Ljubljana, 4* decembra 1941*XX
Posamezna številka cent SO
Štev. 48
iti KMETSKI LIST
(Jpravništvo ui uredništvo »DOMOVINK«., L.juoijatia, Pucclnijeva ulica St. 5, II nad., telefoni od 31-22 do 31 26 Račun Poštne hranilnice, podruž v Ljubljani št 10 711
Izhaja vsak teden
Naročnina za tuzemstvo: Četrtletno 4.50 L, polletno 9.- L, celoletno 18.- L; za inozemstvo: celoletno 30 40 ti Posamezna številka 50 cent.
Pregled vojnih in političnih dogodkov
Glavni stan Italijanskih Oboroženih sil je objavil 1. decembra nasledno uradno poročilo: Včerajšnji dan
je v Marmariki spet potekel v znamenju krajevnih bojev. Pri Tobruku se je razvijo živahno delovanje topništva. Sovražni napadalni poskus z motoriziranimi sredstvi na bojišču divizije »Trento* je bil takoj zavrnjen. Na srednem področju je prišlo do spopadov prednih sil; več sovražnih tankov je bilo uničeno. Na bo-jišu pri Solumu sta nasproti si stoječi topništvi nadaljevali obstreljevanje. V južnem Džebelu so bili napadeni in razpršeni sovražni motorizirani elementi. Italijansko-nemški letalski oddelki so ponovno bombardirali in obstreljevali s strojnicami sovražne mehanizirane oddelke ter železniške in prometne zveze na področju pri Marsa Matruhu. Pet sovražnih letal je bilo sestrelieno; italii^n-sko-nemško protiletalsko topništvo v Benga-ziiu je sestrelilo tri o priliki letalskega napada, dve pa nemški lovci.
Po poročilu nemškega vrhovnega poveljstva dne 1. decembra so imele
v bojih pri Rostovu sovjetske čete hude izgube.
Na tem področju so sovjetske čete vršile protinapade ne glede na žrtve, ki so bile velike tako pri liudeh kakor vojnih potrebščinah. Isto poročilo navaja, da nemški napadajoči oddelki pehote in oklopnih vozil dalje napredujejo proti Moskvi. Pred Petrogra-dom so sovjetske čete izvršile neuspešne poskuse izpadov. Napadi so bili zavrnjeni s hudimi izgubami za nasprotnika. Nemška letala so vzhodno od Volhova bombardirala zaklonišča čet in skladišča blaga. V noči na 1. december so po istem poročilu angleški bombniki napadli področje na severnonemški obali. V Hamburgu in Emdenu je imelo prebivalstvo mrtve in ranjene. Angleži so pri tem izgi«b*'i 15 letal.
»Volk^scher Beobachter« piše:
»Nova Evropa ima svoje središče v osi
in os kl'če vse zdrave narode, naj sodelujejo pri velikem obnovitvenem delu, ki sta ga začeli Nemčija in Italija, da bi vsak narod imel v novem redu mesto, ki ga zasluži.« Glavni steber tega novega sveta bo po pisanju omenjenega lista socialna pravičnost. Slovaški listi posvečajo veliko pozornost obletnici pristopa Slovaške k trojnemu sporazumu.
Vodilni slovaški list »Gardista« poudarja, da je Slovaška šele po pristopu k omenjenemu sporazumu začela pravilno živeti na prosvetnem, družabnem in gospodarskem področju. »Slovak« pa pravi, da je bila Slovaška med prvimi državami, ki so se čisto prostovoljno prijavile za novi red v Evropi.
Iz Siama poročajo: Službeni radio se je te dni oglasil z opozorilom tujim silam,
naj ne izrabljajo siamske strogo nevtralne politike. Čeprav kaže, je bilo rečeno, da bo Siam neizbežno zapleten v vojno, je vendarle še drobec upanja, da se bo mir ohranil. Vlada za
Vrsta vestnih delavk
je bila nagrajena
V Fašističnem domu na Erjavčevi cesti je bila te dni majhna slovesnost. Voditeljice ženskega fašija so povabile v dom skupino zaslužnih slovenskih delavk, ki so za svoje vestno delo v posameznih tvorniških obratih in po domačih gospodinjstvih prejele od stranke denarno nagrado po 100 lir. Nagrade je dobilo 43 delavk od Device Marije v Polju, iz Vevč, iz Saturnusa in iz Store.
Delavke so se zbrale v dvorani doma. Prostore za mizo sta zavzela voditeljica ženskega fašija gospa De Vecchijeva z vsemi ostalimi svojimi sodelavkami in podtajnik stranke za Ljubljansko pokrajino komendator Ga-tti. Navzočen je bil tudi predsednik Delavske zveze za Ljubljansko pokrajino dr. Branko Alujevič.
Gospa De Vecchijeva je najprej naslovila na vse slovenske delavke v Ljubljanski pokrajini topel pozdrav stranke. Zatem ]e poudarjala, da je bilo. ko je Duce vzel vodstvo italijanskega naroda v svoje roke, poveličano tudi delo žensk in je ženska zavzela tisto važno mesto, ki ji pripada. Delo naj bo trdna vez med slovenskimi in italijanskimi delavkami, med Ljubljansko in ostalimi državnimi pokrajinami. Naposled je slovenske delavke naprosila, naj poročajo o tej slovesnosti tudi svojim tovarišicam in jim naj povedo, da so bile v družbi z italijanskimi ženskami, ki od njih nočejo ničesar drugega razen tega, da jim pomagajo.
Delavke so tople besede voditeljice ženskega fašija vzele z odobravanjem na znanje. Po govoru gospe De Vecchijeve je imel na delavke navduševalen govor podtajnik stranke za Ljubljansko pokrajino komendator Gatti, ki je v uvodu sporočil zbranim delavkam prisrčne pozdrave Ekscelence Gra-ziolija, Visokega komisarja in zveznega tajnika stranke za Ljubljansko pokrajino. Tudi komendator Gatti je v uvodu poudarjal pomembnost te slovesnosti, s katero hoče stranka izkazati hvaležnost za zvesto delo slovenskim delavkam. Zatem je pa naglašal velike koristi, ki jih ima Ljubljanska pokrajina od svojega zdajšnjega položaja. Medtem ko je vojni vihar ostale kraie potegnil s seboj v krvavi ples, je ostal ta košček zemlje obvarovan voinih strahot. V teh krajih je zdaj Italija, ki varuje tudi narod, prebivaioč tod. Italija je tu kot zastopnica prosvetljenosti in je tu tudi zato, da brani slovensko prosvet-ljenost. Je tu, da prepreči nevarnost, ki se čedalje bolj bliža tudi tukajšnemu narodu in ki grozi, da bo tudi nipga vrgla v voino vihro. Fašizem, ki je gibanje zdravih sil naroda, hoče biti zmerom blizu delovnemu ljudstvu, mu hoče zmerom pomagati in od njega ne zahteva ničesar drugega kakor vdanost in zaurmost. Fašizem se bori proti bolj-
vsak primer nadaljuje priprave za morebitno vojno. V primeru, da bi bil Siam prisiljen opustiti svojo nevtralno politiko, bo z zadovoljstvom sprejel pomoč prijateljskih držav, ki bi bile pripravljene pomagati mu.
ševištvu, da reši pred to nevarnostjo človeštvo, delovno ljudstvo in tudi Slovence.
V svojih nadaljnih izvajanjih je risal trpljenje italijanskih mater in žen, katerih sinovi in možje prelivajo kri po bojiščih. Vsega tega Slovencem ni treba. Zato svetuje vsem delavkam, vsem slovenskim materam, da skrbno pazijo na svoje otroke, da ne bi zašli na stranpota komunizma, ki mu niso sveti ne italijanski in ne slovenski domovi. Delavke opozarja, da se je proti temu zlu treba odločno postaviti.
Stranka sodeluje povsod najtesneje z na-, rodom. Posebno z delovnim ljudstvom. Takšna navodila ima tudi od svojega Duceja in jih tudi v tej pokrajini izvajajo Ekscelenca Grazioli in njegovi sodelavci. Visoki komisar in zvezni tajnik stranke je za prihodni mesec izdelal lep načrt, ki ga bo stranka tudi izvedla. Tako bo 24. decembra v vsej pokrajini dan mater in otrok. Tega dne bo stranka razdelila med siromašne slovenske matere in njihove otroke 250.000 lir, da bodo lahko dostojno praznovali božične praznike. V sami Liubljani se bo tudi odprla ljudska kuhinja, v kateri bo vsak dan dobilo brezplačno hrano 450 siromakov. Razen tega bo tudi mladinsko strankino združenje uredilo po pokrajini prehrano siromašnih šoloobveznih otrok. Stranka tega po zatrjevanju podtajnika Gattija ne dela zato. da bi potem od ljudi kaj zahtevala. Od ljudi hoče samo vdanost in vestno delo. Stranka dela vse to, ker ima takšen program, ki ji ga narekuie ljubezen do bližnega. Svoia izvaianja je Gatti zaključil z zagotovilom, da bo tudi v tei pokraiini fašizem branil vse pomoči potrebne. Njegovemu oozdravu na Duceia so se odzvale tudi zbrane slovenske delavke.
Po govoru podtajnika stranke je 43 slovenskih delavk dobilo nagrado po 100 lir za vestno delo v posameznih tvorni skih ob~>tih in podjetiih. ^^^^^^^^^
Obravnava vprašani o gozdnem gospodarstvu
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je v vladni palači v Ljubljani predsedoval sestanku, na katerem se je obravnaval ves skupek vprašanj našega gozdnega gospodarstva. Razen zastopnikov Visokega komisaria-ta so bili navzočni glavni tajnik Trgovsko-industrijske zbornice g. Mohorič in tajnik g. dr. Pless, član pokrajinskega sosveta in predstavnik industrijcev g. Heinrihar in g. Škrbec, ki je zastopal lesne trgovce.
Visoki komisar je z iskrenimi besedami odobril jasno poročilo g. Mohoriča, ki je že razdelil vprašanje lesnega gospodarstva po naslednih vidikih: 1. načrt za ukrepe v letu 1942. v smislu močnega izkoriščanja, a da se vendar v celoti čuva gozdna posest. 2. Zaposlitev delovne sile tudi glede na njene prehranjevalne potrebe. 3. Prevozi glede na prehrano konj in na potrebe pogonskih sred-
stev, kjer ne bi bilo mogoče prilagoditi avtomobilska sredstva na rabo avtarkičnega goriva. 4. Tehnična oprema podjetij in zasebnikov za izkoriščanje gozdov, zgradba naprav in cest. 5. Cene lesa, raba v pokrajini in izvoz. Pri obravnavi teh vprašanj je bila upoštevana zamisel izkoriščanja do najvišje mere vse obstoječe naprave v pokrajini z na-
menom, da se čisto izkoristi ves les.
O različnih vprašanjih, ki so bila obravnavana v podrobnosti, so govorili vsi navzočni Visoki komisar je povzel glavne misli iz razprave in je naznačil smotre, ki morajo biti doseženi v korist narodnega gospodarstva in posebno v korist gospodarstva pokrajine.
Ko je pozimi dosti snega, se na kmetih veselijo, ker vedo, da je zemlja, ki je pokrita s snegom, zavarovana pred pozebo. Zares ni boij-šega sredstva za zaščito rastlin, ki mo~» o prezimiti v zemlji kakor snežena odeja, ki zadržuje v zemlji toploto, da se morejo z njo okoristiti rastline. Večkrat je videti, kako so na njivah posamezna mesta, kjer ni obležal sneg, gola ali slabo obrasla; tam, kjer je bilo vse pokrito z debelim snegom, pa žito bujno rase.
Najsevernejši deli naše zemlje so sploh samo snegu dolžni hvalo, da more ondi kaj uspevati. V severnih krajih Kanade pokriva sneg šest mesecev zemljo, a prav ta sneg povzroča, da se nato v treh mesecih razvije in tudi dozori vse rastlinstvo: žito. oljnate rastline, krma tobak in hmelj. Isto velja za nekatere visoke planote v Švici Znano je, da si iščejo črede severnih jelenov na Laponskem pozimi svojo krmo izpod snega, a vedeti je treba, da je ta krma zrasla pod snegom. Razne odprave znanstvenikov na severni tečaj so v krajih večnega ledu našle pod snegom rastlinstvo, ki uspeva sicer le po južnih pokrajinah. Razno cvetje je bilo pod snegom v najbujnejšl rasti.
Sneg pa ne varuje samo, temveč tudi krepi rastlinstvo, tako da je upravičen izrek: »Sneg je siromakov gnoj.« Sneg ima v sebi več arao-niaka kot deževnica. Sneg posrka vase vso nesnago iz ozračja in jo kot gnoj dovaja zemlji. Množina prahu, ki ga poberejo snežinke v ozračju in prinesejo s seboj na zemljo, je tudi izdatna in zato tudi ni ozračje nikoli tako čisto, kakor tedaj, kadar sneži, kar zlasti lahko občutimo v krajih z veliko industrijo. Pred leti
Zime brez snega
pomenilo slabo letino
Sneg varuje rastlinstvo In ga Izdatno gnoji
so za vestfalsko mesto Hagen izračunali, da prinese sneg iz ozračja 768 metrskih stotov i premogovega prahu. Isto so storili za London j in dognali, da vsebuje v Londonu vsak liter j snega pet gramov premoga. Te številke nam | pa tudi jasno povedo, kako neznansko mnogo J je umazanosti v zraku industrijskih mest, saj | je poleg teh velikanskih množin premoga tudi še polno hlapov žveplene kisline, amoniaka in drugih snovi. Ce vse te snovi pridejo v zemljo, kadar sneg skopni, tedaj je zemlja zares izvrstno pognojena s snegom in siromak nima najslabšega gnoja.
Kakor so razne preiskave dognale, popiie zemlja pozimi iz snega 75 odstotkov snovi, iz dežja poleti pa le sedem do osem odstotkov. Snežena odeja dalje zabrani, da se zemlja preveč ne razsuši. Snežnica se tudi bolje pomeša s prstjo in predre globlje vanjo ko deževnica. Tiste zime. ki imaio malo ali nič snega, so zelo škodljive, ker se tla izsušijo, kar zlasti občuti rastlinstvo poleti. Zato je sneg velikega pomena v gospodinistvu narave in je naravnost nenadomestljiv. Bojmo se zim brez snega, ker v tistem letu ne bomo imeli dobre letine
Razširjenje poštne službe s Kraljevino
Dne 1. decembra so vsi poštni uradi Ljubljanske pokrajine vskladili službo poštnih nakaznic z ono v Kraljevini in bodo rabili odslej italijanske nakaznice z dvojezičnim besedilom.
Istega dne bodo glavni poštni uradi, ki so snodai navedeni upostavil' « Kralievino '"n
v pokrajini tudi italijansko službo teJsocih računov, ki ne bo imela ničesar skupnega s tekočimi računi v bivši Jugoslaviji, ki jih bodo zato poštni uradi še nadalje izvrševali in vodili pri tem posebne spise in posebne račune v svojih odnosih s Poštno hranilnico v Ljubljani.
Za italijansko službo tekočih računov bo Ljubljanska pokrajina računsko pr.ključena uradu tekočih računov v Trstu.
V decembru na dan, ki bo v kralkem določen in objavljen, bodo glavni poštni uradi začeli izvrševati s Kraljevino in v pokrajini tudi italijansko službo poštnih prihrankov in poštnih bonov na obresti. Glede prejšnih prihrankov iz bivše Jugoslavije bodo veljale iste posebne določbe kakor glede tekočih računov.
Službo hranilnih knjižic na donosn ka (ne nominativnih) bo začasno izvrševal- osredni poštni urad Ljubljana I.
Poštni boni na obresti ne bodo začasno višji od 5000 lir. Samo v osrednem poštnem uradu Ljubljana I bo mogoče dobivati bone do najvišje višine 5000 lir.
Poštni uradi, ki so jim poverjene zgc aj navedene nove italijanske službe, so po abecednem redu nasledili: Cerknica, Črnomelj, Devica Marija v Polju, Grahovo pri C ^k- i, Grosuplje, Kočevje, Kostanjevica na Krki, Zgorni Logatec, Spodni Logatec, Ljubljana 1 (centrala), Ljubljana II (postaja), Ljubljana ITI (Trg sv. Jakoba), Ljubljana IV (Poljanska cesta 15), Liubljana V (Zaloški cesta 1), Ljubljana VI (Cesta 29. oktobra 31), Ljubljana VII (Celovška cesta 81). Ljubljana IX (Tvrševa cesta 62). Lož. Metlika, Mokronog. Moste pri Ljubljani, Novo mesto, Plmrna nri Rakeku, Rakek, Ribnica na Dolenjskem, So-dražica, Stari trg pri Rakeku. Trebnje. Vel'ke La^e, Vič pri Ljubljani, Vrhnika, Žužemberk.
Podružnica št. VIII. v LiubUani (na Dolžniški c^sti 22) ne bo opravljala te službe, ker ni glavni poštni urad.	simo j^re.
iemni urad. V kratkem pa bodo vse te rove
službe razori ene tudi na urade, ki n!so fd-vv-n' fna sm-pipmne uradeV
pivo je obračal hrbet
Miha: »To vam pa že lahko rečem, gospa, da sem skozi vse leto obračal pivu hrbet!«
Gospa: »O, ko bi bil tudi moj tak! Le kako ste to napravili?«
Miha: »Prav navadno: bil sem za voznika in sem prevažal pivo.
