Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
Uvodnik
Jože Horvat: Družba brez zasebja
Mnenja, izkušnje, vizije
Carlos Pascual: Knjiga z modrimi 
platnicami 
Boštjan Dvořak: Filozofija in erotika: 
teologija Petra Mlakarja
Pogovori s sodobniki
Tanja Petrič in Diana Pungeršič
Sodobna slovenska poezija
Milan Dekleva: Devet pesmi 
iz zbirke Gestalt
Uroš Zupan: Tkanje in paranje, 
paranje in tkanje
Milan Vincetič: Komplimenti
Sodobna slovenska proza
Tone Partljič: Lokalpatriotova smrt
Nina Kokelj: Delfina
Edo Rodošek: Prihod
Tuja obzorja
Yiyun Li: Požar v hiši
3
12
26
39
52
69
78
83
92
97
106
111
Sodobnost 1–2 januar–februar 2017
Sodobnost 2017 Letnik 81
Kazalo
Sodobni slovenski esej
Tina Kompare Jampani: Nikogaršnji otroci
Sodobni slovenski potopis
Marko Pavliha: O gibanju, čustvih, 
motivaciji in kulturi
Sprehodi po knjižnem trgu
Ivo Svetina: Otroka v jaguarju  
(Milan Vincetič)
Anja Golob: Didaskalije k dihanju  
(Martina Potisk) 
Urban Vovk: Garaže (Alenka Urh)
Tadej Golob: Jezero (Ana Geršak)
Jiři Bezlaj: Evangelij za pitbule  
(Lucija Stepančič)
Mlada Sodobnost
Boštjan Gorenc - Pižama: sLOLvenski 
klasiki 1 (Milena Mileva Blažić)
Vinko Möderndorfer: Kit na plaži (Katja 
Klopčič Lavrenčič)
     
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Ustvarjalci čestitajo in 
nazdravljajo
Filmski dnevnik
Goran Potočnik Černe: Morala kot konflikt
Sodobnost nekoč
123
131
144
147
151
155
159
163
167
170
179
187
Letnik 81 Sodobnost 2017
Sodobnost 2017 Kazalo
GLAVNA UREDNICA
JANA BAUER, rojena leta 1975 v  Ljubljani, 
mladinska pisateljica, je diplomirala na Aka-
demiji za gledališče, radio, film in televizijo, 
smer dramaturgija. Odgovorna je za obliko-
vanje knjižnega programa pri KUD Sodobnost 
International. V zadnjih letih je zasnovala na-
slednje zbirke: antološko zbirko Izmenjave/
Exchanges, ki temelji na izmenjavi antologij 
sodobne kratke proze med Slovenijo in dru-
gimi državami, mednarodno uspešno zbirko 
dvojezičnih slikanic Spominčice/Forget-me-nots, ki je prejela več uglednih 
nagrad in nominacij, zbirko Novi mladinski klasiki, ki prinaša nove prevo de 
svetovne mladinske klasike, zbirko Zvezdogled, v kateri izhajajo najboljša 
sodobna dela svetovne literature za vse generacije, ter zbirko Horizont, 
ki prinaša najboljše sodobne evropske romane. Sodeluje s  prevajalci iz 
številnih jezikov in tako slovenskim bralcem omogoča vpogled v vrhunsko 
literaturo manj znanih narodov, v okviru finančnih zmožnosti založbe pa 
se trudi v program čim pogosteje uvrščati tudi vrhunske slovenske avtor-
je. V okviru revije Sodobnost je leta 2010 zasnovala in nekaj časa urejala 
rubriko Mlada Sodobnost, ki prinaša poglobljene strokovne ocene mladin-
skega pisanja v Sloveniji. Nekaj let je bila urednica za prozo, od leta 2012 
je glavna urednica. Vsebinsko je zasnovala projekt Naša mala knjižnica, ki 
je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Projekt je leta 2014 
Fo
to
: T
ih
om
ir
 P
in
ta
r
Sodobnost 2017 3
Prenovljeni 
uredniški odbor 
Sodobnosti
uspešno kandidiral na razpisu Ustvarjalne Evrope, podprogram Kultura, 
KUD Sodobnost International pa je projekt za promocijo branja razširil 
tudi na Poljsko in v Litvo. Jana Bauer je avtorica več del za otroke in mla-
dino. Romanu Izginjevalec čarovnic, ki je bil nominiran za večernico, so 
sle dila dela Čarobna beseda, V deželi medenjakov, Detektivske prigode Fokusa 
in  Kolumne. Skrivnost izropane grobnice in V strašljivem hotelu ter Groznovilca 
v Hudi hosti. Slednja je bila nominirana za večernico in desetnico ter je 
prejela znak kakovosti zlata hruška. Knjiga je bila prevedena v poljščino, 
litovščino, islandščino, hrvaščino in španšči no. Na Hrvaškem je bila uvr-
ščena na seznam dobrih knjig, v Litvi je prejela nagrado IBBY za najboljši 
in najbolj umetniški prevod. 
ODGOVORNI UREDNIK
EVALD FLISAR (13. 2. 1945, Gerlinci) je pisa-
telj, dramatik, esejist, urednik in prevajalec. 
Študiral je primerjalno književnost v  Ljub-
ljani, angleški jezik in literaturo v  Londonu 
in psihologijo v  Avstraliji. Svetovni popot -
nik (prepotoval je skoraj 100 držav), voznik 
podzemnega vlaka v Sydneyju, urednik (med 
drugim) enciklopedije znanosti v  Londonu, 
avtor kratkih zgodb in radijskih iger za BBC, 
predsednik Društva slovenskih pisateljev 
(1995–2002). Avtor 14 romanov (deset nominiranih za nagrado kresnik), 
dveh zbirk kratke proze, treh potopisov, dveh knjig za mlade (obeh nomi-
niranih za nagrado) in 15 dram (devet jih je bilo nominiranih za Grumovo 
nagrado, trikrat je nagrado prejel). Dobitnik nagrade Prešernovega sklada 
in Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Njegova dela so prevedena v 40 
jezikov. Njegove drame redno uprizarjajo poklicna gledališča po vsem sve-
tu (nazadnje v Avstriji, Belorusiji, Egiptu, Indiji, Indoneziji, Bosni, Srbiji, 
na Tajvanu, na Japonskem in v ZDA). Udeležil se je več kot 50 literarnih 
nastopov na vseh celinah. Dvajset let je živel na tujem (tri leta v Avstraliji, 
17 let v Londonu). Od leta 1990 živi v Ljubljani. Angleški prevod njego-
vega romana Na zlati obali (finalist za kresnika 2011) je bil nominiran 
za najpre stižnejšo evropsko literarno nagrado, the IMPAC International 
Literary Prize, časopis The Irish Times pa ga je uvrstil med 13 najboljših 
klasičnih romanov o Afriki, ki so jih napisali Evropejci (v družbo imen, 
4 Sodobnost 2017
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
kot so  Joseph Conrad, Graham Greene, JG Ballard, Bruce Chatwin, Isak 
Dinesen in drugi). Za glavnega urednika Sodobnosti ga je leta 1998 ime-
noval tedanji uredniški odbor v sestavi Andrej Arko, Silvija Borovnik, Jože 
Faganel,  Andrej Hieng, Matjaž Kmecl, Vladimir Kovačič, Marko Kravos, 
Feri Lainšček, Janez Menart, Miloš Mikeln, Vinko Möderndorfer, Tone 
Pavček, Vasja Predan, Marjan Tomšič, Saša Vuga, France Vurnik, Ciril 
Zlobec, Matjaž Zupančič in Vlado Žabot. Leta 2012 je upravni odbor KUD 
Sodobnost International za glavno urednico imenoval Jano Bauer, Evald 
Flisar pa se je umaknil na manj zahtevno mesto odgovornega urednika.
POMOČNICA GLAVNE UREDNICE
KATJA KLOPČIČ LAVRENČIČ, rojena leta 
1976 v  Ljubljani, profesorica slovenščine in 
univerzitetna diplomirana literarna kompa-
rativistka, je urednica in lektorica. Lektorske 
izkušnje si je pridobivala na Televiziji Slove-
nija, na Dnevnoinformativnem programu, kjer 
je tri leta lektorirala oddaje Dnevnik, Kroni-
ka, Odmevi in Zrcalo tedna, nato je bila štiri 
leta zaposlena na založbi Učila, najprej kot 
lektorica, pozneje kot lektorica in urednica. 
Kot lektorica je sodelovala tudi z Institutom Jožef Stefan, Arhitekturnim 
muzejem Ljubljana in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, še vedno 
sodeluje z Informacijskim pooblaščencem Republike Slovenije ter z založ-
bami Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in eBesede. Pri reviji Sodob-
nost ureja rubriko za kritiko. Članica uredniškega odbora Sodobnosti je 
od leta 2004. Leta 2005 je postala pomočnica tedanjega glavnega urednika 
Evalda Flisarja, to delo pa zadnja leta z veseljem nadaljuje z glavno uredni-
co revije Jano Bauer. Sooblikuje tako revijo Sodobnost kot knjižni program 
društva KUD Sodobnost International, kjer lektorira in soureja večino del, 
ki jih društvo izdaja; nazadnje je pripravila in uredila Pogovore z Evaldom 
Flisarjem ter z Jano Bauer souredila antologijo pesmi o otrokovih pravicah 
Slepomišnice. Kot avtorica knjižnih recenzij je nekaj let pisala za oddajo S 
knjižnega trga in za Sodobnost, zadnja leta se občasno posveča ocenam 
mladinskih del za Mlado Sodobnost.
Fo
to
: R
ok
 D
ež
m
an
Sodobnost 2017 5
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
ČLANI UREDNIŠKEGA ODBORA PO ABECEDNEM REDU
Ddr. IGOR GRDINA, rojen 1965 v Celju, je bil 
predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino 
ZRC SAZU v Ljubljani ter redni profesor za 
sloven sko književnost in za kulturno zgodo-
vino na Univerzi v Novi Gorici. Dlje časa je 
sodeloval tudi z Inštitutom za civili zacijo in 
kulturo. Sedaj dela na ZRC SAZU in AMEU 
(Alma Mater Europaea). Na Filozofski fakul-
teti Univerze v Ljubljani je doktoriral iz slo-
venske literature, nato tudi iz zgodovine. Leta 
2004 je postal redni univerzitetni pro fesor za slovensko književnost in 
znanstveni svetnik ter leta 2006 še redni univerzitetni profesor za kulturno 
zgodovino. Dva semestra je kot gostujoči profesor predaval na dunajski 
univerzi (slovensko literaturo in vzhodnoevropsko zgodovino); s  posa-
meznimi predavanji je gostoval na Humboldtovi univerzi v Belinu ter na 
graški, celovški, praški, regensburški, tübingenski, mariborski in koprski 
univerzi. S samostojnimi referati se je udeležil tudi znanstvenih srečanj 
v  Szegedu, Kőszegu, Celovcu, Gradcu, Tinjah, Dellachu, Varšavi, Rimu, 
Parizu in Moskvi. Sodeloval je pri mnogih, tudi mednarodnih znanstvenih 
projektih. Njegova bibliografija obsega več kot 1000 enot, od tega je 32 
samostojnih knjig. Bil je član bilateralnih komisij ekspertov za preučitev 
avstrijsko-slovenskih odnosov v  20. stoletju in slovensko-hrvaških od-
nosov ter glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja. Izdal je naslednje 
knjige: Starejša slovenska nabožna književnost, 1996; Od Brižinskih spomenikov 
do razsvetljenstva, 1999; Spomini Helene Kottanner, 1999 (s Petrom Štihom in 
Antonom Jankom); Od rodoljuba z dežele do meščana, 1999; Vladarji, lakaji, 
bohemi, 2001; Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije, 2002; Šentjur 
v času – čas v Šentjurju, 2002 (z Vinkom Skaletom); Poti v zgodovino, 2003; 
Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1860–1918, 2003; Non 
finito, 2004; Preroki, doktrinarji, epigoni. Idejni boji na Slovenskem v  prvi 
polovici 20. stoletja, 2005; Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe, 2006; 
Moč umetnosti in sila politike, 2007; Svetovna vojna ob Soči I. Evropski zaplet, 
2009; Ivan Hribar, “jedini resnični radikalec slovenski”, 2010. Napisal je nova 
besedila za operi Princesa Vrtoglavka (J. Ipavec) in Stara pesem (V. Parma) 
ter za operete Majda (M. Kozina), Dekle z Jadrana (M. Kozina), Caričine 
amazonke (V. Parma; s Kozmo Ahačičem) in Ženin v zagati (V. Parma). 
6 Sodobnost 2017
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
JOŽE HORVAT (1942) je po študiju germa nist 
in slavist, sicer pa novinar, publicist in pisec. 
Gimnazijo je leta 1960 končal v Murski Soboti, 
nato pa v Ljubljani germanistiko in slavistiko, 
v letih 1967 in 1968 je bil dva seme stra na po-
diplomskem študiju v Heidelbergu. Leta 1970 
se je zaposlil pri dnevniku Delo. Kot novinar 
se je posvečal domala vsem časnikar skim zvr-
stem, od poročila, reportaže, literar nih por-
tretov, glos do intervjujev, ocen novih knjig, 
mladin ske  proze. Razen v Delu je kolumne in 
knjižne ocene objavljal v tednikih TT in Teleks, pisal o kulturnem življenju 
v  slovenskem zamej stvu, pripravil je vrsto interv jujev z  jugoslovanskimi 
pisci, bil dopis nik zagrebškega tednika Danas, pisal o  literaturi in kulturi 
v tujini. Po več kot poldrugem desetletju je bil krajši čas urednik pri Naših 
razgledih, nato urednik kulturne rubrike Dela. Po odstopu s  tega mesta 
(1991) je odšel na založbo Mladika v Ljubljani in urejal otroško revijo Ke-
kec, se nato vrnil na Delo, od tam se je 1998. preselil k novoustanovlje nemu 
dnevniku Jutranjik, po njegovem zatonu pa našel mesto pri reviji Mag. Leta 
2000 je odšel na ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do upokojitve. Leta 1983 
je izšla zbirka literarnih portretov Pisatelji, na to 1986 v Budyšinu (Bautzen, 
nekdanja NDR) potopis o  Lužiških Srbih Z Juhosłowjanskeje do Łužici (v 
razširjeni obliki tudi v slovenščini), leta 1992 otroška povest Bela Lendava, 
leto pozneje pogovori s Petrom Handke jem Še enkrat o deveti deželi (prev. 
tudi v nemščino in italijanščino), Profili prizorov (portretne študije pisate-
ljev, 2003), Tihožitje z goro (prozne zgod be, 2006), Dvojni svet (heidelberška 
zgodba na podlagi dnevniških zapisov, 2009), Obrazi prostora (proza, 2013), 
Domorodje (proza, 2015), Navdih in besede (pogovori z avtorji in avtoricami 
na Tržaškem, 2012, leta 2016 je izšel še drugi del).
Dr. BORIS A. NOVAK, rojen leta 1953, je pes-
nik, dramatik in prevajalec, redni profesor na 
Oddelku za primerjalno književnost in lite-
rarno teorijo na Filozofski fakulteti Univer-
ze v Ljubljani, podpredsednik  Mednarodnega 
PEN. V devetdesetih letih je organiziral hu-
manitarno pomoč za begunce iz nekdanje 
Jugo slavije in pisatelje v obleganem Sarajevu. 
Po prvencu Stihožitje (1977) je napisal še 20 
pesniških zbirk, med njimi Hči spomina, 1001 
Sodobnost 2017 7
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
stih, Kronanje, Mojster nespeč nosti, Alba, Žarenje, Obredi slovesa, Dlaneno 
platno: izbrane pesmi, MOM: Mala Osebna Mitologija, tragedijo Kasandra ter 
mnoge pesmi in igre za otroke. Ep Vrata nepovrata je njegov opus magnum: 
obsega tri knjige – Zemljevide domotožja (2014), Čas očetov (2015) in Bivali­
šča duš (v tisku). Življenjski projekt, v katerem združuje pesniško prakso 
in teorijo, je tudi njegova pesmarica pesniških oblik, ki jo že desetletja 
dopolnjuje in je doslej izšla trikrat: Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997) 
in Oblike duha (2016). Knjižni izbori njegove poezije so izšli v Franciji, na 
Hrvaškem, v Bosni in Herce govini, Srbiji, na Slovaškem, v Makedoniji in 
v Črni gori; izbor The Master of Insomnia: Selected Poems je leta 2012 izšel 
pri prestižni založbi Dalkey Archive Press (ZDA – ZK – Irska); v ruščino je 
prevedena tragedija Ka sandra. Prevaja iz francoščine (Verlaine, Mallarmé, 
Valéry, Jabès, antologija Moderna francoska poezija), okcitanščine (antologi-
ja Ljubezen iz daljave: provansalska trubadurska lirika), angleščine (Heaney), 
nizozemščine (Paul van Ostaijen, Monika van Paemel), južnoslovanskih 
jezikov (Josip Osti) itd. Objavil je več znanstvenih del, med drugim knjige 
Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 
Zven in pomen: študije o  slovenskem pesniškem jeziku, Pogledi na francoski 
simbolizem ter Salto immortale: študije o prevajanju poezije. 
Dr. MARKO PAVLIHA (rojen leta 1962 v Ljub-
ljani) je mednarodno priznan pravni strokov-
njak, esejist in redni univerzitetni profesor. 
Po maturi na bežigrajski gimnaziji je študi-
ral pravo v Ljubljani, Splitu in Montrealu na 
ugled ni univerzi McGill, kjer je doktoriral pri 
svetovno znanem profesorju Williamu Tet-
leyju, ob delu pa se je med drugim izpopol-
njeval v Londonu, Parizu in Münchnu. Vrsto 
let je delal v  gospodarstvu (Splošna plovba, 
Kompas, Pozavarovalnica Sava, Pool za zavarovanje in pozavarovanje 
jedrskih nevarnosti) in tudi v odvetništvu v montrealski pisarni Marler, 
Sproule, Castonguay. Potem se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani, kjer je bil 
(in je zdaj ponovno) predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomor stvo 
in promet ter prodekan, dokler ni bil leta 2004 izvoljen v slovensko vlado 
in kasneje v državni zbor;  do leta 2008 se je nato aktivno ukvarjal s poli-
tiko kot minister za promet, podpredsednik parlamenta in poslanec. Prof. 
Pavliha redno predava na matični univerzi in Inštitutu za  mednarodno 
pomorsko pravo na Malti (IMO IMLI). Gostoval je na prestižnih univerzah 
8 Sodobnost 2017
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
v Belgiji, Avstraliji in na Malti ter je pobudnik ustanovitve Evro-sredo-
zemske univerze (EMUNI) s sedežem v Sloveniji, ki združuje okoli 200 
visokošolskih institucij iz več kot 50 držav. Je član številnih domačih in 
mednarodnih organov ter strokovnih združenj, med drugim je bil v letih 
2003 in 2004 generalni sekretar Mednarodnega pomorskega odbora (CMI) 
ter vrsto let predsednik in ustanovni član Društva za pomorsko pravo 
Slovenije. Sodeloval je pri nastajanju večine transportnih in zavarovalnih 
predpisov neodvisne Republike Slovenije in je avtor ter soavtor 32 knjig in 
na stotine člankov. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj, med katerimi je še 
posebej pomembna nagrada pravnik leta 2001, ki mu jo je podelila Zveza 
društev pravnikov Slovenije za monografiji Prevozno pravo in Zavaroval­
no pravo, štirinajstkrat pa je bil v okviru akcije Ius Software izbran med 
deset najvplivnejših slovenskih pravnikov, petkrat je prejel največ glasov. 
Oktobra 2011 mu je Zveza društev pravnikov Slovenije podelila posebno 
priznanje za dolgoletno društveno dejavnost. V zadnjem desetletju se 
je uveljavil tudi kot eden plodovitih pravniških esejistov. Občasno piše 
za  Delo, Vzgojo, Pravno prakso in druge časopise, revije in elektronske 
medije. Januarja 2016 je bil izbran za enega od kolumnistov na uglednem 
pravnem in informacijskem portalu IUS-INFO, http://www.iusinfo.si.
IVO SVETINA, rojen leta 1948 v  Ljubljani, 
pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomi-
ral na Filozofski fakulteti v  Ljubljani iz pri-
merjalne književnosti in literarne teorije. Za-
poslen je bil na TV Slovenija (dramaturg in 
urednik dramskega programa), v Slovenskem 
mladinskem gledališču (dramaturg in umet-
niški vodja), podsekretar na Ministrstvu za 
kulturo, od leta 1998 do 1. 8. 2014 je bil direk-
tor Slovenskega gledališkega muzeja oziro-
ma Slovenskega gledališkega inštituta. Od decembra 2014 je predsednik 
Društva slovenskih pisateljev. Izdal je 20 pesniških zbirk, napisal več 
gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. 
Med drugim je prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo 
mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre). Prejel več 
nagrad: zlato ptico za zbirko Botticelli (1976), ki je prevedena v hrvaščino 
in italijanščino, nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi (1987), 
trikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko 
besedilo (1987, 1992, 1996). Leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino 
Sodobnost 2017 9
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado 
za zbirko Sfingin hlev.
ALENKA URH, rojena leta 1983, je diplomi-
rala iz filozofije in primerjalne književnosti na 
ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot večlet na 
sodelavka Sodobnosti, urednica Mlade Sodob-
nosti, literarna kritičarka in prevajalka je ure-
dila nekaj knjig za otroke in odrasle (Čudežni 
gibnik (2010), Stric (2011), Zgodbe iz Romuni­
je (2011) …), napisala nekaj spremnih besed 
 (Gospodična Nihče (2013), Pet otrok in Peskodlak 
(2013)), občasno se ukvarja s prevajanjem iz 
angleščine (Zenovske zgodbe (2010), Jaz sem Jack (2011), Metka Veter in 
Peter Šilček (2013) in Norčije domišljije (2015)), redno piše knjižne kritike. 
Posebno poklicno in zasebno afiniteto čuti do mladinske književnosti. Že 
nekaj let kot predsednica žirije sodeluje v vsakoletnem izboru za najboljši 
slovenski esej. 
MILAN VINCETIČ, rojen 11. 10. 1957 v Mur-
ski Soboti, diplomant slovenistike na Filo-
zofski fakulteti v  Ljubljani, pesnik, pisatelj, 
urednik številnih knjižnih izdaj ter za poezijo 
pri reviji Sodobnost, tudi publicist. Osnov-
no šolo obiskoval v Gornjih Petrovcih, matu-
riral na soboški gimnaziji. Prav otroštvo na 
stanjevski železniški postaji v  času “goričke 
Mariške” (1907–1968) ga je osebno najbolj 
zaznamovalo. Živi in ustvarja v Prekmurju, je 
častni občan občine Gornji Petrovci, doslej pa je objavil pesniške zbirke 
Kot slutnja radovedno (1981, soavtor), Zanna (1983), Arka (1987), Finska 
(1988), Tajmir (1991), Divan (1993), Tanin (1998), Balta (2001), Lakmus 
(2003), Raster (2005), Retuše (2007), Vidke (2009), Stajanke (2012), Pristave 
(2014), Kalende (2016); novele Za svetlimi obzorji (1988, soavtor), Obreko­
vanje Kreča (1995), Srebrni breg/Srebrni brejg (1995, soavtor), Šift v  idini/
Parnik v ajdi (1999), Žensko sedlo (2002), Talon (2007), Pobeglo morje/Vujšlo 
mordje (2009), Zimsko jajce (2013), Mermol (2016); kratka romana Nebo 
nad  Ženavljami (1992), Lebdeča prikazen/Lebdejča prijlika (2014) ter roman 
Goreči sneg (1998). Piše tudi radijske igre, knjižne ocene in publicistiko, 
10 Sodobnost 2017
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
njegova dela so uvrščena v številne, tudi tuje antologije, njegove pesmi in 
kratka proza so bile prevedene v številne jezike (madžarščina, hrvaščina, 
makedonščina, turščina, portugalščina, finščina, nemščina, češčina, špan-
ščina, angleščina …).
DUŠANKA ZABUKOVEC, rojena 1. 4. 1947 
v Ljubljani. Odraščala je v Ljub ljani ter diplomi-
rala in magistrirala na tamkajšnji Filozofski 
fakul teti iz angleškega jezika in knji ževnosti ter 
francoskega jezika in književ no sti. Dodatno je 
študirala italijanski jezik in klavirsko igro. Za-
poslena je bila na RTV Ljubljana, pozneje RTV 
Slovenija, najprej kot urednica v  glasbenem 
uredništvu TV, nato v  Službi za izmenjavo 
TV-programov kot preva jalka in nazadnje pet-
najst let kot vodja Programske službe za prevajanje in lektoriranje na TV 
Slovenija. Prevedla je blizu 200 knjig (v zadnjem času V imenu otroka Iana 
MacEwana, Sejemskega čarovnika Jelene Lengold, Skromne darove Uglješe 
Šajtinca, Enako glasbo Vikrama Setha, Moje življenje in Izbrane zgodbe Rabin-
dranatha Tagoreja, Kolo na šolski strehi Meinderta de Jonga – za ta prevod 
je prejela Andersenovo priznanje IBBY), več kot 2000 celovečernih filmov 
(najnovejši je prevod glasbenega filma Moja draga gospa/My Fair Lady), 
televizijskih oddaj, nadaljevank in nanizank, risank (za prevode Smrkcev 
je prejela letno nagrado za kakovost RTV Slovenija), pa tudi gledaliških 
predstav in večje število literarnih esejev, člankov in prispevkov ter radij-
skih oddaj. Napisala je več literarnih oddaj za Radio Slovenija (Radio Ars). 
Bila je predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (štiri man-
date) in članica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev 
(prejela tudi nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo, ki jo podeljuje 
to društvo).
Sodobnost 2017 11
Prenovljeni uredniški odbor Sodobnosti
Predsodobna meditacija 
Ta oskubljeni in površni uvod v razmišljanje oziroma zasebni esej nič ne 
skriva, da mu veliko dejstev in uvidov manjka. A pravzaprav je namenoma 
tak, prostoesejističen, saj je za potrebe spisa v nadaljevanju njegov značaj 
dovoljšen. Gre mi namreč le za to, da se približno pokaže, kako so neke 
literarne zvrsti v  zgodovini pod vplivom vnanjih okoliščin spreminjale 
svojo snovno/tematsko naravo vse do današnjih dni, ko ustvarjalec ni več 
svoboden ali ne ve, da ni več svoboden pri izbiri snovi ali teme, saj mu jo, 
izbiro, bojda začenši že v  desetletjih po Shakespearju, namesto njegove 
presoje narekuje trenutna tehnična javnost, ki je pred publiko kredibilna le, 
če knjige v čim krajših časovnih intervalih prinašajo izdelke, ki jih javna 
občila s svojimi upravljavci lahko uveljavljajo kot aktualne, nove, zanimive 
in že zato pomembne.
Lahko bi začel s kom drugim, a ker sem se namenil k prozi, bo to Schil-
ler. Friedrich Schiller romana ni uvrščal v “kraljestvo pesništva”. Včasih je 
slišati, da ga je imel le za “polbrata pesništva” (a to menda ni dokazano), 
nekateri manj znani pisci tedanjega časa pa so romanu priznavali samo 
nekakšen “medprostor” znotraj poezije. O tem je bilo kajpak že nemalo 
napisanega in tega ne bi povzemal, tvegal pa bi misel, da je ta značilnost – 
Jože Horvat
Družba brez zasebja
12 Sodobnost 2017
Uvodnik
in to brez obsežnih in učenih raziskav, ki bi jo dokumentirale – zlasti glede 
romana v marsičem kar težavna in na vse večjem področju pripovedništva 
veljavna tudi danes. Če se namreč ozreš na pesniško ustvarjalnost izpred 
antike naprej, lahko uvidiš, da je poezija tako rekoč “sama” razmeroma 
natančno opredeljevala svoja tematska polja in včasih izrazne forme, ki 
so jo legitimirale in s tem ločevale od drugih miselnih oziroma duhovnih 
tvorb. Tako je s svojim izročilom dokaj avtoritativno diktirala vsebine, ki 
naj bi jih nato oblikoval ustvarjalec sam. Vse od svojega začetka, ki naj bi 
bil ritualnega izvora, obarvan mistično, je v glavnem težila k temu, da bi 
ohranjala, nato pa po potrebi prenavljala svoje poslanstvo, tj. službo ne-
komu ali nečemu vzvišenemu, nadčloveškemu ali nadčasovnemu, denimo 
skrivnostnemu, nadzemeljskemu bitju; le-to je pozneje v različnih epohah 
zadobivalo različna imena in različne funkcije; bilo je bog ali osebni Bog, 
kdaj pogansko “zlato tele”, ki so ga častili s  petjem in plesom, pozne-
je, v nam bližjih časih, pa eksistencialno najvišje duhovne vrednote, za 
človeka numinoznega pomena. Ta njena značilnost je preživela stoletja, 
očitno pa ni domovala le v zahodnem kulturnem svetu. Pesnik Aleksander 
Puškin v svojem Potovanju v Arzrum (1829) na primer piše, kako ga je na 
poti po Kavkazu sprejel in pozdravil neki ujeti paša: “Blagoslovljena bodi 
ura, ko srečamo pesnika,” je prišlemu rekel paša in nadaljeval: “Pesnik je 
dervišu brat. Ne domovine ne zemeljskih dobrin nima; ali medtem ko smo 
mi ubožci v skrbeh za slavo, oblast in zaklade, stoji ta v isti vrsti z vladarji 
zemlje in vsi ga častijo.” Iz daljšega odlomka je moč sklepati, kakšen status 
ima pesnik tudi v nekem prostoru islama: da je “dervišu brat”, torej beraški 
služabnik tistega nadzemeljskega bitja ali pojma, ki je vrhunec predstave 
o popolnosti – v resnici najvišji menih, ki očiščuje ljudi in svet ter vzpo-
stavlja stik z božanskim, zato je prej ali slej “v isti vrsti z vladarji zemlje” 
in ga “vsi častijo”. Ta odmik od banalne prakse življenja, odmik, ki pa ni 
prostovoljen, ampak posledica poklicanosti h kraljevskemu pesnjenju, je 
v nekem vrednostnem smislu stalnica do danes – in v poeziji bolj opazna 
kot v prozi. 
A v novejšem času so se v poeziji vzporedno z “visokimi” pojavljali tudi 
bolj vsakodnevni motivi, ki so se nazadnje najbolj klasično izpričali v poj-
mu angažiranosti. Vendar ta tok ni preplavil ali prekril pesništva v poprej 
kratko zaznamovanem “čistem stanju”, obsijanem z avro božanskih doži-
vetij in spoznanj, saj so ga nekakšna sredotežna prizadevanja vedno vračala 
k sveti službi. Te vztrajnosti dandanes ne more zatreti še tako sofisticirana 
in gospodovalna sodobna tehnična javnost, ki v ustvarjanju priznava in 
upošteva le službo, se pravi aktualno koristnost samo njej. 
Sodobnost 2017 13
Družba brez zasebja Jože Horvat
Za razliko od pesništva, se pravi poezije, je bila epika orientirana druga-
če. Ve se, da pretežno ni služila božanskemu Idealu, zato pa tudi dolgo ni 
bila duhovno središče človekovega izpovedovanja. Kot je znano, tudi o epi-
ki obstajajo številne teorije, tj. različni nazori, vendar za smoter tega spisa 
nima smisla, da bi jih ponavljal. Nekoliko preprosto, tj. poenostavljeno, 
naj jih zvedem – upam – na glavno misel, da epski tekst od menda prvega 
pojava pripoveduje pretežno o “navadnih” tostranskih, zemeljskih stvareh 
in dogodkih, pri čemer je nujno, da je opisovanje stvarno in nazorno. To 
je bil osrednji cilj, ki mu je epika “služila”. Z romanom, katerega izvorno 
mesto sicer ni antika (ki da ga je le zastavila), saj je v bistvu zahodnoevrop-
ski projekt, tj. svojevrstna nadgradnja antične epike, se je sčasoma zgodil 
tematski obrat; pripoved, ki niti še ne more veljati za pravi roman, je spo-
četka prinašala zgodbe o vladarjih, viteških pustolovščinah, ljubezenskih 
zapletih, a pozneje tudi o hudodelcih, desetih bratih, rokovnjačih ipd. Še 
vedno poenostavljeno: šlo je za viteške, pa tudi domišljijske zgodbe, ki so 
z vidika današnjega bralca pripovedovale o junaštvu, vzgojni avanturi ali 
romantičnem kavalirstvu neredko zgodovinsko profiliranih likov, in so se 
iz Francije širile po kontinentu. Pozneje je epski tekst vedno pogosteje 
tema tiziral reševanje konflikta nesrečnega posameznika z družbo, torej 
je vse pogosteje posegal iz bolj ali manj zabavne ali vzgojne v sfere res-
ničnosti v bližino človeka in svobodnih posameznikov, ki so bili v sporu 
z osnovno družbeno celico in z oblastjo oziroma okoljem. 
Kritični zgodbeljubec sicer utegne dvomiti o tej poti pesništva in epike, 
a nadaljnjemu “pohodu” epske zgodbe, ki se je vse bolj vzpostavljala kot 
izraz kritične zavesti do stvarnosti, tj. prakse vsakdanjika in posameznika 
v družbi, je najbrž že mogoče nakloniti nekaj trdnejše vere. Na to pot je 
krenila, ko se je pisec v neobveznem svetnem fabuliranju znašel na “bri-
sanem prostoru” pred “problemom človek”, pred njegovo nerazrešljivo 
bivanjsko enigmo. Intrigiralo ga je zanimanje za njegovo zasebno stran 
v primežu zlasti socialnih odnosov in zajemalo teme iz središča človeko-
vega smisla, zato pisanje ni nastajalo iz kakšnega dolgočasja ali specifične 
poučnosti in zabave s prikazovanji vsakršnih avantur in viteških soočenj, 
temveč je bilo sredstvo za oblikovanje miselnega, moralno-idejnega pro-
jekta, ki je razkrival najbolj temeljne duhovne in eksistencialne plasti, toda 
tudi neogibne vezi človeka z zgodovinskim svetom, ki ga je ogrožal. Ta 
orientacija oziroma težnja k vstopu v enigmo življenja se je prvič najjas neje 
izpričala v Don Kihotu (in na drugi strani v Shakespearjevih delih), ki velja 
za prvi pristni roman. Moč sugestivnosti je tako zastavljeni roman od Cer-
vantesa naprej črpal predvsem iz eksistencialnega izhodišča svojega pisca. 
14 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
S svojim fikcionalnim rentgenom oziroma aparatom je človeka  preslikaval 
v številnih dimenzijah, da je tekst nazadnje, potem ko se je zasidral na 
tleh realne, težke in zasužnjujoče zgodovine, lahko vseboval vse plasti 
njegovega zasebnega dne: oblastniško tiranijo, tragično zapostavljenost, 
lepote stvarstva, enkratno eksistencialno radost, mistično nerazumljivo 
dogajanje, erotične avanture in blokade, visoko duhovno in znanstveno 
razgledanost ter modrost, neizogibne stiske končnosti in smrti, vse po 
vrsti izvirajoče iz strašne in slepe usode, ki jo je za svoje prebivalce bojda 
pripravil naš planet. Ti motivi so se prepletali, združevali ali razhajali v ne-
skončnem številu variacij in kombinacij. Na roman so jih vezali posebni 
narativni elementi, ki niso bili predmet nobene druge literarne zvrsti ali 
znanstvene veje, saj so bili reprodukti duševnih in dejanskih polj, ki sprem-
ljajo človeka, ne da bi se tega pravzaprav zavedali: neizčrpen prostor duše 
in zadev predmetne stvarnosti, ki jih lahko v  razvidno in živo podobo 
transformira le tako rekoč brezmejna epika. V najvišjih dosežkih so vse-
bovali vrednote, značilne za “kraljestvo pesništva”. Konzumiral jih je naš 
odnos do samega sebe, odnos, ki ga želi edino beroči človek: med branjem 
ga lahko zauživa, četudi mu ne prinaša praktičnih koristi. Zadovoljuje in 
varuje njegovo zasebje. 
Kaj je zasebje? Naj bo spet poenostavljeno: gre za prostor, ki ne pripada 
javnosti in zgodovini (ki jo poganja politika), je namreč intimni volumen 
avtonomne svobode s temeljnimi eksistencialijami posameznikovega živ-
ljenjskega veka. Kljub različnim oblikam nujnega, nasilnega človekovega 
podrejanja zgodovinskim tokovom dolgo ni bil bistveno ogrožen; spre-
membe, nevarne za zasebje in – posledično – vrednostni status “kraljestva 
pesništva”, je prinesel začetek industrializacije; pripoved tega časa je 
sicer v obrambi posameznikove svobode vedela za vir zla, ki je obdajalo 
junaka, zato je ves socialnopolitični kontekst obsojala in interpretirala 
izjemno  kritično, a žal, kot je znano, brez praktičnega uspeha. Razmere, 
vzpostavljene s pomočjo znanosti in tehnike, so krepile težnje, ki so pisavo 
usmerjale in peljale prek bojišča s politiko do angažirane literature, kajpak 
tudi romana. A tedaj slednji ni bil več namenjen samo zasebju, ampak je bil 
zlasti kakor vpoklican za spopade z oblastjo. Pri tem je uspeval v veri, da 
vzbuja kritično zavest za rušenje zatiralskih socialnih struktur, vse dokler 
radikalne preobrazbe ni doživela tudi oblast, bolje, dokler novi model glo-
balizirane družbe in njenega funkcioniranja ni konstituiral sebi primerne 
oblasti, ki v umetnosti, četudi do nje še tako kritične, pravzaprav ne vidi 
več svojega nasprotnika. 
Sodobnost 2017 15
Družba brez zasebja Jože Horvat
Vzpostavila se je nova antropološka zgradba tubiti, ki počiva na dveh 
temeljih/dejstvih. Prvič, človekova usoda se dandanes večidel ne začenja in 
ne končuje več v zasebnem prostoru zasebja, formalno umeščenem bodisi 
v objekte z vrtičkom ali v salone razkošnega stanovanjskega bloka, temveč 
čedalje pogosteje v splošne rezervate skupnosti, tj. v javne bolnišnice in 
hospice, v življenje vmes – med mejnikoma rojstva in smrti – pa se razteza 
v stvarnosti, ki ji ne gospodari več živi subjekt, ampak kategorije nad njim 
– kajti domala vse, kar naj bi pripomoglo k njegovi zasebni sreči, izobrazba, 
poklicna dejavnost, poroka, družina, vsakdanja pragma itd., je v glavnem 
odvisno od dejavnikov zunaj njega, od moči, ki jih mora upoštevati, če naj 
preživi ali celo uspe. To niso več nekakšne naravne moči oziroma njegove 
naravne danosti, temveč celota silnic, ki so jih povzročile znanost, tehnika, 
družboslovje, finance in ki se od Napoleonovih časov naprej s svojimi učin-
ki čedalje prepričljivejše združujejo pod streho politike. Svobodno zasebje 
se je s tem znašlo v ogroženem položaju.
In drugi temelj/dejstvo antropološke zgradbe tu-biti: pravzaprav ga tvori 
celota duhovnih ved in znanosti, iz katere je delovanje družbe s pomočjo 
tehnike vzpostavilo sodobno politiko – politiko, ki je nujna, če naj vsak 
od gradnikov družbe, se pravi posameznik in vsi skupaj, služi splošnemu 
“dobremu” – in istočasno skrbi za lasten razvoj in ga vzdržuje. Zgodbe-
ljubec zato danes politiko lahko že sprejema, in to tako, da se ji podreja 
svobodno, kakor se doslej ni še ničemur. S tem je prestopil prag svoje 
“prvotne”, od nikogar nadzorovane zasebnosti in zemeljskosti; znašel se 
je sredi sprememb, ki so neslutene in jim še ni videti konca, če je o njem 
sploh mogoče govoriti; seveda se jim je priklonil tudi roman, čeprav včasih 
še kritično, šokantno bogoskrunsko dreza v nedotakljivi, menda “višji”, 
na zunaj povsem laični, a v resnici nedotakljivi, kruti red elit, ki je prav-
zaprav le avtoritarna zgradba zgodovinske nadstavbe vladajočih in kajpak 
vsemogočnih. Posledice so za zgodbenika paradoksalno banalne, zanje 
niso potrebne niti izbrane besede: ker je roman razkrinkaval tudi politiko, 
je le-ta včasih še zoprno odgovarjala s “svojo dolgo in trdo roko”, torej 
z represijo, ki pa je v zadnjih desetletjih vse bolj sofisticirana, navidezna, 
saj postaja “mehka”, celo “spodbujajoča” in “kreativna”; svojega kritika, tj. 
umetnika, nagrajuje, četudi ta “grize roko, ki ga hrani”. Nagrajuje dvojno; 
najprej z “neobveznim” ponujanjem upovedljivih vsebin, ki jih sama seve-
da ne more obvladati, in na koncu s priznanji, ki naj poveličajo spisovalca 
in dobro plasirajo njegov izdelek. 
Za to se mu ponujata dve možnosti. 
16 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
1. Sodobna politika nima več hitro prepoznavnih nosilcev kot nekoč, ko 
so jo imeli na uzdi graščaki in škofje, knezi in kralji, kapitalisti in nazadnje 
filozofi, saj je racionalizacija proizvodnje in upravljanja svetovnih dobrin 
pripeljala do neverjetnega obrata, katerega posledica je, da je lastnikov pla-
netarnega premoženja vse manj, saj je vzdrževanje le-tega treba kar se da 
poceniti, torej zmanjšati število njegovih upravljavcev in delavcev – z nji-
mi vred pa lastnikov tako zemlje kot ključnih proizvodnih obratov; tačas 
je lastnikov sicer še mala množica. A modri ljudje že vedo in sporočajo: 
proizvodnji in ljudem v različnih državah še vladajo države, toda ducati 
lastnikov proizvajalnih sredstev iz stotin držav so na poti izginjanja, trans-
formacije, morda celo v en sam tip “lastnika”. Vendar zaradi tega vodilni 
še niso brez dela; njihova delovna funkcija je vzdrževanje in upravljanje 
ustroja družb, v katerih človekujejo. Si lahko predstavljaš, radovedni bra-
lec? Zato so na naši polobli oblastniki v glavnem le še po imenu, skoraj ne 
 duha ne sluha pa ni več o zatiralcih, ki bi dejansko ogrožali kogar koli iz 
umetniške elite, še manj o sodnikih, ki bi z izjemo zmikavtov kogar koli 
pošiljali v zapor. 
2. V teh razmerah ni več potrebe, da bi politiko oblikovali “nekdanji” 
politiki – v resnici je niti ne morejo, saj kapitalski donosi niso odvisni od 
njih, temveč od konkurenčnega ustroja družb in proizvodnih kapacitet. A 
zato še niso nepotrebni; svoje nekdanje vloge so vešče zamenjali z vlogami 
novodobnih subjektov, ki merijo in vrednotijo finančno funkcionalnost 
družbene ustrojenosti ter dobitke v tržni tekmi posameznikov in skupin. 
So zgrešena tarča, kolikor jih za tarčo izbere kritični zgodboljubec. Kljub 
temu so pred morebitnimi njegovimi literarnimi izpadi dobro zavarovani.
Katero sredstvo jih varuje?
Imenujem ga tehnična javnost, postpostmoderno gospodujočo nadstav-
bo, izdelek znanosti, tehnike in duhovnih ved, ki je v zgodovinskem toku 
tačas postal oblast sama. Javnost deluje kot imaginarni vrhovni nadzornik 
oziroma čuvar celotnega vsakodnevja družbe. To je lahko, ker je najviš-
ji dosežek civilizacije oziroma znanstveno-tehničnih izumov, utelešenih 
v robotizaciji in novih medijih, torej novodobna, se pravi demokratična po-
šast, proti kateri se menda ni mogoče boriti, kdor pa si to drzne, praviloma 
nima možnosti za preživetje. Kajti to ni več javnost grajskih ali meščanskih 
salonov ali krožkov, kot so (prve) poznali bodisi v srednjem veku menihi 
in redki civilisti ali v tem času ponekod povezave posameznikov iz kultivi-
ranih družin (“bralni krožki”), niti to niso sodelavci prvih časopisov, ki si 
imena časopis morda še niso zaslužili. Pravilneje rečeno, tehnična javnost, 
planetarno omrežena, ki misli, spremlja, slika, presoja ter obvladuje naš 
Sodobnost 2017 17
Družba brez zasebja Jože Horvat
univerzum, človeka vzdržuje in bogati z življenjsko pomembnimi infor-
macijami, kot sta ga doslej hranila s svojimi plodovi kopno in morje tega 
planeta. Kajti to zdaj postaja že druga Zemlja, ki pod novim Soncem išče 
in ustvarja druge obiralce za svoje plodove oziroma, z drugimi besedami, 
zadevajočimi naš problem, druge bralce za svoje knjige.
Za ilustracijo naj spomnim na nekdanjo prakso, ki so jo še ustvarjali 
človeški osebki v veku, ko so mišljenje in delo obvladovali manualni in-
strumenti. V mislih imam tale, skoraj dvesto let star primer: v Eckerman-
novih Pogovorih z  Goethejem sobesednika razpravljata (2. januarja 1824) 
o veličini Shakespearovega genija, pri čemer Eckermann med drugim pravi, 
da ustvarjalnost izjemnega angleškega mojstra veliko dolguje “polnemu/
bogatemu, produktivnemu ozračju njegovega (tj. Shakespearovega) sto-
letja oziroma časa”. Stari knjigoved in velepisec mu promptno odgovori, 
da kdor verjame, da velik del Shakespearove veličine pripada njegovemu 
velikemu in polnemu času, “naj si sam zastavi vprašanje, ali bi v današnji 
Angliji, torej leta 1824, v teh bednih časih agresivnih in destruktivnih časo-
pisov, bil možen takšen začudenje vzbujajoč pojav (kot je Shakespeare). 
Nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje, med edino katerim 
lahko uspe kaj velikega, ni več možno. Naši sedanji talenti so nenehno 
izpostavljeni prepihu javnosti. V petdesetih različnih krajih vsak dan izha-
jajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga vzbujajo pri občinstvu, duši zdravo 
rast. Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen. 
Sicer prihaja prek občil do množic večinoma negativno estetizirajoča in 
kritizirajoča nekakšna polkultura, toda za ustvarjalni talent je to samo grda 
megla, pršeči strup, ki v drevesu razkraja njegovo kreativno energijo, od 
okrasnih listov pa vse do globine mozga in najbolj skritega tkiva.” 
Dve stvari je navrgel stari modrec: da pred Shakespearom in še v njego-
vem času ni bilo javnih glasil, kakršna so že bila v njegovem, Goethejevem 
veku, ko so kulturne revije s klepetavo opravljivimi sodelavci že morile 
resnično literarno ustvarjanje, čeprav se nam zdi, da so bile v primeri s so-
dobnimi glasili nedolžne, če ne kar nižjega reda, tu in tam nemara še z od 
ust do ust hitečimi informacijami, neprimerljivimi s komunikacijo oziroma 
naravo sodobnih javnih občil. Le-ta so zdaj že nepojmljivo drugačna, za 
kar niti nimam besed – pa tudi – to je tema višjeumnih raziskovalcev. Ne 
morem pa v zvezi s tem vprašanjem mimo dežele Slovenije, kjer so si vsi 
ljudje, pretežno živeči v znamenitih “alpskih dolinah”, bratje in sestre (v 
kolikor niso, se jih stigmatizira ali pobije) in bi si tema zaslužila analizo 
pred ogledalom, ki nam ga ponuja nebo nad slovenskim ozemljem in je 
edino, ki ga zgodovina Sloveniji ni mogla pomanjšati ali celo odvzeti: 
18 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
 povečevalo, v katerem se svobodno in do podrobnosti zrcalijo – če se že 
govori o nebu – naše duše in naši grehi. V tem zrcalu dobro vidiš, zgodbe-
ljubec, da je stanje, glede na opisano, danes strahotno – po eni strani sicer 
tako samoumevno, da je videti normalno, saj se zdi takšno kot drugod 
v bližnji in manj bližnji soseščini, toda če pogledaš bistreje, je vendarle bolj 
strašljivo, morda pogubno. Ko namreč vzporejaš ona dalečna glasila iz časa 
omenjenega knjigoveda, namenjena krogu interesentov, z mediji tega časa, 
ki hranijo beroče “mase” malega naroda, da bi jih prepričali in pridobili za 
nazor ali projekt, dobičkatvoren za njihovo populacijo, osupneš in “padeš 
pod mizo”. Kajti tu je kaos; že ustroj medijskih moštev je grotesken; nekoč 
so tu na vodilna mesta nastavljali razgledane, profilirane, pisanja nadvse 
vešče osebnosti; veljalo je prepričanje, da dobro javno glasilo lahko nastane 
le po zaslugi za ta poklic vrhunsko sposobnega šefa. Zdaj je to docela ne-
uporaben kriterij; najpriročnejši in edino pravi je strankarski, kajti stranka 
je najvišji civilizacijski dosežek tega naroda; iz njega izhaja in se vanj tudi 
vrača vse, kar le-ta potrebuje za obstoj in razvoj. Logično je, da je v njem 
tudi pamet, brez katere ne more noben medij. Človek, ki je preskrbljen 
s to pametjo, je predestiniran za odgovornega urednika velikega glasila. 
A da trezni bralec ne bi dobil vtisa, da je medij strankarski, če ga zasede 
človek stranke, je treba medijski tron okronati po “nestrankarski” poti: 
človeka ne izbere in ga na visoki položaj ne imenuje strankarski voditelj 
ali funkcionar, temveč kak “neodvisen”, ampak stranki privržen podjet-
nik, strokovnjak svojega poklica, recimo uspešen lastnik hotelske verige 
ali avtomobilske tvrdke – v navalu navdiha izbere za to funkcijo višjega 
natakarja ali vodilnega kuharja. Izobrazba ne igra vloge. Tu se ve, da se 
sodobno glasilo s svojo moderno tehniko, zavedajoč se poslanstva, znajde 
sámo, zato lahko funkcionira brez vsevednega vodje – in se za povrh potrdi 
tudi kot neodvisno, saj je oblast odmaknila roke od njega. Pišoči sodelavci 
so neobremenjeni in svobodni in hvaležno branijo dobro ime ter dobrine 
svojega lastnika. In naposled je tu situacija, ko kognitivno omejeni novi-
narji lahko publicirajo svojemu nazoru zvesto spisje in “pršijo strupeno 
meglo” po drugače mislečih, kaj šele po sovražnikih. Nihče jim ne more 
učinkovito oporekati, ne posameznik ne druga stranka, niti država niti 
kakšna veleunija. Ker je v naravi medija, da je vrednostno nevtralen, je tudi 
politically correct. Z doslednim uresničevanjem tega načela neotesane ljudi 
preobraža v ukročene človekoljube. 
A to motovilo naše javnosti je le metafora za širšo prakso, v  kateri 
nihče ni več nemogoč element v vsakodnevni družbeni (re)produkciji … 
Ne odgovorni urednik in na koncu verige “vplivnih” niti ne sam največji 
Sodobnost 2017 19
Družba brez zasebja Jože Horvat
politik. Slednji sicer še živi v iluziji, da “dela politiko”, a resnica je, kot že 
dolgo vidijo modri ljudje, da jo vzpostavljajo in izvajajo ustroj družbe in 
zmogljivosti proizvodnih sredstev; ne zaveda se – ali se noče zavedati –, 
da mu njegove svobode zato bistveno ne določa njegova pamet ne kakšen 
višji potentat. Politiku kot glavnemu šefu medija, a vsakemu na poseben 
način, je nadrejena globalna evolucija, ki se je začela s strojem kot člove-
kovim produktom in služabnikom, a ki se je v toku zgodovine v svoji zad-
nji razvojni stopnji izpričal kot dovolj nezvest pomočnik. Na medijskem 
področju zdaj ni več kak pripomoček, ki je stoletja ali vsaj desetletja, ne 
da bi se usodno obrabil ali pokvaril, bil gibalo komunikacije … in recimo 
pogojno, morda včasih kreiral tudi literarno javnost … Danes je mnogo več 
kot to, v dolgem razvojnem procesu od pripomočka do super robota, ki 
je inteligentno odvrgel vrednostno oblačilo in si tako pridobil dostopnost 
vsakršne družbe, zna menda vse: pisati in govoriti, a tudi ve, kaj recipienta 
zanima in kaj mu koristi; koristi mu namreč to, kar je aktualno in dobro, 
takšno pa je, kar se zadovoljivo prodaja. In še naprej, tudi ni le kdo, ki piše 
tekste in teleportira slike, ampak tudi poezijo in romane … Pa ne le to … 
Zelo banalno je, a naj se ponovi, da stroj ni več sredstvo, podvrženo gospo-
darju, saj mu več ne služi, kot je počel tisti, ki o njem še občudujoče piše 
milostni sonetist Orfejev v svojem 17. izdelku, češ le poglejte ga, kako ta 
stroj “žene in služi” ljudem – se pravi poganja tovarne in odvezuje človeka 
od zasužnjujočega dela. V resnici tega ne počne več, stroj se je služenja 
osvobodil, kakor se dela pravzaprav še ni osvobodil niti človek sam: stroj, 
ki ima za sabo možgane znanstveno-umskih elit, zdaj človeku gospodari, 
a na svoj način: tako da človek, omamljen od njegovih darov, v nadutem 
prepričanju misli, da z njegovo pomočjo nadzira in vodi svet. A v resnici 
se je zgodilo z  njim tisto, kar je prej omenjeni knjigoved sicer dejal za 
politika, zdaj pa velja tudi za modernega cajtngarja in prepogosto tudi za 
spisovatelja: “Misliš, da boš kaj premaknil – pa te premikajo.” To za oba 
pomeni: misliš, da si boš kaj izmislil, pa si namesto tebe izmisli kaj drugi. 
V najboljšem primeru večinoma že opravljaš samo medijski ali literarni 
lon­posel. Ja, tehnična javnost zdaj globaliziranemu človeku že dobavlja 
prvovrstne pobude, začenši pri politiki, zaključivši pri lepih umetnostih …
Za kaj gre, spoštovani zgodbeljubec?
Zgoraj je bilo nakazano, da je literarna javnost, ki se je dolgo prenašala 
ustno in je segala do Shakespeara ali nemara malo čez, v Goethejevi dobi 
pa se je že razkrajala ter se po kakem poldrugem stoletju na veliko preobra-
zila, razgrajena, čedalje bolj brez osebnega pečata in dostojanstva intime. 
V zasebju nima več varne domovine. Postopoma jo okupirajo mediji, ki 
20 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
noč in dan preganjajo spokoj eksistence ter naš nemir, skrb, strah, želje in 
domišljijo, ki vzdržujejo njen obstoj, dušijo s potrebami svojega ustroja. 
To so aktualizmi z dnevnim rokom trajanja, ki so tudi brez podlage, zaradi 
katere bi prerasli v spomin: strojni dobavitelj zanj nima mesta. Še včeraj 
smo na primer z razkošnimi spektakli bodisi na najvišji bodisi na malo nižji 
ravni slavili izjemne stvaritve in njihove stvaritelje – danes nihče več ne ve 
imena genija ne naslova njegove mojstrovine. 
Groba fizična navzočnost stvari je zaprla pot globoki intimi s transcen-
denco vred, predvsem pa čustvom. In s tem razvrednotila tudi nekdanje 
zasebje. Pravzaprav … v najboljšem primeru nas tehnična javnost sili, da se 
naša intima kakor duplira, bolje, kolje na pol in s tem bistveno krči, saj se 
na eni strani zapira v nedostopno ječo boleče neodrešenosti, na drugi pa 
se ponuja trgu kot potrošno blago. Tako potrošno-bralčevi čuti načeloma 
niso prikrajšani za dražljaje in užitke: na vseh koncih vabljiva medijska 
ponudba je založena z vsemi finesami za zasebno rabo; njena konzumu 
ponujajoča se zasebnost domuje v razkošnih bulvarnih revijah, brezšte-
vilnih intervjujih, aferah, blogih, pismih bralcev, podlistkih ipd., ki jih, 
spoštovani zgodbeljubec, lahko bereš po najrazličnejših časopisih, stripih 
in zlasti socialnih omrežjih. Tako se zdi, da je nekoč varovana – ali bolje – 
nedostopna zasebna stran človekovega bivanja tokrat postala balast, toda 
ne neuporabna. Mar ne želi večina tistih, ki se ukvarjajo bodisi s politiko, 
družboslovjem, znanostjo, modo bodisi z  umetnostjo, da se ne govori 
o estradi, stopiti pred množico ter ji razkriti tudi svoje “zasebne” zgodbe? 
Si prav po tej poti – tudi z zasebno sfero – pridobiti hvaležne pristaše in 
navijače? Ampak kakšna zasebnost je to? Je to tista, ki človeku služi pri 
ohranjanju njegove notranje, duhovne/duševne varnosti in je zaprta pred 
očmi kamere, ki ogroža vsakodnevno eksistenco, iz katere pobiramo spod-
bude za nepogrešljiva eros in smisel? Vsekakor to ni tista zasebnost, ki bi 
jo morda označevala zdaj zasmehovana “skrivnost človeka in sveta”. Je 
tržni surogat, ki gradi družbo brez zasebja, tj. družbo neznosne surovosti 
in sovraštva.
Vprašanje je, ali še obstaja možnost za literarno javnost, ki bi mogla 
spodbujati ustvarjalnost nenadomestljivo, se pravi bolj resnično, kakor to 
zmore tehnična javnost, ki je zlasti v minulem stoletju kljub vsemu izzvala 
nastanek odmevnih del, do današnjega dne bolj odmevnih, kakor jih je 
premogla javnost, ki se je začela krčiti že v Goethejevih dneh? Odtlej se je 
umikala in puščala prostor javnosti, ki sta jo vse bolj določala znanost in 
tehnika, ki sta končno triumfirali v drugi polovici 20. stoletja v strojnem 
hiperčloveku. Še v prvi polovici minulega stoletja sta bili pravzaprav videti 
Sodobnost 2017 21
Družba brez zasebja Jože Horvat
v nekakšnem ravnotežju. V duhu literarne javnosti so nastajali veliki roma-
ni Prousta, Kafke, Joycea, Musila in še nekaterih, toda močno zastopani so 
bili tudi pojavi in romani, ki so odgovarjali na zahteve tehnične javnosti, 
na primer dela, ki tematizirajo velike vojne, družbenopolitične antago-
nizme, ideologije, nacionalizme, rasne torture, spolnost itd. – zaznamuje 
jih množica nagrad, od Nobelovih do nacionalnih, tako da ne govorimo 
o tistih na najnižjih regionalnih ravneh. Dandanes jih mrgoli menda na 
vsakem koraku. Z njimi poprej imenovane elite instrumentalizirajo kul-
turo in daljnovidno umirjajo nepokorne pisce ter utrjujejo svoje položaje. 
S tehnično javnostjo so elite dosegle, da se velika večina romanov bere 
v njihovem jeziku, torej v jeziku politike – in kako se ne bi, saj so ti romani 
v tem jeziku tudi nastali! Romanopisec Goran Vojnović v nekem intervjuju 
priznava, da je današnja družba tako spolitizirana, da se “sleherni tekst, 
tudi literarni, bere strogo politično, in to pogosto na najbolj vulgaren na-
čin, levo-desno. Po drugi strani so naša življenja tako globoko v politiki, 
da skoraj ni mogoče napisati nepolitičnega teksta …” 
Morda je ta čedalje močnejši trend pisanja in branja spočel, pozneje celo 
nekako “institucioniral” nastop avantgard pred dobrimi sto leti. Kajti nika-
kor ni mogoče prezreti dejstva, da so bile te večidel politično motivirane, le 
redko pa širile prostor umetnosti, v literaturi recimo z eksperimenti jezika 
(a zanimivo je, da se priložnostno, ob morebitnih obletnicah, piše o avant-
gardah daleč več kot o katerem koli epohalnem avtorju literarne javnosti). 
Seveda bi bila zdaj potrebna kar najkrajša oznaka del piscev, ki jih sire-
ne tehnične javnosti niso očarale in osvojile. A ker jih je nemalo, naj za 
potrebe tega spisa zadostuje le njihova omemba: njihovi romani so takšni, 
da se lahko na vprašanje, ali še obstaja možnost za nastanek del, značilnih 
za literarno javnost, odgovori, da možnost še obstaja; v njihovih tekstih je 
moč zaslediti kreativna mesta za današnje avtorje, ki se upirajo zahtevam 
tehnične javnosti in skušajo vztrajati v svoji brazdi. Njihovo mesto in njih 
držo je anticipiral Marcel Proust v Iskanju izgubljenega časa, ko je meditiral 
o “vpregi” svojega “spanja” … “na robu resničnega življenja”. Ilustrativna 
se zdi tale misel: “Vsaj v takih prebujanjih, kot sem jih pravkar opisal in 
kakršna so bila največkrat moja (…), se je vse dogajalo, kakor da bi bilo 
tako, in (da je bilo tako) o tem pač lahko pričam jaz, čudno človeško bitje, 
ki medtem ko čaka, da ga odreši smrt, živi za zaprtimi oknicami, ne ve 
ničesar o svetu, ždi nepremično kot kakšna sova in enako kot sova vidi 
nekoliko bolje samo v temi” (Sodoma in Gomora, 448).
Si ni nekaj takega za pravega in resničnega pisca želel Goethe? Biti 
zavarovan pred vplivi prostaških javnih občil? Na eni strani zaprt pred 
22 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
brbravim svetom – zdaj bi rekel: zaprt pred popolno prevlado kravarjev 
s politiko, ekonomijo, zgodovino – in na drugi pred kulturo in človekovo 
vsakdanjostjo, ki jo skušajo hraniti vsebinsko pavperizirani mediji? Ni 
v tem zaznati potrebe po neki že čisto ignorirani, a pradavni, homerovski 
drži ustvarjalca, ki lahko zaznava resničnost samo skozi slepe oči oziro-
ma, po Proustovo, bivajoč “za zaprtimi oknicami”, “kot sova”, ki nekoliko 
bolje vidi le v temi, v katero ne more prodreti bliščavi hrup globalizirane 
ponudbe in povpraševanja literarnih agentov, kritikov in estradnih me-
šetarjev? Novinarjev z omejeno kognitivno zmožnostjo in škandaloznih 
spektaklov enodnevnih tudipesnikov? In ni to položaj, v katerem se edino 
prikazuje – kot so izpričali Proust in kolegi – neizmerna, prezrta količina 
posameznikovega bivanja, ki je ne more zajeti ne znanost, ne tehnika, ne 
filozofija, kaj šele politika – nasprotno, sicer je vse to lahko na hipe in 
nemara tudi leta naš vnanji življenjski pripomoček za tešitev konkretnih 
potreb, toda vedno znova se njihov čas in prostor iztekata v stanje, ki ga 
doživljamo kot ječo z rabljem, njun pojav pa, vsaj na videz, kot epohalen in 
neizogiben. A vse kaže, da samo velike individualne izpovedi ne padajo v to 
brezno manipulacij in blokad. Morda zato, ker so izpovedi po vsem videzu 
izvornejše od vsega, saj se z njimi začne resnična človekova zgodovina, ki 
jo opredeljuje njegovo zasebje; z iskanjem njihovih vedno novih oblik so 
prerasle v ustvarjalnost – k temu ne štejem izdelave poljskega orodja in 
bojnega noža –, ki je (bila) zmožna analize in artikulacije svojega stanja na 
tem svetu, tj. v sleherni dobi z novo potrebo po prikazu svoje duhovno- 
eksistencialne biti.
