KATOLJSK CERKVEN LIST.
„Danicau izhaja vsak petek na eeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr.. za četert leta 1 gl. 30 kr. Vtiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl., ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica' <lan poprej		
Tečaj XLI.	V Ljubljani, 27. mal. serpana 1888.	List 30.
Katekizem.
m.
(Dalje.)
Katekizmov nauk je prepriča ven, ter bi rekel, človeškega duha nekako sili, da mu mora verjeti. Če človek uči kak nauk v svojem imenu, ima ta nauk le človeško veljavo. Učitelj, ki uči svetno modrost, zgodo-dovino, pravoslovje, ljudski govornik, pisatelj, vsi ti govore in pišejo samo svoje misli, svoje razsodbe, svoje načerte, ki so včasih celo sanjarski. Njih sodbe so velikrat lahko napčne, njih sklepanje krivo, velikrat terdijo krive nauke: kedor iim hoče verjeti, jim verjame, kedor ne, ne, ker človeška beseda nima večje verjetnosti kot človeško. Verjame znabiti učenec učeniku, ker mu zaupa kot poštenjaku ali učenjaku; vselej pa je verjetnost omejena. Če n. pr. protestanšk pastor razlaga svojim vernikom sv. pismo, jim pove le svoje misli in nazore, kako on misli in sodi; s svojim slabim razumom hoče presoditi božjo besedo; zato on le ugiblje, ter govori učencem: nauke, ki vam jih dam, lahko sprejmete, če so vam všeč; če se vam pa ne zde, pa sodite sami. Taka verjetnost je pač malo vredna.
Tako pa se ne godi pri nauku katekizmovem. Vsak duhoven lahko z vso pravico reče poslušavcem, kar je rekel božji učenik: nauk, ki vam ga oznanujem, ni moj nauk. temveč nauk Očeta, ki me je poslal. Duhoven ne govori kot človek, ne v svojem imenu; iz njegove besede odmeva božji glas; on je poslanec, ki oznanuje povelja in voljo svojega nebeškega Gospoda, in če ga vprašaš, mu li smeš verjeti, ti on odgovori: jaz govorim, pa z menoj govore vsi časi, vse dežele, vsi ljudje, ki so živeli in žive v katoliški cerkvi; z menoj govore vsi cerkveni očetje, vsi učeniki, vsi kon-ciliji, vsa ustna izročila; z menoj in ravno tako kakor jaz govore vsi drugi duhovni, škofje in papež sam, poglavar vesoljne Cerkve; isto, kar terdim jaz, terdi, je terdila in bo terdila do konca sveta sv. Cerkev, steber resnice.
Nauk katekizmov je splošen nauk, veljaven za vse. Velika prednost naše sv. Cerkve je ta, da imajo vsi njeni nauki in povelja splošno veljavo, ker ima namen, sprejeti vse ljudi v svoje naročje. Odkar se je začela, se vedno dalje in dalje širi; ona ni navezana niti na kraj, niti na kak narod. Zbrati želi v svoie
božje hiše vse narode sveta, če kliče svoje otroke v cerkev k molitvi ali daritvi, jih kliče skupaj z glasom bronovim, ki doni dalje kot grom bojuih topov Če vikši duhoven, papež v Rimu. daje blagoslov, da ga „Urbi et Orbi," to je vesoljnemu svetu. Taki je tudi nauk Cerkve; namen ima razširiti ga po vesoljnem svetu.
V vseh delih sveta, vsem narodom pripoveduje resnico, kateri jo le žele sprejeti. Ona kliče: kedor je žejen, naj pride k meni. (Jau. 7). Iu ravno zapuščene, uboge otroke najraji sprejema. Njeni nauki se glase v koči Indijanca, v mali kapelici divjakov ravno tako kot v cerkvi sv. Petra v Rimu. Ona bi rada pomagala vsem, da pridejo do resnice vsi (Tim. 2). Stara gerška dežela, v kteri je cvela učenost, je imela samo en licej, t. j. vikšo šolo, naša Cerkev ima toliko tacih šol. kolikor je cerkva, kjer se zbirajo njeni verniki, da poslušajo nauk božji.
Oblika in jezik katekizmov se lahko spreminja v različnih krajih in časih in pri različnih narodih; pa njegov nauk ostane isti. Katoličan, ki pride iz Amerike v Rim, čuje tu iste molitve; veruje isti uauk, kot ga veruje Rimljan. Povsodi in v vseh časih eden in isti Bog; ena vera, en kerst (Ef. 4.). Kakor sveti na nebesnem oboku eno solnce ter razsvetljuje in ogreva vesoljni svet, ravno tako razširja nauk katoliški (in ou edini) od vzhoda do zahoaa, od severa do juga blagodejno luč in gorkoto ter razsvitljuje razum in ogreva serce prebivalcem vesoljne zemlje.
Z mladino imejte usmiljenje!
(Konec.)
Šego, da se otrokom vedno daje kaj opraviti, umni možje zelo hvalijo; in pa velik del bodi obernjen na telesno rast in izolikanje, akj moč na prostem zraku. Sej vidimo, kako radi otroci bivajo pod milim nebom in ne morejo biti pri miru, temveč vedno si dajo kaj opraviti, grebejo po pesku, delajo kupce iz persti, tergajo zelišča in cvetice, pletejo iz njih verižice, vence itd. Tudi letajo, skačejo, bolj z veseljem kot da bi jih kak „turnar komandiral."
Pravijo pa prijatelji mladine, da naj se telesne vaje menjavajo z duhovnimi opravilci, ako ima otrok zdrav
Sh*' -
m«
ostati. Io to je umu primerno, sej je človek sostavljen iz telesa in duše. tedaj naj že pri malih tudi duh kaj živeža dobiva, kaj pa, da primernega. Kako naravno delajo n. pr. matere in pametne pesterne, ki otročiče zgodaj učijo pokrižati se, male molitvice moliti, ki jih uče lahke verske resnice od Boga, Matere Božje, angeljev itd. Take male nauke se otroci naučijo brez kacega truda iu natezanja, in pa s kolikim veseljem! Kako zaupljivo gleda otročič n. pr. svete podobe, ki mu jih mati kaže in pojasnuje, še posebej v cerkvi. Ali ne vidiš večkrat, kako prav majhen otrok kleči pri sv. maši in moli s skieojenimi ročicami? Tako se že pri naj man;ših otročičib, ako se umno z njimi ravna, telo in duh, um iu serce ob enem, vštric in v edinosti razvija. Od tod je tudi jasno, zakaj da marsikteri pri-prosti otroci imajo veliko več blazega verskega občutka, kakor pa muogi otroci olikanih rodovin, kteri pa nič od Boga in verskih resnic ne slišijo že v svojih nežnih letih.
Kako srečen je otrok. a*o se po telesu in duhu tako lepo razvija že od otročjih cog! Pa je tudi očitno, kako zelo je škodljivo in napačno, ako se pozneje red prekucne, ter se a presiluim natezanjem duhovnih moči začne duh treti, ob enem tudi telesne moči, ktere se vsled duhovuega natezanja ne morejo redoma razvijati, kar se dandanes pogosto godi po šolah. Že imenovani monakovski profesor in tajni svetnik Nussbaum zopet piše: Razun pri posameznih nenavadno zmožnih otrocih pri večini zdaj velikrat že popoldne,, skoro vselej pa zvečer, nastopi zatuhlo, utrujeno dejanje možgan, tako da le malo spreumevajo, k večemu da se po dolgem mučenji morebiti tlačansko svoje reči nauče, ne da bi pomeu zrelo prevdarjali. To moje prepričanje je bilo posebno poterjeno tudi v več visocih družiuah; tam so namreč slabotne otroke na moj svet do osmega in devetega leta pustili, da so čisto prosto odraščali, ter so le gledali, da se je vterjevalo telo z ohHnim bivanjem in kakim delom ua zdravem zraku, in k večemu, da jih je kakor igraje učitelj ali starši deček tu in tam kaj lahko poučil. Ko so se pa ti otroci v desetem letu začeli z veseljem in radostjo učiti, je šlo tako urno dalje, da so v svojem 16. letu bili tako izučeni, kakor njihovi starejši bratje tudi v 16. letu, le da jih je učenje veselilo in je njih telo bilo pri tem zdravo in močno, ko pa je pri starejših bratih telo zastalo. Razloček je bil ta, da pri starejih bratih od šestega leta je bilo vedno priga-njanje in kaznovanje in njih telo je pri tem ostalo bolj slabotno.