I. A.:
Draga osueta
Zgodba iz časov prve svetovne vojne
Tudi Sladinov je bil eden pri vojakih, toda ta je bil že ujet na Ruskem in se je zelo poredko oglašal Zdaj že ni pisal štiri tedne in več. Bogve, kako se mu godi.
V takih pogovorih je začul Tone škrtajoče korake. Poredno maščevalen nasmeh se mu je zazibal okrog usten.
»Privijmo luč! Miha gre klicat Anico.«
Mati Sladinka se je zasmejala, kakor da so za trenutek bežala mimo nje mlada leta. V ternutni razposajenosti je res skoro ugasi-la luč, medtem ko so koraki prihajali bliže in bliže Potlej je jelo nekaj previdno tavati okrog hiše
»Lestev išče,« je zašepetal Tone. »misli, da si zgoraj! Naj le čaka!« . »Pusti mu veselje,« se je v temi privila k njemu »Naj trka! Saj lahko še čaka do belega dne.«
Tonetu pa ni malo miru. Da se more kdo le že v želji bližati njegovemu dekletu, ga je jezilo. Zato je sklenil, da poide ven in pre-^^ne lestvo, k=kor hitro bo oni na niej.
M;ha, ki ni slutil, kaj ga čaka. je res poiskal lestev in io prislonil tja. kier je upal, da ga bo sprei^lo zalo dekle Kliub Anifinl hladnosti s kakršno je proti koncu gori v hramu odklanjala vse niegove prijaznosti, le ni mogel verjeti, da bi bilo kje na svetu pa-
metno dekle, ki bi dajalo prednost navadnemu vojaku pred feldvebljem.
Ko je tedai začel Miha Stržen trkati na okno zgornje sobice, se je splazil Tone kakor mačka previdno iz hiše Ena sama kretnja, pa je zropotala lestva z živim tovorom narednikom Strženom po tleh
Ko se je Miha po tem čudnem poletu zavedel. je takoi osumil Toneta
»Le čakaj, zlodej, to mi poplačaš!«
Pustil je lestev, kakor je bila, in je tiho šel naravnost domov Rebra so ga bolela in tudi po rokah in obrazu je bil nekaj opraskan od udarca. Zlc&olien ie legel spat in koval maščevalne naklepe.
Tone, ki je spretno smuknil nazaj v hišo, je komaj zadrževal smeh Vse se ie majalo oo njem in kar pihal je ko si ie z obema rokama tiščal usta, da se ne bi izdal Ko so čuli onega oditi so šele spet napravili luč in se začeli vsi skupaj rogati zaljubljenemu naredniku
»Da ti le ne bi škodovalo,« se je nazadnje zresnila mati.
»Kie pa more vedeti, da sem bil jaz?« se je veselil Tone.
Anica se je tudi zbala:
»Ne vem. če ni opazil gori v hramu, ko si postal naenkrat tako tih in hud.«
A Tone: »Naj! Kaj mi pa more!«
Hotel se je pokazati fanta-junaka, dasi ga je natihoma le jelo skrbeti. Ko je potem odhajal domov, ni zaukal in ne zapel. Tako čudno mu je bilo, kakor bi bil nosil tovor na sebi.
V ponedeljek se s Strženom nista videla, ko pa ga je Tone v torek obiskal, da bi spet skupaj potovala, je izvedel, da ga ni vefi
doma
Odpravil se je tedaj na pot sam. Kakor je bilo prej svidenje veselo, tako je bilo zdaj slovo trpko in grenko Oče ie stiskal ustnice. sestre so imele vse objokane oči, mati Ko-larka pa je samo nosila skupaj in žegnala in molila, pa kar je prijela v roke, se ji ni zdelo prav Vse sproti je pozabila in je kakor izgubljena tavala po hiši.
Potem pa Anica! Težko ji je bilo. vendar se ni mogla premagati, da ne bi bila prišla k Tonetovim staršem. Ni mu prinesla cvetia, ki naj bi ga na poti spominjalo nje. Pregre-nak in prehud je bil ta čas Samo drobno svetinjico mu je pripela na kapo. svetiniico, ki io ie blagoslovila njena č'sta liubezen
Potem je šel. Oče je bil celo naiel voz do postaje, kamor je bilo peš skoro tri ure. Tako je hotel vsaj nekoliko podališati sinovo bivanje v domači hiši.
In je bila tista posledna ura tako grenko kratka da ni mogel nihč* verie+i. ko ie pred hišo. obstal voz in je poklical st^ri Kvader: »Bomo pognali, da ne bo Tamudp"« Sedel je na voz Tone. sedla sestra MVnica, a Anica se ni upala. T°dai se ie oglasila mati Kolarki: »Sedi še ti. Aočka, saj vem. da mu bo po tebi...«
etev. 48
STRAN 3
Jesensko prekopavanja vrtov je koristno
Zal, zdaj že zmrzuje, a verjetno je, da bomo še imeli dneve, ko zemlja ne bo zmrzla. Pazimo na tiste dneve, in prelopatajmo (globoko prekopljimo, preštihajmo) vrt če ga še nismo. Hkratu ga pognojimo s kompostom ali hlevskim gnojem tako, da pri lopataniu mečemo gnoj v zemljo toliko, da je posut. Na dno ne mečimo gnoja, zlasti če prav globoko lopatamo.
Lopatanje (štihanje) vrta pomeni že samo pol gnoja, ker taka zemlja čez zimo premrz-ne in mnogo snovi, ki so sicer mrtve, razpade v hranilne snovi. Med zimo razpade in se z zemljo spoji tudi hlevski gnoi, odnosno kompost. Potrebno je vrtove tudi apniti. zlasti če je zemlja težka in kisla. Toda hlevskega gnoia in a^na ne smeš mešati. Če si zdaj pri lopataniu pognoiil s hlevskim gnoiem, po-treseš apno mnogo pozneje proti pomladi na zemljo. Če pa nisi zdai po«*noiil. potresi na vrtno zemlio apno že zdaj. Pomladi ni dobro apniti zemlio. kier nameravaš saditi krompir. Med drugim pa fižol teria precej apna
Opozariamo. da ie potrebno prelopatati jeseni zlasti celine, ki jih hočeš spremeniti v vrt. odnosno v niivico V tem primeru fe potrebno pV^oko lonatanie Naiboliše le takn zemlio globoko preorati Če boste tako zemljo zdai prelonatali, bo potem drugo leto mani razočaran i a. kakor Pa ie bilo le*os. ko so mnogi šele pozno pomladi obdelali čisto zapuščeno zemlio. pa ii 3e gnoiila nlfso dali dovoli. Gotovo pa ie. da bo tista zemlla ki ste jo pomladi prelopatali. zdai prav dobra, f" Jo So enkrat	rv^lonntate

Dobite Jo pri pooblaščenih zastopnikih, za Julijsko krajino pri Glovanni Parovel, Trieste. Via Fran cesco Denza 5. ali pa direktno pri založnici J. Blasnika nas!., Ljubljana, Breg 10
Prelopatana zemlja se mora zdaj pustiti pri miru. Ne smeš je zravnati, temveč naj ostane kar v gručah. Sele pomladi jo potem prekoplješ in zravnaš za setev in saditev. Pri pomladnem delu jo morda pognojiš z uleža-nim gnojem, če morda tega nisi storil že zdaj. S čisto svežim gnojem pomladi ni dobro gnojiti. Če imaš pomladi primerno zrel gnoj ali kompost, pognoji kmalu tako, da za-koplješ gnoj z motiko v zemljo če si bil zemlio prelopatal že jeseni. Malo pozneje potrosiš vrt z umetnim gnojilom, najbolje z meša-
nim, ki ga bo bržkone imela Kmetijska družba, in potrošeno umetno gnojilo z železnimi grabljami temeljito zmešaš z zemljo. Nekaj dni nato šele seješ ali sadiš.
Umetno gnojilo je važno za večji pridelek, ker hitro učinkuje. Mešano umetno gnojilo je potrebno zato, ker ima v sebi vse potrebne hranilne snovi (dušik, fosfat in kalij).
Pa tudi seme je zelo važno, ker slabo seme slabo rodi. Pobrigaj se zdaj za seme, tako za krompir fižol, grah in razno zelenjavo. Ni dovolj, da se seme prime, temveč mora biti seme takšno, da se dobro prime in krepko rase Sadi in sej sami tisto, kar ori na° zanesljivo uspeva. Glej tudi, da boš imel rano in pozno zelenjavo, rani in pozni fižol in tako naDrei Pri svojem vrtnarieniu se čim bolj drži starih, izkušenih vrtnarjev.
Reja kuncev naj se še bslj razširi
Letes se je v naši pokrajini začela reja kuncev na splošno gojiti Zelo važna je ta majhna gospodarska panoga za prehrano posebno v zdajšnih časih Od reje kuncev pa imaš tudi kožice, ki so zdaj prav drage.
Kljub vsesplošni reji kuncev pa prihaia na trg prav malo teh živali To pač pomeni, da ie večina živalc šla letos za pleme med nove rejce delno pa so rejci spričo nezadostne količine govedine kunčje meso sami porabili Drugo leto bo trg gotovo že bolje založen s kunčiim mesom
Zdaj med zimo si vsi prav uredite kunčje kletke fhlevčke) kar je važno V »Domovini« smo nedavno opisali kako mora biti tak hlevček narejen Mnogo dobrih nasvetov za rejo kuncev tako med drugim za pravilno odiranje kuncev in pravilno sušeni? kožic dobite v knjižici »Gospodarska reja kuncev« ki jo dobite v vsaki knifaarni Kupite si kniisro da boste znali prav ravnati 7 živalcam! in da boste imeli dobiček tudi od kožic, ki jih gre zaradi nevednosti rejcev toliko v nič
Čez zimo pazite na zajce, da ne bodo dobivali le suhe krme Malo zelenjave korenia aese jim zmerom dajte Pazite da v tem mrazu ne bodo čepeli na mokrem in da ne bodo na prepihu Snaga ie važna Če ie hud mraz poskrbi, da bodo imele živalce boli toplo. Toda vedeti je treba da živalim obi čaini mraz ne Skodtiie temveč le še koristi
ker jih utrjuje Varuj iih res le pred prav hudim mrazom.
Naj ob tej priliki opozorimo, da ima pravilno narejene kunčje kletke v zalogi Zelez-ničarska splošna gospodarska zadruga v Ljubljani Ker so zložljive, se z lahkoto prenašajo izdelane so po načrtu inž Leva Pipana Te kletke se dado tudi združiti, in sicer se dado iz treh kletk napraviti dve, potrebni za zelo velike pasme Te kunčje kletka ustrezajo vsem zahtevam zdravstva. OmerJ *>a zadruga tudi sprejema v strojenje kunčje kožice za primerno odškodnino ali pa iih odkupi fe iih reiec prodaia
Reja kuncev naj se pomladi še bolj razširi sai goveiega mesa še ne bo dovolj Če bo kunčieea mesa dovoli, se pomanjkanje govedine skoro ne bo čutilo Ker so kunci zdai dragi se njih reja naposled tudi prav lepo izplača
- Celoletna in zimska šola na Grmu se
začneta 10 decembra. Ravnateljstvo pokrajinske kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu sporoča vsem prosilcem za sprejem v to šolo, da so tehnične težkoče za začetek šolskega leta delno odstranjene, <.aradi česar se bo šolsko leto za celoletno in zimsko šolo začelo v sredo 10 decembra Vsi gojenci morajo biti prejšnji večer to ie 0 decembra, na zavodu O sprejemu bo vsak še osebno obveščen, pri čemer mu bo tudi sporočeno, kaj mora nr'rrt>rti e <sphoi
Končala ni, ker ji je jok zadušil besedo voz se je zganil. Nič ni bilo petja in ne uka-nja.
Vso pot je bilo z besedo bore malo. Ani-čina roka je počivala v Tonetovi desnici, Mi-mioa pa je ogledovala polje v jesenski zor-nosti. Nikdar se ji še ni zdelo tako otožno-lepo. In vendar ga mora edini brat zapustiti!
Pa se ji je vkljub vsemu premagovanju prikradla solza iz oči.
Na postaji so dobili Miho Stržena.
»Zakaj nisi povedal, da bi bila šla skupaj?« je nedolžno poskusil Tone.
Miha ga je lokavo pogledal.
»Sem mislil, da ti še ne pojdes,« je odvrnil s porogljivim naglasom.
Tone je skomignil z rameni in se nasmehnil:
»Seve, če bi bilo po moje...«
Potlej so sedli v gostilno, še malo pokram-ljali in naročali pozdrave. Pri tem je Anica opazila, kako zlobno jo včasih ošvrkne Str-ženov pogled.
»Moj Bog, zdaj bom nemara naposled še jaz kriva niegove nesreče.« je pomislila in je bila naenkrat vsa okorela.
Iz dalje je bilo čuti sopihanje vlaka. Sunkovito so se dvignili.
»Bog te čuvaj,« mu je še zadni trenutek želela Anica.
»Misli name,« je bila Tonetova želja. A sestri:
»Reci materi in očetu, da naj ne bosta v skrbeh.«
»Pazi se, koder hodiš,« je drhtela sestra.
Potem:
»Zbogom!«
Iz vlaka z zaupanjem:
»Na svidenje!«
In lokomotiva je zahropla in odbežala s tovorom, oni pa. ki so se vračali v Brdico so bih tihi in zamišljeni Se staremu Kve-dru. ki ni imel nobenega svojega pod orožjem. ker so bili že vsi prej legli pod rušo je bilo težko in tesno. Škoda se mu je zdelo te cvetoče, zdrave mladosti, ki so jo tako bridko pogrešali osameli kmetski domovi.
Zdaj, ko sta bila sama se je oglasil Miha Slržen:
»Kje si pa kaj hodil v nedeljo zvečer?«
»Spat sem šel,« je lagal Tone
»Spat?« se je čudil oni. »Kakšen vojak pa si?«
»Kip si bil pa ti?«
»Mmm,« je zavil Miha. »Zaspancem tega ne povemo mi, kar nas ie .«
Tn sta gledala drug druge^ffa, ne da bi bila nadaljevala začeti razgovor
Vso pot je bilo dobro Prvotna napetost je čisto popustila, tako da jima je bilo prav kratek čas Se marsikatero vojaško sta uganila.
Tudi pri kadru je bilo prvi dan vse dobro Zvečer je imel Tone po Mihovi zaslugi celo čez običajno uro prost izhod, da sta tako malo krenila po mestecu, kjer je tedaj bil njun kader. Tavala sta od gostilne do gostilne in sta b'la čedalje zgovornejša. Naposled je postal Miha neertanen:
»Ah se kaj spominjaš Sladinove? To je dekle, ti rečem ...«
»Ali ti je všeč?« je pikro vprašal Tone.
»Všeč,« je zamahnil narednik, »tisto ne!
Kaj naj počnem s kmečko bunko? Samo takole, za enkrat... Pravim ti. to je bilo imenitno, tisto nedeljo...«
»Ko .si frčal z lestvijo vred.« mu je prekinil s porogljivim nasmeškom Tone besedo.
»Vidiš, fant.« ]a Miha zaškripal z zobmi, »zdaj sem te ujel! Samo to sem hotel in ničesar drugega Videl boš. ka,., boš frčal ti!«
Potlej nista govorila nič več Ko pa je strašila po kadru orv'5 po tistem večeru tako zvana »leteča komisija«, ki je med za fronto nesposobnimi v^aki morala najti na vsak način za fronto sposobne se je narednik Stržen lokavo zarezal. Sestavljal je imenik onih ki jih je komisija potrdila. In v ta imenik je svojevoljno zapisal tudi ime: Anton Kolar
S tem je bila Tonetova usoda za enkrat neizogibno zapečatena In tako je prišlo, da je moral Tone Kolar med kopo sebi enakih čepeti v živinskem vagonu ki je v enakomernem nekol;ko lenem tempu vlekel svoj tovor proti bojišču.
*
Ko so prišli v rezervo, je bil Tone še vedno kakor omotičen in vrtoglav Ni mu šlo v glavo, da se človek nad človekom, domačin nad domačinom maščuje na tako nizkoten način. Kaj vraga mu je prav za prav storil temu Strženu? Nič in nič. Samo svoje je branil.
Minevali so dnevi. Tone je nekajkrat prišel v boj in se vselei srečno otel. Pisal je domov in Anici prikrito in previdno označil, da je zdaj cires cel vojak.
Z doma K> pisali plaho in začudeno. Na
Sadjarsko In vrtnarsko društvo Ima v Ljubljanski pokrajini 90 podružnic
»Sadjar in vrtnar«, glasilo Sadjarskega in vrtnarskega društva, je te dni izšel. Je to zadna dvojna številka letošnega leta in ima pestro vsebino. Prinaša tudi poročilo o redni letni skupščini Sadjarskega in vrtnarskega društva, ki je bila 5. oktobra v Ljubljani. Delovno območje društva se je zelo spremenilo. V Ljubljanski pokrajini je ostalo v sedmih okrajih 90 podružnic s 3421 člani, medtem ko je bilo
pred mesecem aprilom 334 podružnic s približno 13.000 člani.