Nekoč (koliko preteklosti je od tega?) smo “zlato dobo” vsaj evropske 
ustvarjalnosti videli v  grško-rimski civilizaciji. Zahodnoevropski social-
no-kulturni konglomerat je menda dolgo ni dosegal, zdaj pa kakor da se 
tista, ki je v prvi polovici 20. stoletja dosegla svoj višek, iz javnosti umika. 
Tehnična javnost jo je začela dušiti. Toda mar to pomeni, da se v  tem 
konglomeratu res izteka? Takšno sklepanje je kljub vsemu videti preura-
njeno, saj ni mogoče zapisati, da je polje njenega dela, se pravi duhovno -
eksistencialno podstat nezgodovinskega človeka izsušila poglabljajoča se 
kriza, v kateri so si vlogo prerokov nadeli medijski čarovniki, svetniki pa 
so postali protežirani hudodelci; v takšni zasedbi družbenih odločevališč 
bi se znašli pred zidom našega duhovnega trajanja. Toda čim globlje je ta 
podstat potisnjena, tem glasneje išče pot za izpoved, in to zunaj politike 
in njenih strategij. S tem ne trdim, da teme, ki se kot ažurna politična 
problematika pojavljajo na dnevnem redu, nimajo vstopa v knjigo. To so 
recimo zadeve od enakopravnosti med spoloma, varstva manjšin, verske 
Sodobnost 2017 23
Družba brez zasebja Jože Horvat
svobode, migracij, rasizma do kriminala, energetike itd., saj so takšne nara-
ve, da glede na optimalno možnost njihovega reševanja težijo v ingerenco 
politike. Seveda jih kot svojo glavno snov razpirajo mnogi romani, ki s tem 
pri bralcih iščejo zadovoljstva, ali pa jih posamezni avtorji v obliki publici-
stičnih prikazov posredujejo medijem, da bi pridobili čim več podpore za 
svoje teze in točke za praktično reševanje. Toda pristni avtor v nasprotju 
s tem “pristopom” jemlje tovrstno gradivo bodisi le za vnanjo označitev 
figure, o kateri piše, ali za okvir neke druge, potlačene, prikrite ali veliki 
večini nedostopne teme. Znotraj te označitve ali tega okvira se mnogo bolj 
posveča nejasnim, komaj izgovorljivim, pogosto redkim, skrivnostnim, na 
videz nepomembnim plastem tubiti, ki izpolnjujejo človekovo eksistenco, 
a jih vsakdanja pragma gladko prezre – ko pa so morda (tudi z  muko) 
 artikulirane, jim bralec pripisuje božansko vrednost. Kaj zanima tehnično 
javnost eksistencialno bogastvo triletnega otroka? Katastrofa razdejane-
ga drevesa? Oblike in prošnje zemlje? Integralna ekologija? Muka, mir, 
lepota, ljubezen živega biosa? Vera nevernega? Smrt in večno življenje …? 
Na ta, samo nekatera vprašanja, ki so le nekakšni vehikli, prej kot realna 
dejstva zgolj prispodobe ali slutnje nekih eksistencialij, skuša na svoj 
način odgovarjati pisec, zavedajoč se, da pri tem ne more biti popoln, saj 
je tega zmožen le tisti, kateremu služi: ali če si pomagam s Puškinom: saj 
je pisatelj kot derviš, ki služi božanski ideji ali Bogu samemu, vendar ni 
božanski. Hočem reči: njegovo delo je v karizmatičnem sistemu profanega 
sveta, v tem ko zre in vidi jasno sliko skozi temo svoje dobe. To je trenutek, 
ko se približa drži in zmožnosti pesnika, ki od nekdaj govori in stoji pri 
izvoru božanskega. Morda je patetično: ko iz manjvredne zvrsti prestopi 
v “kraljestvo pesništva” … Je to že poete maudit? Je to še vedno status tudi 
našega pisca literarne javnosti? Komaj verjetno, kajti tehnična javnost si 
je zdaj že podredila tudi večino avtorjev z naravo takšnega izvora – ali le 
v  primeru, če sem popustljiv: poete maudit samo s  pridržkom, pomeni, 
samo toliko, v kolikor se ne drži načel avantgarde, ki je menda ne bi bilo 
brez hrupnega političnega angažmaja. Kot da za zdaj ni mogoča izbira 
ustreznega imena, morda zato, ker tudi zvrst literature, za katero tu gre, 
nima svojega nedvoumnega naziva. 
Vseeno naj poskusim. Blizu njenemu značaju bi morda bila “nedolžna 
umetnost”, o  kateri najbrž bolj sanja kot govori italijanski muzikolog 
Renzo Cresti in se nanaša na glasbo. Jo zaradi tega lahko le pogojno pre-
nesem na literaturo? Morda, spoštovani zgodbeljubec, a vseeno … kaj je po 
Crestiju “nedolžna umetnost”? “Umetnost je nedolžna,” pravi, “ko javno 
izraža neko notranjo potrebo in čistost duše, sicer pa ni odvisna od logike 
profita, oblasti in kompromisa. Umetnik, ki hodi po tej ‘nedolžni’ poti, 
24 Sodobnost 2017
Jože Horvat Družba brez zasebja
se sooča z resničnostjo, pri tem pa ostaja zvest svoji lastni poklicanosti. 
Umetnost v tem smislu je odkritje.” 
Je lahko to možnost oziroma pot, na kateri se umetnost, v našem prime-
ru roman, izvije iz diktata tehnične javnosti? Je to priložnost za umetnika, 
ki v globalizirani vasi zmore živeti le ob kruhu, vodi in internetu? Z drugimi 
besedami, priložnost za “beraškega meniha”, da bi služil božanstvu, za 
“ustvarjalni talent”, da bi se ubranil pred “grdo meglo, pršečim strupom, 
ki … razkraja njegove kreativne energije”, se izoliral in “živel za zaprtimi 
oknicami, ne vedel ničesar o svetu, ždel … kot kakšna sova in enako kot 
sova videl nekoliko bolje samo v temi”? Se oglušil za bobnanje medijev 
ter socialnih omrežij o žgočih temah in za petje državnih siren o visokih 
priznanjih? Bi bil to vstop, ali bolje, vrnitev romana v “kraljestvo pesni-
štva”? Kajti zares: danes se večina romanopiscev orientira po kažipotih, 
ki jih postavlja mišljenju na pot politika, toda tudi modroslovne teorije, 
ki ponujajo reševanje miselnih zablod menda kar vsega človeštva. Sicer je 
gotovo, da takšne zahteve niso zmerom odveč – potrebne so, kakor tudi 
pomoč, ki jih v tovrstne namene vsiljujejo in prinašajo teorije: toda zdi se, 
da vse “izboljšave” istočasno prinašajo katastrofe, ki vsakdanjik vzdržujejo 
v barbarstvu. V tovrstni kontekst “odrešujočih” vzvodov življenja sodi tudi 
sočasna kultura in v njej velik del romanopisja, saj se le-to kot instant od-
govor samo odziva na rane, ki jih zadaja praktični, čedalje bolj tehnični dan. 
A šlo naj bi za to, da ne bi bilo le odziva … Takšno romanopisje morda 
ni nov roman, razen v tem smislu, da ga je treba trdneje umestiti v jav-
nost – kar je videti kot nekaj utopičnega, nemogočega. Toda ker je že bil, 
ne more nehati obstajati: njegova materija je neuničljiva, saj se napaja iz 
bistva slehernika, iz potlačenega zasebja. Je kot sicer komaj opazno, na 
puščavi časoprostora izjemno šibko, a vitalno drevo, katerega senca, tj. 
bogato razlistana krošnja, zmore avtorja in bralca varovati pred nevarnimi 
žarki velikega Sonca. Iz te knjige bralec lahko marsikaj dobi, saj v njem 
utrjuje tisto, kar se izmika – v resnici – prigodniški pripovedi zdaj večine 
roma nopisja: oporo vedno bolj ogroženemu zasebju, iz katerega, naj pono-
vim, črpamo svoje sanje in svoj smisel. V okvirnem ogrodju zgodovinskih 
dogodkov in njihovih ideoloških strujanj so v tej pisavi molitev beraškega 
meniha, refleksija pisca za zaprtimi oknicami, podobe nedolžne umetnosti, 
odrešujoči viri integralne ekologije, glasovi zavržene vsakdanjosti v jeziku 
visoke poezije – vse plasti, ločene in prepletene, v katerih uspevajo bistve-
ne vrednote tubiti.
Spet patetika? Ne, samo do skrajnosti poenostavljen kompleks idej, ki 
opozarjajo na stanje in naravo modernega romana, ki se mora izogibati 
hlastavi govorici tehnične javnosti.
Sodobnost 2017 25
Družba brez zasebja Jože Horvat
Tistega ponedeljkovega jutra sem se med avtocestno vožnjo skozi gozdna-
to pokrajino visokega gorovja med zaselkom Tepoztlán in Ciudad de Mexi-
com odločil, da ne bom šel v pisarno. Na platnici knjige, ki sem jo prevažal 
na sovoznikovem sedežu, so se izmenjavali odsevi svetlobe in senc visokih 
krošenj iglavcev ob cesti; prav ta knjiga me je tistega dne opravičevala 
kakršnih koli obveznosti – ali pa sem temu začel verjeti po tem, ko sem 
v sosledju naključij razbral krožno in naključno verigo dogodkov, ki so me 
pripeljali do tega, da sem jo našel. To je bila trdo vezana knjiga obrabljeno 
modre barve in načete tkanine, natisnjena leta 1971 v Ciudadu de Mexico, 
in pred nekaj minutami sem jo na subtropski vzpetini ob prvih žarkih 
sonca dobil iz rok prijateljice Laure Flores, potem ko je zaključila uro joge.
V mesto sem se pripeljal z južne strani in takoj zavil v Coyoacán, kjer 
sem dobršni del leta 1996 med ponedeljkom in četrtkom živel s prijate-
ljema Angie in Josephom v prostorni palači, slabem ponaredku poznega 
neoko lonialnega sloga. Tam sem želel odložiti kovček, sleči obleko in kra-
vato, sezuti elegantne čevlje in oditi na kavo; v Tepoztlánu, v slikoviti vasici 
Carlos Pascual
Knjiga z modrimi 
platnicami1 
 
1 Pričujoče besedilo je zapisano kot kronika, literarni žanr, ki je prodrl v dnevno časopisje 
in briše mejo med literaturo, novinarskim žanrom kronike in esejem. Že desetletja ima 
izjemno bujno in močno tradicijo zlasti na ozemlju Latinske Amerike. Knjiga z modrimi 
platnicami je ena izmed kronik Carlosa Pascuala in je del serije zapisov, ki jih avtor beleži 
in za objavo zbira pod delovnim naslovom Moje življenje v kronikah.
26 Sodobnost 2017
Mnenja, 
izkušnje, vizije
z raznolikim prebivalstvom – Indijanci Nahua z daljnosežnimi koreninami 
in lebdečimi tujimi priseljenci pisanih new age nagnjenj, sem od petka do 
nedelje živel obut v sandale, v srajcah in hlačah iz grobega lana, potem pa 
sem se vsak pone deljek zjutraj spet preoblekel v poslovno obleko ter se 
odpeljal na delo v prestolnico.
Ko sem vstopil skozi vrt hiše, s kovčkom v eni roki in modro vezano knji-
go v drugi, sem naletel na Angie, ki je ležala na zofi in brala Brate Karama­
zove. Žalostne oči, ki me niso niti pogledale, vlažna rdečica lic in užaljeno 
našobljene ustnice so jasno izdajale njeno jutranje razpoloženje, tako kot 
so mi njena obilna in čudovita bela stegna (mlečno bela božanska bedra, 
bi rekel argentinski pesnik Juan Gelman), ki jih je razkrivala jutranja halja 
z rožnatimi krogi, v trenutku razsvetlila obraz. V tišini, ne da bi pogled 
odlepila od knjige, je Angie proti meni iztegnila svojo dolgo in mišičasto 
desno roko, ki sem jo mimogrede ujel v svojo na poti proti stopnišču – pred 
tem pa modro knjigo močno stisnil pod pazduho – in nato pustil, da se 
je medleče iztekla vse do blazinic prstov, ko sem jo izpustil (kakor da bi 
videl medleti vrat tistega laboda, ki ga je mali Neruda opisoval v spominih 
starca). “Takoj pridem,” sem ji rekel, pogledala me je z mešanico priproš-
nje in dolgočasja, medtem ko je z roko po zraku narisala navidezni krog, 
ki mi je dopuščal umik, pri čemer je ob izdihu nežno zaječala z mešanico 
soglašanja in obupa ter pogled spet usmerila k besedam ljubega ji Rusa.
***
Pred sedmimi dnevi, prav tako na ponedeljek in prav tako v Coyoacánu, 
sem se ustavil v kantini La Guadalupana, da bi na poti domov spil kozarček. 
Tam je bil tudi, zvest svoji navadi, s kozarčkom anisa pod svojim uglednim, 
kumari podobnim nosom, Jordi Arenas, moški srednje rasti, zeleno sive 
polti brez leska in smolnato črnih las, počesanih nazaj. Sam je stal pred 
šankom, glavo je naslanjal na dlan, s katero si je podpiral brado, nepremič-
no strmel v zid iz steklenic, ki so krasile steno za natakarjem kantine, in 
sam sebi nekaj mrmral v brk. Če bi se malce prisilil, bi lahko na tem mestu 
ustvaril podobo sodobnega, trdnega moškega, ki je našel svoj mir, vendar 
bi moral v tem primeru prikriti, da sem, potem ko sem spustil pogled, na 
letvici pod šankom zagledal njegovo desno stopalo, ki se je brez prestanka 
premikalo v neprekinjenem ritmu, kakor majhen mehanični zglob znotraj 
metafizičnega bata, ki je poganjal tesnobno občutje sveta.
Tistega večera je bilo v La Guadalupani malo ljudi, toda za Jordijevim 
hrbtom, za mizo ob steni, pod nagačeno bikovo glavo se je smejala in šče-
betala skupina petih mladenk, ki običajno niso zahajale v ta lokal. 
Sodobnost 2017 27
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
“Kaj je novega?” sem vprašal Jordija brez posebnih ceremonij in se 
namestil ob šank zraven njega. “Kaj boš spil?” me je vprašal, kakor da bi 
že vnaprej poznal scenarij, v katerem je bil prav v tem trenutku predviden 
moj prihod v kader. Jordi po navadi nikogar ni posebej toplo in navdušeno 
pozdravil – trden mehanizem v njegovih možganih je izoblikoval prepriča-
nje, da bi navdušeno pozdravljanje lahko resno ogrozilo podobo negovane 
osebnostne veličine, ki jo je kazal svetu. Poleg tega je bil sposoben videti 
vse, kar se je dogajalo za njegovim hrbtom. Vedel je, kdo v kantino vstopa 
in kdo iz nje odhaja – s pomočjo odseva v steklenicah? – toda nikoli ni 
nikogar pozdravil prvi; vedno je počakal, da ga je prišlek pozdravil, in ga 
nato pogledal, ne le kot da bi bilo to nekaj popolnoma normalnega, ampak 
kot da je bil njegov prihod celo predvidljiv ali neupravičen. 
Brez Jordijevega posredovanja sem si naročil cuba libre, toda Jordi je 
nata karja ustavil s kretnjo, še preden jo je začel pripravljati. “Stari,” mu 
je rekel, “odnesi rundo pijače tisti jati srak za mojim hrbtom, ampak ne 
povej jim, kdo jo je naročil.” Natakar v kantini je prikimal in se odmaknil 
v predel, namenjen pripravi pijač, ko mu je Jordi še enkrat pomignil. “In ne 
samo to,” je nadaljeval, “jajca ti odrežem, če poveš, da sem bil jaz.” Natakar 
je še enkrat prikimal, tokrat se mu je nasmehnil.
Nato sva začela pogovor, ki se ga ne spominjam več prav podrob no. Mi-
slim, da ni imel posebne zveze s tistim drugim pogovorom, ki me je popolno-
ma razmajal do prihajajočega četrtka, in ki tvori genezo te kronike dogodkov. 
Spomnim se – kljub nenehnemu udarjanju njegovega desnega stopala –, da 
je skupinici deklet še trikrat naročil rundo pijače, njihovi glasovi so iz ure 
v uro postajali glasnejši. Nenehno so pogledovale proti nama, se presedale 
na stolih, zdaj ena, zdaj druga je proti nama dvignila kozarec v po nesrečenem 
poskusu, da bi prelomila led med nami. “Mojster na delu,” sem si mislil in 
začel uživati v pričakovanju tistega, kar se mi je zdelo, da prihaja.
Popila sva zadnjo pijačo, ki sva jo imela v rokah to noč. Brez besed. Kan-
tina je bila skorajda prazna. Ostali smo one, natakarji in midva.
“Greva,” je kar tako iz nič izrekel Jordi. “Kaj?” sem ga nejeverno vprašal, 
medtem ko sem pogledoval proti mizi, ki se nama je ponujala kot turistični 
samopostrežni bife. “Greva, in to zdaj,” je ponovil. “Greš z mano?”
Jordi je plačal, z  obešalnika vzel suknjič, me s  samozadovoljnim na-
smeškom lopnil po hrbtu in odkorakal k vratom – Jordi ni nikoli hodil ob 
nikomer, vedno je počakal, da so mu sledili. Preden sva zapustila kantino, 
sem še zadnjič pogledal k mizi, obkroženi z obrazi, na katerih je bilo jasno 
videti, da niso mogli doumeti, kaj se dogaja. Jordi si tega veselja ni do-
pustil – mizoginija ima zelo različne obraze in različne korenine.
28 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
Pod temnim nebom Coyoacána je hodil pol metra pred mano med ljud mi, 
ki so vstopali in odhajali iz pekarn, lekarn, vinotek, in nazadnje dejal: “Danes 
ni časa za babe; danes se morava nujno pogovoriti o Adrianu Leverkühnu.”
“Adrianu kaj?”
***
Potem ko sem slekel obleko, odložil kravato in čevlje in se oblekel v kav-
bojke, bombažno majico in si nadel platnene športne čevlje, sem se vrnil 
v  spodnje nadstropje hiše. Angie je na zofi pustila s  platnicami navzgor 
obrnjene Karamazove zraven rdeče stekleničke laka za nohte in me priča kala 
s skodelico ameriške kave in z užaljeno našobljenimi usti. “Odpelji me ne-
kam ven,” mi je rekla z glasom fatalke in me objela. Prvi požirek kave sem od-
pil na njeni rami. “Če me ne boš nekam odpeljal in mi pokazal nekaj, kar me 
bo navdihnilo, si bom prerezala žile,” mi je rekla in me pogledala naravnost 
v oči – Angie si je žile rezala vsaj enkrat na teden; prejšnji teden ji je ožilje 
rešila razstava Egona Schieleja, pred dvema tednoma je to sto rila vožnja po 
kanalih močvirja Xochimilico. Nič grozno nujnega ni bilo, to sva vedela oba, 
toda tistega dne sem jo resnično lahko odrešil duševne otopelosti.
“Kaj bi rada?” sem jo vprašal. “Greva nekaj nekam spit?” “Ne, danes to 
ne bo dovolj,” mi je odgovorila. “Potrebujem nekaj več.” Vonj po vlažilni 
vaniljevi kremi, ki je prihajal iznad njenih prsi, mi je dopuščal omejeno 
možnost izbire.
Še enkrat sem se povzpel po stopnicah, tokrat sem se vrnil po knjigo – 
Doktorja Faustusa. Pustil sem jo na mizici ob postelji; hotel sem jo brati ob 
večerih med tednom, da bi jo lahko, potem ko bi jo prebral, po šestnajstih 
letih vrnil njenemu pravemu lastniku. Toda prišlo je do spremembe na-
črta. Thomas Mann je moral z mano, da bi pomagal vsaj malo razsvetliti 
življenje moji ljubi prijateljici.
***
“Ne smemo pozabiti, da je Doktor Faustus predvsem zgodovinsko branje 
dvajsetega stoletja v luči nacizma in moderne dobe,” je rekel Bola, si otrl 
čelo s palestinsko ruto in odpil nenormalno velik požirek bloody mary.
Bila je sreda, toda zbrana množica v La Guadalupani je bolj spominjala 
na gnečo na kak petkov večer ali pa na kateri koli dan v kakem turškem ali 
bolgarskem zaporu.
“Ta totalno bedna nujnost videti simbole v vsem in želeti vse razumeti 
kot alegorijo nečesa me kompletno spravlja ob živce,” je rekel Pelas in si 
s kreditno kartico urejal obnohtno kožico na kazalcu desne roke.
Sodobnost 2017 29
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
“Pa saj to ni neka nuja, to je jasno kot beli dan,” je potrdil Bola in spravil 
svojo palestinsko ruto v vojaško jakno z vzorcem kamuflažnih barv.
Prejšnjo noč mi je Jordi orisal vsebino Doktorja Faustusa, potem ko je 
na najinem ponedeljkovem nočnem sprehodu zgroženo ugotovil, da ga še 
nisem prebral. “Ne se zajebavat, stari.” Vso noč sva pila anis. V običajni 
zasedbi za našo mizo se je govorilo o vsebini knjige, pa tudi o novem valu 
nasilja, ki je zajelo deželo in katerega zadnji žrtvi sta bila predsedniški 
kandidat vladajoče stranke in neki poslanec v državnem parlamentu. Bola 
je debato zaključil z enim svojih pregovornih biserov: “Dokler ne bo umrla 
res nedolžna žrtev, naj se, vsaj kar se mene tiče, nasilje mirno nadaljuje.”
Pelas se je tresel na stolu; vsi smo dobro vedeli, da ni dobil svojega 
dnevnega odmerka koke. Dealer ga je že drugi dan zapored pustil na cedilu. 
Juan – to je bilo njegovo krstno ime – je živel v hiši svojih staršev nasproti 
kantine. Pri svojih petinštiridesetih letih ni v  službi preživel niti enega 
samega ljubega dneva. Oblačil se je v trodelne starinske obleke in njegovi 
lasje, spuščeni do ramen, so bili polni prhljaja.
“Doktor Faustus ni nič drugega kot traktat o atonalni, dodekafonični 
glasbi, ki je evropski mit izrabil z  antonomazijo. Nič drugega. Nehajte 
blodit,” je rekel Javier Patiño, levičarsko usmerjeni radikalni novinar, ki je 
čakal na hčer, da bi jo prepričal, naj na študij filozofije ne odide v Združene 
države Amerike, medtem ko je kadil nekaj, kar je bilo podobno neskončne-
mu cigarilu brez filtra med prsti godrnjavega ciroznega bolnika.
“Ne teži, pusti jo,” mu je svetoval Bola pred nekaj minutami. “Če hoče 
študirati pri Gabachih2, naj študira pri Gabachih, če ima voljo in se je tako 
odločila.”
“Pa zakaj prav v volčjem gnezdu, stari moj Bola,” je nadaljeval Patiño, 
“čisto lahko bi šla študirat v Francijo ali Nemčijo.”
“Francija in Nemčija sta isto sranje kot el Gabacho, stari. Ti si samo en 
navaden zahojen ant-gringo.”
“Thomas Mann ni imel pojma o glasbi,” je pripomnil Jordi in se vrnil k 
Faustusu. “Ves glasbeni okvir dela mu je pozneje moral razložiti Adorno, 
ki je takrat živel v Kaliforniji. V resnici Schönbergu, ki je prav tako živel 
v Kaliforniji, bukla niti slučajno ni bila všeč. Totalno mu je šla na kurac.”
“Ne se zajebavat, Doktor Faustus je ključni roman o  intelektualnem 
raz voju in koncu Nietzscheja. Seveda, Mann ga je moral  umestiti v neko 
2 Gabacho je beseda katalonskega izvora (gabatx) in jo v španščini uporabljajo kot pejorativni 
izraz za tujce. Mehičani in Severni Američani so jo začeli uporabljati v razširjenem pomenu 
besede za vse belopolte Američane; v Mehiki je el Gabacho postal celo sinonim za Združene 
države Amerike. (Op. prev.)
30 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
zgodovinsko obdobje, ampak to nikakor ni bil njegov glavni na men,” je 
z vsemi skrbno izgovorjenimi r-ji, s-ji in č-ji pripomnil Patiñev mladi pro-
težiranec, študent primerjalne književnosti, ki je v kantino začel zahajati 
pred kratkim.
“Kako je mogoče, da nihče več ne študira jebene literature, ne da bi jo 
jebeno primerjal, stari?” se je retorično vprašal Bola, ki so mu oči skorajda 
izstopile iz jamic, ne da bi pri tem pogledal mladeniča.
V tem trenutku je skozi glavna vrata vstopila zajetna lepotica temne, 
olivne polti, ovita v kos blaga intenzivno modre lajkre, ki se je pretvarjal, 
da je obleka, segajoča od prvega nakazanega loka njene zadnjice do zadnje 
slutnje njenih obilnih prsi. Pogovor je zastal ob naši, pa tudi ob sosednjih 
mizah. Pelas si je nehal urejati obnohtno kožico, a njegova tresavica se je 
podvojila, ko je na mizo končno odložil bančno kartico; Patiño je za hip 
pozabil na severnoameriške univerze, medtem ko je prižgani cigarilo izgo-
reval in pogorel med njegovimi prsti ob zadnjem vdihu, in pót, ki se je še 
pred nekaj sekundami nabiral na Bolovem ogromnem čelu v obliki biserov, 
je zdaj drl v potokih, potočkih in se spreminjal v vrtince; Jordi je vse skupaj 
opazoval s sarkastičnim nasmeškom in zmajeval z glavo, medtem ko je 
Tuba, natakar, mulat, velik kakor srednje starinska omara, odložil pladenj 
praznih kozarcev na šank, da bi se lahko pridružil temnopolti lepotici in 
jo pospremil do mize ob steni na koncu kantine – mize, za katero je sedel 
znameniti narco, ki se mu je večina bala pogledati v oči, vedoč, da lahko 
en sam neprimeren komentar nevednega, z alkoholom ohrabrenega na-
ključneža, ki bi si drznil žalitev, namigujoč na parjenje, v kantini še isto 
noč sproži pravcati armagedon.
Ko se je lepotica končno namestila za mizo, se je za mizami ustalila 
normalnost. “Toliko prebranih knjig, toliko študija, toliko ambicij, toliko 
Manna, Schönberga in Adorna, ko pa skozi vrata vstopi sedemdeset kil 
mesa in kosti, se v hipu spremenimo v potrebne pse,” je pripomnil zagre-
njeni Patiño. Vsi smo se v tišini posvetili vsak svoji pijači, nato pa so se 
naši pogledi obrnili k Peleasu, ki je obupano buljil v svoj telefon, čakajoč na 
klic svojega dealerja. Bola ga je prijel za ramo. “Pelas, če želiš, bom poklical 
bratranca, Paca. Živi v bližini in ti mogoče lahko prinese gram tistega, kar 
si daje v nos.”
“Ne skrbi, Bola moj,” je rekel John, dvignil pogled in odložil telefon na 
mizo, potem pa z bibličnim glasom dejal: “Zdaj je trenutek, ko je treba 
razumeti, da kadar popusti ta trdi,” vdihnil je kos zraka in spil preostanek 
tekile, ter zaključil, “ta zmehčani stisne.”
***
Sodobnost 2017 31
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
“Marlowe?”
“Ne Marlowe. Mann, Thomas Mann.”
“Manna ne maram; rajši imam Marlowa,” mi je rekla Angie in pogledala 
skozi umazano šipo pivnice na s soncem obsijan trg v centru Coyoacána in 
si odpihnila rdeč koder, ki ji je po buñuelovsko silil v sredino enega očesa.
“Nimam Marlowa, imam pa Manna. Ampak ne katerega koli Manna,” 
sem rekel in potrepljal usnjeno torbo, ki sem jo vzel, preden sva zapustila 
hišo, da bi skril knjigo, o kateri je bil govor.
“Manna jemljejo čisto preveč resno, ubožec,” je pripomnila med opazo-
vanjem trga. Nato je pogled obrnila proti meni. “Poleg tega je edini pravi 
način, kako prikazati prihod samega Satana na ta svet, njegova pojava 
v Parku patriarhovih ribnikov v Moskvi, podoba hudiča z zelenim in sivim 
očesom, preden se odkotali Berliozova glava.”
Tudi Bulgakov je bil med njenimi priljubljenimi Rusi.
“Kaj bova zdaj storila z Doktorjem Faustusom? Kaj sploh delava tukaj?”
“Še nič. Zaenkrat ne počneva ničesar. Mirno si lahko naročiš pivo, poča-
kaš in boš videla. Ali ti rajši naročim marelični sok?”
Angie je začela živeti z nama pred nekaj meseci. Dokler se nisem pojavil 
v njunem filmu, je imela z Joeijem razmerje na daljavo, ki ji je omogočalo 
razpršeno (sama je uporabljala besedo dekadentno) emocionalno življenje 
med Kalifornijo in New Yorkom. Joe jo je ob večerih nehal klicati; želela 
je izvedeti, kdo je ta novi mehiški prijatelj, ki je kradel pozornost njenega 
moškega; obiskala naju je in se odločila, da bo nekaj časa ostala z nama.
Spoznal sem ju bil neke noči v baru med enim od rednih Angiejinih 
obiskov v Mehiki, s katerimi je vzdrževala svojo zvezo z Joeijem. Obadva 
sta bila tujca in obadva sta bila videti nekam izgubljena, stala sta med mi-
zami in iskala prazen prostor. Zdela sta se mi kot arhetip – Maria Callas 
in Onassis, Jožefina in Napoleon ali tista dva ruska vohuna iz animirane 
serije Bullwinkle, Boris Badenov in Natasha Fatale. Povabil sem ju, naj sede-
ta k moji mizi. “Pravkar odhajam,” sem jima povedal. Noč se je končala ob 
štirih zjutraj v ogromni hiši, ki jo je Joe najemal v Coyoacánu. Angie se je 
tistega popoldneva vrnila v San Francisco.
“Me imaš rad?” me je vprašala, ko si je z roko z obraza umaknila koder 
las.
“Seveda, rad te imam.”
“Me imaš res rad?”
“Res te imam rad.”
***
32 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
V petek smo se vsi trije zbudili v postelji; to ni bilo nič posebej nenavadne-
ga; v nekaj tednih, potem ko se je Angie odločila, da ne bo odletela nazaj, 
temveč bo z  nama preživela daljše obdobje, se je med nami vzpostavil 
precej neškodljiv ménage à trois, v njem se je v hiši delilo vse, razen tistega, 
kar večina civilnih zakonikov obravnava kot seksualno razmerje.
Joe je zjutraj vstal prvi, da bi se stuširal. Bil je odvetnik, specialist za 
davčno svetovanje velikim korporacijam. Delal je za mednarodno družbo 
in je v hiši najbolje zaslužil, verjetno tudi v vsej ulici ali pa celo v tej četr-
ti, vendar je moral vsak dan povsem točno priti na svoje delavno mesto. 
Angie je namestila glavo na moje prsi in spet zaspala. Jaz pa sem v glavi 
premleval pogovor, ki sem ga bil imel z Jordijem za šankom, potem ko je 
še zadnji iz naše združbe zapustil kantino in sva ostala sama – v četrtek 
zvečer smo se v kantini spet dobili v enaki zasedbi in nadaljevali debato.
“Najbolj žalostno pri vsem skupaj je,” je nadaljeval Jordi in med prsti 
vrtel svoj kozarec anisa, “da Doktorja Faustusa v našem jeziku niso nikoli 
več ponatisnili.”
“Kako to?”
“Tako, ne, preprosto, ne. Pa vedi, zakaj. Zdaj je vse samo še Auster in 
Carver, bog pomagaj!”
“Zagotovo ga dobiš v knjižnicah.”
“Seveda, jasno, ampak boš Doktorja Faustusa res hodil brat v knjižnico? 
To je knjiga, ki jo moraš posedovati, imeti doma.”
“In kako to, da nimaš svojega izvoda?”
“Imel sem ga. Zelo poseben izvod. Izgubil sem ga, ne vem, kje je ostal. 
Nisem ga videl zadnjih deset let. Ne, več kot petnajst. Ko sem se zadnjič 
selil, ga nisem več videl med knjigami.”
Vstal sem iz postelje, ne da bi zbudil Angie, in odšel iz hiše, ne da bi 
pozdravil Joeja. Bil je petek, stuširal se bom lahko v Tepoztlánu.
***
Ciudad de Mexico leži na 2240 metrih nadmorske višine, toda ko se človek 
vozi v Tepoztlán, ki se nahaja na 1700 metrih nadmorske višine in je od 
roba mesta oddaljen 60 kilometrov, se mora najprej po avtocesti odpeljati 
proti Cuernavaci, se povzpeti do točke, ki se imenuje Tri Marije, do zaselka, 
nastalega okoli postajališča, ki se je razvilo, ker so tam začeli izdelovati 
quesadille za voznike, željne postanka sredi poti, vendar ne sredi temačne 
džungle, temveč sredi zmernega gozda visokega gorovja na 2800 metrih, 
potem pa se od tam v dvajsetih minutah spustimo v subtropsko podnebje.
Sodobnost 2017 33
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
Na tem spustu, dolgem več kot 1000 metrov, lahko opazujemo spre-
membo rastja in rastlinja, zaznavamo spremembe vonjav in se znebimo 
oblačil, če ne potujemo v zaupanja vredni iluziji klimatiziranega avta. Tem-
peraturna razlika med eno in drugo točko zna biti tudi do 7 stopinj Celzija.
Tistega dne sem si med vožnjo slekel elegantno srajco in na sebi pustil 
samo majico s kratkimi rokavi, ko sem zagledal prijateljico Lauro Flores; 
mahala mi je z roba ozke ceste, ki je v nadaljevanju postala glavna vaška 
ulica. Ustavil sem se pred njeno novo trgovino s čaji in organskimi izdelki.
“Boš ingverjev čaj?” me je vprašala in me pustila sedeti pod lovorikov-
cem, sama pa je izginila za zidom iz bugenvilij. Laura je pustila kariero 
v  marketingu, oglaševanju in PR-storitvah ter prišla živet v  Tepoztlán 
in tu je brala tarot in poučevala jogo. V vasi sva se spoznala pred dvema 
letoma prek skupnih prijateljev; čeprav sva bila oba iz Cuidada, se tam 
nikoli nisva srečala. 
“Vedno mi pobegneš, stari,” je rekla, ko se je vrnila z zavojčkom tarot 
kart Rider-White in ga postavila na mizo. Prepustil sem se dušečemu in 
prepoznavnemu tedenskemu občutju napetosti živčnega sistema, ki je še 
vedno deloval v ritmu prestolnice in se je zdaj počasi sproščal pod boža-
jočo vlažno toploto posvojenega mesta. “Mi boš zdaj končno pustil, da ti 
pogledam v karte?” “Mogoče,” sem ji odgovoril, “ampak najprej mi povej, 
kakšen je bil tvoj teden.”
***
V Jordijevo pisarno sem vstopil točno ob 11.30. Tajnica je lahko samo gle-
dala, kako sva zdrsnila mimo; ničesar ji ni uspelo izustiti. Odprl sem vrata 
zasebne Jordijeve pisarne, za mano sta vstopila usnjena torba in Angie. 
Jordi se je pogovarjal s stranko, ki je nisem poznal. Obadva sta se obrnila 
in naju pogledala, klient je bil videti presenečen in Jordi se je nasmehnil, 
kot bi vedel, da bo nekaj končno spremenilo njegovo dopoldne.
“Kaj se dogaja, brother?” me je vprašal in s težavo ostal prilepljen na 
svoj sedež.
“Nekaj se,” sem suho odgovoril in udaril po usnjeni torbi. “Toda če ho-
češ vedeti, kaj se dogaja, boš moral premakniti svojo rit iz tega naslanjača. 
Čez petnajst minut bodi v La Guadalupani.”
“Zdajle?”
“Ja, zdaj.”
Angie je še nekaj sekund dlje ostala v sobi in si ju natančno ogledala – 
niti na misel ji ni prišlo, da bi zamudila kako kretnjo. Pridružila se mi je 
na stopnicah.
***
34 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
“Moj teden je bil poln miru,” mi je rekla Laura in zatem naredila nekaj-
sekundni premor, kakor da bi želela uokviriti novico, ki mi jo je hotela 
povedati. “Gurumayi je bila tukaj, v vasi,” je izrekla, pri čemer je še vedno 
zadrževala čustva in v  mojih očeh iskala kakršen koli odziv. Nisem ga 
mogel izraziti. “Lahko verjameš? Gurumayi! Skupaj sva se povzpeli na 
Tepozteco! Težko je opisati. Kakor da bi me objemal plašč dobrote, me 
razumeš, tako kot kadar ti skušajo dopovedati, da vlažilne kreme pustijo 
na koži zaščitni sloj, plašč zaščite.”
“Gurumayi v vasi, kako dobro,” je bilo edino, kar mi je uspelo izdaviti. O 
Gurumayi sem vedel zelo malo; vedel sem, da je bila naslednica Muktanan-
de in v tistih časih zelo priljubljena med hinduisti v Tepoztlánu.
“Kaj pa ti?” me je vprašala in v roko vzela mojo dlan.
“Jaz? Mene je cel teden obdajalo zlo.”
Spustila je mojo roko.
“Kako to misliš, zlo?”
***
“Naroči, kar želiš, Angie. Jordi bo plačal vse, kar se bo danes popilo.”
Zasedene so bile samo tri ali štiri mize. El Tuba in drugi natakarji so bili 
zaposleni z manjšimi opravki v  lokalu, medtem pa komentirali prigode 
prejšnje noči in družinske probleme. Skozi glavna vrata kantine so prihajali 
dobavitelji z zabojčki, polnimi avokada, koriandra, čebule, mesa, sirov. Z 
Angie sva se odločila za dvojno uležano tekilo in jo naročila Tubi. Jordi je 
v kantino vstopil v spremstvu svoje stranke in Bole, ki je bil videti, kot da 
bi se pravkar zbudil.
“Kaj imaš?”
“Kaj imam? Najprej si nekaj naročite, kajti to, kar prinašam, te bo stalo 
nekaj rund pijače.”
***
“Doktor Faustus? Lepo te prosim, ne omenjaj mi Doktorja Faustusa.”
Laura je začela mešati tarot karte Rider-White. Na delavnice iz branja 
tarota je hodila k Jodorowskemu; eno je končala v Parizu, drugo v Mehiki. 
Moj oboževani mojster ga je imenovala. Odkrila je prvo karto. Ne, ni bil 
Hudič, bil je Stolp.
“Poznaš Mannovega Doktorja Faustusa?”
“Seveda poznam Doktorja Faustusa, ki ga je napisal Mann. Dvakrat sem 
ga morala prebrati.”
Zdaj je odkrila Obešenca. Videti je bilo, da je začela brati Veliko Arkano.
Sodobnost 2017 35
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
“Kaj si morala?”
“Ah, zaradi nekega ljubimca; neki ljubimec me je silil, da sem ga brala,” 
je razlagala, medtem ko se ji je pokazal Norec. “Še vedno imam njegovo 
knjigo.”
Njeno dlan sem vzel v roke in jo zadržal nad odkritimi kartami.
“Hočeš reči, da imaš svoj izvod Doktorja Faustusa?”
“Ja, še vedno ga imam, vsaj mislim. Nekje mora biti.”
“Doma ga imaš? Mi ga lahko posodiš?”
“Seveda. Ampak najprej ga moram poiskati. Že nekaj časa ga nisem 
videla.”
“Odlično.”
Izpustil sem njeno roko. Laura je odkrila novo karto. Spet sem ustavil 
njeno dlan.
“Poslušaj, kdaj je bilo to?”
“Kaj?”
“Pred kolikimi leti te je tisti ljubimec prepričal, da si dvakrat prebrala 
Doktorja Faustusa?”
“Ne vem,” je odgovorila Laura med hitrim računanjem. “Mogoče pred 
petnajstimi?”
“Ne se zajebavat, Laura. Kdo za boga je bil tvoj ljubimec?”
***
Jordi je naročil tri starane tekile, Bola je zadržal Tubo in si namesto tekile 
naročil viski.
“Oprostite, ponosni mešike, ampak nikoli nisem bil pretiran ljubitelj 
tekile.”
“Torej?” se je mudilo Jordiju.
“Nič, najprej nazdravimo, ne?”
Ko smo spili tretjo rundo, je Jordi, ki je v mojih očeh iskal kakršen koli 
namig, prekinil vedno živahnejši pogovor, ki se je razvijal za mizo.
“Že vem!”
“Kaj?”
“Imaš – Doktorja Faustusa.”
“Ne, stari,” sem rekel in vstal s stola ter izpod mize potegnil usnjeno 
torbo in jo dvignil, kakor da bi bila Holofernova glava. Vsi prisotni so 
pogled za sekundo uprli v torbo, kot če bi izpod mize potegnil perjanico 
zadnjega azteškega vladarja Moctezume in se šele hip zatem zavedeli, da 
gre za navadno usnjeno torbo. 
36 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
“Nimam Doktorja Faustusa,” sem nadaljeval, z roko segel v usnjeno tor-
bo in iz nje potegnil knjigo z modrimi platnicami, ki se je zasvetila v utri-
pajoči zelenkasti luči kantine, “imam tvoj izvod Doktorja Faustusa, stari,” 
ter knjigo z na roko napisanim posvetilom, ki sem ga prebral tistega jutra, 
zalučal v zrak, da se je zavrtela nad glavami ter zarisala parabolo, katere lok 
je nakazoval skorajšnji nenadni pospešeni padec na mizo.  Angie je z nago-
nom divje mačke rešila najbližja kozarca tekile, ki ju je lahko  (mojega in 
njenega), Bola je zaprl oči in bil za sekundo podoben budističnemu meni-
hu, ki bo vsak čas kihnil, Jordijev klient je stisnil zobe, ne da bi mu uspelo 
ugotoviti, za kaj gre; Jordi pa je s pogledom neustrašno sledil loku objekta, 
ki je pristal vsaj meter od njegovega obraza, na rob mize. Žival v njem je 
nagonsko prepoznala trdo vezano, obledelo modro knjigo s  platnicami 
nače tega tekstila, še preden jo je prepoznal on sam. Končno je nehal udar-
jati z desnim stopalom noge.
Potem ko je bilo slišati hrup treh ali štirih kozarcev, ki so padli na tla 
in se razbili (vedel sem, da mi bodo tistega dne oprostiti prav vse), je 
v kantini zavladala popolna tišina. Jordi je z obema rokama prijel knjigo, 
jo odprl na prvi strani in prebral na roke napisano posvetilo: Za Jordija, od 
Ernesta, tisoč devetsto vselej …
S knjigo v rokah je vstal in me pogledal v oči. Približal se mi je, me po-
ljubil na usta in mi na uho zašepetal: “Moj brat si.” Nato je s knjigo odšel 
iz kantine, ne da bi s komer koli spregovoril besedico.
Ostali smo se zadržali in naročili še eno rundo, ki jo je prinesel Tuba, 
potem ko je pometel ostanke razbitega stekla. Prosili so me, naj povem 
 podrobnosti zgodbe. Vrnil sem se v čas pred tednom dni, k prvemu pogo-
voru, ki sva ga imela z Jordijem o Adrianu Leverkühnu, in zaključil z uro 
joge, ki sem jo moral opraviti, da bi ustregel Lauri, potem ko je knjigo res 
našla v svoji hiši, v eni od škatel za kupom loncev za rože. 
Jordijev klient je bil prvi, ki je pogledal na uro. Dan se je moral vrniti 
v svoj tok. Rekel je, da bo poiskal izvod knjige, lopnil Bolo po hrbtu, vzel 
svojo aktovko in odšel v razžarjeno luč dneva.
Angie in jaz sva se prijela za roke in odšla domov. 
“Si v redu?” sem jo vprašal na poti, z nasmehom mi je prikimala, s pogle-
dom, uprtim v tla, iščoč košček blaga, mavričnega papirja ali žuželko, nekaj, 
kar bi ji povedalo zgodbo, jo zamotilo.
“Hvala,” mi je rekla, ne da bi dvignila pogled. 
“A za danes?” sem jo vprašal. Prikimala je. “Pa saj v resnici ni nič,” sem 
ji rekel in jo prijel za laket, da bi jo popeljal čez cesto, “samo nenavadna 
Sodobnost 2017 37
Knjiga z modrimi platnicami Carlos Pascual
zgodba. Srečno naključje v nevihti možnih verjetnosti; izgovor, ki lahko 
olepša nekaj trenutkov, razsvetli nekaj obrazov.”
Angie je začela izpuščati grlene, visoke glasove, medtem ko sva hodila 
pod krošnjami jesenov na drugi strani ulice. Podobni so bili plemenskim 
krikom: auuu, auuu, auuu, nato so postajali vedno bolj harmonični, dokler 
v njih nisem razpoznal napeva: u-uuu, u-uuu, u-uuu …
“Misliš, da ima vse skupaj kakšen poseben pomen?” me je še vprašala, 
ko je nehala prepevati, čeprav je s pogledom še vedno nekaj iskala po tleh. 
“Pomen? Ne.”
“Še dobro.”
“Nekaj, kar ti lahko polepša dan.”
“Res, nekaj, kar polepša dan.”
Nekaj časa sva hodila v tišini.
“In kdo je bil Ernesto?” Angie se je nenadoma ustavila in počepnila, da 
bi nekaj pobrala. Ustavil sem se in jo počakal.
“Ne vem, verjetno kakšen star Jordijev prijatelj.”
Našla je gumb, odpadel s plašča. Moder, skorajda črn. Obrnila ga je proti 
nebu in ga nato shranila v zadnji žep na kavbojkah, objela mojo desno roko 
in nadaljevala pot. Počasi, korak za korakom se je spet vrnila k prepevanju 
napeva znane melodije: 
“But what’s puzzling you
is the nature of my game …”3
Seveda, Angie, sem pomislil.
Prevedla Mojca Medvedšek
3 Kar te lahko zmede, je narava mojega poigravanja. (Op. prev.)
38 Sodobnost 2017
Carlos Pascual Knjiga z modrimi platnicami
Filozof in pisatelj Peter Mlakar, ki je eden temeljnih idejnih virov in ne-
dvomno gonilna sila sodobne filozofske misli in iz nje izvajanih dejavno-
sti povsod po svetu sloveče slovenske skupine Neue Slowenische Kunst 
(NSK), je poleg svoje ključne vloge v dokaj vidni “avantgardi”, izvirajoči iz 
jezičku na tehtnici podobne sredine med vzhodnim in zahodnim svetom, 
ki že desetletja preseneča s kritičnim zrcaljenjem obstoja in razvoja vse 
sodobne družbe, fenomen tako v nacionalnem in evropskem kot v svetov-
nem in mednarodnem kontekstu. Kot mislec in umetnik namreč vzbuja 
pozornost s svojevrstnimi pristopi, ki so po eni strani tako nenavadni, da 
provocirajo in s tem privlačijo človeško misel, po drugi pa tako dosledno 
izpeljani in premišljeni, da vodijo v nov svet spoznavanja – poglabljanja 
v strukture bistva vsega obstoječega. Pri tem velja zavestno uporabljati ne-
dovršno obliko, ker se navezujemo na Mlakarjevo izvajanje iz vsenavzoče 
neskončnosti, v kateri vidi komponento božanskega, in hkrati opozoriti 
na možnost, ki je gotovo pomembna za njegovo interpretacijo: aspekt ali 
glagolski vid, ki je kot kategorija dan le nekaterim jezikom, lahko omogoča 
poseben vpogled v strukturo stvarnosti, ki nas vodi bliže resnici, pogledi iz 
posebnih zornih kotov pa so – kot je sicer decentno in nevsiljivo, a vendarle 
prepoznavno nakazano na nekaterih mestih v njegovih romanih – milost in 
Boštjan Dvorak
Filozofija in erotika: 
teologija Petra 
Mlakarja
Sodobnost 2017 39
Mnenja, 
izkušnje, vizije
danost nekaterih posameznikov v njihovem življenjskem okolju in izvoru, 
namenjena posredovanju za vse človeštvo. Z drugimi besedami: dovze-
tnost za spoznavanje in dejavnost prebujanja NSK in slovenskega človeka 
nista naključje, ampak milost in dolžnost, podarjena od tiste sile, ki jo 
lahko samo spoznavamo, ne da bi jo kdaj spoznali. Toliko o uvodni tezi, ki 
si jo bomo prizadevali utemeljiti; na poti k spoznanjem in ob odkri vanju 
resnice smo pri Mlakarju hkrati deležni osupljivo tesne prepletenosti uma 
in umetnosti, ki je s stališča te slovenske etimologije kar do neke mere 
predvidljiva, v svetovnem smislu in kontekstu pa bolj redka in nenavad-
na, tako da daje Mlakarjevim delom dodaten pečat. Ob vseh spoznanjih 
in dognanjih, ki smo jih deležni v njegovih delih, pa naj opozorimo tudi 
na dejstvo, da ostaja morebitno končno spoznanje – v skladu s teoretiko 
asimptotičnosti –, primerno oddaljeno in decentno odmaknjeno vedoželj-
nim pogledom; resnica in resničnost (stvarnost) – se pravi to, kar je res, in 
(vse) to, kar je – ostajata misterij, umetniško izražen in simbolično podan.
Vsa Mlakarjeva dela odlikujejo napeto dogajanje, izvirna ustvarjalna do-
mišljija in poudarjena erotika. Marsikaj sicer tudi klišejsko prevzema, ven-
dar vselej z namenom izvirne predelave in simboličnih učinkov. Simbolike 
je veliko in že po njej prepoznamo literarnega ustvarjalca, ki je hkrati tudi 
in predvsem mislec; po drugi strani pa so motivi estetsko tako izdelani, da 
pri večini fabul narekujejo filmski scenarij. Malo je avtorjev, ki premorejo 
preplet globokega eksistencialnega razglabljanja s čutno vizualno estetiko, 
in zgodbo, v kateri se izkušena filozofska misel zrašča s prepričljivim ero-
tičnim doživljanjem, bomo komaj še našli. Še manjša pa je verjetnost, da bi 
bila ta kombinacija v nekem literarnem delu celo filozofsko utemeljena – in 
to dosledno; tu je Mlakarjeva pot posebna. Iz(po)polnjena, navdihujoča 
spolnost, ob katero ne zadenemo samo naključno kar na prvem mestu, je 
ena ključnih komponent Mlakarjeve literarne motivike, tesno povezane 
in izpeljane iz eksistencialnega razmišljanja o bistvu in izvoru naše biti, 
o naravi in značilnostih ter funkciji človeka; ne sicer edina – ampak bistve-
na, zato si vsekakor zasluži, da se pomudimo ob njej. Njeno božanskost, 
ki jo, predvsem v umetnosti, domnevno sestavlja več komponent, ki jim 
posvečamo pozornost bodisi podzavestno bodisi po preudarku, in ki se ji 
posamič predvsem metaforično posvečajo tudi nekateri drugi avtorji in 
celo misleci, lahko namreč razumemo na dva načina: po eni strani nas zelo 
neposredno povezuje z naravo, v katere jedru in ozadju prepoznavamo 
stvaritelja, po drugi pa gre za tipično človeško počelo, ki se prav diame-
tralno razlikuje od naravnih danosti in je “nadnaravno”. Medtem ko je prvi 
tip povezave vsaj nekako znan in splošno razumljiv ter, četudi teoretično 
40 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
doslej še ne dosledno izpeljan in definiran, že biološko in logično razložljiv, 
gre pri drugem za popolnoma nasprotno asociacijo, ki je Mlakarjeva – in 
nas na neki (nadnaravni) ravni, ki je nad drugimi in o kateri po navadi ne 
razmišljamo, v nasprotni smeri na izviren in presenetljiv način pripelje 
do istega rezultata. To “presenečenje”, ki nam ga avtor mojstrsko servira, 
pa navdihuje, navdušuje in prepriča ter si v svoji originalnosti in dovršeni 
izpeljavi vsekakor zasluži nekaj več pozornosti, še toliko bolj, ker se mu je 
pri tem posrečilo izkopati tako temeljne resnice o človeški biti. Zato sem 
sklenil, da se nekoliko poglobim v te poglede in spregovorim o odkritjih, ki 
sem jih deležen ob branju njegovih romanov, razprav in nagovorov. Poleg 
skromnega poskusa analize in razlage te in nekaterih drugih avtorjevih 
povezav in tez pa bi rad opozoril na nekaj nasprotij in nasprotujočih si 
mnenj ali stališč v zgodovini in sedanjosti, iz katerih se da po moji presoji 
očitno razbrati, da je Mlakarjev pogled pravilen.
Pristop in odnos do človekove spolnosti – ali, natančneje, po Mlakarje-
vem filozofsko-literarnem izvajanju njegovega spolnega užitka – sta bila 
v zgodovini vedno tudi predmet tako zasebnih kot družbenih političnih 
teženj in sredstvo vodenja ali nadzorovanja družbe in narobe bi bilo gojiti 
utvaro, da danes sploh ni več tako, čeprav morda trenutno v veliko manjši 
meri; te tendence, ki jih opazujemo in izpeljujemo iz zgodovine, pa lahko 
z ozirom na socialno naravo človeka in na njegov družbeni izvor vedno 
tudi vsaj do neke mere – kljub mnogim tragičnim nezgodam in zablodam, 
v katere lahko vodi nerazsodno pretiravanje v zvezi z njimi – opravičuje-
mo, upravičujemo ali vsaj razumemo oziroma utemeljujemo. Kot naravna 
vrsta smo podvrženi zakonom dedovanja in razmnoževanja, ki jim spol-
nost služi v prvi vrsti; zagotavljanje potomstva in njegovo omejevanje ter 
oskrbovanje z  ozirom na razpoložljive danosti in dobrine nas je vedno 
sililo k doslednemu prilagajanju prirojenih spolnih želja in nagonov tem 
za preživetje bistvenim ciljem, neredko do te mere, da smo jih sprevračali 
celo v nasprotje tistega, kar naj bi jih pogojevalo, in se je nagon spreminjal 
v služenje tem višjim ciljem, o kakšnem užitku pa ni bilo govora ali pa je bil 
tabu, kot nam realnost z vsemi tegobami nazorno zrcali domača avtorica 
Milena Miklavčič v zgodovinsko-dokumentacijskem delu Ogenj, rit in kače 
niso za igrače. Kot družbeno bitje pa je bil človek svoja nagnjenja prisiljen 
upravljati in uravnavati zavestno smotrno ter jih prilagajati potrebam vse 
večjih družbenih struktur; zato je (bilo) spolno občevanje tudi in predvsem 
predmet, po drugi strani pa sredstvo načrtovanja in vzdrževanja tovrstnih 
struktur. In ker smo zavestna, odgovorna in disciplinirana bitja, se pogled 
na tisto, kar danes označujemo s  skupnim pojmom “seks”, lahko hitro 
Sodobnost 2017 41
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
sprevrže v  skupek strogih prepovedi človeka nevrednih nevarnih pre-
krškov, ki bi utegnili škodovati zgradbi v stoletjih mukotrpno vzpostavljene 
in z vsemi sredstvi varovane družbe. 
Da je naravno tako eno kakor drugo in sta obe plati upravičeni, pri 
tem radi prezremo. Uravnavanje nagona in usklajevanje prirojenih teženj 
z družbeno predpisanimi normami je pogosto konfliktno – in se vedno 
posreči samo deloma; sledijo (ob)sodbe prekrškov, ki pa jih, tako ene kot 
druge, sociološko in antropološko lahko različno interpretiramo, merila 
pa si pogosto nasprotujejo. “Seks kar tako” je sicer prekršek, ki lahko pred 
ozadjem socialno in ekonomsko pogojene norme, zagotavljajoče skupni 
kapital in blaginjo na omejeni odgovornosti po principu “vsak skrbi zase 
in za svoje” osnovanega družbenega sistema (zlasti če nimamo zanesljivih 
dokazov o izvoru in lastništvu potomstva in so edino zagotovilo prepo-
vedi in omejitve), ogrozi posameznika in sistem, ki se trudi vzdrževati za 
preživetje potrebni red in ga ustrezno izgrajuje – a po drugi strani služi 
prav spočenjanju pozneje za dobrobit vse družbe pomembnih zdravih po-
tomcev, ki se lahko samo na tak, na videz nesprejemljiv način izmuznejo 
dolgoročno nevarnim in pogubnim posledicam nenaravnih in prisiljenih 
struktur, ki ogrožajo zdravje, naravo in s tem prihodnost človeštva. Druž-
bene strukture s pomočjo in na osnovi strogega nadzorovanja spolne sle in 
iz nje izpeljanih dejavnosti so po eni strani omogočale dolgoročno preži-
vetje in napredovanje človeštva kot celote, ki se nam zdi tako pomembno, 
da mu navadno pripisujemo božanski izvor – deset zapovedi, zvestoba 
in monogamija –, po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da nas 
v smislu zdravja in narave, ki sta prav tako v našem skupnem interesu, iz 
te “civilizacijske” zablode lahko rešujejo samo občasni prekrški na tem 
očitno zelo pomembnem, bistvenem področju; nanje lahko potemtakem 
upravičeno gledamo kot na “božji prst”, kot se mi je zapisalo v razglablja-
nju o vlogi reklam, “ki nas, po tem ko smo naravi, se pravi zakonitostim 
božjega stvarstva, s pomočjo razuma zaprli vsa vrata, poskuša izvleči iz 
zagate skozi zadnje okence, ki smo ga, po neki nezavedni nemarnosti, božji 
previdnosti, pustili odprtega – in se nam kaže v obliki prestopov, spolno 
privlačnih reklamnih oglasov in pornografije”. Da so nezakonski otroci, 
od družbe obsojani in preganjani fenomen (Domen, deseti brat, Artur, 
Herkul, Salomon, Romul in Rem), pogosto najlepši in najbolj zdravi, po-
temtakem ne more biti naključje; prirojeni nagoni nikoli ne lažejo, njihovo 
zavestno usmerjanje in načrtno podrejanje pa zmeraj. Tudi dejstvo, da 
v neštetih pripovedih, ki govorijo o nastanku in razvoju človeške družbe, 
igrajo odrešilno vlogo in so povezani z neposrednim božjim delovanjem 
42 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
ali vmešavanjem, nam da slutiti odločilno povezavo. Vendar je po drugi 
strani civilizacija in vsaka njena predhodna oblika na osnovi socialnih za-
metkov, iz katerih smo se razvili v vsej današnji (po)polnosti in si drznemo 
upati, da bomo v tej – po naši presoji od stvarnika vgrajeni – božanskosti 
(ustvarjeni po božji podobi in zato obsojeni na tekmo z njim) soustvarjanja 
sveta napredovali tudi v prihodnosti, v prvi vrsti utemeljena prav na kršitvi 
teh vsem drugim bitjem in strukturam predpisanih pravil; človek je lahko 
človek ravno zato, ker ne pozna (prave) selekcije – družba je ustanova 
šibkih, ki gojijo svoje slabosti in nesposobnosti; če bi bili naravna, zdrava 
bitja, bi še danes živeli le kot lovci in nabiralci. 
Da je človek ustvarjen “po božji podobi”, lahko torej razumemo na dva 
nasprotujoča si načina, ki sta nezdružljiva; konflikt med normama, ki nas 
zaposluje od vsega začetka in mu ni videti kraja, pa Mlakarjeva motivika 
odlično ponazarja prav s  prispodobo spolnih eskapad, ki jih tematsko 
mojstrsko vgrajuje v dogajanje romanov in pripovedi. Od tod presenetlji-
vi, le na videz nepojasnjeni motivi skupinskega, vsesplošnega seksa, ki se 
v ustrezno prilagojenih oblikah pojavljajo v več njegovih delih ali pa so 
prisotni vsaj kot občasni namig v okviru vlog in misli njihovih akterjev; 
v zbirki Geniessen und Nichts (Naslada in nič) najdemo posebno lep in izra-
zit primer v pripovedi o pripetljaju v dvorni družbi starega Egipta, kjer se 
predstavniki sloja, ki je služil faraonu (tj. družbeni normi) po uradni smrti 
posvetijo vsesplošnemu medsebojnemu občevanju in tako nepričakovano 
premagajo fizične omejitve, dosežejo “nadnaravno”, ki jih sprejme vase kot 
obliko večnega življenja. Tudi v romanu Vojna, ki že s svojim vsestransko 
veljavnim naslovom ponazarja spopadanje na različnih ravneh družbe in 
človeške narave, kot eno od teh ravni pa vsekakor lahko prepoznamo tudi 
prav tisto, ki se odvija kot boj nasprotujočih si norm, ki ju združuje človek, 
mrgoli tovrstnih scen v okviru znanstvenega ali tehničnega raziskovanja 
(teamwork) in izkoriščanja (exploitment) seksualnih dobrin in skrivnosti 
v obliki sodobnemu času ustrezne precizne metodike. Ti metaforično po-
nazorjeni in metonimično poudarjeni – pa tudi analitično karikirani in sim-
bolično vgrajeni – motivi skupinske spolnosti so v Mlakarjevih pripo vedih 
 nedvomno tudi in predvsem ponazoritev omenjenega družbenega kon-
flikta, ki človeka določa kot bitje različnih počel, ki jim služi; nepremost-
ljivo nasprotje, ki je kot boj posameznika z družbo ponazorjeno prav kot 
skupni boj družbe s predpisano normo, v čemer se žrtve kot akterji lahko 
približujemo rešitvi, je tako odlično prikazano in že iz tega zornega kota 
premagano na osupljivo originalen način. Tudi v zbirki Mera in čut, ki že 
z naslovom izdaja to tematiko, najdemo misli o omejevanju in uravnavanju 
Sodobnost 2017 43
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
človeške biti in narave. Metodiko lahko vzporejamo z vidiki nacionalne 
terapije, ki jo zasledimo v avtorjevih nagovorih različnih ljudstev, v katerih 
tudi združuje moč nasprotujočih si pogledov iz različnih zornih kotov, in 
o katerih bomo še spregovorili. Vendar pa nas Mlakar, če ostanemo pri 
spolnosti kot enem njegovih ključnih motivov, ne pušča le ob spoznanju 
možnega premoščanja konflikta, ki ga narekujejo že na kratko opisana 
naravna ali biološka dejstva in ki predstavlja enega genialnih konceptov 
njegovega razmišljanja, ampak nam, kot smo že uvodoma nakazali, ponuja 
še tretjo pot, po kateri lahko prepoznamo in dojamemo svojo človeško 
naravo; ta pot, ki jo lahko v skladu z njegovo drugod uporabljeno termino-
logijo filozofsko označimo za “nadnaravno”, pa je naposled odrešujoča in 
nas pripelje do nekonfliktne vzporednice z božansko bitjo. 
