočica, Tomislav Kočica, Marjana Merela, Ferdo Pak, Bruno Pižmoh, Dušan Samec, Karmen Venko, Zdravko Dolinšek, Žarko Ognjenovič, Ivo Hanžič, Dušan Kundih, Milena Leskovec, Zdenka Samec, Helena Umberger, Vincenc Vipotnik. Vabilo. Katalog s biografskimi podatki je uredila Alenka Domjan, Oblikoval Rafael Počivašek. Obiskovalcev 2164. 240. Ljubo Vodopivec in Žarko Vrezec (1. 9. do 19. 9. 1982). Ljubo Vodopivec se je predstavil z 12 plastikami v bronu, Žarko Vrezec pa s 13 slikami iz let 1981— 1982. Vabilo. Katalog. Obiskovalcev 1741. 241. Mladen Jerneje (22. 9. do 9. 10. 1982). Mladi ljubljanski ustvarjalec s širokimi likovnimi izhodišči se je predstavil s 17 deli v prostorih Likovnega salona. Zanj je značilna specifična obravnava materiala kot slikarske materije, s pomočjo katere skuša obvladovati likovno polje. Vabilo. Katalog. Obiskovlcev 1403. 242. E ta Sadar-Breznik (10. 11. do 24. 11. 1982). Razstava tkanih prostorskih objektov, ki so se v svoji izjemni prosojnosti in barvitosti pretopili v mrežo grafičnih in slikarskih učinkov, so med celjsko publiko imeli precejšen odmev. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 1775. 243. Anton Herman (25. 11. do 2. 12. 1982). Razstavljen je bil ciklus 14 portretov slovenskih športnikov. Avtor je oblikoval portrete po živih predlogah. Ob trenutkih njegovega razgovora je zabeležil najkarakternejše poteze, nato pa je delo nadaljeval v svojem okolju. Bronasti portreti delujejo izredno slikovito in so izraz discipliniranega umetnika, ki dodobra obvladuje prostor. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Marlene Premšak so izdali Galerija Krka, Gorenjski muzej in Likovni salon Celje. Obiskovalcev 874. 244. Ratimir Pušelja (3. 12. do 15. 12. 1982). Razstavil je 9 slik in 1 objekt v tehniki akril iz let 1981—1982. Njegova najnovejša dela so postala v našem prostoru tako rekoč sinonim za pojem socialnega portreta sodobne umetnosti. Pušelja se pri sestavi slike ne omejuje samo na ploskovne elemente, temveč tudi z barvno sfero (črno-modro, kateri se v zadnjih delih pridružuje še rumena, rdeča in zelena). Pušelja ni samo umetnik s specifičnim likovnim izrazom, temveč umetnik z izrazito individualno filozofsko opredelitvijo do pojavov, ki se neposredno vežejo na subjekt. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1468. 245. Franc Mesaric (17. 12. 1982 do 6. 1. 1983). Prekmurski slikar je razstavil 15 slik v tehniki akrila in 10 grafik iz let 1980—1982. Pred leti so ga kritiki označili kot radikalnega realista, v novejših delih pa je stroga in ostra tektonika prešla v sproščeno slikarsko potezo, motivno pa v izsek prostora, v katerem se je barva in poteza razigrala do tiste meje, ko lahko govorimo o slikarski akciji. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1662. Razstavno leto 1983 246. Slehernik v Evropi od srednjega veka do danes (14. 1. do 26. 1. 1983). Razstava je bila vsebinsko povezana s premiero in krstno uprizoritvijo slovenske inačice Slehernika »Srečanje na Osojah« Alenke Goljevšček v SLG Celje. Vsebovala je 136 fotografij in faksimilov uprizoritev Slehernika skozi stoletja na evropskih odrih. Posredoval nam jo je Avstrijski kulturni institut iz Zagreba. Vabilo. Katalog (v nemščini). Obiskovalcev 947. 247. Franc Purg (4. 2. do 18. 2. 1983). V počastitev slovenskega kulturnega praznika smo odprli razstavo mladega celjskega kiparja, ki je razpet med številne možnosti sodobnega kiparskega izražanja. Dokaj skromna razstava po številu eksponatov je opozorila na vidno, s pravo mero zastavljeno nadaljevanje v smeri življenja čistih plastičnih oblik v prostoru z vnesenimi zakonitostmi in avtoma-tizmom človeških vzgibov v odnosu do uporabljenega materiala. Umetnikov čutni svet je močno prisoten v risbi (6) in je v nadaljevanju postal nosilec likovnega zapisa tudi v novodobni kiparski formi. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Alenke Domjan. Obiskovalcev 2073. 248. Viktor Macarol (23. 2. do 13. 3. 1983). V sodelovanju z Razstavnim salonom Rotovž iz Maribora in Savremenim muzejem iz Beograda smo predstavili fotografska dela Viktorja Macarola, ki že skoraj tri desetletja s fotoaparatom projicira življenje obrobnih predelov velemest na celuloidni trak. Čeprav se v slovenskem prostoru srečujemo z vrsto izvrstnih fotografov, je Macarolova fotogra- fija vsekakor izjemen pojav človekovih zapažanj, soočanje s konkretnim svetom, ki nas obdaja. Vabilo. Zloženka, ki jo je izdal Razstavni salon Rotovž iz Maribora s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 2222. 249. Franc Zadrazil (18. 3. do 3. 4. 1983). Dunajski grafik Franc Zadrazil je s svojim grafičnim opusom okarakteriziral pročelja predmestnih hiš, prenatrpanih z reklamnimi napisi, dal nam je vpogled v uničujoče fasade našega stoletja, v komercialno vulgarnost, ki je tako značilna za predmestni pejsaž. Razstavljenih je bilo 40 grafičnih listov v tehniki bakrotiska. Razstavo nam je posredoval Avstrijski kulturni institut iz Zagreba. Vabilo. Zloženka, ki jo je izdal Avstrijski kulturni institut. Obiskovalcev 1556. 250. Mario Palli in Pope (8. 4. do 3. 5. 1983). Razstava zamejskega Slovenca Maria Pallija in italijanskega avtorja Popeja je bila predstavitev dveh po konceptu podobnih umetnikov. Mario Palli je s črtnim in pasovnim sistemom barvnega polja vizualno členil in prodiral v optično globino slikovnega polja, medtem ko je Pope primarno vrednotil razčlenjevanje svetlobe kot fizičnega simbola. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Staneta Bernika. Obiskovalcev 1769. 251. Evropska in ameriška risba (6. 5. do 28. 5. 1983). Obsežno razstavo so pripravile Obalne galerije Piran, vendar je bila v prostorih Likovnega salona zaradi prostorske stiske močno okrnjena. Kljub temu pa je podala grobo sliko najsodobnejših likovnih tokov na evropskih in delno ameriških tleh. Na razstavi so bila zastopana dela naslednjih likovnih ustvarjalcev: Nade Alavanje, Elvire Bach, Mi-quela Barcela, Jeana Michaela Basquita, Janeza Bernika, Jožeta Slaka, Renata Bianchinija, Milivoja Bijeliča, Günterja Brusa, Donatella Scalesse, Huberta Schma-lixa, Marie Patrizie Cantalupo, Sandra Chia, Francesca Clementeja, Enza Cucchija, Zvonka Coha, Nicola de Marie, Marca del Rèja, Bretta de Palme, Stefana Donatta, Marianne Eigenheer, Milana Eriča, Marine Ercegovič, Zvijezdane Fio, Pietra Fortune, Walterja Gasperonija, Mimma Germana, Terija Hella, Zmaga Jeraja, Metke Krašovec, Ferdinanda Kulmerja, Milana Kunca, Roberta Kushnerja, Lange Tho-masa, Thomasa Lawsona, Adelle Lotito, Tahirja Lušiča, Zivka Marušiča, Dušana Minovskega, Andrea Nellija, Oswalda Oberhuberja, Mimma Paladina, Alessandra Perellija Canove, Reinharda Podsa, Darje Prelec, Milete Prodanovič, Igorja Ron-čeviča, Rodneya Rippsa, Juliaa Sarmenteja, Donatella Scalesse, Jožeta Slaka, Anje Sevčnik, Emilie Vedove, Josa Vrkica in Joa Zukcerja. Katalog so izdale Obalne galerije Piran s spremnim tekstom Achilia Bonita Olive in Andreja Medveda, ki je tudi uredil katalog. Vabilo. Obiskovalcev 2954. 252. Severnoprimorski umetniki (8. 6. do 25. 6. 1983). Člani Društva Severno-primorske (Lucijan Bratuž, Franc Golob, Danilo Jejčič, Pavel Medvešček, Negovan Nemec, Rudi Pergar, Marko Pogačnik, Miloš Volarič in Rafael Trpin) so se predstavili na način, kako sprejemajo inspiracijo za svoje delo in kako se lotevajo oblikovanja forme za to delo. Vabilo — zloženka izdal Likovni salon s spremnim tekstom Marka Pogačnika, katalog prevzeli od ZKO Nova Gorica. Obiskovalcev 1982. 253. Vasilije Četkovič-Vasko (15. 7. do 31. 7. 1983). Ob občinskem prazniku Celje je bila na ogled razstava 150 keramičnih del (mala plastika in risba na keramiki) celjskega kiparja Vasilija Četkoviča-Vaška. Dvojnost, ki se je pokazala v njegovem keramičnem opusu, je bila vezana na eni strani na tradicijo libojske keramike tako v obliki kot izvirnosti izraza, na drugi strani pa sledimo nizom risb na keramiki v ponavljajoči se obliki krokijevske risbe upodobljenih likov. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Draga Medveda. Obiskovalcev 922. 254. Franc Novinc (10. 8. do 27. 8. 1983). Ob zaključku poletnih prireditev se je s svojimi najnovejšimi deli predstavil gorenjski slikar Franc Novinc. Njegov opus sicer ni bil nikakršen preobrat v njegovi slikarski produkciji, temveč viden korak naprej v že prej navzočem ustvarjalnem kontekstu. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Obiskovalcev 1147. 255. Hodaka Yoshida (1. 9. do 16. 9. 1983). Razstavo japonskega avtorja je posredovala Osnovna šola Solkan iz Nove Gorice in je bila zaokrožena s ciklusom 25 grafičnih listov na temo človekovih bivališč. Kraji, na katerih so te podobe nastale, so bile postaja njegovega dolgega popotovanja širom sveta, kjer je spoznaval različne ljudi in njihova zavetišča. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Braneta Koviča je izdala Osnovna šola Solkan v Novi Gorici. Obiskovalcev 1560. 256. Ida Brišnik-Remec (30. 9. do 14. 10. 1983). Razstavljene risbe (34 perorisb s čopičem) so bile formalno razdeljene v dve skupini: barvne in črno-bele. Vendar tako ene kot druge so oblikovale enotno umetničino izpovednost iz neposrednega življenjskega okolja — narave. Detajli vegetabilnih zasnov, ki jih je umetnica s prefinjeno risbo oblikovala v gibčne plastične forme, so izražali dvojni pomen: intenzivno notranjo vibracijo, hkrati pa prenos skrajno realističnih form v fantazijo. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 1304. 257. Plakat domačega filma v tujini (28. 10. do 12. 11. 1983). V sodelovanju s prireditelji Tedna domačega filma v Celju in Kinoteko v Beogradu smo pripravili razstavo, s katero smo skušali prikazati stanje domačega filmskega plakata v odnosu do tujega, predvsem poljskega, češkega in vzhodnonemškega. Na razstavi so bili predstavljeni plakati naslednjih avtorjev: Rappusa, Ernsta, Gärtnerja, Monda, Zde-neka Zieglerja, Polacka, Vaca Grygarja, Rostoka, Jakovljejskega in znanih imen poljske šole. Plakati tujega filma so bili opremljeni s fotografijo domačega izvora, s tem pa so vzbudili gledalcu razmišljanje, kje je mesto domači ustvarjalnosti in kreativnosti. Vabilo. Obiskovalcev 3056. 258. Dušan Kirbiš (18. 11. do 7. 12. 1983). Razstavil je najnovejša slikarska in grafična dela iz let 1981—1983. Njegove podobe različnih pejsažev so bile tesno povezane s figuro. Pomembno vlogo igra subjektivizem — vračanje k lastnim doživetjem, čustvom, sanjam. Kirbiš je slikar agresivnega čopiča, s širokimi potezami in vehementno risbo je ob prevladovanju rdeče, modre in bele barve oblikoval slikovno polje in obdelal frontalni plan brez kakršnihkoli občutkov za globinsko gibanje. Težka črna konturna linija je bila dokončna obdelava obraza, kateremu je dala videz maske, stiske človeka, ki prevzema odločitev na svoje breme. Vabilo. Katalog. Obiskovalcev 1413. 259. Lojze Spacal (9. 12. do 21. 12. 1983). Predstavljen je bili prerez njegovega skoraj štiridesetletnega dela. 67 grafičnih listov nam je spregovorilo o umetniku, ki je miselno in predstavno vseskozi vezan na Kras. Razstavo so pripravile in izdale katalog Obalne galerije Piran, spremni tekst v katalogu je napisal dr. Mirko Ju-teršek. Vabilo. Obiskovalcev 1038. 260. Člani društva likovnih umetnikov Maribor (23. 12. do 14. 1. 1984). Na razstavi so sodelovali predstavniki starejše generacije: Ivan Cobal Slavko Kores in Ivo Goisniker, srednjo generacijo sta zastopala Marjan Jelene in Rado Jerič, najmlajšo pa Maja Kocmut-Sest, Viktor Sest in Vojko Pogačar. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 1003. Razstavno leto 1984 261. Vladimir Lamut (19. 1. do 4. 2. 1984). Razstavo nam je posredoval Dolenjski muzej, v naših prostorih pa smo napravili izbor del z naslovom »Mala retrospektiva Vladimirja Lamuta«, kjer smo sledili dobi po neposrednem študiju (cikel suhih igel), sredini petdesetih let (litografija) in času ob koncu desetletja do njegove smrti. Vabilo. Katalog smo prevzeli od Dolenjskega muzeja. Spremni tekst je napisal Milček Komelj. Obiskovalcev 1185. 262. Jana Vizjak (6. 2. do 24. 2. 1984). Ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika smo vključili v program razstavo mlade celjske likovnice Jane Vizjakove. Soočili smo se z nepojmljivim razodetjem ustvarjalkine izpovedi, z grenkimi spoznanji medčloveških odnosov. »Divje slikarstvo« Jane Vizjakove se sicer formalno navezuje na danes aktualno novo slikarstvo, vendar povsem neobremenjeno. Življenjska in umetniška sla jo je vodila v povsem drugačno likovno angažiranje, v svet izkušnje, prizadevnosti, v svet samosvoje slikarske sintakse. Vabilo. Katalog (barvne reprodukcije) s spremnim tekstom Aleksandra Bassina. Razstavo smo posredovali še Obalnim galerijam — Galeriji — Meduza Koper. Obiskovalcev 2159. 263. Vera Sešlar-Založnik (9. 3. do 24. 3. 1984). Batiki mariborske oblikovalke se v svojih začetkih navezujejo na krajinski izvor, v nadaljevanju graditve prostora pa so prešli v svet imaginacije. Preverjene likovne oblike, koloristične vrednote ter žlahtnost materiala je pogojevalo lirično impresijo v batikih Vere Sešlar-Založnik. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Milojke Kline. Obiskovalcev 1248. Milisav Tomanič, Cvet, 1980, mavec 264. Janez Vidic (29. 3. do 18. 4. 1984). Napravili smo izbor del iz njegovega dolgoletnega umetniškega ustvarjanja. Razstava je imela izreden odmev, pripravila pa jo je Umetnostna galerija Maribor, prav tako izdala ob njegovi retrospektivi v UMG Maribor obsežen katalog s spremnim tekstom dr. Sergeja Vrišerja. Obiskovalcev je bilo 2781. 265. Tihomir Pinter (26. 4. do 16. 5. 1984). Razstava fotografij z naslovom »Umetniki v ateljeju« ni imela samo dokumentarne vrednosti, temveč je bila tudi prispevek k zakladnici slovenske fotografije. Pinterjeva fotografija je hkrati karakter upodobljene osebe in ikonografskega značaja okolja, v katerem ta oseba dela. Razstava ni bila naključna, z njo smo želeli celjski publiki predstaviti likovne ustvarjalce, ki živijo v našem mestu ali pa so z njim drugače povezani. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Braneta Koviča. Obiskovalcev 1445. 266. Milan Rijavec (22. 5. do 5. 6. 1984). Napravili smo izbor iz retrospektivne razstave, ki je bila v Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani. Od njih smo prevzeli tudi katalog s spremnim tekstom dr. Ivana Sedeja. Vabilo. Katalog. Obiskovalcev 1378. 267. Umetniki iz Grevenbroicha (ZR Nemčija) (8. 6. do 11. 6. 1984). Na osnovi medsebojnega sodelovanja dveh mest smo pripravili recipročno razstavo likovnih umetnikov iz Grevenbroicha. Razstava je bila izredno heterogena in tako pestra panorama kajpak ni mogla in se tudi ni trudila pokazati avtorje po njihovi kvalitetni pomembnosti, ampak je ustvarila mozaik, ki je pokazal, kako visoko je segla njihova likovna sredina. Na razstavi so sodelovali: kipar Clemens Pasch, slikarji H. W. Gerresheim, Helmut Kurz, Inna Seeberg-Roese, Dieter Dannefeld, Anne Behrens, avtorji umetne obrti in oblikovanja Anne Bertram, Christa Nökel, Wolfgang Hahn in Gerda Morjan. 268. Razstava iz stalne zbirke Likovnega salona (19. 6. do 5. 7. 1984). Kot vsako leto se tudi to leto srečujemo z delom stalne zbirke Likovnega salona z izborom naslednjih avtorjev: Ive Subica, Zmaga Jeraja, Bogdana Cobala, Vide Slivniker-Belantič, Lojzeta Logarja, Vide Fakin, Emerika Bernarda, Janeza Boljke, Janeza Pirnata, Staneta Jarma, Dragice Cadež-Lapajne, Petra Cerneta in Draga Tršarja. Brez vabila in kataloga. Obiskovalcev 904. 269. Razstava društva Likovnih umetnikov Celje (17. 7. do 5. 8. 1984). Razstavo smo pripravili že v pomladanskih mesecih in smo jo predstavili v mestu Greven-broichu (ZR Nemčija), nato pa v Pilonovi galeriji Ajdovščina in Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. Ob poletnih kulturnih prireditvah pa smo jo imeli priložnost videti tudi v Celju. Na razstavi je sodelovalo 13 likovnih ustvarjalcev: Adi Arzenšek, Vasilije Cet-kovič-Vasko, Anton Herman, Jože Horvat-Jaki, Avgust Lavrenčič, Milan Lorenčak, Jožef Muhovič, Darinka Pavletič-Lorenčak, Viktor Povše, Franc Purg, Ratimir Pu-šelja, Milisav Tomanič, Alojz Zavolovšek in Jasna Radšel. 270. Todorče Atanasov (6. 9. do 23. 9. 1984). 10 slik in 24 grafičnih listov, ki jih uvrščamo v novo figurativno slikarstvo, z izrazitim ekspresivnim slikovnim izrazom in poudarjenim emocialnim nagonom, je napolnilo prostore Likovnega salona. S pomočjo barvnih ploskev in kulturnih linij je Atanasov modeliral figure v čvrsto kompozicijo. Od skrajno monumentalnih linearnih upodobitev je prešel slikar v zadnjih delih s pomočjo iluzionistične globine v navidezni prostor, kjer sicer ne moremo govoriti o formalni perspektivi, temveč pridobljeni z intenzivnostjo barve in načinom gibanja likov na slikovni površini. Razstavljena dela so nastala v letih 1982—1984. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Braneta Koviča. Obiskovalcev 974. Vasilije Cetkovič-Vasko, Skulptura '83, 1983, jeklo 271. Marco Del Rè (28. 9. do 13. 10. 1984). Razstavljenih je bilo 7 slik iz let 1983/84 (olje na papir) italijanskega avtorja, ki pripada drugi generaciji italijanske »transavantgarde« z določenimi zadržki, kot je oblikovanje prostora in literarne prisotnosti. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom so izdale Obalne galerije Piran. Obiskovalcev 1156. 272. Adi Arzenšek (18. 10. do 3. 11. 1984). Najnovejša dela Adija Arzenška ki so bila razstavljena v prostorih Likovnega salona (31 eksponatov-gravure), so nosila v sebi simbol »Moje doline«. V piramide postavljene hmeljevke so se vzpenjale nad koprenaste oblake, iskale so pozabljeno identiteto, ki jo je prehitel čas. Prepredenost vizionarnih mrež, dekorativnih elementov, ki so rasli iz ene točke in se zopet vračali, so se razpredle po vsej površini. Skrivnostne mreže temine, zlata, izokefalije so bile odraz zazrtosti v lastno izpoved »spominov« Adija Arzenška. Vabilo. Katalog z barvnimi reprodukcijami in spremnim tekstom Aleksandra Bas-sina. Obiskovalcev 1931. Adi Arzenšek, Savinjske diagonale, 1982, gravura Jožef Muhovič, Etude pouri »Celebration du printeps«, 1983 risba, papir 273. Maske Berte Meglic (6. 11. do 14. 11. 1984). V sodelovanju z organizacijskim odborom Tedna domačega filma v Celju smo pripravili nadvse zanimivo razstavo fotografij in mask filmske maskerke, ki se s to zvrstjo dela ukvarja že od leta 1951. Razstava je imela izreden odmev med celjsko publiko dopolnjevale pa so jo še demonstracije konkretne izvedbe filmske maske avtorice Berte Meglič. Vabilo. Obiskovalcev 2574. 274. Marijana Muljevič (15. 11. do 2. 12. 1984). V likovno tako široko razvejanem prostoru, kot je naš je predstavljalo slikarstvo zagrebške umetnice Marijane Muljevic gotovo pomemben pojav. Precizno izrisan prostor, kjer smo začutili prisotnost človeka je bil samo del iluzionistične teme pejsaža kot slike, a ne narave, s pomočjo katerega je obravnavala problem realnega nasproti prostorni iluziji. Predstavila se je z 22 slikami (olje na platno), nastalih v letih 1979—1984. Vabilo. Katalog (ena barvna reprodukcija) in spremnim tekstom Ive Simeta Banova. Obiskovalcev 1941. 275. Viktor Gojkovič (6. 12. do 20. 12. 1984). Za Viktorja Gojkoviča, akademskega kiparja in restavratorja, ki se je predstavil s 17 portretnimi plastikami v gipsu (patiniran) je značilen takojšnji spopad z materialom brez priprav in skic. Navidezna nedokončanost, privlačna skicioznost je posledica njegovega načina dela, ta pa zopet njegovega temperamenta. Značilen je odnos umetnik—portretiranec— umetnik. Vabilo. Katalog s spremnim tekstom Mete Gabršek-Prosenc. Obiskovalcev 1753. Franc Purg, Petelinovo pričakovanje, 1984, aluminij CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK : 73/77 (100) »19« DRAGO MEDVED MEDNARODNA LIKOVNA ZBIRKA JUNIJ Komunikacijski tokovi sodobnega sveta so danes že tako prepleteni in vsebujejo že toliko vrst izraznih možnosti, da je likovnost samo sestavni del tega konglomerata medsebojnih sporočil. Ni pa vseeno, kakšna sporočila so to in na kakšen način so posredovana. V kontekstu takšnega gledanja pa ima vse, kar je likovnosti imanentno, posebno mesto in posebno vlogo v najširšem pomenu socialno-kulturnega vidika pri vplivu na javnost. Ko danes govorimo o petnajstletnici mednarodne likovne grupe Junij in postavitvi mednarodne likovne zbirke Junij, imamo v mislih osnovna vsebinska izhodišča grupe, ki jo je osnoval celjski rojak akademski slikar Stane Jagodic (rojen v Celju 1943). V katalogu k zbirki je zapisal: »Grupa Junij je s somišljeniki gradila svojo idejnost pretežno na ekspresionističnih izhodiščih, vendar ne v smislu eklekti-cizma, temveč v dograjevanju nedoseženega, v dodajanju novih razsežnosti in v smeri nove SINTEZE. Kljub prisotnosti dadaističnih izkušenj je nihilizem zavržen in nadomeščen z angažiranostjo. Tudi nadrealistično obarvano izražanje ni pod vplivom surrealistične manifestativne usmeritve, pri kateri je šlo za nekontrolirano zasledovanje podzavesti, ampak je usmerjeno k premišljeno komponiranim simbolom in vsebinam, ki so vezani na sodobnost in vizionarna slutenja.« Prav je, da ob letošnji javni predstavitvi mednarodne likovne zbirke Junij, ki je bila v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani od 21. marca do 20. aprila, zapišemo nekaj več o sami likovni grupi Junij, ki letos slavi petnajstletnico obstoja in nepretrganega aktivnega dela. Grupa Junij je nastala 1970. leta v Ljubljani, čeprav je pobudo za ustanovitev grupe dal akademski slikar Stane Jagodič že leto poprej. Ustanovni člani so bili Stane Jagodič, Enver Kaljanac, akademski slikar, rojen v Sarajevu, Viktor Gojkovič, akademski kipar, rojen na Ptuju, in Hari Draušbaher, akademski slikar iz Mute ob Dravi. Vsi štirje likovniki so bili rojeni v mesecu juniju in zato je kipar Viktor Gojkovič predlagal, da se grupa imenuje Junij in tako je tudi ostalo. Vsi štirje so bili takrat diplomanti ljubljanske Akademi- Avtor: Drago Medved, predsednik obč. konf. SZDL in KSOC Celje je za likovno umetnost. Ze tedaj je bila osnovna opredelitev neoekspresioni-stična tendenca, utemeljena na zgodovinskih izkušnjah figuralnega in abstraktnega ekspresionizma v slikarstvu, grafiki in kiparstvu 20. stoletja, kakor je zapisano v kronologiji delovanja grupe, ki hrani po zaslugi Staneta Jagodiča bogato in natančno dokumentacijo. PRVA RAZSTAVA V CELJU Leto dni po ustanovitvi, torej 1971, je bila v Celju v Muzeju revolucije prva razstava likovnih del grupe Junij, ki je štela štiri člane: tri slikarje in enega kiparja. Pri postavitvi razstave se je močno angažirala literarna revija Obrazi z domala celotnim aktivnim uredništvom. Razstava je tedaj še predstavljala klasična dela v slikarstvu in kiparstvu, čeprav so se avtorji že tedaj ukvarjali tudi z drugimi tehnikami. Na razstavi so predstavili olja, risbe, grafike in terrakoto. Ekspresionistično je najbolj izstopal Jagodič s svojim razvojnim ciklom, ki je nekako izhajal tudi iz diplomske naloge (revija Obrazi jo je tudi prva javno objavila (letnik VI, številka 1). Revija Obrazi je tudi izdala katalog in pripravila ob otvoritvi literarni večer. Nastopili so Zlatka Krašovec, Drago Medved, Aleš Ile in Zdenka Podpečan. Otvoritveni govor je imel Drago Medved. 19. februarja je izšla prva kritika o predstavitvi grupe Junij, in sicer jo je v Delu objavil Peter Breščak. V avgustu istega leta so bila dela predstavljena tudi v Italiji, in sicer v mestu Ronchi dei Legionari s posredovanjem Zveze kulturnih organizacij v Celju. V tem letu je grupa pritegnila k delu ljubljanskega fotografa Marjana Pala, ki ustvarjalno in prizadevno sodeluje s posameznimi člani grupe še danes. Leto 1971 je za grupo Junij zanimivo zaradi tega, ker so se njeni člani prvič predstavili javnosti in zabeležili prve publicistične lastovke. V prvem katalogu je bilo zapisano, da je vsebinska zasnova razstave dejanje, ki presega ozke meje in je sama po sebi jugoslovanskega formata pa tudi nakazuje svetovne razsežnosti. V poznejših letih je grupa dejansko prerasla, tudi s svojim stalnim članstvom in stalnimi sodelavci, vse meje, ki si jih je človek umetno postavil, po vsebinskem sporočilu pa je postala »kozmična«. Zanimivo je tudi to, da je grupa že od samega začetka gradila svojo razvojno zasnovo in ni ničesar prepuščala naključju. Zato tudi niso vsi člani vedno vzdržali in so se nekateri ločili od grupe, prišli pa so novi. Vedeti moramo, da so v tem času bile že druge likovne grupe, ne samo pri nas, tudi v širšem svetovnem prostoru. To je tudi trenutek, da povežemo smiselnost poslanstva grupe Junij z obstojem že uveljavljenih likovnih grup pri nas. To bi lahko najbolje označili z besedami Staneta Jagodiča, ki je zapisal, kam se je likovno duhovni tok grupe Junij gibal: »...v smer novih medijev, podiranja meja med likovnimi tehnikami in različnimi zvrstmi, poudarjanja nove senzibilnosti, nekonvencionalno poseganje v urbani prostor, krajino, novo vrednotenje okolja, golo človeško telo, poglabljanje v psiho sodobnega človeka — družbe, prodiranje v neznane razsežnosti makro in mikro kozmosa. Protestno angažirani del razstav izzveni kot KRIK proti ekološki krizi, deformaciji sodobnega zasičenega urbanizma, alienaciji, potrošniški miselnosti, izničenju družbenih vrednot, birokratizmu, reakcionarnim težnjam, grozeči militarizaciji, blokovski razdeljenosti sveta, imperializmu, hegemonizmu, rasizmu.« Iz te usmeritve je razvidno, da je grupa postavila posebno gledanje na svet kot nekaj nujnega, če je hotela v izpovedno izraznih pa tudi tehnično tehnoloških okvirih podati javnosti novo podobo. Saj najbrž ni mogoče trditi, da takšnih pogledov ali vsaj podobnih do nastanka grupe Junij sploh ni bilo. Toda to je bil zelo koncizen pojav. Grupa se je vsebinsko opredelila na dokaj programsko jasen način do vsebine življenja in predvsem njegove kakovosti. Na teh osnovah grupa vztraja še danes in jih dograjuje z novimi spoznanji. Zato bi bilo zanimivo zvedeti še to, kaj meni Jagodič o likovnih tehnikah, ki jih najdemo pri sodelavcih Junija: »Grupa Junij ni nikdar negirala klasičnih, neposrednih ročnih tehnik, o katerih tudi meni, da so idealni pogoj za izražanje v zahtevnejših tehničnih postopkih. Bistvene so ideje, rezultati: treba je upoštevati, da je vsaka tehnika plod človekovega uma. Grupa Junij je poleg neposrednih ročnih tehnik gojila nekatere za slovenski in jugoslovanski prostor nove in nekonvencionalne postopke, nekatere že znane tehnike pa je uporabila na svež način, večinoma pred datumom mednarodne razširitve v letu 1976.« LIKOVNE TEHNIKE IN POSTOPKI Od klasičnih tehnik, ki so jih prikazali člani Junija v Celju 1971. leta, so se na poznejših razstavah v Beogradu, Sarajevu, Ljubljani in drugih večjih jugoslovanskih kulturnih centrih razvijale tehnike, o katerih je bilo govora v prejšnjem odstavku. Dominantno mesto je zavzela fotografija, vendar ne v klasičnem smislu, ampak v novem vsebinskem postopku: v ospredje je postavljena ideja, razmišljanje, iskanje nove kreacije, metafizično slikanje elementov življenja. Fotografija se je na razstavah Junija kazala v različnih izraznih oblikah od montaže do negativa, ki je doživljal različne intervencije, do kompozicij, ki spominjajo na eksterierni nadrealizem in podobno. Posebno mesto je v teh tehnikah imela in še ima tudi solarizacija ter naslednje tehnike: fotogram, chimigramme, foto-offset, foto-sitotisk, foto-xerox, luminokinet, fotografija z laserjem, uporaba rentgenskega filma. Junijci pa so uvajali tudi posamezne tehnične postopke: objektna umetnost, objekt-fotomontaža, assemblage, pnev-mobil, telografija, spraygram. Rušili so tudi salonsko postavljanje razstav in dela predstavljali po vsebinskih in tehnično smiselnih celotah, razstave prenašali na ulico, v izložbe in vanje vključevali sodobni ples: LIK-GIB-ZVOK. Takšno opredelitev lahko preberemo tudi v zadnjem katalogu, ki je izšel v letošnjem letu ob predstavitvi zbirke, a o tem pozneje. Iz tega je razvidno, da se je likovna grupa Junij živo angažirala na različnih področjih, to pa je tudi spontano narekovalo njeno razširitev. Po prvi razstavi leta 1971 v Celju je bila naslednja v mesecu marcu 1972. leta v Mestni galeriji v Ljubljani in tedaj se grupi pridružita kipar Milomir Jevtič in Boštjan Putrih. Naslednje leto je razstava v razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, še leto dni pozneje pa pristopijo h grupi slikarji Jure Cihlar, Božo Grabnar in Peter Vernik. V istem in na prehodu v drugo leto (1974/75) je razstava v ljubljanski Jugobanki, še pred tem pa razstava v Moderni galeriji. 1976 je pomembno leto za grupo, saj v tem letu preide v mednarodno obliko zaradi vsebinskega dograjevanja idejnega koncepta: nove poti, nova iskanja, nenehna bližina človeku in njegovim psihičnim danostim. Novi člani grupe izven jugoslovanskih meja so kipar Kazuo Kitajima — Japonska, grafik Alan Sundberg — ZDA, karikaturist Vlasta Zabransky — ČSSR. Istega leta je bila razstava v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer pa Jure Cihlar ne sodeluje več. Leta 1977 se grupa s pomočjo Alberta Piovanija poveže s pomembnim fotografom in direktorjem fotografske galerije Canon v Amsterdamu Lorenzom Merlom, ki postane njen zunanji sodelavec. K skupini še pristopita kipar Tone Demšar in slikar Ratimir Pušelja. V mesecu februarju je v Mestni galeriji v Ljubljani razstava, posvečena Manu Rayu, s katerim je grupa navezala stik tik pred njegovo smrtjo. V tem letu ne sodelujejo več v grupi Cihlar, Jevtič (vrnil se je v Srbijo) in Grabnar. To je tudi razstava, ki pokaže na širino somišljenikov grupe domala po vsem svetu, saj sodeluje na razstavi večje število (kot gostje grupe) umetnikov iz CSSR, Urugvaja, ZDA, Francije, Grčije, Bolgarije, Španije, Madžarske, Italije, Brazilije, Portugalske, Avstrije, Kanade, Švedske, Svice. Julija 1978 je razstava v Moderni galeriji v Ljubljani, posvečena Marcelu Duchampu in poleg že doslej uveljavljenih gostov sodelujejo še likovniki iz Maroka, Mehike, Nizozemske, Turčije, ZRN, Irske, Egipta, Belgije, Indije, Avstralije, ZSSR, Argentine, Poljske. Leto za tem ima razstavo stalni sestav grupe Junij (Jagodič, Kaljanac, Demšar, Draušbaher, Gojkovič, Kitajima, Zabransky, Pušelja, Putrih, Sundberg in Vernik) v Dolenjski galeriji v Novem mestu. Sledi razstava v Zagrebu in z nekaj gosti tudi v Budimpešti. Istega leta se odzovejo vabilu iz Carigrada. NASTANEK ZBIRKE Seveda to ni vsa kronologija razstavne dejavnosti grupe Junij, saj je preobširna in si jo lahko vsakdo prebere v katalogih od leta 1976 dalje, oziroma v zadnjem katalogu (Mednarodna likovna zbirka Junij / International art collec-tion Junij, prva predstavitev, Moderna galerija, Likovno razstavišče Rihard Jakopič Ljubljana — Katalog izdaja grupa Junij, zanj odgovarja dr. Lev Me-naše). V tem času so bile razstave v mnogih mestih, pa tudi vsebinsko se je zasnova dopolnjevala, prihajali so novi strokovni sodelavci. V tem času je grupa vzpostavila sodelovanje s Stanetom Bernikom, dr. Petrom Krečičem in z Arhitekturnim muzejem Slovenije, publicistično so se z delom grupe ukvarjali poleg omenjenih še Sonja Abadžieva, Aleksander Bassin, dr. Muhamed Kara-mehmedovič, Zoran Kržišnik, Drago Medved, Janez Mesesnel, Olga Perovič, Iztok Premrov, Božena Stoklasa, dr. Ivan Sedej, Josip Skunca, Franc Zalar ter drugi. Okrepilo se je tudi delo z Lorenzom Merlom in špansko umetniško skupino Alabern, ki jo vodi Juan Fontcuberta. Grupa se tudi poveže s Florisom M. Neusüssom, zahodnonemškim naprednim fotografom in teoretikom, ki deluje pri Foto forumu v Kasslu. Samo na razstavi leta 1978 je sodelovalo 136 umetnikov iz 39 držav. Pred petimi leti, torej 1980, pa se je porodila ideja o konkretnem ustanavljanju zbirke, njenem nastajanju in njeni vsebinski zasnovi, ki pa je bila v bistvu že pogojena z vsebinsko opredelitvijo vsakega posameznega člana grupe oziroma zunanjega sodelavca ali gosta na razstavi. Prvo pobudo za nastanek zbirke Junij je dal Stane Jagodič in je že propozicijam za razstavo v letu 1982 dano vabilo k sodelovanju pri nastajanju zbirke. (Junij organizira svojo razstavo z gosti vsaki dve leti). V maju 1980 je bila razstava z naslovom Prisotnost metafizike (razstava v razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani, posvečena pa je leto prej umrlemu Giorgiu de Chiricu. Zanimivost te razstave je med drugim tudi ta, da je bil katalog pripravljen in urejen v Amsterdamu (Merlo), tiskan pa v Ljubljani. Od stalnih članov ne sodelujeta na razstavi Draušbaher in Sund-berg. Kot gostje se pojavijo nova imena iz Sovjetske zveze in Velike Britanije tako kot dve leti prej Ithipol Thangchalog iz Tajske. Leta 1982 je spet razstava v razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani, spoznamo tudi Kitajce, avtorje iz DDR, posebnost razstave pa je v tem, da po Jagodičevi zamisli dobi vsak pet-stoti obiskovalec razstave »Peko« čevlje in razstavni katalog. Jagodič tudi sestavi poziv »Ljudje nazaj k naravi in umetnosti!«, ki je izobešen v izložbi veleblagovnice Nama v centru Ljubljane, Jože Spacal opremi pločnike s stopinjami za orientacijo občinstva, izrazni ples, koreografija (panta rhei). Marca 1983 je celotna razstava prenesena v Beograd, jeseni so dela v Skopju, v letu 1984 pa grupa sistematično ureja zbirko. Tesno se poveže z dr. Levom Menašejem, ki ob Jagodiču opravi levji delež pri nastajanju, urejevanju in pripravljanju zbirke za javno predstavitev. Zbirka je nastala po nekajletnem dograjevanju, v bistvu pa je začela nastajati že po letu 1976, ko je tudi grupa dobila mednarodno obeležje. Po letu 1980 se je akcija intenzivirala in vsebinsko zožila na točen koncept, ki ga je tudi strokovno in teoretično postavljal in pomagal sooblikovati dr. Lev Menaše. V zbirko je vključenih 127 umetnikov iz 29 držav s 400 posameznimi deli in 49 kolekcijami. V resnici je bilo zbirki podarjeno več del (200), pa niso bila vsa uvrščena, kajti kriterij je strog, prevladuje kakovost in vsebinska opredelitev. Vsa dela v zbirki so bila podarjena in so zdaj trajna last Jugoslavije v najširšem smislu, v ožjem pa grupe Junij, Ljubljane, slovenskega kulturnega prostora (v zvezi z upravljanjem in varovanjem). Tudi to je treba poudariti, da je grupa Junij delala in še dela v povsem amaterskih pogojih, torej ni institucija, nima svojih rednih sredstev niti administrativnega aparata. Vsa leta obstoja je kompletno korespondenco vodil Stane Jagodič s pismi in telefonskimi pogovori iz javne telefonske govorilnice ob neizmerni pomoči svoje žene Grete. Vrsta entuziastov se je zvrstila ob stikih z grupo Junij, ki je za vse svoje potrebe, (katalogi in razstave) dobila del sredstev Kulturne skupnosti Slovenije, vse drugo pa so člani sami pridobili v obliki reklame in pokroviteljstev nekaterih večjih delovnih organizacij v Sloveniji. Zato lahko rečemo, da je bilo v petnajstih letih dela mednarodne likovne grupe Junij opravljeno velikansko delo na področju vsebinske zasnove kot v organizacijsko tehničnem smislu, da ne govorimo o vlogi in pomembnosti mednarodnega povezovanja informacijskih in miselnih tokov na področju likovne umetnosti. Jugoslavija je tako postala poseben pojem pri uveljavljanju likovnih medijev, ki smo jih omenili v tem prispevku. Je postala simbol za prostor, kjer se lahko in se tudi (z)morejo uveljaviti sodobna razmišljanja in posegi v vsebino in tehnologijo sodobne likovne govorice. Eden od članov grupe Junij, ki pa ni lastnik jugoslovanskega potnega lista, je dejal, da je povsem logično, da je v Jugoslaviji nastala takšna zbirka, ker tu obstaja takšna grupa, ki je to spodbujevala in omogočala, pa tudi zaradi tega, ker je v Jugoslaviji takšna družbena ureditev, ki omogoča sodobno demokratično misel tudi na takšnem področju, kot je likovno ustvarjanje in novo iskateljstvo. Zato je nastanek zbirke kot krona petnajstletnega delovanja Junija v mednarodnem prostoru nekaj več kot samo dejstvo, da se je zdaj v Ljubljani zbralo toliko in toliko likovnih del, ki nekaj pomenijo. Postavlja se seveda vprašanje o nadaljnji usodi zbirke, ki bi po vsej logiki morala živeti svoje nadaljnje življenje v razstavnem prostoru, kjer bi bilo možno v posameznih vsebinskih sklopih predstavljati njene avtorje, oziroma njihova dela. Tudi če že jutri likovna grupa razpade, bo zbirka ostala kot trajen dokument. V slovenskem kulturnem prostoru so se že pojavile tendence, da bi dela zbirke kazalo deliti, pa bi na primer grafični del priključili ljubljanskemu bienalu, fotografijo novonastajajočemu vsebinskemu konceptu v Cankarjevem domu in podobno. Takšne zamisli so neizvedljive ali gredo na škodo zbirki. Dela v zbirki pomenijo kot celota zaključen ciklus in jih ne bi smeli izdvajati. Takšno izdvajanje bi pomenilo tudi razbijanje koncepta same grupe. To sicer niti ni nič nenavadnega, kajti ne smemo pozabiti na dejstvo, da smo Slovenci občutljivi na tisto, kar je za sosedovim plotom in dostikrat te svoje majhnosti ne znamo dovolj spretno prikrivati, kaj šele, da bi se ji bili sposobni celo odreči. Zato ni nič čudnega, da so nekatere silnice, ki si ne želijo prisotnosti grupe Junij, še manj pa zdaj zbirke in vidijo v njeni eksistenci svojo lastno ogroženost. Zato ne bo nadaljnje uveljavljanje vsebine in programske politike grupe Junij lahko in preprosto. Vsaka smer ima svojo protismer. Toda vsebinska zasnova omenjene zbirke je vznikla na stalnici dela same grupe, ki pa ima širok krog svojih somišljenikov, ker je po metodi pridobivanja pluralistična, pa tudi po vsebinskem izrazu raznolika s skupnim imenovalcem: novo-medijski pristop mora ostati zvest načelu, da je v prvem planu človek s svojimi psihičnimi posebnostmi, raznoličnostmi in bogastvom, da je vse to povedano na pronicljiv, idejno domišljen in filozofski način, pa vendar z jasno in precizno, estetsko in nekompromisno likovno govorico. Zbirka je v svojem nastajanju doživela tudi vidno podporo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti in Akademije za likovno umetnost v Ljubljani ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prav bi bilo, da bi jo lahko videli tudi v Celju, seveda šele takrat, ko bo tudi mesto ob Savinji imelo ustrezen razstavni prostor. POVZETEK Mednarodna likovna zbirka Junij je nastala na osnovi petnajstletnega delovanja mednarodne likovne grupe Junij, ki je bila ustanovljena 1970 leta v Ljubljani, svojo prvo razstavo štirih ustanovnih članov (akademski slikarji Stane Jagodič, Enver Klajanac, Hari Draušbaher in akademski kipar Viktor Gojkovič) pa je imela 1971 leta v Celju v Muzeju revolucije. Od tega leta dalje se je grupa širila in leta 1976 prešla v mednarodne okvire. Svoje delo manifestira na ekspresionističnih, dadaistično-metafizičnih, nadrealističnih in konstruktivističnih izhodiščih in sicer v smeri nove sinteze. Teži na iskanju novih medijev, podiranju meja med likovnimi tehnikami in različnimi zvrstmi. V ospredju je človek s svojo skrivnostno notranjostjo in različnostjo. Zamisel o zbirki je nastala leta 1980 in doslej je 127 umetnikov iz 29 držav s 400 posameznimi deli in 49 kolekcijami ustvarilo zbirko enkratne vrednosti. Njena predstavitev je bila na razstavi od 21. marca do 20. aprila 1985 v razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani. Strokovno sta jo pripravila vodja grupe Junij akademski slikar Stane Jagodič, ki je tudi dal idejo za ustanovitev grupe in zbirke, ter dr. Lev Menaše. ZUSAMMENFASSUNG Die internationale Kollektion Junij entstand auf Grund der fünfzehnjährigen Tätigkeit der internationalen Künstlergruppe Junij. Sie wurde im Jahre 1970 in Ljubljana gegründet, ihre erste Ausstellung fand aber im Jahre 1971 in Celje, im Museum der Revolution statt (die akademischen Maler Stane Jagodič, Enver Kalja-nac, Hari Draušbaher und der Bildhauer Viktor Gojkovič). Von da an wurde die Gruppe immer breiter und ging im Jahre 1976 in die internationalen Rahmen über. Ihre Arbeit manifestiert sich auf den expressionistischen, dadaistisch-metaphysischen, surrealistischen und konstruktivistischen Ausgangspunkten und zwar in der Richtung der neuen Synthese. Sie trachtet nach dem Suchen der neuen Medien, nach Zerstören der Grenzen zwischen den Gestaltungstechniken und verschiedenen Arten. Im Vordergrund steht der Mensch mit seinem geheimnisvollen Innern und seiner Verschiedenheit. Die Idee für die Kollektion entstand im Jahre 1980 und bis heute haben 127 Künstler aus 29 Staaten mit 400 Exponaten und 49 Kollektionen eine umfangreiche Kollektion vom einzigartigen Wert geschaffen. Sie wurde auf der Ausstellung vom 21. März bis 20. April 1985 in der Galerie Rihard Jakopič in Ljubljana vorgestellt und zwar unter der fachlichen Leitung des Leiters der Gruppe Stane Jagodič, der auch die Idee für die Gründung der Gruppe und der Kollektion gegeben hatte, und Dr. Lev Menaše. CELJSKI ZBORNIK 1985 EGON KUNEJ CELJSKI OKTET PO OSVOBODITVI (1945—1947) Celjski zbornik 1984 je objavil članek »Celjski oktet 1937—1941 izpod peresa Aleksandra Videčnika. Članek zaključuje z besedami: »Okupacija in vojna vihra je oktetovce razpršila... Po osvoboditvi je ostalo le pri poskusu, da bi oživeli tradicijo Celjskega okteta«. Po navedbah nekaterih članov omenjenega okteta je bila »oživitev« okteta več kot poskus. Kaj hitro po osvoboditvi se je začela intenzivna obnova porušene domovine, tudi na kulturnem področju. Ob nekaterih zborih, kot npr. ob Celjskem pevskem društvu (pozneje preimenovan v »Mešani pevski zbor »France Prešeren«), moški zbor DPD Svoboda in drugih, je zaživel tudi Celjski oktet. Ciani so se sestali v avgustu 1. 1945, in sicer: Milan Gorenšek in Marjan Petrak — I. tenor, Karel Peer in Mirko Črepinšek — II. tenor, Anton Filipič in Miloš Zekar — I. bas, Ivan Lah, Ivan Sepec in Franc Kopač — II. bas — torej devet pevcev. Kot solistka je sodelovala Elica Filipič. Umetniški vodja je bil sprva Vilko Videčnik, tedaj član okrožnega odbora OF Celje. Vadili so dvakrat tedensko v Videčnikovem stanovanju v Levstikovi ulici. Nastopali so v Celju, Šentjurju, v Štorah, na Polzeli in sploh v celjski okolici. Njihov repertoar je bil dokaj bogat in je obsegal okrog 40 pesmi. Med avtorji so bili zastopani zlasti Avgust Cerar (Kmetova pesem, Gosposvetski zvon in dr.), Zorko Prelovec (O, da je roža moje srce), Peter Jereb (O kresu), Fran Venturini itd. Spomladi 1. 1946. se je Videčnik poslovil ter se preselil v Šentjur. Za njim je prevzel vodstvo okteta Avgust Cerar in ga obdržal do razpusta 1. 1947. O kvaliteti povojnega okteta nimamo podatkov, smemo pa domnevati, da je bil na solidni stopnji, saj so v njem sodelovali izvrstni pevci z mladostnimi glasovi. Kaj je bil razlog za razpust okteta, ni točno znano. Verjetno je bil po sredi odhod nekaterih članov v druge kraje, kajti v tistih letih se je vse naglo spreminjalo, ljudje so se selili iz kraja v kraj po službeni dolžnosti ali kakorkoli. Avtor zapisal po navedbah Mirka Crepinška in Miloša Zekarja v Celju, marca 1985. 22 Celjski zbornik 337 Celjski oktet leta 1946. Od leve na desno stojijo: Milan Gorenšek, Ivan Lah, Ivan Sepec, Marjan Petrak, Mirko Crepinšek, Miloš Zekar; sedijo: Franc Kopač, Avgust Cerar, Elica Filipič, Anton Filipič, Karel Peer Minili sta dobri dve leti, ko so naprosili prof. Kuneja, da prevzame vodstvo okteta. Ta pa se za oktet ni ogreval, češ da je preobčutljiv ansambel, na eni strani je nevarnost, da ob obolelosti enega samega člana nastop ali koncert odpade, z umetniškega stališča na drugi strani pa je silno težko doseči ravnovesje in homogenost glasov. Kunej se je torej ogreval za manjši — komorni sestav, ki ni tako občutljiv, a dovolj gibčen za prevoze, gostovanja in podobno. Tudi gledališče je imelo interes za ustanovitev malega — komornega pevskega ansambla. In tako se je spomlad 1. 1949 rodil Komorni moški zbor. Od nekdanjih »oktetovcev« so se vanj vključili: Mirko Crepinšek, Karel Peer (f 1978), Anton Filipič, Miloš Zekar, Ivan Lah (t 1979) in Ivan Sepec. Celje, v marcu 1985 CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 06 : 347 (497.12—119) GUSTAV GROBELNIK »NE, JAZ NOČEM ŠE UMRETI« (Kronistova zloženka ob 35-Ietnici Komornega moškega zbora)1 Med 20 zbori v občini2 in med 12 kandidati za najvišja republiška odličja2a zavzema Komorni moški zbor Celje še vedno toliko vidno mesto, da ga ob pevskih revijah ni mogoče spregledati. Zato nadaljujemo z njegovo kroniko. Na tem mestu smo jo sklenili, ko je izzvenela zborova petindvajsetletnica3. INTERMEZZO: EGON KUNEJ Ko se maja 1976, po dveh letih zborovodstva, poslovi dirigent Ciril Ver-tačnik, naslednik Egona Kuneja, stopi ta ponovno za dirigentski pult, da reši zbor stiske za celo sezono 1976/77 in čez. No, ne le zato, da je imel kdo zbor vaditi in mu dirigirati, pač pa — da je z zborom junija 1976 opravil konkurz4 za predstoječo udeležbo na tekmovanju pevskih zborov Slovenije, — da je oktobra 1976 pospremil zbor na gostovanje v Konstanzo in okolico potrjevat »sodelovanje med sindikalnima organizacijama celjske občine in pokrajine ob Bodenskem jezeru« oz. »odpirat pot širšega sodelovanja med Konstanzo in Celjem.5 — da je mesec zatem — novembra 1976 v Mariboru — z udeležbo na IV. tekmovanju pevskih zborov Slovenije »Naša pesem« z »izpiljenim petjem« znova potrdil prvenstvo med amaterskimi moškimi zbori7 in — da je 22. decembra istega leta z retrospektivnim koncertom kompletnega zbora 33 pevcev pred nabito polno dvorano Narodnega doma8 izpričal četrt stoletja star in pod njegovo taktirko ustvarjen kulturno-umetniški sloves zbora. V javnosti prisoten dvom, da »menda ne bodo več skupaj peli«,' so profesor Kunej in njegovi »komoraši« razpršili, ko so še šestnajstkrat do konca sezone stopili na prireditveni ali koncertni oder, junija 1977 tudi pred mikrofon RTV za udeležbo na tekmovanju amaterskih zborov »Pesem naj nas druži« na JRT, kjer mu je bilo priznano drugo mesto med zbori enakih glasov.10 Od ostalih nastopov so zlasti odjeknili nastop za praznik kulture slovenskega naroda 1977, ko je bilo zboru podeljeno priznanje Kulturne skupnosti občine »•za pomembne dosežke na različnih tekmovanjih in njegovo znano kakovost na področju zborovskega petja«,11 dobrodošlica z »nekaj čudovito zapetih pesmi«12 na krovu ladje »Celje« ob njenem prvem prihodu v domovino (Izola 29. maja 1977) ter udeležba v kulturnem programu na veličastnem shodu ob otvoritvi novih objektov Radenske v Radencih.13 VID MARČEN: DA CAPO Oktobra 1977 se je prof. Egon Kunej dokončno poslovil od svojega KMZ. Po dobrih 27 letih je prepustil mesto zborovodje in umetniškega vodje prof. Vidu Marcenu (1945), ravnatelju Glasbene šole. Mareen je stopil na Kunejevo mesto potem, ko si je prvi povabljenec Edo Goršič premislil in se zahvalil za povabilo, da bi v KMZ nadaljeval Kunejevo odgovorno vlogo. Ob Goršičevih številnih poklicnih in zunajpoklicnih zborovodskih obveznostih je bil njegov sklep razumljiv, zakaj »zboru moraš dati srce, z njim moraš živeti« (Egon Kunej)14 — vodilo, ki izključuje prekomerne obveznosti. Ko je sprejel povabilo vodstva KMZ, je imel prof. Marčen kot zborovodja za seboj že vrsto zavidljivih uvrstitev njegovih otroških, mladinskih in dekliških zborov — doma (Mladinski pevski festival 1971, 1973, 1975, 1977) in v tujini (Belgija 1977), od leta 1975 pa je nabiral zborovodske izkušnje tudi pri moškem pevskem zboru DPD Svoboda Celje.15 Marčen se je — kot je dejal sam — po temeljitem razmisleku takoj lotil dela z vso odgovornostjo in zavzetostjo.16 Do konca leta 1977 je z ustrezno obnovo Kunejevega repertoarja kar štirikrat v treh mesecih javno stopil pred zbor.17 Hkrati je bilo treba pohiteti zaradi udeležbe na bližnjem V. tekmovanju pevskih zborov Slovenije »Naša pesem«. Tako dirigenta kot pevce je čakala nelahka naloga: ob zaviralnem prilagajanju pevcev na novega dirigenta in obratno naštudirati obvezno skladbo Jakoba Ježa »Verzi« ter dve po lastni izbiri (E. Adamič: »Kralj Matjaž« in Danilo Švara: »Prav lepo je v vigred«), vsaj za ceno srebrne uvrstitve na zadnjem tekmovanju (1976). Potrpljenje in vztrajnost sta rodila načrtovani uspeh: med devet najboljših od 31 zborov, kolikor jih je tekmovalo, se je z 82,6 % doseženih točk — prenizko ocenjen glede na zahtevnost skladb18 in po ostrejših kriterijih v primerjavi z dotedanjimi tekmovalci19 — uvrstil tudi naš KMZ. V letu 1978 je KMZ kot gost vlaka »Bratstva in enotnosti« imel 4 koncerte v pobrateni Cupriji in okolici (11. do 14. oktobra), z enim koncertom pa je 27. novembra izpolnil proslavo dneva republike v izvršnem svetu skupščine SR Slovenije v Ljubljani; seštevek vseh nastopov v tem letu znaša 19.20 POMLAD V ZBORU Pomladitvi za dirigentskim pultom je ob vstopu v leto 1979, pred tridesetletnico obstoja in dela KMZ, sledila tudi pomladitev v njegovih pevskih vrstah — uvod v generacijsko obnovo... Dotedanje število 34 pevcev je sicer ostalo nespremenjeno, toda zaradi zamenjav v vrstah starejše generacije se je dotedanja poprečna starost 45,2 leta znižala na 40,9 let. Pomladitev zbora simbolizira tudi menjava v upravnem vodstvu zbora: junija 1979 zamenja dotedanjega predsednika, pisca te kronike, mlajši Štefan Fras (1932), inž. org. dela. Socialna struktura ostane nespremenjena: prevladujoči delovni inteligenci (poslovni, tehnični, prosvetni, zdravstveni) drugujeta družbeno angažirana kmet in obrtnik. Jubilejno leto 1979 je KMZ začel na tradicionalni občinski reviji na Dobrni (17. marca 1979). Strokovna žirija (Branko Rajšter, Peter Lipar, Egon Kunej) je zboru prisodila I. kakovostno stopnjo in mu s tem dala legitimacijo za nastop na medobčinski reviji v Titovem Velenju. Neposredno po tej »prvi preizkušnji«21 in »generalki« v Krškem (31. marca) je sledil slavnostni koncert (6. aprila) za 30-letnico njegovega obstoja. Pokroviteljstvo nad koncertom je prevzel medobčinski svet SZDL, ker je »s tem želel poudariti pomen zbora in se oddolžiti tudi vsem članom kolektiva za vsa odrekanja, ki jih v tridesetih letih ni bilo malo« (predsednik medobčinskega sveta SZDL Janko Zevart).22 Izvršni svet celjske občinske skupščine je počastil slavljenca s celjskim grbom23 — s priznanjem, ki ga dajejo za uspehe in dosežke, s katerimi se povečuje ugled občine ter mesta Celja, m. dr. tudi na kulturnem področju ter za uspešno sodelovanje z občino in mestom;233 občinska konferenca SZDL mu je podelila srebrnoodličje OF,24 njegov dolgoletni umetniški vodja prof. Egon Kunej pa v daljši oceni jubilejnega koncerta zapisal, da je »zbor izpolnil pričakovanja«, sam koncert pa, da je bil »krona 30-letnega kulturnega poslanstva.25 MED PRIJATELJI V HOLANDIJI... Po reprizi jubilejnega sporeda za sklep abonmajskih večerov koncertne poslovalnice 11. aprila in drugih »domačih obveznosti« — teh je bilo toliko, da je seštevek nastopov do konca leta znašal 22 — se je zbor z istim sporedom oktobra 1979 odzval od novega leta sèm staremu povabilu nizozemskega prijateljskega zbora »Oranje« Schinveld,26 da je obenem z venčkom slovenskih narodnih nastopil na proslavi 50-letnice slovenskega izseljenskega zbora »Zvon« v Heerlerheide (Brunssum) ter se s koncertom v filharmonični dvorani univerzitetnega in Rembrandtovega rojstnega mesta Leyden poslovil od nizozemskih pevskih tovarišev.27 V tem pa so zbor in dirigenta že zajele skrbi, podobne onim iz leta 1978, skrbi za dostojno uvrstitev na VI. tekmovanju pevskih zborov Slovenije »Naša pesem« 1980 v Mariboru. Te in spremljajoči trud niso bile zaman: med 28 zbori, oziroma med 18 moškimi zbori, se je KMZ s 87,83 % točk (srebrna plaketa) uvrstil najvišje med njimi. Ze čez mesec dni je KMZ pozdravil v svoji sredi stare pevske tovariše — nizozemski pevski zbor Oranje (Schinveld) in mu organiziral tri koncerte: v Celju, na Polzeli (gostitelj Tovarna nogavic) in v Laškem (gostitelj Pivovarna Laško). Bilo je po smrti predsednika Tita in zato je tudi celjski večerni koncert nizozemskega zbora, po pozdravnih besedah njegovega predsednika (Wen Geraets) izzvenel »v smislu vodila, ki ga je postavil tovariš Tito, to je v prijateljstvu za mir med narodi.28 ...IN V NEMČIJI Naslednji mesec pa se je KMZ drugič odpravil »utrjevat večletno sodelovanje med sindikati kovinarjev na območju Bodenskega jezera (Industriegewerkschaft Mettal, Singen) v ZRN in celjskimi sindikati.29 Kot gost moškega pevskega zbora (Männergesangverein 1898) iz Dettingena (Konstanza) je KMZ nastopil v dveh koncertnih dvoranah dveh sosednih mest — Dettingen in Singen. Poročevalec iz Dettingena30 je pohvalil naše pevce kot »odličen, z več zlatimi odličji nagrajeni zbor, ki je lahko zaradi svojega izjemno negovanega pevskega sloga vsem drugim zborom za zgled« in dalje, da »s svojimi prvovrstnimi glasovi spominja na svoj čas znameniti zbor donskih kozakov«. »Njegov spored je dokumentacija večnarodne Jugoslavije. Od latinske duhovne pesmi in renesančnih skladb se spored prevesi k slovenski, makedonski, dalmatinski in srbski narodni pesmi. Zmogljivost, preciznost, izraz in zven zbora zbujajo občudovanje«, je o KMZ zapisal kritik v Singenu,31 drugi pa, »Posebnost zbora ni le v odličnem glasovnem materilu in številnih enakovrednih solistih. Tu je za amaterski zbor izjemna pevska tehnika, pa za simfonični orkester značilno eksaktno fraziranje. Glas in ritem tenkočutno in natančno diferencirana. Homogenost pa je posebna odlika zbora.« Prijateljstvo med sindikalnima organizacijama Celja in Singena je bilo še isto jesen vnovič manifestirano s pesmijo — s povratnim gostovanjem moškega pevskega zbora iz Dettingena (dirigent Helmut Gloger). Ob sodelovanju KMZ so gostje zapeli na Dobrni in v Trnovljah 17. in 18. oktobra. Srečanje z nemškimi pevci še »zdaleč ni izzvenelo le kot prijateljsko« ugotavljajo naša sredstva javnega obveščanja, »pač pa kot dogovor za sodelovanje tudi na gospodarskem in športnem področju«, ob tem, ko je bilo hkrati napovedano še »tesnejše sodelovanje med KMZ in pevskim zborom tovarne »Alusingen« v Singenu«. »SE SOBRALI SVATOVITE« Novembra istega leta je bil KMZ počaščen s povabilom, da pospremi praznovanje občinskega praznika v pobratenem Titovem Velesu. Srečanje z njim in njegovimi prebivalci 8. novembra 1980, uglašeno na makedonsko in slovensko narodno in borbeno pesem, ne velja oceniti le za obojestranski kulturni dogodek, temveč predvsem kot prispevek k poglabljanju bratstva med obema občinama. Ta stran gostovanja je vela tako iz gostoljubja, ki ga je bil zbor deležen, kot iz gostiteljeve skrbi, da bi pevci zvedeli kar največ o slavni preteklosti ter o kulturno in gospodarsko obetavni sedanjosti »grada na čupriji«. UGOTOVITVE IN NASVETI 1980 Na občinski pevski reviji (Dobrna 22. novembra 1980) dobi za svoj nastop (Srebotnjak: Nagelj, SI. Mihelčič: Jesen, Tajčevič: Komitske pesmi) soglasno napotnico strokovne komisije (R. Gobec, M. Munih, C. Vertačnik) za nastop na medobčinski reviji 1981: »saj zbor upravičeno sodi med najboljše v Slo- veniji... V nekaterih delih (posebno v pp in p) izredno prijetno, toplo zveni ... Vsekakor velike kvalitete zbora so prišle povsem do izraza, tako v into-nančnem, dinamičnem kot tudi v muzikalnem smislu.«38 O količinskem prispevku KMZ h kulturi našega zborovskega petja v tem letu pa govori 30 nastopov — »-trideset nastopov pomeni svojevrsten napor, ki ga brez značilnega ljubiteljskega odnosa do pesmi seveda ne bi zmogli.«34 Pa še po reviji na Dobrni: »Komorni moški zbor ima izjemen pevski material, s katerim zmore najzahtevnejše skladbe«35 In po koncertu v okviru koncertnega abonmaja Zavoda za kulturne prireditve 1980—1981 22. aprila 1981: »Odveč bi bilo razpravljati o kvalitetah Komornega moškega zbora — saj so dovolj znane. V zadnjem času je zbor očitno pridobil na svežini z vrsto mladih, dobrih pevcev. Tako je sestav po svoji pevski zmogljivosti res odličen. — Vokalizacija je vzorna, dikcija bi mogla biti mestoma bolj jasna, kar velja še posebej za soliste.38 Zbor je sicer v tem sestavu blagoglasen, a bi si mogel privoščiti širšo dinamično paleto od pianissima do plemenitega, sočnega fortissima. Fraze so muzikalno izdelane, toda marsikje bi bilo želeti bolj izpete tone in akorde, da ne bi imel poslušalec vtis, da pevcem zmanjkuje sape.« Kot prav tako koristno napotilo za zahtevno mariborsko tekmovanje »Naša pesem '82« je zbor sprejel Kunejevo kritično analizo izvajanj na območni selekciji pevskih zborov v Titovem Velenju, novembra 1981.38 ČETRTIČ SREBRNI Z manjšo bero nastopov (13) kot prejšnje leto, je bil zbor z vstopom v novo leto 1982 že tudi pred vrati republiškega srečanja v Mariboru, aprila 1982. Ocenjevalec sicer ne navaja našega KMZ med zbori, ki »so s svojim tekmovalnim nastopom vznemirili naš zborovski trenutek«,39 a vendarle se je zbor s 83,9 % točke oziroma s srebrno plaketo uvrstil kot tretji med 12 tekmujočimi moškimi zbori.40 Srebro, ki mu ga je priznala žirija, ki »svoje naloge v poprečju ni najbolje opravila41 upravičuje zbor še naprej do sodelovanja na zveznih in medrepubliških tekmovanjih in festivalih oziroma gostovanj v teh okoljih. V tem letu za tak nastop ni bilo priložnosti, bilo pa je več koncertov v domačem krogu; odmevna sta bila zlasti koncert v Smartnem ob Paki, februarja, in v Grižah, maja 1982, na katerih je zbor »dokazal, da sodi v vrh moških pevskih zborov pri nas«,42 ter drugih priložnostnih nastopov, v celem 16; s tem številom se je število vseh nastopov v življenju KMZ dvignilo na okroglih 810. PESEM — MOST MED NARODI Ce je ostal naš zbor to leto brez »potnega naloga« za nastop v zamejstvu, pa je zadržal zaupanje, da sprejme (ponovno) v goste pevce — mandatarje prijateljstva z našim mestom ob Savinji oziroma še bolj s celjskimi delavci-železarji — petdesetčlanski mešani pevski zbor tovarne »Alusingen« iz Sin-gena ob Bodenskem jezeru: Madrigalchor der Singener Aluminium-Walzverke. Uspelo gostovanje je trajalo od 17. do 20. junija pod pokroviteljstvom občinskega sindikalnega sveta in občinske skupščine ter delovnih kolektivov Aera, Kovinotehne in Merxa. Po vrnitvi so gostje v svojem časniku »Der Schwarzwälder Bote«, navdušeni nad umetniško in družabno uspelim gostovanjem, zapisali, da je njihovo uradno spremstvo, na čelu s Heinzem Rheinberger jem, pooblaščencem sindikata IG-Metall, »nadvse priljubljenim v slovenskih sindikatih«, s celo vrsto razgovorov zakoličilo številne možnosti kulturnih, gospodarsko-političnih in komunalnih (tudi zasebno gospodarskih) stikov44, predstavnik samega zbora personalni direktor Gerhard Rottler pa je povabil KMZ na povračilni obisk v Singen.43 CONSONANS CLANGOR Petdesetletnica društvenega predsednika, direktorja mizarskega podjetja »Pohištvo« Štefana Frasa, je novinarju priložnost za intervju, jubilantu pa, da javno podčrta tradicionalno homogenost zbora, ne samo dobrih, temveč odličnih pevcev, da napove delovne priprave za izdajo nove gramofonske plošče ter nadaljnje utrjevanje starejših prijateljskih vezi z nizozemskim moškim zborom »Oranje« (Schinveld), mlajših pa z nemškim mešanim zborom tovarne »Alusingen« (Singen).40 Decembrski »izpit«47 pred žirijo R. Gobec, B. Rajšter, J. Habjanič, opravi KMZ kot »elitni zbor«, katerega nastop (J. Gallus: Quam pulchra es; K. Pahor: Očenaš hlapca Jerneja; J. Pavčič: Potrkan ples) »zapusti kljub obrobnim pripombam v pogledu dinamike zelo močan vtis«.48 IM SINGENER RATHAUS EMPFANGEN wurde gestern der in Singen gastierende Chor aus Celje, der Oberbürgermeister Friedhelm Möhrle gleich mit freudigem Gesang begrüßte. Im Beisein von Gerhard Rottler, der den Magrigalchor vertrat, und Heinz Rheinberger, überbrachten Ivan Andrejas als Vertreter der Stadt Celje und Franci Vrbnjak, der Präsident der örtlichen Gewerkschaft, die Grüße ihrer Heimat. Sie wünschten neben sportlichem und kulturellem Kontakt auch wirtschaftliche Beziehungen beider Regionen. Vrbnjak unterstrich die guten Beziehungen zur Singener IG Metall. Unser Bild zeigt Ivan Andrejas (rechts) bei der Geschenkübergabe. Neben ihm steht Dolmetscher Professor Lepold Pere. Es folgen Oberbürgermeister Möhrle und Franci Vrbnjak. Foto: roe Singen, Schwarzwälder Botte 11/12 Juni 1983 Singen, junija 1983, med koncertom KMZ. Od desne proti levi: uradno celjsko zastopstvo; četrti: Heinz Rheinberger, pooblaščenec IG Mettal Singen — dejanski »oče« stikov med Celjem in Singenom; šesti: Friedhelm Möhrle, nadžupan mesta Singen »BESUCH AUS SLOWENIEN« Glavni postavki delovnega načrta 1983 sta bili izdaja druge gramofonske plošče ter vabilo pevcev Madrigalchora tovarne Aluminiumwalzwerke Singen k povratnemu srečanju na bregovih Bodenskega jezera. Po osmih priložnostnih nastopih in koncertu na Dobrni do začetka junija 1983 je že bilo treba pripraviti kovčke za pot v Singen. Tamošnji dnevni tisk je že 4. junija, nato pa do 11. junija, t. j. do dne, ko je imel naš zbor koncer-tirati, še štirikrat napovedal obisk našega zbora kot »obisk iz Slovenije« (Besuch aus Slowenien) in da prihaja »jugoslovanski vrhunski zbor« (Jugoslawischer Spitzenchor), ki bo poslušalce navdušil »s svojo visoko pevsko kulturo« (mit seiner hohen Klangkultur zu erfreuen) itd.49 Zbor se je mudil v Singenu od 9. do 12. junija 1983. Spremljali so ga predstavniki celjske občinske skupščine (Ivan Andrejaš) in sindikata (Franci Vrbnjak idr.) Začetek gostovanja je stekel v zbornični dvorani mestne skupščine ob srečanju z nadžupanom (Friedhelm Möhrle) s pozdravno pesmijo, z izmenjavo spominskih daril, z govori in zagotovili nadaljnjega sodelovanja tako na športnem in kulturnem kot zlasti na gospodarskem področju, izrecno pa na izmenjavi strokovnjakov in učencev v kovinarstvu. Prav sodelovanje na tem ali onem področju je tisto, kar prispeva k utrjevanju miru in prijateljstva med narodi. Tudi laskavih ocen o petju naših pevcev ne kaže spregledati in izrazov pevskega tovarištva ne pozabiti: »Pevci iz Celja so navdušili okoli 400 poslušalcev«... in »da se z glasbo oblikujejo in poglabljajo sindikalni stiki«.50 »KMZ zmaguje in pridobiva z neobičajno pevsko kulturo« itd.51 DOŽIVETA PRODUKCIJA 1983 Občni zbor 19. septembra 1983 začrta obveznosti za sezono 1983/84: letni koncert, medobčinska revija, priprave na izdajo nove (druge) gramofonske plošče ter start za udeležbo na tekmovanju »Naša pesem '84«, ne nazadnje tudi start v 35-letnico zbora v letu 198452 Z letnim koncertom (29. oktobra 1983) je zbor »prepolno dvorano Narodnega doma navdušil tako, da nekaj sto poslušalcev kar ni hotelo zapustiti dvorane. Zbor je dodal še tri pesmi«53. Skladatelj Radovan Gobec pa je kot ocenjevalec koncerta občutil »doživeto, skoro profesionalno glasbeno reprodukcijo«, zato je zboru »s pretežno srednjemladim pevskim kadrom s svežimi, nenačetimi glasovi« in ki je »vedno veljal ne samo za protagonista lepega petja, marveč tudi za vzornika v izbiranju kvalitetne, primerno zahtevne ter interesantne pevske literature«, prisodil zahtevo, »da bi na letnem koncertu krstil nekaj še neizvajanih ali celo naročenih skladb«54. Zbor je ta koncert ponudil tudi zborovski redakciji RTV Ljubljana kot svojo udeležbo na radijskem zborovskem tekmovanju »Naši zbori tekmujejo 1983«. Iz glasila Zveze kulturnih organizacij Slovenije so pevci zvedeli, da se je v kategoriji moških pevskih skupin z 88,12 točke uvrstil na II. mesto55. Uvrstitev je zboru prinesla 10.000 dinarjev nagrade ... Na medobčinski reviji (Narodni dom, 19. novembra) je zbor po »dobrem in skrbno izdelanem programu (SI. Mihelčič: Jesen; St. Mokranjac: I. rukovet; R. Savin: Zori rumena rž)56 prejel napotnico za Maribor — »Naša pesem '84«. V splošno proslavljanje 40-letnice II. zasedanja AVNOJ se je vključil tudi naš zbor, najprej z udeležbo pri uresničevanju koncertnih programov festivala »Revolucija in glasba« (med 11 zbori je naš nastopil s partizansko pesmijo v Ljutomeru 21. novembra)57, nato z udeležbo pri domači proslavi v dvorani Golovec 24. novembra.58 VNOVIČ SREBRNI Po 21 nastopih in prvem delu snemanja za novo gramofonsko ploščo se je leto 1983 prevesilo v jubilejno 1984 — predvsem pred nalogo, da v Mariboru, na VIII. republiškem tekmovanju »Naša pesem '84« znova potrdi priznanje, da se zbor uvršča med najboljše moške zbore v Sloveniji. »Pri številu točk ocene nekoliko prikrajšan, je potrdil svoj dober sloves iz prejšnjih let«59. S priznanih mu 85 % točk je zbor prejel srebrno plaketo — petič v svojem življenju oz. četrtič pod vodstvom prof. Marcena. Zborovska revija »Naši zbori« pa je le pripisala, da se je »od treh zborov, ki so se lotili Mokranjčeve Prva rukovet, samo eden odločil za celoto«60. To je bil naš KMZ ... V družbi z drugima dvema srebrnima celjskima zboroma (MPZ »France Prešeren«, APZ »Boris Kidrič«) ponovi 21. aprila v Celju mariborski tekmovalni program61, mesec dni zatem absolvira drugi del snemanja za gramofonsko ploščo, konec septembra (28. septembra) pa snemanje zaključi. JUBILA 16. novembra 1984 je kot očitno pomlajeni petintridesetletnik s 33 pevci navdušil nabito polno dvorano Narodnega doma. Rahlo retrospektivno programiran, »temeljito pripravljen« koncert je bil »praznik kulturnega mesta Celje«62, pa tudi praznik samih pevcev, saj slavje ni minilo brez javnih priznanj: Zveza kulturnih organizacij je podelila 18 Gallusovih odličij: 13 bronastih, 4 srebrne in 1 zlato.63 Ze isti večer je bila ljubiteljem vokalno glasbene reprodukcije na voljo druga LP plošča KMZ, s katero zbor ohranja kulturni zgodovini avdiodoku-ment svoje interpretacije v letu 1984 izbranega dela slovenskega in jugoslovanskega vokalno glasbenega opusa, ali — po besedah dirigenta Vida Mar-cena — »delež pri oblikovanju podobe slovenske in jugoslovanske zborovske glasbe.«64 »Vsekakor je slovensko zborovsko petje dobilo z novo ploščo kvaliteten prispevek tako na čisto umetniškem in še posebej na pedagoškem področju in predstavlja enega izmed gradbenih kamnov v nadaljnjem razvijanju in dviganju slovenske zborovske poustvarjalnosti. Zaradi tega bi bilo prav, da bi dobila plošča svoje stalno mesto v diskoteki slehernega zborovodje, diskofila in ljubitelja lepega petja sploh, ki naj bi ploščo tudi večkrat poslušali.« (Radovan Gobec)643 Plošča, izdana prav v času novoletnih voščil je prišla prav prenekateri celjski OZD kot kulturno priložnostno darilo in voščilo. Do konca leta je bila razprodana ... Odločitev za ponatis ... pa tudi ponatis prve iz leta 1971... Se nastop, dva65, med drugim pričevanje na obali črnogorskega primorja in vrh legendarnega Lovčena na slovesnem pobratenju Budve in Celja, 21. in 23. novembra. Začetek druge polovice četrtega desetletja zbora je pospremila denarna nagrada koordinacijskega odbora za sodelovanje z družbenimi organizacijami in društvi pri občinski konferenci SZDL Celje kot priznanje »za opravljeni obseg dela in rezultate, ki so širšega družbenega pomena«66, obenem pa predlog Kluba kulturnih delavcev »Ivan Cankar«, da se za kulturni praznik slovenskega naroda 1985 zboru podeli priznanje Kulturne skupnosti občine Celje.. ,67 KMZ: Mokranjčev »Njest svjat« v Njegoševem mavzoleju vrh Lovčena, novembra 1984 KMZ: DESETLETJE 1975—1984 Leto Število nastopov Gostovanja 1975 33 1976 17 Konstanza (3) 1977 20 1978 19 Cuprija (4), Maribor »Naša pesem« 1979 22 Schinveld — Brunssum — Leyden (3) 1980 30 Dettingen — Singen (2), Titov Veles, Maribor »Naša pesem« 1981 13 1982 16 Maribor »Naša pesem« 1983 21 Singen (3) 1984 24 Maribor »Naša pesem«, Budva (2) V & à À ^ X y W f* \\m 1 ^v ! IP1" ; •• j ^ Z letnega koncerta 28. oktobra 1983. Z leve proti desni I. vrsta: Ivan Kramar, Ivan Grobler Janez Sešler, Jože Dimec I, Ivan Cakš, Marjan Podgoršek, Peter Hrastelj, Lojze Selič, Stefan Fras, Karlo Sagadin; II. vrsta: Franci Gril, Mirko Bahčič, Slavko Zgoznik Božidar Jager, Karel Zohar, Janez Vertačnik, Ludvik Urankar, Stane Bizjak, Miloš Zekar, Zlatko Krebs, Marjan Geršak; III. vrsta: Branko Semolič, Franc Satler, Stane Gorjup, Gustav Grobelnik, Jože Dimec II, Roman Kuralt, Roman Zapušek, Pavle Urankar, Peter Blagotinšek, Ivan Krušič, Božo Godnik, Erik Stepanič, Janko Jutriša. Dirigent: Vid Marčen 22. decembra 1976 POSLOVILNI KONCERT pod vodstvom Egona Kuneja 6. aprila 1979 TRIDESETLETNICA ZBORA Jakob Gallus QUAM PULCHRA ES, AMICA MEA Jakob Gallus LAUS ET PERENNIS GLORIA Stevan Mokranjac — prir. V. Ilič NJEST SVJAT Marko Tajčevič — prir. V. Ilic VOSPOJTE (iz psalma 33) Anton Foerster SPAK (Anton Aškerc) Karol Pahor OCENAŠ HLAPCA JERNEJA (Ivan Cankar) Josip Pavčič BOLNE ROZE (Oton Zupančič) Matija Tome NARODNA (Oton Berkopec) Blaž Arnič KURIRČEK (Ivo Minatti) Oskar Dev (prir.) GOR CEZ IZARO France Marolt (prir.) VOJAŠKA France Marolt (prir.) SOVDASKI BOBEN Danilo Švara (prir.) MOJ OČKA IMA KONJCA DVA Jakob Jež IGRAJ KOLCE (belokranjski napev) Stevan Mokranjac IZ MOJE DOMOVINE (I. rukovet) Borivoj Simič (prir.) OJ MORAVO — FATISE KOLO Jakov Gotovac MOMCETO BEZ GUNCETO Rado Simoniti (prir.) Ce ti umram majko M. Rijavec (prir.) KALINKA G. P. da Palestrina AVE REGINA COELORUM Jakob Gallus ASCENDIT DEUS Orlando di Lasso BONJOUR MON COEUR Stevan Mokranjac — prir. V. Ilic NJEST SVJAT Karol Pahor OCENAS HLAPCA JERNEJA (Ivan Cankar) Slavko Mihelčič JESEN (Srečko Kosovel) Peter Lipar ODLOČITEV (Peter Leveč) Viktor Mihelčič PARTIZANSKA POMLAD (A. Šopov — C. Zlobec) Rado Simoniti PESEM GALEBU (ljudsko besedilo s Hebridskega otočka, prev. V. Vodušek) Benjamin Ipavec DOMOVINI (Radoslav Razlag) Jakob Jež VERZI (Branko Hofman) Pavel Šivic ZIMSKI POČITEK (Tit Vidmar) Danilo Svara (prir.) PRAV LEPO JE V VIGRED (narodna) Vladimir Berdovič (prir.) KAKO STO JE TAJA CASA (makedonska narodna) Sergej Žarov (prir.) VECERNIJ ZVON (ruska narodna) Borivoje Simič OJ MORAVO (srbski triptih) Zdravko Svikaršič NMAU CRIEZ JIZARO (koroška narodna) Ubald Vrabec (prir.) BRATCI VESELI VSI (narodna) Dirigent: VID MARČEN 9.—12. junija 1983 Singen Gost pevskega zbora MADRIGALCHOR der Aluminium-WALZWERKE SINGEN GmbH 16. novembra 1984 JUBILEJNI KONCERT KMZ CELJE ob 35. letnici delovanja P. L. da Palestrina INCIPIT ORATIO JEREMIAE PROPHETE Jacobus Gallus O MAGMUM MYSTERIUM Stevan Mokranjac IZ MOJE DOMOVINE (I. rukovet) Fran Gerbič ROŽMARIN (Rudolf Maister-Vojanov) Janko Ravnik KAM SI SLA MLADOST TI MOJA (Cvetko Golar) Peter Jereb O KRESU (Cvetko Golar) Alojz Srebotnjak BORI (Srečko Kosovel) Matija Tome BELA KRAJINA (Jože Vovk) Jakov Gotovac OMILI MI U SELU DIVOJKA (prir. dalmatinska narodna) Rado Simoniti LASTOVKI V SLOVO (prir. slovenska narodna) Josip Pavčič POTRKAN PLES (prir. slovenska narodna) Rado Simoniti BOLEN MI LEZI (prir. makedonska narodna) Franjo Venturini NOCOJ PA, OH NOCOJ (prir. slovenska narodna) Rado Simoniti PLOVI, PLOVI (prir. dalmatinska narodna) Adalbert Markovič BRALA JANA KAPINI (prir. makedonska narodna) Janez Bole TRI SLOVENSKE NARODNE (prir. slovenska narodna) Dirigent: VID MARČEN Pozdravna pesem: Danilo Bučar NAS DOM (Viktor Markič) Jacobus Gallus O MAGNUM MYSTERIUM Jacobus Gallus ASCENDIT DEUS W. A. Mozart AVE VERUM Franz Liszt PATER NOSTER Stevan Mokranjac I. RUKOVET Stevan Mokranjac OPELO (Adagio — NJEST SVJAT) Marko Tajčevič KOMITSKE PESMI Peter Jereb O KRESU (Cvetko Golar) Rado Simoniti PESEM GALEBU (ljudsko besedilo s Hebridskega otočja) Rado Simoniti LJUBAVNE PESMI IZ REZIJE (narodno besedilo) Peter Lipar IMEL SEM PTICICO (narodna priredba) Uroš Krek MARKO SKAČE (narodna priredba) Josip Pavčič POTRKAN PLES Karol Pahor PA SE SLlS (narodna priredba) Anton Foerster VEČERNI AVE Solisti : STANE BIZJAK, IVAN CERCNIK, FRANCI GRIL, IVAN GROBLER, BOŽO JAGER, IVAN KRUSlC, FRANCI SATLER Orgelska spremljava: MATJAŽ ŽELEZNIK Dirigent: VID MARČEN OPOMBE 1 NE, JAZ NOČEM ŠE UMRETI, spesnil Srečko Kosovel, za moški zbor uglasbil Alojz Srebotnjak. (Iz repertoarja KMZ). 2 Ob občinski reviji pevskih zborov 17. 12. 1982. 2a Po uvrstitvi na VII. tekmovanju pevskih zborov Slovenije »Naša pesem« Maribor 1982. 3 Doslej o KMZ CeZb 1962, 1964, 1967, 1969/70 in 1975/76. 4 Medobčinska revija pevskih zborov v Rogaški Slatini, junija 1976. 5 Novi tednik 14. 10. 1976. M. B. Nov most prijateljstva. Zbor je nastopil v krajih Konstanz-Dettingen (9. 10.) in Singen-Stockach (10. 10.). 6 Pavel Mihelčič, Delo 16. 11. 1976. 7 Zbor se je s 87,41 °/o dosegljivih točk, t. j. s srebrnim odličnjem uvrstil kot tretji med vsemi (19) zbori, a kot prvi med moškimi (7) zbori. 8 Novi tednik 31. 12. 1976. 9 Gl. opombo 8. 10 Delo 30. 3. in 1. 4. 1978. 11 Drago Medved, Novi tednik 10. 2. 1977. 12 Novi tednik 9. 6. 1977. 13 Delo 26. 6. 1977. 14 Intervju v Večeru 9. 11. 1977. 15 Glasbena šola Celje 1945—1983 (Kronika), str. 22. 16 Novi tednik 6. 10. 1977. 17 25. 11. ob svečani otvoritvi nove furnirnice LIK Savinja Celje, 5. 12. na proslavi 80-letnice ministra Franca Leskoška-Luke, 17. 12. na proslavi 25-letnice TKANINE in vmes (3. 12.) na zadnji poti prijatelja Petra Hrastelja sen. v Laškem. 18 Egon Kunej, Novi tednik 20. 4. 1978. 19 Večer 12. 4. in 15. 4. 1978. 20 Iz poročila tajnika KMZ Marjana Podgorška občinskemu svetu Zveze kulturnih organizacij Slovenije Celje 18. 1. 1979. 21 M. Božič, Novi tednik 15. 3. 1979. 22 Novi tednik 5. 4. 1979. 23 Novi tednik 29. 3. 1979. 23a Iz odloka o priznanjih in nagradah občine Celje 1977 in 1983. 24 Novi tednik 26. 4. 1979. 25 Novi tednik 19. 4. 1979. 26 O pevskem zboru »Oranje« beri CeZb 1975/76, str. 559. 27 G. Naša pesem na Nizozemskem. Novi tednik 8. 11. 1979. 28 Novi tednik 22. 5. 1980. 29 L. Pere, Novi tednik 26. 6. 1980. 30 u. r. Chormusik — Genuss für Liebhaber. Südkurier 16. 6. 1980. 31 is. Beifall für Männerchor aus Slovenien. Schwarzwälder Bote 18. 6. 1980. 32 -pas- Bässe wie Glocken. Südkurier Singen 19. 6. 1980. 33 Iz obrazložitev posameznih članov strokovne komisije 22. 11. 1980. 34 Drago Hribar, Raven petja se dviga. Delo 19. 2. 1981. 35 Egon Kunej, Napredek tudi v kakovosti. Novi tednik 27. 11. 1980. 36 Stane Bizjak — tenor, Ivan Cerčnik — bas, Franc Gril — tenor, Ivan Grobler — tenor. 37 Egon Kunej, Velik uspeh zbora. Novi tednik 29. 4. 1981. 38 Novi tednik 19. 11. 1981. 39 Pavel Mihelčič, Delo 28. 4. 1982. 40 Pevski list. Glasilo pevske zveze, leto III, št. 4/5, str. 23. 41 Vlado Golob, Paleta vprašanj in problemov. Večer 28. 4. 1982. 42 M. Božič, Novi tednik 15. 5. 1982. 43 Madrigalchor der Singener Aluminiumwalzwerke. 44 ... in einer Reihe von Besprechungen eine Vielfalt von kulturellen, wirt-schaftspolitisehen (auch in Bereich der Privatindustrie) und kommunalen Kontakten festgeklopft. 45 ... den Männerkammerchor von Celje für nächstes Jahr zu einem Gegenbesuch in Singen eingeladen. 46 M. Božič, Med delom in pesmijo. Novi tednik 14. 10. 1982. 47 Občinska revija pevskih zborov, Dobrna 17. 12. 1982. 48 Egon Kunej, Novi tednik 23. 12. 1982 60 Schwarzwälder Botte 14. 6. 1983: Ein Kammerchor zum Jubeln. Sänger aus Celje begeistern rund 400 Zuhörer......dass Kontakte gewerkschaftlicher Art musikalisch ausgeformt und vertieft werden. Prima la musica! 51 Südkurier 15. 6. 1984: Lebendig gestaltete Rhythmen. Der Chor gewinnt und besticht mit einer ganz ungewöhnlichen Gesangskultur... 62 Po poročilu predsednika Stefana Frasa. 53 Novi tednik 3. 11. 1983. M. Božič, Komorni moški zbor je več kot navdušil. 64 Novi tednik 10. 11. 1983. R. Gobec, Letni koncert KMZ. 55 Kulturni poročevalec, april 1984/61, str. 12. 56 Novi tednik 24. 11. 1983. E. Kunej, Uspešna medobčinska revija pevskih Zborov. 57 Delo 6. 12. 1983. Milan Stibilj, Vprašanje: Kakovost izvedenih del. Dvorana Golovec, Spored proslave ob 40-letnici II. zasedanja AVNOJ v Jajcu. 59 Večer 17. 4. 1984. Vlado Golob, Naša pesem z odličji. 60 Naši zbori — zborovska revija, junij 1984, str. 12. 61 Novi tednik 31. 5. 1984. E. Kunej, Predstavili so se celjski srebrni zbori. 62 Egon Kunej v obširni analizi nastopa. Oceno so v Novem tedniku št. 47 z dne 22. 11. 1984 po svoje naslovili in nekorektno oskubili za zaključek, ki ga zato objavljamo na tem mestu: »Marko skače« v odlični priredbi Uroša Kreka je bil v začetku nesiguren, a se je v sledečih taktih razvil v dobro podano, ritmično prepričljivo skladbo. »Potrkan ples« v priredbi Josipa Pavčiča, ritmično razgibana plesna kompozicija je odsevala jasnost, ritmično dobro izdelavo. »Pa se sliš« Karola Pahorja je dopolnil pester program. Koncertni program je zelo lepo, smiselno, a ne dolgovezno povezovala in napovedovala Bogdana Grobelnik. V slavnostnem delu je podelil Gallusove bronaste, srebrne in eno zlato značko predsednik glasbenega odbora ZKO Celje prof. Marijan Lebič v imenu Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Zanimivo je, da so prejeli bronasto značko številni mladi pevci, kar kaže na močno pomladitev komornega zbora. Predstavniki zborov in podjetij so čestitali zboru k jubileju, ni manjkalo cvetja, čestitk v obliki telegramov, ki jih je prebrala Bogdana Grobelnikova, in seveda dolgotrajnega odobravanja številnih poslušalcev, prijateljev zbora, ki so do kraja napolnili okusno dekorirano dvorano. Razpoloženi zbor in dirigent Mareen so dodali še kar 5 pesmi ob nenehnem aplavzu navdušenega občinstva. 63 Na dan jubilejnega koncerta je bilo stanje imetnikov Gallusovega častnega znaka naslednje: 16 zlatih, 7 srebrnih, 13 bronastih — tudi dokaz nove mladosti KMZ. 64 Iz spremnega besedila na plošči. Založba OBZORJA Maribor, TOZD Matica, Glasbeno založništvo, DE TGP HELIDON, Ljubljana. P,84. Posneto v studiu Helidon. 64a R. G. v pismu G. G. 25. 1. 1985 in v Novem tedniku 7. 2. 1985. 65 V letu 1984 je zbor absolviral 24 nastopov; v 35 letih skupaj 855 nastopov. 66 INDOK 5. 1. 1985. 67 Predlog odobril odbor za nagrajevanje pri KSOC dne 9. 1. 1985, priznanje pa podeljeno na proslavi 8. 2. 1985 (Novi tednik 7. 2. 1985). CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 061.7 (497.12—119) -1946/1979« EGON KUNEJ KONCERTNA POSLOVALNICA V CELJU (1946—1979) Koncertno dogajanje v Celju pred drugo svetovno vojno ni bilo načrtno, koncerti so bili občasno, a skoro vedno po skrbi tedanje Glasbene Matice. Za koncerte so bile na razpolago tri dvorane: velika dvorana Narodnega doma, velika in mala dvorana Uniona ter mestno gledališče. Med redkimi koncerti omenja kronika nekaj visoko kvalitetnih, kot npr. 1. 1923 gostovanje godalnega kvarteta »Zika«, 1. 1925 Dvorakova kan tata »Mrtvaški ženin« za solo, zbor in orkester, ki jo je predstavila Glasbena Matica iz Maribora (v veliki dvorani Uniona), 1. 1931 violinist Karlo Rupel s pianistom Marjanom Lipov-škom, 1. 1936 »Praški godalni kvartet« itd. Po osvoboditvi se je začelo koncertno življenje postopoma. Začetek pomeni gostovanje moškega zbora »Moravski učitelji« 19. 10. 1946 v veliki dvorani Uniona. To je bil izvrsten zbor z zahtevnim sporedom, ki je zapustil močan vtis. Domnevamo lahko, da je dal spodbudo za ustanavljanje oziroma poživ-ljanje celjskih moških zborov. Koncert je dal povod za ustanovitev Koncertne poslovalnice v Celju. Sprva je delovala kot podružnica Koncertne direkcije Slovenije s sedežem v Ljubljani, čez nekaj let se je osamosvojila kot samostojna enota Glasbene šole vse do 1. 1972. Na razpolago so bile tri dvorane: za simfonične velika dvorana Union, tedaj imenovana Dom OF, za zborovske koncerte je bil primeren kino Metropol, v katerem je delovalo tedaj gledališče, in Narodni dom, imenovan Dom ljudske prosvete. Tu so bili predvsem komorni koncerti. Kmalu po koncertu Moravskih učiteljev je sledil 8. 12. 1946 recital violinista Petra Toškova s pianistom Andrijo Pregerjem iz Beograda. Tednik »Naše delo« je 14. 12. zabeležil, »da je koncert (v Narodnem domu) zelo dobro uspel, dvorana je bila dobro zasedena«. L. 1947 je gostoval violinist Karlo Rupel s pianistom Pavlom Šivicem. Tako so si sledili solistični koncerti, ki so bili vedno dobro obiskani, kajti občinstvo je rado prihajalo na glasbene prireditve v akustično dvorano Narodnega doma. Tudi umetniki so radi prihajali v Celje Avtor: Egon Kunej, prof. glasbe — pedagoški svetnik, Celje. zaradi hvaležne publike in dobre dvorane, v kateri je bil na razpolago odličen koncertni klavir znamke »Bechstein«. Na tem instrumentu je imel solistični večer 1. 1947 odlični slovenski pianist Anton Trost. Jeseni 1. 1948 je Koncertna poslovalnica prvič razpisala koncertni abonma. Ponudili so za sezono 1948/49 osem koncertov, ki bodo ob sredah ob 19.30: simfonični, šest komornih koncertov in operni večer. Najavljeni so bili: pianist Anton Trost, violinist Albert Dermelj, violončelist Antonio Janigro in dr. I. abonmajski koncert je bil 13. oktobra v dvorani Union. Gostoval je simfonični orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Jakovom Cipcijem. 23. 2. 1949 se je predstavil violončelist Antonio Janigro, ki ga je spremljal pianist Ivo Maček. 8. 3. 1949 je bil v Unionu zopet simfonični koncert. Violinist Albert Dermelj je izvajal Cajkovskega violinski koncert, dirigiral je Samo Hubad. Kmalu za tem, 16. 3., se je v Celju prvič predstavila tedaj osemletna pianistka Dubravka Tomšič (!), ki je mnogo obetala in tudi izpolnila vsa pričakovanja. V tej sezoni je bil zadnji, VIII. abonmajski koncert v kinu Metropol z mešanim zborom Slovenske filharmonije, ki ga je vodil Rado Simoniti. Ob koncu 1. 1949 je bil v Narodnem domu eden najpomembnejših dogodkov, recital mojstra mednarodnega slovesa violončelista Enrica Mainardija. Objava v Celjskem tedniku se je glasila »... da je uspelo pridobiti Mainardija za gostovanje v Celju, je za nas posebno razveseljivo, ker je kljub razgibanemu koncertnemu življenju še vedno redkost, da slišimo prvovrstnega umetnika«. Zaradi visokih stroškov so bile cene vstopnicam višje (50, 40 in 30 din). L. 1950 sta bili v Metropolu dve pomembni prireditvi: 11. 1. je gostoval simfonični orkester SKUD Tine Rožanc iz Ljubljane z dirigentom Vinkom Šušteršičem, 29. 3. je izvajala Slovenska filharmonija Haydnov oratorij »Štirje letni časi« za soliste, zbor in orkester, ki mu je dirigiral Jakov Cipci. Koncerti so se kar vrstili: pianistka Melita Lorkovič, violinist Miran Viher, ki je že pred vojno kazal izreden talent ter mnogo obetal kot čudežni otrok. Višek koncertne sezone in eden najpomembnejših koncertov v Celju je bila 13. oktobra predstavitev Verdijevega Requiema za soliste, zbor in orkester. Sodelovali so: Zlata Gjungjenac — sopran, Elza Karlovec — mezzosopran, Rudolf Franci — tenor in Ladko Korošec — bas. Orkester in zbor Slovenske filharmonije je dirigiral Rado Simoniti. Koncert je bil v nabito polni dvorani Uniona. Za veliko število izvajalcev, bilo jih je okrog 150, so bile potrebne obsežne priprave. Oder je bilo treba podaljšati v dvorano z montažo dodatnega odra. Urediti je bilo treba stranske prostore za garderobo orkestra in zbora, poskrbeti za reklamo in prodajo vstopnic, nenazadnje za večerjo za veliko skupino gostujočih umetnikov. Tedaj je namreč še marsičesa primanjkovalo in ni bilo lahko pripraviti pogostitev za veliko množico. Da so bile priprave za gostovanje solidne, dokazuje pismo uprave SF z dne 15. 10. 1951: »Uprava Slovenske filharmonije si šteje v prijetno dolžnost, da se vam zahvali za ves trud, ki ste ga vložili v organizacijo in sprejem našega koncerta. Z vašo požrtvovalno pomočjo je uspelo, da je bila organizacija obiska vzorna in vsem sodelujočim v zadoščenje«. Prva kritika je bila objavljena v Savinjskem vestniku 24. 11. 1951 o koncertu violinista Ljudevita Dobronyja. Od tedaj so občasno pisali poročila o koncertnih prireditvah Anton Stupica, ljubitelj in dober poznavalec glasbene umetnosti, tedaj ravnatelj Pokrajinskega muzeja, dalje Josip Bajde, prof. glasbe na gimnaziji. O glasbenih prireditvah domačih skupin in zborov je večkrat pisal G. G. (Gustav Grobelnik), pa tudi B. F. (Boris Ferlinc). L. 1951 je bilo sploh zelo bogato z glasbenimi prireditvami. Ob koncu leta, 9. 12., je nastopil v Narodnem domu simfonični orkester JLA iz Beograda. Pianistka Melita Lorkovič je izvajala Klavirski koncert P. I. Cajkovskega, dirigiral je celjski rojak Franc Klinar. V sezoni 1951/52 je bilo registriranih devet koncertnih gostovanj. Med pomembnejše beležimo 7. maja pianista Antona Trosta, tedaj najuglednejšega slovenskega umetnika. V soboto, 6. sept., je bil v Unionski dvorani simfonični orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Bogom Leskovicem, sodelovala sta operna prvaka tenorist Rudolf Franci in sopranistka Vilma Bukovec. Koncertu je prisostvoval skladatelj Anton Lajovic, čigar skladbo »Pesem jeseni« je izvajal orkester. 15. januarja je A. S. poročal o koncertu Zagrebških solistov: »Bil je za Celje povsem novo odkritje. Sodeloval je baritonist Vladimir Ruždžak, ki je ob spremljavi orkestra pel v prefinjeni in dognani obliki. Njegov pevski organ je izvrstno izšolan in baržunasto zvočen. Vse točke programa so bile s strani poslušalcev prisrčno sprejete. Stil Mozarta je bil pričaran v taki popolnosti, kot se redko čuje celo pri dunajskih filharmonikih pod taktirko svetovnih dirigentov.« 5. novembra 1954 je objavil Savinjski vestnik: »Obeta se nam bogata koncertna sezona.« V okviru osmih abonmajskhi koncertov je bila navedena vrsta imen, med njimi violinist Karlo Rupel s pianistom Marjanom Lipovškom, violinistka Sabina Skalar, Ljubljanski godalni kvartet in zopet Zagrebški solisti z Antoniom Janigrom. 6. aprila sta nastopila nadebudna mlada glasbenika, devetletni violinist Božo Mihelčič (sedaj prvi violinist v simf. orkestru RTV) in njegova 14-letna sestra pianistka Marija Mihelčič. Zadnji abonmajski koncert v tej sezoni je bil 11. maja, ko se je predstavil violončelist Ferdo Pomykalo iz Zagreba. Tik pred koncertom je objavil E. K. v Savinjskem vestniku članek »Pred zadnjim abonmajskim koncertom... abonenti bodo gotovo z zadovoljstvom poslušali zadnji abonentski koncret v tej sezoni, ki je uspela nad vsa pričakovanja. V veliki meri so doprinesli k temu poslušalci sami, ki so z velikim zanimanjem v vedno večjem številu obiskovali koncerte...« Dejansko je bilo spočetka okrog 200 abonentov, številka pa se je iz leta v leto večala do najvišje 325, nakar je postopoma spet padala. Kaj je bilo temu vzrok? Bržkone televizija, ki je vse bolj prodirala v domove ter pritegovala oziroma odtegovala poslušalce od koncertov. Tedaj so se gibale abonentske cene od 320 do 800 din za vso sezono, mladina je uživala znaten popust. V naslednjih letih so si sledili koncertni abonmaji po že ustaljenih poteh. 14. marca 1958 pa objavlja Celjski tednik novico: »Zaradi večjih popravil v dvorani Narodnega doma so letos koncerti bolj redki. Ker trenutno ni na razpolago primerne dvorane, bo naslednji koncert izjemoma v Mestnem gledališču. 17. marca bo gostoval simfonični orkester Doma JLA z dirigentom Francem Klinarjem. Solist bo violinist Igor Ozim. Večerni koncert se začne ob 20. uri, istega dne bo ob 17. uri skrajšan spored za mladino.« Bil je prvi primer mladinskega koncerta. V poznejših letih so bili organizirani redni koncerti za mladino dopoldne ob 10.30 in popoldne ob 17. uri. Celjski tednik objavlja 30. 12. 1958: »Zaradi preurejanja koncertne dvorane v Narodnem domu domači pevski zbori skoro dve leti niso imeli možno- sti, da se predstavijo svojim poslušalcem. Ni čudno, da so izkoristili priliko takoj, ko so se odprla vrata v ta naš prelepi kulturni hram... Za nastopajoče ansamble in umetnike je velika pridobitev renovirani oder, ki daje s svojo prostornostjo možnost dobrega razporejanja in nastopanja. Dvorana s stranskimi prostori je urejena elegantno ter odgovarja koncertnim zahtevam v taki meri, da smo Celjani lahko nanjo upravičeno ponosni.« V soboto, 20. 12., je pel v prenovljeni dvorani mešani pevski zbor ZPD »France Prešeren«, zborovodja je bil Jože Kores. Redni koncerti so se ponovno začeli v januarju 1959. Razpisan je bil abonma. Prvi koncert je bil 14. 1. z večerom opernih arij. Izvajalci so bili operni pevci : Vanda Gerlovič — sopran, Attilio Planinšek — tenor, Zdravko Kovač — bas. Pri klavirju je bila Ksenija Ogrin. Nato so se vrstili koncerti naglo drug za drugim. 7. 2. je gostoval zbor »France Prešeren« iz Kranja, zborovodja je bil Peter Lipar. II. abonmajski koncert je bil 18. 2. s Slovenskimi solisti, ki jim je dirigiral Karlo Rupel. 2. marca je proslavljal Komorni moški zbor 10-letnico ustanovitve ter ponovil koncert v razprodani dvorani 14. 3. Med številnimi glasbenimi prireditvami je vredno omeniti III. Mladinski pevski festival, v okviru katerega so se vrstili koncerti od 23. 4. (XIV. redni letni koncert mešanega mladinskega zbora gimnazije) do 31. maja. V dobi od januarja do konca junija 1959 je bilo vsega 16 glasbenih prireditev. V jeseni istega leta sta bila v Narodnem domu še dva pomembna koncerta: 7. oktobra so zopet prispeli tedaj že svetovno znani Zagrebški solisti, 7. decembra Slovenska filharmonija z dirigentom Bogom Leskovicem. Poleg večernega koncerta je bil še koncert za mladino ob 16. uri, spored je komentiral Danilo Pokorn. Tedaj so bili zelo popularni večeri pesmi in opernih arij. Tak večer je bil 16. decembra v nabito polni dvorani. Sodelovali so: Sonja Hočevar — sopran, Janez Lipušček — tenor, Marcel Ostaševski — bariton, Friderik Lupša — bas. Pri klavirju je bila Zdenka Lukec-Carjeva. V sezoni 1960/61 je bil I. abonmajski koncert 16. novembra v Narodnem domu. Orkester Slovenske filharmonije je dirigiral Franc Klinar, solist je bil Dejan Bravničar. V tem času je kino podjetje montiralo v dvorani Union cine-maskopsko platno, ki je zagradilo večji del odra. Nobena intervencija ni pomagala, uveljavili so svojo voljo navkljub veliki škodi, ki je bila storjena glasbeni kulturi v Celju. Na tesnem odrskem prostoru so bili simfonični koncerti onemogočeni. Edina možnost je ostala dvorana Narodnega doma, ki pa je bila za simfonične orkestre premajhna, kaj šele za oratorijske predstave. Na podaljšani oder je možno razvrstiti kvečjemu 70 godbenikov. Simfonični koncerti so bili odslej v Narodnem domu vsako sezono. Od solističnih koncertov je nekaj omembe vrednih: violinist Igor Ozim in Marjan Lipovšek sta bila stalna gosta, 1. 1963 je gostoval izvrstni pianist Kendali Taylor iz Londona, naslednje leto se je predstavil (13. 5. 1964) naš ugledni tenorist Anton Dermota, ki ga je spremljala žena Hilda Dermota. Slovenske narodne je spremljal Janko Ravnik. V šestdesetih letih so bili koncerti za mladino že dobro organizirani. Letno jih je bilo vsaj šest v dopoldanskih in popoldanskih urah. Vsi so bili komen- tirani v obliki, ki je bila mladini dostopna. Pretežno so izvajali koncertanti skrajšane programe, ki so bili določeni za večerne koncerte istega dne. Obisk je bil zelo dober, toda marsikdaj odvisen od dobrega odnosa šolskega zavoda do glasbene vzgoje. Med temi zasluži psebno priznanje Administrativna šola. Učenke te šole so redno obiskovale koncerte za mladino, bile so zelo disciplinirane ter si pisale beležke. Baje so morale v šoli poročati o vtisih na koncertu. Način, ki bi ga mogli s pridom povzeti učitelji glasbe na osnovnih in srednjih šolah! V naslednjih sezonah (1. 1966—1969) zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bilo mogoče organizirati abonmajskih koncertov. Koncertna poslovalnica se je omejila na občasno prirejanje koncertov, »ki ne bodo preveč bremenili že tako nič kaj rožnatega finančnega položaja«. Kljub temu obljublja nekaj kvalitetnih glasbenih prireditev. Svoje napore je osredotočila na koncerte za mladino, ki jih je bilo po šest v vsaki sezoni, vsakokrat ob 11. in 18. uri. Odziv mladine je bil razveseljiv, vsak koncert je obiskovalo okrog 600 učencev in dijakov srednjih šol (dopoldne in popoldne). Balkon je bil rezerviran za odrasle poslušalce. A. S. je redno pisal poročila, 11. 5. 1966 je med drugim objavil sledeče: »Ob zaključku letošnje glasbene sezone je treba izreči priznanje naši Koncertni poslovalnici, ki z odbranim programom skrbi za plemenito vzgojo mladine. Vsi koncerti, tako dopoldanski kot popoldanski so bili dobro obiskani...« 14. 12. 1966 je bil v Narodnem domu koncert simfoničnega orkestra Akademije za glasbo, ki ga je dirigiral Uroš Prevoršek. Poleg večernega je bil ob 17. uri koncert za mladino. 22. 3. 1968 je gostoval Slovenski oktet, ki je s sodelovanjem Komornega moškega zbora nastopil popoldne in zvečer. 17. 2. 1969 je bil spet Večer opernih arij, za mladino sta nastopala mezzosopranistka Eva Novšak in violinist Dejan Bravničar, pri klavirju je bil Aci Bertoncelj. 7. 4. 1969 je bil slavnostni koncert Komornega moškega zbora ob 20-letnici ustanovitve v razprodani dvorani. V jeseni 1. 1969 je Koncertna poslovalnica po štirih letih ponovno razpisala abonmajske koncerte. Za otvoritev sezone je gostoval simfonični orkester Slovenske filharmonije s pianistko Dubravko Tomšič-Srebotnjakovo. Sledil je večer Slovenskega okteta, posebno pozornost je vzbudil simfonični orkester palače Pitti iz Firenc, ki je prispel v Celje 16. 2. 1970. V počastitev slovenskega kulturnega praznika je Svet za kulturo občine Celje v povezavi s Koncertno poslovalnico povabil zbor RTV iz Ljubljane, ki je pel pod vodstvom Lojzeta Lebiča. Tudi 1. 1970 je imela simfonični koncert Zagrebška filharmonija z dirigentom Igorjem Gjadrovom. V 1. 1972 je ravnatelj glasbene šole in vodja Koncertne poslovalnice Egon Kunej stopil v pokoj. S tem je po 26 letih prenehalo delovanje Koncertne poslovalnice v okviru glasbene šole. Skrb za koncertna gostovanja je prešla v roke Jurčeta Vrežeta. Novi tednik je objavil 21. 9. 1972. članek Edvarda Goršiča z naslovom »Pred koncertno sezono«. Goršič, ki je odslej redno objavljal koncertna poročila, med drugim zapisal: »Reformirana koncertna poslovalnica, ki deluje sedaj v okviru glasbenega odbora pri Celjski kulturni skupnosti, je ravno v teh dneh poskrbela za razpis abonmaja... »Vodstvo je prevzel kot organizacijski tajnik Jurče Verže, ki je zastavil delo z vso vnemo. Dosedanje poslovanje je poglobil in razširil. Napovedal je šest abonmajskih koncertov in nekaj prireditev izven abonmaja. Tedaj je bilo okrog 160 abonentov. Za uvod v sezono je zopet gostovala Slovenska filharmonija z dirigentom Antonom Kolarjem. Sledil je recital pianistke Dubravke Tomšič-Srebotnjakove, ki je privabila 315 poslušalcev. Tudi Komorni zbor RTV Ljubljana je bil dobro obiskan, poslušalcev je bilo 297. Vreže je vključil v organizacijo domače glasbene skupine, najprej Celjski godalni orkester, ki ga je tedaj vodil prof. Dušan Sancin, nadalje Komorni moški zbor in mešani zbor »France Prešeren«. Vsi koncerti so bili kot doslej v Narodnem domu, koncert ansambla Colle-gium musicum iz Maribora pa je bil v stropni dvorani Pokrajinskega muzeja, ki se je izkazala kot zelo akustična in po svojem ambientu nadvse primerna za tovrstne komorne koncerte. V tej dvorani je bilo še več uspelih komornih večerov. Posebno pozornost je namenil Vreže koncertom za mladino. V sezoni 1973/74 je bilo vpisanih 1199 mladih abonentov. Koncertna dejavnost se je razširila na celjske osnovne šole (Hudinja, Polule, Štore) in zunaj Celja (Žalec, Šempeter, Šentjur, Vojnik, Vransko itd.). Vsi koncerti so bili stalno komentirani, odziv mladine je bil nadvse razveseljiv. V kroniko koncertov so zabeležili člani Tria Lorenz 12. 10. 1973. naslednje: »Čeprav smo za mladino neštetokrat koncertirali tako po Jugoslaviji kot v inozemstvu, lahko z velikim veseljem zapišemo, da je tako kultiviranih, pozornih in zrelih poslušalcev kot v Celju težko najti. Seveda pri tem ne gre prezreti odločilne vloge prizadevnih pedagogov in organizatorjev glasbenega in kulturnega življenja v Celju nasploh, ki so z večletnim načrtnim delom dosegli tako zavidljive rezultate. Tudi v bodoče se bomo vedno s posebnim veseljem odzvali vabilom za gostovanja pred mlado celjsko publiko, saj nam je to v pravi užitek!« Takih in podobnih priznanj je v kroniki še več. V 1. 1974. je bilo 5 komornih koncertov, 3 orkestralni, 2 izven abonmaja in 18 (!) koncertov za mladino. Všteti so tudi koncerti zunaj Celja. Med številnimi prireditvami moramo omeniti predstavitev Mozartovega Requiema 11. 5. 1976. v Narodnem domu. Dirigiral je Anton Nanut, solisti so bili: Zlata Ognjanovič — sopran, Božena Glavak — mezzosopran, Jurij Reja — tenor, Ivan Sancin — bas. Sodelovali so Mladinski pevski zbor Maribor, ki ga je naštudiral Branko Rajšter, Slovenski oktet in oktet Gallus ter orkester Slovenske filharmonije. Novi tednik je poročal: »Za celjsko občinstvo je bil »Requiem« edinstven glasbeni dogodek in odličen zaključek bogate koncertne sezone. Poslušalci so napolnili dvorano do zadnjega sedeža (bilo jih je 452) ter viharno ploskali izvajalcem. — Še enkrat je treba naglasiti, da je dvorana Narodnega doma lepa in akustična, primerna za komorne koncerte, ne pa za večje simfonične. Morali bi se zavzeti za akcijo, da se usposobi dvorana kina Union za simfonične koncerte. To terja naš glasbeni kulturni razvoj!«* Poleg rednih abonmajskih in izvenabonmajskih koncertov ter številnih prireditev za mladino je poskrbel Vreže še za ekskurzije v Zagreb in Ljubljano, h katerim je vabil predvsem abonente. Razpoložljiva prosta mesta so bila na razpolago tudi drugim interesentom. Namen je bil očiten: ljubiteljem glasbe dati možnost doživljanja simfonične glasbe v velikih koncertnih dvo- * Od konca leta 1984 je že podana prostorska usposobljenost dvorane za nastope večjih simfoničnih orkestrov, ker je po ustreznem posegu del. organizacije KLIMA in vodstva KINO PODJETJA možno vsak hip povečati odrsko površino do ca. 120 m2. Op. ur. ranah. Mimo tega so bile ekskurzije znatno cenejše kot gostovanje simfoničnega orkestra v domači dvorani. 28. 4. 1976. so odpotovali trije avtobusi s 150 udeleženci v Zagreb, kjer je bila v dvorani Lisinski izvedena IX. simfonija L. van Beethovna. V naslednjem letu sta bili dve ekskurziji v Zagreb, in sicer 6. 3. 1977 na koncert Berlinske filharmonije (79 udeležencev), kmalu za tem, 12. 6. 1977., na kantato »Gubec beg«. Prijatelji glasbe so v organizaciji Koncertne poslovalnice obiskali 12. 1. 1977. balet »Labodje jezero« v Ljubljanski operi. Obiska se je udeležilo 209 abonentov in 152 neabonentov. Koncerte sta programirala skupno odbor za glasbeno dejavnost Kulturne skupnosti in Glasbena mladina Celja na predlog in po predhodnih pripravah organizacijskega tajnika. Koncertna poslovalnica je imela dogovor z izvajalci in s Skupnostjo koncertnih poslovalnic Slovenije, katere član je bila. Organizacijski tajnik Vreže ni dobival honorarja z izjemo občasnih avtorskih honorarjev za uredništvo in skrb za koncertne liste. Dotacije so prihajale od Kulturne skupnosti občine Celje in Kulturne skupnosti Slovenije. Dober del dohodkov je predstavljala vstopnina. V sezoni 1978/79 je bilo 7 rednih koncertov, 1 simfonični v dvorani Golovec, ki se pa zaradi neprimerne akustike ni obnesel. Šest je bilo popularnih koncertov in številni koncerti za mladino. Tedaj je plodna dejavnost Jurčeta Vrežeta prenehala, kajti osnoval se je Zavod za kulturne prireditve, ki vključuje tudi koncertno poslovanje. Celje, 20. aprila 1985. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 654.191 (497.12—119) »1954/1984« MILAN B02IC TRIDESET LET RADIA CELJE (1954—1984) Četudi bi lahko bil rojstni dan Radia Celje 18. september 1954. leta (Ta dan sem zapisal tudi v prispevku za deseto obletnico celjske radijske postaje v Celjskem zborniku 1965. leta), je vendarle bolj prav, če kot rojstni dan te radijske postaje potrdimo 19. september 1954. leta. To je namreč dan, ko je na zboru štajerskih partizanskih brigad na Ostrožnem v Celju pred okoli 300.000 ljudmi govoril predsednik Tito. In to je dan, ko je dogodke na Ostrož-nem, zlasti pa govor predsednika Tita, posredovala vsa jugoslovanska radijska mreža. V to nalogo se je vključil tudi Radio Celje, čeprav tedaj še v nastajanju. To je torej pravi rojstni dan celjskega radia, četudi so se njegove redne oddaje začele nekaj dni pozneje, saj je bilo treba po 19. septembru opraviti še prenekatera dela, zlasti tehnične narave, da je bilo vse nared za oddajanje lastnega sporeda. Devetnajsti september 1954. leta ostaja v kroniki Celja zapisan z velikimi črkami. Zaradi zborovanja in govora predsednika Tita na Ostrožnem in zaradi rojstva domače postaje. Radio Celje se je rodil v tistem navdušenju, ki je tedaj vladalo v mestu ob Savinji. In če bi tega razpoloženja ne bilo in če bi ne bilo slavja na Ostrožnem, kdo ve, kdaj bi v Celju prišli do lastne radijske postaje. Prizadevanja, da bi prešli od mestne razglasne postaje do radijske postaje, so bila sicer velika, toda na dlani je, da je ta hotenja spodbudilo zborovanje na Ostrožnem in spoznanje, da moramo tudi na tem področju korak naprej. Začetki so bili skromni, skoraj amaterski, zato pa je navdušenje premagovalo vse ovire. In prav temu se moramo zahvaliti, tudi iznajdljivosti, da smo prišli do lastne radijske postaje. Pobudo je podprl ne samo takratni Mestni ljudski odbor, ki mu je predsedoval Fedor Gradišnik, marveč tudi vse mestne družbenopolitične organizacije. To zaledje je bilo torej močno, toda še močnejše je bilo hotenje po uresničitvi načrta. Ta načrt pa je držal v svojih rokah in ga vodil do uresničitve Risto Gajšek. Bil je vztrajen in nepopustljiv. Pri tem pa je imel poleg drugih ob sebi še dva tehnika, Lojzeta Bertonclja in Božidarja Viranta, ki prav tako nista popustila, četudi sta delala z zelo skom-nimi sredstvi. Avtor: Milan Božič, novinar, Celje. Prvi zelo šibek, komaj 50-vatni oddajnik je bil kmalu nared, enako studio v napol dograjeni sobi v prvem nadstropju poslopja Mestnega ljudskega odbora, danes Zdravstvenega doma v Gregorčičevi ulici št. 5. Oddajnik je bil kar v sobi radijskega studia. Pravzaprav so spomini na te prve dni najlepši. Vsi v eni sobi, priprav-ljalci in izvajalci programa. Vsi v napetem pričakovanju, da slišimo tisto, kar smo pripravili. Vsak kašelj, vsako škripanje stola ali mize in nerodne stopinje ... vse to je šlo z besedo in glasbo v celjski eter. In kdo so bili tisti, ki so pomagali celjskemu radiu pri rojstvu? Predvsem je bil tu Risto Gajšek kot nekakšen direktor brez plače, pa vendar s pobudo, ki je držala na nogah vse. Dirigent v pravem pomenu besede. Na srečo je imel okoli sebe ljudi, ki so mu sledili z enako zagnanostjo. Edini človek, ki je bil tu redno zaposlen, je bil tehnik Lojze Bertoncelj, pravzaprav tudi edini, ki je že imel neke izkušnje pri tem delu in ki ni reševal samo zapletene in skromne tehnične probleme, marveč je velikokrat uspešno sodeloval tudi pri sestavljanju celotnega programa. Kot prvi urednik je delal Milan Božič, ki je bil tedaj stalni dopisnik Slovenskega poročevalca v Celju. Skrbel je za govorni del sporeda, medtem ko je bil prvi glasbeni urednik Edvard Goršič. Tudi on je dal začetkom celjskega radia svoj pečat. Vse glasbene oddaje so bile, vsaj nekaj mesecev na začetku, v živo, velikokrat je bil kar sam s svojo harmoniko pred mikrofonom. Prva napovedovalka je bila Nuša Bučar-Marušič, tedaj učiteljica v Celju, ki je prišla v to okolje prav tako z izkušnjami, saj je pred tem napovedovala na ljubljanskem radiu. V celjsko radijsko hišo pa jo je pripeljal Beno Hvala. Pri oblikovanju in izvajanju sporeda je že tedaj sodeloval Peter Božič, ki je dve leti za tem postal tudi upravnik celjske radijske postaje, v obdobju, ko je bil Radio Celje v okviru Radia Ljubljana. Kot upravnik je delal vse do konca junija 1962. leta. Za finančne zadeve radia je tedaj skrbela Marica Mirnikova, ki je bila delavka v upravnih organih Mestnega ljudskega odbora. Pomembna je nadalje ugotovitev, da je dal predlog za spoznavni znak celjske radijske postaje, torej za nekaj prvih taktov narodne pesmi »Od Celja do Žalca«, Gustav Grobelnik. Radio Celje pa je imel vse od svojega začetka tudi svoj družbeni organ, upravni odbor. Njegov prvi predsednik je bil Igor Ponikvar. To je bil pomemben organ, ki je že tedaj odločal o programski zasnovi radijske postaje ter usmerjal mnoga materialna, kadrovska in druga vprašanja. Radio Celje je bil torej tu, postaja, ki so jo z velikimi simpatijami sprejeli prav vsi, ki so na svojih radijskih sprejemnikih ujeli njen program. To pa je bilo tedaj le mesto in majhen del Spodnje Savinjske doline. Oddajnik z močjo 50 vatov je bil prešibek, da bi lahko posredoval spored te postaje širšemu zaledju. In prvi program? Začel se je ob 17. uri in spočetka trajal le pol ure. Pa ne dolgo. Ze po nekaj tednih se je razširil na eno uro. Tako ob delavnikih. Prve nedeljske oddaje pa so bile med 12. in 13. uro. Toda širjenje govornega in prav tako glasbenega dela sporeda — tu so imele pomembno vlogo čestitke poslušalcev kot pomemben vir za financiranje celotne dejavnosti — je terjalo, da se je program tudi časovno vse bolj večal. Posnetek ob 20-letnici Radia Celje (1974). Od leve: Igor Ponikvar, prvi predsednik upravnega odbora; Fedor Gradišnik (*1983), predsednik mestnega ljudskega odbora Celje v času ustanovitve celjskega Radia; Risto Gajšek, ustanovitelj in organizator celjskega Radia Foto: Drago Medved Tako je bil že zadnji teden 1965. leta uveljavljen ob delavnikih dveurni spored. Prav tako so se postopoma podaljševale nedeljske oddaje. Dne 25. septembra 1972. leta se je začel Radio Celje oglašati tudi v dopoldanskem času. Spodbudo za to razširitev programa je dal sejem obrti, oziroma takratni direktor Formatorja Ivan Uranjek, ki je bil pred leti tudi aktivni član radijskega upravnega odbora. Pozneje je še večkrat prišlo do časovne razširitve programa, ob tridesetletnici pa je imel Radio Celje ob delavnikih svoj spored od 8. do 10. ure in popoldne od 15. do 15.30 ter od 16. do 18., ob nedeljah pa od 10. do 15. Medtem ko je imel Radio Celje ob deseti obletnici obstoja, 1964. leta, lastnega sporeda za 349 ur, od tega govornega dela 141 ur, glasbenega pa 208 ur, se je število ur lastnega sporeda ob dvajseti obletnici, 1974. leta, povzpelo že na 1020 ur, od tega 553 ur glasbe in 467 ur govornega dela, ob trideseti obletnici, 1984. leta, pa na 1664 ur, od tega 865 ur glasbe in 797 govornega dela. Po nekajmesečnem delu v nedograjeni sobi prvega nadstropja Zdravstvenega doma (Gregorčičeva ul. 5), se je radio preselil v pritličje iste stavbe, kjer pa je imel že dve sobi. Poleg tega je bila v ojačevalnici zgrajena že majhna kabina za napovedovalce. Delo je tako steklo že bolj normalno, bolj radijsko. Dne 15. februarja 1965. leta je radio dobil nove prostore v tretjem nadstropju Narodnega doma, kjer je ostal do zadnje preselitve na Trg V. kongresa 3a. Selitev je bila zadnji dan aprila 1978. leta, program iz novega studia pa je stekel takoj po prvem maju. Značilna za tisti čas je bila selitev iz Gregorčičeve ulice v Narodni dom. Pričela se je takoj po končani popoldanski oddaji in že naslednji dan je imel radio svoj običajni program. Opravili so jo člani kolektiva sami z majhnim ročnim vozičkom. Celjski radio je začel svoje delo kot samostojna ustanova in vendar v tesni povezavi v ljubljansko matično postajo, še posebej tehnično službo. Po dveh letih takšnega dela je prišel Radio Celje tudi organizacijsko pod okrilje Radia Ljubljana. Tako je bilo vse do 30. junija 1962. leta, ko se je radio priključil grafičnemu podjetju Celjski tisk, kjer pa je že bil samostojna enota kolektiv Celjskega tednika. Tako je prišlo v Celju do prve integracije radijskega in časopisnega kolektiva. Ta združitev je že tedaj prinesla prenekatere dobre strani, saj je tako številčno močnejši kolektiv bolje skrbel za uresničevanje vsebinskega načrta ne samo tednika, marveč prav tako radia. Toda že 12. oktobra 1964. leta, slab mesec po proslavi desete obletnice radijske postaje, je delavski svet Celjskega tiska sprejel sklep o izločitvi radia iz delovne organizacije. Ta sklep je utemeljil z dejstvom, da Okrajni ljudski odbor Celje ni redno nakazoval dogovorjene dotacije za delo Radia Celje. Samo radijsko poslovanje pa je tedaj izkazovalo negativno bilanco. Tako se je Radio Celje 1. januaja 1965. leta znašel pod streho novoustanovljenega Zavoda za informativno službo, ki je bil ustanovljen samo zaradi radia in že takoj dokazal, da je sposoben živeti in delati s svojimi dohodki. Ze naslednje leto sta se Zavodu priključila Celjski tednik in Uradni vestnik. Tako je prišlo že do druge in zadnje, končne integracije Celjskega tednika in Radia Celje. S 1. aprilom 1967. leta sta se radio in Celjski tednik, oziroma Zavod za informativno službo, vključila v Časopisno in grafično podjetje Delo v Ljubljani. Pod tem okriljem, oziroma pod streho Temeljne organizacije združenega dela Novi tednik, dela Radio Celje še zdaj. Začetki radijskega dela so bili skromni ne samo v tehničnem pogledu, temveč tudi pri delavcih. Čedalje močnejše zahteve po profesionalizaciji dela so terjale, da se stalnemu tehniku priključi vsaj še odgovorni urednik — novinar. Tako so se v 1955. letu in na začetku 1956. leta kot odgovorni uredniki zvrstili Mile Iršič, Srečko Pratnemer, ki je bil tedaj dopisnik Radia Ljubljana v Celju, ter Drago Ham. Toda že v prvi polovici 1956. leta je za uredniško krmilo (spet honorarno) prijel Milan Božič, ki je oktobra 1964. leta dobil kot svojega prvega stalnega sodelavca — novinarja Milana Seničarja. V aprilu 1968. leta je odgovorni urednik Radia Celje postal Berni Strmčnik, ki pa je že nekaj mesecev za tem prepustil to nalogo novinarju Franju Krivcu. Od maja 1969. do konca 1970.1eta je uredniške posle opravljala novinarka Ivica Burnik. Nato je bil za odgovornega urednika znova imenovan Milan Božič, ki je to nalogo opravljal do konca marca 1975. leta, ko ga je zamenjal Milan Seničar. Septembra 1977. leta je novi urednik postal Branko Stamejčič, ki je to opravljal vse do marca 1983. leta, ko je na to mesto prišel Miran Korošec. Z urejevanjem glasbenega sporeda se je od začetka ukvarjal Edvard Gor-šič, ki je to nalogo čez nekaj let za kratek čas opravljal tudi profesionalno, ob trideseti obletnici radia pa je imel Franček Pungerčič za seboj že 6 let poklicnega dela glasbenega urednika. Kot direktorji, oziroma glavni uredniki so se v tem času poleg Rista Gaj-ška zvrstili še Peter Božič kot upravnik (od konca 1956. leta do konca junija 1962. leta), za tem Ivan Melik-Gojmir (v času dela pod okriljem Celjskega tiska), Tone Skok (priključitev Novega tednika in Radia Celje časopisnemu podjetju Delo), Berni Strmčnik, Jože Volfand, Bojan Volk, Milan Seničar, Avgust Ribič in Boris Rosina. Čeprav so se v teh tridesetih letih nekajkrat menjali odgovorni uredniki radijske postaje, je spored več ali manj ostal zvest prvi programski zasnovi, tako vsaj prvih dvajset let, medtem, ko je v tretjem desetletju dela zabeležil nekatere sprostitve. Značilno podobo je Radio Celje dobil po svojih poročilih, po celjski kroniki, ki je od vsega začetka osrednja informativna oddaja, čeprav se zdaj v govornem delu zvrsti še nekaj drugih poročil. Povsem celjska so bila tudi obvestila. Pomembne govorne oddaje v prvih dvajsetih letih so bile še: nedeljski pogovori s poslušalci, mladinske oddaje, v galeriji kulturnih in zgodovinskih spomenikov, turistične oddaje, športni pregledi, torkove reportaže, pomen-ki z zdravniki, radijska univerza, šola za starše, kulturni obzornik, literarne oddaje, radijske igre, spomini iz partizanskega življenja... Vse to so bile oddaje, ki so imele celjsko vsebinsko obeležje v najširšem pomenu besede, celjsko v tem pomenu, da je zajelo celotno območje. V kroniki je imel posebno mesto tedenski filmski pregled. V obdobju, ko je radio uveljavil tudi dopoldanski spored, so zlasti govorne oddaje dobile še močnejši regijski poudarek. V tem obdobju so se zlasti uveljavile dopoldanske oddaje, ki so bile namenjene dogodkom in problemom v posameznih občinah celjskega območja. V glasbenem delu sporeda so vsaj na začetku imele pomembno vlogo čestitke poslušalcev, ki so bile tudi najbolj zanesljiv vir finančnih sredstev. Tako ni naključje, da je radio prav zaradi velikega interesa poslušalcev po čestitkah podaljšal svoj program zadnji teden 1965. leta za eno uro. Od tedaj naprej je imel radio ob delavnikih po dve uri svojega sporeda. Sicer pa so bile glasbene oddaje predvsem spodbuda domačim ansamblom vseh vrst za njihovo širše uveljavljanje in predstavitev. Tu se je rodil Trio Edvarda Goršiča, pa Metronom, vnet sodelavec je bil nadalje Franjo Berger in še in še. Mnogi domači narodno zabavni ansambli so prav na celjskem radiu doživeli svojo prvo širšo predstavitev. Tudi Oto Pestner je začel svojo pot v tem studiu, takrat še kot otrok. Posebno mesto v radijskem delovnem načrtu so imele javne radijske oddaje, ki so bile zlasti v prvih letih zelo pogoste. Svoj prostor in čas so ohranile tudi zdaj. C as pa je prinesel tudi nove zahteve, ki jih je bilo treba uveljaviti zlasti v vsebinskem programu radijske postaje. Medtem ko je bil program v dvaindvajsetih letih dela časovno in tudi drugače utesnjen, vkalupljen v rubrike, kjer ni bilo mogoče izvajati bolj živ in dvostransko komunikativen radio, se je v zadnjih osmih letih začel vse bolj uveljavljati z oddajami v živo, ki so se dogajale takrat, ko je poslušalec poslušal in je hkrati s pomočjo telefona, zato pa z vprašanji, mnenji in stališči, aktivno posegel v njegovo vsebino. Na začet- ku tega obdobja sta bili dve takšni oddaji v živo s sodelovanjem Tomaža Domiclja v studiu in z družino Lakner, ljubitelji avio športa (letalci, mati padalka). Odmev je presegel vsa pričakovanja in oddaje v živo so dobile svoj stalen prostor v radijskem programu. Ob usvojitvi takšne programske sheme je radio s 1. januarjem 1978. leta razširil dopoldanski del sporeda za eno uro, torej od 8.00 do 10.00. Sicer pa je treba zapisati, da je bila prva enourna dopoldanska oddaja 25. septembra 1972. leta. Uvedena je bila po zaslugi celjskega sejma obrti. Od tedaj naprej je imel radio tudi redne dopoldanske oddaje ob delavnikih. Z uvedbo dveurnega sporeda dopoldne pa so nastale spremembe tudi v popoldanskih oddajah. Šlo je za uvedbo petnajstminutnih blokov, ki so bili še bolj strogo specializirani. Poročila so bila trikrat na dan, ob osmih, devetih in šestnajstih, kot osrednja informativna oddaja pa je ostala kronika ob 17. uri. V letu 1979 je bil razširjen tudi popoldanski programski pas za 30 minut. Tako so se popoldanske oddaje pričele ob 15.30. Z januarjem 1979. leta pa so bile uvedene tudi popoldne problemske oddaje v živo. To je omogočilo še dodatno specializacijo programa. Dopoldanske oddaje so bile specializirane in so se vrstile takole: ponedeljek — šport, torek — servisne informacije in strokovni nasveti, sreda — odprta tema, četrtek — odprta tematska oddaja, petek — zabavna oddaja, sobota — družinski radio (prireditve, recepti, tržnica). Tudi v tem obdobju, tako kot prej in pozneje, se je zvrstilo veliko neposrednih prenosov, javnih radijskih oddaj in javnih snemanj. Med najpomembnejšimi je bil prenos ob otvoritvi Šmiglove zidanice nad Grajsko vasjo, prenos prireditve ob obletnici žalskega tabora itd. Tako kot v prvem radijskem obdobju, ko je zlasti Slavko Belak napisal prenekatero novo in izvirno radijsko igro, se je to delo nadaljevalo tudi proti zaključku tretjega desetletja radijskega dela. Najpomembnejši v tem času sta bili izvirni radijski igri novinarja Milenka Straška »Gašper j e ve zgodbe« in »Bližina človeka.« Tudi slednji igri, tako kot prve, sta bili realizirani z igralci Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Zanimiv pa je pogled v nekatere zanimive radijske oddaje tega časa, torej zadnjih osem do deset let. To velja za serijo pravljic kot na pol radijskih iger za otroke (Onkraj srebrne črte), nadalje za vrsto zabavnih oddaj, tudi v obliki iger (Joj, kam bi del) in spet serija Petkovih mozaikov, ki so bili dve leti najbolj priljubljena oddaja celjskega radia (pripravljal jo je Matjaž Arsenjuk, član SLG) itd. Posebej pa velja omeniti dobra tri leta trajajočo oddajo v živo, v kateri je družbeni pravobranilec samoupravljanja Rudi Peperko odgovarjal na vprašanja poslušalcev — delavcev s področja samoupravnih odnosov, delovnih razmerij itd. V vsem tem obdobju, zlasti pa v prvih letih, je radio zaradi številčno šibke kadrovske zasedbe vse bolj vabil k sodelovanju zunanje sodelavce. Ni naključje, da je imel in ima v tem pogledu močno zaledje zlasti med igralci Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Odtod niso prihajali samo napovedovalci rednih oddaj, marveč tudi posredovalci posebnih oddaj in avtorji premnogih radijskih iger, zabavnih in celo reklamnih oddaj. Tu velja na prvem mestu omeniti Slavka Belaka kot tudi prvega komentatorja celjskih filmskih sporedov. Kot zveste in dolgoletne sodelavce iz SLG kaže med drugimi omeniti Sandija in Marjanco Krošl, Zlatka Šugmana, Janeza Škofa, Pavla Jeršina, V radijskem studiu ob proslavi 30-letnice Radia Celje. Od leve: prva napovedovalka Nuša Bučar-Marušič; še aktivni napovedovalki Bogdana Grobelnik in Nada Božič-Belak; vodja oglasnega oddelka v pokoju Danica Frece; prvi in dolgoletni urednik Radia, novinar Milan Božič Foto: Edi Masnec Andreja Nahtigala, Nado Božič, ki je radiu zvesta še danes, Matjaža Arsenjuka in še in še. Med stalne sodelavce in avtorje rednih oddaj zlasti v prvih dvajsetih letih kaže poudariti prof. Zorana Vudlerja kot prvega urednika turističnih oddaj, Dagmarja Susterja kot urednika športnih pregledov, Mileno Moškon kot urednika oddaj v Galeriji kulturnih in zgodovinskih spomenikov, Staneta Terčaka, Ludvika Zupanca-Iva, Marjana Jerina kot sodelavce v oddaji Iz partizanskega življenja, Frana Roša, Pavlo Rovanovo, Marico Kač v literarnih oddajah, Zvon-ka Perliča kot urednika mladinskih oddaj itd. Posebno mesto v radijskem delu so imeli in imajo ob vsakem času napovedovalci. Mnogi med njimi so dali pri tem izreden delež in prav tako k uveljavitvi radijske postaje. Tako od začetkov Nuša Bučar-Marušič, Sandi in Marjanca Krošl, mag. Lojze Cukala, Nada Božič-Belakova, Bogdana Grobelnik, 24 Celjski zbornik 369 Zvonko Perlič, Ivica Burnik, Mitja Umnik, Erna Deželak-Popovič, Alfonz Kumer, Miha Macur, Silva Zeleznik, Tone Škerbec, Dominika Poš-Berk... Mnogi med njimi so radijskemu napovedovanju zvesti že več kot dvajset let. Tudi tehniki so dali in dajejo svoj značilen prispevek k radijskemu delu, saj je tudi od njih odvisna uspešnost ali neuspešnost oddaje. To ne velja samo za prvega tehnika Lojzeta Bertonclja, marveč prav tako za vse, ki so mu sledili in so tudi ob trideseti obletnici radia opravljali svoje naloge. Med njimi ima posebno mesto Janez Klanšek, ki ni bil, zlasti v prvih letih — v hišo je prišel oktobra 1960. leta in je v njej še zdaj — samo tehnik in tisti, ki se je ubadal z dotrajano aparaturo, marveč dostikrat tudi glasbeni urednik in hvaležni svetovalec pri snemanju in oblikovanju oddaj. Osem let, od 1961. do 1968., je na radijski postaji poklicno delal Tone Jernejčič, potem pa še dosti let kot zunanji sodelavec. Veliko je celjskemu radiu dal Marjan Sternad, ki ga je zapustil 1978. leta. Sicer pa sta se na tem mestu zvrstila še Dušan Petek in Stanko Klančnik v ekipi, ki je ob trideseti obletnici skrbela za tehnično plat programa in ki to delo opravlja še danes, pa so: Janez Klanšek, Bojan Pišek in Mitja Tatarevič. Radio Celje so vseskozi pestili tehnični problemi, slaba in dotrajana pa tudi maloštevilna aparatura. Kot rečeno, je bil prvi oddajnik šibek, bil je amaterski in je imel komaj 50 vatov. Antena zanj je bila na Kalanovi stanovanjski hiši, v neposredni bližini. Toda, že prav kmalu ga je zamenjal 100-vatni Thompson, ki je že dobil svojo lokacijo na podstrešju stanovanjske hiše na vogalu med Vrunčevo in Levstikovo ulico. Tri leta pozneje, 1963, dobi Radio Celje 2-kilovatni oddajnik RIZ. Veliko pridobitev v prenosu radijskega sporeda pa je prinesla zgraditev objekta z antenskim stolpom na Golovcu. Pri vsem tem pa je treba zapisati tudi to, da je bila ves čas skrb za delovanje prenosnih aparatur na ramenih posebne službe Radia Ljubljana. Tako je tudi zdaj. Bolj kot oddajniške aparature pa so bile skromne in nezadostne aparature v samem studiu, torej mešalne mize, magnetofoni, gramofoni... Tako še posebej na začetku dela. Toda še preden je celjski radio prišel pod okrilje Radia Ljubljana, je dobil iz Ljubljane tri odpisane Philipsove studijske magnetofone, ki so kljub vsemu delali vse do 1978. leta. Leta 1975 je dobil radio dva nova Telefunken studijska magnetofona. Velika pridobitev! To sta bila magnetofona M 12, od katerih eden dela še zdaj. To leto je prišla v hišo tudi nova mešalna miza. Dve leti pozneje dobi radijska postaja še dva nova studijska magnetofona Telefunken M 5. Eden še dela. Leta 1983 je hiša nabavila nova stereo Revox magnetofona. V načrtu pa je vnovična obnovitev studijskih aparatur, zlasti mešalne mize in usposobitev drugega studia. Ob trideseti obletnici so obratovali v studiu poleg desetkanalne mešalne mize še dva gramofona ter trije magnetofoni, od tega dva Revox in en Telefunken. Za pripravo oddaj pa so bili na voljo še štirje reporterski prenosni magnetofoni. Seveda pa je bila tu še snemalna prenosna aparatura, drugi tehnični pripomočki itd. Ob trideseti obletnici je Radio Celje posredoval svoj spored prek srednje-valovnega oddajnika dveh kilovatov na frekvenci 964 Khz ter ter prek UKV oddajnika 100,0 Mhz, oziroma z močjo 300 vatov. Drugi UKV pa je služil za prenos modulacije (programa) iz studia do Golovca. Za nove studijske aparature, prav tako za reporterske magnetofone je vselej primanjkovalo sredstev, tembolj, ker je vsa ta aparatura vezana na uvoz. Značilno je bilo obdobje, ko Radijski tehniki celjskega Radia 1984. Od leve: Mitja Tatarevič, Janez Klanšek, Bojan Pišek Foto: Edi Masnec je Radio Celje vrsto let uporabljal tiste magnetofonske studijske trakove, ki jih je ljubljanska radijska hiša izločila iz uporabe. In ne nazadnje — gramofonske plošče smo kupovali sami, mnoge pa je postaja dobivala in jih prejema od Jugotona in beograjskega proizvajalca zastonj. Se in še bi lahko zapisali. Trideset let dela je pač doba, ki je dala veliko dobrih rezultatov, dosti spoznanj in izkušenj. Ob vsem tem drži, da se je Radio Celje uveljavil na račun zavzetega dela, da je postal nepogrešljiv informator in formator javnega mnenja, da je postal učitelj in svetovalec, komentator, prostor za korak v svet mnogim glasbenim skupinam in posameznikom. Postal je in ostal zrcalo našega časa. Uveljavil se je pri svojem rednem programskem delu in takrat, ko je bilo treba zaradi bližajoče se nevarnosti visokih voda (tudi po katastrofalni poplavi 1954. leta) vključiti aparature tudi v nočnih urah in opozarjati ljudi na pretečo nevarnost. Uveljavil se je pri poročanju, ko je šlo za volitve, za sprejem celjskih in drugih samoprispevkov pa tudi tedaj, ko je šlo za reševanje človeškega življenja, ko je bolnišnica zaradi nujne operacije takoj potrebovala kri posebne in redke skupine. Uveljavil se je in se uveljavlja na številnih javnih radijskih oddajah, pri prenosih pomembnih prireditev, zborovanj in podobno. Radio Celje si je s svojim delom pridobil ugleden prostor v našem delu in življenju. V zapisu ni vsega tistega, kar bi lahko ob tridesetletnici dela celjskega radia zapisali. Ni vseh imen, ni vseh podatkov in dogodkov. Toda, v tem prispevku ni šlo za to, da bi kronološko zabeležil vse, kar se je zgodilo. Ustavil (Sem se le pri najpomembnejših dogodkih, datumih in pri ljudeh, ki so dali k rasti te radijske postaje največ. Toda končna uveljavitev Radia Celje je le delo prav vseh, ki so kdajkoli pri tem delu sodelovali ali kako drugače prispevali svoje deleže pri skupni gradnji. Zato tudi njim hvala za prispevke. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 791.43 (497.12—119) -1984« DRAGO MEDVED 12. TDF — V ZNAMENJU FILMSKE DELAVNICE Brez dvoma je 12. Teden domačega filma, ki se je odvijal v Celju od 7. do 15. novembra 1984, minil v znamenju filmske delavnice. Ne le zaradi nove programske pridobitve z naslovom Filmska delavnica, ampak zaradi celotne vsebinske zasnove, ki temelji na temeljitem pregledu slovenske in delno jugoslovanske filmske proizvodnje. S spremnimi prireditvami namreč Teden domačega filma omogoča drugačen vpogled v proizvodnjo in odnose, kot to počno v večini primerov druge manifestacije ali filmski festivali. Filmski spored je bil oblikovan v sedem vsebinskih sklopov, in sicer v premiernega, v spored kratkih filmov in športnih filmov, v spored filmov, posvečenih 40-letnici jugoslovanske kinematografije, v spored filmov filmske proizvodnje avtonomne pokrajine Kosovo, v spored mladinskih filmov in v celotni reprizni premierni spored — tokrat v občini Šmarje pri Jelšah. V premiernem sporedu, ki je potekal v veliki dvorani kina Union, smo videli naslednje filme: Ljubezen v proizvodnji Vibe filma in v režiji Rajka Ranfia (jugoslovanska premiera v Celju), Veselo gosttivanje v proizvodnji Vibe filma in v režiji Franceta Stiglica, Varljivo poletje v proizvodnji Centar filma Beograd in v režiji Gorana Paskaljevica, V žrelu življenja, proizvodnja Art film 80 Beograd, Croatia film Zagreb. Jadran film Zagreb, Union film Beograd in Kinematografi Zagreb, v režiji Rajka Grlica, Nobeno sonce, proizvodnja Viba film Ljubljana, v režiji Janeta Kavčiča, Balkanski špijon, proizvodnja Union film Beograd, v režiji Božidarja Nikoliča in Dušana Kovačeviča, Leta odločitve, proizvodnja Viba film Ljubljana, v režiji Boštjana Vrhovca, Ambasador, proizvodnja Jadran film Zagreb, Kinema Sarajevo, Kinematografi Zagreb v režiji Fadila Hadžiča, Dediščina, proizvodnja Viba film Ljubljana, v režiji Matjaža Klopčiča (jugoslovanska premiera v Celju). Spored kratkih filmov je obsegal takoimenovani Mali TDF — izbor najboljših pionirskih in mladinskih filmov, kratke filme slovenskih proizvajalcev s sodelovanjem Viba filma in DDU Univerzum Ljubljana in Unikal studia Avtor: Drago Medved, predsednik obč. konf. SZDL in KSOC Ljubljana, kratke filme Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Čeprav so bili napovedani, pa so iz sporeda izpadli filmi Študentskega kulturno-umetniškega centra iz Ljubljane in slovenskih filmskih amaterjev. V dvodnevnem programu kratkih filmov slovenskih proizvajalcev smo videli naslednje filme: (Viba) Josipdol, režija Igor Prodnik, Razglednice, režija Franček Rudolf, To človeka jezi, režija Tugo Stiglic, Kam so odtekle vode, režija Andrej Mlakar, Kamen, režija Koni Steinbacher, Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust, režija Filip Robar, Poljubi mehka me radirka, režija Zvonko Čoh, Ritem življenja, režija Alenka Auersperger, Kje je moj mili dom, režija Milan Ljubič, Akne, režija Tugo Stiglic, Kulturnica, režija Talal Hadi, Portret Kocbeka, režija Jože Pogačnik, Klajna, režija Jože Pediček, Kasač, režija Tugo Stiglic, Portret Preglja, režija Vaško Pregelj, Portret Miheliča, režija Boštjan Hladnik, Cez, režija Jure Pervanje. (Unikal) Naš praznik je deloven dan, režija Jože Pogačnik, Start, režija Tone Frelih, Tito v Sloveniji, režija Jože Pogačnik. Spored športnih filmov je nastal v sodelovanju z Interfilm festivalom iz Kranja, izbor pa je bil naslednji: György Guczoghy, madžarski film, Jadranje na deski, ameriški film, Sprehod po nebu, avstralski film, Dirke na ledu, sovjetski film, Trener šprinterk, vzhodnonemški film, Vedno znova, sovjetski film, Skok s palico, francoski film, Borilne veščine, kitajski film, Bob, sovjetski film. V kinu Metropol sta potekala dva filmska sporeda, in sicer v počastitev 40-letnice jugoslovanske kinematografije in predstavitev del kinematografije SAP Kosovo. Del sporeda v počastitev 40-letnice jugoslovanske kinematografije je potekal tudi v kinu Dom, zato naštejmo vse filme skupaj iz tega sporeda: Slavica, v proizvodnji Avala film Beograd 1947 v režiji Vjekoslava Africa, Zbiralci perja, v proizvodnji Avala film Beograd in v režiji Aleksandra Petroviča, Čuvaj plaže pozimi v proizvodnji Centar FRZ Srbije, Beograd 1976 v režiji Gorana Paskaljeviča, Se spominjaš Dolly Bell v proizvodnji Sutjeska filma Sarajevo, TV Sarajevo 1981 v režiji Emira Kusturice, Nezaslišan čudež, proizvodnja Zeta film Budva in Centar film Beograd 1984 v režiji Zivka Nikoliča, Trofeja, proizvodnja Neoplanta film Novi Sad 1979, režija Karolj Viček, Rdeči konj, proizvodnja Vardar film in Makedonija film Skopje 1981 v režiji Stoleta Popova, Ples v dežju, proizvodnja Triglav film Ljubljana 1961, režija Boštjan Hladnik, Iz oči v oči, proizvodnja Jadran film Zagreb 1963, režija Branko Bauer, Deveti krog, proizvodnja Jadran film Zagreb 1960, režija France Stiglic, Beštije, proizvodnja CFL Košutnjak, tozd Avala film Beograd, Filmski studio Titograd, Dunav film Beograd in Zeta film Budva, v režiji Zivka Nikoliča, Rdeče klasje, proizvodnja Viba film Ljubljana in RFZ Centar filmskih radnih za-jednica Srbije, Beograd 1970 v režiji Zivojina Pavloviča, Ko bom mrtev in bel, proizvodnja FRZ Beograd 1967, režija Zivojin Pavlovič, Lisice, proizvodnja Jadran film Zagreb 1969, režija Krsto Papié. V sporedu kinematografije SAP Kosovo pa so bili naslednji filmi: Kako umreti (Si té vdiset), proizvodnja Kosova film Priština 1972, režija Miomir Sta-menkovič, Veter in hrast (Era e lisi), proizvodnja Kosova film Priština, TV Priština 1979, režija Besim Shatciu, Zajec s petimi nogami (Lepuri me pese kembe), proizvodnja Kosova film Priština 1982, režija Ismail Ymeri, Narasla reka (Pérroi vérshues), proizvodnja Kosova film Priština 1983, režija Besim Sahatciu. Celje živi s Tednom domačega filma V kinu Dom pa so bili naslednji mladinski filmi: Kapitan Mikula Mali, proizvodnja Jadran film, Croatia film Zagreb 1974 v režiji Obrada Gluščeviča, Proti Kingu, proizvodnja FRZ Centar filmskih radnih zajednica Srbije Beograd 1974, v režiji Dragovana Jovanovica, Deček in violina, proizvodnja Center FRZ Srbije Beograd 1975 v režiji Jovana Rančiča, Izgubljeni svinčnik, proizvodnja Zora film 1960 v režiji Fedorja Škubonje, Prezimovanje v Jakobsfeldu, proizvodnja CFS Košutnjak, tozd Avala film Beograd, Neoplanta film Novi Sad in TV Beograd 1975 v režiji Branka Bauerja, Gostje iz galaksije, proizvodnja Zagreb film in Jadran film Zagreb, Kinematografi Zagreb in Filmski studio Ba-randov Praga 1981 v režiji Dušana Vukotiča, Hajduški Časi, proizvodnja Jadran film in Croatia film Zagreb 1977 v režiji Vladimirja Tadeja, Letalci velikega neba, proizvodnja Jadran film, Croatia film Zagreb 1977 v režiji Marijana Ar-haniča. Repriza celotnega premiernega sporeda je bila tokrat v občini Šmarje pri Jelšah, in sicer v Šmarju pri Jelšah in v Rogaški Slatini. Premiere izven Celja so bile v Slovenj Gradcu (Ljubezen), v Žalcu (V žrelu življenja), v Zrečah (Balkanski špijon), v Sevnici (Nobeno sonce) in v Laškem (Leta odločitve). Katere so značilnosti filmskega sporeda 12. Tedna domačega filma? Prvič se je zgodilo, da sta izpadla dva dela napovedanega sporeda, in sicer filmi ŠKUC in slovenskih amaterjev, ker Zveza ni naredila izbora. Tudi Mali TDF je bil slabo pripravljen in bo Zveza kulturnih organizacij Slovenije morala v prihodnje narediti več za svoj organizacijski del, sicer TDF ne bo pripravljen pod svojo organizacijsko streho nositi odgovornost za druge. Presenetil je tudi slab obisk filmskega sporeda v počastitev 40-letnice jugoslovanske kinematografije. Bil je skrbno izbran. Dobro pa sta bila obiskana sporeda mladinskih filmov in filmov kosovske filmske proizvodnje. Zelo dobro so bili obiskani tudi športni filmi. Krog zunanjih premier se je tokrat razširil na Slovenj Gradec in v Sevnico, kjer je bila odlična udeležba in topel sprejem številne filmske ekipe. Sicer je zanimanje za takoimenovane zunanje premiere vedno večje in bo potrebno v organizacijskem smislu ta del filmskega programa dobro doreči. Uspela novost Med spremnimi prireditvami je bila v 12. Tednu domačega filma novost Filmska delavnica, oblika ali metoda dela poglobljenega razgovora o filmu z izbranim krogom sodelujočih in jugoslovanskimi filmskimi režiserji. Zamisel je nastala iz prakse, kajti v vseh letih, odkar se v okviru TDF odvijajo razgovori filmskih ustvarjalcev z gledalci, se je pokazala potreba po možnosti poglobljenega dialoga. To naj bi omogočila Filmska delavnica, kjer bi se v časovnem razmaku in po ogledu določenih filmov gledalci pogovarjali z ustvarjalci na študijski način v obliki predavanja, s pomočjo video tehnike in podobnega. Tokrat se je organizator odločil za režiserje, in sicer po naslednjem vrstnem redu: 8. 11., France Štiglic: avtorjev postopek pri režiji filma, 9. 11., Goran Paskalje-vič: delo z igralci kot element filmske režije, 12. 11., Fadil Hadžič: delo pri scenariju in vloga scenarija v režiji filma, ter 13. 11., Franci Slak: funkcija slike pri režiji filma. Vsa predavanja so bila v predavalnici Razvojnega centra, slušatelji pa so si ogledali po enega od filmov omenjenih režiserjev. Filmska delavnica je v svojem prvem poskusu uspela. Ze zato, ker so vsi povabljeni režiserji vzeli vabilo k sodelovanju zelo resno. Seveda se bo dalo to obliko še izpopolnjevati, vendar je prvi poskus pokazal, da je bila odločitev dobra in da prispeva k širjenju znanja o filmski umetnosti in kulturi sicer. Slušatelji so bili izbrani iz nekaterih delovnih organizacij, kulturni animatorji in slušatelji kulturološkega oddelka Srednje družboslovne šole v Celju — vsega okoli 40 slušateljev, osip je bil minimalen. Tudi 12. Teden domačega filma je imel dve razstavi, in sicer eno o delu maskerke Berte Meglič v Likovnem salonu in drugo, že tradicionalno, v domu JLA — Mladi in likovno gledanje na film. Prva razstava je zelo uspela. Berta Meglič je tudi z razstavo in svojim nastopom na njej (več dni zapored) pokazala visoko stopnjo strokovnega znanja, poklicnega odnosa do svojega dela. TDF se je tako oddolžil dejavnosti (poklicu, umetnosti) v filmski proizvodnji, ki je več ali manj v senci in ozadju, a zelo pomembno ravno za vizualno plat filmskega dela. Berta Meglic je veliko ime jugoslovanskega filma in je njena razstava sodila tudi v sklop proslavljanja 40-letnice Jugoslovanske kinematografije. Drugače je bilo z razstavo likovnih vtisov celjskih osnovnošolcev in srednješolcev ob gledanju novih slovenskih filmov. Osnovnošolci so si ogledali film Franceta Stiglica Veselo gostiivanje, srednješolci pa film Boštjana Vrhovca Leta odločitve. Spoznanje te razstave je v tem, da iz leta v leto pada kakovost likovnih del iz srednjih šol, kar je seveda posledica odnosa do likovne vzgoje v srednjem usmerjenem izobraževanju. Tudi tokrat so bili razgovori gledalcev s filmskimi ustvarjalci. Udeležilo se jih je 482 gledalcev, kar lahko ocenimo kot dober obisk, drugo vprašanje pa je, kakšna je bila kakovost omenjenih razgovorov po posameznih filmskih predstavah. Struktura udeležencev se nenehno menja in zanimivo je predvsem to, da si Teden domačega filma v letih organiziranja teh razgovora ni uspel izoblikovati stalnega kroga sodelujočih, oziroma je ta, ki obstaja, zelo ozek in skromen. Posebne pozornosti je vredno srečanje z avtorjem filmske glasbe. Tokrat je bil to Zoran Simjanovič, avtor glasbe številnih filmov (Vonj poljskega cvetja, Moja draga Iza, Variola vera, Balkan ekspres). Srečanje s Simjanovičem je bilo v Glasbeni šoli, in sicer 13. 11. Sicer tradicionalno simpatičen odnos Zorana Simjanoviča do Tedna domačega filma se je potrdil tudi tokrat: izredno angažiran in zaseden kompozitor je prihitel v Celje, opravil srečanje z gledalci in ljubitelji glasbe in že isti večer z vlakom odpotoval v Beograd. Posvetovanja so bila ob 12. Tednu domačega filma v zmanjšanem številu po izkušnji iz prejšnjih let: bolje manj po številu pa naj bodo zato bolje pripravljena po kakovosti. Zato sta bili na programu samo dve posvetovanji, in sicer Film in literatura (soorganizator Zavod za šolstvo SRS), bilo je 10. 11. in Film in jezik (soorganizator sekcija SZDL za umetnostni jezik). Posvetovanje je bilo 14. 11. Prvo posvetovanje je bilo izredno zanimivo in strokovno dobro pripravljeno, saj je vsebovalo tudi konkretne teme z večno zanimivega področja primerjav med filmom in literaturo. Uvodno besedo je imel Stanko Šimenc, sodelovala pa sta tudi Branko Gradišnik, avtor scenarija za film Leta odločitve (po katerem zdaj piše knjigo), in Marjan Rožanc, avtor knjige Ljubezen, po katerem je Rajko Ranfl napravil scenarij in posnel istoimenski film. Zelo dobro speljano in obiskano je bilo posvetovanje Film in jezik, ki je na sporedu Tedna domačega filma vsaki dve leti, glavna organizatorka v imenu sekcije SZDL pa je bila lektorica Radia Ljubljana Erna Blumauer. Skupna ugotovitev, ki pa velja za obe posvetovanji, pa ni nič kaj spodbudna za celjsko območje: čeprav so bile s posebnimi vabili vabljene šole in ustrezni zavodi, je tudi ob 12. Tednu domačega filma bila udeležba najbližjih tudi najslabša in res je težko pojasniti pojav, zakaj se prosvetni in kulturni delavci, ki imajo tako rekoč možnost pri roki, ne poslužujejo posebne oblike izobraževanja ali utrjevanja svojega znanja na tem področju, ko so jim na voljo eminentni predstavniki stroke. Nikoli izneverjena srečanja Med posebno obliko delovanja Tedna domačega filma sodijo tudi delovna srečanja filmskih ustvarjalcev z gledalci. Tako je bilo 9. 11. srečanje krajanov Vojnika z ustvarjalci filma Veselo gostüvanje, 12. 11. je bilo srečanje štorskih železarjev z ustvarjalci filma Nobeno sonce, 15. 11. pa so se filmsko vzgojni delavci srečali z ustvarjalci filma Leta odločitve. 13. 11. je bila tudi seja združenja kinematografov in filmskih gledališč Slovenije v organizaciji Zveze kulturnih organizacij Slovenije ter okrogla miza revije Stop in Novega tednika na temo Podeželski kino in njegov spored. Katere so glavne značilnosti 12. Tedna domačega filma? Predvsem v tem, da je bil v ospredju slovenski film. Tudi v simboliki slavnostnega govornika na otvoritvi — Bojana Stiha kot direktorja Vibe filma, kjer je dal nedvoumno vedeti, da se je slovenska kinematografija konsolidirala in ujela proizvodni korak petih celovečernih filmov na leto, kar je za zdaj proizvodni optimum, umetniški pa seveda ima drugačna izhodišča in vrednostna merila. Na novo je bila ustanovljena filmska delavnica kot metoda dela filmske manifestacije, ki želi in skuša kar najbolj neposredno in poglobljeno širiti filmsko kulturo kot sestavino celotnega kulturnega življenja in družbenega vrednotenja te najbolj množične kulturne in umetniške dejavnosti (najbolj množični vpliv). Pokazala se je kot dobra, potrebne pa bodo strokovne in organizacijske dodelave (priprava gradiva, določitev časa trajanja predavanj, še bolj posodobiti tehniko posredovanja snovi, razširiti teme na druge elemente, ki sestavljajo film in njegovo celoto). Posebno poglavje je bilo tokrat vrednotenje rezultatov dela članov Društva slovenskih filmskih delavcev ali — kar najširše — vseh filmskih delavcev. Vsako leto namreč Društvo slovenskih filmskih delavcev podeljuje Badjurove Razgovor med gledalci in ekipo filma Balkanski špijon Ekipa filma Nobeno sonce na obisku v Železarni Store nagrade za dosežke preteklega leta. Posebnost v letu 1984 je bila v tem, da ob petih novih slovenskih celovečernih filmov ni žirija našla med ustvarjalci nikogar, ki bi si zaslužil Zlato nagrado Metod Badjura. Žirija v sestavi Olga Meglič, Bojan Adamič, Silvan Furlan, Zdravko Papič in Jože Babič (predsednik) je ugotovila, da... »slovenska filmska proizvodnja po dolgem času in številnih krizah uspela realizirati v obdobju med obema festivaloma pet celovečernih filmov, kar že od začetkov slovenske kinematografije predstavlja želeno, vendar le malokdaj realizirano težnjo. Obenem pa tudi upa, da bo ta produkcijska raven ostala tudi v prihodnje... vendar pa žirija meni, da med petimi celovečernimi filmi ni nobenega, ki bi vnašal specifičen režijsko-avtorski rokopis v tradicijo slovenskega filma oziroma uveljavljal filmsko poetiko, ki bi presegala zgolj stilno formalne ali pa vsebinske tematske okvire. Zato se je odločila, da glavno nagrado podeli kratkemu filmu, ki se v zgodovino slovenskega filma vpisuje kot izvirna avtorska stvaritev. Pri tem želi poudariti, da je v proizvodnji kratkega filma še vedno prisotno pomanjkanje premišljene programske politike, kar je najbrž posledica neustrezno opredeljenega mesta kratkega filma v slovenski kulturi«. Sicer pa je žirija podelila nagrade takole: Zlato nagrado Metod Badjura z diplomo, grafiko Borisa Zaplatila in denarno nagrado 35.000 din prejme avtor Zvonko Coh za animirani film Poljubi mehka me radirka v proizvodnji Vibe filma. Srebrno nagrado Metod Badjura z diplomo za celovečerni film, grafiko Borisa Zaplatila in denarno nagrado 25.000 din prejme Rado Likon za kamero v filmu Leta odločitve v proizvodnji Vibe filma. Srebrno nagrado Metod Badjura z diplomo za kratek film, grafiko Borisa Zaplatila in denamo nagrado 20.000 din prejmeta Jože Pogačnik in Taras Kermauner za scenarij filma Edvard Kocbek — skica za portret v proizvodnji Vibe filma. Posebno nagrado Metod Badjura z diplomo za mlajšega snemalca prejme Radovan Cok za kamero v filmu Črno in rdeče in Srp v proizvodnji AGRFTV. Posebno nagrado Metod Badjura z diplomo za najbolj celovitega avtorja študenta prejme Borut Blažič za film Rdeče in črno v proizvodnji AGRFTV. Priznanje Metod Badjura z diplomo prejme Darinka Peršin-Andro-mako, montažerka, za kreativno delo pri oblikovanju kratkih filmov Edvard Kocbek — skica za portret, Kamen in celovečerni hfilmov Nobeno sonce in Dediščina. Priznanje Metod Badjura z diplomo prejme Bert Sotlar za izjemno oblikovanje samosvojega in nenavadnega lika primaša Tompe v filmu Veselo gostüvanje v proizvodnji Bibe filma. Priznanje Metod Badjura z diplomo prejme Janez Kovič za izvirno označevanje časa in prostora s pomočjo scenografije v filmu Nobeno sonce in Ljubezen, še posebej pa v filmu Leta odločitve. Priznanje Metod Badjura z diplomo prejme Zdenko Vrdlovec za visoko raven kri-tiško-teoretskega pisanja o filmu v Ljubljanskem dnevniku in v reviji Ekran. Priznanje Metod Badjura z diplomo prejme Rajko Ložar za skrbno in prizadevno opravljanje dela akviziterja v slovenskih filmih. Žirija revije Stop in Novega tednika in Radia Celje v sestavu Miha Brun, Branko Stamejčič in Anica Kumrova (predsednica) pa je podelila za igralske dosežke naslednje naslove: Debütant leta je igralec Branko Sturbej za vlogo Klemna v Kavčičevem filmu Nobeno sonce, za fanta z orglicami v Ranflovem filmu Ljubezen in za vlogo partizana v Klopčičevi Dediščini. Naslov Igralec leta je žirija podelila Roku Bogataju za imenitno upodobljen lik Marjana v Ranflovem filmu Ljubezen. Naslov Igralka leta je žirija podelila Vesni Jevnikar za vlogo Veronike v Kavčičevem filmu Nobeno sonce in za Lenko v Ranflovem filmu Ljubezen. Svoje nagrade je podelilo tudi Društvo ekonomskih propagandistov v Celju, in sicer za najlepše urejene izložbe v času trajanja 12. Tedna domačega filma. Ureditev izložb je imela skupno temo, in sicer z naslovom Celje, mesto domačega filma. Društvena komisija v sestavi Ika Plevnik (predsednica) in Avgust Lavrenčič ter Stane Hafner je ocenjevala šest izložb in podelila naslednje tri nagrade: Prvo nagrado izložbi pod šifro »Sem v kinu« avtorja Bojana Dežana iz Tkanine. Drugo nagrado za izložbo pod šifro »Filmsko okno« — avtorji aranžerstva Tkanine in tretjo nagrado izložbi pod šifro »Odmor« avtorja Franca Kadivnika, aranžerja iz Kovinotehne. Posebnost 12. Tedna domačega filma so bile tudi številne zunanje projekcije kratkih filmov, in sicer na Titovem trgu, pri Tkanini pa je bila uvedena tudi novost z video tehniko, kar se seveda za filmsko manifestacijo tudi spodobi. Roman Fonda je vsak dan oblikoval posebno oddajo v video tehniki in tako posredoval dogajanja 12. Tedna domačega filma izza filmskega platna celjski javnosti. Manifestacija je uspela v vsebinskem in organizacijskem pogledu in potrdila potrebnost spremnih prireditev, zlasti zaradi širjenja filmske kulture in umetnosti med mlade. Sprožila pa je tudi nova vprašanja, ki so že stvar vsebinske zasnove trinajstega Tedna domačega filma, saj se iz leta v leto kaže potreba po nenehnih spremembah. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 05 = 363 »1975/1985« 342.826 (497.12—119) MILAN B02IC DESET LET DELEGATOVEGA POROCEVALCA (1975—1985) Z uveljavitvijo delegatskega sistema se je pojavilo vprašanje, kako delegatom zagotoviti najboljše informiranje, kako delegate in vse organe od družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih sredin do krajevnih skupnosti in drugih, ki sodelujejo pri oblikovanju najustreznejših metod delovanja skupščinskega in delegatskega sistema, najbolje informirati za odločanje. Slo je za tehniko objavljanja skupščinskega gradiva. Medtem ko so v času dela občinske odborniške skupščine zadostovala gradiva v ciklostilni tehniki, se je zdaj zaradi velikega števila delegatov in seveda tudi drugih, ki sprejemajo gradiva za seje skupščine, pojavila kot edina sprejemljiva pot — tiskano gradivo. Tako se je rodila pobuda za tiskanje Delegatovega poročevalca kot glasila Skupščine občine Celje za delegate. Ni naključje, da se je potreba za tiskanje Delegatovega poročevalca najprej pojavila v Skupščini občine Celje in šele pozneje, čez dve leti, v samoupravnih interesnih skupnostih. Tako je prva številka Delegatovega poročevalca izšla 8. maja 1975. leta. Skrb za tiskanje je prevzel kolektiv Novega tednika, ki je tiskarske storitve zaupal temeljni organizaciji za tiskanje časopisov in revij v okviru delovne orgnizacije CGP Delo v Ljubljani. Delo v zvezi z organizacijo izhajanja in tehničnega urejanja pa je v okviru kolektiva Novega tednika prevzel novinar Milan Božič. Opravljal ga je vseh deset let in ga še zdaj. V tem naštevanju podatkov naj ne izostane ugotovitev, da je »glavo« za Delegatovega poročevalca narisal slikar-samouk Stane Petrovič-Conč. Glede na namen in vsebino Delegatov poročevalec ni časopis, ni tednik ali mesečnik, marveč samo v tiskani obliki posredovano gradivo za seje zborov občinske skupščine in pozneje od 1977. leta dalje za seje skupščin samoupravnih interesnih skupnosti občine Celje. Izhaja po potrebi, oziroma pred sejami skupščin. Delegatov poročevalec je postal glasilo skupščine občine in samoupravnih interesnih skupnosti občine Celje za delegate. Avtor: Milan Božič, novinar, Celje. CELJE, 18.JANUARJA 1985-LETO XI-ŠT.2 _____ , ......... [GRADIVO Za 30. sejo zbora združenega dela, 29. s€"jo zbora krajevnih skupnosti in 29. sejo družbenopolitičnega zbora Skupščine občine Celje, ki bodo V ČETRTEK, DNK 7. FEBRUARJA 1985 OB 8. URI v dvoranah Narodnega doma v Celju, Trg svobode 9. J -_ . ^^ üSEi m mimmmm mmt&MM Z lansko petnajsto ètevilko je bil zaključen deseti letnik Degatovega poročevalca, gasila skupščine občim; i« samoupravnih interesnih skupnosti občine Celje ta delegate. Delegatov poročevalec seje v desetih letih uveljavil in postal nujni spremljevalce dela delegatskih skupščin, oziroma njihovih delegatov. V bistvu pa niti pred desetimi leti niti zda} ni slo in n« gre jut poseben časopis, marveč- samo za tiskano in sata bolj pregledno gradivo «a seje skupščin. Zato tudi za hvalet.cn pripomoč «a drlo detegatov in delegacij» oziroma njihovih konferenc. in satu sa boij&e delegatsko odločanje. Pri vse» te«? ne gre prezreti, da Delegatov poročevalec ves čas izhaja v sodelovanju s kolektivom T0ZD Novi tednik. V desetih letih pa se Je Delegatov poročevalec uveljavil ne Je v del» občinske skupščine in njenih zborov, marveč prav tako v del« občinskih samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti pa tudi v delu pre jinje občiuske komunalne skupnosti, zdaj občinske komunala» cestne skupnosti nadalje enote za upravljanje in urejanje stavbnih «emljžšč In ne nazaduje samoupravne stanovanjske skupnosti. V desetih letih je irölo IS? številk Delegatovega poročevalca v skupui nakladi 779.8M izvodov. Poleg tega je bilo natisnjenih 21 posebnih prilog, ki so dopolnjevale vsebino nekaterih številk. Od skupnega Števila Delegatovi!» poročevalcev jih je bUo 101 namenjenih delegatom «borov občinske skupščine. ostalo pa delegatom drugih interesnih skupnosti. Čeprav je bil obseg Delegatovi!» • poročevalcev scio različen, sicer pa od R do 13« strani, ne da bi pri tem upoštevali obseg prilog, je povprečen obseg vseh številk 45 strani. Zanimiva je ugotovitev, da je prvi dve leti, 1975, 1976, Pelegato vega poročevalca uporabljala samo h aia Skupščina, in žele 1977. leta so Izšle prve številke «a d «ige samoupravne Interesne skupnosti v celjski občini. V okviru občinske sicupščine je skrb za pripravo gradiv «a tiskanje vselej ua ramah sekretarja te tako so si to delo v desetletnem obdobju delili Boris Rosina (do konca J977. leta), za tem Drago Horvat «do vključno 19. številke letnika 1979) in Vlado Ramor, ki to delo opravlja še «daj. Vse organizacijske posle in skrb sta tehnično urejanje pa je imel vseh deset let In Se ima v okvira kolektiva Novega tednika, novinar Milan Božič. V teh podatkih naj ne izostane ugotovitev, da smo tiskanje Delibatovega poročevalca zaupali tiskarni C t» P Delo v Ljubljam, oziroma temeljni organizaciji za tiskanje časopisov in revij v okvira DO DELO. k_ J V desetletnem obdobju je izšlo vsega skupaj 187 številk Delegatovega poročevalca in še posebej 21 prilog k posameznim, oziroma nekaterim rednim številkam. Medtem ko je Delegatov poročevalec 1975. in 1976. leta izhajal samo za potrebe občinske skupščine, so že 1977. leta izšle tri številke za delegate Občinske komunalne skupnosti, nadalje pet številk za delegate skupščin samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti in ena številka za potrebe Samoupravne stanovanjske skupnosti. Od skupnih 187 številk v desetih letih izhajanja je Občinska skupščina za svoje delegate in druge izdala 101 številko, Občinska komunalna skupnost, Enota za upravljanje in urejanje stavbnih zemljišč ter Samoupravna stanovanjska skupnost občine Celje, torej skupnosti za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, skupaj 47 številk in samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti skupaj 39 številk. Interesne skupnosti družbenih dejavnosti so po navadi izdajale skupne številke, bili pa so tudi primeri, ko se je za samostojno številko odločala Občinska zdravstvena skupnost pa tudi skupnosti socialnega varstva skupaj. Naklade posameznih številk so bile zelo različne, od 600 izvodov (Občinska komunalna skupnost) do 15.000 (samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti). Prva številka Delegatovega poročevalca je izšla v nakladi 3.000 izvodov. Ta naklada je ostala nespremenjena dve leti. Sicer pa so se pozneje več ali manj naklade ustalile pri 4.000 do 4.500 izvodov. V desetih letih je skupaj izšlo 779.600 izvodov Delegatovega poročevalca, najmanj 1975. leta — 30.000 in največ 1979. leta — 118.400 izvodov. Tudi število posameznih številk v enem letu je bilo zelo različno. Medtem, ko je 1975. leta izšlo 10 številk je izšlo 1976. leta 14, 1977 — 17, 1978 — 25, 1979 — 22, 1980 — 22, 1981 — 22, 1982 — 21, 1983 — 19 in 1984. leta 15 številk. Različnost in s tem različne potrebe in zahteve se kažejo tudi v obsegu posameznih številk. Imele so od 8 do 136 strani, sicer pa se povprečni obseg številk v prvem desetletju ustavlja pri podatku 45,04 strani poprečno. Kot odgovorni za objavljanje gradiv so bili in so v primeru občinske delegatske skupščine tajniki, oziroma sekretarji skupščine. Tako so bili v tej funkciji: Boris Rosina od začetka do konca 1977. leta, za njim Drago Horvat do vključno 19. številke 1979. leta ter Vlado Ramor, ki to nalogo opravlja še zdaj. Pri interesnih skupnostih za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo so to nalogo opravljali tajniki skupnosti, oziroma drugi odgovorni delavci kot: dipl. inž. Janez Kozmus, Stane Polajnar, Tone Stopar, Jožica Miklavčič-Kerš in dipl. inž. Ivan Pfeifer. Podobno velja za interesne skupnosti družbenih dejavnosti. Tudi v tem primeru gre za tajnike skupnosti ter za skupne strokovne službe in tako za Janka Pokliča in Vlada Kuštrina kot vodji skupnih strokovnih služb. Tako ta plat desetletnega izhajanja Delegatovega poročevalca, glasila skupščine občine in samoupravnih interesnih skupnosti občine Celje za delegate, Druga pa zadeva vsebino in v tej zvezi posredno obseg posameznih številk. Pri tem pisanju ne kaže prezreti dejstva, da so čedalje močnejša prizadevanja za pisanje krajših gradiv in vendar takšnih, ki imajo vse elemente za delegatsko odločanje. Takšna priprava je seveda prvenstvena naloga sestavljalcev gradiv, sicer pa naloga, ki je že dobila velik poudarek, ne pa še svoj zaključek. CELJSKI ZBORNIK 1985 UDK: 379.825—053.6 (497.12—119) »1984« JOŽICADOLENŠEK RAZISKOVALNA DEJAVNOST CELJSKE MLADINE V LETU 1984 Tudi letos so se učenci celjskih srednjih in osnovnih šol pridno ukvarjali z raziskovalnim delom. Na razpis gibanja Mladi za napredek Celja so prijavili 36 raziskovalnih nalog, med katerimi je bilo 8 inovacij. Številčno je to približno toliko kakor prejšnje leto. To pa ne velja za porazdelitev nalog po šolah. Več kot polovico nalog (19) so naredili učenci Srednje tehnične šole. Sledijo učenci OŠ Store s 4 nalogami. Po tri naloge so pripravili učenci Srednje družboslovne šole in učenci Srednje pedagoške šole. Učenci OŠ Ivan Kovačič-Efenka so naredili 2 raziskovalni nalogi, prav toliko učenci Srednje šole za ekonomsko usmeritev. Po eno nalogo pa so naredili učenci Srednje šole za gostinstvo in turizem, učenci Srednje kmetijsko živilske šole in učenci Srednje zdravstvene šole. Pri nalogah je sodelovalo 108 učencev in 25 mentorjev. Razen pri dveh nalogah so bili vsi mentorji iz vrst celjskih učiteljev. Ker je po številu nalog prednjačila Srednja tehnična šola, je razumljivo, da je bilo več kot polovica nalog s področja tehnike in računalništvi. Delež nalog s tega področja še vedno narašča. Pri raziskovalni dejavnosti je letos prvič sodelovala Srednja šola za gostinstvo in turizem. Še vedno pa pogrešamo pri tej dejavnosti Srednjo šolo za trgovinsko dejavnost in Srednjo šolo Boris Kidrič. Tudi celjskih osnovnih šol, razen OŠ Ivan Kovačič-Efenka in COŠ F. Roš, kljub prizadevanju ne moremo pritegniti. Nosilci raziskovalnih nalog so predstavili svoja dela širšemu občinstvu na tako imenovanih Celjskih raziskovalnih dnevih, ki so bili prve dni junija na Srednji tehniški šoli v Celju in trajajo že nekaj let po tri dni. Na predstavitve prihajajo predstavniki učencev celjskih šol, učitelji, predstavniki ZD in družbeno političnih organizacij, pa tudi starši mladih raziskovalcev. Pri nekaterih nalogah se je razvil zanimiv razgovor med poslušalci in raziskovalci. Ob koncu raziskovalnih dni je bil slovesen zaključek. Predsednik Občinske raziskovalne skupnosti Celje Mirko Dobršek je podelil mladim raziskoval- Avtor: Jožica Dolenšek, mag. fiz. znanosti, prof., Srednja tehniška šola Celje 25 Celjski zbornik • cem nagrade in priznanja. 18 nalog je dobilo I. nagrado, 14 nalog II. nagrado in 4 naloge III. nagrado. Nagrade so denarne. Po podelitvi nagrad je bil kulturni program, ki so ga pripravili učenci Srednje pedagoške šole. Slovesnega zaključka se udeležijo poleg mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev tudi drugi učenci, ravnatelji šol ali njihovi namestniki, predstavniki Zavoda za šolstvo in predstavniki celjskega združenega dela. Vsa leta svojega mandata prihaja na te zaključke celjski župan Edo Stepišnik, vsa leta tudi predstavnik občinske konference SZDL. Zal pa nikoli ne pridejo predstavniki občinske konference ZSMS. V letošnjem šolskem letu smo prijavili 6 raziskovalnih nalog republiškemu srečanju Znanost mladini. Vse naloge so bile sprejete. Zal sta se razgovora v Ljubljani udeležila le nosilca naloge Raziskava zvoka in hrupa. Nalogo so izbrali za zvezno srečanje Znanost mladini, ki je bilo julija v Beogradu. Tudi tam je bila naloga dobro sprejeta. Raziskovalna dejavnost tudi med počitnicah ni zamrla. Tako se je mladi raziskovalec Gregor Ulaga udeležil julija enotedenskega seminarja o izkoriščanju sončne energije v Hamburgu. Osem učencev srednjih šol pa je bilo julija in avgusta na enotedenskih raziskovalnih taborih po različnih krajih Slovenije. Navajamo naslove letošnjih (1984) raziskovalnih nalog, njihove nosilce in mentorje. Za objavo v CeZb 1985 smo namenili povzetke raziskovalnih nalog št. 1, 6, 11 13 15 24 29 32. 'l. »Hišna lekarna«, OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 2. »Pridobivanje sladkorja«, OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 3. »Ribe v porečju Voglajne«, OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 4. »Analiza zemlje s šolskega vrta«, OS Store. Mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. 5. »AERO v prvi petletki«, OS I. K. Efenka Celje. Mentorica: Suzana Tratnik, predmetna učiteljica. 6. »Stari novci«, OS I. K. Efenka Celje. Mentorica: Suzana Tratnik, predmetna učiteljica. 7. »Naprava za struženje utorov s tremi noži«, inovacija, Jože Obrez in Andrej Cehovin, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Janez Trotovšek, inštruktor. 8. »Vzporedno rezkanje po delilnem načinu«, inovacija, Matjaž Kolman, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Martin Drstvenšek, dipl. ing. 9. »Traktorski priključek za kopanje jarkov«, inovacija, Andrej Žagar, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Beno Robič, str. tehnik. 10. »Racionalizacija skladiščnega prostora«, inovacija, Aleksander Strašek, Jure Skerjanc in Andrej Žagar, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Beno Robič, str. tehnik. 11. »Elektronska ključavnica«, inovacija, Andrej Marčič, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Bojan Suster, dipl. ing. 12. »Uporaba računalnika pri pouku«, Andrej Marčič in Peter Ofentaušek, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Bojan Suster, dipl. ing. 13. »Raziskava zvoka in hrupa«, Marko Zebec, Rok Vengust in Jože Ulaga, Srednja tehniška šola Celje. Mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. 14. »Raziskava hrupa na Srednji tehniški šoli v Celju«, Marko Zebec in Jože Ulaga, Srednja tehniška šola Celje. Mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. 15. »Primerjava med selektivnimi in neselektivnimi nanosi«, Marjana Borov-šak, Helena Marulec, Andreja Marš in Nataša Vrbančič, Srednja tehniška šola Celje. Mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. 16. »Interelementarni efekti«, Robert Kresnik in Gregor Ulaga, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Jože Hebar, dipl. ing. 17. »Vpliv pretaljevanja na vsebnost elementov v vzorcu«, Igor Mandič in Gregor Veninšek, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Jože Hebar, dipl. ing. 18. »DC/AC pretvornik in avtomatski polnilec svinčenih akumulatorjev«, inovacija, Aleš Gabrijel, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Bojan Šuster, dipl. ing. 19. »Funkcijski generator z woblerjem«, inovacija, Andrej Mlakar, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Peter Simonič, laborant. 20. »NANOCOMP«, Severin Mohorič, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Go-razd Breznik, dipl. ing. 21. »Prosto programiran avtomat«, inovacija, Jurij Marguč, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Gorazd Breznik, dipl. ing. 22. »EPROMI in njihova uporaba«, Robert Špiler, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Gorazd Breznik, dipl. ing. 23. »Programator EPROMOV«, Simon Dobrišek, Srednja tehniška šola Celje. Mentor: Gorazd Breznik, dipl. ing. 24. »Slovensko okoliško pokopališče na Golovcu«, Aleksandra Geršak in Aleksandra Kregar, Srednja tehniška šola Celje. Mentorica: Cveta Sadar, dipl. ing. 25. »Spomeniki, reliefi in spominske plošče v Celju«, Jasna Dragajner, Andreja Berdnik in Vesna Skerbinek, Srednja tehniška šola Celje. Mentorica: Cveta Sadar, dipl. ing. 26. »Punk teksti«, Breda Marušec, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Darinka Casi, abs. fil. 27. »Začetki slovenske pedagoške revije Popotnik«, Sandi Žižek, Srednja pedagoška šola Celje. Mentor: Jože Skerjanc, prof. 28. »Kaj mladi beremo in poslušamo«, marksistični krožek Srednje šole za ekonomsko usmeritev Celje. Mentorica: Erika Simonič, prof. 29. »Domače jedi ob žetvi«, etnografski krožek Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Mentorica: Majda Golenač, oec. 30. »Zanimanje za naravoslovje in fiziko«, fizikalni krožek Srednje pedagoške šole Celje. Mentor: Stane Pirnat, prof. 31. »Proizvodno delo in delovna praksa v usmerjenem izobraževanju«, klub OZN na Srednji družboslovni šoli Celje. Mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. 32. »Gospodarske in družbene pridobitve v času prve petletke (1947—1951)«, Mateja Grum in Karmen Poredoš, Srednja družboslovna šola Celje. Mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. 33. »Socialna geografija naselja Drešinja vas«, geografski krožek Srednje kme-tijsko-živilske šole Celje. Mentor: Stanko Vizjak, prof. 34. »Disciplinski ukrepi prenehanja delovnega razmerja«, marksistični krožek Srednje šole za ekonomsko usmeritev Celje. Mentorica: Erika Simonič, prof. 35. »Kartiranje lišajev na Rogli«, Urša Drugovič, Srednja pedagoška šola Celje. 36. »Kisik v Smartinskem jezeru«, Damjana Rednak in Lidija Časi, Srednja zdravstvena šola Celje. Mentorica: Alenka Salobir, prof. HIŠNA LEKARNA IN PRIPRAVLJENOST LJUDI NA IZREDNE RAZMERE V ŠTORAH V zadnjih letih je ljudi zajela potrošniška mrzlica in doma kopičijo zaloge najrazličnejših stvari. Zelo važno je, da imajo v vsakem gospodinjstvu zalogo hrane za en teden, da imajo zalogo obvezilnega materiala, zdravil in čajev. V vsakem gospodinjstvu moramo imeti prostor, kjer shranjujemo zdravila, povoje in zdravilne čaje. Ta prostor mora biti na suhem in temnem mestu, daleč proč od otrok in pod ključem. V zalogi naj bodo le tista zdravila, ki se dobijo brez recepta, sirupi, čaji in obvezilni material. Antibiotiki ne spadajo v hišno lekarno, ker nam jih predpiše zdravnik in jih ne smemo jemati kar sami od sebe. Lekarno moramo vsakih nekaj mesecev pospraviti in dopolniti manjkajoče stvari. Zdravila, ki jim je potekel rok uporabe, moramo odstraniti. Posebno moramo paziti na sirupe, ki se poleti zelo radi kvarijo, in na mazila, ki lahko postanejo žarka. Vse to naju je napeljalo na to, da sva želela ugotoviti, v kolikšni meri so prebivalci Štor pripravljeni na izredne razmere. Najprej sva sestavila anketni list, nato pa sva anketirala 647 gospodinjstev od skupno 747. Ugotovila sva naslednje: Aspirin ima na zalogi 69,9 % gospodinjstev, jekoderm 57,7 %, septolete 36,3 "/o, propolis 47,8 %, benil kapljice 47,1 %, sirup za izkašljevanje 46,5 %, čaje ima 87,9 % gospodinjstev, alkohol"35,1 %, želodčne kapljice 21,2 °/o, baldri-janove kapljice 24,4 %, prvi povoj 75,4 %, mull-povoj 57,8 %, elastični povoj 73,3 %, sterilno gazo 81,5 %, alu-plast 15,9 %, hansaplast 80,7 %, prvo pomoč v avtomobilih 49 %, enotedensko zalogo hrane 71,2 %, prenosljivi gorilnik 29,7 %, možnost kuhanja na trdo gorivo 45,6 %, komplet nepremočljive obleke ima pri roki 61,8 %, osebne dokumente 97,7 %, zalogo zamrznjenih živil 59,7 %, po zvoku loči alarmne znake 74,6 % ljudi. Iz ankete sva ugotovila, da so ljudje proti pričakovanju zelo dobro pripravljeni na izredne razmere, da v stolpnicah ni možnosti kuhanja na trda goriva, od alarmnih znakov poznajo v glavnem samo znak za požar. Zelo naju je presenetilo, da so nekatera gospodinjstva brez čajev. Avtorja: Mitja Slatau, Branko Planinšek, ZOS Celje, TOZD OŠ Store 1983/1984; mentor: Marjan Košele, predmetni učitelj. STARI NOVCI Pobude za nalogo so člani zgodovinskega krožka Osnovne šole Ivan Ko-vačič-Efenka Celje povzeli iz razpisa v Pionirju št. 2, letnik 1983-84. Namen razpisane teme je bil predvsem v tem, da se na področju Slovenije najdejo redke in predvsem neznane vrste denarja od najstarejših časov do danes. Osnovna naloga tega krožka je bila predvsem v zbiranju, proučevanju in spoznavanju posamezne vrste denarja, ki je bil v veljavi v določenem okolju in času, v povezovanju z zgodovinskimi dogodki doma in v svetu. Spoznali in opisali smo denar, ki je bil v uporabi v naših krajih. Najbolj zanimivi, (kakšna je njihova vrednost, ne moremo soditi, ker nismo strokovnjaki) so bili kovanci in bankovci: rimski novec; avstrijski kovanec iz leta 1687, na katerem je upodobljen cesar Leopold, izdan v letu zmage nad Turki v bitki pri Mohaču, kovanec iz leta 1745 in krajcer iz leta 1763, veljavna v času vladanja Marije Terezije, ob zaključku nove šlezijske vojne, v kateri se vladarici ni posrečilo pridobiti Šlezije; dvojni tolar Franca Jožefa I., kovan v spomin na otvoritev južne železnice Dunaj—Trst 1857. leta; prav tako je zanimiva avstrijska krona z upodobitvijo Franca Jožefa iz leta 1895, veljavna na Ogrskem. Zanimivi so vrednostni papirji iz leta 1888 Kraljevine Srbije, 10 dni iz-plačljivi v zlatu, in vrednostni papir Kraljevine Srbije iz leta 1907. Med bankovci je zanimiv bankovec za 1 din, izdan februarja 1919. leta, tiskan v Franciji, zato ima še francosko besedilo, veljaven v Kraljevini SHS. Bankovec za 10 kron z datumom januar 1915. leta predstavlja eno izmed prvih inflacijskih emisij v Avstriji. Posebnost je tudi bankovec za 5 partizanskih lir iz leta 1945, tiskan na Primorskem z napisom: Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko primorje. V nalogi smo obdelali 45 kovancev, 46 bankovcev in vrednostnih papirjev, spoznali zbirke posameznih lastnikov prek 300 različnih kovancev in bankovcev, ki so bili v veljavi v naših krajih. Avtorji: Zgodovinski krožek OS I. K. Efenka; mentorica: Suzana Tratnik, predmetna učiteljica. ELEKTRONSKA KLJUČAVNICA Danes, ko je elektronika že postala vsakdanjost, ima marsikdo na vhodnih vratih individualne hiše elektronsko ključavnico, kombinirano z interfo-nom. Gostu se tako prek interfona odzovemo in mu s pritiskom na gumb odpremo. Ko pridemo sami domov, odpremo vrata s ključem, saj je na zunanji strani rozeta. To je lahko kaj neprijetna zadeva, če se ključavnica težko odpira (zaradi nenaoljenosti, teže vrat ali pa slabe izdelave vrat) ali pa če vrata pogosto odpiramo. Seveda obstaja tudi možnost, da zlomimo ključ. Kljub mnogim podobnim rešitvam, ki obstajajo na tujem, sem se odločil skonstruirati elektronsko vezje, s katerim lahko odpiram vrata z zunanje strani. Vrata lahko odpiram brez ključa tako, da ne ostanemo zunaj, če pozabimo ključ v hiši in zaloputnemo vrata. Vezje je koncipirano tako, da je ceneno, zanesljivo in da je narejeno iz materiala, ki ga ni težko dobiti. Realizirano vezje je tudi zelo majhno, tako da gre skupaj s transformatorjem v ohišje 70 X 55 X 50 mm. Vezje je izvedeno s CMOS in TTL integriranimi vezji. Na vhodu je dvanajst senzorskih tipal, od tega štiri za odpiranje, osem pa za blokiranje ključavnice. V primeru, ko se dotaknemo tipal v pravilnem zaporedju, se ključavnica odpre. Vseh možnih kombinacij je nekaj manj kot sto tisoč, tako da bi za zanesljivo odpiranje ključavnice potrebovali več kot dva dni, seveda če bi eno kombinacijo utipkali v dveh sekundah, ne da bi se pri tem zmotili. Jasno je, da na slepo srečo praktično ne moremo uganiti kombinacije, ki odpira, tudi če poznamo shemo vezja, saj moramo najti prava štiri tipala in se jih dotakniti v pravilnem zaporedju, med tem pa se ne smemo dotakniti nobenega tipala za blokiranje. Ce sheme ključavnice ne poznamo, je vsa stvar še težja, saj ne vemo, po kakšnem principu ključavnica deluje. Kontakte senzorskih tipal lahko vežemo, kakor nas je volja, in s tem pridemo do kombinacije, ki je poznana samo nam. Senzorska tipala je potrebno zaščititi pred atmosferskimi vplivi tako, da jih pozlatimo ali vsaj posrebrimo. Tisti, ki elektroniki ne zaupajo, lahko vrata še vedno zaklenejo, saj vezje nadomestuje le kljuko, ki je na zunanji strani vrat ni. Avtor: Andrej Marčič, Srednja tehniška šola Celje; mentor: Bojan Suster, dipl. ing. domaČe jedi ob žetvi Žetev se je v zadnjih 20 in 30 letih močno spremenila. Napredek tehnike je tudi tu napravil svoje. Tam, kjer so se še po prvih povojnih letih nad zrelo klasje sklanjale žanjice, sedaj ropočejo kombajni in opravijo žetev in mlačev obenem. Veliko znoja in žuljev je prihranjenega, pa nam je v isti sapi tudi žal za staro idilo. Pa ne gre samo za idilo. Skupaj s starimi kmečkimi opravili izginjajo tudi jedi, ki so jih takrat postregli. Etnografski krožek Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje se je odločil, da s šestimi učenci 3. letnikov iz različnih krajev celjske regije z anketo in osebnimi pogovori ugotovi, kako se je žanjcem streglo, da jim je srp lepše rezal. Anketirali smo 22 oseb, starih od 50 do 90 let, ki so v žetvi tudi sodelovali pred približno 30 do 50 leti. Dobili smo podatke o prehrani žanjic od jutra do večera, recepte za tipične jedi ob žetvi, načine pripravljanja jedi, jedi ob zaključku žetve (likofu), vrste pijač in posode za serviranje. Raziskovali smo v 6 območjih celjske regije: okolico Luč in Logarske doline, okolico Celja, vasi okrog Laškega, Zidanega mosta, vasi Obsotelja in vasi v okolici Slovenskih Konjic. Nalogo so opravljali učenci, ki so doma iz teh krajev in prebivalce bolje poznajo. V vsakem območju smo zaokrožili jedi ob žetvi v neko celoto s kratkim opisom kraja ter tipičnimi jedrni ob žetvi. Pri raziskavi smo prišli do zanimivih podatkov. Ugotovili smo, da so bili žanjci v bogati Savinjski dolini in okolici Celja postrežem veliko razkošnejše kot na revnejšem Obsotelju. Jedi so povsod pripravljali iz živil, ki so jih pridelali doma. Veliko mleka in mlečnih izdelkov je bilo postreženih v okolici Luč, kjer so se bavili tudi z živinorejo, npr.: masovnik, mohont, sirnek, kislo mleko. V hribovitih predelih nad Laškim in Zidanim mostom so za žetev zaklali ovco in iz nje pri- pravljali zanimive jedi: ovčja kisla juha, pečena ovca v krušni peči s smetano, pa šnite, vlečenka z mastjo in drugo. V Obsotelju je bilo več perutnine pa jedi iz fižola, zafrkače in močniki. Samo v okolici Celja so postregli žajn-cem tudi govedino, predvsem v juhi, pa še bogato nadevane potice, zalite klobase in meso. V okolici Slovenskih Konjic ob žetvi niso smeli manjkati štruklji v juhi, pa pečene buče, kuhan svinjski rilec. Meso so skoraj povsod pripravljali še v krušni peči. Kruh za žetev je bil vsaj ob zaključku bel, drugače pa mešan iz pšenice in rži, ovsa ali koruze, pa črni pšenični. Potice so povijali z orehi, skuto, lešniki ali pregreto smetano. Ob peki kruha so povsod pripravljali krušne pogače. Nadevali so jih s skuto, jabolki ali orehi in postregli še tople. V vseh krajih so za žetev pripravljali tudi štruklje v juhi z jajci in ocvirki ali pa skuto, pa razne zavitke, ki so posebno dišali pečeni v glinasti posodi in krušni peči. Žejo so povsod gasili z doma pripravljenim sadjevcem, jabolčnikom ali tepkovcem. Povsod so postregli tudi z domačim žganjem, posebno v jutranjih urah. Veliko so uživali tudi kompote iz doma sušenega sadja — jabolk, hrušk, sliv. V vročini je prav gotovo bolj odžejal kot navadna voda, čeprav so tudi te veliko pili. Marsikje so postregli tudi mleko. Osvežujoče je bilo predvsem kislo mleko iz latvice. Kmetje, ki so imeli vinograde, so postregli tudi z vinom, ki je največkrat pošlo takoj po žetvi in mlačvi. Navadno je bila to samorod-nica. Skoraj povsod pa se je gospodar hotel izkazati za »likof« in priskrbel vino. Posoda, iz katere so postregli jedi, je bila v veliki meri glinasta; večje sklede, manjše skodele, pa glinaste buče oziroma majolike za pijačo. Jedli so iz ene sklede ali pa iz emajliranih ali pločevinastih krožnikov (Celje). Žganje so pili iz steklenic — zelenk. Marsikje po naših krajih prikazujejo stare običaje. K njim bi sodile tudi jedi, ki so jih ob takšnih priložnostih pripravljali. Pa na to navadno pozabimo. Za popestritev vsakdanjih jedilnikov v naših gostinskih obratih bi za spremembo lahko ponudili gostom celodnevni jedilnik žanjic. Možnosti za izbiro je veliko. Za jedilnik, ki smo ga sestavili, smo izračunali tudi biološko in energetsko vrednost ter določili prodajno ceno. Izračunano biološko in energetsko vrednost za jedilnik smo primerjali s priporočeno dnevno porabo po FAO/WHO — 1974 in ugotovili, da smo se močno približali podatkom iz omenjene tabele. Celodnevni jedilnik žanjic: Zajtrk — koruzni žganci, kislo zelje. D. malica — šnite, kompot iz suhega sadja. Kosilo — pečena kokoš, praženi krompir, solata, krušna pogača z jabolki. P. malica — zalito meso, kumarice v solati s čebulo in smetano. Večerja: sirovi štruklji v juhi. Avtorji: Etnografski krožek, Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje, mentorica: Majda Golenač, oec. iz gastronomi je. raziskava zvoka in hrupa Raziskovalna naloga je nastala na pobudo Železarne Štore, kjer se s hrupom povsod srečujejo. Na mnogih mestih hrup presega zakonsko dovoljeno mejo in s tem škoduje psihičnemu in fizičnemu zdravju delavcev. Naš osnovni namen je bil poiskati učinkovito zvočno zaščito, ki bi zavarovala delavca pred posledicami hrupa. To je pomembno zlasti zato, ker večina delavcev nerada nosi osebna zaščitna sredstva. Naša naloga je bila v grobem razdeljena na dva dela: na meritve hrupa v Železarni Štore, obrat Jeklovlek, in meritve, ki smo jih naredili v šoli. Na prvem mestu smo predvsem spoznavali zvočno okolje in največje onesnaževalce tega obrata, v šoli pa smo se lotili teoretičnih raziskav s področja zvoka. V Železarni Štore smo merili jakost hrupa pri: — centralnem hladilnem sistemu, — ravnalnem stroju okroglih jeklenih profilov I, — ravnalnem stroju II. V šoli pa smo obdelali: — odvisnost jakosti zvoka od razdalje med absorbcijsko oblogo in zvo-čilom, — odvisnost jakosti zvoka od oddaljenosti zvočila, — odvisnost jakosti zvoka od frekvence: 1. brez zvočne zaščite, 2. z absorbcijsko škatlo iz vezane plošče, — merjenje absorbcijske sposobnosti različnih materialov. Pri ocenjevanju in vrednotenju hrupa smo opredelili objektivno škodljivost hrupa v skladu z zakonom o varstvu pred hrupom. Subjektivno vrednotenje hrupa pa smo podali po naši slušni oceni. V nalogi smo prišli do naslednjih ugotovitev: — V obratu Jeklovlek hrup pri ravnalnih strojih presega zakonsko dovoljeno jakost hrupa. — Kot najboljši absorbcijski materiali so se pokazali: 1. pluta, 2. gumijasta pena, 3. mineralna volna (tervol). — Pri ravnalnem stroju predlagamo zvočno zaščito z zvočno izolacijsko komoro, pri kateri bi uporabili kot izolacijski material pluto ali kombinacijo najboljših absorbcijskih materialov. Rezultate in rešitve dobljene v laboratoriju, smo poskušali prenesti v'konkretne proizvodne pogoje. Raziskovalna naloga nas je spodbudila, da smo se lotili podobne naloge meritev jakosti hrupa še na TŠC. Avtorji: Marko Zebec, Rok Vengust, Jože Ulaga, Srednja tehniška šola Celje; mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. gospodarske in družbene pridobitve celja v obdobju prve petletke 1947—1951 Nova oblast je bila takoj po osvoboditvi Jugoslavije postavljena pred nalogo obnovo porušenih mest in urejevanje poljedelstva — naloga, ki je terjala velike napore v preverjanju organizatorskih sposobnosti in mladega državnega aparata. Ce izvzamemo pomoč UNRE, je Jugoslavija obnavljala gospodarstvo le z lastnimi silami. Bilo je veliko dobrovoljnega dela v raznih oblikah — od množičnih delovnih akcij do tekmovanja in udarništva. 28. aprila 1947 je narodna skupščina FLRJ sprejela zakon o petletnem planu razvijanja narodnega gospodarstva Jugoslavije za obdobje 1947—1951. Narejen je bil po zgledu sovjetske »pjatiletke«. Mesto Celje je bilo med okupacijo močno poškodovano. Poškodovanih je bilo 521 zgradb. Zato je bila stanovanjska kriza v Celju velika, čeprav je stanovanjski urad do takrat razdelil že 780 stanovanj in 1068 sob, praznih in opremljenih; na rešitev pa je čakalo še 1082 prosilcev. Celje je takrat štelo 2000 prebivalcev več kot leta 1939, zato naj bi se omejilo priseljevanje vseh tistih, ki v mestu niso imeli zaposlitve. Na področju celjskega okraja je takrat bilo 520 kmetij, ki jih je vojna težko prizadela. Rečeno je bilo tudi, da je potrebno povezati mesto z deželo, da bosta delavec in meščan dobila hrano, kmet pa industrijske izdelke in vse, kar potrebuje za obdelovanje zemlje. V mestu pa so vseskozi odstranjevali ruševine. V ta namen so izvedli mesec odstranjevanja le-teh. Trgovine so enkrat tedensko zapirali, da so se lahko vsi uslužbenci udeležili udarniškega dela. Poleg tega je bil sprejet tudi sklep, da bodo vsi delavci in nameščenci, ki so bili vključeni v sindikalnih podružnicah, prostovoljno delali dnevno pol ure za obnovo Celja. Tudi trgovci in obrtniki so se eno popoldne v tednu udeležili udarniškega dela, to pa so lahko nadomestili v denarni oblik (vrednost treh delovnih ur tedensko). Štab prostovoljnih delovnih brigad MOOF v Celju je leta 1947 začel z delom junija. 14 592 prostovoljcev je v sedmih mesecih opravilo toliko dela, da je prišlo na posameznika 6 ur in 21 minut. Vrednost opravljenega dela je znašala 990 630 dinarjev, vrednost pridobljenega materiala pa 79 300 din. V tistem času je bilo opravljenih 5 538 m3 zemeljskih izkopov, 12 534 m2 planiranja, naloženih in odpeljanih 2015 m3 ruševin, 138 m3 kamenja, 54 m3 peska, prenesenih 79 962 opek, porušenih 264 m3, zasutih 135 m3 jarkov itd. Prostovoljni delavci so največ sodelovali pri odstranjevanju ruševin (5386 delavcev z 17 991 delovnimi urami), pri gradnji ceste Celje—Št. Peter (4295 delavcev z 18 550 delovnimi urami), pri delih na bazenu (1477 delavcev z 3154 delovnimi urami). Prva družbena podjetja so nastala iz zaplemb takoj po osvoboditvi. Njihovo število pa so povečale še nacionalizacije v letih 1946, 1948 in 1949. V letu 1948 je bilo osem industrijskih podjetij, leta 1949 se je število zmanjšalo na pet. Hitra rast in moč lokalnega gospodarstva v novih razmerah sta zgodaj zahtevala, da sta se industrija in obrt razmejili. Toda šele ustano- vitev posebnega poverjeništva za obrt leta 1950 je dala vso možnost za izvedbo ločitve podjetij. Tako smo ob koncu leta 1950 imeli osem industrijskih podjetij, konec leta 1951 pa deset industrijskih objektov. Pregled zaposlenega osebja v celjski industriji kaže v letih od 1947—1952 skoraj dvakratno povečanje (porast od 3662 v letu 1947 na 6435 ob koncu leta 1951), vrednost bruto dohodka njene industrije v letu 1951 po okoli 2,2 milijarde din. Pri približnem številu 24 000 prebivalcev v letu 1951 na območju mesta Celja odpade več kot vsak četrti prebivalec na industrijo. Avtorici: Mateja Grum in Karmen Poredoš, Srednja družboslovna šola Celje; mentorica: Majda Omahen-Zlatolas, prof. primerjava med selektivnimi in neselektivnimi nanosi Sonce postaja vse pomembnejši vir energije. Danes se največ uporabljajo absorbcijske plošče, vgrajene v kolektorje. Temperatura absorbcijske plošče je odvisna od lastnosti nanosa. Glede na to ločimo selektivne in neselektivne nanose. Pri selektivnih nanosih je absorb-cija velika, emisivnost pa majhna, pri neselektivnih nanosih pa se emisivnost bliža absorbciji. Namen naše naloge je bil ugotoviti absorbcijske in emisijske razlike med selektivnimi in neselektivnimi nanosi. Ukvarjali smo se z dvema selektivnima nanosoma (Losung EV572 JRr: 85% in Losung V 576 JRr: 84%) in štirimi neselektivnimi nanosi (črni emajl, korol, vinilna barva in pocinkana pločevina). Preizkusno ploščo smo dali v škatlo, ki smo jo ob straneh izolirali, s spodnje strani pa smo namestili merilno sondo tako, da se je dotikala plošče. 10 cm nad ploščo smo namestili žarnico. Meritve smo delali z žarnicami moči 300 W, 500 W in 1000 W. Merili smo na dva načina: enkrat z zasteklitvijo, drugič brez nje. Merili smo čas, v katerem se je spremenila temperatura plošče za 2 stopinji. Ko se je plošča segrela do stagnacijske temperature, smo izključili vir sevanja in merili čas ohlajanja. Iz primerjave časov segrevanja, časov ohlajanja in stagnacijskih temperatur smo ugotovili, da se selektivni nanosi segrejejo prej in do višje temperature, torej so primernejši za uporabo. Cas ohlajanja pa je daljši pri neselektivnih nanosih. Selektivne nanose bi bilo torej treba razvijati tako, da bi bil čas ohlajanja daljši. Ce plošče zasteklimo, se čas segrevanja bistveno ne poveča, dvigne pa se stagnacijska temperatura in čas ohlajanja se precej podaljša. S podobnimi raziskavami se v Sloveniji ukvarjata tovarna EMO, ki nam je tudi priskrbela plošče z nanosi, in inštitut B. Kidrič v Ljubljani. Avtorice: Andreja Marš, Marjana Borovšek, Helena Marulec, Nataša Vrbančič, vse Srednja tehniška šola Celje; mentorica: mag. Jožica Dolenšek, prof. slovensko pokopališče na golovcu Kulturno življenje, ki danes utripa v Celju, tvori živo vez med preteklostjo in sedanjostjo. K celjski kulturni dediščini spadajo tudi pokopališča, ki s svojo ureditvijo, nagrobnimi in spominskimi ploščami prispevajo k razumevanju mestne preteklosti. Kljub temu pa pokopališče na Golovcu propada in že dolgo zaman čaka na ustrezno rešitev. Na tem pokopališču so pokopani številni zaslužni Celjani, katerih grobove bi bilo potrebno ohraniti, prav tako pa bi morali ohraniti tudi tiste nagrobnike, ki imajo umetniško vrednost, med slednjimi so največje pozornosti potrebna dela kiparja Franca Bernekerja. Našteta dejstva so učenki privedla do odločitve, da se v okviru raziskovalnih nalog pridružita tistim, ki si prizadevajo za čim hitrejšo rešitev problema. Naloga obsega oris zgodovine mesta, mestnih pokopališč s posebnim poudarkom na pokopališču na Golovcu, popis grobov, podatke o ljudeh, pokopanih na tem mestu, valorizacijo nagrobnikov in fotografije. Obdelana je na ravni predstavitve obstoječega stanja z željo, da bo pripomogla k pripravi načrta za ureditev pokopališkega kompleksa. Avtorici: Aleksandra Geršak in Aleksandra Kregar, Srednja tehniška šola, gradbena usmeritev, Celje; mentorica: Cveta Sadar, dipl. ing. arh. VSEBINA f TINE OREL..................................................................................................................................................................... 5 Milko Mikola: RAZVOJ OBLASTI NA OBMOČJU CELJA V OBDOBJU 1945—1954 ......................................................................................-............................................................... 7 The development of the authorities in the Celje region for the period 1945—1954 Die Entwicklung der Macht auf dem Gebiet von Celje in der Zeit 1945—1954 Ivanka Zagar-Milovanovič: CELJE NA PRAGU SVOBODE........................................ 29 Celje on the threshold of liberty Celje an der Schwelle der Freiheit Gustav Grobelnik in Vlado Novak: ČASTNI OBČANI OBČINE CELJE (1952—1978) ................................................................................................................................................... 35 Honorary Citizens of the Celje Municipality (1952—1978) Die Ehrenbürger der Gemeinde Celje (1952—1978) Ivan Grobelnik: CELJSKA SVOBODA IN ZLET V CELJU PRED 50. LETI 45 At 50th anniversary of Ist meeting of labourers' societies Svoboda in Celje Zum fünfzigsten Jahrestag der I. Zusammenkunft der Arbeitervereine Svoboda in Celje Aleksander Videčnik: BOJ ZA SLOVENSKO GASILSTVO V CELJU (1918—1941) .................................................................................................................................................. 55 The Struggle for the Slovene Fire-Fighting union in Celje (1918—1941) Der Kampf um die slowenische Feuerwehr in Celje (1918—1941) Ivanka Zajc-Cizelj: DEKLIŠKA ŠOLA ŠOLSKIH SESTER (1878—1946) 65 School for girls of the school-sisters in Celje (1878—1946) Mädchenschule der Schulschwestern in Celje (1878—1946) Milko Mikola: IZ ZGODOVINE STROKOVNEGA ŠOLSTVA V CELJU 79 From the history of the professional schools in Celje Aus der Geschichte des Fachschulwesens in Celje Milan Natek: ZEMLJIŠKO-POSESTNA STRUKTURA IN PREBIVAL- STVO V CELJSKI REGIJI ..................................................................................................... 83 Land-tenure structure and population in the Celje region Die Grundbesitzstruktur und die Bevölkerung in der Region Celje Anton Sore: STARE STREŠNE KRITINE V SAVINJSKO-SOTELSKI POKRAJINI ........................................................................................................................................................ 111 Old roof coverings in the Savinja-Sotla region Alte Dachdeckungen in der Savinja-Sotla Region Vladimir Slibar: PRISPEVEK K PROUČEVANJU HRAMOV IN ZIDANIC V OKOLICI SLADKE GORE IN DOLGE GORE................................................ An article to the study of press-sheds and vinyard cottages in the surroundings of Sladka gora and Dolga gora Ein Beitrag zur Studie der Weingemächer und Weinkeller in der Umgebung von Sladka gora und Dolga gora Zoran Tratnik: PREGLED IN ANALIZA RAZISKOVALNE IN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI V OBČINI CELJE ZA OBDOBJE 1975— 1983 ........................................................................................................................................................................ Survey and analysis of the research and innovation activdties in the Celje Municipality for the period 1975—1983 Übersicht und Analyse der Forschungs- und Innovationstätigkeiten in der Gemeinde Celje zur Zeit 1975—1983 Tone Sagadin: PRESTRUKTURIRANJE CELJSKEGA GOSPODARSTVA The Restructuring of Celje Economy Strukturwechsel der Wirtschaft von Celje Darja Pirkmajer: RIMSKA CESTA EMONA—CELEIA .................................................... Roman Road Emona—Celeia Die Römerstrasse Emona—Celeia Ivan Stopar: PREGLED GRAJSKIH STAVB NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM ........................................................................................................................................................ A review of castle buildings in Slovene Styria Eine Übersicht der Burgbauten in der Slowenischen Steiermark Blaženka First: OB VEDUTI CELJSKEGA MESTNEGA SPITALA SV. ELIZABETE .................................................................................................................................................... At the Vedute of St. Elisabeth's hospital in Celje An der Vedute des Stadtspitals St. Elisabet in Celje Milena Moškon: SREDNJEVEŠKI KERAMIČEN KOZAREC V POKRAJINSKEM MUZEJU V CELJU .......................................................:....................................... A mediaeval ceramic glass in the country museum in Celje Ein mittelalterliches keramisches Weinglas im Landesmuseum in Celje Tatjana Badovinac: IZ ZBIRKE OROŽJA CELJSKEGA MUZEJA .................... From the collection of arms in the Celje museum Aus der Waffensammlung des Museums in Celje Janez Cvirn: KOCEVARJEVA PISMA VOSNJAKU ........................................................ Kocevar's Letters to Vošnjak Kočevars Briefe an Vošnjak Vlado Novak: IZ GRADIVA O ANTONU AŠKERCU ....................................................... From the documentary material about Anton Aškerc Aus der Dokumentation über Anton Aškerc Antonija Fras: BIBLIOGRAFIJA FRANA ROSA 1914—1983 ................................. Bibliography of Fran Roš Die Bibliographie von Fran Roš t DRAGO CVETKO ....................-............................................................................................................................ Milena Moškon: LAVRENClCEVE UPODOBITVE CELJA ........................................ A. Lavrenčič's pictures of Celje Gestaltungen der Stadt Celje von A. Lavrenčič Alenka Domjan: LIKOVNI SALON CELJE — KRONOLOŠKI PREGLED RAZSTAV IN NJIH KRATKA OZNAKA (September 1974 — januar 1985) .........................................................................................................................................-......... 307 The art salon Celje — a chronological review of exhibitions and their short deseription (Sept. 1974 — Jan. 1985) Der Kunstsalan Celje — eine chronologische Übersicht der Ausstellungen und deren kurze Bezeichnung Drago Medved: MEDNARODNA LIKOVNA ZBIRKA »JUNIJ« ........................ 330 International Fine Arts collection »Junij« Eine internationale Sammlung der bildenden Kunst »Junij« Egon Kunej: CELJSKI OKTET PO OSVOBODITVI (1945—1947) ........................ 337 The Celje Octet after the Liberation (1945—1947) Das Oktett von Celje nach der Befreiung (1945—1947) Gustav Grobelnik: »NE, JAZ NOČEM SE UMRETI« ........................................................ 339 Ob 35-letnici Komornega moškega zbora Celje At 35th Anniversary of the Celje Men's Chambre Choir 35 Jahre des Kammersängerchors von Celje Egon Kunej: KONCERTNA POSLOVALNICA V CELJU (1946—1979) 355 The concert agency in Celje (1946—1979) Das Konzertbüro in Celje (1946—1979) Milan Božič: TRIDESET LET RADIA CELJE (1954—1984) ........................................ 363 Thirty years of radio Celje (1954—1984) Dreissig Jahre des Rundfunks Celje (1954—1984) Drago Medved: 12. TEDEN DOMAČEGA FILMA V ZNAMENJU FILMSKE DELAVNICE ......................................-...................................................................................... 373 XIIth week of the national film as a mark of the film workshop Die XII. Woche des jugoslawischen Films im Zeichen der Filmwerkstatt Milan Božič: DESET LET DELEGATOVEGA POROČEVALCA (1975— 1985) ....................................................................................................................................................................... 381 Ten years of the newspaper »Delegatov poročevalec« Zehn Jahre der Zeitschrift »Delegatov poročevalec« Jožica Dolenšek: RAZISKOVALNA DEJAVNOST CELJSKE MLADINE V LETU 1984 ...............................-.......................................................................................................... 385 Research activity of the young people from Celje in 1984 Forschungstätigkeit der Jugend von Celje im Jahre 1984 Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. CELJSKI ZBORNIK 1985 Izdala in založila Kulturna skupnost občine Celje (Predstavnik Drago Medved) Založniški svet: Anton Aškerc, Irena Benedičič, Dane Debič (predsednik), Karmen Gorišek, Gustav Grobelnik, Ivan Grobelnik, Matjaž Jeršin, Ljudmila Kajtner, Božena Orožen, Ivan Stopar, Štefan Volf Uredniški odbor: Jožica Dolenšek, Gustav Grobelnik (odgovorni urednik), Aleksander Hrašovec, Darko Maligoj, Vlado Novak, Slavko Pezdir, Anton Sore, Ivan Stopar, Jože Zupančič Lektorja: Francè Sirk (slovenski jezik) Marija Knez (angleški in nemški jezik) Klasifikator: Ivanka Bauman Tehnična ureditev: Franjo Mauer Tisk: AERO, TOZD Grafika, Celje Dotiskano oktobra 1985 Naklada 500 izvodov Izdajo tega zbornika je sofinancirala AERO kemična, grafična in papirna industrija Celje