Največ članov ima okraj Ljubljana-mesto z osmimi podružnicami (skupno 1112 članov). Sledi okraj Ljubljana-okolica, ki ima 12 podružnic in 790 članov. Na tretjem mestu je okraj Novo mesto z 18 podružnicami in 499 člani. Najmanj podružnic, to je šest,i ima okraj Litija s 85 člani, ker je del litijskega okraja izven Ljubljanske pokrajine.
Najvišja dopustne cene na trgsi
Z odlOKom Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino veljajo za Ljubljano določene najvišje cene od ponedeljka i decembra zjutraj do nedelje 14 decembra zvečer. Te cene so;
domači krompir na drobno 1.30, zelnate glave na drobno izpod 10 kg 0.60, na debelo 0.50, kislo zelje ljubljanskih zeljarjev z obrtnimi listi na drobno 2.50, kmečko kislo zelje na drobno 2, repa na drobno izpod 10 kg 0.70, repa na debelo 0.50, kisla repa 2. rdeče zelje 1, ohrovt 1, cvetača 3.20, brstni ohrovt 5, koleraba 1, debela koleraba do štirih kosov na kilogram 2, rumena koleraba 0.50. rdeča pesa 1.75, rdeči korenček brez zelenja 2.50, rumeno korenje na drobno 0.30. šopek zelenjave za juho s korenčkom 0.20, peteršilj 2.50, por 3, zelena 2.40, črna redkev 1.20 osnaženi hren 3, domača čebula 2. šalota 2. česen (25 glavic na kilogram) 4 otrebljena endivija 3, otrebljeni veliki motovileč 6. otrebljeni mali motovileč 8. otrebljeni domači radič (cikorija) 3, domači zeleni radič 4, mehka špinača 2.50, trda špinača 1.50. liter suhih bezgovih jagod 6, kilogram suhega šip-ka 8, kilogram letošnega suhega lipovega cvetja 20, domača jabolka I.: jtanadka. dolenjska voščenka, renete (Harbertova šam panjska, landsberška, kaselska in Baumano-va) 4.50, II.: kosmači, zelenci, tafelčki, rož-marinčki, carevič 3.40, III.: zdrava drobna jabolka vseh vrst 2, IV.: obtolčena črviva in nagnita jabolka za vkuhavanje 1 50 domače kutine 3, domači kostanj 3, domači orehi na drobno 11, gobe: a) rumeni in rjavi ježek, štorovke liter 1, b) liter lisičk in večjih zimskih kolobarnic (mraznic sivk) 1 50
c) liter sirovi, možkov (jelenovima jezika, žemljevca, ovčjega vimena 2, d) liter malih sivk za vlaganje (mraznic) 2.50, e) kilogram mladih čebularjev ali maslenk 3, f) kilogram jurčkov z zaprtimi klobuki 10, g) kilogram jurčkov z odprtimi klobuki 6, in kunci za kg žive teže 10 lir.
Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Opozarjamo pa, da vse te cene veljajo samo za blago, pridelano v Ljubljanski pokrajini', ker je za uvoženo zelenjavo in sadje v veljavi poseben cenik.
— Nova cena mleka za prehrano v Ljubljani. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je določil najvišjo ceno mleka za prehrano v nadrobni prodaji v ljubljanski občini na 1.70 lire za liter. Ta cena velja od 1 decembra.
= Pridelek mandeljnov rase. Pridelek mandeljnov je zlasti v času vojne, ko se je morala raba raznih živil zelo omejiti, velike gospodarske važnosti Listi z veseljem uro-tavljajo, da pridelovanje tega sadu v Italiji stalno narašča Velik obseg zavzema pridelovanje mandeljnov zlasti v južnih pokrajinah, posebno v Puljiji in na Siciliji. V preteklem letu je pridelek mandeljnov narasel na 1,303.000 metrskih stotov nasproti 972.000 metrskih stotov predlanskim. Samo v Puljiji je pridelek vrgel lani 696 000 metrskih stotov, na Siciliji pa 454.000 Prav tako je pridelek tudi na Sardiniji zrasel lani na 66.000 metrskih stotov. v Abrucih in Molizi na 27 000, v Kalabriji pa na 16.000 V važnejših srprMčih Heluieio sodobno opremljene tvor-
mce za izbiranje in predelavo tega sadja. Razen v slaščičarstvu predstavljajo mandeljni tudi pomembno sirovino za izdelovanje raznih sirupov, grenko vrsto mandeljnov pa uporabljajo tudi za izdelovanje znanega man-deljnovega olja, ki se mnogo rabi za razne lekarniške izdelke.
= Najvišje cene za svinjsko meso domačega izvora. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je odredil: Člen 1. Prodajna cena za svinjino domačega izvora se v prodaji na drobno določa takole: zadni deli (hrbet in stegno) 21, predni deli (pleče, rebra, vrato-vina in trebušnina) 18, jetra, jezik 15, pljuča, srce, vranica, ledvice 10, glava in noge 10, črne krvavice 8, bele krvavice 10 lir za kg. Mesu brez kosti se cena ne sme zvišati za več ko 25%. Priklada kosti ne sme presegati 20°/o celotnega nakupa. Člen 2. Ta cenik velja na ozemlju mesta Ljubljane brezpogojno. Okrajna načelstva lahko določijo še nižje cene, kakor so označene v členu 1. Vsako zvišanje cen pa mora odobriti Visoki komisar. Člen 3. Kršitelji te naredbe se kaznujejo po uredbi o cenah z dne 12. marca letos.
= Rejci malih živali v Novem mestu imajo svoje združenje. Pripravljalni odbor za ustanovitev društva »Malega gospodarja« v Novem mestu je končal pripravljalna dela. Te dni so bila odobrena društvena pravila in v nedeljo je bil ustanovni občni zbor. Prebivalstvo pozdravlja ustanovitev tega gospodarskega združenja, saj je smotrna reja malih živali posebno v današnjih časih velikega pomena. Priporočljivo bi bilo, da bi se vsi dolenjski rejci združili v tem združenju in povzdignili na Dolenjskem rejo malih domačih živali. Treba je prikazati prebivalstvu velike koristi, ki jih nudi reja malih živali in priskrbeti vsem našim malim gospodarstvom plemenske živali.
X Praoče našega krompirja še rase v Cileju. Krompir e bil prvotno doma najbrž v čilskih Andih, kjer so Indijanci počasi vzgojili razne vrste. Ob prihodu Špancev v Južno Ameriko je bila gojitev krompirja stara najbrž že več tisoč let. To se da sklepati iz velikega števila različnih vrst. Na južnoameriški celini zdaj ni več divje rastočega krompirja. Nekaj ga je samo še na otoku Chiloeju in na čilski obali. Tam rase na strmih skalovitih pobočjih, po večini blizu morja. Divji krompir je droben, neokusen in voden. Cvete ima bele, ki v nasprotju s cvetovi našega krompirja prijetno diše.
Aničinem listu se je Tonetu zdelo, da je opazil sledove dekletovih solz.
Kakor je vojni bes žrl tovariše, tako so prihajali novi, nekateri še na pol otroci, drugi skoraj starci, betežni in nadložni In lepega dne je v Tonetovo veliko veselje pri-romal — narednik Miha Stržen. Napil se je bil in nekaj preveč rogovilil v gostilni, kjer je bilo nekaj oficirjev in še ženska družba poleg. Pa je bil Miha tako naložen, da se je zmotil in je mislil, da je doma v Brdici. Pri-lomastil je k neki gospodični in ji ^ačel tam razodevati, kako mu je všeč. Poleg v bližini je sedel oficir, ki sta se z gospodično rada videla. Tako je prišlo, da mamljiva mladenka ni bila zaradi Strženove navdušenosti nič ginjena, ampak je z odločnimi pogledi rotila oficiria. naj napravi red. In naposled, ko je bilo Mihovo navdušenje le že preveč glasno, je prišla patrulja in odvedla Stržena spat v zapor. Konec ter?a je bil. da sta se srečala zdaj narednik Miha in Tone Kolar na bojišču.
Tone ie upal, da je na tem kraju maščevanje pozabljeno in ie brez zahrbtne misli p<y7^v->v;i ro^"ka v fpr-i	kr~';"stvn
razdeiania. Tudi narednik ni kazal, da bi še kai m'sl'1 na t;sti dogodek nod oknom
V predelu. kier sta bila oba, ni bilo tisti čas posebnih boiev Pokrajina ie bila gorata in skalovita in niti Italijani piti Avstrijci niso mo^li razv;+i posp-l"1"^ voin;h zmožnosti Vse kar ie bilo. so bile po večini mamše praske prodih straž in pa patrulj, ki so z ene in z dru^e strani kakor pošastne gosenice lazile po skalovju.
Zgodilo se je, da sta šla z isto patruljo narednik Miha in Tone Kolar. Narednik, ki je vodil patruljo, je razposlal posamezne vojake po dva in dva v razne smeri. Z nasprotne strani je včasih s svetlim žarom ob-liznil peščeno skalovito brežino žaromet, da so se morali ljudje potuhniti kakor mačke Tu in tam se je kje sprožila puška, drugje je šinila raketa v temo, pa spet mir, peklenski mir. Tedaj je nenadno počilo v bližini, in Tone je začutil topel pritisk na nogo. Ne da bi bil vedel, kaj se je zgodilo, se je po tipal in začutil na mečih toplo tekočino: kri. Obrnil se je- nazaj in s težavo lezel, ko je zdajci šinil žaromet s svojo svetlobo tja. Tone se je ploskoma vrgel na tla, kajti v trenutku je videl, da je meril narednik Stržen naravnost proti njemu
Ta trenutek je zaregljala z italijanske strani strojnica. Nekdo je kriknil. nekaj je padlo po skalovju in naenkrat je bilo spet vse tiho Svit je ugasnil in strojnica umolknila, v Tonetovi bližini pa je stokal ranjenec. Narednik Miha je ječal v bolečini.
»Na hrbet mi zlezi če moreš« je dejal Tone. da te zavlečem proč. preden ne začno spet svetiti.«
In Miha se je prekobalil nanj. Tone pa ga je vlekel, vlekel, dasi so samemu pešale moči
Ko ga je srečno privlekel v zavetje, je prišla čez čas saniteta in oba odnesla na ob-vezovališče. skrito v kotanji za hribom.
Tonetova rana ni bila huda, Miha pa je imel desno soodno laket tako razstreljeno. da mu ie takoj izdal zdravnikov pogled, kaj bo z roko.
Za silo so oba obvezali in ju odnesli v dolino.
»Kaj si pa streljal, vraga vendar,« je vprašal spodaj Tone, ko sta na nosilnicah čakala voza.
Miha se je grenko nasmehnil:
»Anice ti nisem mogel pozabiti... Odpusti ...«
»Kaj ti hočem jaz,« je mirno in resno dejal Tone, »ko si si sam naprtil tako hudo kazen.«
V bolnišnici sta se potem razšla. Se toliko je videl Tone, kako so prinesli Stržena iz operacijske sobe — brez desnice. Potem
ni čul dosti o njem.
• * •
Vojne je bilo že zdavnaj konec Tone in Miha sta živela spet v Brdici. Tone je že
gospodar in Anica gospodinja pri Kolarjevih. Cel venček zdrave dece ju obkroža in jima s svoio še??avo vednostjo jasni živlienie Najstarejši sinko. Tonček, že hodi v šolo in večkrat pripoveduje doma. kako ie videl kje ležati enorokega berača, tistega Mihona, pijanega in razcapanega.
»Bog ne daj. da bi ga kai zaničeval.« pravi oče Tone. On namreč ve. da ie to nekdanji Miha Stržen narednik ki mu ie nekdaj zaradi prešerno šale v fantovski tekmi hotel končati živlienie. TTsn^a mu je zato privoščila dovolj drago osve+o'
Konec.
Olmavlfalte nar®^^« ?
Čarovnice so ga vodile
Vaška zgodba
Dehur iz Hlačne vasi je bil sicer priden zakonski mož, le to slabost je imel, da je včasih rad pogledal v kozarec. S tem pa še ni rečeno, da je bil oča Dehur pijanec po poklicu, nikakor ne Mož je res čislal vinske trte sladki sok, toda na račun svojega žepa si ga je le redkokdaj privoščil, kvečjemu četrtinko ah dve, nič več; toda ako je po naključju zašel v družbo veselih vinskih bratcev se jim je zelo rad pridružil in je neumorno praznil kozarce, če je bil prepričan. da pije na račun drugih Bil je oča prav za prav jako skcp človek Kadar je začutil nujno potrebo, da se ga nekoliko nabere, si je naš dobrifma navadno poiskal druščino vinskih tovarišev
Take hvale vredne lastnosti je imel mož ki je nekega dne v predpustu prištorkljal v gostilno »Pri čričku« Na rami ie pritresel dolgo vrečo, ki mu je' visela malone do tal in v kateri se je motovililo in brcalo nekai živega, zelo nemirnega Postavil je vrečo z nepokojno vsebino na tla, se vsedel moškr za mizo in si dal natočiti frakelj žgane dobrote.
Prijazni vinotočilec je žurno postregel pokazal na v.ečo. ki se je valila sem in ti a in radovedno pobaral: »Kaj pa prenašaš Dehur?«
»Veste, veste, oča krčmar, moja stara je dejala, da bi ne bilo napak, če bi tudi v našem dimniku viselo kakšno oleče.« je začel pripoveovati Dehur. »Veste, veste, sem pa šel tja v Malo Smrekovje in sem od vdove Kozlinke kupil živega pujska. Zdaj ga ne-sem domov. Veste, veste, bolj majhen pujsek je, bolj majhen. Trideset kil tehta in ni težak.«
Mož se je razvnel, vzdramila se mu ie govorniška žilica in začel je staviti obilo število krilatih besed v vsega občudovanja vreden govor. Krčmar je molče poslušal in bil nejevoljen, ker je Dehur tako nekam po-čas' in boieče praznil svojo merico žganja
Tako počasno nagibanie in pokušanie sicer Dehurju ni bilo lastno, kadar je praznil kozarce na stroške drugih, toda danes je pil na svoj račun in ker se je bal. da bi ta račun ne bil prevelik, se je junaško premagoval ter le pomalem nagibal frakelj k ustom Pač ie bil prvotno sklenil, da si ga bo privoščil le eno merico, toda ker mu je sedenje v prijazni gostilnici zelo ugajalo, si jo je dal še enkrat napolniti in zopet je v skopih pož^rkih zlival piiačo vase, boieč se, da ne bi frpkelina prehitro izpraznil. Ko Da je bila merica drugič suha, je dobričina Dehur dplie čas* preudarial. ali nai gre ali naj še ostane. Misel, da bo moral zapitek sam plačati, mu je bila zelo neprijetna, a ker je občutil vedno boli ž<»očo žejo ie po<nimno
premagal vse pomisleke ter ostal v gostilni. • • •
Potekla je ura, druga, tretja. Očetu Dehurju se že ni več mudilo proti domu. Pozabil je hudokrvno svojo ženico, ki ga je čakala doma nestrpna in zlovoljna; pozabil celo kupljenega pujska, ki je ves čas grdo krulil v vreči. Gostilna se mu je videla od. trenutka do trenutka bolj prijazna. Kdo bi se torej čudil, da se mu ni dalo oditi.
Nastopila je noč in z njo je privriskala v gostilno vesela svatovska družba. Zahreščala je Nacova harmonika, zazveneli so kozarci in mladi pari so se zavrteli v razigranem plesu. Korenjaški oča Habalin, starešina, je vneto zavriskal ter nato pomigal Dehurju, ki je molče požiral sline požrešnosti, naj se pomakne bliže. Dobričina se seveda ni dal prositi, .brzo se je pomešal med praznične svate, čestital ženinu in nevesti, a nato začel z občudovanja vredno naglico prazniti kozarce. Vse je bilo židane volje. Oča starešina je vstal in zapel, svatje so mu pomagali, eni bolj, drugi manj lepo. Navdušeno so zakrožili tisto, ki pravi: »V Kangalilejo
na ofrcet so šli, sam Jezus, Marija, stotav-žent ljudi .«
Na mah sta v to splošno veselost udarila vik in krik Zgodila se je namreč mahoma nezgoda Pujsek v vreči, ki ga je menda prestrašila Nacova muzika. je zdajci postaj zopet zelo nemiren in se je začel z vsemi štirimi truditi, da bi se izmotal iz vreče Pa se je tedaj pritrkljal naravnost pod noge eni izmed mladih plesalk ki se je pri tisti priči položila na tisto mesto svojega telesa ki v dostojni družbi nima imena To je seveda bila za plesalko velika sramota, da se je začela upravičeno togotiti in zahtevati naj se ta živi tovor v vreči odstrani iz hiše
»Ga bom pa ven nesel pujska no,« je bil oča Dehur malce užaljen
»Iz vreče ti ščene lahko uide,« je menil starešina Habalin »Krčmar ima gotovo kakšen prazen hlev«
»O, se bo že našla kakšna luknja,« je ta ootrdil.
Dehur je pograbil vrečo s pujskom in sledil krčmarju na dvorišče A zdaj se je pokazalo, da ni bilo na razoolago primernega prostara, iz katerega bi puisek ne mogel pobegniti Ugibala sta moža in sklenila, da naj se prasee zapre v kozji hlev, ki je bil baš prazen Dehur je del puiska iz vreče žanri vrata in se vrnil nazaj v gostilno med vesele svate
Hudomušnemu pujsku pa ni ugajal prostor, kamor so ga zaprli. Nekajkrat je za-krulil v znak protppta	7 repkom
in se zagnal proti vratom ki so bila le pri-p a. Ko je prišel ven, je hotel naprej, tedai pa je z glasnim štrbunkom padel v gnoi-nično jamo. Žalostno ie zacvilil v znak ob-uDa in skušal izleti iz neprijetne koneli Toda bolj ko je brcal bolj se je vdiral v gnoj. Naposled je samo še rilec molel kvišku.
V hiši je tačas vladal hrupen dirindaj Godec Nac je na vse pretege vlekel mehove in neugnani plesalci so se vrteli v divjem plesu Oče starešina Habalin pa je zabaval starejše svate s pripovedovanjem raznih doživljajev. Znal je namreč Habalin tako izvirno lagati, da bi lp^ko tekmoval s samim lažnivim Kliukcem TV»brWna Dphur je Da izlival v svoje globoko grlo kimico za kupico dalmatinca 'n si m'«!1!!- »Moiniš. 5e takrat ni bilo tako veselo, ko sem se jaz ženil!«
Nenadno pa je ples obstal, harmonika utihnila in vsi, kar jih je bilo v gostilni, so zaf^i vihnt! nosove
»Joj, kakšen neprijeten duh se je prikradel v hišo,« je potožila neka plesalka.
To ni duh, to je peklenski smrad!« je za-robantil godec Nac, odprl vrata in zbežal z hiše. Vsi drugi so jo uvrli za njim. Smrtna lišina je kraljevala na dvorišču, le tam iz gnojnične jame je prihajalo kruljenje.
»Moj pujsek,« je pomislil oča Dehur in obšla ga je neprijetna slutnja. Pogledal je v kozji hlev, kamor je del prasca, nato pa je že zaslišal pujsa iz gnojnične jame. »Ljudje božji, pomagajte, moj pujsek bo utonil v gnojnici!« je glasno zakričal.
Prihiteli so svatje in začeli žival reševati. S pomočjo grabelj se jim je kmalu posrečilo izvleči ubogega ščetinca iz gnoja.
»Hohoho!« se je krohotal veseli starešina Habalin. »Ta tvoj pujsek, Dehur, se pa ni napil tako dobre pijače, kakor smo se je mi!«
Dehur je zamomljal nekaj zagovednega, popadel trepetajočega ščetinca in ga odvlekel k vodnjaku, kjer ga je toliko časa oblival z vodo, dokler ni odstranil z njega vsega gnoja. Potem je pujska dobro odrgnil s slamo ter ga s pomočjo svatov stlačil v vrečo.
»Zbogom, zdaj pa grem,« je dejal, zadel vrečo na hrbet in odkolovratil proti sosedni
vasi, kjer je bil doma.
* # *
Pot je držala preko dokaj obširnega travnika Noč je bila svetla in še precej topla. Dobričina Dehur jo je sijajno razpoložen ubiral dalje Toda, glej spaka, hoja mu je postajala čedalje bolj negotova. V glavi se mu je čedalje huje vrtelo, kajti zavžito Čričko-vo vino je začelo mogočno delovati v liem; sililo je čedalje huje v glavo in noge, ki so svojega gospodarja čedalje manj ubogale. Tako so nepokorne noge očeta Dehurja zanašale sem in tja in ga naposled samovoljno obrnile nazaj proti gostilni, Dobričina Dehur pa v svoji vrtoglavosti niti opazil ni, kdaj so ga vinski duhovi zasukali Zato je Dogumno jadral nazaj namesto naprej, dokler ga niso svoieglavne noge spet zaokrenile v prvotno smer. Možak je kolovratil in kolovratil. a mu niti na um ni prišlo, da je hodil v kroeu Pač pa se je čudil, da se pot tako dolgo vleče
Kljub svojemu »obsedenemu stanju« je bil oče Dehur vendar še toliko korenjak, da je obdržal ravnotežje in se ni položil na hrbet ali na zobe Tudi vreče ni izpustil iz rok, čeprav je postajal puisek čedalje bolj siten in nemiren in se je divje prekopiceval v vreči.
Stara Jerčika, ki je sama živela v samotni koči, se je tisto noč križala na vse pretege in skoro skoprnela od strahu, ko je v poznih urah poslušala kruleče glasove, ki so se oglašali okoli koče se r>o en strani oddaljevali in se po drugi spet bližali Vsa trda od groze se je Jerčika zarila pod odejo in bila sveto prepričana da okoli njen koče strašijo nečisti duhovi
Kdo ve ali bi ne bil oče Dehur do jutra taval sem in tja če bi ga ne bil našel godec Nac, ko se je kmalu po polnoči vračal s svatbe Ze od daleč mu je prihajalo na uho žalostno kruljenje in je videl človeka, ki je glasno govoreč sam s seboj kolovratil vsevprek po snegu Godec je začel klicati možaka in se mu je v veliko začudenje oglasil oče Dehur že dokaj iztreznjen, vendar ves vmešan in prepričan, da so ga zmešale čarovnice
Godec Nac je Dehurju pokazal pravo pot, za kar se mu je oče lepo zahvalil. Tako jo ie nesrečni oče Dehur primotovilil s prascem domov, kjer ga je sprejela še majhna nevihta njegove skrbne ženice. »Vsaka nevihta enkrat mine« si je mislil oče Dehur in se začel opravičevati s čarovnicami, toda ni dolgo govoril Vedel je namreč že iz skušnje, da njegova ženica ne verjame v čarovnice, pač pa v vinske duhove Tiho se je slekel. zlezel pod odejo in utrujen zaspal spanje pravičnega.
Edvard.
Bodoči človek najbrž sploh ne bo imel las
Znanstveniki so ugotovili, da so postali beli ljudje v zadnih desetletjih in stoletjih večji, kakor so bili nekoč. Na podlagi meritev so ameriški človekoslovci izdelali podobe bodočega človeka. Ta človek nas bo po velikosti in širini znatno prekašal, kakor mi po višini znatno prekašamo človeka iz kamnene -"obe. Meritve na nekem vseučilišču so ugotovile, da so današni študenti povprečno za 3.55 cm višji kakor njihovi očetje; ti pa spet svoje očete prekašajo po velikosti. V ostalem so neVaj podobnega ugotovili tudi v živalskem svetu.
Kakšen bo torej človek bodočnosti? Največjih sprememb bodo deležni možgani, o katerih domnevajo, da bodo znatno narasli. Pradavni človek na Javi je imel komaj 900 kubičnih centimetrov možganov, poznejši človek v Pekingu 1000 kubičnih centimetrov, današnji povprečni Evroec pa ima 1450 kubičnih centimetrov možganov. Če bo šel razvoj po dozdajšnem tiru dalje, bo razpolagal človek okrog leta 5000. s 1750 kubičnimi centimetri možganov. Njegova lobanja bo na podlagi tega imela bolj okroglasto obliko.
Profesor Thorp, ki seje podrobneje bavil s temi vprašanji, domaeva nadalje, da bo imel bodoči človek bolj redke lase ali pa da bo sploh plešast. Verjetno je tudi, da bo imel slabotnej-še in manjše zobe.
Oglarjev sin je postal kralj
SSovenska narodna pripovedka
Živel je oglar, ki je stalno v gozdu žgal oglje. Le po živež je hodil domov, kjer je imel ženo in kopo otrok. Starejšega sina je jemal s seboj v gozd, da ga izuči v oglarstvu.
Janez je bil vihrav mladenič
Nekoč je oče zažgal oglenico in se odpravil domov. Sinu pa je naročil, naj pazi, da ogle ne zgori. Pustil mu je tudi kruha, moke in slanine, da bi imel kaj jesti.
Toda sinu ni ugajalo v gozdu, zato je pobral zalogo in šel v vas, kjer je prodal vse te reči. Šel je v gostilno, kjer je bila godba in plesal in pil tako dolgo, da je zapravil ves denar
Vrnil se je nazaj v gozd, kjer mu je pa med tem časom kopa zgorela. Ker se je bal očeta, se je skril za bližno drevo in v strahu pričakoval očeta. Ni dolgo čakal, ko je prišel oče. Ker ta sina ni našel pri oglenici, ga je začel klicati.
Janez se je odzval m se ves preplašen približal očetu. Oče ga je vprašal, zakaj ni pazil na oglenico. Ker sin ni vedel izgovora, ga je oče pošteno nabunkal.
Začela sta spet nabirati drva in zlagati novo kopo. Ko sta vse lepo zložila, je oče zažgal in sinu strogo zabičal, naj pazi na kepo, ker mora sam po odpravkih domov.
Janez je pazil in žgal ogle, ko pa se je naveličal, je pobral kruh, moko in slanino, kar je bil oče prinesel s seboj, in šel v gostilno, kjer je vse prodal gostilničarju. Dal je muzi-kantu goldinar, pristopil k najlepši deklici in zasukala sta se ob zvokih poskočne polke. Zabaval se je, dokler je imel kak krajcar. Šele ko je vse porabil, se je spomnil na svojo dolžnost. Hitro se je vrnil v gozd, vendar pa je bilo že prepozno. Kopa je zgorela do kraja.
V roparskem gradu si je nabral bogastva
To pot pa Janez ni več čakal očeta. Pobral je šila in kopita ter jo ubral dalje po gozdu. Vedel je, da zdaj ne sme več domov in <ia mora po svetu s trebuhom za kruhom. Begal je po gozdu in iskal izhoda, pa ga dolgo ni mogel najti.
Ze pod noč je prišel na prostrano planjavo. Videl je od daleč velik grad in ker je bil zelo lačen, se je približal gradu. Prišel je do glavnih vrat, potrkal nanje in kmalu zaslišal ženski glas, ki je vprašal, kdo trka na vrata.
Janez je na vprašanje odgovoril samo: »Jaz!«
Spet je vprašal isti glas: »Kakšen jaz?«
Janez je zdaj dejal, da je lačen popotnik, in ženska mu je odprla. Dala mu je jesti in ga opozorila, naj se kolikor mogoče hitro oddalji od gradu, ker živi v gradu sto roparjev
Janez je hitro pojedel, se zahvalil za ied in opomin ter šel. Ko je korakal pod grajskimi okni, se ni mogel vzdržati, da ne bi bil pogledal noter. Skozi eno izmed oken je zapazil kun zlata, srebra in dragocenega kamenja.
Polotila se ga je lakomnost in hotel je vdreti skozi okno, da bi si natlačil čepe z dragoceno kovino. Ker je bilo okno zagrajeno z železno rešetko, ni mogel takoj noter. Zato je zlomil nekaj železnih palic in tako z lahkoto zlezel v zakladnico. Natlačil si je žepe z najlepšimi rečmi in hitro odnesel pete.
Potoval je dolgo in s% ustavil šele v prestolnici devete dežele. Šel je v gostilno, naročil si jesti m piti. Ko se je okrepčal, je prosil za prenočišče. Ker je bil še od oglja ves črn in zamazan, mu je gospodar kot siromaku dal sobo
nad kokošnjakom nekje v dvorišču. Ko je ostal Janez sam v sobici, se je zaklenil in ker ni imel druge shrambe, je stresel dragocenosti iz obleke na mizo. Mirno je zaspal. Ker že dolgo ni počival v postelji, je še drugi dan dolgo spal.
Gospodarju se je zdelo čudno, da tujca tako dolgo ni bilo iz sobice, zato je poslal služabnika, naj pogleda, kaj je z njim. Sluga je šel, pogledal pri ključavnici v sobo in zagledal na mizi zlato in druge dragocenosti. Hitel je nazaj in povedal gospodarju, kar je videl. Rekel je: »Gospod, kaj ste vendar storili? Tako odličnemu gostu ste dali najslabšo sobo. Ko sem pogledal skozi ključavnico v sobo, se mi je kar zabliščalo pred očmi. Na mizi ima vse polno dragocenosti.
Gospodar je takoj zapovedal, naj gre sluga nazaj k tujcu in ga prosi za oproščenje, ker mu ni mogel postreči z boljšo sobo. Zdaj pa da mu je na razpolago najlepša soba v gostilni.
Sluga je potrkal pri Janezu na vrata in mu javil, kar mu je naročil gospodar. Janez je vstal, pobral dragocenosti in se dal odvesti v lepšo sobo. Tu se je lepo umil in preoblekel, da je bil videti kot velik odličnik.
Napravil se je za princa in dobil kraljevo hčer za ženo
Kmalu potem mu je javil sluga, da želi njegov gospodar z njim govoriti. Janez ga je povabil, naj le pride, da mu ho zelo drago.
O sv. Atifeiaviu se pegevarfata
VERICA:
»Kaj misliš, očka, ali bo Miklavž mi letos kaj prinesel?«
OČKA:
»Orehov ti bo že natresel in slikanico za oko. Slaščice tudi morda kakšne in pa reči še druge takšne .. .*
VERICA:
»Kaj praviš, ali res je to, da letos manj bo darežljiv?«
OČKA:
»Jaz tudi slišal sem tako. Premajhen koš je tega kriv, ki ga trgovec mu je dal, ko ga pri njem je kupoval.. Premalo košek ta drži, da vanj bi stlačil vse reči.«
VERICA:
»Toliko jaz bi še želela, prositi sem ga že hotela ...«
OČKA:
»Miklavžu je zelo hudo, da je zgodilo se tako. Za drugo že obljublja leto, da spet potrudil se bo vneto. Prinesel takšne bo reči, da svetle bodo ti oči!«
Komaj je Janez to izgovoril, je že bil gospodar pri njem. Janez mu je ponudil stol, sam pa je stal in čakal, kaj želi gostilničar od njega Gostilničar je začel obotavljaje se govoriti, da je videl njegov sluga pri njem cel zaklad dragocenosti in da bi mu on, če bi gospodu Janezu bilo po volji, mogel pomagati, da bi mu kralj gotovo dal svojo hčer za ženo.
Janezu je bilo to zelo po godu. Pogovorila sta se in šla takoj na posel. Naročila sta lepo barvano kočijo, krasne konje in prelepo konjsko opremo. V tej kočiji se je Janez peljal na sprehod. Vozil se je pred kraljevim dvorom. Kralj ga je videl skozi okno in se čudil, kdo more biti ta plemič, ki se vozi v tako lepi kočiji.
Drugega dne se je vozil Janez po isti poti, a v srebrni kočiji. Tudi tokrat ga je videl kralj, ki je zdaj naročil straži, da ga mora, če se bo tuji princ še enkrat peljal mimo, ustaviti in ga prositi, naj pride k njemu na obisk.
Tretjega dne se je vozil Janez v zlati kočiji z iskrimi vranci v zlati vpregi, okrašeni z najlepšimi biseri. Ko ga je zagledala kraljeva straža, je popadala na kolena in ga prosila, da se ustavi. Povedali so mu, da ga prosi kralj, naj pride k njemu. Janez je stopil iz kočije in se napotil naravnost v kraljevo dvorano.
V dvorani ga je pričakal kralj, ga prijazno sprejel in ga vprašal, od kod je prišel in kakšne namene ima
»Prihajam iz devete dežele in potujem zato, ker si iščem nevesto,« je odgovoril Janez.
Kralj ga je še vprašal, kakšnega rodu je, Janez pa je rekel, da kraljevega. Kralj si je takoj mislil, da bi bil ta lepi in bogati princ kakor nalašč za njegovo hčer edinko. Povedal mu je svoje misli. Ko je Janez videl prekrasno princeso, je bil takoj pripravljen, vzeti jo za ženo.
Treba je bilo dogovoriti se še samo o doti. Ker bi se bil Janez priženil, bi moral prinesti doto on. Kralj je zahteval tri sode »ekinov. Janez je malo pomislil, ker cekinov ni imel, nato je rekel, da jih bo že prinesel, samo da mora kralj malo počakati. Kralj mu je verjel in kmalu so obhajali poroko.
Ker je bila princesa edinka, je prevzel po poroki kraljestvo Janez. Bil je dober vladar in vsi so ga radi imeli.
Dota, ki je ni imel, je delala kralju Janezu preglavice
Ko pa se je bližal čas, ko bo moral pripeljati doto, je Janez postajal od dne do dne žalostnejši. To je videla tudi kraljica, pa ga je nekega dne vprašala, zakaj je tako potrt. Janez pa ji je kar po pravici povedal, da zato, ker bi moral dati doto, pa je nima. Kraljica mu je nato še dejala, naj ji odkrito pove, kakšnega rodu je.
»Oglar, oglar sem, draga žena,« je priznal.
»Nič ne de, dragi mož, jaz te imam kljub temu rada,« je menila kraljica. »Glede dote se ti pa tudi ni treba bati. Moj oče ima v kleti tri sode cekinov; te bomo izpraznili in napolnili s peskom, ko ga ne bo doma. Te cekine boš ti potem dal pripeljati za doto.«
Po tem pogovoru je bil Janez spet dobre volje. Ko je nekoč šel stari kralj od doma, je dal odpeljati Janez cekine nekam na varno, da bi jih mogel potem pobrati, ko bi prišel čas za doto.
Nekega dne je vzel Janez četo vojakov, se poslovil od žene in tasta ter šel po doto. še preden pa se je napotil po spravljene cekine, je krenil s svojimi vojaki v oai grad, kjer si je nekoč nagrabil toliko bogastva. Hotel je premagati roparje, pobrati ves njihov plen in se vrniti domov z neizmernim bogastvom.