Mlakarjeva odločilna in v tem kontekstu bistvena komponenta člove-
ške spolnosti in z njo povezanega užitka tiči prav v njeni nesmotrnosti, 
v  dejstvu, da je, ker je, in služi – poleg vseh ostalih komponent, ki jih 
združuje in priznava – tudi in predvsem nenamenskemu obstoju zaradi 
obstoja samega. Vzporejanje te danosti z božanskim, ki ga “določa” – ali 
bolje, označuje, saj prve in prvotne biti po Mlakarjevo ne določa nič, kar 
je zunaj nje – prav nekavzalnost in nesmotrnost v  obliki praobstoja, je 
naravnost genialna predpostavka, ki ne navdušuje samo s svojo vrhunsko 
izvirnostjo, ampak tudi z absolutno veljavnostjo. Hkrati pa nam Mlakar 
s tem spoznanjem nepričakovano servira teoretično popolnoma dosledno 
in pravilno rešitev opisanega notranjega konflikta in duševnega razkola, 
vzporejanega s predstavami in izkušnjami nekaterih drugih avtorjev, na 
primer Freuda, Hegla in de Sada, ki pa jih s svojim pogledom in predlogom 
daleč preseže; psihoanalitične vidike in psihološko zasnovane filozofske 
poglede namreč nadkrili s teološkim vpogledom v naravo obstoja kot ta-
kega in svoje gledišče podredi skupnemu počelu, ki zrcali princip “jaz sem, 
ki sem” in predstavlja absolutno, brezsmotrno bit. Glede na to nenavadno, 
a v svoji izvirnosti popolnoma pravilno vzporednico človeškega z božan-
skim, ki razlaga jedro človekove konfliktnosti, nas ne sme presenetiti, da 
se njegova knjiga Geniessen und Nichts začenja z motivom spovedi. Avtor 
se tovrstnega ujemanja sicer ne loti z  neposrednim komentiranjem ali 
razlaganjem, ampak ga v slogu umetniškega misterija (ki pa se spet ujema 
s teološkim in hkrati bralcu metodično dopušča svobodo lastnega ustvar-
jalnega dojemanja) prepušča simboličnemu toku pripovedi – vendar teolog 
in filozof kljub vsem zavestno izbranim grobim posameznostim, s katerimi 
so označeni grehi in zablode, zlahka odkrijeta namig in bistvo vzporednic 
te ponazoritve. Užitek zaradi užitka – ki ga avtor posploši in razširi tudi na 
44 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
nekatere skrajne oblike in primere s človeškega stališča nedopustnih pripet-
ljajev zgodovine, kakršni so se dogajali npr. v koncentracijskih taboriščih 
in sprožajo zgražanje in obsojanje, po drugi strani pa v njegovem okviru 
v kontrastu prikaže vrhunsko estetiko in vzvišenost spolnega občevanja 
kot viška sreče in lepote – je vzporednica božanskega počela oziroma, če 
si drznemo prestopiti črto, ki razmejuje božje od človeškega, celo njegov 
sestavni del. Kot tak pa je seveda tudi sporen in osnova za (izvirni) greh; 
človek se zoperstavlja bogu, ker je ustvarjen po njegovi podobi, in ta ga 
lahko, ko se mu skuša približati, brez zadostne milosti vodi tudi v pogubo. 
Greh sam kot odklon od načrta je povezan z milostjo, ki je dana zavestne-
mu bitju, da odkriva bistvo prave biti, ki ni namenska, ampak brezsmotrna 
in po božanskem načelu zadošča sama sebi, zato rešitev lahko prihaja samo 
z druge strani, od izvora, h kateremu se kot ljudje nagibamo. 
Če je spolni užitek po eni strani funkcionalna naravna danost, name-
njena vsem živim bitjem za nadaljevanje vrste in pogojuje obstoj v bistve-
nem razmerju med občestvom in posameznikom, pa je za človeka, ki se 
ga zaveda, hkrati projekcija neskončnosti, h kateri stremi z vsem svojim 
žitjem, ker mu česa tako lepega nikoli ni dovolj. Breznamensko uživanje, 
s  katerim prekoračimo okvir naravnih danosti in zakonitosti, je torej 
tipično človeško in božansko. Ta izvirni miselni ekskurz, ki je naravnost 
revolucionaren in na katerega tako pogosto naletimo v Mlakarjevih delih, 
v katerih se nanaša na obstoj zaradi obstoja, pa smo dolžni po spoznanju 
povezati še z drugimi panogami ali področji človeškega udejstvovanja, teh 
pa je kar nekaj. Omenimo samo dve, ki sta bistveni za razumevanje človeka 
kot človeka: umetnost in znanost. Pri prvi nam gotovo ni težko vzporejati 
ustvarjalnosti, v okviru katere po naši zamisli nastaja novo – svet v bese-
dah, slikah ali zvokih, z božanskim delovanjem ustvarjanja. Ena bistvenih 
človekovih lastnosti je ustvarjalnost; inteligenca – manj razum, ki vključuje 
refleksijo prek zavedanja – je tudi občudovanja vredna, a predvsem namen-
sko določena, torej naravna, funkcionalna spretnost, ki je v življenju pač 
potrebna, zato ni tako tipično človeška, kot je prav umetnost. Nenaravna 
ali nadnaravna pa je tudi znanost – tista prava znanost, ki izhaja iz zani-
manja; dandanes se sicer v vseh strokah po vsej sili trudimo pokazati in 
dokazati, da je raziskovanje in odkrivanje koristno in nujno potrebno, da 
služi človeštvu in je v prvi vrsti namenjeno razvoju gospodarstva (s tem 
prikazovanjem uporabnosti in praktičnega pomena za družbo so najbolj 
zaposleni prav mnogi njeni najvišji predstavniki, se pravi rektorji univerz 
ali politiki, ki ji tako pogosto že skoraj obupano poskušajo zagotoviti sred-
stva). Vendar je enačenje raziskovalnih ali preučevalnih dejavnosti in želje 
Sodobnost 2017 45
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
po odkrivanju – tudi tu lahko vzporejamo z Mlakarjevo asimptotiko – z na-
membnostjo in praktično uporabnostjo samo redukcija, ki to pomembno 
panogo človeštva, razvito iz mentalne potrebe, ki je temeljni del človeške 
kulture, nevarno siromaši. V glavnem se v svojem prizadevanju po čišče-
nju vesti, češ, saj počnemo nekaj koristnega in torej nismo le čudaki, ne 
zavedamo, da gre za nesporazum, ki to bistveno komponento človeškosti, 
ki njene nosilce vzporeja z božanskim, spreminja v čisto tehniko; v tem 
pogledu so tudi najplemenitejše namembne veje znanosti, ki ne zadoščajo 
zgolj same sebi, ampak se jih vedno lotevamo z jasno zastavljenim ciljem, 
na primer medicina, vsem vidikom potrebnosti in občudovanja vredne 
požrtvovalnosti navkljub le pomožne, tehnične vede, zato, ker služijo 
nekemu vnaprej zastavljenemu namenu. Prava znanost pa ne potrebuje 
zagovora ali opravičila – je raziskovanje iz gole radovednosti, spoznavanje 
zaradi spoznavanja. 
Nekaj zelo podobnega lahko po drugi strani opazujemo v  zgodovi-
ni naših severozahodnih sosedov, katerih problematično ideologijo tako 
pogosto tematizira ravno NSK – in jo na simbolični ravni, tako kot jezik, 
neredko ironično prevzema kot eno svojih, seveda na genialen način in 
kritično predelanih, načel; gre za ideologijo dela, ki spet služi sama sebi. 
In s tem smo pri tretjem primeru nadnaravne, božanske vzporednice, ki 
je človeku lahko v pogubo, ker je ločena od naravnih danosti in potreb; 
pri delu zaradi dela, se pravi samozaposlovanju ali – v sodobnih terminih 
– gospodarstvu zaradi gospodarstva, sta zrasli obe plati iste ideologije, ki 
deli in hkrati v večnem boju združuje svet – kapitalizem in komunizem. 
Ta problematični primer samozaposlovanja, ki povzroča stalne spore, nas 
s svojo aktualnostjo tudi po prehodnem koncu “hladne vojne” zaposluje 
prav do najnovejših dni – in nič ne kaže, da bi se ga lahko v doglednem 
času otresli. V vseh naštetih in mnogih drugih primerih gre za princip ne-
funkcionalnosti, lahko bi rekli, užitka s stvarjo samo, ki kot taka po naravi 
ni potrebna; seveda je v življenju zato potrebno opravičilo, saj se morajo 
zdeti vse take in podobne aktivnosti potrebne ali uporabne. Tako klicni 
center recimo redno zaposluje uslužbence, ki odgovarjajo na vprašanja 
kupcev mobilnih telefonov; ker so izdelki kvalitetni in vprašanja v glavnem 
niso potrebna oziroma uslužbenci niso plačani za to, da bi kupcem zares 
pomagali, ker bi bili telefonski pogovori potem predolgi, vodstvo klicnega 
centra proizvajalcem plačuje, da ti pri posodobitvah redno pripravijo kak-
šno napako, tako da število klicev iz meseca v mesec ostaja konstantno. 
Prav v Mlakarjevem romanu Vojna je svet tehnike in gospodarskih norm 
v okviru proizvodne družbe stalno navzoč in enkratno reflektira človeške 
46 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
težnje in stiske ter z njimi povezane konflikte v zasebnem ali družbenem 
življenju; nekaj je celo vzporednic s Kafko, pa tudi z znanim filmom Metro­
polis. Vojna pa v okviru vse te tehnike in njenih vrhunskih iznajdb prikazuje 
prav težnjo po doseganju božanskega, izvirajočo iz osnovnega človekovega 
greha – tistega izvirnega. Pri tem Mlakarjeva misel v teku napete pripovedi 
z metodo počasnega odkrivanja in pedagoškega prikazovanja stvarnosti, 
v katerega aktivno vključuje bralca, stalno črpa iz nekega presenetljivega, 
sprva na videz nerazložljivega fenomena, ki deluje kot energetski vre-
lec – in se mu bomo posvetili proti koncu naše male analize. Podobno kot 
v tehniki in napredku, ki nas, tako kot delo in ekonomija, veselita sama po 
sebi, potrebujemo izgovore tudi na drugih področjih – zato se razvijamo 
v poklicne športnike, erotične igralce, redno zaposlene uslužbence, pro-
stitutke in prodajalce lastnih umetnin, ki “v potu svojega obraza”, se pravi, 
tako, kot se spodobi, na videz brez osebnega užitka, ki bi nam ga drugi 
lahko zavidali ali očitali, služimo vsakdanji kruh in izvajamo “potrebno”. 
Tudi zloraba in sprevračanje užitka v zlo ali trpljenje sta navadno posledica 
tovrstnih nesporazumov, ko si hočemo nekaj, kar samo po sebi obstaja in 
je podarjeno, na vsak način podrediti in izrabiti v neki namišljeni namen. 
Naj to zanimivo misel zaključim z  domiselno definicijo pornofilma pri 
 Umbertu Ecu; da bi pokazali spolno občevanje, si izmišljamo realne zgod-
be, v katerih se aktanti zapletajo v medsebojne situacije, v okviru katerih 
do tega lahko prihaja – kriterije za to definicijo izpolnjuje po njegovem 
vsak film, katerega dejanje je prosto izmišljeno in samo na sebi popolno-
ma postransko, in ga baje prepoznamo prav po tem, tudi če ne najdemo 
nobene spolne scene. 
Izbira spolnega občevanja kot osnovnega motiva, na katerem se nam 
prikazuje stvarnost eksistenčnega bistva, ima kar nekaj prednosti; med 
drugim je neposredno povezano z nastankom posameznega človeka, ki ga 
lahko simbolično prenesemo na izvor človeštva. In ravno tu nas Mlakar 
na domiseln način spet miselno spreobrne in simbolično ozavešča; orga-
zem kot vrhunec seksa je nekaj nedoumljivega, misterij, ki si ga skušamo 
obrazložiti na vse možne načine in si ga tehnično, ideološko ali praktično 
podrediti – hkrati pa točka v času in prostoru, v kateri lahko zaslutimo 
nečasovno in neprostorsko, nematerialno, nadnaravno. Če pa iz takega 
momenta izviramo, česar ne moremo zanikati, potem smo s tem nema-
terialnim, nadnaravnim očitno tesno povezani. Stremljenje po orgazmu 
torej lahko razumemo kot težnjo po vrnitvi v tisti neskončni, neomejeni 
svet pred začetkom, ko ni ne časa ne prostora in – tu posega Mlakar dlje 
kot drugi filozofi, globlje od dna – ne obstoja ne neobstoja, ampak samo 
Sodobnost 2017 47
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
neskončna bit. Povezovanje orgazma z mejami življenja in obstoja ni nov 
pojem, lahko pa trdimo, da so s tem povezane misli in asociacije, ki nanje 
naletimo pri posameznih avtorjih v različnih dobah v toku zgodovine, prej 
naključne in spontane ali instinktivne kakor pa premišljene ali zavestne. 
Tako najdemo pri francoski pisateljici Marguerite Duras, ki jo v literarnem 
izvajanju spolnega doživljanja lahko primerjamo z Mlakarjem, v ljubezen-
ski zgodbi med junakoma romana Ljubimec nekajkrat zapored izpoved pri-
povedovalke, da “je bilo tako nepopisno lepo, da bi rada umrla od tega” ali 
“vsakič znova sva spoznavala obstoj boga”, tik pred zaključkom pripovedi 
pa pokomentira, da je bilo preteklo dogajanje med njima “božji klic, ki ni 
bil uslišan”. Vemo, da so osebna pričevanja versko poglobljenih doživetij 
nekaterih znanih teoloških mislecev in avtorjev presenetljivo podobna opi-
som orgazma in nasploh spolnega akta in da se ta podobnost nenavadno 
podrobno sklada celo z izbiro sloga in izrazja; zanimivo je, da gre pogosto 
za osebe z enega ali drugega področja, ki vsaj po znanih bio grafskih po-
datkih niso poznale drugega ustreznega konteksta. Podobnih primerov je 
mnogo in med seboj niso povezani, ampak očitno nastopajo neodvisno. Ne 
nazadnje orgazem že kar nekaj časa imenujemo tudi “mala smrt”. Mlakar 
ta opažanja in slutnje izpelje do popolnosti – oziroma v njeni smeri, saj 
je to zanj prestop v neskončno; neznanska privlačnost, v kateri človeka 
hrepenita drug po drugem, ju nezadržno vleče in vabi v radost praobstoja, 
ki pa je pri Mlakarju poleg domiselne literarne izpeljave tudi teoretično 
utemeljena. V zgodbi Vojna, kjer gre za nadvlado in zlorabo, se pravi na-
mensko uporabo tega prvega in zadnjega misterija in boj med konkurenti, 
na tej točki redno prihaja do nedoumljivih presenečenj in preobratov, ki 
jim antagonisti nazadnje niso kos.
Nezmožnost kontrole nad prav tem misteričnim momentom in z njo 
povezana nemoč pa lahko po drugi strani vodita tudi v nasprotne predstave 
o njem; tako se mi zdi nujno omeniti, da Mlakarjev teoretični “zadetek” 
lahko utemeljimo tudi s  skrajno nasprotnim mnenjem, ki mu ga lahko 
pripišemo na osnovi strahu in negotovosti. Slavni teolog Hans Küng nam 
je v Tübingenu predaval o življenju in mišljenju Avguština in med drugim 
pripovedoval, kako je znani bogoslovec pozneje prišel do zaključka, da 
naj bi orgazem bil satanovo delo, saj gre za nenadzorovane krče, ti pa da 
nevarno vplivajo na vsakega človeka, ki je tako še pred rojstvom nujno 
soočen z njegovo navzočnostjo. Glede na zgoraj razčlenjeno in vse Mla-
karjeve izpeljave seveda upravičeno domnevamo, da je, nasprotno, “božji 
prst”, vendar seveda ne smemo mimo dejstva, da je ta drugi, človeški misli 
prilagojeni in na njej utemeljeni Avguštinov “pol” tesno povezan s prvim, 
48 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
kar v okviru književnosti ustrezno ponazarjata že roman Bulgakova Mojster 
in Margareta in Goethejev Faust, in kar je tudi pri Mlakarju več kot nazorno 
nakazano. Pozneje sem to Küngovo zanimivost za šalo rad uporabljal kot 
svojo razlago za opažano in opisano posebnost nekaterih nemških prote-
stantskih pokrajin, kjer da se ljudje ne smejijo, ker naj bi to včasih veljalo 
za greh; smeh sem namreč ironično tudi povezoval z “nenadzorovanimi 
krči”. Še nekaj let pozneje pa nisem bil presenečen, ko sem slišal, da je 
bilo včasih v nekaterih družbenih slojih prepovedano kihanje in kašljanje. 
V Mlakarjevih pripovedih, zlasti v Vojni, najdemo tudi vrsto karikiranih 
motivov, ki so poglobljena refleksija stvarnosti in hkrati z  neusahljivo 
ustvarjalnostjo in domišljijo kratkočasijo in vedrijo bralca; nenavadna, a 
uspešno izpeljana kombinacija filozofskih dognanj, čudežne estetike in 
duhovitih zapletov je v literaturi in filozofiji redka in zato posebnost zase. 
Zanimivo je, da pri njem presunljiva stvarnost in dramatični potek dogaja-
nja, ki se prepletata v napetih lokih, ne izključujeta sproščenih asociacij in 
izvirno sočnega izrazja, ki se razpenja med prefinjeno nobleso in pristno 
neposrednostjo. Pripoved sama pa je kljub napetemu dogajanju, globokim 
mislim in omamnosti estetike lahkotna in naravnost razvedrilna. 
Nasprotni pol obstoja ali eksistence, vsega, kar je, navadno povezujemo 
s pojmom, o katerega naravi in obstoju se lahko prepiramo – ničem. Tudi 
pri tej zadnji (oziroma prvi) kategoriji nam Mlakar postreže z neverjetno 
izvirno in presenetljivo prepričljivo razlago, posebnim pristopom, ki ga 
izpelje iz realnosti z osupljivo preciznostjo, sistematično načelnostjo in 
matematično doslednostjo, kar vse povezuje z briljantno filozofsko anali-
zo, vredno priznanja in občudovanja. Ne glede na to, ali je nič (v pravem 
pomenu besede) kot tak tehnično mogoč ali samo iz slovnice človekovega 
jezika izpeljana fiktivna in na naravo prenesena predstava, kakor jo v svojih 
razpravah rad označujem, nas Mlakarjev pristop do tega pojma pripelje 
na pot odkrivanja iz nekega novega vrelca, ki smo ga zgoraj na kratko 
omenili. Izdatnost in bogastvo tega vira se že simbolično skladata z ne-
predstavljivimi dimenzijami njegovih naravnih razsežnosti – omenjena pot 
nas namreč pripelje do vpogleda v teoretično stanje, ki po prepričljivem 
prikazu strukture stvarnosti vsekakor mora obstajati, namreč do stopnje 
obstoja pred konkretnim neobstojem in obstojem. Ta “prabit”, ki je pred 
stvarnostjo in sama zase, nekonkretna, neodvisna in absolutna, in ki iz nje 
izhaja in izvira vse drugo, kar je (konkretnega, konkretno obstoječega in/
ali neobstoječega, zaznamovanega z značilnostmi), pa je neskončna. Tudi 
tu gre – še posebej z ozirom na naravnost naravoslovno in matematično 
precizno doslednost, ki je v skladu z načeli znanstvene eksaktnosti – za 
Sodobnost 2017 49
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
navdušujočo in izvirno rešitev nepremostljivega problema, celostnega 
pristopa do konkretnega obstoja, ki sicer na videz izključuje doslednost 
predstave ali pa nam jo vsaj dodobra zamegli. S tem, ko se Mlakar poda 
v  razmišljanje o  stanju pred konkretnim obstojem, ta problem skrajno 
elegantno reši – in sicer tako, da (v skladu s tistim, kar smo prej povedali 
o  spolnosti) poda razlago, ki je (v nasprotju z  eksaktno metodo) nad-
naravoslovna, nadnaravna, lahko rečemo človeška, družboslovna ali huma-
nistična, vzporedna z  dojemanjem pojma božanskosti po načelu “sem, 
ki sem”. Problem definicije niča, ob katerem se lahko krešejo mnenja, 
elegantno zaobide tako, da o njem ne dvomi, ampak mu pripiše podrejeno 
stanje v okviru konkretnega obstoja, nad katerega postavi absolutno stanje 
(oziroma tisto, kar je nad ali za vsem konkretnim obstoječim), s tem pa ga 
vključi v – slovničnim principom človeškega jezika podobno – hierarhično 
strukturo (afirmacija in negacija). S pomočjo genialno zamišljenega poteka 
tekme med kontrahenti romana Vojna, ki se med seboj bojujejo z orožjem 
tega “ničnega” stanja, katerega zasledovanje omogočajo omenjeni dogodki 
v povezavi s kančkom absolutnega v človeškem življenju, prikaže in razlo-
ži strukturo eksistence na osnovi nenamembne, absolutne predstvarne 
oblike bivanja, ki ji je podrejeno vse, kar je. Naj opozorim, da je tako in to-
vrstno dojemanje in izvajanje skrajno zanimivo z ozirom na kvantitativno 
 definicijo obstoja v razmerju tehničnih danosti eksistence; v filozofskih 
delih Mišljenje, ki to ni, Genießen und Nichts in Spisi o nadnaravnem najdemo 
nekaj dodobra obdelanih definicij niča, konkretnega obstoja in prabiti kot 
obstoja brez specifičnih lastnosti, ki predstavlja predhodno ali osnovno 
stanje vsega bivajočega. 
V teh domiselnih in spretno izvedenih prezentacijah v okviru dosledne 
logične misli, ki pa ustrezno prepričljivo opravi tudi z  logiko kot neza-
dostno metodo analize, najdemo med drugim izhodišče za razglabljanje 
o možnostih konkretnega obstoja – in hkrati neobstoja. Kako lahko defi-
niramo in omejimo konkretno eksistenco, torej tisti del obstoja, ki ima 
značilnosti? “Nič”, ki je podrejeno stanje, izvirajoče iz absolutne prabiti, 
je konkretno nasprotje stanja, ki ga lahko označimo za “nekaj” ali “vse”; 
katera od teh definicij je pravilna? Mlakar poudarja neskončnost in torej – 
tako se vsaj zdi oziroma lahko predpostavljamo – izhaja iz predstave odprte 
množice obstoječih in neobstoječih možnosti. Če pa so te možnosti kon-
kretne, kot v primeru afirmativnega in negativnega stanja neke konkretne 
stvari – ki lahko je, lahko pa je ni, in je pri tem v prabiti enako obstoječa, 
na kar naletimo v Vojni in je hkrati natančno opredeljeno v spisih Mišljenje, 
ki to ni – se nam sam po sebi vsiljuje naslednji korak: mar to ne pomeni, 
50 Sodobnost 2017
Boštjan Dvorak Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja
da Mlakar na tej osnovi izhaja iz zaprte množice? Konkretni obstoj in 
neobstoj, izvedena iz nekonkretne prabiti, narekujeta prav tak zaključek 
oziroma vprašanje; ali potemtakem vendarle obstajajo samo zaprte mno-
žice? In Mlakar z “neskončnostjo” misli na “večnost”? Vendar se po vsej 
verjetnosti – kljub zanimivemu izhodišču in perečemu vprašanju, ki iz nje-
ga izhaja – ne gre preveč ustavljati pri teh konkretnih korakih, saj filozofov 
zastavljeni cilj ni končni obračun z odprtimi vprašanji, ampak iskanje sámo 
v bogaboječi asimptotiki, se pravi ne cilj, ampak pot in proces, kar smo 
nakazali že v uvodu. Sicer lahko res povzamemo esenco stare resnice, da 
kdor išče, tudi najde, vendar moramo po drugi strani upoštevati avtorjeve 
smernice in namige, ki nam govorijo, da nam hoče v prvi vrsti posredovati 
ustrezno metodiko, način, kako iskati – v skladu s predstavo o neskončni 
biti pa nam poleg tega posreduje upanje ali zavest o možnosti neskončne-
ga iskanja, asimptotičnega približevanja nedosegljivemu cilju. Ta je tudi 
popolnoma v skladu z neskončnim ugodjem, neminljivim užitkom, ki smo 
ga kanček lahko deležni tudi v svojem človeškem obstoju in ki simbolizira 
ali ponazarja vso neskončno eksistenco. Tudi če je avtor našel zadnji od-
govor oziroma rešitev paradoksa, nepremostljivega problema, na kar nas 
opozarjajo iz njegovega izvajanja izvedljivi zaključki, hoče ostati iskalec 
in se – kako simpatičen in prepričljiv pristop – skupaj z nami odpravi na 
pot iskanja in sledenja nedosegljivega cilja, ki (naj) se zrcali v naših bitih, 
tako da se bomo kot razumna, zavedna bitja zavedali skupnega prapočela 
in smisla obstoja in s tem tudi vsake osebne eksistence. 
Sodobnost 2017 51
Filozofija in erotika: teologija Petra Mlakarja Boštjan Dvorak
Pungeršič: Najinega pogovora se, draga Tanja, lotevava na samem začet-
ku leta. Navadno ob prelomnicah delamo obračune, hkrati pa gre pri 
tebi za nekakšno okroglo obletnico – petnajst let delovanja v kulturi. 
Kako gledaš na razvoj domače literarne scene? Od kod smo prišli? Kam 
gremo? 
Petrič: Ob odgovoru na to vprašanje mi rastejo rožički in se kar malce žleht 
hihitam (še dobro, da ni zvočni posnetek). Lahko bi rekla, da kakšnega 
posebnega razvoja v smeri razsvetljenja na sceni ali v slovenski družbi 
ne zaznam, razen svojega, ki je, jasno, plemenit in obetaven. Težko mi je 
govoriti o drugih. Tudi v generacijskem smislu sem že večkrat prežvečila 
in prebavila to temo – recimo ko sem ob Nejcu Gazvodi in Goranu Voj-
noviću prvič spregovorila o “potitovcih”, nato se je to vprašanje znova 
odprlo ob prvencu Katje Perat. Sama sem pač nekega dne daljnega leta 
2000 v Ljubljano prišla iz Maribora, kjer so me v otroštvu zaznamova-
le predvsem zvočne kasete s pravljicami Svetlane Makarovič. In kam 
grem(o)? Saj vsi vemo: V smrt. Gotovo in neizbežno.
 Če ostaneva pri letni bilanci in smrti: 2016 velja za izrazito negativno 
leto, tako rekoč leto smrti. Kako si ga doživljala ti, kaj te je najbolj pre-
treslo in kakšni so obeti za 2017?
 
Tanja Petrič  
in Diana Pungeršič
52 Sodobnost 2016
Pogovori  
s sodobniki
Foto: Matej Pušnik
Foto: Amadeja Smrekar
Sodobnost 2016 53
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
Ta
nj
a 
Pe
tr
ič
D
ia
na
 P
un
ge
rš
ič
Pungeršič: Splošno gledano se je v zadnjem času res skoncentriralo ve-
liko negativnosti – s terorizmom in ksenofobijo na čelu. Občutek apo-
kalipse se iz leta v leto samo še povečuje, bojim se, da upravičeno. V 
slovenski kulturi je bila lani pretresljiva “smrt” Pogledov. Saj vsi živimo 
naprej, a misel, da se prostori refleksije vztrajno zapirajo, pač ni spod-
budna.  Smrti velikih imen iz sveta kulture pa skušam dojemati manj 
dramatično. Izpolnili so svoj čas in zapustili svoje nesmrtne stvaritve. 
Konec koncev zdaj umira tista prva generacija, ki jo toliko bolj pozna-
mo predvsem po zaslugi medijev, in morda je zato občutek zgoščenosti 
toliko večji. 
A ob smrti, celo iz nje same, se dogajajo tudi rojstva. Lep primer je 
Center poezije Tomaža Šalamuna. Osebno pa se mi je lani dokončno 
“skotil” projekt bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodim v Mestni knjižni-
ci Izola. Naša redna srečevanja ob kakovostni domači in tuji literaturi, 
na katerih argumentirano soočamo bralska mnenja in doživljanja, so 
namenjena tako pridobivanju novih rednih bralcev kot poglabljanju 
posameznikove vsakokratne bralne izkušnje, za katero verjamem, da 
edina vodi iz črne luknje fobij in nestrpnosti, v katero drsimo. Naj bo 
bralnih razsvetljenj v prihodnje čim več!
 Bi izpostavila kakšne ključne dogodke, ljudi, ki so pomembno vplivali 
nate osebno kot tudi na tvojo poklicno pot vsestranske kulturnice?
Petrič: Na mojo študijsko pot, predvsem na odločitev za študij primerjalne 
književnosti, je bistveno vplivala najprej moja gimnazijska profesorica 
slovenščine, pesnica Danica Križanič Müller. Zelo zagreto sem obiskova-
la njene ure kreativnega pisanja in se trudila s poezijo, čeprav se mi je 
intuitivno zdelo, da poezija ni moj naravni umetniški izraz. V zadnjem 
letniku Druge gimnazije sem temu dodala še ure kreativnega pisanja, 
ki jih je pod okriljem Kluba mariborskih študentov ob petkih popoldne 
vodil Mitja Čander (pogosto v paru z Jurijem Hudolinom). Mitja me je 
začel iz ne-vem-kakšnega-razloga-že prepričevati, da je komparativisti-
ka pravi študij zame. Čeprav mi doma (še) niso pustili ponočevati in sem 
se morala okrog desete zvečer posloviti, sem vendarle uspela okusiti 
nekaj takega, kar sem si predstavljala pod boemskim življenjem. Slednje 
se mi je zlilo v salonsko podobo Andreja Brvarja, gostujočega avtorja na 
eni od seans, ki vzravnano z viskijem v roki sredi žal že propadle ka-
varne Mala gosposka na Jurčičevi ulici glasno recitira Jeseninovo pesem 
o Tanjuši. Če to ni bila inciacijska gesta, naj me vrag pocitra … 
54 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
 Kdo pa je tebe napeljal na tvojo poklicno pot, študij slovenščine in socio-
logije kulture? 
Pungeršič: Pri meni so bile stvari dosti bolj profane. Velika spodbuda je 
bila že osnovnošolska tovarišica (!) za slovenščino, Suzana Bogičević. Z 
nami je delila eros do književnosti in jezika, tako da sem na njenih urah 
res uživala. Imela je ravno tisto, česar potem moji gimnazijski profesorji 
niso premogli, o čemer nenazadnje priča tudi podatek, da nihče od njih 
več ne uči. Najbrž pa smo bili z vsakim od njih tudi bistveno prekratek 
čas skupaj, vsako leto so nam namreč dodelili drugega profesorja. A če 
te nekaj primarno vleče, te pač vleče. Ko sem se vpisovala na študij, 
je bil moj horizont preozek, da bi ob učiteljskem poklicu videla še kaj 
drugega. Upala pa sem, da bo moj pogled nekoč širši – zato poleg študija 
slovenščine tudi sociologija kulture. 
Petrič: Svojima osnovnima študijskima smerema si nato dodala slovaščino. 
Pungeršič: Slovaščino sem se začela učiti najprej na lektoratu, že kmalu po 
prihodu na faks, a ne zaradi študijske obveze, temveč iz (pragmatične) 
želje, da se (zastonj) naučim še kakšnega jezika. O Slovaški in njeni 
kulturi ali literaturi seveda nisem imela pojma! Šla sem na slepo in me 
je potegnilo. Morda še toliko bolj, ker je bil učinek učenja jezika precej 
bolj oprijemljiv in spodbuden kot razni Uvodi v … na mojih matičnih 
smereh. Ključno pa je bilo spoznanje, da z jezikom spoznavam povsem 
novo kulturo. Pri angleščini in nemščini v šoli tega občutka pač nisem 
razvila tako intenzivno, saj obe kulturi po desetletjih oziroma tisočletju 
srkamo tako rekoč že z materinim mlekom. Ob stiku s slovaško kulturo 
sem bila šokirana predvsem zaradi dveh stvari: po eni strani me je osup-
nila “slovanska” sorodnost, po drugi pa vznemirila naša (pravzaprav 
obojestranska) ignoranca, nepoznavanje tako bližnjega naroda, kulture. 
Slovaška “bližnja eksotika” in z njo celoten zahodnoslovanski prostor 
je bila ljubezen na prvi pogled. Pot od študija do dejavnosti, s katerimi 
se ukvarjam zdaj, pa je bila vendarle še kar dolga. 
 Ti pa si začela javno delovati zelo kmalu …
Petrič: Šlo je bolj za splet naključij, pa tudi vztrajnosti. Že v gim naziji sem 
se zanimala za novinarsko delo, s posameznimi prispevki sem sodelovala 
pri drugogimnazijskem časopisu Borec, obiskovala  novinarsko  delavnico 
Sodobnost 2016 55
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
in se v prvih letnikih celo spogledovala s študijem novinarstva. Na uho 
mi je prišlo, da na Večeru čez poletje, v času kislih kumaric, sprejemajo 
praktikante, zato sem preprosto po pošti poslala prošnjo z življenjepisom. 
Ker je bila ta praksa zelo zaželena, jaz pa nisem imela v hiši pravzaprav 
nobenih vez in sem bila najbrž sploh čisto brezvezna, so me sprva zavrnili. 
Naslednje leto sem poskusila z osebnim stikom in se najavila v pisarno 
takratne glavne in odgovorne urednice Majde Struc. Ko zdaj pomislim 
na to, se mi zdi kar predrzno in pogumno dejanje za najstnico, ki se ji ni 
sanjalo, kako se vrti poslovni svet. No, pa mi je uspelo. Prakso sem po-
tem pod mentorstvom Mirka Lorencija opravljala kar nekaj let zapored, 
globoko v študijsko dobo. Od vseh tem me je najbolj zanimala kultura, 
čeprav sem velikokrat pristala na lokalni kroniki in poročala o  kakšni 
zapori na cesti. Med hišnimi novinarji sem spoznala tudi Petro Vidali in jo 
previdno vprašala, če bi lahko morda kdaj kaj napisala za knjižno rubriko 
Čitalnica. Petra mi je ponudila v recenzijo prvo knjigo, meni še vedno 
eno najljubših – zgodbe katalonskega pisatelja Pera Caldersa z naslovom 
Kronike prikrite resnice. To je bil pravzaprav prvi korak na kritiški poti, ki 
so jo nadaljevale in poglobile kritiške delavnice pri Urbanu Vovku. 
  Prvi prevajalski poskusi pa so se zgodili nekako vzporedno, z mož-
nost jo, ki mi jo je ponudila Jelka Ciglenečki, ko mi je naročala prevode 
nemških pesnikov za zbornike festivala Poezija in vino. Hkrati sem 
izkoristila vsako priložnost za dodatno izobraževanje. Zelo intenziv-
na, poglobljena in formativna sta bila zame prevajalska delavnica na 
Premudi pod mentorskim vodstvom Urške P. Černe in Ericha Prunča 
ter obiskovanje ur prevajanja leposlovnih besedil, ki sta jih takrat na 
Filozofski fakulteti izvajala Irena Samide in Štefan Vevar. Ja, to je zdaj 
EPP, ampak nikoli se ne najde dovolj prostora, da bi lahko bolj izčrpno 
in osebno govorila o svoji poti in njenih “povzročiteljih”. Precej bolj, 
kar opažam predvsem v zadnjem času, se osredotoča na rezultate (beri: 
nagrade), za katere je videti, kot da so padle z neba, zato imam ves čas 
občutek, da se moram zagovarjati ali celo opravičevati. 
Pungeršič: Si torej literarna večživka – kritičarka, prevajalka, urednica, 
moderatorka. Katera Tanja deluje trenutno? Kako se med seboj uskla-
jujete?
Petrič: Trenutno sem v nekakšnem stanju hibernacije, kot da otrplo čakam 
na pomlad. V resnici mi je tole mnogotero žitje trenutno kar malce 
v breme in se sprašujem, ali so kriva leta, ali kilometrina, ali pa so mi 
56 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
preprosto “crknili konji” in rabim popoln odklop – prekomerni razvrat, 
delo za tekočim trakom ali popotovanje v daljne dežele. Zdi se mi, da 
me besede sploh ne ubogajo več, in teksti, ki bi jih morala že zdavnaj 
sprocesirati, obupano čakajo na navdih. V bolj produktivnem obdobju 
pa vse našteto kombiniram glede na povpraševanje po mojih storitvah 
(pogosto tudi uslugah). Včasih se mi zgostijo prevodi, včasih kritike, na 
leto uredim kakšno knjigo/zbornik/antologijo, moderiram pa po potrebi 
in če je res nujno ali če si goreče želim pogovora s kakšnim ustvarjalcem 
oziroma ustvarjalko. Seveda bi najraje počela eno stvar, in to izčrpno, 
pa mi takšnega luksuza žal ne dopuščajo položnice. A nočem nekon-
struktivno jamrati, ker mi zaenkrat uspeva povsem spodobno krmariti. 
 Pravzaprav bi lahko vprašanje ponovila – tudi ti si večživka. Poleg preva-
janja in vodenja projekta Kira knjiga redno pišeš književne ocene, med 
drugim za Sodobnost, spletno in tiskano Literaturo, Radio Ars, nekoč 
tudi za Poglede itd. Kako si prišla prav do tako donosnega posla, kot sta 
literarno prevajanje iz slovaščine in literarna kritika? 
Pungeršič: Moje začetno navdušenje nad slovaščino se je spremenilo 
v vzporedni študij slovakistike na FF. Takrat se je katedra šele dobro 
vzpostavila, bila so cvetoča leta, ko nas je študiralo po trideset v letniku. 
Kmalu sem šla tudi na izmenjavo v Bratislavo, pa na poletne šole, kjer 
sem se dokončno potopila v kulturo. Poti nazaj ni bilo več. Z literarnim 
prevajanjem sem se deloma srečevala že pri urah prevajanja, zelo spod-
buden je bil natečaj Oddelka za slavistiko za najboljši književni prevod, 
po zaslugi katerega sem prišla tudi do prvih objav v Mentorju. Sicer pa 
se je moja resna književnoprevajalska pot začela ravno pri Sodobnosti, 
kjer so mi po časopisni objavi kratkih zgodb Rankova ponudili knjižni 
prevod. To je eden mojih najlepših spominov … Ko sem odprla tisti mejl, 
sem od sreče skakala do stropa! Pravzaprav je podobno še danes pri 
vsakem prevodnem angažmaju. Književni prevod iz slovaščine je glede 
na recepcijo slovaške literature zadnjega četrt stoletja pri nas pravi 
praznik. Ker ni močne tradicije, smo tudi redki prevajalci ob študiju bolj 
ali manj obsojeni na samouk, predvsem pa samoiniciativo. Izkazovati so 
jo morali tudi vsi dotedanji prevajalci iz slovaščine. Kar bo lepo pokazala 
tudi retrospektivna razstava leposlovnih prevodov iz slovaščine, ki jo 
s  kolegico, slovakistko Špelo Sevšek Šramel, pripravljava ob letošnji 
sedemdesetletnici lektorata slovaškega jezika, ki je bil konec koncev 
usoden tudi za mojo poklicno pot. Na ogled bo v preddverju Knjižnice 
Bežigrad v prvi polovici maja. 
Sodobnost 2016 57
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
  Čeprav sem se zaradi pri nas očitne in zgodovinsko pogojene hege-
monije češčine nad slovaščino sprva načelno otepala prevajanja iz če-
ščine, mi je sčasoma postala tudi češka književnost izziv in se je z vesel-
jem lotevam. Konec koncev sta kulturi kljub očitnim razlikam vseeno 
družbeno-politično-zgodovinsko tako prepleteni, da je poznavanje obeh 
za prevajalca ne le neizogibno, temveč tudi nujno. 
  Književna kritika je pri meni prišla malce pozneje, kot rezultat želje, 
da bi se še intenzivneje ukvarjala z literaturo. Čeprav s prvimi objava-
mi nisem imela težav, sem želela vseeno tudi na delavnice kritiškega 
pisanja k Urbanu Vovku, na srečanjih sta takrat mentorsko sodelovala 
tudi Mojca Pišek in Andrej Hočevar. Izkušnja je bila zame res dobro-
došla, predvsem zaradi večjega foruma, ki ga sam sicer nimaš. Takrat 
sem dokončno spoznala, da so različni kritiški pristopi pravzaprav obo-
gatitev, saj univerzalne resnice o literarni resničnosti ni. Kot ni dobre 
kritike brez jasnega, argumentiranega stališča. Delavnice te ne naučijo 
pisati in reflektirati dela, pridobiš pa večjo kritično distanco do lastnega 
pisanja.
Petrič: Kot sem že omenila, sem se tudi sama udeležila več kritiških in 
prevajalskih delavnic, hkrati pa vem, da so mnogi skeptični, češ da 
se pisanja in prevajanja na ta način ne da naučiti. Sama gledam na 
delavničarstvo kot na možnost dodatnega izobraževanja, ki me je v bist-
vu naučilo uporabljati orodja in ubesediti stvari, o katerih razmišljam. 
Nikoli nisem pričakovala, da bi me kdo naučil pisati ali prevajati, sem 
si pa od učiteljev obetala iskrenost in to, da me pravočasno ustavijo. 
Mislim, da bi bila ta kura ali “ura resnice” za marsikoga dobra. Kakšen 
odnos pa imaš ti do tovrstnih pomislekov? 
Pungeršič: O delavnicah na sploh nimam slabega mnenja. Nihče ne pre-
vprašuje “institucionalnega šolanja” glasbenikov, slikarjev, filmarjev, 
scenaristov in zdaj celo književnih prevajalcev iz večjih jezikov ne (če-
prav izključno tega ne moreš študirati), za literarno ustvarjanje pa naj 
bi bila pri nas dovolj gola nadarjenost. Raznovrstnih delavnic bi moralo 
biti čim več, čim več soočanja mnenj, pisav, pogledov na literaturo in 
prevajanje. Tako se konec koncev gradi tudi raznolikost in izogne more-
bitni prevladi ene “šole”. Z delavnicami kreativnega pisanja (in tudi 
prevajalskimi) smo pri nas na dobri poti. Je pa to le ena od stopnic; še 
vedno vaja dela mojstra.
58 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
  Sicer pa pri sebi opažam veliko kritiško-prevajalsko medsebojno 
oplajanje. Da urjenje v pisanju kritik koristi prevajanju. Vanj vnaša več 
gibkosti, drznosti pri interpretaciji in ubeseditvi. Ob nenehnem soočan-
ju obeh dejavnosti hitreje opazim možnosti za izboljšave – pravzaprav 
na obeh straneh. A tudi sicer vidim med obema dejavnostma veliko 
po dobnosti – književna kritika in prevajanje sta nekakšen avtorski “pre-
pis” izhodiščnega besedila, ki poleg literarnega znanja in ubeseditvenih 
spretnosti terja tudi sposobnost vživljanja in interpretiranja. 
 Kako pa ti pri sebi doživljaš razmerje med kritiškim delom in prevajanjem? 
Petrič: Zdi se mi, da mi pri prevajanju najbolj pomaga bralna kilometrina, 
morda bolj kot lastno pisanje. Kot kritičarka sem namreč ves čas v sti-
ku s slovensko književnostjo, kjer se slovenščina uporablja na najbolj 
pristen, naraven in hkrati inovativen način. Branje Slovencev, čeprav me 
včasih vznejevolji, je tako rekoč moj slovar. Le kaj ti pomaga brezhibno 
znanje tujega jezika, če ti šepa materni. In materinščina žal marsikomu 
šepa … 
  Po drugi strani pa sem do prvega samostojnega knjižnega prevoda 
prišla relativno pozno, leta 2011 z  Wirzovim romanom Pozno je, ne 
morem dihati. Izkušnje sem si začela nabirati najprej ob krajših besedi-
lih za že omenjene zbornike in druge revije, pa za radio, večkrat sem 
sodelovala tudi kot soprevajalka. Zdelo se mi je namreč, da se je treba 
na prvo knjigo ustrezno pripraviti.
 Tvoj vstop na polje literarnega prevajanja se je začel torej s  Pavlom 
Ran kovom, prevedla si dva njegova romana in za revijalno objavo nekaj 
njegovih zgodb. Zakaj te je Rankov pritegnil? Si ga “posvojila”? 
Pungeršič: Rankov me je najprej navdušil kot izvrsten pisec kratkih zgodb, 
torej žanra, ki je na Slovaškem zaradi specifičnih družbeno-političnih 
razmer izjemno razvit in nemara uživa še večji ugled kot roman. O 
tem priča tudi njihov “kresnik”, nagrada Anasoft litera, ki se podeljuje 
za prozo, ne glede na vrsto. Sicer pa veš, kako je z recepcijo oziroma 
objavljanjem kratkih zgodb na našem založniškem trgu. Prednost ima 
roman in na srečo se je Rankov po treh zbirkah iz “kratkoprozaša” 
prelevil tudi v izvrstnega romanopisca. Zgodilo se je prvega septembra (ali 
pa kdaj drugič) se mi je zdel izvrstna izbira, saj gre za zgodovinski ro-
man (zgodovinska tematika mi je sploh pri srcu), ki tematizira eno bolj 
Sodobnost 2016 59
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
razburkanih in nam nepoznanih obdobij srednjeevropske zgodovine 
(1938–1968), in to v  zelo berljivem slogu, začinjenem s  humorjem. 
Želela sem si besedilo, ki bi bralce pritegnilo k nadaljnjemu branju 
slovaških prevodov, nekaj komunikativnega. Nagrada Evropske unije za 
književnost je bila le eden od dodatnih razlogov. Ko se je izkazalo, da se 
je moja namera nekako izpolnila in se je njegov roman med bralci lepo 
prijel, je logično sledil še prevod avtorjevega drugega romana Matere, 
znova vsaj delno umeščenega v polpretekli zgodovinski čas. Nenazadnje 
pa tudi ne gre zanemariti dejstva, da gre za slogovno nezahtevno pisavo, 
ki stavi predvsem na zgodbo. V prevajanje daljšega besedila sem zaradi 
tega vstopila bolj samozavestno. Kljub temu brez “stilističnih” zadreg, 
ki presegajo zgolj estetsko raven, vendarle ni šlo. V slovaški literaturi 
(tako tudi v omenjenih romanih) je zaradi večinske dvojezičnosti zelo 
običajna uporaba češčine, pogosto se pojavljajo tudi madžarščina, polj-
ščina, ruščina, romščina, celo jidiš … Slovaški avtorji te jezike, ki so po 
zaslugi pisane etnične sestave slovaškega ozemlja del njihove kulture, 
z veseljem uporabljajo, saj njihovi bralci vsaj osnovne fraze razumejo, 
v literarno besedilo pa s to jezikovno hibridizacijo vnašajo posebno ži-
vost, konotacije ipd. Na temo prevajanja slovaške literature z zastopano 
dvo- oziroma večjezičnostjo sem pripravila tudi znanstveni članek. Gre 
za večplastno prevajalsko problematiko, za katero imava tukaj premalo 
prostora, lahko pa rečem, da se je moje radikalno stališče, da ohranjam 
izvirno večjezičnost (tudi brez opomb), na podlagi bralskih odzivov 
od takrat že nekoliko spremenilo. Bralci so leni, frustrira jih, če česa 
v prevodu ne razumejo.
 Tanja, ti pa si se že na samem začetku lotila ene (naj)bolj zahtevnih 
oblik literarnega prevajanja – poezije. A kot večkrat poudarjaš, ti je prav 
ta oblika prevajanja najljubša. Da se s poezijo odlično znajdeš, potrjuje 
tudi nagrada Radojke Vrančič, ki si jo dobila za prevode poezije kultne 
Friederike Mayröcker. V čem je čar prevajanja poezije? Kaj prinaša 
v primerjavi s prozo? 
Petrič: Čar prevajanja poezije je v tem, da se počutim kot morska vidra 
(po mnenju Svetovne zveze za varstvo narave je uvrščena na Rdeči 
seznam ogroženih živali – sem ravno poguglala). Vedno bolj me zatira-
jo, redčim se, a se po drugi strani počutim butično, mojo dejavnost pa 
varujejo državne subvencije. Pravzaprav na slovenskem knjižnem trgu 
ni veliko priložnosti (in zanimanja) za prevajanje pesniških zbirk. Če 
60 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
pogledaš moj prevajalski opus, dejansko s precejšnjim naskokom vodi 
proza. Zanimivo se mi zdi, da me veliko ljudi najprej povezuje tako 
s kritiziranjem kot s prevajanjem poezije. Če bi sama pisala leposlovje, 
bi skoraj zagotovo pisala prozo. Zdi se mi, da poezija ni moj osebni 
izraz, sem pa zainteresirana bralka in najbrž res preberem več poezije 
kot proze. V poeziji se počutim domače, pri njenem prevajanju pa tudi 
najbolj svobodno in ustvarjalno. Kar me zanima – ne glede na žanr –, 
je oblikovanje jezika, zvenenje besed, razmerje med njihovo vsebino in 
formo. Tudi prozna dela, ki sem jih prevajala (recimo kratka romana 
Anne Kim ali Milene Michiko Flašar), imajo veliko opraviti z ritmom, 
s posebno rabo pesniških figur, cele pasaže tečejo kot pesem v prozi 
z vrsto asonanc in aliteracij.
  Vsakršno dobesedno primerjanje izvirnika in prevoda (mimogrede, 
to si žal marsikdo predstavlja pod pojmom “prevodna kritika”) pri 
poeziji zataji. Ravno ob prevajanju pesmi Friederike Mayröcker, ki zame 
veljajo za daleč najtežji prevodno-pesniški izziv, se je izkazalo, da ni 
mogoče ohranjati “zvestobe” v smislu dobesednega prenosa. Ves čas 
sem tehtala in tuhtala, kako njene delno povsem asociativne, a še vedno 
v neko logično celoto vpete verze prenesti na podoben zvočno-ritmičen 
način. Čemu se odpovedati in kaj ohraniti, ko gre za preplet dobesed-
nega in metaforičnega pomena, recimo v ustaljenih nemških/avstrijskih 
 frazemih, ki jih je z istimi besedami nemogoče posloveniti. Včasih sem 
se morala kakšni ravni žal odpovedati, ampak sem na drugem koncu 
“prinesla not” s kakšno inovativno rešitvijo v slovenščini, ki je nemščina 
ne premore. Ob takšnih pogruntavščinah sem kar vriskala! 
  Se pa moram včasih zagovarjati kot prevajalka, ki prevaja poezijo 
in ni pesnica. Pri prevajanju proze se običajno nihče ne sprašuje, ali 
jo prevajalec tudi piše, prevodna poezija pa je pogosto tarča tovrstnih 
pomislekov in velja za (bolj) neprevedljivo. Sama se z glasniki te po-
zicije ne strinjam. Da si “pesnik”, ti ne daje neke posebne legitimacije 
za prevajanje – koliko odličnih prevajalcev poezije imamo, kot so Aleš 
Berger, Nada Grošelj, Marija Javoršek ali Štefan Vevar, ki so slovenščino 
obogatili z vrhunci svetovne poezije, pa niso pesniki. Seveda moraš naj-
prej čutiti neko afiniteto do pesniškega jezika, potem moraš biti najbrž 
nekoliko jezikovno nadarjen in hkrati drzen, važno pa je, da si predvsem 
bralec ( ja, to je moja mantra), senzibilni bralec, ki zna prisluhniti tudi 
prazninam med verzi.
Pungeršič: S poezijo si kot “nepesnica” podrezala v  prevajalski tabu, 
v  katerega rada drezam tudi sama, zanima pa me, kako gledaš še na 
Sodobnost 2016 61
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
drugega – načelno “prepoved” prevajanja v nematerni jezik. Sama imam 
pozitivne izkušnje, v  slovaščino občasno prevajam predvsem krajša 
besedila, saj za to smer potrebujem dosti več časa in truda kot sicer. 
Končni izdelek seveda vedno pregleda materni govorec, a veseli me, da 
popravki niso kaj bolj drastični kot v materinščini lektorski. Ob preva-
janju v nematerinščino mi je všeč tudi stranski učinek, da se ti oba jezika 
razodeneta v povsem drugačni luči, naenkrat vidiš rešitve, ki jih sicer ne. 
Petrič: To je v nemščini dosti bolj kriminalizirano dejanje in se skorajda 
ne spodobi. Morda je nekoliko odvisno tudi od tradicije in ljudi, ki bdijo 
nad posameznim področjem, urednikov tujih revij in tujih založnikov, 
čeprav obstajajo tudi dobri primeri soprevodov na način tandemskega 
dela v  kombinaciji z  maternim govorcem. Spomnim se vodenja po 
založbi Hanser, kjer je urednica razlagala, da prevode naročajo zgolj pri 
maternih govorcih nemščine, če ti obstajajo, kakšnim dvoživkam pa ne 
zaupajo najbolj. Prav tako tudi evropski razpisi za prevode zahtevajo 
vključevanje maternih govorcev ali hudo dobro utemeljitev, zakaj neki 
založnik za prevod v tuj jezik angažira govorca izvirnega jezika. 
  Sama sem sicer tudi že poskusila prevajati v nemščino, seveda v tan-
demu oziroma z nemškim lektorjem, pa mi preprosto ne ustreza, ker 
nisem avtentična. Čeprav v nemščini pišem strokovne ali znanstvene 
članke, se mi zdi, da je literarni jezik vendarle nekaj zelo organskega in 
vraščenega v določeno okolje, v katerem moraš živeti oziroma iz njega 
izhajati. Najbrž pa je delno tudi odvisno od besedila, ki ga prevajaš. Vem, 
da kar nekaj slovenskih prevajalcev prevaja v tuje jezike, konec koncev 
je takšna tudi klasifikacija poklica na seznam poklicev Uredbe o samo-
zaposlenih v kulturi, zato res ne morem soditi pavšalno. Zase pa lahko 
rečem, da se temu početju raje izognem in ga prepustim drugim. Konec 
koncev imamo nekaj odličnih prevajalcev iz slovenščine v nemščino, ki 
so materni govorci nemščine in jim povsem zaupam.
 Kaj si misliš o “posvojitvah” avtorjev v smislu lastništva. Tukaj si pre-
vajalci in uredniki niso enotni. Ali je avtor, ki ga knjižno prevajaš “tvoj” 
in ne dotakljiv za ostale? Kje je pravzaprav meja – pri eni, dveh, treh 
knjigah? Kakšna naj bi bila “prevajalska etika”?
Pungeršič: Pri prevajanju iz manjših jezikov, kjer tudi prevajalska konku-
renca ni tako huda, je to redkejši pojav. Težko rečem, da sem si Rankova 
prilastila, gotovo pa je odločitvi za še eno njegovo delo botrovala moja 
62 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
premišljena namera, da grem raje v globino kot v širino. Da v slovenski 
literarni sistem vpeljem avtorja, ime, ki se bo med bralci usidralo. Knji-
ževno prevajanje iz slovaščine v zadnjega četrt stoletja je šlo predvsem 
v širino. Številni priložnostni prevajalci, številni priložnostni, zlasti re-
vijalni, prevodi številnih slovaških avtorjev. Ko sem leta 2010 raziskovala 
recepcijo slovaške književnosti po letu 1989, sem naštela natanko 246 
bibliografskih zadetkov, 132 različnih avtorjev, 20 knjižnih naslovov. 
To da kljub tej navidezni številčnosti je večina od naših tridesetih lite-
ratov (!), ki so julija 2012 gostovali na osrednjem srednjeevropskem 
festi valu Mesec avtorskega branja (Měsíc autorského čtení, MAČ), stež-
ka izpostavila eno samo slovaško literarno ime oziroma artikulirala 
mnenje o slovaški književnosti, ko so bili o tem povprašani. Pri svojem 
prevajal skem angažiranju me torej vodi ravno zavedanje, da zavesti 
o  slovaški literaturi med bralci skorajda ni. V najboljšem primeru jo 
zamenjujejo za češko. Simptomatično je, da je kultni slovaški roman 
Petra Pišťanka Rivers of Babylon na portalu Dobre knjige uvrščen pod 
češko literaturo. To želim prav po donkihotovsko spremeniti. Zato si 
prizadevam, da vsakega “svojega” avtorja plasiram na “bralski trg”, 
četudi to pomeni nemalo zastonjskega dela. 
  Neuradno se avtorske posvojitve seveda dogajajo; epske razsežnosti 
je doživelo rivalstvo prevodov Jakoba J. Kende in Branka Gradišnika. 
Takrat se je pokazalo, kako bralci cenijo kontinuiteto oziroma to, da je 
navada železna srajca. Pri tej specifični seriji je bil ključen recepcijski 
vidik, ki pri večini leposlovja ne pride tako do izraza. Osebno mi je 
všeč, če lahko berem dela enega avtorja v  prevodu enega prevajalca. 
Taka magična kombinacija sta Marjeta Drobnič in Javier Marías. Vendar 
tudi nimam nič proti, če nekega avtorja prevajajo različni prevajalci. A 
se mi zdi, da se na splošno v našem prostoru temu izogibamo, da velja 
nenapisano pravilo – ne hodi sosedu v zelje.
 Kako pa ti razmišljaš o omenjeni “prevajalski etiki” in deljenju avtorja? 
Pri prevajanju iz nemščine je verjetno to neizogibno. 
Petrič: Načeloma se strinjam s tabo. Zame več prevajalskih glasov enega 
avtorja sicer ne pomeni osiromašenja, temveč obogatitev jezika in 
prosto ra (ob predpostavki, da gre za dobre prevode, seveda). Če bi 
bili večji (recimo Kitajci), bi najbrž obstajalo več različnih prevodov 
istega dela hkrati. Po moje je treba stvar obravnavati od primera do 
primera. Harry Potter se mi tukaj vendarle zdi nekoliko specifičen, ker 
Sodobnost 2016 63
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
gre za izjemno medijsko razvpito mladinsko delo v nadaljevanjih, kjer 
se slovenjenje začne že pri imenih in se skozi mozaik vseh teh delov 
gradi neki svet, ki je začrtan in na neki način s tem tudi zabetoniran 
v prvi knjigi. Potem pa recimo v tem svetu nenadoma, nekje na sredi, 
spremeniš, karikiram, Aleksandrovo ulico v Partizansko in naenkrat se 
bralcem vse koordinate porušijo. So pa tole kontinuiteto pri Potterju 
“popravili” z vnovičnim prevodom šeste knjige. A to sploh ni težava 
prevajalca, to je res vprašanje recepcije, kot praviš. V splošnem se mi 
zdi, da smo (slovenski) bralci nekoliko okosteneli. Po drugi strani pa 
recimo prav tako bran Jonas Jonasson obstaja v treh prevodih (vsaka 
knjiga ima drugega prevajalca), pa mislim, da to še nikogar ni zmotilo 
in dobro funkcionira. Res pa je, da ne gre za serijo, zato smo verjetno 
bolj tolerantni. 
  Pri večjih jezikih, ki imajo več prevajalcev, so takšne situacije in 
dileme skorajda neizogibne. Konzultiranje se mi zdi spoštljivo in ga 
sama prakticiram, a dostikrat odločitev sploh ni odvisna od prevajalca 
in ga lahko celo spravi v neprijeten položaj. Delo ponudi urednik, ki 
lahko povsem legitimno vztraja pri svoji izbiri sodelavca. Pogosto imajo 
uredniki že svoj bazen stalnih prevajalcev in je mladim oziroma novim 
na sceni težje priti zraven. Ne nazadnje uredniki dandanes nimajo časa 
za poglobljeno mentorsko delo in jim je lažje sprejeti uveljavljenega, 
preverjenega kolega. Poleg tega se mi vprašanje količine pri tovrstnem 
pretehtavanju ne zdi povsem zanemarljivo – nekateri si začnejo pri-
svajati avtorja po eni sami revijalni ali radijski objavi ali po eni knjigi. 
Sprašujem se, ali je to dovolj, da je že povsem samoumevno “njihov”?
Pungeršič: V kolikšni meri pa pri prevajanju iz nemščine prihajajo pobude 
za prevod od urednikov, koliko pa je prostora za prevajalčeve predloge? 
Kako sama prihajaš do prevajalskih angažmajev? Kako na sploh gledaš 
na “selektorsko” vlogo prevajalca? Pri manjšinskih jezikih je namreč 
neizogibna in od prevajalca terja precejšnjo razgledanost v obeh kultu-
rah. Naj bo delo v izhodiščni kulturi še tako “uspešno”, je vseeno treba 
pretehtati, kako bo delovalo v ciljni. Prevajalcu je s tem, da “ne nosi drv 
v gozd”, naložena dodatna odgovornost.
Petrič: Glede predlogov imam deljene izkušnje. Odločitev je odvisna od 
posameznega urednika – nekateri sprejmejo moj predlog ali pa ta lebdi 
nekje v urednikovi glavi in se potem po skupnem posvetu realizira (tako 
je bilo pri Friederike), nekateri pa kar neposredno naročijo prevod. Na 
64 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
splošno se mi zdi, da nemška literatura trenutno ni najbolj “in”, zato 
jo je težko “prodati”, tudi nagrade in jubileji ne pomagajo kaj dosti. Jaz 
sem prešla na trde metode: telefonski in elektronski teror, kofeinske 
injekcije in kulinarična posilstva.
  Selektorska vloga prevajalca pa se mi zdi ključna, čeprav marsikakšno 
delo prodre do slovenskih založnikov prek anglosaškega prostora šele 
takrat, ko se na trgu pojavi najprej vsaj članek v referenčnih medijih, 
ki mu sledi uspešen angleški prevod (npr. Stieg Larsson, Haruki Mura-
kami, pa tudi Elena Ferrante). Raznim ameriškim in angleškim odzivom 
se včasih slepo zaupa, predvsem v  tem smislu, da je težko prodreti 
s knjigo, ki je obsežna in vrhunska, a je anglo-ameriški mediji še niso 
odkrili, ker pač ni dovolj razvpita. In vrhunskih knjig, ki niso prevedene 
v angleščino, je kar nekaj, saj je v anglo-ameriškem prostoru delež pre-
vodne literature bistveno manjši kot pri nas (ali recimo pri Nemcih). Pa 
še preference, kaj se bo prevajalo, potekajo po neki notranji hierarhiji 
(big languages first), kjer se manjši slovanski jeziki znajdejo na repu ali 
so domena butičnih, bolj specializiranih založb, kot je Dalkey Archive 
Press iz ZDA. 
  Skratka, za prevajalca leposlovja predpostavljam, da ni le dober pozna-
valec jezika, temveč tudi določene literature in kulturnega prostora, 
hkrati pa pozna tudi slovensko literaturo in kulturo ter je v idealnem 
primeru zaupanja vreden svetovalec uredniku. Morda sem prezahtevna, 
a na to zmožnost sploh ne gledam kot na dodatno nalogo, temveč kot 
na osnovno kompetenco našega ceha. 
 Z nagrado Radojke Vrančič okronan roman Samko Tále: knjiga o britofu 
avtorice Daniele Kapitáňove je precej odpičena in politično nekorektna 
knjiga. Pripoved bralec spremlja skozi oči omejenega Samka, ki blebeta 
kot slap in naravnost popiše vse, kar ga moti, in vse tiste, ki ga motijo. 
