Političen list za slovenski národ.
P® pošti prejeman veljil: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman Veljil: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanilu (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 6. uri popoludne.
Štey. 272
V Ljubljani, v petek 27. novembra 1885.
Letixilt XIII.
Boj na Italkaini.
IV.
Osoda Turčije.
Ker že govorimo o boji na Balkanu, govorimo tudi lahko o „osodi" Turčije.
Dolgo let se je tresla Evropa pred turško močjo. Krščanski vladarji so se morali vklanjati turškemu sultanu. Od svojega početka do današnjega dne je Turčija sramota Evrope. Nikoli ne bi smel Turek stopiti na evropska tla, nikoli mahomedan piti znoja in krvi krščanskega sužnja. Toda zgodilo se je; gospodaril in divjal je Turek mnogo stoletij po lepih deželah krščanske Evrope. Samo na Ogerskem so teptala turška kopita rodovitno zemljo blizo pol-drugsto let; oblastno se je svetil turški polumesec na visokem kraljevem gradu v Budi. Dvakrat so prihrumele divje turške druhali pred Dunaj, da po-sade mestu križa polumesec na stolpu sv. Štefana. Slavno avstrijsko orožje zdrobilo in strlo je divjo moč ter zapodilo Turka preko Save. Tačas se je pričela turška „žaloigra", ktero gledamo z veselim srcem.
Velikansko nalogo si je stavil mahomedanizem, pomahomedaniti namreč ves svet. Prerok je bil ukazal svojim naslednikom, da naj neso njegovo zastavo po širnem svetu in ne vtaknejo prej meča v nožnico, dokler se ne spolni slavni izrek: „Le en Bog je, in Mohamed njegov prerok". Tega posla Turki niso mogli izvršiti, akoravno so napenjali vse svoje moči. Celo v lastni hiši, v svoji državi niso izvršili, kar jih uči vera. Ogromna večina turških podanikov v Evropi je ostala krščanska. Turki so v znatni manjšini, tujci so v oropani hiši.
Prišel je dan plačila, kmalo bo odbila zadnja ura turškemu nasilstvu v potrpežljivi Evropi. Pri vsem tem se nam skoraj smili „bolni mož", kteremu ne dado pokoja na smrtni postelji. Najboljši prijatelji grene mu zadnje ure življenja, dražijo njegovo potrpežljivost: a on si je prisvojil naravo znane uhate živali. Celo tačas, ko je še Turčija sukala meč proti krščanskim državam, ko jo že pojemala
njena bojna slava in bila prisiljena sklepati mirovne pogodbe s srečnejšimi nasprotniki, celo tačas niso bili njeni sovražniki tako neusmiljeni, kakor so sedaj njeni prijatelji. Ko je še vladalo veliko sovraštvo mej Turčijo in ostalo Evropo, ko so zmagovale krščanske armade turške janičare, izgubljevala je sicer Turčija svoje pokrajine, toda nikdo se ni dotaknil njenega samooblastja (suverenosti). Tudi ko je Diebič prekoračil znameniti Balkan, in je Turčija sklenila mir v Drenopolji, ni se ji tako trda godila.
Ko pa je ugasnil ogenj mohamedanskega fanatizma, ko se je polegla strast polumeseca, pripoznali so evropske države Turčijo kot velevlast enake veljave ter stopile ž njo v zvezo po zastopnikih prve vrste. Stari Evropi se je rodila misel v glavi, da je Turčija potrebna. V novejšem času so se združili Francija, Anglija, Avstrija in Piemont, da varujejo Turčijo pred belim čarom. V Parizu so jo 1. 1856 slovesno vpeljali v evropsko zvezo. Turški sultan je obiskal krščanske vladarje; povsod so ga sprejemali kot prijatelja, zaveznika in poroka miru.
Navzlic temu je postala Turčija kot sumljiv kaznjenec pod nadzorstvom Evrope. Veleposlaniki so gospodarji v evropski Turčiji. Evropa ji narekuje novo nalogo, ki je nasprotna njeni naravi, veri, šegam in navadam, ktere ne more izvršiti, ko bi imela najboljšo voljo. Ko bi hotela Turčija izvesti nove reforme po evropskem kopitu, bojevati bi se morala proti mohamedanizmu, sama bi si ovila vrv okoli vratn. Pomiriti bi morala one duhove, ki jih je sama razburila, to pa ji je nemogoče.
Žalosten, sramoten je položaj Turčije. Z lepimi besedami jo imenujejo samostalno državo, toda v prijateljskem objemu jo morajo zadušiti. Turki morajo trpeti, ker nimajo moči, da bi se branili.
Prodrlo je prepričanje, da Turčija ni več potrebna, ravno pri onih, ki so si bili prvi vtepli to misel v glavo. Nobeden ne želi več okritosrčno obstanka Turčije, boje se njenega pogina le iz znanih sebičnih ali pa nevošljivih vzrokov. V tem boji čutov puste še Turčijo živeti. Pa ravno zdravila, ktera ponuja Evropa Turčiji, pospešujejo njeno smrt, kajti
država, kteri zapovedujejo tuje oblasti, nehati mora biti država.
Zakaj se mora vreči Turčija iz Evrope v Azijo, kakor sta se bila že Napoleon I. in Aleksander I. v Tilži (Tilsitu 1. 1807) dogovorila? Ker bi sploh ne bila smela postati, ker njen postanek nima nobene pravne podlage. „Kar v začetku ni bilo veljavno, tudi v teku časa ne postane veljavno." Turki so šiloma podjarmili samostojne narode, toraj more tudi njihovo kraljestvo le tako dolgo obstati, dokler imajo silo in moč. Ta moč pa je odrvenela, oživeli so podjarmljeni narodi. Kakor se vidi, prišel je čas, da se da zemlja lastniku nazaj.
In zakaj je otrpnila turška moč, ki je še pred dvesto leti bila strah cele Evrope? Kal te bolezni, gotovega propada tiči največ v mohamedanizmu samem. Zgodovina uči, da vedno in povsod več ali manj raste z navdušenjem tudi divja moč, ta pa prej ali pozneje obstane, hira, pojema, razpada. Naj se nikdo ne sklicuje na Arabce, prve boritelje in razširjevalce izlama. Ustanovili so sicer v Aziji, Afriki in Španiji cvetoče države; pa kdo nam dokaže, da bi bile vedno obstale in nikoli propale? Pokončal jih ni le krščanski meč, marveč tudi Turek, po veri jim brat. Tudi ko so Turki razvili prerokovo zastavo ter jo zmagoslavno nesli proti zahodu, ko so si v Carigradu postavili prestol in je postala hagia Sofija turška mošeja, tačas se je pretakala še drugačna kri po njihovih žilah, kakor dan danes. Slavna imena ima ozmanska hiša, rodila je Murade in Solimane, sedaj pa straši črn duh v hiši kalifov in naznanja njen propad. Ako se sploh smejo na ktero državo obrniti pesnikove besede: „Alles, was besteht, ist werth, dass es zu Grunde geht", smejo se obrniti na Turčijo v Evropi.
