366
Poučni in zabavni del.
Povesti
pokojnega Ivana Petroviča Belkina.
(Ruski spisal Puškin, poslovenil Z.)
I. Strel.
1. Steljala sva se.
Baratinjskij!
Prisegel sem, da bom streljal po pravilih dvoboja. (Za njim ostal je še moj strel.)
»Večer na prenočišči«
Bivali smo v mestecu. • • • . Življenje armanskega častnika je znano. Zjutraj se uči v jahalnici; opoldne obeduje pri polkovem poveljniku ali v židovski krčmi; zvečer pije punc ter kvarta. V • • • ni bilo ni jedne gostoljubne hiše, ni jedne neveste, zbirali smo se drug pri druzem, kjer nismo videli ničesar raz ven svoje uniforme.
Samo jeden človek je bil v naši družbi, ki ni bil vojak. Imel je kakih 35 let in zategatelj smo ga nazi-vali starčka. Skušnja mu je dajala mnogo prednosti pred nami; vrh tega pa je močno vplival na naše mlade duhove sč svojo mračno, kruto nravjo in se svojim hudobnim jezikom. Neka tajnost je obkrožala njegovo usodo, delal se je Rusa, a nosil je inostransko ime. Nekdaj je služil pri huzarjih in bil je srečen; nihče ni vedel uzroka, zakaj je izstopil in se naselil v revnem mesteci, kjer je živel ob jednem revno in zapravljivo; hodil je vedno peš, v ponošeni črni suknji, a njegova miza je bila vedno pogrnjena za vse častnike našega polka. Res, obed njegov obstal je iz dveh ali treh jedil, ki so bila pripravljena za doslužene vojake, a šampanjca so pri tem le redko točili. Nikdo ni vedel niti za njegovo premoženje niti za [ njegove dohodke, in nikdo se ni osmelil ga o tem spraševati. Nahajale so se pri njem knjige, večidel vojaškega zadržaja in romani. Posojeval jih je rad vsakemu, kdor jih je želel brati, nikomur jih ni bilo treba vrniti, zato pa tudi ni dobil nobene nazaj. Glavno njegovo opravilo je bilo streljanje s pištolo. Stene njenove sobe so bile zse prebite od krogelj, vse luknjičaste, kakor strd bučelin. Bogata zaloga pištol je bila jedina razkoš-nost revne koče iz blata, v kateri  je  živel.   Izurjenost,
367
katero je dobil, je bila neverjetna in, če bi zatrjeval, da ni mogoče s kroglo zbiti hruške z glave, bi si vendar nihče ne upal v našem polku podstaviti svoje glave. Bazgovor med nami je bil cesto dvoboj; Silvija — tako ga imenujem — se nisem nikdar vsiljeval. Na vprašanje, ie se mu je že pripetilo, da se je moral pretepati, odgovoril je suhoparno, da se je že pripetilo, toda na drobno ni hotel pripovedovati, in videti je bilo, da so mu taka vprašanja neljuba. Mi smo slutili, da ima vsled svoje strašanske izurjenosti kako nesrečno žrtvo na vesti. Sicer nam ni prišlo na misel, sumiti ga zaradi njegove bojazljivosti. So ljudje, ktere že sama zunajnost ovadi. Nepričakovan slučaj nas je vse iznenadil.
Nekdaj je obedovalo deset naših častnikov pri Sil-viju. Pili so po navadi, to je, prav mnogo; po obedu so začeli nagovarjati gospodarja, naj gre kvartat. Dolgo se je izgovarjal, ker ni nikdar pozneje igral, naposled pa je velel prinesti kvarte, vsipal na mizo pedeset cekinov ter začel igrati. Mi sedemo okoli njega, in igra se je pričela. Silvijo je imel navado pri igri molčati, nikdar se ni kregal niti s kom sporekel. Če se je pripetilo, da se je pri igri vštel, tedaj je ostalo ali takoj doplačal, ali zapisoval, kar je bilo preveč. Mi smo že to vedeli in mu nismo branili gospodariti po svoje, pa mej nami je bil častnik, ki je bil nedavno k nam premeščen. On je tukaj igraje v svoji raztresenosti zbrisal nepotrebni račun. Silvijo pa je vzel kredo ter popravil račun, po svoji navadi, častnik je mislil, da se je zmotil te začel popra-Sevati. Silva pa neha molče igrati. Častnika mine potrpežljivost, vzame krtačo ter zbriše, kar se mu zdi odveč zapisano. Silvijo vzame kredo in zapiše znova, častnik raz vnet od vina, igre in smeha tovarišev, smatra se grozno razžalenega, in v besnosti zgrabi na mizi medeni svečnik ter ga vrže v Silvija, ki se je komaj ognil udarcu.
Mi se prestrašimo. Silvijo vstane, bled od jeze in besketajočih očij reče: „Milostljivi gospod, izvolite ven iti, in zahvalite Boga, da se je to zgodilo pri meni na domu.a
Nismo dvojili nad posledicami in mislili smo novega tovariša že ubitega. Častnik je šel ven, rekši, da je pripravljen za razžalenje dati zadoščenje kakor bode ljubo gospodu kvartalcu. Igra se je še nadaljevala nekaj minut, pa, čuteč, da se gospodarju ne ljubi igrati, vstali smo jeden za drugim ter se razšli v svoja stanovanja, misleč na bližnje počitnice.
Druzega dne smo že povpraševali v jahalnici ali je
še živ ubogi poročnik, ko se je sam prikazal mej nami. Vprašali smo tudi njega.   On nam odgovori, da še nima
od Silvija nobenega poročila. To nas je razveselilo. Šli smo k Silviju in ga našli na dvorišči, ko je deval kro-glje v vrečo, privezano k vratom. Sprejel nas je kakor po navadi, ne da bi omenil besedice o včerajšnji dogodji. Pretekli so trije dnevi, poročnik je še bil živ. Z veseljem smo povpraševali, če se ne bo Silvijo bil. Silvijo se
ni bil.   Zadovoljil  se je z majhnim pretenjem in se pomiril.
To mu je zelo škodovalo pri mladih ljudeh. Se svojo malo srčnostjo se je hudo zameril mladini, ki je smatrala hrabrost navadno za vrhunec človeških zaslug in opravičevalni razlog vsemogočih slabih lastnosti j. Vendar se je s časom vse pozabilo in Silvijo je dosegel z nova svoj prejšnji vpliv. Samo jaz se mu nisem mogel približevati. Bil sem po prirodi romantišno navdihnjen in navezan sem bil pred vsem na človeka, kojega življenje mi je bila uganka in kateri se mi je zdel tajen junak kake povesti. Ljubil mi je močno, z menoj samim je le govoril prijazno ter mi je razlagal razne stvari prostodušno in nenavadno prijazno. Pa po nesrečnem večeru sem mislil, da je bilo njegovo ime onečiščeno in ne omito po njegovi lastni krivdi, ta misel me je obdajala in mi ni puščala občevati ž njim kakor poprej; sramoval sem se ga pogledati. Silvijo je bil preveč pameten in izkušen, da bi ne bil tega opazil in uganil vzroka temu. Videlo se je, da ga to žalostilo; vsaj jaz sem parkrat zapazil v njem željo, da bi rad z menoj govoril, toda jaz sem se izogibal takih prilik in Silvijo se me je odpovedal.