Kako si se lotila prevajanja in kako si (iz)našla Samkov jezik? 
Pungeršič: “Samkovščina” se mi je gradila postopoma. Najprej sem se 
morala soočiti z dejstvom, da bom morala v prevodu na vseh ravneh 
kršiti jezikovno normo. Slovaški Samko namreč govori idiolekt, ki iz 
vidika standardnega jezika temelji predvsem na napakah – frazeoloških, 
fonetičnih, pravopisnih, skladenjskih, besedotvornih, slogovnih (izbira 
registra) ipd. Celotna prvoosebna pripoved tako stoji (ali pade) ravno 
na jeziku, saj iz njega izhajata humor in tudi ostra družbena kritika. 
Samko svoj jezik pobira na ulici, ga predela v  svoji duševno moteni 
Sodobnost 2016 65
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
glavi in ga nato vrne med nas … Avtorica se je jezikovno navdihovala 
na vlaku – četrti cenovni razred. Pri ljudeh, ki se zelo trudijo govoriti 
pravilno in se ne zavedajo smešnosti (rezultatov) svojega prizadevanja. 
Sama sem se pri iskanju ubeseditvenega ključa spomnila otroške knjige 
Luža Matjaža Pikala, v  kateri je uporabljen avtentični otroški govor, 
ki je v marsičem soroden Samkovi govorici. Luža mi je bila v navdih. 
Sprejela sem globalno strategijo, da se ne bom “držala nazaj”, in začela 
preizkušati različne možnosti. Nastala je svojska mešanica različnih 
družbenih govoric, socialističnega novoreka, nekaterih narečnih, po-
govornih posebnosti, z vsemi omenjenimi “napakami” vred. Prevod je 
stekel, ko sem Samka “zaslišala”, ko sem našla nekaj njegovih osnovnih 
izraznih struktur. Številne prevodne mikrorešitve so imele sprva več 
različic, pozneje, ko sem že imela pregled nad celoto, sem se odločala, 
katero bom uporabila. Prevod sem imela več mesecev v glavi, kakšna 
(humorna) rešitev se mi je utrnila sproti, na kakšne pa sem čakala več 
tednov. A to iskanje, pri katerem se nikakor nisem mogla navdihovati 
le z  jezikovnostrukturnimi “akrobacijami” izvirnika, je bilo prijetno 
početje, saj z njim raziskuješ lastni jezik in preizkušaš meje mogoče-
ga – na vseh ravneh. V večjo svobodo me je vseeno vodila tudi zavest, 
da so naši bralci predvsem zaradi sociolektalnega rahljanja jezikovne 
norme v leposlovju že vsega hudega vajeni. Sem pa zavestno tvegala, 
da določeni skupini ljudi, ki cenijo zlasti “lep” jezik, knjiga pač ne bo 
všeč. Težko je bilo oceniti, koliko deformacije slovenščina še prenese, 
da vseeno deluje verjetna in da zaradi tega nihče ne izganja hrupa. Ni 
res? Je res! Dokler ni šla knjiga med bralce, sem ostala glede tega negoto-
va. In po pričakovanjih so odzivi različni. Veliko pozitivnih, povsem 
navdušenih, se pa najdejo tudi taki, ki začnejo po prvih straneh branja 
iskati ime lektorja, ki je več kot očitno pozabil opraviti svojo nalogo. 
Izjemno cenim, da je komisija za nagrado Radojke Vrančič prepoznala 
kakovost tega tako “nelepega”, (pre)drznega prevoda. 
Petrič: Odločitve za pogovorno ali celo narečno obarvanost protagonistov 
so lahko dvorezni meč, ker ne obstaja standardiziran zapis. Prevajalci 
se zato odločajo za različne strategije in stopnje radikalizacije, ki jih 
javnost pogosto sprejema na način “mi sede”/“mi ne sede”. Koliko si se 
ti ukvarjala s tovrstnimi vprašanji, si imela v mislih tudi bralca in kako 
si “vzdrževala” doslednost? Bi rekla, da Samko govori v kakšnem poseb-
nem narečju? Na predstavitvi nagrade si ga namreč brala po štajersko … 
66 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
Pungeršič: O tem sem res veliko razmišljala, kajti v slovenščini  povsem 
mimo narečja skorajda ne moreš, če naj bo govorica avtentična. Iz-
virnik me k uporabi narečja ni spodbujal, saj v  slovaščini ni velike 
vrzeli med “standardnim” in “pogovornim” jezikom (ravno obratno kot 
v slovenščini ali češčini). Poleg omenjene standardizacije zapisa je sila 
problematičen tudi celoten paket konotacij, ki jih dialekt sproži. Ker 
sem se hotela izogniti družbeno-kulturni premestitvi, sem pri Samku 
poleg že opisanih strategij sicer res uporabila tudi dialektalne prvine, 
vendar sem jih črpala iz različnih narečij. V besedilu je najbrž še najbolj 
očitna primorska struktura s podvojenim osebnim zaimkom (meni mi). 
Ima pa zapisano besedilo ravno zaradi svoje narečne nevtralnosti velik 
potencial, da se ga v narečju prebere/ozvoči. Kar sem hotela ponazoriti 
s svojim branjem, pri katerem sem izbrala neki približek mariborskega 
govora, saj zelo “sede” ritmu, ki ga ima Samkova izpoved. V ušesih sem 
namreč imela fantastičen zvočni posnetek izvirnika.
 V radijskem intervjuju z Markom Goljo si ob predstavitvi “najbolj tvoje-
ga prevoda doslej”, Smrt zaradi muz, lepo orisala, koliko raziskovalnega 
dela terja prevajanje leposlovja. Omenjaš branje strokovne literature, 
recepcijskih tekstov, obiskovanje simpozijev na temo, celo osebno po-
svetovanje s poznavalko poezije Mayröckerjeve. S pridobljenim znanjem 
je dober prevajalec sposoben napisati tudi tehtno spremno besedo. Ti 
si jih, ne nujno le svojim prevedenim knjigam, spisala že kar nekaj. Kako 
sama gledaš na vlogo spremne besede?
Petrič: Spremnih besed pravzaprav nisem napisala dosti – maksimalno pet 
v desetih letih. Me pa tovrstno pisanje zanima, ker se lahko raziskovalno 
po globiš v avtorja in njegovo delo, kar pa terja tudi določen čas, ki ga 
honorar nikakor ne odtehta. Pri Menasseju mi je recimo zmanjkalo časa in 
energije in sem spremko z veseljem prepustila Slavu Šercu, večina mojih 
prevodov pa spremnih besedil sploh nima. V poglobljenem in dalj šem 
obsegu so se ohranile v redkih izdajah, če vzamem za merilo zlato dobo 
spremnih študij iz zbirke Sto romanov. Vem pa, da marsikateri narod 
sploh ne goji tradicije pisanja spremnih besedil v  knjigah za “splošno 
rabo”, obstajajo pa poglobljene študije recimo v študijskih izdajah. 
  Mislim, da ima tovrstno pisanje pri meni opraviti s kritiškim delom. 
Poznam veliko odličnih prevajalcev, ki kljub poglobljenemu poznavanju 
materije ne pišejo spremnih tekstov ali kakšnih drugih prevodoslovnih 
reflek sij. To je vendarle druga profesija. Če ne bi imela kritiške kilo metrine, 
Sodobnost 2016 67
Tanja Petrič in Diana Pungeršič Pogovori s sodobniki
vprašanje, če bi jih sploh pisala. Zdi se mi pa, da je treba to našo tradicijo 
spremnih besed ohraniti, čeprav se kot kritičarka s kakšnimi zapisi tudi ne 
strinjam ali se mi zdijo celo površni. Kot rečeno, mi pač nimamo različnih 
vzporednih izdaj istih knjig in ubiramo neko vmesno pot. 
Tanja Petrič in Diana Pungeršič sta leta 2016 prejeli nagrado Radojke Vrančič, ki jo Društvo 
slovenskih književnih prevajalcev mladim prevajalcem podeljuje za posebej uspele prevode. 
Tanja Petrič je nagrado dobila za prevod pesniške zbirke Smrt zaradi muz Friederike Mayröcker 
(Mladinska knjiga, zbirka Nova lirika, 2015), Diana Pungeršič pa za prevod romana Samko Tále: 
Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove (Sodobnost International, zbirka Horizont, 2015).
68 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Tanja Petrič in Diana Pungeršič
Beli hodniki, stkani v mrežo.
Diši po razkužilu. Ni jasno, kaj bo treba razkužiti.
Na začetku glavnega hodnika 
zastekljena soba.
Osebje negibno kot izdajalec
na znameniti renesančni sliki.
Čeprav ni koga izdati, ni koga
odrešiti.
Nekdo, ki gleda iz celice, ima v očeh razstrelivo, pod njim
ponižanje in pod njim praznino.
Vse ključavnice so odlomljene.
V njih se namesto ključev
obrača veter.
Milan Dekleva
Devet pesmi 
iz zbirke Gestalt
Sodobnost 2017 69
Sodobna 
slovenska 
poezija
Bežanje iz ustanove je nesmiselno.
Zatekanje vanjo tudi.
Zidovi, elektrika, droni, skeniranje zenic
so le sredstva, ki zagotavljajo red.
Vsi prisotni (upravljalci, gostje, uporabniki in izgnanci)
si lahko sežemo v roke, saj ljubimo red.
Čas, ki tiktaka v zapisu zarodnih celic, nam šepeta,
da je mera predpogoj življenja.
Če bežimo, zidovi izginejo, elektrika ugasne,
droni postanejo zmaji, skenerji se spremenijo
v filmska platna.
Če bežimo igraje, ne ven ne noter.
Tega se, spekulativno in izkustveno, ne da.
70 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Devet pesmi iz zbirke Gestalt
Če zavije levo, potem desno,
če se drži koncepta ali naključja,
ne pride do izhoda.
Zavest noče izstopiti.
Zunaj je nesluteno in za njim
višje nesluteno.
Ni pa najvišjega,
tako kot tu, v ustanovi.
Vidimo ga, kako okleva,
kako cinca, menca, mečka in izbira
med korakom in mirovanjem.
Nima kam, preglednost prikovanosti na mesto
pa je nevzdržna.
Sodobnost 2017 71
Devet pesmi iz zbirke Gestalt Milan Dekleva
Dolge ure mu strmimo v oči.
Radi bi zvedeli, zakaj slika samo krojaške lutke.
Le kje jih hrani?
Glavo ima običajne velikosti, 75B.
Oči ima obrobljene z rumenimi in oranžnimi krogi.
Zanimive so podvojene zenice.
Lutke na slikah so plešaste, s poudarjenimi lobanjskimi šivi.
Mojster ima lase kot Jimi Hendrix.
Fraktalna analiza slikarjevih očesnih fotoreceptorjev
(paličic in čepkov)
je zaznala algoritem prasevanja,
zato malarja kličemo kozmična mikrovalovka.
72 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Devet pesmi iz zbirke Gestalt
Duše še ne znamo osamiti in jo preučiti
z galaktičnim lečenjem.
V laboratoriju za metamorfično evolucijo osamimo telo.
Čakamo. Spomin telesa se ne razkrije zlahka.
Za pragom bolečine zaslutimo anatomski atlas univerzuma.
Vrata odpira Maxwellov demon.
Ne moremo naprej. Skozi telo klienta, ki smo ga osamili,
ne smemo stopiti. 
V celoto lahko stopimo le skozi lastno telo.
Osamimo se in iščemo dveri.
Ne vemo, kdo nas opazuje.
Sodobnost 2017 73
Devet pesmi iz zbirke Gestalt Milan Dekleva
Dvomimo, da Thomas, ki je prišel iz puste dežele
in se vanjo vrnil, realno obstaja.
Niti teoretično ne znamo definirati realnega.
Thomas se občasno pojavlja v podobi slutnje.
Ni pa privid.
Imenujemo ga podedovana informacijska redundanca.
Vrhovni kontrolni senzor ga v šali kliče 
strah v prgišču pepela.
Predvidevamo, da se večno kopiči v minljivem,
ne glede na čas.
Sklepamo, da bo takrat, ko bo vse minljivo postalo
privid, Thomas eo ipso izginil.
74 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Devet pesmi iz zbirke Gestalt
Dvorišče je okroglo,
zato so okrogle tudi misli in koraki uporabnikov.
Osebje trdi, da je treba
slehernika obravnavati celovito,
a za univerzum ni zdravila.
Strokovnjaki si pomagajo s podobo
hiše. Največ presenečenj je v kleti
in na podstrešju,
vmesne etaže so semenske in prehrambne
banke.
Dvorišče je asfaltirano,
raskavo sivo je, ko se napravlja k dežju.
Samo čez ograjo je videti veje,
a so previsoko,
da bi se nanje obešali.
Sodobnost 2017 75
Devet pesmi iz zbirke Gestalt Milan Dekleva
Edina glasba je beli šum.
Mehanizem, ki poganja ustanovo,
se pregreva. Drugi, nadzorni mehanizem,
prvega v ritmičnih intervalih izklaplja.
Tišina zmede prisotne, zdi se jim,
da se je vmešalo nadnaravno.
V teh presledkih, skupaj z anarhično norostjo,
v vsakdanji red vdirajo
mladi kužki, sence pozabljenih
prednikov, podobice zavrženih idolov
in polni tovornjaki, polni vlaki, polne kompozicije cvetja,
ki nadomešča svobodo.
76 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Devet pesmi iz zbirke Gestalt
General Francisco pravi, da je dobil vse bitke, a izgubil zobe.
Zdaj je v pokoju.
Ure in ure išče pahljače, šminke in prstane.
Moraliste zaničuje. 
Taki so kot angelska glasba, se zmrduje.
Sama sozvočja in nobene dramatike.
Še vedno uživa, ko s pripovedovanjem muči in pobija ljudi.
Trdi, da je kronika smrti edina avtentična zgodovina homo erectusa.
Če hočemo v večnost, moramo biti zdriz in sluz
in zapreti notranje oči, pleteniči med pudranjem.
Otroci ga radi poslušajo, da ubijejo čas.
Sodobnost 2017 77
Devet pesmi iz zbirke Gestalt Milan Dekleva
Reža
Takrat sem bil še pokončen in pogumen ;­)
Fabjan Hafner, 3. 5. 2016
Sonce na gubah gor. Pozna pozlata. Gole skale.
Poležana trava. Zgodnja jesen. Zrcalni odsevi – 
kot vedno, čisto privatna prostorska predstava. 
Za njimi si živel. Za njimi posnemaš spanje. 
Poslušaš šepet zemlje. Oddaljene plazove. Kamne.
Skozi sanje ti teče temna reka. V prosojni 
zrak nad tabo potaplja drevje poletno težo. 
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval, 
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil 
skozi šivankino uho, skozi nevidno režo?
Mesece dolgo sam zase nekaj govorim. 
Iščem odtis tvojega glasu. Slepeč fragment –
objem. Obliko rokohitrske misli v odposlanem 
stavku. Krožim po prostoru, kot da sva se 
v gnevu razšla – postala sovražnika. 
Uroš Zupan
Tkanje in paranje, 
paranje in tkanje
78 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
Ponoči se mi razkriješ – stopiš v luč. 
V čisto bližino. To je čas pred dokončnim 
časom. Pred dnevom za pozdrav v slovo. 
To je čas na kraju, kjer se cepijo poti. 
Kjer je mogoče po prstih ponovno pristopiti k raju.
In naslednji dan – znova bleščeči svet. Zgodnja jesen. 
Jutranja pozlata. Drevje, ki potaplja poletno težo.
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval,
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil
skozi šivankino uho, skozi nikomur vidno režo? 
Sodobnost 2017 79
Tkanje in paranje, paranje in tkanje Uroš Zupan
Ars poetica – fragment
Tvoje ozemlje: mogoče kot Macondo, Paterson,
še najbolj Piemont – univerzalnost lokalnega –
ne dolžinske mere – te so za bedake, 
ki capljajo za domišljijo –, 
ampak skoki iz sanj v čas, ko se resničnost 
preoblači, transformira v čisto izmišljijo. 
Nekaj (barbarska eleganca “Lavorare stanca”)
te čaka, kot na zrak odtisnjeni pečat:
obupana, utrujajoča nežnost do sveta, 
ki se izmika prijemu – nežnost,
ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega,
kar še vidi, se spominja, da je videl.
Prepisuješ: samoten, pred odvečnim morjem,
ki sta tu vedno dolina in gozd – kraljevska 
razposajenost zelenja, vonji vrtnic in vonji trav,
cvetoče akacije, španski bezeg in hrupna
množica iz vode dvigajočih se otroških glav.
Bil je beg, z leti spremenjen v vrnitev – 
ne na prostor, ki trga ostanke osebnega 
opisa, ampak v čas obnove stvarstva –
Apokatastasis panton (tako apostol Peter) –,
kjer ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa. 
80 Sodobnost 2017
Uroš Zupan Tkanje in paranje, paranje in tkanje
Laterna magica
Po letih ponovno srečanje z velikim
portretistom duše, temperamenta, blodenj. 
Skozi nekakšno opno se med 
stavke usipajo davni filmski prizori – 
črno-bele sanje, severna poletja, partija šaha
s smrtjo, obup, šepet, kriki in kesanje.
Ko si knjigo zavil v neminljivo pozlato, si bil 
nepozoren, potopljen v mirni svet svetlobe.
V njej si se hotel opazovati kot v ogledalu,
a so vsa srečanja z demoni, jezo, gnusom –
tvoja vsakdanja opravila –
ostala zaklenjena v predalu.
Danes vidiš: živčni zlomi, tropi jokajočih 
žensk, otrok, odtujeni sorojenci, starši, 
glavne igralke, spremenjene v trofeje
(spisek, ki se vleče v nedogled) – 
Kar koli pride in kar se zgodi, je uporabljeno,
da bi se hranila ambicija, umetnost, 
da bi se zasedlo mesto najvišje korifeje.
Etika? Pripadnost? To so problemi drugih.
Prizemljenih. Zgolj majhne praske v veliki igri.
Včasih strašne in zaznamujoče. A zares: 
polglasni prdci, ki za hip zasmradijo pot v večnost.
Pomembni so popolnost, red, lepota, ki ostaja – 
trajno sije. Postaja mit – čarobna utvara,
ki jo obdajata hrup privatnih vojn in 
zvezdna luč iz neke notranje galaksije.
Sodobnost 2017 81
Tkanje in paranje, paranje in tkanje Uroš Zupan
Tkanje in paranje, paranje in tkanje
Kompozicija oblakov se bliža 
iz daljave. Na nebu – rdeča luna (brez
vsake šale). Pod zemljo – tisto – kar je 
ostalo od premoga. Tu in tam luč 
žarometov, ki se preceja skozi 
zapuščene hale. A najbolj od vsega
– gledališče senc – kamor 
ne stopi več človeška noga. 
Dom – topla domačnost – nekaj, 
kar mi nezasluženo pripada. (R. Frost.) 
Časi, ko smo ob nedeljah jedli pico 
in sem zraven utrujal z Mesecem in tiso, 
Zrcalom, Smrtjo & Co., Vallejevimi 
zrelimi lakotnicami dneva – so minili. 
Bil sem krhek in ranljiv, a ne dovolj, 
da bi vtaknil glavo v pečico.
Izbrisal sem osebe in dogodke 
iz zadnjih desetletij. Diktatorji so živi. 
Dvojčka že stojita. Berlinski zid ni padel. 
Najina otroka sta drobni iskri v vesolju 
in ti – deklica v gumijastih škornjih; 
si mala gospodarica vasi, do katere vodi 
makadamska cesta. Kaj je to – Strah? 
Pogum? Sebičnost? Nekakšna božja gesta? 
Jesen. Mogoče zima in spet smo trije: 
oče, mama, jaz. (Sestra se nam počasi bliža.)
Spet se svet upira rasti in osipanju. 
Voda v radiatorjih šepeta in televizija 
dodaja slike. V stenskih ogledalih
so nastanjene luči. Mir, ki nas obdaja, 
je dolga ravna črta. Lahko si končno 
rečem: globoko vdihni in zapri oči. 
82 Sodobnost 2017
Uroš Zupan Tkanje in paranje, paranje in tkanje
Svečar 
Četudi pomaranče 
bi nosečnici čenčale
da na vrat na nos
podi jih psiček 
po politi zebri
ki se je strgal
svečárju iz priselka  
bi bil spet dan
navit kot kaj
Milan Vincetič
Komplimenti
Sodobnost 2017 83
Sodobna 
slovenska 
poezija
Oskar 
Pa vrtinčka picopek
testo ki se spodmika
dela uhlje in podviha
kakor spodnja krila
babice ki v njih je skrila
brzopetca z bobnom
ki nesramno tipa
jih spušča in pridviga
da se končno mu zasvita
84 Sodobnost 2017
Milan Vincetič Komplimenti
Praznina 
Pa se le pobota dan
z dopustniško praznino
da zavije dimnikar
v premaknjeno gostilno
in po riti ploskne
mično mlekarico
češ da mu je dano
dríčati od spodaj gor
po njenem toboganu
Sodobnost 2017 85
Komplimenti Milan Vincetič
Degas 
Trebušnik sicer pa zdravnik
s plaščem pod pazduho
zategne mimo slaščičarne
s secesijskim vzduhom
v kateri mlečni pobalin
še najbližje zgubi
brozga mokast puding
nasproti tožne ženske
zleknjene v dve gubi
86 Sodobnost 2017
Milan Vincetič Komplimenti
Muha
Spet ena od postavnih vil
in sonce domišljavo
nad skuštrano platano
ki motri bazen
z razgrnjeno brisačo
na kateri se polspeča
predrzno poigrava
si jo mane in razvname
s špansko muho iz reklame
Sodobnost 2017 87
Komplimenti Milan Vincetič
Lotos
Srednjeletna vijeritka
v pajkicah s podrobo
jo vihári proti domu
da pričárka možu
kako se zloži lotos
ko se zamoti v rožo
milodejno in medéčo
ki tam spodaj spi globoko
čakajoč na dušno srečo
88 Sodobnost 2017
Milan Vincetič Komplimenti
Admiral
V kadi vrečast debeluh
si burka pene in valove
da odsidra si brodovje
iz plastike in skodle
ter križari do brezkraja
kjer ga spelje dobra nada
in pregrešno voljne luke
ki stegujejo pomole
med njegove polne mošnje
Sodobnost 2017 89
Komplimenti Milan Vincetič
Barok
Je že na tem
da pokislí jesen
ulice in trge
in lahkožive prste
nataknjene spletične
ki baronu čistih let
spéštajo pozavno
in zdaj je kot potem
in za stoletje davno
90 Sodobnost 2017
Milan Vincetič Komplimenti
Paravan
Pa se le razvaja dan
rentači in usaja
kot mamina omara
in rožnosvetna vaza
ter dvoje pomaranč
da z njima podloži
si modrc ki se sam zapne
in zabegne in kipi
za prečakane dlani
Sodobnost 2017 91
Komplimenti Milan Vincetič
Skoraj vsi so že vedeli, saj se je okoli blokov, na dvoriščih in ulicah na des nem 
bregu ob Dravi na veliko govorilo, da gospod Žolgar ne bo več dolgo med nami. 
“Rak je ušel izpod nadzora, metastaze so se razširile po kosteh in celo 
na črevesju so že, ja, doktorji so rekli, da največ dva ali tri tedne …” Tako 
so si ženske novico šepetaje podajale med seboj, moški pa so strokovno in 
z nekakšno distanco pokimavali: “Tako pač je, kaj hočemo! Nihče ne uide.” 
Kakšni bolj zgovorni in bolj občutljivi so rekli: “Pa se bo moral posloviti 
od svojega Maribora, ki ga je imel tako rad!” 
Ja, bil je znan lokalpatriot. To so mu vcepili v otroštvu in tudi sam je ču-
til tako. Tako je vzgajal mladino na gimnaziji, katere ravnatelj je bil dvain-
dvajset let. Tudi v parlamentu, kjer je sedel v devetdesetih letih prejšnjega 
stoletja, mu, ko je vlagal amandma na državni proračun, ni bilo težko 
ponosno reči: “Očitate mi, da mislim samo na svoj Maribor. Pa poglejte, 
70 odstotkov državnega denarja gre za Ljubljano, le 30 za celo preostalo 
Slovenijo. Za moje rodno mesto pa le drobiž. Ampak jaz vsem povem, boril 
se bom za svoje mesto, kajti jaz, oprostite, imam Maribor rad!” Zato je tisto 
leto postal tudi nosilec priznanja, ki ga podeljuje občina – Mariborčan leta. 
Župan je na podelitveni svečanosti poudaril, da je svojo veliko ljubezen do 
Maribora izrekel tudi “sredi nenaklonjene Ljubljane”. Nikogar ni bilo, ki 
ne bi priznal: “Prav je, zaslužil si je naziv Mariborčan leta. Še več, zaslužil 
bi si naziv Mariborčan desetletja, ker je res pravi mariborski lokalpatriot!” 
Tone Partljič
Lokalpatriotova 
smrt
92 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
proza
Seveda se dandanes nekateri mlajši Mariborčani tega ne spominjajo več. 
Nekateri celo ne vedo več za profesorja Žlogarja. Ko se je upokojil, so je 
o njem vse manj govorili, njegovo ime je izginilo s časopisnih strani. Seve-
da, prišli so novi ljudje. Tudi novi lokalpatrioti, ne le iz samega mesta, celo 
iz okolice Maribora, Pesnice, Dupleka, Peker … Lokalpatrioti so postajali 
nekateri gledališki igralci, zlasti tisti, ki jih nikoli niso vabili k snemanju 
filmov v  Ljubljani, strastni in celo nevarni lokalpatrioti so bili navijači 
nogo metašev, slišati je bilo, da celo štajerski duhovniki nekaj paktirajo, 
celo zelenjavarice na trgu … Ti lokalpatrioti so v času, ko je končno nasto-
pila doba demokracije in ko te ne preganjajo več za vsako figo, lahko bili 
tudi zelo glasni, včasih celo agresivni. In tako je gospod Žolgar s svojim 
globokim lokalpatriotizmom na zunaj res tonil v pozabo. A sam je čutil to 
čustvo vedno močneje. Z njegovim telesnim usihanjem je njegov lokal-
patriotizem pravzaprav rasel.
Gimnazijo je zdaj je vodila profesorica angleščine Alenka Vrhnik; ravna-
teljica je postala šele pred leti, kajti prej sta se po prvih mandatih zamenjala 
dva nevešča profesorja. Eden je bil s Ptuja, drugi je bil rojen v Celju. Kako 
bi se obdržala v tem lepem mestu pod zelenim Pohorjem in ob bistri Dravi, 
če Maribora nista razumela, čutila in od otroštva ljubila? Vrhnikova je bila 
rojena Mariborčanka in je stanovala blizu Žolgarja, le dva bloka naprej po 
Dvořakovi ulici, tako da je včasih srečala svojega ravnateljskega predhod-
nika in ga tudi prijazno pozdravljala. Tistim profesoricam, ki so bile tam 
še iz njegovih časov, je poročala tudi o tem, da ima raka na prostati in da 
je bilo za operacijo menda prepozno; na koncu je morala povedati, da so 
se metastaze pokazale že na bezgavkah in da ga le še na vozičku vozijo 
na sprehod oziroma dol na obrežje Drave, da lahko prek reke gleda levo 
stran mesta. Na levi strani je središče Maribora. In z  desnega brega je 
vse kakor na dlani. Najpogosteje ga je vozila vnukinja Sara, ker sta starša 
morala zgodaj v  službo. Počakala je, da mu je patronažna sestra prišla 
dat injekcijo morfija proti bolečninam … Vnukinji se je seveda tudi vedno 
mudilo na predavanja, srečanje s sošolkami ali na zmenek z Rokom in je 
hotela čim prej opraviti vsakodnevni sprehod okoli blokov, potem vzdolž 
Trga revolucije proti Dravi, kjer se je videlo na most, potem pa še po Ruški 
ulici do tistega enkratnega pogleda čez reko in nato spet domov. Vendar je 
tam dedek vedno rekel: “Postojva še malo, Sara, da vidim svoj Maribor!” 
Doma je pred dnevi ujel hčerkino šepetanje bog ve komu v telefon: “Ata 
ne bo dolgo, teden, štirinajst dni še morda … Ljubi Bog, kako vem, so rekli 
v bolnišnici. Ne more več hoditi, le z vozičkom ga še vozimo.” 
Sodobnost 2017 93
Lokalpatriotova smrt Tone Partljič
Zdaj je torej slišal to, kar je že dobro vedel. Ne, smrti se ni bal. Vedel je, 
da vedno zagotovo pride. K vsakemu posebej. Vedel je, da ne hodi naokoli 
vesoljna Smrt s koso, ampak se tiho naseli v človeka, saj je nekje prebral: 
“Neke obče smrti sploh ni, si le ti sam, ki umiraš.” Za življenjem mu ni bilo 
žal, osemdeset let je navsezadnje celo neke vrste darilo; živeti z bolečinami 
in z rakom na prostati, kaj šele z razširjenimi metastazami tudi nima več 
smisla; ampak bilo mu je žal, da ne bo več mogel gledati svojega Maribora. 
Da bodo to počeli samo drugi. Bog ve, če bodo videli, kar je treba, če ga 
bodo imeli tako radi …
Hči, njen mož in vnukinja Sara so ga zaskrbljeno spraševali: “Ata, kaj bi 
rad?” Vsi so vedeli, kako je z njim, vedeli so, da se tudi sam zaveda, in so mu 
hoteli polepšati zadnje ure. Pozabili so že, koliko časa prenašajo njegovo 
trpljenje, kako čakajo patronažno sestro, da mu da injekcijo morfija, kako 
težko prenašajo vonj iz sobe, ki so mu jo prepustili, da morajo vsi trije spati 
v eni sobi … Zdaj jih je celo pekla vest, ker so kdaj pomislili: “Samo, da se ne 
bi dolgo mučil! Kako dolgo bo to še trajalo? Vsi bomo zboleli od muke in 
nespečnosti. Ko bo umrl, se ne bo rešil samo on, ampak tudi mi …” Čeprav 
so bile take misli razumljive, so se zdaj, ko so zdravniki rekli, naj več štirinajst 
dni, sramovali in so mu želeli v vsem ustreči. “Ata, kaj lahko naredimo zate?” 
“Le eno željo imam. Odpeljite me k bregu Drave! Tam me pustite sedet 
na vozičku dobro uro, ne, dve, tri ure, da bom gledal Dravo, Pristan na 
drugi strani, pa potem ves levi Maribor, Kalvarijo in Piramido. Sam bi rad 
v miru potoval z očmi od stavbe do stavbe, obujal spomine, mislil na svojo 
mladost. Tako bi rad umrl, s pogledom na moj Maribor …” 
Niso vedeli, kaj naj storijo. Pa je rekla Sara: “Jutri imam predavanja šele 
ob enajstih, ob devetih ga bom odpeljala na obrežje in šla vsake pol ure 
pogledat.” Obneslo se je. Slabotnega Žolgarja so ob živce spravljali edino 
skrbni ljudje, ki so ga spraševali: “Kaj so vas kar tu pozabili? Vam naj kaj 
pomagamo?” 
“Ne, prosim, samo pustite me!” 
Sara je dvakrat prišla ponj, videla je, kako je bled, izmučen, zato ga je 
hotela že po eni uri odpeljati v stanovanje, kjer je čakala soseda Cvilakova, 
ki je pazila nanj, kadar so bili vsi od doma. 
“Ne, ne, pusti me še malo!” 
In čeprav je bil videti izčrpan, je bil v očeh spet nekakšen ogenjček živ-
ljenja. Ko je izvedel za raka in metastaze, so namreč ugasnile oči, njihov 
prazen in malo prestrašen pogled je izražal, da ve, da bo začel zares umi-
rati. A zdaj je bil v očeh znova nekakšen lesk.
 Naslednje jutro so ga spet odpeljali. Zdaj so voziček skrili za grmovje, 
94 Sodobnost 2017
Tone Partljič Lokalpatriotova smrt
da ga mimoidoči na Ruški ulici niso mogli opaziti in je imel mir. Voziček 
so seveda podložili z opeko, da se ni mogel premakniti, njega pa s pasom 
pritrdili na naslonjalo. 
“Je, kaj lepšega, ko moj Maribor …? Tam na horizontu, tik nad vinogradi 
kmetijske šole, je Kalvarija z Barbarino cerkvico, izpod nje teče potoček, 
majhen, droben, a vse do Drave se pretaka pod mostički, po betonskih 
ceveh pod asfaltom … In tam Piramida s kapelico in svojim Piramidinim 
potočkom, iz katerega smo ustvarili naše tri znamenite ribnike. Ko so 
naši predniki spustili vodo iz ribnikov in je voda drla po jarku, je Turke 
kar odneslo v Dravo! He, he … Glej jo, Mestno cerkev, pravzaprav stolp ob 
njej; so janičarji 1532 res zadeli stolp z gorečo puščico, da je skoraj v celoti 
zgorel, pa ga potem mestni očetje niso čisto obnovili. Če bi, bi bil zvonik 
devetnajst metrov višji. Težko si predstavljam … Pa most, moj most, stari, 
železni, zgodovinski most … Celo napisal sem nekaj o njem v Zgodovinsko 
kroniko. Nekaj tisočkrat sem ga prehodil. Pa Lent, Sodni stolp, Brvarjeva 
hiša … Vsi mariborski parčki so se kdaj sprehajali po Lentu ob Dravi, šepe-
tali in se ljubčkali, ja, so leta, ko fantovske roke kar same silijo pod krilo, 
he, he, nisem pozabil, kar sami silijo prsti, deklice najprej cvilijo, odrivajo 
prste, pravijo ne, ne, ne še, potem pa se malo vlažne še samo prestopa-
jo …” Zanimivo, da mu ni prišla v misel pokojna žena, tudi kaka mladostna 
ljubica ne, četudi sta dve tudi že počivali na Pobrežju. Kot da so se skrile 
daleč od spomina in želja. Samo Drava, ulice, Maribor. Ne, Sara, ne, ne 
odpelji me še …” 
Dan pozneje je spet z očmi potoval po levem bregu Drave, mislil na 
pohorske in koroške splavarje, ki so privezovali svoje flose, se smejal trti, 
ki je najstarejša na svetu … “Katero mesto še ima tako trto? Glej Veliko 
kavarno, še sploh kdo ve, da sta jo sinova zgradila za svojo mater Terezijo 
Franz? Zato so ji rekli Teresienhof. Profesorica Draganova pa je učila, da se 
jo tako poimenovali po Mariji Tereziji. Sem jo poklical v svojo pisarno in jih 
razložil. Z njenih balkonov in oken je streljala kraljeva garda po slovenskih 
vojaških upornikih, zakaj o tem nihče ne piše?” 
Mogočna Drava leži kakih dvajset metrov pod njegovim vozičkom, 
skritim ljudem. Drava, reka rek! Sam ni vedel, kdaj se je navzel neke jeze 
nad Ljubljano. Že njegov dedek in oče sta ga učila, da od tam ne prihaja 
nič dobrega za Maribor. Mogoče je ta zamera trajala, ko se je Maribor 
z Maistrom in bojem izvijal izpod Avstrije ob koncu prve vojne, pa so to 
v Ljubljani prej ovirali kot podpirali. Ta zamera je v genih vsakega Štajer-
ca, nekakšen genius loci … Zmeraj se je posmehoval Ljubljanici, ki teče po 
Plečnikovem betonskem koritu pod Tromostovjem, tu pa reka, dolga 700 
Sodobnost 2017 95
Lokalpatriotova smrt Tone Partljič
kilometrov, nekdaj polna splavov! Naša Drava! Drava skozi Maribor, kakor 
Sena skozi Pariz, Temza skozi London, Donava skozi Budimpešto … Vsako 
pravo mesto ima pravo reko. Kaj bo Ljubljana s tisto svojo Ljubljanico! 
Ampak zdaj ni bil več na nikogar jezen, ne na Ljubljano, še na metastaze se 
ni več jezil … Jezen, nevoščljiv, zamerljiv je bil le še do ljudi, ki bodo ostali 
za njim in bodo lahko to lepoto gledali in uživali, ko ga ne bo več. “Bodo 
znali? Bodo vse to vedeli? Bodo vse to nosili s seboj, kakor jaz, bodo ostali 
mariborski lokalpatrioti?” 
Utrudile so ga te misli in je za nekaj časa zaprl radovedne oči. Se je 
meglilo v njih.
Čez dve uri je prišla spet Sara.
“Dedi, te zebe? Odpeljala te bom. Si zaspal, dedi?” 
Gospod Žolgar je bil že mrzel, ne pa še trd. Oči je imel odprte, a ni več 
videl. 
Sara je zakričala, hitro odstranila opeko izpod koles in ga z vozič kom od-
peljala do bloka in v dvigalo. Sosedi, ki je prišla iz dvigala, je rekla:  “Zaspal 
je!” In se je z njim hitro vrnila v domače stanovanje. Potem je pokli cala 
mamo, mama pa očeta v biro, oče pa mrliškega oglednika … Zve čer so se 
strinjali, da lepše naš dedi ne bi mogel umreti.
Na pogrebu je bilo manj ljudi, kot bi pričakovali. Tudi z gimnazije, kjer 
je bil ravnatelj, je bilo le pet profesoric; večina kolegic, ki so bile na šoli, 
ko je bil ravnatelj, je bilo že upokojenih. Ravnateljica Vrhnikova, ki se je 
sicer najprej otepala, potem pa privolila, je imela srčen govor. Če se komu 
že prej ni orosilo oko, se je ob koncu, ko je povedala: “In tako je sedel na 
našem desnem bregu Drave in gledal prek reke svoj in naš Maribor, ki ga je 
srčno ljubil. Gledal ga je še kako dobro uro po tem, ko je bil že mrtev, gledal 
gotovo tudi zato, da se mu je za zmerom vtisnil v dušo in da ga bo ponesel 
s seboj na oni svet … Ja, gospod Žolgar je bil pravi lokalpatriot. Naj počiva 
v miru v svoji mariborski zemljici in naj sanja o našem lepem mestu …” 
Vsi so si brisali oči, tudi Sara. Njen fant Rok pa je vseeno dvomeče gledal 
v žaro in ni razumel, kako bo dedkov pepel nesel Maribor na drugi svet.
96 Sodobnost 2017
Tone Partljič Lokalpatriotova smrt
V mlečnem jutru so se otroci lovili med belimi plahtami, z  rumenimi 
ščipalkami pripetimi na plastične vrvi širom betonske terase bloka; tako 
so rasli, rasli v nebo. Borkica se je vatasto sanjava oddaljila, se naslonila 
na ograjo, se zazrla čez živo utripajočo karoserijo, čez nogometno igrišče, 
čez reko, na kateri se je zibal en sam oskubljen labod, ki so ga pacienti 
z odprtega oddelka bližnje psihiatrične bolnice hranili s fižolom in hre-
novkami; prišli so, vsako jutro, v trenirkah in plastičnih copatih, vzravnani 
kot svinčniki. Ena od žensk je spominjala na orjaškega tresočega se kačjega 
pastirja; k reki je privlekla klavir na kolescih, sedla predenj in pričela jokati.
Borkica je nosila jagodne uhančke in že odkar je pomnila je varčevala za 
rdeč cilinder. Njen oče je bil lep, bakren moški in vozil je avtobus, čudovit 
pločevinast avtobus, poslikan z ribami in morskimi konjički, da je bil kakor 
potujoči akvarij. Nekega jutra je deklico pograbil kakor culo, jo odnesel 
v avtobus, si jo posadil na kolena in ji dejal:
“Ne misli, da je tale kripa edino morje. Svet je velik, veš.”
Tedaj je Borkica opazila, da očetu na glavi raste školjka.
Atila jo je, Borkico, uzrl pri ograji in se z očarljivimi zamahi plavajočega 
psa sprožil proti njej. Tako sta skupaj zrla v prašen horizont in povsem 
nedvoumno je bilo, da se bosta, ko bosta odrasla, poročila. Medtem ko se 
je nanju že lepil gosti med prve noči, ki jo bosta nekoč preživela skupaj, je 
Nina Kokelj
Delfina
Radi te imamo
Roman v nastajanju
Sodobnost 2017 97
Sodobna 
slovenska 
proza
Andor med visečimi platnenimi rjuhami uzrl Imaginarno ptico, Eče pa je 
iz nosa tekel smrkelj, ki ga je kakor deževnico lovila z jezikom in si silno 
želela, da bi čim prej odrasla, da si bo lahko barvala lase in nohte, s toplim 
jezikom potovala po moškem telesu ter razumela, zakaj ljudje zapuščajo 
dežele.
Imaginarna ptica je prhutnila in Atila je bil tisti, ki jo je prvi prepoznal 
v daljavi. In hip za tem Borkica. Spogledala sta se. Atila je zažvižgal in 
z roko pokazal v dalj in Andor ter Eče sta se približala ograji. 
Prihajala je lepa, čudovita. 
Počasi je drobencljala v  zlatih čeveljcih z  vitkimi visokimi petami, 
obleče na v dolgo vijoličasto obleko, na glavi klobuček z orjaškim peresom, 
ki je prikimavalo njenim korakom, njeni ljubezni. V naročju je nosila kar-
tonske škatle, prevezane s pisanimi trakovi. Šla je čez nogometno igrišče, 
mimo Vrta starih, na katerega pročelju je bila z vodenimi barvicami nari-
sana otroška dlan, pod katero je pisalo:
Hvala ti, ker vedriš zadnje dneve mojega življenja.
Tam so sedeli, starci, upognjeni kot stare rože, na invalidskih vozičkih, z no­
gami v prevelikih copatih iz filca; z bakrenimi mlinčki sprejemanja so tiho tiho 
mleli čas. 
Videla jih je.
Ko je šla mimo kasonov za smeti, se je za hip ustavila in se zazrla visoko 
navzgor, vse do ploščadi na vrhu bloka. Nasmehnila se je, njen nasmeh je 
spominjal na poljub.
“Delfina! Delfina gre! Delfina!” so vzklikali vznemirjeni otroci, ji kot 
ponoreli stekli naproti, a se že hip za tem v sladkem upanju, ki je mejilo 
na strahospoštovanje, ustavili pri vratih, ki so vodila na ploščad. Tam so 
jo čakali, tako silno verjeli.
Počasi se je vzpenjala po stopnicah, pazila, da ji škatle ne popadajo na 
tla. Vali Trabant iz prvega nadstropja, ki se je nekega dne pripeljala v mesto 
iz Vzhodne Nemčije, s plastičnim avtomobilom, zlepljenim s selotejpom, 
zaljubljena v vojaka, se je na vratih svojega stanovanja pojavila s kupom 
starih ur, ptičjo kletko, v kateri je sedel tolst zajec, in vrečo pomaranč. 
“Dober dan.”
“Bom še videla, če je dober. Če bo kdo kaj kupil. Jebeš bolšjak, te robe 
se ne morem rešit. Eno steno sem že stolkla do tal, ena soba ni bila dovolj. 
No, vsaj dedca sem se znebila.”
98 Sodobnost 2017
Nina Kokelj Delfina
“Da …”
“Vi ste pevka, vi ste umetnica, menda razumete; tale zajec – najrajši ga 
imam. Zajca, tegale zajca.”
Otroci na ploščadi so se nemirno prestopali. In potem so se odprla vra-
ta. Tam je stala, Delfina. Z Imaginarno ptico na rami in otrokom je v roke 
podajala škatle, darila. Za Eče orglice. Za Andorja sadika limonovca. Plesni 
čevlji za Borkico in srebrnikast meč za Atilo. Otroci so k sebi stiskali darila 
kot dišeče dojenčke in Delfina jih je gledala, gledala jih je, bili so njeni. 
Čez leta je oče Borkice z avtobusom zapeljal v morje in se ni nikoli več 
vrnil, Eče pa je v enem od svojih napadov ubila Imaginarno ptico. 
Bele rjuhe so plapolale; Deflina je počasi stopila do plastičnega vedra 
za perilo, ga nežno prekucnila, sezula čeveljce in stopila nanj. Otroci so jo 
obstopili. In je zapela, na ves glas je pela. O mestu rumenih hiš ob morju, 
kjer otroci ob cesti prodajajo morske zvezde.
Bugibba
Ko jo je elastičen Maltežan s kamijonom iz La Valette pripeljal v Bugibbo 
in je stopila iz avta, ji je kovček padel na tla in se odprl, iz njega je padla 
plastična punčka, orjaška črnka v oblekici živo roza barve. Delfina se je 
v zadregi nasmehnila in se sesedla nazaj na sedež, videti je bila povsem 
nebogljena.
“Za otroke v bloku …”
Koža na prsih moža je spominjala na usnje in zanesljivo je vedela, da 
ima ženo, čeprav ni nosil prstana.
“Lepo. Oni so naše največje bogastvo.”
Nato se je zazrl skozi okno in sta nekaj hipov hrepenela skupaj.
“Ko sem bil otrok, mi je tetka – nosila je šklopotajoč nakit, vezla robce 
in se večkrat poročila, vedno s tujcem – rekla: ‚Ko boš velik, bova šla na 
Norveško gledat kite. Cel svet bova prepotovala. A vedno, vedno se bova 
ustavila v – Bugibbi.‘ Nikoli nisva šla na Norveško, nikoli nikamor, le do 
Bugibbe, vem, da bom tukaj umrl.”
Delfina je še kar sedela. Spremenila se je v rožo. V morju sta plavala 
deček in njegov konj. Mož se je pozorno obrnil k njej:
“Videl sem plakat. Da pridete.”
Delfina je bila še kar roža. 
Sodobnost 2017 99
Delfina Nina Kokelj
V hotelu se je v  svojo sobo odpeljala v  steklenem dvigalu, kot je bil 
steklen vrč, s katerim je Andor tedaj z zamaknjenim smehljajem zalival 
drevesca v svoji otroški sobi. Tako težko jo je čakal, Delfino, tako težko so 
jo čakali, tekali so gor in dol po stopnicah, in ko je zmanjkalo elektrike, so 
tekali s svečami, ki so ugašale, in so tekali v temi, Atila je že vedel, da je 
mamica, ki je z Andorjem nista imela, morala to storiti, morala je iti čez 
nogometno igrišče in potem naprej, celo pot je bruhala, bilo je poletje 
z oranžnimi cvetovi ob reki, dečka so k sebi vzeli dobri ljudje, letela sta 
z balonom in sta imela vsak svojega govorečega medvedka; Andor je bil 
tisti, ki je prvi – s semeni, posutimi na otroško dlan – nahranil Imaginarno 
ptico na ploščadi za sušenje perila. Dolgo jo je gledal, kako je plesala na 
vrvi, kako je vse vedela, vse razumela, plaho se ji je približal, poln sladke 
pene, jo pobožal. Pozneje so jo hranili tudi drugi otroci, jo občudovali, 
njeno turkizno perje, njene plesne korake; vsak od njih je bil celo življenje 
dolg. Samo Andorju se je pustila pobožati in Delfina je to vedela, tudi ko 
je v hotelski sobi v Buggibi mimogrede doumela, da je povprečna pevka in 
potem celo noč pela belim srajcam na terasi, okrašeni z lampijončki. Cin, 
cin so zvonili kozarci in britanski gostje so lahno poplesavali; Bugibba je 
bila rumena, topla, prijazna, kraj, kjer je prijazna celo resnica. 
Delfina je šla zjutraj k morju, kot bi hotela pokopati svoj veliki nastop, 
največji najbolj čudovit nastop, ki ji bo prinesel svetovno slavo in za ka-
terega je zdaj vedela, da ga nikoli ne bo, bila je povsem mirna, pekle so jo 
oči, čakala je, da se odpre kavarna, nosila je lično oblekico, noge bose, še 
je bila lepa, pogrešala jih je, se bala za Eče, deklico so našli golo, po celem 
telesu poslikano, kot bi jo bile za vedno vklenile ovijalke, jokala je in dali 
so ji toplo belo mleko, a je še kar jokala, še bolj, grizla je, praskala, da je 
začela jokati še njena mama, hlipala je, da je to v družini, ampak ne po njeni 
strani, ne, ne po njeni strani.
Delfina se je v manjši gruči turistov na ladji vozila po zalivu. Rada je 
imela Bugibbo, morje, otroke, ribice, Sredozemlje, turiste; v prijetno var-
nem objemu njihove banalnosti je obnavljala noč v Makedoniji, ko jo je bila 
prišla poslušat cela vas, potem ko je prišla navzdol po hotelskih stopnicah 
v  visokih petah in jo je videl le postaran in vsega naveličan receptor – 
 nez brano ji je pokimal – in je bilo na plakatu zraven porumenele fotokopije 
fotografije njenega obraza s flomastrom zapisano:
NOCOJ
SAMO ZA VAS IN ZA VEDNO
DELFINA
100 Sodobnost 2017
Nina Kokelj Delfina
V noč so, ko je stala na leseni deski in so se na žarnici gugajoče se luči 
cvrle vešče in je pela, prinesli mežikajočega dojenčka in objokanega starca, 
prišla je gruča prodajalk riža, ki je tekel v brezimno belo reko obetajoče se 
veličine in sreče, sreče, vsi, vsi so prišli. Tisto noč se je rodila Eče in njen 
oče je sanjal bele golobice, Delfina pa je z mišjo žensko po koncertu pila 
močno kavo in njena lepota mlade ženske je izzvenevala v nebo s plavajo-
čimi mušicami in vonjem po tobaku, Eče pa so, dojenčico, čez sedem dni 
z dvigalom pripeljali v sedmo nadstropje v bloku in njena odejica je bila 
okrašena s kraguljčki. Punčica je bila tako lepa, da je vsak, ki jo je pogledal, 
odmaknil pogled. Razen Delfine, ki ji je prva zapela uspavanko, o jelenčku. 
Da je spala, sanjala je vataste sanje, smehljala se je kakor vzhajajoči 
mesec, pri štirih letih pa so se v noči nanjo povzpele velike vlažne vešče, 
ki je niso nikdar več zapustile, včasih so le tiho utripale s krili in je Eče že 
kot deklica govorila tekoče špansko ter risala velikanske violinske ključe in 
leteče ribe, drugič spet so legale nanjo kakor velike sive plahte, da je kričala, 
da ne zmore, da ne zmore več, da naj ji pomagajo, naj pride oči, njen oče, ki 
ji ni nikoli nikoli nič očital. Prišel je, vedno je prišel, k njej, ponjo in začel 
je pisati pesmi in postal je slaven pesnik, sedel je k njej.
“Eče, vse kar imam, ti bom podaril. Nič ne skrbi, počivaj. Kmalu boš 
bolje.”
Njegova ljubezen se ni upehala, hodil je k njej v bolnico, k vodi, k mor-
ju, v zanikrne zakajene sobe s plešočimi pari, ki so spominjali na spojene 
krokarje, trgal jo je z moških, jo česal.
“Oči, sweet sixteen praznujem v bolnici, najraje bi bila mrtva.”
“Eče, nič ne skrbi, počivaj. Kmalu boš bolje.”
Tisti dan je šel in je pozvonil pri Borkici. Prvič. Prosil jo je, če gre tja, 
če gre k Eče.
“Rojstni dan praznuje.”
In je šla. Eče je sedela v parku, kadila in zrla navznoter in potem sta 
skupaj sedeli na klopici, bila je jesen z rdečimi travniki.
Delfina se je iz Bugibbe vrnila z avtobusom, zraven nje sta sedeli Malte žanki 
v pisanih ptičjih oblekah, ki sta celo pot molili, dežela se je prijazno smehljala, 
stari klovni so krotovičili po cestah in cveteli so orjaški mesnati kaktusi.
Otroci so se igrali na betonski terasi za sušenje perila; Imaginarna ptica 
je zavriskala in stekli so, stekli so k ograji.
“Delfina! Delfina gre!”
Objemali so se, Delfina je stopala počasi, pri labodu postala; hranila ga je 
norica v krznenem plašču, vse dokler je ni medicinska sestra ljubeče prijela 
Sodobnost 2017 101
Delfina Nina Kokelj
za roko, Delfina pa je šla dalje, kot bi bila prijela njo, za roko, jo vodila, k 
otrokom, ki so jo čakali, vedela je, da jo Borkica nekoč pričaka z rdečim 
cilindrom na glavi, rdečim, kakor je rdeča sla, in da je Eče nekega dne ne 
bo več čakala z drugimi.
“Delfina gre!”
Andor je pestoval Imaginarno ptico; pri jutranjih poročilih iz Enesovega 
radia – upokojeni delavec je vse dneve na hodniku v devetem nadstropju 
poslušal tranzistor, kadil ter božal velikega plišastega tigra, ki je imel v ustih 
čisto pravo pipo – je slišal, da je nekje daleč neki moški ubil veliko ljudi.
“Zakaj jih je ubil?”
Enes je skomignil; otroci ga niso pretirano zanimali.
“Ker je bil hudoban človjek.”
“Pa je njegova mamica, ko ga je rodila, mislila, da bo dober človek?”
Enes si je prižgal cigareto, spomnil se je bele čipke na oknu in da je pri-
šel še pravočasno, Andor je stal pred njim. In potem Delfina, otovorjena 
s torbami, v dolgi obleki, naličena.
“Dober dan.”
“Čekaju vas, gore su, na terasi.”
Iz tranzistorja so se usule drobne perlice, iz pipe plišastega tigra se je 
zelenkasto pokadilo, Delfina se je vzpenjala po stopnicah, Enes je zrl za 
njo, zamrmral.
“Umjetnost … To ti je velika stvar. To ti je kao da imaš sto fakulteta. 
Cel svet te ljubi. Ljubezen te ljubi in dekleta te ljubijo in vsaka televizija 
te ceni.”
Ko je spet stopila prednje, je vse postalo. Tam so stali, dostojanstveni 
v svojem otroštvu, se pogumno vzpenjali iz temnega stolpa k svetlobi. In 
ona, Delfina, razprla je pest in iz nje je vzplapolal moder metulj.
“Aaaaahhhh.”
Stopila je do ograje, se naslonila nanjo, jim pela, minevala so stoletja, 
tisočletja, voda v sočnem vrtu se je lesketala.
Vroča, prašna Turčija
Postala je, bosa, se dotaknila vode, jo pila. Na belih hišah s cvetočimi pro-
čelji so visele zastave, bilo jo je strah. Šla je skozi vroč oblak prahu, vnovič 
na pot, spet stran od njih, od rumenega sonca, zlata, čistega zlata. Kdor 
gre, tudi rani. 
102 Sodobnost 2017
Nina Kokelj Delfina
Ob cesti je stal velik akvarij s počasnimi tolstimi ribami, morje se je 
bleščalo, Ak Deniz, Sredozemsko morje. Minareti so vitki kipeli navzgor, 
sedela je v večeru, na modri preprogi s podobami prasveta.
On na usnjeni zofi, kadil je, ves tanek, lep. 
Bila sta sama.
Pevka?
“Da.” 
“Ne zanima me, kaj delaš, ampak kakšna si. Ampak vseeno mi poj, pro-
sim. Rad bi te slišal peti.”
Usedla se je na vrtljiv stol, se vrtela:
“We‘re walking in the air
We‘re floating in the moonlit sky
The people far below are sleeping as we fly
I‘m holding very tight
I‘m riding in the midnight blue
I‘m finding I can fly so high above with you.”
Zbrano jo je poslušal.
“Iz risanke. Snowman. Če kdaj ustvarim kaj tako lepega, lahko naslednji 
dan umrem. Te moti, da pojem otroško pesem?”
“Ne. Všeč mi je.”
“Si že videl sneg?”
“Da. V Kazahstanu. Pridi k meni.”
In je prišla, ga videla čisto od blizu. 
“Nočem te raniti. Sedem let sem bil v ječi.”
Začela si je odpenjati obleko.
Zjutraj ji je povedal, da je prva, s katero je bil, po tem, ko so ga izpustili. 
“Zažgal sem obleko in šel peš dvajset kilometrov. Močan sem. Mama me 
je, ko me je rodila, okopala v soli.”
Ona pa je segla v torbico, potegnila ven malega kužka na baterije, ga 
navila, položila na tla; brenčal je po sobi in utripal z rumenimi in rdečimi 
lučkami. 
“Nekdo bi te rad pozdravil, ti zaželel dobro jutro.”
Nasmehnil se je. Potem je znova legel v njen hladni eter. Se kopal v njem, 
otrok, gol, nedolžen.
V taksiju sta sedela na zadnjem sedežu, objeta, vso pot sta se poljubljala. 
“Domov greva.”
Sodobnost 2017 103
Delfina Nina Kokelj
Hišo njune ljubezni, v kateri ni bilo kotička, da ga ne bi pokrivala gosto 
tkana preproga, so obkrožali pomarančevci in limonovci.
Naslednji dan je na vrtu našla granatno jabolko. Držala ga je v dlaneh.
“Nar.”
“Perzijci ga na Norut položijo na tepih, pleten iz slame. In ogledalo, 
zlato ribico v malem akvariju, gorečo svečo. Vejo smreke, kovance, pobar-
vana jajca.”
Ko je sedel na ograji balkona, kadil in zganjal norčije, da so se belili 
njegovi zobje, ki so spominjali na kamenčke, je vedela za vsako sled nasilja 
na njegovem telesu in sleherne od njih se je dotikala v ihtenju, v silnem 
milovanju. 
“Nevesta granatno jabolko spusti na tla, iz ploda padejo semena, otroci, 
ki jih bo rodila. Si bila kdaj poročena?”
“Nikoli.”
Pred njim je razprla prazne roke, se smejala, on pa se je vnovič zagugal 
na ograji in je pel:
“Senden baska senden baska gozum gormez hic kimseyi
Senden baska senden baska duyamam ben hic kimseyi.”
Bil je tako lep, da je bil njegov smeh samo njegov.
“Jutri pride babica iz Burse. Prišla je k meni v ječo, samo enkrat, takoj 
na začetku. Rekla mi je: ‚Prvič sem tukaj in ne pridem več. Ker ti ne spadaš 
sem.‘”
In je prišla, babica iz Burse, na glavi črna ruta. Čakal jo je pri vratih, 
jo objel kakor prešeren zaljubljenec. Ona pa je iskala njegovo roko. Da 
jo poljubi. Izmaknil jo je, skril jo je, zajel njeno roko in jo poljubil, ona je 
snela črno ruto. Si na glavo nadela belo, prosojno belo ruto čez bele lase, 
sedla na tla.
“Vražji osel, ni se hotel premakniti. Pa sem ga v uho ugriznila.”
Tedaj je Delfina z balkona opazila peščeno pot ob otroškem igrišču. Ob 
njej je bilo drevo. Z njega so drug za drugim v počasnem plesu odpadali 
listi, v času, ko je bilo še poletje. Takrat je vedela, da pride jesen, da je že 
jesen, da je njuna ljubezen večna jesen. Ponoči je zrla na pot, ves čas jo je 
gledala, brezkrajno, po otroškem igrišču so se ponoči lovili psi, listi z dre-
vesa so tiho mehko vztrajno odpadali, da je legla nazaj k njemu, ki je spal, 
ga poljubljala, kot da ga je že izgubila, v jeseni.
Naslednji dan sta šli po poti dve ženski. Glavi sta jima pokrivali pisani 
ruti. Potem delavci v rumenih kombinezonih, ki so na otroško igrišče  nesli 
104 Sodobnost 2017
Nina Kokelj Delfina
velike vreče peska. Otroci so se igrali, ponoči so spet prišli psi, zjutraj 
otroci, bilo je poletje.
Bilo je poletje, izginil je v oblaku dišečega prahu, stopil je vanj, da je 
bil ves zlat. Jesen nikoli ni prišla, čez Bolgarijo je potovala z vozom, na 
katerem so ropotali lonci, v Pirotu je prespala zunaj, na preprogi, da so 
nanjo legale meglice.
Prinesla jim jo je, preprogo. Ki so jo čakali. Jo razvila na terasi. Sedli so 
nanjo, vsak je dobil svoj klobuček, da so bili kakor pomladanske cvetlice, 
Eče, z belim slamnikom, kakor marjetica.
“Moja marjetica, iskrica, katarinčica, gospodičnica, zvezdica, ledinščica, 
 me zin čica, tratinščica, očka, ptičica,” je popevala Delfina; pravijo, da je Bog 
posul bele rožice po vsej Zemlji, da bi razveselil žalujoče starše otrok, ki 
so umrli ob rojstvu.
Andor je že hodil v šolo, risal kroge in trikotnike, jih barval z modro in 
rumeno.
“Kako lepo rišeš.”
Obrnil se je k njej, v minevanju mu je bil izpadel zob, zaupal ji je, še 
vedno je bilo poletje.
Sodobnost 2017 105
Delfina Nina Kokelj
1650–9200
Kaj je pred nami? Tega ne vemo; 
predaleč smo, da bi videli neznano deželo. 
A saj je dovolj, da nas nosijo valovi.
Arthur C. Clarke
 
  
Čudno je.
Tako čudno mi je. Nekaj … nekaj se godi z mano.
Čutim, da me vsega – tam nekje znotraj – preplavlja nekaj novega. Nekaj 
čisto neznanega. 
To je zame nenavaden občutek. 
Pravzaprav še nimam kaj prida izkušenj; moj spomin ne seže kdovekako 
nazaj. Zato ne vem, kaj naj bi to novo sploh bilo. Doslej mi tak nemir še 
ni bil znan. Še nikoli me ni obšla nenadna želja, da nekaj napravim. Nekaj 
nedoločnega, a zelo pomembnega. In tudi nujnega. 
Rad bi … Rad bi … Pa saj ne znam povedati. 
Misel mi blodi po glavi, a je tako begotna, tako zmuzljiva, da je ne mo-
rem ujeti. Samo to vem čisto zagotovo, da me tole novo sili k spremembi 
tega, kar je zdaj. Vsega, kar je zdaj. 
To, kar zdaj čutim, se ni začelo nenadno. 
Edo Rodošek
Prihod
106 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
proza
Začelo se je počasi, čisto neopazno. In sprva je bilo tako rahlo, tako 
neznat no, da sem si mislil, da tega sploh ni. Da si to samo umišljam. Potem 
pa je to nekaj v meni raslo, postajalo je večje, močnejše in bolj razločno. 
In zdaj vem, da si ničesar ne umišljam. 
To nekaj, kar je sprva bilo občutek, zdaj pa je postalo nuja. 
Močna, silovita nuja. In tudi zelo ukazovalna. Ne morem je prezreti, ne 
morem je kar zavrniti. Preveč oblastna je. Kar na lepem čutim, da kdove 
zakaj nisem več zadovoljen s tem stalnim, spokojnim lenarjenjem v tem 
svojem mirnem zavetišču. Pa sem v njem doslej vseskozi tako užival. Saj mi 
doslej tu res ni bilo hudega. In še zdaj mi ni. Nič mi ni treba delati. Zame 
čisto vse postorijo drugi. 
Ne vem sicer, kdo so ti drugi. 
Tudi ne vem, ali jih je več in koliko jih je. A to me doslej niti ni posebej 
zanimalo. 
