166 Fr. Leveč: Davorin Trstenjak f. 19 po 100—200, 9 pa menj nego po 100 učencev, namreč realke: v Bolcanu s 87, Auspitzu z 82, Meixnerjeva privatna na Dunaji s 73, Dollova privatna ravno tam z 68, v Tarnopolu s 65, v Waidhofnu s 64, v Dornbirnu in pa Rainerjeva privatna na Dunaji s po 61, končno v Zadru z le 43 učenci. Vsi ti podatki veljajo za pričetek letošnjega šolskega leta. Davorin Trstenjak -J- Spisal Fr. Leveč. I. z Starega Trga pri Slovenjem Gradci nam je došla žalostna vest, da je dne 3. svečana t. 1. po daljšem bolehanji v 73. letu dobe svoje izdihnil plemenito dušo svojo starina slovenskih pisateljev, dični Davorin Trstenjak, župnik Starotrški. Davorin je bil čestit mož, kateri je vse svoje dolgo življenje posvetil znanosti in domovini; kateri je v cerkvi vselej vestno učil preprosti narod večnih resnic in v šoli navduševal tega preprostega naroda sinove za vzvišene ideale; kateri je dolgih 52 let z gorečo besedo in spretnim peresom uspešno in sadunosno deloval v slovenskem slovstvu; kateri se je vedno nahajal v čestiti družbi naših prvih so-trudnikov za slovenskega naroda prosveto in za slovenske literature razcvit, vselej od svoje prve mladosti do sive svoje starosti nam mlajšim vzvišen vzgled neutrudne delavnosti in jeklene značajnosti.1) Davorin Trstenjak! Kdo ga ne pozna? Star znanec, ljub znanec, drag prijatelj je vsakemu, kdor z nekoliko paznim očesom čita naše knjige in časopise. Povsod ga srečavas v slovenskem slovstvu in že dolgo ga srečavas, najbrž, odkar si citati pričel. Zdaj te ') Mutatis mutandis ponatiskujem tukaj članek, katerega sem ob štiridesetletnici Trstenjakovi priobčil leta 1878. v »Slovenskem Narodu« (št. 258 in 259.) Priobčujem ga prvič zatd, ker se ta članek opira na ustne in pismene podatke Trsteujaka samega, in drugič zatd, ker so iz njega doslej zajemali vsi, ki so od leta 1878. sem pisali o Trstenjaku. Mislim zatorej, da zasluži, da se otme iz pozabnosti političnega lista. Pis. Fr. Leveč: Davorin Trstenjak -j-. 167 pozdravlja ter ti imenuje svoje pravo ime; zdaj si obraz nekoliko zakrije, klobuk nekoliko niže na čelo potisne, da ne veš prav, je li tvoj znanec ali ne, vender, če ga natančneje ogledaš — kmalu se ti po kaže pošteno lice vrlega našega Davorina. Zdaj ti razlaga skrivnosti taram-balte-sekire ter dokazuje, da Skiti niso bili nikdar Slovani; zdaj ti zopet opisuje našo Torklo in Bog si ga vedi, kakšno boginjo še, in te uči, da smo že pred dve tisoč leti bivali na naši zemlji, katera »zdaj grob ima komaj za nas« ; tukaj ti pripoveduje veselo vrbovsko smešnico, ondu priobčava zanimiv živo-topis slavnega rojaka; tukaj zapoje pošteno slovensko pesem, ondu zagrmi z ostro pridigo; tukaj biča v hudi satiri naše filistre, ondu v uvodnem članku kliče k delu in spravi; tukaj ti ljubo in mično sanjari, ondu ti korenito razglablja čudovite skrivnosti našega jezika. Skratka: povsod ga nahajaš, vsak dan ga srečavaš, vsak dan, pravim, in povsod: v Bleiweisovih »Novicah«, v Janežičevem »Glasniku«, v »Slovenskem Narodu«, v Einspielerjevera in Klunovem »Slovenci«, v Pajkovi »Zori« in v goriški »Soči«, v »Slovenskem Prijatlu« in »Slovenskem Gospodarji«, v Slomškovih »Drobtinicah«, v Sketovem »Kresi« in v Ma-tiških knjigah itd. itd. Zdaj ti piše slovensko, zdaj hrvaško, zdaj