Ali ni v tem iskati vzroka, da tudi sedanji zarod šolski dosti močno hira? Veliko srednješolcev n. pr. je vidno zdelanih in opešanih, ter so jim pač potrebne počitnice, če ni že zamujeno, da si zopet zdravje vter-dijo. Uteguejo pa tudi taki biti vmes, ki bojo malo za rabo v prihodnjem stanu, ako bodo še dalje glavo in druge moči terli po šolah. V nekem kraju n. pr. je bilo gotovo število mašnikov posvečenih, bili pa so tako šibki, hiravi in slabega zdravja, da so komaj ktere našli, ki bi bili zmožni za najbolj težke duhovske službe, v kterih je treba dolge ure daleč in v hribe hoditi bolnike previdovat, božjo službo opravljat itd.
Profesor Nussbaum priporoča turnanje in od tega pričakuje obilno sadu. Pa ne vem, če se ne moti. O našem čaau ni bilo turnanja, pa so bili veči del močni dijaki in naslednjič čversti duhovni, kterih mnogi še zdaj v veliki starosti več prenašajo, kakor pa mnogi mladih in novih.
Opomniti bi se smelo tudi bolj pogosto nekako pešanje na dušnih močeh, huje kot je bilo pred kaj časom. Pa čudno ali nečudno? Sej se vender um tako nezmerno vežba in mlinči od perve stopinje, ki jo otrok
stori v šolo, pa do konca osme šole, ko morebiti še z dvojko gre na počitnice.
Nussbaum omenja vedno ohilnišega in nesrečnega zdraženja čutnic, kar je menda v zvezi z oslabljenjem mladenškega uma?
Da vzrok vsega tega nima kali samo v pretiranji v naukih, to je gotovo. Raba snodke na vse zgodaj in nepretergoma,*) pa neredno življenje pač ni zadnji vzrok ou.enjenih nesreč. Pravili so dijaki, da v enem nižjih gimnaz. razredov razun dveh ali treh že vsi smodkajo, (se ve, da bolj skrivaj.) Morda tudi po druzih razredih ni bolje. (Bodi si, da je kaj pretiranega, je pa vender veliko resnice na tem. Kako je z redom in nravnostjo, kaže nočno petje in tuljenje že okoli polnoči in pozneje, ko se „blagoupna prihodnjost" mestnih ponočnjakov domu ziblje. Nočemo terditi, da ravno šolska mladioa tako napreduje, pa tudi nismo porok, da nič tacih vmes ni. Pa bodi si kdor koli, gotovo je, da k bistrenju uma in k oblaževauju serca, kakor tudi k zdravju to ne pripomore — ne k dušnemu in ne k telesnemu.)
t Janez Lesjak,
bivši župnik in duh. svetovalec v Kostanjevici, veri duhoven, iskren domoljub, zlat zuačaj.
(Konec.)
Ali hočem popisovati iskreno domoljubje pokojnika, saj je znano na široko. Ni je nobene slovenske dobre reči, ktere bi ne bili podpirali. Povsod so bili vstanovnik; imeli so vse časnike slovenske, dobrega duha. „SloveocaM od začetka do konca vedno po 2 iztisa. — Koliko aesetakov, smem reči, tudi sto-takov so darovali za „Slovenca" še posebej. V Mohorjevi družbi so jemali vsako leto po 5 iztisov; Cvetja vsako leto za 5 gld. — da so dajali ljudem. — Za nesrečno ?Slovenijo- so žertvali 1800 gld. in kar so dobili po likvidaciji, dali so „Slovencu.M Pri volitvah videl si jih vedno na narod, bojišči; nikdar jih zamudili niso — tudi ne v visoki starosti. — Kedar je prišlo od višje deželske ali duhovske gosposke, naj se nabira za nesrečneže — točarje, pogorelce itd. ali tudi za duh. namene, djali so: „kaj bodo dale moje revne ovčice V bom dal pa jaz iz svojega; saj če tudi oznanim, vem, da bom le kaj malega dobil.« — Poslali so svojega denarja v imenu faranov. Ce so tudi zbirko napravili, dali so svojega vselej več, kot vsa fara vkup. — Tega je bil pisavec sam priča.
Slovenski jezik so govorili in pisali, dasiravno starček, kakor ga imamo zdaj. Kaj radi so komu popravili kako slovniško napako domačega jezika — seveda v šali.
Brali so vedno, še na postelji v bolezni. Malo tednov pred smertjo je videl pisavec vso posteljo založeno z berilom. Zato so korakali v izobražbi vedno naprej. — Merili bi se bili, dasiravno starček, z vsakim mladim junakom.
Manjka mi besedi, da bi popisal njih preblagi značaj. Le tisti zanj ve, ki je prav spoznaval. Mračno senco o značaju njihovem pa boš dobil, če pomisliš na vse to, kar si o njih bral.
Zraven pa prevdarjaj le to, da so bivali toliko časa na fari, ki je bila za dohodke doslej kaj slaba in
*) V tej reči več kot z dimom in paro napredujemo in na verhuncu blezo bomo, ko bode mladi derž&vljan dobil v usta amodko v zibelki, kozarček • šnopsom pa na maternem naročji!
nikdar prosili niso za nobeno drugo faro. Da, celo na ponudbo so jim bile naj boljše duhovnije v škofiji, in to od višjih pastirjev — škofov — samib; pa blagi gospod se za boljše duhovnije niso zmenili. — Ali ni to veliko? če pomislimo, da sega vsak človek raje po boljem, kot slabejem. Ali ne kaže že to samo značaja velikanskega?
Ni je strasti, h kteri bi bili kazali pokojni gospod naj manje nagnjenje. — Bili so ljubezen in ponižnost sama. Ošabnosti, jeze, preziranja druzih niso poznali. Čez vse je znana daleč na okrog njih nesebičnost, rado-darnost in gostoljubnost. Svojih misel niso nikomur vsilovali. Njih previdnost je bila občudovanja vredna. Nikdar v življenji se menda niso zaleteli ali prenaglili. Kar pa so po modrem prevdarku sklenili, tega so se deržali; besede bi ne bili prelomili za nobeno reč. Njih svet je bil vselej gola istina; ali vendar, če si jih kaj vprašal, so vselej djali: moja misel je ta, nikdar pa ne: „tako je"; toraj svoje misli niso vsilovali nikomur. Tudi se niso nikoli potegovali za svoje nazore, le izrekli so jih, potem pa molčali, če bi bil kedo še tako ugovarjal. Besedni prepir je bil pri njih nemogoč.
Povedali pa so vsakemu v obraz, kar so mislili, naj bo nizek ali visok; binavščine niso poznali. V zadrego jih ni spravil nikoli nobeden.