Od  takrat vidila sva se le pri tovarših in prejšnji najini razgovori so prenehali.
Razmišljeni prebivalci stolnega mesta nimajo niti pojma o mnogih vtisih, tako novih prebivalcem dežele in mestec, n. pr., ko pričakujejo poštni voz. V torek in petek je bila napolnjena polkovna pisarna s častniki: ta je pričakoval denarja, oni pisma, tretji zopet časnikov. Zavoji so se navadno že tukaj odpirali, novosti razglašale in pisarna je bila prava živa podoba. Silvijo je dobival pisma, adresovana {na naš polk, in navadno je bil tudi tukaj. Nekdaj so mu dali zavoj, s katerega je odtrgal pečat, kakor se je videlo z veliko nestrpnostjo. Ko prebere pismo, lesketale so se mu oči. Častniki, vsak zamišljen v svoje pismo, niso ničesar opazili. „ Gospoda,,, reč jim Silvijo: „okolnosti zahtevajo, da se nemudoma odstranim; odpotujem od tu danes po noči, nadejam se, da mi ne odrečete poslednjikrat obedovati pri meni. Tudi vas pričakujem, nadaljuje, ter se obrnil k meni: pričakujem vas gotovo." S temi besedami se je hitro odpravil, mi pa smo se dogovorili, da se snidemo pri Silviju, ter razšli vsak svojo pot.
Prišel sem k Silviju ob določenem času in našel pri njem skoro ves polk. Vse njegovo imetje je že bilo spravljeno; zapustil je same gole, prestreljene stene Sedemo za mizo; gospodar je bil nenavadno dobre volje in kmalo je vzbudila njegova veselost občno veselje; za-maški so pokali pomenljivo, kupice so se penile in šumele neprestano, mi pa smo mu z vso možno gorečnostjo želeli srečno pot in srečo. Vstali smo od mize že pozno zvečer. Silvijo sname kapo, se poslovi od vseh, stisne mi roko ter me pridrži ravno ko sem mislil oditi „Z vami mi je govoritiu, reče mi tiho. Jaz ostanem.
368
Gosti so odšli: midva ostaneva sama, sedeva drug proti druzemu in si zažgeva molče smodki. Silvijo je bil žalosten; ni bilo več sledu njegovi krčeviti veselosti. Mračna bledost, lesketajoče oči in gosti dim, vzdigajoč se iz smodkinega konca, delali so pravega hudobca. Preteklo je nekoliko minut in Silvijo je prikinil molk.
»Mogoče, da se ne vidiva nikdar več", reče mi. Pred odhodom hotel sem se z vami pogovoriti. Mogli ste opaziti, da se jaz malo brigam za mnenje druzih ljudij, toda vas ljubim in čutim z vami, težko bi mi bilo osta-viti neopravičen vtis."
Vstane ter začne stiskati tlečo svojo smodko, jaz pa sem molčal in povesil oči.
„ Čudno se vam je zdelo, povzame zopef, ker nisem zahteval zedoščenja od tega pijanega norca R • • . Vsi ste priznali, da je njegovo življenje v mojih rokah, ker sem imel pravico določiti orožje, a moje je skoro popolnoma varno, mogel bi pripisovati mojo zmernost sam velikodušnosti, toda nočem lagati. Če bi mogel kaznovati R • • , ne da bi postavil svojega življenja v nevarnosti, ne bi mu za nič odpustil".
Gledal sem se začudenjem na Silvija. Tako priznanje me je popolnoma razjarilo. Silvijo je nadaljeval.
»Ravno tako je : jaz nimam pravice, izposiavljati sebe smrti. Pred šestmi leti sem dobil zaušnico, in sovražnik moj je še živ".
Postal sem silno radoveden. »Se niste ž njim pretepali" ga vprašam? »Ali so vaju okolnosti narazen spravile?"
»Pretepal sem se ž njim", odgovori Silvijo, in glej spomin najinega dvoboja.
Silvijo vstane in potegne iz škatlje rudečo kapo še zlatim čapom, s trakom (to, kar imenujejo Francozi bon-netele police), dene jo na glavo — bila je prestreljena od vrba do čela.
„Vi neveste", nadaljuje Silvijo". da sem služil v . . . huzarskem polku. Značaj moj vam je znan, navajen sem igrati prvo ulogo, in v mladosti je bila to moja strast. V naših časih je bila drznost v modi, jaz s^m bil prvi drznež v armadi. Ponašali smo se s pijančevanjem, jaz sem prekosil v pijančevanji slavnega Bilrcova, opevanega od Denisa Davidova. Dvoboji so se ponavljali vedno, jaz sem videl vse in sem se nekterih tudi dejanski ude-ležil. Tovarši so me obožavali, poveljniki polka so me vedno spremljali in gledali na me, kakor na potrebno zlo.
„Veselil senci se mirno (ali nemirno) svoje slave, ko je stopil k nam v službo mlad človek bogate in poznate rodovine (nočem imenovati imena). Svoje življenje nisem srečal tako srečnega človeka! Mislite si mladost, nadarjenost, lepoto, najbolj razposajeno veselost, najbolj brezskrbno hrabrost, slavno ime, denar, kojega je imel brez števila in katerega mu ni nikoli zmanjkalo, 'in predstavljajte si, kaj je moral on učiniti med nami. Moja prva uloga se   je umikala.   Zaslepljen po moji slavi, začel je
iskati moje družbe, toda jaz sem ga sprejel hladno in on se je oddalil brez vsake zamere. Začel sem ga sovražiti. Njegovi uspehi v polku in ženski družbi spravili so me v popolno obupnost. Začel sem iskati prepira; na moje epigrame odgovarjal je v epigramih, kateri so se mi zdeli vsikdar nepričakovani in ostreji kakor moji, in kateri so bili konečno nepopisno veseli: on je molčal, a jaz sem mu nagajal. Naposled nekdaj na bali pri poljskem mestjanu videl sem, da je on predmet zanimanja vseh dam zlasti gospodinje same, ki je bila z menoj v zvezi; povem mu na uho nekaj zarobljenega. On se raz-togoti in mi da zaušnico. Zgrabiva si sablje, dame orne-dle, spravijo naju narazen in še to noč se odpeljeva na dvoboj.
»To je bilo ob jutranjem svitu. Jaz sem stal na določenem mestu z mojimi tremi sekundanti. Z neizrečena nestrpnostjo sem pričakoval svojega protivnika. Pomladansko solnce je vzšlo in žarki so že pripekali. Zagledal sem ga od daleč. Šel je peš, se sabljo, z jednim spremljajočim sekundantom. Šli smo mu naproti. On se približa, držeč kapo napolnjeno s črešnjami. Sekundanti sa nama odmerili dvanajst korakov. Jaz sem moral prvi streljati, toda hudoba je hotela, da se nisem zanesel na roko in, kakor bi si hotel oddahniti, odstopil sem mu prvi strel; moj protivnik ni privolil. Začnemo žrebati: on večni ljubimec sreče, potegne prvo številko. Pomeri in mi prestreli kapo. Vrsta je prišla name. Njegovo življenje je bilo na konec v mojih rokah; gledal sem ga pohlepno, trudeč se dočakati vender jedno mesto na nasprotniku. On je stal s pištolo, zbiral zrele češnje iz kape in metal košice. ki so letele do mene. Njegova malomarnost me je razjezila. »Kaj ti koristi, sem si mislil, vzeti mu življenje, ko ga on prav nič ne ceni?" „Vi me prav nič ne motite, odvrne mi on: izvolite vstreliti, in sicer, kakor vam drago., — vi ste še strel na dolgu; pripravljen sem vam vsikdar ustreči. Jaz se obrnem k sekundantom, ^naznanim, da ne maram sedaj streljati, in s tem se je končal dvoboj .... „Jaz sem šel v pokoj ter se nastanil v t^fa mesteci. Od tega časa ni pretekel ni jeden dan, oa bi ne bil mislil na osveto . . . ."
