- 91 — Iz Koroškiga. V 17. listu ,5Novic", smo pod napisani ;5v slovenskih zadevah" omenili nekiga grozivniga pisma, ki ga je s podpisam „#. J. i% Pliberka" gosp. Ricci, vred-nik časopisa „Deutsche Monatschrift aus Karnthen" prejel , zato ker se je za pravice Slovencov potegnil. Podpis: „v. J. i% Pliberka", kteriga se je skriti pisač polastil, je zapeljal ljudi, de so sploh mislili, de tisto gerdo pismo je žlahni Jak o mi ni iz Pliberka pisal, zato ker v Pliberku nobeniga druziga ni, ki bi se v. J. pisal, kakor v. Jakom i ni. To je — se ve de — gosp. Jakomini zvedel, in ker on kaj taciga nikdar ni pisal in še mislil ne, je v dopisu na gosp. vrednika v poslednjim (7.) zvezku imeno-vaniga časopisa hudobno nesramnost pisača, ki se je pod ptuje ime skril, z moško besedo odkril in toliko resnične besede govoril, de se ne moremo zderžati, nekoliko verstic iz tega razjasnjenja povzeti, kar toliko raji storimo, ker je gosp. Jakomini eden tistih poštenih Nemcov, ki Slovencam nikakor nočejo njim po vstavi podeljenih narodskih pravic kratiti. Potem, ko gosp. Jakomini sirovost in neotesanost skritiga pisača, kteriga orožje je le hudobno natolcevanje, spodobno pretrese, pravi na dalje: „S tako spako se prepirati, bi ne bila nobena čast in bilo bi tudi prazno delo. Naj stopi pisač iz svojiga berloga, in naj se imenuje! Je to, kar je pisal, pošteno mislil in je morebiti le narobe povedal, naj očitno pod svojim ime-nam to izgovori, kar je v dopisu le skrivej storil. Do- kler pa tega, ne stori, je le osa, ki na sadih gloda,— je krota, ki s svojim strupam cvetlice oskrunoje, — je červ, ki v tamoti pod zemljo rije in korenine nar žlahnejših rastljin spodjeda. Kdor može, ki očitno zaupanje vživajo, iz skritiga berloga natolcuje, brez de bi dela dokazal, ki so nepravne: tak človek je tolovaj (JBandit), kteriga vsak posten človek zaničuje. Tisto natolcevanje, ki ga je neotesani pisač izustil, je tako prešerno in sirovo, de ne zasluži druziga, kakor zasramovanje. Jez sim popolnama zadovolin, če dobri, pošteni in pametni možje mojo pošteno voljo spoznajo in jo obrajtajo. Vsa k i mu človeku pa po njegovi storiti, ni ne meni, in nobenimu na svetu mogoče. Kdo je draživec in nepokojnež: ali tisti, ki postavne pravice terja, ali tisti, ki to pravično terjanje natolcuje, to ve ljudstvo dobro razločiti. Cesar so v patentu od 4. marca 1849 vsakimu avstrijanskimu narodu dodelili nedotakljivo pravico do varstva in oskerbovanja njegove narodnosti in njegovi ga jezika. Ravnopravnost Slovencov na Koroškim so vnovič poterdili v patentu 30. decembra 1849, ko so deželno vstavo za Koroško kronovino podpisali. Iz te podlage izvirajo vse naznanila postav in ukazov tudi v slovenskim jeziku za §Iovence na Koroškim, ki jih razglasuje deržavni in deželni zakonik. Ce tedaj Koroški Slovenci terjajo, de naj se jim po tem izgledu sploh vse postave in ukazi v slovenskim jeziku razglasujejo , imajo pravico to terjati in ne terjajo nič druziga, kakor to, de naj deržavni služabniki povelje cesarja natanjko spolnujejo. Vsako odšipovanje od te na-tanjčne spolnitve, vsako pretresovanje: ali je to raz-glasovanje v slov. jeziku potrebno ali nepotrebno, je že pregreha zoper cesarsko p o velje in zoper pokoršino do dane postave. Zdej ni več praša-nje, ali le nekteri Slovenci natanjčno spolnovanje ce-sarskiga ukaza terjajo, ali pa vsi. Vsak ima pravico to očitno terjati, in gotovo sleherni nemški Korošec, ki spozna potrebe današnjiga časa, in ki svojo domovino resnično ljubi, se bo ti terjatvi pridružil. Prazno govorjenje je, če kdo pravi: saj omikani Slovenec tudi nemški jezik razume, neomikani pa ne zna ne nemško ne slovensko brati. Slovesna beseda cesarjeva, ukaz vladarja le velja, in nihče nima več pravice, spolnitev te obljube po svoji glavi razlago-vati. Tudi je laž, de Slovenci na Koroškim naznano-vanja postav v slovenskim jeziku ne želijo in de jih brati ne znajo, ker slovenske molitevne in pobožne bukve, pratike i. t. d., ki jih slovensko ljudstvo bere, brez vsiga besedovanja kažejo, kaj de je resnica. Ce kdo pravi: de poslovenjene postave niso ljudstvu razumljive, je to le dokaz, de se niso pravi prestavljavci izvolili, — in potem ni nobeniga druziga vprašanja, kakor za take prestavljavce skerbeti, ki naroda jezik ravno tako dobro zadenejo, kakor tisti, ki molitvine bukve in pratike pišejo. De se pa mora pri postavah in ukazih veliko sploh nerazumljivih besedi iz druzih jezikov na posodo vzeti, ne more drugač biti, saj tudi skoraj vsaka postava v nemškim jeziku ima veliko ptujih besedi. #) — Bodite pravični vsakimu, ako hočete, de bojo tudi drugi vam pravični, in pokažite svoj dohranivi duh (conservativen Sinn), s kterim se toliko bahate, v spoštovanju cesarjeviga povelja, v natanjčnim spolnovanju njegoviga ukaza, in v opušanju vsiga pretresovanja, ktero — de prav z rahlo besedo govorim — se vam clo ne spodobi! Tudi terjanje Slovencov, de se jim ravnopravnost zastran jezika ¦—¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ~ ¦ > *) Prestavljavci in jezik niso vselej krivi, ako prosto ljudstvo vsih besed v razglasih ne razume. Kako bo ljudstvo besede razumelo, ako reči ne zapopade, ktero beseda zaznam va? Taka je povsod in pri vsih narodih. Vred, — 93 — v šolah in v pisarnicah ne krajša,je sveta pravica, od cesarja obljubljena, zagotovljena, podpisana. Kdor se pregrehe zoper to pravico kriviga stori, le ta je draživec (Wiihler), ne pa tisti, ki mir pridigva s ©polnitvijo vzajemnih pravic, in k prijaznosti in spravi opomina. Venec miru in sprave darujte vselej možu, kteri pot k zlogi (Einigung) pripravlja, serca za po-terpljenje ogreva, in svitlost pravice in resnice razodeva! Kdor se pa o razdraženih ča^ih, kakor so današnji , pri svojim prizadevanju za zložnost in bratin-stvo med protivnimi strankami ne vstraši ne zaspozna-nja, ne sovražtva ne očitovanja — temu pa še posebno podajte venec domoljubja; on ga ravno tako zasluži, kakor vojak v vojski, ki svoje življenje za samostojnost in čast domovine vaga!