Da so toliko dobrega storiti zamogli, pripomoglo je njihovo priprosto življenje. Odrekli so se vsemu, česar ni bilo neobhodno potrebno, pa nikakor iz kake lakomnosti. Tako, postavim, niso nikoli poznali rokovic, nikoli se ne dali obličiti (fotografirati), kar pravijo, je lastno posebno velikim duhovom.
Spoštovalo in ljubilo jih je vse, karkoli jih je poznalo, in to v naj višji meri. Višji pastir, knez in škof ljubljanski, so pripoznali njihove velike zasluge dolgoletnega vspešnega pastirovanja. Izvolili so si jih duhovnega svetovalca o priliki 251etnice župnikovanja. Mesto Kostanjevica pa jih je sprejelo za častnega meščana. — Za vn8njo čast pa so bili kakor mertvi. Sovražili so celo tisto puhlo čast in prilizovanje, kterega na svetu dandanes vse mergoH Vsako hinavščino so spoznali kaj hitro.
„0, da bi tega zlatega gospoda mogli premladiti," vskliknil je bil pred nekimi leti imeniten gospod duhoven. Toda vse na svetu, kar je telesnega, hiti zapadu. Zadene ga prej ali slej neodvračljiva zgoda. Začele so odpovedovati pokojnemu gospodu naj pervo noge. Oterp* nele so od gorečega pa dolgoletnega spovedovanja, malo manj kot 50 let, noge moža junaka, sključene v ozkih spovednicah in prezebene tolikokrat.
Milo je bilo gledati blagega starčeka opirati se na palico in korakati po sobi, toda vedno veselega obraza in bistrega duha. — Znali so ti še vedno govoriti o dnevnih vprašanjih, bodisi duhovnih ali svetnih, tako jasno in razsodno, kakor vsak bistroum v krepkih možkih letih. — Sv. mašo so opravljali, če se ne motim, čez pol leta v farovški kapelici, ljudstvo pa je stalo na mostovži. In še tukaj dajali so svojim ovčicam krepkih, zdravih naukov, po potrebi tudi v ojstri obliki. —
Toda moč jih je zapuščala vidoma. Zadnjikrat so darovali sv. mašo o Božiču 1. 1886; ravno poldrugo leto niso bili več pri oltarji in ne več iz sobe svoje. Sedeli so na postelji ter prebirali razne reči. Brevir opravljali so do zadnjega naj vestneje; kaj radi so povedali: Toliko sem ga že opravil. Kakor so radi molili v življenji, tako tudi na bolniški postelji. Rožni venec jim je bil posebno priljubljen. — Ako je kdo poprašal, kako jim je kaj, djali so: „E, kaj bote vprašali, dolga bolezen gotova smert; vsakdo mora okusiti grenko jabelko." — Zadnji petek — tisti pred Kresom — postalo jim je
nekoliko bolje. Bili so prevideni popolno za smert. — Dasiravno so v dolgi bolezni čutili mnogo bolečin, posebno od hude, dolge lege; veniar se niso nikdar pritožili. ne z najmanjšo besedico ne. Zadnji dau pred smertjo 80 sloneli, ležeči na postelji, s komolcem na terdi mizi, ki je bila poleg postelje. Takrat jim je bilo že prav hudo. toda pokazali niso. Domači gosp. kapelau. ki jih je lepo previdel za večnost, jim pravi, naj bi djal na mizo blazinico, da bi ložje sloneli. Ali kaj bo odgovorili? Djali so: „Naj tudi kosti kaj terpe." Bili so vedno pri zavednosti do zadnjega trenutka. Ob štirih zjutraj, kerstno nedeljo, pa so v pravem pomenu — sladko zaspali v Gospodu. Pomenljivo je posebuo to, da so sklenili svoje blago življenje ravno v dau svojega godu, stari 78 let 22 dni. Sv. Janez Kerstnik, Kterega so visoko častili, prišel je po lepo dušo svojega varovanca, ter jo je preselil v rajske višave. — Brezmadežno je bilo njihovo življenje in slanka tudi smert. Zares: „kakoršno življenje, taka smert!*4
Truplo njihovo izročili so materi zemlji prečast. g. dekan Leskovški dr. Jurij Sterbenc. v spremstvu 17 druzih duhovnov, po milem mertvaškein govoru. Meščanje kosta-njeviški so jim bili napravili zares lep sprevod. Pa kaj je to, če bi druzega ue bilo. Toraj, ljube ovčice fare Kostanjeviške, molite, molite goreče in dolgo tudi za njihovo dušo, ako bi še kaj potrebovala.
K temu vas veže kerščaoska ljubezeu sploh, velika hvaležnost pa še posebej; kajti bili so vaš dušui pastir — pastir, kakoršeu malokdo. Še zlasti pa njih nau«ov ne pozabite nikoli! Pripovedujte jih svojim otrokom in vnukom, — naj se ohranijo in razširjajo do poznih rodov 1
Naj bi pokojni gospod, junak po telesu, a velikau po duhu, imeli mnogo mnogo posnemovalcev med ljudmi, med duhovstvom. — Da bili bi taki vsi, zemlja bila bi raj!
Nekoliko koristnih hišnih pravil za katoliške
družine.
Kardinal Pitra. škof Fraskatski, je dal vernikom svoje škofije nekoliko naukov, ki so vredni, da bi jih po sobah katoliških družin nabili na steuo pod križ ali pa pod Marijino podobo.
Kedar vam da Bog otroka — pravi prevzvišeni gospod — bodi vam perva skerb, da se otrok berž ko mogoče nese k studencu prerojenja, k svetemu kerstu.
Pri izbiranji imena imejte ozir na vero, pobožnost in češčenje do tega ali unega svetnika. Botri pa naj ne bodo samo katoličani, temuč tudi zares dobri, cerkveno misleči in bogaboječi ljudje.
Berž ko se začne otrok uekoliko zavedati ter se mu jame um razvijati, vdihujte mu občutek strahu Božjega, ki je začetek vse modrosti. Vtisujte mu v serce lepe občutke ljubezni do Jezusa in do njegove svete Matere Marije. Vsak dan ga saj dvakrat učite moliti, namreč zjutraj in zvečer. Res, da bodo molitvice v začetku kratke, vendar jih ne smete nikdar opustiti.
Kedar strahujete otroka, kaznujte ga resno, pa ne preostro. Naj je že njegov pogrešek kakoršen koli, morate vendar vselej rabiti šibo v zmislu kerščanske zmčrnosti.
Najprej ko moč, ga učite spoznavati cerkev; pogled na njo vzbuja v otročjem sercu sveto spoštovanje. Zgodaj naj se navadi spoštovati Božje služabnike; tako tudi stare in obče spoštovane osebe.
Kakor vosek v roki obraznima, tako naj bode otrok pokoren najmanjšemu migljeiu očetovemu.
Ako ga daste učiti kako pošteno rokodelstvo, morate vselej dobro skerbeti, da ne pride njegova pobožnost in vera v kako nevarnost. Starši se morajo zagotoviti, da njih otrok ne bode oviran v opravljanji cerkvenih dolžnosti, temuč še priganjan mora biti k spol-novanju božjih io cerkvenih zapovedi, ter k posvečevanju nedeli in praznikov.
Kedar pride čaa, da ima kteri otrok v zakon stopiti, morajo starši skerbno gledati, da se vse odverne, kar bi ženitev oskrunilo. Ne smejo zakona odvračati iz ozira na denar in premoženje, ako je sicer bogaboječa serčna zveza. Tudi jih ne sme lakomnost po časnem dobičku zapeljati, da bi silili otroka v zakon, kteri bi mesto Božiega blagoslova le Božjo kazen in nemilost uakopaval novi družini.