Roparji so ga ujeli in poslali njegovim staršem
Roparji so bili baš doma, ko je prišel Janez s svojimi vojaki. Spustili so se z njim v borbo in mu pobili vse vojake, njega pa so prepeljali v vas, kjer je bil doma. Janez je šel v svojo rojstno hišo in se skril. Doma sta sedela oče in mati pri ognjišču, ki je bila sredi hiše, nad njim pa je visel kotel. Ogenj je počasi plapolal in ogreval hišo, oče in mati pa sta se pogovarjala o raznih rečeh. Naenkrat je
uestni
če hočeš, da bodo čevlji trpežnejši
Sk.^.io negovanje obutve je prav v tem času pred zimo, ki prinaša pogosto mokro vreme, zelo potrebno. Čevelj si ohrani svojo obliko le tedaj, če ga v takem vremenu po vsakem povratku domov nategnemo na kopito ali pa na tlačimo s časopisnim papirjem. Potrebno pa je, da storimo to tedaj, ko je čevelj še topel. V deževnem vremenu moramo usnje vsak dan temeljito očistiti in namazati z mastjo. Mazilo za čevlje varuje usnje pred učinki vlage in ga ni^pravlja odpornejše. Umazanost razjeda usnje, zato moramo čevlje, kakor hitro so se posušili, temeljito očistili. Nikoli pa ne smeno čevlje pustiti dalje časa umazane v kakšnem kotu. Seveda pa moramo mokro obutev prej posušiti, preden se lotimo čiščenja.
Ce sezute čevlje samo nemarno ocuožimo v kot, se bodo kmalu skrčili, dobili bodo gube in ne bodo videti lepi. Skrbno negovan čevelj obdrži svojo obliko tudi po letih. Cisto napačno pa je sušiti mokro obuvalo pri peči ali celo na peči in v peči. Na ta način postane usnje v najkrajšem času lomljivo in čevljev bo kmalu konec.
Mazila za čevlje damo na usnje vedno le tanko plast. Preveč mazila ni dobro, toda namazati je treba čevlje prav povsod razen na podplatih. Preden čevelj zgladimo z mehko cunjo ali skrtačimo z mehko krtačo, dajmo usnju nekoliko minut časa, da vsrka mazilo. Ce je čevelj v teku časa izgubil svojo prvotno barvo, ga lahko osvežimo s primernim pripomočkom, ki ga kupiš v trgovini.
Za ktiMnjo
Krompirjeve polentne rezine. Pol kilograma kuhanega krompirja pretlačimo in v vročega zmešan o malo surovega masla, 24 de-kagramov presejane enotne moke in kakšno jajce (če imaš, drugače pa kakšen jajčji nadomestek; tudi smetana v prahu je dobra). Nato testo osolimo, primešamo nekaj deka-gramov zribanega suhega bohinjskega sira (če imaš, pa parmezana), hitro pognetemo in napravimo precej debelo klobaso. Zavijmo io v prtič, potresen z drobtinami, in kuhajmo tri četrt ure v slanem kropu Kuhano zreže-
mo na rezine, potresemo z zribanim bohinjskim sirom (ali parmezanom) in zabelimo z maslom.
Lahki cmočki za juho. Raztopi pet deka-gramov masla, primešaj 10 dekagramov presejane enotne moke in hkratu prilij osminko litra vode. Nato raztepi v gladko testo. V še toplo testo vmešaj eno jajce (ali nadomestek), nato pa z žlico vlagaj cmočke v vrelo juho in skuhaj.
Goveji zrezki v kaprni omaki. Tanke go-, veje zrezke potolčemo, osolimo in pretaknemo s slanino Nato jih na eni strani potrese-
mati začela govoriti tudi o sinu. Rekla je da je škoda njenega Janeza, čeprav je bil hudoben.
Tedaj je skočil Janez iz svojega skrivališča in za vpil: »Oh, mati, tukaj sem!«
Oče pa se je zadri: »Udari ga!«
Janez se je branil in kričal, da je zdaj vendar kralj.
Ti bom že pokazal kralja, samo počakaj me malo,« je rekel oče, ga ujel in ga zaprl v klet. Dajal mu je samo enkrat na dan jesti. Imeli so ga zaprtega, ker so mislili, da je blazen.
Mlada kraljica gre iskat; svojega moža
Ko je prišel čas, da bi se moral kralj vrniti, a ga ni bilo, je začelo kraljico skrbeti. Vzela je četo vojakov in šla po sledi za svojim možem. Prišla je v gozd in do gradu, kjer so bili roparji. Tu se je ustavila. Roparjev ni bilo doma. Kraljica je šla s spremstvom v grad in našla suknjič, ki je bil last njenega moža. Razdelila je vojake; polovica je ostala v gradu, druga polovica pa je bila na straži zunaj gradu.
Kmalu je prišel del roparjev domov in vojaki so vse pobili. Čez nekaj časa so se vrnili še ostali roparji s poglavarjem. Tudi te so vse pobili, pustili so živega samo roparskega poglavarja. Kraljica mu je obljubila življenje, če bo povedal po resnici, kje je njen mož, odnosno človek, čigar suknjič je v gradu.
Razbojniški poglavar je povedal, da so temu možu pobili vse vojake, njega samega pa brez ■uknjiča poslali domov v vas, kjer je doma.
Kraljica se je nato z vojaki napotila dalje. Poglavar jim je kazal pot.
Ko so prišli v tisto vas, so se vojaki uta-borili pred vasjo, kraljica pa se je preoblekla v meniško obleko in šla v hišo, kjer je bil zaprt njen mož. Vprašala je oglarja, ali ima res v kleti zaprtega blaznega sina. Oglar je odgovoril, da res. Nato je menil menih, naj ga pusti noter, ker ga hoče izpametovati. Toda oglar je vztrajal na tem, da ga tudi menih ne more pripraviti k pameti, kakor ga ne more
on sam, čeprav mu daje vsak dan samo enkrat jesti. Menih pa se ni dal "odgnati, temveč jr tako dolgo prosil, dokler ga ni stari oglar pustil k blaznemu jetniku.
Ko je kraljica prišla k možu, se je naglo preoblekla v kraljevsko obleko in tudi možu je dala kraljevsko obleko, da jo je hitro potegnil nase.
Mlajši brat je bil radoveden, kaj dela menih pri neumnem Janezu, pa je pogledal skozi j razpoko v vratih. Ko je videl kralja in kraljico, je tekel k očetu in za vpil: »Joj, joj, oče, pri našem Janezu sta pa sam Jezus Kristus in mati božja!«
Oče je mislil, da mu je tudi drugi sin znorel.
Zdaj je šla še mati gledat, da bi videla, kaj je. Ko je zagledala tudi ona kralja in kraljico, je rekla možu oglarju:
»Res je, sam Bog in mati božja sta pri našem Janezu!«
Oglar je spoznal, da je njegov sin kralj
Oglar se je prijel za glavo v prepričanju, da mu je zdaj še žena prišla ob pamet. »Če so vsi drugi zblazneli, pa naj še jaz,« si je mislil oglar in šel še on k vratom jetnika Janeza. Za njim sta šla mati in mlajši sin. Pred vrati so vsi trije, oglar, ,žena in najmlajši sin, pokleknili in s strahom odprli vrata. Tedaj pa je Janez rekel očetu: »Oče, kaj vam nisem rekel, da sem res kralj?«
Oče ga je prosil, naj mu oprosti, ker ga je imel zaprtega, kar mu je Janez drage volje odpustil in ga obdaril tako, da je lahko živel brez skrbi na stara leta.
Kralj Janez je vzel svoje vojake in se napotil s kraljico nazaj v svojo deželo. Med potjo so oplenili roparski grad in ga potem do kraja porušili. Naložili so tudi tiste tri sode cekinov in vse skupaj so peljali kot kraljevo doto v prestolnico kralja Janeza.
V mestu so jih že vsi nestrpno pričakovali, zato so jih sprejeli z največjim veseljem.
Kralj Janez in kraljica sta živela srečna in zadovoljna še dolgo časa.	Zapisal J, P.
mo z moko (z enotno ali sojino) in opečemo na razbeljeni masti. Na ostali mast! prepra-žimo žlico moke (enotne ali sojine), čebulo in -zelen petršilj, zalijemo z juho (ali kar z vrelo vodo) in prevremo. V to omako dene mo opečene zrezke in pridenemo žlico sesekljanih kapar. Preden daš na mizo, prideneš še žlico kisle smetane, če jo imaš. Gre pa tudi brez nje.
Keksi iz enotne in iz fine ajdove moke. Za te preproste kekse potrebujemo 75 dekagramov enotne moke, 25 dekagramov sirovega masla, 20 dekagramov sladkorne moke, dve celi jajci in en zavitek pecilnega praška. Testo zamesimo s skodelico mleka in pustimo stati čez noč na hladnem prostoru. Zjutraj testo razvaljamo in izrežemo v različne oblike, ki jih spečemo v srednovroči pečici. Namesto enotne lahko rabiš tudi fineišo ajdovo moko.
Praktični nasveti
Pozlačene predmete očistiš tako, da uh obrišeš in jih nalahno umiješ z gobo in vodo, kateri so dodala malo špirita. Potem deni pozlačene predmete v otrobe, da se osuše. Otrobe odstrani z mehko krtačo. Drgniti pozlačene predmete ne smeš.
Rokavice se čistijo z mešanico, sestoiečo iz enega dela terpentinovega olja in dveh delov bencina. Na vsako reč, kjer je bencin poleg, moraš paziti, ker se bencin blizu ognja rad vname, kar lahko povzroči hudo nesrečo.
Stare obleke, ki se svetijo od obrabe, lepo
očisti in zlikaj tako. da z likalnikom ne osušiš vlažne krpe na obleki, temveč pustiš paro. da sproti uhaja. Na ta način se bo obleka mani svetila.
Zamazane in motne kozarce očistiš, če jih napolniš z mešanico vode in pepela, kateri si dodala malo salmijaka. Napolnjeni s to mešanico naj kozarci stoje dalje časa. Nato jih temeliito operi.
Kako odtajaš zmrzle šipe. Zmrzle šipe lahko odtajaš s toplo vodo, v _ kateri si raztopila precej soli. Vendar je treba potem šipe zelo hitro prav do suhega zbrisati. Da se spet ne orose in zamrznejo, jih prav tanko namazi 7 glicerinom. Zadošča, da pomočiš krno nr'-->'k—,t v r^ierin in z n^o odrgn«? ^pe
O rabi zmrzl»ga krompirja. Krompir, ki kaže sledove zrnrzline, ni sposoben za shrambo. Porabiti ga je treba čim prej. Ako ga imamo na hladnem in če pred kuhanjem ne raztopimo zrnrzline, ohrani redilno vrednost in ne spremeni okusa.
Rastlina, katere stražniki sa mravlje
Ena izmed najčudovitejših rastlin je našel okrog leta 1700. na Malajskem holandski rast-linoslovec Rumphius. To je mravljinčja rastlina. Od drugih rastlinskih zajedalcev, rastočih kakor ona na drevju, se razlikuje po čudni obliki. Med koreninami, ovitimi okrog vej drevesa, iz katerih sesajo sok in steblom rastline je velika bula, v kateri je skrito polno hodnikov in celic. V buli pa so naseljene mravlje, ki tako srdito planejo na človeka, če jih moti pri njihovem delu, da mu ne preostane navadno nič drugega, kakor odkunti jo.
Naravoslovci so videli prej v tem nujno potrebno sožitje mravelj z rastlino. To se pravi, mislili so, da irudi rastlina mravljam zavetje, mravlje ji pa v zahvalo pomagajo tako, da jo varujejo. Izkazalo se je pa, da rastlina prav lahko živi tudi brez mravelj.
X Po 32 letih se je zbudila. V nekem švedskem mestu se je po 321etnem spanju kot posledici bolezni nenadoma zbudila starejša žena. Leta 1909. se je Karolina Karfsson nekega večera vrnila domov Tožila je o hudem glavobolu, legla na posteljo in zaspala. Od tedaj je razen kratkih presledkov, ko je uživala hrano, spala skoro nepretrgano. Pred dnevi se je nenadno prebudila, vstala, odtavala na balkon in padla z njega. Toda imela je srečo, da se je lahko poškodovala. Ta pretres pa jo je čisto prebudil. Čeprav ženska šteje 60 let. vendar ne kaže. da bi jih imela več ko 40.
Križanka
Vodoravno: 1. Naslov neki zbirki Zupančičevih pesmi. 7 Prva mati 8 Prva beseda zaključnega dela maše 9 Drevo 10 Lepa ptica (narobe) 11 Neprijetna žuželka 13 Kmetijski pridelek (v srbohrvaščini) + barva pr-i kartah, ki reže vse druge barve. 16. Vladarjevi dohodki 17 Kvartopirski izraz. 18. Števnik
j1	2	3		4	5	6
7				8		
19				10		
	|||	11	12			
13	14				15	
16		1				
17			Lj	m	m	
Navpično: 1. Mož, ki se bavi z neko manjšo kmetijsko panogo 2 Izraz, ki ga rabijo v srbohrvaščini, če hočejo kaj pokazati ah ponuditi 3 Zaljubljenec si jo želi pred dosego glavnega smotra 4. Zemljišče s travico 5 Starogermanski izraz za bližnega sorodnika, udomačen tudi pri nas 6 Mršav 12 Vozilo 14 Brez niih bi bilo življenje mrzlo (četrti sklon množine). 15 Prislov časa, kakor so
ga pisali nekateri stari pisatelji.
*
Stolp
		1		
	>	s	4	
2	5	2	l	2
				
6	7	1	8	9
10	U	i	1	7
1	2	12	10	18
10	14	10	15	16
16	2	6	9	10
11	7	1	8	11
2	9	2	6	U
7	9	10	16	10
Namesto številk vstavi prave črke, pa boš dobil besede starega slovenskega pesnika. — Rešujejo se te uganke tako, da ista številka zmerom pomeni isto črko. Reši nastopni ključ, pa boš imel vse potrebne črke:
1 - 2 — 13 — 2 — 15 — 16 — 8 = dan počitka;
8-10 — 11 — 8 — 5 — 8—1 — 4 — 8 — južni sad;
12 — 7 — 14 — 10 — 15 = govedi sorodna žival.
3 — 10 — 4 — 2 = kraj pri Mariboru.
5 — 7 — 6 = zver, ki je v naših gozdovih izumrla.
Kvadrat
					4	b
b	C		ii		e	R
i	i				k	k
k	1		D	O	0	0
0	0	0	D	p	r	r
r	r	r	r	1	8	A
	t	i	i	v	v	v
I
1.	pri umnem kmetijstvu potrebna naprava.
2.	član nekega menihovskega reda.
3.	zaradi tega mnogo ljudi trpi.
4.	veliko mesto v Srbiji.
5.	tako Prekmurci označujejo priseljene tujce.
6.	slovenski pesnik in pisatelj.
7.	koristna vodna športna panoga.
*
Rešitev uganke iz zadne številke. Skrit pregovor : Kdor laže, ta krade.
Sosedove klobase niso bile dobre
Koporec iz Močilja je spadal med ptiče, ki ne sejejo in ne žanjejo, pa imajo vsega v izobilju. Mož ni imel drugega kakor hišico in nekaj vrta; tudi delal ni mnogo, pa mu ni manjkalo nič. Njegove shrambe so bile zmerom dobro založene. Pod streho je skrival raznovrstno orodje, kateremu niso vedeli izvora. »Noč mu ga je dala...» so si šušljali sosedje.
Bližal se je večji praznik, treba je bilo misliti na priboljšek. »Pojdi, pa kaj pri-nesi.« je rekla žena možu. »Za praznike še nismo dovolj preskrbljeni.«
Tine, tako je bilo ime Koporcu. ji je raz-
lagal- »V mlinu pri .Nacku' imajo lepo pše-nično moko. Ako preveč globoko ne sežem, ne bodo nič poznali .. Ogrinove kokoši nesejo debela jajca... Gnezda imajo v slami nad hlevom in na kozolcu...«
»Pa mesenina?« ga je spomnila Koporka, katero so klicali za Lojzo.
»V dimniku pri Trdinu visijo klobase... Tri so posebno velike; te imam že na piki .«
»Pa glej, da te ne opazijo,« mu je naroče-vala. »Trdin je nasukan.«
»Med večerjo bodo izginile... To jih bo škoda!«
Trdin je bil v Močilu najboljši posestnik. Bil pa ni preveč radodaren. Mož je bil v pogovoru resen, toda skrivaj je rad napravil kako šalo.
Samo dva dni je še manjkalo do velike nedelje Trdinka je čula med večerjo pritajeno capljanje. »Nekdo hodi po veži.« je omenila možu.
»Naj le hodi,« je rekel in zajemal dalje.
Kmalu nato so kuhinjska vrata rahlo zaškripala.
»Veter jih odpira,« je menil Trdin; ženo pa je le skrbelo ter je šla pogledat. Ozrla se je pod dimnik in hitela v sobo. »Klobas ni več,« je povedala možu. »Vse tri so izginile ...«
»Naj teknejo tistemu, ki jih je odnesel!« je rekel Trdin mirno in odložil žlico.
»Daleč niso romale.« Gospodinja je namignila proti Koporcu.
Trdin se je namuznil. Vzel je klobuk in šel po vasi. Ustavil se je pred Koporcem. Skozi majhno okno se je videlo na mizo, kjer so res ležale njegove klobase.