nemško, kakor se mu ravno poljubi, a vedno poln navdušenja za slo-vanstvo, poln ljubezni za narod slovenski! Da, ljubezen, goreča ljubezen do preprostega naroda in sveta ljubezen do znanosti je ves čas njegovega življenja vodila našega Trste-njaka, da je v veselih in žalostnih urah neprestano delal, učil, pisal, navduševal, žrtvoval in trudil se, akoravno je vedel, da mu tako neznaten narod, kakor je naš, njegovega dela in truda nikdar ne bode povrnil, in da ga tisti čas tako malo zaveden narod, kakor je bil naš, nikdar ne bode odškodoval za njegove žrtve in napore. Zadovoljen je bil samo s tem, da je znanosti koristil, da je tu in tam koga izmed nas oveselil, tu in tam kakšen talent vzbudil. Spodobi se, da se tudi mi, katere so njegovi spisi tolikrat zanimali in učili, ob novem grobu njegovem ogledamo, kako je živel, kako delal in koliko je storil naš čestiti pokojnik za srečo, omiko in blagost svojega dragega mu naroda. II. Porojen je bil Davorin Trstenjak dne 8. listopada 1. 1817. v Kraljevcih, v vasi fare sv. Jurija na Sčavnici, na slovenskem Štajerskem, sin preprostih, a jako poštenih kmetskih roditeljev. Leta 1825. začel je hoditi v ljudsko šolo pri sv. Juriji, ki je bila tisti čas popolnoma nemški osnovana; samo čestiti katehet Martin Vršič, ki je i68 Fr, Leveč: Davorin Trstenjak f. spisal tudi dve slovenski molitveni knjigi v Dajnkovem črkopisu, učil je otroke krščanskega nauka v slovenskem jeziku. Jeseni leta 1827. pošljejo roditelji našega Davorina v mestno šolo radigoj i nsko, kjer je katehetoval znani slovenski slovničar in pisatelj Peter Dajnko, ki je pa v šoli slovenske otroke mučil z nemškim katekizmom. Listopada meseca leta 1829. prišel je Trstenjak v tretji razred okrožne glavne šole mariborske, in to dovršivši, bil je listopada meseca leta 1830. vzprejet v ondotni gimnazij. V prvih štirih razredih mu je bil učitelj obče spoštovani profesor Jurij Maily, znani nemški pisatelj modroslovskih in prirodoslovskih spisov, ki je v živem in bistroumnem dečku vzbudil veselje do zgodovine. V humanitatnih razredih (v 5. in 6. šoli) učiteljeval mu je po notranjih avstrijskih deželah dobro znani profesor dr. Rudolf Gustav Puff, čislan nemški pesnik, novelist in spisovalec različnih zgodovinskih monografij. Sestošolec Trstenjak je učil svojega profesorja slovenskega, a profesor Puff svojega učenca Trstenjaka italijanskega jezika. Že na gimnaziji je slovel Trstenjak za najboljšega znalca slovenskega jezika, kateri se tisti čas seveda v šoli ni učil, ali Trstenjak je pridno študiral Dajnkovo in Murkovo slovnico ter poleg tega čital »Kranjsko Čebelico« in Volkmerjeve pesmi in fabule. Zaradi njegove izvedenosti v domačem jeziku, naprosilo ga je več uradnikov mariborskih, da jim je razlagal slovenščino. Nemški pesniki so mu vzbudili veselje do poezije, in gimnazijalec Trstenjak je poskušal večkrat v slovenskem jeziku zlagati izvirne pesmi; nekoliko jih je poslovenil tudi iz Matthissona in Schillerja. Te pesmi so bile, to se ve, samo mladostne poskušnje, vender so jih sošolci radi čitali, ž njimi si ogrevali srce ter si krepili ljubezen do slovenskega jezika. Meseca vinotoka 1. 1836. šel je Trstenjak na vseučilišče v Gradec. kjer je našel stare znance in prijatelje iz Maribora, n. pr. jurista M i -klošiča, Stanka Vraza in bogoslovca C a f a. Poleg šolskih predmetov se je učil pridno s Stankom Vrazom in Cafom slovanskim jezikom. Leta 1837. spisal je dramo »Nevesta z otoka Cvpros«, a leta 1839., k° se Je preselil v Zagreb, konfiscirali so mu na štajersko-hrvaški meji carinski uradniki rokopis te drame, in vsi poznejši potje, priti zopet do njega, bili so brez uspeha. Leta 1838. vzame dr. J. Po Is ter er, profesor modroslovja na graškem vseučilišči, Trstenjaka v svojo hišo, da mu je na glas čital knjige. Profesor Polsterer je prevzel tisto leto tudi uredništvo uradnega lista »Grazer Zeitung« in priloge ji »Der Aufmerksame«, a ker je bil sam bolehen, pomagal mu je Trstenjak uredovati oba lista. Fr. Leveč: Davorin Trstenjak -j-. 169 To priliko je porabil Trstenjak, da je leta 1838. v novinah »Der Aufmerksame« priobčil več »ilirskih« in slovenskih, večinoma slavnostnih pesmij, o godu cesarja Ferdinanda, nadvojvode Ivana, dež. glavarja grofa Ignacija Attemsa, grofa Wickenburga in druge. Več Trstenjakovih slovenskih pesmij je ponemčil njegov prijatelj in sošolec, Slovenec Matevž Veho v ar, ki je bil v nemščini posebno izurjen, da je izdal tudi zvezek nemških pesmij ter je že pred več leti umrl na Dunaji profesor trgovinske akademije. Te ponemčene TrstenJakove pesmi je razglašal Vehovar največ v listu »Der Aufmerksame«, v »Carnioliji« (»Montenegrinerlied«) in v »Croaciji«, s pri-stavkom »Au s dem Illy r is chen des Davorin«. Takrat v Gradci živeči nemški pesnik Friderik baron Wendt je ponemčil več Trstenjakovih pesmij ter jih priobčil v praških leposlovnih novinah «Ost und West«. Po Trstenjakovi obširni slovenski baladi »Ribič«, zložil je Vehovar daljšo povest, katera je tudi v časopisu »Der Aufmerksame« natisnjena. V profesorja Polstererja hiši se je bil seznanil Trstenjak z nemškimi pesniki Anastazijem Griinom, Hijacintom pl. Schul-h e i m o m in z izvrstnim lirikom in kranjskim rojakom Vincencijem Zusnerjem (Škofje-Ločanom), kateri so vsi dobrodejno vplivali na slovstveno in estetično izobraženje za vse lepo in dobro tako dovzetnega mladega Slovenca. Leta 1838. prinesla je Gajeva »Danica ilirska« več Trstenjakovih erotičnih pesmij pod naslovom »Leljinke*. Trstenjak je pisal tedaj samo v srbsko-hrvaškem, ali — kakor so ga takrat imenovali — »ilirskem« jeziku, in še poznejša leta je imel Trstenjak iz tistih časov jako bogato pesemsko zbirko v rokopisu shranjeno. Leta 1838. potoval je s Stankom Vrazom po Slovenskem in je nabiral ž njim slovenskih narodnih pesmij. — Leta 1839. jeseni preseli se Trstenjak v blaženo stolico tedanjega ilirskega gibanja, v Zagreb, da bi tukaj dovršil svoje modroslovske študije. Tukaj je živel v prijetnem prijateljskem znan-stvu z dr. Gajem, s poznejšim banom Ivanom Mažuraničem in njega bratom Antonom, z Babukičem, dr. Demetrom, Rakovcem, Vukotinovičem in z mnogimi drugimi hrvaškimi pesniki in pisatelji. Pridno je sodeloval pri »Ilirski Danici«, vender so njegovi spisi v teh novinah zvečine brez imena natisnjeni, ker tedanje madjaronsko ravnateljstvo je pisano gledalo dijake, ki so se navduševali in delali za idejo iiirizma. Ono leto je prevajal tudi pridno na dr. Demetra prošnjo igre za hrvaško gledališče, časih po dva, po tri prizore, časih po ves akt, kakor je bilo ravno treba, samo da je bil 170 Fr. Leveč: Davorin Trstenjak f vedno repertoir oskrben. Veliko pozornost v onem času je vzbudila pesem, ki jo je bil Trstenjak zložil o godu svojega profesorja Step. Movsesa, pozneje škofa v banski Bistrici, slavnega slovaškega domoljuba. Leta 1840. stopil je Trstenjak v bogoslovje v Gradci. Do sedaj je pisal največ »ilirski«, a od sedaj se je spet poprijel slovenskega jezika. Med slovenskimi bogoslovci je osnoval literarno društvo »Bi-bliotheca slovenica«, vadil se je ž njimi v slovenskih pridigah; poleg tega je pisal nemški naznanila o slovenskih knjigah v »Stiriji«, ter zlagal novele za cerkovne novine »der katholische Wahrheitsfreund«. Pod imenom »Vlastelin Kralovski« je pisal v dalmatinski »Zori«, priporočal Dalmatincem gajico ter imel s popom Ivičevičem polemiko o dalmatinskem črkopisu. Leta 1842. dal je na svetlo prve »šmarnice« (»Mesec Marije«), poslovenjene iz francoščine. V novinah »Steiermarkische Zeitschrift« priobčil je v tem času zanimiv spis »iiber das geistige und poetische Leben der Winden in Steiermark«, a Kopitar, kateremu je bil rokopis v cenzuro poslan, jako ga je popačil in celo več zgodovinskih nemških spisov zatrl, ker ni bil tistega mnenja, nego Trstenjak, ki je trdil, da so Slovani prvotni prebivalci v Noriku in Panoniji. Znano je, da pravda o tej stvari še ni dognana; ler zadnje čase, posebno odkar slavni Mommsen izdaje znani »Corpus inscriptionum«, dobil je Trstenjak za svojo misel spet več veljavnih prič, kajti Mommsen je n. pr. objavil stare rimske nad-pise, v katerih se med drugim nahajajo — staroslovenski aoristi! Leta 1844. bil je Trstenjak za duhovnika posvečen in za ka-pelana v Slivnico pri Mariboru poslan. Blizu njega v Frajhamu mu je živel prijatelj Oroslav Caf. Ta je Trstenjaka navdušil za primerjajoče jezikoslovje. Skupaj sta se učila sanskritu, zendu in gotskemu jeziku. Zategadelj od leta 1844. do 1848. ne nahajamo nič Trstenjakovih spisov po novinah. Mož se je ves ta čas pridno učil jezikoslovju, čital je stare klasike, študiral domačo zgodovino ter zbiral gradivo za svoje poznejše zgodovinske n mitoiogiške preiskave. A burno politično življenje leta 1848. odvrnilo je tudi Trstenjaka od njegovih tihih študij. Spet je pričel pridno v novine dopisavati, ali zdaj največ politične stvari. V Cigaletovo »Slovenijo« in v Prausovo »Siidslavische Zeitung« je pošiljal članke in dopise pod šifro E. — Zan-gova »Presse«, takrat v nam Slovanom prijaznem zmislu uredovana, prinašala je pod šifro r. temeljite dopise »aus Untersteier« ; ravno tako takisto praška »Union«, in spisi o slovenstvu v Jordanovih »JarTrbiicher« so tudi Trstenjakovi, Fr. Leveč: Davorin Trstenjak -j-. 171 Leta 1850. bil je Trstenjak imenovan začasnim gimnazijalnim učiteljem v Mariboru, kjer je do leta 1861. učil verouk, slovenski jezik, zgodovino in geografijo. S preselitvijo v Maribor se pričenja nova doba v slovstvenem delovanji Trstenjakovem; kajti do leta 1850 je pisal zvečine »ilirski« in nemški, le malo slovenski, a sedaj je zastavil pero, in s čudovito delavnostjo, pridnostjo in vztrajnostjo je začel pisati samo slovenski, tako, da je bil glavni podpornik in sodelovalec vsem slovenskim mnogoštevilnim novinam, ki so izhajale od leta 1850. dalje. V »Novicah« oglasil se je Trstenjak prvič leta 1846., oziroma 1852. ter bil jim je zvest prijatelj celih devetindvajset let. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov v tem časopisu je — legijon! Namera vsem tem brezštevilnim spisom bila je ta: dokazati in svet prepričati, daso že predKristom med Adrijo in Karpati stanovali Slovani. »Od prvega tukaj Prebiva moj rod, Če ve" kdo za druj'ga, Naj reče, od kod ?« Res, da so ti spisi časih nedostatni, toda Trstenjak je bil v tej stroki samouk, prvi naseljenec sredi neskončnega gozda, ki goščavo krči in črta, da potomci pridejo do svetlobe, in če druzega ne, to zaslugo si je pridobil vrli mož, da bodo njegove preiskave poznejšim, bistroumnejšim jezikoslovcem služile v podlago, na kateri bodo dalje zidali. Gradivo za te zanimive spise je nabiral Trstenjak tedaj, ko je učiteljeval v Mariboru Vsako leto o počitkih je potoval po pokrajinah nekdanjega Norika in stare Panonije ter je zbiral nadpise in risal podobe iz rimskih časov. Spremljal ga je navadno kdo izmed njegovih učencev, ki je znal dobro risati. Gotovo je na takih potovanjih mnogo novcev potrosil, a nabral si je tudi bogato zbirko rimskih starin, tako da znani zgodovinarji in starinoslovci, kakor n. pr. M o m m s en, C o nz e in drugi, so večkrat pri Trstenjaku iskali sveta in pojasnila, in da so mu pridno dopisavali slavni učenjaki od vseh stranij. Pod izmišljenim imenom »Vicko Dragan« in »Vitomar« odprl je Trstenjak v »Novicah« prvi pot povestim in humoreskam. Njegove humoreske in šaljive povesti, katerih se mnogo v »Novicah« nahaja, bile bi še dandenes jako prijetno berilo, ako bi v posebni zbirki prišle na svetlo. Njegov potopis: »Iz potne bisage. Prijazni dopisi do strica Brcka Dragana v Vrbovcu« (1859) je jako duhovit in dovtipen, in njegova novela »Slovenski Leander«, natisnjena isto 172 Fr Leveč: Davorin Trstenjak f leto v »Novicah« pod šifro §§. je gotovo jedna najlepših slovenskih po-vestij. Zdi se mi, kakor bi se bil Bleiweis do Trstenjakovih časov branil v »Novicah« prinašati humoreske in povesti, v katerih se govori o — ljubezni (to se ve, da jako pošteni in nedolžni), in stoprav tedaj, ko je Trstenjak, duhovnik, začel novele pisati, dale so »Novice« tudi drugim pisateljem nekoliko več duška. I tukaj je bil Trstenjak »promachos«. V Bleiweisovem »Koledarčku«, ki je zdaj znanejši in razširje-nejši v novi izdavi »Zlatih klasov«, objavil je Trstenjak novelo iz življenja slavnega umetnika Ticijana pod naslovom »Slikar« ter opisal življenje svojega dragega prijatelja, ilirskega pesnika in štajerskega Slovenca Stanka Vraza. Janežičevemu »Slovenskemu Glasniku« bil je Trstenjak ves čas priden podpornik, kakor že poprej tudi njegovi »Slovenski Bčeli«. Kakor v »Novicah« zgodovinske in starinoslovske, tako je priobčaval v »Glasniku« bajeslovne, iz slovenskih prislovic, pesmij, običajev posnete preiskave in jezikoslovne črtice; pošiljal mu je dopise, humoreske (Vicko Dragan) ter naposled prav s studentovskim humorjem leta 1867. spisal zanj prijetno povest »Kelmorajn«. Iz tega časa, ko je bil Trstenjak gimnazijalni profesor v Mariboru, nahaja se več njegovih znanstvenih nemških spisov v »Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain« in v jednakem časopisu koroškega zgodovinskega društva, in poleg vsega tega tudi mariborske gimnazije programa ni pozabil. V Slomškovih »Drobtinicah« razglasil je životopis prvega slovenskega la-zarista, svojega učenega prijatelja Janeza Klajžarja, v Costovem »Vodnikovem spomeniku« povest: »Ljudevit, kralj hrvatski«, v »Zlatem veku« zgodovinsko črtico o Metodovi stolici. Celo »Slovenski Prijatelj« je prinesel več njegovih pridig s podpisom M. T., vender so nekatere pod to šifro tudi M. Torkarjeve. Leta 1861. dobil je Trstenjak faro sv. Jurija ob južni železnici, kjer je pastiroval 7 let in pol. S to faro je združena velika kmetija in človek se mora kar čuditi, odkod je Trstenjak, zdaj velike fare župnik in obširne kmetije poljedelec, jemal čas, da je poleg vseh teh opravil neprestano pisal za »Novice«, »Glasnik«, za Einspielerjevega »Slovenca« (»Dalibor«), posebno še za »Letopis Slovenske Matice« in za vse druge slovenske novine. Zlasti ko so štajerski rodoljubi osno vali »Slovenski Narod«, odprl si je Trstenjak novo polje svoji neumorni delavnosti. Poleg brezštevilnih dopisov, pisal je za ta list lepo vrsto uvodnih člankov s podpisom »Juste milieu« ali »od Voglajne«, a pod izmišljenim grškim imenom »Epicharmos« priobčil je lepo Število feuilletonov, ki so z zdravim humorjem in prijetno satiro šibali Fr. Leveč: Davorin Trstenjak ¦f. 173 hibe naših političnih »velikanov« ter opisavali smešne strani našega javnega življenja. Leta 1868. preselil se je na faro sv. Martina na Ponikvi. Tudi tukaj so ga trla neprijetna bremena znanstveno omikanemu človeku ne vselej prijajočega kmetijstva; toda zdi se mi, kakor bi bilo Trste-njaku s starostjo in z delom njegovega poklica raslo tudi veselje do literarnega delovanja.' Poleg mnogoštevilnih dopisov o političnih stvareh v »Novice«, »Slovenski Narod«, »Vaterland« in »Politik«, osnoval si je zdaj še svoj časopis — »Zoro«, katero je tri leta sam uredoval in z raznimi povestimi, jako zanimivimi životopisi slovenskih pisateljev in umetnikov, in s kulturnozgodovinskimi črticami oskrboval; ali ker mu tudi »Zora« ni zadoščala, združil je ž njo še znanstveno prilogo »Vestnik«. V oba lista je pisal pod svojim pravim imenom in pod različnimi šiframi. Leta 1874. pričel je novo delo, raziskavanje venetščine. Sad njegovih študij priobčen je v štirih debelih zvezkih Matičinega »Letopisa«. Kakor že prej starinoslovsko delo »Triglav«, dalje leta 1878. na svetlo jezikoslovno knjigo »Slovanščina v romanščini«, v kateri razlaga one romanske, iz slovanščine vzete besede, katerih profesor dr. Diez, osnovatelj romanskemu jezikoslovja, ni mogel razložiti. O teh njegovih delih je rekel slavni slavist profesor Jagič učenemu Slovencu, ki ga je vprašal, kaj meni on o Trstenjakovih jezikoslovnih spisih: »Jaz svetujem g. Trstenjaku, da mozeg svojih raziskavanj v nemškem jeziku priobči ter jih pošlje profesorju Ascoli ju v pretres. Kdo drugi bi težko mogel o njih sodbo izreči.