Oni so tam zunaj, izven mojega zavetišča. Nikoli ne pridejo sem noter, 
k meni.
Da obstajajo, vem le zato, ker jih slišim. Od njih prihajajo zvoki dveh 
vrst. Nekateri zvoki so vselej enaki. Nekakšno spokojno, enakomerno 
potrkavanje, ki sem ga že tako vajen, da ob njem lepo zaspim. Druge vrste 
zvokov od tistih tam zunaj pa slišim le tu in tam in so vsakič drugačni: od 
rahlega, komaj slišnega oglašanja pa vse do kar močnih sunkov. Zvoki, ki 
prihajajo od njih tam zunaj semle noter, k meni, so nekako zamolkli, pri-
dušeni in meni je to prav. To mi priča, da so stene mojega prebivališča res 
debele in trdne. Tukaj sem varen, in to je dobro.
Vsaj bilo mi je dobro. Dokler ni vame prišlo to neznano. 
Doslej je bilo tu z menoj vse v redu. 
Ves čas svojega bivanja tu redno dobivam semle noter vso hrano in pijačo. 
Dobivam ju tako zelo redno, da pravzaprav sploh še nisem utegnil spoznati 
občutka lakote ali žeje. Moj živež prihaja od tistih tam zunaj v taki obliki, 
da se mi ni treba prav nič truditi z njegovo pripravo. Lahko ga samo pre-
prosto použijem. 
No, pa saj tudi nisem prav nič izbirčen. Z vsem, kar dobivam, z vsem, 
kar se z mano godi, sem bil vse doslej povsem zadovoljen. Mogoče tudi 
zato, ker še nisem utegnil kaj dosti primerjati raznih stvari med sabo. Tule 
notri ni velike izbire. Sicer pa – le zakaj naj bi se pritoževal? Tukaj mi je 
bilo navsezadnje vse do zdaj kar prijetno. 
Vse do zdaj. Dokler ni prišla nadme tale neznana, silovita nuja.
Sodobnost 2017 107
Prihod Edo Rodošek
Tukaj, kjer zdaj prebivam, mi je prijetno toplo in da se udobno spati. Zdi 
se mi, da kar veliko spim. Pravzaprav sem že od nekdaj pravi zaspanec, vse 
odkar vem zase. Zdi se mi, da sem nekdaj, prej, spal celo še več kot zdaj. 
Zadnje čase pa je tudi moj spanec postal nekoliko bolj nemiren. Vse 
večkrat moram zamenjati položaj na svojem ležišču in nobeno se mi ne zdi 
pravšnje za daljši čas. Prekladam se sem in tja, se stegujem, potem se spet 
skrčim in potem spet vse od začetka. Pa ni z mojim ležiščem nič narobe. 
Takšno je, kot je vedno bilo. Mogoče je zdaj z menoj nekaj narobe. Ko spim 
in tudi tedaj, ko bedim.
Odkar sem začutil, da moram nekaj nujno napraviti.
Vzrok za moje sedanje nezadovoljstvo bo najbrž res v meni. 
Prav pred kratkim se mi je na vsem lepem začelo dozdevati, da tule 
 notri, v mojem bivališču, res ni kaj dosti prostora. Da je pravzaprav pretes-
no, da bi se človek pošteno razgibal. Včasih se prav čudim, kako da sem bil 
vse doslej tako potrpežljiv, tako pohleven, da te utesnjenosti nisem že prej 
opazil. Če so me oni tam zunaj – kdorkoli pač so – že zaprli sem noter, bi 
vsekakor morali biti malo bolj radodarni s prostorom, ki so mi ga dodelili. 
Oni ga imajo toliko – vsaj domnevam, da ga imajo –, da res ni lepo, da ga 
meni ne privoščijo vsaj malo več. 
Tule notri ne morem biti več spokojen in miren. Nič več. Postalo je 
nevzdržno.
Le kako naj tule notri ždim in čakam, da se to nevzdržno spremeni, ne 
da bi tudi sam kaj napravil za to? Ne morem kar mirovati. Tudi sam mo-
ram kaj ukreniti. Celo telo mi preveva neki čuden nemir, neko zagonetno 
koprnenje, da bi … da bi kaj storil. Kar koli. Da bi nekako spremenil to 
nevzdrž no stanje tule notri. Če je to možno. In če ni možno? Kaj pa potem?
Potem … potem pa bi kam odšel. Nekam. Tja ven. Kamor koli. Kamor 
koli – tja ven. 
V sebi čutim nakopičene toliko nove, doslej skrite, počivajoče moči, ki 
bi se rada za kaj porabila. Za kaj koristnega. Ali za kaj zabavnega.  Vseeno. 
Nekje notri me nekaj žge, vrvra, se pretaka sem in tja. Vse pogosteje ču-
tim potrebo, da bi nekako razprl, razmaknil, razširil stene tega mojega 
prebivališča. 
Te tesne meje, ki sem jih doslej imel za dobrotljivo zavetje, dokler nisem 
spoznal, da so pravzaprav neizprosna ječa. Razločno čutim svoj vročični 
utrip, svojo kri, ki se viharno pretaka po celem mojem telesu – po mojem 
zaprtem telesu, ki je obsojeno na stalno, brezplodno mirovanje. Zaznavam 
sleherno vlakno mojih napetih mišic – mojih trepetajočih, močnih mišic, 
ki jim ni dano narediti ničesar.
108 Sodobnost 2017
Edo Rodošek Prihod
Takole ne gre več. Ne morem več nemočno ždeti tule notri. Moram ven. 
Preprosto moram pobegniti od tu. Nekako se moram prebiti iz tega 
svojega zapora, pa naj me tam zunaj čaka še takšna negotovost. Kako pa 
sploh je tam zunaj? Neznano? Nevarno?
Zdaj me je strah. 
Nič ne vem, kaj me čaka tam zunaj. Sploh ničesar ne vem. Doslej še 
nikoli nisem bil nikjer drugje kot tule notri, v tem svojem večnem ujetni-
štvu. A zdaj ne morem več ostati tu. Bojim se, močno se bojim. A želja, da 
odidem od tu, je še močnejša. Vse silovitejša postaja. Razgnalo me bo, če 
takoj, takoj ne pobegnem – tule notri ne strpim več. Preprosto ne zdržim. 
Tisto nekaj, tisto temno, skrivnostno hrepenenje, tista žgečkljiva nuja divja 
in buri vso mojo notranjost. Vse silovitejša postaja. 
Če ne odidem, če takoj ne odidem, me bo zadušilo. Ven. Ven.
Napenjam vse svoje spočite, mlade mišice, tako željne delovanja. S hrb-
tom in z nogami se upiram v stene svoje ječe, močneje in še močneje. Zdaj 
slišim glasne zvoke od tam zunaj. Glasni so in nekako … povsem drugačni 
kot sicer. Čudni so, nenavadni. Nekako pretresljivi. Takih zvokov še nikoli 
nisem slišal. 
Potiskam tesne stene, rinem, z vso močjo, silovito. Vztrajam, ne odne-
ham. A tudi stene so močne. Žilave so in se ne dajo. Medtem ko pritiskam 
nanje, se malo vdajo, nekako čudno se raztegnejo, in tedaj že mislim, da 
sem zmagal, da bodo počile in da bom prost. A stene so močnejše od mene 
in se potem, ko končno obnemorem, spet vrnejo tja, kjer so bile. In spet 
sem na tesnem, še vedno zaprt v dušljivo notranjščino svojega večnega 
zapora.
Toda zdaj opazim, da so mi stene kar na lepem bliže kot prej. Prostora 
imam zdaj manj, kot sem ga vseskozi imel. Joj, ne. Tega pa res ne maram. 
Temu se moram upreti.
Spet odrivam stene, kar najmočneje, kar najbolj togotno in divje, da 
mi ječijo vsa vlakna v napetem telesu. A potem moram končno popustiti. 
In spet začutim, da so se mi še malo bolj približale. Obdajajo me, zdaj so 
že povsem blizu. Prestrašim se. Kaj se godi? Zakaj se stene same od sebe 
primikajo? Kaj bodo storile z menoj? Zdaj me že stiskajo, celega, na neki 
čuden način so oživele. Kaznovati me hočejo. 
Moj strah narašča. 
Zdaj že ne morem več premikati rok, ki so mi tesno pritisnjene k telesu, 
poskušam brcati, a tudi to ne gre več. Upiram se močnemu oprijemu, no-
čem se vdati. Zdaj sem jezen, besen, in to mi da novih moči. Za trenutek 
mi uspe, da malo razširim preostanek svojega prostora – a potem mi 
Sodobnost 2017 109
Prihod Edo Rodošek
 trepetajoče mišice odpovedo in stene mojega zapora se me spet tesno 
oklenejo. Davijo me, neizprosno me nekam potiskajo. To me boli. 
Tisti čudni, pretresljivi zvoki od zunaj so zdaj bolj pogosti in bolj siloviti. 
Glava mi tiči v nekakšnem tesnem rovu, potem, čez čas, so v njem že tudi 
ramena. In prsi. Obup me davi. Premikanje se je zdaj ustavilo. Ostalo je 
samo stiskanje. Bolečina narašča, še hip, in zdruznilo me bo. Zavest me 
zapušča. Ni izhoda. To je konec.
In potem, nenadoma …
Stiskanje sten poneha – postane mi hladno, hladno – v obraz mi plane 
ostra, slepeča belina – in začne me dušiti. Vse v istem hipu. Zvijam se, 
nemočno, na široko odpiram usta, hlastnem za nečim … za nečim, kar 
potrebujem, kar nujno, nujno potrebujem …
Nekaj me močno trešči po zadnjici – in tisto rešilno, dobrodejno, 
osvežu joče, prodre vame. Čisto prvič. 
In spet zaslišim nekakšne čudne, pretresljive zvoke. A zdaj so drugačni, 
čisto blizu so, ostri in predirni, in nekako zaslutim, da jih zdaj proizvajam 
sam. 
110 Sodobnost 2017
Edo Rodošek Prihod
Yiyun Li je odraščala na Kitajskem, v Pe­
kingu, leta 1996 se je preselila v ZDA. 
Za prvo zbirko kratkih zgodb Tisočletje 
priprošenj (A Thousand Years of Good 
Prayers) je prejela mednarodno nagra­
do Franka O‘Connorja za kratke zgodbe, 
Hemingwayevo nagrado, ki jo podeljuje 
PEN, Guardianovo nagrado za prvenec 
in kalifornijsko literarno nagrado za le­
poslovni prvenec. Za roman Klateži (The 
Vagrants) je prejela kalifornijsko knjižno 
nagrado za leposlovje in bila v ožjem 
izboru za mednarodno literarno nagra­
do, ki jo podeljuje mesto Dublin. Druga 
zbirka kratkih zgodb Zlati fant, smaragd­
no dekle (Gold Boy, Emerald Girl) se je 
uvrstila v ožji izbor za nagrado za kratko 
zgodbo ter za mednarodno nagrado 
Franka O‘Connorja za kratko zgodbo. 
Njen najnovejši roman Ljubeznivejše od 
samote (Kinder Than Solitude) so kritiki 
ob izidu lepo sprejeli. Prejela je tudi Whi­
tingovo nagrado, štipendijo Lannanove 
in MacArthurjeve fundacije ter nagra­
do Benjamina H. Danksa, ki jo podeljuje 
Ameriška akademija za umetnost in knji­
ževnost. Leta 2015 je za kratko zgodbo 
Zaščitena ženska (A Sheltered Woman) 
prejela britansko nagrado Sunday Time­
sa (ki jo financira zasebna banka EFG in 
s 30.000 funti velja za najvišjo literarno 
nagrado za eno samo zgodbo). Pri reviji 
Granta so jo uvrstili med 21 najboljših 
ameriških romanopiscev, mlajših od 35 
let, časopis The New Yorker pa jo je uvr­
stil med najboljših 20 pisateljev, mlajših 
od 40 let. Njena dela so prevedena v več 
kot dvajset jezikov. 
Govorile so, da so rešiteljice gorečih hiš, 
čeprav nobena od šestih žensk, starih od 
dobrih petdeset do nekaj čez sedemdeset, 
pred upokojitvijo ni imela pretiranih izku-
šenj zunaj sveta, v katerem so delale: majh ni 
predelki za zamreženimi okni za dve bančni 
blagajničarki, prostrane sobe, ki si jih je deli-
lo veliko uslužbenk, za tri tajnice, in recep-
cija v  šestnadstropni univerzitetni stavbi, 
kjer je gospa Lu dolga leta stražila vhod 
v dekliški internat.
Šest žensk, ki so bile zdaj že kakšni dve leti 
pri jateljice in tovarišice, se je prvič srečalo 
v bližnjem parku, kjer so matere v želji, da bi 
se njihovi otroci poročili, spoznavale druge, 
enako zaskrbljene matere. Skupaj so imele 
štiri sinove in štiri hčere, ki jih ni preganjalo 
tiktakanje ure, zaradi katerega njihove ma-
tere ponoči niso mogle spati. Že od vsega 
začetka so se ujele, delale domiselne načrte 
v upanju, da se bodo vsaj nekatere od njih 
povezale s poroko in nato s skupnimi vnu-
ki. Uredile so, da so se otroci srečevali in 
jih včasih k temu celo prisilile. Nazadnje 
nobena zveza ni obrodila sadov. Kljub temu 
so si bile ženske še vedno blizu, in ko je 
Yiyun Li
Požar v hiši
Sodobnost 2017 111
Tuja obzorja
gospa Fan, najmlajša med njimi, ugotovila, da jo mož vara z žensko, katere 
imena ni hotel izdati, se je preostalih pet v besu zaradi predrznosti moža, 
ki se je bližal šestdesetemu, vedel pa se je kot bedast mulo brez srca in 
možganov, odločilo, da bodo postale detektivke in odkrile resnico.
Da so odkrile priležničino ime, naslov in kje je v  službi, ni kaj prida 
pripomoglo k ohranitvi zakona gospe Fan. “Zaljubljeni starec je kot požar 
v hiši,” je bila šala, ki je po telefonskih sporočilih že nekaj časa krožila po 
mestu. Najbrž si jo je izmislila kakšna mlada, brezskrbna duša, toda kako 
kruto resnična je bila. Gospa Fan je ob silovitosti požara, ki je goltal njen 
zakon, osupnila: izkazalo se je, da so bila tri desetletja vsakdanjih prepirov 
in nepomembnih nesporazumov vnetljiv material. Še bolj osupljiva je bila 
preprostost ločitvenega postopka. V starih časih so pri mirjenju duhov 
sodelovali delodajalci obeh zakoncev, sosedska društva, delavski sindi-
kat okrožja in ženska združenja, sodišče kot zadnja izbira pa ni odobrilo 
 ločitve, ne da bi se tudi samo dolgo trudilo, da zakon ne bi razpadel. Navse-
zadnje je bila vsaka pomoč pri razbijanju zakona večji greh kot uničenje 
sedmih svetišč, toda to prepričanje dandanes ni več veljalo: okrožno sodi-
šče je naglo odobrilo prošnjo in kot bi mignil je bila gospa Fan spet samska, 
njen osvobojeni soprog pa je lahko postal ženin nesramne vsiljivke.
Šest žensk je napovedalo vojno zunajzakonski ljubezni. Ni jim bilo treba 
dolgo čakati, brž so spet našle žensko, ki je sumila, da jo mož vara, in na 
podlagi preteklih izkušenj in očitno prirojenega daru so v  dveh tednih 
odkrile ljubico. Gospe Gvan, katere sin je imel od nedavnega diplomo 
vrhun skega ameriškega programa MBA, se je posvetilo, da svoje spretnosti 
lahko pretočijo v posel, in zaradi osebnih priporočil se je število njihovih 
strank kmalu povečalo. Šest prijateljic se je dogovorilo, da jih bo pri delu 
vodilo načelo, da očistijo družbo in obračunajo z usihajočo moralo, zato 
so računale manj kot druga podjetja in prevzemale le primere, v katerih 
so bile soproge zaradi nezvestih soprogov in spletkarskih ljubic ogrožene. 
Poimenovale so se rešiteljice gorečih hiš, prepričane, da je požar mogoče 
pogasiti in preprečiti večjo škodo, če ga le odkriješ dovolj zgodaj.
Zgodbo šestih žensk, ki delujejo kot zasebne detektivke, so proti njihovi 
volji in brez njihovega privoljenja objavili v obrekljivi rubriki lokalnega 
časopisa pod naslovom Nenavadni ljudje v tem edinstvenem času. Le kateri 
prestopnik bi pomislil, da babica na ulici v dlani skriva mini radiotelefon 
ali da bi njen na videz nedolžni pogovor z znanci sovražniku lahko raz-
kril vaše skrivnosti? Zgodbo je kmalu povzel neki ženski časopis, in ko 
so na lokalni televizijski postaji predlagali, da bi za mesečno nanizanko 
112 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
o  sodobnih  družinskih vrednotah posneli kratek dokumentarec o njih, je 
šest prijateljic sklenilo, da izkoristijo priložnost.
Nestrpno pričakovano snemanje je potekalo nekega bučnega dne zgodaj 
spomladi. Gospa Tang je pojasnila ženski, zadolženi za ličenje, da njihov 
ten sega od barve rozin do starih jabolk, zato naj raje prihrani puder in 
šminko za druge ženske, ki si bolj upravičeno želijo biti privlačne. Televi-
zijce je tako norčevanje zabavalo. Še bolj jih je presenetilo, kako sproščena 
in naravna je šesterica žensk pred kamerami, ko pa so jih pohvalili, so bile 
nekatere videti zbegane. Gospa Čeng, najstarejša in najglasnejša, je rekla, 
da nima pojma, o čem govori režiser. Če pričakujejo, da bodo takšne, kot 
so v resnici, zakaj bi komentirali njihovo igro?
Dokumentarec so predvajali v soboto zvečer in šest žensk je za sose de, 
sorodnike in znance v trenutku dobilo status zvezdnic. Kmalu so se nava-
dile gledati posnetek oddaje v stanovanju gospe Mo, kjer je bil tudi glavni 
štab njihovih vohunskih podvigov. Gospa Mo je bila že dvajset let vdova, 
moža je izgubila v prometni nesreči sredi snežnega viharja, zdaj pa je pri 
petinšestdesetih igrala tenis, bila članica plesnega kluba, na polici pa je 
imela celotno zbirko romanov Agathe Christie. Gospa Mo je bila videti kot 
hongkonška filmska zvezdnica iz 40. let in nič ni kazalo, da pripada skupini, 
vendar jih je vodila ravno ona, kadar koli je imela prost dan brez tenisa in 
plesa, pa je vabila k sebi še druge ženske in jim ob odhodu ponujala svojo 
domačo telefonsko številko, če bi želele navezati stik z njenim podjetjem.
Sherlock Holmes je bolj po okusu mojega moža, je pripomnila gospa 
Tang, ki je bila poročena z upokojenim vojaškim častnikom. Gospa Mo se 
je strpno nasmehnila. Zavedala se je, da ji nekatere prijateljice zavidajo 
svobodo. Gospe Čeng in Lu sta tu in tam razpravljali z gospo Mo o njenem 
dolgoletnem vdovstvu, jo spraševali, zakaj nikoli ni pomislila na ponovno 
poroko, in izražali občudovanje, ker popolnoma sama vzgaja hčer. Gospa 
Tang, najmanj obzirna od šestih žensk, nikoli ni zamudila priložnosti za 
omembo svojega zdravega soproga z lepo pokojnino. Taka malenkostna 
tekmovalnost, ki je bila očitna tudi tedaj, ko so govorile o zaslužkih svojih 
otrok, navadno ni bila drugega kot neškodljivo draženje. Niso se namera-
vale odpovedati prijateljstvu, ki jim je v zrelih letih prineslo slavo.
Vendar je njihova dejavnost po tem, ko so oddajo predvajali, začela 
usiha ti. Mogoče se morebitne stranke bojijo, da niso več neznane in bi 
jih bilo nespametno angažirati, se je na glas vprašala gospa Gvan; ali pa 
mislijo, da si ne bi mogle privoščiti honorarja slavne šesterice, je dodala 
gospa Lu. Kakor koli že, v resnici ne potrebujejo dodatnega zaslužka, je 
rekla gospa Tang in gospa Fan se je strinjala ter dodala, da je njihov glavni 
Sodobnost 2017 113
Požar v hiši Yiyun Li
cilj razširiti zavedanje o zunajzakonski nemorali, njihov televizijski doku-
mentarec pa je poskrbel, da je to stališče spoznalo več ljudi, kot bi ga zaradi 
njihove dejavnosti. Vsak dan so se vračale k takim pogovorom, da bi se 
otresle skrbi in dvomov, čeprav nobena od šesterice ne bi priznala, da je 
vznemirjena ali razočarana, ker niso več tako iskane kot prej. Gospa Mo je 
med pogovorom skuhala čaj in prinesla pladenj oreščkov, včasih zeleni čaj 
in pistacije, kdaj drugič rdeči čaj in indijske oreščke, kajti okus šestih žensk 
se je v marsikateri malenkosti razlikoval. Oreščke so zmlele in jih jedle 
po žlički, kajti nekatere gospe so imele proteze, in ko je bilo za vse to po-
skrbljeno, je gospa Mo vtaknila kaseto v predvajalnik in prižgala televizor.
Po več dneh in potem tednih ogledov, prevrtavanja in ponovnega gle-
danja je bila gospa Gvan še vedno vznemirjena od trenutka, ko je zamigetal 
modri zaslon in se je zaslišala uvodna glasba. Šest prijateljic je z njo delilo 
to veselje in vsak ogled so spremljali novi komentarji in smeh. Zdaj so 
poznale že vsak kader in oddajo gledale predvsem zato, da so tu in tam na 
zaslonu videle sebe. Kako gospa Čeng v nekem bogataškem stanovanjskem 
naselju klepeta z varnostnikoma, ne da bi njena vesela radovednost vzbudila 
pozornost obeh mladeničev. Kako gospa Lu na klopi pred Starbucksom 
potrpežljivo sedi ob loncu vodenega čaja, ker se prešuštniški soprog tam 
na samem pogovarja s čedno mlado žensko. Gospa Lu se je v tridesetih 
letih varovanja deklet v internatu marsikaj naučila o ženskah brez sramu, 
in vsakokrat, ko je videla, kako roka igralca srednjih let pokrije roko mlade 
igralke, je povedala še kakšno novo zgodbo o dekletu iz preteklosti, ki se je 
po tem, ko so v internatu že pogasili luči, vrnila tja preveč sijočih ustnic in 
nenaravno zardelih lic. Dekleta so ji potrkala na okno in moledovala, naj 
jih spusti noter, ona pa je večkrat zavpila nanje in rekla, da jih bo enkrat 
prijavila na univerzi in naj se kar pripravijo, da se bodo hkrati z drugimi 
lahkoživkami preselile na ulico.
Razpravo o izrojeni morali mlajšega rodu je tedaj zamenjal smeh zaradi 
skrivnostnega telefonskega klica gospe Fan ženi prešuštniškega soproga 
o tem, kje je njen mož. Njihova kokoška ima v gnezdu obisk, je gospa Fan 
povedala po mobilnem telefonu, cenenem, okornem modelu, ki ga le redki 
še uporabljajo, plašč ji je plahutal v vetru, medtem ko se je od daleč videl 
zabrisan lik moškega, kako vstopa v stavbo svoje ljubice. Kje, hudiča, so 
televizijci staknili tisto o kokoški, so se smejale prijateljice, kajti pri svo-
jem delu nikoli niso uporabljale takih šifer, dobile so le scenarij, ki so se 
ga morale držati. Gospa Fan je sredi razigranega smeha zavzdihnila. Nič 
čudnega, da si je njen bivši mož zaželel mlajšo žensko, je rekla in pokazala 
114 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
na gubice na svojem obrazu, ki jih je bližnji posnetek poglobil, ona pa ga je 
zamrznila, da bi prijateljice bolje videle. Druge ženske so se nehale smejati 
in gospa Mo, tista, ki je vsako nelagodje vedno odpravila z najprimernejšo 
reakcijo, je prekinila tišino in rekla, češ, soprog gor ali dol, pomembnejše 
je, da se v življenju zabavaš, namesto da bi doma stregla kralju. Gospa Fan 
je pokimala, potem pa poročala, da so ji otroci povedali, da je nova žena 
ravnokar zapustila njihovega očeta zaradi mlajšega moškega, in spraševali 
so se, ali bi se bila za blagor družine pripravljena vrniti. Toda le zakaj bi 
hotela imeti kar koli opraviti s tem dvakrat ločenim moškim, je pripomnila 
gospa Fan. Povedano ni bila popolna laž, čeprav predloga otrok ni zavrnila 
gospa Fan, temveč njen bivši mož.
Pet žensk si je ogledovalo gospo Fan, ki se jim je smehljala in zagotav-
ljala, da je obdobje potrtosti že davno za njo; mogoče bo morala spet med 
ljudi in si poiskati mlajšega moškega, da bo njen mož nehal sanjariti o njuni 
ponovni združitvi. Neprepričano so sprejele šalo, potem pa je gospa Mo 
spet pritisnila na gumb za predvajanje in nov odmerek njihovih bleščečih 
trenutkov jih je spet zazibal v veselo pozabo.
Šesterica že nekaj časa ni reševala nobenega primera, ko jih je poklical neki 
moški po imenu Dao. Sicer nimajo nič proti počitku, so se opominjale, 
čeprav je bila že po enem samem klicu celo gospa Mo, najmirnejša med 
njimi, videti nenavadno razigrana. Nikoli še niso reševale primera za mo-
škega naročnika, toda že to, da je omenil njihov televizijski dokumentarec, 
je zadostovalo, da so naredile izjemo.
Ženske so Daa povabile v  čajnico, kjer so se srečevale s  strankami, 
v posebno sobo, ki jo je od veže ločila bambusova zavesa. Mlada dekleta, 
ki so jim stregla s čajem, so jih zgroženo pogledovala in si čez veliko mizo 
z odkrito radovednostjo ogledovala prišleka. Če hočete zadostiti svoji ra-
dovednosti, odprite svoje podjetje, je šepnila gospa Čeng, vendar preglas no 
in neprijazno. Gospa Mo jo je s komolcem sunila pod rebra, češ naj govori 
tiše, čeprav moški, ki je bil videti ves potrt, očitno ni opazil nič nenavad-
nega, tudi to ga ni motilo, da so si ga posadile nasproti kot na policijskem 
zaslišanju. Dao se jim je zahvalil za to, da so ga sprejele, potem pa je storil 
nekaj nenavadnega in s tem ujezil gospo Tang: v enem požirku je spil čaj 
in podržal prosojno skodelico proti oknu, kot bi hotel preveriti kakovost 
porcelana. Gospa Tang je suho zakašljala; zaželela si je, da bi bila mati tega 
moškega in bi ga lahko okrcala zaradi njegovega vedenja, kot je pogosto 
oštevala svoje otroke, čeprav so imeli že svoja podjetja.
Sodobnost 2017 115
Požar v hiši Yiyun Li
Dao je bil dolgo videti zaskrbljen, skodelico je odložil na karirasti zeleni 
prt, nato jo je pomaknil nekaj kvadratov naprej, kot bi premikal šahovsko 
figuro, pri tem pa šest žensk sploh ni pogledal. Gospe Čeng in Tang sta 
mencali vsaka na svojem stolu, gospa Lu se je spogledala z gospo Gvan. 
Mnoge ženske, ki so jih poklicale, so imele ob prvem klicu negotov glas, če 
pa so se odločile, da se bodo z njimi sešle, so njihove zgodbe začele bruhati 
iz njih, še preden jih je katera kaj vprašala.
“Če vam je laže odgovarjati na vprašanja, kot prosto govoriti, vam bomo 
vsekakor pomagale,” je z blagim in tolažečim glasom ponudila gospa Mo. 
Bila je dekliško vznemirjena, vendar je bila gospa Tang prepričana, da je 
to zaznala le ona. Pomislila je, da bi o tem poročala svojemu možu, kot je 
imela navado že štirideset let, toda stari vojak je bil zadnje čase vedno bolj 
zatopljen v pogovore s Sherlockom Holmesom, kot bi senilnost iz njega 
naredila najboljšega prijatelja slavnega detektiva. Moževa obsedenost je 
bila glavni motiv gospe Tang, da je tudi sama postala detektivka. Upala je, 
da bo zato deležna več pozornosti in spoštovanja, toda zdravniki so jo sva-
rili, da se moževo stanje lahko poslabša; lahko pride do izgube spomina in 
osebnostnih sprememb. Naj raje uživa s prijateljicami, namesto da pridno 
zbira snov za poznejše pogovore z možem, ki je bil vedno preveč sebičen, 
da bi v njih sodeloval, zdaj pa je sploh ni več poslušal.
Dao je pogledal gospo Mo in nato gospo Fan, ki je s spodbudnim na-
smeškom razpredala o svoji boleči izkušnji. Naravno je, da ste jezni na 
prešuštniško zakonsko partnerico, pa tudi na tistega, ki je vsega kriv, je 
rekla gospa Fan z besedami zakonske svetovalke, ki so ji jo plačali otroci, 
česar pa prijateljicam nikoli ne bi priznala, saj so bile ponosne, da so ji 
same pomagale prebroditi krizo. Seveda je tudi naravno, da ste zmedeni, 
je nadaljevala gospa Fan, vendar morate vedeti, da so taka čustva dolgo-
ročno nezdrava.
“Hvala, tetke,” je nazadnje rekel Dao in gospa Mo je pomislila, da kljub 
nejasnim besedam spoštuje njihovo starost in jih je primerno nagovoril; 
v njegovi generaciji je taka staromodna olika bolj redka. “Moj problem je, 
da ne vem, kje naj začnem.”
“Začnite s svojo ženo,” je rekla gospa Lu. “Še vedno živi z vami ali se je 
odselila zaradi drugega moškega?”
Moški je o tem vprašanju mučno dolgo razmišljal. Gospa Čeng, ki je že 
zgubljala potrpljenje, je pobirala arašide s pladnja in jih po vojaško razvr-
ščala pred seboj.
“Gotovo ste takrat, ko ste nas poklicali, imeli v mislih, kako bi vam lahko 
pomagale,” je ugibala gospa Mo.
116 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
“Smo izvedenke za zakonske krize, kar morda veste ali pa tudi ne,” je 
rekla gospa Tang. “In verjemite mi, da smo pri svojem delu srečale že vse 
mogoče zakonske težave.”
“Tudi jezik znamo držati za zobmi,” je dodala gospa Gvan in poslala 
proč dekleta iz čajnice, ki so prinesle sveže segreto vodo. “Marsikaj pa 
znamo tudi boljše kot mlajši ljudje. Videli ste dokumentarec. Razumljivo 
je, da smo uspešne.”
“Glejte na to takole, mladi gospod,” se je spačila gospa Čeng. “Mimo-
grede, koliko ste stari?”
“Štiriintrideset let.”
“Lahko bi vam bila babica,” je rekla gospa Čeng. Vse življenje je obžalo-
vala, ker se je pozno poročila: zaslepile so jo neštete priložnosti in pozabila 
je, da čas ženskam ni naklonjen. Pri dvainsedemdesetih si je želela le to, 
da bi videla vnuka, čeprav se nobenemu od njenih dveh sinov ni mudilo 
s poroko in otrokom, ki bi ga lahko razvajala; v starih časih so ženske nje-
nih let že pestovale pravnuke. “Pomislite takole. Svoj problem nam lahko 
opišete, kot bi o njem pripovedovali svoji babici. Toliko smo že imele, da 
nas nič več ne preseneti.”
Dao je hvaležno pokimal. Odprl je usta, toda še pred besedami je iz njih 
privrel vzdih. “Moja žena še vedno stanuje v najini hiši,” je povedal.
“Obetavno znamenje, kajne? Imata kaj otrok? Še vedno spita skupaj?” je 
vprašala gospa Čeng. “Ne, ne bom vas prekinjala. Nadaljujte, nadaljujte.”
Gospe Lu in Gvan sta se nasmehnili druga drugi, nista pa ustavili gospe 
Čeng. Iste besede bi iz drugih ust zvenele neprimerno, gospa Čeng, najbolj 
neškodljivo radoveden človek, kar jih lahko srečate v življenju, je očitno 
imela dar, da je celo najbolj žaljivo vprašanje preoblekla v vabilo.
“Sina imava,” je povedal moški. “Ravnokar je bil star leto dni.”
“Kako kaj vajine posteljne zadeve po sinovem rojstvu?” je vprašala gospa 
Čeng.
“Kadar jo prosim, včasih reče, da je utrujena, od časa do časa pa je 
prijetno.”
Moški nimajo pojma o ženski bolečini, je pomislila gospa Fan. V mislih 
je bila pripravljena zadevo odpraviti kot primer brezobzirnosti moža, ki 
novopečeni mamici ni pripravljen pomagati pri prenašanju bremena in ji 
neutemeljeno pripisuje krivdo. Gospod Fan se je po rojstvu njunih dveh 
otrok pritoževal, da je premalo vneta za posteljne radosti, in vprašala se 
je, zakaj takrat ni spregledala moževe brezčutne sebičnosti.
“Včasih traja malo dlje, da je novopečena mamica spet taka kot prej,” 
je rekla gospa Mo.
Sodobnost 2017 117
Požar v hiši Yiyun Li
“Toda ali ni leto dni predolgo?” je vprašala gospa Tang. “Mlade ženske 
so dandanes razvajene in veliko preobčutljive, če mene vprašate. Za vas 
ne vem, toda jaz sem bila že mesec dni po otrokovem rojstvu dobra žena.”
“Nikar ne begajmo gosta z nepomembnimi razpravami,” jo je zavrnila 
gospa Gvan in se zasukala k moškemu. “Prosim, odpustite nam, mladi mož. 
Najbrž ste slišali, da tri ženske zadostujejo za gledališko družino, nas pa 
je kar za dve. Toda ne dajte se motiti.”
Dao je pogledoval od ene k drugi in se spet zatopil v nadrobno ogledo-
vanje namiznega prta. Očitno ni razumel, kar so mu govorile, in nekatere 
od šestih žensk je hkrati prešinilo, da ima morda težave z dojemanjem, 
toda preden je katera utegnila odpreti usta, je spet dvignil pogled; tokrat 
je bil objokan. Ni nameraval biti neotesan ali tratiti njihovega dragocenega 
časa, je rekel, toda gre za nekaj hujšega, kot je neuspešno posteljno življen-
je moža in žene; njiju razdvaja drug moški in on ne ve, kako naj zadevo reši.
“Torej moškega poznate?” je vprašala gospa Čeng. Zabolelo jo je od 
razočaranja, ker ji morda ne bo treba razvozlavati uganke.
“Moj oče,” je rekel gospod Dao. “Že dve leti živi z nama.”
“Vaš oče?” so vzkliknile vse hkrati, se vzravnale in nagnile naprej.
“Hočete reči vaša žena in oče?” je rekla gospa Tang. “Če je vaša trditev 
neutemeljena, sem vas pripravljena našeškati.”
“Naj dokonča,” je rekla gospa Gvan.
Dao je pogledal svoje roke, prekrižane na namiznem prtu, in rekel, da gre 
le za slutnjo. K njim je prišel zato, je povedal, da bi jih prosil, naj ugotovijo, 
ali imata njegova žena in oče v resnici neprimerno zvezo.
“Koliko je star vaš oče?” je vprašala gospa Tang.
“In zakaj njega in soprogo sumite, da imata nespodoben odnos?” je 
vprašala gospa Čeng.
“Imate kaj bratov in sestra?” je vprašala gospa Lu. “Kje je vaša mati?”
Dao je ob vsakem vprašanju trenil, kot bi bila krogle, ki se jim ne more 
izogniti. Gospa Mo je zavzdihnila in prijateljicam pomignila, naj molčijo, 
čeprav so se ji od vznemirjenja tresle roke, ko je Dau spet točila čaj v sko-
delico in mu govorila, naj si vzame čas. Zgodba je prihajala na dan počasi in 
obotavljaje: bil je najmlajši otrok in edini sin. Imel je tradicionalno mater 
in očeta starega rodu: on je bil družinski kralj, ki je ženi in otrokom vladal 
z nesporno avtoriteto, ona mu je z vsem srcem služila. Štiri hčere sta dala 
v zamož, kakor hitro so dosegle primerno starost, trem je soproge izbral 
oče, najmlajša sestra, le nekaj let starejša od bratca, pa si je izbrala moža 
v nasprotju z očetovo voljo. Izključili so jo iz vseh družinskih zadev in 
tako vsem družinskim članom pokazali, kaj jih čaka, če bodo nasprotovali 
118 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
očetu. Pred nekaj leti so materi odkrili raka na jetrih. Dao jih je tedaj imel 
že čez trideset, in ker je bil po naravi plah, dotlej ni imel nobenega dekleta. 
Mati je na bolniški postelji prosila očeta, naj sinu pomaga, da si bo našel 
nevesto in bo videla bodočo snaho, preden odide s tega sveta. Domenili 
so se in predstavili sina nevesti, lepi ženski, vendar ne devici, kajti enkrat 
je že ovdovela, sina pa je prepustila v vzgojo staršem pokojnega moža.
“Je oče poznal vašo ženo, preden so vam jo predstavili?” je vprašala 
gospa Čeng, potem ko je na hitro razmislila in zaslutila, da je bil ta dogo-
vor sumljiv. Kakšen oče bi svojemu sinu podtaknil nevesto iz druge roke?
Ne vem, je rekel Dao. Ko so ga predstavili nevesti, je bil živčen, v vsakem 
primeru pa takrat niti pomislil ni, da bi podvomil o ženi in očetu.
“Ste jo takrat, ko ste se poročili, ljubili?” je vprašala gospa Čeng.
Dao je rekel, da jo je bržkone ljubil, sicer ne bi privolil v poroko z njo. 
Gospe Tang se je zdelo, da ni videti prepričan, sploh pa je priskutno, če je 
moški tako nepodjeten.
Dao je zdaj že mirneje nadaljeval, kot bi bil prebrodil prvi šok ob poslu-
šanju svojega glasu. Prijateljice so mu pozorno prisluhnile, čeprav je v njih 
kar brbotalo od vprašanj, ki so se jih močno trudile zadrževati, da moškega, 
ki ga je bilo tako lahko ustrahovati, ne bi utopile v radovednosti. Življenje 
po poroki je bilo mirno in spokojno, je nadaljeval, dokler čez šest mesecev 
ni preminila njegova mati, in kot je v navadi, sta mladoporočenca povabila 
očeta, naj pride živet k njima; Dao je bil edinec in sinova dolžnost je bila, 
da poskrbi za očeta, čeprav je bil pri šestdesetih še krepak in zdrav kot riba. 
Daa zdaj že leto dni preganja strah, da mu je oče nasadil roge. Te misli ni 
mogel zaupati sestram, rojstvo otroka, fantka, ki je bil natančno tak kot 
on, ko je bil plešast dojenček, pa ga tudi ni odrešilo suma.
“Hočete reči, da bi bil otrok lahko vaš polbrat?” je vprašala gospa Lu.
Če bi poznal odgovor, je odvrnil Dao, se ne bi obrnil na šest prijateljic. 
Dokazov je bilo malo, toda njegova žena je v službi negovalke imela nena-
vadne izmene in z očetom sta bila velikokrat sama doma, brez njega.
“Toda to še ne pomeni, da vam nasajata roge,” je rekla gospa Čeng.
Gloda ga dvom, je v svojo obrambo povedal Dao in nizko sklonil glavo.
“Kako žena ravna z vami?” je vprašala gospa Fan.
Z njim ravna tako, kot se spodobi za dobro ženo, je rekel Dao. Kuha 
dobre obroke, pospravlja hišo in ne zahteva dragih oblek. Svoje prihranke 
je položila na skupni račun in mu dovolila, da upravlja družinske finance. 
Kaj lahko mož še zahteva od žene, je neprepričljivo vprašal Dao.
Gospa Čeng se je odkašljala. “Vračam se k svojemu prvotnemu vprašan-
ju,” je rekla in pomislila, da Dao najbrž prikriva kakšno bolezen, ki se je 
sramuje. “Kako kaj vajine posteljne radosti? Zadovoljujeta drug drugega?”
Sodobnost 2017 119
Požar v hiši Yiyun Li
Dao je zardel in momljaje pritrdil. Gospa Mo ga je sočutno pogledala in 
nalila svež čaj, da bi ga rešila zadrege. Svet je nestrpen do moških krhkega 
srca, toda koliko ljudem bi se zdelo vredno pogledati globlje v svojo dušo, 
osamljeno zaradi nečesa, o čemer ne morejo govoriti? Njenemu soprogu, 
ki je bil že dvajset let pod rušo, so sodelavci nadeli vzdevek Mehka batata; 
vedno so se norčevali iz njega, pri napredovanju so ga vsakokrat presko-
čili. Ko se je poročila z njim, so bili njeni domači in prijateljice prepričani, 
da je znorela; bila je privlačno dekle in imela je boljše snubce, kot je bil 
moški, ki ga je izbrala zase. Na očitke je vedno odgovarjala, da je prijazen 
človek, v resnici pa jo je ganila njegova potrtost. Ko mu je dvorila, je postala 
zaveznica njegovih staršev in prepričana je bila, da ga bo zmogla osvobo-
diti potrtosti, ki je ni razumela. V kako nedolžno zločinko se je prelevila, 
je pomislila, ko je odkrila njegovo ljubezensko razmerje z moškim, ki je 
trajalo že dve desetletji. Sklepala je, da je bila prometna nesreča v snegu 
le kritje za davno načrtovani samomor, toda njuna tedaj osemletna hči je 
očeta oboževala in gospa Mo si je zadala nalogo, da v hčerinem srcu ohra-
ni lik vzornika in zavrne vse ponudbe, da bi se še enkrat omožila. Ljudje 
so občudovali njeno krepost in privrženost, toda kako zlahka se pustijo 
preslepiti najbolj nemogočim krinkam.
“Zdaj vas pa ne razumem,” je rekla gospa Tang. “V postelji se imata 
dobro in žena lepo ravna z vami. Zakaj jo torej sploh česar koli sumite? Na 
vašem mestu bi hvalila srečno usodo, ker ste našli tako ženo.”
“In zakaj vendar ravno oče?” je nadaljevala gospa Čeng. “Samo zato, ker 
je otrok videti kot sin vašega očeta?”
“Ne vsiljujmo mu svojega mnenja,” je rekla gospa Gvan in se trudila, 
da bi Dau prihranila nove zadrege. Mislila si je, da so nekatere tovarišice 
tokrat zoprne, njihovo vedenje pa neposlovno; po drugi strani so bile te 
ženske vedno takšne in njihova družba ji je bila kar v veselje. Mogoče 
pa njej zmanjkuje potrpljenja. Gospod in gospa Gvan sta lepo živela od 
svoje pokojnine javnih uslužbencev in letnih nakazil sina iz Amerike. 
Vendar sta bila priča zgodovinskega razcveta v deželi in gospo Gvan je 
bolelo, da pri njem ni soudeležena. Prej je sosedam in prijateljicam pro-
dajala kozmetiko in krepčila in morda je napočil čas, da si poišče novo 
poslovno priložnost.
“Toda razumeti moramo okoliščine,” je rekla gospa Čeng. “Jaz, na 
primer, ne razumem, kaj je narobe, razen če nam tale mladi mož česa ne 
prikriva.”
Opazil je, kako se je njegov oče spremenil, je rekel Dao. Vse življenje je 
bil tiran, na stara leta pa je glavno besedo predal snahi takoj, ko se je priselil 
120 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
k njima. In kako vesela je bila, je dodal Dao. Ni bilo pravega razloga, da bi 
bila ona, vdova, ki se je odpovedala sinu, da bi se poročila s plahim in tihim 
moškim, zadovoljna. V njegovi navzočnosti nikoli nista prestopila meje, 
toda zdelo se mu je, da imata skupno skrivnost. “Kot bi si postavila hišo 
znotraj moje hiše in živela v njej,” je rekel Dao in brez zadržkov zajokal.
Kakšna žalost, je pomislila gospa Mo in se vprašala, ali se bo Dao kdaj 
zmogel vrniti v življenje, kakršno je poznal. Ona je potrebovala več let, zanj 
pa bo morda drugače. Moški so manj prilagodljivi kot ženske, v vsakem 
primeru pa sinovi nikoli ne ubežijo očetovi senci.
“Tetke, videl sem vaš program. Vse ste izkušene v zadevah moških in 
žensk. Bi se lahko sestale z njima in poizvedele, kar me zanima?”
“Toda kako?” je vprašala gospa Čeng. “To ni tako preprosto kot najti lju-
bico. Naj se vselimo v vašo hišo in si spletemo gnezdo pod posteljo vašega 
očeta? Bi se ločili od soproge? Bi otroka izročili svojemu očetu? Povejte, 
mladi mož, kaj bi storili, če bi bilo res, kar sumite?”
Dao je ves pretresen spustil pogled na svoje roke, kot da na to sploh ni 
pomislil, in ni odgovoril.
“Želite, da se prepričamo o njuni nedolžnosti, da boste lahko v miru 
živeli naprej, kajne?” je rekla gospa Lu. “Nekaj vam nekaj povem: če se 
vam zdi, da ob vašem vzglavju sedi prikazen, bo prikazen vedno tam; če si 
predstavljate boga, bo bog od zgoraj vedno bedel nad vami.”
Te ognjevite besede gospe Lu niso osupnile le Daa, temveč tudi preosta-
lih pet žensk. Gospa Lu se je ugriznila v sluznico na notranji strani lica in 
si ukazala, da mora molčati. Mir prihaja od znotraj, si je pogosto rekla, in 
s prijateljicami se je lotila detektivskega dela v upanju, da bo z reševanjem 
zakonov drugih končno odgnala prikazen davno umrlega dekleta, toda 
izkazalo se je, da upa zaman. Nič ni bilo narobe, da je dekle prijavila, se je 
gospa Lu vsa ta leta vedno znova prepričevala: dekle je našla golo v postelji 
s sošolcem in še tisti konec tedna so oba izključili z univerze. Mesec dni 
pozneje, ko je gospa Lu ravno pregledovala pošto, se je dekle vtihotapilo 
v internat in skočilo iz najvišjega nadstropja. Gospo Lu je ob spominu na 
zamolkli udarec ob tla ponoči še vedno spreletaval srh.
“Gospa Lu ima prav,” je rekla gospa Fan. “Lahko bi delale za vas, toda 
najprej se morate odločiti. Zaradi našega odkritja bi bili lahko še bolj ne-
srečni, kot ste zdaj, veste.”
Dao je zrl v svoje roke, jih vedno znova prekrižal in spet razprl. “Nič ne 
bi ukrenil,” je nazadnje rekel. “Nimam kaj ukreniti. Navsezadnje je moj 
oče. Rad bi le vedel, ali sta me prevarala.”
Sodobnost 2017 121
Požar v hiši Yiyun Li
Kakšna šleva, je pomislila gospa Tang. Njen mož bi vzel v roke sekiro in 
od žene in očeta zahteval, naj povesta resnico, nikoli pa se ne bi cmeril pred 
tujci. Njen mož se je vedno naglo odzval, in kako nepravično je bilo, da je 
ravno njega, najbolj možatega med vsemi prijatelji, prvega zmogla starost.
Če bi Dao poznal resnico, je pomislila gospa Fan, je, da bi bil za vekomaj 
ujet v svojo žalost, tako kot ona. Vseeno je, ali sta mu nataknila rogove, 
tako kot zanjo ni pomembno, da je druga žena pozneje zapustila njenega 
moža. Kazen je za nekatere posledica preteklih zmot; za druge spet pride 
prej, preden kdor koli stori kaj narobe. Dobrodošli v deželi nesrečnih in 
zapuščenih, je rekla gospa Fan in skoraj uživala ob krivičnosti svoje in 
Daove usode.
Gospa Gvan je pogledala prijateljice. Kar videla je, da primera ne bodo 
mogle prevzeti kot skupina, ker so do Daa kazale manj sočutja kot do 
prevaranih žensk. Poiskala bo izgovor, da se po tem srečanju sestane 
z njim, je pomislila, in se pogovori o možnosti, da se sama pozabava s tem 
primerom. Podobnega načrta se je domislila tudi gospa Čeng, čeprav ji ni 
bilo do denarja, temveč do tega, da bi zadostila svoji radovednosti. Daov 
opis soproge in očeta je namreč vzbudil zanimanje gospe Čeng: kakšna 
je ta njuna ljubezen, če oče zaradi nje spletkari proti sinu, žena pa zaradi 
občutka dolžnosti zadovoljuje ljubimčevega sina? Ne glede na to, kaj vse 
je gospa Čeng v življenju videla, jo je vseeno skrbelo, da bo zamudila kaj 
zanimivega, preden bo zapustila ta svet.
Gospa Mo je opazovala tovarišice. Zavedala se je, da mora Daa prijazno 
zavrniti, kajti kljub radovednosti ne bo dovolila, da bi ta primer skazil 
prijateljstvo, ki si ga je ustvarila za samotne stare dni. Medtem ko je iskala 
izgovore, da bi ga zavrnila, so njene misli odtavale k popoldanskemu sre-
čanju plesnega kluba, tako kot vsaka dva tedna. Ples je odkrila šele v poznih 
letih in odtlej je bila z njim zasvojena, vrtela se je v soplesalčevem naročju, 
njuni telesi sta se dotikal s  skrajno nedolžno erotičnostjo. Ni bilo pre-
prosto ohraniti intimnosti z drugim človeškim bitjem le z dotikom teles, 
in če je to hotela doseči, se je morala popolnoma zbrati, da njene duše 
niso začeli lizati majhni in veliki zublji vseh strasti tega izdajalskega sveta.
Prevedla Dušanka Zabukovec
122 Sodobnost 2017
Yiyun Li Požar v hiši
“Svet je postal globalna vas.” Bliskovit razvoj tehnologije krajša razdalje, 
novice potujejo vse hitreje, ljudje smo si blizu kot še nikoli do zdaj, pa 
vendar se v odnosih oddaljujemo in tonemo v osamo. New York, London, 
Tokio …, čeprav jih loči na tisoče kilometrov, nas v velikih prestolnicah 
dandanes skoraj nič več ne more presenetiti; vidiš eno, si videl vse. Kul-
turni šok postaja privilegij pustolovskih duš, ki odkrivajo še zadnje neokr-
njene kotičke sveta. Mobilnost se spodbuja že od ranih let, od nedolžnih 
mednarodnih srečanj in tekmovanj do resnejših študijskih izmenjav, spod-
bujenih z  mehanizmom štipendij, ki so rezultat ekonomskega interesa 
držav. Tako na primer kitajska industrija pridobiva surovine v Avstraliji, 
avstralske univerze pa so vse bolj odvisne od kitajskih študentov. Nam so 
bolj poznane Erasmus izmenjave v Evropi, ki naj bi večale zavest o evrop-
ski pripadnosti in s tem krepile ekonomsko sodelovanje držav članic. Ne 
nazadnje, da spomnimo, je zametek Evropske unije ravno ekonomski 
sporazum daljnega leta 1951 med šesterico, ki so jo sestavljale Francija, 
Italija, Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. S širjenjem trga 
blaga in dela ter večjo mobilnostjo so se za posameznika pomnožile tudi 
možnosti izbire. Naslovi v časopisju vztrajno poročajo o odhodih v tuji-
no, govori se o begu možganov. Ljudje, predvsem mladi, iščejo po slovne 
priložnosti na tujem, mnogi si tam tudi ustvarijo družino. V zadnjih de-
setletjih se ne samo v ekonomski, ampak tudi v bolj intimni, družinski 
Tina Kompare Jampani
Nikogaršnji otroci
Sodobnost 2017 123
Sodobni 
slovenski esej
sferi odvijajo drastične spremembe. Model družine ni več enoten. Starši 
samohranilci, istospolni pari in etnično mešani zakoni, ki so v preteklosti 
veljali za odklonske zakonske zveze, postajajo vse bolj del vsakdanjika. 
Ne dolgo tega smo bili priča referendumu o družinskem zakoniku, ki je 
pokazal, da slovenska družba ni pripravljena na poroke istospolnih. Tre-
nutno v javnem mnenju čutimo nestrpnost do tujcev, tudi otrok, ki jo je 
sprožila migrantska kriza. Ob tem se poraja vprašanje, kako sprejemamo 
otroke mešane nacionalnosti. Ali je družba pripravljena na posledice, ki 
jih kuha ekonomski kotel?
Mešanje ras ni nov pojav, a je bil dolgo potlačen, saj ga v preteklosti 
družba ni dopuščala, ponekod je bil celo po zakonu prepovedan. Prvi 
večji pretres migracijske slike je v  15. stoletju sprožilo obdobje odkri-
tij. Evro pejci so po tisočletjih ločene evolucije vzpostavili stik z ljudstvi 
ameriške celine, na žalost precej sovražen. V literaturi je kar nekaj ljube-
zenskih zgodb, v katerih se hoče prikazati pristno ljubezen, osnovano na 
neodobra vani zvezi pripadnikov dveh različnih kultur. Vemo, da prava 
ljubezen premaga vse, in kaj je lahko hujšega, kot da je cel svet proti tebi. 
Prav gotovo je v otroštvu marsikdo poslušal zgodbo o Pocahontas ali jo 
je pozneje prebiral svojim otrokom, verjetno pa le redki vedo, da je osno-
vana na resničnih dogodkih. Pripoved se zaključi v pravljičnem stilu “in 
živela sta srečno do konca svojih dni”, vendar so bili njuni skupni dnevi 
na žalost šteti. Hči poglavarja Powhatana se je preselila v London, se v ce-
loti odpovedala svoji preteklosti ter povila malega Thomasa. Pocahontas, 
oziroma pozneje Rebecca, je kmalu, ob moževi prvi daljši odsotnosti, iz 
neznanega vzroka umrla, njeni posmrtni ostanki pa so skrivnostno izgi nili. 
John Smith (v resničnem življenju Rolfe) in Pocahontas sta eden redkih 
parov, ki so se podali po trnovi poti, polni prezira in nasprotovanj družbe. 
Številni so živeli dvojno življenje z ženo v domovini in družino z domorod-
ko v koloniji, po principu, “kar ne vidiš, ne boli”. Te otroke je en narod že 
od rojstva zatajeval, drugi pa odkrito zavračal. Zaradi neodobravanja rasno 
mešanih zvez tudi otroci, njihov sad, dolgo niso bili priznani. Nekoliko na 
boljšem so bile narodnostno mešane zveze, kadar sta bila partnerja iste 
rase, čeprav so tudi otroci iz teh zvez pogosto stigmatizirani. Izjemoma 
so bile mešane zveze dobrodošle v primeru ple miških porok, kadar je bilo 
treba utrditi zavezništvo ali združiti ozemlja. Pri mešanju modre krvi se 
vprašanje nacionalnosti potomcev ne poraja, saj je samo po sebi umevno, 
da se v patriarhalni družbi nacionalnost prenaša po očetu. Šele s postra-
sističnim obdobjem, ki je nastopilo v drugi polovici 20. stoletja, je postal 
svet do mešanih zakonov nekoliko bolj toleranten. Ozračje se je sprostilo 
124 Sodobnost 2017
Tina Kompare Jampani Nikogaršnji otroci
zlasti v sedemdesetih letih s hipijevskim gibanjem. Po stoletjih izmikanja 
so Združene države Amerike novo tisočletje začele v drugačnem duhu. 
Uvedle so cenzus, ki dopušča opredelitev pripadnosti več kot eni rasi in 
s tem uradno priznale večrasnost ameriške populacije. Velika Britanija je 
v svoj cenzus pri etnični opredelitvi že leta 1991 vnesla kategorijo “meša-
no”. Danes je na Otoku vsak deseti par etnično mešan, mešana populacija 
pa je tudi najhitreje rastoča etnična skupina. V tem desetletju (2010–2020) 
naj bi se njihovo število povečalo za tretjino. Med državami v Evropski 
uniji po številu tujcev, poleg že omenjene Velike Britanije, prednjačijo 
Nemčija, Italija in Francija. Za Slovenijo velja, da je narodnostno precej 
homogena. Skupaj s Hrvaško, Malto, Slovaško, Latvijo in Estonijo sodimo 
med države članice, za katere se odloči manj migrantov. Kljub temu imamo 
kot država na prepihu izkušnje z mešanjem narodov na našem ozemlju. 
Glede na popis iz leta 2002 je narodnostno heteroge na vsaka dvajseta dru-
žina. Največ mešanih družin najdemo na območju, kjer živita italijanska in 
madžarska manjšina, ter v večjih industrijskih oziroma urbanih območjih. 
Slovenski popis nima kategorije, ki bi držav ljanu omo gočala večnarodno-
stno opredelitev, posamezniku pa dopušča, da je neopre deljen. Skoraj 
desetina prebivalstva Republike Slovenije je to možnost tudi izkoristila in 
tako nam njihova narodnost ostaja neznana. Naš popis ni šel po poti Zdru-
ženih držav Amerike in Velike Britanije pri priznavanju etnično mešane 
identitete, ampak nasprotno – zadnjega deset letnega popisa iz leta 2011 
namreč narodnostna opredelitev sloven skih državljanov ne zanima več. 
Etnično, narodnostno ali rasno mešan zakon predstavlja srečanje dveh 
različnih življenjskih svetov v najintenzivnejši realni situaciji, saj se dogaja 
za domačimi vrati, kjer so na udaru še tako malenkostne vsakdanje navade. 
Nenadoma materni jezik ni več edini jezik v družini in vedno se bo našel 
nekdo, ki mu jedi pri družinskem kosilu niso začinjene po volji. Vsak od 
partnerjev prinese v zakon svojo kulturno prtljago in njuna je odločitev, 
kako nadaljevati potovanje. Lahko obdržita samo en kovček in pot bo navi-
dezno lažja, ampak eden izmed njiju si bo moral vedno izposojati oblačila, 
v katerih se bo, vsaj na začetku, počutil precej neudobno. V primeru, da 
sta življenjska sopotnika bolj čustveno navezana na svojo lastnino, bosta 
vso navlako, ne glede na dodatne napore, vlačila za seboj in se nenehno 
spotikala drug ob drugega. Namesto da bi v potovanju uživala, bosta na-
peta in občutljiva na najmanjše dražljaje. Salomonska rešitev je rešitev, 
s katero se nas je soočila večina, ki smo za potovanje na svojo grozo vzeli 
preveč prtljage; hočeš ali nočeš, sledi selekcija. Klestenje kulturne prtljage 
ni razumski proces, prej praktičen in temelji na medsebojnem spoštovanju. 
Sodobnost 2017 125
Nikogaršnji otroci Tina Kompare Jampani
Prednost te nezavidljive situacije je, da imamo možnost izbire. S spojitvijo 
dveh kultur zraste nova, ki je obdržala vse dobre lastnosti prejšnjih dveh. 
Zakonca s  tako pripravljenim kovčkom se bosta na potovanju odlično 
razumela, ni pa gotovo, da ju bo okolica dobro sprejela. Pritiski, ki burijo 
nemir v takšnih družinah, so namreč najpogosteje zunanjega izvora. Z roj-
stvom otroka se vse še dodatno zaplete, saj se mora odločitev staršev, kaj 
prenesti na otroka, uskladiti z okoljem, v katerem družina biva. Če hočeš 
biti v določeni kulturi sprejet, se moraš ravnati po njenih načelih. Polovi-
čarstva se marsikje ne dopušča. Žalostno je, da si mora tujec ob pridobitvi 
japonskega državljanstva izbrati japonsko ime, da bi se izognil morebitni 
diskriminaciji v prihodnosti. Japonska pol tisočletja trdno vztraja pri sta-
lišču, s katerim so, po tem ko so se opekli s Portugalci, soočili nizozemske 
trgovce: “Uvažamo samo dobrine in znanje.” In tako se danes ta država 
s starostno piramido navzdol visečega trikotnika še vedno boji kulturne-
ga vpliva tujcev in raje razvija robote, kot da bi medse sprejela nekoga, ki 
ni “Fudžijeve” gore list. Mislim, da je takšno ravnanje svetohlinsko in da 
v imenu ohranjanja “kulture” podpira kratenje osnovne človekove pravice, 
enakopravnosti. Država je preplavljena z ameriškimi korporacijami, mladi 
prisegajo na kulturo mang in kimona lahko vidimo na ulicah samo še ob 
prazničnih priložnostih. O kakšni tradiciji je tu govor? Bolj ko ne smo priča 
okoreli miselnosti in vztrajnemu zatiskanju oči. Na drugi strani poloble 
pa Brazilija slavi mešano populacijo, in to celo s praznikom, vsako leto 
27. junija. A vendar ohranjajo svojo identiteto; po celem svetu so poznani 
po sambi in le kdo bi rekel, da jo je navdihnila afriška religijska tradicija.
Najbolj presunljivo je, da se nesoglasja človeštva pogosto krešejo ravno 
na krhkih in nedolžnih otroških ramenih. Poimenovanja, ki si jih je druž-
ba izmislila za otroke mešane etnične pripadnosti, kot so npr. mešanec, 
hibrid, bastard, nikogaršnji otrok ipd., imajo vsa bolj ali manj negativno 
konotacijo in delajo krivico, njim, ki so, bolj kot vsi, otroci sveta. Zaradi 
različnih kultur, s katerimi pridejo v stik že ob rojstvu, so prilagodljivi in 
širše kulturno razgledani. Pa vendar, še tako nič hudega misleče vprašanje 
o njihovi identiteti marsikaterega večnacionalnega otroka in pozneje celo 
odraslega spravi v konflikten položaj, še zlasti, kadar je jasno nakazano, 
da je princip vprašanja “ali/ali” ne pa “in”. Pripadniki mešane narodnosti 
trpijo zaradi razdvojene lojalnosti. Enako kot se je nemogoče odločati med 
ljubeznijo do matere ali očeta, velja tudi za narodnostno pripadnost; obe 
sta del posameznika. Otroci imajo naravno potrebo po občutku pripadno-
sti, saj se, s tem ko so del neke skupine, počutijo zaščitene. Matematično 
126 Sodobnost 2017
Tina Kompare Jampani Nikogaršnji otroci
gledano bi morali imeti otroci narodnostno mešanih zakonskih zvez pred-
nost, saj so hkrati del množice A in množice B, a žal ima višja matematika 
drugačna pravila. Ker so v obeh skupinah nekoliko drugačni od večine, jih 
to zaznamuje in skupnost jih osramočene potisne ob rob. Vsak se v času 
odraščanja sooča z iskanjem lastne identitete, vendar so lahko najstniki 
mešane etnične pripadnosti pri tem še bolj izgubljeni. Nevarnost, da 
 zaidejo v psihične težave, je namreč pri njih večja kot pri vrstnikih enotne 
narodnosti. Med nami je vzniknila mešana generacija, naša prihodnost, 
ki pa še ne ve, kam spada. Etnične razlike so v naši zavesti močno uko-
reninjene in potrebne bodo generacije, da se jih bomo otresli. Še vedno 
smo ujetniki preteklosti, pomembno je, da se s  problemom učinkovito 
soočimo, in to čim prej. Z naraščanjem števila primerov mešanja je vedno 
večja potreba po razvoju novih modelov in konceptov rasne identitete. 