»Jej, kako so lepe,« je žgolela Koporka, »in velike, velike!«
»Pa mastne!« je dostavil Tine. »Poglej, kako so bele!«
»Kar teknejo naj vam,« si je mislil Trdin pod oknom.
Na praznik je Koporka skuhala klobase. »Kako so napete,« je rekla, »in lepo dišijo!«
Oče jih je razrezal na manjše kose. Prvega je dobil Janezek in ga potlačil v usta. Toda hitro ga je izpljunil in potegnil usta narazen.
Drugi košček je dobila Lojza, pa ga ja prav tako hitro izbrusila. »Fej!« si je obrisala ustnice. »To pa nima nobenega okusa!«
»Nazaj bi mu jih nesel,« je pihal Koporec, ko je klobase natančneje pregledal. Z obraza mu je izginilo prazniško veselje.
Janezek je vzel za resno očetove besede. Zavil je koščke v papir in šel skrivaj k Trdinu. »Vaše klobase niso za nič, sami jih jejte!« je rekel in položil zavitek na mizo.
Trdin je skoro počil od smeha. Klobase je napravil iz repe in jih nastavil sosedu.
Z a ti š č a n ,
Sedemindvajseta vaja
Krajevni prislovi
Danes nadaljujejo s prislovi, in sicer s krajevnimi, ki so nastopni: dove (ove)=kje, kam, kod; donde (onde^odkod, iz česa; qui= tukaj, tod; qua — semkaj; Iš, colš, co-sti ali pa costd — tam; quš e /a = sem in tja, tu in tam; vi (ci)=tu, tam (z manjšim poudarkom; včasih pomeni prav za prav tudi »nekje«; »ci« in »vi« se v italijanščini pogosto tako rabita, da jih v slovenščini ni treba prevesti); sopra fsovra) — na, čez (preko); su = na, gor; assii = tam zgoraj, giii — spodaj, dol; /aggiu = tam spodaj; abbasso = dol, spodaj (rabi se na primer pri vzkliku: dol z njimi); dento = notri, noter; fuori (di fu6ri)= zunaj, ven; davanti — spredaj; avan-ti = naprej; di dičtro = zadaj, nazaj; loniano = daleč; dappertutto = oovsod; altrove = kje drugje.
la laggiu dietro la chiesa? Prima era il pa-lazzo della famiglia Neri, adesso č una scuola. Venite qua. Chi va la? L'aria č dap-pertutto. Per dove si va alla stazione? La stazione č molto lontana da qui. Laggiu vedo una fontana. Prevod: Kje so tvoji bratje? Je tu tvoj pes? Ne, je zunaj na dvorišču. Katera hiša je ona tam spodaj zadaj za cerkvijo? Prej je bila palača rodbine Ne-rijeve, zdaj je šola. Pridite sem. Kdo gre tam? Zrak je vsepovsod. Kod se gre na postajo? Postaja je zelo oddaljena od tod. Tam spodaj vidim studenec. — Razlaga besed: il cane = pes; il cortile = dvorišče; die-tro = zadaj za; prima=Drej, najprej (časovni prislov); il palazzo —palača; la famiglia — rodbina, družina; adesso = zdaj (časovni prislov); venire = priti (nepravilen glagol; spregatev zdajšnega časa: vengo, vieni, viene, veniamo, venite, vengono); chi = kdo; va=* gre (od nepravilnega glagola andare = iti); l'aria = zrak; la stazione = postaja; da qui=° od tod; vedere = videti; la fontana = studenec.
STRAN 9 ► *
ovice
Hitlerjeve čestitke Mussoliniju. Ob podpisu zapisnika, ki podaljšuje za nadaljnih pet let pogodbo proti Kominterni (Komunistični in.ternacionali) je Hitler poslal Duceju in romunskemu državnemu voditelju maršalu Antonescu brzojavne čestitke.
*	Italijanski škofje za pospešitev setve ozi-mine. Na pobudo pristojnih kmetijskih oblastev so škofje nekaterih škofij v Italiji odvezah kolone in poljske delavce obveznosti nedeljskega počitka v namenu, da se pospeši setev ozimine.
*	Rim ima nad 1,400.000 prebivalcev. Število prebivalcev Rima neprestano narašča in je imel Rim, kakor poroča Štefani, ob koncu »eptembra 1,407.650 prebivalcev.
*	Po dva romana z nadaljevanji bo prinašal tednik »Domovina«. Zraven tega pa še mladinski roman. »Domovina« se bo splošno izpopolnila, da bo čimbolj ustrezala željam bralcev in bralk. Novi naročnik, ki plača zdaj vsaj četrtletno naročnino za »Domovino« od novega leta naprej, bo dobival list v decembru zastonj. Uprava »Domovine« je: Puccinijeva 5, Ljubljana. Četrtletna naročnina znaša le 4.50 lire.
*	Pesnik Miran Jarc je napisal letos za Vodnikovo družbo lepo povest »Jalov dom«, ki v slikovitem jeziku opisuje življenje našega kmeta po prvi svetovni vojni, v dobi, ko je bil značilni beg v mesto čedalje bolj usoden za prihodnost naše zemlje. Njegova napeta in zanimiva povest obravnava boj za posest med starimi in mladimi. Poleg imenovane povesti izda Vodnikova družba ob koncu novembra obširno Vodnikovo pratiko za leto 1942. s številnimi slikami. Obe deli staneta osem lir (s poštnino 11 lir). Naročite se nemudno na letošnje Vodnikove knjige!
*	Promet potniških vlakov št. 630. in 613. na progi Ljubljana—Zalog. Od 1. decembra vozita dnevno redno na progi Ljubljana— Zalog potniška vlaka štev. 630. in 613., in sicer: vlak štev. 630. z odhodom iz Ljubljane ob 14.20, vlak štev. 630. s prihodom v Zalog ob 14.35, vlak štev. 613. z odhodom iz Zaloga ob 14.41, vlak štev. 613. s prihodom v Ljubljano ob 14.53.
*	Avtomobilska kolona Higienskega zavoda je 18. novembra prispela že drugič v Kostanjevico. Pred osnovno šolo, kjer je poslovala, so jo sprejeli in pozdravili domači či-nitelji. Dne 19. novembra je kolona poslovala v Cerneči vasi. V obeh krajih je bilo pregledano nad 2500 oseb z všteto šolsko mladino, kolikor ta ni bila že pregledana pri prvem obisku. Izid tega pregleda je za Kostanjevico povoljen, manj povoljen pa je za Cernečo vas. Tam je zdravstveno stanje prebivalstva slabo zaradi slabe prehrane. Ljudstvo je zdravnikom za njihovo požrtvovalnost zelo hvaležno. Želimo samo, da ga še ponovno obiščejo in na ta način omogočijo siromašnejšim slojem zdravniško pomoč
*	Važno opozorilo glede na preselitev kočevskih Nemcev. Okrajni namestitveni urad v Kočevju je prejel od okrajnega glavarstva nalog, da začne takoj zbirati kmetijske delavce in kmečke posestnike, ki so pripravljeni prevzeti oskrbovanje onih posestev, ki so jih zapustili in jih bodo še zapustili v kratkem kočevski Nemci. Podrobni pogoji o prevzemu še niso znani. Zanimanci bodo sprejeti v službo kot kmetiiski delavci, pozneje pa bodo posestva lahko prevzeli v najem. — Za posestva in hiše v kočevskem okraju, ki so jih zapustili kočevski Nemci, je. kakor poročajo, veliko zanimanje. V Kočevje in v kraje, kjer so živeli Kočevarji. že prihajajo ogledniki in delaio načrte. Posestva ima v zakupu neka italijanska družba iz Milana, ki bo imela baje podružnico v Ljubljani.
*	Novomeščani, ki se bodo preselili v Nemčijo. Na občinski razglasni deski v Novem mestu je nabit seznam vseh onih oseb s področja Novega mesta, ki so izrazile željo, da bi bile preseljene v Nemčijo. Vsega se je prijavilo 10 oseb, in sicer: 1. Ivan Borštnar, slikar državnih železnic, 2. Anton Ivanuša, strojnik pri »Novoboru«, 3. Alojzij Skedelj, strojnik državnih železnic, 4. Anton Sonne-wald, nadziratelj zaporov okrožnega sodišča v Novem mestu, 5. Leopold Zwar, kaznjenec v novomeških zaporih, 6. Antonija Orsich, zasebnica, 7. Marija Hoferle, kaznjenka, 8. Rozalija Hoferle, kaznjenka, 9. Karel Saga-din, strojnik državnih železnic, 10. Berta Harbich, zasebna uradnica. Novomeška občina poziva vse one, ki jim te osebe kaj dolgujejo, da se javijo v občinski pisarni, kjer bodo prejeli posebne prijaven pole.
*	Ameriške izmišljotine o streljanjih v Rimu. Iz Rima poročajo: »United Press« javlja iz New Yorka, da prinaša dnevnik »New York Post« sporočilo iz Curiha, po katerem so nemške čete s strojnicami nastopile zoper množice, ki so demonstrirale v Rimu in zahtevale, naj se italijanske čete umaknejo iz Libije. Pred samo Beneško palačo je bilo po tej vesti ustreljeno več oseb. Na odločujočih mestih v Rimu pravijo samo, da je ves Rim priča, kako je ta vest čisto izmišljena.
*	Ajda bo mnogo pripomogla k prehrani Dolenjske. Čeprav letos ni bilo povoljnega vremena za sušenje ajde, se je že vendar tu in tam na Dolenjskem ajda posušila, da jo lahko mlatijo. 2al, ajda ni povsod prav dobro obrodila, ponekod pa je vendarle zelo dobra. Ajda bo mnogo pripomogla k prehrani Dolenjcev, saj si skoro ni moči misliti kmečke družine, kjer bi ne bili ajdovi žganci priljubljena jed. sta pa tudi ajdov kruh m ajdova potica odlična. So kmečke gospodinje, ki so prave mojstrice pri napravi ajdove potice.
*	Lepo in ceneno Miklavževo darilo bodo letošne Vodnikove knjige, ki izidejo te dni. Za osem lir boste prejeli krasno Mirana Jar-ca povest »Jalov dom« in obširno, obilno slikano Vodnikovo pratiko za leto 1942. Ker se založnica na zamudnike ne bo mogla ozirati, opozarjamo vse ljubitelje slovenske knjige, naj se takoj prijavijo poznanim krajevnim poverjenikom Vodnikove družbe, v Ljubljani pa knjigarni Tiskovne zadruge, Šelenburgova ulica 3, ah pa pisarni Vodnikove družbe, Puccinijeva 5/1 (v poslopju Narodne tiskarne).
*	Smrt zaslužne učiteljice. Po daljšem trpljenju je umrla v ljubljanskem zavodu za novotvorbe gdč. Iva Gerbčeva. Bila je iz ugledne ljubljanske družine. Z 18 leti je nastopila službo učiteljice pri Sv. Petru pod Sv. Gorami, kjer je neprekinjeno službovala 35 let. V tako dolgi službeni dobi si je pridobila pri mladini in pri vsem prebivalstvu ugled vzorne vzgojiteljice in narodne delavke. Naj bo zaslužni vzgojiteljici ohranjen časten spomin! Žalujočim iskreno sožalje!
*	Smrt zdravnika v visoki starosti. Zdravnik g. dr. Ivan Premrov. ki je dolga leta deloval v litiiskem okraiu. ie te dni v visoki starosti izdihnil Bil je oo vsem okraju in tudi drugod visoko spoštovan zaradi svojega značaja in dobrega srca. Slovel je tudi kot nenavadno velik liubiteli in poznavalec narave. Pogreb se ie vršil izored niegovega roistnega doma na Martiniaku na pokopališče v Cerknici. Blag mu spomin, svoicem naše so*alie!
*	Smrt uglednega liublj«" " ega gospodarstvenika Dne 23. t. m. je zatisnil v Liubliani za vedno svoje oči znani ljubljanski veletrgovec g. Andrej Šarahon Pokoinik ie bil mož redke gosnodarske delovnosti in plemenitega srca. Zmerom je imel odprte roke za tiste, ki so bili pomoči potrebni. Iz majhnega trgovca je po-
stal spričo svoje trgovinske sposobnosti ugleden gospodarstvenik. Kljub velikemu ugledu, ki si ga je pokojnik pridobil, pa je ostal zmerom skromen in tih. V največje veselje mu je bilo delo. Pokojnik se je uspešno udejstvoval v stanovskih združenjih. Kakor rečeno, je bil rajnki velik dobrotnik ubogih. Njegovo smrt bodo najbolj občutili ubogi gluhonemi, katerim je bil pokojnik velik dobrotnik. Ohranjen mu bodi časten spomin, žalujočim sožalje!
*	Prosvetno udejstvovanje Slovencev v tujini. V Ljubljano je te dni prišlo iz Sarajeva pismo, v katerem se tamkajšni Slovenci najlepše zahvaljujejo za pošiljko knjig, ki so jo prejeli iz Ljubljane. V pismu izražajo željo, naj tudi javnost v Ljubljanski pokrajini izve o prosvetnem udejstvovanju sarajevskih Slovencev. Pod okriljem hrvatskega Rdečega Križa je slovenska kolonija v Sarajevu 18. , oktobra v Delavskem domu uprizorila štol-bovo žaloigro v treh dejanjih »Stari grehi«. Delo je zrežiral Josip Lukež, absolvent dramske šole Vladimira Skrbinška in vodja slovenske igralske skupine v Sarajevu. Sarajevski »Novi list« hvali vestno pripravo in pristavlja, da je bila predstava tako dobro uprizorjena, da bi se lahko ponovila v državnem gledališču. Občinstvo, ki je napolnilo dvorano, je igralce nagradilo z živahnim odobravanjem.
*	Živahen promet zaradi izseljevanja Ko-čevarjev. Promet na cestah na Kočevskem po Ribniški dolini in Sodraški kotlini je bil zad-ne dni živahen. Povsod je bilo videti številne avtomobile, ki so prevažali pohištvo, živila in ljudi v Kočevje ali Staro cerkev Kočevarji se v ugodnih razmerah vračajo po 600!etnem bivanju na naši zemlji v okvir Nemčije Izseljevanje se je izvedlo v redu in pri dobri, oskrbi. To se je lahko videlo tudi pri prevozih, ki so se kar vrstili po cestah. S seboj so imeli precej rejenih živali. Mnogi prt/ozi so imeli harmonike in hitlerjanske zastave. Med izselienci ie bilo precej takih Slovencev in Slovenk, ki imajo za zakonske druge Ko-čevarke in Kočevarje.
*	Zbiranje starih kovin. Po naredbi o zbiranju starih kovin mora vsakdo, ki ima staro železo v kakršni koli obliki do skupne teže najmanj dveh metrskih stotov ali druge stare kovine do skupne teže najmanj pet kilogramov, prijaviti občini, v kateri se hranijo stare kovine, in navesti količino in kraj shrambe. Stare kovine se smejo odstopiti samo za to pooblaščenim podjetiem
*	Prepoved točenja žganja ob sobotah popoldne in ob nedeljah. Visoki komisar za L^ib-ljansko pokrajino je odredil: Alkoholne in
ne pijače je dovoljeno točiti v gostinskih obratih vse dni, razen v sobotah popoldne od 15. ure dalje in ob nedeljah in praznikih, ko je prepovedano točiti žgane pijače. Osebam, ki kažejo znake pijanosti, lastniki in poslovodje gostinskih obratov ne smejo postreči z žganimi pijačami prekomerno Kršitelji določb te naredbe se kaznujejo v denarju do 5000 lir, v hujših primerih pa z zaporom do šestih mesecev in z začasnim ali dokončnim odvzemom obrtne pravice. Ta naredba je stopila v veljavo 22. t. m.
*	Smrt stoletne starke. V Vidmu je umrla Ana Midenova. vdova Zuppellijeva, ki bi bila v kratkem dopolnila 101 leto Starka, ki se je rodila v Vidmu, izhaia iz prav trdoživega rodu, saj je zapustila sestro v starosti 104 let. Obe ženi sta od detinstva bivali v istem stanovanju v mestu ki ga nista zapustili niti za Časa svetovne vojne, ko so sovražne čete za nekai časa zavzele mesto
*	Izključen iz stranke, ker je pekel bel kruh. Za vse, ki se nočejo držati določil glede omejitve in prodaje živil, so v Italiji uvedli kazni, ki naj služijo za zgled vsem. Značilna ie kazen, ki je doletela nekega italijanskega peka v Lec-cu. Zalotili so ga, da je pekel bel kruh, kar je seveda prepovedano. Poleg zapora, odnosno denarne globe, ga je doletela še ta kazen, da so ga izključili iz fašistovske stranke, kamor se je bil svojčas vpisal.
*	V ribniškem hotelu je gorelo Nedavno ponoči je nastal ogenj v Arkovem hotelu v Ribnici. V hotelskih sobah zdaj kurijo V neki sobi so preveč naložili in se ie peč tako segrela, da je začela goreti lesena stenska obloga. Ogenj je zajel več sosednih b.
li Trsta In Gorice
Premestitev notarja. Notar Ezio Galante, ki je imel doalej svoj sedež v Komnu, je premeščen v Sežano v tržaškem notarskem okrožju
Po smrti odlikovan Na pristojnem mestu je bil stavljen predlog da se po smrti odlikuje s hrabrostno kolajno podporočnik Henrik Peterlin ki je 27 decembra lani s svojimi tovariši vred padel junaške smrti na bojišču pri Marmariki Pokojni podporočnik je bil doma z Malega Lušinja.