Pridrli so v Evropo kot divji zmagovalci, neusmiljeni nasilci in kot taki so ostali. Zatrli so staro omiko v vzhodnem Rimu, vstvarili niso nove. Tujci so ostali med podložnimi narodi, visoka stena stoji med njimi in Evropo. Na duhu in telesi so morali oslabeti. Prazna je toraj, če kdo pričakuje od mohamedanizma evropsko upravo v Turčiji. Od 1. 1833, ko si je Evropa stavila nalogo, da ohrani
LISTEK.
Slovesnost v Marijanišči.
Častitim „Slovenčeviin" bralcem je znano, da se je imela včeraj, v četrtek 26. novembra, vršiti lepa cerkvena slovesnost v Marijanišči, in se je tudi; blagoslovljena je bila namreč v onem zavodu postavljena domača kapela Matere Božje Pomočnice. Vera, da je po vsem milem Kranjskem mnogo prijateljev tega deškega sirotišča in dobrotnikov tej kapelici, zato naj si dovolim v „Slovencu" vsem tem nenavzočim blagim čitateljem v kratkem opisati prelepo cerkveno slavnost, ker me jo prijazna milost tjekaj pripeljala.
„O sv. krščanska ljubezen! — mislil sem si — kako lepa si ti in kako sladek je tvoj sad!" — ko sem sledil točkam te slavnosti.
Točno ob 8. uri dopoludne pripeljali so se mi-lostljivi gospod knezo-škof z dvornima kaplanoma; nekoliko poprej pa velečastiti deželni predsednik baron Winkler z visokorodno gospo soprogo. Navzoči so že bili: mil. gosp. prošt Jarc, preč.
gg. kanonika Ur bas in Zamejic, deželni poslanec vel. gosp. dr. Sterbenec, Št. Peterski župnik, čast. guardijan P. K a lis t i. dr.; blagorodni gosp. Samassa, stavbeni mojster gosp. Falleschini ter vodstvo in mnogi delavni udje tega zavoda; v veži in po mostovžu do kapele bili so pa domači dečki razpostavljeni; vdeležilo se je nadalje te slavnosti tudi mnogo drugih odličnih gospodov in gospej dobrotnic.
Pri izstopu iz voza so milostljivega gospoda knezo-škofa pozdravili mil. gosp. prošt Jarc ter izrekli zahvalo za toliko milost in dobroto, na kar so vzvišeni gospod vladika odgovoriti blagovolili.
Najprej se je pričel obred blagoslovljenja kapele; opravile so se v to odločeue molitve pred kapelnimi vrati in v kapeli; in ko je bila ta majhna, a krasna hiša blagoslovljena in spremenjena v „hišo Božjo", in ko so vladika blagoslovili altar, taber-nakelj in podobe, pričelo se je sv. opravilo.
V prvo so imeli prevzvišeni gospod knezo-škof tej slavnosti primeren govor. Gospod vladika so po svetopisemski besedi „Danes je tej hiši zveličanje došlo" zbranim gostom v prekrasni besedi in v popolno dovršeni obliki na kratko razložili, da je po
blagoslovu tej hiši v resnici došlo zveličanje, in sicer došlo po tem, ker je zdaj ta hiša postala „hiša molitve". Človek, rekli so, zamore sicer povsod moliti in vedno moliti, ako svoje občutke v djanja Bogu daruje; a to ne zadostuje; on se hoče tudi sam razgovarjati z Bogom in to zamore sosebno v „hiši Božji"; in, kar ta razgovor z Bogom v hiši Božji sosebno blaži in povzdiguje, je pa to, da tukaj ne moli človek sam, ampak Jezus na altarju ž njim. Kolika prednost! In ta prednost potem vodi za seboj še drugo; človek namreč ne moro vedno lahko hoditi k Bogu, od kterega je prišel in h kteremu zopet hiti, ker ga nadlegujejo različne oviro; vse te ovire otrebi pa on od sebe v „hiši zveličanja" pri zakramentu sv. pokore in se okrepča potem z nebeškim kruhom pri mizi Gospodovi. In zato sinemo reči, da je danes tej hiši zveličanje došlo.
Potem so se pa vzvišeni gospod vladika obrnili do gojencev v vstavu, in so tudi njim blagovolili izreči lepe besedo.
Pretresljivo v srce so segle prve njihove besede v obliki prošnje; ginljivo je bilo slišati, ko so naj-viši pastir izrekli nekako tako: Prosim Vas, dragi otroci moji . . . .! da bote v tej hiši radi molili iu
nagajivci, ki ji bodo ugovarjali, da se bode ali skrčila, ali pa morda še popolnoma zavrgla.
Turčijo, propadala je ta od dne do dne. Bona fide jo jo zdravila Evropa, pa vsa sredstva so imela nasproten učinek.
Tako bo tudi s sredstvi, ktere ji bodo najbrž sedaj nasvetovale države. Čemu oživljati telo, ki nima več duše? Znamo, da so vse države prepričane o neozdravljivosti turške države. Danes raje kakor jutri bi jo pustile umreti, ko bi si ne zavidale dedščine. Pa z umetnimi zdravili ji še ogrevajo kri, dokler se ne sporazume o delitvi, ali oborožč in pripravijo na krvavi ples.
Poglejmo v Egipt, kteremu so usiljevali evropsko omiko. Bil je nekdaj žituica Evrope, a sedaj strada že sam. Isto je s Turčijo. Mnogo Turkov se je izobraževalo v Evropi, in od teh so pričakovali rešitev Turčije; pa ravno ti evropsko izobraženi možje so največ škodovali Turčiji. Eegeneracija Turčije je utopila mamljive sanje.
K vsem zgodovinskim, duševnim in narodnostnim vzrokom propada Turčije moramo prišteti tudi verskega. Nekaj nad dva milijona je mohamedanov v Evropi, in ti naj gospodujejo ogromni večini kristjanov? Res, da imamo v svoji soseščini enak vzgled. Na Saksonskem namreč je dinastija katoliška, večina prebivalstva pa protestantska. Toda kako ves drugačen je razloček med mohamedani in kristjani na Balkanu, kakor pa med protestanti in katoličani na Nemškem! In še teh mohamedanov je komaj polovica turškega rodu, drugi so Slovani, ki so prostovoljno ali prisiljeni pristopili k Izlamu in bi prej potegnili s Slovani nego s Turki.
Despotizem mohamedanske manjšine je bil le toliko časa mogoč, kolikor časa se je tresla cela Evropa pred turško močjo. Ko so pa robujoči narodi začutili slabost svojega tlačitelja, začelo se jim je daniti, svobode zvezda blišči se na obnebji. Navadno se precenjuje sultanova moč. Sicer je res, da gospoduje in zapoveduje padišah še velikemu ozemlju, pa oblast kalifova je le navidezna. Poglavar je ozemlju, narodom ne. Od Jave do Tangra časti se Mohamed, nad dvesto milijonov mozleminov kliče vsak dan: „Allah je velik". Pa če danes ali jutri razvije kalif čudotvorno zastavo, zbralo se bo sicer pod njo mnogo fanatičnega naroda k obupnemu boju, vendar v Evropi ni več zanj tal.
Akoravno kot ljudje obžalujemo tragično zgodovino nekdaj mogočnega in zgodovinsko pomenljivega kraljestva, in ne moremo zatreti v srci človeškega sočutja do turškega rodu, ki v mnogem oziru osramoti kristjana: vendar višje cenimo pravico, prostost, omiko in vero, toraj: Constantinopolin esse delendam.	Il-t-b-r.
