GLAS
LETO XXI. ŠT. 2 (966) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 14. JANUARJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Čestitka predsednika Republike 
Slovenije Boruta Pahorja
Spoštovani,
v veliko zadovoljstvo
mi je, da lahko s temi
nekaj besedami
čestitam Novemu glasu
ob 20-letnici
delovanja. Upravičeno
ste lahko ponosni na
prehojeno pot in
številne uspehe. Vaš
prispevek je dragocen
ne le pri ohranjanju in
spodbujanju slovenske
besede pri Slovencih v
Italiji, ampak tudi pri
povezovanju slovenske
narodnostne skupnosti
v zamejstvu.
Za trud in predanost se
ekipi Novega glasu
zahvaljujem z vzpodbudo za nadaljnje delo in vam čestitam
ob jubileju. Bralcem pa želim prijetno prebiranje časopisa in
vam želim vse dobro.
  red dvajsetimi leti sem za prvo šte-
vilko Novega glasa napisal kratko be-
sedilo, v katerem sem predstavil sim-
bol rajske ptice, ki še vedno spremlja na-
slovno stran časnika.
V repu je zarisan krog, ki je brez začetka in
konca in zato prispodoba večnosti, pika kot
število ena pa prispodoba absolutnosti
Božje, saj to število sestavlja vsa druga, nje-
ga pa nobeno od njih ne more. Noge, po-
vezane v trikot, so starokrščansko znamen-
je Sv. Trojice. Simbol daje časniku krščanski
pečat in vabi v zanesljivo smer. Žal, danes
vsa Evropa in tudi naša domovina poza-
bljata, da sta zrasli iz krščanskih korenin.
Novi glas je želel biti od vsega začetka jasen
in svoboden. V njem se je združilo več gla-
sov tistih primorskih Slovencev, ki odločno
zagovarjajo demokratično ureditev družbe
in enake pravice za vse.
Naša ptica je spletena v slogu idrijskih čipk
in je zato slovenska. Čipke so odraz čuta za
lepoto, a tudi dokaz marljivosti, vztrajnosti,
natančnosti in potrpežljivosti primorskih
ljudi. Vse te kreposti smo želeli vplesti v
nov časnik. Prinaša sporočilo ponosne na-
rodne skupnosti, ki
hoče ostati zvesta jeziku
in izročilu ter je pre-
pričana, da je narodna
zavest odločilna za raz-
voj manjšine. Obenem
želi skrbeti za dobre stike s sosedi in za zdra-
vo okolje. V okrožnici o skrbi za skupni
dom je papež Frančišek pomenljivo zapisal:
“Spet moramo začutiti, da potrebujemo
drugi druge, da smo odgovorni za druge
in za svet in da se splača biti dober in
pošten”.
Pod našim naslovom so se umirile strasti
časnikarskega obračunavanja, ki so se razv-
nele davno pod staro Avstrijo. Prišlo je do
zveze med liberalnim in katoliškim, če
hočemo uporabiti zguljeni nalepki, med
katerima ni jasne meje.
Take poroke seveda doživijo nasprotovanje.
Včasih sta to že oče in mati, gotovo pa strici
in tete. Nasprotovanje smo pričakovali in
smo ga doživeli, tudi zagrizeno in tudi od
ljudi, od katerih ga nismo pričakovali.
Združitev smo opravili prepričani, da mora
vsaka zveza nastati iz ljubezni. Čeprav ne
moremo reči, da sta se Katoliški
glas in Novi list zaljubila, pa
vendar sta takrat prevladali ve-
ra v novo zvezo in želja po
skupnem naslovu. Tako je za-
gledal luč Novi glas. Leta, ki so
prišla, so nas potrdila.
Danes novi preroki pridigajo
nujo združitev, tudi brez ljubez-
ni, celo prisilno, brez svobode
odločanja in pod grožnjo pre-
kinitve vsake denarne podpore.
S to prisilo se morajo spoprije-
mati občine, ki jih deželni za-
kon sili v združbe, katere sploh ne spadajo
skupaj; s tem se morajo otepati glasbene
šole in slovenske založbe. Zdaj bi morali
kar naenkrat vsi trobiti v en rog. Reforma
je danes postala tako sveta beseda, da ni
več pomembno, če je dobra ali slaba. Re-
veži ne vedo, da se brez ljubezni ne zgradi
nič trdnega.
Naše združitve se nihče več ne spomni, kot
da je nekaj drugega, kot da je ni bilo. Niso
je nagradili takrat pred dvajsetimi leti, no-
benega priznanja ne doživlja niti zdaj. Do-
gaja se ravno nasprotno: prispevke krčijo
in našo zadrugo potiskajo ob stran.
Hvala Bogu, da smo v teh letih lahko opra-
vljali svoje poslanstvo. Bistvena značilnost
rajske ptice je lep glas, ki se ga ne nave-
ličamo, in upamo, da bo tako veljalo za vse
naše naročnike in bralce.
Danijel Čotar
P
www.noviglas.eu
Ob jubileju našega tednika
Združili smo več glasov
v Novi glas
Svet okrog nas
14. januarja 20162
Povejmo na glas
Ostanke ideologij je nujno odpravljati
Pomembno dejanje solidarnosti in odgovornosti
ZSKP je sprejela društva 
iz videmske pokrajine
  veza slovenske katoliške
prosvete (ZSKP) je v luči
novih določil za sofi-
nanciranje majhnih društev,
ki delujejo v sklopu slovenske
narodne skupnosti, sprejela
vsa goriška društva, ki so za-
prosila za članstvo. Obenem
je upravni odbor sprejel na
podlagi omenjenih novih do-
ločil deželnega pravilnika no-
vo pomembno odločitev. Po
poglobljeni razpravi smo se
pri ZSKP odločili, da v duhu
solidarnosti in medsebojnega
Z sodelovanja sprejmemo mednaše članice tudi združenjeDon E. Blankin in združenje
Don Mario Černet, ki delujeta
v videmski pokrajini. Ta
odločitev je bila sprejeta iz
čuta odgovornosti do dveh vi-
demskih članic Sveta sloven-
skih organizacij, ki sta tvegali,
da bi po novem ostali izven
sklopa financiranja. Kljub te-
mu da delujeta kot združenji,
kar velja še posebno za
društvo Blankin, sta bili
vključeni v kategorijo ma-
jhnih društev, ki pa bodo po
novem prejemala deželne pri-
spevke le preko zvez.
Za ZSKP je to pomembna
odločitev, saj tako se je naše
delovanje razširilo in bo od se-
daj naprej zaobjemalo po-
dročja dveh pokrajin, Goriške
in Videmske. Da smo to
odločitev uresničili, smo mo-
rali spremeniti statut in opra-
viti vse posledične upravne
postopke. Prvo srečanje z no-
vimi goriškimi in videmskimi
članicami bo že v petek, 15. ja-
nuarja 2016.
Vsekakor bo za ZSKP prihod-
nje obdobje prav zaradi
omenjene novosti in novih
zadolžitev glede novega
načina razdeljevanja sredstev
zelo zahtevno. V upravnem
odboru ZSKP pa smo pre-
pričani, da bomo vse to zmo-
gli v prid slovenskim
društvom, ki na Goriškem in
Videmskem opravljajo po-
membno vlogo ohranjanja
slovenskega jezika, kulture in
zavesti. Zato tudi pričakujem,
da bomo imeli s strani pristoj-
nega deželnega odborništva
in posvetovalne deželne ko-
misije popolno podporo, kot
je bilo vse do danes, in smo to
zelo cenili.
Predsednica ZSKP
Franka Padovan
  ne 11. januarja 1996 je
izšla prva številka Novega
glasa, časopisa, ki je izraz
medijskega projekta, za katerega so
se s precej različnimi pogledi in
morda z ne najbolj uglašenimi
pričakovanji potegovali demokra-
tično usmerjeni Slovenci. Skupni
cilj pa je kljub razlikam bil zelo ja-
sen: z združitvijo sil Novega lista in
Katoliškega glasa so pobudniki ho-
teli ojačiti ali vsaj utrditi medijsko
pluralnost v okviru slovenske na-
rodne manjšine v Italiji.
Že sam prvi uvodnik, ki sta ga pod-
pisala Andrej Bratuž in Drago Le-
giša, je v tem smislu zgovoren:
časopis naj bi bil “skupen glasnik
pričakovanj in teženj slovenske
manjšine v Italiji, ki veruje v ideale
svobode, demokracije, krščanstva,
slovenstva, torej v tiste stebre, ki so
v bistvu navdihovali oba prejšnja
tednika na Goriškem in Tržaškem”.
Tedanje združitve vsi niso sprejeli
najbolje; ocene o novem medij-
skem projektu so bile različne. Ko-
mentator Primorskega dnevnika je
npr. ugotavljal, da, če iz dveh časo-
pisov dobimo le enega, ni to nobe-
na pridobitev za našo narodno
skupnost. Kritike na račun projekta
pa so prihajale tudi iz drugih kul-
turnih okolij.
Verjetno ni primerno, da tu oceni-
mo opravljeno pot. To nalogo pre-
pustimo raje zgodovini, ki bo po-
vedala, ali je bila tista izbira pravil-
na. Sami pa ne moremo in niti ne
smemo mimo ugotovitve, da je No-
D
vi glas, kljub vsem svojim poman-
jkljivostim in krizam, v teh dvajse-
tih letih jamčil kulturno in medij-
sko pluralnost zamejskega prostora,
saj je ogromno energij vložil v ka-
drovanje novinarjev, ki so se kasne-
je zaposlili v drugih medijih. To
nedvomno ni zanemarljiv dopri-
nos za ohranitev svetovnonazorske
pluralnosti med zamejskimi novi-
narji, tega pa žal že več časa ne mo-
re opravljati, ker nam sedanja raz-
poreditev javnih sredstev tega ne
dovoljuje.
Ob dvajseti obletnici pa ne more-
mo mimo še ene ugotovitve. Novi
glas je bil prvi in verjetno edini
uspešni projekt racionalizacije v ok-
viru zamejskega medijskega prosto-
ra. Bratuž in Legiša sta se tega zelo
dobro zavedala, ko sta v prvem
uvodniku pisala o časopisu kot
skupnem glasniku pričakovanj in
teženj enega dela slovenske
manjšine. Temu danes v bolj mo-
dernem in tehničnem je-
ziku pravimo uspešna ra-
cionalizacija, ki pa nikakor
ni bila le racionalizacija
sredstev. Šlo je za pre-
mišljen založniški projekt,
ki je že zaradi svoje raz-
sežnosti omogočil moder-
nizacijo založniškega siste-
ma demokratičnih Sloven-
cev v Italiji. Ni napačno trditi, da je
bil to nedvomno primer odlično iz-
vedene racionalizacije medijskega
prostora, ki ni bila zamišljena v luči
krčenja sredstev ali, še slabše, kul-
turnega uniformiranja zamejskega
založniškega sistema. V ospredju je
bil predvsem medijski razvoj.
Takega miselnega dometa danes
žal ni več. Z določeno mero ra-
zočaranja in z grenkim priokusom
ne morem mimo ugotovitve, da so
današnje debate o racionalizaciji
medijskega prostora vsebinsko pre-
cej drugačne, izrazito kratkovidne,
in večkrat ne vidijo objektivnih po-
treb manjšinskega prostora.
Danes se žal mnogi opredeljujejo
za populistično parolo odpravljanja
dvojnikov, kar pa stvarno pomeni
zmanjšati število medijskih subjek-
tov na zamejski sceni. To logiko je
s svojimi predbožičnimi izjavami
podprl tudi deželni odbornik Tor-
renti, ki je naredil še korak dlje, ko
je izjavil, da v zamejstvu potrebuje-
mo en sam medijski subjekt, ki naj
bi skrbel za vso založniško dejav-
nost. Tega stališča ne bi komentiral,
bralce pa bi spomnil, da italijanska
zakonodaja nalaga prav založniku
določiti uredniške smernice, kar
nujno pomeni, da bi en sam me-
dijski subjekt izničil vsako medijsko
pluralnost našega prostora.
Drugi, morda manjštevilni, pa v
času velikih in hitrih sprememb na
področju založniškega trga še na-
prej vztrajajo pri ohranjanju statusa
quo. Verjetno tudi ta drža ni najbolj
modra in že srednjeročno postavlja
pod vprašaj obstoj medijske plural-
nosti v okviru manjšine.
Zato sklepam, da bi v naših vrstah
po dvajsetih letih bila nujna nova,
poglobljena in široka razprava, ki
naj bi nas pripeljala do tega, da bo-
mo tudi čez 20 let lahko naprej
uspešno zagovarjali naše vrednote
in naša načela.
Peter Černic
predsednik uprave Zadruge 
Goriška Mohorjeva
  edavne volitve na Hrvaškem so postre-
gle s presenečenjem. Ne toliko zaradi
praktično izenačenega rezultata med
dvema temeljnima strankama, pač pa zaradi
nove parlamentarne stranke Most, ki zaradi
omenjene izenačenosti le s 15 poslanci, se pra-
vi desetino, kroji usodo države. Več kot po-
membno je, da Most, ki združuje kar nekaj ci-
vilnih gibanj, ni ideološka stranka, kot sta
osrednji dve. Z ideologijo pa vemo, kako je, da
je namreč daleč najslabša možnost, ki se po
padcu berlinskega zidu tej ali oni državi zgodi.
Kjer so bili prej enopartijski sistemi, novona-
stale demokracije zlepa ne morejo biti takšne
kot v zahodni Evropi. Soočenje med eno in
drugo stranjo, med tisto, ki je bila prej vodilna,
in tisto drugo, ki to ni bila, je neprimerno
ostrejše kot v demokracijah zahodne Evrope,
in to je razumljivo. Neusmiljena preteklost s
kruto dediščino druge svetovne vojne je še živa
in se noče in noče umakniti, obe družbeni po-
lovici zato še kar naprej vodita neizprosen boj.
Boj za ustreznejše ovrednotenje preteklih do-
godkov, kar pomeni željo po kar največji se-
danji moči, s katero je pač mogoče vse minulo
razlagati v duhu tistega, ki je na oblasti. Pro-
blem je seveda v prvi vrsti v tem, da je tovrsten
notranji narodov spopad postavljen absolutno
v ospredje in vse, kar počne naša stran, je prav,
in vse, kar počne nasprotna stran, je vredno
rušenja. Moči za reševanje sedanjih problemov
ni dovolj in v bistvu premalo, preteklost si lasti
ogromno prostora in ne dopušča smelega po-
gleda v prihodnost. V tej luči je nemara mo-
goče trditi, da je postideološki spopad za so-
dobno družbo največja možna škoda. In te ne
more nadoknaditi niti kvalitetna vladavina ene
strani, še manj pa iluzija, da se bodo z menjavo
oblasti pogoji za razvoj in ustvarjanje skupnega
dobrega prelomno izboljšali. In Hrvaški se je
posrečilo, da se je iz čiste in kar precej trde po-
stideološke situacije premaknila v boljši po-
ložaj. Most je dosegel, da bo novi mandatar ne-
strankarski človek, poudarja se strokovnost,
strokovnost in še enkrat strokovnost, vse v od-
nosu do
boljšega reševanja težke ekonomske situacije.
Slogan stranke je “biti povezan, a ne vezan”!,
sestavljajo pa jo v glavnem mladi ljudje, ki niso
nikoli izraziteje delovali v političnem življenju.
Ideologija je torej morala storiti kar korak, če
ne dva, nazaj, in to bo Hrvaški nedvomno ko-
ristilo. Ne smemo pa seveda pričakovati zano-
snih besed in zmagoslavnih napovedi, saj se
pač Most prepoznava v ekonomskem liberaliz-
mu, torej v tistem vodilnem toku razvitega in
ne samo razvitega sveta, ki stopnjuje moč veli-
kih kapitalov in mu npr. za socialno državo ni
več kot toliko mar. Toda kljub temu je Hrvaška
storila pomemben korak naprej in se vsaj del-
no osvobodila moreče preteklosti. Lepo bi bilo,
ko bi tudi Slovenci pričeli razmišljati na podo-
ben način, ne nazadnje premoremo ogromne
sposobnosti, ki bi jih bilo koristno in celo nuj-
no ustrezneje udejanjiti.
Janez Povše
N
SZSO - SLOVENSKA ZAMEJSKA SKAVTSKA ORGANIZACIJA
vabi vse svoje člane na 
DEŽELNI OBČNI ZBOR, 
ki bo potekal 17. januarja 2016 v župnijskih prostorih na
Kontovelu pri Trstu. Sveta maša ob 9.15, sledijo občni zbor, ko-
silo, ogled filma o Lučki miru iz Betlehema 2015 ter popoldansko
srečanje in pogovor z duhovnikom Mariom Vatto.
Toplo vabljeni!
  omovi in stavbe, ki jih
neka narodna skupnost
uporablja za dejavnosti,
imajo več namenov. Med te prav
gotovo spada tudi srečevanje
med pripadniki neke narodne
skupnosti, ki živijo na različnih
koncih ali upravnih enotah ne-
kega ozemlja. To je primer koče
sv. Jožefa v Žabni-
cah pri Trbižu, ki jo
koristijo predvsem
društva in organiza-
cije goriških Slo-
vencev, da nudijo
svojim članom
možnost aktivnega
oddiha v poletnih
in zimskih mese-
cih, tako da je stav-
ba polno zasedena
šest mesecev,
čemur je potrebno
dodati še številna
gostovanja ob kon-
cih tednov. V kočo
redno zahajajo mla-
dinske skupine, goriški strežniki,
slovenski skavti, pevski zbori in
glasbene skupine. Poleg progra-
mirane dejavnosti pa imajo ude-
leženci tudi možnost, da stopijo
v stik s Slovenci iz Kanalske doli-
ne in z njimi gojijo kulturne in
prijateljske stike ter tako pripo-
morejo, da se prav v tistem kraju
ohranja slovenska narodna za-
vest.
V knjigi 100 let Katoliškega ti-
skovnega društva (Gorica, de-
cember 2008) je zapisano, da je
zemljišče, na katerem stoji koča
sv. Jožefa, leta 1954 kupil dr.
Franc Močnik, ker so bile Žabni-
D ce in Ukve od nekdaj zelo prilju-bljen kraj za poletne oddihe. Ta-koj se je začela gradnja in leta
1955 je zgradba že sprejela prvo
skupino. V naslednjih letih je
obisk koče sv. Jožefa stalno rasel.
Leta 1974 je lastništvo stavbe
prevzelo Katoliško tiskovno
društvo, njen upravitelj pa je po-
stal dr. Danilo Čotar, ki je to fun-
kcijo opravljal do januarja 2015.
Leta 1999 so uredili povezavo s
plinskim omrežjem in vodovo-
dom. Leta 2005 je lastništvo koče
sv. Jožefa prešlo pod Fundacijo
Gorica, ki je odkupila od zadruge
Ojsternik tudi bližnji senik. Tako
za senik kot za stavbo so se v teh
letih zvrstila številna zidarska de-
la, še posebno v letu 2007. Za vse
to je skrbel in še skrbi goriški du-
hovnik Marjan Markežič ob
požrtvovalni pomoči skupine go-
riških prostovoljcev. Notranji in
zunanji prostori koče so bili te-
meljito prenovljeni, senik pa so
po dolgem birokrat-
skem postopku začeli
spreminjati v sprejem-
no stavbo. V pritličju
bodo urejeni kuhinja,
delovna soba in sanitarije. V
zgornjem prostoru pa bo prostor
za skupna ležišča, dve družinski
sobi in sanitarije.
Upravljanje takega objekta, kot je
koča sv. Jožefa, je seveda poveza-
no z nemajhnimi stroški, saj se
nahaja stavba na področju, kjer
so vremenski pojavi izraziti, kljub
temu da so zadnja le-
ta zime milejše in
snega ni več toliko
kot v preteklosti. Stav-
bo je bilo potrebno
tudi opremiti in ure-
diti, tako da zadovol-
juje vsem varnostnim
predpisom.
Koča sv. Jožefa se
preživlja z najemni-
no, ki jo plačujejo
uporabniki, in z do-
ločenimi prispevki
javnih ustanov. Bi-
stveno pa so pripo-
mogli darovi posa-
meznikov.
Koča sv. Jožefa ostaja pomembna
struktura, ki omogoča sloven-
skim društvom, zborom in mla-
dinskim, skavtskim ter ve-
roučnim skupinam, da lahko
preživijo prijeten počitniški čas
na tem koncu slovenskega na-
rodnostnega ozemlja, ki je bil v
vseh teh letih še posebno izpo-
stavljen asimilaciji. V času, ko se
kažejo znaki prebujanja sloven-
ske zavesti v dolini pod Sv. Višar-
jami, pa bo vloga koče še dodat-
no pripomogla k povezovanju
Slovencev v Furlaniji Julijski kra-
jini.
Julijan Čavdek
Naši domovi, bogastvo ali breme? (5)
Koča sv. Jožefa v Žabnicah
Premislek za prihodnost
Dvajseta obletnica z
grenkim priokusom
Prejemnik je dr. France Vrbinc
V ponedeljek, 25. januarja 2016, ob 19. uri bosta Krščanska
kulturna zveza (KKZ) in Narodni svet
koroških Slovencev (NSKS) v
Tischlerjevi dvorani Mohorjeve
(Celovec, 10. Oktoberstraße 25/I)
podelila 37. Tischlerjevo nagrado.
Nagrado, poimenovano po
ustanovitelju Narodnega sveta
koroških Slovencev in prvem
ravnatelju Slovenske gimnazije dr.
Jošku Tischlerju, bo prejel dr. France
Vrbinc za vztrajno skrb za lepo
slovenščino in uveljavljanje
knjižnega jezika v javnosti ter
prizadevanja za vključitev slovenskih
laičnih kristjanov v Cerkev in družbo.
Nagrado bosta podelila predsednik Krščanske kulturne zveze
mag. Janko Krištof in predsednik Narodnega sveta koroških
Slovencev dr. Zdravko Inzko.
37. Tischlerjeva nagrada 2016
14. januarja 2016
Pogosto se ob prebiranju Novega glasa v spo-
minih vračam nazaj v čas pred dvajsetimi leti.
Kot državni sekretar MZZ in predstojnik Urada
za Slovence v zamejstvu in po svetu sem sode-
loval pri nastajanju tega časopisa. To je bil
eden od pomembnih projektov v letu 1995, v
katerih je sodeloval Urad. Še posebej pa se spo-
minjam harmoničnega vzdušja, odgovornega,
strokovnega in odprtega sodelovanja vseh, ki
so sodelovali v pripravah. Zaupal sem lahko
ljudem z velikimi izkušnjami, kot dr. Dragu Legiši,
Sergiju Pahorju, Mariu Maverju, msgr. Kazimirju
Humarju, dr. Damjanu Paulinu, prof. Franki Žga-
vec in ostalim, ki so imeli jasen pogled na ta pro-
jekt. Naj posebej omenim njihovo skrb za uspo-
sabljanje mladih, ki jim bo delo pri časopisu omo-
gočilo pot do poklicnega novinarja. Dogovorili
smo se tudi, da naj ima časopis sodobno obliko
in naj se ureja in tiska v
celoti z uporabo sodobne
računalniške podpore. Za
časopis je prva leta skrbel
dr. Legiša, ki je dobro poz-
nal to področje. Meni pa
je to pomenilo, kot da
smo za projekt dobili “ga-
rancijski list”. Po nekaj le-
tih odgovornega uredni-
ka Novega glasa je dr. Le-
giša predal dolžnost
mlajšemu Juriju Paljku.
To nalogo je do sedaj uspešno opravljal. Hvaležen
sem mu tudi za vso pozornost in prijateljstvo med
nama. Novi glas mi v mojih sedanjih razmerah
pomeni okno v slovensko skupnost v Italiji. Nje-
mu in vsem sodelavcem tednika NG želim mirno
plovbo skozi viharje tega in prihodnjih časov. Ob
dvajsetletnici izhajanja časopisa pa sprejmite mo-
je iskrene čestitke.
Kako se spominjate priprav, dogovarjanj in sa-
mega začetka izdajanja Novega glasa?
Letos obhajamo 20-letnico izdajanja tednika No-
vi glas, ki je nastal z združitvijo tednikov Kato-
liški glas in Novi list. Prvi je izhajal v Gorici, dru-
gi pa v Trstu. V marsičem sta si bila podobna.
Odigrala pa sta pomembno vlogo v našem pro-
storu v nelahkih povojnih razmerah. Pri odgo-
vornih obeh časopisov so začeli razmišljati, da
bi bilo pametno in koristno, da bi združili moči
in tako zagotovili zvestim bralcem kakovostnejši,
bogatejši in sodobnejši časopis. Za tako zahtevno
in pomembno odločitev so priprave trajale sko-
raj leto dni.
Sestavila se je skupina predstavnikov obeh časopi-
sov, ki je imela nalogo, da pripravi predlog za
združitev. Srečanj in razprav je bilo kar veliko, saj
so prišli na dan številni pomisleki in tudi stališča,
ki so nasprotovala združitvi. Teh je bilo največ na
tržaški strani, saj so nekateri bili mnenja, da
združevanje pomeni obubožanje našega časopisne-
ga prostora. Nekateri so tako stališče ohranili do da-
našnjih dni. Odločni posegi najvplivnejših pred-
stavnikov časopisov, dr. Draga Legiše in dr. Kazimir-
ja Humarja, in še nekaterih drugih so prepričali ve-
liko večino, da je tak korak nujen in koristen. Po
večmesečnih dogovarjanjih je prišlo do podpisa do-
kumenta, ki predvideva združitev obeh tednikov z
novim imenom Novi glas, z uredništvom v Gorici
in poduredništvom v Trstu. Taka odločitev se je iz-
kazala za pravilno in pridobili smo časopis z bogato
vsebino in deželno in tudi čezmejno razsežnostjo.
Spominjam se navdušenja na Placuti vseh, ki so pri-
pravljali pošiljke novega časopisa. Da bi prva števil-
ka čim prej prišla do bralcev, smo Novi glas znosili
po naših občinah na krajevne poštne urade. Sam
sem nesel precej izvodov v Števerjan in imel velike
težave s poledenelo cesto, tako da sem obstal v ne-
kem vinogradu.
V dvajsetih letih je bila to edina resna racionalizacija
in združevanje moči v celotnem našem zamejskem
slovenskem prostoru.
Dolgo let ste bili predsednik Zadruge Goriška
Mohorjeva, ki je naš izdajatelj, skupaj sva reševala
taka in drugačna vprašanja, včasih se nisva strin-
jala, vedno pa sva držala skupaj, saj sva se in se še
danes zavedava, da je Novi glas izjemno pomem-
ben. Kako in česa se najbolj spominjate iz dolgo-
letnega dela?
Kot sem že prej omenil, je bilo ob izidu prve številke,
11. januarja 1996, veliko navdušenja, in to v zasilnih
prostorih na Placuti. Vsi smo se zavedali, da gradi-
mo nekaj pomembnega in trajnega. To navdušenje
je bilo tudi upravičeno, saj se je kmalu izkazalo, da
je bil časopis lepo sprejet in tudi število naročnikov
se je povečalo v primerjavi s skupnim številom na-
ročnikov obeh tednikov. Prvo prijetno opravilo je
bilo sodelovanje s priznanim podjetjem, ki je po-
skrbelo za likovno podobo časopisa. Kmalu za tem
je sledila selitev s Placute v obnovljene prostore na
Travniku, kjer so sodelavci uredništva in uprave No-
vega glasa imeli ustrezne prostore za zahtevno delo.
Prva leta je na Novi glas prihajalo veliko mladih, ki
so se pripravljali na časnikarski poklic. Novi glas je
poskrbel, da je naša skupnost bogatejša za lepo šte-
vilo časnikarjev, ki so zaposleni pri raznih medijih.
Žal se je zaradi ekonomskih težav to usposabljanje
znatno skrčilo. Tudi število zunanjih sodelavcev se
je iz istih razlogov zmanjšalo. V dolgoletnem vod-
stvu Zadruge Goriške Mohorjeve sem vedno zelo
cenil sodelovanje odbornikov, ki so s svojimi teht-
nimi predlogi prispevali,
da je delo zadruge nemo-
teno in uspešno potekalo.
Sestajali smo se redno na
sejah upravnega odbora
in tudi na občnih zborih.
Zasluga, da je časopis
uspešen, gre predvsem
časnikarjem, z glavnim
urednikom na čelu, in tu-
di ostalemu osebju, ki so-
deluje pri časopisu. Za-
služni so tudi zunanji so-
delavci.
Včasih smo se morali pri
Novem glasu skupaj z za-
ložnikom, se pravi z vami in upravnim odborom,
odločati za zelo nehvaležne zadeve, kot je bilo
tudi iskanje cenejše tiskarne na svetovnem trgu.
Kaj bi rekli o tem?
Najzahtevnejša zadeva, s katero se je upravni svet
stalno ukvarjal, je bila finančna plat. Časopis dobiva
javna sredstva od Dežele FJK in od Slovenije. Težave
so predvsem v tem, da izvemo, koliko sredstev bo
dežela namenila zadrugi, šele sredi leta ali celo ka-
sneje. To ne dopušča nobenega resnega načrtovan-
ja. Bila so tudi leta, ko je dežela drastično zmanjšala
finančna sredstva in spravila zadrugo v velike
težave. Prisiljeni smo bili oklestiti vse izdatke do
skrajne meje in razmišljati celo, kako skrčiti število
zaposlenih, ki je že itak nezadostno. Težka in boleča
je bila odločitev, da se odpovemo tiskanju časopisa
v slovenski goriški tiskarni in da poiščemo cenejšo
rešitev v velikih tiskarskih obratih. Težave finančne
narave so še vedno prisotne, tudi glede na dejstvo,
da izdatke za časopis krije goriški del prispevkov, ki
prihajajo preko krovnih organizacij iz Slovenije. No-
vi glas je deželni časopis in bi moral biti obravnavan
v tej perspektivi.
Iskreno vam povem, da smo vas veseli, ko priha-
jate v naše uredništvo, predvsem pa vaših pogo-
stih zapisov, saj se udeležujete skoraj vseh naših
javnih prireditev. Kaj bi danes mladim svetovali,
da bi se bolj zavedali pomena tako našega tiska
kot tudi naše prisotnosti v javnem življenju itali-
janske države?
Hvala, da ste veseli, ko vas obiščem in ko prinesem
kak zapis o številnih dogajanjih v našem prostoru.
Dobro se zavedam, da s številom časnikarjev in z
omejenim prostorom Novi glas ne more kriti vsega,
kar se dnevno dogaja. Nisem časnikar, skušam pa
prispevati ne predolge zapise o dogajanjih, ki se jih
udeležujem, in ko vidim, da ni prisotnega časnikar-
ja. Glede mladine nimam čarobne palice. Naši pred-
niki so komaj čakali, kdaj bodo izšle knjige Goriške
Mohorjeve družbe, in skoraj vsaka družina jih je
skrbno hranila. Danes ni več tako. Rekel bi, da sta-
rejši in mlajši zelo malo berejo. Ni problem samo
pri mladih. Radi berejo otroci. Med božičnimi praz-
niki mi je vnukinja, ki obiskuje peti razred osnovne
šole, povedala, da je v lanskem letu prebrala 60 slo-
venskih in 30 italijanskih knjig. Tudi mlajša vnuka
(drugi razred in zadnji letnik vrtca) rada bereta.
Upajmo, da bodo po tej poti nadaljevali, čeprav jih
vedno bolj pritegujejo razni elektronski mediji. Šola
in družina imata pri tem veliko vlogo, da spodbujata
in navdušujeta otroke za lepo slovensko besedo.
Včasih nas navdaja navdušenje, ko vidimo, koliko
mladine nastopa po naših odrih s slovensko besedo
in pesmijo. Glede javnega življenja, predvsem poli-
tičnega in upravnega, pa nas zadnje reforme kra-
jevnih uprav in volilna zakonodaja ovirajo pri skrbi
za naše kraje in ljudi in za prihodnost naše mladine.
/ Jurij Paljk
Novi glas – pogumno naprej!
Konec lanskega poletja sem napisala te
besede, v objavo pa jih nisem še poslala.
Kdo ve, morda so čakale prav ta trenutek,
ko Novi glas praznuje dvajseto obletnico
izhajanja. Naj bo ta prispevek moje
voščilo uredništvu tednika in njegove-
mu odgovornemu uredniku Juriju Pal-
jku.
Po vrnitvi z dopusta me vedno čaka lepo
zložen kupček periodike, ki jo izdajajo
Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, kljub
temu da dnevne novice tudi med dopu-
stom preverjam na spletu. Za to, da ta
kupček pregledam in preberem vsaj najbolj odmevne
prispevke, potrebujem kar nekaj časa. Ko se ob prebi-
ranju spopadam z notranjim očitkom, ali je res po-
trebno, da vse to preberem, ali ne bi ta čas raje porabila
za kaj drugega, se zavem skušnjave – namreč, da bi ta-
ko kot počno Slovenci s slovensko manjšino, ta tisk
uporabljala samo takrat, ko bi mi ostalo kaj časa zanj.
Morda te besede zvenijo komu preveč ostro, morda
se kdo z njimi ne bo strinjal, a dejansko se na naše za-
mejstvo, še bolj pa na izseljenstvo večina Slovencev
sploh ne spomni. Kako bi tudi se, če pa za to, da bi se
zavedali njihove neločljive povezanosti z matičnim
narodom, Slovenci kot državljani ne naredimo skoraj
nič. V medijih, ki izhajajo v matici, se Slovenci izven
meja Slovenije omenjajo v posebnih rubrikah, kot ne-
kakšni eksoti, v šolskih programih jih skoraj ni, za-
vednih Slovencev, ki so s srcem in dušo živeli zanje,
kot pokojni postojnski profesor Zupan, pa je čedalje
manj. A o tej temi drugič.
Pred sabo imam Primorski dnevnik in tednik Novi
glas. Dva nadvse pomembna časnika. Ne le za Slo-
vence v Furlaniji Julijski krajini, tudi za Slovence v Slo-
veniji.
Slovenskega naroda brez pisane besede ne bi bilo. Že
zdavnaj bi se utopil v morju jezikov narodov, ki so nas
zavojevali. Ta nevarnost ni prešla, četudi se tega danes
ne zavedamo v tolikšni meri. Prav na to nas opozarjajo
naši Slovenci v drugih državah, predvsem v Italiji in
Avstriji. Oni so naš lakmusov papir, ki ga moramo
uporabiti kot signal za zavarovanje slovenstva kot ta-
kega. Prav oni se zavedajo, da za ohranjanje svoje av-
tohtonosti, svojega narodnega izročila potrebujejo slo-
venski jezik. Potrebujejo slovensko besedo, ki ne more
biti samo izgovorjena, mora biti napisana. Napisana
beseda namreč ostane, je pomnik in včasih tudi spo-
menik, je dokaz. Nanjo se vrneš, kolikor krat želiš. Pi-
sano besedo prebereš enkrat, dvakrat, desetkrat. Jo
proučuješ, jo primerjaš, jo ponotranjiš, jo zavržeš. Kar
koli želiš. Pisana beseda omogoči, da o njej bralec dalj
časa razmišlja, pusti se ji poučiti, izzove ga h kritično-
sti. Na tem mestu moram dodati, da za ohranitev slo-
venstva v Italiji ni na prvem mestu
ohranjanje slovenskega jezika, pač
pa ohranjanje slovenske narodne
zavesti. Če se ta ohrani, se bo ohra-
nil tudi jezik!
Redno poročanje o življenju Slo-
vencev v Furlaniji Julijski krajini ni
pomembno le za njih same. Po-
membno je za nas, ki živimo v ma-
tici, da skozi tako napisano besedo
počasi postanemo del njih samih.
Da jih začutimo. Da dejansko ugo-
tovimo, da med njimi in nami ni
zidu. Je še vedno dejstvo, da živijo
v drugi državi, a s tem se lažje spo-
pademo, ker so nam vsak dan “na
dosegu roke”. Kaj počno, kaj mislijo, kaj si želijo – o
tem lahko izvemo ravno iz periodike. Zelo čudno, a
hkrati ne presenetljivo je, da Slovenci v Furlaniji Julij-
ski krajini vedo več o dogajanju v državi Sloveniji, kot
ve povprečen državljan Slovenije o tem, v katerih kra-
jih v Italiji žive Slovenci. Boleče pa je, da večina Slo-
vencev ne pozna pojma “avtohton”.
Zato trdim, da si moramo vsi z vsemi močmi prizade-
vati, da se ne le ohrani, ampak še razširi in podpre
izhajanje periodike. Želim si, da bi se oba časnika,
dnevnik in tednik, še razširila, da bi se njune vsebine
obogatile, da bi razširila vsebinsko področje in oba
nagovarjala širši krog bralcev. Želim si, da bi se brez
nepotrebne bojazni, da bi se kaj ukinilo ali kaj
združilo, skupaj zavzela drug za drugega. Združevanje
je namreč izredno tvegan proces, ki ga brez dobro pre-
mišljenih in preigranih scenarijev ni mogoče izvesti
kar tako, preko noči na horuk. Če želimo ohraniti de-
mokratično pluralnost, se je potrebno takega nadvse
tveganega početja lotiti “s pincetnim prijemom”. A
menim, da trenutno tega ne slovenska narodna skup-
nost v Italiji ne slovenska država – zaščitnica ni spo-
sobna odgovorno narediti.
Zato mora tednik Novi glas ne le ostati na medijski
sceni, pač na tej sceni zavzeti večji in pomembnejši
delež. Upam, da se bodo oči odprle še komu, ki ima
škarje in platno v svojih rokah. V časih, ki od ljudi ter-
jajo čedalje večjo odgovornost, se ne bomo mogli izo-
gniti odgovoru na vprašanje, kaj smo storili za to, da
bo prihodnost naših otrok vsaj malo bolj svetla. Ted-
nik, ki vsak teden pred naše oči – in upam, da tudi v
naša srca – prinaša vrednote, ki človeka delajo človeka,
je eden od možnih odgovorov na zgornje vprašanje.
Vrnitev k bistvu človeka, vrnitev k temeljem obstoja,
če hočete celo k temeljem civilizacije, je namreč bolj
kot kdaj koli v zgodovini neizogibna. Zato pa je po-
treben preskok od dnevnega novičarstva k pogloblje-
nemu razmisleku. Kdor si to upa, je na pravi poti!
Novi glas – pogumno naprej!
Spoštovani urednik Jurij Paljk, spoštovano ured-
ništvo in vsi sodelavci tednika Novi glas – iskreno
vam vsem čestitam ob dvajsetletnici izhajanja
vašega in našega tednika!
Dvajset let se že trudite uravnovesiti medijski pro-
stor slovenske narodne skupnosti v Italiji in bral-
cem nuditi dostop do celovitih informacij. S svo-
jim odgovornim delom in poslanstvom nagovar-
jate širok krog bralcev. S sodelovanjem s pisci s slo-
venske strani pa vsak teden prehajate nevidno me-
jo med dvema državama. Vaše besede željno čakajo
Slovenci po svetu. Tudi s tem dokazujete, da enotni
slovenski kulturni prostor dejansko obstaja.
Kulturno in versko poslanstvo tednika Novi glas je
za Slovence v Italiji in v Sloveniji pomembno. Vaše
poslanstvo tako ni le v podajanju informacij z ra-
zličnih področij, od politike, družbenega dogajan-
ja, gospodarstva, športa, ampak tudi v krepitvi slo-
venske narodne zavesti. Ko vsak teden vstopate v
domove svojih bralcev, jim prinašate slovensko
kulturo in duhovni razmislek o ljudeh, dogajanju
in stvarstvu. Narod
nikoli ne sme poza-
biti na svoje koreni-
ne. Vaše poslanstvo
je, da ljudem v čim
večji meri prinašate
zavedanje o tem, da
smo Slovenci kot na-
rod ostali in bomo
obstali samo, če se
bomo tega zavedali
in to dejavno hoteli.
Ob praznovanju
dvajsetletnice vam
želim, da bi kljub
časom, ki niso najbolj naklonjeni tiskanim medi-
jem, ohranili optimizem. Kjer je volja, tam je tudi
pot. Vaše uredništvo je sicer majhno, a je mlado in
perspektivno. Zato vam zaupam, da boste tudi v
prihodnje znali s pravimi rešitvami poiskati pot do
bralcev.
Želim vam, da bi se pogumno podali na pot proti
novim dvajsetim letom izdajanja tednika!
