Naše veselje
Priloga „Slov. gospodarja" za deco.
StOT. *•
Letnik L
Zaklad.
Jože je bil sirota. Ni imel več ne Očeta in ne matere. Živel jo pri stari materi, ki je imela na ravninici pod visoko goro majhno hišico, poleg nje vrt in malo dalje proč nekaj njivic. Ona že ni mogla dosti delati, Jože pa pri delu tudi še ni dosti zalegel in tako sta se kaj borno preživljala.
Ko je J°že nekoliko odrastel, je služil ,najprej za pastirja pri gospodarju, ki ,je imel svoje pašnike blizu Jožetovega [doma. Tako je potem na črede včasi gle-{dal on, včasi pa tudi stara mati, če je bilo treba kaj težjega delati, za kar ona |ni več bila sposobna. Tedaj je pač Jože (poskočil in opravil delo po svojih mo^ Čeh.
Jože je bil zelo dobrega in nežnega srca. Bolelo ga ni toliko, da je bil on sam Veven in da ee je moral boriti za košček feuhaga kruha. Ne, ampak hudo mu je bilo, da etari materi ne more zadnjih dni njenega življenja olajšati 4n olepša^ ti, ker je videl v njej edino bitje na sve« (tu, ki ga Je ljubilo in skrbelo zanj.
Čimbolj je odrastel, tem češče je pre^ rmi&ljeval, kaj bi storil, da bi prižel, če [že ne do bogastva, pa vsaj do udobneje žaga življenja za »taro mater. Na sebe 'niti tedaj ni mislil.
Cesto sta se pogovarjala y koči 3n Joi te je nekoč vzkliknil:
»Zakaj ni več palčkov, ki imajo zlata; In srebra v Izobilju. Kako rad bi katei fega izmed njih poprosil, naj bi nam pomagal. Kaj mislite, ali so bili kedaj balčki?«
»Kako biUT« je vprašala stara mati« t>Ali maniž, da jih sedaj ni? Seveda so, ja-li ljudje so postali tako hudobni in za< fvistuJ, da se palčki nočejo več prikazatf jene d njimi In jim tudi nočejo več pomagati. Sicer pa so se tud.ii v starih časih1 (prikazali samo ljudem, ki so rojeni na nedeljo,«
»Jaz vendar tudi! Torej se meni še lahko kateri prikaže, kaj ne?«
»Saj sem povedala, da se sedaj ne brigajo več za ljudi. Prebivajo le v svojem kraljestvu v notranjosti gora in-nihče ne ve, kaj tam delajo.«
Jože je še dolgo premišljeval vse to, kar mu je bila stara mati povedala.
Nekega vročega poletnega popoldneva se je njegova čreda mirno pasla v senci velikih dreves ob gozdu, ki se je razprostiral ob vznožju visoke gore, ki je meijila na ravninico, na kateri je stal Jožetov dom.
Vroče je bilo. Jože je lagel v sened mogočne bukve in je kmalu trdno za-* spal. Sanjal je, da ga nekaj vleče h gori, ob kateri je spal. Vstal je in se je podal globlje v gozd ter je dospel do votline v pečini. Stopil je vanjo in brez strahu je začel prodirati, dalje. Temen hodnik ga je vodil globlje v goro. Že se je hotel vrniti, ker se je začel bati, kar začuje v, 'daljavi nabijanje železa kakor v kovač-
nici. Stopil je Se naprej in naenkrat jeizai gledal pred seboj svetlo dvorano, v ka-< teri je nabijal palček na zlato galico na1
Jože je ostrmel In obstal. Palček se je Obrnil do njega in je rekel:
»Dobro došel, dragi Jože! Tolikokrat pem te opazoval zunaj pri čredi, pa me nisi nikoli hotel videti. Rad bi te bil povabil sem. No, saj si sedaj tu. Reven si, ali dober in pošten. Rad ti bom pomagal. Glej, tu vzemi, kolikor moreš nositi!«
Pri tem je pokazal palček v ozadje dvorane, kjer je bilo vse polno zlata v kosih, ki so imeli obliko hlebčkov. Jože se je pripognil, da bi dvignil največji kos, kar začuti nekaj mokrega na obrazu in — se prebudi. Pri njem je stala krava in mu je lizala obraz.