(Dalje sledi.)
376
Poučni in zabavni del.
Povesti
pokojnega Ivana Petroviča Belkina.
(Ruski spisal Puškin, poslovenil Z.)
I. Strel.
1. Steljala sva se.
Baratinjskij!
Prisegel sem, da bom streljal po pravilih dvoboja. (Za njim ostal je še moj strel.)
> Večer na prenočišči <
Silvij je potegnil iz žepa pismo, katero je dobil zjutraj in mi ga dal brati. Nekdo mu je pisal iz Moskve, da bode morala kmalu stopiti znana oseba v zakonski stan z mlado in prekrasno devico.
„Vi slutite, reče Silvijo: Kdo je ta znana oseba. Jaz pojdem  v  Moskvo.   Hočem pogledati, je-li sprejme
tako  malomarno  smrt  pred   svojo   svatbo,   kakor jo je nekdaj čakal za češnjami!
Pri teh besedah vstane Silvijo, vrže svojo kapo na klop in začne hoditi gori in doli po sobi, kakor tiger po svoji kletki. Poslušam ga nepremično; neznana, nasprotujoča si čutstva so me raztogotila.
Sluga stopi in naznani, da so konji pripravljeni. Silvijo mi krepko stisne roko, midva poljubiva se. On sede v voz, kjer sta ležala dva kovčeka, jeden s pištolami, drugi z imetjem napolnjen. Posloviva se še jeden-krst, in konja se spustita v tek.
II.
Minolo je nekoliko let in domače okolnosti so me prisilile naseliti se v revni vasici N ¦ • • okraja. Dasi sem se zanimal za gospodarstvo, vendar nisem nehal na tihem zdihovati po prejšnjem svojem šumnem in brezskrbnem življenji. Najmanj pa nisem mogel privaditi pomladanskim in zimskim večerom v pravi samoti. Dopoldne je še nekako pretekel čas, mislil sem na starost, hodil za delom ali obiskoval nove zavode; toda kmalo se je jelo temniti, jaz nisem vedel, kam bi se dejal. Majhno število knjig, ki so se nahajale v moji omari in v ži-tnici, znal sem na izust. Vse pripovedke, ki si jih je le mogla zapomniti oskrbnica Virilovna, mi je pripovedovala, ženske pesmi naredile so me žalostnega. Popil sem sladkega likerja, pa od njega me je bolela glava, da priznam, zbal sem se, da postanem hud pijanec, t. j. najhujši pijanec, kakoršnih sem videl mnogo v našem kraji.
Bližnjih sosedov okoli mene ni bilo, raz ven dveh ali treh hudih pijancev, ki so vedno tamjali in zdihovali. Samota je bila neznosna. Na konec se rešim in ležem spat kakor mogcče rano, a obedovati kakor mogoče pozno; na ta način  sem  se kratil večer in preživel dolge dni.
Četiri vrste od mene nahajala se je bogata pristava grofice B • •, pa na njej je živel samo oskrbnik, grofica pa je posetila svojo pristavo le enkrat, prvo leto njenega zakonskega življenja in takrat je priževela tam le par mesecev. Vendar, drugo pomlad mojega samotarskega življenja raznesla se je govorica, da pride grofica se svojim možem na leto v svojo vas. V največjem delu, so došli takoj v začetku meseca junija.
Prihod bogatega soseda je važna epoha za kmečke prebivalce. Posestniki in njihovi ljudje so se o tem že tri mesece poprej menili in se tri leta pripravljali. Kakor se mi je zdelo, priznam, vplivala je ta novica o prihodu mlade in prekrasne sosede silno name; gorel sem same nepotrpežljivosti, videti njo in zato sem se odpravil prvo nedeljo po njenem prihodu po obedu v selo ¦ ¦ * priporočit se njeni svetlosti kot najbližnji sosed in naj-pokornejši sluga.
Lakaj me uvede v grofičin kabinet, sam pa jej gre naprej me naznanit. Prostorni kabinet je olepšan z vsemogočo razkošnostjo; ob stenah so stale omare s knjigami  in  na vsaki omari bronasto oprsje;  nad mramor-
377
natim kamnom je bilo široko zrcal \ tlak je bil obit se zelenim suknom in preprežen s preprogami. Nevajen razkoSnosti v revnem svojem kotičku in že dolgo ne videč tujega bogastva, obupal sem ter čakal z nekim trepetom grofa, kakor čaka prosilec iz pokrajine vstopa ministrovega. Vrata so odpro in možki vstopi, star trideset let, prelepe postave. Grof se mi približa prav odkrito in veselo, jaz si prizadevam, da bi se obrabril, ter se začnem priporočati, toda grof me prehiti. Sedeva. Njegov razgovor, svoboden in ljubeznjiv, me kmalo razvedri; že sem bil prejšnji, ko naenkrat vstopi grofica, in še hujše mi postane kakor poprej. Dasiravno je bila ravno pri delu, bila je prava krasotica. Grol me je predstavil, hotel sem se pokazati ročnega, pa čim bolj sem se trudil krivati svojo prisiljenost, tem bolj sem se čutil okorna nega. Ona sta začela govoriti mej seboj, kakor bi mi dala časa pripraviti se in navaditi se novega poznanja, vede se z menoj kakor z dobrim sosedom in brez ceremonij. Mej tem sem hodil gori in doli ogleiaje si knjige in podobe. Nisem sicer dober poznavatelj podob, pa jedna podoba me je zanimala. Predstavljala je neko okolico iz Švice, toda porazile me niso žive boje njene ampak to, da je bila podoba prestreljena z dvema krogljama, vstreljena jedna za drugo. »Glejte! dober strel!" rečem obrnivši se k grofu.
»Da", odgovori on, „strel je prav čuden. Streljate vi dobro?" vpraša me na dalje. »Izvrstno" odgovorim jaz, rszveselivši se, da se napeljal govor naposled na predmet meni znan. »Na trideset korakov ne zgrešim cilja, razumete, iz dobrih pištol."
„Res!u reče grofica na videz močno začudena; »a ti, moj mož, zadeneš li v cilj na trideset korakov? »Kadar hočeš!" odgovori grof: „Bova poskusila. Svoje dni nisem slabo streljal, pa sedaj so že štiri leta, kar nisem imel pištole v rokah."