Ako se otrok čuti poklicanega v duhovski stan ali za vstop v kak duhovni red (samostan, klošter), se starši ne smejo upirati temu poklicu iz posvetnih, počutnih ozirov. Temveč oče in mati naj se srečna štejeta, da moreta en ali drugi od Boga najvišega njima dani biser zopet Njemu darovati.
Častna dolžnost bodi vsakemu, za ostarele starše skerbeti, jim njihovo ljubezen in dobrote hvaležno po-vračevati. Božji blagoslov ne bode zapustil njega, kteri zlajšuje svojim starišem nadloge in težave na stare njihove dni. ter jim vedno rad pomaga iu jih ljubeznjivo podpira, dokler jih Bog ne pokliče v večni pokoj.
Blaga in sveta je misel misliti in moliti za mertve, in naj se prav živo budi in ohrani v družini.
Prošnje in presveta daritev zi uaše ljube ranjce niso le zato zaslužne, ker se s tem dragim dušam zlajšuje njihovo terpljenje, temuč tekuejo tudi s tem k večji časti Božii, ker tako množimo število zveličauih nebeških prebivavcev, kteri z angelji in svetniki presveti Trojici vekomaj pojejo čast in hvalo.
Vsem, kateri bodejo spolnovali ta pravila, se ne bode nikdar pogrešala milost in usmiljenje Božje.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
St. 493.
Slavnemu vredništvu ,.Zgodnje Danice."
Sklicujoč se na §. 19. tiskovnega zakona usoja se podpisano vodstvo vljudno prositi, da v prihodnji štev. svojega čislanega lista natisnete uaslednji popravek, oziroma pojasnilo.
^Zgodnja Danica" je prinesla v št. 28. dnč 13./7. 1.388. na str. 220. spisek z naslovim: „Rahel migljej za Ciril-Metodovo družbo." (Izročeno) Z znamkom —a—.
Ker čast. gosp. dopisnik sklepno pristavlja besedi: Videant consules! dolžno je vodstvo, katero ima zdaj čast biti družbi na čelu, na to odgovoriti.
Podpisano vodstvo mora sploh pripomniti, da neznani mu dopisnik menda ni čital družbenih izjav in domačih časnikov, in je pisal o stvari, ki mu ni znana. Ne upamo si terditi, da on vedoma neresnico piše, ker bi se potem bil pregrešil zoper 8. božjo zapoved. Kajti v omenjenem dopisu se čita:
1.) rKar sv. vero tiče, uismo še brali, da bi se bila ua shodih povdarjala; kakor da bi bila le narodnost gospa in mati, vera pa le bolj pasterka ali dekla" ....
Nasproti temu konstatujemo: a) da versko podlago, kakeršno pri družbi g. dopisnik
še le išče in zahteva, družba sv. Cirila in Metoda
vže ima vsled svojih pravil, kakor se glasi §. 2. (f. priložena pravila).
b)	To isto spričijeio izjave družbenega vodstva. Da hoče družba delovati na podlagi sv. katoliške vere, to je nazanil vže „vstanovni odbor" v svojem pozivu dne 20. septembra 1. 1885; na dalje začaani prvomestnik L. Svetec v I. veliki skupščini dne 5. julija 1886; začasni tajnik i blagajnik isti dan v svojem poročilu. Isto potrjuje redno izvoljeno vodstvo v svojem oklicu dne 5. avgusta 1886. in II. velika skupščina dne 19. julija 1887.
c)	Da je vodstvu istinito mari razvoj slovenskega šolstva na katoliški podlagi, spričuje njegov sklep v seji dne 19./1. 1887. te vsebine, da se po svojem prvomestniku, jednem odborniku i po dotičnih podružničnih načelništvih pokloni vsem p. n. v. č. g. vladikam po Slovenskem ter jim pojasni naše šolsko razmere iu spoštljivo prosi blagohotnega pospeševanja družbenih namenov.
Ob jednem je i prečestitim škofijskim ordinarijatom d. d. 3. marca 1887 št. 159, poslalo ponižno prošnjo za blagohotno podporo, kakor to dela n. pr.: „Katolischer Schulverein" na Dunaji.
č) Ko sta bila družbena zavoda »otroški zabavišči" v Terstu in Celji ustanovljena, je vodstvo storilo daljni korak pri dotičnih visokočastnih škofijstvih proseč: naj blagovole imenovati cerkvene nadzornike. In Teržaško prečastno škofijstvo je imenovalo z odlokom d. 3./7. 1887 št. 1203 p. n. g. Drag. Fabrisa mestnega župnika pri sv. Jakobu, Mariborsko pa d. 6/7. 1887. čt. 1412, čast. g. Jos. Zičkarja, tedanjega vikarja v Celji. Ali je tedaj vodstvo zgrešilo versko pot, odkazano mu v pravilih?
In slednjič: d) Vsled podružničnih prošenj je vodstvo nakupilo in razposlalo na tisoče, po prečastitih škofijstvih odobrenih večinoma po Duh. Pastirju ugodno priporočenih, in v Kat. Bukvami nakupljenih spisov za slovensko mladino, n. pr. Molitvenikov, katekizmov, Angeljčkov, Spisov Kr. Smida i. t. d. v tiste kraje, kjer je slovenskemu materinemu jeziku potrebna največja podpora.
Ali se to ne pravi delati v zmislu teh konservativnih društvenih pravil?
Če to vse uvažujemo brez predsodkov, moramo sklepati, da je ta pervi napad g. dopisnika neosno-van in krivičen.
Na dalje se tam čita:
2.)---- „Nekteri kolovodji te družbe izrekli so se
zoper versko šolo in so s tem očitno pokazali, da jim je vera prisiljena priklada." Vodstvo spoštljivo prosi: le z imeni na dan,.. kateri kolovodji so to očitno pokazali !
Faktum je: Osrednje vodstvo v Ljubljani je v svoji seji dne 7. marca 1888. sklenilo peticijo za konfesi-jonalno šolo z m a t e r u i m učnim jezikom — za nas s slovenskim. In to slednje je moralo v prošnji izrečno povdarjati, ker mu to odkazujejo pravila in splošna zahteva slovenskega naroda. Zoper konfesi-jonalno šolo se v seji ni nihče oglasil, nasprotno: celo vsak udov društvenega vodstva je izrečno po-vdarial versko šolo. Vse to spričuje sejni zapisnik št. 17. dd. 7./3. 1888.
Z okrožnico d. d. 8./3.1888. št. 385. je enako prošnjo poslati vodstvo priporočilo i vsem podružničnim načel-ništvom, katerih je večina tudi to storila, kakor so naznanjali naši časopisi in spričuje deržavnozborski zapisnik 207. in 219. seje 1.1. ter lehko poterdi i p. n.
g. deržavni poslanec dr. Jos. Poklukar, ki je prošnje na Dunaji izročil, ali kateri drugi gg. poslancev.
Kolikor se tedaj pod št. 2. izraženi napad tiče voditeljev (= kolovodjev po pisateljevem) družbe sv. Cirila in Metoda, s cela izgine.
