52
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o si a v,
51. O značaju Angleževem.
(Konec.)
Anglež se razlikuje v marsičem v svojih nazorih od ostalih Evropejcev, zato imamo tudi posebno mnenje o narodu angleškem, in da-si ga spoštujemo, ne ljubimo ga ne. Kako bi se to najbolje stolmačilo, ne vem, ali menim, da vzrok je v oni enoličnosti nazorov in držanja, ki ni drugo, nego račun in prirojena okorelost, katere mi nimamo, razun v posebnih slučajih. Ali vendar se čudimo Angležu. Čudimo se oni čvrsti volji, ki nam odseva iz mirnega njegovega držanja; čudimo se oni originalnosti, ki ga dela smešnega nam. Na kolikor je Anglež jednostaven v formi in v zunanjosti, na toliko je iskren v činu in v govoru. Iskreno podaja roko prijatelju, iskreno ljubi, iskreno moli Boga. Cerkve angleške niso sicer polne, ali so zato ob nedeljah vse ulice prazne; gorje njemu, ki bi se predrznil motiti to nabožno tišino, ta svečani mir. Kedar je Anglež zadostil krščanskim dolžnostim, tedaj mu je prva misel dobiček. Ponosen je na vse ono, kar je angleško, ne uvažuje ničesa, kar je tuje. Njega ti ne pridobe niti zbegajo tuja imena in naslovi , naj si so še tako našopirjeni. Nezaupljiv je do tujcev, pa tudi do domačih ne pesebno zaupljiv. Ker je zvest svojim nazorom, pripada ti raznim društvom, a ne zaveže se nobenemu, vselej ohranjuje vso samostalnost svojega delovanja v zadevah državnih in verozakonskih. Verozakonski njegovi nazori se ne zapletajo s politiškimi. Kateri so zjutraj v enem klubu delili in razpravljali, enake misli v politiki, raziti se hočejo popoludne v razna društva, katera so si v vseh drugih vprašanjih pro-tivna. Anglež v obče hoče, da je sloboden. Ali to se more in sme reči o najmanjšem delu angleškega naroda, namreč ob onih, kateri ali po znanju, ali po zvanju, ali po imetju zavzemajo v društvu po katero mesto. Ni je države, v kateri bi dobra bila tako neenako razdeljena, kakor na Angleškem. Skrajno siromaštvo in skrajna beda tre milijone in milijone tega oholega in drzovitega naroda. Na Angleškem je globok prepad med bogatašem in siromakom, med gospodarjem in slugo. Velika večina angleškega naroda bedna je raja, ki poljublja Kolena svojim agam, ki gleda zabuljena razkošno bogastvo lordov, in čudi se gladna, skrušena in brez zavisti njihovi razsipnosti. Ali treba je povedati, da prav zato, ker Angleška ima bogatih ljudi, da prav zato je velika in silna. Nič v današnjih okolnostih narodov huje ne zavira v njihovem razvitku, kot enako porazdeljena dobra.
Recimo eno o Slovencih. Mi Slovenci, pred katerimi se vse uemškutarstvo trese, pardon — katerim se vsak nemškutarček v zobe smeje, mi smo siromašni. Razen malih izjem nimamo bogatih ljudi, kateri bi voljni bili delati, bogatiti sebe in narod. Mi materijalno malo napredujemo, zato pa tudi duševno ne tako, kakor bi lahko.   Naši iraovitejši rojaki ne stavijo tovaren (naj jih
le tujci stavijo), ne vlagajo svojih novcev v podvzetja (čemu, saj poznamo na pr. tisto banko našega imena), oni jih davajo rajše na obresti, naj se bogate drugi, ali pa se novci nespametno zapravljajo. Brez velikih glavnic ni velikih podvzetij, a brez velikih podvzetij, ki času in okolnostim odgovarjajo, narodne potrebe pokrivajo, ni v narodu napredka, on ostaja odvisen od drugih hitrejših in pametnejših, ki ga naposled izmolzejo in izpijejo, ter tako tudi iznarode.