Politični pregled.
V Ljubljani, 27. novembra.
Notranje dežele.
Proti dela po kaznilnicah jeli so se obrtniki po celi državi gibati. Včeraj smo omenjali v tem smislu Dunajskih obrtnikov; danes nam je sporočati, da so se tudi v Krakovem zbrali minulo nedeljo obrtniki v mestni dvorani, kjer so sklenili obrniti se do deželnega in državnega zbora s
svojim predpostavljenim lepo pokorni po Jezusovem zgledu, ki je rastel v starosti in modrosti pri Bogu in pri ljudeh.
Po končanem govoru pričela se je sv. maša, ktero so darovali vzvišeni gospod vladika sami in sicer darovali za vse dobrotnike tega zavoda in za njegove gojence, kakor so bili povedali v svojem govoru; petje pri blagoslovu in pri sv. maši oskrb-jeval je pa čast. gosp. P. Angelik s svojimi pevskimi dečki s spremljevanjem na harmoniju.
Med sv. mašo je pristopilo tudi 38 dečkov-gojencev k sv. obhajilu, ktere so milostljivi gospod kriezo-škof sami obhajali, kar je zelo ginljivo bilo.
S sv. mašo je bilo opravljeno to lepo cerkveno opravilo gotovo v veliko veselje vsim pričujočim blagim dobrotnikom tega zavoda.
Vodstvo omenjenega zavoda je pa po sv. opravilu blagovoljno z zmernim zajutrkom postreglo prevzvišeneinu gospodu knezo-škofu ter vsi asistenci in dobrotnikom-odličnjakom, kterega so se vdeležili visokorodni gosdod deželni predsednik s gospo vi-sokorodno baronovko, blagorodni gospod Samassa in več drugih dobrotnikov vstava; pri tem so se vrstile tudi napitnice, med kterimi so milostljivi go-
prošnjo, da bi se delo po kaznilnicah, s kterim obrtnik-davkoplačevalec nikakor ne more tekmovati, po možnosti omejilo le na taka dela, ktera bi se brez škode omejene obrti opravljala. Kar je res, je res. Vjetniku je delo potrebno, če hoče kaznilnica iz padlega človeka zopet človeški družbi koristnega uda napraviti, toda preskrbi naj ga z delom, ka-koršnega lahko izdeluje, ne da bi pri tem oškodovala obrtnika, kteri od svoje obrti ali svojega rokodelstva prvič davek plačuje in drugič mora za-se in za družino skrbeti. Tega vsega kaznilnici ni treba, ter zarad tega lahko ceneje dela. Marsikdo se pa opeče, kdor misli, da bode ceneje shajal, ako v kaznilnico delat dii. Res je, da se dela ondi ceneje, toda skušnjava je zmirom na strani, da bi se delalo tudi slabeje; kajti kaj je kaznjencu na tem ležeče, ali je dobro napravi ali ne, ker ve, da danes je tukaj, jutri ga več ne bo. Kaj mu je toraj mar, naj bode delo dobro ali slabo? Za dobro delo dobi ravno toliko plače, kakor za slabo šušmarsko delo in vendar je s slabim poprej gotov, kakor z dobrim poštenim delom. Bi mar li ne mogli kaznjenci izdelovati raznih del za državne potrebe, ktere vlada podjetnikom drago plačuje? Po modrem prizadevanji, mislimo, bi se to lahko izvrševalo državi in obrtnikom ua dobiček.
Dunaj bode imel 10. januvarja 1886 zopet ve-likausk in pomenljiv zbor. Kmetje in kmetijski zastopniki sešli se bodo ondi na kmetiškem shodu ter se bodo s sledečimi zadevami pečali: 1. Kako bi se kmetiškemu stanu bolj na noge pomagalo. 2. Kako bi se kmetiškemu stanu naklonilo več varstva, da bi ga bolje zavarovali pred pustolovci in raznimi pijavkami. 3. Kdo naj bo kmetov zastopnik. 4. O dacu. 5. O direktni volilni pravici. Sicer so pa kmetje ondi imeli že več lokalnih shodov in so na takem shodu 22. t. m. sklenili resolucijo s sledečemi točkami: 1. Prosijo dolenje-avstrijski deželni zbor, da naj se potegne za napravo kmetijskih kamor po načelu, kakor so vravnane obrtnijske zbornice ter naj se jim tudi enake pravice pripoznajo. če bi vlada ne predložila dotičnega postavnega načrta, napravi naj ga deželni zbor sam. 2. Kedar potečejo predpravice, ki jih ima avstro-ogerska nacijonalna banka, naj deželni zbor dela na to, da se dotične predpravice ne bodo več obnovile, temveč pa naj se ustanovi državna banka. 3. Kedar se bode ob-uovljala pogodba z Ogri, vpelje naj se na ogerske pridelke zopet varstvena carina, kakor smo jo imeli do leta 1851. 4. Inostranska konkurenca naj se kolikor možno omeji s primerno varstveno carino, našim domačim pridelkom naj se pa kolikor mogoče prost izvoz na Nemško preskrbi. 5. Odpravi naj se dac, ali pa vsaj spremeni, popolnoma naj se pa prepove umetno vino in umeten kis. 6. šolski poduk po deželi naj se omeji na 6 let, ponavljavne šole pa naj se razširijo, učiteljska plača po deželi naj se dvigne na enako stopinjo z ono po mestih. 7. Napravijo naj se direktne volitve, kandidatura naj se pa primerno omeji. 8. Kunci (domači zajci) naj se popolnoma odpravijo, ker so škodljivi. 9. Zavarovalnice naj se podržavijo. 10. Lovska postava naj se spremeni na korist kmetom. 11. Ustanovi naj se poceni pravni zastop. 12. Vknjiženi dolg naj se odpravi ter naj se kmetu preskrbi osobni kredit. 13. Naj se določi gotova meja, pri kteri se kmetiški dom ne sme več zarubiti. 14. Da smejo po trtni uši okužene vinograde posestniki sami trebiti); da se jim dovoli 8 let prostim biti vsakega davka in pa amerikanske trte naj se jim zastonj razdele. 15. Po vinskih krajih naj se vpeljejo prisežni vinski agenti. 16. Skliče naj se kmetijska enketa. To so v resnici točke od prve do poslednje, ktere bi vsak posestnik z veseljem podpisal; kajti zboljšale bi kmetijski stan tako, kakor si ga vsi želimo imeti. Reči se mora, da je to resolucija, kiv zasluži vse-stranke podpore po celi Avstriji. Če bode imela tudi zaželjeni vspeh? Kdo ve? Se bodo že dobili
spod knezo-škof napili dobrotnikom in sosebno vi-sokorodnemu gospodu deželnemu predsedniku kot iskrenemu prijatelju in pospešitelju zavoda in njegovi družini; in tudi gosp. pl. Friderik Laschan je v lepi besedi napil dobrotnikom z željo, da bi še nadalje vsi ostali zvesti prijatelji zapuščenim sirotam.