Ljubljana, 8. januar 2016
Minister  Gorazd Žmavc
“V začetku je bila Beseda …” (Jn 1,1)
Med božičnimi prazniki smo večkrat poslušali bese-
dilo Janezovega Prologa, v katerem je vse nastalo po
Besedi. Morda smo se ob premišljevanju o tej resnici
zaustavili pri vprašanju o pomembnosti besede v
našem vsakdanjem življenju. Beseda kot most srečanja
dveh misli, dveh ljudi … Vsekakor nas beseda sama
po sebi vodi vsaj k dvojini, če ne kar k množini. Vabi
nas v odnos, saj beseda nikoli ni namenjena sama sebi,
ampak je namenjena človeku ob meni: tistemu, ki po-
sluša moje govorjenje, tistemu, ki bere moja besedila
…
Na poseben način pa je beseda pomembna v zamej-
skem prostoru, kjer beseda nima samo zgoraj opisanih
nalog, ampak je njeno poslanstvo tudi ohranjanje in
poživljanje narodne moči manjšine, ki sredi večinske-
ga naroda stalno čuti svoje korenine in žene vedno
nove poganjke identite-
te in ustvarjalne moči.
To poslanstvo že sedem-
deset let zvesto opravlja
katoliški in demokra-
tični tisk v Italiji, zadnjih
dvajset let pa Novi glas.
Ob tej priložnosti se zah-
valjujem nekdanjim in
sedanjim sodelavcem
Novega glasa za narod-
no in kulturno poslan-
stvo, ki so mu posvetili
svoje talente in moči, in jim iskreno čestitam ob jubi-
leju. Novemu glasu želim, da bi njegov glas jasno zve-
nel v zamejskem prostoru in hkrati tudi budil k raz-
mišljanju in odgovornosti matično domovino. Naj
njegove besede ostajajo jasne. Naj njegovo sporočilo
ostaja zvesto krščanskim in narodnim vrednotam.
Takšnega namreč potrebujemo. Naj Bog blagoslovi
Novi glas in njegove ustvarjalce.
3 20 let Novega glasa
Damjan Paulin
Msgr. Stanislav Zore
Irena Vadnjal
Peter Vencelj
Na straneh 9, 10, 11 in 12 objavljamo zapise, ki so jih ob našem jubileju
prispevali: Jurij Paljk, Rudi Merljak, Janez Povše, Alojz Tul, Antek Terčon,
Marko Tavčar, Majda Artač Sturman, Sergij Pahor, Davorin Devetak, Walter
Bandelj, Franci Petrič, Iva Koršič, Danijel Devetak in Igor Gregori 
Kristjani in družba14. januarja 20164
Čas je, da izstopimo iz “hude jame”
Odpuščanje – zdravilo živih
  asnik – Spletni magazin z
mero je 28. 12. 2015 brez
moje vednosti objavil pod
naslovom Po nekdanjih poteh ne-
dolžnih žrtev moj zapis, objavljen
20. 8. 2015 v Novem glasu z na-
slovom Bolečina živih.
Čeprav sem bila tudi ob objavi be-
sedila v Novem glasu deležna kar
nekaj pretresenih odzivov na za-
pis, predvsem svojih znancev,
sem ob spletni objavi zasledila ra-
zlične komentarje. Večino ko-
mentatorjev je zapis pretresel in
večina med njimi se vprašuje, ali
ni že čas, da bi žrtve pobojev po-
kopali na človeka vreden način.
Med komentarji pa sem naletela
tudi na zapis, ki apelira na od-
puščanje in, sklicujoč se na Kri-
stusov nauk in zgled, odvezuje
kristjane, da bi bili tožniki svojih
bratov, med katere sodijo tudi so-
vražniki. Še več – nedvoumno za-
trjuje, da vloga tožnika pripada
nasprotniku Boga in človeka, in
svojo hipotezo podpre z liki
mučenikov, ki so razpoznavni po
svojem nedvoumnem odpuščan-
ju svojim mučiteljem in moril-
cem.
Že dalj časa opazujem, kako zelo
manipulativno je rabljen izraz in
pomen 'odpuščanja'.
Menim, da akt odpuščanja ostaja
jasna premisa vseh tistih ljudi, ki
se želijo osvoboditi in dopustiti
Č možnost osvoboditve tudi svoje-mu bližnjemu. In prav v tem sebriše meja med tako imenovanim
sovražnikom in prijateljem ter se
odpira pot spoštovanja in ljubezni
do slehernega človeka.
Zelo napačno, naivno in manipu-
lativno pa mnogi prikazujejo od-
puščanje kot izbris, pozabo, kot
odvezanost od pravnega in mo-
ralnega zadoščenja, ki ga je vsak,
ki svoj zločin uvidi, prizna,
dolžan spoštovati.
Logos/Beseda prinaša resnico in
milost, prinaša Luč, vendar če ni
človekovega hotenja, pomeni, da
ga 'tema ni sprejela'. In za resnico
gre, ki edina lahko osvobaja, tako
rablja kot žrtev. Drugače poveda-
no, resnica je podstat za milost, ki
sta jo z aktom odpuščanja in s tem
osvoboditve deležna tako žrtev
kot rabelj.
Morda bi pomagalo ponovno
branje romana Dostojevskega
Zločin in kazen, katerega osrednja
tema je etična odgovornost in ki
nazorno predstavi organsko po-
vezanost: ozavestitev zločina
(brez prebujene vesti seveda niti
do te prve stopnje nihče ne pri-
spe) - priznanje zločina -za-
doščevanje, ki za 'prebujenega'
zločinca ni le pravična kazen,
temveč predvsem očiščenje,
odrešitev, vzpostavljanje harmo-
nične celovitosti.
Da bi človeštvo vsaj malo prebu-
dilo svojo vest, tenkočutnost ozi-
roma zavest, kaj je greh, so po-
skrbeli že Judje. Postavili so zako-
nik. In čeprav jih na splošno ima-
mo za velike dogmatike, je ven-
darle res, da brez zavesti, kaj je
prav in kaj ni, o grehu ne more-
mo govoriti. Iz judovskega temel-
ja se je napajala tudi antika, naj-
prej grška, pri kateri ni naključje,
da sta se v 5. stol. pr. Kr. vzpored-
no razvila grška tragedija in sod-
stvo. Šele zavest o grehu v človeku
prebudi tragično občutje; ekla-
tantni primer je Sofoklejev Kralj
Ojdip, ki išče zločinca, a se nazad-
nje izkaže, da je to on sam. In
čeprav 'brez krivde kriv', se samo-
kaznuje – iztakne si oči, da ne bi
gledal 'gnusobe', ki jo je nevede
zagrešil, in se samoizžene iz Ko-
rinta, kar je bila v tistem času naj-
večja kazen. Z 'umiranjem' Olim-
pa, torej časa, ko so se stari Grki
še lahko sklicevali na voljo bogov
in usodo, se začne zavest o volji
človeka, torej tudi zavest o svo-
bodni volji in posledično o grehu,
obenem pa tudi čas razvoja so-
dišč, kar v nadaljevanju izpelje
rimska antika z rimskim pravom.
Približno takšna je zgodovina pre-
bujanja človeške zavesti in z njo
vesti evropske civilizacije.
Kar se tiče 20. stoletja in njegovih
krvavih zločinov (in sploh vseh
Cerkveni in družbeni antislovar (13)
L kot LJUDSTVO
  o smo zadnji dve nadalje-
vanji obravnavali klerika-
lizem, se mi je že nekako
izrisovala v glavi tudi tema za črko
– L, in sicer je to “ljudstvo”, bese-
da, ki je tako draga tisti vrsti filo-
zofije, ki ji rečemo “ideologija”.
Danes se še vedno na veliko upo-
rablja ta beseda, čeprav so se časi
tako zelo spremenili, da mnogi
najbrž niti ne vejo več, o čem go-
vorimo, kaj mislimo, ko uporabi-
mo to besedo. Živimo pač v po-
rabniški družbi, kjer bi se kvečje-
mu kdo užalil, če bi ga označili
kot “ljudskega”. Ko za koga danes
rečemo, da je “ljudski” človek,
ima označba že takoj neko man-
jvredno noto, ni nekaj privlačne-
ga za današnjega “zahtevnega po-
trošnika”, ki je tudi tisti, ki ob ne-
deljah sedi v klopeh ali na stolih
po naših cerkvah, v
večji ali manjši meri
pa velja to tudi za nas
duhovnike – tu mora-
mo biti povsem iskre-
ni. Besedo “zahtevni
potrošnik” ali “porab-
nik” sem zasledil v za-
nimivi knjigi Prenovi-
tev, ki je izšla pri za-
ložbi Emanuel pred
kakega pol leta, napi-
sala pa sta jo ameriški
župnik in njegov asi-
stent. Vrnimo se k “ljudstvu”. To
besedo zadnjih petdeset let veliko
uporabljamo tudi v Cerkvi, je
pravzaprav del besedne zveze, ki
se uporablja izključno, ko se go-
vori o Cerkvi. Ta besedna zveza je
“Božje ljudstvo”. Ni problema-
tičen izraz sam, kot bomo videli,
temveč je težavno zlasti tisto, kar
je pred tem, namreč pogled na sa-
mo Cerkev in vero, ki ga kot svo-
jega jemlje tudi del Cerkve. Gre za
gledanje, ki je zlasti sociološko.
Cerkev in vera se presojata tako
kot neki družbeni pojav, marsik-
daj to postane celo edini pravi
ključ za presojo. Gleda se na Cer-
K kev po nekem demokratičnemmodelu, kar pa je nujno krčenjein nepravi pogled nanjo, saj je ta-
ko izpostavljen le en vidik, pa še
tisti je močno popačen in stlačen
v neki kalup, ki ga ima sodobna
družba, da vanj tlači vse pojave,
vse, kar se pač dogaja. Najbrž vsi
poznamo določene skupine zno-
traj Cerkve, ki želijo uveljaviti svo-
je zahteve pod slogani: “Mi smo
ljudstvo, mi smo Cerkev”, Kirche
von unten, Wir sind Kirche …), ki
je zlasti razširjena po nemških
deželah, a ne samo tam. Zdi se, da
se nekateri od nas pojmujejo kot
tisti, ki bi zavračali zadnji vesoljni
cerkveni zbor, a temu seveda ni
tako. Prav mogoče pa je, da nanj
gledamo drugače od koga druge-
ga, pa v njem ne vidimo preloma
s preteklostjo, temveč kontinuite-
to, kakor to konec koncev pojmu-
je tudi zaslužni papež Benedikt
XVI. Vsekakor se zdi zelo proble-
matično gledanje na Cerkev, ki bi
bilo predvsem sociološko, kar po-
meni, da bi se presojala zlasti sko-
zi “očala” neke dobe, ki je v tem
primeru doba 60. in 70. let 20.
stoletja. Pri Cerkvi gre vendar za
neko mnogo večjo stvarnost, za,
kot pravi apostol Pavel, “skriv-
nost”, kot tako pa jo pojmuje tudi
zadnji koncil, če smo že pri tem.
Ko torej isti koncil govori o Cerkvi
zlasti skozi podobo “Božjega ljud-
stva”, je ta podoba vselej v okviru
Cerkve kot “skrivnosti”, “myste-
RAZOČARANI POGLED SE SPREMENI
Iz dneva v dan raste množica razočaranih po-
gledov. Mnogi so se hoteli uresničiti, živeti, lju-
biti, toda upanje je splahnelo, izgubili so tla
pod nogami in se opotekajo v svoji brezciljni
nemoči. Razbile so se jim družine, prijateljstva,
ostali so brez službe, niso dokončali šole,
umaknili so se v osamo. Tudi če imajo nekoga
ob sebi, ga ne čutijo kot podporo. Ranjeni so v
odnosih, zdi se jim, da so odveč, zatekajo se v
nadomestke in črnogledost. Mislijo si, da jih je
tudi Bog zapustil in jih ne posluša, ko kričijo k
njemu in nimajo upanja, da bi se pognali nazaj
v življenje. Tudi v kulturi, ekonomiji, politiki in
drugod je prisotno hladno morje razočaranja,
ker ni sonca, molitve, odpuščanja.
Nekaj podobnega sta doživela učenca, ki sta se
odpravila iz Jeruzalema, ko sta videla, da so
umorili njihovega Gospoda. Porušilo se je
upanje, da bo on osvobodil okupirano deželo
in prinesel možnost dostojnega življenja. Veliko
sta žrtvovala: dom, družino, delo, prijatelje. Se-
daj se vračata kot dva poražena vojaka, njuni
pogledi so sklonjeni k tlom, sram ju je, želita se
čim prej potopiti v brezimnost starega okolja.
Kljub razočaranju se pogovarjata o vsem, kar se
je dogajalo z Jezusom in kar sta doživela ob
njem. Med potjo se jima pridruži popotnik in
mu razodeneta, kar jima je ležalo na duši. Nista
ga prepoznala, ker sta imela drugačno podobo
o njem. To je drža ljudi, ki so izgubili vero, a
ostal jim je oddaljen spomin na molitev, prvo
obhajilo, praznike. Pomembno je na neki način
ostati z Jezusom in prinesti pred njega svoje bo-
lečine, razočaranja, kritike.
Jezus je prevzel pobudo in začel razlagati, kako
je Sveto pismo napovedalo žrtev in trpljenje bo-
dočega Mesija. Učenca pa ga še vedno nista pre-
poznala. Luther pravi, da so bile njune oči kot v
zaporu. Pogled jima je ostal vklenjen v miselne
prejšnje kalupe, zato tudi nista mogla sprejeti
njegove velikonočne poti. Toda pogovor je ostal
odprt in goreč. Jezus je moral narediti obratno
pot, kot jo je naredil prvi človek po padcu. Te-
daj je šel proč od Boga in se skril v svojo smrt,
da ga Bog ne bi videl. Božji Sin pa je s svojo
žrtvijo na križu stopil v globino človeških smrti
in v njih razodel svojo ljubezen. Zato je težko
biti z Jezusom, ker stopa tja, kjer se ljudje skri-
vajo.
Razlaga Božje besede je pripravila teren v srcih
učencev, da sta sprejela ljubezen in razodetje
Vstalega. Ko so se skupaj usedli za mizo in je
zmolil blagoslovno molitev ter razlomil kruh,
so se jima odprle oči. Posvetilo se jima je, da je
Gospod, in sta ga spoznala. Do te vere je prišlo,
ker sta ga poslušala in bila zanj odprta. Ob tej
ljubezni, ki se je naselila v njunih srcih, se je
spremenil njun razočarani pogled.
Jezusa je mogoče videti, ko se razočarani in iz-
gubljeni usedejo za mizo in obhajajo Gospodo-
vo smrt ter vstajenje. V njih se naseli prijetna
gotovost Jezusove bližine, da ga morejo prepoz-
nati in videti kot Živega in Odrešenika. Mnogi
sodobniki čakajo na ta milostni trenutek, ki se
bo zgodil, če bodo zanj odprti in ga zvesto pro-
sili. Seveda pa ostaja dar. Sam je obljubil, da ga
bodo našli vsi, ki ga bodo iskali. Vstali čaka pri
vratih, da vstopi in se nam podari. Vsako nedel-
jsko srečanje pri sveti maši spreminja naš ra-
zočarani pogled v navdušenje in gotovost, da je
z nami vstali Gospod.
GLEDATI SKOZI POGLED (15) Primož Krečič
stoletij in vseh zločinov), marsik-
daj slišimo, kako je bil marsikateri
zločinec zaveden, kako je moral
ubogati ukaze, kako ni vedel (vi-
del?) …, pa vendarle se zdi, ko be-
remo Kralja Ojdipa, da je bila 'an-
tična' vest bolj prebujena in želja
odkriti resnico bolj trdoživa. 'Po-
sipanje s pepelom' danes deluje
nekam ironično, kesanje pa ostaja
nekakšna ostalina zastarelosti, da
o pravični kazni ne izgubljamo
besed. Le kdo naj bi se in pred
kom česa očistil?
Da bo morda kristjanom
problem nekoliko bolj na-
zoren, naj spomnim na
papeža Janeza Pavla II., ki
je obiskal svojega atenta-
torja v zaporu in mu od-
pustil. Ali je morebiti pro-
sil, naj bo njegov atentator
nespoznan za krivega? Ne,
ker odpuščanje ne pomeni
ne pozabljenja ne zani-
kanja krivde.
Odvezo da lahko le nekdo
Drug, in res bi bilo preten-
ciozno, da bi se žrtev,
mučenec, človek na sploh
šel razsodnika. Tožilec in
sodnik pa sta v naši civili-
zaciji celo poklica, in
upam, da se ne bo našel
kdo, ki bo vpil, da sta
nečastna. Regulacija medseboj-
nih odnosov bo potrebna, še več:
to je vsakodnevna potreba in
način pre/živetja, dokler ne bo
človeštvo osvobojeno 'od hude-
ga' in svobodno 'za resnico'.
A tudi na to področje se zelo per-
fidno vriva nihilistični pogled, ki
zavrača idejo končnega vira resni-
ce, pač po principu, da če ni Boga
(in Bog naj bi bil mrtev), je vse
dovoljeno, in reklamira idejo
osvobojenosti od moralnega in
kulturnega imperativa. Žal se tu
končuje tudi človekovo dostojan-
stvo, ne glede na to, ali gre za ra-
blja ali za žrtev. A kolikor huma-
nost in z njo dostojanstvo še želi-
mo ohranjati, se moramo zaveda-
ti, da je ravno človeško dostojan-
stvo tisto, ki kliče po človeškem
pokopu mrtvih.
Spreminjanje morišč v grobišča
pa ni le umivanje rok, temveč ma-
nipulacija s pomeni, kaj je mo-
rišče in kaj grobišče. Zdi se, da bi
radi anarhično prekrili kar nekaj
različnih pojmov: verske, moral-
ne in pravne in s tem relativizirali
pomen vseh. In neka logika stvari
mi pravi, da bi bilo zelo absurdno
grobišča preimenovati v morišča.
S pomeni se pač ne gre igrati, saj
so odsev vsaj človeške resnice, če
že ne Božje. In dokler smo negod-
ni iskati in najti Božjo resnico in
pravico, skušajmo odkriti vsaj člo-
veško.
Republika Slovenija je kot članica
Sveta Evrope med drugim tudi za-
vezana k spoštovanju predpisov
in dokumentov, ki jih sprejemata
Evropski svet in Evropski parla-
ment. Med te sodita tudi Resolu-
cija št. 1096 iz leta 1996 o ukrepih
za odpravo dediščine nekdanjih
totalitarnih komunističnih
režimov in Resolucija št. 1481 iz
leta 2006 za mednarodno obsod-
bo totalitarnih komunističnih
režimov, ki zahteva od vseh držav
članic odločno moralno obsodbo
in kaznovanje vseh zločinov v
času komunistične vlade. In kot
ta poudarja, gre ob tem tudi za
moralno-vzgojni akt, pomemben
za mlade generacije.
S prikrivanjem in zamolčevanjem
zločinov pa se oddaljujemo tako
od Resnice kot od Milosti in se
bratimo z nasprotnikom človeka
in Boga. In v tem pogledu že stara
slovenska modrost prejudicira –
Ali si Božji ali Hudičev (etimo-
loško izpeljano iz 'hud' v pome-
nu 'slab'). Protipomenka Boga
pač ostaja Hudič in resnice laž. In
morda je potrebno ponovno
spomniti: osvobaja le resnica. In
bil bi že čas izstopiti iz te 'hude
jame'.
Ines Cergol
riona”, kar je grški izraz, ki se upo-
rablja tudi za zakramente, zadnji
koncil pa je samo Cerkev označil
prav tako. Gre torej za zakramen-
talno skupnost Kristusovega mi-
stičnega oz. skrivnostnega telesa.
To telo sestavlja neko ljudstvo, v
tem se strinjamo, ki je sestavljena
(Cerkev), po apostolu Pavlu, iz
glave in udov, ki so hierarhično
razporejeni. Cerkev zato ne more
postati neka demokracija, katere
oblast in moč bi izhajali iz ljud-
stva, pa naj bo to “verno ljud-
stvo”, torej tisti, ki niso posvečeni,
zato pa so “laiki”, ali “posvečeno
ljudstvo”, torej od posvečenih sa-
mih, ki so “kleriki”. V obeh pri-
merih bi bilo narobe, saj bi v
prvem primeru šlo za “laicizem”,
v drugem pa za “klerikalizem”, ki
smo ga pravkar obravnavali. Cer-
kev je drugačna resničnost, ki
izhaja iz Boga in je osnovana na
Jezusu Kristusu. Je tista, ki posre-
duje Božje življenje, odrešenje in
resnico, odvisna pa je od Božjega
vladarstva ali kraljestva, ki
je kraljestvo resnice,
življenja, svetosti, milosti,
pravičnosti, miru in lju-
bezni. Vidimo, da gre za
neke stvarnosti, ki so pre-
sežne, kot je tudi Cerkev
sama presežna, saj jo poleg
vidnega dela sestavlja še
nevidni del. Tudi tu gre za
“ljudstvo”, in sicer za ne-
vidno ljudstvo
“očiščujoče” se in “zmago-
slavne” Cerkve, torej za
“duše v vicah” in za “nebeščane”.
Treba je torej paziti, da ne bi Cer-
kve obravnavali le po “zemel-
jsko”, saj gre obenem za zemel-
jsko in presežno stvarnost. Po eni
strani tako Cerkve ne sestavljamo
le škofje in duhovniki, kakor voj-
ske ne sestavljajo le oficirji, po
drugi strani pa tudi ne samo “ver-
no ljudstvo”, ki se zbere, da ne bi
bili le “mi, tukaj zbrani”. To je ne-
varnost, ki je še kako prisotna tudi
tedaj, ko bi morala biti najbolj
očitna celotna skrivnost Cerkve,
to je pri liturgiji, zlasti pri evhari-
stični daritvi, torej pri sveti maši.
Andrej Vončina
Društvo Noe' v sodelovanju z duhovnijo sv. Ivana v Gorici organizira
v petek, 15. januarja 2016, ob 20. uri informativno srečanje z naslovom
“Če poznaš,  (si) lahko pomagaš”. V Močnikovi dvorani (ob cerkvi) bo
podjetnica Marina Trenta predstavila zakon 3/2012, znan kot zakon,
ki preprečuje samomor zaradi prehude zadolženosti. Ta zakon je
prvič uvedel v naš pravni ustroj postopke za zmanjšanje zadolženosti
v korist tistih, za katere ni predvidena možnost stečaja (zasebniki in
potrošniki, trgovci, kmetje, manjši podjetniki…). Omenjeni postopek
jim omogoča, da znižajo dolg na stopnjo, ki jo lahko na podlagi
dejanskih zmogljivosti res vrnejo. Preustroj dolžnega zneska
predstavlja njegovo zmanjšanje tudi preko 50% začetnega. Mnogi
državljani so zaradi ekonomske krize v hudi denarni stiski in s
previsokimi dolgovi. Naša dolžnost je, da jih seznanimo z možnostjo,
da se iz svoje dramatične situacije lahko pravno rešijo. Več informacij:
(+39) 349 841949, mail: noeinfonoe@yahoo. it
Gorica / “Če znaš, (si) lahko pomagaš”
Kristjani in družba 14. januarja 2016 5
  b raziskovanju umora Filipa Terčelja
in Franca Krašne se sprašujem o in-
teresih, ki so odločili njun umor, o
interesih za prikrivanje njunega umora, pa
tudi o interesih tistih, ki si na tak ali drugačen
način prizadevamo za njuno beatifikacijo.
Glede pripovedi o njuni smrti, ki sem jih v
preteklosti precej neuspešno raziskoval, dvo-
mim o marsičem. Prepričan pa sem, da sta
Terčelj in Krašna svetnika. Zakaj? Ne zato, ker
bi bila brez grehov,
temveč zato, ker je
njuno glavno življen-
jsko pričevanje pre-
močno, da ga ne bi
slišali! Zato, ker sta se
tik pred nasilno
smrtjo, v času povoj-
ne revolucionarne
podivjanosti, zavzela
za družine preganja-
nih kmetov, in to
kljub temu da je bilo
to zanju smrtno ne-
varno. Vedelo se je: če
bo kdo samo pisnil o
povojnih pobojih in
izgonih, ga čaka ena-
ka usoda kot tiste, za-
radi katerih je sprego-
voril. V množice se je
naselil strah. Bili sta
možni samo dve poti:
konformizem ali protest proti krivicam. Prva
možnost: človek se zaradi strahu in zaradi na-
gona po preživetju prilagodi laži in krivici ter
umolkne. Druga izbira: človek ostane duhov-
no svoboden in pokončen, toda odpovedati
se mora karieri in celo zemeljskemu življenju.
Izbira ni enostavna in lahka. Danes ugota-
vljamo, da je po 2. svetovni vojni v Sloveniji
z Udbo na tak ali drugačen način sodelovalo
tudi veliko duhovnikov. Vaclav Havel proni-
cljivo ugotavlja, da nihče ni samo žrtev, tem-
več je tudi del totalitarnega sistema. Noben
totalitarni sistem ne bi mogel dolgo obstajati,
če državljani ne bi z njim aktivno ali pasivno
kolaborirali. Večina ljudi ni neumnih in ve,
da so totalitarni miti laž, toda na zunaj se ob-
našajo, kot da v te mite verjamejo ali pa so
vsaj tiho, da ne bi poslabšali situacije, ker me-
nijo, da se ne da nič spremeniti. S to držo pa
totalitarni sistem potrjujejo in ohranjajo.
Terčelj je zaradi zavzemanja za zatirane rojake
doživel mučenje in konfinacijo že v času
fašizma. Veliko hujše pa je bilo zanj, ko je
doumel, da ga preganjajo tisti, za katere je na-
redil toliko dobrega, bolelo ga je, ko je zvedel
za povojne poboje v njemu znani Škofji Loki
in njeni okolici. Ni se prilagodil, temu je na-
sprotoval. Čeprav je med vojno finančno
podpiral OF, se ni mogel in hotel strinjati s
tem, kar so zmagovalci revolucije počeli med
vojno in po njej. Zato je lahko slutil, kaj ga
čaka. Vsaj nekoliko nam okoliščine smrti Fi-
lipa Terčelja in Franca Krašne lahko pomaga
razumeti knjiga Marije Gaser Vasi pod Rati-
tovcem skozi čas. Drfe under Ratitovc durh't
cajt, samozaložba, Železniki 2015. Knjiga je
izšla ob postavitvi spominske plošče “izginu-
lim možem”, ki je bila blagoslovljena v Sorici
6.9.2015. Filip Terčelj in Franc Krašna sta to-
lažila družine 24 izginulih očetov in se zav-
zela za 90 izgnancev iz Sorice, Spodnjih Danj
in Torke, med katerimi je bilo 62 otrok. Pre-
malo za svetništvo? Vprašajte soriškega žup-
nika, g. Mirka Turka, kako je v Fatimi padla
odločitev, da sta na spominski plošči zapisani
tudi imeni obeh duhovnikov! Kdaj bodo ta
korak, ki so ga naredili v Sorici, naredili naš
narod in vsi državljani RS?
Terčelj in Krašna danes – 70 let po mučeniški
smrti? Danes delujeta močneje in siloviteje
kot v času zemeljskega življenja! Njunega de-
lovanja ne more preprečiti nihče, niti s po-
močjo uničevanja arhivov niti s pomočjo šir-
jenja lažnih mitov, “prevrednotenja vrednot”
in pranja možganov s preobilico informacij.
Na drugi strani, onkraj zemeljskega življenja,
je drugače, kot si predstavljamo zemljani.
Tam so skupaj mučenci in njihovi morilci.
Mučenci se v nebesih zavzemajo za svoje mo-
rilce in nasprotujejo vsakemu maščevanju,
razen, kot je zapisal blaženi Miroslav Bulešić,
“maščevanju z odpuščanjem”. Moje mnenje,
povedano na zelo preprost način, je: Filip
Terčelj in Franc Krašna ne bosta razglašena
za blažena, dokler ne bodo vsi njuni likvida-
torji in njihove žrtve rešeni iz vic v nebesa.
Moliti in delati pokoro je potrebno tako za
morilce kot za njihove žrtve. Romajmo na
grobove svetnikov in molimo na grobovih
morilcev! Sporočilno se mi zdi, da je eden iz-
med odgovornih za smrt Filipa Terčelja in
Franca Krašne umrl prav na praznik Brezma-
dežne.
Svetništvo je v tem, da vse pretvarjamo v čisto
in zastonjsko ljubezen. Taki ali drugačni
medčloveški odnosi, vse stvari in vse oko-
liščine nam lahko služijo za temelje in grad-
bene elemente ljubezni. Z ljubeznijo lahko
preoblikujemo vse stvari tega sveta. V tem je
Božja modrost, ki so jo deležne “trpeče duše”,
kakršni sta bili tudi Filip Terčelj in Franc
Krašna. V ljubezen lahko preoblikujemo celo
laži, krivice, preganjan-
je, sovraštvo in nasilno
smrt.
Filipa Terčelja in Franca
Krašno lahko primerja-
mo z Oscarjem Arnul-
fom Romerom, ki je bil
umorjen 24.3.1980 in
bil po 35 letih,
23.5.2015, med obi-
skom papeža Frančiška v
El Salvadorju, razglašen
za blaženega. Romero,
ki se je zavzemal za do-
stojanstvo obrobnih in
zapostavljenih, je bil
ubit med sv. mašo, Filip
Terčelj in Franc Krašna
pa sta bila aretirana na
poti v Ljubljano, kjer bi
se pri takratnih oblasteh
zavzela za ljudi, ki so v
vaseh pod Ratitovcem
trpeli zaradi povojnega komunističnega na-
silja. Nista bila brezbrižna in nista bila kon-
formista!
Kot je dejal papež Frančišek za Romera, lahko
rečemo tudi za Terčelja. Bil je preganjan in
mučen tudi po svoji smrti. Še vedno je osum-
ljen, da je bil nacionalist, terorist, narodni iz-
dajalec, agent okupatorja, komunist …
Kakšna zmešnjava! Kako nasprotujoči si očit-
ki iz ust zastopnikov različnih totalitarnih
režimov!
Tudi za Terčelja veljajo besede papeža
Frančiška: “Kolikokrat so osebe, ki so že dale
svoje življenje in so umrle, še naprej kamen-
jane z najbolj trdim kamnom, ki obstaja na
svetu: z jezikom”.
Mučeniška smrt Filipa Terčelja in Franca
Krašne je za naš narod dragoceni zaklad. Je
svetla lučka upanja, da bomo vendarle stopili
na pot resnice, pravičnosti, solidarnosti,
usmiljenja, sprave, miru, svobode in veselja.
Kdaj bomo zmogli toliko civiliziranosti, da
bomo pokopali mrtve? Kdaj bomo zmogli
reči: “Tudi jaz želim biti podoben Filipu
Terčelju in Francu Krašni v njunem prizade-
vanju za zatiranega in ubogega človeka? Ne
bojmo se, četudi smo svetlobna leta daleč od
te drže. Filip Terčelj in Franc Krašna sta naša
pomočnika. Dovolimo jima, da tudi po nas
delata čudeže!
Bogdan Vidmar
O
Praznik Sv. Družine v Doberdobu
Vsakoletno praznovanje nedelje Sv. Družine je bilo letos v doberdobski
cerkvi še posebno svečano. G. Ambrož Kodelja je tudi blagoslovil
otroke. Prof. Hilarij Lavrenčič nam je z malim orkestrom in pevci zbora
Hrast pričaral enkratno božično doživetje. Še posebno so se tega do -
godka razveselili naši starši in so mu za to zelo hvaležni. / T. Peric
Štefanovo v Jamljah
V župniji Jamlje imajo že usta -
lje no navado, da jih na dan sv.
Štefana obišče nekdanji gori -
ški nadškof Dino De Antoni.
Tudi letos je prišel, maševal in
nas zelo lepo nagovoril. Veseli
smo, ko se z njim srečamo, še
zla sti po maši, in obujamo sta -
re spomine na čas njegovega
vodenja goriške nadškofije.
Kot vsako leto se je tudi letos
slikal z najmlajšimi župljani. Z
veseljem so ga jameljski ver -
ni ki povabili na obisk tudi na -
slednje leto. / T. Peric
Prejeli smo: Nov krik v puščavi
Sveti oče Frančišek je te dni kar nekajkrat vzklikal proti brezbrižnosti.
Proti 'globalizirani brezbrižnosti', ki je dobila strašne razsežnosti, saj ni
več posameznik, ampak so mnogi, ki v tej zahodni t. i. uspešni dru žbi
zapirajo svoje srce in nočejo dovoliti, da bi se ga dotaknile težave
drugih.
Boleče je, da se to odraža tudi v cerkvenih krogih. Pred kakim tednom
sem jasno in glasno s posebnim dopisom očital verskemu listu Družini,
da oglašuje in ponuja knjigo patra A. Gruena “Vino – darilo zemlje in
neba”, ker bi resnost terjala, da založnik vsaj opozori na nevarnost
pitja alkoholih pijač.
Normalno bi bilo, da naslovnik očitka odgovori in pojasni, pove svojo
razlago, zakaj in kako je z izdajo in oglaševanjem te knjige. Vendar, kot
je predvidljivo v tem v času vsesplošne brezbrižnosti, takega od go vora,
pojasnila, kaj šele opravičila, ni in ga ne bo. / Razočarani Pavel Bračko
Kratke
Prejeli smo
Božično darilo
  remenske razmere so v
letošnjem adventu bile
prav malo predbožične.
Temperatura je bila bolj spomla-
danska kot zimska, tako da se je
tu in tam kak cvetni popek že
drznil vzcveteti. Edino dnevi so
bili vedno krajši, tako da je bilo
iz dneva v dan potrebno prižgati
luč bolj zgodaj. Začela sem peči
tradicionalne slaščice, rekla bi iz
nekakšne navade in dolžnosti, a
brez pravega navdušenja. Zato
mi tudi ni vse uspelo, tako kot bi
moralo. In če ne bi prišla hčerka
na obisk, ki je samoumevno po-
stavila jaslice in okrasila dreve-
sce, kot je bila pri nas že vedno
navada, bi morda niti tega ne
postorila.
Pred kakim desetletjem, ko v
Nemčiji še niso uvedli poletne
ure, a je ta v Italiji že veljala, smo
se z možem in otrokoma pripel-
jali na velikonočno soboto v
Trst. Kako osupli smo bili, ko
smo se naslednjega dne odpra-
vili k slovenski maši v farno cer-
kev..., ki so jo naši slovenski
znanci že zapuščali in se iz nas
norčevali, ker so ravno tisto noč
vsi prestavili urine kazalce za uro
naprej. Nejevoljni smo vseeno
stopili v cerkev – saj je bila Velika
noč –, da se udeležimo naslednje
maše, ki je bila vsaj delno v la-
tinščini. A Veliko noč smo mi ti-
sto leto doživeli šele naslednjega
dne, ko smo bili pravočasno pri
slovenski maši in smo ne samo
V z usti, ampak tudi s srcem sode-lovali pri molitvi in petju.Do leta 2010 se je za nas zdom-
ske Slovence na Severnem Bavar-
skem Božič dogajal 25. decem-
bra, ko smo se ob 16. uri zbirali
v cerkvi sv. Ksiksta v Erlangen-
skem predmestju Büchenbach,
kjer smo skupaj molili in prepe-
vali, pa še prisluhnili kakšni pri-
ložnostni pripovedi. Zaradi po-
manjkanja razpoložljivega žup-
nika smo bili odtlej primorani
udeležiti se pobožnosti v
nemškem jeziku, kar je navadno
zelo lepo, a doživetje čustveno
ni isto.
Zato ne morem razumeti tistega
duhovnika (kot piše župnik Am-
brož na četrti strani Novega glasa
24. decembra), ki trdi, da je maša
v slovenskem jeziku plehka,
medtem ko je latinska maša
skrivnostna, veličastna itd. Mor-
da zanj, a kaj ima navaden ver-
nik od tega, ko sedi v klopi, in
namesto da bi aktivno sodeloval
pri molitvi in petju, samo čaka,
da je vsega konec, in se medtem
zamisli v lastne skrbi ali spomi-
ne.
Popolnoma drugače čutim z od-
govornim urednikom Jurijem
Paljkom, ki ne more živeti brez
slovenske besede, kot trdi v po-
govoru za letošnjo decembrsko
številko mesečnika za Slovence
po svetu Naša luč. To je bilo za-
me letos pravo božično darilo.
Mirella Merku'
Filip Terčelj in Franc Krašna 
Ob 70-letnici mučeniške smrti
  upnija Davča nad Cerknim v občini
Železniki je s tridnevnimi dogodki
obeležila 70. obletnico mučeniške
smrti duhovnikov Filipa Terčelja in Franca
Krašne. Primorski narodni buditelj in tedanji
dušni pastir v Sorici in Davči sta bila umor-
jena v Štulčevi grapi 7. januarja 1946. Dan
prej sta ju zajela komunistična aktivista, ki
sta ju predala KNOJevcem, ti so ju mučili in
nato naslednji dan ustrelili v omenjeni gra-
pi. Domačini so našli trupli ter njune po-
smrtne ostanke prepeljali na pokopališče v
Davčo, kjer duhovnika drug ob drugem
počivata 70 let.
Tridnevna obeležitev njune tragične smrti
se je začela na dan Svetih treh kraljev v
davški cerkvi z jutranjo mašo. Mašo v spo-
min na mučenca darujejo vsako leto že se-
dem desetletij. Naslednji dan, na dan umora,
pa so v Štulčevi grapi blagoslovili novo spo-
minsko obeležje. Doslej je namreč na tra-
gični dogodek spominjal lesen križ. Ob
obletnici pa so postavili kamniti plošči s
križem nedaleč od mesta, kjer so domačini
našli trupli obeh duhovnikov in Terčeljev
brevir.
V četrtek, 7. januarja 2016, se je tako pri
Štulčevi kmetiji zbralo približno 60 do-
mačinov in Primorcev, ki so se v zasneženi
pokrajini sončnega zimskega dopoldneva
podali v snegu 300 metrov nižje v gozd v
Štulčevo grapo. Zvonec nekdanjega triglav-
skega župnika - novega Aljaža - Franca Urba-
nije, ki domuje v župnišču Svetega Križa nad
Jesenicami, kjer je bil zadnji župnik ravno
Franc Krašna, je prisotne poklical k zbrano-
sti. Spomenik je blagoslovil škofjeloški de-
kan Simon Fortuna, sicer župnik v Žabnici,
ki je vodil skupno molitev, branje berila in
evangelija. Prebral je tudi dopis znanega slo-
venskega teologa Janeza Juhanta, ki ga obja-
vljamo na drugem mestu. Slovesnost je obo-
gatilo petje domačega zbora, ki ga je vodil
Franc Peternel iz Davč, dolgoletni organist,
sam sin organista in pričevalec. Na dan Sve-
tih treh kraljev leta 1946 sta bila namreč Filip
Terčelj in Franc Krašna na kosilu pri njih do-
ma, preden sta se okoli 15. ure odpravila na
pot in v smrt. Za deželni televizijski dnevnik
RAI je Peternel dal zelo lepo pričevanje o
tem, kako ga je, šestletnega otroka, Filip
Terčelj tisti dan pobožal po laseh in mu na-
redil križ na čelo ter ga s tem zaznamoval za
celo življenje. Njegov oče je oba duhovnika
na poti spremljal en kilometer, mama pa ji-
ma je dala dve štruci masla za popotnico.
Slovesnosti so se udeležili številni duhovni-
ki, med drugimi poslanec SDS Mahnič in
podpredsednica Janševe stranke Jerajeva, na
njej je raziskovalka in publicistka Marija Pe-
gan prisotnim povedala glavne življenjske
etape obeh duhovnikov ter spregovorila tudi
o njuni poti v smrt, o kateri vse natančno
vemo, pa čeprav številni trdijo, da ni tako.
V cerkvi sv. Antona v Železnikih je bila v so-
boto še večerna maša, ki jo je daroval lju-
bljanski nadškof Stanislav Zore, sledil je kon-
cert Terčeljevih pesmi v uglasbitvi raznih
skladateljev in drugih pesmi v izvedbi
Mešanega pevskega zbora Anton Foerster, ki
ga vodi Damijana Božič Močnik.
EJ
Govor prof. dr. Janeza Juhanta, Štulčeva gra-
pa, 7.1.2016
Spoštovani!
Prav in dobro je, da se danes tukaj vprašamo,
kaj bi nam imela povedati mučenca Filip
Terčelj in Franc Krašna, ko tukaj blagoslavlja-
mo ta križ v še ne dovolj raziskanih oko-
liščinah njune mučeniške smrti. Morda bi
nam celo ponovila Jezusove besede: “Gorje
vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate
grobnice prerokov in krasite spomenike pra-
vičnih ter govorite: 'Če bi mi živeli v dneh
naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri pre-
livanju krvi prerokov”. Tako spričujete sami
proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili
preroke. Le dopolníte mero svojih očetov”!