Jože je hitro pogledal po čredi. Bila Je v bližini, torej ni dolgo spal. Premišljeval je svoje sanje. Vstal je in se je napotil tja, kjer je bil v sanjah. Našel je hodnik, ki ga pa je bilo kmalu konec, palčka pa nikjer. Pač pa je ležalo po tleh nekaj gruč, ki so bile podobne onim zlatim v sanjah. Ko je eno prinesel bolj na svetlo, se je res čudno lesketala. Brž jo je spravil, nikomur ni rekel nič, ampak 'drugega dne se je napotil v mesto k profesorju, kateremu je nosil hrošče in metulje, ki jih je nabiral.
Profesor mu je rekel, ko si je kamen ogledal: »Zlato to ni, ampak vendar je ruda, ki je kaj vredna, če je je v tisti gori dovolj. Pusti to tu, bom že sam uredil vse nadaljnje.«
In res, čez par dni je prišla komisija, ki je ugotovili, da je dovolj tiste rude, in da je precej vredna. Ker je bil baš tisti del gozdička last stare matere, je dobila zanj toliko svoto, da je mogla odslej živeti z Jožetom brez skrbi.
Zdaj pa še naj kdo reče, da ni več — palčkov!
Veseli gostje.
Pri črešnji tam ob plotu je danes veliko slavlje. Črešnje so dozorele in gospodar, gospod škorec, je povabil vse, kar leze in gre, na proslavo.
Na veliki veji, kjer ima gospod škorec svojo hišico, danes pridne mravlje samo likajo in snažijo. Gospodar jih je najel kar petsto, da bo delo prej gotovo. V hišici sami pa gospodar danes niti nima prostora, ker je vzela gospa metlo v ro-
ke in pospravlja, da se vse kadi in da treščice in slamice kar frče po zraku. Gospodar je torej sklenil, da si gre rajši ogledat, ali so priprave že v teku. Pri najlopših in najbolj zrelih črešnjah je pri vsaki poseben zelen listič, da se morejo gostje lepo udobno vsesti. Tudi te lističe so imele mravlje v delu, tako da. so se že svetili, kakor lepo snažno umi' to steklo. Gospod škorec je natančno pogledal, da je vse v redu, tuintam je še dal kako naročilo, ali pa je tudi kaj grajal in dal popraviti.
Ko se je prepričal, da je za ljube goste vse pripravljeno in da so bile res naj lepše črošnje določene za pojedino, se je vrnil domov, da bi pogledal na uro, al bo že treba gosto pričakati. Skoro pre strašil se je, ko je videl, da bo že skraj ni čas za sprejem. Na debeli veji pred hišico je dal postaviti vhod s par stopnicami in volnenimi zavesami. Na vsako
stran pred vhodom pa je postavil dva čmrlja, ki sta proti nagradi štirih zrelih črešenj prevzela nalogo, da zapihata v rog, čim se bodo gostje približali. Za vhodom pa je stal gospod škorec z go-. spo in sta tako glasno naznanjene goste1 veselo sprejela ter jih odvedla na odka-zane prostore, kjer so se začeli gostiti s sladko črešnjevo kapljico.
Zdaj pa moram končati, ker je gospod škorec povabil tudi mene in med zadnjimi vendar ne bi rad bil, ker pravijo, da tisti, ki pride prepozno, dobi — najslabše.
Zbirateljem znamk.
Ali kdo izmed vas zbira znamke? Namreč da jih zbira tako, da jih potem lepo po vrsti razvrsti v posebni knjigi? Mislite, da je to lahko in celo otročje delo? Ni tako, najresnejši ljudje zbirajo znamke,
rabljene seve'da, iz veefi krajev sveta, ifl
'jih lepijo v posebne zbirke, ki imajo lahko, če so količkaj popolne, veliko prednost. Angleški kralj n. pr. spada med 'najmarljivejše zbiratelje. Njegova zbirka znamk je izredno dragocena. Tako daleč seveda ne more vsak priti, pa nekaj malega dela človeku veselje in zabavo. Naj-p opre j bi bilo treba zbrati vse rabljene znamke, ki jih morete dobiti. Lepo jih odlepite in zbirajte tako, da imate od vsake vrednosti po eno znamko. Kar jih je od ene in iste znamke več, tiste je treba hraniti in ob priliki zamenjati za take znamke, ki jih še nimate. To bi bilo sedaj prvo delo. Kdor ima kaj zamenjati, naj nam javi in ml bomo potem posredovali pri taki zamenjavi. Knjig še za začetek ni treba, o tem bomo govorili pozneje. Zdaj samo glejte, da dobite čimveč različnih rabljenih znamk. Vse drugo pozneje!
*
* •
9
Naloge.
1.
Dva ovčarja sta se srečala s svojima čredama ovac na cesti. Prvi ovčar je rekel: »Daj mi eno izmed svojih ovac, potem jih bom imel dvakrat toliko ko ti.«
Drugi pa je odvrnil: »Ne, daj ti meni eno izmed svojih ovac, potem jih bova imela oba enako £‘.eviio.«
Koliko flvac je imel vsak ovčar?
2.
Tone in Ivo sta štela svoj denar. Tone je rekel: »Daj mi dinar, pa bova imela oba enako denarja.« .
»Ne« je trenil Ivo, »daj ti meni štiri dinarje, potem bom imel dvakrat toliko denarja ’• > ti!«
Koliko denarja je imel ysak izmed teh’ dveh fantov?
3.
Pri katerem številu dobiš isto, če ga s 5 pomnožiš, ali pa če mu 24 prišteješ?
i.
V dveh mošnjah je enako število di-* nairjev. če vzameš iz ene mošnje 25 dinarjev in jih daš v drugo, potem ima ta dvakrat toliko denarja ko prva. IColiko dinarjev je bilo v vsaki mošnji?.
'Mlekarica o'dmeri kupcu točno '4Iml*H ka, čeprav ima aamo posodo, ki drži 5 I, In tako, ki drži 3 1, Kako bo to naredil*?,
Odgovori na dopise.
A. K., Središča. Bomo uporabili, če se bo dalo spraviti Lv sklad z naziranjem
upravništva. Sicer bi pa mi radi dobili v prvi vrsti prispevke naših mladih či-tateljev, da jih vzpodbujamo za opazovanje, izraževanje itd.
F, K., Podgorci. Dobro, nekaj jih je, rešitev namreč, po večini so tudi prav. Druge rešitve pa so tu v listu.
J. K., Sv. Kungota. Poskusil si res, ali tvoja pesmica le ni za tisk, ne samo da se stihi gladko ne čitajo, ampak tudi smisel ni v redu. Čemu bi kdo nosil led y. košari? Le še poskusi kaj, pa jasne misli zapiši!
Brez podpisa, nekje s Pohorja. Pesmica »Vesela pomlad« bi bilo treba pošteno o-piliti, tako glede na obliko kakor n® vsebino. Ista rima se tu ponavlja, pri drugih se dela jeziku sila. Tudi navadna pesmica mora biti jezikovno pravilna, drugače ni dobra. Kaj je »zapisnil«, rima za »zmislil«, kaj ne da? Tako pa ne sme, biti. Takih in sličnih stvari pa je polno. Rešitev naloge pa je postavljena na glavo, ker morajo biti dane besede ob koncu vrst.
Odgovori na vprašanja v
3.	številki.
1. V 7. leto*
2. seno,
3. slepa,
'i. ime,
5. nobena »dalje«, vso »krajše«,
6. maček,
7. odmev,
8. če zmrzne v le5,
9. drufei čevelj,
10. v polne,
11. y nobenem,
12. če moli glavo skozi okno.
Koš ]e tu, kje £a je starka?.
IG
Previdnost.
Mati stoji s sinčkom pred kletko, v kateri je velika opica.
Sinček: »Mama, glej, tale opica je čisto podobna stricu Tineku.«
Mati: »Ne boš tih, to je vendar Huda žalitev!«
Sinček: »Saj sem ti tako tiho povedal, fla me opica ni čula.«
Skrivalnice.
'Janezek navadno sedi v tej hišici na drevesu, kje ga je?..
Za smeh.
NI nevarnosti.
Učitelj: »Ti vendar ne smeS v šolcr, ko pa ima tvoj brat Škrlatico!«
Učenec: »Gospod učitelj, saj ni moj pra-ftri brat.«
Ne ve.
Učenec: »Pozdrav od očeta. Včeraj nit sem mogel v šolo, ker sem bil bolan.« Učitelj: »Kaj ti pa je bilo?«
Učenec: »Tega mi oče ni povedal.«
Skrben.
Oče sinčku: »Kaj, 'ti paglavec kadiš?« Sinček: »O, saj ne!«
Oče: »Čemu po ti pa te cdgarete v tvoji škatli?«
Sinček: »Te zbiram, da jih bom kadil, ko bom že velik in bom smel kaditi.«
*
Joj, prazen svinjak! Kje je prašiček?,
Boji se.
Zdravnik: »Tako, Mihec, zdaj mi pa le, pokaži jezik!«
Mihec: »Kaj pa, da mi mama da zaušnico.«