« Ascoli, porojen Goričan, je namreč najslavnejši sedanji italijanski jezikoslovec in profesor v Milanu. Omeniti 'hočem še, da hrani ljubljanska čitalnica Trstenjakovo melodramatiško pesem »Vodnik«, katera se je v Kranji in Ljubljani predstavljala; da je zložil opero »Lada«, katero ima že več let dr. B. Ipavec v rokah, in da sta brata Ipavca uglasbila več njegovih pesmij, izmed katerih je ona: »Tam za goro zvezda sveti« že skoro popolnoma narodna pesem. Leta 1875. in 1876. priobčil je v »Slov. Narodu« več pre-imenitnih, v slovensko slovstveno zgodovino sezajočih spominov iz svojega literarnega življenja. Vsak, kdor se briga za našega slovstva zgodovino, jako mora obžalovati, da Trstenjak, ki je v dolgem svojem življenji prišel v dotiko skoraj z vsemi slovenskimi pisatelji zadnjih 50 let; ki je iz samovida in iz svoje izkušnje poznal vse naše literarno življenje od Prešernovih časov do sedaj; ki je imel izvrsten spomin in izreden talent, človeka spoznati, in ga z malimi potezami opisati, teh spominov ni nadaljeval. A že iz teh, kar jih je priobčil, vsak lahko 174 Fr- Leveč. Davorin Trstenjak f. vidi, koliko gradiva bi bil Trstenjak lahko pripravil bodočemu literarnemu zgodovinarju slovenskemu. Iz njegovega življenja bi bilo še dodati, da se je leta 1879. Pre selil za župnika v Stari Trg pri Slovenjem Gradci. Dasi bolehen in večkrat slabo voljen zaradi velikih skrbij in nadležnostij, katere mu je naprav-ljala velika ekonomija, vender ni opustil svojega literarnega delovanja. Leta 1880. osnoval je s prof. dr. Krekom in prof. dr. Sketom v Celovci mesečnik »Kres«, kateremu je bil ves čas njegovega izhajanja glavni sotrudnik. Nekaj ondukaj priobčenih spisov je dal leta 1884. v posebni knjižici na svetlo z naslovom »Weriand de Graz. Zgodovinsko-rodoslovna razprava.« — Zadnji njegov večji spis slove »Pannonica — Spomeniški listi. Svojim prijateljem ostavil Davorin Trstenjak (1887)«.1) Vrhu tega je bil Trstenjak tudi ustanovitelj »Slovenskemu pisateljskemu podpornemu društvu«, kakor je sploh značilno za tega vrlega moža, da je dijake in mlade pisatelje z dobrimi sveti in nauki kakor tudi z gmotnimi pomočki velikodušno podpiral. Za zasluge, pridobljene v vojaški bolnici na Ptujem, poslavil ga je presvetli cesar z zlatim zaslužnim križcem in škof Slomšek ga je leta 1859. imenoval knezoškofijskim duhovnim svetovalcem, »Matica Slovenska« pa ga je leta 1878. izvolila častnim svojim društvenikom. Zal mi je, da ne morem vsaj po vrhu, kakor njegovo literarno življenje, opisati tudi njegovega delovanja v cerkvi in šoli in na političnem bojišči. Vem, da niti Trstenjaka-pisatelj a nisem tako opisal in ocenil, kakor zasluži, ali že iz teh velikih potez, s katerimi sem ga narisal, videl bode dragi čitatelj, da je Trstenjak delal v premnozih literarnih strokah: v poeziji in novinarstvu, v starinoslovji in v zgodovini ; povsod se bode literarna zgodovina spominjala Trstenjaka med prvimi pisatelji slovenskimi. In četudi on, samouk, ki je živel daleč od velike biblijoteke in je moral drage knjige kupovati za drage novce, v znanstvenih stvareh ni vselej pogodil pravega, in četudi ostali spisi njegovi v obliki niso vselej dovršeni, postavil si je ž njimi vender spomenik »aere perennius« ter storil je za svoj narod več, nego vsakdo izmed nas. Po vsi slovenski zemlji slavljen, spoštovan in čestit starina — slovenskih domoljubov in pisateljev veteran — legel je zdaj 73letni mož utrujen k večnemu počitku. R. I. P. ^ Jako natančen spisek vseli Trstenjakovih, po raznih časopisih raztresenih razprav je priobčil g. A. Felconja leta 1887. v svoji knjižici „Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj", na. katero opozarjamo bralce svoje Ured.