»Danica* piše:
3 ) . .. . »Narodnost . . tudi ta se mora buditi in pospeševati le s primernimi, pripuščenimi pomočki, brez vse spodtike. Toda tudi to se ne godi. Napravljajo se zlasti ob godu sv. Cirila in Metoda, ne vem ali svetnikoma ali družbi na čast v raznih krajih kresi in streljanje, sploh veselice s petjem in pitjem, kjer se zbirajo že v poznem mraku osebe obojnega spola in potem v terdo noč po gostilnah vpijejo drugim v spodtiko, pa tudi svetnikoma gotovo ne v čast in veselje"____
Kar v teh stavkih g. dopisnik očita družbi, s tem ni družba niti vodstvo neposrednje nima ničesar opraviti. Zlasti vodstvo kaj tacega ni svetovalo ni pospeševalo, in dozdaj ni prejelo nikakih takih naznanil ali pritožeb. Ako pa g. dopisnik ve za kake prestopke, uaj jih. vljudno ga prosimo, blagohotno naznani vodstvu, da bo po družbenih pravilih dobri stvari v prospeh dalje postopalo. — Vodstvo je namreč z okrožnico d. 19./1. 1887. opozorilo slavna podružnična načelništva, kake naj bodo družbene zabave in razvedrila. In če je po §. 3. lit. d. katera podružnica osnuje, naj bodo vselej strnjene z načeli katoliške cerkve, kaKor ima veselice n. pr. »Katholischer Schulverein." Od tiste dobe ni vodstvo čulo nikakih pritožeb, in se sploh zanaša, da slavna načelništva, v katerih delujejo odlični, vže zreli možje, na tanko vedo, kaj je v dotičnih krajih dovoljeno ali ne. Sicer se pa tudi o drugih cerkvenih praznikih sem ter tam strelja, poje in pije in veselice napravljajo. ne da bi to precej komu spodtika bila.
Tore) tudi ta napad uprav le samo na nas nikakor ni opravičen.
V podkrepljenje vseh svojih terditev, da ne bomo iz virov vsega doslovno citovali, ker bi bilo to za popravek preobširno, priložimo po 2 izvoda družbenih pravil, Vestnika I. in knjižice »Družba sv. Cirila in Metoda — kaj je to?" ter vodstvene dotične okrožnice, da se slavno uredništvo lehko samo informuje ter drugi iztis blagovoljno izroči nam neznanemu gosp. dopisniku —a—, uaj se tudi on poduči. — Ob jednem pristavljamo, da so v dokaz naših terditev opravni zapisnik in listine 8leharnemu na razpolaganje pri društvenem tajništvu.
Konečno le še vljudno prosimo slavno uredništvo, da, ako pram stoječ v nasprotji z vsemi drugimi slovenskimi časniki, če nikakor noče podpirati preblagih verskih iu narodnih namenov naše šolske družbe, naj vsaj s takimi dopisi, kakor je zgoraj označeni, ne škoduje družbi in s tem narodu slovenskemu.
Z odličnim spoštovanjem
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani dnč 20. julija 1888.
P. S Predstoječe izročiti slavnemu uredništvu »Zgodnje Danice." je bilo v seji dne 19. julija naročeno družbenemu tajništvu, kar s tem izpolui z izrazom oso-bitega štovanja.	Anton Žlogar, tajnik.
Spomin na ranjcega žnpnika Jožefa Jeriča. Omenil sem zadnjič ob kratkem poslednje ure in pokop blazega župnika in pogumnega vstanovitelja Jožefa Jeriča; poglejmo pa danes vsaj poveršno v njegovo življenje in djanje, v njegove duhovne lastnosti in prednosti.
Rojen je bil 28. svečana 1823 na Gradišču pri Zatičini v St. Viški fari na Dolenjskem; mašnik poavečen pa 31. mal. serp. 1847. Kaplanoval in subsidijaril je
po več duhovnijah ter je 23 mal. travna 1859 poatal župnik na Dobovcu pod Kumom. Veliko je v skoro 201etnem župnovanji storil za farno cerkev in tudi za duhovni sad slavne božje poti sv. Neže na Kumu, kjer je o shodih skerbel za spovednike, večkrat celo iz bližnjega Štajerskega, iz Ljubljane, od sosedstva, da bi se več duhovne koristi doseglo.
Lepo predelana farna cerkev, zvonik in novi zvonovi, sveti misijon, zboljšanje ljudstva sploh itd. so gla8oe priče njegove goreče, če tudi zmeraj bolj tihe in brezšumne delavnosti.
Z lastnim malim umnim kmetovaujem, vertnarje-njem in sploh gospodar8tvom je tudi gospodarstvo Do-bovčanov v marsičem znatno povzdignil. Od mnozih naj daljših krajev je naročeval raznih semen iu sadic ter vselil veliko koristnega novega v svojo duhovnijo. Tudi čebelaril je v malem na Dobovcu in pozneje v Ljubljani in sicer prav umetno in po novejših šegah.
Tako je dobrotno delal na mnoge strani, dasiravno je bil prav šibka oseba in vedno slabega zdravja. Preveč oslabljen čez mnogo let za težavno duhovako službo, posebno za pridiganje, si je izprosil pokojnino ter se preselil v Ljubljano, toda ne v pokoj, ampak še k ob-širnišemu delu na razne strani. Bil je znajden v raznih strokah, zato so si ga marsiktera društva, kakor kmetijska družba, volila za odbornika.
Naj slavniša dela njegova pa so: povzdignjenje »Slovenca" kot dnevnik, vstanovijeuje »katoliške bu-kvarne" in »katoliške tiskarne." Se ve, da le s pomočjo prijateljev je bil zmožen tolike naprave vstanoviti, ker njegova mala prihranščina je kmalo bila vtopljena v novih napravah.	(Konec nasl.)
Peš-potovanje z Jnga skoz Slovenijo v Rim.
(Dalje.) 18. sept. vstal zgodaj, šel v pervotuo svetišče D. Marije angeljske. Bilo je mnogo sv. maš. Prejel Sina živega Boga pod podobo kruha. — Na tem sv. mestu je serafinski svetnik Frančišk prejemal Kruh večnega življenja s serafinsko ljubeznijo in popolno pobož-nostjo, kadar je bival na sveti gori Alverui. Potem obiskal sem višine svete gore na severuo-zahoduji, in severno vzhodnji strani. Bil sem tudi na kraju groznem, kjer je razbojnik Lupo imel svoj stan. Tu stoji posebno visoka in orjaška skala, terdujavskemu stolpu slična, na verhu ravna, pod njo vertoglavna globočina; med njo in goro ravnega prereza je prepad, čez kterega je imel berv, po kteri je svoje oropane žertve izpostavljal. Sveti Frančišk je tega divjega in nečloveškega razbojnika čudežno spreobernil in tako poboljšal, da je postal velik spokornik in redovnik. Tudi v tem oziru je gora Alverna druga Kalvarija. Kristus na križu, poleg njega pa spokorni razbojnik sv. Dizma. Tu pa Frančišk, kri-žanemu Jezusu vpodobljen, in z njegovimi presvetimi ranami zaznamovan, poleg njega pa spokorni razbojnik Lupo. po naše »volk.' Frančišk ga je imenoval: »brat agnello," jagniček, ker se je iz volka bil v jagnje spreobernil.
Šel sem dalje ob robu verba po veličastni višavi nad pokoncu stoječimi, pa tudi podse visečimi čudovito izobraženimi skalami, in došel sem na naj višji kraj gore »La Penna" k kapeli sv. Križa in na naravni skalnati mostovž z železno ograjo. Razgled je veličasten podse, na doline in gore apeniake v okrožju. Nazaj gredč došel v samotnijo zvel. Joanez Alvernskega. Tu stoji njegova celica, sedaj kapelica, pred njo je obzidan podolgovat čvetero-vogelni prostor, po kterem je Jezus došel k zvel. Jenezu! Janez bi bil rad došel k Gospodu; Janez se ga je v iskreni ljubezni in svetem hrepenenji oklenil, Jezus ga je objel in pritisnil na svojo rar.jeuo persno stran, na svoje presv. Serce. Kraj ta je osobito
svet, duša se topi Božje milosti; tu se da moliti iu zdihovati. — Odbil sem si kamen s teh svetih tal v vedui spomin.