In kaj bi hotel reči o kapelici sami? Za odgovor temu vprašanja pa rečem: Preblagi dobrotnik! Ti, ki si kaj daroval za napravo te vstavu jako potrebne kapele, pridi, pridi o priliki v to kapelico in prepričal se bodeš, kako vestno je bil obrnjen vsaki dar in kako krasen, da, prekrasen je ta Božji hram. Zaupljivo rečem, da Ti ne bode žal za oni Tvoj dar in naj smem reči, da z veseljem bodeš še nekoliko malega priložil, da bode to prelepo delo lag-ljeje dokončano in — stalo brez dolga! Da! da! Stalo bode brez dolgfl, a v duhovnem pomenu bode stalo tudi pred Bogom ter klicalo blagoslova za dušo in telo vsim dobrotnikom, toraj tudi Tebi!
Ljubljanski.
Vnanje države.
Kakor laški listi vedo povedati, je nova en-ciltlika sv. očeta framasone na Laškem do dobrega razjarila. Ker vidijo v nji delovanje tako označeno, mislijo ugovarjati in encikliko ovreči. To so že hotli storiti povodom enciklike: „Humanum-genus", a ministerski predsednik Depretis, ki je pri „Velikem Orientu" jim je svetoval, naj to opuste. Sedaj se jim pa zdi prepotrebno kaj odgovoriti, samo tega ne vedo, v kaki obliki bi izdali to proti-encikliko.
Na Angleškem so se volitve začele 22. t. m. in se bodo končale 8. decembra. Se vé, da ves svet gleda na volitev, ker po izidu teh volitev se ravna ne le notranja temuč tudi unanja politika, Anglija pa gospodari po vseh delih sveta, toraj ima odlično besedo v politiki. Dosihmal imajo več upanja konservativci do zmage.
Včerajnji telegram prinesel nam je novico, da so velesile Srbiji svetovale premirje, kar je ona tudi takoj ubogala, ker jo je nekoliko tudi slabo vreme k temu sililo. Povod k temu koraku je menda Rusija dala, ako smemo verjeti dotičnim trditvam, ki jih ima „Journal de St. Peterbourg", kteri se je že preveč zdelo prelivanja bratske krvi. Velesile so Rusijo ubogale, če tudi še niso vedele, ali jih bodeta bojevnika poslušala ali ne, ker sta oba tako silno razsrjena. Ker so videli, da se Srbiji slabeje godi, nego Bolgarom, in ker je knez Aleksander nedavno poprej Turčijo z enako pogodbo zavrnil, rekoč, da hoče še le na srbski zemlji premirje odobriti, obrnile so se velesile najprvo na Srbijo, dobro vedoč, da ji store s tem veliko uslugo. Milan pa tudi v resnici ni dvakrat vprašal: „kaj ste rekli?" temveč je takoj dal svojim generalom povelje bojevanje vstaviti; ob enem jim je pa še naročil, naj to tudi bolgarskim generalom sporočč.
Sedaj, ko so se začeli narodi gibati na balkanskem poluotoku, hoče poslužiti se te politike tudi grška dežela, da dobi kak kos zemlje od trohnele in od starosti opešane Turčije. Grško ljudstvo sanjari še zmirom o svoji slavni preteklosti. Grška je postala kraljestvo za leta 1830, ko se je osvobodila s pomočjo evropskih velevlasti turškega jarma. Kralj je bil Oton I., sin bavarssega kralja Ludovika. Ko je bil ta prognan 1. 1862, bržkone zarad tega ni bil preveč žalosten, poklicale so velevlasti evropske 4. junija 1853 na grški prestol sedanjega kralja Jurija I., bil je takrat 181etni mladenič. Njegov oče, sedanji kralj danski, je prevzel krono namesto mladoletnega sina. 2. novembra 1863 je stopil na grško zemljo. 27. oktobra 1867 se je oženil z Olgo, hčerjo Konstantina, ki je bil brat umorjenemu caru Aleksandru II. Iz tega zakona je 6 otrok, ki se izrejajo v grškem razkolništvu, večinoma njegovih podložnih je te vere. Kralj sam je ostal luteranec. Vendar hvala mu gré za to, daje v svoji deželi, znabiti ko je obiskal Pija IX., zopet postavil katoliške škofe in da katoliški cerkvi ne stavlja kakih zaprek. Znabiti je tudi to najboljša politika za njega in za Grke, ki žive v Turčiji, ker le s tem se oslobodé ruske državne cerkve, ako se zedinijo z Rimom. Bržkone nima kralj Jurij dosti moči, da bi se zoprstavil ljudstvu, ki uahujskano po tujcih, hoče vojsko imeti s Turki, tako, da mu ne kaže drugega, nego odpovedati se, ali vojsko začeti. Ako pa začne vojsko, potem je pa tudi zanj vse zgubljeno. — Sicez pa nikakor ne mislimo, da bodo narodi, kakor Grki Bolgari in Rumunnci za dalje časa zadovoljni s knezi, ktere jim postavljajo velevlasti, kakti više uradnike.
Nemški državni zbor se je ta teden pričel z jako suhoparnim cesarskim pozdravom. Za predsednika voljen je zopet konservativni vladni predsednik pl. Wed ell, za kar se ima pa le popustljivosti središča zahvaliti, ktero mu iz neznanih vzrokov ni oporekalo. Poleg središča bili bi pa tudi Welti po svoje pripomogli, da bi Wed e 11 ne bil nič več prišel na predsedniški stol, ker lansko leto ni poklical Bismarka k redu, kedar je ta v državnem zboru strastno po Welfih vdrihal in jim očital državno izdajalstvo. V nedeljo so se predstavili vsi trije predsedniki državnega zbora cesarjeviču prestolonasledniku, ki jih je jako natančno izpraševal, kakega duha da so letošnji poslanci gledé zvišanega budgeta v pomorskem in vojnem etatu, kjer se je poleg kolonijalne politike nadjati največega upora. Nemška kolonijalna politika jo je dostikrat zavozila v velikih ovinkih v kraje, kjer sedaj nemških trgovcev niti ni ne. Tako so Nemci sploh sprevideli, da prepir za Karoline nikakor ni bil vreden truda in časa, kar ga je prizadel nemški in španjski državi. Okoli Afrike lazijo nemške ladije, kjer na mnogih krajih nemških trgovcev niti ni ne, ob amerikanskih obalih se pa nemški vojni parniki jako pogrešajo, če tudi bi se mnogokrat potrebovali za varstvo ondašnjih nemških naselbin. Mnogo vrišča provzročila bo tudi interpelacija katolikov in Poljakov, zakaj da se tako brezsrčno izganjajo avstrijski in ruski katoliki iz pruskih iztočnih pokrajin. Kar se tiče te poslednje interpelacije, prijeti mislijo z njo Bismarka samega, kakor hitro bo prišel v državni zbor.
Izvirni dopisi.
Iz Ljubljane, 27. novembra. (Slovesnost v Marijanišči.)*) Popoludne ob 4. uri je bila najprej pridiga, ktero je imel g. vodja Marijanišča o „skrbi za mladino", v kteri je h krati priporočal mladino sploh, posebej še Marijanišče dobrotljivosti Ljubljančanov in Kranjcev.
Po pridigi je bilo darovanje za potrebe kape-line. Prisrčno hvalo moramo izreči vsem navzočim, ki so zložili izdatno svoto za malo hišo božjo, ki potrebuje še marsičesa, da bi vsaj za silo bila priskrbljena. Kapela in pa tudi zunanji prostori so bili natlačeni s pobožnimi in do solz je lahko ganilo vsakega pričujočega, ko je pri petih litanijah odmevalo petje po celi kapeli — v čast Materi Božji, kteri je posvečena kapela (Marija pomočnica kristijanov).