Slednja namreč ni vnaprej določena, ampak je družbeni pojav in kot takšna 
odvisna od družbe. Otroci so že pri treh letih sposobni opaziti najmanjše 
razlike med ljudmi, vendar še niso socializirani v tolikšni meri, da bi temu 
lahko pripisali kak pomen. Kategorizacije se naučijo od nas, odraslih, ki 
imamo težnjo po predalčkanju tako informacij kot ljudi. Otroci mešane 
etničnosti lahko izbirajo med mamino, očetovo ali mešano pripadnostjo. 
Tukaj ni napačne izbire, pomembno je le, da se v svoji koži dobro počutijo. 
Način, kako ti otroci rešijo vprašanje svoje identitete, je močno odvisen 
od reakcij okolice. Osebna identiteta je zgrajena s pomočjo refleksivnega 
procesa, ki vključuje odnos med posameznikom in družbo, ki ga obkroža. 
Tako psi hične težave ne nastopijo zaradi posameznikove neodločnosti, 
katero pot izbrati, temveč zaradi konflikta z okolico, ki se z njegovo izbiro 
ne strinja oziroma otroka ne vidi takšnega, kot se vidi sam. 
Obstajajo različne klasifikacije, ki skušajo predvsem na podlagi zunanjih 
značilnosti ljudi posplošiti v razrede in podrazrede. Verjetno se še spomi-
njate časov, ko smo gulili šolske klopi in si pri učni uri geografije skušali 
zapomniti, kdo so starši mulatov, mesticov, zambov in podobnih. Upam, 
da se današnji šolarji niso več primorani učiti deliti ljudi na osnovi barve 
njihove kože. Učiteljica je na tablo narisala Venov diagram, da bi snov lažje 
doumeli. Vse je bolj spominjalo na nekakšno kombinacijo ure matematike 
in likovnega pouka, na odnose med množicami in mešanje čistih barv na 
slikarski paleti. Nisem čisto prepričana, ali smo se takrat sploh zavedali, 
da govorimo o ljudeh, o nas samih. Ljudje smo si različni, vča sih tako zelo, 
da je težko vse umestiti v na prste ene roke naštete glavne skupine. Vse 
skupaj postane še težje po nekaj generacijah mešanja pre bivalstva. Sodobni 
antropologi danes človeštvo obravanavajo kot množico različnih  populacij. 
Sodobnost 2017 127
Nikogaršnji otroci Tina Kompare Jampani
V glavnem velja, da se ljudje razmnožujemo znotraj svoje množice in s tem 
ohranjamo genetsko ravnovesje. Hkrati mora biti množica dovolj velika, 
saj so sicer potomci bolj ogroženi – prizadene jih lahko kaka dedna bolezen 
in imajo s tem manjšo možnost preživetja. V izogib temu je družba poroke 
znotraj ožjega sorodstva prepovedala. V slovenskem jeziku takšne zveze 
imenujemo krvoskrunske, torej takšne, ki ne spoštujejo krvi. Z migracijami 
prihaja do vnosa tujih genov in oblikujejo se nove genske kombinacije. 
Genska raznolikost nam, kot vsem ostalim živim bitjem, omogoča prilaga-
janje spremembam v okolju in s tem ohra nitev naše vrste skozi generacije. 
Leta 1997 je Tiger Woods, ko je dosegel svetovni vrh med igralci golfa, 
ponosno izjavil, da je mešane rase. S tem dejanjem je multirasno gibanje 
v Združenih državah Amerike z javnim obrazom dobilo ogromno podporo. 
Gotovo je bila medijska pozornost odlično unovčena igralna karta za doseg 
uradnega priznanja mešane etnične pripadnosti v tej rasno zelo raznoliki 
državi. Kot smo že omenili, se je to uresničilo tri leta pozneje. Nasploh je 
med ameriškimi zvezdniki polno nadarjenih in uspešnih ustvarjalcev me-
šane pripadnosti, med njimi so Halle Berry, Alicia Keys, Vin Disel, Mariah 
Cary, Craig David, Lenny Kravitz, Keanu Reeves, če jih naštejemo samo 
nekaj. Pred kratkim se je iztekel mandat ameriškemu predsedniku Baracku 
Obami. Ko je leta 2009 prvič zmagal na predsedniških volitvah, je svet 
obkrožila novica, da so Združene države Amerike prvič v zgodovini dobile 
temno poltega predsednika. Kategorizacija, ki se je tudi sam drži, upošteva 
pravilo “ene kaplje” (op. a. one­drop rule), ki se je razvilo v 19. stoletju. Če 
smo pov sem natančni, Amerika še ni dobila svojega temnopoltega pred-
sednika, saj je bil Obama mešane rase. Veliko znanih Američanov ima tudi 
slovenske korenine, tako je Joe Sutter, oče Boeinga 747, sin izseljenega 
Dobovčana, nemško-slovenskega rodu pa je hitrostni drsalec Eric Heiden, 
ki je pod ameriško zastavo osvojil pet olimpijskih medalj. Ameriška astro-
navtka indijsko-slovenskega rodu, Sunita L. Williams, nosilka ženskega 
rekorda za najdaljši vesoljski polet in največje število izhodov v odprto 
vesolje je leta 2012 obiskala Slovenijo in ob tej priložnosti ji je naša država 
izkazala čast. Poleg Joeja, Erica in Sunite je še veliko znanih in manj znanih 
potomcev naših izseljencev po svetu, saj so se Slovenci v času gospodarske 
krize v začetku 20. stoletja in pozneje v med- in povojnem času raztepli 
v  Združe ne države Amerike, Kanado, Argentino in Avstralijo. Nekatere 
družine tako že četrto generacijo živijo na tujem in s sobivanjem z drugimi 
kulturami nastajajo družine pisanih nacionalnosti. 
Tudi doma imamo Slovenci veliko pripadnikov, ki združujejo tujo nacio-
nalnost s slovensko. Največkrat v domačih študijah pozornost namenjamo 
128 Sodobnost 2017
Tina Kompare Jampani Nikogaršnji otroci
mešanim nacionalnostim, ki se nanašajo na naše bližnje sosede oziroma se 
posvečajo integraciji madžarske in italijanske manjšine. Slovensko ozemlje 
je bilo del Avstro-Ogrske monarhije, nato Jugoslavije. Obe politični tvorbi 
sta pod isto streho združevali številne nacionalnosti. Josip Broz Tito, sin 
hrvaškega očeta in slovenske matere, je utelešal ideologijo bratstva in 
enotnosti znotraj zmešnjave slovanskih narodov na Balkanu. Poleg pripad-
nikov manjšin in južnih slovanskih narodov pa med nami živijo tudi tisti, 
ki so za svoj košček pod soncem prišli v Slovenijo iz bolj oddaljene Afrike 
in Azije. Mogoče imeni Sekumady Condé in Taiji Tokuhisa vsem nista 
domači, vendar njuna obraza večina zagotovo pozna z zaslonov slovenske 
televizije. Prva skupina afriških študentov je kot posledica sodelovanja 
jugoslovanske države v  gibanju neuvrščenih prišla v  Slovenijo v  študij-
skem letu 1959/60. V četrt stoletja jim je nato sledilo več kot tristo znanja 
željnih. Večinoma so se po končanem študiju vrnili domov, saj politika ni 
bila naklonjena njihovemu zaposlovanju, a vsem oviram navkljub jih je 
nekaj tudi vztrajalo in so si tukaj ustvarili družine. Eden od njih je sedanji 
župan piranske občine Peter Bossman, ki je bil nekaj časa celo predsednik 
Kluba afriških študentov v Ljubljani. Nekatere otroke, ki izhajajo iz zvez 
afriških priseljencev s Slovenkami, srečamo danes na slovenski estradi. 
Poleg že imenovanega voditelja dnevnoinformativne oddaje je med širši 
javnosti bolj poznanimi še Jose iz hip-hop dvojca Murat & Jose, priznana 
mezzosopranistka in znanka vseh, ki spremljajo oddajo Znan obraz ima svoj 
glas, Irena Yebuah Tiran ter plesalka Maša Kagao Knez. Ob osamosvojitvi 
in izbruhu vojn na Balkanu je pri nas našlo zatočišče veliko beguncev. 
Številni so si ustvarili novo življenje in se ob nastopu miru niso več vrnili 
v porušene domove. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je korenito vplival 
na migracijske tokove. Čeprav smo v primerjavi s preostalimi članicami 
za priseljence ena manj zanimivih destinacij, se njihovo število vseeno iz 
leta v leto veča. Prosto gibanje znotraj Evrope je olajšalo pretok ljudi in 
posledično se je povečalo tudi priseljevanje drugih prebivalcev držav Unije. 
 Po podatkih Eurostata za leto 2013 predstavljajo priseljenci iz drugih držav 
članic tretjinski delež tujcev pri nas, kar je po deležu obratna situacija kot 
v Luksemburgu, kjer tretjino tujcev predstavljajo priseljenci iz neevropskih 
držav. Podatki Ministrstva za notranje zadeve kažejo, da si naše sončne 
strani Alp vse bolj želijo Azijci in Afričani. 
Zgodovinsko gledano je bilo mešanje ras najprej grešno, nato kaz-
nivo, po letih počasnega napredka pa je postalo krivično dejanje staršev, 
katerih nedolžni otroci so za vedno ujeti med dva svetova. Mogo če smo 
tudi to fazo presegli in počasi začenjamo sprejemati dejstvo, da otroci 
Sodobnost 2017 129
Nikogaršnji otroci Tina Kompare Jampani
mešane etničnosti združujejo narode in odpravljajo predsod ke. Živeti 
v  času mešanja ras in narodov na splošno ne pomeni uničenja le- teh, 
temveč ustvarjanje številnih novih kategorij v upanju, da bodo te kate-
gorije končno izgubile pomen. Svet postaja vse bolj povezan in kulture 
se spajajo. Rasno mešane ljudi vidimo kot atraktivne, saj našo pozornost 
pritegnejo z nenavadno kombinacijo fizičnih lastnosti. Združujejo tuje in 
domače, zato so s tem nehote postavljeni v vlogo mosta med kulturami. 
Če srečanje s pripadniki drugih ras ni več izredni dogodek, kot je to bilo 
pred sto leti, so njihovo mesto danes prevzeli rasno mešani. Delujejo nam 
eksotično in v  nas vzbujajo radovednost. Na idejni ravni smo Slovenci 
pripravljeni na multikulturalnost, vendar je drugačnost zanimiva, dokler 
ne ogroža slovenske kulture. Društvo Nigerijcev v Sloveniji je pred leti 
opravilo manjšo raziskavo z  naslovom “Kaj menite o Afričanih, živečih 
v Sloveniji?”. Kot ključni pri ugotavljanju javnega mnenja sta se izkazali 
zelo podobni si vprašanji, ki sta zadevali rasno mešane poroke. Če je večini 
vseeno, ko gre za poroko v njihovi širši družini, se isti dogodek spremeni 
v motečega, če so vanj vpleteni člani njihove ožje družine. To zanimivo 
odstopanje je znak, da določeni zadržki do priseljencev še vedno obsta-
jajo. Ljudska modrost uči, da gre ljubezen skozi želodec. Fuzijska kuhinja 
ali kuhinja globalizacijske dobe je ena novih gastronomskih smernic, ki je 
zajela tudi našo državo. Glede na to, da smo vzljubili azijske začimbe in 
smo bili domače jedi voljni osvežiti z neznanimi sestavinami ali tehnikami 
priprave različnih kuhinj sveta, menim, da se na obzorju svita svetla luč 
tudi za “nikogaršnje otroke”, da bodo nekoč postali hkrati naši in njihovi.
130 Sodobnost 2017
Tina Kompare Jampani Nikogaršnji otroci
V spomin na Mirka Ilešiča
in Dušana Skoka
I.
Ko sem pred poldrugim desetletjem v Pravni praksi “iz torkle” iztiskal 
netipično pravniške kolumne, se je ugledni profesor evropskega in gospo-
darskega prava dr. Mirko Ilešič pridušal dolgoletnemu odgovornemu ured-
niku Dušanu Skoku glede mojega potopisnega utrinka, češ da bo naslednjič 
tudi on napisal prispevek o svojem izletu na Šmarno goro, kar je bila svoje-
vrstna sarkastična opazka, čeravno sva drug drugega spoštovala ter tu in 
tam celo zadržano vstopala v čarobni krog prijateljstva. Seveda reakcije 
nisem bil vesel, a nisem spremenil stila, ker sem poskušal popotne vtise 
venomer preplesti s pravom, filozofijo in občimi življenjskimi vprašanji, 
kar je vsaj v tistih časih pravniški srenji primanjkovalo toliko kot politikom 
etike. Obeh kolegov, vzornikov in tovarišev žal že vrsto let ni več na tem 
svetu, a sem prepričan, da se bomo še srečali, zato jima od srca poklanjam 
tale zapis.
Zakaj nas večino vleče na pot, zakaj radi potujemo? Nekdanji izjemno 
priljubljeni harvardski profesor pozitivne psihologije Tal Ben-Šahar, ki je 
Marko Pavliha
O gibanju, čustvih, 
motivaciji in kulturi
Sodobnost 2017 131
Sodobni 
slovenski 
potopis
študentom predaval o sreči, je izvrstno razložil esenco človekove po trebe 
po gibanju v povezavi s čustvi in motivacijo, kar je še posebej lepo razvid-
no iz etimologije angleškega jezika in angliziranega širšega be sednjaka. 
Pravi, da gibanje (motion) povzroča čustva (emotions) in nam vzbuja mo-
tive  (motivations), ki predstavljajo gonilno silo naših dejanj. Že sam jezik 
torej razkriva temeljno resnico, da so emocije, gibanje in motivacija ne-
razdružljivo povezani s skupnim latinskim izvorom moveo (gibati, migati), 
samostalnik motiv pa prihaja iz srednjeveške latinske besede motivum, kar 
pomeni nagib, vzgib ali gibalni vzrok. Kot mi je pojasnil profesor Janez 
Kranjc, izraza emocija latinščina ne pozna, v sodobne jezike je pripotoval 
prek francoščine. Konec 16. stoletja naj bi se pojavila beseda esmotion, 
ki je izpeljanka iz movoir in motion (spraviti v gibanje, ganiti) in izvira iz 
vulgarne latinščine (exmoveo oziroma emoveo). V francoščini je emocija 
(émotion) po slovarju začasna čustvena reakcija velike intenzivnosti, ki 
jo navadno povzroči spodbuda iz okolja.
Sirski pesnik Ali Ahmed Saïd Esber, ki ga bolje poznamo po božanskem 
vzdevku Adonis, je za intervju sobotne priloge še vedno najbolj uravno-
teženega slovenskega dnevnika (toda tudi ta na trenutke že rumeni pod 
komercialnimi pritiski) povedal, da sta ga v življenju najbolj zaznamovali 
dve besedi, in sicer glagola oditi in potovati. Treba je iti, pravi, kajti vsak 
odhod je oblika ustvarjanja, potovati pomeni spremeniti se in preroditi. 
Ali kot verjame Pascal: naša narava je gibanje, mirovanje pa je smrt. Vsi 
smo popotniki in rezultat prehojene poti in izkušenj.
Pričujoči miselni kometi so se (mi) zasvetili med poletnim zasebno- 
službenim koledovanjem med Novo vasjo nad Dragonjo na obronkih 
slovenske Istre, Maastrichtom, Londonom, Trevisom, Verono, Fažano, 
Puljem in otokom Ižem. Nič posebnega, boste rekli, in imate popolnoma 
prav, če bi šlo zgolj za zemljepisne širine in dolžine brez osebne refleksije; 
ker pa me je tokrat še posebej povleklo v axis mundi, se mi dozdeva, da vas 
utegnejo zanimati brskanja po esenci gibanja in potovanj v soju čustev, 
motivacij in kulture.
II.
Po službeni Budimpešti in Varšavi sem komaj čakal na štiridnevno odi-
sejado s svojo najboljšo tričetrtinsko polovico, da celoto podvojiva s sado-
voma najine “ljubezni dvoedine”. V nekdanjih študijskih letih je bila 
tujina rezervirana za najbogatejše, najboljše ali najbolj avanturistične 
132 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
 posameznike, dandanes pa jo ima večina zagretega mladeža postreženo 
na evropskem pladnju, čeravno si je ne morejo privoščiti prav vsi, najbrž 
le manjšina. Najina otroka sta to možnost imela in jo tudi izkoristila: hči je 
dobrih pet mesecev preživela na holandski pravni fakulteti v Maastrichtu, 
sin pa na ekonomski v angleškem Newcastlu. Dogovorili smo se, da se za 
konec tedna dobimo na hčerinem teritoriju, potem pa ju odpeljeva domov, 
pri čemer sva upala, da bosta kovčka, ki sta ju poprej odposlala po pošti, 
vsebovala kar največ oblek in drugih potrebščin.
Pot je bila zanimiva iz vseh zornih kotov, od eksministrskega do civil-
nega. Vseh pohval vrednega hibridnega priusa sva zagnala ob petih zjutraj 
in veleumni garmin nama je sporočil, da bova približno 1300 kilometrov 
zmogla do štirih popoldne, kar je bila nepozabna zmota. Začela sva v hu-
dem nalivu, ki ga je na italijansko-avstrijski meji odgnalo sonce, nato pa 
je šlo kot po maslu do Stuttgarta, kjer sva prvič obtičala v koloni, brez 
najavljenega razloga, kar tako, zaradi običajnega petkovega prometa. Med 
nekajurnim polžjim premikanjem so me sicer obletavale asociacije na bliž-
nji Tübingen, Primoža Trubarja, svetovni etos, izmišljeno Slavico z Radia 
Capris in Toneta Partljiča z njegovimi šegavimi Nebesi pod Pohorjem, a vse 
to ni kaj dosti pomagalo k pomirjenju razjarjenih živcev. Ko sva se končno 
začela premikati s kolikor toliko normalno hitrostjo in želela pot nadalje-
vati mimo Karlsruheja, ki ga je Ester v vsej naveličanosti zmogla šegavo 
oklicati za Karla-med-rjuhami, sva se v nevihti znašla pred zaprtim uvo-
zom na avtocesto. Tjakaj naju je črna elektronska napravica še nekajkrat 
trmasto pripeljala, dokler nisva obupala in se ustavila na zanikrni bencinski 
črpalki, kjer sem se v polomljeni nemščini uspel po človeško dokopati do 
prave smeri. Pa naj mi še kdo kritizira slovenske ceste, ki sploh niso slabe, 
le popeljite se malo po Evropi, kaj šele po vzhodnejših in južnejših deželah!
Ko sva ob pol desetih zvečer ob sončnem zahodu (!) končno prispela 
v precej odštekan hotel Kaboom poleg železniške postaje, naju je najin 
podmladek že čakal na večerji, zato so čustva v hipu izbrisala vse doživete 
nevšečnosti in nas priklopila na vzhičenost. Preživeli smo nepozaben ko-
nec tedna, od katerega mi je ostalo v spominu predvsem umirjeno univer-
zitetno vzdušje mesteca ob reki Mass, številni kolesarji, tršati visokorasli 
Nizozemci in svojevrsten paradoks, da država, ki je soustanovila Evropsko 
unijo, na eni strani deluje zelo evropsko, na drugi pa recimo ljudje niso 
podprli nesojene evropske ustave. Na pravni fakulteti brez nacionalnega 
rompompoma ponujajo poseben program tudi v  angleškem jeziku, pri 
čemer nikogar ne skrbi usoda nizozemščine, saj je domovinska in sleher-
nikova skrb za materinščino samoumevna. Drži, da jih je osemkrat več kot 
Sodobnost 2017 133
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
Slovencev, a je denimo Maltežanov petkrat manj kot nas, Gruzijcev pa le 
dvakrat več, pa nimajo problemov z mednarodnim lingua franca.
III.
V duetu je torej sledil (vedno znova) najslajši London s  kombinacijo 
akademskega udejstvovanja v Mednarodni pomorski organizaciji, dobro-
delne prireditve Stay Alive v Libertyju (z obilo zastonjkarskih koktajlov in 
prsato didžejko), koncerta Massaoke sredi betonske džungle ob Temzi in 
razstave ameriške slikarke Georgie O’Keefe v galeriji Tate. Kulturni višek je 
bila nepozabna triurna modernizirana Shakespearova predstava Sen kresne 
noči na stojišču v gledališču Globe za pet funtov po osebi. Režiserka Emma 
Rice je skupaj z dramaturginjo Taniko Gupta pričarala nenavadno indijsko 
mitološko in pravljično vzdušje; na piedestalu kot v nebesih ansam bel igra 
dinamične melodije z virtuozno Sheemo Mukherjee s sitarjem v ospredju, 
škrata Robina je upodobila eksplozivna ženska, Helena pa se je preobrazila 
v moškega Heleniusa. Shakespearovo gledališče, ki je sodobna konstruk-
cija originala iz let 1599 in 1614, je dokaz, da je možno kulturo približati 
sleherniku za drobiž, toda za kaj takega morajo imeti posluh politiki, 
podjetniki in umetniki. 
IV.
Vsaj dvajsetkrat sem že popotniško izkusil letališče v Trevisu, mesta pa še 
nikoli, čeravno mi ga je prijatelj z Malte opeval kot izjemno slikovit kraj, 
vreden ogleda. Tokrat sva bila skorajda prisiljena tu prespati in se nasled-
nje jutro sprehoditi po njegovih ulicah. 
Kot se lahko na hitro podučimo, je bila prva naselbina na tem območju 
z obilico vodnih virov vas iz predrimskega obdobja, zgrajena na zavoju 
reke Sile. Zaradi pomembnih cestnih arterij in vodnih poti je bil Treviso 
vse od antičnih časov živahno trgovsko središče, pozneje pa so tudi to 
mesto dosegle posledice propadanja rimskega cesarstva. Ko so ga osvo jili 
Langobardi, je postal ena od šestintridesetih vojvodin njihovega kralje-
stva; v  njem so ustanovili kovnico denarja, ki so jo pozneje uporabljali 
tudi Karolingi in Beneška republika. Okrog leta 1000 je mesto sprejelo 
lasten statut kot avtonomna komuna, in ko je v zavezništvu z Veronsko in 
Lombardsko ligo porazilo Friderika Barbarossa, je doživljalo ekonomski, 
134 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
arhitekturni in urbanistični razvoj. Leta 1321 je bila v mestu ustanovljena 
ena prvih univerz, Ezzelini so bili med letoma 1237 in 1260 prva rodbina, 
ki ji je uspelo uveljaviti svojo oblast v mestu, sledili sta ji družini Collalto 
in Da Camino, leta 1329 ga je zasedla vojska rodbine Della Scala, leta 1339 
pa se je mesto prostovoljno podvrglo Beneški republiki in tako postalo 
njeno prvo kopensko ozemlje. 
Na medmrežju reklamirajo ogled stolnice iz 6. stoletja, zgrajene v sre-
dišču mesta, kjer so nekoč stali gledališče, tempelj in verjetno tudi terme, 
zanimiva je cerkev sv. Frančiška s samostanom, v kateri sta grobova enega 
od sinov Danteja Alighierija in hčerke Francesca Petrarca. Trg Piazza dei 
Signori je srce mesta, njegovo kulturno in družabno središče, kjer espresso 
še bolj diši po italijansko in s svojim okusom izvablja Proustove občutke, 
čeravno bistveno manj melanholične. Na njegovi vzhodni strani stoji Pala-
ča tristotih, imenovana tudi Palazzo della Ragione, zgrajena v 12. stoletju, 
nekoč sedež Najvišjega sveta, ogleda sta vredna tudi zastavljalnica za ubož-
ne Monte di Pietà in Cappella dei Rettori. V Trevisu se je rodil Benetton in 
lahko si mislite, da v družbi moje najžlahtnejše gospe ni šlo brez nakupov, 
tudi v mojo korist in povsem sprejemljivo “škodo”.
Potem sva se odpeljala v Verono, v mesto za zaljubljence, ki hrepenijo po 
Juliji na balkonu in Romeu pod njim, si lajšajo ljubezensko sladko trpljenje 
z bollito misto, prelitim s kostnim mozgom in kruhovimi drobtinami ter 
zalitim z rdečim vinom valpolicella, nato pa se pogreznejo v arensko oper-
no praznovanje, kjer recimo kot midva uživajo ob nepozabni Aidi v režiji 
Franca Zeffirellija. So njena suženjska čustva do zavojevalskega Radamesa 
silnejša kot pripadnost očetu in domovini, je biti lepše pri živem telesu 
zazidan v grobnico z najdražjim kot nesrečno živeti na svežem zraku?
V.
Ker sem v otroštvu in (prvi) puberteti vselej letoval v šotoru, največkrat 
v čarobnem Valunu na Cresu, mi je po prvih boljših dohodkih prijalo, da 
smo z družino odhajali v eksotične kraje na all inclusive, kjer ni bilo treba 
skrbeti, koliko staneta (Dolanca?) popita pijača in snedeni sladoledi, ker 
je bila za pavšalno ceno vselej na razpolago mizica-pogrni-se. Zato sem se 
pred leti sprva na vse kriplje otepal svakinjine ponudbe, da s soprogo teden 
dni popaziva na njihovo prikolico v kampu Peroj zraven “črnogorskega” 
Peroja v Fažani, a se je na ženino prigovarjanje vendarle zgodilo “priko-
liciranje” in naju takoj zasvojilo. Romantični večerni klepeti ob sveči in 
Sodobnost 2017 135
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
travarici, jutranje plavanje, kavica v mičnem mestecu, kuhanje v kopalkah, 
magična Foška z blagodejnimi vibracijami, mistični Vodnjan z mumijami, 
rimski Pulj z živahno tržnico, impresivno ribarnico in pšeničnim pivom 
nasproti Avgustovega hrama … Uauu!
Kjer koli sem, poskušam s pogledom prebiti svetlobno onesnaženost, ki 
je je v fažanski naravi zanemarljivo malo, in utoniti v zvezdnatem nebu, ki 
me spominja na poučne oddaje Stephena Hawkinga, v katerih me je poučil, 
da je lahko sleherni človek genij (torej tudi jaz?) in da je v naši galaksiji 
300 milijard zvezd in vsaj 100 milijard planetov; teh naj bi bilo 50 mili-
jard kot Zemlja skalnatih, 500 milijonov pa naj bi imelo tudi vodo, kar je 
bistven pogoj za življenje. Če temu dodamo še 200 milijard galaksij in vse 
verjetnejšo teorijo o mnogoterosti vesolj (multiverse) namesto zgolj ene-
ga (universe), potem mora biti tudi največjemu skeptiku in nejevernemu 
kristalno jasno, da v vesolju zagotovo nismo sami, samo vprašanje četrte 
(ali katere druge, še ne odkrite) dimenzije je, kdaj bo prišlo do bližnjega 
srečanje tretje vrste. Veliki pok pred malo manj kot 14 milijardami let bi 
lahko ponazorili s hipno prebujenim Stvarnikom, ki je skozi obroček na 
magični paličici začel pihati milne mehurčke, od katerih je vsak pomenil 
novo vesolje, ki se ni razblinilo, marveč se je večalo in širilo in se še vedno 
napihuje. Toda kaj je bilo pred tem in kaj bo mnogo pozneje? Znanstve-
niki so s teleskopi in drugo opremo mednarodne raziskovalne organizacije 
Evropski južni observatorij (ESO) našli dokaze o obstoju planeta v osončju 
naše najbližje zvezde, na katerem bi se utegnilo razviti življenje. Planet, ki 
so ga poimenovali Proxima b, je od nas oddaljen okoli 4,2 svetlobnega leta 
in kroži okoli rdeče pritlikavke Najbližje Kentavre, okoli katere potrebuje 
le enajst dni, saj ji je skoraj dvakrat bliže, kot smo mi Soncu. Poleg tega je 
Nasa pod površjem Evrope, ene od 67 Jupitrovih lun, ki jo je že leta 1610 
opazil Galileo Galilej, odkrila ocean, kar posred no pomeni, da so tam 
razmere za življenje … Kakor koli že, zaenkrat vsaj materialno prisegam 
na našo mamko Zemljo.
Med šumljavimi borovci na morskih obronkih še lepše šumijo papir-
nate knjige in šušljajo besede prav v tistem molu ali duru, v katerem je 
uglašena moja duša. Že od nekdaj sem si želel prebrati še katero izmed 
del Antoina de Saint-Exupéryja, kajti čudoviti Mali princ je tako močno 
kulten, ne smrten in obče priljubljen, da je včasih že malce kičast, saj je 
bila v naši in še kateri generaciji pravcata sramota, če ga nismo prebrali 
in znali vsaj nekaj odlomkov na pamet. Edvard Kocbek je iz francoščine 
v slovenščino sijajno prevedel romana Terre des hommes in Vol de nuit, ki 
sta pri nas izšla pod skupnim naslovom Veter, pesek in zvezde. Ker je Tonči 
136 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
kot strmoglavljeni pilot sredi puščave očitno doživel strašno žejo, je napi-
sal enega najlepših spevov o vodi, ki naj bi je odrasel človek popil vsaj dva 
do tri litre na dan, on pa je koprnel po kapljicah: „Voda! Voda, nimaš ne 
okusa, ne barve, ne vonja. Človek te ne more določiti, okuša te, ne da bi 
te poznal. Ti nisi sa mo potrebna za življenje, ti si življenje samo. Prepajaš 
naju s slastjo, ki si je s čuti ne morem razložiti. Po tebi se vračajo v naju 
moči, ki sva se jim bila že odpovedala. Po tvoji milosti se v nama odpirajo 
posušeni vrelci najinega srca.“
Na prvi pogled se zdi, da v  knjižici prednjači letalstvo, neskončna 
ljubezen do letenja, a je v resnici mnogo, mnogo več. Pisatelj razglablja 
o človekovi veličini, ki ne nastane sama od sebe, zgolj z obleko, hrano in iz-
polnitvijo vseh njegovih potreb, kar ga napravi za malomeščana, vaškega 
politikanta in tehnika, odtujenega notranjemu življenju. Izobrazba še ne 
ustvarja kulture in klavrno podobo o njej si ustvari tisti, ki misli, da temelji 
na spominski sposobnosti za formule: „Slab študent najvišjih šol ve danes 
več o naravi in njenih zakonih, kakor sta vedela Descartes in Pascal, toda 
ali je tudi sposoben njunega duhovnega poleta?“ Saint-Exupéry toži, da 
ga tega, kar ga muči, ne ozdravi nobena ljudska kuhinja, kajti ne pestijo 
ga lačni, grbavi in grdi, marveč „v slehernem izmed nas zaklani Mozart“. 
Samo duh, ki dahne v ilovico, zmore ustvariti človeka.
Letos so v mojo poletno knjižno malho namenoma zašli tudi Teofrasto-
vi Značaji, ki bi morali biti obvezno čtivo katerega koli psihoterapevta ali 
dušebrižnika. Ker nisem dobil Otroštva, sem od kresnikovega nagrajenca 
Mihe Mazzinija prebral mladinski roman Zvezde vabijo, iz katerega sem 
si izpisal naslednji pomenljivi stavek: „Včasih sovražimo tisto, česar ne 
upamo ljubiti.”
Prijetno presenečenje je zame Carlos Pascual, v  Slovenijo priženje-
ni Mehičan, ki pronicljivo piše O služkinjah, visokih petah in izgubljenih 
priložnostih. Skrbi ga, da mladi Slovenci ne govorijo o  lokalni politiki 
in ne berejo resnih časopisov, skrbijo ga klientelistična narava sloven-
ske družbe in očetovski pokroviteljski odnos med ljudmi in vlado, ki 
povzroča apatično in prerazvajeno študentsko populacijo, zaskrbljen je 
nad sklerotično akademsko sfero in kulturno, samozadostno in mnogo-
krat sterilno aristokratsko elito. Pravi, da je branje kot poslušanje mrtvih 
z očmi …
Za vrhunec sva odplula na Brione na premiero predstave Shakespeare 
poletne noči – variacije  v režiji Lenke Udovički (soproge Radeta Šerbed-
žije, ki naju je lani na istem prizorišču navdušil v  vlogi kralja Leara), 
s katero sta gledališče Ulysses in zagrebška glasbena akademija obeležili 
Sodobnost 2017 137
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
400.  obletnico smrti enega največjih dramatikov in pesnikov vseh časov. 
Glav na vloga “čuvaja Shakespearovega spomina” pripada slovenskemu 
igralcu Radku Poliču, ki je žarel, blestel in – kot le on zna – vidno v srcu 
krvavel, gre pa za hommage Shakespearu, v katerem se večinoma mlade 
igralke in igralci z besedami, gibi in glasbo sprehodijo od časov velikega 
dramatika do današnjih dni s poudarkom na izbranih motivih iz njegovih 
kraljevskih kronik, tragedij in mitskih ljubezenskih scen. 
Takole se je izpovedal Rac v intervjuju, ki sta ga imela s prvo ženo, pri-
jateljico in legendarno igralko Mileno Zupančič za Sobotno prilogo Dela, 
po tem, ko se je v svoji značilni, pogosto znatno retorični mržnji pridušal, 
da je njegovo življenje zaradi dela ena sama katastrofa, da teče naprej brez 
družine, brez najbližjih, brez prijateljev, ostal mu je samo oder, “preklete 
deske, ki življenje pomenijo”: „Lahko si samo približno predstavljam živ-
ljenje brez teatra, filma, igre! Pravkar ko to pišem, sem na Brionih, kjer se 
pripravljam na predstavo Shakespeare ljetne noći – variacije, v katerih igram 
samega sebe, Borgesa, Shakespeara – skozi okno moje sobice vidim gozd, 
stoletne velikane borov in cipres. Začel je pihati zapadnjak, zelo je sopar-
no, približujejo se neverini – nevihte (končno), škržati žagajo in pilijo svoje 
zrsz, zrsz, zrsz. Pozabil sem na vse, predvsem na svoj poklic … Samo veter, 
škržati, kriki galebov in šum morja. Ja, lahko bi bil gozdar. Zakaj nisem?“
Drži, poleg kulture je vse naokoli prirodni živalski vrt, v morju in na 
kopnem, ki ga poleg raznovrstnih rib, ježkov, leščurjev in preostalega mor-
skega življa krasijo nervozni martinčki, vrabci, škorci, radovedne grlice, 
mravlje, muhe in občasno ose, komarjev pa sploh ni, mar veste, zakaj? Zato, 
ker v drobovju zapuščene in na pol podrte trgovine, ki sicer kazi okolico, 
gnezdijo lastovke, ki poskrbijo za antiinsektično ozračje in dobro počutje 
opazovalcev, saj uživamo v njihovih zračnih vragolijah in akrobatskih niz-
kih preletih, s katerimi mimogrede odganjajo tudi nezaželeno plenilsko 
pisano šojo. Zanimivo, da ta ptica velja za plašno, zato je bolj kot po videzu 
prepoznavna po glasnih in raskavih krikih, ki jih oddaja kot svarilo, kadar 
opazi nevarnost. Pogosto posnema oglašanje plenilcev, od mijavkanju 
podobnega klica kanje do kraguljevega „kjakjanja“, ki ga je največkrat pre-
prosto ločiti od klica ujede že po tem, da prihaja iz gozda namesto z višine. 
Žolna je vsejed ptič, ki se prehranjuje pretežno z želodom, oreški, semeni 
in žuželkami, občasno pa pleni tudi mladiče drugih ptic v gnezdih – zato 
obrambna drža lastovic – in male sesalce.
In potem je tu smrdokavra, ki se bolj redko pokaže, a s svojim vilinskim 
stasom vsakič navduši opazovalce. Up­up­up, pu­pu­pu, kliče ta vodéb ali 
vdáb k pozornosti z  značilnimi zvoki, ki so botrovali smrdokavrinemu 
138 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
znanstvenemu poimenovanju Upupa epops, vsakič se s prikupno glavico 
prikloni, kot da bi želela prikimati lastni impozantnosti navzlic nesrečne-
mu imenu. Gre za ptico, ki bi jo po videzu prej umestili na daljno Novo 
Zelandijo ali Papuo Novo Gvinejo, pa se očitno odlično počuti tudi v Istri. 
Nemogoče jo je zamenjati s katero koli drugo letečo pojavo, ker je raz-
poznavna tako pri sedenju kot pri letenju. Ima dolg, šilast, temen in rahlo 
navzdol zakrivljen kljun, zgornji del telesa je rožnate do oranžne in pešče-
no rjave barve, zaobljena široka krila so okrašena s črnimi in belimi črtami, 
rep je črn s široko belo prečno progo. Na glavi ji čepi vrsta dolgih peres 
s črnimi konicami (čopa), ki jih smrdokavra občasno dvigne, kot je to po-
nosno počel s svojo perjanico Inču Čuna, poglavar Apačev in oče slavnega 
literarnega Vinetuja. Smrdokavrine nožice so sive in kratke, a zaradi tega 
nima prav nobenih kompleksov. Samec in samica sta si tako podobna, da 
ju je mogoče ločiti le z natančnim bližnjim ogledom (do katerega še zdaleč 
ni enostavno priti), prav tako je težavno določanje starosti. Mladiči ima-
jo sorazmerno nekoliko krajši kljun in perjanico ter so za odtenek manj 
živih barv; pravkar izlegli ptički so po vsem telesu porasli z dolgim belim 
puhom. Smrdokavra se pogosto pojavlja v folklori in mitologiji, v antični 
kulturi, tako v dobrem kot slabem. V starem Egiptu je veljala za sveto ži-
val in je služila kot častitljiv okras na žezlih bogov, opevali so jo perzijski 
pesniki, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci 
so jo imeli za znanilko vojne, drugje po Evropi pa je bila zaničevana kot 
tatica oziroma nasploh zloben lik. Pred šestimi leti so jo Izraelci v anketi 
izbrali za državno ptico.
Kadar koli vidim smrdokavro, se retorično sprašujem, od kod tako lepi 
živali zasmehovalno ime, ki je zloženka iz glagola smrdeti in narečne bese-
de kabvara (vrana). Menda so jo zaznamovali že v antiki zaradi nečistega, 
smrdečega gnezda, vendar poznavalci pravijo, da to ni res, da ne zaudarja. 
V starem rimskem pravu je veljalo načelo falsa demonstratio non nocet, 
napačna označba ne škoduje, Shakespearova Julija pa se je spraševala, ali 
ne bi vrtnica enako sladko dišala, če bi se imenovala kako drugače, češ da 
poimenovanje določene reči ni pomembno, ker šteje le to, kar je v resnici. 
Kaj pa nomen est omen, da naj bi včasih že ime oznanilo, kaj je kdo, reci-
mo Pavliha je res en pavliha, Kovač je v resnici kovač, Fuk je pohotnica, 
Zlodej peklenski, Klinec nabrekel, Cepec neumen, Ocvirk masten, Špeh še 
bolj, Jelen živalski in še bi lahko paberkovali nešteto slovenskih imen in 
priimkov, ki puščajo pekočo ožigosanost in največkrat povzročajo psiho-
patološka stanja. Če vse to zlijemo s pregovorno slovensko zavistnostjo 
Sodobnost 2017 139
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
in neznosno lahkotnostjo obrekovanja, so lahko posledice katastrofalne, 
kar pomislimo na ubogega možakarja, ki je pred desetletji v neki reklami 
propagiral krompir na precej čuden način z značilnim (norim) smehom, pa 
so ga menda vaščani tako zelo zasmehovali kot krompirjevca, da je napravil 
samomor. Je res sreča za najbolj neumnega kmeta, da pridela najdebelejša 
jabolka iz zemlje (pommes de terre), kot Kartoffel romantično imenujejo 
Francozi? Mar obleka res naredi človeka, kakor tudi vsa ostala kozmetika, 
nakit in slična navlaka, podobna zapeljivim nalepkam na zanič proizvodih?
Zmerni stereotipi niso nič slabega, dokler z njimi rokujemo dobrohotno 
in obzirno šaljivo. Pač pa bi morali vklopiti alarm, ko jih začnemo vihteti 
kot ostro sabljo z namenom, da bi sekali glave. Kako hitro nekomu z izdat-
no pomočjo medijev obesimo dosmrtni mlinski kamen, da je prešuštnik, 
seksist, alkoholik, drogeraš, peder, lezbijka, jebač, impotentnež, pedofil, 
desničar, levičar, politični pribežnik, hinavec, povzpetnik, grebator, hina-
vec, lopov, tajkun, baraba in kdovekaj še vse, je skaženo tetoviran po obra-
zu in duši, kar mu zagotovo ne prinaša točk priljubljenosti. Nič ni narobe, 
da brez dlake na jeziku – čeravno subtilno, s taktom – rečemo bobu bob, 
toda prej za božjo voljo preverimo, ali gre v resnici vsaj za rastlino, če že 
ne za stročnico. Dobro ime se sila težko pridobi, a hipoma izgubi.
Zlasti je nevarna ksenofobija, sovraštvo do tujcev, zlasti beguncev ali 
migrantov, bosanskih priseljencev, šiptarjev, ciganov, čefurjev, rumencev, 
rdečekožcev, zamorcev, foreštov in vsega, kar ne izhaja iz naše srenje, 
kar je drugačne barve in neznanih šeg in navad in druge vere in – po na-
še edinole pravilnem mnenju – trapastih prepričanj. Kipeča nestrpnost 
se je prikradla celo v  evropski parlament v  podobi nacionalističnih in 
drugih ekstremističnih politikov. Mar nismo združeni v različnosti, zakaj 
tako trdovratno molčimo med doneče opevanim medkulturnim dialogom 
v hlinjeni tonaliteti Ode radosti? Si sploh predstavljamo, koliko trpečih ljudi 
si zasluži “opravičilo človeka”, kot o tem sijajno piše Karin Cvetko Vah? 
Vidite, tako zelo človeka narava prevzame, se opravičujem, če me je 
zaneslo. Naj od svojih “nenaravnih” opažanj priobčim le še to, da večina 
turistov raje teče in kolesari, namesto da bi med plavanjem in potapljan-
jem uživala morske prelesti, če izvzamemo modno supanje in bahaško 
grmenje z vodnimi skuterji, gliserji, privezanimi padali in podobno tehno-
loško  nav la ko. Med drugo polovico letovanja v Fažani doživiva nepozaben 
koncert dveh klap Cinquina in Brnistra z domačinom Erikom Balijo kot 
gostujočim pevcem, ki je živ(ahn)a priča, da zmore človek s posebnimi 
potrebami še posebej blesteti s svojimi posebnimi talenti in veščinami.
140 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
VI.
Se nemara spomnite, kako je Voltaire pojasnil metafiziko? “Silno prepro-
sto,” je rekel. “Ko poslušalci že nekaj časa ne razumejo ničesar več in ko tis-
ti, ki govori, začenja razumeti, da ne razume svojih besed, je to metafizika.” 
Po fažanskem duetu je sledilo družinsko romanje v kvartetu oziroma 
kvintetu na otok Iž, kjer smo z našo čivavo Jimmyjem skorajda brez ležanja 
na plaži preživeli celostne in duhovne počitnice. Samouresničevali smo 
se ob vegetarijanski hrani, jogi in karmični diagnostiki karizmatičnega 
Marjana Ogorevca, ki ga mediji največkrat opišejo kot bioterapevta, ki 
je na terapijah “dal skozi” okoli pet tisoč ljudi in sodeloval s Primožem 
Kozmusom pri osvajanju olimpijske medalje. Toda Marjan je znatno več, 
kar se magično zrcali v jezerih njegove triglavske duše: mornar na vojaški 
podmornici, atlet, karateist, trener, maser, učitelj, predavatelj, pisatelj, 
šaman … Na svoji spetni strani takole začne pripoved o sebi: “Kot otrok 
sem veliko časa preživel v gozdu; pod okriljem mogočnih dreves sem se 
počutil varnega. V potoku sem lovil postrvi kar na roko, pasel sem sosedo-
ve krave. Narava me je vznemirjala, v svoji samoti sem se počutil varnega. 
V šolski knjižnici sem si sposojal knjige  in z  njihovo pomočjo vstopal 
v drugačne svetove, takrat kmečkemu fantu nedosegljive. Oddaljeni kraji 
so me privlačili zaradi meni nepoznanega življenja, ki naj bi tam pulzira-
lo drugače kot pri nas – enako mistični so se mi zdeli tisti na Zemlji in oni 
v neznanem stvarstvu. Domišljiji sem dajal prosto pot. Danes vem, kako 
je ta pomembna in kako ustvari resničen svet, četudi v snovnem svetu 
nematerializirana.”
Pred iško avanturo sem prebral zanimivo knjigo Duhovni kapital: boga­
stvo, od katerega lahko živimo, v kateri zakonca Danah Zorah in Ian Marshal 
razglabljata o treh vrstah „kapitala“, pri čemer je vsaka povezana z eno od 
najpomembnejših inteligenc: materialni kapital (IQ = razumska inteligen-
ca = kar mislim), socialni kapital (EQ = čustvena inteligenca = kar čutim) 
in duhovni kapital (SQ = duhovna inteligenca = kar sem). 
Marshal je izdelal lestvico motivov, ki izhaja iz Maslowove piramide 
potreb (preživetje, varnost in varovanje, pripadnost in družabnost, spošto-
vanje – ego in samouresničitev – namen), vendar vsebuje kar šestnajst hie-
rarhično razvrščenih motivov, kjer se pozitivni zrcalijo v negativnih in ob-
ratno (denimo razsvetlitev – razosebitev, svetovna duša – občutek kriv de 
ali sramu, služenje višjim ciljem – apatija, raziskovanje – prevelika samo-
zavest itd.). Duhovna inteligenca ima skupne lastnosti s kompleksnimi 
prilagodljivimi sistemi, zanjo pa so značilni samozavedanje, spontanost, 
Sodobnost 2017 141
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
vizija in vrednote, holizem, sočutje, praznovanje različnosti, neodvisnost 
od polja, vprašanja „zakaj?“, preoblikovanje, pozitivna uporaba hudih 
življenjskih preizkušenj in občutek poklicanosti. Pišeta tudi o osmih ključ-
nih elementih kulture podjetja, ki so komunikacija, poštenost, medosebni 
odnosi, zaupanje, moč, resnica, prilagodljivost in pooblaščanje.
Knjiga je (bila) odličen uvod v Ogorevčevo šestdnevno delavnico za tiste, 
ki ne verjamejo v instant rešitve alias ezoterične aspirine, marveč želijo spre-
meniti svoje življenje skozi proces aktivnega razreševanja vzro kov. Bilo nas 
je več kot šestdeset, kar je sprva delovalo klavstrofobično in zadušljivo, a je 
hkrati ustvarilo močne energije in sinergijski učinek. Učili smo se o karmi, 
razumevanju sveta in smislu življenja, se soočili s časom pred spočetjem, 
med in po njem, izbiro staršev, razvojem v maternici in rojstvom v štirih 
fazah, reševali odnose s starši, partnerji in otroki, se ozavešča li in celostno 
povezali v celoto telesnega, energijskega in duhovnega bitja.
Za boljšo karmo se je treba znebiti notranje krame, pri čemer izjemno 
pomaga meditativno preoblikovanje uničevalnega stresa v ustvarjalni izziv, 
bodisi z osredotočenjem, opazovanjem ali transcendenco. Bojda zadošča 
kvadratni koren od enega odstotka določene družbene skupine, da lahko 
prevrednoti vrednote oziroma prispeva h kvantnemu odskoku zavesti, 
kar denimo pomeni, da bi zadoščali trije „guruji“ na tisoč ljudi, kar sploh 
ne bi smelo biti tako težko, a se v praksi dozdeva nemogoče. Oči hranimo 
z lepoto, srce z ljubeznijo, dušo s svobodo.
V slehernem delcu (ne)žive materije je vgravirano celotno vesolje, ki se 
je z velikim pokom pričelo v neznatno majceni točki. Kar koli, kjer koli in 
kadar koli je torej hologram, eno je vse in vse je eno. Človek se vertikalno 
giblje od telesa kvišku prek energije, informacij, duha in čiste zavesti ter 
horizontalno od moškega do ženskega principa, med katerima se zaradi 
različnega naboja ustvarja napetost. V družbeni zgradbi živijo prvinski, 
emotivni, inteligentni in razsvetljeni ljudje, v kleti prebivajo živali, rastline 
in minerali. Med nami je vse preveč akcij in reakcij ter premalo sozvočja 
in sinergije. 
Ogorevc nas je kot zavzet sledilec in učenec ruskega zdravilca Sergeja 
Nikolajeviča Lazareva dokončno prepričal, da je nastopil čas za nova 
spozna nja o delovanju sveta in drugačen pogled ter razumevanje povezav 
med telesom, umom in duhom. Zavedati se moramo, da nas od zunaj nič ne 
ogro ža ali napada, če nimamo v svoji podzavesti analognega negativnega 
programa, recimo potlačene agresivnosti, katere vzrok je možno poiska-
ti z  regresijo, s  popotovanjem v  prejšnja življenja. Kadar se počutimo 
142 Sodobnost 2017
Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi
 ogrožene, se moramo stoično vprašati, kaj lahko spremenimo pri sebi, kajti 
le notranja sprememba lahko preoblikuje tudi zunanje okoliščine.
VII.
Čeprav je Horacijeva in Avrelijeva poanta dobra, da se tisto, po čemer 
hrepenimo, nahaja prav tu (Quod petis, hic est), moramo odpotovati dru-
gam, da začutimo “tu”, sebe in svojo bit. Zato je treba vsaj nekajkrat na 
leto dvigniti zadnjico in se premakniti iz cone udobnosti, ki se s staranjem 
širi in poglablja, ter zopet oditi na rajžo kot večni študent na fakulteti za 
učenje življenja. Tudi jaz bi rad odpotoval do skrajnih meja vesolja, skupaj 
z družino in druščino izbranih prijateljev. Kot pribito drži Flisarjeva misel, 
da ”potovanja ne smemo pojmovati zgolj v geografskem smislu, ker po-
tujemo tudi skozi miselne in fiktivne svetove, ki nam jih ponujajo knjige, 
filmi, drame, televizija, internet”; za vsakogar je življenje odisejada, v kateri 
slehernik potuje k svoji Itaki.  
Ima morda kdo telefonsko številko Elona Muska, da ga pobaramo, ali 
nam morda podari nekaj brezplačnih vozovnic za obljubljeno futuristično 
popotovanje na Mars?
Sodobnost 2017 143
O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha
Ivo Svetina je o genezi pričujoče pesniške zbirke zapisal, da je nastala, po-
dobno kot uvodna refleksija Dušana Pirjevca, v “poletju, ‘oblitem z nekim 
temnejšim leskom’, kot preslikava, palimpsestno vstajenje mladostne pasto-
ralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniške izmišljije”. Trije zadnji kvali-
fikanti so kajpak temeljni gradniki pričujočega megacikla, sestavljenega kar 
iz triinosemdesetih pesmi, v katerem se v barokizirani govorici prepletajo 
pastoralno-mi(s)tični prizori in pokrajine od antičnega sveta do azijskih po-
gorij, pokropljeni z neizmerno lahkostjo licentie poetice. V tej svoji, kot stoji v 
zadnji pesmi, “epidemiji, pesniški epidemiji” bo med drugim tudi “zadonela 
godba železne, oživele živali, / narisane na stenah Altamire in Lascauxa, / bik 
razmesaril bo vodiča, ki v molièrovski franco ščini / poučeval bo Korejce o 
začetkih civilizacije”. Številne fiktiv no-faktične (pris)podobe se tako natkejo 
v razkošno arabesko, v kateri se odslikavajo tudi de- ali remitizirana junaška 
slovenska zgodovina, Črto mirjev sindrom ter povojna krvava kataklizma 
revo lucije in zmagovalcev. Tako lahko prebiramo: “Od časa do časa, od 
stoletja do desetletja, / od verza do verza, od prevoda do ilustracij, / mrliči 
plavali so po slovenski reki /… / samo še podrta debla ležijo / v gozdovih nad 
krajem moritve, ruševec poje, / kliče, izziva lovca, da ustreli, da kri kane / na 
tla, kjer se je končala naša slavna zgodovina.” 
Milan Vincetič
Ivo Svetina:  
Otroka v jaguarju.
Maribor: Založba Pivec  
(Zbirka Branje), 2016.
144 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Zgodovina, pravzaprav pričevanje o minevajočem toku časa, je pisana 
skozi dvoje optik: skozi dokumentarno gradivo, ki naj zagotavlja znanstve-
ni/pozitivistični pristop, ter skozi osebna pričevanja, začinjena z večjim/
manjšim ščepcem umetniške naracije. Ivo Svetina spada med slednje: v 
svojem umetniškem, predvsem pesniškem in dramskem opusu, preigrava 
ali variira že znane motive ali teme (drama Šeherezada, pesniška zbirka 
Lesbos), jih aktualizira ter postavlja v sodobni kontekst, ne da bi “predloge” 
ob tem izgubile prvinski patos, patino in emblematičnost. Tako med dru-
gim pušča retorično vprašanje, “mar obstaja kaj takega, kot je srečna res-
nica?”, odprto. Podobno, kot je spomin tlakovan predvsem z “morilskimi 
vodami, v katerih se je utopil slepec, / ko se je vračal iz banketne dvorane 
domov”, tudi to zbirko prežarjajo temnejši toni in barve z odtenki groteske 
ter sarkazma. Tako se v enaintrideseti pesmi nenadoma zastavi vprašanje, 
ali je “mogoče o tvoji scalini (scalini Ifigenije na Tavridi, op. p.) napisati 
pesem”. Seveda je mogoče, bi mu pritrdil vsak razsoden in neobremenjen 
bralec, pričakujoč pesem v knoblovski maniri (glej Pavel Knobl, Štiri pare 
kratkočasnih pesmi, 1801), vendar pesnik zabrenka na filozofične strune 
ter udari žebljíco na glavíco v zadnjem dvostišju, kjer pravi: “sranje je 
prispodoba poroda, imitacija silnega / pritiska življenja, ki iz človeka hoče 
človeka”. (V slikah velikega srbskega slikarja Vladimirja Veličkovića (1935), 
živečega v Parizu, najdemo podobne konotacije.) 
Ivo Svetina se dotika življenja v vsej njegovi polnosti in nagosti. Erotika, 
obarvana s sátirsko obrobo, ki kipi iz literarnih mitov in legend starega 
sveta, največkrat iz antike, je nabita s takratno senzualnostjo/senzibil-
nostjo, ki jo “znova bo treba naviti (kot) špiralo časa, sicer vsi potonemo”. 
Dediščino minulih kultur in družb je sicer načel zob časa, ni pa je odrinil, 
zato je treba poseči po “nakitu, ki je obležal na zadnjem sedežu jaguarja”, 
po nenostalgičnih drobtinah otroštva, krajinskih impresijah, ki prav s svo-
jo zapredeno mirnostjo vznemirijo vedute mest ali zemljevide notranjih 
pokrajin, ki (te) vpijajo s svojo ekspresivno lepoto, prežarjeno s fazmago-
ričnimi prizori. Tako med drugim pravi: “Hrepeneči hermafrodit, posiljen 
z žensko / strastjo, pobrit v Kleopatrini sobi /… /, lahko občuje le s sinicami 
in drugimi / nežnimi pticami pevkami”. Zdi se, da je svet poveznjen v trp-
nost, v nemoč, ki nima nobene potrebe po (nietzschejanski) volji do moči, 
s katero bi predrl lupino/luščino, ki ga varuje predvsem pred samim sabo. 
“Našemu tranzitnemu bivanju”, kot pomenljivo pravi pesnik, četudi se bo 
tu in tam rahlo sesulo, in to predvsem vase, bo še naprej usojena v linear-
nost razvlečena evolucija v “obliki vrat inkarnacije”, skozi katera vstopamo 
prazni in hkrati preveč zbegani, da bi se napolnili. Srhljivi status quo, na 
Sodobnost 2017 145
Ivo Svetina: Otroka v jaguarju Sprehodi po knjižnem trgu
katerega nemo prisegamo, seveda ne premakne nobene premise: podo-
be preteklosti, okrvavljene ali rokokojsko bleščave, resnične, namiš ljene 
ali izmišljene namreč sproti ponikajo v vnaprej dani krogotok, prepoln 
mimobežnega prepleta resničnosti in sanj, ki ostaja kot prevečkrat hote 
spregledani (o)pomnik. Tako se, kot stoji v pesmi štev. 43, “v gledališču 
zgodovine opolnoči spusti zastor, / baržunasti stoli so pijani, iz lož kap-
lja – / morda celo kri … saj to je začetek in konec hkrati”.
Še več: ob prebiranju pričujočega niza pesmi se ne moremo znebiti 
občutka, da smo ujeti v labirintu/sobani zrcal, ki ne (po)pačijo podob niti 
jim ne prizanašajo, jih pa (po)množijo. Tako se v meandrih pesnikovega 
spomina pretakajo reminiscence iz otroštva, beležke o že pokojnih starših 
ter s (po)potovanj, nekajkrat se celo pojavi Sapho z “delto, poraščeno z red-
kimi dlakami”, Berberka z “Arabijo, ki umira v njeni odsotnosti”, pa na kolu 
“prebodeno bošnjaško telo” ter navsezadnje “mlado bukovje Kočevskega 
roga”. Čeprav so poimenovane osebe, liki ter zemljepisne destinacije, ki jih 
najdemo v Svetinovi knjigi, realije, jih moramo brati kot metafore, s katerimi 
presega dani prostor pesmi, na katerem “nikdar (več) ne požene razum”. Še 
več: pesnik vedno znova prisega na živost krvi, ki da je “poslednji Mendelejev 
element” tudi v ženskem ciklu, ki da se ji imamo zahvaliti – takó pesnik – da 
nas v večnem miru nikoli ne zmanjka. A lik ženske kot primo loco in pri­
mum mobile ni glorificiran; ženska je docela prizemljena, tudi amazonkasto 
profana, a hkrati mogočna “trdnjava srca” na “najini postelji, ki so statve”, 
je ljubimka in morilka, oboževana in (za)sovražena, predvsem pa magija, 
pred katero ostaja tudi bog, če parafra ziram pesnika, blazen in samoten. 
Prav zaradi pričujoče (metaforične) blaznosti in samotnosti boga pesnik 
brez obotavljanja “razpira nebesne kulise (skozi) sončna očala Stvarstva”, 
skozi privid resnice, ki se trudi biti merodajna in neomajna. A vse védenje o 
svet(n)em se skriva kot dialog retoričnih vprašanj v “prologih k nenapisanim 
dramam”, ki razpirajo v sleherni Svetinovi pesmi, četudi se konča s piko ali z 
vzkličnim ločilom, nova vrata. Vrata v hektični bestiarij sveta, ki prav zaradi 
svoje dražljivosti postaja vse bolj izmuzljiv in nedorečen. 
Je torej pesnik res “med gubami literature izgubljeni ščegetavček”? Ali 
le-ta drgeta od slasti ali od strahu? Pesniški jaz, lahko tudi lirski subjekt, v 
tej knjigi drgeta od obojega: od strahu pred jutri in od slasti, da iz pozabe 
v jaguar spet vrne dvoje otrok – sebe kot zvedavega fantiča in sebe kot 
odraslega v eni osebi –, ki še vedno polna “čudenja in zrenja” družno za-
jemata iz skupne sklede z veliko žlico, ne oziraje se, če se spotoma nanjo 
prime še kaj več ali če tisti več pade z nje. Zbirka, ki kratko malo gromko 
in hkrati rezko orkestrira. In to con brio. 
146 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Ivo Svetina: Otroka v jaguarju
Didaskalije k dihanju se bralcu nasmihajo kot skodelica najslajše vroče 
čoko lade, ki jo vsekakor velja izpiti na dušek. K temu pripomore pred-
vsem njihova blagoglasna intonacija, ki pa si je pesniški subjekt ne jemlje 
zase, marveč skoznjo “samo” sestavlja svoje pomene, premene in okruške. 
Pesmi so zatorej deležne razvejenega toka podob in asociacij, na ozadju 
katerega se ironična intelektualiziranja in aforistične domislice posre-
čeno povezujejo z intimno artikulacijo sentimenta. Takšna govorica po 
eni strani snuje revizijo kolektivnega človeškega bitja, po drugi strani pa 
razkriva premnoge zasebne tegobe pesniškega subjekta, ki pod plaščem 
iskrenosti ostro razijo bralčevega duha. Kajti Anja Golob se z zavidljivo 
mero zbranosti in brez kakršne koli pristranskosti (ali prevzetnosti) trudi 
barvati drobne osebne dogodke, doživljaje in trenutke z odtenki občečlo-
veške postmoderne kaotičnosti. Nič čudnega torej, da so gostobesedne 
izpovedi (ženskega) pesniškega subjekta prežete z drobci praznine, sa mote 
 in žalosti, zaradi česar pred bralcem obvisijo kot polnokrvna metonimija 
današnjega brezobzirnega časa. 
Kljub izvotljeni erotiki, kot jo sicer poznamo že iz pesniškega opusa 
 Maje Vidmar, se mlada pesnica Anja Golob odlično izmika sleherni bivanj-
ski paradoksaliki in brezizhodnosti. Njeni najbolj čislani vrednoti sta 
Martina Potisk
Anja Golob: 
Didaskalije k dihanju.
Ljubljana: samozaložba, 2016.
Sodobnost 2017 147
Sprehodi po 
knjižnem trgu
namreč življenje in svoboda, ki se nepreklicno združujeta pod okriljem 
pristnega otroškega začudenja, edinega zmožnega “gledati stvarem strmo 
/ v oči tudi ko pravzaprav / predvsem ko bodejo”. Že res, da je infantilna 
naiv nost pogosto mati norosti, vendar pa Anja Golob (“daj daj anja / 
neizbežno si naivna”) dobro ve, da njen pesniški subjekt “ni nor, samo živel 
bi rad, in za življenje vse tvegal, brez kajti”. Didaskalije k dihanju zatorej 
zvenijo kot prvinska, enovita in hkrati smrtno resna igra besed, kakršna 
“zahteva pač pogum skrb / prav nič naključen smisel za humor”. Kajti 
pričujoča poezija Anje Golob je resnično ena sama “zagamana zagnanost 
skratka boj”, ki prek nepretenciozne samoironije in otroško naivnega 
pogleda na svet goreče zagovarja pozitivne nianse bivanja. Pesnica k temu 
ves čas pristopa zelo premišljeno, običajno tudi s pomočjo spontanega 
rušenja pravopisnih norm in nič manj spretnega uvajanja velikih tiskanih 
črk v kombinaciji s pismenkami in nelatiničnimi pisavami. Kot taki se ji 
že skraja posreči “deti svileni otroški koder” na čelo ošabnega stoletja, s 
čimer bralcu na svoj iskren in nevsiljiv način pokaže, da še “obstajajo ljudje 
/ ki grejo in skočijo / in je takoj PÓΔOΣ”.