Zatem sem opravil molitve v cerkvi ss. ran sv. Frančiška in bil pri konventuvalni sv. maši v veliki cerkvi. Ker je bila sabota. se je pri rgloriji* odgernrto krasno zagrinjalo izpred velekrasne podobe bi. Device Mari e nad vel. oltarjem. Kip Blažene, sedeče na sedežu, kakor uebeška Kraljica z nebeškim Detetom v naročju, je izobražen po nliki sv. evang. Luka, ki se hrani v slavni baziliki „Marije velike41 ali „Snežniceu v Rimu. Narejen je po opisu starih pisateljev o o.vebi bi. Device Mari e. Ginljivšega, častitljivšega, milo io modro — krepostna vzvišeneiega kipa še nisem med mnogobrojnimi kipovt Device Marije videl.
Po sv. maši došli so redovniki iz kora za vel. oltarjem, mašnik pokadi sv. kip Kraljice angeljev, in vsi navzi či prelepo zapojo „Ave maris Stella,- Zdrava morska Zvezda, in še druge cerkvene Marijine slavospeve; osobito ono krasno himuo: „Devica slave polna vsa, Nad zvezde si povzdignjena i. t. d. Potem prošnje k Božji Materi; zopet ho pokadili in zagriujalo pri imenu „Marija* se je preko nebeško vzornega kipa zagernilo.
Na mojo prošnjo so odperli sprednjo stran menze vel. oltarja in pokazali sv. truplo zvel. Janeza Alvern-skega, ki počiva pod oltarno mizo, nestrohnjen, velečastit, v nebesa zamaknien, opravljen v redovni obleki. Dušo in serce prešinjajoč je ta prizor. Hrepenenje po spokor-nosti, pobožnosti, nasledvanju Kristusa, po večnem zveličanju se živo zbudi in oživi pred zveličanim telesom ljubljenca Jezusovega. Janeza Alvernskega.
Opoldne obed v samostanu. Blagi sinovi, redovniki, sv. očeta Frančiška, dajejo jesti trikrat na dan, prav dobro, vsacemu obiskovalcu sv. gore Alverne; tudi snažne in dobre postelje v čednih sobah. Ljubeznjivo strežejo romarjem in potnikom redovni bratje, v to odločeni, mašniki in laiki. Prečastiti oče gvardijau in drugi redovniki obiskujejo ptujce in se prijazno razgovarjajo. Tu še popolno veje duh in ljubezen sv. očeta Frančiška.—
Ubogi redovniki prosijo in zbirajo pri ubozih kri-stijanih v gorskih okrožjih io nahranjujejo in prenočujejo tisuče romarjev, potnikov, ptujcev. — Zato pa kteri imoviti, verni romarji na Alverno kak večji dar položijo na oltar ljubezni do bližnjega. Noč in dan se na gori Alverni Bog moli io časti.
Po obedu obiskavši svetišča sva se poslovila in odhajala z Alverne. Skoda, da naši slovenski romarji v Rim ne obisku ejo bol) pogosto te čudovite gore in njenih velečast. svetišč. Nikomur bi žal ne bilo za trud. Nemci obilno hodijo na to božjo pot, kakor tudi drogi narodi.
Šla sva z višave na večerni strani mimo »Ptičje kapele.4* Tu se krene pot na poldanjo stran gore proti gradu, Chiusi imeuovanemu, sedaj velika podertina, mnogi veliki zidovi še stojijo, grajska cerkvica je še dobro ohranjena in se v nji mašuje.
O srečni grof »Orlando de Chiusi,* ki si sv. Frančišku podaril goro Alverno, da se je na tvojem posestvu zgodil toliki čudež! — Tvoj grad je podertina — ni več na svetu tvojega trupla, — le nekoliko kosti; ali vsta-nova in podaritva, ki si jo podaril Bogu in uboščeku asiškemu, vedno ostaja na Alverni. Vedno in mnogobrojno se opravlja najsvetejša daritev nove zaveze; aa nji vedno prebiva Jagnje Božje, Sin živega Boga, križana Ljubezen. Noč in dan se opravljajo molitve, dela pokore in kerščanske ljubezni; vedno se popeva hvala Božja in slavi se Kraljica angeljev. Vedno se delijo vernim neštevilne dobrote Božje milosti in ljubezni.
Sedanji sveti Oče Leon XIII, namestnik Kristusov na zemlji, iskreni ud III. reda, sv. Frančiška Seraf., so bili na tej sv. gori in so občutili nje milosti in dobrote
še kot nadškof in kardinal v Perudžiji. Še sedaj na Petrovi stolici v Rimu imajo posebno ljubezen in spo« štovanje do Alverne.	(Dalje na«l.)
Iz Kranja amerikanskega (Krain Town), „Wan-derer" 28. jun. piše: V sredo, 20. t. m., obhajala je tukajšna fara sv. Antona dvojno slovesnost: praznik farnega pomočnika, kteri je bil preložen od 13. na osmino, 20. t. m. in pa zlato poroko. Spoštovana starčka, ki sta imela srečo 50obletnico svoje poroke obhajati, sta Anton in Neža Gogala, stara 75 in 77 let. Rojena in odgojena v Kranji (Avstrijsko), sklenila sta ondi zavezo na žive dni in bivata že 22 bt tu v Ameriki. Znanci in prijatelji od blizu in daleč so bili navzoči pri tej veselici, med njimi prečast gg. Jak. Trobec iz Št. Pavla, Jož. Buh iz Perham-a, P. Viljem. O S. B , iz Melroze, P. Konrad O. S. B., iz nov. Mnihovega, iu P. Ciril O. S. B., iz samostana Dana, V. Šebat z ženo iz \Vabaše, kakor tudi vsi znanci. Prečast. g. Buh imel je govor v slovenskem, in prečast. Trobec v nemškem jeziku. Po službi božji sprejela sta pobožna poročena voščila v hiši svojega zeta, Janeza Slivnika. Koučala se je slovesnost s koncem dneva v naj lepšem redu. Dolgo bo ostal spomin te lepo slovesnosti v sercu vseh navzočih in domačih duhovnijanov. Bog Vaji blagoslovi !
Zeitenlik, 9. julija 1888 Pismo iz kat. semenišča bulgarskega v Zeitenli-ku, blizo Salonika, do čast. o. Nežmaha v Ljubljani, pravi:
Prejel sem pred kacimi štirnajst dnevi Vaše pismo in poslani denar (105 gld., med temi 20 gld. posebej za cerkev sv. Cirila, ki smo jih bili zročili čč. oo. La-zaristom v Ljubljani 3. junija t. 1. Vr.). Odgovoril bil bi precej, pa bil sem bolao in nisem mogel pisati. Preč. g. škof Mladenov je že delj časa v Carigradu, in poslali smo mu zanj odmenjeni denar.
Ne morem Vam ta trenutek pisati druzih sporočil, ker sem obsut z opravili, pa tudi ni zdaj posebnih novic v našem misijonu. Zemljišče za cerkev je kupljeno in kamenje navoženo; veste pa, da na Turškem je treba vladinega privoljenja za zidanje cerkve, in k temu preide dosti časa, da se doseže. To je eden vzrokov, zakaj da se je milgsp. škof podal v glavno mesto. Kadar se verne, bodemo pričeli resnobno in delo se bo urno nadaljevalo.
Ker ni druzih novic, Vam pošljem pismo, ki se ta trenutek razpošilja po Francoskem, da se dobi pomočkov v prid našega semenišča. (V ta namen se tudi nam priporočajo za nadaljne pomočke v prid misijona. Vr.)
»Rimski katolik."