Gotovo ni brez vspeha pridigar v svojem govoru izročal mladino Materi Božji v varstvo: kjer je doma pravo njeno češčenje, tam ne manjka božjega blagoslova. Zato nas je napolnjevalo z velikem veseljem, da smo videli to zaupanje v božjo pomoč v vsem, kar se je ta dan očitno govorile in storilo. Kaj ginljiva je bila tudi zahvalna pesen po litanijah.
Pač res, hvala Gospodu, da se je izvršilo to delo vsaj toliko srečno, zakaj skrbi, kterih je bilo pri tem zidanji obilo, pozml največ samo Vsega-vedni. — Zahvala pač zaslužena, da se je zamogla tako lepo obhajati popoludanska slovesnost, velja g. P. Angeliku Hribarju, ki je oskrbel krasno petje s svojimi izurjenimi pevci, kakor tudi mil. g. proštu Ant. Jarcu, ki je imel sam litanije. Kot predsednik Vincencijeva družbe, ki skrbi za Marijanišče, je pač iz srca zamogel zapeti tudi „Te Deum laudamus" — da se je Vincencijevemu društvu posrečilo tak korak storiti v svojem razvoju. Kajti sezidanje te kapele zdi se nam vspeh, ki nam kaže polno moč tega društva. I vsem drugim, ki so pomagali, naj velja topla zahvala in srčni: Bog plati!
Tako stoji tedaj dozidana lična kapela v Mari-janišči. Akoravno je še vsa prazna in revna, oznanuje vendar, kako dobra srca da imajo Ljubljančani in Kranjci sploh, zlasti preč. duhovščina, ki je toliko pripomogla za to delo. Sicer je pa jako okusna njena zunanjost; njena notranjost pa mora človeka kar osupniti, kajti slikarija na stropu je kaj spretno delo. Pa pustimo na stran vso zunanjost in notranjost , marveč mislimo samo na pomen kapele v takem zavodu, kakor je Marijanišče: kapela je središče, je srce takega zavoda, tukaj se mora dušno življenje vzbujati, vtrjevati in razširjati. Kdor ima srce katoliško-krščansko in meni, da zamore tak ustav napredovati brez domače kapele in brez krepkega duhovnega vodstva, ta kaže samo svojo nevednost v izgojevanji mladine. Zato častitamo mlademu ustavu, da si je pridobil bistveno podlago za daljnji razvoj. H krati pa izražamo upanje, da se bode v novi kapeli dosezalo to, kar je naznanjal popoludanski pridigar: da bodo etroci ohranjeni v nedolžnosti in obvarovani ravno po kapeli mnogih nevarnosti.
Lepa slovesnost je segla vsem, ki so v zvezi z Hstavom ali pa celo v njem prebivajo, globoko v srce. To se je videlo pri tistih, ki so se vdeležili tudi zajtreka po blagoslovljenji, zlasti iz gorečih besedi, ki so jih govorili napravljaje in odgovarjaje razne napitnice. Bog daj, da bi se vse spoluilo 1 Bode se gotovo spolnilo, ako bode to zanimanje za ustav tudi resnobno, to je iz pravega prepričanja, da je treba delati za Boga in blagor človeštva. Kdor si hoče ogledati delovanje Vincencijeve družbe, bode videl občudovanja vredno zglede požrtvovalnosti za dobro stvar brez vseh osebnih ozirov.
Dobrodelnost namreč, naj bode že katerakoli, nikdar ne sme postati za samo skazovanje — ali parado. Kadar se ta gnjiloba polasti dobrodelnega delovanja, utegne ono nekaj časa kazati krasno zunanje lice, toda notranje propalosti ne bode zakrival zunanji blišč na dolgo. Veseli nas, da so je Marijanišče dovolj držalo — tudi ob tej redki slovesnosti — tega načela.
Pisatelj teh vrstic ima trdno nado, da bode mladi ustav zlasti sedaj s kapelo svojo, razširjal blagoslov božji po mestu in po deželi. Ne moremo
*) Ker prinašamo poročila o dopoliulanski slovesnosti v listku, priobčujcmo tukaj samo poročilo o popoludanskih opravilih.	Vr.
si pa kaj, da ne bi spominjali se pri tej priliki pravega krščanskega načela: Zaupaj samo v Boga! Na podlagi tega zaupanja bode zidala Vincencijeva družba in posebej še vodstvo hiše — varno in trdno in ravno s tem zaupanjem utegne ono prepričati dandanašnji materijalni svet, da se zamore delovati tudi z drugačnimi pripomočki, kakor s kapitalom.
Kadi obračamo in smo tudi s tem hoteli obračati pozornost občinstva na ta ustav: to naj bode naša podpora, ktero hočemo njemu dajati.
Ano ny mus.
Iz Krope, 24. nov. (Vpeljevanje novega velikega zvonu.) God sv. Klemena 23. novembra 1885 zasluži z zlatimi črkami zapisan biti v zgodovino našega trga. Ta dan namreč smo dobili novi veliki 32V2 stotov (stare vage) težki zvon, kterega so nam popolnoma iz svojega darovali naš rojak, Ljubljanski stolni prošt mil. g. Jožef Zupan. Ze lansko leto, ko smo za gotovo zvedeli, kakšen velikodušen dar so nam naš predobrotljivi gosp. rojak namenili, nas je vse farane brez razločka ta novica z veseljem prešinila; in čim dalje se je prihod zvonu odkladal, toliko težje smo ga pričakovali. — Nazadnje vendar — 23. novembra — po odpravljenih vsih zaprekah, (in kje takih ni, kadar se gre za velike reči in jih ima več zraven govoriti), napoči srečni dan, da naj gremo po toliko zaželjenega gosta v Podnart, kamor so ga gosp. prošt na svoje stroške postavili. Bes, da se je vreme, kakor letošnjo jesen sploh, grdo držalo, in je okoli poldneva precej lilo; pa kaj srečen človek na to porajta, ki je veselja ves prevzet, kakor smo bili mi ta dan! Ne bom pravil, s kakšno težavo in previdnostjo je bilo treba težko in dragoceno blago iz železniškega vagona na voz spravljati, samo sprevod, v kterem smo zvon iz Podnarta v Kropo peljali, naj malo popišem, ker je bil neznano ginljiv, tako za tiste, ki so se ga vdeleževali, kakor za druge, ki so ga gledali.
Ob 1. uri popoludne se je sprevod vzdignil iz Podnarta. Pred zvonom so se na štirih vozeh peljali gospodje, ki so prišli v Podnart zvon sprejemat in s častjo ga na njegovo stalno mesto spremljat. Na prvem vozu sta bila Kroparski župan g. Klinar in srenjski svetovalec g. Karol Pibrovec; na drugem Dobravski župnik g. Aljaž in proštov brat g. Matija Zupan; na tretjem beneficijat g. Berlic in proštov stričnik g. Simon Zupan, katehet iz Loke; na četrtem pa domači župnik g. Kapuz in Dolški župnik g. Ažman, Kropski rojak. Na zadnje pa so peljali štirje črni konji leskeči se zvon, ki je bil s pravimi cvetlicami in venci okinčan, ter od štirih na voznih ročicah privezanih smerečjih mlajev obdan. Tudi vsi vozniki in konji so imeli šopke, zelene vršičke, trakove in druge razne olepšave.