(Mt23, 29-32)
/ str. 19
Ž
Hvaležni smo Bogu za njun dar
Filip Terčelj Franc Krašna
Goriška14. januarja 20166
Božičnica v OŠ A. Gradnik v Števerjanu
V torek, 22.12.2015, so učenci OŠ Alojz Gradnik v
Števerjanu voščili staršem in sorodnikom vesele božične
praznike z uprizoritvijo igrice Božič malo drugače. Učenci
prvega, drugega in tretjega razreda so nastopali v igrici, v
kateri je protagonist Andrej pripravljal jaslice in vanje
vključil še otroke z vseh koncev sveta. Glavno sporočilo je
bilo, naj čar božične noči združi vse ljudi, bele in črne,
rumene in rjave; odprimo srce različnemu, premostimo
hude misli in sovraštvo! Malčkom so pomagali tudi učenci
četrtega in petega razreda z recitalom v slovenskem,
italijanskem in angleškem jeziku. Izrazili so željo, naj bi
po svetu zavladala mir in prijateljstvo. Božičnico je
popestril še šolski zborček, ki je zapel božične pesmi v
različnih jezikih. Ob koncu so učenci obdarili starše z
izdelki iz gline in voščilnicami, ki so jih izdelali med
poukom.
Kotalkarski božični nastop v Sovodnjah
Društvo Vipava, ki na Peči goji kotalkarsko dejavnost, je v
soboto, 19. decembra, v občinski telovadnici v Sovodnjah
pripravilo kotalkarsko revijo na božično tematiko. Nastopilo
je nad štirideset kotalkarjev različnih starosti. Večji
kotalkarji so pokazali svoje veščine v tej dejavnosti in se
predstavili z zelo razgibanimi in včasih skoraj akrobatskimi
točkami. Tudi mlajši so se izkazali in v lepih oblekah
oblikovali več živahnih prikazov pridobljenega znanja.
Najmlajšim se je sicer včasih kaj zataknilo in so popadali
po kotalkališču. Seveda je na prizorišče prikotalkal tudi
Božiček in vse nastopajoče obdaril. Predstavniki društva
so se zahvalili vsem, ki skrbijo za treniranje in oblikovanje
mladih športnikov v tej zahtevni disciplini. / DP
Dnevi odprtih vrat
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici
prireja dneve odprtih vrat za starše otrok, ki bodo v
prihodnjem šolskem letu obiskovali 1. letnik otroškega
vrtca: v otroškem vrtcu Ringaraja v ul. Brolo v Gorici
20.1.2016 ob 17.; v otroškem vrtcu Sonček v ul. Max
Fabiani v Gorici 26.1. 2016 ob 17.; v otroškem vrtcu
Pikapolonica v Pevmi 27.1. 2016 ob 17.; v otroškem vrtcu
Kekec v Števerjanu 21.1. 2016 ob 17. in v otroškem vrtcu
Mavrica v Bračanu 19.1. 2016 ob 17.
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici
prireja dneve odprtih vrat za starše otrok, ki bodo v
prihodnjem šolskem letu obiskovali 1. razred osnovne šole:
v OŠ Župančič ul. Brolo v Gorici 25.1.2016 ob 17.; v OŠ
Abram v Pevmi 14.1. 2016 ob 17.; v OŠ Zorzut v Bračanu
18.1. 2016, ob 17. Tu neimenovani vrtci in šole so dan
odprtih vrat že izvedli.
Prisluhnemo pouku - danes smo otroci
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici
vabi starše otrok, ki bodo v prihodnjem šolskem letu
obiskovali 1. letnik otroškega vrtca, da prisluhnejo pouku:
v vrtcu Ringaraja v ul. Brolo v Gorici 21.1.2016 od 10.30
do 11.30; v vrtcu Sonček v ul. Max Fabiani v Gorici
27.1.2016 od 10.30 do 11.30; v vrtcu Pika Nogavička v
Štandrežu 14.1.2016 od 10.45 do 11.45;  v  vr tcu
Pikapolonica v Pevmi 28.1.2016 od 10.30 do 11.30; v
vrtcu Kekec v Števerjanu 22.1.2016 od 10.30 do 11.30 in
v vrtcu Mavrica v Bračanu 20.1.2016 od 10.30 do 11.30.
Prisluhnemo pouku - danes smo učenci
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici
vabi starše otrok, ki bodo v prihodnjem šolskem letu
obiskovali 1. razred osnovne šole, da prisluhnejo pouku: v
OŠ Župančič ul. Brolo v Gorici 26.1.2016 in 27.1.2016 od
8.30 do 9.30 (morate se predhodno najaviti v vrtcu
Ringaraja); v OŠ Abram v Pevmi 15.1.2016 od 8.30 do
10.00; v OŠ Zorzut v Bračanu 19.1.2016 od 8.00 do 9.30.
Kratke
Podelitev 28. Černetove nagrade
Nagrajen Andrej Kosič,
“iskalec lepote in resnice”
  redstavniki Knjižnice
Dušana Černeta so v nedel-
jo, 22. decembra 2015, v do-
mu Franc Močnik v Gorici pode-
lili Andreju Kosiču kot umetniku,
ki nesebično sodeluje pri kulturni
in družbeni rasti naše narodno-
stne skupnosti s predanostjo iskal-
ca lepote in resnice, 28. Černetovo
nagrado. Gre za prestižno odličje
v spomin na družbeno-kulturne-
ga delavca in rodoljuba, ki se je v
svojem prekratkem življenju raz-
dajal na Goriškem in Tržaškem.
Slavja, ki ga je povezovala
knjižničarka Lučka Kremžar, se je
po nedeljski maši v bližnji cerkvi
sv. Ivana udeležilo lepo število lju-
di. Z glasbenim utrinkom ga je po-
pestril harmonikar Manuel Perso-
glia, s stihi Vladimirja Kosa Sanja
Vogrič, Simona Gregorčiča pa Kat-
ja Terčič.
O Černetu, ki se je rodil pred 100
leti, umrl pa pred 40, je Saša Mar-
telanc povedal, da je imel srčno
rad slovensko domovino z vsem
njenim naravnim, duhovnim in
človeškim bogastvom. Sanjal je o
Sloveniji, ki naj bi bila pomirjena,
uspešna in svobodna, privlačna
tudi za rojake zunaj njenih urad-
nih meja. V manjšinski stvarnosti
se je ognjevito zavzemal za dose-
P
ganje in spoštovanje pravic, hkrati
pa tudi za strpnost in dobre odno-
se med nami. Podpiral je vse, kar
povezuje in gradi, ni maral, da bi
se širilo sovraštvo. Bil je razume-
vajoč in strpen, vendar nepopu-
stljiv, ko je šlo za zavednost, zve-
stobo koreninam in za svobodo v
vseh odtenkih te vzvišene in ple-
menite besede. Znal je modro sve-
tovati in daleč videti. Rad je imel
vse lepe stvari in dobre ljudi. Po
njegovi smrti so prijatelji želeli
ohraniti spomin nanj s skladom,
iz katerega bi podeljevali priznanja
osebam ali organizacijam, ki bi se
med Slovenci v Italiji izkazale na
področju kulturne ali druge dejav-
nosti v sozvočju s tremi Černeto-
vimi življenjskimi vodili: sloven-
stvom, krščanstvom in demokra-
cijo.
Dolgoletni predsednik ZSKP Dam-
jan Paulin je nato orisal življenje
Andreja Kosiča, uspešnega podjet-
nika in umetnika, ki se je že od
mladih let dejavno vključil v go-
riško skupnost predvsem na kul-
turnem, političnem in športnem
področju. Leta 1962 je bil izvoljen
za podpredsednika ZSKP kot pred-
stavnik društva iz Pevme, ki je bilo
takrat, predvsem po njegovi zaslu-
gi, eno najaktivnejših kulturnih
društev na Goriškem. Pomembno
vlogo je imel pri delovanju okrog
Katoliškega doma, bil je tudi član
Katoliškega tiskovnega društva in
odbora, ki je poskrbelo za posta-
vitev telovadnice, poimenovane
po Mirku Špacapanu. “Mislim, da
Kosič res odgovarja načelom, za
katera se je boril Černe”.
Saša Quinzi je dodal, da je Ko-
sičeva umetnost zraščena z
našo zavestjo. Njegova dela
vzgajajo naš okus in občutlji-
vost. To je slikar, ki si je umet-
nost izboril, “umetnost je nam-
reč tudi stvar vaje in askeze”, v
kateri je pridobil estetsko izpo-
vednost. To je dosegel predv-
sem z akvareli, s katerimi je do-
segel popolnost; posvečal pa se
je tudi drugim tehnikam. Raz-
stavljati je začel leta 1954, sa-
mostojno pet let kasneje. Doslej
se je udeležil več kot 200 sku-
pinskih razstav, osebnih pa je
imel čez 100. “To so izjemne
številke”. Odlikovanja je prejel
v Neaplju, Rimu in celo Tokiu.
Iskren oddih najde Kosič v
sproščujoči naravi, pa tudi v spo-
minu na družinske korenine; te so
ga navdihnile z napotki in modri-
mi mislimi, ki so usmerjale njego-
vo življenje.
Nagrado je Kosiču izročila Černe-
tova nečakinja Ana Marija Prijatelj,
utemeljitev pa je prebral član od-
bora Tomaž Simčič. Po toplem
aplavzu se je nagrajenec občuteno
zahvalil za izkazano čast in potrdil,
da je vse življenje gojil vrednote
delavnosti, poštenosti, krščanstva,
demokracije in slovenstva. / DD
(daljši zapis in več fotografij na www. no-
viglas. eu)
Tradicionalno silvestrovanje
Goriški upokojenci na
srečanju ob koncu 2015
  ruštvo slovenskih upoko-
jencev za Goriško je prire-
dilo v torek, 29. decembra,
že tradicionalno prednovoletno
srečanje. Silvestrovanje, ki se ga je
udeležilo sto upokojencev in prija-
teljev, je potekalo ob petju in pri-
merni glasbi v pravljičnem okolju
zgodovinske beneške vile Nachini
iz leta 1720 v Rožacu/Corno di Ro-
sazzo. Udeleženci so bili seznanjeni
s kratkim obračunom društvenega
delovanja v letu 2015 in s progra-
mom za leto 2016. Za počastitev
spomina na preminule v letu 2015
je bil predlagan trenutek zbranosti.
Sledila je zahvala odbornikom in
sodelavcem za pomoč in uspešno
opravljeno delo. Mlad, prijazen in
D
podjeten gostinec iz bližnje gostilne
je poskrbel bodisi za pridobitev in
ureditev prostorov vile kakor tudi
za bogat meni s tipičnimi dobrota-
mi in pristno kapljico. Na vrsti je bi-
la kot vsako leto tudi počastitev ju-
bilantov, teh je bilo letos prisotnih
le sedem, odsotni so pozneje prejeli
vrtnice na svojem domu. Proti kon-
cu so sledila slovo od starega leta in
voščila za leto 2016. Nadvse prijet-
no razpoloženje udeležencev je tra-
jalo od začetka srečanja do razhoda
v poznih nočnih urah.  (IN)
  ledalcem, predvsem ma-
micam, očkom, nonam,
nonotom …, ki so v pe-
tek, 11. decembra 2015, napolni-
li veliko dvorano Kulturnega do-
ma v Gorici, so učenci goriškega
Dijaškega doma Simon Gre-
gorčič poklonili živahen “muzi-
kal”, ki je nastal po navdihu zna-
nega risanega filma Walta Di-
sneyja iz l. 1970, Mačke iz visoke
družbe (Gli Aristogatti). Kot zna-
no, otroci v Dijaškem domu
preživljajo popoldanske ure in se
ob izpolnjevanju domačih šol-
skih obveznosti ukvarjajo še z
mnogimi drugimi bolj prijetni-
mi dejavnostmi. Med te gotovo
sodita tudi petje in ples. Že v lan-
skem šolskem letu so presenetili
G z dobro izdelano predstavoZvezdica Zaspanka. Lansko-letno uspešno izkušnjo so ho-
teli ponoviti tudi letos in tako
se je porodil omenjeni “muzi-
kal”, v katerem so sodelovali
prav vsi osnovnošolski otroci,
ki v Dijaškem domu obiskuje-
jo različne popoldanske delav-
nice. Njim so se pridružili še
malčki, ki obiskujejo ludoteko,
pa tudi tisti, ki se učijo an-
gleščino z vzgojiteljico Damjano
Mavrič. Tudi letos je za glasbo in
prevode besedil nekaterih pesmi
poskrbela Damjana Golavšek, ki
vodi pevsko skupino. Koreograf-
ske korake, ki so imeli dokaj po-
membno vlogo v uprizoritvi, sta
pripravili Danjela Simčič in Mar-
tina Grmek. Scena-
rij si je zamislila in
ga režijsko ure-
sničila Andreja Be-
nedetič. Sceno, ki je priklicala v
spomin pariško vzdušje s stilizi-
ranim Eifflovim stolpom v ozad-
ju, na desni strani pa ustvarjala
prijetno domačnost z ognjiščem
v gosposki hiši, v kateri so prebi-
vale aristokratske mačke, sta z
otroki izdelali vzgojiteljici Jane
Žigon in Jane Fortuna. Nastopa-
joči so se lepo znašli na odrskem
prizorišču in gledališko-glasbe-
no-plesna predstava se je vila te-
koče. Vsi so si prizadevali kar
najboljše prikazati svoje like in
kar najbolj gibčno odplesati ple-
sne točke
kot “nali -
špani” do-
mači ljub -
ljenčki ali
kot pote-
puški ma -
čki, ki še
najbolj lju-
bijo svobo-
do. Otroci
so navdu -
šili gledal-
ce, ki so jim prisrčno zaploskali.
Otrokom in vzgojiteljem se je za
njihov trud zahvalila ravnateljica
Dijaškega doma Kristina Knez in
vsem voščila vesele praznične
dni. Spomnila je tudi, da bodo
ta posrečeni “muzikal” nastopa-
joči prikazali spet na Mali Prešer-
novi proslavi ob Dnevu sloven-
ske kulture.
IK
Kulturni dom Gorica 
Praznična prireditev učencev
Dijaškega doma
Foto DP
Goriška 14. januarja 2015 7
  osebno praznično ozračje
je svojim obiskovalcem
ustvaril v ponedeljek, 21.
decembra 2015, Kulturni center
Lojze Bratuž z božičnim kon-
certom, ki že postaja navada,
ki se je je vredno okleniti. V
veliki dvorani je gledalce s
svojimi keltskimi harfami po-
peljal v davnino ansambel Gi-
rotondo d’arpe, ki se nav-
dušuje predvsem nad keltsko
ljudsko glasbo pod vnetim
umetniškim vodstvom Tatia-
ne Donis, ki poučuje to čudo-
vito glasbilo tudi v Sloven-
skem centru za glasbeno
vzgojo Emil Komel. Skupina
je nastala ob koncu l. 2003 in
od tedaj s svojim muziciran-
jem izjemno učinkovito odstira
pogled na irsko glasbeno tradici-
jo. Posnela je že kar nekaj
zgoščenk in uspešno nastopa, tu-
di po festivalih, v Italiji in tujini.
Glasbenice, ob spremljavi violi-
nista, so iz strun zvabile čudovite
melodije iz predvsem keltske
ljudske tradicije, pa še iz angleške
in galske. Med njimi sta našla
svoje mesto tudi Vivaldijev Largo
P dall’inverno in vsem dobro poz-nana Jingle Bells J. Pierponta, kije ob harfah zadobila neslutene
zvočnosti. Iz tega lebdečega
čarobnega ozračja, ki so ga pou-
darjale projekcije odtenkov mo-
drega neba ob padajačih snežin-
kah različnih velikosti in zvezdi-
cah, je gledalce prizemljil simfo-
nični orkester NOVA filharmoni-
ja, ki je sestav Glasbenega
društva Nova iz Nove Gorice. Sa-
mostojno je začel delovati l.
2010, ko je dirigentsko paličico
zasukal Simon Perčič, tudi umet-
niški vodja, ki je
diplomiral na
Akademiji za
glasbo v Ljublja-
ni in se nato iz-
popolnjeval pri
raznih glasbe-
nih mojstrih in
sodeloval na
mednarodnih
festivalih, kjer je s svojimi orke-
stri dosegel zelo dobre uvrstitve.
Orkester je sestavljen iz približno
80 glasbenikov iz Goriške pa tudi
Furlanije Julijske krajine. Večino-
ma so to dijaki in študentje slo-
venskih in italijanskih konserva-
torijev in akademij ter celo
osnovnošolci višjih razredov.
Njegov repertoar je kar obširen.
Večkrat se predstavljajo z deli
manj izvajanih avtorjev, pa tudi
žanrsko segajo na različna glasbe-
na področja, kar so pokazali tudi
na prazničnem koncertu v go-
riškem Kulturnem centru Lojze
Bratuž, ko so se za priložnost za-
svetili tudi rdeči ženski čeveljčki
in rdeče vezalke na moških
čevljih. Ti detajli so se imenitno
ujemali s projekcijami v ozadju v
živahnih rdečih odtenkih. Za
tehnično scensko podobo so po-
skrbeli lučni mojstri SKPD F. B.
Sedej iz Števerjana, scenarij pa si
je zamislila v gledaliških krogih
zelo dobro poznana Jasmin Ko-
vic, iz katere privrejo zmeraj nove
ideje in izvirne scenske podobe,
ki požlahtnijo, kar se dogaja
na odru. Z mladostnim zano-
som in svežo poustvarjalno
žilico so orkestraši predstavili
Simfonijo št. 2, 5. stavek (C
Ives), White christmas (I. Ber-
lin), Vodič po orkestru, op. 34
(B. Britten) in nepogrešljivo
Sveto noč - Dinight F. Gruber-
ja, ki je zadobila drugačen
zven v priredbi M. Mozetiča. Z
orkestrom sta nastopila tudi
solista iz naših logov, soprani-
stka Polona Kante Pavlin, ka-
tere lepi glas se je prilegal tudi
mehkim zvokom harf, in ba-
ritonist Nikolaj Pintar; s svojima
glasovoma sta obogatila glasbe-
no izvajanje. Občinstvo, ki sicer
ni ravno polno zasedlo dvorano,
je s toplim, dolgotrajnim plo-
skanjem pokazalo, da je uživalo
ob pestro izoblikovanem glasbe-
nem večeru, ki je prispeval k
vstopu v praznični teden in ga
obsijal s posebnim žarom.
Iva Koršič
Štandrež 
Doživeto predbožično
razpoloženje
  o zaslugi učencev štan-
dreške osnovne šole in
malčkov iz vrtca, društva
sKultura 2001, župnije, kultur-
nih in drugih društev so bili v
Štandrežu dnevi pred četrto ad-
ventno nedeljo polni raznih pri-
reditev, kot je bila priprava na
bližnje božične praznike. V sre-
do, 16. decembra, so učenci zad-
njih razredov štandreške OŠ
Fran Erjavec obiskali najstarejše
vaščane in jim voščili vesele
božične praznike ter srečno in
zdravo novo leto. Pri vsaki obi-
skani družini so otroci izročili
lepo izdelane voščilnice in cvet-
je. Najbolj pa so se starejši
vaščani razveselili lepega petja
božičnih melodij. Nekateri so se
pridružili otroškim glasovom,
na marsikaterem obrazu so se
od ganjenosti zasolzile oči. Tako
so osnovnošolski otroci vsaj za
trenutek razveselili starejše in
včasih tudi osamljene osebe.
Dobrota je ljubezen, tak je bil
naslov dobrodelnega koncerta,
ki so ga pripravili gojenci Slo-
venskega centra za glasbeno
vzgojo Emil Komel, 18. decem-
P bra 2015, v prepolni dvoranižupnijskega doma Anton Gre-gorčič v Štandrežu. Organizator-
ji so vabili udeležence večera,
naj prinesejo hra-
no za štandreško
dekanijsko Karitas.
Uvodoma sta rav-
nateljica glasbene
šole Alessandra
Schetttino in žup-
nik Karel Bolčina
povedala, da je na-
men koncerta
zbrati čim več hra-
ne za lačne, ki jih je
tudi po naših va-
seh vedno več.
Koncert so začeli
najmlajši gojenci
tečajev DOMISOL,
ki so pod vodstvom Michele De
Castro “korajžno” zapeli nekaj
božičnih melodij. Sledilo je več
solističnih nastopov na harfo,
kitaro, klavir, saksofon in har-
moniko. Sodeloval je tudi štan-
dreški otroški cerkveni pevski
zbor, ki je pod vodstvom Lucre-
zie Bogaro občuteno odpel ne-
kaj božičnih pesmi. Bogat pro-
Obvestila
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek za družbena vprašanja
Anton Gregorčič vabita v
četrtek, 14. januarja 2016, ob
20. uri na Srečanje pod lipami.
Gostja večera bo zastopnica
pravic porabskih Slovencev v
madžarskem parlamentu Erika
Kiss Koleš, ki je bila na zadnjih
volitvah kot prva kandidatka v
zgodovini izvoljena v parlament
v Budimpešti. Z gostjo se bo
pogovarjal Dejan Valentinčič.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin
na ravnatelja prof. Silvana Kerševa-
na lahko nakažete na bančni tekoči
račun: Banca di Cividale (Via Kugy,
2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402
003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s
pripisom: za SKLAD SILVANA
KERŠEVANA. Informacije na tajništvu
SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine,
angleščine, nemščine ter varstvo
otrok. Tel.: 00386 31 478807.
Urejena gospa išče delo za
čiščenje in likanje na območju
Gorice. Tel. št. 00386 31
449311.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 00386 40
484339.
40-letna mati z večletnimi
izkušnjami in znanjem
italijanščine nudi dnevno nego
starejšim na domu (ne 24 ur
dnevno) ali pomoč pri
gospodinjskih delih in kuhanju.
Tel. 00386 41 729548.
Darovi
Za misijonarja Pedra Opeko:
Marjan 100 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka:
Marjan 100 evrov.
Sožalje
Ob boleči izgubi nonota Borisa
Gomiščka izrekajo Lucrezii
Bogaro ter vsem sorodnikom
iskreno in občuteno sožalje člani
dramske družine SKPD F. B.
Sedej iz Števerjana.
Ob slovesu dragega očeta Borisa
Gomiščka izražajo svoji sopevki
Aleksandri globoko občuteno
sožalje člani MePZ Lojze Bratuž
z dirigentom Davidom Bandljem.
Kristina je kot četrtorojenka
osrečila mamico Marijo, bratca
in sestrici ter očko Davida
Bandlja. Z našim pevovodjem se
ob srečnem dogodku veselimo
vsi pevci zbora Lojze Bratuž.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 15.1.2016 do 21.1.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan razen ob
sobotah od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 15. januarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 17. januarja, ob 21. uri
(vodi Ilaria Banchig): Okno v
Benečijo: oddaja v
benečanskem, rezijanskem in
ziljskem narečju.
Ponedeljek, 18. januarja (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-
zabavna in zabavna glasba -
Zborovski kotiček - Novice iz
naših krajev - Obvestila in večerni
vic.
Torek, 19. januarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 20. januarja (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet:
Macesen, starešina med
slovenskimi drevesi -  Izbor
melodij.
Četrtek, 21. januarja (v studiu
Andrej Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega
dr. DANILA RUSTJE
se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so mu bili med dolgo bo-
leznijo ob strani in ki so ga naposled pospremili na zadnji
poti. Naj mu bo lahka domača zemlja, ki jo je tako zelo
ljubil!
ŽALUJOČI SVOJCI
Gorica, 14. januarja 2016
Zvonovi svetega večera so pospremili v večno domovino
našega dragega LOJZETA TINTA iz Števerjana.
Hvala vsem, ki ste nam stali ob strani v teh težkih 
trenutkih. Posebna zahvala naj gre zdravstvenemu osebju 
oddelka medicine gor. bolnišnice, župniku Marjanu 
Markežiču za občuten pogrebni obred in tolažilne besede,
števerjanskemu pevskemu zboru Sedej za ubrano petje in
vsem, ki ste na katerikoli način počastili njegov spomin. 
SESTRA ANČKA Z MOŽEM, NEČAKI IN VSI OSTALI SVOJCI
gram sta končala Ansambel flavt
in šolski godalni orkester pod
vodstvom Aleksandra Sluge.
V nedeljo, 20. decembra, je bila
prostorna štandreška cerkev pri-
zorišče vsakoletnega Praznika
miru in prijateljstva, ki so ga
oblikovali otroci iz Štandreža in
Vrtojbe. Številnemu občinstvu,
predvsem staršem in drugim so-
rodnikom, so se najprej predsta-
vili malčki štandreškega vrtca
Pika Nogavička. Predsednik
društva sKultura Marjan Breščak
je nagovoril prisotne, se zahvalil
za sodelovanje in želel vsem bla-
goslovljene božične praznike in
srečno novo leto. Ob spremljavi
raznih glasbil so se pred oltar
štandreške cerkve postavili go-
jenci osnovne šole iz Vrtojbe in
se predstavili z lepim petjem.
Skoraj sto-članski zbor štan-
dreške osnovne šole Fran Erja-
vec je končal lep in bogat popol-
dan s pesmijo in recitacijami.
Učenci petega razreda so po-
skrbeli za vezno besedilo na
božične motive, skupno pa so
učenci sproščeno in doživeto iz-
vedli pravi koncert božičnih in
drugih melodij.
Po prireditvi v cerkvi je na trgu
sledil družabni del s tipičnimi
prazničnimi dobrotami, toplim
čajem in kuhanim vinom. Na
trgu so bile na voljo tudi
božične cvetlične kompozicije
in knjige Goriške Mohorjeve
družbe. Nastopila je tudi skupi-
na klovnov, ki po bolnišnicah
razveseljujejo bolnike in druge
obiskovalce.
DP
“Pohod” kolednikov (foto DP)
  nedeljo, 10. januarja
2016, je bil v cerkvi sv. Lo-
vrenca v Ronkah tradicio-
nalni koncert božičnih pesmi, ki
ga v sodelovanju z istoimensko
župnijo že skoraj štiri desetletja
prirejata SKRD Jadro in ŽePZ iz
Ronk. Po uvodnih besedah, ki sta
ju prebrala v italijanščini in slo-
venščini člana društva Jadro, sta
posamezno in skupno izvedla
svoj program MePZ Klasje in OPZ
V iz Bu-kovice-Volčje
Drage.
Zbora sta vodili zborovodkinji
Barbara Šinigoj in Adrijana Lazič.
V zboru Klasje je sveže zapelo 31
pevcev, v drugem pa 32 otrok in
poleg njih so nastopili še štirje
instrumentalisti. Med koncer-
tom je pozdrave in voščila izrekel
tudi predsednik krajevne skup-
nosti Dušan Nemec, ki je na krat-
ko orisal domači kraj. Za to pri-
ložnost so bile ob vhodu v cerkev
na ogled slike Anemarije Branko-
vič in Renate Tischer, pa še raz-
stava ročnih del Marte Abram in
Adrijane Černic Lazić ter rezbar-
ski izdelki Bojana Ožbota. Ob
koncu lepe in občute-
ne izvedbe, s katero so
se odlično izkazali vsi
pevci, se je za lepi večer
zahvalil nastopajočim
še župnik Renzo Bosca-
rol, ki je rade volje, kot
vselej, dal na razpolago
cerkev in pohvalil vsa-
koletno prireditev, ki
lepo priča o prisotnosti
in živahni dejavnosti
slovenskega življa v Laškem. Po
koncertu so se domačini in pevci
srečali v blližnji gostilni, da bi v
prijateljskem vzdušju pokusili
dobrote, ki so jih pripravile prid-
ne domačinke. Skupaj so tudi za-
peli in prijetno pokramljali.
KM
KATOLIŠKA KNJIGARNA vabi na kavo s knjigo
sodelavci novogoriške Raziskovalne postaje ZRC
SAZU bodo predstavili novo številko
IZVESTJA
o Furlanih v Furlaniji
srečanje bo povezovala 
dr. Danila Zuljan Kumar
v četrtek, 21. januarja 2016, ob 10. uri
v prostorih knjigarne na Travniku 25 
Pod 
pokroviteljstvom
Kavo bo 
ponudilo podjetje
  Božični koncert
Zveneče strune so nas
popeljale v višave
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ 
36. Božični koncert v Ronkah
Zadonele so
lepe melodije
Kultura14. januarja 20168
  Božičnem času (ob zapisu ne gre
za lapsus ali nevednost, temveč za
zavestno 'kršenje' slovenskega
pravopisnega zakona, da pišemo imena
praznikov z malo začetnico; a tudi pravo
kršenje to ni, saj nam Slovenski pravopis
dovoljuje, da izraze posebnega razmerja
in spoštovanja
pišemo z veliko
začetnico, kar je se-
veda razmeroma
subjektivna
odločitev) nam je TV
Slovenija 2 ponudila
na ogled Amenaber-
jev zgodovinski film
Agora (2009), ki pri-
kazuje uničenje alek-
sandrijske knjižnice
in poganskega tem-
plja Serapeja ter iz-
vrstne znanstvenice,
filozofinje in učitel-
jice Hipatije.
Ob ogledu filma se
nisem mogla znebiti
nelagodnega občutka, da gre za delo vala
'nove ateizacije', ki skuša z vsemi sredstvi,
predvsem pa s polresnico, ki je seveda ne-
varnejša od laži same, rušiti podobo prvih
krščanskih skupnosti in pomena krščan-
stva sploh. Da mu to uspeva, je nedvom-
no, saj se sodobna izobrazba evropskega
človeka, vključno seveda s slovenskim,
močno približuje nekdanji izobrazbi
Američanov, do katere so evropski inte-
lektualci še pred desetletji gojili podcen-
jevalni odnos. Gre namreč za to, da se da
le polpismenim in polizobraženim lju-
dem 'prodati' ceneno 'robo', ki mora biti
seveda, kot se za sodobnega potrošnika
spodobi, zavita v bleščeč celofan in pod-
krepljena z retorično predrznostjo, saj ta-
ka 'bifora' sodobnike očara. In tak je tudi
film Agora.
Resni zgodovinarji, med katere se gotovo
ne uvrščajo sodobni razvpiti interpreti
zgodovine, filozofije, sociologije, religije
…, kot so Harris, Pullman, Brown, Denett,
Kirsch …, dobro vedo, da je zgodba o
požigu aleksandrijske knjižnice leta 391
konstrukt, mit, kakršnih je v 'polzgodo-
vinskih' tvorbah nešteto. Viri glede alek-
sandrijske knjižnice sicer niso enotni, ne
glede količine knjižničnega gradiva ne
glede časa uničenja knjižnice, a kljub te-
mu se da iz primarnih virov sklepati, da
je kraljevo
knjižnico v
Piruheju naj-
verjetneje v
dobršni meri
uničil požar
že leta 48 ali 49 pr. Kr., v času Julija Ce-
zarja, morebitni ostanki le-te pa so izginili
skupaj z Muzejem leta 272, ko so divjale
vojne cesarja Avrelijana. Torej knjižnica
kot taka leta 391, ko so rimski vojaki in
krščanski civilisti napadli Serapej, sploh
ni več obstajala; morda je bil le mali osta-
nek gradiva deponiran v Serapeju oz. v
'hčerinski knjižnici'. Noben antični zapis
prav nič ne poroča o morebitnem uničen-
ju knjižnice leta 391, ne zapisi poganskih
zgodovinarjev in mislecev (pr. Evnapija
iz Sard) ne zapisi krščanskih (npr. Pavla
Orozija), nasprotno, poganski zgodovinar
Amejan Marcelin, ki je opisoval Serapej
nekaj let pred njegovim uničenjem, je o
knjižnici podal zapis v pretekliku.
Drugi konstrukt pa se nanaša na podobo
kristjanov iz tistega časa kot barbarov, ki
da želijo uničiti ves kulturno-literarno-fi-
lozofski antični 'arzenal'. Dejstvo je, da
je bila tedanja Aleksandrija eno najbolj
nasilnih mest, po njej so divjale horde ra-
zličnih ljudstev različnih veroizpovedi, tu-
di kristjanov, a obenem je bila tudi eden
največjih centrov intelektualnega razcve-
ta. Krščanski misleci so skupaj s pogan-
skimi in judovskimi obiskovali iste 'šole'
in bili učenci istih učenjakov. Ljudi je
ločeval kulturni nivo, kar je značilnost tu-
di današnjega časa, in ne morebiti verska,
rasna … pripadnost.
Dejstvo pa je, da sta bila upor krščanskih
množic in uničenje Serapeja posledica
načrtovanega intenzivnega preganjanja
kristjanov od cesarja Decija, sredi 3. sto-
letja, do cesarja Dioklecijana, Galerija in
Maksimiljana (začetek 4. stoletja). Leta
313 sta cesar Konstantin in Licinij sicer
razglasila Milanski edikt, a naslednika
Konstantin II. in Julijan sta kljub temu
želela obnoviti poganstvo in ta je ponov-
no začel preganjati kristjane in sprejel za-
kon, da le-ti ne smejo poučevati klasične
retorike, književnosti in filozofije. Zakon
seveda ne bi bil potreben, če bi bili kri-
stjani res nasprotniki klasične kulture.
In še beseda, dve o Hipatiji (umrla 415),
aleksandrijski filozofinji neoplatonizma,
matematičarki, astronomki in učiteljici,
znani po lepoti in modrosti. Da naj bi jo
kristjani umorili zato, kot prika-
zuje film Agora, ker je bila po-
ganska znanstvenica in ženska,
je absurdno. Niti glede mislecev
in znanstvenikov niti glede
žensk v tej vlogi tedaj ni bilo
predsodkov. Nasprotno, Hipatiji-
no šolo so obiskovali tudi kristja-
ni. Parabolani naj bi jo umorili
zaradi političnih sporov, v katere
je bila tudi sama vpletena. Njen
lik pa sta najlepše opisala ravno
dva krščanska misleca, njen pri-
jatelj Sinezij iz Kirene, kasnejši
škof, in zgodovinar Sokrat iz
Konstatinopla (umrl približno
450), kar kaže tudi na to, da so
bili krščanski misleci neposredni
dediči antične filozofije in nadal-
jevalci njene metodologije in ne njeni
preganjalci in barbarski uničevalci.
Gledalcem filma Agora ni le marsikaj za-
molčano, temveč tudi marsikaj lažno
predstavljeno; sama sem film doživela kot
spodbudo, da sem obudila svoje nepopol-
no poznavanje zgodovinskih dejstev. Na
koncu sem ga uvrstila v plejado del, kot
so Da Vincijeva šifra, Bog kot zabloda, Ko-
nec vere, Bog ni velik, Njegova temna
tvar, Prekiniti urok …, ki postavljajo nihi-
lizem za temelj modernega človeka in
skušajo krščanstvu odvzeti pomen počlo-
večenja človeka. Ta evangelij nevere oz.
ateistične zablode, kot pravi Hart, namreč
zelo militantno kroji moderni funda-
mentalizem – “nazadnjaški umik k udob-
ni moralni in mentalni sužnosti”.
Ob lanskem praznovanju 70-letnice kon-
ca 2. svetovne vojne je Milan Brglez, pred-
sednik slovenskega DZ, spomnil: “Kar sla-
vimo danes, je svoboda. Ta ni dana, am-
pak izbojevana”. In za svobodo gre! Tudi
svobodo od evangelija teme in svobodo
za evangelij resnice in milosti moramo iz-
bojevati. Hierarhiji smrti se lahko upremo
le s pogumom, kot je bilo v Novem glasu
že poudarjeno.
Naj Božič lučí vse leto svetí – srčno
srečno!
Ines Cergol
V
  a tisoče raznobarvnih lučk krasi
trge, stavbe in ulice “bele Lju-
bljane” (Zapis je nastal v praz-
ničnih decembrskih dneh). V nekakšni
sanjski podobi se kaže tudi razsvetljeno
nabrežje, kjer je blizu mostu čez Ljublja-
nico, ki pelje h cerkvi sv. Jakoba, z lučka-
mi nakazan obris očaka Triglava in
morskih valov, kar simbolično zaobje-
ma vse privlačne lepote Slovenije. Po
Ljubljanici drsijo ladjice, tudi te obda-
ne z lučkami, ki mično vabijo turiste
na še posebno romantično vožnjo po
tihi, spokojni reki, h kateri se sklanjajo
gole veje dreves, okrog katerih so ovite
drobne lučke, ki se v vsej čarobni le-
poti zrcalijo v vodi. Skozi večerno me-
gleno kopreno je videti vse še bolj pra-
vljično in skrivnostno. V bližini resta-
vracije Pri Vitezu so tudi letos na ogled
velike jaslice iz slame, ki takoj prite-
gnejo pozornost mimoidočih. Ra-
zlična glasba se oglaša od vsepovsod
in vedri srca ljudem, ki se zadržujejo
ob stojnicah z raznimi domačimi iz-
delki in toplimi pijačami ter jedmi. Bli-
zu Maxi marketa je velika prozorna
krogla, ob kateri se zaustavljajo otroci,
saj so tam gledališke igre zanje. Tisti,
ki ljubijo nebesne širjave, si pa lahko na
Trgu republike ogledajo Moonolith Mo-
nument luni in zvezdam, ki ga je izdelal
Martin Bricelj Baraga. Moonolith je “živ
organizem, ki se na nas obiskovalce od-
ziva. Deluje na dveh ravneh. V fazi mi-
rovanja je skulptura, ki s subtilnimi zvo-
ki vzpostavlja zrcalno gladino umiritve
in razmisleka. V interakciji z ljudmi pa
postane njeno površje svetlobno in
zvočno odzivno glasbilo, ki nas povezuje
z vsebino skulpture, preko nje pa
s širšo okolico in vesoljem”, piše
na predstavitvenem lističu.
Vse to, kar ponuja Ljubljana v
decembrski preobleki, pripomo-
re k dobremu počutju in vedre-
mu razpoloženju obiskovalca,
kljub mrazu, ki ga občutijo lica
in nos.
V tem magičnem scenariju je v soboto,
19. decembra 2015, Opera in balet Lju-
bljana vabila v svoje lepe, prijazne, s
stropnimi freskami okrašene prostore na
poznopopoldansko ponovitev slovitega
baleta Hrestač z znano glasbo Petra Iljiča
Čajkovskega. V postavitvi madžarskega
koreografa in režiserja Yourija Vamosa
je bil ta balet premierno izveden v sezo-
ni 2002 /2003 in je do sedaj doživel 60
ponovitev in še vedno ohranja ves svoj
privlačni čar in žar. Dve uri trajajoča ple-
sna predstava je tudi tokrat pritegnila
ogromno gledalcev, ki so popolnoma za-
sedli dvorano in že pred meseci kupili
vstopnice. Med gledalci je bilo veliko
otrok, tudi prav majhnih predšolskih
malčkov, ki so ves čas mirno, zavzeto,
kot začarani zrli na oder, na katerem se
je razpredala čarobna božična zgodba z
imenitno scensko zasnovo, odslikava-
jočo božično vzdušje na mestnem trgu
z vrvežem ljudi, ki hitijo po nakupih,
mrko notranjost skopuhove hiše, čarob-
no zasnežen gozd, sanjsko velike pakete,
iz katerih so se prikazovali plesalci, ki so
izvajali ruski, kitajski ples, pa še ples Har-
lekinov in “punčke” Jackie. K dodatni
scenski očarljivosti prispevajo osvetlitve
(oblikovalec luči Klaus Gärditz), ki so še
posebno mojstrske v prizorih, v katerih
nastopa peklenšček. To pravljico, ki je
ena izmed najbolj očarljivih baletnih
zgodb in je vsa prežeta z drhtečim
pričakovanjem, je napisal libretist Ma-
rius Petipa po Dumasovi priredbi Hof-
mannove pravljice Hrestač in mišji kralj.
Režiser Vamos je vsebino nadgradil z
ganljivo Božično zgodbo Charlesa Dic-
kensena. V središču je skopuški ljudom-
rznež (odlično ga je predstavil Tomaž
Horvat), ki ljubosumno stiska pri sebi
ključ svoje zakladnice in sovraži Božič.
A v sanjah (posrečeno je to predstavljeno
tudi scensko z “lebdečo” skopuhovo po-
steljo, z njim notri, seveda!), v katerih se
mu prikaže tudi peklenski rogatec (Duh
smrti - temperamenten Peter Đorčevski),
uvidi, kakšne krivice je zagrešil marsiko-
mu. Zato se pokesa in postane drug člo-
vek, radodaren, blag in prijazen z vsemi,
seveda tudi z deklico Claro, kateri je v
ihti polomil hrestača. Posebno čaroben
“pas de deux” sta ustvarila Rita Pollacchi
kot Clara – princesa in Kenta Yamamoto
kot Hrestačev duh). Imenitna baletna
postavitev je povsem osvojila srca gle-
dalcev in jih ponesla v lesketajoči pra-
vljični svet, kjer se vse lepo izteče. Spon-
tano ploskanje med samim izvajanjem,
ki je nagradilo virtuoznosti baletnikov
solistov in na splošno celoten baletni
ansambel, ob koncu kar ni hotelo pone-
hati in je na oder zvabilo dirigenta Mar-
ka Gašperšiča. Namenjeno je bilo tudi
odličnemu orkestru SNG Opera in balet
Ljubljana, ki je v živo krasno spremljal
dogajanje, in ženskemu opernemu zbo-
ru ter ljubkim malim učencem Konser-
vatorija za glasbo in balet Ljubljana, ki
so “v spalnih” srajčkah prisrčno odple-
sali svoje vloge in pokazali do sedaj
osvojeno znanje (pri tem naj pripišemo,
da večina teh malčkov, ki šele odkrivajo
plesno umetnost, je bilo iz razreda Nade
Zorn, ki malim posreduje tudi prgišče
“primorske” topline). Prava paša za
otroške, pa tudi odrasle oči so bili bogati,
natančno izdelani kostumi iz Spodnje-
saškega državnega gledališča Hannover,
za njihovo adaptacijo sta poskrbela Gle-
dališki atelje SNG Opera in balet Ljublja-
na in Drama Ljubljana. Scenografsko in
kostumografsko delo je podpisal Micha-
el Scott.
Iva Koršič
N
In memoriam
Dragi Ireni Zubalič v slovo!
  inulo nedeljo, 10. t. m., je v
Trstu v 52. letu starosti umrla
znana in priljubljena lutkarica
ter igralka Irena Zubalič. Po rodu je bila
Tržačanka, ki je živela v Ljubljani in delala
v Lutkovnem gledališču Ljubljana, a se je
vedno, ko je le mogla,
vračala v svoje rodno
mesto ob morju. Že od
otroških let se je zapisala
gledališču, obiskovala je
gledališko šolo pri Slo-
venskem stalnem gleda-
lišču; po maturi na
znanstvenem liceju je
dve leti študirala psiho-
logijo na filozofski fakul-
teti v Trstu in nato diplo-
mirala iz dramske igre
na ljubljanski Akademiji
(AGRFTV). Dve leti je
igrala v SSG-ju, poskusila
se je tudi v filmu (Lju-
bezni Blanke Kolak in
Kormoran), a se potem
povsem posvetila svetu
lutk. Za magičnimi
zvočnimi kulisami do-
mišljije je poustvarila
nešteto uprizoritev za male in odrasle obi-
skovalce: Žogico marogico, Ostržka, Knji-
go o džungli, Sovji grad, Doktorja Fausta
(nekateri posnetki so na spletu).
Gnala jo je želja po izpopolnjevanju in po-
sredovanju bogatega znanja ter uporabe
lutk in gledališkega izraza tudi v terapevt-
ske namene. Svojo pedagoško nadarje-
nost je delila tudi z ljubitelji lutk na
Tržaškem: vodila je razne delavnice po
šolah in društvih, večkrat v Devinu in
pred leti se je udeležila Artedna v Lonjer-
ju.
V življenjepisu na spletni strani Združenja
dramskih umetnikov Slovenije je zapisala
“Zvesta pa sem ostala tudi svoji ljubezni
do plesa, zato se večkrat udeležujem moj-
strskih delavnic ali sodelujem pri projek-
tih pri priznanih ustvarjalcih na področju
sodobnega plesa, fizičnega gledališča, tan-
go teatra, performansa in kabareta. Predv-
sem rada poudarjam svojo vsestranskost
in večkrat v hecu rečem, da mi je čisto
vseeno, kaj počnem na odru, samo, da
stojim na njem, z lutko ali brez, z besedo
ali brez, z glasbo ali brez …”
Ireno sva spoznala v najini sobi srečevanj
v Študentskem naselju v Trstu, v “Sobi
150”, kljub različnim potem in letom,
življenju, ki nas je razkropilo po svetu, se
nismo izgubili. Njen pregovorno lepi na-
smeh, poln iskrene duše in zakrite melan-
holije, odprtega značaja in nagnjenosti k
dobremu in lepemu, naju je vedno
osrečeval. Ta bežna srečanja in pogovori
so ostali danes
drag spomin na
lepo, toplo osebo.
Irena je živela
polno življenje,
družinsko in
umetniško, med
Ljubljano in
Trstom. V prvi
vrsti je skrbela za
družino, povsem
predani delu v
gledališču pa ji je
uspelo tudi
spremljati kultur-
no dogajanje; bila
je aktivna odbor-
nica Kluba
tržaških Sloven-
cev v Ljubljani.
Ko je le mogla, je
prihajala v Trst,
na ljubljeno plažo
v Barkovlje ali Milje, v zadnjem času pa je
mnogo plesala, v raznih krajih in skupi-
nah sodobnega plesa, ker ji je ples pome-
nil dragoceno in izzivalno izrazno sred-
stvo. Ples ji je bil v veselje, a ne samo, ji je
bil še en oseben izraz njenega prešernega
značaja, istočasno pa tudi rešitev za vsak-
danje življenje. Njen nasmeh ob zarji na
Velikem trgu v Trstu (na fotografiji), kjer
je plesala s prijatelji vso noč, pove vse.
Irena je prevzela vesel, pozitiven in
prešeren značaj od staršev, od vedno si-
joče mame Ive (Štoka) in očeta Leopolda,
priljubljenega profesorja na tržaških višjih
šolah. Bila je neposredna in radodarna, še
preveč se je razdajala, prava umetniška
duša.
Irena Zubalič zapušča moža Anija ter si-
nova Ivana in Mateja, brata Marka in se-
stro Natašo, ki živi v Kanadi. Vsem njim
naj gre naše globoko sožalje, mi pa bomo
ohranili drag spomin na osebo, ki je s svo-
jim nasmehom osmislila vsako, tudi
bežno srečanje.
Naj bo dragi Ireni Gospod Bog dober
plačnik in naj ji podeli večni mir in večna
luč naj ji sveti!
Davorin Devetak
Jurij Paljk
M
Srčno srečno!
Božična Agora
Opera in balet Ljubljana
Neminljiva privlačnost 
očarljivega baleta Hrestač
14. januarja 2016 9
Dve desetletji z Novim glasom
V duhu izkušnje, da dan sledi dnevu, teden tednu, me-
sec mesecu in leto letu in se niti dobro ne zavedamo,
da vse to nekam vodi in se nekje sešteva, se v do-
ločenem trenutku znajdemo pred tako ali drugačno
obletnico. In tako smo se znašli pred 20-letnico Nove-
ga glasa, našega tednika. Lahko bo kdo pripomnil, da
dvajset let spet ni toliko, da bi jih obešali na veliki zvon,
a vendar gre znotraj naše narodne skupnosti za po-
memben dogodek. Novi glas je bil v času svojega nastanka
strnitev Katoliškega glasa in Novega lista in je nedvomno
predstavljal izrazito novost v našem tedanjem medijskem
prostoru. Prispeval je in še prispeva k bogati raznolikosti
idej, misli in smernic, ki sta jih dobesedno zahtevala pa-
dec berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije. In če bi
poskušali z nekaj besedami opisati obdobje, ki ga je Novi
glas ves čas spremljal in na svoj način zrcalil, potem je
bilo to nenehno ustvarjanje in plemenitenje medseboj-
nih odnosov, ki jih Slovenci v Italiji s svojo organizirano-
stjo enkrat z večjim drugič z manjšim uspehom dopol-
njujemo in pri tem vztrajamo. Potem sta tu večinski narod
in matična država Slovenija, kjer je Novi glas dosledno
spremljal in osvetljeval stanje in razmere. Tu velja podčrta-
ti velik poudarek, ki ga daje naš tednik kulturi tudi naše
matične države v prepričanju, da je kultura eden od
odločilnih temeljev naše narodne biti. In pa seveda ver-
skemu življenju ter veri kot dragocenemu izviru vseh tistih
vrednot, ki želijo nagovarjati prav vse ne glede na nazor-
sko prepričanje in s tem zmanjševati notranje razdalje.
Novi glas je tudi ves čas zavzeto spremljal in še spremlja
nastajanje nove Evrope in s tem v zvezi problematiko ve-
likanskih razsežnosti, ki se ji pravi begunska kriza oziroma
vojno stanje na Bližnjem vzhodu, katerega posledice so s
terorizmom glasno potrkale na naša vrata. Toda o glavnih
značilnostih in ne nazadnje odlikah našega tednika bodo
prav gotovo z večjo verodostojnostjo spregovorili zunanji
opazovalci. Meni je bila namreč dana možnost, da z No-
vim glasom sodelujem oziroma sem neke vrste stalni so-
delavec od vsega pričetka do danes. Morda sta dve številki,
v katerih nisem bil zastopan, in pa tematske številke, tako
da lahko govorimo o okrog 950 komentarjev, ki so dobili
okvirni naslov Povejmo na
glas. Slej ko prej gre za močno
in dolgotrajno izkušnjo, ki
me je v dobrem smislu zazna-
movala in je neke vrste
pričevanje o duhu in naravi
našega tednika. V pričetku se
mi ni niti sanjalo, da bom z
našim tednikom sodeloval to-
liko časa, in to nepretrgoma.
Vse je šlo nekako iz številke v
številko in vse je bilo odvisno
od dobre volje, nobenega pri-
tiska, le zadovoljstvo, če je uredništvo dobilo nov članek.
Podobno je tedaj veljalo za druge sodelavce, kar je pač
značilno za pričetek nečesa novega. In tako potem iz tedna
v teden, kajti vsak objavljen zapis je praktično že prete-
klost. V tem smislu nenehno razmišljanje o naslednjem
komentarju - tovrstna usmerjenost v prihodnost je vse-
kakor zelo blagodejna, ti pomaga tudi drugje. In potem
neposredno sodelovanje z uredništvom. Od nekdaj se mi
je zdelo pomembno, da nov članek prinesem na ured-
ništvo lastnoročno in na ta način pridem v stik s tistimi,
ki ustvarjajo celotno številko. Le včasih so bili ti moji pri-
hodi rutinski, v veliki večini primerov pa je prišlo in pri-
haja do živih pogovorov o tej in oni stvari, o tem, kaj Novi
glas pripravlja za prihodnje. Tehtnejša so bila seveda
srečanja z uredniki, dr. Dragom Legišo, Andrejem Bra-
tužem in še posebej z Jurijem Paljkom, s katerimi pa vselej,
kadar je to potrebno, izmenjava mnenja bodisi o našem
tedniku bodisi o drugih medijih, o našem narodnostnem
prostoru, Sloveniji, tako rekoč o vsem. In tak reden stik s
časopisom in njegovim vodstvom je izredno dragocen,
saj si kot zunanji sodelavec zares na tekočem. Vedno
prisrčna so nadalje srečanja z ostalimi člani uredništva,
Danijelom Devetakom, Ivo Koršič, Majdo in Katjo. V ce-
loti gledano, ne vidim razloga, da ne bi Novi glas uspeval
tudi v prihodnje, predvsem zato, ker ima svoj prepoznavni
pogled na dogodke in dogajanja pri nas in kjer koli. In to-
vrstna prepoznavnost je bistvena. Zato naj bo deležen ra-
zumevanja in podpore s strani vseh institucij tostran in
onstran meje, ki omogočajo njegovo delovanje. Za pod-
pisanega pa velja, da bo pač še naprej poglabljal svoj teden
v iskanju članka za prihodnjo številko, vselej v prizade-
vanju za aktualnost in etično ostrino.
Novi glas smo ljudje!
Ko sem te dni v intervjuju za Radio Slovenija na
vprašanje, ali se mi zdi 20-letnica našega Novega glasa
lepa, odgovoril, da se mi zdi predvsem taka, ki govori
o tem, da je naš Novi glas še vedno mlad, a obenem
že polnoleten, in sem seveda nanj ponosen, kot sem
ponosen na vse sodelavce, naročnice, naročnike, bral-
ce, si nisem mislil, da bodo te besede tako odmeva-
le.
Več ljudi me je namreč poklicalo, mi povedalo, da je
lepo tudi to, kako sem povedal, da je Novi glas samo
nadaljevanje dela vseh tistih, ki so pri nas takoj po 2.
svetovni vojni zavihali rokave in začeli izdajati slo-
venske demokratične časnike. Zavedali so se namreč,
da “morajo naši ljudje imeti slovensko besedo”, kot
mi je preprosto povedal msgr. Kazimir Humar na Pla-
cuti, ko je hodil k meni v uredništvo Katoliškega glasa
najprej in kasneje Novega glasa; v mojo sobico je pri-
hajal kadit in mi pripovedovat krasne zgodbe o nas.
Posebej je bilo nekaterim, ki so slišali intervju, lepo
to, da sem rekel, da smo Novi glas ljudje.
Ja, Novi glas smo ljudje, Novi glas smo tisti, ki ga de-
lamo, tisti, ki ga berejo in berete, Novi glas smo ured-
ništvo, uprava, sodelavci, zunanji sodelavci, vsi tisti
tudi, ki so že odšli v večnost, in vsi tisti, ki nam osta-
jajo in ostajate še zvesti.
Če je msgr. Kazimir Humar zadnja leta hodil k nam
na Placuto predvsem jemat slovo, pa ni pozabil nik-
dar tudi povedati, kako pomemben je časopis, nago-
varjal nas je k odgovornemu pisanju, prebral je čisto
vsako vrsto, vse, pripomnil je dobrodušno, ni poznal
kritike za nič.
Prof. Andrej Bratuž je bil profesor milega značaja, go-
sposkih navad in umirjene besede, glasbenik po srcu,
od rojstva zaznamovan s trpljenjem, a vendar vedre
narave. Te vrstice pišem na njegovi mizi, vsak dan se
ga spomnim, pogrešam njegov nasmeh, njegovo nev-
siljivost in pa njegove pogovore v francoščini z dru-
gim našim sodelavcem, g. Alojzom Tulom.
Ni dneva, ko se v naši redakciji ne bi spomnili na
“našega šefa”: dr. Draga Legišo smo imeli radi in se
ga tudi bali, bil je neizprosen zavezanec slovenskemu
jeziku, pravopisu in pa garanju. Še vedno slišim nje-
gov glas, ko mi pravi: “Paljk, nazadnje boš ostal vedno
sam, ko boš moral sprejemati odločitve”! In njegove
nasvete, kako moramo biti “akterji v areni življenja”,
če zamolčim dejstvo, da mi je vedno pravil, kako mo-
ram zahtevati od sodelavcev, da pišejo, spremljajo,
poročajo. Njegov vihravi, tudi trd kraški značaj nas
je vse zaznamoval, dolžan sem mu zahvalo, da sem
časnikarski poklic vzljubil, in tudi tega, da imam rad
mlade sodelavce, katerim “je treba odpirati pot”.
Novi glas smo ljudje, tudi tisti, ki so odšli v večnost.
Ko je poklical dr. Egidij Vršaj, smo vedeli, da bomo
prejeli tehten zapis; ko je v uredništvo prišel prijatelj
Marko Vuk, smo vedeli, da bomo govorili o nas in
našem lepem življenju sredi likovne umetnosti, ki jo
je poznal kot malokdo danes, da bomo govorili o gla-
sbi, zvonovih, o vsem, predvsem pa smo vedeli, da
bo napisal tako, kot je le on znal: s srcem in znanjem.
Ko je vstopil v uredništvo Andrej Malnič, smo vedeli,
da bomo šli na kavo, da bo opozoril na kak dogodek,
ki ga nismo še “krili”. Čeprav Andrej ni pisal veliko
za nas, je bil tkalec vezi med ljudmi, kot je danes malo
takih, vedno pripravljen skočiti na pomoč, vedno do-
bronameren, za naš Novi glas izjemno dragocen pri-
jatelj.
Med duhovniki, ki so odšli v večnost, a
so bili z nami tesno povezani, ne mo-
rem mimo g. Viljema Žerjala, ki nam
je zvesto pisal duhovna razmišljanja -
kot predstavnik stare dunajske šole
nam jih je pošiljal z natančnostjo
odlične švicarske ure -, in pa seveda
msgr. Cvetka Žbogarja, ki je bil naš ve-
liki dobrotnik, predvsem pa je za nas
vedno molil, nam stal ob strani in nam
ob naključnih srečanjih edini vedno
povedal, da ve, kako težavno je naše de-
lo. Tu moram izrecno omeniti odlične-
ga stalnega sodelavca g. Ambroža Ko-
deljo, ki s svojimi zapisi nemalokrat za-
dene v živo, včasih je pravi vir polemičnih odmevov,
a vedno je zavezan iskrivemu, lepemu iskanju Božje-
ga, medtem ko duhovniki mlajše generacije, dr. Pri-
mož Krečič, Marko Rijavec, Bogdan Vidmar in predv-
sem dobesedno “naš” Andrej Vončina, skrbijo za pri-
logo Bodi človek, g. Andrej pa nas velikorat preseneti
v uredništvu tudi s sladicami in knjižnimi novostmi
s področja duhovnega. Kako ne omeniti naše zlate
Jožice Ličen, duše gibanja Umetniki za karitas, s ka-
tero sodelujemo že dolga leta in cenimo njene ko-
mentarje, predvsem pa delo. In s Krasa ter iz Istre se
nam redno oglaša naša Jana Barba, naša zato, ker jo
imamo radi, saj trdno stoji za svojimi besedami.
Ko smo se selili s Placute, sem zahteval, da v nove
prostore na Travnik prenesemo staro pisalno mizo-
kateder, na kateri so pisali vsi predniki, uredniki in
sodelavci na Goriškem, da bo živ dokaz našega vztra-
janja zavezi slovenski besedi, demokraciji, krščanstvu;
ob njej so se in smo se zbirali in snovali, na njej pisali,
danes me spominja, da sem samo člen v tej verigi lju-
di, ki se zavedamo pomena, da moramo biti pričeval-
ci.
Da, Novi glas smo ljudje, so sodelavci, med katerimi
so bili in so še “radijci” Sergij Pahor, Saša Martelanc,
Miro Oppelt, Saša Rudolf, Ivo Jevnikar, če o Marku
Tavčarju ne rečem niti ene nepotrebne besede, saj ga
imamo od nekdaj za svojega, a so tudi prof. Lojzka
Bratuž, prof. Tatjana Rojc, dr. Bogomila Kravos, pe-
snik Aleksij Pregarc, pesnica Ines Cergol, pisatelj Lev
Detela, istrski pokončni publicist Milan Gregorič,
mladenka s Krasa Jolka Milič, Peter Kuhar, dr. Janez
Juhant, književnik Milan Petek Levokov in drugi. In
bi delal krivico Janezu Povšetu, našemu najbolj zve-
stemu sodelavcu, njegovi obiski v uredništvu so za
nas vedno dogodek, če ga ne bi omenil posebej in
prav tako gre misel tudi k legendi slovenskega časni-
karstva Marijanu Drobežu, ki nas s svojimi komen-
tarji vedno znova preseneča, predvsem pa je zvest
spremljevalec življenja in dela v naši domovini, ce-
nimo ga, z nami je od samega začetka. Kako ne bi
omenil starih in novih akterjev stranke Slovenska
skupnost, pa naj gre za pisatelja dr. Rafka Dolharja
ali pa za dr. Damijana Terpina, ki nikdar ne odkloni
vabila za zapis! In tu je naš nekdanji
predsednik uprave Zadruge Goriška
Mohorjeva dr. Damjan Paulin, njego-
vih obiskov in zapisov smo vedno ve-
seli, kot smo vedno veseli tihe gospe
Marize Perat in njenih prihodov v naše
uredništvo, da o njenih raziskavah, na
katere smo navezani, niti ne govorim.
Vseh ne morem našteti, a prof. Majdo
Artač bom izpostavil predvsem zato,
ker je dolga leta pisala gledališke kriti-
ke za Novi list in danes piše o poeziji,
književnosti, tudi o kuhinji. Tudi pri-
jatelj Davorin Devetak je od nekdaj zra-
ven, prav on je lepo orisal našega pri-
jatelja Antka Terčona, ki naju je tudi dobrohotno spre-
jel v široko družbo Novega lista, kjer je bil tudi prof.
Marijan Bajc in vrsta drugih sodelavcev.
Ne morem pozabiti vseh nekdanjih mlajših sodelav-
cev, za katere še vedno upam, da bodo spet pisali za
nas, le kako bi lahko, saj naši bralci še danes pogrešajo
osebne zapise Vide Valenčič, potopise in reportaže
Naceta Novaka, pred leti Klare Krapež in drugih, če
omenim samo te. In bom izrecno omenil nova ime-
na sodelavcev, najprej Eriko Brajnik, ki nas iz tedna v
teden uči zdravega življenja, prijateljico in ljubiteljico
svobode, sonca, morja, gora in gozdov Suzi Pertot,
slovenista in pronicljivo pero Primoža Sturmana,
umetniško nadarjenega Jerneja Ščeka, zvesto in mar-
ljivo Metko Šinigoj, spremljevalko glasbe Rossano Pa-
liaga, na katero se vedno lahko zaneseš, Marjana Dru-
fovko, ki je “naš mož v Števerjanu”, če lahko parafra-
ziram naslov znamenite knjige, zvestega Karla
Mučiča, ki nam prinaša novice iz Laškega. Spomnniti
se moram urednika Razpotij Miho Kosovela, ki nam
piše iz sosednje Gorice, Mirana Miheliča iz Bovca, Ti-
na Mamića, Dejana Valentinčiča, Ines Cergol, Špele
Pahor in še …
Ja, Novi glas smo ljudje, a smo tudi časnik, kjer se je
izšolalo veliko poklicnih časnikarjev. Pri nas so opra-
vili staž in državni izpit za poklicnega novinarja: Ivan
Žerjal in Igor Devetak, ki sta danes pri Primorskem
dnevniku, Erika Jazbar, Breda Susič, Erik Dolhar, Mat-
jaž Rustja, Peter Rustja, Andrej Černic, ki so danes za-
posleni ali pa stalno sodelujejo z deželnim sedežem
RAI - Radio Trst A, ter Julijan Čavdek, danes zaposlen
pri Svetu slovenskih organizacij, kot smo opravili
državni izpit za časnikarja v uredništvu Novega glasa
tudi kolega Danijel Devetak, Igor Gregori in podpi-
sani, ki mi je nekdanja uprava pred 13 leti zaupala
mesto odgovornega urednika. Ko smo že pri našem
uredništvu, naj omenim, da je Iva Koršič publicistka,
zaposlena je s polovičnim delovnim urnikom, a je
tudi najbolj zvesta spremljevalka gledališča v našem
prostoru, če niti ne omenim njenega neutrudnega
dela pri lektoriranju. Za svoje imamo tudi prof. Lojzko
Kristančič in prof. Emila Devetaka, naša dolgoletna
lektorja in nevsiljiva popravljalca naših napak. V
Trstu je Nataša Gregori zadolžena za administracijo
in tudi oblikovanje, v Gorici sta v uredništvu zvesti
in marljivi Majda Sibelia in Katja Ferletič, vsem sem
hvaležen in cenim njihovo delo, tudi potrpežljivost.
Kako bi se ne mogel v tem zapisu spomniti naše Ti-
ziane Zavadlav, ki je naša administrativna upravitel-
jica, dejansko tista oseba, ki dela največ časa pri Ka-
toliškemu glasu prej in danes pri Novem glasu? Njeno
delo je v našem malem uredništvu izjemno cenjeno,
imamo jo radi in si brez nje ne znamo predstavljati
Novega glasa. Urednica Goriške Mohorjeve družbe
Mirjam Simčič nam pomaga pri prevajanju italijan-
skih tekstov, medtem ko Marina Fornazarič skrbi za
distribucijo in za to, da nam je na delovnem mestu
lepo.
Ni nas veliko, gotovo ne preveč, sam sem na vse so-
delavce izjemno ponosen.
Gotovo ni odveč, če povem, da je v našem uredništvu
nastalo iz zapisov, ki smo jih objavili v Novem glasu,
več kot deset knjižnih izdaj, kar samo po sebi govori
o odmevnosti naših sodelavcev.
Prav tako je pri nas izpolnilo pogoje za pridobitev pu-
blicistične izkaznice veliko mladih, kar za ves naš pro-
stor pomeni bogastvo.
Danes smo zaradi znanih denarnih stisk v hudih
težavah, a verjamemo v prihodnost in v naše sode-
lavce, ki smo jim hvaležni: velika večina jih dela za-
stonj, kar je naša dodana vrednost, kot bi danes rekli
tisti, ki prisegajo na tržno dejavnost!
Novi glas je bil ustanovljen tudi za kadrovanje mladih
ljudi, ki bodo nekega dne morali prevzeti naše delo,
in sem zato izjemno zaskrbljen za prihodnost, ki bo
gotovo pomenila našo večjo prisotnost na svetovnem
spletu, a še vedno tudi zvestobo v tiskani obliki našim
naročnicam in naročnikom.
Novi glas smo ljudje, ponavljam, različni smo si, lah-
ko tudi pogrešimo, a dovolite mi, da se toplo zahva-
lim vsem, ki z nami sodelujete ali pa nas berete in ste
naročeni na naš časopis, plačujete naročnino. Še po-
sebej sem iskreno hvaležen v imenu vseh nas vsem
tistim, ki darujete v naš sklad, da lahko izhajamo.
Dvajset let smo z vami in upajmo, da bomo še naprej
trdno povezani in, naj mi bo dovoljeno, brez lažne
in nepotrebne skromnosti: ponosni smo na preho-
jeno pot in na to, da ste nam zvesti!
20 let Novega glasa
Ne bom pozabil onega petkovega, deževnega in ve-
trovnega jesenskega večera, ko sem med vožnjo iz Lju-
bljane na Goriško, s poti v Gorico zavil proti Trstu in
naprej proti Devinu. Pisalo se je leto 1995 in situacija
med Slovenci v Italiji je bila precej napeta. Bili so burni
časi preobrazbe; staro se je na vseh področjih umikalo
novemu in tako kot nobena preobrazba tudi ta ni bila
niti lahka niti neboleča.
Nekateri, ki so se radi slikovito izražali, so tedaj pou-
darjali, da ima avtohtona slovenska narodna skupnost
v Italiji dve duši. Definiral ju je sicer skorajda vsakdo
malce po svoje, vendar je obveljalo, da je ena od obeh
duš utelešena v narodno-demokratičnem in kato-
liškem krilu narodne skupnosti. Tako
kot levi del, ki je obsegal številne od-
tenke levice praktično od sredine do
njenega roba, pa tudi ta del manjšine
znotraj sebe ni bil povsem enovit. Nje-
gova idejno-nazorska in pokrajinska ra-
zličnost se je odražala tudi na medij-
skem polju. Nekoliko poenostavljeno
bi bilo mogoče reči, da je poudarjeno
katoliški krog - ki so mu usmeritev na-
rekovali predvsem duhovniki - izdajal
v Gorici izhajajoči tednik Katoliški glas,
drugi, bolj laični krog istega pola na-
rodne skupnosti, pa v Trstu Novi list.
Duša in gibalo slednjega je bil gospod
Drago Legiša iz Devina, sicer urednik
slovenskih programov na Radiu Trst.
Poznala sva se že dalj časa in prav k njemu me je tistega
viharnega jesenskega večera vodila moja pot.
Kot relativno visok državni uradnik, pooblaščen za so-
delovanje na področju reševanja problematik Sloven-
cev v zamejstvu, sem se čutil odgovornega in iskreno
dolžnega, da po svojih najboljših močeh poskušam
kakorkoli pomagati; zato sem veliko razmišljal o vseh
stvareh, ki so zadevale Slovence v Italiji. In nekateri
moji takratni zaključki (seveda ne vsi!) so se izkazali
za popolnoma pravilne ter daljnovidne. Med njimi tu-
di ta, da je treba iz dveh manjših listov narediti enega
večjega, ambicioznejšega, vplivnejšega. S tem spo-
ročilom sem potrkal na Legiševa vrata. Pokojni Drago,
ki sem ga kot človeka in misleca zares cenil, se je raz-
veselil mojega obiska in mi pozorno prisluhnil. Najina
pogleda sta se ujela zelo hitro. Seveda je bilo pozneje
potrebnih še nekaj pogovorov tudi še z nekaterimi
drugimi. Osebno pri vseh niti nisem sodeloval, saj se
je v tem pogledu angažiral tudi moj tedanji predstoj-
nik, državni sekretar in prijatelj, ki ga tudi še dandanes
močno spoštujem, dr. Peter Vencelj. Toda pot je bila
tistega devinskega večera začrtana. In je zelo hitro tudi
pripeljala do zastavljenega cilja. Sredi zime, ko se ja-
nuar 1996 še ni prevesil v svojo drugo polovico, je luč
sveta ugledala prva številka novega časopisa, tednika,
imenovanega Novi glas. Dr. Legiša je, skupaj z dr. Bra-
tužem, prevzel tudi krmilo novega glasila, med naj-
pomembnejšimi stalnimi člani uredništva pa je od sa-
mega začetka bil tudi nekdanji sodela-
vec Novega lista in sedanji odgovorni
urednik Novega glasa, prijatelj Jurij
Paljk.
Jurij me včeraj (11.1.2016) popoldan po-
kliče in pravi: “Rudi, danes mineva dvaj-
set let od izida prve številke našega časo-
pisa. Ker vem, da si odigral vidno vlogo
pri njegovem nastajanju, te prosim, če
mi lahko za posebno številko, ki jo
načrtujem, nekaj napišeš tudi ti”. “Kaj,
Jurij, že dvajset let je preteklo od tedaj”?,
sem odvrnil. No, saj sem vedel, da je mi-
nilo že precej let, da se jih je nabralo že
celih dvajset, si pa res nisem mislil. Kako
hitro beži čas!
Ravno oddaljenost v času, imenovana
tudi časovna distanca, je tista perspektiva, ki nam po-
maga najobjektivneje presoditi, ali je bila neka
odločitev dobra in pravilna ali pač ne. In kaj lahko ob
dvajsetletnici rečem v tem pogledu? Ne samo da je
bila odločitev za Novi glas pravilna, bila je kratkomalo
ena najboljših odločitev sploh! Zahvaljujoč se izjem-
nim ljudem, dr. Dragu Legiši, dr. Andreju Bratužu in
njunemu nasledniku Juriju Paljku, z vsemi njihovimi
časnikarskimi sodelavci vred, smo Slovenci - ne samo
Slovenci v Italiji (!) - dobili in imamo odličen, vsebin-
sko bogat in poglobljen tednik, na katerega smo lahko
resnično ponosni.
Jurij Paljk
Rudi Merljak Janez Povše
14. januarja 201610
Draga in spoštovana dr. Kazimir
Humar in dr. Drago Legiša,
prijatelj Jurij me je naprosil, da bi napisal kak
svoj spomin na čas pred dvema desetletjema,
ko smo uresničili združitev dveh sorodnih ted-
nikov, se pravi Katoliškega glasa in Novega li-
sta. Rad sem privolil, ker je to tudi priložnost,
da človek pogleda med svoje zapise in osveži
spomin na tiste tako plodne dneve.
Pravzaprav sem se spomnil tudi dejstva, da se
je ta proces dejansko sprožil že nekaj let prej.
Leta 1992 smo namreč začeli snovati zadrugo
Goriška Mohorjeva, ki je bila nato formalno
ustanovljena naslednjega leta. Racionalizacija ad-
ministracije in novosti glede fiskalne zakonodaje
so bile povod, da smo v zadrugo povezali tri do
tedaj samostojne enote, ki jim je dotlej nudilo po-
trebno tržno strukturo Katoliško tiskovno društvo
– KTD. V Zadrugo Goriška Mohorjeva so vstopile
Goriška Mohorjeva družba iz leta 1923, torej naj-
starejša zamejska knjižna založba z dejansko ne-
prekinjenim delovanjem, tednik Katoliški glas, ki
je začel izhajati leta 1949, ko sta se povezala tržaški
list Teden in goriški Slovenski Primorec, ter
otroška revija Pastirček, ki izhaja vse od prvega
rednega šolskega leta po drugi svetovni vojni, torej
polnih 70 let. Pa naj rečejo, da tako dolgo redno
delovanje in izhajanje ne potrjuje neke vloge na
informativnem in formativnem prizorišču v
našem prostoru.
Na pripravljalnih sestankih smo se vsi strinjali, da
je pametno povezati čim širši krog ljudi, in zato
smo na ustanovni občni zbor povabili tudi tedan-
jo predsednico SSO-ja Marijo Ferletič, tržaško Du-
hovsko zvezo, ki jo je zastopal g. Dušan Jakomin,
ob njem je prišlo še nekaj tržaških duhovnikov,
Društvo slovenskih izobražencev s predsednikom
Sergijem Pahorjem in založbo Mladika z odgovor-
nim urednikom Marijem Maverjem ter še neka-
tere kulturne delavce, publiciste in ustvarjalce. Za-
stopniki teh ustanov so tudi postali in so še vedno
redni člani Zadruge Goriška Mohorjeva, kar je do-
kaz, da je Zadruga že pred več kot dvajsetimi leti
razmišljala o povezovanju in sodelovanju med so-
rodnimi ustanovami naše narodne skupnosti.
Predstavniki vseh teh ustanov, društev in osebkov
redno prihajajo na občne zbore in izbirajo nova
vodstva Zadruge oziroma sprejemajo bilance in
sklepe. Kar nam torej v teh mesecih in tednih stal-
no ponujajo kot odrešilno misel nekateri pred-
stavniki deželne uprave in tudi nekateri izvoljeni
predstavniki ter vodilni kadri ustanov slovenske
narodne skupnosti v Italiji, ki so blizu SKGZ, smo
mi pri Zadrugi Goriška Mohorjeva že zdavnaj na-
redili, ne da bi to posebej obešali na veliki zvon,
in se nam vedno znova kaže kot pozitivna
odločitev, ki rojeva uspešna sodelovanja. Povsem
drugače pa se stvari razpletejo, ko pride do združit-
ve nazorsko različnih listov, kot se je to zgodilo
na Koroškem z ustanovitvijo Novic, ki kljub stalni
skrbi iz Ljubljane ne morejo zares zaživeti.
Zelo dobro se spominjam, kako sta me le dobri
dve leti kasneje presenetila, ko ste me vprašala za
mnenje, kaj bi rekel o združitvi Katoliškega glasa
in Novega lista, pri katerem sem sodeloval že več
let in ki mi je omogočil, da sem na začetku 80. let
postal publicist, kar je bil pogoj, da sem nato lah-
ko začel občasno sodelovati in nadomeščati bolne
kolege na Radiu Trst A. Leta 1988, ko se je upokojil
dr. Vršaj, pa sem postal praktikant in nato po opra-
vljenem državnem izpitu poklicni časnikar na
našem radiu.
Kot rečeno, s svojim vprašanjem sta me oba pre-
senetila, zlasti vi, g. Humar, saj nisem bil med so-
delavci Katoliškega glasa, čeprav sem zaradi mo-
horjevk pogosto zahajal v urade na Placuto, kjer
sva se ob znamenitem katedru, ki je sedaj v Palj -
kovi sobi, vedno lepo pogovarjala.
Stvar se mi je zdela prelomna in zelo spodbudna,
tako da sem se zelo veselil sestanka sodelavcev
Novega lista pozno
poleti 1995, med ka-
terim smo končno
izvedeli, kako je ta
sugestija o
združevanju obeh
tednikov prišla iz
Urada za Slovence v
zamejstvu in po sve-
tu in da se oba, tako
Humar kot Legiša, s
tem strinjata, ker sta
v tem videla
možnost, da bi skup-
nim bralcem ponu-
dili vsebinsko boga-
tejši tednik, ki bi lah-
ko kril dogajanje na celotnem deželnem ozemlju
in tudi v matični domovini, zlasti na Primorskem
ter na Koroškem. Dosegli bi ob tem več učinkov,
v prvi vrsti racionalizacijo stroškov in možnost za-
poslitve profesionalnih kadrov, kar bi končno tudi
omogočilo redno kadrovanje.
Kmalu nato so se začeli stvarni pogovori vseh de-
javnikov, ki bi sodelovali pri tem projektu in so v
glavnem bili člani Zadruge Goriška Mohorjeva,
ki naj bi prevzela pravno in upravno odgovornost
za izdajanje novega zamejskega časopisa. To po-
meni, da smo se pri mizi v župnijski dvorani v
Nabrežini zbrali zastopniki goriških duhovnikov
in Katoliškega glasa, tržaške Duhovske zveze,
GMD, Novega lista, Društva slovenskih izobražen-
cev in Mladike, vsaj enkrat je bil prisoten tudi
predstavnik Urada, ki je osvetlil stališče Ljubljane.
Stvar je bila že dorečena. Uskladili smo se, da naj
bi začel izhajati tednik, čeprav je zlasti krog okrog
DSI sprva vztrajal, da naj bi bil to časnik, ki bi
izhajal dvakrat tedensko. Rečeno je bilo, da bi od-
govorni urednik novega časopisa postal Sergij Pa-
hor, ki bi list urejal v Trstu, vendar prav na zadnji
seji, ko je bilo že vse skoraj do potankosti dogo-
vorjeno tudi glede finančnega konstrukta, ki naj
v enaki meri bremeni Trst in Gorico, je Sergij iz
žepa povlekel list, ob čemer smo se, kot se spom-
nita, vsi začudili, in razčlenjeno utemeljil, zakaj
se sam in tržaški krog, ki ga je predstavljal, ne mo-
re strinjati s tako zastavljenim konceptom novega
časopisa. Zahvaljujoč se Sergiju in temu stališču,
je nastal Novi glas, kot ga poznamo, kajti po
prvem trenutku skorajda osuplosti, sta se prav vid-
va, draga Humar in Legiša, zbrala in odločno re-
kla, da se načrt nadaljuje. Nastane naj tednik, ki
bo imel dve enakovredni uredništvi v Trstu in Go-
rici, odgovorni urednik postane Legiša, glavni pa
prof. Andrej Bratuž. V tem smislu ste še zlasti gla-
sno in jasno spregovorili vi, dr. Humar, ki ste pou-
darili, da so že zdavnaj prišli časi, ko naj laik prev-
zame odgovornejšo vlogo pri mediju, ki si za
smernice postavlja zvestobo krščanskemu etosu,
slovenstvu in demokratičnim načelom. S tem sta-
liščem se je z utemeljenim posegom strinjal tudi
msgr. Simčič.
Kako so se stvari v naslednjih letih razvijale, je
druga zgodba. Sedaj tam iz nebeškega Jeruzalema,
ko gledata na vse to in ugotavljata, kako gredo
stvari pri Novem glasu, si gotovo mislita svoje.
Soočamo se s krčenjem finančnih sredstev, z
višanjem stroškov, manjšim številom sodelavcev,
s pritiski, ki gredo v smer združevanja založništev,
in ob tem vama gotovo ne more biti vseeno. Mi
seveda gledamo na vse to dogajanje 'sub specie
temporis', se pravi, da se sproti soočamo s temi
problemi in se nam včasih zdijo nerešljivi. Prav
zato bi vaju prosil, da stopite v stik s krogom duš,
ki so se v minulih desetletjih trudile in zavzemale
za razvoj našega tiska, ter v delegaciji stopite do
Vsemogočnega in skušate posredovati, saj se bo
edino z Božjo pomočjo lahko zadeva rešila, kot si
vsi želimo, in bo lahko Novi glas še naprej opra-
vljal svojo osnovno funkcijo, ki sta jo prav vidva
začrtala.
Zbogom, vajin
Marko Tavčar
Devin, na god sv. Pavlina Oglejskega 2016
Več desetletij sta istočasno izhajala tednika
Katoliški glas in Novi list (prvi v Gorici, drugi
v Trstu), ki sta v bistvu nagovarjala slovenske
bralce v zamejstvu demokratskega mišljenja,
temelječega na načelih krščanskega etosa. Res
je, da sta glede nekaterih problemov zavze-
mala različna stališča oz. jih obravnavala z ra-
zličnih vidikov ob upoštevanju takratnih po-
litičnih razmer v okviru naše narodne skup-
nosti pa tudi v širšem pogledu.
V zadnjih dvajsetih letih so nas zajele velike
spremembe na vseh področjih človekovega
udejstvovanja, ki so vplivale in še vplivajo na
način življenja, mišljenja in organizirano delo-
vanje. Slovensko zamejsko skupnost so nove raz-
mere še dodatno prizadele zlasti v demograf-
skem in asimilacijskem pogledu. Miselnost
mlajših generacij je danes povsem drugačna in
radikalna v primerjavi s prejšnjimi generacijami.
Zato je težko pritegniti mlade k prevzemanju od-
govornosti za delo v korist celotni skupnosti. Od
tod zahteva po novih prijemih v povezavah z
mlajšimi generacijami in v vzpostavljanju novih
oblik delovanja in hkrati tudi pri premoščanju
starih pregrad.
Gornje ugotovitve veljajo tudi za našo narodno
skupnost v Italiji, zato
se tudi ta mora nujno
prilagajati novim
časom in razmeram. V
ta okvir lahko
uvrščamo tudi
združitev omenjenih
tednikov, Katoliškega
glasa in Novega lista,
pred točno dvajsetimi
leti. Njun verodostoj-
ni naslednik je postal
Novi glas, katerega
prva številka je izšla
11. januarja 1996.
Okrog njega so bili sodelavci obeh tednikov kot
novi sodelavci. Ob tej priložnosti bi posebej
omenil prof. Andreja Bratuža iz Gorice, ki ga da-
nes ni več med nami, a je stalno sodeloval s svo-
jim peresom tako pri Katoliškem glasu kot No-
vem glasu, pri katerem je bil glavni urednik ob
odgovornem uredniku dr. Dragu Legiši. Iz oseb-
nih izkušenj vem, da je veliko skrb posvečal vse-
binski zasnovi posamezne številke in v ta namen
sodelavcem nakazal ustrezne članke. Poleg tega
je tudi sam prispeval tehtne članke različne vse-
bine, vključno iz političnega življenja slovenske
manjšine, v katerem se je tudi sam aktivno udej-
stvoval tudi na najvišjih odgovornih mestih.
Takratni župan dr. Legiša me je naprosil, da mu
nekaj napišem o športu, ker je želel, da bi Novi
list vsaj občasno pisal o tem, kar druži in nav-
dušuje vedno večje število mladih. Tako sem sto-
pil v svet Novega lista, saj sem bil pred tem le
njegov naročnik. Najzanimivejša so bila vsako-
tedenska srečanja v stari tiskarni v ulici Rossetti,
kjer je gospodoval Vinicio, ropotal tehnik Švab,
Jeza popravljal odtise, dr. Legiša pa se jezil v skrbi,
da bo list pravočasno tiskan.
Tako se spominjam prvih stikov z Novim listom.
Zanimivi so bili občasna srečanja s sodelavci in
žive razprave o političnem stanju tako pri nas v za-
mejstvu kot v matični domovini, takrat Jugoslaviji.
Kar je izstopalo v debatah, sta bila narodna zavest
in kritični pogled na politično ureditev v matici,
čeprav je tudi iz tega izhajala navezanost na matico.
Tako stališče je takrat razlikovalo Novi list od Kato-
liškega glasa in Primorskega dnevnika. Meni je to
ustrezalo, ker sem že od mladih nog, po mamini
zaslugi, razlikoval domovino od režima, ki je tre-
nutno na oblasti.
Poglavje zase so bila dvoletna srečanja ob pripravi
božične in velikonočne številke Novega lista. Takrat
smo se navadno srečali sodelavci in člani izdajatel-
jske zadruge, katere član sem bil tudi sam. Nepo-
zabni mi ostajajo spomini na enciklopedičnega
Marka Vuka, še mladega študenta, ki me je očaral z
raznolikostjo snovi, od umetnosti, krajine, zgodo-
vine, zlasti Goriške, pa vse do poznanja avstro-
ogrskih lokomotiv na premog, ko je spravil v zadre-
go samega upokojenega strojevodjo, lastnika gostil-
ne, ki nas je gostila. Jeza nas je prepričeval o neiz-
bežni osamosvojitvi Slovenije, o čemer smo precej
dvomili; za dobro voljo je poskrbel dr. Bitežnik,
medtem ko je starosta prof. Bednarik obujal spomi-
ne na medvojne čase. Zraven sta bila Artačeva in
Pregarc, ki sta poskrbela za literarni kotiček.
Mnogo je bilo takih in drugačnih srečanj, težav, zla-
sti finančnih, s katerimi se je zadruga soočala. Dr.
Legiša je mladim sodelavcem, ki jih je veselilo časni-
karstvo, pomagal tako, da so si pri Novem listu na-
brali dovolj izkušenj in objavljenega gradiva, da so
lahko delali časnikarski izpit, in to celo v svojem
materinem jeziku, saj je to sam dosegel, ko je dolga
leta sedel v Vsedržavnem združenju časnikarjev v
Rimu.
Leta so minevala, prihajali so novi sodelavci, naj
omenim: brata Breclja, Marka Tavčarja, Jurija Paljka,
Heleno Jovanovič, Ivana Žerjala in še druge. Slove-
nija se je osamosvojila, nastale so nove-stare fi-
nančne težave za slovenska zamejska tednika. Treba
je bilo najti rešitev, saj so bralci bili sorodnih misli,
če že ne istih. Začeli so se pogovori in prišlo je do
spojitve dveh tednikov,
ki sta ohranila vsak del
naslova ter katoliško in
laično naravnanost s
trdno bazo narodnega
ponosa in tesne poveza-
ve z matico.
Kaj mi je ostalo od sode-
lovanja z dr. Legišo tako
v politiki kot pri opazo-
vanju dela na Novem li-
stu? V času ostrih pole-
mik v sami manjšini
med politiki različnih
usmeritev je Novi list
iskal novih zmernejših prijemov, ko je šlo za
vprašanja naše skupnosti. To je privedlo zlasti na
političnem področju do revolucionarnih rešitev, ki
so se začele prav v Devinu-Nabrežini, ko se je SSk
povezala s KD, PSDI in PSI za prvo povezavo z itali-
jansko levo sredino.
Novi list, ki ga je pred vojno ustanovil dr. Engelbert
Besednjak, je prva leta po vojni oživel z dr. Legišo
ob sodelovanju in mentorstvu istega ustanovitelja.
Bil je to poseben list za tiste nemirne čase komin-
formizma, titovstva in demokracije, ki jo je zago-
varjal protikomunistični liberalno katoliški del Slo-
vencev v Italiji. Katoličani so se prepoznavali v Ka-
toliškem glasu, liberalno usmerjeni Slovenci v De-
mokraciji; politični prostor je bil torej polno zase-
den!
Novi list pa se je s pogumom lotil neke nove, zmer-
ne poti, ki so jo označevali krščanstvo, sociala in
zmernost, takrat še kako potrebna med vnetimi za-
mejci in lepim številom beguncev iz Jugoslavije. Dr.
Legiša je zbral okrog sebe nekaj predvojnih uvelja-
vljenih delavnih mislecev, kot prof. Bednarika, dr.
Jeza, dr. Bitežnika in še nekaj mlajših. Pot, sicer
strma, se je izkazala za pravilno in zmerno pisanje,
čeprav kritično, je bilo nekaj novega. List je utrjeval
narodno zavest in z zanimanjem kritično spremljal
dogajanje v Jugoslaviji. Ta zmernost me je prevzela,
ko sem občasno na prošnjo urednika kaj zapisal.
Tako sem postoma stopil v krog Novega lista, ki mi
je tudi politično bil bliže kot ostra stališča tako slo-
venskega liberalnega kot katoliškega pola. Časopisu
sem pobliže sledil kot član nadzornega sveta in
doživljal vzpone in kritične zlasti finančne trenutke.
To pa ni preprečilo, da bi se okrog lista zbralo lepo
število mladih, ki so se z leti uveljavili kot poklicni
časnikarji.
Finančne težave so tako Novi list kot Katoliški glas
prisilile, da so našli skupno rešitev, ki pa ni spreme-
nila bistva nekdanjih tednikov, katerih načela osta-
jajo še veljavna. Prepričan sem, da sedanje vodenje,
kljub težavam, ohranja tisto zmernost in kritičnost,
ki ju je dr. Legiša zasledoval.
20 let Novega glasa
Marko TavčarAlojz Tul
Antek Terčon
Dr. Legiša januarja 1996 Prof. Bratuž pri svoji miziMsgr. Kazimir Humar
14. januarja 2016 11
Novi list, Novi glas
Dvajset let je minilo. Saj se mi ne zdi res. Ko gle-
dam današnje velike toplo barvne fotografije in
še aktualni dizajn, ki si ga je izmislil oblikovalec
Bojan Maraž za naš novi “združeni” tednik, in
se spominjam bolj skromnega in lapidarnega
videza Novega lista, ki je nastajal v tržaški tiskar-
ni Graphart, ne morem mimo nekaj asociacij
in primerjav. Morda nostalgičnih, morda vse-
binskih, gotovo vrednotnih.
Ob vsem ustvarjalnem podiranju, ki je sledilo
tudi v naših logih po padcu berlinskega zidu in
jugoslovanskem razkroju, je nastanek skupnega
tednika za slovenske katoliške in laične zmerno
usmerjene kroge gotovo doprinesel pozitivno
priložnost za strnjenje sil in soočenje sorodno
čutečih pogledov. Predvsem dejstvo, da je na-
stopil novi rod mladih časnikarjev in sodelavcev
z Goriškega in Tržaškega, pod mentorstvom bolj
razgledanih osebnosti, kot sta bila glavni ured-
nik Andrej Bratuž in odgovorni Drago Legiša,
in denimo pod “navdihom” zgodovinskega
urednika Katoliškega glasa msgr. Kazimirja Hu-
marja, je pripomoglo, da se je novi časnik po-
stopno rešil izvirne hibridnosti in začel nelahko
pot sinteze in objemanja različnih zornih ko-
tov.
Tudi pomemben delež, ki ga dajejo sodelavci z
bolj ali manj osebnimi potezami, ki izhajajo iz
domačega, deželnega, matičnega, a tudi širše
evropskega in zdomskega okolja, nedvomno bo-
gati in oblikuje svojski pogled na svet, ki ni zgolj
versko-katoliško, zgolj narodno-politično branje
naše in širše družbene stvarnosti. Lahko bi ome-
nil, le za vzorec, nekonvencionalne prispevke
duhovnika Ambroža Kodelje (in pred njim po-
kojnega Stanka Žerjala), Jolke Milič, spravljive
Janeza Povšeta ali pa pikre Antka (Terčona), po-
govore uredništva tudi z nekonvencionalnimi
osebnostmi, ali tiste zgodovinske Erike Jazbar,
prispevke Leva Detele ali še bolj oddaljenega Vla-
dimirja Kosa.
Kaj je pri vsem tem ostalo od duha predhodni-
kov, zlasti dela, ki se navezuje na glasilo tržaških
krščanskih socialcev? Če mi je dovoljena osebna
nota, se spominjam, ko sva z očetom obiskovala
zavednega Slovenca iz Ronk, Franceta Devettija
- Bjetkinega, po rodu z Vrha, ki je še pred drugo
svetovno vojno šel v Laško. Bil je naročnik No-
vega lista, eden redkih s tega konca. Dobro se
spominjam, kako se je značilno tolkel z dlanjo
po čistem čelu in živo komen-
tiral z očetom aktualne poli-
tično-narodne teme. V oklepa-
ju: ni mi znano, ali obstaja - po-
leg avtobiografskega dela Dra-
ga Legiše Ne zapečkarji, ampak
protagonisti - sploh študija o
Novem listu, o njegovem kro-
gu in bralcih. Lepo pa bi bilo,
ko bi se kdo od naših zgodovi-
narjev ali raziskovalcev lotil
česa takega. Tudi sam sem bil
naročen v letih univerze na
Novi list, cenil sem nekatere
članke, zlasti tiste bolj poglo-
bljene, npr. Martina Breclja o
politično nazorni vsebini ali Joška Šavlija o al-
ternativni slovenski zgodovini. Občasno sem
tudi sam sodeloval s poročili s filmskih festiva-
lov, saj sem takrat glavnino publicističnega dela
namenjal Primorskemu dnevniku in Radiu Trst
A.
Spominjam se tistega ustvarjalnega vzdušja z
začetka devetdesetih let, ko je bil sedež Novega
lista v tiskarni Vinicia Stuparja na drevoredu
D'Annunzio, kjer sta imela delavni štab urednik
Drago Legiša in prva profesionalna sodelavka
Helena Jovanovič. Kako je Vinicio z navdušen-
jem prebiral (in popravljal) odtise najnovejše
glose “Paljka, ki je zopet zadel v živo”. Naš se-
danji odgovorni urednik Novega glasa je takrat
koval svojo časnikarsko šolo prav pri Novem li-
stu, po zaslugi dr. Legiše, ki je vedno zagovarjal
potrebo po kadrovanju mladih časnikarskih ta-
lentov. O naših ponedeljkovih “uredniških se-
stankih” v gostilni Citta' di Londra, pri Marinu
in Eziu, sem že pisal. Takrat smo se zbrali vsi
“novolistarji”, ob taktirki Doktorja in Antka, po-
leg omenjenih še tisti, ki so šli v druge profesio-
nalne poti, Marko Tavčar, Martin Brecelj, starejši
sopotniki, kot Rafko Dolhar, Miro Oppelt, Egidij
Vršaj, dopisnik iz “osvobojene Slovenije” Marko
Vuk, in mlajši, kot Ivan Žerjal. Še kdo?
Po združitvi se je ta srenja, obogatena s kolegi
in prijatelji Katoliškega glasa, še nekajkrat dobila
ob priložnostnih božičnih srečanjih, a se je to
potem žal opustilo. Na to sem večkrat opozoril
prijatelja urednika, Jurija Paljka: kljub poman-
jkanju sredstev bi se lahko vsi tisti, ki smo zra-
ven, le dobili “na pici”, da si od časa do časa po-
gledamo in povemo v oči, kar mislimo in kako
bi lahko bolje obravnavali, kar nas
teži, in načrtovali naprej. Zadnja le-
ta je Novi glas vprežen v svet mreže,
njegova spletna stran in facebook
stiki so baje dobro obiskani. Sam
sem nekako odrezan od tega in
uporabljam splet le za sporočanje
oz. dokumentiranje. Vem, da je t. i.
svet 2.0 sedanjost in prihodnost,
vendar mislim, da bi tudi takšna ne-
posredna srečanja lahko služila za
medsebojno soočanje.
Če se vrnem k dediščini Novega li-
sta, lahko današnji bralci sami pre-
sodijo: nekatera od omenjenih
imen so še kako prisotna v Novem
glasu, Antek, Marko Tavčar...  (še kdo?). A bolj
kot to, se mi zdi, da je ta duh prisoten tudi nekje
v splošni etični drži časnika. Mimo “obveznih”
strani, ki so namenjene cerkveni, verski in
splošno duhovni tematiki in jih odlično pokri-
vajo stalni uredniki in tudi sodelavci, za vse bi
navedel Danijela Devetaka in Andreja Vončino,
bi izpostavil še vedno prisotno rdečo nit social-
nega čuta in brezkompromisne angažiranosti,
še od izvornih časov Draga Legiše in njegovih
vzornikov Besednjaka, Kreka, Kocbeka.
Ob raznih poglobljenih in kritičnih prispevkih
bi tu opozoril na nepogrešljive zapise Suzi Per-
tot, Tržačanke, ki svojsko doživlja vse duše
našega primorskega etosa, od Istre in Dalmacije
do Krasa, Vipavske in sedaj Benečije, kjer biva
že nekaj časa. Njeni moralni zapisi si gotovo za-
služijo objavo tudi v knjižni obliki. Včasih se še
sam ne strinjam z ostrino stoodstotno izposta-
vljenih, a iskrenih in kakovostnih uvodnikov
Jurija Paljka in kolegov (za vse npr. Igorja Gre-
gorija in Andreja Černica). Ampak ne zaradi vse-
bine, gre bolj za slog. Sam sem morda še bolj ra-
dikalen, a bolj zadržan pri pisanju. Kolegi iz
uredništva pa so verjetno vajeni telefonskih pro-
testov naših posvečenih veljakov. Če naš časopis
dobiva kritike iz enega in drugega dela esta-
blišmenta, takrat ko pošteno in nekonformi-
stično razgalja odprte rane našega družbenega
tkiva, pomeni, da je na pravi poti. Nemara tudi
visoko priznanje italijanske države za našega
urednika Jurija, je dokaz o tem.
Praznik besede
Žejna besede,
željna novega glasu,
se veselim četrtka,
ko iz nabiralnika
zapoje med nas
novi Novi glas.
Veselim se
praznika besede.
Po pisani besedi
hlastam,
uživam v njej -
prazničen dan.
(december 2011)
V otroštvu sem branje časopisov
povezovala predvsem s prazničnim
časom, ko sem nestrpno pričako-
vala božično izdajo tednikov, kot
so bili Gospodarstvo, Katoliški glas
in Novi list, ki smo jih pri nas doma
redno prebirali. Moji spomini so
povezani zlasti z božično številko
Novega lista: najbolj so me pritego-
vale fotografije zasneženih pokra-
jin, smrečic in jaslic, ki so v deklici
ustvarjale sanj ske zimske idile in
podobe praznikov. In takšno veselo
in praznično
pričakovanje je v
meni ostalo do
danes, ko sicer obžalujem, da so v
našem prostoru usahnila mnoga
tedanja glasila in revije. Novi list je
zame pomenil prvo sodelovanje z
zapisi v letih 1971
in 1972, ko je bil z
rubriko, namenje-
no mladim, ne-
kakšna svobodna
tribuna mladih
razmišljujočih lju-
di, kasneje, v de-
vetdesetih letih,
pa je bil zame od-
skočna deska v
svet pisanja in li-
terarnega ustvar-
janja, ko sem se
po sodelovanju z
ocenami gleda-
liških predstav
(skrita za kraticami) opogumila in
se začela vse bolj oglašati.
V lepem spominu sem ohranila go-
spo Justino Jeza, kateri sem ob po-
nedeljkih nosila na dom svoje gle-
dališke recenzije, da jih je vestno
pretipkovala v času, ko še nismo
mogli uporabljati tehnoloških
krajšnic. Prav tako je kristalno iz-
brušen spomin na tedanjega ured-
nika Draga Legišo, ki je na vsako-
letnem srečanju ob praznikih go-
sposko uglajeno in iskreno pohva-
lil pred vsem omizjem tudi zunan-
je sodelavce Novega lista ter nas ta-
ko spodbujal k
sodelovanju.
Podobno velja
tudi za sedanje-
ga urednika, ki
je zame samo
Jurij, za katere-
ga lahko
rečem, da po-
leg izostrenega
čuta za kritično
oceno našega
zamejskega
prostora pre-
more izredno
humanost, širi-
no obzorij in
smisel za sodelovanje. Prav on s
spodbudno besedo (danes tudi po
mailu) doliva olja plamenčku mo-
jega veselja za pisanje. Največkrat
bi človek kar odložil pero in ob-
moknil v tej naši gluhi lozi (joj, ka-
ko je zguljena ta prispodoba, a še
kako aktualna!)
A naj se danes veselim lepega jubi-
leja Novega glasa, ki dvajset let s
svojim rednim izhajanjem pleme-
niti naš kulturni prostor! Poleg
osnovnih smernic ga odlikuje tudi
odprtost, saj objavljeni članki in za-
pisi odražajo različnost pogledov.
Predvsem pa lahko rečem, da je
oblikovan barvito in privlačno ter
nudi paleto različnih branj, od ver-
ske poglobitve, tedenske kronike,
družbeno in literarno obarvanih
besedil do intervjujev, recenzij, raz-
novrstnih rubrik - in to v brezhibni
slovenščini, saj za vsem tem stoji
tudi ljubeče lektorsko delo zakon-
cev gospe Lojzke Kristančič in go-
spoda Emila Devetaka kot tudi po-
zorne Ive Koršič. Lahko trdim, da
je v našem ožjem prostoru Novi
glas eden redkih medijev, ki se lah-
ko ponaša s tako izrazito skrbjo za
jezik.
Ob novem letu Novemu glasu (in
ekipi, ki ga soustvarja v uredništvu)
zato zaželim veliko optimizma,
ustvarjalne svobode in moči, da bi
s polnimi pljuči končno dosegel tu-
di najbolj oddaljena in naglušna
ušesa...
Ustvarjalno, pogumno, srečno v
novem letu 2016!
20 let Novega glasa
20 let Novega glasa
Ko smo pred dvajsetimi leti usta-
navljali Novi glas oziroma načrto-
vali združitev Katoliškega glasa in
Novega lista, se je marsikdo
spraševal, ali je to dejanje potrebno
in koristno. Čas je kmalu pokazal,
da je bilo eno in drugo, bilo pa je
predvsem znak zaupanja v prihod-
nost naše skupnosti, zato je bilo tu-
di daljnovidno in
prav tako tudi po-
gumno. To dvajse-
tletje je dokazalo, da
smo imeli prav, ko
smo se tako odločili.
Takrat smo raz-
mišljali, da krščan-
sko usmerjen demo-
kratičen tisk je toliko
bolj potreben v so-
dobni družbi, ki je iz-
gubila mnoge od te-
meljnih vrednot vsa-
ke zdrave skupnosti.
To še bolj velja za
manjšinsko skup-
nost ne samo, ker
hočemo dokazati, da
smo sposobni pisati časopis zase
in informirati druge o sebi in svo-
jem življenju in delu, ampak tudi,
ker je tisk prepotrebni posrednik
med manjšinsko stvarnostjo in
javnimi institucijami, ki se zelo ne-
rade obračajo na nas v našem jezi-
ku. Tak tisk je potreben tudi za to,
da širšo slovensko javnost, ki do-
stikrat ne ve za nas, obveščamo o
svojem obstoju in o problemih, s
katerimi se obremenjujemo. Vse
to v duhu dialoga in trdnega idej-
nega pluralizma, ki vsakemu ele-
mentu naše družbene ureditve za-
gotavlja prepotrebno mero enako-
pravnosti. Zato je kakršnokoli vsil-
jevanje stapljanja naših založb ab-
solutno zunaj vsake realnosti, za
katero stojita ali naivnost in ne-
poznanje razmer v manjšini ali pa
kakšen manj nedolžen načrt.
Združitev Katoliškega glasa in No-
vega lista je potekala v spoštovanju
vrednot in pravil dialoga in plura-
lizma, a tudi idejne raznolikosti, ki
nas opredeljuje. Novi glas se tem
načelom v tem dvajsetletju ni iz-
neveril. Združitev
dveh tednikov je bila
tudi dokaz, da si zna-
mo skupaj ne samo zamisliti am-
biciozne načrte (ker to je bil), am-
pak tudi, da smo ga sposobni po-
staviti na konkretne noge. Seveda
ni vse teklo kot namazano z oljem,
profesionalizacija osebja je terjala
svoje, dotacije niso mogle izpolniti
vseh lukenj, a vendar smo po dvaj-
setih letih še živi in gledamo na-
prej. Ustanovitev Novega glasa je
pomenila
preskok v re-
sno zastavlje-
no publicisti-
ko, postopo-
ma je ustvari-
la pogoje za
razširitev kro-
ga sodelavcev
in bralcev ne
samo v
manjšinskem
okolju, am-
pak tudi pre-
ko meje, kar
gotovo pri-
speva k tiste-
mu pravilne-
mu pojmo-
vanju skupnega slovenskega kul-
turnega prostora, o katerem toliko
govorimo, a je še daleč od tega, da
bi ga dejansko uveljavili, predvsem
pa (in mislim, da je to ena najbolj
markantnih pridobitev) je pome-
nila obogatitev miselnega obzorja
piscev ter - posledično - tudi bral-
cev. To pomeni rast tako za založbo
in njene upravitelje kot za ured-
ništvo in sodelavce. Ni nujno, da
vsi soglašajo s pisanjem Novega
glasa, in prav tako ni potrebno, da
Novi glas piše v strahu, da bi se ko-
mu zameril. Zato svobodoljubno
naprej v obrambo resnice in v
skupnem zagovarjanju pravic
manjšine in utrjevanju njene rasti.
Skupnem, ker skupnost smo, a na
to prepogostoma pozabljamo. Tu-
di tisk bi moral to imeti vedno
pred očmi.
Člani uredništva pa si vsekakor za-
služijo iskrene in prijateljske čestit-
ke za dosežene rezultate v prvem
dvajsetletju, ki naj bo samo prvo
od mnogih drugih, ki jih čakajo v
prihodnosti.
20 let izhajanja Novega glasa in 70
let izhajanja Katoliškega glasa ter
Novega lista sta obletnici, ki v
časih, ko se močno spreminja od-
nos ljudi do tiska, zaslužita poseb-
no pozornost pa tudi hvaležnost.
V uredništvu Družine se veselimo
obeh lepih obletnic slovenskega
katoliškega tiska v Italiji.
Kolegi in prijatelji “z Zahoda”,
hvaležni smo vam, ker prinašate v slovenski prostor roman-
sko sproščenost in katoliško širino, čestitamo vam ob jubile-
jih in želimo, da nam še naprej svetite s svojo neomajno zve-
stobo veri in Cerkvi ter narodnim izročilom.
Nekaj let po osamosvojitvi Slovenije je
nastal tednik Novi glas. Novi glas, ki v
letošnjem letu praznuje 20-letnico ob-
stoja in je nastal z združitvijo dveh ted-
nikov, Novega lista iz Trsta in Katoliške-
ga glasa iz Gorice. Že takrat so nekateri
modro pomislili, kako lahko združimo
moči v naših katoliških krogih, tako da
bi bolje udejanjili našo slovensko, de-
mokratično in katoliško identiteto in jo
izpričevali v tedniku. Danes lahko
rečemo, da so naši tedanji upravitelji bili daljnovidni; spoznali
so, da je to prava pot. Mogoče bi lahko že sanjali o novem krščan-
skem dnevniku. Nam namreč ni vseeno, če bi izginil naš verski
list! Predstavljal bi nam čisto nekaj podobnega, enakega, kot to
delajo že drugi časopisi. K sreči ni tako, Novi glas odraža ra-
zličnost, pluralnost; z vseh njegovih strani vejejo naše krščanske
vrednote. Ne pozabimo, da nekaterim vidnim politikom je vse to
nepotrebno ali povsem odvečno. Dogodek, ki se je zgodil okrog
razpela v šolski stavbi v Štandrežu, tudi kaže na našo različnost.
To je znak, ki ga ne sme nikoli nihče odvzeti. Zato naj živi naš
Novi glas še na “mnogaja ljeta”.
Davorin Devetak
Majda Artač Sturman
Sergij Pahor
Walter Bandelj
Franci Petrič
“Veseli me predvsem dejstvo, da se je No-
vi glas sploh rodil! Katoliški glas je imel
težko življenje, še težjo pot pa je imel Novi
list. Spojitev med obema časopisoma je
bila pametna in daljnovidna. Ohranila se
je krščanskosocialna podlaga nekdanjega
tržaškega tednika, po vzoru, ki ga je dal
Šček. Ščekova ideja, da se o dogodkih po-
roča resno, natančno, sicer sintetično, je
bila prava. Novi glas je to odliko ohranil.
Obenem je Novi glas ohranil tudi težnjo
po vrednotenju narodne pripadnosti. Vaš
tednik ima dobro uredniško politiko, vse-
binsko je bogat in v njem se lahko najde marsikaj, česar v drugih za-
mejskih medijih ni mogoče brati. Upam, da bo tudi v prihodnje znal
Novi glas ohraniti neko stvarno distanco do preteklosti. Naj vaš časo-
pis na pravičen način obravnava osebke, ki so
bili svojčas proti osvobodilnemu boju, vendar
brez nepotrebnih ekstremov, da bi po eni stra-
ni ceneno obžaloval njihova dejanja, po drugi
pa, da bi poveličeval njihove izbire. Moja želja
je, da bi v naši slovenski družbi prišlo do pre-
mirja. Naj naš prostor in vaš časopis ne sledi
ljubljanski polarizaciji mnenj, kjer nekateri na
nasprotnih si bregovih še danes drug drugemu
odrekajo pravico do lastnega spomina.  (...)
Želim, da bi šel Novi glas svojo pot naprej, ker
je to prava pot; želim, da bi vaš časopis imel fi-
nančno podlago, na kateri bi nadaljeval svoje
poslanstvo, in da ga bodo bralci še naprej pod-
pirali kot doslej. In še to: želim, da bi Novi glas
dal mladim čim več možnosti, da izrazijo svoja
mnenja. Vem, da je danes mlade težko dobiti. Prav v tej smeri je treba
storiti največ”!
(iz pogovora, ki smo ga v Novem glasu objavili 17. decembra 2015)
Boris Pahor
14. januarja 201612
Da bi še vztrajali na začrtani poti!
Kako bliskovito mineva čas. Zdi se skoraj nemo-
goče, da je od tistega januarja 1996, ko sta se
uradno spojila Katoliški glas in Novi list, preteklo
že celih dvajset let!
Spomin kar sam odplava v tiste čase, ko sem
začela bolj redno sodelovati z našim tednikom
Katoliškim glasom, ki je v naši družini zmeraj
veliko pomenil in bil vedno na vidnem mestu
na domači polici. Naš oče Ciril se sicer name-
noma ni nikoli hotel naročiti nanj,
ker ga je vsak teden hodil kupovat v
razne goriške prodajalne, da bi pre-
veril, če ga imajo. Predvsem v tiste
je trmasto zahajal, za katere je vedel,
da so gospodarji še posebno “črno
obarvani”. Prav užival je, ko so mu
prvič rekli, da ga nimajo, naslednjič
pa so mu ga že prijazno ponujali.
Spomini na Katoliški glas me nave-
zujejo tudi na študentska leta, ko
sem vanj včasih plaho kaj prispevala
in se mi je zdelo čudovito, da so mi
članek objavili. Vse je bilo seveda
“za božji lon”. Še sanjalo se mi ni,
da bi za to prejela kako plačilo. Takrat je uredni-
koval pokojni duhovnik Jože Jurak in v pritličju
poslopja na Placuti št. 18 so pod uredniškimi
prostori v tiskarni Budin bili še stavci ob
svinčenih črkah. V pisarni nad tiskarno pa je bila
gospodična Zora Piščanc, ki je bila sama pisatel-
jica in dramatičarka z lepo uglajenim peresom.
Na poslopje na Placuti, kjer je domoval Katoliški
glas, do uredništva katerega so vodile ozke, strme
stopnice, smo bili otroci in odraščajoče najstnice
iz družin, ki so jim bile krščanske vrednote zme-
raj življenjsko vodilo, zelo navezani. Tam smo
se namreč zbirale pevke dekliškega zbora Mari-
jine družbe, ki ga je vodila prof.
Lojzka Bratuž. Ona nas je uva-
jala v svet glasbe tudi tako, da
nas je – seveda brezplačno! -
učila klavir. Učiteljica Mila Dol-
gan pa je vodila srečanja dekletc
iz Marijinega vrtca … Prav v teh
prostorih je v prvih letih po
združenju Katoliškega glasa, ki
je izhajal v Gorici, in Novega li-
sta z uredništvom v Trstu, začel
svoje prve pogumne korake v
večkrat trpkem časnikarskem
svetu Novi glas, ki je združil “ra-
zlične glasove”, ki pa so vsi
odražali vrednote krščanstva,
trdno verjeli v svobodo in kle-
no zagovarjali narodnostno po-
končnost in gojili veliko ljube-
zen do slovenskega jezika.
V prvih letih sta bila “ta glav-
na”, sedaj, žal, že oba pokojna,
dr. Drago Legiša kot odgovorni urednik in prof.
Andrej Bratuž kot glavni urednik. Prof. Bratuža
sem poznala že od otroških let kot glasbenika in
organista, pa tudi kot profesorja, saj nam je v
prvem liceju razkrival antično filozofijo in sred-
njeveško zgodovino. Dr. Legišo pa sem spoznala
prav na uredništvu Novega glasa. Takoj mi je na-
redil poseben vtis in vzbudil veliko spoštovanje
zaradi profesionalne časnikarske drže, znanja,
resnega pristopa k delu in jasnih neomajnih mi-
sli in prepričanja. Včasih sta ga kakšen dogodek
ali novica še posebno “razkačila”, da je kar “vzro-
jil”, a z mano je bil zmeraj razumevajoč in prija-
zen. Gotovo je razumel, kako
nebogljeno ubiram korake v
tem poklicu, v katerem se ti zdi,
da si včasih kot v antičnih ”are-
nah”. Za vsak njegov nasvet,
ljubečo, vzpodbudno besedo
mu bom vedno hvaležna in ga
trajno ohranila v svetlem spo-
minu, kot seveda tudi prof. Bra-
tuža pa dr. Kazimirja Humarja,
ki nas je redno obiskoval na
uredništvu in nenehno bodril.
Ko je po dr. Legiši mesto odgo-
vornega urednika prevzel Jurij
Paljk, sem se v pomlajenem
uredništvu z Danijelom, Natašo, Majdo, Igorjem
in Katjo počutila povsem domače. Zdaj sem med
njimi najstarejša. “Tako pač je”, bi dejal naš ‘šef”
Jurij, ki nas vsak dan vztrajno in trdno vzpod-
buja, naj kljub sedanjim hudim finančnim
težavam in večkrat nasprotnim vetrovom ne
obupujemo in naj vztrajamo na pred leti začrta-
ni poti, saj je le-ta prava in vodi v dobro izbrano
smer. Po njej bi radi kleno in pokončno stopali
še naprej z navdušenjem in ustvarjalno zagna-
nostjo, saj smo združili svoje moči že pred dvaj-
setimi leti, ko o kakšnem združevanju ni še
nihče govoril!
Ob 20-letnici Novega glasa
Ko me je pred več kot desetimi leti tedanji in se-
danji odgovorni urednik Novega glasa Jurij Paljk
povabil k sodelovanju, sem doživljal mešane
občutke.
Takrat sem redno sodeloval s Primorskim dnev-
nikom, odgovoren za tržaško redakcijo Novega
glasa, kolega Ivan Žerjal, se je odločil za dru-
gačno izkušnjo, ki ga je popeljala ravno k našemu
zamejskemu dnevniku. V Trstu se je tako 'spro-
stilo mesto', kar je privedlo do konkretne službe-
ne možnosti. V naših krogih (kot navsezadnje tu-
di v drugih okoliščinah) se težko zgodi, da ima
mlada oseba (takrat sem bil star 27 let) konkretne
možnosti za zaposlitev. Res je, da je bil splet oko-
liščin zaradi zamenjave službenega položaja ko-
lege in tudi zaradi odklona drugih kolegov
mlajše generacije, ki so izbrali druge poti bolj go-
tovega značaja, ugoden; res je tudi, da so bili dru-
gi časi, ko finančna kriza še ni tako globoko po-
gojevala našega vsakdana in vsesplošnega
načrtovanja naših ustanov: je pa prav tako res,
da je bilo s strani delodajalca (uprave Zadruge
Goriška Mohorjeva s tedanjim predsednikom na
čelu, dr. Damjanom Paulinom, in odgovornega
urednika Jurija Paljka) težko pričakovati večjo ko-
rektnost! Takojšnje razmerje pratikantata je nam-
reč hitro botrovalo novinarskemu izpitu, za tem
pa je prišla redna namestitev v časnikarski orga-
nik Novega glasa.
Ne bom skrival dejstva, da sem izhajal iz dru-
gačnega kulturnega miljeja in da sem se do-
ločenih 'koordinat' moral šele priučiti. Ni mi bi-
lo težko. “Poglej, Igor, naš časnik se naslanja na
tri osnovna načela: slovenstvo, demokracijo in
krščanski etos”, mi je povedal Jurij na enem iz-
med prvih srečanj, ko me je za roko vodil v nov
posel. Sčasom sem razumel, da se v vseh teh treh
načelih, ki so bila dolga leta prisiljena v zatišje,
prepoznava lep del našega zamejskega in vseslo-
venskega okolja: tak politično-sociološki pogled
Novemu glasu ni bil nikdar tuj, saj je sredi 90.
let prejšnjega stoletja nastajal 'vzporedno' z no-
vim demokratičnim življenjem matične domo-
vine. Za tovrstno ureditev slovenske družbe sta
si desetletja prej prizadevala predhodnika Nove-
ga glasa, goriški Katoliški glas in tržaški Novi list:
to pomeni, da naš sedanji tednik črpa svoje ideje
v dolgi zgodovini demokratičnega razmišljanja
enega dela naše zamejske družbe.
Dejansko se v letih, odkar sodelu-
jem z Novim glasom, naš časopis
tem idejam ni nikoli izneveril, sle-
dil jim je in jih poglabljal. Nikoli
pa ni zašel v grobo ekstremizacijo
in polarizacijo miselne razsežno-
sti, ki sta žal močno zaznamovali
slovensko družbo in posledično
tudi zamejski svet. Pri Novem gla-
su je vedno jasno velo dorečeno
in globoko zaverovanje v do-
ločena družbena, versko-religioz-
na in tudi politična načela, ki so
se sicer na dialektičen način ved-
no uravnavala ob spoštovanju
drugačnega, ne da bi pri tem zatajevali svoja na-
zorska prepričanja: časnikarskemu kadru z odgo-
vornim urednikom na čelu so nam bili vedno ja-
sni doprinos NOB-ja pri osvoboditvi slovenske
družbe izpod jarma nacifašizma, namere komu-
nistične partije, ki je vojne okoliščine izrabila za
prevzem oblasti, in teže, ki so jo povojni poboji
imeli in jo še danes imajo na slovensko družbo s
te in one strani meje. Tudi zaradi te premočrtno-
sti, ki je vedno zagotavljala različnost pogledov
(demokracija namreč to predpostavlja!), sem se
v novem delovnem okolju počutil svobodnega,
sicer kolikor je vsak novinar lahko svoboden v
odnosu do založniške politike svojega časopisa.
Odgovorni urednik mi je le poredkoma in vedno
z mojim privoljenjem urejeval zapise v tem du-
hu. Skratka, ostal sem to, kar sem bil, v stiku in
odnosu do drugega in drugačnega sem rasel, ne
da bi zatajil samega sebe, le boljše sem samega
sebe spoznaval.
Delo je teklo naprej, včasih je bilo bolj hvalevred-
no, včasih manj, a to je v določeni meri odvisno
tudi od okolja, o katerem časnikar mora poročati,
verjamem, da tudi od sposobnosti novinarja sa-
mega. Sčasom sem spoznal tudi posebne odnose,
ki vežejo tržaško in goriško stvar-
nost, in kako je to razmerje bilo
sad nedorečenih, ali bolje slabo
postavljenih temeljev v odnosih
med zalivsko in posoško družbe-
nopolitično fronto znotraj kato-
liškega in liberalnega kroga. Zaradi
teh ustaljenih razmerij moči je No-
vi glas po sili razmer postal odvi-
sen od goriškega okolja, kar se v
časopisu tudi pozna – kot nekateri
bralci s Tržaškega večkrat obžalu-
jejo. To sicer ne zaradi uredniške
politike (Jurij Paljk se dobro zaveda
teže, ki jo Trst ima za časopis, in
kako je tržaško okolje različno od goriškega), a
zaradi že omenjene dediščine odnosov, ki se nek-
je v okolici Štivana znajdejo brez 'prepustnice'
in ne morejo zato ustvariti nekega širšega in
skupnega miselnega prostora. To so le moje ugo-
tovitve, ki temeljijo na dejstvu, da je tržaška re-
dakcija od svojega nastopa ostala le z enim časni-
karjem. Prav tako se zavedam, kako se kolegi v
Gorici (kjer – ne gre pozabiti – Novi glas nastaja
že več let v celoti tudi zaradi hudih tehničnih
težav tržaške redakcije, ki mejijo na grotesko!)
prav tako bojujejo s pomanjkanjem sodelavcev
in težavnim delom, ki vsekakor sloni na prema-
jhnem številu časnikarskega kadra. To so bili le
nekateri osebni pogledi z moje tržaške perspek-
tive: naj jim drugi dajo zgodovinske okvire ozi-
roma obrazložitve. Novi glas je časnik, časopis,
tednik, ki ni poklican za to, da kroji politiko ozi-
roma družbeno ureditev naše skupnosti: Novi
glas mora o njej poročati in, res, prispevati k
ustvarjanju mnenja, sicer na eleganten in korek-
ten ter inteligenten način. To lahko sicer stori le
v primeru, da ohrani dostojno finančno podla-
go, ki naj omogoča tudi razvoj in implementacijo
časnikarskega kadra in svoda sodelavcev: verja-
mem, da je časnik kakovosten le v primeru, če
ima bralec možnost izbire. Prav tako sem pre-
pričan, da se nekateri v naši sredini premalo za-
vedajo teže, ki jo Novi glas ima, in še večjega po-
mena, ki bi ga imel v primeru kremenitejših te-
meljev.
Verjamem tudi, da so bile v teh letih storjene tudi
napake – kritikam se podpisani ne izmika: člo-
veška roka namreč tudi zgreši, prepričan pa sem,
da spodrsljaji niso bili nikdar storjeni v slabi ve-
ri.
In ker smo majhna redakcija, premajhna, da si
ne bi ob tej dvajsetletnici drug drugemu iskreno
voščili za trud, ki ga vlagamo v delo, in ob tem
ne pozabili niti na naše zveste bralce, naj se na
koncu tega zapisa zahvalim Juriju, kolegoma Da-
nijelu in Ivi, tehničnemu osebju Nataši, Maidi
in Katji, upravni osebi Zadruge Goriška Mohor-
jeva Tiziani ter Mirjam in Marini. Mi vsi imamo
še veliko dela pred sabo. Upam, da bo Novi glas
živel naprej, da nam ga bo uspelo uresničiti.
Še nekaj: naj zahvalo izrečem še nekdanjemu gla-
vemu uredniku, pok. Andreju Bratužu, ki sem ga
spoznaval ob svojih torkovih postankih na go-
riški redakciji: njegov gosposki nastop, ki je bil
enak do njegovih zadnjih dni na uredništvu, mi
bo ostal v spominu.
V čast mi je, da sem pri Novem glasu od vsega začet-
ka. “V čast mi je” zato, ker na prehojeno pot gledam
s ponosom in z zadoščenjem. V vsem tem času sem
namreč kot časnikar spremljal nešteto dogodkov,
spoznal veliko oseb, poleg tega pa je naše uredništvo
živ organizem ter posebna “opazovalnica” bitja in
žitja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
Zraven sem bil pravzaprav že pred
začetkom, saj sem v zadnjih letih
Katoliškega glasa redno sodeloval
z uredništvom na Placuti (Placuta
št. 18: to je bil pravi “pojem”!):
najprej kot pomočnik lektorice,
cenjene prof. Lučane Budal, nato
pa še kot grafični oblikovalec, ki je
s časom vedno več pisal. Poleti
1994 sem spoznal Jurija Paljka:
čeprav sva imela za sabo zelo ra-
zlične poti, sva pa le izhajala iz so-
rodnih duhovnih korenin, ki so
naju kmalu zbližale. On je bil tedaj
star 37 let, jaz 24, oba pa sva bila
“mladeniča” za msgr. Kazimirja Humarja, ki je redno
prihajal na Placuto: bil je vidno zadovoljen, da smo
“pri stvari” mlajši laiki, kot malokdo drug je znal
očetovsko modro posvariti in tudi pohvaliti. Velikan
iz časov, ki jih ni več!
Pestro je bilo obdobje, ko je Katoliški glas vodil “mla-
dostni” g. Dušan Jakomin, zadnje leto pa je bil nje-
gov urednik prof. Andrej Bratuž, politik, glasbenik
in filozof, uglajen in prisrčen gospod, ki mu je bila
Placuta skoraj drugi dom.
V letu 1995 so me upravitelji vprašali, ali bi rad postal
časnikar: vodstvi goriškega in tržaškega tednika sta
namreč snovali “veliki projekt” - spojitev. Ker sem
že iz šolskih klopi z veseljem pisal, sem takoj sprejel.
Še kot najstnik sem namreč kdaj kaj poslal na Kato-
liški glas in presrečen sem bil, če je bil zapis tudi ob-
javljen.
Jeseni 1995 so v Nabrežini potekali dogovori, iz ka-
terih se je nato rodil Novi glas: po vsej verjetnosti
sem bil na tistih sestankih eden izmed najmlajših
navzočih, sem se pa takrat res veliko naučil, marsikaj
prvič videl, spoznal in razumel. Največji vtis je name
gotovo naredil dr. Drago Legiša, prvi odgovorni ured-
nik Novega glasa. Bil je izkušen časnikar in politik,
markantna osebnost, ki je zaznamovala številne slo-
venske zamejske časnikarje. Kdor je šel skozi njegovo
“šolo”, dobro ve, kaj je to pomenilo; bi-
la je zahtevna, a dala nam je solidno
(ne le) poklicno osnovo. Na “doktorja”
se v uredništvu pogosto spominjamo
in z Jurijem se večkrat prav posmejeva,
ko ugotavljava, da v različnih oko-
liščinah razmišljava in odreagirava, kot
je to počenjal on.
Z januarjem 1996 se je torej začela “no-
va zgodba”. Seveda z zagnanostjo in
navdušenjem, kot se za novo pusto-
lovščino spodobi. Za mnoge se je
začelo novo življenje, ki že dve desetlet-
ji zori in se razvija. Tako je bilo tudi za-
me: Bogu sem hvaležen, ker sem imel
možnost osebno zrasti ob številnih ljudeh, ki sem
jih spoznal, ob (tudi že pokojnih) kolegih, ob inter-
vjujih z najrazličnejšimi ljudmi od vsepovsod: po-
sebno rad se spominjam srečanj in pogovorov z gla-
sbeniki, vzgojitelji, s preprostimi ljudmi. Kako re-
snično je, da je prav vsaka oseba svet (in zaklad) zase!
Med drugim sem kot časnikar “doživel” poljskega,
nemškega in argentinskega papeža. Kar nekaj je bilo
t. i. milostnih trenutkov, ki smo jih skušali - in jih še
skušamo - posredovati našim bralcem, hkrati pa lju-
bosumno čuvamo oživljajoči spomin nanje v časih,
ko voz porivamo po strmem klancu...
V 20 letih se je resnično spremenilo ogromno stvari:
ne mislim samo na tehnologijo, ki je korenito preo-
brazila časnikarski poklic, pa niti ne samo na razme-
re v naši manjšinski skupnosti; v prvi vrsti smo se
spremenili mi, ki časnik snujemo in kujemo
iz tedna v teden. Na začetku je bilo znatno
več časnikarjev in sodelavcev. Ostala nas je le
še peščica. In vendar nismo v uredništvu nik-
dar razmišljali o tem, da bi morda okrnili šte-
vilo strani. Če smo bili pred 20 leti bolj pri-
sotni med ljudmi “na terenu” z zvezčkom in
perescem v roki, v zadnjem desetletju vse več
visimo na telefonih in pred računalniškim
ekranom. Septembra 2001 smo odprli naš
prvi internetni portal, ki smo ga nato večkrat
posodobili in obogatili. Prisotnost na družbe-
nih omrežjih, “digitalnih bratcih” našega ti-
skanega tednika, je zahtevna; ker pa smo (vsaj
po duhu) še mladi, radi vlagamo tudi v to.
Vse to zmoremo tudi zato, ker smo z vsemi
nabranimi strokovnimi in človeškimi iz-
kušnjami kot ekipa složni, se znamo poslušati
in tudi smejati, ker so delovni odnosi prerasli
tudi v iskrena prijateljstva. To je humus, na
katerem se vsak teden rojeva vedno novi - naš
in vaš - Novi glas.
20 let Novega glasa
Danijel DevetakIva Koršič
Igor Gregori
Uredništvo NG danes: Maida Sibelia, Katja Ferletič, Jurij Paljk, Iva Koršič, Nataša Gregori, Igor Gregori, Danijel Devetak
Kultura 14. januarja 2016 13
Iz zbirke Goriške Mohorjeve družbe
Mira Zelinka: Kraljestvo
morja
  vsakoletni knjižni zbirki
Goriške Mohorjeve družbe
mojo pozornost še posebej
pritegne knjiga za otroke - to zlasti
zaradi barvitih ilustracij, ki so ne-
pogrešljiv in pomemben del vsake
knjige, namenjene mlajšim bral-
cem. Letos je to zbirka štirih
pripovedi pravljičarke Mire
Zelinka, zbranih pod skup-
nim naslovom Kraljestvo
morja, ki jih je ilustrirala Ja-
sna Merku'.
Obe ustvarjalki sta predsta-
vljeni na zadnji platnici bo-
disi s fotografijo kot s krat-
kim življenjepisom v prepro-
stih in doživetih besedah,
primernih za otroke. O pisa-
teljici Miri Zelinka (1932 -
2010) zvemo, da se je rodila
v Loki pri Zidanem Mostu in
zrasla ob pripovedovanju
zgodb starejše sestrice Zore
ter ob branju mohorjevk tat-
ka Jakoba, kasneje pa je po-
stala učiteljica. V njenih pra-
vljicah se odražata toplina in
vedrina, v tej knjigi tudi lju-
bezen do morja in njegovih
skrivnosti. Te je odkrivala
poleti, ko je s sinovoma Igor-
jem in Markom ter z možem
Jarom, ki je v prostem času rad lo-
vil ribe, preživljala počitniške dne-
ve na otoku Lošinju.
Jasna Merku', ki je vsem poznana
po svoji umetniški, esejistični in
kulturni dejavnosti zlasti na likov-
nem področju, pa spregovori v
prvi osebi o svojem doživljanju
pravljic in potapljanju v pravljični
svet lepote, dobrote in domišljije.
Kraljestvo morja zajema zgodbe
Kraljestvo Velikega oceana, Morski
konjički, Hobotnica velikanka in
Morske zvezde. V posrečenem pre-
pletu fantazije in realizma zaživijo
tako pravljična bitja (kralj Veliki
Ocean, kraljica Sirena in njuni
hčerki Plima in Oseka) kot tudi
ribji, morski junaki ali junakinje,
zdaj brezimni kot raža, morski pes,
riba mečarica, električni skat in
morske zvezde, zdaj z lastnim ime-
nom (kot prvi minister Delfin,
morski konjiček Brziček, jastog
Čibir idr.). V domiselno oblikova-
nih pripovedih se gibljejo oziroma
plavajo poleg fantastičnih poose-
bljenih likov številni prebivalci
morskega kraljestva. Otrok, ki ni
vedel zanje, jih nazorno in prav le-
po spozna tudi iz plastično zasno-
vanih ilustracij, da mu ne ostanejo
več neznanka.
Sama ilustratorka je na tržaški
predstavitvi knjige povedala, v
kakšno pomoč sta ji bila strokovna
knjiga o ribah kot tudi obiskovan-
je kriške ribarnice in ribarja. To je
sicer razvidno iz površine na-
tančno, precizno izrisanih školjk,
morskih zvezd, lupinarjev na no-
tranji strani platnic kot tudi iz
morske populacije drugih ilustra-
cij. Hladni sinje-modro-zelenkasti
odtenki na eni strani kontrastirajo
s toplimi rumenkasto-oranžno-
opečnatimi na drugi. Trait
d'union vidim v umetnici nadvse
priljubljenih ciklamno-vijoličasto-
rožnatih barvah. Polnokrvnost li-
kovne imaginacije se kaže v
uporabi vse barvne palete
in različnih tehnik: vodo-
topnih svinčnikov, akvarela
in tempere z odtiskovanjem
plastičnih embalažnih me-
hurčkov.
Morske zgodbe so preproste
in lahko berljive, v bolj raz-
gibanih situacijah ni zasle-
diti vihravosti in vratolom-
nosti, temveč pomirjenost.
Tako na primer tudi, ko šele
ribiči rešijo prebivalce mor-
skega kraljestva požrešne
hobotnice velikanke, ki na-
zadnje postane atrakcija
mestnega akvarija - vendar
s strogo shujševalno dieto.
Strah in trepet morja je pre-
magan, dobro premaga zlo.
Dobrota in solidarnost sta v
ospredju v lepi gesti mor-
skega konjička Brzička, ki se
za poročno darilo princeski
Oseki potrudi dobiti črni
biser, pri tem pa mu poleg školjke
ostrige pomaga tudi sipa. Naj-
važnejše je sicer biti zadovoljen s
tem, kar si in kar imaš - to ugoto-
vijo naposled morske zvezde v
zadnji pravljici.
Kraljestvo morja je še posebno do-
brodošlo delo, saj se lepo umešča
v vrsto knjig, ki so jih na temo
morja, njegovih zanimivosti in
skrivnosti v zadnjih letih izdale
naše primorske založbe. S temi iz-
dajami gre namreč za (ponovno)
ovrednotenje slovenske primorske
in mediteranske stvarnosti, ki je
ostajala v ozadju ali vsekakor ni bi-
la vedno primerno ovrednotena.
Majda Artač Sturman
V
Brez jezikovne forme jezika ni
Veseli dan slovenske
kulture v Sežani
  ep večer, posvečen sloven-
ski kulturi v Sežani ob izi-
du zanimive dvojezične pe-
sniške zbirke POEZIJA. Bla – bla
– bla od A do …? , ki jo je uredila
ga. Jolka Milič, me je pritegnil in
sem mu z zanimanjem sledil.
Knjiga obsega dvajset avtorjev z
dvojezično predstavitvijo, to je v
slovenskem in italijanskem jezi-
ku. Po dveh prisrčnih glasbenih
točkah smo zajadrali v: “Ta veseli
dan kulture v letu 2015”. Seveda
glavno besedo je imela prevajal-
ka in znana sežanska kulturnica
ga. Jolka. V pogovor so posegali
tudi prisotni pesniki, ki so imeli
svoje pesmi v omenjeni zbirki.
Ob lepi diskusiji nam je prevajal-
ka poklanjala njej primerne mi-
sli, kot vedno: “Nekaj za šalo,
ščepec pa tudi za res”!
Ob tem enkratnem dogodku
sem ponovno razmišljal, kaj je
sploh z našo slovensko liriko, še
posebej z našo slovensko duhov-
no liriko? Kot vse se je tudi lite-
raturno izražanje spremenilo, in
to ne samo po vsebini, ampak tu-
di po slogu, obliki, pa tudi spo-
ročanju. Svojčas so bili pisci zelo
obzirni do vulgarnih izrazov, da-
nes ti predstavljajo del običajne-
L ga sporočanja. Je to prav ali ne?Končno, tudi takšno sporočanjekaže na neki kulturni nivo! Pri
pesmih se v glavnem ne daje več
pomembnosti rimi, ampak se pe-
smi pišejo v glavnem prosto, kot
črtica, pa kljub temu zopet od te
različno, ko pisci nadrobijo misli
s pojmi “na nekem kupu”, tako
da se bralec velikokrat lovi, da
zve, kaj hoče pisec – pesnik po-
vedati. Ta prosti verz je lahko za
neko literarno sporočanje oboga-
titev. Lahko pa je to tudi za pisca
beg od standardne oblike, kot
smo jo bili pri pesništvu navaje-
ni, kot so rima, verzi, kitice …
Svet gre naprej in z njim tudi
naša razmišljanja.
Ob tem literarno bogatem
večeru mi je misel zašla tudi na
razmišljanje o jeziku. Danes za-
pisi nimajo več jasnega sporočila,
še zlasti tedaj, ko iskalec v jeziku
samem ne najde svoje globine.
Pred seboj imamo polja, popisa-
na s pojmi. Tako je nekaj nastalo
popisano, da končno nekaj pride
pred bralca in da se lahko literat
s tem tudi ponaša in pod to pod-
piše...
Vsa govoričenja o lepoti jezika in
besednem zakladu se tu veliko-
krat sprevržejo v neki besedni ba-
last, ki pušča pri bralcu zevajočo
praznino, pri piscu pa morda ce-
lo občutek, da je nekaj ustvaril,
čeprav ga malokdo razume. Jezik
nikogar ne oplaja z občutkom
svobode, ampak ostaja sred-
stvo, s katerim to svobodo iz-
povemo v točno določeni je-
zikovni formi. Brez te jezi-
kovne forme jezika ni. Vedno
smo zagovarjali spoštovanje
do jezika, ki ga rabim. Ne
moremo pa podpirati v “kva-
zi prozi” banalne izraze, ki
spadajo v navadno stra-
niščno literaturo, ki vedno
bolj polni tudi naš slovenski
literarni prostor. Čeprav je
tudi WC del človekove kulture.
Kako je s tem pri literaturi, pa
presodite sami! Tudi jezik, tako
se zapaža, se vedno bolj siromaši,
saj imamo vse preveč tujk, pa tu-
di zbanaliziranih besed in poj-
mov. To dokazuje, da se je izgu-
bilo zaupanje v jezikovno izraz-
no moč.
Ko smo se zaustavili že pri prozi,
bi rad mimogrede omenil tudi
problem prozne lirike. O tem se
skoraj ne razmišlja. V teh sodob-
nih pesniških izpovedih se je
povsem izgubila lirična izpoved,
saj je velikokrat ostala samo gola
vsebina, ki se prepleta z beseda-
mi in pojmi, tudi ločila se posta-
vljajo, kot kdo ve in zna, veliko-
Iz zbirke Goriške Mohorjeve družbe 
Danijel Čotar: Ptičje
kvatre
  etošnja zbirka GMD stopa v javnost s šti-
rimi knjižnimi deli, med katerimi vzbu-
ja posebno radovednost delo Danijela
Čotarja PTIČJE KVATRE. Morda si bo kdo mi-
slil, da gre tu zgolj za strokovno opisovanje
ptic, njihovega naravnega habitata in načina
življenja, pa vendar ni tako. Res je, da se v de-
lu avtor s posebno
občutljivostjo zausta-
vlja pri natančnem
opisu posameznih
ptic, ki nekako zazna-
mujejo določen letni
čas, a k temu dodaja
svoja osebna doživet-
ja tako v okviru opa-
zovanja čudežnih
skrivnosti, ki nam jih
ponuja narava sama,
kot tudi zgodbe in
anekdote iz mlado-
stnih dni, ko je kot
mlad fant z radoved-
nostjo opazoval
življenje na poljih, v
gozdovih, v gorah,
skratka želel je spoz-
nati odnos človeka
do dogajanja v nara-
vi. In pri tem
doživljanju življen-
jskih utripov je avtor
dosegel izjemno pre-
pričljivost. Morda tu pa tam izstopa kak spo-
min na slovenskega pisatelja Frana Erjavca, ki
je pred več kot 150 leti prav tako z doživeto
ganljivostjo in ljubeznijo prodiral v svet živa-
li, vendar je Čotarjevo delo postavljeno v da-
našnji čas, podano s sodobnimi podobami,
ki bralca pritegujejo in vodijo v objem narave.
Dejansko Čotar pripoveduje, in to v izjem-
nem literarnem žanru, ki nekako usklajuje
strokovno naravoslovno znanje z literarnim
pristopom. Pred nami se tako zvrstijo podobe
iz preprostega kmečkega sveta, prežetega z en-
kratno lepoto, ki pa je današnji človek zaradi
svojega frenetičnega ritma skoraj ne zazna,
kaj šele da bi iz nje srkal duhovno svežino in
si pri tem oplajal svojo zatohlo notranjost!
No, in ta knjiga nam ponuja priložnost, da se
z rahločutnostjo približamo biserom narave
in preko opisa posameznih ptic začutimo dih
naše zemlje, zaslišimo melodijo ptičjega pet-
ja, in to v različnih variacijah in niansah,
včasih v nekoliko bolj subtilnih tonih, včasih
bolj robatih ali kričavih, takih, kakršne je pač
narava dodelila posameznim pticam, ki so v
delu razporejene v okviru štirih letnih časov.
Tu pa tam avtor prida
pticam še kak verz iz
slovenske umetniške
poezije ali narodne pe-
smi, tako da ob branju
še močneje začutimo
harmonični preplet
strokovnega in umet-
niškega izraza; in pred
našimi očmi se kot v
pajčolan ovita razgrne
Stritarjeva poezija o
vranah, pa še Murnova
poezija o dišeči ajdi in
o poljanah, sredi kate-
rih kraljuje črni vran,
pa še Gregorčičev pe-
sniški utrinek o lastov-
kah, nosilkah pomladi
in Župančičev čiv-čiv
o vrabcu, ki ga človek
večkrat preganja zaradi
njegove predrznosti in
zvijačnosti. In še mar-
sikaj bi lahko napisali
o tej galeriji ptic, ki se
bohotijo v knjižnem delu.
Seveda ob tej bogati paleti ptic in živega člo-
vekovega odnosa do njih ne morem spregle-
dati ilustratorja knjižnega dela, akvarelista
Mateja Susiča, ki je ptice karseda mojstrsko
in do potankosti stilizirano upodobil, obe-
nem pa tudi dal duška lastni umetniški svo-
bodi in skupaj z avtorjem ustvaril mojstrsko
umetnino. Knjiga PTIČJE KVATRE je torej
“polna življenja in poezije”, kot je v uvodnih
besedah napisal Jurij Paljk, v njej se Čotarjeve
pripovedi in Susičeve barve med seboj preli-
vajo v enkratno tankočutno harmonijo, ki
bralca že ob listanju prvih strani očara in
vpelje v nadaljnje branje ostalih zgodb in
doživetij narave same in ptic, ki v njej kralju-
jejo.
Majda Cibic Cergol
L
krat brez pravega slovničnega
smisla. -
Je to še pesništvo?
Seveda je, tako se govori, samo
sodobno, času primerno! S tako
ugotovitvijo to opravičujemo.
Kaj pa religiozna izpoved in reli-
giozna lirika? Ali duhovna lirika?
Upam, da nikomur ne delam kri-
vice, če rečem, da sta tu dva poj-
ma: religiozna lirika in duhovna
ali religiozna izpoved. Tu ne gre
za “seciranje” lirike, kot nekateri
radi poudarjajo. Gre za to: ali je
neka lirika samo religiozno izpo-
vedna, ker uporablja religiozno
tematiko, ne glede katere religije,
ali pa je dejansko religiozna, z
duhovno vsebino in tudi z du-
hovnim sporočanjem. To se lah-
ko spozna takoj, saj religiozno li-
riko srečujemo v vseh mogočih
oblikah, od tiste, ki s posmehom
smeši religioznost, pa do tiste, ki
z religioznimi pojmi manipulira,
da nekaj izpove. Veliko je danes
religioznega v liriki, je pa zopet
tudi veliko v tej sodobni liriki ne-
duhovnega. Prišli smo do trenut-
ka, ko se mnenja krešejo, pa tudi
pisci se tako ali drugače radi bra-
nijo, češ, kaj s tem? V religiozni
liriki je veliko religioznih moti-
vov, izpovedi, dogodkov, nimajo
pa duhovnega nadiha – bralca ne
zagrabi duhovno sporočilo! Za-
vedati bi se morali, da duhovno
sporočilo v duhov-
no liriko položi lah-
ko samo nekdo, ki
je duhoven. “Z
močnim glasom
vpijem h Gospodu,
z močnim glasom
prosim Gospoda”.
(Ps 142) Pri religioz-
ni liriki je prisotna
religiozna vsebina, z
religiozno (duhov-
no) dušo. Tu mora
biti prisotno sporočilo: “Evange-
lij, ki sem ga jaz oznajal, ni člo-
veški”!  (Gal 1,11). Te oblike reli-
giozne lirike srečujemo danes ve-
likokrat, saj smo živeli in živimo
še v času, ko se je vernost, še zla-
sti duhovnost, zavračala, celo
omejevala v ustvarjalnem svetu.
Zato imamo danes v literaturi
poplavo religiozne lirike brez ver-
ske duše. Takšna lirika je lahko
vrhunska, ni pa duhovna, ker v
sebi ne nosi duhovnega spo-
ročila, ker jo je izpovedal nekdo,
ki pač nima osebne vere. Manjka
ji svetopisemsko sporočilo: “In v
svojem mesu bom gledal Boga”
(Job 19,20).
Ambrož Kodelja
“Jezik nikogar ne oplaja z
občutkom svobode, ampak
ostaja sredstvo, s katerim to
svobodo izpovemo, v točno
določeni jezikovni formi.”
Tržaška14. januarja 201614
V spomin na gospo prof. Nadjo Maganjo Jevnikar (Trst, 9. septembra
1951 – Repentabor, 8. februarja 2006) in v želji, da bi vzpodbudili
smisel za vrednote, ki so odlikovale njeno življenje, so Skupnost Sv.
Egidija Furlanije-Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev,
Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina
ustanovili Nagrado Nadja Maganja, ki jo vsako leto podeljuje poseben
odbor.
Prva Nagrada Nadja Maganja je bila podeljena 22. februarja 2010 dr.
Metki Klevišarjevi. Naslednje nagrajenke so bile Tamara Chicunova,
Tržačanka Laura Famea, Slovenka iz Argentine Angelca Klanšek, Jane
Gondwe iz Malawija, lani pa sta nagrado prejeli Berta Vremec in Ljuba
Smotlak.
Odbor bo v skladu s pravilnikom nagrado spet podelil februarja 2016.
Zato vabimo vse, ki bi radi posredovali predlog za nagrado, da svoje
predloge javijo na elektronski naslov premionagradanm@libero. it
najkasneje do 31. januarja 2016.
Pravilnik nagrade Nadja Maganja
1. člen:
Odbor podeli vsako leto denarno nagrado. Njeno višino določa iz leta
v leto glede na zbrana sredstva in glede na stroške, ki so povezani s
podelitvijo nagrade.
2. člen:
Nagrada se podeli ženski ali skupini žensk, katerih življenje odlikujejo
izkušnja vere ter ena ali več vrednot, ki so odlikovale življenje in delo
Nadje Maganje - predvsem vera, molitev, ljubezen za raziskovanje na
področjih zgodovine, znanosti, družbenih ved in kulture, nadalje
pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje in zavzetosti,
služba bližnjemu, ljubezen za ekumenski in medverski dialog,
pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo
človekovih pravic.
3. člen:
Predloge za nagrado lahko kdorkoli (zasebnik, društvo, javna ustanova)
posreduje članu Odbora ali pa neposredno na sedež Odbora.
4. člen:
Odbor pregleda prejete predloge za Nagrado in z dvotretjinsko večino
izbere možno nagrajenko ali nagrajenke. Svoj sklep najprej sporoči
možni nagrajenki ali nagrajenkam. Po pristanku na sprejetje nagrade
Odbor podeli nagrado, ki se praviloma izroča vsako leto v mesecu
februarju, ko se spominjamo smrti Nadje Maganje in obhajamo Dan
slovenske kulture. Proti sklepom Odbora v zvezi s podelitvijo nagrade
ni možna pritožba.
5. člen:
Podelitev nagrade poteka na javni slovesnosti, o kateri se javnost
obvesti preko sredstev javnega obveščanja.
Razpis za Nagrado Nadja Maganja Jevnikar
  ožični večer v Društvu slo-
venskih izobražencev, ki
po tradiciji končuje prvi
del društvenih predavanj pred
prazniki in na katerem navadno
nastopa dušni pastir, ki prinaša
duhovno misel, je letos oziroma
lani (21. decembra) odpadel:
predavatelj g. Gašper Rudolf, du-
hovnik v Medani, se zaradi sla-
bega vremena ni mogel udeležiti
srečanja v Peterlinovi dvorani.
Predsednik DSI Sergij Pahor in
pripadnik mlajše generacije Jer-
nej Šček, ki naj bi se pogovarjal
z g. Rudolfom, sta ob odsotnosti
gosta na vrat na nos dala večeru
povsem drugačno, a nič manj
zanimivo vsebino.
“Zakaj se ne bi v pričakovanju
občnega zbora, ali tudi namesto
tega, pogovarjali o … DSI-ju”, je
B predlagal predsednik Pahor.Občinstvo se je njegovemu vabi-lu rade volje odzvalo in odprla
se je prisrčna debata o sedanjem
stanju in ponudbi ponedeljko-
vih večerov in o predlogih, ki bi
lahko v določeni meri spreme-
nili ustroj ponudbe DSI. Pahor
je jasno izpostavil, da temeljijo
ponedeljkova srečanja na “kon-
tinuiteti”. Morda je ta pojem ne-
koliko zastarel, “a je za naše obi-
skovalce potreben”, je ugotavljal
Pahor. Ob njem je Jernej Šček
dalje razmišljal, da je neka stalna
ponudba v sedanjem svetu, ki te-
melji na projektnem načrtovan-
ju (izsledki tovrstnega delovanja
se žal večkrat izkažejo za muhe
enodnevnice), težavna, je pa
prav zato še toliko bolj dragoce-
na. Citiral je moto slovenskega
filozofa in občin-
stvu Peterlinove
dvorane dobro
poznanega Edija
Kovača, za katerega
je ravno danes potrebno ubrati
pot novega oporočništva. Šček je
svaril pred tem, da bi vsebina
večerov ne zdrknila na ceneno
raven aktualnosti le zato, da bi
privabila večje število obiskoval-
cev. “Aktualnost ne sme zamen-
jati širših humanističnih tema-
tik, ki so vas kot društvo ustvari-
le. DSI je vedno ohranil prizem-
ljenost in človečansko vizijo, naj
zato ne zapade v facebook nava-
de”, je dejal.
S strani občinstva pa je bilo
slišati potrebo po nekoliko večji
aktualizaciji večerov. Breda Susič
je ob ugotavljanju sicer odlične
ponudbe vsekakor obžalovala
pomanjkanje nekaterih poglobi-
tev, na primer v zvezi z nedav-
nim referendumom o družin-
skem zakoniku v Sloveniji ali pa
v zvezi s sinodo oziroma šolsko
tematiko. “Na podlagi različnih
tematik bi privabili različno pu-
bliko, morda ne številčne, pa
vendar tematsko razgibano”, je
razmišljala. V generacijsko za-
snovo občinstva pa se je zazrla
Ana Volpi Buzečan. Vprašala se
je, zakaj se pripadniki srednje ge-
neracije ne vključujejo v debatne
večere, po njenem mnenju se z
vsebinskega vidika DSI morda
preveč obrača v preteklost. Na
prvo vprašanje ji je poskušal od-
govoriti Jernej Šček in dejal, da
gre odsotnost srednje generacije
verjetno razumeti kot fiziološki
pojav: osebe, stare od 40 do 50
let, morajo namreč “še prežvečiti
kontekst”, v katerem so živele.
Njegova generacija je morda
manj obremenjena s to de-
diščino, saj jo spoznava na po-
dlagi učbenikov. Danes si je po-
trebno prizadevati, da se mlajši
priučijo vneme pri društvenem
življenju, ki lahko botruje nepre-
  ožične in novoletne praz-
nike je letos spremljala bolj
novembrska sivina kot
zaželjena zimska idila: kljub vre-
menu pa je pravo vzdušje za-
gotovilo kot vedno veliko šte-
vilo zborovskih koncertov, ki
so napolnili z nežnimi, rado-
stnimi, sanjavimi toni dvorane
in cerkve tržaške pokrajine.
Povsod so bili tradicionalni
božični koncerti, v klasičnem
tonu ali nekoliko bolj nena-
vadno. Veliko število dogod-
kov je spadalo v okvir deželne
revije Nativitas: od prvih de-
cembrskih dni so slovenski
zbori prirejali revije, predsta-
vljali projekte, sodelovanja, ne-
navadne kombinacije, vedno z
božičnimi pesmimi. Zbor Jaco-
bus Gallus je na primer nasto-
pil najprej z žensko skupino Vi-
kra, nato s harmonikarskim orke-
strom Synthesis 4 (vse skupine
spadajo pod okrilje Glasbene ma-
tice). Na nekaterih koncertih so
se združili lokalni zbori, na dru-
gih pa je bil koncert priložnost za
predstavitev gostujočih vokalnih
in instrumentalnih skupin. Bar-
kovljanski zbori so najprej imeli
v gosteh zborovsko revijo v cerkvi
sv. Jerneja, nato so s svojo žensko
zasedbo in v sodelovanju z de-
kliško skupino Primorsko zapeli
v stolnici v Miljah na koncertu, ki
vsako leto sklene praznični niz.
Letos pa se bodo dogodki revije
B Nativitas nadaljevali še 16. januar-ja s koncertoma božičnih pesmipri Sv. Jakobu in v Ricmanjih.
Med mnogimi božičnimi dogod-
ki velja omeniti priljubljen kon-
cert, ki na božični dan privablja v
opensko cerkev množico ljudi in
je tudi letos, prisrčno in doživeto
nagovoril z nastopi openskih pev-
cev vseh starosti. Na dan svetega
Štefana pa je bazovska župnija
priredila revijo krajevnih zborov
in solistov z mednarodnim pro-
gramom. Po prazniku Svetih treh
kraljev so božične vsebine litur-
gično še primerne, čeprav jih pu-
blika zagotovo doživlja drugače.
Za lepo petje pa je vsak trenutek
pravi, zato je koncert dekliške vo-
kalne skupine Bodeča Neža na-
polnil cerkev v Rojanu, kjer so lju-
bitelji zborovskega petja lahko
prisluhnili letošnjemu božične-
mu koncertu skupine z Vrha Sv.
Mihaela, ki nosi naslov Čar
božične noči. Vodstvo zbora je
projektno prevzel Mirko Ferlan,
ki je kultivirane glasove bolj iz-
kušenih pevk in ubrano skupino
novih članic usmeril v iskanje
apoliničinega blagoglasja. Enot-
no je bilo tudi splošno vzdušje
prvega, a cappella dela sporeda, s
prevladovanjem priredb ljudskih
motivov evropske tradicije. Če je
kdo v tem delu pogrešal večjo
barvno paleto, je v drugem delu
lahko prisluhnil razigranemu iz-
boru izjemno popularnih,
mednarodnih božičnih hitov
ob spremljavi bas kitare, bob-
nov in klavirja (David Šuligoj,
Patrick Quaggiato, Eva Do-
linšek). Dolg aplavz je predsta-
vljal le prvo zadoščenje v vrsti
januarskih, pomembnih
umetniških dolžnosti Mirka
Ferlana, ki bo v nedeljo, 17. ja-
nuarja, sodeloval na odmev-
nem koncertu ZCPZ v stolnici
svetega Justa (spored bodo
oblikovali MIPZ Igo Gruden,
instrumentalna komorna sku-
pina, Združeni zbor Ave pod
vodstvom Andraža Hauptma-
na in slavna mezzosopranistka
Bernarda Fink), teden kasneje
pa bo vodil na koncertu ZCPZ v
spomin na Pavleta Merkuja.
PAL
Koncert božičnih pesmi v Štivanu
Tradicija, ki se
praznično ponavlja
  bisk koncerta božičnih
pesmi na štefanovo v no-
vi cerkvi v Štivanu je stal-
nica božičnih praznikov za mno-
ge vaščane iz vasi pod Grmado,
saj se ti koncerti ponavljajo vsako
leto vse od daljnega l. 1969, ko so
Fantje izpod Grmade pod vod-
stvom Iva Kralja izvedli prvi sa-
mostojni božični koncert v devin-
sko-nabrežinski občini. Za mnoge
je torej to del praznovanja, spada
k navadam, ki so se v desetletni
praksi utrdile in se obnavljajo, ker
ljudem nekaj pomenijo.
Obred pod skupnim naslovom
Poslušajte vsi ljudje se je ponovil
tudi v soboto na praznik sv. Štefa-
na 2015, ko je v prezbiteriju pod
O Černigojevimi izpraskanicami kotprvi nastopil otroški zbor Ladjica,letos pod vodstvom Lucrezie Bo-
garo. Izbira treh ljudskih božičnih
je bila vsebinsko in pedagoško ze-
lo posrečena, ker so se otroci
naučili pesmi, ki jih bodo lahko
vedno peli tudi ob domačih jasli-
cah.
Mladinska pevska skupina Devin,
ki se je zbrala za to priložnost, je s
svežino svojih glasov presenetila
poslušalce. Gre za devinska in šti-
vanska dekleta, ki sicer pojejo tudi
v drugih zborih in so lepo oboga-
tila koncert z Rutterjevo Angelsko
pesmijo, Adamičevo priredbo
ljudske Spi moja rožica in ame-
riško Jingle bell rock! Zbor je na
elektronski klavir spremljala Bar-
bara Corbatto, na flavto Lucija
Tavčar in na kitaro Stefano Bear-
zi.
Organizatorji so letos v goste po-
vabili ženski cerkveni zbor iz so-
sednje Brestovice, ki je ubrano za-
pel Vodopivčevo in Lavtižarjevo
pesem ter Harejevo Božično uspa-
vanko na ganljivo besedilo Ljubke
Šorli.
Zadnji del božičnega koncerta sta
oblikovala MoPZ Fantje izpod
Grmade in mešani cerkveni zbor
Devin, ki sta se ob 110-letnici roj-
stva želela pokloniti skladatelju
Ubaldu Vrabcu. Tako smo lahko
prisluhnili petim Vrabčevim pri-
redbam ljudskih božičnih pesmi,
med katerimi tudi znano Po-
slušajte vsi ljudje in na koncu še
znamenito Bila je noč na Be-
ličičevo besedilo. Vse tri zadnje
zbore je vodil Herman Antonič,
medtem ko je petje spremljala
Barbara Corbatto. Poslušalci smo
res lahko sproščeno uživali ob
uglašenem in doživetem petju in
se oplajali ob bogatem duhov-
nem sporočilu te glasbe in bese-
dil.
Spored sta povezovali Nina Pahor
in Lucija Tavčar. Med predsta-
vljanjem pesmi sta prebirali verze
na božično tematiko in misli psi-
hologinje in pesnice Alenke Re-
bula Tuta.
Uvodoma je številno občinstvo
nagovoril tudi domači župnik, g.
Giannini, ki je ob prazničnem
voščilu izpostavil še zlasti vlogo
lepega petja v liturgiji in globoko
čustveno in duhovno sporočil-
nost slovenskih božičnih pesmi.
Večer so zaključili vsi nastopajoči
z znanima Božji nam je rojen Sin
in Sveto nočjo, pri kateri je zapela
vsa cerkev. Lepo praznično
vzdušje ob izražanju voščil in ob
pogovoru pa so nadaljevali na se-
dežu zborov v Devinu, kamor so
povabili vse prisotne na družen-
je.
V. J.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
vabi na
tradicionalni
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Spored bodo oblikovali:
mezzosopranistka Bernarda Fink, organist Tomaž Simčič,
MIPZ Igo Gruden pod vodstvom Mirka Ferlana, instrumentalna 
komorna skupina, Združeni Ave pod vodstvom 
Andraža Hauptmana in organist Tilen Bajec
Božična misel Jadranka Cergol
nedelja, 17. januarja 2016, ob 17. uri
stolnica sv. Justa v Trstu
Svod koncertov v prazničnem obdobju
Pevski Božič vedno očara
Tudi letos bodo v prostorih Marijanišča na Opčinah potekala
srečanja priprave na poroko. To je edini tovrstni slovenski tečaj
v zamejstvu. Zato so vabljeni vsi, ki si želijo se poročiti v cerkvi
in si želijo tečaj v slovenskem jeziku. Tečaj želi prispevati k bolj
kakovostnemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter
s spodbujanjem življenjskega optimizma oživljati našo narodno
skupnost.
Srečanja bodo ob sredah ob 20.30. Prvo bo v sredo, 10.
februarja. Na tečaju bo 7 srečanj. Nadaljnji razpored bo vsakdo
dobil na prvem srečanju.
Tečaj za zaročence
Nekoliko drugače o DSI-ju
Kontinuiteta je pomembna!
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je
našemu dolgoletnemu sodelavcu in pobudniku mnogih
zborovskih koncertov in dogodkov
JANKU BANU
podelil srebrno plaketo za ustvarjalno in organizacijsko
delo na področju zborovske glasbe.
Iz srca mu čestita
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
S svojim dolgoletnim in neutrudnim zborovodjem 
se veseli in mu prisrčno čestita MeCPZ Sv. Jernej, 
MoKZ Stane Malič in openska župnijska skupnost.
trganemu delovanju. Iz občin-
stva je bilo slišati tudi laskave
ocene na dosedanjo ponudbo
DSI, nekateri pa so pogrešali
večjo duhovno dimenzijo preda-
vanj (Pahor je dejal, da se občin-
stvo na tovrstno vsebino ne od-
ziva rado...). Ugotovljeno je tudi
bilo, da bi se morali člani DSI in
redni obiskovalci morda več ob-
veščati in prijateljsko družiti, saj
je človeška toplina tudi nepo-
grešljiv del ponedeljkovih
večerov. Marij Maver je bil ob
koncu mnenja, da so večeri DSI
dragoceni, težko pa je dojeti, da
se občinstvo (in najbrž
manjšina) včasih ne odziva na
teme, ki bi ga morale zanimati.
Urednik pri Mladiki je načel tudi
vprašanje urnika DSI in ugota-
vljal, da je začetek ob 20.30 še
vedno ustrezen, a le v primeru,
da se predavanja začnejo točno
ob tej uri: ni prav, da se zaradi te-
levizijskih intervjujev z gosti
večerov predavanja začenjajo z
najmanj četrturnim zamikom.
Pahor je napovedal še nekatere
teme januarskih večerov. Poleg
Alenke Puhar bodo v Peterlinovi
dvorani predavali še naravovar-
stveniki, Jože Možina pa bo spre-
govoril o zloglasni Islamski
državi.
IG
DVS Bodeča Neža (foto Damj@n)
Tržaška 14. januarja 2016 15
Zahvala
Karitas vipavske dekanije iz
Ajdovščine se zahvaljuje
Vincencijevi konferenci in župniji
Barkovlje za dar 200 evrov za
otroke v stiski.
Obvestila
Področni svet Slovenskega
pastoralnega središča vabi na
predavanje g. dr. Primoža Krečiča
stolnega župnika v Kopru na temo
“Usmiljenje v edinosti”, ki bo v
sredo, 20. januarja, ob 20. uri v
Šentjakobskem domu, ul.
Concordia 8.
Humanistični in družbeno-
ekonomski licej Antona Martina
Slomška v Trstu vabi dijake tretjih
razredov nižjih srednjih šol in
njihove starše na dan odprtih vrat,
ki bo torek, 19. januarja, ob
17.00. Toplo vabljeni.
V delovanju Slovenska
Vincencijeva konferenca v Trstu
prireja tudi nekaj božičnih
koncertov v domovih za ostarele
in onemogle. V ta namen bo
Dekliški pevski zbor Vesela
pomlad z Opčin pod vodstvom
dirigentke Andreje Štucin nastopil
v Domu Šolskih sester pri Sv.
Ivanu v Trstu v soboto, 16.
januarja 2016, ob 16. uri. V torek,
19. januarja 2016, pa bo
nastopila v domu “Ieralla” na
Padričah ob 16. uri Dekliška
vokalna skupina “Primorsko” iz
Mačkolj pod vodstvom prof.
Aleksandre Pertot.
Darovi
Za svetoivanski cerkveni pevski
zbor: v spomin na dr. Marijana
Bajca darujejo družina Pavlica 50
evrov ter Neva, Mirka in Neva 60
evrov.
Za rojansko glasilo Med nami:
Jelka Terčon Šah 25 evrov,
Diomira in Tine Frančeski 40
evrov, Anita Perič 10 evrov.
V spomin na gospo Miro Bole
darujeta U. T. 30 evrov in NN 50
evrov za rojansko Vincencijevo
konferenco.
Za rojansko glasilo Med nami
Ivica Švab 10 evrov.
V spomin na dragega moža prof.
Šaha Maksa daruje žena Jelka 50
evrov za cerkev v Mavhinjah, 25
evrov za Vincencijevo konferenco
in 25 evrov za rojansko glasilo
Med nami.
Za Novi glas daruje S. Ž. 20 evrov.
Ob Božiču v spomin na starše
darujeta Nada in Uča Gašperšič
200 evrov za Vincencijevo
konferenco.
  okratna slovesna verska svečanost
na štefanovo je bila za slovenske ver-
nike pri sv. Antonu posebnega
značaja, jubilejnega!
Kot je sijajno zarisal Marijan Kravos v svo-
jem govoru, ki ga v celoti objavljamo, je bi-
lo bogoslužje posvečeno 70-letnici ponov-
ne vrnitve slovenske besede v to pomem-
bno cerkev. Pred versko daritvijo nam je
zborovodja Združenega zbora Edi Race
obrazložil, da pevski sestav Zveze cerkeve-
nih pevskih zborov sodeluje pri tem bogo-
služju dvajset let: “Za to mašo na štefanovo,
ki za naše tržaške vernike brez slovenskega
bogoslužja v župnijah velja za neke vrste
božičnico, si je močno prizadeval tedanji
predsednik Slovenskega pastoralnega sre-
dišča g. Marij Gerdol”. In s kakšnimi sklad-
bami bo Združeni zbor spremljal današnje
bogoslužje – smo ga vprašali. “Peli bomo
Mašo v b duru Ubalda Vrabca”, nam je od-
vrnil Race, ki je že usklajeval notne zapise
s Tomažem Simčičem, ki je sedel za orgla-
mi.
Bogoslužje je vodil rojanski dušni pastir g.
Franc Vončina ob somaševanju predsedni-
ka Slovenskega pastoralnega središča, g.
Klemena Zalarja. G. Vončina je v svoji pri-
digi izpostavil pomen jubileja, za katerega
nosi posebno zaslugo msgr. Jakob Ukmar:
bil je ravno ta veliki cerkveni mož, ki si je
v tedanjih povojnih časih prizadeval za to,
da bi slovenska beseda ponovno stopila
med zidove tega osrednjega mestnega
Božjega hrama. Bili so to časi, ko je bogo-
služje, razen homilije in petja, še potekalo
v latinskem jeziku. G. Vončina je spomnil,
da je tako bilo do drugega vatikanskega
koncila leta 1965. Ta mejnik je duhovniku
služil za to, da je grenko primerjal sedanji
položaj v slovenski zamejski Cerkvi s tedan-
jim. “Takrat smo po tej koreniti spremembi
upali, da bodo naši
ljudje zaradi službe
Božje v materinem
jeziku raje zahajali v
Cerkev. A bila je ut-
vara! Naša vera je v
času pešala. Takrat
smo imeli veliko
slovenskih duhov-
nikov, danes vemo, da ni več tako. Bili so
časi, ki se ne povrnejo …” Spomnil se je
škofa Bellomija, ki mu je uspelo doseči vsaj
to, da je v našo sredino prišlo nekaj dušnih
pastirjev iz Slovenije, “danes nam pomaga
g. Klemen Zalar, ki je prav tako doma iz
naše matične domovine”. In še: po smrti
g. Jakomina je po svojih močeh jezikovno
vrzel zapolnil tamkajšnji župnik, ki je pri-
pravljen maševati v slovenskem jeziku. Sle-
dila je grenka ugotovitev, da “slovenska
šola po meni ni dala tržaški Cerkvi nobe-
nega novega slovenskega
duhovnika”. Ali naj se vse
zreducira zgolj na Sloven-
sko pastoralno središče, se
je vprašal. “Mi se umika-
mo iz Cerkve in vedno
slabše bo, če kaj ne stori-
mo”, je povedal. Kako na-
prej torej?
Naj nas k odgovoru na to
ključno vprašanje vodi
sveto leto usmiljenja, ki
nam odpušča naše slabosti, in
naj se z novim elanom podamo
v prihodnost. Naj se majhen pla-
menček, ki danes gori v naših
srcih, spremeni v velik ogenj
upanja in vere. Naj za zgled ver-
niki vzamejo ravno sv. Štefana
mučenika, ki je svoje življenje
daroval za to, da bi oznanjal Je-
zusa. “Sveti Štefan naj nam po-
maga za to, da
odkrijemo Božje
usmijenje in do-
broto”, je dejal
g. Vončina in
vsem vernikom,
med katerimi je
bil v imenu
tržaške občine
prisoten svetnik
Igor Švab, za že -
lel veliko narod-
nega in verske-
ga ponosa.
IG
T
Govor Marijana Kravosa 
Ob 70-letnici obnovitve slovenske
pridige pri Novem sv. Antonu v Trstu
   li boste objavili go-
vor Marijana Kravo-
sa? Res prisrčen je
bil”!
Tako nas je nagovorila neka naša
naročnica in vernica, ki je bila
prisotna pri jubilejnem bogo-
služju 26. decembra pri Novem
sv. Antonu. Odvrnili smo ji, da
imamo govor še v žepu in da ga
bomo v celoti objavili v prihod-
nji številki Novega glasa. Naklon-
jenost besedam Marijana Kravosa
so delili tudi drugi verniki: “Lepo
govori…”!, je med samim govo-
rom, ki ga je didaktični ravnatelj
pri Sv. Jakobu imel po končanem
bogoslužju, ugotavljala neka dru-
ga oseba, ki je sedela poleg nas.
Res lepo so odmevale Kravosove
besede, ki so se naslanjale na ne-
posredno doživljanje opisanega.
Prav zato si štejemo v čast, da je
govornik z veseljem privolil v ob-
javo besedila v našem tedniku.
“Dragi prijatelji,
zbrali smo se, da tudi letos z mo-
litvijo in petjem počastimo spo-
min na Jezusovo rojstvo v tej naj-
bolj središčni cerkvi, v kateri slo-
venska beseda odmeva že več kot
dve stoletji. Letošnje praznovanje
pa ima poseben pečat, saj se da-
nes spominjamo 70. obletnice
obnovitve slovenske pridige po
24-letni nasilni prekinitvi v času
fašizma. Da bolje razumemo po-
men tega dogodka, je potrebno
na hitro prehoditi pot te naše pri-
sotnosti pri Novem sv. Antonu.
Pri tem si bom pomagal s podat-
ki, ki sem jih našel v brošuri Iz
življenja slovenskih vernikov pri
Novem sv. Antonu v Trstu, ki ga
je leta 1986 izdalo tukajšnje slo-
vensko pevsko društvo ob 40-let-
nici obnovitve cerkvenega pev-
skega zbora.
Naj najprej navedem za Trst pre-
lomni leti 1719, ko je habsburški
cesar Karel VI. dodelil Trstu status
proste luke, in 1736, ko je določil
gradnjo nove mestne četrti na
področju starih solin, ki so takrat
segale tja do današnjega Garibal-
dijevega trga. S to gradnjo se je
pojavila tudi potreba po novi
prostorni cerkvi, ki je bila dejan-
sko dograjena leta 1771 in po-
svečena sv. Antonu Padovanske-
mu. Smo namreč v dobi prosve-
tljenega absolutizma, ko je naše
mesto začelo naglo cveteti in šte-
vilčno rasti zaradi ekonomskega
razvoja, ki je s seboj prinesel šte-
vilne priseljence, ki so v Trstu
“A našli boljše pogoje za preživetje.Prihajali so predvsem iz bližnjein daljne okolice, kjer je bil sto-
letja naseljen slovenski človek.
Bilo pa je tudi veliko avtohtonega
prebivalstva t. i. Mandrjerjev, ki
niso imeli primerne verske vzgo-
je. Od tod skrb policijskega pred-
stojnika in poveljnika okrožja ba-
rona Pittonija, ki je leta 1784 v
nekem svojem poročilu pripo-
ročal, naj bi se prav v tej cerkvi
čim prej uvedel krščanski nauk v
slovenskem jeziku za mladino, ki
je živela na področju, ki ga je
oskrbovala župnija. Kdaj se je ta
nauk začel, ne vemo, zagotovo pa
vemo, da je 27. februarja 1798
župnikov pomočnik Giuseppe
Seraschin prejel dekret, s katerim
ga je tedanji tržaški škof Gaetano
de' Buset imenoval za slovenske-
ga pridigarja v cerkvi Novega sv.
Antona. Od takrat pa vse do av-
gusta leta 1921 je slovenska bese-
da odmevala najprej v omenjeni
stari cerkvi, nato pa v tej, ki je bila
dograjena leta 1842.
Smo v letu 1920. Začenja se naj-
težje obdobje za slovenske verni-
ke in duhovnike v tej cerkvi. Tra-
gičnemu požigu Narodnega do-
ma 13. julija so sledile grožnje
slovenskemu kaplanu pri Novem
sv. Antonu Francu Guštinu. Ker
so prenapeteži motili slovensko
službo božjo in pretepali vernike,
je takratni župnik g. Antonio Vat-
tovaz odredil začasno prekinitev
slovenske pridige. O tej svoji
odločitvi je 6. oktobra z dopisom
seznanil takratnega škofa msgr.
Angela Bartolomasija, ki pa je
odločno zavrnil tako zadržanje in
ukazal, naj se slovenske pridige
nadaljujejo. Fašistične grožnje so
postale vedno bolj očitne in kljub
raznim pozivom se policijske
oblasti niso primerno odzvale.
Kaplan Guštin je bil znova prete-
pen, avgusta 1921 so fašisti s streli
iz revolverja prekinili slovensko
službo božjo. Na pritisk sil javne-
ga reda je tako slovenska beseda
v cerkvi Novega sv. Antona do-
končno utihnila. Ni pa utihnila
slovenska pesem. G. Franc
Guštin je namreč v svoji vnemi
na iznajdljiv način dosegel, da je
v cerkvi naslednjih 24 let odme-
vala slovenska melodija z latin-
skim besedilom. Sobrata Sel-
lingerja je namreč zaprosil,
da bi mu prevedel vsa slo-
venska besedila v latinščino.
Prišli smo tako do leta 1945,
ko je v povsem novih razme-
rah škof Antonio Santin
odredil ponovno uvedbo
slovenske pridige pri jutranji
maši ob 7.00. Na slovesnosti
15. avgusta 1945 je pridigal
msgr. Jakob Ukmar, ki je
med drugim dejal: “Obiskuj-
te slovensko bogoslužje red-
no in v obilnem številu, da
se v spoznanju in ljubezni
božji izpopolnite, da zadobi-
te v teh razburkanih časih
notranji mir ter daste tudi
našim someščanom lep zgled
krščanske gorečnosti in moralne
zrelosti”. Bog je želel, da je v tem
času prišel v Trst mlad duhovnik,
g. Jože Prešeren, ki se je ravnokar
vrnil iz Rima, kjer je končal študij
cerkvenega prava. Najprej je
prišel v stik z msgr. Ukmarjem,
nato pa je prosil škofa Santina,
naj ga sprejme v službo. Škof je
sicer za slovenskega kaplana na-
stavil g. Ivana Kramariča, ki pa
službe ni sprejel. Tako je g.
Prešeren od vsega začetka opra-
vljal to službo, naprej brez nasta-
vitve, tri leta kasneje pa z urad-
nim dekretom.
Od tu dalje se zgodovinska dej-
stva začenjajo mešati z osebnimi
spomini:
- otroški spomin na evharistijo v
latinskem jeziku, ko praktično
nisem ničesar razumel in sem
vzklik “Sursum corda”! povezo-
val z vrvjo v zvoniku, na katero
smo se nadobudni strežniki
obešali, da smo s svojo težo ko-
maj premaknili težke zvonove, ki
so vabili vernike k nedeljski sv.
maši;
- spomin na številne sestanke v
podstrešni sobici nad zakristijo,
kjer nas je g. Prešeren pripravljal
na zakramente in smo imeli skav-
ti 5. čete svoje redne tedenske se-
stanke;
- spomin na enkratno doživetje,
ko smo iz zadnjega nadstropja z
vso možno hitrostjo dirjali po
polžastem stopnišču navzdol in
drseli ob steni, ki nam je bila var-
na opora, da nismo v tisti naglici
padli;
- spomin na lepo petje, ki se je ra-
zlegalo z malega kora nad oltar-
jem in me je že kot otroka očara-
lo;
- spomin na prve negotove kora-
ke v cerkvenem zboru pod taktir-
ko Janka Bana;
- spomin na dolgoletno pevsko
druženje v raznih zasedbah pod
navdušenim vodstvom Edija Ra-
ceta;
- spomin na g. Prešerna in njego-
vo strogost, ki pa je bila nenehno
pomešana z izostrenim čutom za
to, kar je najboljše na duhovnem
področju, tako da smo lahko v
Trstu poslušali odlične predava-
telje, da smo lahko obiskovali bo-
gate, pa čeprav včasih kar napor-
ne duhovne vaje;
- spomin na številne Marijine
družbenice od Ane in Neže Pe-
lan, ki sta bili vedno pripravljeni
pomagati družinam v stiski, do
Tončke Curk, Pepce Vodopivec,
Norme Jazbec, ki so se pojavljale
kot svetle figure v času našega
otroštva in mladosti, in Stane Ko-
pitar, ki nas je s svojim igralskim
in režiserskim talentom razvesel-
jevala s številnimi komičnimi
vlogami in nas navduševala za
gledališko umetnost;
- spomin na dolgoletnega kate-
heta g. Gerdola, ki je znal s svo-
jim dostojanstvom očarati nas
otroke in vsakogar, s komer se je
srečal; po smrti msgr. Prešerna je
s požrtvovalnostjo nadaljeval nje-
govo delo za slovenske vernike v
mestnem središču, a ni zanema-
ril tudi drugih področij: več kot
deset let je bil duhovni vodja za-
konske skupine, ki se je zbirala v
Marijinem domu v ul. Risorta.
Vse to je spremljalo slovensko be-
sedo pri Novem sv. Antonu. Tista
kratka slovenska nedeljska evha-
ristija, tista enourna prisotnost
slovenske besede v tej cerkvi se je
nadaljevala najprej na skupni ka-
vici po maši in nato širila na raz-
ne bolj ali manj delovne sestanke
in dejavnosti v hiši na Škorklji in
v Marijinem domu v ul. Risorta.
Ta slovenska sv. maša je bila za
nas oltar, na katerem so se
združevale vse niti našega
odraščanja in duhovnega dozo-
revanja, za kar smo Bogu neiz-
merno hvaležni.
Časi nam danes niso več tako na-
klonjeni kot v preteklosti, marsi-
kaj se je sicer spremenilo na
slabše, marsikaj pa se je iz-
boljšalo: če na eni strani postaja
naša družba vedno bolj laična in
12.1.1991 - 12.1.2016
Ob 25-letnici smrti dragega 
prof. MAKSA ŠAHA
se ga z ljubeznijo spominjajo 
žena Jelka in svojci.
išče srečo raje izven človeka kot
v njegovi notranjosti, duhovno-
sti, je na drugi strani razveselju-
joče dejstvo, da se strah pred upo-
rabo slovenščine naglo umika za-
nimanju za slovensko besedo. Če
smo bili Slovenci v mestnem sre-
dišču v prejšnjih stoletjih večino-
ma priseljenci, smo danes pov-
sem integriran del te skupnosti,
ki pa se pod vplivom migrantskih
tokov ponovno spreminja in bo-
gati z novimi jeziki in kulturami.
V teh razmerah se je delo, ki ga
mora opravljati slovenski duhov-
nik v središču mesta, zelo spre-
menilo. Pri njegovem poslanstvu
so potrebne posebna občutlji-
vost, sposobnost prepoznavanja
znamenj časa in globoka vera, da
se lahko odzove vsem tem izzi-
vom. Prav to pa naj bo naše
voščilo sedanjemu dušnemu pa-
stirju g. Zalarju, ki se je pogumno
odločil, da bo nadaljeval delo
svojih predhodnikov med nami.
Vemo, da božja pota niso naša
pota, in ne vemo, kateri so nje-
govi načrti za nas in zakaj dovol-
juje, da se naša skupnost krči.
Edino, kar vemo in verujemo, je
to, da nas ima Bog rad in da je
vse, kar naredi, dobro. V tem du-
hu lahko tudi mi s kraljem Davi-
dom vzkliknemo:
“GOSPOD, moje srce ni prevzet-
no,
moje oči se ne povzdigujejo.
Ne poganjam se za velikimi de-
janji,
za čudovitejšimi od mene.
Nasprotno, potešil in pomiril
sem svojo dušo
kakor otrok v naročju svoje ma-
tere,
kakor otrok je v meni moja duša.
Izrael, upaj v GOSPODA,
od zdaj dalje in na veke”!  (Ps
131)
Marijan Kravos
Foto dpd
Člani Združenega zbora ZCPZ (foto IG)
G. Klemen Zalar in msgr. Franc
Vončina (foto IG)
  Na štefanovo
Ne umikajmo se iz Cerkve!
SV. ANTON NOVI 
“GOSPOD, moje srce ni prevzetno,
moje oči se ne povzdigujejo.
Ne poganjam se za velikimi 
dejanji,
za čudovitejšimi od mene.
Nasprot , potešil in pomiril sem
svojo dušo
kakor otrok v naročju svoje
matere,
kakor otrok je v meni moja duša.
Izrael, upaj v GOSPODA,
od zdaj dalje in na veke!” (Ps 131)
Videmska / Aktualno14. januarja 201616
Pogovor z rektorjem svetišča msgr. Dionisiom Mateucigem
Sveto leto usmiljenja 
na Svetih Višarjah
  a god Brezmadežnega
spočetja je papež Fran či -
šek odprl v Rimu sveta
vrata za leto usmiljenja. V nedel-
jo, 13. decembra 2015, jih je v vi-
demski stolnici odprl nadškof
msgr. Andrea Bruno Mazzocato.
Jubilejni cerkvi bosta tudi na Sta-
ri Gori in na Svetih Višarjah, kjer
so sveta vrata odprli v nedeljo,
20. decembra. Pogovor je pote-
kal z msgr. Dionisiom Mateuci-
gem, ki je rektor svetišča na Sve-
tih Višarjah in žabniški župnik.
Kako je bilo 20. decembra na
Svetih Višarjah?
Postavili smo znak za sveto leto
usmiljenja v treh jezikih, v slo-
venščini, nemščini in itali-
janščini. Sveta maša je bila opol-
dne. Pred njo smo odprli sveta
vrata. Žabniški pevski zbor je pel v štirih jezikih.
Slovenski skavti iz Trsta so prinesli betlehemsko
luč. Zbralo se je nad dva tisoč vernikov iz Furlanije
Julijske krajine, Slovenije in Koroške.
Bodo sveta vrata vedno odprta?
Ja, vrata bodo odprta vedno, ko bo v svetišču sveta
maša. Bodo gotovo odprta vse do Velike noči, do-
kler bo delovala žičnica. Nato pa spet v poletni ro-
marski sezoni.
Boste v tem letu usmiljenja naredili kaj poseb-
nega?
Mogoče bomo dokončali križev pot in pripravili
novo knjižico za križev pot.
Pa glede molitev in obredov bo kaj posebnega?
Darovali bomo kakšno posebno mašo in bomo
tudi na razpolago za spoved, če bodo verniki žele-
li. Romarji bodo prejeli odpustek svetega leta.
Kaj pomeni za vas in za vse vernike leto usmil-
jenja?
Pomeni nam veliko. Veseli smo,
ker vsi potrebujemo, da nam Bog
da milost za naše grehe in nam
pomaga, da lahko gremo naprej.
Tudi vsi romarji, ki prihajajo na
Svete Višarje, potrebujejo Božjo
milost, da bi se izkazali kot kri-
stjani v tem, kar počnejo, v
življenju in svojih župnijah. Le
tako lahko upamo, da nam bo
Bog pomagal in da nam bo Mati
Božja na Svetih Višarjah dala
moči za naprej.
To sveto leto si je nadvse želel
sam papež Frančišek, s katerim
ste se vi letos tudi srečali.
Ja, papež Frančišek je prav za da-
našnji čas. Treba bo še veliko
časa, da bo prišlo v srce vseh kri-
stjanov, kar so določili na dru-
gem vatikanskem koncilu. Ko sem se junija srečal
z njim v Rimu, mi je dejal, da, čeprav smo grešni-
ki, moramo imeti zaupanje v Boga.
Sicer so Sv. Višarje vedno kraj usmiljenja, mar
ne?
Ja, so kraj spovedi. Kdor želi, so mu po zakramen-
tu sprave odpuščeni njegovi grehi.
Kaj želite našim ljudem doma in po sve-
tu v svetem letu usmiljenja?
Želim jim vsega dobrega. Najprej želim,
da bi vsako srce sprejelo Božjo milost, da
bi vladal mir v družinah in da bi se vzpo-
stavil mir med ljudmi. Benečija potrebu-
je, da so vsi skupaj, da delajo, da se naša
zemlja ne izgubi, da bo luč za vse tiste,
ki žive na njej, in za tiste, ki so v naši ško-
fiji. Težko bo sedaj v Benečiji, kjer ni du-
hovnikov, ki govorijo slovensko. Ostala
sta le še gospod Božo Zuanella, ki še
ohranja našo vero tudi v našem jeziku, in msgr.
Marino Qualizza, ki vsako saboto hodi maševat v
slovenskem jeziku v Špeter in vsako nedeljo v Dre-
ko. Vera se bo izgubila, če se bo izgubil slovenski
jezik.
Kaj pa v Kanalski dolini?
V Kanalski dolini sva jaz in gospod Mario Gariup.
Vztrajava, kar se da, da se še poje in moli po slo-
vensko. Tudi tisti, ki so Slovenci, radi pojejo in ra-
di poslušajo v slovenskem jeziku. Saj je vsak dan
pri maši največ Slovencev.
Ezio Gosgnach
N   edno spet opažam, kakopozabljivi so celo strokov-ni pisci, a tudi, kako
površno se piše o slovenski bese-
di oziroma glasbi pri nas na Ko-
roškem. Prva omemba glasbe na
Koroškem, ki jo najdemo v starih
listinah, se nanaša na petje ob
ustoličevanju, gre za t. i. “Windi-
sche Laisen”, to so slovenske (cer-
kvene) pesmi, v katerih najdemo
v besedilu znano prošnjo iz litur-
gije, grški “Kyrie Eleison”, se pra-
vi: Gospod, usmili se. Gre za zgo-
dovinsko dokumentirano dej-
stvo, ki bi ga lahko vsaka koroška
glasbena institucija vsaj omenila.
Priložnosti res ne manjka, ce-
lovški konservatorij bi to lahko
navajal v različnih okoliščinah,
izpostavili bi ga lahko ob zname-
nitem festivalu v Osojah, beležil
npr. cerkveno-glasbeni oddelek
V krške (celovške) škofije, ali vsajknjige o glasbeni zgodovini naKoroškem oz. Avstriji na splošno.
V znani, precej zajetni knjigi Pe-
tra Planyavskega o katoliški cer-
kveni glasbi iz leta 2010, knjiga
je izšla pri založbi Tyrolia, najde-
mo, sicer v zgodovinskem pregle-
du, Jurija Slatkonjo kot ustanovi-
telja Dunajskih slavčkov, spet pa
ne koroškega ustoličevanja in
slovenskega petja ob tem.
Prof. Jože Ropitz, zaslužen za cer-
kveno glasbo v krški škofiji, je že
dalj časa čakal na note prav po-
sebne maše Michaela Haydna
(1737 -1806), brata bolj poznane-
ga Josefa Haydna, ki jo letos naj-
demo v programu založbe Do-
blinger z Dunaja, to je Missa San-
cti Cyrilli et Methodii. Oba, Mi-
chael in Josef (Haydn) sta do-
raščala v istem okolju, v panon-
skem nižavju in sta
očitno poznala sve-
ta brata. Pred leti je
znani dirigent Har-
noncourt v inter-
vjuju povedal, da je
imel med sneman-
jem simfonij Josefa
Haydna v Den Haa-
gu zanimivo iz-
kušnjo: med orkestraši je sedel
mlajši gradiščanski Hrvat, ki mu
je za skoraj vsako glavno melodi-
jo Haydnovih simfonij našel eno
od melodij ljudskih pesmi gra-
diščanskih Hrvatov, ki so bile
enake “Haydnovi” orkestrirani
melodiji. Nekoč sem poslušal pri-
tožbo slovenskega glasbenika
nad Hrvati, češ da si za svojega
skoraj lastijo tudi Josefa Haydna.
Vendar kaže, da imajo Hrvati vsaj
v nekaterih delih morda prav. Pa-
nonska nižina je prostrana in
precej ljudstev je že vedno živelo
na njenih planjavah.
Sprašujem se zato, kdaj bomo
vsaj mi slovenski pisci, muziko-
logi in zgodovinarji po stoletjih
molka vendar začeli omenjati
slovensko petje pri ustoličevan-
ju?!
Andrej Feinig
V Ukvah, Žabnicah in na Svetih Višarjah
Božični koncerti v
Kanalski dolini
  ed božičnimi prazniki
je bilo v Kanalski dolini
precej pestro in živah-
no tudi na glasbenem področju.
Domači slovenski društvi sta or-
ganizirali kar nekaj koncertov.
V župnijski cerkvi v Ukvah je bil
27. decembra božični koncert, ki
ga je organiziralo Združenje Don
Mario Cernet v sodelovanju s cer-
kvenim pevskim zbo-
rom iz Ukev in z župni-
jo svetih Filipa in Jako-
ba v Ukvah. Koncert je
bil lepo doživet, saj se
ga je udeležilo veliko
število obiskovalcev ob
tromeji.
Nastopili so domači
cerkveni pevski zbor iz
Ukev, pevska skupina
Akzent iz Ledinc/Lede-
nitzen na avstrijskem
Koroškem, ženska pevska skupina
Cintare iz Ljubljane, moška pev-
ska skupina Kerlci iz Ljubljane in
mešani pevski zbor Hrast iz Do-
berdoba. Izvajali so božične in
novoletne pesmi, ki so bile pre-
težno v slovenščini, le posamezne
v angleščini in latinščini. Z etno-
grafskega vidika so bile nekatere
M prava poslastica, ker spadajo v slo-vensko zakladnico pesmi ob no-voletnem koledovanju.
Prisotne je dvojezično – v itali-
janščini in v domačem sloven-
skem ziljskem narečju – pozdravil
tudi naborješko-oški župan Boris
Preschern, ki je pohvalil trud
vseh tistih, ki si prizadevajo za
ohranjanje slovenskega narečja v
Ukvah in za nadaljevanje sloven-
skega petja v tamkajšnji cerkvi.
“Suouenjo žabarite” ostaja tako
dandanes še vedno običajna
stvar.
Sedmega decembra pa je v žab-
niški župnijski cerkvi svetega Egi-
dija bil na sporedu koncert z na-
slovom Adventne pesmi in melo-
dije, ki ga je organizirala godba iz
Kanalske doline v sodelovanju z
Združenjem Don Mario Cernet.
Na koncertu, ki ga je povezovala
Anna Maria Missoni, so nastopili
cerkveni pevski zbor iz Žabnic,
žabniški zbor Tantum ergo, Višar-
ski oktet ter godba tabeljskega
svetišča skupaj z godbo iz Kanal-
ske doline. Med večerom sta pe-
smi v italijanščini, slovenščini in
nemščini recitirali Sabrina Mag-
gioni, Dorotea Willeit in Aina
Sandrini.
Posebno očarljiva je bila prav pe-
sem v žabniški slovenski govorici,
ki jo je prebrala domačinka Do-
rotea Willeit, sicer z naslovom
Bienahta. Prireditev je potekala
pod pokroviteljstvom občin
Trbiž in Naborjet-Ovčja vas ter
s finančno podporo Gorske
skupnosti za Guminsko, Želez-
no in Kanalsko dolino preko
sredstva iz deželnega zakona za
slovensko manjšino.
V župnijski cerkvi v Žabnicah
je 2. januarja med večerno sve-
to mašo pel mešani pevski
zbor Rdeča zvezda iz Zgonika,
ki je po maši tudi izvedel sa-
mostojni koncert. Organiziralo
ga je slovensko kulturno središče
Planika v sodelovanju s samim
pevskim zborom in z župnijo
Žabnice. Isti zbor je pel tretjega
januarja na Svetih Višarjah med
opoldansko sveto mašo in po
njej.
Luciano Lister
  a novo leto 2016 so po že
ustaljeni navadi Slovenci
v Benečiji, Reziji in Kanal-
ski dolini pripravili stenske ko-
ledarje. Tipanska in koba-
riška občina sta v sodelo-
vanju z zadrugo Most pri-
pravila dvojezični čezmej-
ni koledar, ki ga že lepo
poznajo v Posočju, v Ne-
diških dolinah in celo v
Furlaniji. Koledar krasijo
lepe fotografije, za katere
je poskrbel Maurizio But-
tazzoni. Na prvi strani ko-
ledarja sta voščili za novo
leto 2016 županov Claudia
Grassata iz Tipane in Ro-
berta Kavčiča iz Kobarida.
Izdajo koledarja je sofi-
nancirala Gorska skupnost Ter-
Nadiža-Bardo s prispevkom
deželnega zakona za Slovence
Z 26/2007.Že veliko let pa pripravlja Centerza kulturne raziskave v Bardu, v
Terski dolini, koledar v sodelo-
vanju z zadrugo Most. Po tradi-
ciji je koledar, ki je v domačem
slovenskem narečju, opremljen
s starimi fotografijami, ki
pričajo, kakšno je bilo nekoč
življenje v Terski dolini. Foto-
grafije so črno-bele, le na prvi
strani je barvna fotografija.
V Grmeku je tudi letos kultur-
no društvo Rečan pripravilo
stenski koledar, ki nosi naslov
Za na pozabit. Opremljen je s
fotografijami, ki so last zasebnih
družin, in tudi ta je, kot je že na-
vada, v domačem slovenskem
narečju.
Stenski koledar je pripra-
vila tudi zveza emigran-
tov Slovenci po svetu.
V Reziji je kulturno
društvo Rozajanski dum
v sodelovanju z Muzejem
rezijanskih ljudi pripravi-
lo koledar, ki je letos na-
menjen lovcem.
Za koledar v Kanalski do-
lini je poskrbelo kulturno
društvo Cernet. Koledar
je v slovenskem jeziku.
Posvečen je zgodovini
cerkvenega pevskega zbo-
ra iz Ukev in ga krasijo stari fo-
tografski posnetki.
U. D.
V Benečiji, Reziji in Kanalski dolini izšli koledarji
Leto 2016 na hišnih
stenah
  gledališču Ristori v
Čedadu je v organiza-
ciji Sveta slovenskih
organizacij in Slovenske kul-
turno-gospodarske zveze na
praznik Svetih treh kraljev, 6.
t. m., potekal 53. Dan emi-
granta, ki velja za največji
praznik Beneških Slovencev.
Udeležil se ga je tudi minister
RS za Slovence v zamejstvu
in po svetu Gorazd Žmavc, ki
je v prihodnje obljubil še
večjo pozornost organizaci-
jam, življenju in delu Sloven-
V
cev, ki živijo v Be-
neški Sloveniji, Ka-
nalski dolini, Ter-
skih dolinah in v
Reziji.
Dan emigranta, ki
nosi podnaslov Pe-
smi, glasba, življen-
je Slovencev videmske pokraji-
ne, je bil letos še posebno praz-
nično obarvan ob 40-letnici de-
lovanja Beneškega gledališča, ki
je v režiji Elisabette Gustini pri-
pravilo predstavo z naslovom
Nit duga 40 liet, v kateri so
igralci zaobjeli štiri desetletja
plodnega delovanja.
Zaradi tokratne posebne števil-
ke Novega glasa bomo podrob-
neje o Dnevu emigranta pisali
prihodnjič, saj je Ana Wedham
imela odmeven govor v imenu
vseh Slovencev videmske po-
krajine, sprego-
vorili pa so tudi
čedajski župan
Stefano Bal-
loch, deželni
odbornik Cri-
stiano Shaurli
ter evropska po-
slanka Isabella
De Monte, pri-
sotnih pa je bi-
lo več uglednih
osebnosti.Foto DP
Minister Gorazd Žmavc (foto JMP)
Trpki utrinki iz Koroške
Pozabljena slovenska
beseda
Že 53. Dan emigranta
Tokrat slovesno ob 40-letnici
Beneškega gledališča
Slovenija 14. januarja 2016 17
  Gostujoča predstava Hotel Modra opica
Bridka usoda Ignacija Borštnika
SNG NOVA GORICA 
  Slovenskem narodnem
gledališču Nova Gorica je
v novembrskem sporedu
abonmaja Mali oder, v sredo, 25.
novembra 2015, prišla v goste
predstava Hotel Modra opica. Ta
je krstno zaživela v lanskem sep-
tembru kot koprodukcija SNG
Drama Ljubljana in Mestnega
gledališča Ptuj. Tekst sta štirično
kot uveljavljeni umetniški
duo napisala Miha Nemec
(1973), sicer tudi član an-
sambla SNG Nova Gorica,
in Nejc Valenti (1984), štu-
dent ljubljanske Filozofske
fakultete, in z njim odstrla
zaveso nad življenjem in
delom prvega slovenskega
poklicnega gledališkega
igralca, Ignacija Borštnika
(1858-1919), ki je v igralski
karieri, dolgi sedemintride-
set let, ustvaril več kot štiri-
sto vlog in bil tudi režiser,
prevajalec, pedagog in kul-
turni delavec. Po njem, ki
se je nagibal k realistični
igri, se od l. 1970 poimenu-
je najpomembnejši gleda-
liški festival na Slovenskem,
Borštnikovo srečanje, na katerem
vsako leto podeljujejo tudi
Borštnikov prstan, ki je najvišje
priznanje na igralski poklicni po-
ti. Predstavo, kar precej močno
začinjeno z ironično noto, ki pre-
haja mestoma v sarkazem, uvede
dokaj enigmatična figura, gospa
Češarkova, vsestranska pisar-
niška pomoč v Deželnem gleda-
lišču v Ljubljani. Izredno na-
tančno, ostro, tudi v hoji,
sključeni drži, mimiki, s pomen-
V ljivimi, kritičnimi pogledi in še zmarsičim jo je imenitno orisalaVeronika Drolc. V uprizoritvi
spoznamo Ignacija Borštnika (ze-
lo verodostojno, plastično ga je
upodobil Gregor Baković) prav v
letu 1913, ko so ga kot prvaka
Hrvaškega kraljevskega gledališča
v Zagrebu spet poklicali v Ljublja-
no, v gledališče – prav tisti, ki so
ga “izgnali” iz njega dvajset let
pred v predstavi opisanimi do-
godki -, da bi bil vodja dramskega
programa za sezono 1913/14 in
bi skušal rešiti iz kriznega obdob-
ja to pomembno ustanovo. Ta-
krat je Deželno gledališče domo-
valo v stavbi današnje opere in je
doživljalo globoko krizo, tudi za-
radi političnih spletk, strankar-
skih zdrah, ljubosumnosti, nei-
skrenosti … Neverjetno je bilo to
obdobje zelo podobno današnje-
mu in prav zaradi tega sta ga na
novo osvetlila Nejc Valenti kot
dramaturg predstave in Miha Ne-
mec kot režiser. Ustvarila sta res
krasno uprizoritev tudi zato, ker
sta ob sebi imela same igralske
mojstre, poleg imenovanih še
Majo Sever (Zofija Borštnik),
Alojza Sveteta (posebno jedek
Fran Govekar, ki je dolgo let vodil
gledališče, finančno uspešno,
umetniško pa manj, in je skušal
na vsak način oblatiti Borštnika),
Roka Viharja (Etbin Kristan), Bo-
risa Mihalja (Ivan Štefe), Zvoneta
Hribarja (Ivan Tavčar) in mlado
študentko AGRFT Mirando Trnja-
nin, ki je očarljivo in spogledljivo
orisala lik Care Negri, lepotice-
plesalke, nove “erotične” vabe v
kinematografu, zaradi katere iz-
gubijo glavo tudi nastopajoči vel-
jaki. Igralci so se tudi s pomočjo
bogatih, nadrobno izdelanih ko-
stumov (Bjanka Adžić Ursulov),
odslikavajočih opisano dobo, in
s pomočjo maske izredno pre-
pričljivo prelevili v zgodovinske
osebnosti tedanjega časa in prio-
streno podali nianse njihovih
značajev, da so se živo zarisali na
odru. Gledalec se je ob njih zlah-
ka potopil v tedanji čas in v vse
spletke, ki so se pletle za Borštni-
kovim hrbtom, ker so ga hoteli
nekdanji “sovražniki” spet iz-
ničiti, tudi z obrekovanjem, da
rad sega pregloboko v kozarec in
teka za vsako žensko. S
svojim obnašanjem so ga
zares strli, pa še sezona se
je izkazala za pravo polo-
mijo in je Borštnik ra-
zočaran spet odšel v Za-
greb. Tu je med drugim
napisal scenarij za film
Brišem in sodim (1919) in
nastopil v njem v glavni
moški vlogi. Malo pred
smrtjo se je vrnil v domo-
vino z željo, da bi še
ustvarjal na slovenskem
odru in vzgojil nove igral-
ske kadre. A smrt mu je vse
to preprečila, še njegove
poslednje vloge Župnika v
Cankarjevih Hlapcih mu
ni pustila odigrati. V upri-
zoritvi, v kateri se poli-
tične zdrahe z nevoščljivostjo,
tekmovalnostjo, škodoželjnostjo
… prepletajo z intimnim življen-
jem glavnega protagonista,
ustvarjata primerno ozračje tudi
glasba Tea Collorija in scenogra-
fija Petre Veber, ki je tudi obliko-
valka luči. Za koreografije je po-
skrbela Leja Jurišić.
Celostno dognana in dovršena
predstava bi si v SNG Nova Gori-
ca zaslužila več publike!
Iva Koršič
Slavonska in slovanska tradicija 
Badnjak, sveti
večer po starem
  a sveti večer je v starih
časih veljal post, na
ognjišču je gorel debel
čok (panj ali badnjak), v hišo
pa so prinesli slamo. Danes je
ta tradicija v marsičem spre-
menjena, saj imamo v boži -
čnem času namesto tlečega
panja sladki kruh in okrašeno
drevo, namesto slame pa jasli-
ce.
Hrvatje iz Slavonije in severne
Bosne, ki so v
Slovenijo v ve -
čjem številu pri -
šli v času srbske
agresije na nek-
danje jugoslo-
vanske republi-
ke, so s seboj pri-
nesli tudi svoje
navade. Verjet-
no najmočnejši
običaj je
božično prazno-
vanje, ki se
začne zgodaj
zjutraj na sveti
večer s postom
in - peko prašiča.
Sveti večer imenujejo badnjak,
podobno kot naši Belokranjci,
ki mu rečejo badnik ali bad-
njak.
“Čestit badnjak”, mi je na sveti
večer zjutraj ponudil roko so-
sed Nikola in odhitel pripra-
vljat ogenj za 22-kilogramskega
odojka. Že o mraku pa je ob
vsaka vrata v ulici zataknil hra-
stovo vejo. Prvo leto, ko sva se
Vipavec in Ljubljančanka pri-
selila v vas Manžan nad Ko-
N prom, sva bila presenečena, kose je pred hišami navsezgodaj24. decembra začelo nad ognji
vrteti pet prašičkov. A prese-
nečeni so bili tudi oni – po po-
reklu bosanski Hrvatje –, ko so
videli, da se mi pred tako po-
membnim praznikom ne dr -
žimo posta. Njim namreč še
zdaleč ni lahko ves dan vonjati
pečeno svinjino in se premago-
vati, da ne bi poskusili vsaj
kruh pomočiti v mast, ki se
omamno izteka na pladenj pod
ražnjem.
Ob ribi so tako preživeli tudi
zadnji badnjak. Pozno popol-
dne je družinski oče Nikola z
ognja vzel zlatozapečeno pe -
čenko. A je v hišo ni odnesel,
temveč jo je postavil na hladno
v hram. V hišo pa je stopil z ba-
lo slame in jo raztresel po dnev-
ni sobi in jedilnici. Med slamo
je pomešal nekaj čokoladnih
bonbonov, ki so jih otroci nav-
dušeni začeli iskati. Otroci so v
resnici že mladostniki, kar pa
navdušenja nad slamo ni v
ničemer zmanjšalo. Sledila je
slavnostna
večerja. Z
ribo, kajpa-
da, saj do
polno čnice
traja post.
Prašiča so
načeli šele
po eni zju-
traj, ko so
se vrnili od
maše. Mati
družine
Snježana je
postregla
odojka s
ku hanim
fižolom in
sarmo, kot
jo je v otro -
štvu naučila
njena ma-
ma.
Lepe nava-
de, ki so
nam v pr -
vem trenut-
ku bile zelo
nenavadne,
so v resnici
veliko bolj
povezane s
slovensko tradicijo, kot bi si
kdo mislil. Belokranjski duhov-
nik, zgodovinar in etnolog
Ivan Šašelj je pred stotimi leti
takole opisal adlešiške navade:
“Na sveti večer pogrinjajo mizo
z belim prtom. Pod prt devajo
nekaj slame. Na prt devajo na
dva ali na štiri vogale po hlebec
božičnika”. Boži čnik, sladki
kruh, je simboli čno nadome-
stil badnik, debel hrastov čok,
ki so ga v preteklih stoletjih na
ognjišču prižgali, da je tlel še
več dni po Božiču. Badnik so
poznali po vsej Sloveniji, pa tu-
di kurjenje kresa na sveti večer.
Oboje ima korenine v
predkrščanskih
šegah, ko so tako
v času zimskega
sončnega obrata
praznovali zma-
go luči nad temo.
Šašelj je na pose-
ben način poja-
snjeval tudi po-
men posta: “Na
sveti večer ni do-
bro hoditi na lov.
Neki kmet je šel
sv. večer namestu
k polnočki, na
lov v Bukovlje.
Tam je vstrelil pi-
sanega mačka.
Ko ga je prinesel
na dom in ga mi-
slil odreti, je naenkrat izginil.
Mož pa je potem prav kmalu
umrl”.
Staroslovensko tradicijo, ki jo v
nekem smislu danes obujajo
priseljeni Hrvatje, pa poznajo
tudi Srbi. Njihove navade so ze-
lo podobne slavonskim, le da
imajo časovni zamik, saj praz-
nujejo po starem julijanskem
koledarju. Njihov badnjak, s
hrastovimi vejami, odojki in
slamo, je tako na naše Svete tri
kralje, 6. januarja, saj Božič
praznujejo 7. januarja, novo le-
to pa 14. januarja. Tudi na
Manžanu. Zato imajo božični
čas precej daljši, namesto 6. se
konča dva tedna kasneje. Praz-
novanje dveh Božičev med so-
sedi treh narodov in dveh
krščanskih veroizpovedi
vaščanom ne predstavlja nobe-
nega problema. Razen enega –
po koncu praznovanja je treba
marsikomu pas na hlačah pre-
makniti za eno luknjo.
Tino Mamić
ZAHVALA
V 64. letu življenja je v objem usmiljenega
Očeta odšel naš dragi PETER STRES. 
V globoki hvaležnosti za dar njegovega ro-
dovitnega življenja se zahvaljujemo
reševalcem in gasilcem, dr. Diani Bizjak in
osebju oddelka za intenzivno nego bol-
nišnice Šempeter ter CIIM UKC Ljubljana za pomoč in
skrb v zadnjih dneh njegovega življenja, ter sosedom in
prijateljem za sočutno bližino. Iskrena hvala tudi škofu
msgr. Metodu Pirihu, g. župniku Alojzu Subanu, vsem du-
hovnikom, pevcem, govorcem in vsem, ki ste ga imeli radi
in ste bili z nami v težkih trenutkih slovesa.
Vsi njegovi
Ti, ki si življenje samo
V torek, 1. decembra, je bilo v čitalnici Mestne knjižnice Izola odprtje
razstave z naslovom Ti, ki si življenje samo. Avtorica fotografij je
mlada mamica Agata Hren. Deluje na področju naravnega
načrtovanja družine in je želela tudi na ta način prispevati k širjenju
znanja in modrosti, ki je vpisana v naše telo. Fotografije so
opremljene z verzi Toneta Pavčka. V eni od svojih pesmi je zapisal:
“Pozdravljen, mali velikan, ki
nič ne veš, kaj je življenje, pa
si življenje samo”. Pesnikova
hčerka Saša Pavček je bila
navdušena nad idejo za
razstavo. Strinjala se je, da
verzi njenega očeta, ki je vse
življenje s pesmijo opeval
ljubezen, dopolnijo posnete
fotografije. Razstava kroži po
Sloveniji, v izolski knjižnici
ima tretjo postajo in tu bo do
konca decembra. Z njo so
Agata Hren in sodelavci
Zavoda Živim hoteli prikazali
lepoto nosečnosti, otrok in
naravne družine. Je hvalnica življenju, materinstvu, očetovstvu in
ljubezni v družini. Pedagoginja Neva Flajs iz Lucije je zasnovala in
povezovala bogat program, v katerem so sodelovali različni izvajalci.
Najmlajši Kristjan Defaveri je zaigral pesmici na klavir, mlada
umetnica Bilka Persič je ubirala strune harfe. Svojo pesem sta
prebrala Darja Ličen v slovenščini in Stipe Cvitan v dalmatinskem
narečju, Laura Tripar Lisjak pa je prebrala v italijanščino prevedeno
pesem Toneta Pavčka. Povezovalka se je toplo zahvalila Mestni
knjižnici Izola za gostoljubje.
Katarina Nzobandora, pisateljica, mama štirih otrok, od katerih je
eden že v večnosti, ustanoviteljica in direktorica zavoda Živim, doma
iz Logatca, je najprej predstavila razstavo, njen nastanek in sporočilo.
V dialogu z obiskovalci dogodka je povedala, kako so ji življenjske
preizkušnje pomagale odkriti to pot. Jani Jeriček, teolog in terapevt,
tudi sodelavec zavoda, pa je predstavil široko področje delovanja
zavoda in novo izdano knjigo z naslovom Novo upanje po splavu, pri
kateri je sodelovala vrsta strokovnjakov in različni starši z izkušnjo
izgube otroka.
Živahne in prepričljive predstavitve ter pričevanja Katarine in Janija
so vzbudile veliko pozornost med obiskovalci. Na koncu sta
odgovarjala na njihova zanimiva vprašanja. Program se je končal ob
ubranih zvokih harfe in okusnem domačem pecivu. Večer je bil res
poln topline, ki so jo izžarevali vsi izvajalci in obiskovalci.
Špela Pahor, Neva Flajs
Razstava fotografij Agate Hren
Na Svete tri kralje, v sredo, 6. januarja 2016, je bil v prostorih
Oddelka za invalidno mladino STARA GORA podpis donacijske
pogodbe med Škofijsko karitas Koper in Splošno bolnišnico “Dr.
Franca Derganca” Nova Gorica.
Radio Ognjišče je v sodelovanju s Škofijsko karitas Koper organiziral
leta 2012 dobrodelno prireditev Pustna sobotna iskrica, v kateri je
bilo zbranih 68.886 evrov za pomoč otrokom na oddelku za
invalidno mladino Stara Gora. Namen celotne akcije je bil opozoriti
na problematiko reševanja prostorov v Stari Gori, istočasno pa
zbrati sredstva za otroke, ki tu preživijo večino svojega življenja.
Spremljanje porabe sredstev je bilo zaupano Škofijski karitas Koper.
Še isto leto so na dan sv. Miklavža otroci dobili sobo za umirjanje
– snoezelen, ki pomaga pri sproščanju ali stimulaciji hiperaktivnih
ali premalo aktivnih otrok, in stimulacijo celotnega razvoja pri
otrocih z najtežjo motnjo v razvoju. Gre za terapevtsko sobo in
mnoge sodobne pripomočke, ki pomagajo pri napredovanju zdravja
invalidnih otrok. Strošek te sobe je bil 15.839,37 evrov.
V letu 2013 je bila v načrtu preureditev in razširitev paviljona 2,
zato je Škofijska karitas Koper za načrte nakazala 42.456,00 evrov,
vendar se to ni uresničilo. V zadnjem času je bolnišnica pristopila
k dokončni rešitvi, zato bo s podpisom te pogodbe nakazan še
preostali znesek 10.590,63 evrov.
Pri podpisu pogodbe so bili prisotni s strani Škofijske karitas Koper
njen ravnatelj Slavko Rebec in skrbnica pogodbe Jožica Ličen, s
strani Splošne bolnišnice “Dr. Franca Derganca” pa direktorica
zavoda prim. Nataša Fikfak, dr. med. oz. strokovna direktorica dr.
Dunja Savnik Winkler ter sodelavci oddelka Stara Gora in njihov
vodja dr. Jurij Karapandža.
S podpisom te pogodbe je s strani Škofijske karitas Koper dokončno
realizirana akcija Pustna sobotna iskrica za otroke v Stari Gori.
Jožica Ličen
Podpis donacijske pogodbe
Veronika Drolc in Gregor Baković (foto Peter Uhan)
Aktualno14. januarja 201618
NATUROPATSKI NASVETI (93)Erika Brajnik
NATUROPATSKO SVETOVANJE
Naturopatija ni veja medicine in niti
znanosti. Naturopatija je umetnost.
Naturopat v prvi vrsti uči posameznika
umetnost življenja, umetnost opazovanja in
lepoto bivanja. Veščine umetnosti si lahko
delno priučiš. Velik del je prirojene, v to
spadata: empatija
in sočutje. Vsak
dober naturopat
mora biti
sposoben izvajati
aplikativna
multidisciplinarna
znanja
večplastnega
prijema. Prebrati
in razbrati mora
telo in dušo
posameznika, ki
ga ima pred očmi,
s pravo mero
sočutja,
spoštovanja in distance.
Imam naturopatsko šolo, v kateri začenjajo
učenci spoznavati naturopatijo. Ko bodo v
treh letih dodobra spoznali nekaj poglavitnih
naturopatskih tehnik, bodo morali narediti
najpomembnejši korak, in sicer bodo morali
pozabiti na učbenike in vse pridobljeno
znanje. To lahko narediš samo, če si res dobro
strokovno podkovan.
Kritična distanca služi naturopatu, da bolje
razbere to, kar mu telo sočloveka govori in
kar le-to potrebuje. Vsak človek je
individuum zase in, čeprav v učbeniku piše,
da se določena
disfunkcija kaže s
šibkostjo enega
organa, se lahko
zgodi obratno,
lahko naletiš na
izjemo ali celo
izjemo izjeme!
Potrebno je
pustiti svobodo
umu in
opazovati s
kritično
distanco.
Zato bom lahko
ob koncu
triletnega naturoptskega šolanja svojim
učencem rekla: “Sedaj pa pozabite na vse
pridobljeno znanje in začnite delati kot
naturopatje”!
Iščimo zdravje!
www.saeka.si
  ovembrski program go-
riškega Gledališča Verdi
je med drugim ponudil
obiskovalcem dve predstavi, ki
imata nekaj skupnega: značaj-
sko odločen središčni ženski lik.
Kot ena izmed ponudb letošnje
abonmajske sezone Verdijevega
gledališča v Gorici je v goste
prišla predstava Bisbetica – La
Bisbetica domata di William
Shakespeare messa alla prova
(Ukročena trmoglavka), nastala
kot produkcija kulturnega
združenja La Pirandelliana po
predlogi velikega mojstra dram-
ske umetnosti, ki predstavlja
sam vrh evropske renesančne
književnosti, Williama Shake-
speara (1564-1616). To znano
Shakespearovo zgodnje delo
(1593-94) je za Shakespearov fe-
stival Estate Teatrale Veronese
20 zrežirala Cristina Pezzoli, po
prevodu in priredbi Stefanie
Bertola. Posodobljena odrska
postavitev se oddaljuje od izvir-
nika, čeprav ohranja njegovo
vsebinsko jedro. Predstavljena je
kot igra v igri. V prologu spoz-
namo igralce neke igralske sku-
pine pred premiero tega Shake-
spearovega dela; čas jih preganja
in ostali so brez režiserja, ker se
je z njim skregala prva dama
skupine, ki igra naslovno vlogo.
Ta dramski lik odigra v predstavi
znana igralka Nancy Brilli, ki jo
širša publika pozna iz raznih
briljantnih komedijskih fil-
mskih vlog in televizijskih na-
daljevank, pa tudi iz rumenega
časopisja, ki se je večkrat rado-
vedno oziralo na njeno življen-
jsko in ljubezensko pot, ki jo sa-
ma jemlje resno, a vselej s
kančkom ironije. Zaradi vsega
tega gledalec morda pričakuje,
da bo na odru uzrl razvajeno
“psevdofilmsko” zvezdico, ki se
ob neizprosnosti gledališkega
odra sesuje v prah. Pa še zdaleč
ni tako. Nancy Brilli se je kot
glavna protagonistka Shake-
spearove komedije izkazala kot
temperamentna igralka, ki ve,
kaj želi doseči na odru, in suve-
reno drži v rokah vajeti predsta-
ve in narekuje njen tempo v
dvojni vlogi prve dame gleda-
liške skupine in Shakespearove
protagonistke. Še posebno ener-
gična je v vlogi igralke, ki prev-
zame mesto režiserja in je pre-
pričana, da bo njej in igralcem,
kljub nasprotnemu vetru, uspe-
lo srečno postaviti na oder zah-
tevno Shakespearovo dramsko
stvaritev. Kot je sama povedala
ob julijski premieri v Veroni, se
je tokrat prvič soočila s to vlogo
in sploh z velikanom W. Shake-
N spearom. Gotovo je dobro izko-ristila ta odrski izziv in pre-pričljivo odigrala bogato, razva-
jeno hčerko iz plemiške rodbi-
ne, ki se ne pusti kar tako voditi
od nikogar, po poroki pa se ne-
verjetno naglo spremeni v ubo-
gljivo in možu povsem pokorno
ženo; očitno ji to koristi.
S takim pohlevnim obnašanjem
postane spet kraljica domačega
ognjišča. Poleg Nancy Brilli v
vlogi Caterine in Mattea Cremo-
na v vlogi Caterininega neomaj-
nega moža Petruccia so nasto-
pali Stefano Annoni (Lucenzio),
Brenda Lodigiani (Bianca), Gen-
naro di Biase (Ortensio), Igi
Gianluigi Meggiorin (Grumio),
Dario Merlini (Tranio), Valerio
Santoro (Dr. Jolly), Federico Pa-
cifici (Gremio), Anna Vinci
(vdova). Scenografsko podobo,
ki odslikava še ne urejen odrski
prostor, na katerem igralci vadi-
jo Shakespearovo delo – pri tem
spoznamo marsikatero njihovo
značajsko potezo, pa tudi,
kakšni so njihovi medosebni
odnosi -, je dal Giacomo Andri-
co. Kostume, ki postavljajo ok-
virno igro v današnji čas, si je
zamislila Nicoletta Ercole. Za
glasbeno opremo je poskrbel
Alessandro Nidi. V predstavi se
igra v igri stalno prepleta z
dramsko Shakespearovo vsebi-
no, ki kaže odnose med
moškim in žensko, a to gledalca
ne moti, saj mu je prijetno ob
gledanju dveh fikcijskih realno-
sti in končni aplavz, ki je izva-
jalce večkrat priklical na oder
goriškega Gledališča Verdi, je bil
res iskren in je izražal hva-
ležnost igralcem za nekoliko
drugačno odrsko postavitev
znane Shakespearove umetni-
ne.
V izvedbi igralcev tržaškega gle-
dališča La Contrada in italijan-
skega gledališča Dramma Italia-
no z Reke je bila v torek, 17. no-
vembra 2015, v Gledališču Verdi
v Gorici predstava Zoran e il ca-
ne di porcellana (Zoran in pes
iz porcelana) . Tekst sta napisala
Aram Kian in Andrea Collavino
in se – kot že sam naslov naka-
zuje - navezuje na slovensko-ita-
lijanski film Mattea Oleotta Zo-
ran il mio nipote scemo (Zoran
moj nečak idiot) , ki so ga po-
sneli na Goriškem in je doživel
lep odziv občinstva in kritike. V
režiji Andrea Collavina je tako
spet oživel lik Zorana, malce po-
sebnega, bolj vase zaprtega in
zelo naivnega odraščajočega
fanta, ki ne pozna hudobije tega
sveta. Vse doživlja in sprejema z
vso svojo nedolžnostjo in s stra-
hom pred novostmi, kot da bi
ga vse ogrožalo. Predstava želi
prikazati fantovo življenje pred
dogodki, ki jih prikazuje omen-
jeni film. Zorana, ki ga poose-
blja Eugenio Allegri – mnogo
bolj prepričljiv v svoji naivnosti
z na široko razprtimi očmi za
prevelikimi očali in s svojo “au-
lično”, starinsko italijanščino, ki
se gotovo ne sklada z njegovimi
najstniškimi leti, je bil Rok
Prašnikar -, najdemo na do-
mačiji tete Anje, ki ga je “imela
v reji”. Odnosi s to gospodoval-
no in maščevalno teto, ki jo
temperamentno odigra Elvia
Nacinovich, gotovo niso rožna-
ti. Vse se mora dogajati po njeni
volji. Pred njo je Zoran ves ne-
bogljen in se pred raznimi preiz-
kušnjami skrije v svoje prilju-
bljeno zatočišče, staro ognjišče.
Teta Anja ne more pozabiti, da
ji je sosed povozil psa, zato se
mu maščuje na razne načine in
v to vpleta tudi ubogega Zorana,
ki je dober kot kruh in je do ušes
zaljubljen v sosedovo ženo. K
njim na obisk prihaja večkrat
zdravnik, ki neprikrito dvori Zo-
ranovi teti Anji.
Poleg omenjenih igralcev ko-
medijo s sladko grenkim prio-
kusom sooblikujejo še Stefano
Bartoli, Maurizio Zacchigna, Ro-
sanna Bubola, Mirko Soldano in
Giuseppe Nicodemo. V njej je
kar nekaj humornih trenutkov,
ki jih v glavnem ustvarjata dva
precej nerodna karabinjerja. Ob
njej se gledalec kar zabava, a
film je bil gotovo boljši in bolj
pristen. Pri takih uspešnih zgod-
bah, ki jim “vsilijo” nadaljevan-
ja, je skoraj zmeraj najboljši in
najbolj doživet prvi, izvirni del.
Vse ostalo ima malce okus po
pogreti juhi.
Iva Koršič
  Bisserov sisters
Starodavne bolgarske
ljudske pesmi
KULTURNI DOM GORICA 
  a velikem odru goriške-
ga Kulturnega doma se
je v sredo, 16. decembra
2015, predstavila pevska skupi-
na Bisserov sisters, ki je ravno v
tem času imela turnejo po se-
verni Italiji. Na goriškem nasto-
pu so v sestavu
bile predstavnice
dveh generacij:
dve sestri in
mlajši hčerki, ki
po maminih sto-
pinjah nadaljuje-
ta družinsko tra-
dicijo gojenja
starih ljudskih
pesmi. Te opeva-
jo kmečka dela,
ljubezenske
zmenke mladih
ob luninem svi-
tu, slovo od lju-
bljenih fantov, ki
gredo k vojakom, bridko žalost
ob smrti, pa tudi veselo razpo-
loženje ob poroki in še marsi-
kaj. Skupina se je na glasbenem
prizorišču pojavila že leta 1978,
ko je zmagala na bolgarskem fe-
stivalu narodnih pesmi. Od te-
daj je bogat repertoar prešel od
prvih članic do njihovih hčera
in sinov, tako da skupino zdaj
včasih sestavlja tudi osem čla-
nov. Delček te zelo stare ljudske
N zakladnice, katere pesmi vsebu-jejo poudarjeno ritmično za-snovo in rezko diafonijo, so
pevke, oblečene v krasne pisa-
ne, seveda ročno izdelane na-
rodne noše, ob spremljavi treh
tamburic in manjšega bobna,
predstavile tudi goriški publiki.
Resnici na ljubo je bilo poslušal-
cev bolj malo. Pevski večer je
spadal v sklop decembrskega ni-
za Natale in musica, ki ga prireja
Folk Club iz Buttria; ta že več let
sodeluje s Kulturnim domom,
kot sta v kratkem nagovoru po-
vedala predsednik Kulturnega
doma Igor Komel in predsednik
omenjenega društva Marco Mi-
coni. Večer je bil tudi v sklopu
glasbenega festivala, ki briše
meje, Across the Border, in ga je
Kulturni dom v sklopu letošnje-
ga abonmaja SSG ponudil tudi
goriškim abonentom. V dvorani
je bilo le-teh prav malo, morda
tudi zato, ker je bil ta večer prav
po abonmajski gledališki pred-
stavi Lepa Vida, koprodukciji
SNG Nova Gorica, Prešernovega
gledališča Kranj in SSG Trst v
režiji Mihe Nemca. Res pa je tu-
di, da nam ta bolgarska narodna
glasba ni najbolj blizu. Poslušal-
ci, ki so sicer nastopajočim pev-
kam prisrčno zaploskali, so se
bolj razvneli ob strastnem fla-
menku, ki ga je kot povsem ne-
načrtovano presenečenje izve-
del Jeromo Segura Flamenco
trio. Pevca Jeroma Seguro je
spremljal kitarist Manuel De La
Luz, plesalka Rocio Garrido pa
je s svojimi natančnimi, ekspre-
sivnimi gibi poudarila vso
ognjevitost, ki jo izraža ta ples.
IK
Gledališče Verdi v Gorici
Temperamentni igralki 
v dveh predstavah
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. januarja, ob 14. uri
Nancy Brilli v predstavi Ukročena trmoglavka
Oblikovalci predstave Zoran in pes iz porcelana
Aktualno 14. januarja 2016 19
  adnji članek v letu pišem, vsako le-
to je prepleten z otožnostjo, ker, to-
likokrat sem že napisala, minevan-
ja ne maram. Silvestrovo pa je eno izmed
tistih praznikov, ki bi jih najraje izbrisala
s koledarja.
Prijatelj Jurij mi je rekel, naj pišem o de-
narju. Denar odloča vedno in o vsem,
brez njega ne gre. Vem, da je tako. Vem,
da brez denarja tudi sreče ni. Brez denarja
lahko za silo shajaš, če si zdrav in nimaš
družine. Nekako, za silo. Ko pride bole-
zen, ko je na vratih starost, ko je treba
skrbeti za otroke, pa ne gre. Niti, če so tvo-
je misli ne vem kako pozitivno naravna-
ne. Niti, če se zadovoljiš z malim. To vem
in sem srečna, da imam dom, da mi je to-
plo in da mi ničesar ne manjka. Poznam
ljudi, ki jim je težko. In obenem poznam
tudi take, ki imajo denarja na pretek, a so
zaradi njega dobesedno znoreli. Radi bi
ga več in več, hlastajo za vsakim do-
bičkom in si uničujejo življenje. Zato o
denarju ne bom pisala. Res ne. Še preveč
je bilo napisanega o njem, vedno in pov-
sod.
Moreno, ki je postal zadnje mesece ilu-
strator mojih zapisov, bi rad, da pišem o
upanju. Upanje ob pričetku novega leta.
Pravi, da ne sme ugasniti. Upanje mora-
mo imeti. Odkrito mu povem, da je upan-
je nekaj lepega, a jaz ga nimam. Vsaj tako
se mi zdi. Preveč vsega se je nabralo, pre-
več zmedeno gledam na to, kar se dogaja
okoli mene, in na tiste, ki imajo ta ubogi,
nesrečni svet v rokah. In jim ne vem ime-
na, čeprav čutim, da zveni zlovešče. Moje
edino upanje je v voščilu, ki mi ga je pred
nekaj leti izrekel prijatelj Branko: naj osta-
ne tako, kot je. Če že ne more biti boljše,
vsaj naj ne bo slabše. Vsaj to... to je edino
upanje, ki ga imam. Kajti, žal, marsikaj
kaže na slabše.
So pa stvari, ki nam jih ne more
nihče vzeti. Ravno danes sem
prejela bratovo voščilnico za roj-
stni dan. Pošiljam ti misel, poz-
drav, objem, spomin, molk in
žarek svetlobe, spravljen v skrinjo skupaj
z rožo in zvezdo, da ti podarim najlepše
za rojstni dan, je pisalo... Zate... Besede, ki
zvenijo lepo, kadarkoli jih prebereš, če ti
jih napiše brat, ki živi daleč
v Nemčji, pa so še tisočkrat
lepše.
Ljudje, ki jih imamo radi,
prijatelji, sorodniki, včasih
samo nekdo, ki je šel kot
utrinek mimo nas. Besede,
nasmehi, roke, občutki, to
so stvari, ki so čisto zastonj
in nam jih nihče ne more
vzeti. To je bogastvo brez
cene.
V teh dneh, ko se bližajo
prazniki, mi je kar težko
načrtovati dneve. Ne da bi
drugače imela časa na pre-
tek. A božični čas je obdob-
je, ko je bližina še veliko
bolj dragocena. Kratki zim-
ski dnevi, mraz in sivina,
kličejo po človeški toplini,
po objemih, po snidenju s
tistimi, ki jih zaradi obvez-
nosti in neznosnega
življenjskega ritma, ki nas je zasužnjil, že
dolgo ne vidimo.
Občutek imam, da sem med tistimi
srečneži, ki imajo veliko prijateljev. Neka-
teri se mi pravzaprav smejejo, češ da znam
navezati prijateljstvo z nekom, v tistih ne-
kaj sekundah, ko skupaj prečkava cesto.
Z besedami nimam težav, z nasmehi sem
tudi radodarna. Ljudi imam rada. To je
vse. In ni mi do tega, da bi imela pred nji-
mi skrivnosti, saj od nekdaj živim brez
maske. In zato nikomur ne zapiram vrat.
Moj svet so ljudje. Poleg gozdov, morja in
gora, seveda.
Prijateljstvo pomeni srečo, toplino, pome-
ni občutek, da si bogat, pa čeprav brez de-
narja. Prijateljstvo je nekaj gromozansko
velikega. Nekaj, kar polni praznino. Dne-
ve, misli, čustva in dom. Biti prijatelj ne
pomeni videvati se vsak dan. Tega sploh
ne maram in, ne zamerite mi, sploh ni-
mam rada vabil na kavo, opravljanja in
besedičenja. Biti prijatelj pomeni, da ko
se po desetih, dvajsetih letih srečaš, je vse
tako, kot bi pogovor nikoli ne zamrl. Rav-
no prejšnji teden sem po naključju srečala
prijatelja iz mladih let. Koliko časa je mi-
nilo, odkar sva bila zadnjič skupaj. Preden
je vsak šel svojo pot. A ko se je iz množice
prerinil do mene, sem razumela, da ne
gre samo za korektnost, za rutino. Bil je
pravi objem pravih prijateljev. V nekaj
stavkih sva si izpovedala dolga leta. In
ugotovila sva, da je minilo res veliko časa.
Priznala sva si to, kar priznaš samo prija-
telju: da nisva več mlada, da ne “žurava”
več vsak večer, da sva večkrat utrujena. In
da včasih sama sebi rečeva, se spomniš...
Vsak večer smo se srečevali. Ideali, načrti,
poezija, sanje in ljubezni. Sedaj rada sedi-
va za pečjo in poslušava prasketanje
ognja. Tako težko greva ven, na večer, si
priznava. Morda so leta... Najino snidenje
je tudi tokrat kratko. A besede ostanejo.
Tudi objemi. In njih pomen. Še sedaj mi
je toplo pri srcu, ko se spomin, kako sva
se poslovila. Tisti, drži se, zares, ne pozabi,
bodi močna in ostani zdrava, Suzi... me
greje še sedaj, ko je
zunaj sivo in mrzlo.
Stisk roke ostane, to-
pline dnevi ne za-
brišejo. Prijatelji so ti-
sti, na katere lahko
računaš, vedno. Pri-
jatelji so tisti, ki jih
imaš v srcu in si ti v
njihovem. Opra-
vljanje in klepet ni-
mata nič s tem. S pri-
jateljstvom gotovo
ne.
Kljub temu da ne
maram opravljanja
ob kavi, imam
občutek, da imamo
dandanes vse prema-
lo časa za prijatelje.
In za vse tiste, ki jih
imamo radi. Koliko-
krat si rečemo, daj,
letos se dobimo, za-
res, letos te obiščem, letos se vidimo in
obudimo stare spomine. Potem nas pre-
ganjajo delo, družinske zadeve, zdravje in
ne vem še kaj. Mine leto in spet nam je
težko, ker nismo utegnili, ker je bil čas za
vse, le za prijatelje ne. Kljub temu da jih
nosimo v srcu.
Vem, da bo nekaterim zvenelo čudno,
morda celo smešno, a prepričana sem, da
je odnos do sočloveka daleč pred vsem
ostalim. Službe, ki nam jemlje vsako leto
več časa, sicer ne moremo zanemarjati,
od nje živimo. Brez tega prekletega denar-
ja ni ničesar. Še za zdravje in za prijatel-
jstvo je treba imeti nekaj denarja. In taki
časi so, da nam prostega časa ostaja le ma-
lo. In tu so še nakupovanje, prireditve,
kulturna in politična dejavnost, šport. To-
liko je tega, da včasih pozabimo, da smo
najprej ljudje. In da brez človeške topline,
brez pogovora, brez iskrenosti, brez rame,
na katero se lahko naslonimo, postane
naš svet prazen. Vem, da si veliko ljudi na
tisoče načinov polni čas. Bežijo pred bo-
lečino in samoto. Večkrat celo pred sa-
mim seboj, pred lastnim srcem. Ogrom-
no praznino polnijo s čimerkoli. A samota
ostane, bolečina tudi, praznine se ne da
napolniti brez sočloveka. Človeško topli-
no pogrešamo vsi. In čeprav smo uspešni
vsepovsod, ne znamo več biti ljudje. Ne
znamo več biti pravi prijatelji. In samota
zmaguje, strah tudi.
Od novega leta, ki prihaja, si ne obetam
veliko. Vem, da ne bo lahko, da se med in
mleko ne bosta cedila za nikogar. A prija-
teljstvo ostaja. In vem, da je vse drugo
brez pomena, da mine, da ne prinaša
sreče, da je znotraj votlo in zunaj prazno.
Sreča je v stisku roke, v objemu, v mailu,
ki ga prebereš pozno zvečer, pa ti je pri-
jetno, ker je v njem poezija, ki ti jo je po-
slal prijatelj, ali samo slika, morda celo sa-
mo pozdrav. Sreča je v trenutku, ko po-
misliš: k vragu vse obveznosti, k vragu
utrujenost, k prijatelju grem, ki me potre-
buje. Srečen si, ko prideš domov, na večer,
hudo utrujen, in najdeš telefonsko spo-
ročilo... samo pozdrav nekoga, ki te
sprašuje, kako si, kako ti gre. Sreča so
sončni zatoni v dvoje, iskanje majhnega
darila za praznik, nežnost, ki te napolni,
ko se sproščeno nasmeješ. Sreča je skupen
izlet v gore ali samo večer v dobri družbi.
To so stvari, za katere se splača živeti. To
je tisto, kar nam daje upanje. Bližina
sočloveka, prijateljstvo, zaupanje. Ni bo-
gastva, ki bi lahko premagalo samoto in
napolnilo praznino. Samo prijateljstvo
zmore, samo človek je lahko čoveku člo-
vek.
Suzi Pertot
Z
  ponedeljek je bil v večnamenskem središču
na Rouni pri Briščikih velik praznik ob 50-
letnici slovenske košarke v Italiji. Obletnico
smo obhajali lani, ko je pol stoletja praznovalo
košarkarsko gibanje pri Boru, prvem slovenskem
društvu, ki se je ukvarjalo z igro pod košema. Pri-
reditev v dvorani Ervatti je sovpadala tudi s 40-let-
nico Športnega združenja Jadran, ki je bilo ustano-
vljeno leta 1976. Mimogrede, v decembru so akterji
napredovanj modrih bojevnikov v B ligo iz let 1985
in nato 1995 splet obletnic proslavljali že na spo-
minski praznični večerji.
V ponedeljek pa je bila to sploh “fešta” skupnega
projekta Jadran, ki je poleti zaživel na obnovljenih
temeljih, ob soudeležbi, v upravnem odboru, pred-
stavnikov vseh matičnih društev, se pravi Bora, Bre-
ga, Doma, Kontovela, Poleta in Sokola.
Dogodek v organizaciji košarkarske komisije
Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki
jo vodi Andrej Vremec, je povezoval Evgen Ban. Ob
prisotnosti številnih uglednih gostov je bil posebno
slovesen prvi del, ko so razglasili člane zamejske
košarkarske “Stene slavnih”, se pravi trinajsterico
mož – treh po-
kojnih in ostalih
še živečih in po
večini dejavnih,
ki so v teh 50 le-
tih največ nare-
dili za razvoj in
prepoznavnost
naše košarke. To so – po abecednem redu - Marko
Ban, Peter Brumen, Drago Gantar, Stojan Kafol,
Egon Kraus, Branko Lakovič, Mario Mari, Vili
Prinčič, Adriano Sossi, Peter Starc, Renato Štokelj,
Sergio Tavčar in Boris Vitez. Obrazi teh “hall of fa-
merjev” bodo odslej krasili zidove prostorov špor-
tnega centra pri Briščikih, ki je eno od središč košar-
karskega življa pri nas.
Na proslavi so tudi predstavili dvojezično knjigo
ob jubileju, ki je nekakšno nadaljevanje – s pregle-
dom po sezonah, bogatim fotografskim gradivom,
statističnimi podatki, poglavjem o reprezentantih
in pričevanji protagonistov – uspešnice Branka La-
koviča izpred 20 let 50 let naše košarke. Lakovič,
eden najza-
služnejših za
tolikšen razcvet
slovenske
košarke v Italiji
od pionirskih
časov do danes,
je urednik tudi
tokratne publi-
kacije, pri pri-
pravi katere so
mu pomagali
mlajši sodelav-
ci. Knjigo je iz-
dala založba
Mladika ob so-
delovanju
ZSŠDI.
Slavnostni
večer je sklenila
nadvse živahna
in v celoti po-
srečena pred-
stavitev vseh mladinskih ekip projekta Jadran, ki
nastopajo, tudi pod imeni ostalih sodelujočih
društev, v deželnih in pokrajinskih prvenstvih od
Under 20 do najmlajših kategorij. V 12 moških in
ženskih ekipah se kali skoraj 200 košarkarjev in
košarkaric, ki so skupno stopili na parket s svojimi
trenerji in spremljevalci. Za glasbeni vložek sta po-
skrbela Tina Renar in Aljoša Ota alias DJ Papš.
HC
V
  erjetno pa nam postavljata, kot sta počela
skozi svoje prisebno duhovniško življenje,
ogledalo, da bi tudi mi sami sebe pogledali
v bolj pristni resničnosti. S svojim oznanjevanjem
in osebnim zgledom ter zavzetostjo sta namreč oz-
nanjala predvsem
resnico. Zato je bila
kakor Kristusova
tudi njuna življen-
jska pot trnjeva in
se je krvava
končala z
mučeniško smrtjo
v tej grapi. Njun
pravi simbol je to-
rej križ kot zna-
menje ljubezni Bo-
ga-Človeka, ki je
dal svoje življenje
za sestre in brate.
Ista ljubezen je tudi
njiju gnala, da sta
se zavzela za svoje
preganjane župlja-
ne. Nista gospodo-
vala nad njihovo
vero, pač pa jim tudi v zahtevnih okoliščinah pri-
našala upanje človeške in Božje bližine. “Če umre
kralj, je konec njegove moči, če umre prerok, se
začne njegov vpliv”, je zapisal danski mislec Kier-
kegaard.
Kaj nam torej danes sporočata naša preroka? V prvi
vrsti nam oznanjata mir in izpolnitev svojih življen-
jskih hrepenenj v Bogu. Sporočata nam tudi, da
onadva ne potrebujeta naših prizadevanj. Obenem
nam kličeta, da v njunem duhu in v smislu njunega
življenjskega prizadevanja tudi mi po Kristusovem
zgledu v sebi in med nami zavzeto in odločno
iščemo resnico. Ta nas bo osvobodila preteklih
spon in nam v duhu njunega delovanja odpirala
pota sprave, sočutja in človeškosti. Ko presegamo
manipulacije, osebne interese in druge ujetosti
spon svoje osebne in družbene preteklosti, se
očiščujemo v resnici in postajamo podobni njima,
ki sta živela iz duha in resnice. Sporočata nam, da
bomo tako tudi mi našli že na zemlji vsaj nekoliko
njunega miru ter bomo enkrat lahko pridruženi tu-
di njuni večni sreči. Zato mi, ne onadva, potrebu-
jemo znamenj. Ne znamenj, ki nas bodo še naprej
ločevala, pač pa znamenj resnice in sprave. Sicer ji-
ma (še) ne postavljamo spomenika, saj so ga posta-
vili že na pokopališču v Davči. Razboriti župnik
France Gačnik je dal napisati: “Zahrbtno umorje-
na”. Verjetno je tudi zaradi tega UDBA vse življenje
držala svojo morečo roko nad njim.
Danes torej Terčelju in Krašni postavljamo križ,
znamenje Kristusove odrešenjske ljubezni. Kakor
Kristus sta nam tudi onadva ogledalo. Kristus nam-
reč pravi, da bomo kot “njegovi učenci spoznali re-
snico in resnica nas bo osvobodila” (Jn 8,32).
Onadva sta se tej resnici posvečala v svojih zavzetih
dušnopastirskih in narodnostnih delih ter se ji do-
končno odprla ob svoji mučeniški smrti. Mi kot
ljudje in kristjani, zavezani človeškemu sočutju, pa
smo dolžni vsak dan zavzeto in prisebno iskati re-
snico v vseh vsakodnevnih naporih in tudi v pri-
zadevanju za dostojen pokop ter ureditev in vrnitev
dobrega imena vsem žrtvam revolucije in vojne.
Mi, ne onadva, potrebujemo ta napor. Verujemo
pa, da sta nam na tej poti zavzetega, nesebičnega
prizadevanja ter delovanja v duhu medsebojnega
dialoga in v molitvi za žrtve in rablje onadva pri-
prošnjika in vzornika. Gotovo nam sporočata, da
bodo naša prizadevanja in molitve plodni, če bodo
v duhu odprtosti in iskrenega iskanja resnice ter v
zavzetem prizadevanju za pravičnost v nas in med
nami. To je bil namreč duh Terčelja in Krašne, za
to sta živela in umrla. Iz hvaležnosti Bogu za njun
dar in za dar tolikih pričevalcev smo dolžni opraviti
svojo človeško, krščansko in državljansko dolžnost,
da bo njun duh v miru lahko bdel tudi nad nami
vsemi in bomo tako lahko imeli spet upanje.
V
Ob misli na minevanje ...
Bogastvo
S 5. strani
Hvaležni smo ...
V večnamenskem središču na Rouni pri Briščikih
Velik praznik za košarkarsko
gibanje pri Boru
Msgr. Stanislav Zore je daroval sveto mašo ob 70. obletnici mučeniške smrti Filipa Terčelja in
Franca Krašne v soboto, 9. januarja 2016 v župnijski cerkvi sv. Antona v Železnikih
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko
Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2016 
- Danijel Čotar: PTIČJE KVATRE - ilustriral Matej Susič
- Mira Zelinka: KRALJESTVO MORJA - ilustrirala Jasna Merku’
- Stanko Sivec: SKOZI OGENJ 
NAROČNINA ZA LETO 2016 ZNAŠA:
za Italijo 50,00 evrov
za Slovenijo 50,00 evrov
za inozemstvo 100,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00 evrov