Priporočili smo zadnjič dr. Mahničev novi časnikt ki izhaja vsake tri mesce v Gorici z imenom „Rimski katolik"; naj povemo danes še to, kako dr. Mabnič pojasnuje in opravičuje to častitljivo ime. V vvodu namreč tako-le piše:
Pod tem naslovom podajemo slovenskemu svetu že napovedani list. Naslov pove vse, kar namerujemo.
Katoliki smo Slovenci. Vže pred tisoč leti nam j« vzšlo solnce kerščanstva. Pradedje naši so z vernim sercem sprejeli njegove oživljajoče žarke. Od tedaj je Slovenec terden kakor skala vstrajal v zvestobi do sv. Cerkve.
Veliko žertev ga je stala ta zvestoba. Prihrul je vihar od vzhoda — silna turška moč. Dvesto let je Slovenec prelival kri za sveto vero, za kerščansko omiko. Ne manjše nevarnosti so mu pretile v veku velike reformacije, ki je žugala s sladko, slepilno besedo Slovencu omajati staro zvestobo. Prebil je tudi te.
Ostali smo katoliki, katoliki do današnjega dne, da ga ni morda pod solncem naroda, ki bi bil tako listo katolišk, kakor mi.
Katoliki smo s sercem, z dušo in s telesom, tem odločoiši, čim več smo preterpeli, da bi si ohranili dragoceni zaklad sv. vere.
Nove nevarnosti nam pretč: krivi nauki, ki niso vzrasli na njivi katoliški; nauki ne le nekerščanski, ampak tudi nenaravni; nauki tuji, ki se ne vjemajo niti s značajem niti s zgodovino slovenskega naroda. Ti nauki privedo k odpadu od kerščanstva, ki bi bil pogubniši kakor povrat k staremu poganstvu.
Toda mi hočemo ostati katoliki tudi v prihodnje. Ta je volja naša, ta je volja našega ljudstva.
Kot katoliki pa vemo, da je Božji Sin sozidal svojo cerkev na rimsko Skalo, s katero morajo katoliški narodi vedno ostati v živi zvezi: odpad od nje je odpad od cerkve, od katoliške vere, od kerščanstva.
To se ni morda nikdar očitniše pokazalo, kakor v našem veku. To so katoliški narodi tudi sprevideli, zato se pa vedno ožje oklepajo rimske Stolice. Zato je pa tudi Previdnost Božja v naših časih z dogmatično definicijo rimske nezmotljivosti pred narodi poveličala Petrovo Stolico, da je v očitno zuamenje vsem, ki iščejo resnice.
Zatorej pa hočemo biti tudi mi — rimski katoliki.
Rimski! Malokdaj, nikdar ni bila ta beseda po-menljivejša za katoliški svet, kakor dandanes.
Rim, neomajljiva skala sredi svetovnega morja.
Rim, svetilnik postavljen od Boga, da ne zgrešimo poti v deželo večnega miru.
Rim. osredn e (gojišče, ki ogreva z ognjem ljubezni vesoljni svet.
Rim, naša zvezda!
Rim, dom našega Očeta, zibelka čeznaravnega nam življenja!
Na Rim nas veže spomin, v Rim nam bije serce!
Da, rimsko-katoliški hočemo ostati z milim nam narodom. To vedi celi svet! In ravno zato, ker hočemo temu narodu zvesto služiti, mu bomo branili rimsko-katoliško vero odločno zavračaje vse napade na-njo, naj pridejo od koderkoli.
Naš list naj služi razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska Stolica; ta beseda uas bo vodila.
Ker je pa naravno spoznanje podlaga verskemu, tako da se vera oinaie, kakor berž zavladajo v umstvo-vanji krivi nazori, bodi naš list odpert tudi razmotro-vanju vsakoršnih znanstvenih, pred vsem pa filozofičnihvprašanj, kisekakorkolistikajo z vero.
Ta je naš program. Komur vgaja, naj pristopi. Hoteli dati smo s tem početek listu, ki smo ga že davno smatrali za prepotrebnega nam. Da so to potrebo z nami čutili tudi drugi, kaže nam dovolj precejšnje število naročnikov, ki so se oglasili na naše vabilo. S posebno mladeniško navdušenostjo so nas pa sprejeli gg. bogoslovci po vsem Sloveuskem. Slava 1
S tem smo hoteli le začeti, in sicer zato, ker ni hotel nikdo drug. Premalo podjetni smo, preboječni!
Začeti smo hoteli. Nebo pa naj blagoslovi naše podjetje, da verlo napreduje in obrodi zaželenega sadu. A ravno zato, svesti si svojih šibkih moči, se obračamo do slovenskih razumnikov, ki z nami m i sle, naj nas blagovolč duševno podpirati. Tak list potrebuje izverstnih sodelujočih moči, da more vsestransko zadostovati svoji nalogi.
Z zedinjenimi močmi, pod rimsko-katoliško zastavo, v bran resnici in pravici!
Naročuje se lahko pri opravništvu: Gorica, Rabatišče št. 20, pa tudi v „Katol. bukvami" v L'ubij. Cena 2 gld. na leto, posamezni zvezki 50 kr. Rokopisi se pošiljajo dr. Mahniču, prof. v Gorici.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Vesoljni namen za mesec vel. serpan (avgust), a) Glavni "namen:
Eksercicij e.
(Spis, v ta namen poterjen in blagoslovljen od papeža,
prihodnjič.)
b) Posebni nameni:
1.	Okovi sv. Petra. Ta in vsaki dan v mesecu vse naznanjene, pa še ne zaznamovane ali nenadne zadeve. Sv. Oče. Novomašniki.
2.	S. Alfonz M. Lig. Redemptoristje. Več višjih pastirjev in njih škofij. Podvzetja v češčenje naj Sve-tejšega.
3.	S. Avgust. Spoštovanje in gojenje Serca Jezusovega bratovščine. II. zborovanje severo-čeških katoličanov. Krotkost mnogim, ki so zelo nagle jeze.
4.	S. Dominik. Pridigarski red. Pospeševatelji molitvenega apostoljstva in Serca Jezusovega bratovščine. Zatrenje slabih Časnikov in bukev, posebno v nekem velikem mestu.
5.	Marija D. Snež. Porcijunkula. „Duhovni in ob-hajanci." Za zveličanje mnogim važue stavbinske zadeve. Več zakonskih.
6.	Gospodovo spremeiijenje na gori. Odstranjen je lažnjive omike. Več občin. Veliki, posebno ^rezverni grešniki.
7.	S. Kajetan. Za dobre, verle dušne pastirje in učitelje. Več deških in duhovnih semenišč. Hčerska šola, ki se ima ta dan pričeti.
8.	S. Peter Faber. Da bi se sprejelo molitveno apostoljstvo, posebno od moških. Več duhovnov in redovnikov. Važne volitve.
9 S. Roman. Zbujenje in gojenje verskega duha po vojašnicah. Da bi se prisege kot svete spoštovale. Več hudo stiskanih.	(Dalje nasl.)
II. Bratovske zadeve N. IJ. Gtospč presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnjo N. Ij. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Bolna oseba za zdravje.
Listek za raznoterosti.
Vabilo.
Ljubljanska bratovščina za vedno češčenje presv. Rešnj. Telesa in opravo ubožnih cerkva vljudno vabi ude in dobrotnike svoje k očitni razstavi paramentov, ki se bodo letos razdelili. Razstava bo 29., 30., in 31. t. m. v navadnih sobanah tukajšnjega uršulinskega samostana, in bode imenovane dni odperta od 9—12 dopoldne in od 3—G popoldne.
Vodstvo bratovščini.
V	bratovščin« Naše ljube Gospe presv. Serca Jezusovega se je drugo četertletje 1888, t. j. meseca aprila, maja iu junija, pri ljubljanski podružnici za vse slovenske dežele vpisati 2.804 novih udov. Vseh udov ima zdaj ta podružuica 137.201. Lepo število, katero pt vedno še raste.
Za bratovsko zastavo plačalo se je že nad 1300 gld.; a je še krog 400 gld. dolga.
Ljubljana, 23. julija 1888. M. Kolar, tajnik.
V	cerkvi sv. Florijana v Ljubljani se bo prihodnji torek, 31. julija, slovesuo obhajal praznik sv. Ignacija, vstanovnika družbe Jezusove. Zjutraj ob petih se začneio ss. maše in se bo maševalo od ure do ure, do devetio. — Ob dvetih bo nemška pridiga, potem velika sv. maša z aziiiteuco. Popoldne ob petih bo slovenska pridiga, potem pete litanije z blagoslovoma. Verni obojnega spola zadobe ta dau popolnoma odpustek, ako se skesano spovedo, sv. obhajilo prejmejo in v cerkvi sv. Florijana molijo v namen sv. Očeta papeža. — Skoz celo osmino potem bodo vsak večer ob šestih litanije z blagoslovoma.
kat. družba rokodelskih pomočnikov bo imela v nedeljo, 29. t. m. ca Rožniku sv. mašo o V,8.
V	Radoljici je 23. t. m. umeri deželni glavar Kranjski, visoaorodni g grof Gustav 1 huru-Valsassina Como-Vercelli, vitez reda železne krone II. verste, lastnik grajščin Kadoljica iu Stari Grad na Kranjskem. Lecben iu Plankensteiu Da Štajerskem. predsedr'k c. kr. kranjski kmetijski družbi in predsednik pogozdevalni komisiji za Kras itd itd., previden s ss. zakramenti. Pokop je bil 25. t. m. ob 4ih popoldne v Radoljici. Bog mu daj večni mir!
S Polja pri Ljubljani je ss. Petra in Pavla praznik ua vse zgodaj odrinila velika množica božjepotnikov v Veiesovo, kakor so zavezani po stari obljubi. V Št. Juriji so imeli pete litanije z blagoslovoma iu od tam se je razvila velikanska procesija med petjem proti Veleso-vemu k Mariji Pomočnici, kjer jih je čast. g. kapi. Fr. Mekinec razveselil s priserčno pridigo o usmiljenem Ma rijinem sercu, in potem je bila ob lOih slovesna sveta maša. — O Marija Velesovska, za nas Boga prosi!
Novomasniki teržaške škofije. Dne 15. t. m. posvečeni so bili gg. bogoslovci: J. Alberti ni, A. Gin i, J. Knavs, B. Kratzig, Fr. Stefanutti, A. Stem-berger in Peter V ase on.
Duhovske spremembe.
V Teržaško - Koparski škofiji: Č. g. M. Rebolj je bil dne hi. t. m. nameščen na župnijo v Truškah;
kapelanija v Slivjah ostane začasno izpraznjena. C. g. Blaž De kieva, administrator v Truškab, šel je za administratorja v Berano blizo PaziDa.
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev naše Škofije: Iz Kokre 7 gld. 80 kr. — Iz Šent-Ruperta 29 gld. — Iz Terste-nika 18 gld. 20 kr. — Od Bele Cerkve 00 gld. — Z Bučke 19 gld. — Z Rovt 37 gld. 25 kr. — Z Dobrave pri Kropi 7 gld. — Po čč. gg. Uršulinaticah 22 gld. 28 kr. — Iz Logatca 21 gld. 25 kr. — Z Ambrusa 22 gld.
—	Iz Radomelj 10 gld. — S Stranj 10 gld. — Iz Ti r-novega v Ljubljani 20 gld. — Iz Šmarjete zopet 4 gid. 73 kr. — Iz Stopič 14 gld. — Iz Krope 14 gld. — Go-spodičina Marija Bosizio 1 gld. — Gospodičina Marija Elzner 1 gld. — Iz Leš 3 gld.
Za sirotišnico v Kočevji so darovali p. n. gg.: M. Jeriha, nunski spovednik v Loki, 5 gld. — prof. dr. J. Marinko v Rudolfovem 5 gld. — Kanonik A. Urbas v Ljubljani ICO gld. — J. Potočnik župnik na Brezovcu
2	gld. 60 kr. — Jan. Oblak, dekan v Kamniku, 20 gld.
—	M. Povše, župDik v Šent-Jurji 2 gld. — Ant. Golobič, župnik v Cerkljah 6 gld. — Fr. Vohinec, župnik v Sv. Križu pri Teržiču 5 gld. — Dr. J. Šterbenc, dekan v Leskovcu, 50 gld. — B. Bartol, vpok. župn. v Spodnj. Berniku 5 gld. — Fr. Povše, župn. na Ježici, 5 gld. — A. Namre, župn. v Šmartnem, 5 gld. — Jan. Vovk, župn. v Šent jerneju 5 gld. — BI. Petrič, župn. v Velesovem
3	gld. — J. Hladnik, duh. pastir v Gočah 5 gld. — Jakob Gruden, vpok. župn. na Turjaku, 5 gld. — Matej Tavčar, župn. v Komendi, 5 gld — Fr. Mikuš, dekan v Konjicah, 3 gld. — J. Zehel, župn. v Mozirji, 5 gld. — A. Lacko, župn. v Sv. Križu pri Ljutomeru, 2 gld. — Rupert Šuta, dekan na Zaverču, 5 gld.
Za dijaško mizo: Čast. g. župnik Jan. Tavčar 5 gld.
—	Za ložji račun pri štud. kuhinji iz St. Gregorija 1 gld.
—	Neimenovana 20 kr. — Č. g. župnik J. M. 2 gld. — Č. g. župnik Jan. Dolinar 3 gld. — Č. g. župnik Mat. Lavrič 3 gld. — A. St. 2 gld. — Iz Zuženberka 6 gld. (14 gld. za druge dobre namene.) — Vesela družbica v Ipavskem po preč. g. dekanu M. Erjavcu 5 gld. — C. g. župuik Fr. Kumer 1 gld. 60 kr. — Neimen. prijatelj
2 eld-
Za sv. Detinstvo: C. g. župnik Jan. Tavčar 5 gld.
—	Iz Zaspega po č. g. župniku Fr. Jerebu 5 gld. 30 kr.
—	Čast. g. J. Kramarič, kaplan pri Stari Cerkvi, 3 gld.
—	Neža Plahutnik 1 gld. — Antonija Miklavec 1 gld.
—	Čast. Fr. Demšar, kaplan v Mirni Peči, 7 gld. 10 kr.
—	Po čast. g. katehefu A. Kerži«%u 30 gld. — Čast. g. Janez Kunaver, mestni kaplau v Kočevji, 8 gld. — Č. g. Josip Kramarič, kaplan pri Stari Cerkvi 3 gld.
Za sv. Očeta: Iz Žuženberka 30 gld.
Za misijone: Neimeuovana 1 gld.
Za družbo sv. Bonifacija: Iz Št. Ruperta nabirke
—	3 gld.
Za odkupovanje Dahomejskih zamurskih otrok: Gosp. Fr. Omejic 1 gld.
Za bandero Naše ljube Gospe presv. Serca: A. St. 1 gld.
Zi Don-Boskov misijon: Čast. g. župn. Jan. Tavčar 2 gld.
Za misijone v srednji Afriki: Antonija Miklavec 1 gld.
Za bratovščino so. Leopolda: Antonija Miklavec 1 gld.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožei Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.