Ko se sprevod po Lipniški dolini zavije in štric Ovšišam dospe, se milo oglase zvonovi ondotne cerkve v pozdrav novemu sosedu. Ravno tako je jelo tudi na Dobravi zvoniti, ko smo do Lipnice prišli. Pa še drug prizor se nam tukaj pokaže. Veliko Kropar-skih otrok, ki od dolgega čakanja že niso mogli več strpeti, je noter do sem prišlo zvonu naproti. In kakor hitro ga ogledajo, vsi kakor iz enega grla „živio!" zavpijejo. In zdaj, kolikor bolj se Kropi bližamo, toliko gosteje trope otrok na obeh straneh ob cesti srečujemo, in tako se vedno veči množica za zvonom vali. Ker je bila cesta zelo slaba, so se morali konji večkrat oddahniti; vselej pa, kadar so zopet potegnili, se je vzdignil iz sto in sto mladih grl veseli krik: „živio!" Pač se bodo ti otroci še na stara leta spominjali tega dne in z veseljem svojim mlajšim pripovedovali o tej redki slovesnosti.
Veselje pa je rastlo, kolikor bolj smo se Kropi bližali. Ko v Kropi sprevod zagledajo, h krati mož-narji zagrome in vsi zvonovi oglasijo se pri obeh cerkvah ob enem. Se mali „Navček" (to je najmanjši zvon pri kapelici v lastnem stolpičku nad velikim altarjem, ki se glasi, kadar kdo umrje in kadar ob delavnikih pri sv. maši pozvoni, in ki se zavoljo svojega posebnega glasu: nav, nav, nav, nav! tako imenuje) ni hotel zaostati, ampak se je na vso moč oglašal, da bi bil kmalo onih šest zvonov pre-vpil, in sicer zato, da bi se novi velikan ne mogel danes ali jutri pritoževati: češ, „Navček" je bil pa tiho, ko sem jaz v Kropo prišel.
Pri prvi (Jarmovi) hiši, iznad ktere visi narodna zastava, se vstavimo. Ljudstva je vse črno po cesti, na zidu in po bližnjih travnikih. Navdušeni „živio"-klici se vrstč. Zvon dobi tukaj nov kinč. Nektere Ljubljanske gospe (rojene Ivroparce) so mu preskrbele krasnih vencev in šopkov iz ponarejenih
cvetlic. Če tudi iz oblakov še vedno po malem prši, zvon ne sme danes brez kinča skozi Kropo, ko se ima enak ženinu za zmirom zvezati z farno cerkvijo.
In zopet konji potegnejo, zopet možnarji zagrome, zvonovi se še lepše oglasijo, in ljudstvo pa veselo in navdušeno gosta pozdravlja. Tii niso več samo otroci in mladina, tii so že odraščeni možje, ki vedo velik dar ceniti in poznajo velike skrbi, ktere so za duhovnega pastirja s tako rečjo sklenje ne. Zato se slišijo izmed množice razločni glasovi: „Živio gosp. stolni prošt!" „Živio g. župnik !" In naj bi človek pri taki navdušenosti neobčutljiv ostal! Videl sem pri tej priliki v marsikterem očesu solze resničnega veselja, in nič se nisem čudil, ko jih tudi na licu domačega g. župnika zapazim!
Saj sem bil sam tudi veselja prevzet in srčnih čutil popisati ne morem, ki človeka pri taki priliki obhajajo. Sem sicer že velikokrat slišal Kroparske zvonove, pa tako, se mi zdi, še nikoli niso peli; enako sem že velikokrat slišal streljanje iz Jame, ali tako močno še nobenkrat ne; to ni samo gora pretresalo, ampak tudi srca! Nek star mož mi je po slovesnosti rekel: Star sem že in sem že veliko videl in skusil, ali tacega veselja še ne pomnim !
Med neprenehanim zvonenjem, streljanjem in vriskanjem, se pomikamo počasi dalje; pri mnogih hišah so izpostavljene in tudi iz obeh zvonikov vise posebno velike zastave. Kropa je vsa po konci. Kar na ulice ne more, gleda iz oken. Zdaj smo na velikem trgu. Kovači že komaj čakajo, da bi se zvona polastili. Hotli so celo v Podnart ponj priti, da bi ga sami pripeljali; ali ker se jim to ni dovolilo, ga hočejo vsaj iz trga do cerkve potegniti. In res. Konje sprežejo, močno vrv skozi škrpce potegnejo in zdaj prime za vrv toliko rok, kolikor jih le zraven more, in ker se jim oba konca vrvi še prekratka zdita, narede živo vrv, da se kar za roke drug druzega vlečejo. Dasiravno je k cerkvi hud breg, so vendar tako hitro z vozom šli, da se je zdelo, da ga bolj po zraku nesejo, kakor na vozu peljejo. Enako hitro in srečno ga tudi iz voza pod zvonik spravijo, kjer zdaj čaka, da ga še v zvonik potegnejo.
Bilo je že okoli štirih, ko je bilo vse končano. Noč se je jela delati in ljudje so se počasi razšli na dom, da se še tam o današnji slovesnosti pogovore. — Mi pa lahko zdaj bližej stopimo in zvon dobro ogledamo. Kar vnanjo obliko zadeva, je res silno lepa in se mora na prvi pogled vsakemu prikupiti, če bo še glas po tem, si ne moremo kaj boljšega želeti.
Na zvonu so tri podobe, namreč Matere Božje, sv. Jožefa in farnega patrona sv. Lenarta. Napise pa ima zvon sledeče. Zgoraj na kroni v okrogu: „Poj in poj, sto in sto let staro slovensko pesen: Za Bogom častimo Marijo najbolj!"
Potem:
V čast in hvalo vsemogočnemu Bogu, Neomadeževano spočeti Devici Mariji, Materi milostljivega Srca, Sv. Jožefu patronu katoliške cerkve, Sv. Lenartu, Kroparske fare Iz srčne hvaležnosti daroval Jožef Zupan, tukaj 1. 1811 rojen, 1. 1836 novo mašo pel, 1. 1840 kaplan, 1. 1855 korar in fajmošter, 1. 1876 prošt Ljubljanske stolne cerkve.
Na nasprotnem kraji: 1885.
Ko so vladali katoliški svet papež Leon XIII., Avstrijo cesar Franc Jožef, Ljubljansko škofijo knezoškof Jakob, To faro fajmošter Janez Kapuz, In beneflciat Janez Berlic, Me je vlil Peter Hilzer c. kr. dvorni zvonar v \Viener-Neustadtu. in spodaj:
„Molite v sobotah pri večernem Ave Marija-zvonenji eno Oeščeno Marijo za mene, moje stariše, dobrotnike, za knezoškofa Antona Alojzija (f 1. 1859) in za tukajšnega bivšega fajmoštra Martina Grosa (f 1. 1841)."
Pričujoče duhovne je domači g. župnik prijazno v farovžu pogostil, kjer so se med streljanjem tudi vrstile primerne zdravice. Prva, se ve, je veljala visokemu darovalcu in dobrotniku, mil g. stolnemu proštu, ki je z obilnimi svojimi darovi, s kterimi je že obogatil in okinčal našo cerkev, z novim velikim zvonom krono postavil. Želeli in vošili smo posobno to, da bi Bog gosp. darovalca zdravega in čvrstega ohranil, da bi k letu v naši farni cerkvi mogel svojo zlato mašo obhajati, da bi takrat slišal novi zvon, ki naj mu potem v nebesih zasluženi prostor izprosi. Posebno pomenljiva je bila tudi na-
pitnica, bo je eden gospodov željo izrekel, da bi se novi zvon s prejšnimi dobro vjeraal in da bi enako zvonovom tudi duhovni in srenjski predniki vzajemno delali v čast Božjo in mir ljudem, v kteri namen je tudi zvon posebno bil darovan!
Z Gorenjskega, 24. novembra. Slovencem tako priljubljena slovesnost nove maše vršila se je 22. t. m. v Križih pri Tržiču. Kdo se ne veseli tacega dne? Vsa domača duhovnija se raduje; od daleč se snidejo verni, rekoč: „Ako tudi podplate raztrgaš, nove maše ne zamudi." Kdo pa še le za-raore izreči starišev in sorodnikov veselje iz novo-posvečenih rok svojega lastnega sina in sorodnika prejeti presv. Telo!
To pri nas zdaj že tudi precej redko veselje napravil nam je novomašnik Tržaške škofije č. g. Jurij Dolžan. Ko rečem Tržaške škofije, stori se mi nekako milo, ko gledam domačega g. župnika pri tolikih letih osamljenega pri duhovskih opravilih. So bili pač žalostni čast pred malem pri nas! Na tuje smo pošiljali vrle moči, med tem, ko sedaj sami stradamo!
Toda kmalo bi začel tožiti še danes, ko se razlega povsod veselje. Pa tudi res pravo veselje in ponos za Križko faro!
G. novomašnik zvršil je v treh letih vse bo-goslovske študije vrlo dobro in na strani mu stoji tovariš, ki bode enako slovesnost obhajal menda o božičnih praznikih.
Prav spodbudno se je obhajala nova maša v pričo silne množice domačih in tujih faranov in lepega števila duhovnih sobratov. Zlasti povzdignil je slovesnost slavnostni govornik g. župnik Aljaž, kot nekdanji katehet g. novomašnika s svojim jedrnatim govorom.
Po svetem opravilu pogostil je ljubeznjivo domači g. župnik odličnejše goste, dokler se nismo podali k slovesnim večernicam.
Treba je bilo pa tudi pogledati druge svate in novomašnika dom. Ko bi bili tu navzoči naši liberalci, ki tako radi vpijejo, da so duhovniki malo priljubljeni, se bi bili lahko prepričali, da slovensko ljudstvo in duhovščina sta si — jedno! To veselje, ko smo v sredo med nje stopili, pač živo priča, da je Slovenec duhovščini iz srca vdan.
Vrlemu g. novomašniku pa vsi želimo, da bi mnogo let vspešno deloval v prid katoliške cerkve in mile domovine!	—č.
Iz Škofje Loke, 25. novembra. Po dolgem odmoru je vendar naša čitalnica zopet pokazala, da še živi. 22. t. m. je priredila veselico na korist Gorenjcem, ktere je bila voda poškodovala. Program je imel „Slovenec" že natisnjen. Izvršili so ga v splošno zadovoljnost. Ko so peli „Popotnika" je ta malo preveč hitel „čez gore", sicer ga je bilo prijetno poslušati. „Tičico" so morali ponavljati, drugič je posebno dopadla. Ko sem poslušal petje, se mi je vedno vrivala misel: zakaj nas razvesele Loški pevci tako poredkoma z razvedrilnim petjem? Mnogo lepega petja bi lahko slišali, zakaj so naši pevci tako skopi? Ali manjka edinosti ali ka-li? Grl je dovolj na razpolaganje, za moške, kakor tudi za mešane zbore. Je-li mar zaspano društveno življenje krivo redkih veselic?
Igra „Zupan" se je igrala prav povoljno. Težko bi jo bilo bolje izpeljati zunaj v malem mestu, kjer ni pravega prostora zato in tudi ne odveč igralnih moči. Rečem le: zadovoljili so nas naši diletanti popolnoma, več bi od njih ne smeli pričakovati. Mnogo smeha je provzročil župan Jaka Dolinar s svojim osoljenim govorjenjem; druge osebe so bile tudi na svojem mestu. Le tako naprej!
Čistega ostanka za ponesrečene Gorenjce je 44 gld. 18 kr. Zadovoljno je zapustilo občinstvo igrišče. Le eno željo smo gojili zapuščajoč čital-niške prostore: Naj nas razveseli kmalo čitalnica v dolgih zimskih večerih s kakim novim, zanimivim programom!
Domače novice.
(Vitez dr. Miklosich), slovenski rojak, odlikovan je že zopet. Bavarski kralj Ljudevit podaril mu je Maksimilijanov red za znanost in umetnost.
(Novi vodja Dunajskega policijskega ravnateljstva — rojen Ljubljančan.) Predvčerašnji telegram prinesel nam je vest, da je namesto ranjcega predsednika Krtičke pri Dunajski policiji imenovan
za vodjo c. kr. dvorni svetnik baron Franc Krauss, sin stare plemenitaške rodovine. Stric njegov bil je svoje dni pravosodni minister baron Karol Krauss; drug stric je bil svoje dni finančni minister barou Filip Krauss in temu se ima Franc zahvaliti, da mu je stric k»t svojemu nečaku, ker je bil sam brez otrok pri cesarji sprosil milost, da je prešel baronat nanj. Baron Krauss je sin nekdaj v Ljubljani službo-vajočega in pozneje v Galiciji umrlega c. kr. dvornega svetnika Franca viteza Kraussa. Rojen je bil 14. decembra 1837 v Ljubljani. 21 let star dovršil je že pravoslovje na Dunajski univerzi. 8 let je bil okrajni glavar v Dunajskem Novem mestu, kjer je imel mnogo posla s socijalisti. Lansko leto so ga poklicali v c. kr. dolenje-avstrijsko namestništvo. Mož je jako odločen, pri vsem tem pa dobrega srca.
(V Ljubljanico padel) je danes Lasnikov hlapec nek sod spirajoč. Rešil ga je g. Malinovski s pomočjo drugih ljudi.
(Divjo svinjo) s prasetom vstrelili so v Slavonskih gozdih in so jo poslali v Ljubljano k trgovcu Treo-tu na Preširnovem trgu, kjer jo je danes mnogo ljudi ogledovalo.
(Kar mačka rodi — miši lovi.) Predvčeranjem izročili so tukajšnji deželni sodniji glasovitega tatu Evalda Fodransperga zarad tatvine in cerkvenega ropa. Ljubljanska sodnija poslala ga bo v Novomesto, kjer se bo zločinec zagovarjal. Brat Fodranspergov je na Gradu, mati pa v Begunjah, vsi zarad hudodelstva tatvine in goljufije.
(Spremembe pri učiteljstvu na Kranjskem.) Sprašana učit. kandidatinja gč. Frančiška Za-gorc vstopila je za učiteljico v zavod gč. Huthove v Ljubljani; gč. Avg. Kolnik za suplentinjo v Hrastnik; gč. Eržen za podučiteljico v Zabukovje pri Sevnici, in gč. Irma Čer ni za suplentinjo v Dobovi, vse tri na Štajarskem. — Gosp. Herman Gradišnik, učitelj v Senožečah sprejel je učiteljsko službo v Hrastniku; g. Luka Knific ml. dobil je službo v Besnici; v Voklo pri Kranji gre začasni učitel g. Marolt iz Mengša.
(Za botanikarje.) S Št. Urhške gore se nam 23. novembra poroča: Vreme imamo že poldrugi mesec prav čmerno, skoraj dan na dan vedno le dežuje. Pri vsem tem pa se na naši gori veselo razcvetajo: Bellis perennis, Polygala vulgaris et Chamaebuxus, Lamium maculatum et purpureum, Gentiana ciliata et asclepiadea, Veronica egrestis, Sheradria arvensis, Potentilla verna, Fragaria vesca in tudi zrele se še dobe; potem Campanula patula in Trachelium, Dianthus sortusianorum, Scabiosa arvensis, Viola canina et agrestis, Leontodon Taraxacum & autumnale, Buphthalmum salicifolium, Cicorium iutybus, Ranunculus acris, Thymus ser-pyllum, Stachys annua, Geranium Robertianum et pratense in še mnogo druzih. Revice se kar ne morejo posloviti od nas.
(Goriški stolni prošt) in državni poslanec msg. dr. Valussi, imenuje se med kandidati za Tridentinski škofov sedež.
(Zagorska železnica) na Hrvaškem je z malimi izjemami dodelana tako naglavni progi Čakovec-Varaždin - Zabok-Zaprešiče, kakor tudi na stranski progi Z a b ok - Kr a p i u a. Če bo vreme le količkaj vgodno, izročila se bode še letos prometu.
Telegrami.
Dunaj, 27. nov. Za kralja Alfonza je napovedano lGclnevno dvorno žalovanje.
Dunaj, 26. nov. „Pol. Corr." piše: Srbski poslanec na Dunaji pravi, da do sedaj ni še prav nič znanega, da bi se Milan res mislil prestolu odpovedati in Srbijo zapustiti.
Beligrad, 26. nov. Milan je prišel ob jutranji zori v Beligrad. Glavni tabor prestavili so Srbi v Niš. Zapovedništvo Niški armadi prevzel je polkovnik Topalovič, jako zaslužen častnik. Armada in narod dobro čutita resnobo položaja.
Sofija, 27. nov. Včeraj so se bili pet kilometrov pred Pirotom, kjer je večina srbske armade zbrana po višavah nad mesto m. Cez tri uro so se po s i 1 n e m boji Bolgari polastili pozicij na levo Pirotu. Noč je boj končala.
Sofija, 27. nov. Bolgarska vlada ni dala še nikakega odgovora velesilam na njihov predlog o napravi premirja, ker so pri Vi-
clinu še vedno Srbje na bolgarskih tleh. Bolgarska armada je na potu v Pirot.
Sofija, 26. nov. Bolgarski narod in armada pozdravila jo včeraj svojega ministra zunanjih zadev, Zanova, prišlega iz glavnega tabora, kedar je zvedela, da Srbija premirje zahteva, sklici: „Nobenega premirja!" „Smrt sovražniku!" „Naprej zastava Slave!"
Madrid, 26. nov. Kraljica Kristina p r e v z e 1 a j e vlado. — Maršal Serrano je umrl.
Madrid, 27. nov. Kraljica je sprejela odpoved Canovasovega kabineta. Vsi do-pustniki so se poklicali pod orožje, s čemur so je armada za 60.000 mož pomnožila. Po celem Spanjskem je mir.
Pariz, 26. nov. Don Carlos pravi, da bo tako dolgo v Benetkah ostal, da vidi, kaj bode sklenila njegova stranka.
London, 27. nov. Do polunoči izvoljenih je 118 konservativcev (Salisbury), 108 liberalcev (Gladstone) in 9 Ircev (Parnel).
Novi Jork, 26. nov. Umrl je včeraj z naglo smrtjo podpredsednik združenih držav, Mr. Hendricks, v Indianopolisu.
Umrli so:
24. nov. Katarina Zaje, delavčeva žena, 40 let, Tržaška cesta št. 19, jetika. — Franca Gostič, delavčeva hči, 2 mcs., Kolezojska cesta št. 6, božjast.
Tuj ci,
24. novembra.
Pri Maliču: Aklod Verspille, zasebnik, iz Nimwegena.
—	Franjo Dedem, živinotržee, iz Linca. — Ignacij Bergcr, slikar, iz Wr. Noustadta. — Josip Leskovšek, c. kr. nadporočnik, s soprogo, iz Maribora. — Gašpar Pristov, komi, iz Veli-kovca.
Pri Slonu: Milan Reiss, zasebnik, iz Leipziga. — Frisch-auer, Sruli, D. Fischer, Jung, Karol Fischer, Fok, Bauer, Wenzl, trg. pot., z Dunaja. — F. Schmidt, trg. pot., iz Šoprona.
—	Franjo Oblak, c. kr. poštni olicijal, iz Beljaka. — Dr. Jan. Tomšek, župan, iz Slov. Gradca. — Andr. Baredi, graščak, iz Slov. Gradca.
Pri Južnem kolodvoru: Moric Kappau, trg. pot., z Dunaja. — Josip Snoj, zasebnik, združino, iz Spljeta. — Wil-fan in Matajc, iz Stražiš.
Pri Virantu: Jernej Kosec, župnik, iz Škocjana. — Marija Praznik, zasebniea, iz Vel. Lašič.
Dunaj^kn borzu,
(Telegralično poročilo.) 27. novembra.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	82	gl. 25 kr
Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka)	82	„ 75
4% avstr. zlata renta, davka prosta .	108	„75 „
Papirna renta, davka prosta . .	99	„ 80
Akcije avstr.-ogerske banke . .	877	„ — „
Kreditne akcije............284	„50
London.......125	„60 „
Srebro.......—	„ — „
Francoski napoleond......9	„ 99 „
Ces. cekini.......5	„ 97
Nemške marke ....	61	„ 75
V Katoliški Bukvami v Ljubljani
se dobiva knjiga:
Spisal Jak. Alešovec. Cena I gl., po pošti 5 kr. več.
»•M8MflMN««NMW*MMNMHNM)
.T»«* It
¡na Dunaji obstoječa, sloveča velikotrgovska hiša
„pri dobrem pastirju"
(„zum guten Hirten"),	(5)
poprej
Vinko Strolischneidcr
i Bil Dunaji,
I,, Rothenthurmstrasse 14,
razprodaja vso svojo zalogo
pravega Brnskega suknenega blaga
iz ovčje volne
j v kosovih, ki za vsako ol)-_____	Meko za gospode zadostu-
jejo, iu to za suknjo, hlače in telovnik, v vseli barvali posebno trdnih po sledečih silno nizkih a stalnih centih:
II. baže za celo obleko po 3 gl. 50 kr.
L » v » v 4 „ 50 „
Uzoreev 110 moremo razpošiljati, pač pa se zavezemo s tem javno, da sprejmemo brez ugovora nazaj, kar bi no ugajalo.
Blago razpošiljamo, lic da bi zavoj kaj računill,
proti predplači svote ali pa proti povzetji.
»••••«C»—•••• >WMWMWMIMt