„0, razumem, v takem slučaji streljam zastonj, ker vaša svetlost ne zadenete še na dvajset korakov v cilj; s pištolo se mora vsak dan vaditi. To vem iz skušnje. V našem polku sem se skušal z jednim boljših strelcev. — Nekdaj se je prigodilo, da nisem prijel cel mesec za pištolo : ona je počivala. Kaj pa bi vi mislili, vaša svetlost? Ko sem začel potem prvič streljati, vstrelil sem štirikrat zaporedoma dvanajst korakov oddaljen po steklenici. Pri nas je bil konjeniški stotnik, šaljivec in za-bavljivec prve vrste, prišel je slučajno semkaj in mi rekel: »Vidi se, da vaša roka, brat, noče meriti na steklenico!" Ne, vaša svetlost, ni treba se posmehovati tej napaki; najboljši strelec, kojega sem kedaj srečal, streljal je vsak dan, zlasti trikrat pred obedom. To je bila njegova navada, kakor drugim steklenica žganja !u
Grof, in grofica sta rada videla, da sem postal zgovoren.
„A kako je streljal?" vpraša me grof.
„Da! glejte tako, vaša svetlost! Videl je muho, ko je sedela na steni .... Vi se smejete grofica? Da pri Bogu res je ....!    Prigodilo se je,   da je videl muho
na steni in zakričal: „Kuzko! pištolo!" Kuzko mu prinese pištolo. Vstreli in pritisne muho na steno!"
„To je čudno!" reče grof.   „Kako so ga nazivali?"
»Silvijo, vaša svetlost!"
„ Silvijo!" vzklikne grof ter skoči raz svoje mesto. „Ste poznali Silvijo?
„Kako bi ga ne poznal, vaša svetlost? Bili smo njegovi prijatelji; on je bil v našem polku kakor brat tovariš, pa že je pet let, kar nimam nobenegs poročila o njem.
Tedaj ga je tudi vaša svetlost poznala ?
„Poznal, dobro poznal! Ali vam ni pripovedoval o nekem zelo nenavadnem dogodku?"
„Ali ni dobil na balu od nekega obešenjaka zaušnico, vaša svetlost?"
„Vam je povedal tudi ime tega obešenjaka?"
»Ne, vaša svetlost, ni povedal . . . Oh, vaša svetlost, rečem nadalje, res se je dogodilo: oprostite . . . . jaz nisem vedel .... pa tudi vi ne ? . . .
„Jaz sam", odgovori grof, „sem bil na videz nenavadno razmišljen: a prestreljena p3doba je spominek poslednjega srečanja."
»Oh mili moj!" reče grofica, »za Boga ne pripoveduj; meni bo strašno poslušati."
»Ne", odvrne grof, „jaz hočem vse povedati; on ve kako sem razža^l njegovega prijatelja, dasi ve, da se je Silvijo maščeval nad menoj." Grof mi primakne naslonjač in jaz sem poslušal z živo radovednostjo sledečo povest.
»Pred petimi leti sem se ženil. Prvi mesec, the koney-moon, preživel sem tukaj v tej vasi. Temu domu se moram zahvaliti za najsrečnejše minute svojega življenja in za jeden izmed najprijetnejših spominov.
»Nekdaj, bilo je zvečer, jezdili smo skupaj; konj moje žene postal je nekoliko divji; ona ga razjaše, poda meni povodce in gre peš domov. Jaz sem jahal spredaj. Na dvoru sem zagledal poten voz. Rekli so mi, da sedi v moji sobi človek, ki ni hotel povedati svojega imena, ampak prosto rekel, da ima z menoj nekaj govoriti. Jaz grem v to sobo in zagledam v temi človeka umazane in zarašene brade, stal je tukaj pri kaminu. Stopim k njemu prizadevaje spoznati ga. »Ti me nisi poznal, grof?" je spregovoril tresočim glasom. »Silvijo!" vzkliknem jaz in priznam, čutil sem, kako so mi stali lasje po koftci : »Prav res", nadaljuje on, »vstreli za menoj, prišel sem spraznit svojo pištolo; si pripravljen?" Pištola mu je molela iz stranskega žepa. Odmeril sem dvanajst korakov in stal tam v kotu, proseč ga, naj takoj ustreli, mej tem ko se žena ni vrnila. On se je obotavljal: prosil je luči. Podali so mu sveče. Jaz sem zaprl duri, prepovedal sem vsakemu vstop in ga z nova prosil vstreliti. On vzdigne pištolo ter nameri . . Jaz sem štel sekunde . . mislil sem nanjo ...
Usodepolna minuta je prišla! Silvijo je povesil roko: »Obžalujem", reče, „da ni pištola nabasana s čreš-njivimi  koščicami,  ampak s težkimi krogljami.   Meni se
378
se vedno zdi, da ni pri vas dvoboj, ampak uboj; jaz nisem vajen meriti v neobroženega. Začnem znova; potegnem žreb, kateri naj prvi vstreli." V glavi se mi je mešalo ... Zdi se mi, da nisem privolil . . . Naposled nabasala sva še pištoli in vrgla sva listke; on lih položi v kapo, ki je bila nekdaj od mene prestreljena; jaz sem zopet vzdignil prvo številko. „Ti, gref imaš vražjo srečo!" reče on se smehom, katerega ne bom nikdar pozail. Ne pojmim, kaj je bilo z menoj, in kako me je mogel k temu pripraviti ... pa jaz sem vstrelil in zadel tukaj v to pedoto. (Grcf je pokazal s palcem na prestreljeno podobo; lice mu je gorelo kakor ogenj; gnfinja je bila bolj bleda kakor njen robec; nisem se mogel vzdržati vzklika.)
„Jaz ^em vstrelil", nadaljuje groi, „in hvala Bogu, nisem zadel; tedaj je Silvijo ... (v tem trenutku je bil on res žalosten) Silvijo^ je začel v me meriti; naenkrat se odpro vrata, in Msša prileti in se vrže javkajoč meni okoli vratu. Njena prisotnost mi je odvzela vso bodrost.
„MiJau, rekel sem jej, „ali ne vidiš, da molčiva? Kako si me ustrašila! Pojdi, izpij kupico vode in pridi k nama; jaz ti bcm predstavil starega prijatelja in tovariša.* Maša še vedno ni hotela verjeti: »Povejte govori li mož resnico ? rekla je ona, ko se je obrnila k groznemu Silviju: „Je resnica, da oba molčita? On vedno molči: »Gnfinja", odgovori jej Silvijo, „nekdaj mi je dal molče zaušnico, molče prestrelil mi to le kapo, molče me ni (ravnokar zadel, sedaj se je še meni zlju-bilo obmolknoti .... S temi besedami je hotel v mene pomeriti; v pričo nje! Maša se je vrgla k njegovim nogam. „Vstani Maša, to je sramotno! to je sramotno !u zakričal sem v besnosti. „A vi, gospod, boste li nehali šaliti se z revno žensko? Boste li streljali ali ne? „Ne bodem", odgovoril je Silvijo: Jaz sem zadovoljen; jaz sem videl tvojo obupnost, tvojo malosrčnost; jaz sem ti zastavil vstrliti v mene. Zastran mene je dovolj! Bodeš me pomnil. Prepustim te tvoji vesti!" Tedaj je šel ven, a vstavil se mej vrati, ozrl se na prestreljeno mojo podobo, vstrelil v njo, ne da bi pomeril, in se skril. Žena je ležala v medlevici; ljudje se ga niso upali ustaviti in začudeno gledali nanj, en je stopil na stopnice, zaklical voznika in se odpeljal, prej ko sem se mogfel zavedeti."
Grof je omolknil. Na ta način sem zvedel konec povesti, ktere začetek me je nekdaj tako porazil. Njenega junaka nisem nič več srečal. Pripovedujejo, da je bil Silvijo za časa ustanka Aleksandra Ipsilanti voditelj upornih čet ter bil ubit v bitki pod Skuljanami.
385
Poučni in zabavni del.
Povesti
pokojnega Ivana Petroviča Belkina.
(Ruski spisal Puškin, poslovenil Z.)
II. Metež.
Konj po cesti peketa, Sneg globoh naleta . . . Le v daljavi cerkvica Vidi se z zameta.
Naglo voz drči čez plan,
Dalje čez ravnine:
A nad vozom črni vran
Spušča se z višine.
V dalje pak se zvon glasi
Konja nestrpljiva
Prisluškujeta, ježi
Straha se jim griva . . .
{Ziikovskij.)
Koncem leta 1811, v dobi nam dobro znani, živel je na svojem posestvu Nenaradovu dobri Gavrila Gavri-lovič R . . . Slovel je v okolici zaradi svoje gostoljubnosti in dobrohotnosti, sosedi so prihajali vedno k njemu nekateri jest, pit in igrat z njegovo ženo, Praskovjo Pe-trovno, nekateri pa zato, da bi videli njegovo hčerko, Marijo Gavrilovno, devico lepega stasa in bledega lica, ki je imela kakih sedemnajst let. Smatrala se je za bogato nevesto, in mnogo jih je snubilo njo za sebe ali za sinove.
Marija bila je izobražena v francoskih romanih in kakor se je sodilo, bila je zaljubljena. Oseba, katera si je izbrala, je bil reven armenski zastavonosec, ki je bil na odpustu v svoji vasi. Samo ob sebi se razume, da se je raztogotil mladi človek, ker to roditelji njegove ljube zapazivši njuno vzajemno naklonjenost, zažugali hčeri celo nanj misliti, njega pa slabše sprejemali kakor odstavljenega prisednika.
386
Naša zaljubljenca sta si chpisavala in se videla vsak dan na samem v smerekovetn gozdu ali pa pri stari kapelici. Tam sta prisegala drug drugemu večno ljubezen tožila čez osodo in zidala svitle gradove v oblake.. Do-pisovaje si in se razgovarjaje na ta način, prišla sta (kar je popolnoma naravno) do sledečega prepričanja če ne moreva drug brez drugega živeti, in trdovratni roditelji najini sreči nasprotujejo, bodeli nama mogoče brez nje živeti? Razume se, da je prišla ta srečne misel najprvo v glavo mladega človeka in da je močno dopadla romantičnemu izobraževanji Marije Gavrilovne.
Nastopila je zima in preprečila shode, toda dopisovanje se je pričelo tem živeje. Vladimir Nikolajevič jo je prosil v vsakem pismu, naj se mu uda, naj se poroči ž njim na skrivnem, naj se skriva nekaj časa, potem se pa napoti k roditeljem, kateri bodo končno ganjeni po junaškem postopanji in nesreči ljubljencev in bodo gotovo rekli: „Otroka! pridita v naše naročje ! . .
Marija Gavrilovna je dolgo mislila, kaj storiti; mnogo načrtov, kako pobegniti, je zavrgla. Naposled pa je sklenila. Na določenem dnevu bi ne smela večerjati, temveč se odpraviti v svojo sobo, kakor bi jo bolela glava. Njena deklica se je ž njo dogovorila, obe bi morali iti na vrt skozi zadnje vratce, za vrtom bi našli pripravljene sani, sedli na nje ter se odpeljali kakih pet vrst od Nenaradova v selo Žandrino, naravnost v cerkev, kjer bi ju že moral Vladimir pričakovati,
Zvečer pred določenem dnevom ni Marija Gavri-lovna celo noč nič spala; spravljala se je spat, uvezavala perilo in obleko, napisala dolgo pismo milosrčni gospej, njeni prijateljici, drugo svojim roditeljem. Poslavljala se je od njih z na'ganljivejšimi besedami, opravičevala svoj prestopek z nepremagljivo silo strasti in končala s tem da bode najsrečnejša minuta njenega življenja napočila takrat, ko se bo smela vreči k nogam najdražjih ji sta-rišev. Zapečatila je oboje pisem s pečatom, v katerem je bilo rezanih dvoje ljubečih se src s priličnim napisom, vrgla se na postelj, ko se je že danilo, in zadremala, pa tudi sedaj so jo zbujale strašne sanjarije. Zdaj se jej je dozdevalo, da jo je ravno takrat, ko je hotela sesti na sani, da bi se odpeljala k poroki, ustavil oče, vlekel jo z neverjetno hitrostjo po snegu in jo vrgel v temno jako globoko podzemlje .... in ona je strmoglavila, da jej je srce kar okamenovala, zdaj je videla Vladimirja, ležečega na travi, bledega, — krvavega. Umirajoč jo je prosil s presunljivim glasom, naj pospeši njuno poroko ••.••• Enake strašne, neumne sanje so se ponavljale jedna za drugo. Naposled je vstala nenavadno bleda, in glava jo je hudo bolela. Oče in mati sta jo zagledala nemirno, njuna nežna skrb in neprestana vprašanja: „Kaj ti je, Maša? ali nisi zdrava?" trgala so jej srce. Trudila se je jih umiriti, delala se veselo, a ni mogla.
Nastopil je večer. Misel, da je gotovo zadnji dan mej svojo rodbino, tesnila je njeno srce. Bila je navzlic temu vesela,   tajno   se  je  posljavljala od vseh oseb, od vseh
rečij, ki so bile okoli nje. Podali so se večerjat, srce jej je silno bilo.
Tresočim glasom je naznanila, da se jej ne ljubi večerjati, in začela se je poslavljati od očeta in matere. Ona sta jo poljubila in po navadi blagoslovila; ona vendar ni zaplakala. Prišedši v svojo sobo, vrgla se je ? naslonjač in solze so se ji ulile po licu. Njena deklica jo je nagovarjala, naj se pomiri in osrči. — Vse je bilo gotovo. Čez pol ure je morala Maša za zmiraj ostaviti svoj rodni dom, svojo sobo, tiho deviško življenje ....
Zunaj bil je metež, veter je bril, oknice so se tresle in stokale; vse se ji je dozdevalo grozno, osodno znamenje. Kmalo je v hiši vse utihnilo in zaspalo. Maša se je zavila v šal, oblekla toplo vrhnjo suknjo in vzela v roke culico. Dospeli sta se silo do konca vrta. Na cesti so ju čakale sani. Konja sta prezebajoča nemirno stala, kočijaž Vladimirjev je hodil pred ojesom sem pa tje ter se možko držal. Pomaga! je gospodični in njeni deklici sesti na sani in naložiti culice in pušico, prijel za vajeti, in konja sta zdirjala. — Prepustivši gospodični skrbi, osoii in izkušenemu kočijažu Terešku, obrnimo se k mlademu našemu ljubimcu.
Vladimir se je vozil celi dan okoli. Zjutraj je bil pri žadrinjskem svečniku; komaj se je ž njim dogovoril odpeljal se je potem iskat svatov mej sosednimi posestniki. Prvi, pri krmur se je oglasil, Dravin, štiridesetletni kornet v odpusto, mu je obljubil z veseljem. „To je čudna dogodba", trdil je spomnivši se prejšnega časa in huzarskih vragolij. Pregovoril je Vladimirja, da je ostal opoldne pri njem, in ga prepričal, da za druga dva svata ne bo treba skrbeti. — Precej po obedu prišla sta zemljemerec Šmit, z dolgimi brkami in ostrogami, in sin kapitana-izpravnika, mladenič šestnajstih let, ki je nedavno vstopil v ulane. Ona nista samo z veseljem sprejela Vladimirjevega predloga, ampak prisegla sta tudi, da sta pripravljena žrtovati vse, tudi življenje Vladimir ju je objel neizmerno vesel in se odpeljal domov pripravljat se.
Ze se je stemnilo. On odpravi svojega zanesljivega Tereško v Nenaradovo se svojo trojko in s podrobnim obširnim ukazom, za sebe pa je dal pripraviti majhne sani z jednem konjem ter se odpravil sam brez kočijaža v Žadrino, kamor bi morala priti čez jedno uro on in Marija Gavrilovna. Cesta mu je bila znana, in pot je bila samo dvanajst minut dolga.
Pa komaj se je odpeljal Vladimir za vasjo na polje kar se vzdigne veter, in pričela se je taka burja, da ni ničesar videl. V jedni minuti je zamelo cesto,> okolica je zginila v temnorujavkasti megli, skozi katero so letele bele snežene mačice, nebo se je spojilo se zemljo. Vladimirja je zaneslo na polje in zaman je hotel priti z nova na cesto, konj je taval sem ter tja in zdaj zavozil v kup snega, zdaj se zvalil v jamo, sani so se zmiraj prekuco-vale. Vladimir se je samo trudil, da bi ne zgrešil prave smeri. Pa zdelo se mu je, da je že preteklo visoko pol ure, a on še ni prišel do žadrinskega gozda. Preteklo je
387
še deset minut «* gazda še vedno ni bilo videti. Vladimir se jo vozil po polji, ki je bilo presekano z globokimi rupami. Metež ni prenehal, nebo se ni ž jasnilo. Konj je postajal, in ž njega je tekel pot curkoma, ne-glede na to, da je bil do trebuha v snegu.
Naposled jo sprevidel, da ne vozi na pravo stran. Vladimir se ustavi začne misliti, se spominjati, preudar-jati in se prepriča, da bi bil moral kreniti na desno. Popelje se na desno. Konj je komaj stopal. Več ko jedno uro bil je že na cesti. Žadrino je moralo biti blizu. Toda on se pelje, pelje, a polja ni bilo ne konca ne kraja. Povsod rupe in propadi, sani so se vedno prekucovale, in vedno jih je moral vzdigovati. Čas je tekel. Vladimir se je začel silno vznemirjati.
Konečno je stalo na strani nekaj črnega. Vladimir «e obrne tja. Približujoč se spozna gozd. Hvala Bogu, si misli, sedaj je blizu. Pelje se okoli gozda, nadejajoč se, tla pride takoj na znano cesto ali okoli gozda. Žadrino je bilo takoj za njim. Kmalu najde cesto ter se pelje pod temnim drovjem. ki je po zimi golo. Veter tukaj ni mogel bučati, cesta je bila gladka, konj se ojunači, in Vladimir se pomiri. Toda vozi se in vozi, a Žadrino ni bilo videti, gozda ni bilo konca. Žalosten uvidel je Vladimir, da je zavozil v neznan gozd. Obupnost se ga polasti. Udari po konji, revno živinče je dirjalo, a kmalo je začelo postajati in čez V4ure je šlo počasi, ne zmeneč se za vse preganjanje nesrečnega Vladimirja.
Polagoma se je rdečilo drevje, in Vladimir je prišel iz gozda. Žadrina ni bilo videti. Moralo je biti okoli polnoči. Solze se mu ulijejo po licu, pelje se kar na srečo naprej. Nevihta utihne, temni oblaki se razgube, pred njim je ležala ravnina, pokrita z belo, volnato odejo. Noč je bila dovolj jasna. Ne daleč zagleda vasico, ki je obsegala četiri ali pet poslopij. Vladimir se pelje k njej. Pri prvi hišici skoči raz sani, stopi pod okno in začne trkati. Čez nekaj časa se odpre leseno okno in skozi njo pomoji starček svojo sivo brado: »Kaj bi rad?a
„Je li daleč v Žadrino?" — »Žadrino če je daleč?"
„Da, da! je li daleč?" — „Ni daleč: bo kakih deset vrst."
Pri tej besedi se prime Vladimir in obstane nepremakljiv, kakor človek ki je obsojen na smrt.
»Od kod si pa?M vpraša ga starček. Vladimir ni mogel odgovoriti: „Mi li moreš, starček", reče on, »posoditi konja do Žadrina?" — »Kakšnega konja hočeš od revežev?" začudi se kmet. — »Ali ne morem dobiti vsaj kakega spremljevalca? Plačam mu. kolikor bo zahteval."
„Počakaj!" reče starec in zapusti okno, »pošljem ti sina, on te bo spremil." Vladimir ga pričakuje. Ni pretekla minuta, že začne zopet trkati. Okno se odpre, brada se zopet pokaže. „Kaj bi rad?" — »Kaj je s tvojim sinom?" — „Takoj pride, obuva se. Ali te zebe? Pojdi se gret!" — »Zahvalim! Pošli kmalu sina!"
Vrata zaškripljejo; deček stopi ven s& svetilnico, in gre spredaj, zdaj zapovedujoč, zdaj iskajoč cesto, ki je bila zametena z visokimi kupi snega.    »Obkorej je?"
vpraša ga Vladimir.   — »Kmalo se bo danilo", odgovori mladi kmetic. Vladimir ni rekel besede več.
Peli so petelini in bilo je že svetlo, ko sta dospela v Žadrino. Cerkev je bila zaprta. Vladimir plača spremljevalcu in se pelje na dvor k svečniku. Ne dvoru ni bilo njegove trojke! Kaka novica ga je čakala? —
Pa vrnimo se k nenaradovskim posestnikom in po-glejme, kaj se pri njih godi.
Bilo ni nič posebnega.
Stara sta se zbudila in šla v jedilnico, Gavrila Gavrilovič s ponočno čepico na glavi in v pomorskem jopiču, Praskovja patrona v vatirani ponočni suknji. Prinesejo samovar, in Gavrila Gavrilovič pošlje strežnico prašat Marije Gavrilovne, kako je njeno zdravje in kako je počivala. Strežnica se vrne. naznanjajoč, da je gospodična počivala slabo, da jej je sedaj boljše in da pride takoj v jedilnico.
Precej se odpro vrata in Marija Gavrilovna vstopi pozdravljajoč očka in mamko.
»Kaj je s tvojo glavo, Maša?" vpraša Gavrila Gavrilovič.
Boljše je, očka", odgovori Maša. —
»Ti si najbrž od ogljenega sopara zbolela, Maša", reče Praskovja Petrona.
»Mogoče, mamka", odgovori Maša.
Dan je minul srečno, toda proti večeru je zbolela Maša.
Poslali so v mesto po zdravnika. On se pripelje zvečer in najde bolnico fantazujočo. Vnela se je huda mrzlica in revna bolnica bila je dva tedna na kraju groba. Nikdo v hiši ni vedel o nameravanem begu. Pisma prejšnji dan napisana je sežgala; njena postrežnica ni nikomur o tem zinila, boječ so gospodove jeze. Svečenik kornet v odpustu, bradati zemljemerec in mladi ulan so molčali, in to ne zastonj. Kočijaž Tereška ni nikdar niti najmanjše besedice črhnil, tudi v pijanosti ne. Tako je ostala stvar tajna.
Pa Marija Gavrilovna je sama povedala svojo tajnost, ker je neprestano bleda. Vendar njene besede niso bile v nikaki zvezi, tako da je mogla mati, ki se ni ganila od njene postelje, le to zvedeti, da je bila hči grozno zaljubljena v Vladimirja Nikolajeviča in da je bila ljubezen gotovo vzrok njene bolezni. Posvetovala se je s svojim možem, z nekaterimi sosedi, nazadnje so vsi jednoglasno izrekli, da je Marija Gavrilovna nedvomno tako mislila, da revščina ni pregreha, da se ne živi srečno z bogastvom, ampak z ljubljenem človekom i. t. d.
395
Poučni in zabavni del.
Povesti
pokojnega Ivana Petroviča Belkina.
(Ruski spisal Puškin, poslovenil Z.)
H. Metež. Mej tem je začela gospodična okrevati.   Vladimrja ni bilo videti v hiši Gavrila Gavriloviča.   Bal se je navadnega sprejema.  Sklenili so poslati ponj in mu naznaniti nepričakovano srečo: dovoljenje za poroko.
Pa kakšno je bilo iznenadenje nenaradovskih posestnikov, ko so dobili za odgovor na njihovo dovoljenje od njega na pol razumljivo pismo! Naznanil jim je, da ne bode nikdar več stopil v njihovo hišo, ter prosil, naj pozabijo nesrečnega, kateremu ostane smrt edina nada. Čez nekaj dni j so zvedeli, da je vstopil Vladimir v armado. To je bilo leta 1820.
Dolgo niso smeli tega povedati okrevajoči Maši. Ona ni imela nikdar Vladimirja v mislih. Nekaj mescev je že minolo, ko  so našli njegovo  ime  med  številom
396
onih, ki so se pri Berodinu odlikovali in težko ranjeni bili; ona je padla v medlevico in [bati se je bilo, da se jej ne bi mrzlica povrnila. Vendar, hvala Bogu, omeni imela posledic
Obšla jo je druga žalost. Gavrila Gavrilovič se je preselil v večnost, zapustivši jej vse imetje. Toda to je ni potolažilo; mirno je prenašala žalost z revno Pras-kovjo Petrovno in obljubila slovesno, da je ne bode nikdar zapustila, obe ste ostavili Nenaradovo, mesto žalostnih spominov, in se preselili na • ¦ • sko posestvo.
Ženini so okroževali in oblegali tudi tukaj milo in bogato nevesto, pa ona ni dala nikomur niti najmanjšega upanja. Mati jo je včasih nagovarjala, naj si izbere ženina; Marija je majala z glavo in se zamislila. Vladimir ni imel več sočutja ž njo, umrl je v Moskvi, dan poprej, ko so jo zasedli Francozi. Spomin na njega bil jej je svet, vsaj ogibala se je vsega, kar bi jo moglo spomi-njati nanj; knjig, ki jih je nekdaj bral, njegovih zriskov, sekiric in stihov, ki jih je prepisal za njo. Sosedi, ki so zvedeli o tem, so se čudili stanovitnosti in radovedno so pričakovali junaka, ki je moral naposled zmagati nad usopolno zvestobo deviške Artemide.
Mej tem se je vojska slavno končala. Naši polki so se vračali izza meje. Narod jim je šel nasproti. Maj sika je igrala vojne pesni. Vi ve Henri-Quatre, tirolske valčke in arije iz Žokonda. Častniki, ki so šli v vojsko skoraj še otroci, so se vračali vzrasli in ovenčani z lepimi venci. Vojaki so {se veselo razgovarjali mej seboj, vpletajoč vedno med govor nemške in francoske besede. Čas nepozabni! čas slave in vzhičenja! Kako silno je bilo rusko srce pri besedi: očetnjava! Kako sladke so bile solze svidenja! Kako smo zjedinjevali čuvstva narodnega ponosa in ljubezni do carja! A za njega — kakšen je bil trenutek!
Žene, ruske žene so bile takrat neprispodobne. Navadna hladnost jih je zapustila. Njihovo vzhičenje bilo je res upojno, ko so srečaje zmagovalce klicale: „Hura! Hura!a
Kdo izmed takratnih častnikov ne ve, da je bil ruski ženi zavezan za najboljše, najdragocenejše darilo? V tem sijajnem času je živela Marija Gavrilovna z materjo v • • • • guberniji in ni videla, kako ste obe stoliei praznovali povratek vojakov. Toda na deželi in po vaseh je bilo obče vzhičenje, če sploh mogoče, še silneje. Če se je kje pokazal Častnik, bil je to zanj pravi praznik, in ljubimcu v fraku godilo se je slabo v njegovi pri' sotnosti.
Rekli smo že, da je bila Marija Gavrilovna ne glede na njeno hladnost vedno kakor poprej okrožena oc snubačev. Toda vsi so se morali sedaj vmakniti, ko se je prikazal v njenem gradu ranjen huzarski polkovnik Burnin z georgijo v gumbnici, interesanto bled, kakoi so govorile tamošnje gospodične. Imel je okoli šestindvajset let. Pripeljal se je na odpust na svoje posestv< ki je bilo v soseščini Marije Gavrilovne.    Marija Gavri
lovna ga je zelo odlikovala.   Njena navadna zamišljenos
ga je oživljala. Nemogoče bi bilo reči, da je ona ž njim
koketovala, toda pesnik zapazivši njeno vedenje bi rekel:
S6 amor non 6, che dunque? . . .
Burnim je bil jako ljubeznjiv mlad človek. Njegovo vedenje je zelo dopadlo ženskam. Vedel se je spodobno, da-vzgledno, bil je ponižen in jako nagajiv. Njegovo vedenje proti Mariji Gavrilovni je bilo prosto in svobodno, toda njegove oči zasledovale so jo povsod. Delal se je tihega in skromnega, da si se mu je videlo, da je bil nekdaj nesrečen obešenfak. Ni pa motilo to Marije Gavrilovne, katera mu je (kakor vse ženske v obče) rada odpuščala njegove neumnosti, njegovo smelost in njegov ognjen značaj.
Še bolj   (bolj ko njegovo nežnost,  bolj ko njegova
obvezana roka) je spodbujala molčljivost mladega človeka
njeno radovednost in domišljijo. Ona je dobro vedela, da mu zelo dopada,   verjetno je tudi,   da je tudi on opazil,
da ga odlikuje. Pa kako da jej še ni razodel svoje ljubezni? Kaj ga je zadrževalo? Bojazljivost, nerazdružna od prave ljubezni ? Ponos ali koketnost? To je bila za njo uganka. Dobro premislivši je sprevidela, da je bojazljivost edini vzrok ter sklenila, zbuditi o njem še večje zanimanje za s a. Z veliko nepotrpežljivostjo je pričakovala minute romantičnega izpovedanja. Tajnost je vedno neljuba ženskemu srcu, bodi si katerega koli rodu. Njen trud je imel pričakovani uspeh, tako da se je Burnim zamišljeval in da so njegove črne oči tako ognjeno pogledovale na Marijo Gavrilovno, da se jej je rešiteljna minuta zdela blizu. Sosedje so govorili o ženitvi, kakor že o dokončanem delu, a dobra Praskovja Petrona se je radovala, da je njena fhči vendar enkrat dobila dostojnega ženina.
Enkrat  sedela  je stara sama v jedilnici in razkladala grand-pantice,   ko  naenkrat vstopi v sobo Burnim in povpraša po Mariji Gavrilovni.
„Ona je na vrtu," odgovori stara, »pojdite k njej, jaz vas pa hočem tukaj počakati." — Burnim je šel ven, a starka se je prekrižala, misle si: „Morda je stvar danes še končana!"
Burnim je našel Marijo Gavrilovno pri ribnjaku pod vrbo s knjigo v roki. Bila je v beli obleki, ki je dobro pristojala junakinji romana. Po prvih vprašanjih je Marija Gavrilovna nalašč nehala odgovarjati, da bi tako spravila Burnima v zadrego, od katere ki bilo morebiti pričakovati tolko zaželenega izpovedanja. '
Burnim, čuteč svoj težek položaj, pove, da je iskal že davno slučaja, odkriti jej svoje srce. Marija Gavrilovna zapre knjigo  ter povesi oči v znak njenega privoljenja.
„Jaz vas ljubim!" reče Burnim, Jaz vas ljubim^ strastno vas ljubim! (Marija Gavrilovna zarudi in nagne glavo še niže.) Delal sem neprevidno, prepustivši se mili osodi, osodi videti vas in slišati vaš mili glas vsak dan! . . . Sedaj pa je prepozno protiviti se mojej osodi! Spomin na vas, na vaš mili, krasni obraz mi bode od sedaj muka, pa tudi tolažilo mojega življenja. Toda izpolniti  moram   še   težko  dolžnost,   odkriti vam nesrečo
397
tajnost, da so med nama nepremagljivi zadržki ....". Marija Gavrilovna se zgane osupnena ter reče: »Jaz nisem nikdar mogla biti vaša žena!" . . . „Vema, odgovori jej tiho, „vem, da ste nekdaj ljubili, pa smrt in tri leta žalovanja . . . (Marija Gavrilovna ga pogleda — plavo, žalostno.) Dobra, mila Marija Gavrilovna! ne skušajte mi \zeti poslednjega utešenja: misel, da ste se odločili osrečiti me, ako bi ...a
»Molčite, pri Bogu, molčite! Vi me mučite*"
„Da, jaz vem, jaz čutim, da bi bili moja, moja, ko bi — ko bi — jaz nesrečna stvar — ne bil že oženjen!"
Marija Gavrilovna je pogledala nanj se začudenjem
»Jaz, sem oženjen", nadaljuje Burnim, »oženjen že četrto leto, pa ne vem, kdo je moja žena, kje je ona in če jo bom mogel kedaj videti!"
»Kaj govorite?" vsklikne Marija Gavrilovna. „Kako čudno je to! Povejte dalje! Hočem vam potem jaz povedati .... Pa povejte skazite mi to milost!"
„V začetku 1. 1812", reče Burnim, „sem hitel v Vilno, kjer je bil naš polk. Pripeljal sem se nekdaj pozno zvečer na postajo. Zapovedal sem kakor hitro mogoče napreči konje, ko naenkrat nastane osodepolni metež, in nadzornik in vozniki so mi svetovali, da počakam. Jaz jih poslušam, loti se mi nerazumljiva nemirnost, zdelo se mi je, da me nekdo trese.
Mej tem ni metež prenehal, jaz nisem strpel, zapovedal sem zopet napreči in se odpeljal naravnost v burjo. Voznik se je nakanil peljati me ob reki, ker bi se dala prikrajšati pot za tri vrste. Bregovi so bili za-meteni. Voznik se popelje mimo onega mesta, kjer se je prišlo na cesto, in tako sva zabredla v neznan kraj • ¦ • Burja ni utihnila, zagledal sem luč in velel tja peljati. Prišli smo v vas, v vaški cerkvi je bila luč. Cerkev je bila odbrta, za ograjo je stalo nekoliko sanij, po mo-stovži so hodili ljudje.
»Semkaj! semkaj!" zakriči nekaj glasov. Zapovedal sem vozniku, naj me tja popelje.
„Vsmili se me! Kje si se zamudil? reče mi nekdo nevesta bila je omedlela, pop ne ve kaj početi, midva sva bila pripravljena se nazaj peljati. »Pojdi no hitreje!"
Molče sem skočil raz sani in stopil v cerkev, slabo razsvetljeno od dveh ali treh sveč. Deklica sedela je v klopi v temnem   kotu cerkve, druga ji jej drgnila senci.
»Hvala Bogu," reče ta, »Komaj ste prišli! Kmalo bi bili umorili gospodično!" — Stari svečnik pristopi k meni s vprašanjem: „Ukažete da pričnem?"
»Pričnite! Pričnite, batjuška!" odgovorim zamišljeno. Gospodični pomagajo vstati. Zdela se mi je neumna. . . Nerazumljiva, neodpustljiva lahkomišljenost. . ! Stal sem ž njo pred bralno mizo. Svečnik se požuri. Trije možki in hišna so držali nevesto in bili zamaknjeni le v njo.
»Poljubita se!" rečejo nama. Moja žena obrne proti meni svoje bledo lice. Hotel sem jo poljubiti .... Ona vzklikne: »Ah! ni on! — ni on!" in padla je v nezavest. Priče vprejo prestrašene v mene oči. Jaz se obrnem
grem iz cerkve brez vsacega zadržka. Skočim k vozu in zakričim: »Naprej!"
»Moj Bog!" zakriči Marija Gavrilovna, „in vi neveste, kaj se je zgodilo z revno vašo ženo?"
»Ne vemu, odgovori Burnim, »ne vem, kako zovejo vas, kjer sem se poročil, ne pomnim s katere postaje sem se odpeljal. Takrat sem se tako malo brigal za ta moj pregrešek, da sem prišedši iz cerkve zaspal in se zbudil še le drugi dan, že na tretji postaji. Sluga, ki je bil takrat z menoj, umrl je na potu. tako, da nisem imel niti upanja zvedeti o tej, katero sem tako grdo zapustil in katera je sedaj tako kruto maščevana!
»Moj Bog! moj Bog!" reče Marija Gavrilovna ter zgrabi njegovo roko, „tako, to ste bili vi!? In vi me ne poznate?"
Burnim je obledel......in se vrgel k   njenim
nogam ....