Pesniški svet Didaskalij k dihanju je begotnega in notranje ambivalentne-
ga ustroja. Gre namreč za poezijo dojemljivega uma, ki odkrito negoduje 
nad družbeno apatijo, pri tem pa svoje bistvo išče v navzkrižnem osmiš-
ljanju intimnega in občega. Ker se največkrat osredinja na kategorijo 
zaseb nega kroga, nehote ustvarja občutek odmaknjenega in obrobnega 
delovanja. To se sicer dobro ujema z nekonfliktnim značajem pesniškega 
subjekta, a kaj, ko se obenem kontradiktorno bije z neverjetno gibkostjo 
pesničinega izrazja. Pa vendar Anja Golob niti tokrat ne brcne mimo; 
njena pesniška  drža bralca neprestano nagovarja s tanke mejne črte, kjer 
človeška eksis tenca ni nekaj strogo enoznačnega ali predvidljivega, temveč 
je fluidna zmes moči in šibkosti, plime in oseke, bitnosti in ničnosti, zmage 
in pora za. Ne nazadnje se je po padcu (še posebno metafizičnem) treba 
pobrati že zato, ker “je smer samo ena in ista za vselej”, saj zmeraj vodi 
strmo navzgor, proti svetlobi. 
Privlačnost Didaskalij k dihanju izhaja iz dejstva, da pesnica v njih anga-
žirano pretresa mnoge že zdavnaj pozabljene življenjske resnice, pri čemer 
aktualne družbene poudarke še dodatno začinja z obilico humorja in iro-
nije. Tukaj prihaja najbolj do izraza poetika senzibilnega pogleda, ki kakor 
prabitna svetloba presnavlja vse, kar je kolikor toliko temačno, skrito in 
zlagano. Kljub temu pa pričujoča pesniška zbirka niti najmanj ne beži pred 
rezkimi in grenkastimi gibi besed, temveč si z njimi vred ponosno ogleduje 
osrčje prostora, ki ga običajno imenujemo tragika človeške  eksistence. 
148 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Golob: Didaskalije k dihanju
Bralca tako pričakajo nerimani in smiselno razgibani verzi, iz katerih se 
druga za drugo izlegajo brbotave prispodobe zevajočega življenjskega 
“dihanja”. Z njimi najizraziteje dialogizirajo simultani verzni prestopi ter 
ritmično pogojene inverzije in pomenske interpolacije. Precej več je sicer 
izglagolske metaforike in razvezanega monologa, pod okriljem slednjega 
pa se nezadržno kopičijo, kombinirajo in premenjujejo najrazličnejše emo-
cije. Zlasti na obnebju erotično-bivanjske tematike, torej tam, kjer verz 
postaja čedalje daljši in drznejši, se porajajo zelo jasne asociacije, ki bralca 
še tesneje ovijajo s plaščem prosojne minljivosti in osamljenosti. Ker imajo 
velik pripovedni potencial, se izvrstno prilegajo izrazu “didaskalije”, pri 
tem pa brez ovinkarjenja pripovedujejo “zgodbo” pesničinega zrenja v 
svet. Kajti kot je znano, vsako “življenje / potrebuje / ogledalo / res pa je 
res / tudi obratno”.
Zdi se, da Didaskalije k dihanju še posebej ponosno poudarjajo neločlji-
vost pesniškega erosa in tuzemske ravnine bivanja. Nič čudnega, da vse, 
česar se dotaknejo, deluje kot emblematični podaljšek bivanjskega he-
donizma, tako zelo rahlega in krhkega, da niti enkrat samkrat ne doseže 
stabilnejšega eksistenčnega naklona. Pesniška zavest Anje Golob ravno 
zato nase prižema tri ključne mejne “situacije”, odsotnost, molk in tišino, 
pri tem pa ne odobrava nikakršne iluzije ali poneverbe, saj ji je popolnoma 
jasno, da je “prava” poezija zmeraj trdna, celotna in organska, da je torej 
tudi smrt in nič. Ko se pesmi Anje Golob izrekajo o smrti, si svojo pot kle-
šejo po meri življenja, ko zagledajo nič, se mu zlovešče rogajo s svojo bitjo. 
Tako se zlagoma navdajajo z zvenenjem avtonomnega glasu, na njegovem 
obrazu pa ne iščejo bahavih ali samovšečnih potez, temveč predvsem tisto 
“nekaj”, kar se jim že od nekdaj zdi tuje in zamolčano.
Formalno jedro Didaskalij k dihanju sestavljajo zdajci kratki in natrgani 
verzi z največ štirimi besedami, večinoma glagolskimi izpeljavami, zdajci 
dolge in podredno bogate “povedi”, ki delujejo kot neprodušno zaključe-
ne celote. Pesmi zasedajo različne položaje in perspektive tudi zato, da 
bi prek njih mogle utrjevati esenco sveta, ki jo po analogiji s pesničinima 
prej šnjima zbirkama, V roki (2010) in Vesa v zgibi (2013), izmenjaje dograju-
jeta tretjeosebni in prvoosebni subjekt. A kakor da bi se Anja Golob želela 
otresti poetološkega “predalčkanja” s strani strokovne kritike, si za razliko 
od svoje predhodne poetike omisli tehniko induktivnega nizanja prispo-
dob. Didaskalije k dihanju tako dajejo prednost intimnemu premisleku in 
enkratnemu nagovarjanju drugosti pred ostrejšo ironijo in feminističnino 
mislijo. Kritična distanca, s katero pesnica pogosto osvetljuje najtemač-
nejše tendence bivanja, je sedaj poistovetena z zavestjo, da “James popolni 
Sodobnost 2017 149
Anja Golob: Didaskalije k dihanju Sprehodi po knjižnem trgu
/ Bond ni imel prav, ko je reševal svet, / namesto da bi reševal človeka, 
človeka / za človekom, in vezal znova enega za drugim / enega z drugim”. 
Bolje bi namreč bilo, ko bi “sedel doma in pletel makrame”, morebiti celo 
takšnega, kakršnega s svojim peresom-tušem vešče izrisuje likovna “botra” 
pričujoče zbirke, Kaja Avberšek.
Didaskalije k dihanju so v celoti zastavljene skrbno in premišljeno, kot da 
bi Anja Golob skušala z vsakim njihovim trzljajem pokazati, da ji poetično 
izrekanje ni bilo usojeno zaman. Ta nemirna in nedomišljava drža pa jo 
hkrati dela pesnico z veliko začetnico, domala edino pripadnico najmlajše 
slovenske pesniške generacije, ki ji je mar, kaj porečejo njeni bralci. Zato 
bralca zmeraj znova nagovarja kot sebi enakega, drami in osvaja ga prek 
preprostega in priljudnega pesniškega izrazja, ki je ravno tolikanj (ne)
hermetično, da je umljivo tudi “nepoznavalcu”. Če k temu prištejemo še 
pesničin nezgrešljiv občutek za detajl in bivanjske tresljaje ter vizualno 
izvedbo in medbesedilne podtone pričujoče zbirke, potlej je jasno, da so 
Didaskalije k dihanju do zadnjega verza vredne prislužene Jenkove nagra-
de. Četudi se marsikje bližajo (preveč) prozorni in dolgovezni izpovedi, 
ostajajo namreč ena redkih zvezd jutranjic na slovenskem pesniškem ob-
nebju, ki sijejo v smeri pristne človečnosti in človekove etične integritete. 
Didaskalije k dihanju se namreč ne ustavijo pred duhovno poroženelostjo 
tega sveta, temveč se ji odločno postavijo po robu s svojim uravnoteženim 
zajemanjem zraka. Kot take pa seveda niso nikakršen odraz moraličnega 
balansiranja med dobrim in zlim, temveč predvsem odvod zavedanja, da se 
v vsakem izmed nas skriva tisti kozmični “vates”, ki že od nekdaj poganja 
kolesje sveta. Le znati ga je treba najti. Kdor pa tega “ne zmore / naj ne lazi 
za poezijo / ne bo mu dala / niti pomotoma”.
150 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Golob: Didaskalije k dihanju
Izid kratkoprozne zbirke kritika in esejista Urbana Vovka je bil pravza-
prav neizbežen. Ne le zato, ker nas že površni pogled v notranjost Garaž 
seznani z dejstvom, da so vanjo umeščena besedila nastajala v razponu 
desetletja (kar med drugim obeta nekakšno premišljeno uležanost, dozo-
relost), temveč tudi in predvsem zato, ker je avtor svojo odločno namero, 
da bo naslednja knjiga prozna ali pa je ne bo!, zavaroval z genialno potezo, 
ki mu je na en mah onemogočala morebitna poznejša taktična umikanja 
od zastavljenega cilja – svojo odločitev je naznanil na platnici predhod-
ne knjige Res neznosna resnobnost!? (2012), v kateri se je posvetil delom 
jużnoafriškega pisatelja J. M. Coetzeeja. V izogib pisateljski tišini, kateri 
bi bil glede na oznanilo zavezan, ali nič obetavnejši alternativni možnosti: 
mučnemu ovinkarjenju in izmotavanju pred pričakujočimi pogledi bralcev, 
ki niso vajeni, da bi jim kdo izmed pisateljev kar koli obljubljal, kaj šele, da 
bi dano obljubo potem prelomil, je bil Vovkov prozni debi nekakšno popla-
čilo samozagrešene pisateljske menice. Z Garažami je torej izpeljal tisti 
relativno dolgo načrtovani preskok z enega na drugi breg, s sipin kritiško 
in esejistično naravnanih premislekov, ki tvorijo zainteresiranemu bralstvu 
zna no in dobro sprejeto jedro predhodnih treh del (V teku časa (2002), 
Kruh zgodnjih let (2006) ter že omenjena Res neznosna resnobnost!?), na 
nabrežje bolj ali manj “čistega” leposlovja. 
Alenka Urh
Urban Vovk: 
Garaže.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
Sodobnost 2017 151
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Zbirka je žanrsko precej neujemljiva, heterogena, v zgodbah naletimo na 
svojevrsten preplet fikcije, (osebno)izpovednih ter (vsaj delno) avtobio-
grafskih besedil, skorajda esejsko zasnovanih premislekov in vsesplošnega 
reminiscenčnega drobirja, ki ga naplavlja nezajezljiva reka spomina. Če je 
Uroš Zupan, ki je za Garaže prispeval kratek spremni zapis, pred leti na 
vprašanje, na katerem kraju oziroma v katerem mestu išče navdih, pomen-
ljivo odvrnil – v  času, se iz podobnega vira napaja tudi Vovkov literarni 
biotop. Njegov pogled je zazrt v bolj ali manj oddaljene fragmente življenja, 
lastnega ali tujega, resničnega, izmišljenega, največkrat pa kar obojega. Če-
prav so določena besedila speljana po sledi avtobiografskosti, so vendarle 
osvobojena golega popisovanja življenja, za to poskrbi že razdrobljenost 
na krajše pripovedi, ki si sledijo po logiki bolj ali manj naključnih asocia-
cij. V pretežnem delu zbirke bralec potuje skozi galerijo doživetega, po-
zabljenega in vnovič priklicanega vsakdana z vsem bogastvom njegovih 
spominskih izkopanin. 
Časovna dimenzija najde mesto že v  formalni arhitektoniki takšnih 
bese dil, konec koncev je ob vsakršnem nizanju spominske materije ne-
izogibna določena asimetrija v izkušenjskem horizontu tistega, ki pripove-
duje, in tistega, ki je nekoč, v preteklosti, pripovedovano doživljal. Odmik 
je druga plat spominjanja, in ker se Vovk tega še predobro zaveda (ne 
nazadnje je velik del svojega raziskovalnega truda namenjal Coetzeeju in 
njegovi obliki autrebiografije, zapisane v za takšno pisanje neznačilni tretji 
osebi ednine in v sedanjiku), ne izgublja časa s ponarejanjem vtisa, da nam 
naš mentalni mehanizem (po)ustvarjanja preteklosti ne ponuja stokrat 
premletih grižljajev, da ni izbirčen in mu izmika joče ovinkarjenje ne diši. 
Raje poskuša najti takšen ubeseditveni način, da bo pripovedovano (kot 
da) resnično in, predvsem, da mu bo bralec lahko verjel. Skladno s tem so 
nekatera besedila, v katerih je življenjepisnost še posebej očitna (podobno 
kot pri zgoraj omenjenem nobelovcu), zapisana v tretji osebi, a tu večino-
ma v pretekliku; razdalja med pripovedujočim in pripovedovanim jazom je 
torej še nekoliko izrazitejša. Takšna pripoved seveda dreza v samo spolzko 
jedro avtobiografskega pisanja, za katero naj bi vsaj po običajnih definicijah 
veljala pričakovana isto(vetno)st  avtorja, pripovedovalca in protagonista, 
čemur se pripoved v tretji osebi iz razvidnih razlogov izmika. Delu se po-
znajo teoretski premisleki pisanja o lastnem življenju in različnih oblikah 
izpovedi, ki se jim je Vovk poglobljeno posvečal v Res neznosni resnobnosti!?. 
Če naj tam obravnavanim avtorjem dodamo še enega, ki bi se splošnemu 
vtisu izpovednih delov Garaž lepo prilegel – Roland Barthes je v svojem 
postmodernističnem avtobiograf skem  pisanju na samem začetku oznanil: 
152 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Urban Vovk: Garaže
“Tout ceci doit ê tre considéré comme dit par un personnage de roman” in se ta-
ko odrekel ideji, da bi pisec posedo val neizpodbitno avtoriteto nad lastno 
preteklostjo ter priznal nezmožnost neposrednega dostopanja k sebi. In 
res bržkone sleherni avtobiografski projekt naredi vsaj tri korake stran od 
resnice. Prvi korak stori z dejstvom, da avtor nikoli ne more zaobjeti in 
popisati celote vsega, z vsemi vsakodnevnimi podrobnostmi, pripetljaji in 
občutki, poleg tega je uredniško delo nad lastnim življenjem vsaj za časa 
slednjega nedokončan projekt, torej je že sam izbor povedanega nenev-
tralen. To je tesno zvezano z drugo od daljitvijo, povzročeno z določenim 
tveganjem – avtor mora nositi “breme reprezentacije”, saj navsezadnje na 
ogled postavi lastno podobo, ki pa je vrh vsega, vsej namerni resnicoljub-
nosti navkljub, zgolj takšna, kot mu jo rišejo in vedno znova dopolnjujejo 
peristaltični mehanizmi spomina, katerih ključni namen je presnoviti pre-
teklost, doživeto snov nevtralizirati in jo bolj ali manj izravnati (ali izvzeti) 
iz vse zavesti dostopne spominske mase. Na neki način je tako vsaka avto-
biografija pisanje o drugem, in če se avtor prepusti njeni (oziroma svoji 
lastni) odprtosti, bi lahko rekli igraje se z Vovkovimi teoretskimi težišči, 
se bo še najbolj približal resnici o sebi. S takšnim zakulisjem tudi njegovi 
izpovedni drobci v Garažah prihajajo po ovinku, z zamaknjenim središčem: 
bodisi z že omenjeno tretjeosebno pripovedjo bodisi v prvoosebni komuni-
kaciji, a z izstopajočo naravna nostjo, po kateri avtor ni nič pomembnejši ali 
osrednejši junak svoje zgodbe kot denimo priseljenski delavci, predsmrtni 
krči bivše domovine, televizija (to barvno družinsko ognjišče druge polo-
vice 20. stoletja), Tito ali ena najbolj nerednih avtobusnih linij mestnega 
potniškega prometa. Predvsem v besedilih, kjer so opisana zgodnejša leta, 
je na ta način spretno dosežen občutek otroškega vpijanja in kopičenja 
vseh mogočih vtisov, od katerih nobeden ni nič več od drugega, temveč so 
enakovredni. Motivno- tematske linje so pogosto speljane vzporedno, avtor 
poišče mesta, kjer se njegova zasebna preteklost dotakne občečloveške 
zgodovine, in obratno, poišče torej mesta stika obeh pripovedi in jih opiše, 
preprosto, kot so se zgodila, brez olepševanj in kakršnih koli pretiranih 
gest. Ne načenja velikih tem in večinoma ne priklicuje dogodkov, ki bi ga 
temeljno zaznamovali. V svojem približevanju sebi je preudaren, nevsi-
ljivo zadržan, a zato nič manj prepričljiv. Zgodbe so privlačno preproste, 
iskrene, nepretenciozne in po spremljene z umetelnim slogovnim izrazom 
(izjemna bralska in kritiška kilometrina se avtorju vsekakor poznata), ki ni 
preobložen, mestoma je pikro odsekan in duhovit, spet drugič bolj poeti-
čen ali premišljeno upo časnjen. Čeprav so posamezne pripovedi nastajale 
v daljšem časovnem obdobju, so slogovno in idejno ubrane, kar je bržkone 
Sodobnost 2017 153
Urban Vovk: Garaže Sprehodi po knjižnem trgu
posledica avtorjeve ponovne revizije besedil pred objavo, o čemer priča 
tudi dejstvo, da je ena od spominsko naravnanih tretjeosebnih pripovedi 
Žene nogometašev izšla že v avtorjevem delu Kruh zgodnjih let, v Garažah 
pa se pojavi v nekoliko spremenjeni obliki. 
V delu je najti tudi peščico besedil, ki svoje koordinate zarisujejo dru-
gače in v katerih je že na prvi pogled opaznejša fikcijska podstat. Uvod-
no Pasje življenje je kratek poblisk, s katerim nas avtor uvede v  ležerno 
primest no scenarijo, Vikendaši prinašajo izpoved stare gospe, ki ji razne 
garažne dejavnosti prav nič ne ugajajo, potem so tu še Svingerji; zaključni 
zapis Jaz in ti pa problematizira sam proces pisanja (o sebi): “Pogosto se 
namreč počutim kot poročevalec s terena, ki bi lahko z iztekom kriznih 
razmer izgubil svojo zgodbo, zato mu o svojem življenju poročam tudi 
takrat, ko ni o čem pisati, da bi le on imel o čem pisati, saj je po njegovem 
prepričanju vredno pisati le zgodbe, o katerih še ni bilo moč brati, ampak 
jih je (bilo) treba (šele) doživeti.” Seveda je s tem povedano tudi, da tisti, 
ki piše, to dela tudi in predvsem zato, da ne bi česa zgrešil, da se mu ne 
bi dobra zgodba in z njo bistvena resnica o njem samem po nemarnem 
izmuznila. Skladno z avtorjevo ugotovitvijo iz predhodnega dela, po kate-
ri “Ni res, da pišemo samo to in o  tem, kar smo se namenili povedati, 
temveč predvsem zato in o tem, ker ne vemo, kaj želimo povedati in ta 
“skriti” namen nam razkriva samo pisanje.”, ter skladno z zavedanjem, da 
spominjanje že tako in tako ni odporno na samoprevare, kaj šele če pri-
vzame obliko izpovedi drugemu (v tem primeru bralcu), Vovk v Garažah 
predvsem išče svoj literarni izraz in tisto, kar najdeva, nikakor ni nevredno 
pisanja. Pri naša namreč kombinacijo slogovne ubranosti, sladko-grenke 
nostalgije in preproste resnice, ki si jo je v literaturi treba šele izmisliti, 
da lahko vanjo verjamemo.    
154 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Urban Vovk: Garaže
Eden boljših identifikatorjev razbijanja žanrske monotonosti je najver-
jetneje vnašanje avtoironične distance do materiala. Konkretno – ko se 
v romanu, ki ga je napisal Tadej Golob, pojavi (sicer stranski) lik forenzika 
s priimkom Golob, je to dober znak, da avtor pozna in obvladuje konvenci-
je žanra, hkrati pa nanje ni pripravljen povsem pristati in jih želi pretres-
ti z osvežujočim postmodernim cinizmom. “Povsem”, kajti medtem ko 
 Golob (avtor, ne forenzik) spretno preigrava zakonitosti kriminalke, v uva-
janju likov in zapleta še vedno poseže po kakšnem povsem nepotrebnem in 
preživetem klišeju. Slednjih je namreč dovolj, da jih ni mogoče spregledati, 
a ravno prav, da ne skalijo preveč tekočega branja.
Jezero sicer mestoma boleha za tisto tipično lokalno specifiko, ki jo je 
pred desetimi leti postavil Marcel Štefančič v članku Kdo je morilec?, z zgo-
vornim podnaslovom Zakaj slovenske kriminalke mislijo, da so več kot krimi­
nalke. Romanu se res ne mudi pretirano z iskanjem krivca, pravzaprav da 
zelo kmalu in zelo jasno vedeti, da bo to predvsem psihološki portret juna-
ka v krizi srednjih let, ki svoj eksistencialni položaj preosmišlja glede na 
odnos do dela in iskanjem mlade krvi – se pravi ženske. Sicer se zdi neko-
liko ekstremno, da za avtorefleksijo potrebuje brezglavo truplo, a kot je 
dokazal že Burtonov Sleepy Hollow, ne gre podcenjevati vpliva obglavljanja 
na protagonistovo razsvetljenje …, le da je Golobov pristop do materiala 
Ana Geršak
Tadej Golob: 
Jezero.
Novo mesto: Goga, 2016.
Sodobnost 2017 155
Sprehodi po 
knjižnem trgu
dovolj postžanrski, da pri njegovem protagonistu, samotnem & molče-
čem kavboju med običajnimi policijskimi štoserji, podobne newageevske 
fore ne delujejo več. Razsvetljenja ni, povezava med indici ni prepuščena 
genial nemu preblisku, zgodi se tudi, da umanjka ali privede do napačne 
sledi. Preiskovanje se večinoma odvija v megli, kjer šteje vsaka bilka, pri če-
mer pride močno do izraza avtorjeva zavezanost verizmu, h kateri se bom 
še vrnila. Zaveza je častna, ni pa vedno smiselna. Taras Birsa se tako sprva 
zdi zagonetna pojava, človek, ki gre vedno k bistvu, dosleden, konkreten, 
lapidaren, s smislom za ironijo pa še abstinent povrhu, nekdo, ki ne želi 
pristajati na romantizirane stereotipe detektivske stroke, temveč cilja na 
real­deal, na cinični komentar dosedanjih literar(izira)nih šerlokov. Imidž 
kavbojskega osamelca ga dela zanimivega, dokler se s tragično preteklost-
jo ne začne vpisovati v register prenapetih junakov, ki sicer ne vedo, kaj 
delajo, a za svoja dejanja nujno potrebujejo smiselno zveneče opravičilo, 
po možnosti vzeto iz kakega psihološkega učbenika. Ko se temu in krizi 
srednjih let pridružijo še želodčne težave in neposrečen moralistični izpad 
ob pogrevanju družinske preteklosti, se Tarasova pojava iz zagonetne sese-
de v povprečno nezanimivo. Sprememba k sreči nima resnejših posledic. 
Jezero se napaja z intrigantno zgodbo; liki, vključno z glavnim junakom, 
niti v dobrem niti v slabem ne odstopajo od konvencije. Kar žene naprej, 
je Golobov občutek za oblikovanje pripovedi, za ritem, tajming in jezik. Pa 
za obladovanje materiala, ki bi glede na obseg kakšnega manj spretnega 
avtorja kaj kmalu odplavil.
Jezero res ne želi biti le povzetek trenutno uspešnega skandinavskega 
modela, temveč ponuja primer nove, avtohtone norme, ki se v nasprotju 
s slovensko konkurenco svojih ambicij niti najmanj ne sramuje – kar je 
romanu predvsem v prid. Lokalno specifiko napolnjuje s tesnobno sever-
njaško atmosfero (svoj delež prispeva tudi podoba zasneženega Bohinja), 
podprto z mimobežnimi, a opaznimi namigi na incestuozen odnos med 
mediji in politiko pri nas. Pri namigih se ne ustavlja predolgo, pač pa pros-
tor, kjer je treba, raje nameni natančnim popisom delovnih in medicin-
skih postopkov. Golob se pač ni skliceval na kakšno “pesniško svobodo”, 
temveč se je obravnave materiala lotil tako resno, da se je za verodostojne 
opise (z njegovimi besedami, “da je zgodba ostala v  okvirih realnega”) 
poteka preiskav in videza trupel pozanimal pri strokovnjakih. Zavezanost 
“okviru realnega” je hkrati prednost in slabost tega romana. Vidi se, da je 
Golob v prvi vrsti romanopisec, nekdo, ki se z žanrom spogleduje, vendar 
se vanj še ni povsem potopil. Dobra stran tega je, da njegov tekst Štefan-
čičev pomislek o kriminalkah, ki želijo biti “nekaj več”, mestoma razrešuje 
156 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Tadej Golob: Jezero
na optimalen način – ko na primer Tarasove blokade pri reševanju primera 
preplete s prevpraševanjem junakovega odnosa do dela, ki intrigantno niha 
med uradniško brezosebnim (“It‘s a job!”) in emocionalno obremenjenim. 
Dilema potem zapade v površinsko psihologiziranje, in prav tu roman trči 
ob enega glavnih problemov veristične podstati oziroma njenih aspektov: 
nedoslednost v reprezentaciji realij. Knjigo obvladuje Tarasovo vodilo, da 
ima vsaka posledica svoj vzrok, kar je v tem žanru kvečjemu dobrodošlo, le 
da v iskanju čim bolj premočrtnih povezav med akcijo in reakcijo količina 
irelevantnih podrobnosti preplavlja oziroma ukinja preostale, bistvene za 
potek zgodbe.
Nekaj takšnih podrobnosti sodi v red klišejev, ki sem jih omenila v uvo-
du. Zanimivo se zdi na primer, kako so ženske edine, ki si zaslužijo podro-
ben opis zunanjosti, postave, beleženje malenkosti, kot so šminka, čevlji, 
barva obleke, temeljito poročanje o dolžini njihovih kril, širini nasmeha 
in načinov, kako koga gledajo – kar jim pri vodenju konkretnih preiskav 
pomaga toliko kot strel v nogo. Že od vsega začetka je namreč jasno, zakaj 
je v zgodbo vpeljana Tina, saj razen videza kakšnih očitnih detektivskih 
kvalitet nima, njen prispevek k preiskavi je minimalen, opravila pa bi ga 
lahko tudi Tarasova pribočnika. V zgodbo vnaša tisto očitno nepogrešljivo 
erotično napetost, ki omogoča dodatno nategovanje suspenza (še bolj pa 
strani) tik pred vratolomnim razpletom. Ta se zgodi (pre)hitro in malo 
površno, kot tudi razlaga za vsa trupla, ki so se začela nabirati tam nekje 
od polovice naprej. Dober primer tega je Golobovo (forenzikovo, ne avtor-
jevo … no, pravzaprav tudi avtorjevo) natolcevanje o razbiranju rezultatov 
DNK-poročila: “Mogoče je imel Golob res dar za posredovanje znanja, a 
bi moral ta čut še malo izpiliti, za kar pa ni imel priložnosti, pa se mu je 
dogajalo, kar se zgodi mnogim,” da se namreč zadržujejo pri podrobnostih, 
ko je čas za pospešek, in pospešijo, ko bi bilo bolje upočasniti. Golob (lik, 
lik!) se mimogrede neposrečeno kliče Aleksander, tako kot Tinin fant, kar 
ustvari nekaj zmešnjave, vsaj toliko, kolikor je povzroči vpeljava nekega 
Zidarja, ki ni “tisti” Zidar, ampak neki drugi soimenjak, zapisan vlogi narko 
mogotca. Nič narobe s poimenovanjem, seveda, čeprav glede na nedavne 
dogodke vzbuja neke povsem druge asociacije in je priimek pravzaprav še 
najmanjši problem. Lik Zidarja namreč odpira nove možnosti za širitev 
preiskave, celo možnost za drugačen, spektakularnejši zaključek, a dovolj 
bi bilo že, če bi mu bilo odmerjenega kaj več prostora v narativi. Nevrotični 
gangster je izpisan prav dovolj simpatično, da bi se lahko večkrat pojavil, 
tako kot tisti trideset let stari primer o materi in skrivnostno izginulih 
dvojčkih – povezava med njima in truplom ni prav jasna, pravzaprav je 
Sodobnost 2017 157
Tadej Golob: Jezero Sprehodi po knjižnem trgu
gladko pometena pod preprogo. In ko smo že pri nejasnostih: Kako se je 
razpletel spor z  malim očkovim sinčkom, ki je Tarasa medijsko potun-
kal? Res upam, da mu je v kakšni onstranliterarni resničnosti inšpektor 
Birsa znova potunkal glavo v sneg. Še lepše pa bi bilo o tem kaj prebrati. 
Neizkoriščeno polje farmacevtskega lobija, verskega blazneža in nemške 
sledi (“Lise und Hans Hahn aus Fürstenfeldbruck”) pa zgolj mimobežno 
omenjam; zavzamejo sicer veliko prostora, po pomembnosti za zgodbo pa 
se lahko kosajo z izkupičkom encimskih reakcij v Drobničevi epici.
Kljub očitkom ne morem mimo dejstva, da je to eden najspretneje napi-
sanih domačih krimičev, in, vsaj v tem trenutku, gotovo tudi eden najbolj 
branih. Jezero šteje 500 strani, a jih večinoma ne kaže. Prebira se tako rekoč 
samo od sebe (z izjemo zadnje tretjine), skoraj nehote; z vnašanjem vedno 
novih in nepričakovanih plasti v raziskavo Golob spretno bilda suspenz, 
v katerem je mogoče uživati, tudi če konec ne prinaša težko pričakovane 
razrešitve. A tu gre morda le za svojevrsten literarni poklon življenjskim 
banalijam. Kot bi rekel Taras Birsa: “Skratka, ne pričakuj preveč. Dvajset 
let sem že pri policiji, pa ne vem, če bi lahko iz vseh teh let posneli dva 
gledljiva dela. Tole zna biti najzanimivejši primer v karieri.”
158 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Tadej Golob: Jezero
Pitbul v naslovu je kar umesten: malo je namreč knjig (na slovenski sceni 
pa še toliko manj), ki bralcu že kar na začetku skočijo v glavo: Pitbul Jiřija 
Bezlaja je šokanten tako vsebinsko kot stilistično. Divja in surova pripo-
ved, postavljena v sedanjo vsakdanjost, se začne z gimnazijko, ki gre na 
podstrešje delat samomor: obešenju je sklenila dati “erotično obeležje”, 
oblečena kot Lolita iz mokrih pedofilskih sanj se zadrgne s črno najlonko, 
ugotovi, da je najlonka pregladka, vrv za perilo pa preveč banalna, ter se 
namesto v prezgodnji grob odpravi v disko, kjer ima zato, ker se je pozabila 
preobleči iz kratke prosojne srajčke in seksi perila, precejšen uspeh med 
plesalci, med kozlanjem pri kantah za smeti pa je nazadnje še posiljena. 
Toliko za začetek. Prav veselilo bi me videti obraze drugih bralcev (v času, 
ko pišem, je knjiga v knjižnici razgrabljena), sama pa se zgražam tudi nad 
sabo, ker se zgražam kot kakšna starejša občanka. 
Meje mojega jezika so meje mojega sveta, to je dobro znano vsaj od 
Wittgen steina naprej, in zniževanje govorice največkrat pomeni tudi njeno 
zoževanje; z redukcijo na “kurce in pičke” ter nekaj zafnanih slengizmov 
bi najverjetneje obtičalo tudi dogajanje. Pa je vsaka skrb odveč. Zgražanju 
nenapovedano sledi režanje (nekaj prizorov je nepozabno smešnih), pri-
demo pa tudi do empatije ter globokega sočutja (tega vzbuja predvsem 
Lucija Stepančič
Jiri Bezlaj: 
Evangelij za pitbule.
Ljubljana: Mladinska knjiga 
(Nova slovenska knjiga), 2016.
Sodobnost 2017 159
Sprehodi po 
knjižnem trgu
pripovedovalkin nerazumljeni oče, nekoliko pa tudi dedek). V presojo, in 
to nadvse tehtno, nam je vsaj posredno ponujeno tudi trenutno stanje slo-
venskega duha, ki je neusmiljeno razgaljeno v vsej plehkosti, pogoltnosti 
in brezperspektivnosti. Bezlajev prvenec (kratki roman ali daljša novela?) 
nam ponuja divji tobogan občutkov in temu gre najbrž tudi pripisati že kar 
neverjeten uspeh te knjige, saj si verjetno vsi bolj ali manj zavestno želimo 
branja, ki bi nas premetavalo iz ene skrajnosti v drugo in nam ne bi dalo 
dihati niti za hip. Evangelij je intenzivna bralska izkušnja, ki zamaje pogled 
na svet in da tudi pošteno misliti. 
Je protagonistka ena tistih, ki pod raskavo, divjo in odbijajočo površi-
no skrivajo občutljivo srce in ranjeno dušo? Nehote sem se spomnila na 
Upornika brez razloga iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je v svojem 
času prav gotovo prestavljal meje razumevanja, vendar bi se nad junakinjo 
Pitbula verjetno zgražala tako Elia Kazan kot tudi James Dean. Namesto 
hollywoodske upodobitve medgeneracijskih spopadov (pa če je bila v svo-
jem času še tako napredna, nam pa se zdi tako gladka in všečna kot make 
up tedanjih filmskih zvezd) imamo tukaj prikaz kar najbolj problematične 
resničnosti, ki potrebi po sprotnem osmišljevanju sproti spodmika oporo. 
Punca se ne da zreducirati na formulo o  izzivalnem vedenju, ki naj 
bi zgolj opozarjalo na negativno družinsko dinamiko, in čeprav bralcu 
v dobrem in slabem hitro zleze pod kožo, nikakor ni ena od huliganov, ki 
z razbijaškim vedenjem zgolj prikrivajo potrebo po očku in mamici. Takoj 
ko bi jo utegnili pokroviteljsko potrepljati in ji zagotoviti dobronamerno 
razumevanje, nas spet ugrizne, ali vsaj zbode, tako v besedah kot dejanjih, 
pa naj se upravičeno na glas norčuje iz novodobnih bogatašev s kičastim 
okusom, pretepe svojo mater ali “ga pofafa” župniku. Kadar se odloči, da 
bo odurna, ji to tudi uspe.
Eden od srhljivih čarov te knjige je poleg slutnje avtentičnosti tudi 
pozicija pripovedovalca, ki nam zagotavlja, da bralec ve več kot junakinja 
(pozicija, značilna za grozljivke). Njena samoosredotočenost in dosledna 
zaslepljenost, njena popolna nesposobnost, da bi razbrala širšo sliko, sta 
spričo njene mladosti sicer še kako razumljivi, njen ples na robu prepada 
in vsesplošno zavoženost pa je mogoče ugledati šele z distance. 
Punca ni niti nesrečna zblojenka z zlatim srcem, ki bi vzbujala sočustvo-
vanje, niti ena tistih nimfic kalibra Melisse P, ki vsakih nekaj let z nabirko 
žgečkljivih spominčkov (pa naj so avtentični ali ne) in z ubiranjem strun 
na meji pedofilije pokasirajo rekordne naklade, nekaj medijskega ropota 
ter nazadnje zasluženo pozabo. Bezlajeva junakinja svoje seksualnosti ne 
uporablja za žgečkanje pohotnih bralcev, ampak jo večkrat stopnjuje čez 
160 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Jiri Bezlaj: Evangelij za pitbule
rob gnusa, še posebej ko ugiba o seksualnosti staršev, o “mamini veliki 
kosmati luli” in očetovem “drkanju ob porno reviji”. 
Tako kot vse v tem romanu je svojevrstna tudi katarza. Do zaključka 
zgodbe se izkristalizira kar nekaj usod, kar nekaj stranskih oseb, nekatere 
celo prehitro in nerealno optimistično, vendar ne tudi njena: glavna juna-
kinja ostaja precej nepopravljiva, nekako tako kot Jack Nicholson v filmu 
Bolje ne bo nikoli. Avtor se spretno izmuzne kar dvema priložnostma (spolni 
zlorabi in smrti v družini), ko bi njeno usodo lahko čedno zapakiral v pri-
ročno diagnozo, ji naknadno priskrbel empatijo, pogubnemu dogajanju 
pa prilepil spravljiv zaključek. Prav neverjetno, da je avtor, pa čeprav gre 
za prvenec, znal zavrniti tudi ta tako priročni izhod, ki bi mu med drugim 
zagotovil tudi vsesplošno prikimavanje, da gre za pretanjeno prikazovanje 
mladostnih stisk, itd., bla, bla. 
Na pisateljsko spretnost (še vedno ne morem verjeti, da gre za prve-
nec, Bezlaj je vendar kipar in likovni pedagog) kažejo tudi poigravanje 
z  metaforami, obvladovanje divje jage od simbolnega do dobesednega, 
od zajebancije do tragedije in spet nazaj, ter osupljiva ironija, ki je s tem 
dosežena. Iz gostilniškega čveka o  možnosti, da imajo tudi psi dušo in 
so s tem godni za spreobrnitev v krščanstvo, se nazadnje izcimi resnična 
spreobrnitev junakinjine ovdovele matere, pa čeprav je pitbul tokrat samo 
metaforičen (sama je pred tem vedno poudarjala, da je borbena kot pitbul).
V ozadju dogajanja pa se odigra tudi prava tragedija, katere junak je 
družinski oče, ki je zaradi junaškega zagovarjanja resnice izgubil donos-
no službo. Disidenti in pravičniki so iz mode in pogumno dejanje, ki je 
preprečilo izvedbo še enega od cele vrste gospodarskih nategov, ne le da 
razkroji družino, jo uvrsti med disfunkcionalne in na videz zamaje njeno 
ekonomsko privilegiranost, ampak pokaže tudi na moralni zaton celotne 
družbe, ki oporečnike in zanesenjake, ki ravnajo po svoji vesti (pred kakimi 
tremi desetletji in prej so bili prav takšni v modi), vidi le še kot zgube, kot 
nesposobneže, ki so odpadli od korita. 
V čem se kaže razrešitev, da ne rečem katarzičnost zgodbe, kje je neiz-
bežna sprememba, ki jo mora doživeti vsak protagonist? Junakinja je kar 
precej zgrožena sama nad sabo, ko ugotovi, da se ji ne prilega prav nobena 
od uveljavljenih razlag, a je na neki zagoneten način vendarle dozorela, 
vstopila je v kaotični svet odraslih. Prav lahko vidimo, da ga je sposobna 
razumeti vsaj na instinktivni, če že ne tudi na razumski ravni, in da je 
odpr ta za vsakršno razumevanje in vsakršne razlage. To pa je že veliko, 
kaj veliko, ogromno. 
Sodobnost 2017 161
Jiri Bezlaj: Evangelij za pitbule Sprehodi po knjižnem trgu
Branje Evangelija bralca šokira in zmede, prisiljen je opustiti ne le svoje 
predsodke, ampak tudi in predvsem vse udobne iluzije, da razume današnji 
svet in mlado generacijo. Ampak to je še najboljše, kar sploh lahko stori. 
Avtorju pa gre zasluga, da nam je pokazal, kako nujno je to. 
162 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Jiri Bezlaj: Evangelij za pitbule
Širša javnost Boštjana Gorenca - Pižamo nemara najbolje pozna kot stand- 
up komika, ki se je v  polje književne ustvarjalnosti za mladino vpisal 
predvsem s  svojim prevajalskim delom. Obe področji se sicer ne zdita 
povsem nepovezani, saj prvo predstavlja nekakšno posodobljeno obliko 
pripovedovanja ljudskega izročila, prirejeno današnjemu prostoru in času, 
ki pa se ji tu vendarle ne bomo posvečali. 
Na osnovi vpogleda v avtorjevo bibliografijo je razvidno, da se je s pre-
vajanjem začel ukvarjati leta 2003. Njegov prevajalski interes pripada 
predvsem večnaslovniški književnosti (crossover literature) in večžanr skim 
besedilom (crossover genre). Prevaja torej dela, ki nagovarjajo bralce raz-
ličnih starosti in/ali brišejo meje med visoko in trivialno literaturo. Med 
prevedenimi avtorji najdemo Neila Gaimana, Johna Greena (Krive so zvez­
de), Georgea R. R. Martina (Pesem ledu in ognja), Dava Pilkeyja (priljubljena 
serija knjig o Kapitanu Gatniku) in še bi lahko naštevali. Izkušeni prevaja-
lec se je torej s svojim knjižnim prvencem sLOLvenski klasiki pridružil še 
ustvarjalcem izvornega leposlovja za mladino. 
Kot obljublja naslov, je Gorenc za snov svoje medmedijske in medbese-
dilne predelave izbral najbolj brana (in priljubljena?) književna besedila, 
Milena Mileva Blažić
Boštjan Gorenc - 
Pižama: 
sLOLvenski klasiki 1.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
Sodobnost 2017 163
Mlada 
Sodobnost
ki so najpogosteje prisotna tudi v statistiki izposoje v splošnih knjižnicah, 
učnih načrtih za slovenščino, domačem in šolskem branju. 
Literarna veda med slovenske klasike uvršča avtorje del, ki imajo umet-
niške značilnosti ali so kanonizirana oziroma predstavljajo trajno repre-
zentativna dela. Po Juvanu (Kulturni spomin in literatura) literarni kanon 
tvorijo “(I)zbrana dela iz preteklosti, (ki jih) beremo, se nanje sklicuje-
mo, jih citiramo, ustvarjalno preoblikujemo in komentiramo še desetletja 
in stoletja po dobi njihovega nastanka …” Gre torej za reprezentativno 
paradig mo literarnega diskurza, ki nastaja zaradi selekcijskega delovanja 
izvedencev na eni strani in navadnih bralcev na drugi: gradijo ga tako insti-
tucije založništva, kritike, nagrajevanja, literarnozgodovinskega interpre-
tiranja in klasificiranja kakor tudi plebiscit dolgega trajanja – kontinuirana 
priljubljenost med bralci. 
Po Bettini Kümmerling - Meibauer (Canon Constitution and Canon Chan­
ge in Children’s Literature) je značilnost nacionalne (mladinske) klasike po 
Evropi ta, da je šele v času literarne recepcije z različnimi adaptacijami 
in medmedijskimi predelavami postala del kanoniziranega mladinskega 
branja. Ne del mladinske književnosti, saj intencionalno ni bila napisana 
za otroke in mlade, ampak del mladinskega branja. V slovenski literarni 
zgodovini najdemo primere besedil (npr. Brižinski spomeniki) in avtorjev 
(P. Trubar, V. Vodnik, F. Prešeren), ki niso pisali za mladino, vendar so 
njihova dela postala del železnega šolskega repertoarja. Tako je Prešer-
nova balada Povodni mož eno najbolj priljubljenih branj/pripovedovanj 
celo v predšolskem obdobju, vendar jo otroci radi berejo/poslušajo kot 
pravljico in ne kot balado. Tudi Levstikov Martin Krpan z Vrha je tipičen 
primer nacionalne klasike, ki je v slikaniški knjižni obliki z ilustracijami 
Hinka Smrekarja (1917), kasneje Toneta Kralja (1954) in drugih, postala 
del šolskega kanona (čeprav, zgolj kot zanimivost: obstaja tudi drugi, manj 
znani del rokopisne verzije Kerpan z Verha, ki se intertekstualno navezuje 
na Andersenovo pravljico Vžigalnik – v tistem času je namreč Levstik pre-
vajal Andersenove pravljice). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je 
tudi svetovna književnost polna primerov takšnega mladinskega branja, 
npr. antični miti, Biblija, Guliverjeva potovanja, Robinson Crusoe, Tisoč in ena 
noč, Shakespeare ipd. 
Pričujoča predelava klasikov slovenske književnosti je zanimiva kombi-
nacija ilustrirane knjige, slikopisa in stripa. Avtor se je usmeril h komuni-
kaciji z večnaslovniškimi bralci (crossover readers), zato je forma kombi-
niranja besede, slike in socialnih medijev že na ravni vsebine aktivna ter 
posebna oblika sporočila. Besedila slovenskih klasikov so le snov, ki jo je 
164 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Boštjan Gorenc - Pižama: sLOLvenski klasiki 1
avtor medmedijsko transformiral kot vsebino novega žanra, v  katerem 
dobi nove značilnosti. SLOLvenski klasiki 1 so torej komunikativno delo, 
ki je dialoško in ciljno tudi popkulturno naravnano. 
Prvi zapis je nastal leta 2013 (Povodni mož na Facebooku) in je doživel 
odmevno recepcijo (v tiskani obliki sicer lahko opazimo rahle spremembe 
zapisa v primerjavi s spletno). V končne Klasike je avtor vključil triinpet-
deset enot, od tega pet avtoric (Alma Karlin, Svetlana Makarovič, Neža 
Maurer, Ela Peroci, Breda Smolnikar in Mira Voglar). Referenčni časovni 
okvir je pričakovano širok, a selektiven: iz obdobja pismenstva je avtor 
obravnaval Brižinske spomenike; večina piscev je iz 19. stoletja (romantika, 
realizem), moderne in iz 20. stoletja. Boštjanu Gorencu kot osnova služijo 
predvsem besedila klasikov, najdemo pa tudi predstavnika mlajše genera-
cije Gorana Vojnovića in v ta nabor neutemeljeno uvrščenega Janeza Janšo 
z njegovimi Premiki, ki ne sodijo v kontekst leposlovja (na delu je bil pop-
kulturni in ne kulturni kriterij). Avtor je s stališča subverzivne literature 
uvrstil besedilo Pavla Knobla, ki za razliko od tradicionalne (didaktične 
mladinske) književnosti ni upošteval konvencionalnih pravil, obravnaval 
je namreč problemske/tabujske tematike (telo, telesne funkcije, smrt) in 
nezaupanje v svet odraslih, v ideologije. 
Kar se tiče uredniškega dela, je pri uporabi strokovne terminologije moč 
opaziti precej nekonsistentno uporabo izrazov (ljudska ali narodna), poleg 
tega bi že zaradi gole informativnosti veljalo dodati vrstne oznake (name-
sto zgolj “ljudska” ali “rezijanska” še, ali gre za pesem/pravljico/pripoved).
M. M. Bahtin je v svojem delu Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljud­
ska kultura srednjega veka in renesanse teoretsko utemeljeval karneval kot 
temelj ni koncept neposredne aktualne sodobnosti in prikrito kritiziral čas 
in prostor, v katerem je živel. Podobno je tudi pri Gorencu dialoška nara-
va resnice v nasprotju z monološko absolutizacijo (ene) resnice. Delo je 
(a)politično, drugačno, ljudsko, neuradno in “posvetno”. Avtorjev pristop 
je domiseln, nekateri klasiki so predstavljeni humorno, drugi bolj strašljivo 
(Na klancu), spet tretji so nekomplementarno združeni v zanimive kom-
binacije (npr. ljudska pripoved – avtorsko besedilo). Avtor je pokazal, da 
živimo v času pluralizma interpretacij – kot taki so SLOLvenski klasiki oči-
ten izraz karnevalske kulture: pogoste so aluzije na gastronomsko utopijo 
(Mojca Pokrajculja, Pekarna Mišmaš), groteskna telesa (Brdavs, Krpan …) 
in hranjenje, karneval, pitje ter telesne tekočine (Pavel Knobl: Napnimo 
fagot). Prisotni so motivni poudarki na obrednih dogodkih (“ples na Sta-
rem trgu”, “Happy Hour dogodek Figovec”, “Krst pri Savici”), povorkah in 
slavnostih (“cesarske časti”, “dvor”, “plesna dvorana”). Pri tem so, sicer 
Sodobnost 2017 165
Boštjan Gorenc - Pižama: sLOLvenski klasiki 1 Mlada Sodobnost
v humorni obliki, jasno razvidne nekatere značilnosti subverzivnih likov 
(po Alison Lurie: Don’t Tell the Grown Ups, Subversive Power of Children’s 
Literature), kot so dinamičnost, kajenje, neprijetnost, neubogljivost, ne-
urejenost, posmehljivost, preklinjanje, sebičnost, upornost, vihravost ipd. 
Na slogovni ravni naletimo na komične verbalne kompozicije (dobesedni 
in metaforični pomen), prostaški jezik (“drekanja”, “drek”, “prdec”), po-
pularne izreke (Niet, Lep dan za smrt) in večjezičnost v obliki heteroglosije 
(narečja, funkcijske in socialne jezikovne zvrsti: “boglonaj”, “čefurji”, 
“krajcar”, “raus” … ) in poliglosije (angleščina/slovenščina: “full”, “LOL”, 
“profilka”, “selfie”, “šit”, “woohoo”, “wtf is this”, “can’t even” …). Avtor za 
dobršno mero prazničnega, karnevalskega smeha poskrbi z raznimi samo-
ironičnimi komentarji (“Najresnejši Najzabavnejši kandidat za kresnika”; 
“Zdaj pa uživaj v branju. LP, avtor” …), pretvorjenimi citati (“O internet! 
Srečna, draga vas domača”) in parafrazami (“Všečkati inu deliti”); potem 
so tu še pregovori, rekla, frazemi (“Plesna šola Jančar: Si želite plesati 
valček res briljantno?”), stilizacija žanrov (“Eko srajčice Videk”, “obleče-
ni v naravo” – aluzija na Kdo je napravil Vidku srajčico) in literarnih smeri 
(romantika). Dodatna mehanizma prevratniškega humorja sta parodija 
(“Center za socialno delo – Odločba o odvzemu otroka” – navezava na 
Vrabček čaka mamico Neže Maurer) in variacije na temo (“France Preše-
ren in župan Zoki”). Temeljni gradnik Gorenčevih Klasikov je torej boga-
ta intertekstualnost, vezana na interpretacije v  kulturnem spominu, ki 
s parodično zaobrnitvijo kanonizirane avtorje postavlja v vlogo nosilcev 
subverzivne nacionalne kulturne identitete na meji s popkulturo. 
Če po Juvanu reprezentativnost (sodobnih) klasikov in sodobnikov 
omogoča pluralizem interpretacij in spodbuja ustvarjalne transformacije, 
potem so sLOLvenski klasiki ena takšnih transformacij, v katerih Boštjan 
Gorenc udejanja Juvanovo teorijo, ker se ustvarjalno, včasih bolj, včasih 
manj humoristično, vrača k avtorjem, delom, likom in presega idejo njiho-
ve nedotakljivosti. Delo, ki že s številko v naslovu napoveduje nadaljevanja, 
je eno od institucionalnih medijev ne le za shranjevanje spominskih sledi 
kulture in identitetnih mehanizmov, ampak tudi njihove subverzivne nad-
gradnje, je “materializirani prostor za skladiščenje vednosti, izkušenj”. A 
ta materializirani prostor je karnevalski, medbesedilnost pa je “… spomin 
literature … shranjen v imaginarni knjižnici kulture”. Za SLOLvenske kla­
sike 1 bi tako lahko rekli, da so zanimiva subverzivna knjižnica mešanice 
kulture in popkulture. 
166 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Boštjan Gorenc - Pižama: sLOLvenski klasiki 1
Že s  svojim prvim romanom za mladino, Kot v  filmu (2013), je Vinko 
Mödern dorfer zmagal na natečaju Mladinske knjige, nato pa je zanj prejel 
še desetnico in večernico ter tako več kot uspešno zakorakal na še eno 
področje literarnega ustvarjanja. S svojim drugim romanom Kit na plaži 
nagovarja s silovitostjo, značilno za pripovedovalce zgodb, ki z nami ne 
želijo deliti le zgodbe, ampak nam s pripovedjo prinašajo posebno spo-
ročilo. Da je to sporočilo za naš čas pomembno, potrjuje dejstvo, da je bil 
roman izbran za projekt Rastem s knjigo in so ga v roke dobili vsi dijaki in 
dijakinje prvih letnikov slovenskih srednjih šol. 
V središču zgodbe je Nika, izjemno uspešna osmošolka (poleg šole 
obiskuje toliko dejavnosti, da bi katero od njih zlahka pozabili našteti), 
ki ima v novem razredu, v katerem je od jeseni, kar nekaj prijateljev in 
prijateljic, tudi simpatijo, vendar nikogar nikoli ne povabi k sebi domov. 
Še več, temu se uspešno, a tudi zelo prozorno izogiba. In medtem ko se 
ob vse bolj jasni podobi Nikinega vsakdanjika vse močneje sprašujemo, kaj 
neki bi Nika lahko skrivala pred prijatelji, avtor napetost stopnjuje s prvim 
domačim prizorom. Potem ko je Nika pozdravila očeta ter zignorirala nje-
gov predlog, naj pozdravi tudi mamo, se zaklene v svojo sobo. V najstniško 
razmetani sobi išče note in hkrati razmišlja o besedah “starega za klavir” 
Katja Klopčič Lavrenčič
Vinko 
Möderndorfer: 
Kit na plaži.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
Sodobnost 2017 167
Mlada 
Sodobnost
(za katerega se pozneje izkaže, da je zaupanja vreden preudaren mladenič), 
ki ji je rekel, da ji ležijo mazurke. “To je tvoj značaj, karakter. Dinamična si in 
hkrati otožna. Kot mazurka.” Ker je karakterizacija zunanja, ji verjamemo, 
hkrati pa je to prva “razpoka”, ki se zariše na Nikini skrbno izdelani po-
dobi, ki jo kaže zunanjemu svetu. Obrne se proti vratom, kot bi jo nekdo 
“poklical v tišini. Pritiska na kljuko. Noter hoče. V mojo sobo. (…) pritiska 
na kljuko. Potem jo spusti. Zdaj bo še nekaj časa stal tam.” Sledi preskok 
v zunanji, ambiciozni svet, najprej klavir, potem španščina, zvečer spet 
trkanje, trkanje, trkanje na njena vrata, ko že skoraj spi, panično pomisli, 
da se ni zaklenila, neznanec vstopi, jo opazuje in odide, ker Nika molči in 
se dela, da spi. “Diham enakomerno in počasi. Trudim se, da bi slišal, kako 
spim. To razume.” Toda Möderndorfer suspenz uspešno vzdržuje, in to 
približno polovico romana. Vso do nenapovedanega obiska sošolcev in so-
šolk. Ko se izkaže, da je velika skrivnost to, da ima Nika brata. Z downovim 
sindromom. Njena skrbno negovana podoba se sesuje kot hišica iz kart.
In kakšna je Nikina družina? Oče je sicer prijazen in dostopen, kolikor 
ne beži v  prekomerno delo in iskanje zunanjih potrditev, ki mu jih to 
omogoča. Mama je sicer fizično prisotna, a psihično povsem odsotna. 
Sinova bolezen jo zaseda in utruja do te mere, da Nike niti ne vidi več kot 
otroka, ki ima določene potrebe, temveč kot tistega družinskega člana, 
ki je uspešen (verjetno “po očetu”) in nezahteven, torej tudi ničesar ne 
potrebuje. Nika se spominja svojih prvih let, ko je mama še nosila pisana 
oblačila in bila nasmejana, na voljo; zdaj večinoma nosi “elegantno črni-
no” – oblačila, primerna svojemu razpoloženju. Za zunanjim videzom 
urejene in uspešne družine tri njene člane bremenita krivda in sram. Sram, 
ki ga najučinkoviteje ponazori Nika, ko pove, da živalski vrt obiskujejo le, 
kadar dežuje in tam ni drugih obiskovalcev. Krivda, ki je bremenila starše, 
ko je sin živel v ustanovi, krivda, ker zanj niso sposobni sami v popolnosti 
poskrbeti, krivda, ker potrebujejo pomoč, kljub temu da je mama pustila 
službo, krivda, ker svojega otroka ne morejo sprejeti takšnega, kakršen je. 
Niki njegove bolezni ne pojasnijo, ne opišejo, ne približajo; oče ji podari 
knjigo o  dawnovem sindromu – kako znanstveno. In popolnoma brez 
stika. In ker stika ni ne z enim ne z drugim staršem, je Nika prepuščena 
svojemu razumu. Zato je priljubljena in uspešna, zato hodi na sabljanje, 
španščino in se uči klavir. Da bi bila vse tisto, kar brat ni, in to za oba. Da 
bi bila starša vsaj malo zadovoljna. In da bi vsaj malo pobegnila pred težo, 
ki je nenehno prisotna doma.
Zanimivo je, kje Vinko Möderndorfer najde rešitev za izhod iz začara-
nega kroga, to moč podeli prav Nikinemu bratu Igorju (mimogrede, ta ima 
168 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Vinko Möderndorfer: Kit na plaži
Niko neznansko rad – “Zelo, zelo, zelo, zelo moja sestra!” – in ji to tudi brez 
zadržkov venomer izkazuje). Ko namreč v Nikinem razredu pride do druge 
izjemne situacije in sošolka pristane v bolnišnici zaradi poskusa samomora 
(čeprav je z okolico že nekaj časa komunicirala samo preko smsov, nihče ni 
sprevidel, v kakšni stiski je), je prav Igor tisti, ki ob njej ni v zadregi. Igor 
tako najprej najde pot do srca ljudi v zunanjem okolju: Nikinih sošolcev in 
sošolk, pa tudi Breda skrbi zanj zelo ljubeče (ob čemer postane toliko bolj 
opazno, kako zelo Nika pogreša mamino skrb). Ko ga zunanji svet sprejme, 
to postane nekoliko lažje tudi za Niko in starše. 
Möderndorfer je spreten pripovedovalec, ki nas je sposoben v hipu po-
tegniti v dogajanje, zna pa tudi pretanjeno slikati psihološke profile svojih 
junakov ter z nekaj zgovornimi potezami zelo jasno naslika tudi osebe, ki 
ostajajo v ozadju pripovedi ali na njenem robu. V branje se mladini torej 
ponuja roman, ki ni le pripoved, ki z žanrskimi prijemi spretno gradi na-
petost, temveč predvsem zgodba o drugačnosti, ki presega generacijsko 
usmerjenost dela.
Sodobnost 2017 169
Vinko Möderndorfer: Kit na plaži Mlada Sodobnost
Republika Slovenija. Slovensko mladinsko gledališče, januar 2017 
Ob petindvajsetletnici samostojnosti države je brezimna ekipa – anonim-
nost utemeljujejo z  dejstvom, da smo vsi v  istem čolnu in sodelujemo 
v istih rabotah, da ta početja plačujemo in še da pri stanju države in držav-
nosti posameznik ni pomemben – namesto velikih besed o sreči, ki da nas 
je doletela z osamosvojitvijo in demokracijo, pobrskala po temelju. Ga na 
podlagi izbranih poglavij še enkrat premislila. Preverila, iz katerega duha 
se je rodila država, kaj je bilo v njenem otroštvu, v rosnih letih morebiti 
narobe in kako se je z leti to morebiti zaostrilo ali izboljšalo. 
Republika Slovenija je triptih. Sestavljen iz dveh statičnih in enega nad-
vse dinamičnega prizora. Najprej nas nekdanji operativec, ki na prozorno 
foli jo, ki je potem projicirana na platno za njim, ali pa gre za nekaj teh-
nološko podobnega, riše akvarelno sliko interjerja, službenega prostora, 
v katerem so dežurali. Zraven nas temeljito seznani z nenavadnim dogod-
kom: v pisar ni Andreja Lovšina, istega Lovšina, ki se je potem ob podpori 
vojnega tovariša, ki je potem postal predsednik vlade, zainvestiral kot 
vodja Interevrope s projekti v Rusiji in zraven še malo kradel zase in je 
eden redkih kriminalcev s  podporo politike, ki mu ne prirejajo shodov 
pred sodiščem in pred zapori, sta naš pripovedovalec in Franci, logistik 
in ekonom VOMA, štela denarje iz omare. Očitno so tja prispeli speti 
170 Sodobnost 2017
Matej Bogataj
Ustvarjalci čestitajo 
in nazdravljajo
Gledališki 
dnevnik
s Hrvaške, vse mogoče valute, prispevki in darila ali vzporedno pobrani 
davki hrvaške diaspore. V zameno naj bi strukture vojaške obveščevalne 
in ministrstvi za obrambo in notranje zadeve dostavljali tja orožje za po-
trebe vojne na Hrvaškem. Naštela sta 17 milijonov mark, kar je bila morda 
polovica do tretjina v kuvertah in po omarah nametanega denarja, potem 
je Franci, Lovšinova desna roka, denarje pobasal v ogromen kovček in ga 
odvlekel po stopnicah, da je zadnji del udarjal v vsako stopnico posebej. Na 
koncu se vrli operativec sprašuje, ali bi danes kaj ukradel, denar nepreštet, 
skrivališč kolikor hočeš, priložnosti tudi; če bi, bi morda zdaj z Lovšinom 
igrala kakšno od družabnih igric na Dobu.
Vendar operativec ne pripoveduje sam; nekoliko mu pred projekcijo 
sobe, ko kaže, kje vse so ležali snopi mark v bankovcih po jurja in kako je 
moral vmes opravljati še redno dežurstvo in preskakovati kupe, pomaga 
igralka, vendar bolj kot spodbuda, kot izkušena odrska kolegica, ki naj ga 
usmerja pri njegovem pripovedovanju zgodbe. Da je ta izdelana vnaprej 
in za vse čase, dokazujejo nadnapisi v  angleščini in lahko primerjamo 
morebitna odstopanja. 
Drugi del je rekonstrukcija pogovora med izbranimi: predsednikom, 
predsednikom vlade, izbranimi ministri in predsednikom parlamenta – ta 
je zgovorno ves čas tiho. V predsednikovi pisarni. 6. januarja 1993. Sestanek 
o trgovanju z orožjem, o urjenju bošnjaških borcev in podobnem početju, 
kar je vse v nasprotju z mednarodnim embargom na nakup orožja. Na pod-
lagi magnetograma, s katerega je bila odstranjena oznaka tajnosti, izbrana 
ekipa uprizori 40-minutno zasedanje; igralci v vlogi ministrov in predsed-
nikov, v  resnici še večjih igralcev. Ta del je manj zanimiv, razen glede 
prikrivanja in sprenevedanja, pa ravni debate, ki kaže osebne in značajske 
kvalitete vsakogar od njih; nastopaštvo zunanjega in trdovratno, bolj na 
kratke replike omejeno zoprvanje obrambnega, pa čudno nerazumevanje 
prava s strani policijskega ministra. Dobimo vpogled v atmosfero politike, 
čeprav smo o teh poslih morda že vse vedeli, kdo in koliko, vse to pa je 
dobra uvertura v zadnji, akcijski del. Predvsem pa se ob tem spomnimo na 
spodrsljaj, ki se je nekako ob istem času zgodil njihovim kolegom na Palah; 
na sejo so povabili srbskega alternativnega režiserja, ne spomnim se priim-
ka, ki je prej, v sedemdesetih, režiral film Plastični Jezus. Ta je posnel, kako 
se srbski vladniki poskušajo izmakniti pritiskom mednarodne javnosti, ki 
je prepovedala lete vojaških letal Republike Srbske in Srbije nad Bosno: na 
koncu so pomirjeni, ko sklenejo, da bodo pač rekli – Združenim narodom 
in Natu in pogajalcem EU –, da so tisto, kar vidijo na radarjih, poljedelska 
letala. Da škropijo, polja, proti komarjem, že proti čemu. Izpadli so bizgeci, 
Sodobnost 2017 171
Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo Matej Bogataj
ne samo zaradi sprenevedanja, ne samo zaradi tehnološke zaostalosti – 
vede ti bi morali, vsaj Mladić, da verjetno tisti, ki na njih pritiskajo, poznajo 
številke letal, ne le tipe, na podlagi satelitskih posnetkov, temveč tudi zato, 
ker so pustili, da jih pri njihovem početju nekdo posname. In to javno 
predvaja. V tem smislu je bila naša vlada bolj pretkana; sprenevedanje na-
sproti mednarodni javnosti in njenim ustanovam glede urjenja bošnjaških 
borcev in prodaje orožja je bilo v nekaterih pogledih enako, vendar so na 
izpis magnetograma vsaj prilepili oznako zaupnosti. 