Skupina naših delavcev odpotovala v Nemčijo. Te dni je odpotovala v Nemčijo skupina 20 delavcev iz Goriške pokrajine Na goriški postaji so se iskreno poslovili od njih sorodniki in pa zastopniki Zveze industrijskih delavcev Pred odhodom vlaka so se delavci poklonili Duceju.
Iz ujetništva so se vrnili. Pred dnevi se je peljal skozi Gorico na Reko oddelek oficirjev in vojakov bivše jugoslovanske voiske. ki so bili v ujetniškem taborišču v Nemčiji ob holandski meti Vrnili so se po posredovanju Visokega komisarja v Ljubljani, ker so pristojni v Ljubljansko pokrajino Oficirji, ki se 1im poznaio sledovi vojne, so bili dobre volie in so izjavili da so iih italijanska oblastva na meji zelo ljubeznivo sprejela in pogostila
Smrt vrlega gospodarja. V Borštu pri Trstu je umrl TI letni posestnik Andrej Zahar. zadet od kapi Kot dober gosnodar in veder družabnik ie slovel daleč naokrog Kliub temu da fe na dan niegovega pogreba divialn silna buria ga je velikanska množica Hud-stva spremila na niegovi zadni poti Pokojniku blag spomin družini pa naše 'skrene so?al4e'
Svni»»mu ?iv!ten4«ik<>tr»ii drugu ie sledila
V VrtoiN sta	le+a živela v lepem za-
konu Wl letni Stofan Piree in 76 letna žena Francka ro*on?> TirČ^va Pirec i? pr°d nl nekai obolel rtek<>i dn* 7a plim na ?bo-lela tudi nipaov* rv»<!ta 7iv1J<».ri;cVi dnižica Ko ie mn' umrl so i' ^orn'*'	»olnst-
no nov;co prikrit? d" hi s« ne vri^mirila Vsa njihova skrbnost p? i® bila ""^n no-kaj ur za niim tudi	svoio
blago dušo	sr^min žalu-
jočim pa i-vekatno sožalje!
Pit dobr *•»«' froTvnili	so
ob velikem številu n^nr^^v slovesno spremili k zadrtemu ro?:<k:> °°>tno Brs*ovževo mamo Vdova po trgovcu Francetu ie rajna Ivana dolgo vrsto let trgovala v znani trgovini na vipavskem mostu v nekdaniem Baumkirchnevjevem turnu Bila ie zgledna slovenska žena in mati — V Desklah v Soški dolini ie legla v prezrodni grob stara 39 let. skrbna gospodinja Marija Kumarjeva. rojena Vugova, doma iz Morskega pri Kanalu Zapušča štiri nedorasle otročiče Smrt dobre matere je za družino hud udarec. — Obema pokoinicama bodi ohranien blag spomin, svojcem iskreno sožalie!
Dogmi živine v Goriški pokrajini bodo decembra: B. v Tolminu. 9. pri Sv Luciii, 16. v Ajdovščini, 17. v Opatiih sel'h. 19 na Dobrovem. 22. v Kamnu 29. v Rihenberku in 30. v Cerničah pri Gorici. Dogoni bodo v vseh krajih k javni tehtnici, samo na Dobrovem in v Černičah k občinskem uradu. Pri tej priliki c^ozariamo, da ie v Gorici vsak četrtek poleg cbJrnske klavnice sejem ze teleta ;n svinje.
Dva dečka sta utonila. Nedavno sta se na ledu Serbavmovega ribnika v Razvanju igrala 10 let stari pekov sinček Marijan Vavpotič in 16 let stari sinček strojnega ključavničarja Valdi Sterle. Pod niima seje vdrl led in sta padla v vodo. Skušali so ju rešiti. Toda ko so ju izvlekli i? vrvV sta bila mrtva.
Iz Gorenjske
OkrajTia hranilnica v Kranju. Politični komisar v Kranju dr. Gustav Skalka, ki načelu ie Okraini hranilnici v Kran ju, je odločil, da pridejo v upravni odbor: občinski komisar v Kranju dr. Herbert Markgraf, okrajni kmečki vodja Reinhold Huber veletrgovec Hans Lo-scher, sobni tehnik Viljem Bittenz, industri-jec Maks Fock in mesarski mojster Mihael Ostermann, vsi iz Krania, nadalje občinski komisar iz škofje Loke Viktor Suschek (Žužek),
in ondotni odvetnik dr. Nikolaj Lonček. Upravni odbor se je te dni konstituiral na seji, na kateri je politični komisar omenil, da skrbi vodja Okrajne hranilnice Ernest Maresch za redni razvoj tega denarnega zavoda.
Dva tečaja nemščine v Poljanah nad Skof-jo Loko. V Poljanah nad Skofjo Loko so priredili že drugi tečaj nemščine.
V spomin umorjenemu velikonemškemu bojevniku Viljemu VVakoniggu. Pod tem naslovom prinaša koroško nemško glasilo nastopni članek Pred petimi leti je leta 1936 časopisje poročalo, da je bil v Bilbau od španskih boljševikov ustreljen bivši avstro-ogrski honorarni konzul Inž. Viljem Wako-nigg Konzul VVakonigg se je po padcu San Sebastiana in Iruna požrtvovalno ponudil, da bo skrbel za državljane bivše Avstro-ogr-ske. Ta ponudba je bila z zahvalo sprejeta Poskusili so tudi vse, da bi konzula rešili obsodbe, kar pa se ni posrečilo. Njegovi svojci so se pravočasno mogli rešiti v Francijo. Tako se je glasilo uradno poročilo Inž Viljem Wakonigg je takrat štel kakih 60 let. Bil je najmlajši sin velepodjetnika, trgovca, posestnika in rudniškega lastnika Janeza VVakonigga v Smartnem pri Litiji, ki se je kot rojen Korošec preselil v Zagorje ob Savi ter je bil tudi v Smartnem splošno spoštovan. V Smartnem rojen je konzul Wako-nigg študiral na graški tehniki kemijo ter je bil leta 1897 imenovan za topilniškega kemika pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah Z Jesenic je Wakonigg prišel pred kakimi 35 leti k velikemu industrijskemu podjetju v Bilbao kjer je deloval kot ravnatelj podjetja in kot honorarni konzul. Za ženo je imel Španko Včasih je obiskoval svoje sorodnike v Smartnem pri Litiji. VVakonigg je bil član nemškega društva »Car-mole« v Ljubljani in graškega nemškega dijaškega društva »Carniole« Ob peti obletnici, ko so rdeči umorili VVakon.gga, je bila na pokopališču v Bilbau spominska slovesnost, ki so se je udeležili visoki zastopniki španskih vojaških in civilnih oblastev, vsa nemška kolonija in mnogo španskih prijateljev umorjenega. Na grobu so bili izrečeni govori, kjer so VVakonigga slavili kot bojevnika za Veliko Nemčijo, ki je šel v smrt .<■• klicem »Heil Hitler!« »Španija in Nemčija skupaj stojita ob tem grobu, ki bo postal prava romarska božja pot špansko-nemških in nemških mornarjev.« — Tako piše nemški list Omeniti je še da je Wakoniggova rodbina res prišla s KoroSkega. Bila je to slovenska družina ?n se je prvotno pisala B">ftvtvk
Kolesar se je smrtno po^ssrečll. V Spodnih Gorujah se je pripetila huda nesreča. 12-let.ni sinček gostilničarja Antona' Burje iz Zasipa Stanko se je oelial s kolesom in je tako nesrečno padel, da je prijel pod težko natovorjen avto Dobil je tako hude poškodbe, da je umrl.
Sz Spadnje štajerske
civnue uprave pienesen iz Maribora v Gradec. Da se poenostavi civilna uprava na Spodnjem Štajerskem, je bil njen sedež prenosen iz Maribora v Gradep. Kljub temu pa ostane še mnogo uradov v MariDoru.
Dva nova okrožna voditelja. Te dni se je v Celovcu poslovil dozdajšni nadomestni okrožni vodja za Koroško ta Gorenjsko Franc Kut-schera. Njegov naslednik je dr. Friderik Rai-ner iz Salzburga. Franc Kutschera, ki je doslej vodil koroško okrožje kot naslednik umrlega Klausnerja, je premeščen v urad državnega komisarja za učvrščevanje nemštva. Novi okrožni vodja dr. Rainer je po rodu iz Št Vida na Koroškem.
Dva nova župana. V Središču in Št. Lenartu sta bila postavljena nova župana. Doslej je vodil središko občino dr. Alfred Heiss. Njegov naslednik je Janez Jandler. V Št. Lenartu je doslej županoval Henrik Sarnitz, njegov naslednik pa je Alojz Hirschmann.
Državljanstvo v pokrajinah, ki so jih zasedli Nemci. Nemško državljanstvo pridobijo z veliavnostio od 14. aprila leta 1941. bivši jugoslovenski državljani nemške narodnosti, ki so ta dan prebivali na Spodnem Štajerskem, na zasedenem Koroškem ali Gorenjskem, ali so tam imeli svojo domovinsko pravico, kakor tudi tisti Nemci, ki so bivali
tod, a niso imeli nobenega državljanstva. Nemško državljanstvo na preklic dobijo bivši jugoslovenski državljani nemške ali sorodne krvi, kakor tudi tisti, ki so brez državljanstva, a so nemške ali sorodne krvi in so 14 aprila leta 1941. prebivali na Spodnem Štajerskem, zasedenem Koroškem in Gorenjskem V vaistvo nemške države preidejo bivši jugoslovenski državljani, ki so bivali 14 aprila na Spodnem Štajerskem, zasedenem Koroškem in Kranjskem in ki nemškega državljanstva ne dobijo na podlagi prejš-nih dveh določb ali pa ga izgubijo s preklicem Pogoj za tako pripadništvo je, da prizadeti bivajo v okviru Nemčije.
Kočevski preseljene! so branilci Nemčije. Pod tem naslovom prinaša graška »Tagespostc članek dr. Franca Perza, ki je tudi sam Ko-čevar. Članek pravi med drugim: »V okviru dogovora med Nemčijo in Italijo zdaj preseljujejo v Ljubljanski pokrajini živeče Nemce. Kakim 14.000 nemškim ljudem je zdaj dana možnost, da se po svoji odločbi v ugodnih razmerah vrnejo v Nemčijo, iz katere ne bodo več izločeni. Velika večina teh preseljerfcev je Ko-čevarjev, ki zdaj s svojo spojitvijo končuieio svoje 600 letno posebno življenje. Prav tako častna kakor njihova preteklost pa je zdaj tudi njihova nova naloga: Kočevarji naj postanejo kmečki branilci Nemčije, varuhi Ger-manije na njenih južnovzhodnih mejah.«
Zenitve. Vrsta civilnih porok ie bila zadni čas sklenjena v raznih občinskih uradih na Spodnem Štajerskem V Št. Pavlu pri Preboldu sta se poročila posestnik Franc Randl in kuharica Pavla Zagoženova, v Celju Josip Vodeb in Danica Pešovnikova z Rečice ob Palci in Anton Repnik in Justa Vipotnikova iz Ar je vasi, v Rogatcu pa Anton Križanec in Berta Novakova iz Tlak pri Rogatcu.
Šoštanj je dobil kino. Krajevna skupina štajerskega Heimatbunda se je obrnila na načelnika civilne uprave, da bi se dovolil Šoštanju kino. Posrečilo se ji je izposlovati dovo!jenje in te dni je bil v Nemškem domu svečano otvorjen kino. Ob otvoritvi je govoril vodja krajevne skupine Vrenčur.
Smrt na poti za delom. V občini Vosku pri Mariboru so našli na nekem travniku moško truplo. Orožniki so dognali, da je pokojnik Janez Januž, ki je bil na poti k cestnemu delu, pa ga je med potjo zadela srčna kap. Družina je bridko prizadeta. Blag mu spomin!
Kmečki voz se je vdrl v remljo. V zapad-
nem delu Slovenskih goric se je te dni pripetilo nekaj izrednega. Kmet Jože Jager je peljal z vpreženima kravama. Zdajci pa se mu je vdrl voz v zemljo, in sicer tako hitro, da ni bilo mogoče preprečiti nesrečo. Jama, kamor se je vdrl voz, je bila polna vode ln je le malo manjkalo, da kravi nista utonili. V zadnem trenutku so prihiteli bližni kmetta in pomagali Jagru soraviti kravici in voz Iz globoke iame. Pri reševanju so pomagali tudi mariborski "asilci.
Družina, ki je izgubila v nekaj letih tri člane. Iz št. Janža na Dravskem polju poročajo: Pred štirimi leti je električni tok na Teznem ubil delavca Petka z Dravskega polja. Lani je Petkova vdova izgubila svojega najstarejšega sina, ki je bil zaposlen pri regulaciji Drave, pa ga je kamen potegnil v vodo in je siromak utonil. Zdaj ji je smrt ugrabila še drugega sina, 17-letnega ključavničarskega vajenca Stanka. Stanko je hodil vsak dan po 10 km v mesto in 10 km nazaj. Nedavno jutro se je odpravil na delo na Teznem. Na križišču na Dobravi se je neki osebni avto izognil kolesarjem, pri tem pa je podrl Stanka Petka, ki je udaril z glavo ob žaromet avtomobila, si prebil lobanjo in obležal na mesu mrtev. Ko je mati izvedela, da je izgubila že tretjega svojega dragega, si je hotela v obupu končati življenje, kar pa so preprečilL Vsa pokrajina globoko sočustvuje z bridko prizadeto družino.
Pogrešani. Iz Celja je izginil 131etni Albin Žižek (Schischeg), iz Maribora pa čevliarski pomočnik Franc Prašen. V Bistrici pri Mariboru pogrešajo 131etnega šolarja Janka Fli-sarja. Nadalje je iz Maribora neznano kam odšla 201etna Alojzija štrausova. Policijska oblastva poizvedujejo za njimi po vsem Spodnem Štajerskem.
Iz Srbije
Zakasnitev jescuoKt »fcive » ^.anatu. Iz Velikega Beekereka poročajo, da se je letos letina uirščice zakasnila, kar je imelo za posledico, da se je zakasnila tudi setev pšenice, zlasti ker je nastopilo že hladno vreme, ki je oviralo dela na polju. Oblastva so izdala ukrepe, da se še pred zimo pospeši setev pšenice, zlasti ker obstoja namera, da se v prihodnem letu površina posejana s pšenico, poveča za 30 do 40 odstotkov.
V Srbiji je prepovedana prodaja zemlje. Vojaški poveljnik v Srbiji je izdal odredbo, po kateri je najstrože prepovedana prodaja nepremičnin (hiš in posestev) v Srbiji. Prodaja je dovoljena samo z dovoljenjem glavnega pooblaščenca za gospodarstvo v Srbiji Franca Neuhausena. Tolmačenje omenjene odredbe pravi, da je bila odredba izdana zato, da bi se preprečile špekulacije z nepremičninami.
Iz Hrvatske
Prvi hrvatski državni proračun. Prvi hrvatski državni proračun bi moral biti sestavljen do 10. t. m. Zaradi pomanjkljivih podatkov pa to ni bilo mogoče. Navzlic temu bo pa stopil prvi državni proračun Hrvatske v veljavo v začetku prihodnega leta.
Banja Luka bo sedež vrhovnega sodišča. Te anx se je mudil v Banji Luki minister za pravosodje dr. Mirko Puk v zvezi s prenosom vrhovnega sodišča iz Sarajeva in stola sed-morice iz Zagreba v Banjo Luko. Primerni prostori za urade so že preskrbljeni in se bosta stol sedmorice iz Zagreba in vrhovno sodišče iz Sarajeva preselila v Banjo Luko že prihodni mesec.
Hrvati ostanejo zmerom na strani osi. Pod pokroviteljstvom maršala Kvaternika in nemškega poslanika v Zagrebu je bila v prostorih zagrebškega velesejma odprta razstava pod geslom »Borba združene Evrope na Vzhodu«. Odprtja razstave se je udeležil tudi italijanski mhrster Casertani. Kot prvi je spregovoril nemški poslanik v Zagrebu, ki je označil razstavo za viden poudarek skupnih namenov vseh evropskih narode*/, ki najodločneje hočejo vzpostaviti novi red in si zagotoviti boljšo bodočnost. Maršal Kva-ternik pa je v imenu poglavnika dejal med drugim, da je dolžnost Hrvatov, ostati na strani Italije in Nemčije do končne zmage.
Hrvatski letalci na vzhodnem bojišču. »Volkischer Beobachter« poroča: Na enem izmed odločujočih mest vzhodnega boiišča smo Pozdravili nove tovariše. To so voiak' v nemških uniformah, ki nosijo na prsih grbe z rdeče-belimi polji in črko »U« kot znamenjem njihovega ustaškega gibanja. Uvrščeni so v naše vrste s svojimi čini v hrvatski vojsk"
Nova cerkev v Zagrebu. Te dni so v Zagrebu blagoslovili temeljni kamen za novo cerkev v zagrebškem predmestju Kustošiji. Blagoslovu je prisostvoval poleg številnih ministrov tudi hrvatski vojskovodja Slavko Kvaternik. Cerkev bo posvečena hrvatskemu rojaku blaženemu Nikolu Tavilicu.
Vsi hrvatski vojni ujetniki bodo do božiča doma. Kakor listi pravkar pišejo, bodo do božiča vsi hrvatski ujetniki Iz Nemčije doma.
Razlastitev gozdov na Hrvatskem. S posebnim zakonom je bilo na Hrvatskem odrejeno ukinjenje dozdaišnih imovinskih občin v bivših hrvatskih obmejnih krajih Vse premoženje teh zadružnih pravnih oseb sesto-ječe po večini iz gozdov od Srema do Dalmacije. je bilo prisoieno državi, s tem prizadeti zasebnik' pa dobe primemo odškodnino
^Invaška narodna maniSina na Hrvatskem.
V ^tari Pasovi je b'l te dni ustanovn5 občni zbor kovaške narodne mapišine na Hrvatskem. Zbralo se je okrog 8000 Slovakov Hrvatska bo tudi slovaški narodni manišini za-^cp prav!rp, VaVor jih ip perrtSVi
PMračftev	Izdelkov v 7° grehu V
7a <rrftbu so se podražili mle*ni izdelki in so bili 1. decembra racioriirani. Vsak prebivalec bo dobival mesečno 10 do 15 dekagramov sirovega masla.
X Uslužbenci so podedovali tvornico. Neki tvorničar v Kodanju, čigar konservirana živila cenijo po vsej Danski in še dalje po Skandinaviji, je umrl in je v svoji oporoki določil, da postanejo delavci dediči njegove tvornice. Vsak uslužbenec tega podtjetja, ki je v službi najmanj 5 let, je postal na ta način delničar. Uslužbencev je 26 in od teh je 15 podelovalo tvornico.
X Zaradi nereda se pritožuje. Iz Lizbone poročajo: Poveljnik angleške vojske za izkrcanje na evropsko celino admiral Keves je poslal zbornici spomenico, v kateri obtožuje ministrske komisije za državno obrambo, da ravnaio svojevoljno in se ne ozirajo na prave voiaške potrebe.
X Stalin dale angleškim oficirjem odlikovanja. Štirje angleški oficirji, ki sodelujejo v bojih na vzhodnem bojišču, so dobili Leninov red, ki je najvišje sovietsko odlikovanje. Tako poročajo iz Stockholma. To so bili prvi tuii državljani, ki so dobili to sovjetsko odlikovanje.
X Angleški letalski napadi na Aachen in Koln. Po uradnem sporočilu iz Berlina so te dni ponoči angleška letala napadla stanovanjske kraie v zapadni Nemčiii. zlasti v Aachepu in Ko^nu. Razdrla in poškodovala so več stanovanjih po^opij in civilno prebivalstvo ie imelo izgube.
X Pri branju črke samo preletimo s pogledom. N'č ni tako čudnega, če tudi ne Preveč izobraženi ljudje znalo hitro brati tiskana poročila. V rPsnici ie zadeva takšna, da f^ovpkovo oko ne orpbere vs°b panisanfh. odr>oppo na+ipoipTvh črk. temveč besede le
Severno od St. Ruperta se razprostira po ho.mih m kotlinah vas Hom, o kateri pravijo, da je tolikšna kakor Dunaj. Ce si to reč bliže ogledamo, kmalu vidimo, da je to skoro povsem res. Dolga je ta vas najmanj štiri kilometre. Hiš pa je le kakih 65. Pravijo, da je ta podobna Dunaju, zaradi tega, ker ima skoro toliko »pecirkov« ko Dunaj. Ima namreč kar 25 zaselkov in bregov, ki imajo svoja imena.
Mnogi bregovi in posamezne hiše imajo svoja imena. Oglejmo si ta imena! Začne se pri Vederini, ki je najsevernejša točka. Sledi Površnica z znano Zakrajškovo hišo, ki šteje 126 let. Tod je obilo češenj in kostanja in tudi cviček se prideluje tu. Malo dalje so Nebesa in Ukemberk, kjer stoji hiša št. 1. Tu je tudi nekako sreda vasi Homa. Z Jaršča bi z daljnogledom obolali vse ozemlje vasi Z Ukemberka pridemo na Slevec »pecirk« z dvema hišama, od tod na Viher, kamor gre vsakdo »žiher« in na Medveje, kamor nihče »nesmeje« Od tod prilezemo na drugi konec Homa v Slape k Saplanovemu očetu. Iz Slapov jo nakrivimo počas' malo n5že nazaj. Obiščemo še nasledne »okraje«; Graščiiek, Golek. Prežo Brezje. Biseriio. Površakove rovte Zagrčevno Kopovec. center kraja Homa Klamuzo Slatnik kjer ie državna meja. Krž^vie Kropmk. kier imaio hudega psa, in Kovačev hrib ki ie tudi lena vinska gorica fmo* po katerem sp ta »orira imenuje. ROletn' Kovač po domače R«m*«k še živi) Pogledamo še v Brinie in Jurčkov log. pa im^mo vseh petipdvaiset »okraiev«
C°str>o omreži p te vasi ni n«rboliše. Nič *ltdrt»<rn bi "P bilo ?p bi rp izPIlbil v b1s»tu V ^ntnikti TO'■muzi na "nmn 'p v Tlidi v Ootekn bi po dobili pehar Je na to vas vredpo pogledati r>osp*>"o leto, ker ima tako lepe razgledne točke. Vsa raz-
nekako preleti. Ze če besedo	K..iturao
s pogledom, zadostuje, da se nam v glavi posveti, kaj dotična beseda pomeni. Preučevanja so pokazala, da na splošno č.w, .k ne prebere vseh črk v napisanih besedah pa kljub temu čisto pravilno bere. Zadostuje tudi, če vidi napisane samo gorne deli črk. O tem se prepričamo, če s koščkom papirja zakrijemo spodni del črk in potem poskusimo brati. Branje gre v tem primeru skoro nrav tako hitro od rok, kakor če bi videli cele črke. Če pa nasprotno zakrijemo s papirjem gorne dele črk, je branje dosti teža.nejše, včas;h celo nemogoče.
X V tako zvanih deških mestih se razvijajo dečki k zdravi samostojnosti. Na pobudo ameriškega duhovnika Flanagana so zdaj tudi v avstralski prestolnici Sidneyju uredili tako imenovano deško mesto, kakršno imajo že v Southerlandu, kjer so zbrani sami najdenčki, ki jih vzgajajo v zdravem duhu popolne osebne odgovornosti. Vodstvo m uprava življenja v taki skupnosti sta prepuščeni dečkom samim. Vzgojni uspehi so bili tako lepi, da so se kmalu našli številni dobrotniki, ki so začeli podpirati to ustanovo, tako da so se zdaj začeli povsod zanimati za to zamisel. Zanimanje je tako naraslo, da so pod vodstvom adelaidskega nadškofa Beovicha zdaj izdelali načrte za tretje deško mesto v južni Avstraliji. Dečki se navadijo zgodaj družno živeti, skrbeti, delati in razvedriti se. Najvažnejše pa je, da se jim v taki ustanovi razvijata čut odgovornosti in pravi smisel za pravo socialno življenje. Odrasli ne posegajo v to skupnost neposredno.
sežna vas je precej v bregu in ima peščeno zemljo. Tod domuje dosti malih posestnikov in se ti ubožni prebivalci trdo borijo za svoj obstanek. Toda trdoživi slovenski človek se zvesto drži svoje zemlje, čeprav mu skopo reže svoj kruh. Prebivalci se pečajo z vinogradništvom, trsnicami in pletenjem košar. Pred leti je bila zgrajena tudi cesta na dolenjski Dunaj, katere pa nihče ne posiplje, tako da je že v precej razdrapanem stanju.
Povedati še moram, da po raznih potnih vijugah pridemo še do tako zvanih Tomaževih stop. Tu so v davnem času stale stope, ki so služile v dve različni svrhi. V enih so phali iz prosa kašo, v drugih pa so ponoči imeli sestanke roparji, si delih plen in imeli pojedine. Kakor pravi pripovedka so imeli ti razbojniki nekoč en »štule« cekinov; ker pa so se baš odpravljali spet nekam daleč na rop in so se bali, da bi jim v tem času kdo ne odnesel.zaklada, so ga tam blizu zakopali v mejo tik mladega drevesa Pa ga baje niso več izkopali. To so nedavno izvedeli taki ljudje, ki se zanimajo za zaklade pa so šli lepega večera zaklad kopat Pravijo, da bi ga bili čisto gotovo izkopali, če bi ne bilo drevo tako preraslo s koreninami tistega mesta in če ne bi bil sin gospodarja tistega zemliišča tako strahovito žvižgal, ete so zakladokopi zbežali.
Na mestu, kjer so nekdaj stale stope, je letos zrasel nov mlinček s stopami, last g. Ravnikarja, ki melje za svojo potrebo
Od tod krenemo dol mimo Lenartove Ton-ke proti Kamnju, ki je znana vasica Ce nam je poleti vroče, se gremo lahko kopat v bazen, ki ga je bila zgradila banovina za primere požarov in tudi za kopanje na pobudo posestnika g. Čeha, ki je zemljišče podaril za to potrebno pridobitev vasi. G. T.
Hom je razsežna vas
Zaradi tolike razsežnosti ji pravijo dolenjski Dunaj
STKAN 12__8teV- 48
Domači zdravnik
Malokrvnost ln prva pcraoč
pri krvavitvah
Človeku, ki je bled, pravijo po navadi, da je malokrven ali slabokrven. Toda bleda lica sama še ne pomenijo malokrvnosti. Bledim licom je vzrok tudi kaj drugega. Včasih pomenijo le, da je prizadeta oseba zelo blede kože. Malokrvnost in slabokrvnost more ugotoviti s posebnimi pripravami le zdravnik iz sestave krvi. Dejstvo pa je, da so malo-krvni in slabokrvni ljudje tudi bledi.
Najobičajnejša malokrvnost (ne slabokrvnost, ki je nekaj drugega,) izvira od izgube krvi zaradi raznih krvavitev, ki so ali zunanje (na primer krvavitve iz zunanjih ran itd.) ali pa notranje (na primer zavoljo čirov v želodcu, zavoljo jetike iz pljuč, dolgotrajna mesečna krvavitev pri ženskah itd.). Če izgubi odrasel človek na enkrat več ko dva ktra krvi, nastopi smrt.
Znaki močnejših zunanjih in notranjih krvavitev so: bleda in mrzla koža, blede sluznice (zlasti pri očeh), tesnobnost, migi j an je pred očmi, omotica, omedlevica in hitro, slabotno utripanje srca. Pri smrtno nevarnih krvavitvah opažamo razen tega še zelo težavno dihanje, krče in nezavest. Ce izgubi človek manj kakor dva litra krvi, se malokrvnost hitro popravi s tvorjenjem nove krvi, ker začne človeško telo takoj delovati, da nadomesti izgubo.
Pri zunanjih krvavitvah, posebno če izvirajo od ran, pomagamo za prvo silo poškodovancu tako, da mu podvežemo ranjeni ud in ta ud povzdignemo više. Pri hujših krvavitvah (razen pri krvavitvah iz krčnih žil) zmerom podvežemo ali stisnemo mesto med rano in srcem, ker so to krvavitve iz srčnih odvodnic. Pri notranjih krvavitvah pa denemo na prsi ali na trebuh, kjer je pač krvavitev. mr«'e obkladke. Če bolnik bljuva in je v izbljuvku kri, naj leže vznak, na želodec pa se m« naj dene jo mrzli ovitki ali led, zavit v kskšno blago, ker leda samega n? smeš dati na golo kožo. R?zume se samo od s»be, da je pri vseh krvavitvah potreben bolniku popoln mir. Navedli smo tu le prvo pomo?, ki ji mora takoj slediti zdravniška pomoč.
Malokrvnost, ki izvira od krvavitve, se imenuje navadno malokrvnost. Je pa še druga malokrvnost, ki ji pravijo sekundarna (drugotna) malokrvnost. Ta je posledica razpada rdečih krvnih telesc zaradi raznih bolezni, kakor malarije, sifilide, raka* dolgotrajnega gnojenja, jetike, ledvičnih in želodčnih bolezni in raznih kužnih bolezni.
Vzrok malokrvnosti so tudi slaba prehrana, nezdrava stanovanja, razvratno življenje in nekateri črevesni zajedavci. Znaki te drugotne malokrvnosti so isti kakor pri navadni malokrvnosti, poleg tega pa takega bolnika mučijo še glavobol, motnje v prebavi, zaprtost, šumenie v ušesih, pomanjkanje teka in splošna telesna oslabelost. Takega bolnika more zdraviti samo zdravnik, ki ozdravi takšno malokrvnost le z ozdravljenjem bolezni, od katere izvira malokrvnost. Ogibijl se torej nerednega življenja in oazi, da boš imel snažno stanovanje, razen tega pa glH, da bo hrana primerna. Ne gre za drage iedi, ki nikakor niso koristne človekovemu zdravju, temveč za preproste jedi. vendar različne. Med hrano ne sme manjkati ^sirove zelenjave in presnega sadja.
MALI OGLAS]
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
SLUŽKINJA, varčna, pridna in poštena, vajena tudi vseh poljskih del — išče službo. Gornik Mici, vas Drašiči št. 27, p. Metlika.
Izredno huda kirja je divjala v Trstu ln na Krasss
Dobrota je sirota
V curkih ploha se debelih vliva, pod drevesom se Marjana s kri v: Lepotico vidi kavalir. pustolovski prime ga nemir. Da priložnost lepo bi izrabil, pod do*-1"- Marjano je povabil.
Hvala lepa. mu Marjana kihne, pa z dežnikom ko j domov jo pilu Kavalirja prav ni razumela, ko s seboj ga vzeti ni hotela. Žalostno se je roman končal,. kavalirju dolg je nos ostal.
$«!aši§|te v »Pamovim«!
Trst, novembra
Dne 14. t m. je imel Trst burjo, kakršne meščani že dolgo ne pomnijo. Siloviti vihar je dosegel hitrost 120 km na uro, kar je tudi za tržaško burjo precej redka silovitost. Burja je divjala ves dan in čisto izpraznila ulice, na katerih so se pojavljali ljudje le v posebni nujnosti.
Stari Tržačani, ki so vajeni burje, so jo s svojim preizkušenim postopkom še dobro obvladali. V Trstu pa biva zdaj mnogo ljudi, ki se z burjo še niso seznanili. Ti so imeli tokrat priložnost študirati, kako moraš čakati za prvim oglom ali za vežnimi vrati, da mine najhujši sunek burje in jo potem po bliskovito mahneš do prihodnega zavetja.
Gasilci so na najbolj ogroženih krajih mesta, zlasti na odprtih trgih, razpeli vrvi, za katere so se ljudje oprijemali. Kljub temu pa je zahtevala burja okrog 50 žrtev, ki so bili bolj ali mani poškodovani zaradi padca. Vse te poškodovance ie Rdeči križ zapeljal v bolnišnico, ki to bodo nekateri šele čez mesece zapustili. Izredno mnogo dela so imeli gasilci tudi z gašenjem požarov v dimnikih, ki so ob času hude burje zelo pogosti, in z odstranjevanjem raznih ruševin in poškodb na zgradbah, ki bi bile ljudem nevarne.
Burja je zelo razburkala tudi morje ki je brizgalo v curkih v mesto in so bile obrežne ulice zavite ves dan v slano morsko meglo, ki so io povzročali v kroglice razpršeni morski valovi.
Kakor v Trstu je divjala burja tudi drugod, zlasti v Tržiču. Terjala je vrsto nesreč, med njimi nekaj precej resnih poškodb in človeško življenje. Smrtno se je ponesrečil upokojeni finančni nadstražnik 581etni Salvato-re Berlini. V času hudega suvanja bnHe se je zatekel v zavetje k zidu, ki obdaja ladjedelnice. Pri velikih železnih vratih, ki držijo v ladjedelnico, je našel zatišje. Toda sunek burje je vrgel z vrat železen drog, s katerim so se zapirala. Drog je udaril Berlinija z vso silo po trebuhu in mu zadal take poškodbe, da je kljub operaciji v bolnišnici umrl.
Kras je precej trpel zaradi burje, ki se je zaletavala v hiše, tulila okrog oglov po vaseh in povzročila ponekod občutno škodo na zgradbah in strehah. Tudi vrsto nesreč je zahtevala, posebno med kolesarji, katere je kar podirala. Večje število poškodovanih žrtev burje je bilo s Krasa prepeljano v tržaško bolnišnico.
Razgled iz vlaka
Dama (gospodu pred vlakom): »Ne veste, kako bajen je razgled iz tega okna ...«
Gospod v kupeju (zagodrnia): »Prav za prav bu ien ...«
NJEGOV NAJLEPŠI SPOMIN
Po dolgih letih sta se Neža in Boštjan srečala in se začela pogovarjati o minilih časih.
»Ali se še spominjate,« je dejala Neža, »kako ste me prosili za roko, pa sem vas odklonila?«
»O prav dobro se spominjam,« je odgovoril^ Boštjan, »to je moj najlepši spomin.«
PRI ODVETNIKU
M<ha in Bo!'c?.ar sta pri odvetniku, da mu izročita neko tožbeno zadevo. Miha na dolgo in široko pripoveduje vso zgodbo odvetniku in laže tako na debelo, da se laži dado kar otinati.
K?r le ne neha, se Boltežarju naposled zazdi že preneumno in ga nrekine: »Veš kaj. "Miha, kar resnico povej. Če bo potrebno na sodišču kaj lagati, bo to opravil že gospod doktor sam ...«