Heda Trelc-Bren
Krvodajalka že trideset let
S Hedo Trelc-Bren sva klepetala v nje-nem stanovanju. Nekoliko naju je motll hrupni promet na Celovški, vendar pa je pogovor tekel, cestni direndaj sva kmalu kar preslišala:
»Krvodajalstvo,« se je za hlp zamislila Heda, »krvodajalstvo je nekaj, česar še pred tridesetlmi leti nismo imeli, zdaj pa je darovanje krvi organizirano, urejeno na prostovoljni'osnovi in vsakomur jasno. Kdor ima čut do drugih Ijudi, daje kri in se zaveda plemenitosti svojega dejanja.«
• Delo Hede Trelc-Bren na področju krvo-dajalstva pred tridesetimi leti lahko ocenimo kot pionirsko. Koliko je bilo potrebno pojasnje-•vati, rušiti predsodke, organizirati predavanja, z zamislijo prodirati v delovne organizacije?
•  »Leta  1953  smo  začeli.  Šišenskemu zgledu odbora krvodajalcev so zatem sledili tudi drugod. V Ljubljani, Sloveniji in Jugoslaviji. Nekoč je dajanju krvi sledilo plačilo, mi pasmo želeli vzpostaviti tudi na tem področju nove odnose. Sčasoma smo vsepovsod z Ijudmi našli skupen jezik in dandanes je krvodajal-stvo organizirana in obče priznana potrebna dejavnost.«
•  Pred tridesetimi leti je, denimo, Heda teorijo krvodajalstva enostavno podkrepila z dokazi tako, da je najprej sama dala kri. Po-dobno so ravnali tudi drugi aktivisti, tudi direk-torji podjetij in drugi vodilni tovariši, ki s&akcije darovanja krvi javno zagovarjali.  Na tako »otipljivih« dokazih je torej krvodajalski odbor gradil svojo dejavnost.
•  »Pri tem pa sem kot tajnica odbora pro-pagirala in organizirala odvzem krvi, iskala predavatelje in še danes ne vem, kako sem
vse pravzaprav zmogla. Najbrže sem to po-čela rada in z zavestjo o koristnosti svojega ravnanja.«
•  Hedi jezibelkasteklapred71 letivLjub-Ijani. Najstarejša med štirimi otroki se je mo-rala najprej dokopati do lastnega kosa kruha.
•  »Med počitnicami smo dekleta mešale malto, za zaslužek smo lahko jeseni kupile šolske knjige. Že takrat pa sem delovala v podmladku Rdečega križa.«
•  1938jepredmatičarjemrekla»da«, 1941 doživela zasedbo in razkosanje domovine. V najtežjih časih majhnega naroda Heda ni ča-kala križem rok. Kmalu je zbirala sanitetni ma-terial, denar, obutev, obleko in po zvezah Osvobodilne fronte pošiljala v hribe. 1943. leta udarec. Primejo moža in ga odpeljejo v Dac-hau:
. 9 »Govorim nemško in italijansko, toda nisem se odločila za službo tolmača, ki so mi jo ponujali. Tako sem prav slabo živela.«
•  Svoboda! Neopisljivo lepo in tudi mož je preživel pekel z žicami ograjenega nemškega osvobajanja dela in duha. Obnova porušene domovine, udarniško delo:
•  »Marsikaj smo za Rdeči križ počeli v Šiški. Naše dejavnosti so segale še na po-dročje tuberkuloze,  alkoholizma,  zametkov nege na domu, prvih ekip pomoči. Glejte, če bi imela dovolj fizičnih moči, bi se posvetila prav negi na domu. Koliko je potrebnih pomočl v naši bližnji okolici? Ozrimo se naokrog, po-glejmo prek hodnika, dvorišča in ne bo nam treba mnogo iskati.«
Pomoč ostarelim. Prav tu bi se lahko kalili bodoči aktivisti Rdečega križa. Mladi, okretni, močni Ijudje. Nasekati drva, skočiti v trgovino, pospraviti premog, skuhati toplo jed in še je mogoče naštevati drpbna humana dejanja, s katerimi se plemeniti značaj in pomaga sočlo-veku.
9 Heda Trelc-Bren že nekaj let živi neko-liko odmaknjena nekdanjemu življenju. Pre-pušča delo mlajšim, zdravim, okretnejšim. Vendar pa se še sestaja z bivšimi aktivisti, na-piše prošnjo, uredi to ali ono bližnjemu, ki je v težavah:                                                         #•
•  »Zdaj nastopajo mladi, žal pa vidim, da so maloštevilni. Vzgoja se začne od mladih nog, pri nas pa vse bolj pomemben postaja denar. Žal...«
•  Tako mi je pripovedovala Heda Trelc-Bren. Mirno se je namestila v velikem nasla-njaču in v njenih velikih očeh je bilo natanko razbrati, kako poleg svojih težav hoče in zmore videti tudi težave drugih:
•  »Skromna sem, vendar pa so nekateri pomoči še potrebnejši. Pri krvodajalstvu pa tole: samo zdrav človek lahko daje kri. Ni dobro po mojem mnenju dajati kri pred 18. letom. Mlado telo se še razvija. Lahko padaro-valci dajejo kri tja do 60. ali 65. leta Darovanje krvi resnično nikomur ne škodi, ni pa mogoče povsem opisati daljnosežne koristnosti huma-nega dejanja.«
Bogomir Šefic