Tretji del je dinamična kriminalka in politični triler; pred nami se odvrti-
jo štiri verzije dogodka v Depali vasi, ki je sprožil interpelacijo obrambnega 
ministra in skoraj povzročil poskus državnega udara; menda so bili kolegi 
fantov, ki so napadli civila, ki je obveščal o orožarskih poslih brigade Mo-
ris in delov obrambnega ministrstva, že na mestih na izbranih lokacijah 
v prestolnici in so čakali samo še ukaz, naj ukrepajo. Povelja ni bilo, sicer 
bi imeli v državi bolj normalen dialog, če predpostavimo, da v evropski 
bližini takšen način reševanja ne more biti uspešen. Vsaj ne na dolgi rok. 
Štiri variante dogodkov v Depali vasi: Smolnikarjeva, Njavrova, tista, 
ki so jo na pričanju izkazali policisti, ki so se na kraju dogodka znašli 
naključno, ter tista, ki jo je podal na tiskovni konferenci dva dni pozneje 
obrambni minister Janez Janša, kažejo manipulabilnost resnice. Zadnja je 
najbolj smešna; Smolnikarja naj ne bi pretepli, morisovci naj ne bi razbili 
šipe na avtu in ga malo zmlatili, temveč naj bi se med begom iz avta zaletel 
v hruško. Fante, ki so iz vojaškega sektorja brez sodelovanja ukrepali proti 
civilistom – ali ni bila ena od zahtev ob protestih v podporo četverici na 
Roški, poleg sojenja v slovenščini, ravno prenehanje vmešavanja vojaške 
obveščevalne v civilno sfero? –, je z briljantno utemeljitvijo oprostila Bar-
bara Brezigar, ki je bila tožilka v procesu. 
Predstava Republika Slovenija sodi v dokumentaristično gledališče. Nje-
na sredstva so vsaj v prvih dveh delih minimalistična, to je govorjenje priče, 
ki sproti riše scenografijo svojega nastopa, to je rekonstrukcija pogovora 
o aktivnostih vlade in predsednika in najvišjega parlamentarca, ki jih mo-
rajo skriti pred mednarodno javnostjo, če hočejo, da Slovenija (p)ostane 
čislan mednarodni subjekt. V tretjem delu ne manjka štorastega in vsaj 
glede profesionalizma, kakršnega gledamo v akcijskih filmih, bučno ne-
močnega mlatenja, škripanja gum, hitrega speljevanja in vsega, kar spada k 
akcijam tipa balkanski bojevniki proti neoboroženim civilistom. Vendar pa 
doseže predstava svoj vrh in poanto v delu, ko se z balaklavami – s črnimi 
maskirnimi kapami, ki prekrijejo celo glavo in imajo samo odprtine za usta 
in oči in jih poznamo iz raznih branj proklamacij in nastopov terorističnih 
172 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo
skupin, recimo ETE ali IRE ali islamskih grupacij in milic, vse bolj pa so 
tudi obvezen rekvizit najbolj izpostavljenih policistov v boju proti veli-
kim kriminalcem in teroristom – zakrita skupina oproščenih morisovcev 
z Brezigarjevo pelje novi svobodi naproti. Vzklikajo patriotska gesla, se 
zaklinjajo Sloveniji – za pozunanjeno in prebučno izraženo domoljubje itak 
velja pregovor, da je zadnje zatočišče drhali – in prepevajo domoljubne, 
ustvarjalci pa so ikonografsko povezali skupino, ki je pod ‚keltskimi‘ križi 
vdrla na protivladne proteste pred parlamentom in na zborovanja proti 
naseljevanju tujcev. Njihova evforija ob razglasitvi oprostilne sodbe je 
vizualno enaka prepoznavni mitingaški. Jasno nam je; oproščeni nasilneži, 
še vedno nekako v službi iste opcije, so zdaj domoljubi, v prvih vrstah na 
zborovanjih. Podobno nam je jasno, da je gotovina, ki jo je štel VOMO-v 
operativec, zdaj oprana in veselo kroži med nami kot črni fond v politične 
namene. Temelj države je tako, zimzelenim in pogretim domoljubnim 
geslom navkljub, nagnit in kriminalen. Še več, kriminalne skupine, ki so 
zaslužile s kršenjem embarga, so zdaj za prikrivanje lastne dejavnosti iz-
koristile politiko, se institucionalizirale, in zdaj enkrat bolj odkrito, dru-
gič znotraj metod posebne vojne pozivajo, recimo zakrito pod sklo pom 
vred not slovenske osamosvojitve, k sovraštvu in ksenofobiji. Kot je nekako 
tipič no, da medtem, ko v parlamentu sprejemajo sporne zakone o beguncih, 
nekateri govorijo o Ženevski konvenciji in pravnih migracijskih standardih, 
drugi pa, sicer z odkritimi obrazi, vzklikajo gesla lojalnosti Sloveniji in izra-
žajo strah za našega klenega človeka, ki da ga ogroža pol ducata mladoletnih 
migrantov brez spremstva. Slika ni rožnata, perspek tiva še manj. 
Vojna in mir. Režija Silviu Purcărete. SMG Drama Ljubljana, Mestno 
gledališče ljubljansko, Cankarjev dom. Januar 2017.
Verjetno sem na enem od Ex Pontov, festivalov, ki so povezovali balkansko 
regijo, gledal Purcăretejevo predstavo Pantagruelova sestra, kolikor lahko 
danes rekonstruiram iz takratnih objav. Ni pustila prav močnega vtisa, 
nadnapisi so jo dodatno razdrobili, verjetno, saj je originalno v romunščini, 
spomnim se skoraj kaotične, a vendar nekako mehke odrske dinamike, ki 
je morda spominjala na Janežičevo uprizoritev Treh sester Čehova v Mla-
dincu. Če bi takrat vedel, kar vem danes, verjetno ne bi zbegano begal 
od nadodrja s prevodom na dogajanje, temveč bi se enostavno prepustil. 
Čeprav je res tudi to, da je Dramin oder vse kaj drugega kot Gallusova 
dvorana Cankarjevega doma in je bila morda uprizoritev bolj ‚sporočilna‘.
Sodobnost 2017 173
Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo Matej Bogataj
Vojna in mir, 1500 strani, pravijo, dvesto let staro besedilo; ker sem 
v letih, ko bi ga moral prebrati, bral vse kaj drugega, se ga morda še najbolj 
spomnim iz dela ali dveh ene od italijanskih mini serij, za kakšno rusko ko-
stumografsko in scenografsko v številnih nadaljevanjih itak nimam dovolj 
kondicije; ta obsežni špeh z vsem realističnim balastom ni nekaj, kar bi me 
naravnost naslavljalo. Kot mi je pri takšnih projektih vedno znova zoprna 
propagandna mašinerija, vnaprejšnja obsojenost megaspektaklov na – po 
mojem pretirano – medijsko pokritje. Vsa ta silna pričakovanja, ki jih 
potem (večinoma) ne izpolnijo. Čeprav, ko sem bil v svetu Cankarjevega 
doma, sem generala vsakič znova spraševal, zakaj ni večjih spektaklov. Ta-
krat so se mi zdeli nujno potrebni, saj naj bi potrjevali kondicijo slovenskih 
režiserjev in ustvarjalnih ekip ter znotraj ene predstave pokazali najvišji 
gledališki domet. Tudi medijev in njihovega prispevka k nadspektaklom 
takrat – verjetno upravičeno – nisem jemal kot zoprno pompoznega in, 
bodimo realni, meni kot kritiku pretežno konkurenčnega in kritiko izri-
njevalnega početja. Res pa je tudi, to moram priznati, da me takrat še ni 
motila (slaba, jasno) glasba v lokalih in tudi v kakšni diskoteki mi ni šla 
glasnost tako na živce, da ne rečem na kalciniran bobnič, kot mi gre danes. 
Gotovo se vedno, kadar govorim o spektaklih, spomnim na meni naj-
uspešnejšo predstavo na velikem odru Cankarjevega doma, Krst pod Trigla­
vom Dragana Živadinova, ikonografsko nabit in napet in bučen in vizualno 
izčiščen retrospektakel, ali pa na predstavo Jana Fabra Steklo v glavi je iz 
stekla. Vse ostalo, kar sem zanimivega videl, so bile bodisi opere, o katerih 
moram molčati (ker o njih in zakonitostih njih režije nimam pojma niti 
ne poznam pevskih zahtev, ki se jim mora režija prilagoditi), ali pa kom-
promisarske uprizoritve. Manj ambiciozne predvsem glede produkcijskih 
pogojev; ali je šlo za predstave, ki niti niso poskušale napolniti ogromnega 
odra ali uprizoritve niso izkoristile možnosti, ki jim jih je oder s svojimi 
tehničnimi možnostmi ponujal, ali pa so ustvarjalci, kot da bi hoteli podati 
stališče, nastopili proti spektakelskosti in stlačili dogajanje na prostor 
pred železno protipožarno zaveso in uprizorili skoraj koncertno izvedbo 
besedila. Močno in drago stališče. 
Hočem reči, da gotovo nisem pravi naslovnik za spektakle. Zadržan do 
njihove predstavitve, pogosto se mi zdi še izbira besedila nekaj, kar mora 
ustreči (pre)velikemu številu potencialnih obiskovalcev, zato je dogodek 
največkrat vnaprej kastriran v angažmaju, če ne celo v sporočilu. Zapis 
o Purcăretejevi adaptaciji in režiji Vojne in miru je tako bolj kot poglobljena 
analiza – ki je, tipično za slovenski prostor refleksije, pravzaprav umanjkala 
in so jo zamenjali partikularizmi – poskus kar najbolj naivnega gledanja 
dogodka, ki je pri segmentu kritike dobil skoraj sinhronizirane zavrnitve. 
174 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo
Če vzamem za primer famozne orgle v Cankarjevem domu; pri režijah 
spektaklov sem imel pogosto občutek, da režiserji ne razumejo možnosti 
Gallusove dvorane, da so sceno polnili enkrat s kostumi in zbori, drugič 
s projekcijami na horizont. Kot bi, če rečemo malo grobo, na orgle prišel 
igrat harmonikar, sicer virtuoz, vendar brez izkušenj z  igranjem na ta-
ko zapleten inštrument, ne da bi poznal vse registre in možnosti, ki jih 
ponu ja. Purcărete, obratno, je s petindvajsetimi igralci uspešno ustvarjal 
ne samo masovke (oder ves čas gomazi od različnih sprejemov in preme-
ščanj), temveč je uspel pred njimi tudi izpostaviti intimne prizore med 
posameznimi protagonisti romana. Namesto uprizarjanja vsebine se je 
naslonil na izbrane prizore in jih asociacijsko nadgradil; če se poudarja, 
da je za gledanje predstave potrebno poznavanje vsebine, se mi zdi, da je 
obratno, predstava je avtonomna glede na roman. Ta je s svojo poudarjeno 
epskostjo tudi nehvaležen material za dramatizacijo, in tega se je Purcărete 
zavedal, pobral zgodovinsko situacijo in nekaj zapletov, predvsem pa jih 
režijsko nadgradil in komentiral na mestoma čudežen in iracionalen način. 
Iz romana je pobral nekaj likov in nekaj občih mest, recimo ljubezensko 
situacijo, ko dekle čaka na vrnitev fanta iz vojne, dvoboj zaradi ženinega 
prešuštva, zaplete pri zaroki zaradi razlik v socialnem statusu; vse pa tako, 
da je v dvodelni predstavi prvi del namenjen intimi, drugi pa vojni. Z oma-
rami, ki jih izrablja kot sredstva prehodov in odhodov, uspe režija v prvem 
s  hitrimi mizanscenskimi rešitvami polniti in prazniti oder: nedvomno 
je za to zaslužna že utečena ekipa, režiserjevo dolgoletno sodelovanje 
s scenografom in kostumografom Dragoşem Buhagiarom in skladateljem 
Vasilom Sirlijem. Prizori so nekako kaotični, bučni, zdi se, da je bolj kot 
izrečeno in včasih navrženo pomembna atmosfera, ki jo gradi z vrvežem 
v ozadju, z nekaj deklarativnimi potezami, recimo prizori slavja ob dolgih 
mizah, včasih pa z do konca zaumnimi, racionalnemu bežečimi potezami: 
Jernej Šugman z odkritim hrbtom v ženski obleki, ki igra nekakšno ‚Mater 
Rusijo‘, vloga je nastala menda iz romanesknega lika matrone, ki je vodja 
družabnega življenja, ali pa Andrejevo preoblačenje v skrivnostno obar-
vano figuro so že takšni. Z ogromnimi mizami na koleščkih uspe ustvariti 
prizore slavja in masovk, hkrati pa se na robovih osvobajajo manjša prizo-
rišča. V enem delu predstave na takšnem govorijo s podajanjem mikrofo-
nov in tisto deluje prav diletantsko; slovenski modernistični režiserji (po 
vzoru tujih) to neutrudno rešujejo z mikrofoni na rampi, do katerih potem 
prihajajo nastopajoči. Kot je najslabši nedvomno ne do konca izdelani del, 
ko nam Janez Škof – z vsem šarmom in dobrodušno, pa vendar – pove tisti 
del iz romana, ki ga ekipi ni uspelo uprizoriti. 
Sodobnost 2017 175
Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo Matej Bogataj
Vidimo, da se vse dogaja v Rusiji, saj ga ves prvi del lepo nalivajo in je 
predstava pivsko inspirativna. V drugem delu pa vidimo nekaj antologij-
skih prizorov, ki dosegajo redko viden spoj sugestivnosti in premišljene 
estetskosti. Taka je recimo goreča Moskva, pred njo pa množica beguncev, 
ki porivajo vozičke v nekakšnem divjem breughlovskem plesu brezpravnih 
kreatur. Takšna je v vrsto postavljena vojska, ki komentira bitko, vojaki 
sproti omahujejo v smrt. Takšna je izpustitev političnih zapornikov v času 
predaje Moskve. Fascinanten je začetek drugega dela, ko se nad dogajanje 
dvignejo ogromne gumijaste lutke generalov in političnih vodij ter se zdijo 
tisti spodaj kot drobiž, in potem prizor, ko vidimo v času vojne naš planet 
kot ogromen nagnit in goreč objekt, ki pada v brezno pododrja. To so pri-
zori, ki so nam pokazali, kako zmogljiva je dvorana v resnici, z vsemi mož-
nostmi projekcije in odpiranjem po vertikali. Kot nas recimo na začetku 
prvega očara razmerje med ogromnim Šugmanom s petami v črni ženski 
obleki in – verjetno, igralcev včasih res ni mogoče prepoznati, tako ko-
stumiranih – Emeršičem, takrat, v najboljših trenutkih, nam to gledališče 
potegne na Wilsona. Ne samo zato, ker je scenografska rešitev s projekcijo 
gozda na horizont podobna kot v njegovi romunski uprizoritvi Ionescovih 
Nosorogov, tudi po iracionalnem principu gradnje odrskega dogajanja. Ven-
dar je Purcărete bolj baročen, manj minimalističen in formalno izčiščen, da 
ne rečemo izpraznjen, kot Wilson, in njegove podobe bolj sugestivne kot 
Pandurjeve, ki so statične in votle, če se spomnimo recimo samo predstave 
Vojna in mir v zagrebškem Hrvatskem narodnem kazalištu. Purcărete je 
prikazal baročni ali srednjeveški, nikakor ne moderno stehniziran theatrum 
mundi, nekakšno brezplodno in brezsmiselno gomazenje človeškega prahu 
v luči svetovnih premikov in katastrof, ter se pri tem naslonil na podobe 
iz časov, ko je bil Opazovalec še kako in včasih tudi premočno prisoten. 
Seveda pa predstava ni niti blizu obnovi romana, seveda ne slišimo vsega 
izgovorjenega, seveda nekateri deli niso dokončani in so rešeni provizorič-
no, menda tudi zato, ker je bilo samo ducat vaj na odru, kjer tak spektakel 
edino lahko nastaja, ampak – ali je popolna predstavitev takšnega romana 
sploh mogoča? In četudi bi se tega ustvarjalci lotili – ali bi se nam to početje 
sploh zdelo smiselno? 
The Tiger Lillies, Julian Crouch, Phelim McDermot: Peter Kušter. 
Režija Ivana Djilas. SNG Nova Gorica. December 2016.
V zadnjem času v  glavnem vekam, da se gledališča, ki morajo ustreči 
svojemu velikemu financerju, ministrstvu, zatekajo k drobljenju. Redko 
176 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo
si privoščijo uprizoritev, ki bi s scenografsko izdelanostjo ali razkošnimi 
kostumi polno ustvarjala odrsko iluzijo; še manj je včasih prepotrebnega 
nabora gostujočih izvajalcev, ki seveda načnejo proračun, za razliko od 
članov ansambla, ki niso plačani iz projektnih stroškov. Zato moramo 
vsakič pozdraviti odločitev za do konca izdelano – in ne le markirano – 
uprizoritev, ki pomeni za gledališče tveganje, saj so vse ostalo približki in 
vložki, ki ne glede na vloženi trud in kreativnost večinoma ne omogočajo 
polnega izplena. 
Peter Kušter je bizarna opereta, kakor se samonaslavlja, ki na podlagi 
slikanice nemškega pisca Heinricha Hoffmanna in njegovih nevzgojnih 
zgodb iz srede 19. stoletja o nenavadnih otrocih, bolj spakah kot vzgoj-
nem idealu, razgrinja pred nas širok nabor mračnih prikazni. Nasilneži, ki 
zlahka namočijo v tinto celo bando, kadar se ta norčuje iz drugačne barve 
kože, nepozorneži, ki gledajo v vodo in utonejo – in si potem ekipa nadene 
ribje maske, da bi boljše videli, da je dogajanje podvodno – kup nevzgojnih 
zapletov, kakršne poznamo recimo že iz Picka in Packa, zajci, ki streljajo 
nazaj in upihnejo lovca, to je skoraj narobe svet. Poln fantastičnih kreatur, 
ki so jih v skladu z angleško tradicijo nonsensa, iz katere izhaja recimo 
tudi Carrollova Alica v čudežni deželi, in obogateno z gothic, torej mračno 
in srhljivo atmosfero, angleški ustvarjalci prekvasili in uglasbili.
Režiserka se je s kabaretom in skupino zamaskirancev The Tiger Lillies 
že spogledovala, recimo v predstavi Patty Difusa, izpovedi porno dive; takrat 
je kabaret nastal po kratkih zgodbah filmskega režiserja Pedra Almodovar-
ja, ki se je v njih ukvarjal z marginalnimi in radikalnimi spolnimi praksami. 
Že takrat je glasbena skupina pod vodstvom Boštjana Gombača izrazito 
nastopala; ne le kot spremljava, oni pravzaprav izvajajo songe in glasbo, 
igrajo, kažejo svojo igralsko prezenco. Zdaj spet; pod vodstvom korepeti-
torja Jožija Šaleja, večinoma na harmoniki, je glasbeni trio – sestavljata ga 
še tolkalec Blaž Celarec in brenkač Boštjan Narat, vsi pa pokažejo širok 
razpon obvladovanja različnih inštrumentov – osrednji del predstave, nje-
na prva fronta. Z voditeljem in napovedovalcem, ki ga s piskavim glasom, ki 
si ga nikakor ne more nastaviti, odigra Kristijan Guček, so zapleteni v stra-
sten dialog, vmes so tudi soli, pri katerih Celarec davi in stiska kure, seveda 
plastične, pretepa tolkala in sploh, sicer pa so vsi štirje izrazito  dejavni. 
Za njimi, na odrčku na malem novogoriškem odru, so potem po samezni 
songi, izvedeni do zadnjega perfektno in sugestivno, predvsem pa izredno 
vizualno ubrano in gibalno zmaknjeno; koreografinja je Maša  Kagao Knez. 
Že trio glasbenikov vizualno potegne na kakšne mračne dickensovske 
figure iz socialnega ali psihološkega podpodja, enako  Guček kot mojster 
Sodobnost 2017 177
Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo Matej Bogataj
ceremonije, ki je v stilizirani in patinirani črtasti obleki in z naprej po-
tisnjeno glavo in čeljustjo in pobeljenim obrazom ustrezen ekvi valent 
tistemu, kar odpojejo in odigrajo na odru za njim. Tam izrabljajo nekatere 
starejše odrske trike – scenografija je prispevek Barbare Stupica –, ki spo-
minjajo na gradnjo odrske iluzije iz časov pred reflektorji; vodna gladina 
tako ‚valovi‘ zaradi optične iluzije dveh nazobčanih desk, izraba različnih 
vhodov in s tem poigravanje s fokusiranjem in oddaljevanjem polno dose-
že svoj namen. Prevod Andreja Rozmana Roze je mračnjaški, kot se šika, 
in potegne na mračne postarane pravljice. Zelo učinkovita je animacija, 
mentor je bil Brane Vižintin, enkrat z ročnimi lutkami, recimo maček, ki 
je žrtev deklice piromanke, drugič so lutke animirane s strani, na palici, 
recimo ko vetrc odnese enega od otrok. Drzna in premišljena, do konca 
izpeljana kostumografija Jelene Proković poveča občutek patiniranosti in 
zmaknjenosti celotnega dogajanja, kar maska, večinoma močno pobeljeni 
obrazi in občasno velike, predimenzionirane trepalnice, samo podčrtujejo. 
Celotna igralska ekipa s stilizirano igro je upeta in pri izvedbi brez napak. 
Predstava, ki ji lahko zaželimo samo še čim daljše življenje, saj je za njen 
kreativni in izvedbeni zastavek Primorska čisto premajhna. 
178 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Ustvarjalci čestitajo in nazdravljajo
Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, Vertigo, 2016; Slovenija, 
Makedonija, Bosna in Hercegovina.
Damjan Kozole je eden najvidnejših sodobnih filmskih ustvarjalcev pri 
nas. Podpisuje se tako pod igrane kot tudi pod dokumentarne filme. V teh 
dneh ( januar in februar 2017) si je prerez njegovih filmov mogoče ogledati 
v Slovenski kinoteki (tradicionalni večeri Slovenskega filmskega arhiva). 
Njegove filmske pripovedi so bile opažene in nagrajene tudi na mednarod-
nih festivalih (Rezervni deli, nominacija za nagrado zlati medved na festi-
valu v Berlinu, 2003; Delo osvobaja, velika nagrada na festivalu v Valencii, 
2005, Slovenka, velika nagrada festivala v Gironi, 2009). Tudi Kozoletov 
zadnji film Nočno življenje, ki bo predmet tega eseja, je lani dosegel velik 
uspeh, med drugim je bil nagrajen s  kristalnim globusom za najboljšo 
žirijo na festivalu v Karlovih Varyh.
Kozoletovi filmi so motivirani z  razpokami, ki prečijo našo družbo. 
Te razpoke določajo kurz skupnosti in ji nadevajo podobo, ki je niti kot 
skup nost niti kot posamezniki in posameznice ne vidimo preveč radi in 
nas plaši. Zato si pustimo nadevati očala z različnimi filtri: gesla o varno-
sti (naši in, cinično, varnosti tistih, ki k nam bežijo in katerih se bojimo), 
smernice skupne evropske politike (ki na terenu de facto ne obstaja), boj 
proti terorizmu (ki je bumerang učinek evropske večstoletne kolonialne 
Goran Potočnik Černe
Morala kot konflikt
Sodobnost 2017 179
Filmski 
dnevnik
Realpolitik). In še veliko je tega, kar jemlje bistrino našemu pogledu (z eko-
nomskimi, socialnimi, medijskimi in ideološkimi predznaki). Kozoletovi 
dokumentarni filmi so v razkrivanju te ‘prave’ podobe neposredni, stojijo 
v samih razpokah, tam, kjer najbolj boli, s čimer razpoke vse bolj skelijo, 
s tem pa postajajo nespregledljive. Radikalni primer te neposrednosti je 
njegov zadnji kratki dokumentarni film Meje (2016), kjer statična kamera 
brez dodatnih režiserskih posegov in komentarjev nemo spremlja kolo-
no beguncev, ki so na poti od schengenske meje do sprejemnega centra. 
Spremljata jih tudi oborožena policija in vojska. Slika v realnem času in 
prostoru pove vse.
Te razpoke so vidni, površinski deli globljih tektonskih premikov, ki 
počasi, a neustavljivo in nepovratno spreminjajo družbo, v kateri živimo 
oziroma v kateri še vedno verjamemo, da živimo. In tako te razpoke po-
segajo tudi v naša življenja, življenja članov skupnosti, in nas prav tako 
počasi, neslišno in ne da bi to zaznavali, zvijajo v  nelinearne premice, 
v premice, ki niso v skladu s predstavami, ki jih imamo o sebi. Kozoletovi 
igrani filmi v družbeno tkivo posegajo prek eksistencialnih zagat, v katerih 
se znajdejo njegovi protagonisti in protagonistke. Tako Rezervni deli raz-
pirajo usode beguncev v ‘obljubljenih’ deželah Evrope, v Delu osvobaja se 
srečamo z življenjsko prelomnico, ki jo prineseta izguba službe in brezpo-
selnost, Slovenka pa razkriva ‘ekonomijo’, ‘karierni načrt’ in ‘perspektivo’ 
študentske prostitucije. 
Nočno življenje lahko v  tem kontekstu mirno označimo za filozofski 
film, saj tako z vsebino kot z vprašanji, ki jih odpira, ponuja izhodišča za 
vpoglede v različna stanja človekovega bivanja (heideggerjansko rečeno 
za bit-v-svetu ali tubit) v sodobni družbi: strah, krivda, bojazen, skrb. In 
da slutiti številne eksistencialne zagate, ki izvirajo iz njih. V tem zapisu se 
bomo omejili zgolj na eno: moralno zagato protagonistke, ki jo v njenem 
enoličnem in naveličanem, a moralno konsistentnem (tako vsaj sama ver-
jame, tako vsaj vidi svojo premico) toku življenja sproži dogodek moževe 
potencialno škandalozne nesreče. Zanimalo nas bo, kako se v kriznih in 
zaostrenih intimnih okoliščinah konstituira nekaj takega, kar bi lahko 
imenovali moralna subjektiviteta.
Nočno življenje zelo varčuje z naracijo, pridevnikov skorajda ni, uporab-
lja le osnovne glagole in samostalnike. Ponudi nam enosmerno, skrajno 
‘suhoparno’ in linearno dogajanje. Striktno od točke A do točke B, ves čas 
le naprej. Brez dodatnih pojasnil, namigov, komentarjev, izletov vstran 
ali skokov nazaj v čas, ki bi nam omogočili, da bi si naslikali predzgodbo, 
izvedeli kaj več o glavnih protagonistih, njihovi medsebojni dinamiki in 
180 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Morala kot konflikt
razmerjih (formalnih in neformalnih) ter razgrnili zastore, ki zakrivajo 
izvorni dogodek filma: s pasjimi ugrizi razmesarjeno telo znanega odvet-
nika. Tudi število nastopajočih oseb je okleščeno na minimum. Dialogi 
prav tako. Ko pa se govori, se izgovarja težke, nedokončane in presekane 
povedi. Vsa prazna pomenska mesta si moramo zapolniti sami, na vsa 
vprašanja, ki se nam porajajo ob gledanju filma, moramo odgovore po-
iskati sami. Prisiljeni smo v lastno interpretacijo. Kot je v več intervjujih 
povedal Kozole, je bil to tudi njegov namen, kar se izkaže za zelo domisel-
no, pametno in celo zvito potezo. Film je tako nekakšen test: kaj vse bomo 
pretopili v interpretacijo in kod vse bomo nabrali za to potrebni material.
Čeprav Kozole filma ni obložil z dodatnimi razlagami, ključi ali celo 
interpretacijami, je idejo zanj dobil v pomensko eksplozivno nabitem me-
dijskem dogodku, v eni bolj umazanih in medijsko eksploatiranih afer zad-
njega desetletja: zagonetni smrti zdravnika Baričeviča 2. februarja 2010. V 
aferi, ki je zagotovo pokazala na temno, nočno plat naše posttranzicijske 
skupnosti. Omemba te afere ali kakršne koli povezave, podobnosti in so-
rodnosti s to afero pa že same po sebi v nas sprožijo poplavo mnenj, sodb, 
predsodkov in tudi teorij političnih zarot. Tudi danes, sedem let pozneje. 
Ali bomo torej ob interpretaciji Nočnega življenja posegli v kraljestvo me-
dijev, kaj bomo od tu vzeli in kaj ne, kako ‘umazani’ bomo, bomo spet pre-
budili demona produciranja šokantnih novic, je seveda odvisno od naših 
preferenc. Dejstvo je, da čisto mimo afere ne moremo. (Zanimivo bi bilo 
sicer raziskati, kako v film vstopajo gledalke in gledalci zunaj slovenskih 
meja, ki jim omenjena afera ni poznana.)
Kozole vira svoje inspiracije seveda ne skriva. Je pa to več ali manj tudi 
vse. Kaj bomo z afero počeli mi, je popolnoma prepuščeno naši odločitvi. 
Ne poskuša podati svojega videnja afere, je osvetliti s svojega zornega kota 
ali izpisati svoje resnice skrivnostne in tragične zdravnikove smrti. Če bi 
to počel, bi se le postavil v dolgo vrsto že izpisanega in izrečenega. Bari-
čeviča in njegovih bulmastifov v filmu ni, prav tako tudi ne vseh ostalih, 
pozneje prek medijev, socialnih omrežij in forumov v  afero vstavljenih 
‘protagonistov’ iz sveta politike in biznisa. Nočno življenje ni true story ali 
politični triler, kjer se, recimo, odkriva, kdo je res izvedel atentat na Ken-
nedyja. Vprašanje, kaj se je ‘res’ zgodilo na tistem dvorišču, Kozoleta ne 
zanima. Baričeviča vzame le kot generičen primer, kot model iz slovenske 
mitološko-medijske krajine. Kar pomeni, da si ‘sposodi’ nekaj strukturnih 
elementov (dobro poznanih iz afere) in okrog njih splete svoj fiktivni zap-
let: Na vpadnici v mesto mimoidoči sredi noči najdejo golega, okrvavlje-
nega in le napol zavestnega moškega, katerega telo je posejano s pasjimi 
Sodobnost 2017 181
Morala kot konflikt Goran Potočnik Černe
ugrizi. Ob njem reševalci najdejo tudi dildo, pritrjen na usnjen pas. Moški 
je znani odvetnik Milan Potokar, zastopnik posttranzicijske politične in 
gospodarske elite (igra ga Jernej Šugman). 
A film tu postavi piko. Ne zanima ga vihar, ki ga takšni dogodki povzro-
čijo v medijih in predvsem na socialnih omrežjih, čeprav o tem da sluti-
ti z neznancem, ki na operacijskem oddelku urgence poskuša pridobiti 
informacije o  odvetniku in predmetih, ki so jih našli ob njem. Film ne 
analizira naših prenagljenih mnenj in predsodkov, čeprav jih lahko jasno 
slutimo iz telesne mimike, pogledov in odzivov bolnišničnega osebja ter 
predstavnikov policije in kriminalistov. Ne ozira se v množično patologijo 
naslajanja in škodoželjnosti, ki jo podžiga sicer razumljivo in razredno 
posredovano sovraštvo do tako imenovane posttranzicijske elite, čeprav 
nam sled tega ponudi v voajerskem fotografiranju enega od mimoidočih, 
ki so Milana našli na cesti in poklicali reševalce. Skozi film sicer jasno 
diha svet velikega biznisa in politike ter z  njima povezane korupcije, a 
tudi tu Nočno življenje potegne jasno črto, ki je ne prestopi. Ne zanima ga 
neposredna kritika posttranzicije, neoliberalizma in družbenega sistema, 
ki oboje vzpostavlja in omogoča. Obrne se v drugo smer in se zazre v in-
timno moralno dinamiko: doživljanja in notranje boje Milanove žene Lee 
Potokar (igra jo Pia Zemljič). 
V slabi uri in pol tako spremljamo svojstveno dialektiko Lee kot mo-
ralne subjektke. Ne sicer, kot je to običajno pri Bildungsromanih, kako se 
junakinja postopoma dviguje od moralne zagate k idejni razrešitvi te zagate. 
Ta klasična moralna dialektika se zaključi z  vzpostavitvijo višje moralne 
instance. Nasprotno je Leina pot pot navzdol. Pravzaprav bolj pa dec, kajti 
nič zenovskega ni v skoku brez padala s trdnega, konsistentnega moralnega 
prepričanja, kjer se Lea vidi (še) kot ravna premica, v realne moralne zagate. 
Te zagate njena moralna prepričanja postavijo pod vprašaj in moralno sub-
jektko stisnejo v kot ter jo prisilijo, da jih krši. To je anti dialektika (razpad), 
ki bi po neki logiki morala pripeljati do razbitja moralne subjektivitete, a se 
to ne zgodi. Kako to? Zdi se celo, da šele to približevanje razbitju moralno 
subjektiviteto naredi živo: Leino premico povleče zdaj sem, zdaj tja, daleč 
od ravnega ideala kakršne koli moralne instance.
Njen vrtoglavi prosti pad se začne doma. Lea in Milan sta odtujen par. 
Njun sin študira nekje na britanskem otočju. Hlad in praznino doma pod-
krepljujeta z enostavčnicami in s tem, da na preprosta vprašanja odgovar-
jata z molkom. Če pogovor že nekako steče, se hitro izkaže, da le zato, da 
se konča v nestrinjanju. Lea ne ceni Milanovega dela (pa s tem ne ceni 
tudi Milana?). Ko ji, sicer neentuziastično, pove, da so na sodišču zaradi 
182 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Morala kot konflikt
 proceduralnih napak ovrgli postopek, ki je tekel proti njegovemu klientu, 
je njen odziv zbadljiv: “Pa si na to ponosen?” Odveč je Milanovo ‘opraviče-
vanje’, da je to pač njegov poklic, da pač brani ljudi. Razlika v njunem mo-
ralnem stojišču je več kot očitna. Vsaj v Lejinih očeh. Milan seveda ne bra-
ni ljudi, ampak posebno skupino ljudi, in ve se, katero. Gledalci in gledalke 
imamo o Milanu nekoliko drugačno sliko: uspešen odvetnik in poslovnež, 
a kot da ga ta uspeh bolj tlači, kot da bi mu dvigoval elan in esprit. Milanov 
sodelavec Bojan Kenda (Marko Mandić) kriminalistu pove, da je bil Milan 
zamišljen, izgubljen v svojih mislih. In tako, inertno deluje tudi doma. Je 
le naveličan? Ima poslovne težave? Je bolan? Ali pa si celo sam zastavlja 
vprašanja o  smiselnosti svojega zagovorniškega početja? Vsega tega ne 
vemo in ne izvemo. A kakor koli: Nočno življenje ni njegova zgodba, tu igra 
le stransko vlogo, je le reč, okoli katere se vse skupaj zavrti. To, kar šteje, so 
Lejin pogled, Lejino čutenje, Lejino videnje stvari. Lahko da je zveza Lee 
in Milana mrtva. A na neki način je to mrtvilo varno mrtvilo, varni pristan, 
kjer je Lea lahko moralno superiorna. Kaj ona poklicno počne, ne vemo. 
Iz Milanovega vprašanja o kolokvijih lahko sklepamo, da dela na eni od 
fakultet. Na kateri, nam njen molk ne odgovori. A zagotovo njen poklic in 
izvajanje poklica dopolnjujeta in podpirata njene moralne (nad)standarde. 
Doma so njene moralne pozicije jasne, idealne, brez preostanka dvoma. A 
to trdno in gotovo stojišče se zamaje, ko prejme klic z urgence. In razpad 
njenega moralnega mehanizma se lahko začne: zdrs iz varnosti idealnega 
v nevarnost stvarnega (lacanovsko rečeno je klic z urgence vdor realnega). 
Čeprav sprejme klic pozno ponoči, noč za Leo zares nastopi šele tisti 
trenutek, ko zazvoni njen mobi. Ob “noči” iz naslova filma smo zgoraj 
najprej metonimično pomislili na temne strani slovenske družbe. Potem 
bi se nam lahko zazdelo, da namiguje na nočno, skrivno Milanovo življenje 
(v kolikor predpostavimo, da Milan prakticira ‘čudne’ in dekadentne spol-
ne prakse, in interpretacijo, da je morda vendarle žrtev politične spletke, 
potisnemo na stran). A Nočno življenje je Lejin križev pot. Soočenje same 
s sabo, s strahovi, z bojaznimi, s krivdo in skrbmi je mogoče le ponoči. 
Nočne more so nočne živali. Spust v pekel poteka v temi. (Tudi tistih nekaj 
kadrov filma, ki se dogajajo podnevi, je posnetih v nekakšnem sivo rjavem 
mrču – kot da bi noč prežala na Leo, tudi ko noči še ni. Tudi Ješua ha-Nozri 
je lahko podvomil vase in se vprašal: Oče, zakaj si me zapustil, šele v mrču, 
ki so ga nad Golgoto spustili težki nevihtni oblaki.)
Ko tako Leo opazujemo v ‘zavetju’ doma, ko njeno noč še odganja svet-
loba moralne konsistence, se nam v najslabšem primeru zdi moralistka 
in v najboljšem romantična idealistka. V smislu, da je lahko biti moralen 
Sodobnost 2017 183
Morala kot konflikt Goran Potočnik Černe
v   lepo postlani meščanski postelji, ki jo postilja prav nemoralno delo 
partnerja, in ob tem verjeti, da s tem nimamo nič, le zato, ker je naše delo 
moralno sprejemljivejše. A Lea ni ne prvo ne drugo. Za prvo je ob klicu 
z urgence preveč (avtentično) pretresena in zaskrbljena za Milanovo sta-
nje. Očitno Milana kot človeka vendarle še ceni in ljubi in očitno tudi nju-
na zveza še ni popolnoma mrtva. Za drugo preveč praktično in razumno 
realna, saj že v naslednjem koraku začne popravljati škodo, ki jo prepozna 
onkraj Milanove nezgode, trudi se zajeziti morebitni val, ki bi kot cunami 
udaril v življenja njene družine in njej bližjih.
Lea ima na razpolago eno noč (preostanek ene noči), da zakrpa Mila-
novo podobo, njegovo socialno telo, ki so ga že začeli gristi tihi namigi in 
govorice. Tako kot se v operacijski sobi kirurgi na vse kriplje trudijo zakr-
pati Milanovo fizično telo, ki so ga zgrizli psi. Lea se natančno zaveda, da 
so Milana sicer raztrgali psi, a da ga bodo, tudi če operacije ne preživi, za-
res požrli ljudje. Kot reče njena prijateljica Tanja (Jana Zupančič): “Ljud je 
grizejo huje kot psi.” Seveda s tem, ko po hodnikih in garažah urgence ter 
pisarnah kriminalističnega urada rešuje Milanovo življenje, rešuje tudi 
sinovo prihodnost. A, in tega se zaveda, rešuje še nekoga drugega. Prav 
zaradi tega pa je njena moralna dilema, dvom in negotovost ob svojem 
‘reševalnem’ početju, dvojno otežena. S tem, ko podkupi reševalca, da bi 
spremenil že podani zapisnik in iz njega umaknil omembo dilda, s tem, ko 
prigovarja kriminalistu, da bi zamolčal določene informacije in preprečil, 
da pricurljajo v javnost, s tem, ko prosi kirurga, da bi potvoril operacijsko 
poročilo in za vzrok nesreče navedel nekaj drugega, ne rešuje le življenj 
svojih bližnjih, marveč tudi sebe. Mogoče to ni njen prvotni instinktivni 
namen. Tudi precejšna nespretnost priča o tem, da Lea ni vajena tovrstne-
ga reševanja dobrega imena za vsako ceno. A kakor koli, ko Lea potegne 
črto, ji je jasno. Rešuje tudi svoje mesto, ugled in pripoznanje v družbi. 
Dejstvo, da je ena njenih osnovnih moralnih dimenzij skrb za drugega, kar 
se lepo pokaže tudi v reakciji na sinovo novico, da si je kupil kolo (pre-
straši se, da se bo ponesrečil, saj ni vajen vožnje po levi), njene dileme ne 
olajša. Pravzaprav jo samo še okrepi. Močnejši je idealni pol, bolj silovit je 
konflikt z realnim polom. Kot smo že rekli, Lea ni moralistka, v svoje vred-
note zares verjame (kantovsko rečeno kategorični imperativ ponotranji 
kot sebi identičen zakon). In vse to, kar počne, počne z muko, s tesnobo, 
prošnje ji gredo težko z  jezika, pri dajanju podkupnine je lesena, njen 
pred log, da bi se za razlog Milanovih poškodb navedlo padec s kolesom, 
bi izpadel farsično, če situacija kot taka ne bi bila tragična. 
184 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Morala kot konflikt
Posebno poglavje je njen ‘spopad’ z dildom. Iz sobe, kjer na operacijo 
pripravljajo Milana, ji namreč uspe izmakniti ta za Milana najbolj ‘obre-
menilni’ dokaz. Dildo se ji skrajno gnusi, ne toliko zaradi predstav, kje 
vse bi ta predmet lahko bil, pač pa predvsem zaradi tega, kaj dildo s svojo 
prisotnostjo tukaj in zdaj govori o Milanu, o njuni zvezi in bolj ali manj 
posredno tudi o njej. Dildo je glasnik resnice. Kaj natančno ta resnica je, 
lahko le špekuliramo. Resnica je vedno relativna. Resnica je to, kar prejem-
nik resnice misli, da je res. Zato pri resnici ni pomembna vsebina, pač pa 
razmerje prejemnika do resnice. Pomembno je torej, da Lea resnico (kate-
re glasnik je dildo) poseduje ali da jo vsaj sluti ali da celo začenja dvomiti, 
da nekaj, kar je mislila, da je resnica, morda ni vsa resnica. (V nadaljnji 
ontološki status resnice se tu ne bomo spuščali, za to bi bil potreben po-
seben esej.) Skratka, ta predmet, ta reč, zavita v dokazno plastično vrečko, 
zaradi svojega resničnostnega statusa postane kamenček v  mehanizmu 
Lejine moralne subjektivitete. A kamenček, ki bo, če ga Lea ne odstrani, 
s tečajev vrgel celotni mehanizem. Protislovje in njena zagata pa je ta: če 
ga odstrani in s tem reši mehanizem, to lahko stori le za ceno vrste nemo-
ralnih dejanj. Takšne odločitve Lea seveda ne more sprejeti racionalno, 
premišljeno, v tem primeru bi se njen mehanizem preprosto pregrel. Zato 
dildo impulzivno najprej odvrže v koš za smeti v sami pripravljalni sobi, 
potem ga poskuša skriti na WC-ju urgence, končno pa ga, po tem ko ga 
že celo noč prenaša s sabo v torbici (tudi na razgovoru na kriminalistični 
policiji), odvrže v zabojnik za smeti na dvorišču bolnišnice. Ihtavo in ne-
pazljivo kot ranjena žival na begu.
Ali je Lei uspelo in njene družine ne bodo raztrgale zverine v človeških 
podobah, ne moremo soditi. Konec filma je odprt. Ko napoči dan, se Nočno 
življenje konča. Lea prejme sms-sporočilo od sina, da je opravil izpit. Njen 
odgovor je kratek: “Super.” Kaj bo prinesel nov dan, je tako vprašanje, ki 
obvisi v zraku. Bo super ali ne? Je reševalec spremenil poročilo, je krimi-
nalist zadržal informacije, je kirurg prikrojil vzrok poškodb? In konec kon-
cev, kaj bo storila policija, ki je medtem odkrila, da je najverjetneje prav 
Leja odvzela obremenilni dokaz? Se ‘resnico’ da preprosto odvreči v koš 
za smeti? Odgovori na ta vprašanja so stvar naše domišljije ali, mogoče, 
imaginacije nekega drugega filma. To, kar lahko prispevamo, je odgovor na 
v začetku postavljeno vprašanje konstitucije moralne subjektivitete. Kaj se 
je zgodilo z Lejino moralno integriteto? Ali razcefrana leži skupaj z dildom 
v enem od zabojnikov za smeti?
Zanimiv pa je tudi gledalčev ali gledalkin pogled na Leo: zakaj Lee, ob 
vsem tem, kar počne, ne obsojamo. Še več, z njo čutimo, z njenimi dejanji 
Sodobnost 2017 185
Morala kot konflikt Goran Potočnik Černe
se celo identificiramo. Čeprav bi jo morali iz neke pravičniške, etične, 
razredne zavesti sovražiti, saj predstavlja točno to, kar je gnilega v naši 
družbi. Nekje globoko zadaj nam celo kljuva, da bi v podobnih okoliščina 
ravnali podobno. Ključ za razrešitev te, tokrat naše, moralne zagate nam 
ponudi kar sam Milan. Ko mu sodelavec Bojan na začetku filma popiha na 
dušo, da se je na sodišču izkazal in da je premagal samega sebe, mu Milan 
odvrne: “Ampak, kdo sem jest pol? Ta, kej zgubu, al ta, kej zmagu?” Smo mi 
zadnji nasprotnik, ki ga moramo pre magati, ali smo mi zadnji nasprotnik, 
ki nas premaga? In Lea počne prav to, se premaguje, enkrat s te, drugič 
z one strani. Njena premica je kot sled večkrat odbite biljardne krogle.
Da bi lahko razumeli (ne)logiko delovanja vsake moralne subjektivitete, 
moramo Milanovo silogistično stavčno konstrukcijo vzeti kot njeno občo 
matrico. Lee ne sovražimo, ker v bistvu ne predstavlja dekadentne post-
tranzicijske elite, ampak predstavlja vsakega od nas. Moralna subjektivite-
ta tako ni neka idealna tvorba, ki zenovsko lebdi sama v sebi in je v skladu 
z  zapovedmi, ki jih ponotranji iz nekega etično absolutno dodelanega 
sistema. Za moralno subjektiviteto ni dovolj, da so naša prepričanja konsi-
stentna z občimi moralnimi pravili. (Kaj je znotraj morale obče, je seveda 
tudi stvar temeljitih debat.) Oziroma to vsaj ni zadnja, končna inštanca 
dialektične vzpostavitve moralne subjektivitete. Ravno nasprotno. Kot je 
pokazal primer Lee, je ta absolutna moralna samogotovost in superiornost 
kvečjemu začetna stopnja antidialektike moralne subjektivitete. Sama 
moralna subjektiviteta pa je vedno le nekje vmes, med idealno moralno 
konsistenco in nevarnostjo njenega razsutja pod težo realnosti, je work in 
progress. Lee različne tenzije, ki njeno moralno tkivo vlečejo sem in tja ter 
ga natrgavajo, ne raztrgajo dokončno. Lea kot moralna subjektka preživi 
in se ne razbije. Če smo povsem natančni, tako šele zares zaživi. Onto-
loški modus moralne subjektivitete je vedno na meji raztrganja, razbitja. 
Je razpad moralne inštance. Morala je stanje permanentnega konflikta 
s samim sabo, enkrat s svojimi zapovedmi, drugič s svojimi hotenji. Če 
tega konflikta ni, je z nami kot moralnimi bitji nekaj hudo narobe. In smo 
bodisi svetniki bodisi sociopati – v obeh primerih smo živi mrtveci. Kot 
svetniki lebdimo brez volje, kot sociopati hlastamo brez vesti. A če se vrže-
mo v konflikt s samim seboj, smo moralno živi, a (moralni) smrti bliže kot 
kadar koli poprej. 
186 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Morala kot konflikt
Po vsem tem je značaj sedanje vojne popolnoma očiten: to je vojna za novo 
razdelitev sveta, vojna velikih imperijev, ki bo ostala taka tudi tedaj, če 
jim uspe potegniti vanjo male narode; vojna brez kakršnih koli naprednih 
elementov, vojna, v kateri mali in zatirani narodi ne samo da ne morejo 
pričakovati od katerega koli od obeh taborov nikakih koristi za svoj nacio-
nalni obstanek, ampak samo novo utrditev sistema nacionalnega zatiranja. 
Ta vojna postavlja zlasti pred male narode izredno težavne naloge. Ne kuje 
se samo usoda vojujočih se narodov, temveč predvsem tudi usoda malih 
narodov sploh, rešuje se – v obeh taborih – vprašanje, ali mali narodi sploh 
še lahko računajo na neko samostojno nacionalno življenje, ali pa bodo za 
neko dobo prešli v “življenjski prostor” velikih. Mali narodi so izgubili tudi 
še zadnji ostanek nekdanje več ali manj fiktivne zunanjepolitične samo-
stojnosti. Protektorati, ki so se prej formalno omejevali na kolonialne in 
polkolonialne dežele, so nastali tudi v srcu Evrope in nakazujejo pot, ki 
jo bo zavzel bodoči odnos med narodi – pa naj zmaga kateri koli od obeh 
taborov. Tisti, ki mislijo, da bo sedanja vojna uresničevala samo javno izre-
čene in formulirane “vojne cilje” bodisi z ene ali druge strani – morda po 
vzorcu iz svetovne vojne – so v veliki zmoti. V tej dobi orjaško zaostrenih 
nasprotij med narodi in med družbenimi tabori, ki jih bo vojna še nepri-
merno bolj zaostrila, bi imel “zmagovalec” kljub “zmagi” proti sebi tako 
mogočnega sovražnika – čeprav trenutno premaganega –, da bi se moral 
Plus ça change, 
plus c‘est la 
même chose
Sodobnost 2017 187
Sodobnost 
nekoč
posluževati metod v mednarodnih odnosih, ki bi brezpogojno jamčile za 
njegovo politično in gospodarsko hegemonijo v svetu, metod torej, ki bi 
malim narodom odvzele vsakršno zunanjepolitično samostojnost. Isto-
časno pomeni to, da bi morala stati tudi vsa materialna bogastva in vsa 
njihova delovna sila na razpolago imperialističnemu zmagovalcu. Nekaj 
velesil bi torej popolnoma zasužnjilo ves svet malih in odvisnih narodov. 
Taka perspektiva se odpira pred nami, če gledamo angleško-francosko- 
nemški konflikt izolirano. 
Sperans, Politični obzornik: Zapiski k položaju
(Sodobnost 1940, 60–61)
Podelitev mestne nagrade pesniku Grudnu in pripovedniku Prežihovemu 
Vorancu je vzbudila v krogu nestrpnih nejevoljo in ogorčenje, ki sta dobi-
la svoj javni izraz v Slovenskem domu 9. febr. 1940 v članku z naslovom 
“Pripombe k podelitvi mestnih književnih nagrad”. Če se bom ukvarjal 
s tem člankom, ne bom storil tega zato, da bi branil pred očitki sestavka 
napadenega avtorja ali razsodišče ali mestno občino, in tudi ne, da bi zago-
varjal Sodobnost ali svojega tovariša Borka ali sebe ali celo organizaciji, ki 
sva ju v razsodišču zastopala, marveč samo zato, da bi javnost opozoril, 
kaj skoraj neopaženo in nenadzorovano nastaja med nami, in da bi to 
novo miselnost, ki je nevarnejša od Pauschkove in Mahničeve, pred tisto 
javnostjo, ki ima v teh časih še nekaj svobodnega čuta za čast in kulturo, 
pokazal v vsej njeni nečastni poniglavosti in napadalnosti hkrati.
 Člankar v Slovenskem domu se pri svojem pisanju o podeljenih nagra-
dah vede in gestikulira, kakor da brani najmanj usodo slovenskega naroda, 
če ne sploh vso zapadno civilizacijo v naših krajih. Da, tako se vede in 
ta videz hoče vzbuditi. Kakšna pa je resničnost, ki se skriva za njegovim 
gestikuliranjem in v njegovih besedah, ki jih je treba stvarno in resno pre-
gledati? Kakšna je nemaskirana podoba njegovega ogorčenja in rešeništva? 
Josip Vidmar, Polemika: Mestne književne nagrade
(Sodobnost 1940, str. 134–137)
Čas, v katerem smo se znašli, meče svoj temačni soj tudi na slovensko 
vprašanje. Kako se je zadnja leta poglobilo in seglo prav do temeljev vsega 
našega življenja, kako se je še izostrilo te zadnje mesece, ko se čez ves svet 
razvnemajo novi boji. To je razdobje, v katerem se je vse gibanje neizmerno 
188 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
pospešilo in so se vse sile, ki se za kaj bijejo v tem svetu, z orožjem ali dru-
gače strastno pognale v boj v zavesti, da utegne biti zdaj odločilni trenutek.
 V “Dejanju” se Edvard Kocbek vprašuje, ali je slovenski narod priprav-
ljen, da vzdrži ta čas, ki ga preživljamo, in da tvega ves svoj življenjski  na por 
za ostvaritev smotrov slovenske skupnosti, “ali ima slovenstvo danes svojo 
genialno življenjsko smer in svoje genialno politično ustvarjanje”. Odgo-
vor je negativen. Kocbek v nekaj ostrih črtah ugotavlja in označuje krizo 
slovenske politike: politična nerazgibanost kot posledica pomanjka nja 
vseh narodnopolitičnih ciljev, namesto teh pa strankarska diferenciaci ja 
v znamenju Mahničeve delitve duhov, v kateri se izživlja naša majhna in 
ozka družba, katere politika ne presega obzorij podeželskih politikantov. 
Posledica takega žalostnega stanja je ugašanje slovenske narodne in živ-
ljenjske sile ter zaupanja v vrednote, ki utelešajo idejo slovenstva. 
A. Kos, Polemika: Slovenci in politika
(Sodobnost 1940, 138–139)
Doslej so mnogi skušali prikazati vas in “vaščane” kot neko homogeno 
trdno skupnost, ki jo vežejo isti življenjski interesi. Poudarjajoč skupno 
panogo proizvodnje in slični zunanji milje – v razliko od mestnega – so za-
nemarjali in razpostavljali r a z l i č n e delovne odnose in različne socialne 
kategorije, ki so se v teku stoletij izoblikovale na naši vasi.
 V resnici je slovenska vas že davno prešla iz štadija enakosti vaščanov. 
Naša vas je močno diferencirana – na eni strani se množijo vrste kmetske 
revščine, ki je brez zemlje, na drugi strani pa je vedno več zemlje v rokah 
nekmetskih, zemlji in vaškemu življenju odtujenih elementov. Skrajnost 
odtujitve vasi predstavlja absentizem – popolna odsotnost lastnikov po-
sestev, kamor prihajajo samo na oddih, ob žetvi in trgatvi ali pa niti tedaj. 
Proletarizacija podeželja je zavzela tolikšen obseg, da so cele vasi in celi 
okraji, kjer skoraj ni več – pravih kmetov. Popolnoma so se izgubili med 
množico bajtarjev, poljedelskih in tovarniških delavcev in drugih “prilož-
nostnih kmetov”.
 Politične stranke so ustvarjale svoje pozicije na vasi, opirajoč se na ta 
ali oni sloj. Liberalizem je našel svojega zaveznika v nosilcu kapitalizma 
na vasi – v vaškem trgovcu, gostilničarju in podobno. Konservativna kato-
liška plast se je utrdila s pritegnitvijo konservativnega prozi “mestu” kot 
predstavniku kapitalizma razpoloženega trdnega kmeta. Delavsko gibanje 
skuša uvrstiti v svoje vrste – kmetski proletariat in pridobiti za zaveznika 
Sodobnost 2017 189
Plus ça change, plus c‘est la même chose
srednjega in malega kmeta. Napori delavstva, dati trajen pečat celokupni 
slovenski politiki, so propadli prav zaradi njegove nezasidranosti na vasi, 
ki je spričo pretežno agrarnega značaja Slovenije odločilnega pomena za 
naše politično življenje. 
 T. Zupan, Posestna struktura Slovenije
(Sodobnost 1940, str. 157–158)
V marcu je izdalo Društvo medicincev v Ljubljani “Spomenico o nepopol-
ni slovenski medicinski fakulteti in pomanjkljivi zdravstveni organizaciji 
v Sloveniji”. Čeprav spomenica jasno osvetljuje sramotno stanje ustanov 
našega zdravstvenega skrbstva in daje celo konkretne smernice za takojšnji 
začetek načrtnega dela, se do danes ni čulo še ničesar o čem podobnem. 
Značilen pa je popoln molk vseh činiteljev, katerim je bila spomenica 
poslana. Vse to daje dovolj povoda, da čimprej zopet javno spregovorimo 
o najelementarnejši zahtevi vsakega kulturnega naroda: o njegovi zdrav-
stveni organizaciji.
 Danes, ko se v vseh civiliziranih državah vedno bolj uveljavlja načelo, da 
se vsa sredstva in izkušnje medicinske znanosti in prakse uporabijo za na-
rod kot celoto, ko so državne uprave prisiljene, razmišljati o preskrbi naj-
širših ljudskih plasti s ceneno ali brezplačno zdravniško pomočjo in imeti 
nadzorstvo nad zdravstvenim stanjem množic, ko se že mnogokje pojavlja 
težnja po etatizaciji zdravstvene službe ter se zaradi tega, predvsem pa 
zaradi napredka preventivne medicine menja vloga zdravnika v družbi, je 
skoraj stoletna borba slovenskega naroda za lastno medicinsko šolo ter več 
kot 20-letna borba za novo, zahtevam časa ustrezajočo bolnico anahroni-
zem prvega reda. Toda kakor ni mogoče pravilno razumeti nobene stvari 
izolirano, izven okrožujočih jo pojavov, tako ni mogoče razumeti tudi tega 
žalostnega dejstva, če ne vemo, da je povezano in vključeno v celotni raz-
voj slovenskega naroda. Zdravstvene ustanove bi morale biti zaradi svoje 
važnosti neodvisne od vsakokratnih družbenih činiteljev, torej ne samo 
v kompetenci vladajočega razreda, predvsem pa popolnoma neodvisne od 
strankarskih in dnevno-političnih akcij. A danes so v večini primerov še 
vedno interesi posameznika ali posameznih skupin pred interesi celote. 
Tako prihaja nujno do motenj pri razvoju skupin, ki se najbolj plastično 
manifestirajo v ekonomskih krizah. Pomanjkljivo izvajanje načrtne zdrav-
stvene politike pa lahko rodi napake in nepopravljivo škodo včasih šele čez 
dolgo časa. Današnja doba vedno bolj terja točne analize zdravstvenega 
stanja najširših plasti naroda. Prav tako pa tudi tem izsledkom primerno 
190 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
izvajanje preventivne kakor kurativne zdravstvene organizacije in zdrav-
niške pomoči v praktičnem življenju. 
Kostja Nahtigal, Naši problemi; Boj za slovensko medicinsko fakulteto
(Sodobnost 1940, 223–224)
V zadnji tretjini 19. stoletja se je bil izvršil prehod od liberalnega, “mirne-
ga” kapitalizma v imperialistični, “vojni” kapitalizem. V vrsti držav so se 
razvila močna kapitalistična gospodarstva, ki so odvzela Angliji monopolni 
položaj na svetovnem tržišču. Iz nekdanjega kapitalizma proste konkuren-
ce se je v procesu koncentracije kapitala razvilo gospodstvo monopolov 
(kartelov, trustov) in finančnega kapitala (velebank). Na mesto nekdanjega 
gospodarskega sodelovanja držav v sistemu bolj ali manj proste trgovine je 
stopila ostra konkurenca med monopoli raznih držav, ki so vse bolj gledale 
druga v drugi gospodarskega nasprotnika. Ko se je proti koncu prejšnjega 
stoletja izvršila popolna razdelitev sveta, so morale težnje po monopolnem 
obvladovanju tržišč in izvorov surovin v kolonijah in polkolonijah ustvariti 
vrsto imperialističnih napetosti.
 V začetku tega stoletja je bil kapitalistični svet dozorel in je bil bistveno 
različen od mladega kapitalističnega sveta petdeset let poprej. Na mesto 
nespornega monopola Anglije je stopil medsebojni boj peščice imperiali-
stičnih sil za večjo udeležbo pri monopolnem izkoriščanju sveta. Mono-
polno pozicijo ni imel več kapital ene dežele, ampak kapital nekaj velesil. 
V nekaj naprednih dežel so se nakopičili velikanski kapitali, ki so iskali 
naložbe po vsem svetu. Svet je razpadel v peščico oderuških držav-upnic 
in v veliko večino držav-dolžnic.
Andrej Beličan, Refleksije: Sodobna razmišljanja
(Sodobnost 1940)
Sredi najintenzivnejšega filozofskega snovanja v letu 1883. je Tolstoj ne-
pričakovano prejel od svojega starejšega literarnega tovariša Turgenjeva, 
ki je umiral v  Parizu, pismo, pisano s  smrtne postelje. Osrednji smisel 
tega pis ma, ki ni samo slovo, marveč prava oporoka, so stavki: “Pišem 
Vam, da bi Vam povedal, kako sem vesel, da sem smel biti Vaš sodobnik. 
Z menoj gre h koncu… Prijatelj moj, veliki pisatelj ruske zemlje, uslišite 
Sodobnost 2017 191
Plus ça change, plus c‘est la même chose
mojo  proš njo, vrnite se k literarni delavnosti. Vaš dar je vendar od tam, 
od koder je vse drugo. Kako je bil srečen, ko bi vedel, da je moja prošnja 
učinkovala na Vas!” Naslov “veliki pisatelj ruske zemlje” je bila Turgenje-
vu nekoč podelila in priznala ruska kritika; na smrtni postelji ga je izročil 
Tolstoju. Prešel je na pravega moža, zakaj če v tem naslovu le nekoliko 
poudarimo besedo “z e m l j a”, nam postane takoj jasno, da se nobenemu 
izmed velikih pisateljev ruske literature ne prilega tako kot ravno Tol-
stoju, ne Puškinu, ne Gogolju, ne Turgenjevu ali Gončarovu in tem manj 
Dostojevskemu. S to ugotovitvijo pa je že podana prva osnovna značilnost 
pisateljske osebnosti, za katero nam gre.
 Tolstoj je pisatelj zemlje, vsega zemeljskega in torej tudi telesnega. V 
njegovih delih boste zaman iskali oseb tako izrazite duhovne narave kakor 
sta, da se omejim samo na dva, vsem znana primera, moralni eksperi-
mentator Razkolnikov in napol blazni iskalec in idejni kombinator Ivan 
Karamazov Dostojevskega. In kakor v delu Dostojevskega ni sledu o naravi 
in telesnosti, razen kolikor na telesnost njegovih bolnih in epileptičnih 
juna kov učinkuje duh, tako eksistirata za Tolstoja samo narava in telo; 
zem lja s svojimi vodami, mogočnimi gorami, ravninami in gozdovi in pa 
telo, človeška dejanja, ki so tesno zvezana s telesom, kakor delo na polju, 
ježa, lov, vojna, in naposled ljubezen, skratka, ne duh, marveč predvsem 
tista duša, tisti del človeške duše, ki je duša človeka kot prirodnega, teles-
nega bitja. Človeško osebnost gleda Tolstoj samo skozi medij telesa in svet 
ter usodo skozi medij zemlje. 
Josip Vidmar, Lev Tolstoj
(Sodobnost 1940, 530)
192 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose