«BhÉ! $jfW-- ' ; *:?» m Janez Bizjak Marjan Oblak Bojan Pollak Drago Kavnik Tone Andrejčič M. A. Nada Kostanjevic Ivanka Korošec Peter Vovk Tomaž Kranjc Janez Duhovnik Peter Markič Pavle Šegula dr. France Bernot Gorniški portret: Stane Belak-Šrauf Ob 70-letnici Tineta Orla Odprava AO Kamnik »Prenj-Velež 1982« Mariborska planinska odprava Kilimandžaro '82 Trentarski nosači O pritlikavcih, velikanih in vilah v Alpah Pred zaprtimi vrati Po partizanski cesti Novoletna pot h koči PD Kočevje Koncert na Triglavu Oprava in oprema turnega smučarja Delo psihologa na alpinistični odpravi Prvih petdeset let UIAA, III. del Še o plazovih v sezoni 81/82 Društvene novice Varstvo narave Iz planinske literature Alpinistične novice Razgled po svetu Na kratko ... 129 138 140 152 154 158 161 162 164 165 168 176 183 185 188 196 198 203 210 213 Naslovna stran: Šivankino uho (Needle's Eye) — Avtor Janko Humar Fotografirano 19. 6. 1982 (J. Dakota — ZDA) Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marjan Krišelj, p. p. 44 61119 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Ban„v3C, ing. Janez Bizjak (alpinizem), ing. Aleš Doberlet (fotografija), Stanko Hribar, dipl. oec. Božidar Lavrič, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel. Iztok Osojnik. dr. Miha Potočnik. Nada Praprotnik (varstvo narave in okolja), Janez Pietnar. Franci Savenc (alpinizem), ing. Albert Sušnik (fotografija), ing. Pavle šegula (tehnični urednik), Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber (varstvo narave in okolja). Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik), Matjaž Čeme. Viktor Pergar, Zoran Naprudnik, Stanko Klinar, Milan Cilenšek, Marijan Krišelj. Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana. Dvorakova 9, Ljubljana, p. p. 214 — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312 553. — Planinski vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina je 650 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 30 8. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Svet okrog Velega Polja — Razgled z Mišelj vrha na Stoge Foto A. Sušnik — oktober 1976 GORNIŠKI PORTRET: STANE BELAK-ŠRAUF Intervju ob 90-letnici slovenskega planinstva, s Šraulom se je pogovarjal in pripravil odgovore Janez Bizjak Najprej kratke skice za portret: »Šrauf« je član AO Ljubljana-Matica, stanuje v Kamniku, po poklicu je strojni tehnik in je zaposlen v Zavodu za rehabilitacijo invalidov, TOZD Soča v Ljubljani kot konstruktor. (Druge podatke glej v rubriki Alpinistične novice.) Bizjak: Šrauf, plezaš od leta 1960. Za mnoge gornike, posebej za mlajše, najbrž ne bo odveč, če za začetek najinega pogovora, za ogrevanje, poveš, kje si začel plezati, v kateri steni in česa se iz tistih let večkrat spomniš. Šrauf: Že moja mama je bila navdušena gLaninka. Po očetovi smrti nas je peljala na počitnice na Veliko planino, da bi se sprostili in pozabili žalostne dni. Kot otroka me je vsaka stvar na Veliki planini privlačila, o alpinizmu se mi tedaj še sanjalo ni. Zvedavo sem lazil po Planini in se neko popoldne zaradi planik zaplezal v strmo steno Golce. Utrgala se mi je viseča ruša in s preskokom sem se komaj ujel na polici. Več let sem potem hodil pod tisto steno in jo gledal kot svojo smrt. V nižji gimnaziji so me imenovali agitator, ker sem svojo klapo navduševal za izlete v hribe. S prijatelji smo hodili po transverzali, vedno s kolesi do izhodišča, potem pa naprej v gore. Sploh smo tista leta veliko kolesarili. Na enem teh kolesarskih potepanj sem se po naključju prvič srečal z alpinizmom. Peljali smo se do Medvod, nato čez Savo in navzdol proti šmarni gori. Pod Turncem, tedaj še nisem vedel, da se tako imenuje, smo naleteli na ljubljanske alpiniste imeli so plezalne vaje. Nepoklicani kolesarji smo le od daleč opazovali, kar so v Kapelci počeli Mahkota, Dular, Kunaver, Juvan, Sazonov. Nadja Fajdiga in drugi, ki jih tedaj še nisem poznal. Z velikim spoštovanjem sem požiral vsak njihov gib v skalah. S prostim plezanjem so se dolgo dajali z neko lusko, le Anteju je dvakrat uspelo, da jo je preplezal, drugi so prej popadali. Ko so se plezalci premaknili v druge skale, sem se na skrivaj pognal v tisto lusko, jo zlezel, in ker nazaj nisem upal niti znal, sem splezal kar do vrha. Ko je Mahkota videl, da je čez nemogočo lusko zlezel neznani kolesar, me je povabil, naj pridem na odsek Ljubljana-Matica. Takratni sestanki niso bili podobni današnjim, dobro še vidim Anteja, kako je v vsem spoštovanju sedel na mizi, razlagal je iz knjige, kam bodo tisto leto šli stari mački, mi navadni začetniki pa smo plaho ždeli ob zidu in vlekli na ušesa velike stvari. Zaključek šole smo tisto leto imeli na Kamniškem sedlu. Z Alešem Kunaverjem—Dušico sem se prvič poskusil v pravi steni. Plezali smo steber Brane in Jugovo poč v Planjavi. Na Sedlu sem zvedel, da je Tonač peljal tri tečajnike skozi Repov kot v dolino. Pregovoril sem še enega, da sva tudi midva, neuka začetnika, sestopala v neznani Repov kot. Opisali so nama pot, toda za čiste zelence je bil vsak opis nesmiseln, zato sva se krepko zaplezala na policah. Videla sva Tonačevo skupino, kako je varno sestopala čez Srebrno sedlo, midva pa sva morala obrniti tik nad meliščem. V strahu, da ne bi spet zašla sva se vrnila kar do vrha Planjave, od tam pa sva se po markirani poti ubogljivo spustila v dolino. V prvi plezalni sezoni sem preplezal 21 smeri, zaključil pa sem jo z vzponom čez Čopov steber. Čopa sva splezala z Janezom Zorkom. Jaz nisem imel niti primerne obutve, lezel sem v starih salonskih čevljih, znotraj obloženih s kožuhovino, »gležnerji« smo jim rekli. 10. oktobra sem prišel v Vrata peš, Janez pa se je pripeljal na izposojenem mopedu. Tedaj je bil Janez še mehanik (pozneje se je posvetil kiparstvu, odselil se je v Pariz, tam je bil učenec Vena Pilona, zdaj pa je profesor za kiparstvo na Sorboni; op. J. B.), celo soboto je popravljal moped, preizkusil pa ga je z vožnjo v Vrata. O Čopovem stebru sem bral v PV, kjer je Avčin opisoval svojo prvo ponovitev; predstavljal sem si strašno težko steno, pravo grozljivko in da bi bil dovolj močan, sem prejšnji večer pojedel cel kozarec kuhanega kislega fižola. Lahko si misliš, kako me je med plezanjem napenjalo in zvijalo. Plezala sva s staro »bikolorko«, vso razcefrano in načeto, ves čas se nama je krotovičila v nerešljivo solato. Nad rdečo luknjo, v tisti sloviti »haken galeriji«, sva se morala ustaviti in razvezati. Vrv se je tako zavozlala, da nisva mogla naprej. Bila sva tako nerodna, da bi nama vrv kmalu padla v dolino, preden sva rešila vse zanke in pentje. Pri tem težkem delu sva spodaj na Gorenjskem turnu zagledala dve beli čeladi, kako ležeta navzgor proti nama. »Hudič, sta pozna,« sva si rekla, ko sva ocenjevala njuno početje s sredine Čopovega stebra. Toda kmalu zatem sta naju tista dva dohitela, prehitela in kot blisk zlezla na rob stene. Bila sta Ante in Tonač, Čopa sta tedaj splezala v poldrugi uri! Ante je bil tistikrat izredno navit, vpenjal je le vsak peti klin, imel sem debele oči, ko sem gledal, kako lahkotno mu odreže plezanje. Midva sva se zamudila še celo popoldne, rob stene sva dosegla zvečer in v hudi nevihti kar brez baterij sestopila v Vrata. V službi sem dobil neopravičen izostanek, toda bil sem ponosen na uspeh in zadovoljen s svojo prvo plezalno sezono. B.: Si kdaj odletel? Š.: O, pa ja! Enkrat sem priletel z Malega Turnca prav v vznožje, drugič sem odletel nekaj dni pozneje v razu Jalovca; 5. avgusta 1962 je bilo. Smer mi je v nekaj besedah opisal Tine Miheličev, prepričan sem bil, da bo dovolj, toda s soplezalcem Miho sva se nad lopico zaplezala. Zapeljal me je klin, ki so ga zabili najini predhodniki, ki so se prav tako zapiezali. Zanihal sem nekaj metrov in obvisel nasproti soplezalcu, obrnjen z glavo navzdol. Zatem je najino napredovanje preprečila še nevihta. Strele so naju tako prestrašile, da sva v nalivu celo smer preplezala navzdol kar prosto. Ta padec sem doživel tik pred odhodom v Dolomite, precej me je demoraliziral in mi zmanjšal greben. Tudi samozavest mi je močno padla. Lekcijo sem si vzel k srcu tako, da si kaj takega nisem več dovolil celih 20 let. B.: Še zdaj imam v spominu časopisni članek iz leta 1962, napisal ga je Belač, govoril pa je o Sazonu in Pretnarju, ki sta tedaj kot prva Slovenca, zmogla severno steno Matterhorna. Na koncu je pripisal še odstavek, da sta med našimi alpinisti tisto leto vzbudila posebno pozornost dva začetnika, ki sta se pravkar vrnila z uspešne plezarije v Dolomitih. To sta bila vidva z Janezom Zorkom, ali ne? Š.: Res je. Poleti 62 je Aleš na odseku ugotovil, da sva z Janezom kar dobra in je predlagal, da bi šla poizkusit še v tuje gore. Bil sem brez opreme, ne kladiva ne klinov ne vponk nisem imel, letal sem od znanca do znanca, da bi kdo kaj posodil. Edino Belač je bil dobra duša. Posodil mi je cepin in dereze, ker sva po Dolomitih nameravala še v Centralne Alpe. Na PZS sva si sposodila star šotor, spran in ostuden, spredaj je bila čez celo stran z ogljem narisana velikanska rit, zadaj pa je spet čez celo stran zijal znan slovenski in mednarodni erotični napis iz treh črk. Da bi skrila to sramoto, 130 sva nosila še zelen polivinil, s katerim sva pokrivala šotor. Potovanje v Dolomite je bila Stane Belak-Šrauf — 15. dan na Daulagiriju, 1981 — sestop Foto Tratnik prava pustolovščina, nobeden ni znal jezika, veliko peripetij sva doživela na napačnih vlakih, preden sva blizu koče Lavaredo pod Tremi Cinami postavila šotor. Za začetek sva splezala Preussovo poč, stene so se mi zdele tako pokončne, da nisem upal pogledati navzgor in nisem verjel, da bova kdaj uspela priti čez. Janez se je vse opise smeri naučil kar na pamet. Plezala sva čisto po začetniško, jaz celo brez kladiva, ker mi ga nihče ni posodil. Grozno je bilo v Rumenem razu. Ko sem na najtežjem mestu, v previsu lezel Janezu med koleni, sem mimogrede pogledal proti najinemu taboru prav v trenutku, ko so nama krave podrle, pomendrale in posrale šotor. Drla sva se v dolino, da bi pregnala krave. Brez uspeha. Le redki turisti, ki so hodili mimo, so se še bolj smejali. Najine Centralne Alpe so šle po vodi. Potlej sva pod Cinami spala kar na prostem, spalnih vreč nisva imela. Edino, kar sem bil položil podse, je bila plezalna vrv. Ker sva bila tudi brez kuhalnika, sva jedla surove konzerve. Posledice Dolomitov so prišle jeseni, ko me je zvijala bolezen. B.: V zgodovini slovenskega ajjaifljzmaje prvi zimski vzpon čez Čopov steber vsaj zame mejmET*Zaključuje klasično dobo in začenja obdobje našega uspešnega ekspedicio-nizma, vzporedno z njim tudi kvalitetnejši zimski alpinizem, smele ponovitve in prvenstvene smeri drugod po Alpah in na koncu prosto plezanje. Bil si zraven v zimskem Čopu, dvakrat na Makaluju, na Kangbačenu, na Sagarmati in na Daulagiriju. Vsako ime samo zase predstavlja svojo odisejado, toda verjetno je kakšna med njimi, ki jo imaš za najtežjo. Š.: Zimski Čopov steber mi je še vedno živo pred očmi. Celo po vseh himalajskih zgodbah je zame enkratno in neponovljivo doživetje. Takrat (1968) sem bil mlad in na višku svojih moči. Danes dvomim, da bi še enkrat upal v tako avanturo. V veliko oporo sta mi tedaj bila Aleš in Tonač. Nista bila sicer več v taki formi kot nekoč, toda imela sta bogate izkušnje. Bilo je tako, da sem se jaz zanašal nanju, onadva pa name. Zgodba iz Čopa je bila divja. Opisal sem jo v PV in bi zdaj težko kaj dodal. Nikoli do danes nisem nikjer toliko časa skupaj plezal v slabem vremenu, med sneženjem. Dostikrat sem se v Himalaji spomnil prav Čopa in lahko rečem, da ni bilo nikjer in nikoli težje kot tedaj pozimi v Čopovem stebru. Niti na Daulagiriju ne. Vsaj gledano po posameznih dnevih. Prav ta spomin na kalvarijo v Čopu, me je vzpodbujal, recimo, na Everestu, ob sestopu in bivaku nad 8000 m. Rekel sem si tedaj, da težje ne more biti, kot smo svojčas prestali v Čopu, tudi tam smo bili prepuščeni samemu sebi, nihče nam ni mogel pomagati, bili smo dobesedno odrezani, mraz in zimsko neurje nista popustila več dni. Morda je ta spomin zalegel, da smo zdržali tisto noč in sestop na Everestu. Enako velja za moje druge poznejše zimske vzpone. Pri vseh sem se vračal v Čopa in si dopovedoval, kako sem nekoč že prestal take stvari. Kajti, če bi bilo kje težje, bi to pomenilo že korak čez rob. Tudi v steni Daulagirija sem večkrat pravil Cenetu in Emilu, da je bilo v Čopu težje od tistega, kar smo tisti čas doživljali. Seveda so tam druge razmere, primerjava pa je spodbudna. Ta samotolažba je pomagala v najtežjih trenutkih. Če smo tam prišli čez, bomo tudi tu! In smo res zmogli. B.: Pa sva pri Daulagiriju. Dobro se spomnim, kako sva po uspešnem Makaluju sedela pri tebi doma, bil si še ves v zanosu zaradi Makaluja, toda na koncu si dejal, da Makalu še ni tvoj življenjski cilj. Da tudi Everest še ne bo to, ampak — južna stena Daulagirija. Potem si pokazal razglednico te stene. Strašno visoke stene! 4000 m visoke. Petkratna višina triglavske stene torej. Nekaj nemogočega tudi za izkušene alpiniste. 2e z razglednice je gledala ena sama obupna strahota. Kdaj te je pravzaprav zagrabil pojem z imenom Daulagiri? Š.: Zelje, ki si jo kot otrok vtepeš v glavo, zlepa ne opustiš. Tako se je začelo z mojim Daulagirijem. Prva himalajska gora, o kateri sem bral, je bil Daulagiri. To je bila knjiga, ki sta jo napisala Dinko Bertoncelj in Vojko Arko o argentinski odpravi na Daulagiri; v njej je sodeloval naš rojak Bertoncelj. Takrat še nisem plezal, toda knjiga me je tako pritegnila, da sem sanjal, kako bi prišel na Triglav ali kvečjemu na Veliki Klek! Da bom kdaj lazil po Himalaji, tega si še v sanjah nisem predstavljal. Mnogo let pozneje sva z Robasom bila v Mooserbodnu pri Fritzu Moravcu. On je vodil avstrijsko odpravo na Daulagiri, o gori smo veliko govorili, zavzet je bil kot zadnji osemtisočak, z vseh strani je veličasten, nikjer ni najti šibke točke. Cilj, zasejan v davni mladosti, je dobival otipljivo podobo. Ko sem lezel na Everest, sem že razmišljal o Daulagiriju. Ko smo se vračali domov, so vsi govorili o Lotseju, jaz pa sem bil preveč pod vtisom Ang Pujeve smrti, zato mi je bilo neprijetno, da bi moral spet kmalu hoditi po tistih dolinah. V Kathmanduju šem prosil Toneta (Škarjo), da je vložil prošnjo za Daulagiri. Kazalo je, da bomo prišli na vrsto šele 1984, potem so nam skrajšali na jesen 81. Prvi ogledi gore so se slabo končali. Iz naše šole za gorske vodnike pod Anapurnami sva s sopotnikom Ladom Pavliho potovala v monsunu in z malo denarja. Gore še videla nisva in lahko si predstavljaš, kako me je prizadela neuspešna izvidnica. Ker ni bilo denarja za več ljudi, sem na drugo izvidnico šel sam. Potoval sem v sklopu odprave Lotse 81. Imel sem dva nosača in enega Šerpo. Fotografski material, ki sem ga posnel, ni bil najboljši, toda priganjal nas je čas. Veliko smo se pogovarjali, kako organizirati odpravo v tako kratkem času (z izvidnice sem se vrnil 18. aprila, odprava je odpotovala jeseni, vmes so bili le poletni dopustniški meseci). Najprej smo delali načrte v okviru PD Matica, potem je Škarja sklenil, da mora biti Daulagiri republiška odprava. B.: Kakšne so bile organizacijske priprave? Kot vem je bil tvoj avto potujoči urad za Daulagiri. Š.: Zelo slab začetek je bil. Prav med letnimi dopusti smo se na PZS prepirali za našo odpravo. Nekateri je niso hoteli podpreti niti simbolično. Jaz sem se dajal z organizacijo, prerekanja pa je za nas opravljal Škarja kot načelnik KOTG. Bil sem zelo presenečen in nisem mogel razumeti, da lahko nekateri nagajajo, mečejo polena pod noge. Poguma pa nisem izgubil. Nasprotno. Sklenil sem, da bom v skrajni sili šel za svoj denar, za enega soplezalca bi že zvrtali sredstva. Tone je zelo zagnano pomagal, z veliko potrpežljivostjo je spravil zadevo na zeieno vejo. Morda me je prav to »zatikanje« vzpodbudilo in je pomagalo h končnem uspehu. B.: Daulagiri je zdaj več kot leto dni za teboj. Naši planinci so spremljali odisejado po časopisih, potem smo gledali barvne diapozitive. Zanima me, kako sam podoživljaš to divj0 z9°dbo zdaj, z odmaknjenim in bolj umirjenim pogledom. So morda ostali kakšni 132 trenutki, ki se počasi kristalizirajo v najtežje? Š.: Tiste z oznako .najtežji' je nemogoče določiti. Preveč jih je bilo in ni bilo dneva brez njih. Najhujše je bilo pravzaprav že v bazi po neurju, ko se je bilo treba odločiti ali gremo v steno ali ne. Nekaj dni nisem spal, vedel sem, da ne bo več vrnitve, ko se bomo odločili za pot. Za nekatere dni ali trenutke preprosto ne moreš verjeti, da si jih preživel. Vzemimo ledni plaz, ki smo mu ušli zadnji hip, pa sedemurno čakanje, da je stena omrznila in se je padajoče kamenje umirilo. Najbolj dramatičen je bil zadnji bivak pred spustom na drugo stran gore. Bilo je najbolj mraz, pestil nas je najhujši veter, najbolj smo bili utrujeni in najbolj lačni, pa je prav tedaj crknil kuhalnik, prilezli smo najvišje, vrh se nam je smejal na dosegu roke, pa smo se mu morali odpovedati. Cenetu so začeli zmrzovati prsti, vsi trije smo bili najbolj na koncu. Potem so se tisti »naji« zgostili in marsikomu je najbrž nerazumljivo, da smo po vsem tem sploh še ostali živi. B.: Po vaši vrnitvi z Daulagirija je bilo precej hude krvi o potrebnosti in nepotrebnosti alpinističnih odprav. Tudi znotraj PZS. Nekateri so ti očitali, da se greš privatni ekspedi-cionizem in da za svoje osebne cilje tvegaš življenje drugih, škarja je v uvodni besedi pred vašim predavanjem v Komuni lepo povedal, da je uspešna družba sestavljena predvsem iz uspešnih posameznikov. Š.: Odprava je bila špartansko zamišljena in zato lahko tudi smrtno nevarna. Ko smo odpotovali, sem v intervjuju obljubil, da bom pripeljal vse fante žive nazaj in da bom tudi tedaj, ko bo najbolj nevarno, sam v špici dogajanja in ne bom nikogar namesto sebe pošiljal po kostanj v žerjavico. Pozneje, na gori, sem se vsak dan spomnil te obljube. Na očitke se ne smeš dosti ozirati. Na sami gori ni nikogar, ki bi ti mogel ugovarjati, sam svoj gospod si, dokažeš lahko in moraš dokazati, kaj zmoreš. Pred odpravo jih ni bilo veliko, ki bi sploh vedeli, kaj pomeni odprava v južno steno Daulagirija in še v alpskem stilu povrhu. Bil sem kot Don Kihot proti mlinom ... Nikogar ni bilo, recimo, da bi nam pomagal iskati zdravnika. Izbran je bil dr. Tomaž Ažman, toda z nami ni smel. Rečeno nam je bilo, da ima v službi važnejše zadolžitve. Nobenega priporočila nam ni uspelo dobiti. Če bi zdravnika imeli, sem prepričan, da Cene ne bi utrpel tako hudih posledic. Do zadnjega nisem bil pozabil, kar sem obljubil doma. In na grebenu sem se zavestno odpovedal vrhu ter se zaradi omrznjenega tovariša odločil za sestop. Zdaj mi ni žal tiste odločitve, le za Ceneta mi je hudo, ker je od vseh plačal največji davek. Leto 1968 na I. odpravi »Hindukuš«, na vrhu 5905 m visokega Koh E Dašina. (Na fotografiji »Šrauf« in Cic Štupnik.) Prvi vzpon na vrh Foto S. Belak B.: Kako ste izbirali člane za Daulagiri? Menda si z vsakim posebej prej plezal v domačih gorah. Š.: Bil sem v težki situaciji, ker je bila isto leto tudi odprava Lotse. Tam je bila zbrana smetana našega alpinizma. Po pravilih PZS pa alpinisti ne morejo dvakrat v enem letu na himalajsko odpravo, zato je za Daulagiri ostala rezervna garnitura. Prepričan sem, da bi se stvari drugače odvijale, če bi bila zraven Nejc, Marjon ali kdo drug z izkušnjami na 8000 m. Toda ker so sodelovali na Lotseju, so izpadli iz kombinacije. Selekcija je potekala v redu. Na drugi razpis se je prijavilo 26 alpinistov. Po kriterijih selekcije so bili izbrani štirje, enega pa sem smel kot vodja izbrati sam. To je bil Sabolek, zanj sem se dosti trudil, da je prišel v ekipo. Morda sem pri tem preveč upošteval njegove odlične zimske vzpone, človeško plat sem pa premalo poznal. Prvi kratki stiki z njim so se začeli že v pripravah. B.: Kako vzdržuješ stalno kondicijo, fizično in psihično? Kako si treniral za Daulagiri? Š.: Glede kondicije se nisem nikoli zapustil, vse od leta 60, ko sem začel plezati. Sam sebi nisem dovolil, da bi mesec dni počival. Vsaj ob sobotah in nedeljah sem vedno na turah. Mogoče bo kdo rekel, da to ni »fair« do družine, toda če hočeš plezati kontinuirano, je takšno življenje pogoj. Za Daulagiri ni bilo skupnih treningov, imeli smo le nekaj skupnih tur, plezal sem z vsakim, razen z Zupanom, njega sem poznal z Everesta. Namesto intenzivnega treninga sem v glavnem tekal za tisoč opravki, da smo v treh mesecih spravili skupaj odpravo. Tudi to je bil rekord, toda fizično sem bil na psu. Le ob sobotah in nedeljah sem načrtno plezal, čez teden pa sem se s kolesom vozil v službo v Ljubljano. 60 km vsak dan — za kolesarje ni veliko, zame pa je bilo to, glede na dane možnosti, že kar precejšen napor. V načrtu smo imeli aklimatizacijsko turo na Mont Blanc, toda zmanjkalo je časa in denarja, še celo zadnjo noč pred odhodom smo pakirali. B.: Kakšne so posledice vaše odisejade? Mislim na omrzline in na amputacije. Š.: Že pod steno sem vsem povedal: Če gremo v steno, povratka ne bo. Tudi pomagati ne bomo mogli drug drugemu, v tej strašni steni bo kaj takega nemogoče. V steno smo šli z zavestjo, da lahko vsaka še tako majhna in nepomembna poškodba povzroči smrt. Med vzponom smo bili izpostavljeni velikanski temperaturni razliki. Spodaj nas je dajala pripeka pri + 40°, zgoraj pa vihar pri —40°. Glavni problem v Himalaji je dehi-dracija. Nosili smo »astronavtsko« hrano Moutenhouse, ogabnega okusa. Priprava te hrane potrebuje veliko vode, sicer je neužitna. Ta dehidrirana hrana nas je še bolj dehidrirala. Ponoči je bilo treba topiti vodo, namesto, da bi človek spal. Zaradi vetra in mraza kuhalniki slabo gorijo, dve uri sta bili potrebni, da smo stopili liter vode. Zdravniki trdijo, da mora človek vsak dan popiti 6—8 1 tekočine. V tistih višinah je mi vsi skupaj nismo popili 4 litre v 24 urah. Posledica je dehidracija telesa. Prve dni ne opaziš nič, po desetih dneh je že kritično. Kri ne cirkulira, to pa povzroča neprekrvav-Ijenost in omrzline. Zaradi goste krvi te lahko pobere infarkt. Kar čutiš, kako ti gredo mravljinci v roke. Toda kljub vsemu smo bili do grebena optimisti. Tam se je vse začelo obračati proti nam; oster veter, hud mraz, kuhalnik je crknil in ostali smo brez vode, hrane in brez radijske zveze. Cene je začel tarnati, da ne čuti več rok, vse do drugih členkov je imel omrznjene. Postalo me je strah, sestop po isti smeri ni bil mogoč. Toda ponoči je Cene vseeno smrčal, jaz pa nisem vedel, je to dober ali slab znak. Po petnajstih dneh smo se prvič sezuli na pašnikih v dolini. Emil ni imel posledic, jaz precej, Cene največ. Meni so se omrzline popravile. Cenetu pa ne. Ko so se mu odprli mehurji, je nastopila gangrena. Izgubil je vse prste na obeh nogah, na desni še malo več. Nekoliko boljše je bilo z rokami. Na letalu sem mu vsaki dve uri na WC previjal nogi. Doma sva se čez dva dni dobila v bolnici, pripravljali so ga za amputacijo. Bila sva skupaj v isti sobi, ne morem povedati, kako me je stisnilo, ko so ga po operaciji pripeljali nazaj v sobo. Meni so pobrali samo nohte in malo mesa na prstih na nogah. Cene zdaj že pleza in smuča, upam, da se bo počasi popravil, kot so se opomogli Marjon, Bešlin ali Marička Šker-lepova. Brez posledic jo je odnesel Emil Tratnik. Če pogledam nazaj, smo bili srečni, kajti podobne zadeve se navadno končajo tragično. Sam v sebi sem bil srečen tudi zato, ker mi je uspelo izpolniti obljubo, kljub mnogim odstopom od prvotnega načrta odprave! B.: Nekateri jlpinisti trdijo, da jih ni nikoli strah, drugi pošteno priznajo, kako jih je strah pred vsakim vzponom. Kaj pa ti? Š.: Človek, ki pravi, da ga ni nikoli v stgnah .^trah. laže Res pa je, da me je včasih strah veliko bolj dcij^PRof'žcfa]. Z leti spoznavaš samegS sebe, gorg^dobivaš izkušnje, rutino. Toda z izkušnjami se vsako leto lotevaš težjih stvari. ČeH o\ na začetku svojega plezanja postavil, recimo, Daulagiri ali Everest, bi me od strahu pobralo. To je nor-134 malno. Vedno se bojim, da se med plezanjem podere skala, bojim se plazu. Vedno Daulagiri 1981 — 7. dan — rob stene ali japonski greben na višini 7350 m. Plezala Berčič in Tratnik Foto S. Belak me je strah pri prečkanju ali plezanju čez strme vesine, kjer je latentna nevarnost, da se bo kaj odtrgalo. Nevarno je, če ne zaznaš, kako je nevarno. Preveč strahu pa spet ni dobro, sicer ne bi prišli nikamor. B.: Kaj misliš o Reinholdu Messnerju? Š.: Predvsem bi rad poudaril, da je Messner profesionalec in to odličen profesionalec! Kot alpinist in kot zaslužkar. To zadnje mu zamerijo celo profitno misleči zahodnjaki. V njegov »show« je vključena tovrstna športna industrija z vsemi ustreznimi reklamnimi prijemi in odmevnostjo. Poleg tega gre pri njem še za močan nemško nacionalni element. Zato ima fant vse drugačne pogoje in možnosti kot mi. Te možnosti zna tudi izkoristiti. Druga plat vprašanja je vzporejanje njegovih dosežkov z našimi. Dejstva so najboljši odgovor! Splezali smo cilje, za katere je taisti Reinhold trdil, da so nepreplezljivi. Tako je bilo z Makalujem, zahodnim grebenom Everesta, Lotsejem, Daulagirijem, Aconca-guo ... Prepričan sem, da imamo že kar v Sloveniji nekaj boljših, kot je Messner. Njegov nekdanji rekord 10 ur za severno steno Eigerja je lani Franček Knez potolkel za 4 (štiri!) ure! To je svetovni rekord. Je kdo kaj napisal o tem ali komentiral? Ni vredno besed? Če bi kaj takega uspelo Messnerju, bi se naši novinarji nedvomno dosti bolj angažirali, da o tujini sploh ne govorim. Ne znamo in nočemo ceniti domačih uspehov in alpinizem je še posebej zapostavljen. Do današnje alpinistične generacije je to nepošteno, če že ne kar žaljivo. Sicer pa bi bilo zanimivo ponuditi enemu naših vrhunskih alpinistov približno tako možnost delovanja v Himalaji, kot jo ima Messner. 135 Stalo bi nekajkrat manj kot nas stane drugo razredni nogometaš, v odličen rezultat pa ne dvomim! Torej na kratko: »Pravi mož na pravem mestu«. Tako v gorah kot tam, kjer padajo cekini. B.: V Nepalu smo Slovenci zgradili in organizirali šolo 7a j^nr^kg vodnike Kot pomoč tej deželi. Inštruktorji iz drugih alpskih držav, ki sodelujejo v tej šoli, svoje sodelovanje obešajo na veliki zvon. Pri nas pa je ta konkretna pomoč neuvrščenemu Nepalu tako zastavljena, da je vsako jesen, ko je šola odprta, kup negotovosti, ali bosta šla tja dva inštruktorja ali kar nobeden. Ker ni denarja. Še za izbrane najraje vidimo, da si sami plačajo dopust in stroške. O naših tradicionalnih odnosih z Indijo, od Nehruja sem, ne bova govorila. Toda z izjemo Trisula poznajo naši alpinisti indijski del Himalaje le teoretično. Kje, misliš, so vzroki za vse to? Kje so vzroki, da v Sloveniji, v alpski deželi, alpinizem nič ne pomeni? Saj dobi srednje razredni nogometaš za prestop 'iz enega kluoa" v drugega toliko, kot je veljala naša žepna odprava. Torej tako nekako, kot če bi alpinist prestopil iz AO Matica v AO Kamnik, pa bi za ta korak dobil odpravnino v višini male odprave. Š.: To ie oora problemov, ki imajo različne korenine! Nepalska šola je nedvomno samo naš*e deToH0 CD DIASONALNA SMER: ioo« IV-V h I» © VARIANTA DIAGO ■ KIALNE 5HE.RI: 7o« IV-V 60 IlUH Wl IV-V © KAMNIŠKA SMER: V-Vl.A4.A2 & 25o* © KAVKAŠKA SMER AVA2 ti 3oo» m+ (D BOSANSKA SMER. 24o m IV h Z7o m in © BOSANSKA SMER-DESNA POČ Mo» IV & 21o»« 11-lil V-Vl POČJO, IV, III, 1. P., 1. MP Desne poči., Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlic. 24. 7. 1982: PRENJ — IZGORJELA GRUDA: PO GREBENU, III, 1. P., 1. 2P-. 6 ur. Marjeta Brnot, Sonja Lanišek. 24. 7. 1982: PRENJ — IZGORJELA GRUDA: KAMNIŠKA SMER, V-VI, A,, A2. III, PRV., 6 ur. Marjan Kaker, Bojan Pollak. 24. 7. 1982: PRENJ — BURIN KLIS: SMER EKSPERIMENTALNE TKALNICE, lll-IV. III, PRV., 6 ur. Dare Božič, Edo Pavlič. 25. 7. 1982: PRENJ — IZGORJELA GRUDA: DIAGONALNA SMER Z IZSTOPNO VARIANTO (23. 7. 1982), IV-V, III, 3,30 ur, Dare Božič, Bojan Pollak. 25. 7. 1982: PRENJ — IZGORJELA GRUDA: SVILANITOVA SMER, III+, ll-lll, PRV.?, 2.30 ure. Dare Božič, Marjeta Brnot, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlič, Bojan Pollak. 27. 7. 1982: VELE2 — DESNO OD BOTINA: POPOLDANSKA SMER. I. PRV., 1 ura. Dare Božič, Marjeta Brnot, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlič, Bojan Pollak, (Muhamed Gafič). 28. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: TABORSKA SMER, III, 1. P., 4 ure. Dare Božič, Edo Pavlič. 28. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: TABORSKA SMER, III, 2. P., 1. ŽP., 4 ure. Marjeta Brnot, Sonja Lanišek. 28. 7. 1982: VELEŽ — BOTIN: FUMAR, VI, A2, 1. P., 8.30 ur. Marjan Kaker, Bojan Pollak. 29. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: STOLOVA SMER. III, PRV., 2 uri. Marjeta Brnot, Sonja Lanišek. 29. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: PAJKOV GREBEN. I. PRV., (v sestopu), 1 ura. Marjeta Brnot, Sonja Lanišek. 29. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: POŠEVNA SMER, II, PRV., 2 uri. Dare Božič, Edo Pavlič. 29. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: MEHURČKOV GREBEN, II, PRV., 2.30 ure. Dare Božič, Edo Pavlič. 29. 7. 1982: VELEŽ — LEVO OD BOTINA: KAMNIŠKA, V-VI, A,, A2, II, PRV., 7.30 ur. Marjan Kaker, Bojan Pollak. 30. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: PAJKOV GREBEN Z VSTOPNO VARIANTO, l-ll, 1. P., 1 ura. Dare Božič, Edo Pavlič. 30. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: POPOLDANSKA, I, 1. P., (v sestopu), 1 ura. Dare Božič, Edo Pavlič. 30. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: SMER KEMIJSKE INDUSTRIJE KAMNIK — SMER KIK, IV. PRV.?, 4.45 ur. Marjan Kaker. Sonja Lanišek. 30. 7. 1982: VELEŽ — DESNO OD BOTINA: SMER PRESENEČENJA, lll-IV, PRV.?, 5 ur. Marjeta Brnot, Bojan Pollak. Preplezali smo torej 50 človek-smeri, oziroma 17 različnih smeri. Od tega je 11 prvenstvenih, 5 prvih ponovitev, 2 prvi mešani ponovitvi in 2 prvi ženski ponovitvi. PRENJ — PODROČJE IZGORJELE GRUDE (1835 m) DOSTOP DO KRNICE POD IZGORJELO GRUDO: Z železniške postaje Donja Jablanica po cesti proti Mostarju do prvega mosta čez Neretvo. Čezenj in naprej po asfaltirani cesti čez kamniti most. Tu levo v vas Glogošnica in naprej čez most do muslimanskega (na desni strani ceste) in krščanskega (na levi strani ceste) pokopališča. Od pokopališča še pribl. 100 m naprej, nato desno strmo navzgor do položne poti, ki se enakomerno vzpenja po pobočju. Po tej poti navzgor, po robu senožeti in naprej skozi gozd vse do majčkene jase z razvalino. Tu se položna pot neha. Naprej proti JZ, po poti, ki drži po levi dolinici. Po tej dolinici, nato desno na greben in nazaj levo vse do križišča 4 poti. Od tu naprej sta možni dve varianti. a) Po levi, skoraj ravni poti naprej v levo in nato po poti navzgor mimo podrtih koč in betonskega rezervoarja z umazano vodo. Naprej po poti vse, dokler se od nje ne odcepi pot na desno. Naravnost navzgor drži pot do lovske koče in naprej na Prenj. Po desni poti gor-dol po gozdu, čez melišče pod Burin Klis in naprej do krnice pod Izgorjelo Grudo. b) Po stezi, ki drži desno navzgor, dokler se ne izgubi v drči-jarku. Po tem jarku navzgor 100 m, nato levo na greben nad skokom — bori. Po grebenu pribl. 300 m navzgor, nato levo čez rušje in travo pod steno Izgorjele Grude na stezo in po njej levo navzdol in nato v krnico pod Izgorjelo Grudo. Iz Donje Jablanice do krnice 5 do 7 ur. BIVANJE: Šotore je moč postaviti v gozdu ali v krnici. Prostora ni veliko. Brez šotorov je mogoče bivakirati pod previsom v pobočju Burinega Klisa ali pa v votlini v vznožju stene med Burinim Klisom in Izgorjelo Grudo. VODE ni, je pa večji del leta pod steno dovolj snega. OPISI PRVENSTVENIH SMERI PRENJ BURIN KLI5 ©SMER EKSPERIMEkl -TAl Nt TKAIN\CE ~?oo m lll-IV >, (, -■lOOv I" IZGORJELA GRUDA: KAMNIŠKA SMER (P,) Prva plezala: Spodnji del Marjan Kregar in Bojan Pollak, 20. 7. 1981, zgornji del Marjan Kaker in Bojan Pollak 24. 7. 1982. Višina 340 m (skupaj 480 m), ocena V—VI, A,, A2, III; čas prvih plezalcev 6 ur. Dostop: Po Diagonalni smeri do drugega izrazitega žleba, grape, ki drži desno navzgor, pribl. 1.30 ur, III. Opis: Po grapi desno navzgor, nato poševno desno do nagnjenega drevesa. Od njega naravnost navzgor do bora in po neizrazitem žlebu do gredine, nad katero se stena postavi pokonci. Okoli 10 m naravnost navzgor do poličke pod previsi. Po njej desno v dno širokega kamina. Po desnem kaminu navzgor, nato levo do rušja. Naravnost navzgor na poličko pod luknjo. Čez majhen napušč v žleb, ki postaja vse bolj navpičen. Prestop iz desnega v levi žleb, po njem nekaj metrov, nato desno na neizrazito ramo. Proti levi navzgor po neizrazitem žlebu pol raztežaja, nato prečnica v levo pod kratko, previsno zajedo. Čez njo pod ozek kamin. Skozenj, nato 5 m desno in navzgor pod streho. Levo nazaj v kamin-žleb in navzgor do ozkega kamina. Po njem, dokler gre, nato desno na poličko, navzgor in nazaj v kamin, ki ga tvori odpočen stolp s steno. Po kaminu do konca. Nato v plitvo zajedo in desno navzgor čez plati na neizrazit greben. Po njem na rob stene. Sestop: Skozi rušje po robu stene približno proti jugu na planoto, na stezo. Po tej stezi levo, proti vzhodu pribl. 200 m, nato levo navzdol po grušču. Desno v smeri sestopa skozi rušje do naslednjega grušča in neizrazite grape in proti levi navzdol v smeri sestopa do grape pod V steno Izgorjele Grude. Po tej grapi navzdol, dokler ni možen enostaven prehod po travnati polici do zahodne stene Burinega Klisa. Od borovca sestop v grapo pod veliko votlino. Po grapi navzdol do skoka. Tu levo v smeri sestopa do bora. Sledi spust po vrvi v kotanjo. Na desnem robu kotanje v smeri sestopa je klin za naslednji spust po vrvi. Nato levo v smeri sestopa do grušča pod steno ali pa desno v smeri sestopa po polici, travah v grušč pod steno; pribl. 1 ura. BURIN KLIS: SMER EKSPERIMENTALNE TKALNICE (P2) Prva plezala Dare Božič in Edo Pavlic, 24. julija 1982. Višina smeri pribl. 400 m, ocena III—IV, III, čas prvih plezalcev 6 ur. Dostop: Iz krnice pod Izgorjelo Grudo v njen levi kot pod grapo, po kateri se sestopa s spustom po vrvi, pribl. 10 minut. Opis: Po levi strani plati raztežaj navzgor do kotanje. Nato desno po grebenčku in travah navzgor in levo v grapo. Po njej do velike votline na levi strani. Navzdol je to smer sestopa z dvema spustoma po vrvi. Po grapi z desne na levo čez skok in še približ. 50 m navzgor, dokler se ne odpre možnost na levo v smeri izrazite grape, ki drži vse do roba stene. V to grapo in po razčlenjenem svetu naravnost navzgor do manjšega previsa. Desno od previsa in navzgor do zajede. Skozi njo in levo od previsnega kamina, krušljivo, navzgor in nad kaminom desno nazaj v grapo. Po njej navzgor in skozi dva kaminčka do previsnega kamina. Levo od njega in naprej do izrazite police desno od velikega previsnega kamina. Po lažjem svetu še dva raztežaja na rob stene. Sestop: Po robu stene skozi rušje proti jugu na sedlo med Izgorjelo Grudo in Burinim Klisom. Nato poševno navzdol proti SV steni Izgorjele Grude. Pod to steno po grapi navzdol, dokler ni možen lagoden prehod po travnati polici do Z stene Burinega Klisa. (Glej še sestop za Kamniško smer!) Prenj: Burin Klis (levo), Izgorjela gruda (desno) P 2 Smer Eksperimentalne tkalnice 5 Steber 6 Varianta stebra — kamin 7 Po grebenu . . . Sestop Foto S. Žalica IZGORJELA GRUDA: SVILANITOVA SMER (P3) Prvi plezali: Dare Božič, Marjeta Brnot, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlic in Bojan Pollak, 25. julija 1982. Višina smeri 190 m, od vznožja stene 470 m. Ocena III + , II—III, čas prvih plezalcev 2.30 ure. Dostop: a) Po Diagonalni smeri, dokler ta ne zavije desno v steno. Nato še naprej po grapi dobrih 100 m do grape, ki drži v desno in je na vstopu zaprta s previsom, pribl. 2 uri, III. b) Po smeri sestopa oziroma po smeri Eksperimentalne tkalnice do velike votline v Burinem Klisu. Nato desno po travnati polici do grape pod SV steno Izgorjele Grude in po njej navzgor pod grapo, ki drži v desno in je na vstopu zaprta s previsom, pribl. 1.30 ure. Opis: Čez previs z dobrimi oprimki v grapo in po njej do kamina. Skozenj in naprej po grapi, ki je spočetka še ozka, nato pa je vse bolj gruščnata. Ko postane bolj strma, rahlo levo navzgor in skozi kamin na rob stene. Sestop: Levo skozi rušje na planoto in naprej do steze. (Glej sestop za Kamniško smer!) PRENJ-IZGORJELA GRUDA, BURIN KLIS V JAHAVtttO \ MtOSTOR X* 7AIOK ••t.........................wm** 4 DIAGONALNA U VARIANTA DIAGONALNE, i KAVKAfcKA 5 &0&ANSKA fcOiAMSKA - DESMA tOČ 3 5T£b£R fe VARIANTA «TEMA- KAMIN 7 ro aafcbtuu tA KAKVJliKA ti JHER EKStERJMEVn ALklE TKALWICE fi SVILANITOVA Velež: Botin 6 Mosoraška smer 4 Centralna smer 5 Davorova smer 3 llijin steber V 8 Smer presenečenja A Vezna varianta 2 Taborska smer . . . Sestopna varianta Foto M. Kaker IZGORJELA GRUDA: VARIANTA DIAGONALNE SMERI V KAMNIŠKO SMER (1 a) Prva plezala: Dare Božič in Bojan Pollak, 23. julija 1982. Višina variante 70 m, do vrha 130 m. Ocena IV—V, čas prvih plezalcev 2 uri. Dostop: Po Diagonalni smeri do gredine na začetku zgornje četrtine stene, pribl. 2.30 ure. Diagonalna smer gre levo po kaminih, varianta pa desno navzgor. Opis: Z gredine desno čez plat navzgor in po žlebu, kaminu do strehe. Po polici desno do roba in navzgor v kamin, ki ga tvori odklan stolp s steno. Po kaminu navzgor, desno ven na poličko z rušjem. Okoli stolpa, stik s Kamniško smerjo. Po plitvi zajedi navzgor, desno čez plati na neizrazit greben. Po njem na rob stene. Sestop: Isti kot za Kamniško smer. VELEŽ — PODROČJE BOTIN A (1969 m) DOSTOP POD BOTIN: Z avtobusne postaje v Laktu levo po razriti cesti in mimo pokopališča. Ko se tej cesti priključi cesta iz vasi Grušče, na cesto, ki drži po gozdu rahlo navzgor. Po tej cesti do Malih Poljcev, jezero. Po cesti še naprej, dokler se na večji jasi ne konča. Tu poiskati markacije. Najprej po markirani poti. Ta drži po prvem vzponu naprej po ravnem, nato se pa močno vzpne, da doseže ozko dolinico. Na koncu dolinice se pot spet naglo vzpne na planoto pod stenami Veleža in zavije na desno, proti zahodu, 2 uri od Malih Poljcev, 3 ure od Lakta. BIVANJE: Možno je v raznih luknjah in votlinah, vendar je tam navadno tudi sneg. Mogoče je postaviti tudi šotore na ravnici pod steno Botina pa tudi po dolinicah oziroma vrtačah. VODE ni, je pa po jamah dovolj snega, navadno tudi v septembru. OPIS PRVENSTVENIH SMERI DESNO OD BOTINA: POPOLDANSKA SMER (V}) Prvi plezali: Dare Božič, Marjeta Brnot, Muhamed Gafič, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlic in Bojan Pollak, 27. julija 1982. Višina smeri 310 m, ocena I, čas prvih plezalcev 1 ura. Dostop: Iz tabora pod Botinom po stezi desno do vpadnice Velež: Desno od Botina V 5 Mehurčkov greben . . . Normalni sestop Foto Dare Božič krnice desno od sestopa. To je pribl. še 500 m potem, ko pot pride iz bukovega gozdička. S poti proti steni, krnici po škrapljah iskanje prehodov in desno na začetek grebena. Desno je manjša krnica. Pribl. 45 minut. Opis: Naravnost navzgor po grebenu, kjer se ravni deli menjajo s strmimi odstavki. Ko se v sredini greben položi pred strmo stopnjo, po levi strani navzgor, nato nekaj časa po desni strani grebenske rezi; zatem na grebensko rez in po njej na vrh. Sestop: Levo po glavnem grebenu Veleža do drugega vrha (možic). Levo navzdol, proti severu in nekaj metrov navzgor na rob (možic). Desno navzdol v grapo in desno v smeri sestopa okoli roba na začetek vrvi in aluminijastih pletenic, ki so napeljane po grapi navzdol. Ko se pletenice in vrvi nehajo, še naprej navzdol po levi strani v smeri sestopa, grebena, dokler ni možen enostaven prehod na desno stran v smeri sestopa na melišče. Po melišču pribl. 100 m navzdol, nato levo pod previsi v gozd in na stezo. Po njej desno do tabora, pribl. 45 min. LEVO OD BOTINA: KAMNIŠKA SMER (V2) Prva plezala: Marjan Kaker in Bojan Pollak, 29. julija 1982 Višina smeri 290 m, ocena V—VI, A,, A2, II, čas prvih plezalcev 7.30 ur. VELEZ LEVO 00 BOTINA ®KAMNI5KA SMER 22o- v-vi »1.« 7o~ II Velež: Botin, levo od Botina V 2 Kamniška smer 8 Barač-Božič 7 Fumar 6 Mosoraška smer Foto S. Božič VELEZ DESNO OD BOTINA ©STOIOVA SMER ~ 15o m ttl Dostop: Iz tabora levo poševno navzgor pod steno Botina in naprej proti levi do krnice pod izrazito veliko luknjo v steni (Fumar). Levo navzgor pod vznožje stebra, ki ima v zgornji polovici okno, pribl. 40 min. Opis: Vstop je z manjše, gruščnate gredine. Nekaj metrov navzgor, nato desno čez plat in naravnost navzgor po neizrazitem žlebu, poči do črnih previsov. Po polici pribl. 10 m levo v bolj položen svet in navzgor pribl. 15 m. Nato desno na neizrazito travnato ramo. Naravnost navzgor po temnem hrapavem žlebu, zajedi, ki se nadaljuje v zajedi, zaprti s streho. Pred to zajedo prečnica v desno pribl. 8 m, nato naravnost navzgor čez previs in naprej po zajedi. Levo na ramo in po levi strani stebra navzgor, dokler ni možen prehod desno na steber. Po razu stebra, ki prehaja v vse položnejši greben, naprej vse do roba stene. Sestop: Proti desni, zahodu, na vrh Botina in še naprej na tri vrhove do vrha z možicem, ki ima proti severu še manjši vrh. Levo navzdol, proti severu in nekaj metrov navzgor na rob (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI V,, približno 1.30 ure.) DESNO OD BOTINA: STOLOVA SMER (V3) Prvi plezali: Marjeta Brnot in Sonja Lanišek, 29. julija 1982. Višina pribl. 150 m, ocena III, čas prvih plezalk 2.30 ure. Dostop: Iz tabora pod Botinom desno po stezi do vpadnice krnice desno od sestopa. S steze levo navzgor v krnico in naprej do vznožja stene, pribl. 45 min. Opis: Vstop je pribl. na sredini med levim in desnim grebenom. Po zajedi levo od izrazite poševne zajede (Poševna smer) in skozi kamin. Pribl. 2 m levo, nato navzgor, naravnost in desno po poči. Sledi prečnica v desno v grapo. Po grapi do vrha stene. Sestop: Levo po grebenu na vrh (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI V,, pribl. 1 ura.) DESNO OD BOTINA: POŠEVNA SMER (VA) Prva plezala: Dare Božič in Edo Pavlic, 29. julija 1982. Višina pribl. 150 m, ocena II, čas prvih plezalcev 2 uri. Dostop: Isti kot za Stolovo smer (V3). VELEŽ- BOTIN S I 3 VÍ SHtR PttttUfcČE.NAA 149 VELEŽ- BOTIN ©FUMAR 35o m VI A2. •VI'liA *. V» Velež: Desno od Botina V 7 Smer KIK (Kemijske industrije Kamnik) Foto M. Kaker Opis: Vstop je na začetku značilne diagonalne razčlembe, ki prereže celo steno. Rahlo levo navzgor v smeri razčlemb do grape in nato po njej na vrh. Sestop: Levo po grebenu na vrh (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI V,, pribl. 1 -ura.) DESNO OD BOTINA: MEHURČKOV GREBEN (Vb) Prva plezala: Dare Božič in Edo Pavlic, 29. julija 1982. Višina smeri 130 m, čas prvih plezalcev 2.30 ure. Ocena smeri II. Dostop: Iz tabora pod Botinom desno po stezi do konca bukovega gozdička. Tu desno navzgor in čez škraplje levo v smeri grebena. Desno od prve rame grebena in naprej po desni strani do začetka grape (sestop). Tu levo na greben, pribl. 45 min. Opis: Desno od grebenske rezi navzgor do previsov. Levo čez krušljivo mesto in naprej po grebenu. Težavam se izogibaš desno. Navzgor na vrh. Sestop: Z vrha desno do roba (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI Vi, pribl. 1 ura.) DESNO OD BOTINA: PAJKOV GREBEN (V6) Prvi plezali: V sestopu Marjeta Brnot in Sonja Lanišek, 29. julija 1982. Višina smeri pribl. 250 m, ocena I, čas prvih plezalk 1 ura. Dostop: Enako kot za POPOLDANSKO SMER (V,), nato še pribl. 200 m proti zahodu na začetek grebena, pribl. 45 min. Opis: Po grebenu, v katerem se menjavajo strmi odstavki s položnejšimi, več možnosti, na vrh. Sestop: Levo (proti vzhodu) na drugi vrh (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI V,, pribl. 1 ura.) DESNO OD BOTINA: VSTOPNA VARIANTA PAJKOVEGA GREBENA Prva plezala: Dare Božič in Edo Pavlic, 30. julija 1982. Višina variante pribl. 60 m, ocena II—III, čas prvih plezalcev do vrha 150 stene 1.30 ure. Velež: Desno od Botina V 3 Stolova smer V 4 Poševna smer V 1 Popoldanska smer Foto D. Božič VELEŽ DESNO OD BOTINA ©SMER KIK t KEMIJSKA INDUSTRIJA KAMNIK I - 28o m IV VELEŽ. DESNO OD BOTINA $SMER PRESENEČENJ* Dostop: Enako kot za V6 (Pajkov greben). Opis: Vstop je pribl. 50 m desno od vznožja grebena. Po značilnih kaminih na greben in po njem do vrha. Sestop: Enako kot za V6 (Pajkov greben). DESNO OD BOTINA: SMER KIK (KEMIJSKE INDUSTRIJE KAMNIK) (V7) Prva? plezala Marjan Kaker in Sonja Lanišek, 30. julija 1982. Višina smeri pribl. 70 m, ocena IV, čas prvih plezalcev 4.45 ure. Dostop: Iz tabora pod Botinom po stezi desno do začetka bukovega gozdička. Tu levo in poševno navzgor v levi kot krnice, levo od grebena, po katerem se sestopa. Opis: Vstop je z leve strani snega. Desno od kamina navzgor in levo nad kamin. Desno čez plati in po poči navzgor. Sledi prečnica v grapo. Naprej do kamina. Po desnem kaminu in navzgor skozi previsni kamin v grapo. Po njej navzgor, nato po polici levo in desno navzgor nazaj v grapo. Po njej naprej in skozi previsni kamin v grapo in po njej na rob stene. Sestop: Po grebenu desno na vrh, nato navzdol na sedelce in navzgor na sledeči vrh (možic). (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI Vlt pribl. 1 ura.) DESNO OD BOTINA: SMER PRESENEČENJA (V6) Prva plezala Marjeta Brnot in Bojan Pollak, 30. julija 1982. Višina 330 m, ocena III—IV, čas prvih plezalcev 5 ur. Dostop: Iz tabora pod Botinom naravnost navzgor v smeri značilne grape, ki prereže celo steno, prva desno od vrha Botina, pribl. 15 min. Opis: Vstop je v vznožju grape. Po grapi, ki preide v kamin, navzgor v široko, vendar zaprto grapo. Levo iz grape čez previse z dobrimi oprimki proti desni na polico. Desno s police navzgor na drugo polico, nato desno navzgor in skozi previsen kamin. Naprej po grapi in skozi kamin v grapo. Po njej naprej čez manjši previs, dokler se grapa ne neha na robu velike jame, brezna. Levo navzgor na odklano steno in desno čez navpično stenico na široko gredo. Naprej po poči in levo navzgor na greben. Po njem, dokler ne preide v grušč. Čez melišče v kamin in skozenj na rob stene. Sestop: Po grebenu desno, proti zahodu, naprej na tri vrhove do vrha z možicem. (Glej sestop POPOLDANSKE SMERI V,, pribl. 1.15 ure.) MARIBORSKA PLANINSKA ODPRAVA KILIMANDŽARO 82 DRAGO KAVNIK Dolgotrajne priprave planincev iz vse Slovenije (in enega iz Sarajeva) so bile zaključene 18. septembra 1982, ko je skupina šestnajstih udeležencev mariborske planinske odprave Kilimandžaro '82 stehtala svojo opremo, jo naložila na Tamov tovornjak, se poslovila od svojcev in odpotovala še s tremi osebnimi avtomobili na Dunaj. Od tu smo odpotovali v poznih večernih urah z letalom DC 8 super-63 družbe KLM proti Kairu in nato v Tanzanijo, kjer smo pristali na letališču Kilimanjara International Aiport blizu mesta Arusha. Po enourni vožnji z vozili turistične agencije Bushtrekker smo se namestili v hotelu Marangu pod vznožjem Kilimandžara. To bi bila na kratko pot do vznožja ene najlepših gora, ki jo poznajo kot najvišjo goro Afrike in Tanzanije. Tanzanijo imenujejo tudi Afriška Švica. Visoke planote gorske verige in jezera so raztreseni po vsej deželi. Velikost dežele omogoča, da lahko prideš od ene do druge naravne lepote šele po stotinah prevoženih kilometrov. Primerjava s Švico je seveda pretirana, vendar so do 6000 m visoke gore vredne občudovanja. Letni čas, v katerem smo dopotovali v Tanzanijo, je poln vremenskih preobratov. Pestro pokrajino lahko prekrivajo čudoviti kopasti oblaki pa je že naslednji hip vsa v soncu. Pokrajina na pobočjih Kilimandžara je privlačna in se je gospodarsko naglo razvijala. Do mesta Moshi je bila zgrajena železnica že v začetku našega stoletja. Mesto Moshi je upravni in turistični center pokrajine Kilimandžaro. Skozenj smo se odpeljali do hotela Marangu. Tu smo si v poznem popoldnevu razdelili hrano in uredili opremo tako, da jo je bilo mogoče spraviti v vreče. Te so za nosače primernejše, saj vse reči nosijo na glavi in jim je evropski način nošnje v nahrbtniku tuj. Drugo jutro, še pred sončnim vzhodom, smo se zbrali na jasi pred hotelskimi poslopji. Na obzorju se je na nebu pokazala snežnobela glava, ki se slikovito vzdiguje nad drugo gorsko okolico. Vrh je dokaj zaobljen in ne daje vtisa divje in strme gorske oblike, vendar je gora dovolj mogočna, da pritegne pogled in jo vsi tudi marljivo fotografirajo. Na desni iz jutranje megle komaj kuka sosed Mavvenzi, ki ga lepša oster greben in bi bil s svojimi stolpi in škrbinami lahko v okras vsaki alpski skupini. Pogled so kmalu zastrle goste megle, tako da smo se lahko posvetili organizaciji pohoda. Ko je bila oprema v vrečah, je le-te razdelil vodja nosačev posameznikom. Za vreče se je razvnel prikrit boj. Vsaka vreča namreč omogoča marsikateremu domačinu primeren zaslužek. Nevajene takih prizorov nas je taka želja za zaslužkom pretresla in še dolgo smo se pogovarjali o delovni vnemi v domovini. S kombijem smo se nato (nosači so šli peš), odpeljali do dvanajst kilometrov oddaljenih Marangu vrat. Tu je namreč vstop v narodni park Kilimandžaro, kjer je vodnik plačal vstopnino za šestnajst »turistov« in skupaj trideset nosačev in vodnikov, kolikor jih je bilo potrebno za spremstvo ter pomoč pri odpravi. Šele zdaj se je začelo pravo »osvajanje« gore. Ugasli ognjenik Kilimandžara je ena sama gora z razsežnostmi gorovja in dvojnim vrhom. Njegovo vznožje v premeru 50 do 80 km počiva na visoki planoti na višini 800 do 900 m nad morjem. Pobočja se z vseh strani v glavnem enakomerno vzdigujejo do višine 4000 m, kjer se poženeta kvišku dva stožca: čokati Kibo (5895 m) in vitki Mawenzi (5148 m). Vrhova, skoraj 12 km narazen, sta ločena s širokim, skoraj popolnoma ravnim sedlom v višini 4300 m. Kibo je do danes obdržal prvotno vulkansko obliko z več sto metrov globokim kraterjem v sredini, Mawenzijev nazobčani greben pa je erodirani ostanek starejšega ognjenika. Na Kilimandžaru si v razdalji nekaj kilometrov slede vsi klimatski tipi, razvrščeni na zemlji od ekvatorja do pola. Vegetacijska področja so nanizana kot kolobarji okrog vrha, najbolj markantna med njimi sta pas pragozda med višinama 2000 in 3000 m in pas večnega snega na višini 5500 mm. Po treh urah hoje skozi gorski pragozd, le-ta se zelo razlikuje od nižinskega, ki ga pozna Afrika ob Kongu ob zahodni obali, smo dosegli naselje hišic, to je kočo Mandara. Planinske postojanke so last Kilimandžara Mountain Club in so neoskrbovane, le nosači prinesejo vso hrano s seboj tako za planince kot zase. Vsi presenečeni nad postrežbo pri večerji smo ugotovili, da je tu tak običaj in da bo, kar vsaj se hrane tiče, zadovoljen še takšen izbirčnež. Ni boljšega kot vsak dan sveža hrana namesto konservirane, ki smo jo prinesli s seboj. Koča Mandara je na višini 2750 m, vendar smo prvo noč vsi dobro prespali. Še v poznih večernih urah, v megli in dežju smo si ogledali krater Maundi na višini 2780 m, ko je bilo v takem vremenu komaj kaj videti, vendar je z drevesi, poraslimi z lišaji in ovijalkami, podoben pošasti iz pravljice. Naslednji dan smo pot do koče Horombo na višini 3780 m prehodili v petih urah in v lepšem vremenu. Steza se vzpenja med gostimi šopi trave in debelolistnim planinskim cvet-152 jem in grmičevjem. Pravo veselje se je bilo fotografirati do 5 m visokimi drevesi Senecio Udeleženci mariborske planinske odprave »Kllimandžaro '82« (18. 9. 1982 do 27. 9. 1982) Foto S. Žnidaršič cottonii, ki imajo deblo proti vrhu močno odebeljeno, na vrhu pa so velikanski listi brez vej. Tudi koča Horombo predstavlja pravo naselje, ki ga sestavljajo ločene stavbe za planince, vodnike, nosače, za kuhinjo in sanitarije. Tako je podobna koči Mandara, da je nekdo od udeležencev trdil, da so nosači prenesli tudi kočo Mandara. Višino je bilo že čutiti in nekaj jih je celo slabo spalo, ker jih je bolela glava. Aklimatizacijska tura na Mawenzi tarn na višini 4315 m, trajala je ves dan za vso skupino, je pripomogla, da je bila naslednja noč znosnejša. Na tej turi smo opravili šestnajst lažjih pristopov na nekaj vrhov in sicer Kofferbeg (3760 m), East lava hill (4380 m) in Camel's back (4495 m). Vzdušje je postajalo vedno bolj veselo, čeprav nas je proti Mawenzi tarnu vso pot zasipavala sodra in nas je spremljala megla, zraven pa je pošteno pihalo. Ko se je megla proti poldnevu razkadila, se je pokazal Mawenzi s svojimi stenami, petimi vrhovi s stolpi, škrbinami in plazišči. Večino je mikal vrh, vendar smo bili za to prepozni pa tudi vreme je bilo zelo neugodno že od zgodnjih jutranjih ur. Pot od koče Horombo do koče Kibo je mogoče opraviti v dveh smereh. Izbrali smo spodnjo. Tudi na tej poti je zadnja voda vidno označena, saj je od tu naprej mogoče piti vodo le iz svojih zalog. Sedlo je 5 km dolga in 2 km široka puščavska plošča, na \/idez povsem vodoravna. Rastlinstva ni več. Dolgotrajna hoja zahteva izredno premišljene korake; niti za hip se ritem skupine ni smel spremeniti. Takoj se začutijo težave; dihanje postane težko in boleti začne glava. Tudi na tej poti nas je tolkla snežna sodra z močnim vetrom. V višjih legah so se kazale snežne zaplate, ki niso obetale nič lepega. Bosonogi nosači, ki so hiteli s svojim bremenom mimo disciplinirane skupine, so nam vzbujali sočutje, obenem pa so nas vzpodbujali, da se nismo bali take ture. Vreme se je po petih urah utrudljive hoje popravilo in se naporov prihajajoče noči v koči Kibo na višini 4700 m nismo več bali. Obroki hrane so že bili pičli, tako da se z večerjo nismo dolgo trudili, zajtrk s čajem in dvema piškotoma pa je pospravil le redkokateri. Pojavili so se prvi znaki višinske bolezni: glavobol, utrujenost, nespečnost, slabost in slaba voljna. Ob enih zjutraj je skupina šla na pot. Tu in tam je bilo potrebno pomagati kakšnemu članu skupine, ki mu je postalo slabo. Izkazalo se je, da je bila odločitev, ko smo žrtvovali dan za aklimatizacijo, pravilna. Šestnajst planincev je čez šest ur stopilo na vrh Gillman's Point (5685 m). Utrujeno telo je zaživelo ob prijateljskem stisku rok, čestitk, Na vrhu Kilimandžara, 24. 9. 1982 Foto S. Žnidaršič marsikdo je skrivoma utrl solzo. Po vpisu v knjigo, neštetih fotografiranjih in kratkotrajnem razgledu po okolici, ki ga je še tisti hip zastrla megla, je skupina sedmih šla še na vrh Uhuru Peak (5895 m), ki velja za najvišjega v Afriki. Pot ni zahtevna, vendar se dvesto metrov višinske razlike pošteno vleče. Na vrhu smo se spet fotografirali, se ozrli po megleni okolici ter občudovali bolj z občutkom kot z očmi nesluteno lepoto mogočnih lednih skladov, pravo melodijo in igro sonca, megle, vetra in veličastnih ledenih skulptur. Odločitev, da bi si ogledali okolico kraterja in notranjost Kiba, smo odložili, saj ne bi imeli od hoje po megli nobene koristi. Vrnjtev do koče Kibo je bila pravi užitek, ker je šlo navzdol, po izredno strmem pobočju in čudovitem drobnem pesku kot po toboganu. Samo eno uro je bilo potrebno pa so povsem prazni želodci dobili okrepčilo v čaju in lahek, okusen obrok. Enourni počitek je prišel prav slehernemu, tako da potem ni bilo več hudih trenutkov, ko smo se spustili do koče Horombo, kjer smo še enkrat prespali, tokrat povsem brez težav. Na poti v dolino nas je spremljal dež, kot da ne bi bili v Afriki. Skupaj smo ugotovili, da nam je bilo vreme naklonjeno, saj je bilo primerno v vsakem trenutku. V večernih urah smo se namestili v sto kilometrov oddaljen hotel New Arusha, v mestu Arusha. En dan smo namenili ogledu narodnega parka Arusha in nakupu spominkov. V zgodnjih jutranjih urah, v ponedeljek 27. septembra, nas je jekleni ptič odnesel v domovino. V slovo in v neverjetno presenečenje je letalo družbe KLM obkrožilo vrh Kiba v prekrasnem jutru, ko smo lahko še enkrat občudovali mogočno, ponosno goro. Navdušenja ni bilo ne konca ne kraja in smo se posadki za ta doživljaj posebej zahvalili. Se nekaj podatkov: Na vrh Gillman's Point (5685 m) so prišli: Vlado Novak, Cvetko Meglic, Tatjana Nič-Pla-ninšek, Miran Tarkuš, Samo Znidaršič, Romana Greifoner (vsi iz Maribora), Vojko Tkavc, Boža Huber (oba iz Ljubljane), Mirjana Damej (iz Postojne). Na vrhu Uhuru Peak (5895 m) so bili: Jasna Kšela, Mira Ahlin (obe iz Kamnika), Sergej Pavličev (iz Ptuja), Branimir Maltarič (iz Sarajeva), Jože Flašker, Branko in Drago Kavnik (vsi iz Maribora). Najstarejši udeleženec je imel 55 let, najmlajši pa 20 let. Mariborsko planinsko odpravo je organiziralo Planinsko društvo TAM pod vodstvom članov alpinističnega odseka ob 35-letnici DO TAM Maribor, 25-letnici PD TAM in 20-letnici alpinističnega odseka. Vsem, ki so kakorkoli pomagali pri odpravi, se udeleženci v imenu Planinskega društva TAM iskreno zahvaljujemo. TRENTARSKI NOSAČI TONE ANDREJČIČ Gorskih nosačev. ki s svojimi konjiči prenašajo po strmih in dolgih pa tudi nevarnih gorskih poteh vse, kar je potrebno za redno poslovanje in vzdrževanje planinskih postojank, je vedno manj. Helikopter in tovorne pa druge žičnice so le prehuda tehnična konkurenca. Kljub temu so v prelepi dolini Soče, v samotni Trenti še vedno gorski nosači, saj je potrebno oskrbovati kar tri planinske postojanke: Pogačnikov dom na Kriških podih, Tržaško kočo, sedaj že dom na Doliču in Zasavsko kočo na Prehodavcih. Čeprav se nekatere postojanke vsaj na začetku sezone delno že oskrbujejo s helikopterji, se mora ta »helikopterska« zaloga v času letne sezone dopolnjevati, predvsem z lahko pokvarljivim blagom pa tudi z drugim, ki ga je med sezono zmanjkalo. Na Pogačnikov dom na Kriških podih poleg tega grade tovorno žičnico, ki bo po vsej verjetnosti proti koncu sezone leta 1982 že pričela obratovati. Tako bi bil Pogačnikov dom prva trentarska planinska postojanka, ki ji gorski nosač in njegovi konjiči ne bi bili več potrebni. Oskrbovati bo treba samo še spodnjo postajo tovorne žičnice v dolini Zadnjice. Pogačnikov dom na Kriških podih je poznal dva gorska veterana. Eden od teh je bivši oskrbnik Pavel Poljanec, ki ga poznajo vsi pravi hribolazci. Poljanec je gospodaril v domu od 1954. do 1975. leta, torej skupno kar 21 let. Tedaj je moral zapustiti samotna, mrzla Kriška jezera za vedno. Visoka starost mu ni več dopuščala opravljati napornega in odgovornega oskrbniškega dela. Ljubezen do gora pa ni usahnila. »Samo še enkrat bi rad videl Kriške pode!« si je želel stari Poljanec. Samo še enkrat bi rad videl svoj dom in steze okoli njega, ponosni Razor, grebene Križa, pobočja Stenarja, stene in vrhove Bavškega Gamsovca, Vrha nad Kamnom, Pihavca, Šplevte. Nagnil se je utrujeni stolp, naslonil se je na Planjo in tako je obstal — obstal je za vedno. Drugi veteran Kriških podov je Trentar Viktor Kravanja, p. d. »Pr Ndreji«. Ko zavijete 154 z asfaltirane ceste pri planinskem domu Zlatorog, kjer se cesta ostro obrne na maka- damsko pot po dolini Zadnjice in po petih minutah pešačenja krenete na prvi kolovoz, ki pelje na levo v breg pod Mali Prosek, boste prišli do lične, manjše trentarske hišice in gospodarskega poslopja s številko 55. Vse okoli hišice in gospodarskega poslopja je lepo urejeno in pospravljeno in takoj veš, da je tu doma skrben gospodar in varčna gospodinja. To je domačija Viktorja Kravanje, »Pr Ndreja«, njegove žene Marije, sina Viktorja in mlajšega sina Zvonka. Vsi so gorski nosači oziroma so bili, kajti Viktor Kravanja st. je letos moral izpreči. Utrujene noge so odpovedale pokorščino. Ker je starejši sin Viktor pri vojakih, opravljata nosaško delo žena Marija in sin Zvonko, star 14 let, ki večkrat tudi kar sam pešači s konjiči do Pogačnikovega doma. Živahen in vesel zatrjuje pri vrnitvi, da ni prav nič utrujen. Tako bo še do jeseni, dokler ne bo dogotovljena tovorna žičnica. Preudaren možakar je Viktor Kravanja, tak je kot večina Trentarjev. Takole mi je pripovedoval: Rodil sem se 12. 7. 1925. leta v tej hiši. Že pokojna starša, oče Lojze in mati Katarina, sta živela borno trentarsko življenje na treh ha zemlje. To so predvsem travniki in pašniki, malo polja, vrtiček pri hiši, brez gozda. Italijansko šestrazredno ljudsko šolo sem obiskoval v Trenti. Učitelj je bil Italijan. Poučeval je seveda v italijanščini. Živeli smo v revščini. Doma sem pomagal očetu pri kmečkih delih. Večkrat sva šla z materjo peš v Bovec prosit za koruzo za »boglonaj«, saj lir nisva imela. Doma smo namreč pridelali le nekaj krompirja in fižola, koruze pa nobene. S sosedom Kravanjo, p. d. Kopiščarjem, sva pasla ovce in koze na planini Zajavor. Ze tedaj sem rad skočil v skale in plezal. Stari Kopiščar se je seveda jezil. Bal se je, da ne bi padel po skalah in se Nosač Viktor Kravanja in njegov konjiček Poli Foto Jaka čop pobil. Včasih so mi ovce in koze ušle preko Luknje in čez državno mejo. Na skrivaj, da me italijanski vojaki ne bi opazili, sem se splazil preko meje. Če sem naletel na graničarje, so mi dali kruha in cigarete. Od samega zadovoljstva — saj kruha pri nas doma ni bilo — sem pel in žvižgal, seveda ko sem bil na varnem, da me Italijani ne bi zalotili. Sploh pa so bili italijanski vojaki precej boječi in če so le opazili graničarje so se raje potuhnili za skale. V hribih sem pri ovcah in kozah še lahko pel in žvižgal domače slovenske viže, v dolini pa je bilo govorjenje in petje v slovenščini strogo prepovedano. V javnih lokalih je bil izobešen napis: »Qui dentro si parla soltanto Italiano!« — .»Tu se govori samo italijansko«. Kljub temu smo se zbirali domačini v samotnih hišah, kjer smo jo usekali po domače in zraven tudi zaplesali z dekleti ob zvokih harmonike. Ko sem bil star 16 let, so me Italijani vtaknili v kazenski bataljon na Sardiniji; tam sem bil 18 mesecev, to je do razpada Italije septembra 1943. leta. Še isto leto sem odšel v partizane, kjer sem bil borec v Briško-beneškem odredu. Zaslužil sem si dve odlikovanji. Ko sem se vrnil domov, sem v glavnem kmetoval. Na Kriških podih so leta 1950 pričeli graditi novo planinsko kočo. Pri tej gradnji nas je bilo pet delavcev in dva zidarja. Od teh sva živa samo še dva. Sam sem bil za kuharja. Kadar sem bil kuharije prost, sem sejal pesek. Trikrat dnevno smo jedli polento, zjutraj malo črne kave, kruha skoraj nismo poznali. Včasih je bila za priboljšek tudi mineštra, v kateri so se kuhali svinjski »kramplji«. Zvečer smo vsi odšli še v apnenico proti Planji, pol ure daleč, kjer smo žgali apno. Delali smo torej od 5. ure zjutraj do 7. ure zvečer in po večerji še v apnenici do trde teme. Plačani smo bili na uro, pri apnu pa od kg. Vsak delavec je prinesel zvečer po šihtu 80 do 90 kg apna. Sam sem ga prinesel neki večer celo 109 kg. Pri gradnji smo uporabljali vodo, ki je bila speljana po cevi iz srednjega jezera. Seveda sta morala dva delavca pri jezeru »črpati«, da je pritekala voda v posode pri koči. Da bi pridobili več vode, smo si pomagali tudi s snegom, seveda kadar je bil. Nametali smo ga na ukrivljeno pločevino, s katere se je snežnica odtekala v posode. Spali smo v baraki, ki stoji še sedaj pri domu. Drugi gradbeni material (cement, mivko, deske, trame itd.) so znosili domačini, moški in tudi ženske, vse na ramenih, brez krošnje. Trame sta nosila ves čas samo po dva nosača. Ženske so nosile deske in druge lažje stvari. Pri teh nošnjah so nekateri hoteli zaslužiti več, kot bi jim pripadalo po poštenih računih. Trame so namakali v vodi, da so se »napili« in postali težji in s tem tudi »zaslužek« večji. Drugi so zopet na premeten način dosegli, da so isti tram tehtali dvakrat. Nekdo je celo tram, ki je bil že tehtan, skotalil po strmini in ga po »bližnjici« ponovno prinesel na tehtanje. Res je, da so bili taki primeri samo izjemni in zato ne gre obsojati vseh Trentarjev po istem kopitu. Saj smo tudi sami preprečevali take goljufije, kolikor smo jih odkrili. Ves tovor je bil plačan po teži 25 din za kg. S pošteno nošnjo se je lahko tudi pošteno zaslužilo. Gradnja doma je trajala dve leti 1950—51. Ob otvoritvi doma se je na poti, na Mlinarici, smrtno ponesrečil načelnik gospodarske komisije pri PZS Jože Pogačnik in tako je dom na Kriških podih podedoval njegovo ime. Sicer bi bil to Radovljiški dom. Z otvoritvijo doma leta 1952 se je začelo moje nosaško delo. Nosač sem bil pravzaprav že pod Italijo. Kot mlad fant sem že nosil na Dolič za Tržaško kočo jestvine in pijače kar na ramenih brez krošnje, včasih tudi s košem, saj pravih nahrbtnikov tedaj še nismo poznali. Pri nošnji na Pogačnikov dom so mi po potrebi pomagali žena Marija — oženil sem se leta 1960 — starejši sin Viktor in sedaj že mlajši sin Zvonko. Seveda, glavno breme in največja pomagača in trpina sta bila konjiček Poli in osliček Drago. Vendar moram reči, da vzdrži osel dalj časa kot konj. Saj tako mislim, da je tudi v življenju. Konj nosi največ 7 do 8 let, osel pa mi nosi že 14 let. Malo je pa res že omagal. Na konju naložim približno 100 kg na osla pa 80 kg Nesrečo na poti sem imel v vseh teh letih nošnje samo enkrat. Leta 1963 se je osel s tovorom zataknil za skale, zgubil je ravnotežje, padel v prepad in se ubil. Čeprav sem skušal padec preprečiti, mi to ni uspelo. Še sam sem dobil močan udarec, ki bi me lahko odnesel v globino. Zgodilo se je nekoč, da se je osel splašil in pričel skakati tako, da je razbil vse steklenice. Kot da bi vedel, da so bile prazne. Večkrat me je namočil vihar s ploho, da sem bil moker do kože. Najbolj sem se bal strele zaradi privlačnosti konjskih kopit. Ko je treskalo, sem raje zaostal za konji. Ni bilo varno. Konj in osel pa se za grmenje in bliskanje nista dosti zmenila. Kot da se to njiju ne tiče. Zanimivo je pri nošnji tudi to, da ne smem zamenjati obe živali hkrati, če le-ti nista več sposobni za nošnjo. Izmenjati je mogoče samo eno žival, ker stari konj »vleče« mlajšega — »novinca«. Če bi zamenjal konja in osla obenem, bi imel dva »novinca« in bi nastale večje težave. Vsako sezono traja nošnja tri mesece: julij, avgust in september. Poleg tega je nošnja tudi še pred sezono in po njej. Saj se mora napraviti zaloga. Kadar ni bilo preveč snega, sem pričel prenašati tovor že na koncu maja meseca ali v prvi polovici junija. Za konje je zelo nevarna hoja po snegu, ker je po skalovju cel sneg, spodaj pa je votel. Konju, ki je še obtežen s tovorom, se sneg udre in si lahko zlomi nogo. Glede snega je predvsem nevaren Beli potok. Tu leži sneg včasih še avgusta. Večkrat je bila potrebna lopata, da so konji prišli naprej čez snežne žamete. Jeseni, če ni prezgodaj zapadlo preveč snega, sem s konji prenašal drva za kurjavo še ves oktober, navzdol pa prazne steklenice, saj se jih je nabralo med sezono na tisoče. Tudi pozimi sem vsak mesec obiskal dom. Za obhod so bile potrebne dereze, cepin, krplje ali smuči. Taka hoja je bila dolga, naporna in nevarna pa nujna, da sem ugotovil, če ni nastala zaradi snega škoda ali če se v dom ni vselil nepoklican »turist«. Če seštejem vse svoje pohode na Kriške pode v enem letu, bi jih bilo kar čez sto. No in tako sem pešačil na Kriške pode od 1952. do 1981. leta in včasih tudi še leta 1982. Nič več nič manj kot 30 let. Večkrat me je spremljala žena Marija, kasneje, ko je odrastel starejši sin Viktor, pa me je tudi on delno nadomestoval. Sedaj, ko je pri vojakih, pa sta za nosača žena Marija in mlajši sin Zvonko. Če je pa nujno, vskočim tudi sam. Nošenj je sedaj precej manj, saj glavno delo opravi helikopter. Vsaka nošnja navzgor traja 4 ure in navzdol samo malo manj, ker je konj pri hoji z brega bolj neroden. Običajen počitek smo si privoščili vsi trije, to je konj, osel in jaz, na Utrcah. Pri vsej nošnji je treba računati tudi s pripravo in pospravo tovora in to v obeh smereh. Ko bo dograjena tovorna žičnica, bosta tudi konjiček in osliček rešena težkega bremena, dolge in naporne hoje. Skrbeti bo treba še samo za prenos od našega skladišča do spodnje postaje tovorne žičnice. Zgodi se lahko, da bo potreben še kak izjemen prenos do Pogačnikovega doma tedaj, ko tovorna žičnica morda ne bi obratovala zaradi okvare ali zaradi drugih razlogov. Oskrbnik Poljanec in jaz kot nosač sva sodelovala vseh 21 let. Seveda je bila pri njem tudi njegova marljiva in vedno prijazna žena. Poljanec je imel do planincev zelo lep odnos. Pred domom se je večkrat zbrala skupina domačih in tujih hribolazcev, ki jim je Poljanec razkazoval bližnje in daljnje vrhove in doline. Seveda je govoril tudi v nemščini. Za svojo prijaznost je prejemal nešteto pošte in fotografij od domačih planincev in iz tujine. Obiskovali so ga tudi na domu. Pri delu in pisariji je bil nekoliko počasnejši in je zato delal pozno v noč, zjutraj pa je malo potegnil. Nočnega dela je bil vajen, saj je včasih sodeloval pri glasbi v nočnih lokalih. Poljanec je imel za konja in osla vedno pripravljene razne dobrote: kruh, piškote, sladkor in drugo. Dejal je, da smo vsi v domu glede preskrbe odvisni od Polija in Draga, od konja in osliča. »Najraje bi umrl v teh lepih gorah in bil tudi tu pokopan!« je včasih dejal Poljanec. Odkar Poljanca ni več, se v Pogačnikovem domu oskrbniki menjavajo vsako leto Razlogov za to je gotovo več. Kot nosač imam rajši, da je vedno isti oskrbnik in da se nanj navadiš, kot pa da se moraš vsako leto navajati na novega oskrbnika. Vsak oskrbnik ima pač svoj način dela in jaz se moram temu prilagoditi. Moram še omeniti, da je bila pri Poljancu zaposlena kot sobarica tudi moja žena. Sam ne bi bil pravi Trentar, če bi bil samo kmet in nosač. Bil sem tudi gorski vodnik in gorski reševalec. Vodil sem predvsem Angleže na Razor in Škrlatico. Ker od tujih jezikov govorim samo italijansko, sem po sili razmer uporabljal včasih tudi ta jezik. Vedno sem planince varno pripeljal na vrh in nazaj brez nepotrebnega govorjenja. Poznal sem tudi stare gorske vodnike: Antona Tožbarja-Spika, Jožeta Komaca-Paura Antona Kravanjo-Kopiščarja. Bil sem tudi v tečaju za gorske reševalce na Korošici. Tedaj sem tudi prvič sodeloval v reševalni akciji, ko sta se na poti iz Logarske doline na Ojstrico ubila dva mlada fanta iz Ljubljane. Neka planinka si je v Triglavu zlomila nogo. Nosili smo jo po dva reševalca, v odeji, privezani na kol, od Planike do Doliča in še naprej v Trento. Zaradi te neprijetne dolge in naporne nošnje sem nosil na rami dalj časa bulo, debelo kot »čomp«. Ko sem delal na poti čez Prag, se je zgodila nesreča v severni triglavski steni. Moral sem pustiti delo in sodelovati pri reševanju. Pomagal sem reševati še v nekaj drugih akcijah _v Julijcih in Kamniških planinah. Nekaj malega sem se pečal s »plezarijo«. Najraje sem plezal na vrhove okrog Pihavca. Plezal sem sam, brez vrvi, klinov, bos ali v nogavicah, dokler je šlo, pa v hribovskih čevljih. Napravljal, popravljal sem tudi gorske poti. Leta 1958 sem nadelal novo zavarovano pot čSz feavški Gamsovec na Luknjo. Leta 1960 pa zgornjo pot nad prvim Kriškim jezerom, na Križ in manjšo pot od prevala med Razorjem in Planjo na Utrujeni stolp Popravljal sem poti na Škrlatico, Kriško steno, Tominškovo pot, skozi drugo okno Prisojnika. Vsa ta dela sem opravljal sam. Stroške za delo in material mi je plačala Planinska zveza Slovenije. Tako je potekalo moje gorsko življenje: _rojen v gorah semjivelv gorah in za gore kot pastir, kmetovalec, partizan, graditelj doma in gorskih poti,"gorski vodnilTirTreševaTec ter največ kot »trentarski nosač«. No, včasih sem Pil tudi malo »raubšica« na gamse — le kateri Trentar ni okusil te skrivne lovske strasti — pa ne prehudo. Sedaj opazujem, da je v gorah gamsov vedno manj in to ne zaradi divjih lovcev, ampak zaradi bolezni, garjavosti in slepote. Srnjadi pa je vedno več. Ravno pravi čas so mi odpovedale pokorščino noge, saj jih bo kmalu nadomestila žičnica. Srce je pa še kar v redu in zato rad zapojem v našem trentarskem pevskem društvu Triglav. Pevske vaje imamo pod vodstvom profesorja Daneta Škerlja na soboto, seveda več pozimi kot poleti. Moram še povedati, da vseh 32 let, kar sem sodeloval s planinskim društvom Radovljica, nisem imel nikoli nekih posebnih problemov in upam, da tudi društvo z menoj ne. Trentar Viktor Kravanja st. — »Pr Ndreja« je tako končal svojo zgodbo. Sam lahko samo potrdim, da je Ndreja vesten, preudaren, pošten — prava trentarska korenina. Spoznal sem ga, ko sem bil eno sezono oskrbnik na Kriških podih. Zanesel sem se na njegovo vestnost in natančnost in mu zaupal, ne samo njemu, ampak vsej njegovi nosaški družini štirih generacij — saj je bil že njegov oče Lojze nosač — in to izročilo je prešlo na sinove in vnuke. No in tako sva se dogovorila, da napiševa nekaj besed o nosaškem garanju, o konjiču Poliju in osličku Dragu, kot skromno zahvalo za njihovo dolgoletno delo za Pogačnikov dom in njegove obiskovalce. Dodal bi še to, da mi je zaradi mojih »transverzal« osnutek tega spisa ležal dva ali skoraj tri mesece v predalu. Poleti sem imel premalo časa za pisarijo, sedaj pozimi ga imam preveč. Medtem je tovorna žičnica v začetku meseca novembra prvič peljala tovor na Pogačnikov dom. Pred nekaj dnevi sem šele zvedel drugo, a nepričakovano novico. Samo dan po najbolj žalostnem prazniku v letu so se poslovili številni planinci, prijatelji in znanci od dolgoletnega oskrbnika Pogačnikovega doma, neizmernega ljubitelja Kriških podov — Pavla Poljanca. Nagnil se je še en »utrujeni stolp« in tako obstal za vedno. O PRITLIKAVCIH, VELIKANIH IN VILAH V ALPAH M. A. V alpskem prostoru so se ohranile številne legende tako nemškega kot francoskega izvora, ki pričajo o obstoju ljudstev pritlikavcev, velikanov in vil. Razni raziskovalci so te nenavadne zgodbe spravili v zvezo s prebivalci v mlajši kameni dobi in Kelti, zlasti še tedaj, ko je šlo za pritlikavce. PRITLIKAVCI O pritlikavcih, palčkih, škratih, gozdnih možičkih in drugih divjih bitjih, zgodbe pripovedujejo, da so bili grdi, vendar po značaju dobri. Nekateri zatrjujejo, da so bili podobni današnjim Laponcem. Po prihodu višje razvitih ljudstev naj bi bili pobegnili v Alpe, kjer so njihovi rodovi sčasoma izginili. Še danes spominjajo na to legendo otroške pesmi v francoskih Alpah, prav tako pa tudi pripovedka o pritlikavem Zacheu, ki naj bi bil pomagal pri pokristjanjevanju prebivalcev Val d'Anniviersa. Neko drugo pritlikavo ljudstvo naj bi bilo živelo na področju Brienza. Če se poglobimo v legende z nemškega področja, se nam zdi, da opozarjajo na altajski izvor teh majhnih bitij kot tudi na črnopolto in telesno spačeno vrsto ljudi. Raziskovalec Tegethoff razlikuje dve vrsti nemških pritlikavcev: 1. takšne, ki izvirajo iz svetlopoltih škratov; ti so veseli in priljudni; 2. takšne, ki izvirajo iz temnopoltih škratov; ti so grdi in spačeni, veljajo pa za zaščitnike podzemlja in kovaštva. Toda oboji so pripravljeni pomagati ljudem v stiski. Tako radi priskočijo na pomoč v hiši in hlevu, pri želvi in v obrtni delavnici. Neka legenda iz VVallisa pripoveduje, da se je pritlikavec, potem ko je dobil za plačilo lepega majhnega otroka, zazdel samemu sebi tako lep, da se je odpovedal nadaljnjemu delu in je pobegnil. Pri pritlikavcih v francoskih virih je opaziti drugačne značajske lastnosti kot pri nemških ali švicarskih. Na splošno pripisujejo njihove napake in odlike tamkajšnjim vilam. Skorajda majhne in celo pritlikave postave alpskih prebivalcev — te bi ustrezale ljudem 158 novejše kamene dobe tudi v današnjem času — so pripravile posamezne avtorje do tega, da so govorili o pigmejcih. Proti koncu 19. stoletja se je angleški časnik »Nature« razpisal o tako imenovanih pritlikavcih (pigmejcih), ki živijo v španskih Pirenejih. S tem se je začela razprava o pigmejcih. R. G. Haliburton je v pariškem časniku »Kosmos« leta 1887 omenil obstoj pigmejcev v pokrajini Gerona kot tudi na področju Salamance, kjer naj bi živeli pigmejci že od 16. stoletja naprej. Bil je prepričan, da je pri njih odkril pomembno podobnost z afriškimi pigmejci. Te zanimive snovi se je ponovno lotil McPherson, ki je bil s svojimi podatki natančnejši in opisuje področje, na katerem živijo pritlikavci kot Collado de Tosas in dodaja, da so pogosto zaposleni kot pastirji in o tem pripoveduje takole: »Sporočili so mi tudi, da ti pritlikavci niso posebno inteligentni in da se je z njimi komajda mogoče sporazumeti.« Predvsem pa piše o številnih primerih slaboumnosti v soseščini. V resnici je šlo pri teh tako imenovanih pritlikavcih za duševno zaostale ljudi pritlikave rasti, kar je pojav, ki ga je mogoče pogosto srečati. To potrjuje tudi Haliburtonov opis: Njihove oči so nekoliko mongoloidne, obraz imajo širok in rumenkast pa rdeče lase, njihova velikost pa znaša od 110 do 115 cm. Zgodbe o teh pritlikavcih so kmalu zatem utihnile predvsem po zaslugi intervjuja, ki ga je dal urednik časnika »Antropologie« Carthaillac v Toulousu. Po njegovem v tem primeru nikakor ni šlo za resnične pritlikavce, marveč le za nekaj duševno zaostalih ljudi, ki so bili majhne rasti. Opisi o zunanjosti in obnašanju teh pirenejskih pritlikavcev s skladajo s tem, kar tudi sicer vemo o duševno zaostalih v Alpah. Gotovo je, da bomo morali iskati izvor številnih legend o pritlikavih ljudeh med temi ubogimi bitji. Oče teorije o evropskih pigmejcih je Italijan Sergi, ki se sklicuje predvsem na pričevanje Homerja. Herodota, Aristotela in Plinija kot tudi na najdbe okostij. Številni ostanki, ki so jih odkrili v Švici in drugje, utegnejo pomeniti enega izmed virov za nemške in keltske legende o majhnih ljudeh. Po Lahovariju izvirajo predvsem iz bronaste dobe, saj znaša njihova višina med 1,38 in 1,42 metra — to ustreza današnjim pigmejcem — hkrati pa naj bi bili imeli nekoliko podaljšane lobanje. Vse to pa seveda še ne dokazuje, da so bili to resnični pigmejci. Različne bolezni kot rahitis in slaboumnost lahko v resnici povzročijo pritlikavo rast. Kritik teze o pigmejcih Fr. Schwerz ni brez razloga zatrjeval, da bi lahko s pomočjo nekaj okostij, katerih velikost presega povprečje, sprejeli tudi teorijo o velikanih. Po kritičnem pretresu statističnih podatkov je prišel Schwerz do sklepa, da so bili ljudje kamene dobe manjši, kot so današnji ljudje, vendar jih nikakor ne bi mogli označiti za pigmejce. Dejstvo je, da so pri merjenju povprečne velikosti ljudi v Chamblandu (Pully, Lausanne) in njihovih sosedov v Grimaldiju (negroidi), ki so jih odkrili v Waadtlandu in Wallisu, ugotovili 1,58 m za moške in 1,57 m pri ženskah. Ljudje iz Chamblanda so imeli podolgovate glave in niso bili v sorodu z mostiščarji, ki so bili širokoglavi. Nekateri zato domnevajo, da bi nas utegnile zgodbe in številne pripovedke o škratih v Alpah in Juri spominjati na ljudstva izpred mostiščarskih časov. To bi lahko bili Ligurci, o katerih pa ve izročilo povedati, da so bili prejkone velikani. Zdi se, kot da so gorstva dajala zavetje predvsem ljudem pritlikave rasti, kajti tukaj lahko zaradi posebnih razmer postanejo tudi majhni in slabotni močni. Kar zadeva ljudi mlajše kamene dobe v Wallisu in zahodni Švici, tako poudarja Sauter, so bile njihove postave majhne do komaj še srednje velike. Dokaz za to se ponuja iz rodovnih povezav glavnine prebivalcev zahodne Švice v mlajši kameni dobi z ljudstvi istega razdobja iz južne Evrope, toda tudi z ljudstvi severnejših predelov. V Wallisu živeči ljudje mlajše kamene dobe se močno razlikujejo predvsem kot sredozemska, lepa in večinoma podolgovatoglava vrsta od ljudi srednjega veka. Od njih poznamo ostanke okostij, ki pričajo o ljudeh srednjih do visokih postav, s širokimi in celo zelo širokimi lobanjami. Gotovo pa je, da alpska ljudstva niso pripadala isti rasi. Alpski »pigmejci« so vzbujali pozornost zgolj zato, ker so v njihovi soseščini živeli večji ljudje. Ne brez razloga je že J. Loewenberg leta 1834 zatrjeval, da so Alpe svoje prebivalce nekako stisnile, saj poznamo iz tega prostora veliko več zgodb o pritlikavcih kot o velikanih. VELIKANI Toda tudi trditev J. Loewenberga ne drži popolnoma. V nasprotju z mnenjem tega popotnika obstajajo prav tako številne sage o velikanih v naših gorah. Tako ugotavljamo v legendah nemškega izvora enako kot pri pritlikavcih dve vrsti velikanov: 1. velikane z dobrodušnim značajem, ki so razširjali obdelovanje zemlje, in prav ti naj bi bili začeli graditi gradove, cerkve itd.; 2. velikane s hudobnimi potezami, ki so trpinčili ženske in otroke, teptali žitne posevke in so bili sovražniki krščanstva. Večinoma nastopajo velikani nemških legend v večjih skupinah, imenujejo pa jih »velikani, Turki ali Huni«. Večina besedil poudarja njihovo neumnost. Velikani v francoskih legendah pa nastopajo predvsem kot posamezniki. Veljajo za graditelje keltskih zgradb in spomenikov, ki so bili sestavljeni iz orjaških skal. Krščanstvu niso bili sovražni. Nekateri domnevajo, da so v teh ljudeh spoznali prednike Baskov. 159 Nenavadno je, da lahko ugotovimo pri germanskih velikanih s hudobnimi potezami enake napake, kot so jih prisojali Hunom v 5. stoletju in Ogrom v 10. stoletju. Zanimiva je ideja tistih, ki zatrjujejo, da izvira beseda »ogre« (ljudožerec) iz »Hongrois« (Oger). Med najbolj znane velikane prištevamo Gargantuo, ki je po zaslugi Rabelaisa postal nesmrten. Vendar je najti takšne pojave tudi v različnih drugih delih z alpskega področja. Tako jim legende iz zahodne Švice pripisujejo orjaške posege in spremembe v gorskem svetu in bližnjih pokrajinah. Tako jim pripisujejo nastanek številnih alpskih in predalpskih vrhov, izkopali pa naj bi bili tudi Ženevsko jezero. Ko je tak velikan hotel zasuti pristanišče v Genfu, je spotoma izgubil zemljo iz košare, iz česar je nastal grič Monthoux. Tudi je izpil Saano in jo v treh dneh izsušil, nakar je onesnažil majhno jezero, ki ga od takrat imenujejo Črno jezero. Medtem ko so se germanski velikani pomešali z osvajalci, ki so prihajali iz vzhodne in osrednje Evrope, prištevajo francoske velikane prejkone med saracenske mite. Spomnimo se le, da je Pantagruel, potem ko je premagal 300 velikanov in ubil njihovega vodjo Loup Garouja, vzkliknil: »Mahom, Mahom, Mahom!« in tako opozoril na povezavo med temi velikani in »hudobnimi« mohamedanci. Tudi v Fierabrasu iz pravljičnega sveta Karla Velikega, bil je osrednji junak v starofrancoski junaški pesnitvi iz minevajočega 12. stoletja, prepoznamo Saracena (Arabca). V dveh drugih pesnitvah srečamo velikana Roboastra, čigar ime ima zanesljivo orientalski pomen. Domnevati je mogoče, da se je velik del saracenskih mitov v zahodni Švici izrazil tudi v junaških pesnitvah, ki so se pojavile po križarskih vojnah. Tudi na Bližnjem vzhodu najdemo velikane v različnih zgodbah: omenimo naj le tiste, ki so terorizirali poizvedovalce, ki jih je bil poslal Jozua, preden so le-ti prebredli Jordan. Še bolj znana je seveda zgodba o Davidu in Goljatu. Domnevati je tudi mogoče, da so prav tako, kot so bili številni gorski pritlikavci žrtve golšavosti, tudi nekateri izmed velikanov bolehali za pretirano rastjo. F. G. Stebler je leta 1913 objavil fotografijo enega takšnih nesrečnežev Moritza Kampfena, čigar velikost je visoko presegala dva metra. V tem primeru je šlo za očitnega spaka, saj je bila njegova teta Josephina, ki je prav tako na fotografiji docela normalne velikosti. VILE Kar zadeva vile, jih največkrat povezujejo z nenavadnimi pokrajinskimi oblikami, zlasti z votlinami in drugimi zavetji, ki jih tvori skalovje. Tudi tukaj obstajajo razlike med vilami iz nemškega in vilami iz francoskega jezikovnega območja. Medtem ko so v Nemčiji vile največkrat mlada bitja in veljajo za zaščitnice dreves, svetih rek in studencev, so to v francoskih zgodbah starejše ženske, ki znajo delati čudeže in čarati. Zlasti pogosto nastopajo vile v zgodbah iz zahodnih Alp, iz Savoje in Wallisa. V resnici pripisujejo zgodbe večino pokrajinsko lepih prostorov prav vilam. Do tega pa je prišlo nemara tudi zaradi slabega prevoda iz starofancoščine in zmede, ki je nastala na osnovi tega. Gre za besedi »fée« (vila) in »fez« (čreda), kot tudi besede »faye« (ovca in vila) v Savoji, »faya« ali »faa« v Wallisu ali tudi »faeta« (majhna ovca). Nadalje je prišlo do zmede med besedami »fata« (nižje božanstvo) in »feta« (nosečnica). Tako ni torej Saas Fee nič drugega kot ovčja gora, »Foberg« pa ime, ki ga kdaj pa kdaj uporabljajo za Mischabel. V letu 1544 omenja Stumpf živino v dolini Saaser, ki se imenuje »foe«, leta 1758 pa pripoveduje Tschudi o bližnji Mont Martis, ki so jo označevali s »Foë«. Constantin in Désormaux iz tega sklepata, da določeno število vilinskih votlin ni bilo nič drugega kot zavetje za črede ovac, ki so se tjakaj umaknile pred neurji. Zdi se, da so bile nekatere vilinske votline, ki so jih pozneje pripisovali zgolj vilam, pred-zgodovinska grobišča. Tako pripovedujejo, da sta v votlini pri St. Mauricu prebivali dve vili: dobra vila (Frisette) in hudobna vila (Turlure). Ali ni torej značilno, da imajo krave v teh krajih pogosto ime Frisette? Če pa slišimo besedo »Turlure«, ali pri tem ne pomislimo na môro, živinskega tatu ali povzročitelja drugačnih nevšečnosti? Omeniti je še treba, da besedo »fée« uporabljajo kot dodaten pojem za določeno kamnito posodo kot tudi za hudiče, pogane ali čarovnice. Pogosto je ta beseda v rabi kot sinonim ali nadomestilo za Saracena. To nam kliče v spomin, da so v raznih krajih verovali, da gre pri Saracenih za može, ki so bili poročeni z vilami. Po prepričanju gorjancev so imele vile moč razdeljevati srečo ali nesrečo. Ženske so bile nežne, rjave polti in črnih las, kar je znamenje, da so izvirale iz Orienta. Oglejmo si v tej zvezi kratko navedbo J. Tourniera, ki je zapisal: »Pogorje Pierre Châtel ob bregovih Rodana so bili zasedli Saraceni, Na zahodu, nasproti skalnemu stebru Lasignieu, opazimo ob vznožju skalovja Parves črno luknjo, ki jo je brez lestve le težko mogoče doseči. To je vilinska votlina (Feengrotte).« Zdi se primerno, če ob tej priložnosti opozorimo na poljudni izraz »etre fada«, ki ga uporabljajo v francoščini in pomeni nor, nenavaden, ekstravaganten, da bi tako bolje razumeli enačenje »vil« (fada) s Saraceni, torej tujcev z barbarskimi navadami, pa naj 160 so to bili Arabci, Berberi, Zidje, cigani, Lombardi ali domači razbojniki. Izvor številnih in tako presenetljivih zgodb o pritlikavcih, velikanih in vilah je mogoče po vsej verjetnosti iskati tudi v starodavnih keltskih in nordijskih mitih. Utegne biti, da obstajajo celo stari indo-evropski zgledi. Toda številne novejše pripovedke so se že tako oddaljile od svojih pravirov, da so se sčasoma preusmerile na bolj ali manj literarno utemeljene spomine na »obsedene« Ogre in Saracene, ki so se podili po pokvarjeni Evropi 10. stoletja. (Prispevek oziroma študijo je napisal Max Liniger, objavljena je bila v švicarski reviji »Die Alpen«, 4. četrtletje 1982, seveda pa je opremljena s številnimi navedbami virov in dolgo vrsto krajevnih nadrobnosti. Prevajalec hkrati spominja tudi na številne podobne slovenske pravljice in pripovedke, ki so znane domala z vseh področij našega gorskega sveta in bi jih kazalo potemtakem preučiti tudi z vidika, kot ga nakazuje ta študija.) PRED ZAPRTIMI VRATI NADA KOSTANJEVIC Za majske praznike je ena izmed mojih treh sestra prišla k meni na obisk. Odločna ženica šestdesetih let, medicinska sestra, je porabila ves dan za to, da se je iz Vipave odpeljala z avtobusom do Cenca, od tam na Javornik, z vrha Javornika pa jo je mahnila kar peš čez Podkraj naravnost v Vipavo. Drugi dan je moj bolni mož želel ostati doma. Avta pač nimamo in tako sva naredili bojni načrt. Njega, mojo pastorko, invalidsko Marijo in naju obe smo naložili na opoldanski avtobus in se odpeljali do Ajdovščine. Spravili sva ju v kavarno v parku pod košate topole. »Midve pa pojdeva ta čas pogledat Pilonovo galerijo. Vse, kar bova videli, vam bova povedali, tako da ju bosta posredno .videla' tudi vidva!« Pilonova galerija pa ni bila takega mnenja; bila je trdno zaprta. Buljili sva v njena vrata, ko me pokliče znanka. Tudi sama se je znašla v isti zadregi. Ko sem ji povedala, da imam oba »hišna reveža« pred kavarno, je hitro ukrepala: »Vidve se pojdita kam potepat, saj vama bo gotovo koristilo, jaz pa bom vašega moža in Marijo zapeljala z avtom na naš lepi vrt; tam naj občudujeta naravo. Čez kako urico, dve, pridita ponju!« Ni nama bilo treba dvakrat reči. »K izviru Hublja te popeljem!« Šli sva najprej skozi ozke ulice starega dela mesta, nato po Vilharjevi ulici, kjer kot gobe po dežju rasejo med lepimi vrtički lične hišice. Čeprav je bil tretji majski dan, je vse bilo nekam čudno ožgano. Saj res, zjutraj je bila na Vipavskem slana. Hodili sva navzgor po desnem, spustili pa se bova po levem bregu, sem ji razložila. Za urejeno in asfaltirano Vilharjevo ulico se začenja divja in romantična soteska. Nad njo se dviga školj, kamnit in travnat griček, s katerega je lep pogled na naše občinsko središče. Pa nisva šli gor. Izbrali sva raje ozko stezo, ki se vije po gozdiču. Globoko pod nama šumi Hubelj. Sušna in mrzla pomlad je letos, zato je tudi ob vodi kaj malo cvetja. Sem ter tja se pokaže tudi kaka markacija, a so vse že stare in obledele. Steza je mnogo pa se raje drživa bledih markacij. Nekdanji, opuščeni pašniki so ograjeni s »suhozidi«, kot je na Primorskem navada. Naredili so jih ljudje, ko so pašnike trebili. Danes je v Ajdovščini le malo pravih kmetov in malo živine; nekaj jo je le še. Pot je vse bolj strma in se vzpenja v pobočje Kovka. Zagledali sva pred seboj zelo lepo in snažno vasico Gorenje, ki je od Ajdovščine le malo oddaljena. Hiše so povsem mestne. Jih pač ni doseglo spomeniško varstvo, s katerim se v Ajdovščini hišni lastniki neprenehoma bojujejo. Iz vasi sva prišli pod strmo pobočje Kovka, na cesto, nad katero so naredili »golosek« in ga pripravljajo za pogozdovanje. Približevali sva se gozdu. »Uredi si lase!« sem ozmerjala sestro. »Daj no! Koča ob izviru Hublja je bolj gosposka koča! Fino kavo kuhajo, jaz plačam!« »Ne, jaz!« se je jezila sestra. Le nekaj korakov in v gozdiču najdeva lično kočo, pred njo pa vzorno obdelan vrtiček, ki ga v zavetju slana ni obiskala. »Kofe« je zapeljivo dišal, nekakšni »lepi gospe« pa sta pred kočo veselo klepetali in sedeli na pletenih stolih. »Kar gibati se bosta morali!« me dregne sestra. Ponosno, kot bi v žepih imeli najmanj vsaka po milijon, vstopiva pred hišo. Sestra me spet dregne češ, jaz znam kranjsko, naj kar jaz naročam. »Dober dan! Radi bi dve kavi s smetano, žig koče in pet razglednic!« »Vem da bi radi, ampak iz tega ne bo nič! Koča je že dve leti privatna last in je zasebno stanovanje, ,kofe' pa kuhamo le zase, drage tovarišice!« No, raje bi pile kavo, kot bile »drage tovarišice«, ker pa lepa beseda lepo mesto najde, naju je tudi ta lepa beseda s tega 161 lepega mesta — odgnala. Le nekaj korakov skozi gozdiček in že se nama odpre razgled na veliko, strmo skalo, iz katere v velikem slapu pada Hubelj. Ker je pomlad sušna, je slap bolj šibak — pa je kljub temu veličasten. Sem ter tja med skalovjem kaže zajčji lakotnik rumeno cvetje. Čista voda šumi in se zliva v sotesko. Sestopili bova po drugem bregu. Tu je asfaltna cesta, saj kmalu pod izvirom začne že naselje Cesta IV. prekomorske brigade. Najbližje Hublju je domačija Drejca Batiča, znanega čebelarskega mojstra, ki se ukvarja ne le s čebelarstvom, temveč tudi s kuho voščin in je kljub letom še mladostno čil. Nižje doli je starinska cerkvica sv. Petra. Cesto sem ter tja spodjedajo plazovi. Spodaj se soteska počasi razširja, ob njej pa je v gozdu sem in tja kakšna lična hišica. 2e sva nad Ajdovščino. Hiše so tu lepe in moderne. Prečkali sva spet Hubelj po mostu za novimi »bloki«. Mož in Marija sta naju že čakala pri prijateljih. Njiju je Angela zapeljala domov, naju s sestro pa je pobral France. Videl je rože v torbici: »Pri žegnu« vaju odložim. Na pokopališču sva našli že druge ženske z vasi. Prišle so sem, da bi na praznični večer uredile svoje »lehe«. Rožam, ki jih je sinoči prinesla sestra z Javornika, so se pridružile rože s Hublja. Začelo se je mračiti. V kasarni pa se je oglasila trobenta. Večerno sonce je pošiljalo poslednje poševne žarke izza Križa. Za hip so se ustavili vojaki in pozdravili zastavo, ko so jo spuščali. Za hip so se ženice zravnale nad »lehami«, ki so jih urejale. Tudi medve s setro sva se jim pridružili tam, kjer je na poslednji večni mrtvi straži moj fant. Potem sva z drugimi ženskami odšli proti izhodu in domov. PO PARTIZANSKI CESTI IVANKA KOROŠEC Prva nedelja v septembru je bila tako lepa in sončna, da bi še Kosmač rekel o njej: »Lep dan je, kakor iz čistega zlata ulit.. .« Res je bil lep dan, zato nismo strpeli doma in smo jo mahnili na izlet. V prvotnem načrtu je bilo, da se bomo najprej peljali z avtobusom, nato bomo pa šli peš. Toda ker je naš sosed Martin imel opravke ravno na tisti relaciji, se je ponudil, da nas pelje. Zbasali smo se v njegov avto, v katerem je prevažal že vse mogoče stvari, od prašičev in kur, do peska, apna in desk; prevozil je z njim že toliko kilometrov, da bi lahko najmanj šestkrat obšel ekvator. Od Radovljice navzdol in čez most na Savi je še kar šlo, v breg pa je avto kihal, pihal in ropotal kot tank. Nič ne de, če je šlo po polževo, mi smo zato lahko uživali v pogledu na panoramo Radovljice, na levem bregu Save. Za njo pa so kot mogočni stražarji bdele Karavanke. Prisopihali smo na vrh. Tam je avto spet dobil nekaj sape in nas mimo Lipnice in Kamne gorice kar mimogrede potegnil do Krope. Tu smo se izhomatali iz zadušljive vročine v avtu in se nameravali posloviti od prijaznega soseda Martina. On pa nam je, ustrežljiv kot je, predlagal, naj si ogledamo kovaški muzej in Kropo, medtem pa bo on uredil svoje zadeve. Da ne bomo grizli kolena v ta breg, nas bo potegnil še do lovske koče na Petelinovcu, od tam pa jo bomo lažje mahnili naprej. Če bomo gotovi prej kot on, naj kar gremo, da nas bo že dohitel, je dostavil. Kroparski kovaški muzej sta otroka že videla; tu sta bila že s šolsko ekskurzijo, zato tja nismo šli. Zanimala nas je Kropa. Zgnetena je pod strmine Jelovice, v tesni grapi, ki jo je izjedla Kroparica. Mogočne kroparske hiše so razporejene po klancu v dveh vrstah. Kropa je že v 15. stoletju veljala za trg, imela je dve fužini in 20 vigenjcev. 5 stoletij so živeli Kroparji sami zase, delali v fužinah in kovali v vigenjcih ter tovorili žeblje v »bariglah« po svetu. V prejšnjem stoletju pa ročno kovaštvo ni več zmoglo tekme z industrijo. V Kropi se je naselilo mrtvilo in mnogo ljudi se je odselilo. Kropa je ostala v glavnem nespremenjena (razen spodnjega konca, kjer stoji tovarna Plamen in kjer rastejo nove stavbe), in je danes živ muzej. Ob cesti, nekoliko višje, prav na ovinku, stoje v posebni stavbi ostanki »slovenske peči«, plavža iz poznega srednjega veka. Gozd nas je s svojo senco prijetno hladil. Martina pa ni bilo od nikoder. Dvomili smo, če ga bomo ta dan sploh še kaj videli. Vedeli smo, da ne gre tako hitro od mize, posebej ne tedaj, če je kaj na njej. To se mu seveda pozna po obilnem trebuščku, ki ga skuša odpraviti s »TV športom«, vendar za zdaj še brez uspeha. Tudi prstov na nogah se ne more dotakniti, ne da bi pri tem moral močno upogniti kolena. Da o sapi pri hoji po stopnicah niti ne govorimo. Bo, saj bo, pravi, vendar ga klobase in kruh in msBmmBm m&MšSSSi duš a3 p restopa °b r e g o ve M!, k i s ni o m anj poet i č n i, teh občutkov ne znamo povedati Borut6je°našel na bregu prve jesenske podleske. Utrgal je enega in mi ga prinesel; Pa rt iza n s ka c; e s t a^o dV J a^nn i k a" d o° P o d b I i c e je posejana s p—grobni Obhajal pa nas je lep občutek, kajti na vsakem je bil šopek al. vsaj cvet. Ne, csws»—»i»«? - - - ™" mmmmm^š^ mmmmmmm. fttUBmmmmm m^rnmmmm »Sai^em vedel da mi ne boste ušli,« je rekel zadovoljno, »čeprav sem že skoraj obupal. atsš srs:: r^rKvffsst oa se nam je vendar dobro zdelo. . ,.r »Kaj ni treba!« se je razhudil Martin, »zdaj, ko sem vas vsega skupaj pet debelih ur čakal nai bi šel domov brez vas?« S tortami smo se posladkali tudi mi, potem smo se z Martinovo knpopea lep. Selški dolini. Nekajkrat je zahroplo in cuknilo, a v glavnem smo se brez zastojev pr,-dričali do Škofje Loke, nato pa skozi Kranj in ob prvem mraku domov _ Druqo iutro sem se spomnila na podlesek. Svetlovijoličasto je gleda iz žepa in se ni ovenel S tistih hribov so doma same krepke stvari, kakršni so tudi ljudje, k. z.ve tam. 163 NOVOLETNA POT H KOČI PD KOČEVJE* PETER VOVK td[eyes in .9rmov- capljam po rahl° zarisani stezi- z blazinami mahu b ems ,ale' kot l?te ',n fIC' sede. Kot pahljače so olesenele travne bilke, pokrite s snegom. Veje in vejice lesk so kot veliki beli cvetovi. ^^^^^¡¡^""l"656 nap,reK^ svet 2imskih Pravliic- v košati smreki je spleteno rmripm 7™i J. J\Sam'caKval1 jajčeca Kot drobni stihi kitic se lovijo kosmiči snega " . v 1 ¿rdKU- v lemnin oojemih jelovih vej plahuta sova, išče zavetje pred svetlobo DomikJm nsnroMn^ St°ji jer?,blka na tenkih n°9ah" Pani Pod nJ° Je dotrajal. Počasi se Soltek,1EV' S90' VS® Več sne9a Je v Bela ogledala na zadnjicah srn Ste*Jml 0ddalj-ujfj°- Zdl, se m|. da se J« čas ustavil. Vse je mirno in tiho. Bel pies starke zime se je sele začel. sedi na vejici ščinkavec. Le ščinklja z mladiči je odletela na jug, kjer bo na RHp^ohPreživela zimo. Preperel, prelomljen suhar, pokrit s snegom, je kot dedek mraz bodeno z nožem" markaciia kaže Pot "«P«* Izrezljano srce na mladi jelki je pre- nS»?«SD.Lh*0 mUZik° fem' Ve,ter drži prst na uslih- Snežinke se vrtinčijo, dvigajo in hPlf^ni?0M0n P'eS .,arke Zime" Mladice okoli na samem st°ječe smreke so kot beli piščančki. Na vej. sedi prazno gnezdo drozga in čaka na pomlad. Glasovi živali in ptic molčijo, kot da jih nikoli ne bi bilo. ?re79olonLtC?Pla bela rokavica pokriva mahovnata tla. Pod košatimi smrekami se vidi se zelenje. Igra besed v zimskem gozdu ni potrebna, vse je kot ena sama velika umet-nina. tBr!^orT,lSVOjiui1tenJkimi vei'cami je kot nevesta. Poteze mile, kapa bela. Trepetlika Zb! tdlmeD nf ,izg-ubi steza" Storži smrek vise kot lestenci. Pokončni mokri sneg svednik«. Pod košato smreko se dolgočasi jelen in stresa s kože V čvrstih vozlih se na samem stoječa bukev oprijema velike skale, da ne bi padla f7u;n7P.e3ru S!C p6J?M.na me prebudi iz sanjskega sveta. Redka slika, ki izginja iz gozda. Plasti tišine odkriva kričavi glas srake, ne vem, kaj je zagledala V mehkobo snega potopljene stopinje me nesejo naprej. Zasopel dih se razcveta v belo meglico. Lesene glasove dreves maje veter. Z odtiski snežink popisan obraz je modrikast Grm ob poti ne ve, kaj sosednji grm sanja. Kot brez glasu sem, sam, za nikogar Kot da sem nagačen z mehko težo. Padajoči sneg se oprijemlje hrapave skorje jelk in smrek. Kot bi slikar sproti risal novoletno idilo. _Bukv.ee, pokrite s snegom so kot baletke. Mlada jelka ob poti kot deklica prikupnih oci in počesanih las. Veje jelk in smrek vise ob deblih kot pahljače Nobenega vriska ni, ne klica. Vse je tiho in mirno. Postajam bel kot mlinar. S prsti otipavam veje, sipki sneg se razsipava. Molče pada v moje misli. Ustavim se v zakotju skušam se ogreti in zadihati bolj sproščeno. Mlada smreka ob poti je prijazna poteze'mile kapa bela. Gole veje bukev so kot spleteni prsti mrtvega človeka. Gledam visoke oboke bukev, v sivem marmorju obarvana debla. Kot v starem grškem hramu je vse to, kjer so se dogajale velike stvaritve. Siničke dolgorepke obirajo drevesno skorjo in tiho čebljajo. Osamljena figura bukovega suharja, pokrita s snegom je otožna, zasanjana in pesniška. Kakor da posluša. In v tem molčanju, kot da se čuti duša neznanega bitja. Sneg pada na molčeče panje in ščavje. Začaran v privid premrle ptice prhne z zasnežene veje, tiho capljam po zasneženi poti. Glas črne žolne prebada tišino padajočega snega tako značilen in domač. Javorji samotarji so kot čudnolepi tujci. Kot bi zamolkle strune prebiral, se oglaša kalin. Diši po snegu, duh je omamljiv in mehak. plaCno" V°Vk je član PD Kočevje; bil je oskrbnik Koče pri Jelenovem studerncu polnih 17 let in to brez-»Sedemdesetkrat na leto vsako soboto in nedeljo peš do koče in nazaj,« pravi Peter -in ni mi žal za te Z nPa1dpr,ntnerf.V,«X'-'r5,L,e ,Udi Pr°PagaTn?iSt' sospodar' 2dai kdai izbrska Po svojih spornih in tisto lnaf' tuf zaP'se. Tega pa ni malo. Tako. pravi, si podaljšuje življenje. Vsako soboto, ko je šel do t i IfiiV nedeljo vračal, je .zganjal bolezen. Udobnega življenja si nikoli ni utegnil privoščiti Hodil odortp J n» nTVČf"™ 't l® bil° zanJ- doživetje Na -Fridrihštanjski poti- jI imel tore zmerom ?etna pot h koči PD Kočevje. Planinec. Opis ene takih poti predstavlja pričujoča Novo- i™» ob vsakem letnem času svojo podobo., pravi »in to podobo je vredno opisovati. To sem delal tudi s fotografskim aparatom. Dosti planincev sem fotografiral, izdelal potem fotograf je sam in fh prihodnjo nedeljo razdelil tudi zastonj, če ni šlo drugače. Zanimali so me ljudje, zanimajo me živali ptice ££ .mmrtva narava v vseh letnih časih. Zdaj pa nisem več tak kot s^m bil. Leta so tu Pa tud. zjutraj nisem vec tak kot prejšnjega dne . . . Tak sem postal, kot da me voda odnaša « Mahovnate skale in kamni pokriti s snegom so kot izklesano naselje. Polno snežink je v zraku, kot bele zvezdice padajo na tla. Oglaša se neka ptica, drvarji ji pravijo uspavanka. Meni kriči: Spim! Spim! Spim! Velika hladna snežinka mi je padla na oko, druga zdrsne po obrazu navzdol. Kakor da sta razumeli druga drugo. Čas zbranosti je ob novoletni poti. Tišina pa, kakor da ni sama. Oglaša se škripajoči glas smreke, drgne ob bukev. In spet je vse tiho, kot da sto let ni bilo ničesar. Snežinke padajo kar naprej in pritiskajo na mojo dušo. Zdi se mi, kot bi stopinjam večnosti prisluškoval. Stojim ob košati jelki, molčim in o nečem razmišljam. Spomin je z menoj, ko nas je bilo več. Ves miren in tih capljam naprej, da ne bi motil novoletne tišine. V brezglasju dreves se topijo čustva večera. Kakor temne, nejasne slike se pomikajo jelke in bukve pred menoj. Neznani obrazi skal, kamnov in skalnatih blokov mi delajo družbo. Prišumi lesna sova, tiho kot list, kadar pada. Sveže sledi jelena in košut gledam. Z razpetimi krili se spušča na tla gozdni jereb. Brska pod jerebiko, da bo dobil kaj za pod kljun. Oči se pasejo na hrapavi skorji stare jelke. Cilj je že blizu, ključ sem zavrtel. Odprl sem vrata koče PD Kočevje, vesel, da sem spet pri tebi, Jelenov studenec. Iz vzdihov ležišč sem začutil, kot da so prijatelji ravnokar odšli. Zdelo se mi je, da ličkanje šušti in da žerjavica še tli v peči. Mrak je temnel, videl sem samo še obrise smrek, potem pa je nastala tema. Kot razca-panec, veter v dimniku igra svojo pesem. Jaz pa se grejem ob topli peči. Vznemirja me ta čudovita tišina pred novim letom, ko nas je bilo več. Zbrano stoje smreke pri studencu. Zajamem vodo z loncem; rahlo vzvalovi. Tiho capljam nazaj proti koči in delam nove stopinje. Zdi se mi, da se sever igra z menoj in mi zavezuje oči. Nalijem vodo v lonček, kmalu veselo zacvrči. Nasipljem kavo, prijeten duh draži nos. Poživi misli, požene srce in odpre oči. S sten počasi polzijo vesele zgodbe mladih ljudi. Pajek se spušča po niti na mizo, kot bi se hotel pogovoriti z menoj. Bliža se polnoč. Lesni črv škrta v tramu, kot bi navijal leseno uro. Tišina mize, stolov, omare, peči in postelje znova prevzema. Vse prihaja z glasovi prijateljev in znancev, ki so še živi in ki jih ni več. Z njimi se povezujem, s skritim svetom noči. Ustnice se gibljejo, prav tiho pojo. Novoletna pesem stiska grlo. Ogenj v peči je svetlejši, misli žive. Poslušam utrip ognja v železni peči, zardeli. Nekaj momljam sam sebi. Besede se izgubljajo, topijo v toplem zraku lesene koče iz brun. V kapljicah vina, v zanosu prijateljev in prijateljic. V šepetajočem molku novoletne noči, v toplih objemih zanosa... KONCERT NA TRIGLAVU (Ob tridesetletnici primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec.) TOMAŽ KRANJC »Vodopivci« so moški pevski zbor iz Ljubljane, v katerem svoje veselje do petja in zabave delijo v glavnem primorski študenti. Dokaj trdo delo na številnih vajah je »krivo«, da fantje, ko je treba, izredno tankočutno in doživeto zapojo, zato so na svojega »Vodo-pivca« izredno ponosni. Zbor je dobil ime po primorskem skladatelju, zavedni grči in šaljivcu, kromberškem župniku Vinku Vodopivcu, ki je probleme tega sveta prepustil drugim pred tridesetimi leti. Čeprav ime zbora vzbuja razne asociacije, pa fantje modro prisegajo na Vinka. Priimek pa je zelo prikladen za forume, ki odločajo o dotacijah. Enkrat predlanskim je bilo, ko so se odločili, da ne bodo na smučarske tečaje hodili vsak posebej, ampak že zaradi vaj, lepo vsi skupaj — in kar je najvažnejše — noben glas naj ne bi manjkal! Teden dni so »peglali« Krvavec. V gostoljubni Gospinci so k petju pritegnili številne novopečene oboževalke (pesmi in pevcev), tako da pomanjkanja tenorjev sploh ni bilo čutiti. Prišla je sobota, Čupo se je lahko odtrgal od knjig, Tomažu je mentorica pri diplomskem delu zbežala smučat v Italijo, Zoran in njegova pupi pa sta jo primahala gor kar peš, s kamniške strani. V koči so našli še Iztoka, ki zaradi operacije očesa ni smučal, pa dve Darji (ena se je zatreskala v smreko, v drugo pa se je 165 zatreskal učitelj smučanja). Povzpeli so se na Veliki Zvoh in se zročali božajočim sončnim žarkom. Na anorakih so se sankali v »vrtačo« na vrhu in sredi podobnih norčij se je rodila ideja o koncertu na Triglavu, ki se je skrivnostno »bahal« na zahodnem obzorju. Na prvi avgustovski petek so se zbrali v Vratih. Drobni drugi tenor Marko, ki mu zaradi kozje brade pravijo Ho-Ši-Ming, je pod velikanskim in težkim nahrbtnikom spominjal na prvošolčka, ki na hrbtu prenaša vso svojo silno učenost. Tu je bil plečati in polnokrvni Boris pa suhljati dolgin Darko v živordeči smučarski bundi, ob katerih so bili njegovi črni kodri, urejeni v stilu bližajoče se vojaščine, še bolj črni. Majhna skupina okrog šavlija, širokega orjaka s prijaznimi očmi, skritimi v temnem goščavju, ki mu obroblja basovska usta, se veselo smeje. Med njimi Franci, nemirnega pogleda, in njegova popularna ženka Irena, ki je zaradi priložnostnih solo vložkov v nekaterih najlepših slovenskih pesmih, bila deležna številnih aplavzov v Riu, Pod lipco, Pri Sokolu in drugih slavnih pokoncertnih dvoranah. Kmalu za njimi so prišli fantje s primorske strani. Julijana so nekaj dni prej zaklali zaradi brezvrednega slepiča, tako da je že nevemkaterikrat manjkal na počitniških akcijah. Prišli so Tomaž, postaven kot Pink Panter, a še vedno dovolj močan, da nosi neutrudno delujoči jezik; Zoran, nihajoč med prešerno aufbiksovsko in preudarno resno filozofijo; Marjan s svojo resonančno lobanjo; Jože, ki so ga prijatelji pretentali, da je na vrhu Triglava gostilna, sicer ne bi šel zraven pa še nekaj brucov, ki so se držali bolj ob strani. Tam je bil tudi mladi dirigent, spoštljivo je zrl gor v Steno. Verjetno je nabiral koncentracijo kot pred zadnjo vajo, na kateri se bo izkazalo, ali so fantje že sposobni nastopiti ali še ne. Čupo je prišel sredi noči. Izkoristil je lepo vreme in pokosil okoli vinograda, pa je zamudil avtobus in pešačil gor iz Mojstrane. Težak, a sladek je bil njegov tovor — kan-tica najboljšega domačega, iz tistega soda ob zidu. Z njim naj bi proslavili uspešen vzpon in koncert na najvišjem nivoju. Če bi vedel, da njegov tovor ne bo zdržal niti do Rži, se ne bi tako žrl in se v zadregi praskal po kuštravi glavi, ker je v kantici imel slepe potnike — vinske mušice. Dolina je bila še v globoki senci. Prosojne meglice so se neslišno osvobajale svojih nočnih spon, Stena je bila s svojo sivo resnostjo eno samo grozljivo vabilo. Takrat se je nekje na vrhu zasvetilo in prvi neustrašeni žarek je radovedno pogledal čez rob prepada in se napotil raziskovat poltemo tja nekam pod Stenar. Vodopivci so krenili. Ciril s koničastim klobukom je hodil na čelu, najhitrejši pa so se mu prilepili za pete. Fantje v raznobarvnih majicah so se vzpenjali čez Prag. Kmalu sta se oblikovali dve skupini, hitri in počasni. Po mnenju počasnih so prvi seveda zajci in divjaki in šprinterji in sploh ne vidijo lepot narave okrog sebe in sploh ne znajo ceniti lepega razgleda, ki je bil ta dan seveda nekaj izjemnega, posebnega in vrednega. Počasna skupina pa da je, jasno, brez kondicije, njihov najljubši šport je poležavanje po kosilu in zvečer dva deci, najraje bi kar sedé prišli na vrh in sploh, da ovirajo celotno zamisel. Jasno, da je kantica z rujnim vipavcem postajala vse lažja, da se ubogi Čupo ne bi preveč mučil. Počasi so stopali naprej, sopé so dvigovali kolena skoraj pred oči, a z vsakim metrom je v srcih rastel ponos nad premagano višino, je rasla volja, priti čim višje nad spoštljive prepadne praznine, kamor se je ob vsakem »kratkem počitku« občudujoče usmeril pogled. Pred odločilnim startom so na Kredarici naredili še generalko, Buco jih je spravil v škatlico in karavana je krenila. Psi v dolini pa so lajali. Joj, kako visoko je bilo treba vzdigovati noge in se izogibati »zelenemu valu«, ki je neprestano nosil reko ljudi. Pazili so, da ne bi stopili v prazno ali da ne bi poslali kakšnega pozdravčka (beri: kamenčka) na glavo tistemu, ki se znoji, poti, pod njimi. Nekje na Malem Triglavu jih je pričakalo navdušeno vriskanje. Oton in Angelca sta prišla s trentarske strani in sta grozno pohvalila generalko. Povedala sta, da se je dobro slišalo na vrh in sta tam številnim začudenim planincem povedala, čigava sta. Kakšen ponos jima je zrl iz oči, čeprav nista bila zraven in sta nadaljevala svojo turo proti Kredarici. Pevce pa je čakal še ozek greben in kmalu je bil rdeči stolp tako blizu, da so ga lahko otipali tudi tisti, ki so ga poznali le z razglednic. Veter je bil usmiljen in fantom ni bilo treba preizkušati odpornosti na ajdovsko in kraško burjo. Prva skupina je bila seveda že dobro »upeta«, ko je druga komaj razmetavala po pisanih nabrtnikih. Jože je vprašal Primožiča: »Milan, kje je šnops?« »Ja, u triiiibhil«, je prav po cerkljansko zategnil in nasmejal celo družbo. Posedli so na južno stran, s pogledom proti rodni Primorski tam nekje za devetimi gorami, in zazvenela je pesem. Odprtih src, celotni letni koncert iz Filharmonije, od Gallusa do Sveteta in železnega repertoarja. Srca so pela z njimi, tudi tista, ki so malo prej na grebenu zašla v visoke obrate. Radi bi ponesli to pesem povsod, kamor je nesel 166 pogled, med z rahlo soparico zastrte doline, med neslutene vrhove, v mesta, v vasi, na morje, med ljudi. Zvenel je tisti dan tudi Triglav sam in nebo je bilo najbolj akustičen obok. Sonce je grozilo, da se bo skrilo za obzorje, ko je bilo treba končati. Še težje so se poslovili od vrha kot od ostankov lipe pred znano ljubljansko študentsko gostilno. Na Doliču pa so pametno popustili, ko je vsako omizje, prav nič akademsko, prepevalo svojo vižo. Pred spanjem pa niso vzdržali in zunaj, pod milijoni zvezd, njihovim doslej najštevilnejšim občinstvom so zapeli še enkrat. Naslednji dan so koncert ponovili na Kanjavcu; zrli so v globine Zadnjice in ugibali, kako se imenujejo gore na obzorju. Oton in Angelca sta prišla na svoj račun, od blizu, potem ko s'ta potrdila, da se je koncert z vrha odlično slišal na Kredarico. Skoraj še lepše je bilo na Kanjavcu. Mir, tišina, zbranost — kot bi rekel Adi. In za kontrast temno-modremu nebu kot zreli češnji rdeča Tinkina lica in koroško tople Angelcine oči pa žareča srca vseh, ki so globoko zajemali iz posode lepot Matere Narave. Stara prijateljstva so se okrepila, nova so se usmerila, ljubezen do petja se je prepletla z ljubeznijo do planin, in ne dvomim, da bo ob letošnji tridesetletnici zbora srečanje vseh pevskih generacij po slavnostnem koncertu rodilo nov, širok koncert nekje v našem gorskem svetu. Vinjeta: F. Kreuzer Razgled z Vodnikove koče (posneto s panoramsko kamero »Gorizont«). VI. 1973 Foto A. Sušnik OPRAVA IN OPREMA TURNEGA SMUČARJA JANEZ DUHOVNIK Uvod Med dejavnostmi, s katerimi se ukvarjajo ljudje v svojem prostem času, so vedno bolj privlačne tiste, ki omogočajo pristen stik z naravo in resnično osvobajanje od vsakdanjih prisil in omejitev. Planinstvo in alpinizem sta nedvomno med njimi. Pri nas je planinstvo razvito predvsem v času, ko so poti kopne, pozimi pa zmotijo gorski mir le alpinisti in redki turni smučarji. Visokogorske koče so večinoma zaprte od oktobra do junija. Med povprečnimi planinci vlada mišljenje, da se v hribe hodi julija in avgusta. Podobno je tudi v sredogorju. Če že kdo gre na kakšen hrib, gre peš. Če se dogovorimo, da turno smučanje pomeni hojo in spust na smučeh zunaj urejenih prog, smemo med to dejavnost uvrstiti vse, od izleta na položen grič do visokogorskega turnega smuka ali celo spusta preko zasnežene stene in izrazitih strmih žlebov. Naj bo zadnje prepuščeno alpinistom, povsod drugje pa lahko svojim sposobnostim primerno sodelujejo vsi planinci, ki znajo smučati. Prepričan sem, da bo kmalu samo po sebi razumljivo, da gremo pozimi na pot v hribe s smučmi, če je le mogoč spust v dolino. Takih poti, kjer to ni mogoče, pa je pri nas sorazmerno malo. Turno smučanje ima pri nas dve veliki razvojni možnosti. Prva je množica planincev-smučarjev, ki pozimi sploh ne hodi v hribe s smučmi, druga pa neizčrpne možnosti za izbiro poti, ki jih ponuja naša dežela. Tako kot je zimski alpinizem zahtevnejši od poletnega, je tudi turno smučanie zahtevnejše od pohodov po kopni pokrajini, pa tudi od smučanja po »urejenih« progah, četudi pri tem odmislimo gnečo in nered v vrstah pred žičnicami ali na startih množičnih tekaških prireditev. Od turnega smučarja se poleg znanja smučanja zahteva predvsem dobro poznavanje zimske narave in pojavov v njej. To smučarju omogoča tesnejši stik z naravo v gorah, obenem pa se lahko izogne mnogim nevarnostim. Ko se bomo odločali za pot, bomo upoštevali težavnost ture, svoje telesne in duševne sposobnosti pa tudi svojo opravo in opremo. Slovenci smo že pred skoraj šestdesetimi leti1 dobili temeljit opis oprave in opreme smučarja, ki je bil takrat predvsem turni smučar, zadnji celoviti opis pa je star že deset let.? Moj namen je prikazati današnje stanje in možnosti. ... 1 R. Badjura: Smučar, Ljubljana, 1924. 168 2 c. Praček: Turni smuki, Julijske alpe, Ljubljana, 1972. Posebni čevlji za turno smučanje so običajno dvojni. Notranji čevelj (1) je na notranji strani obložen z umetnim krznom in izdelan tako, da lahko v njem hodimo v kočah. Podplat (2) zunanjega čevlja je iz profilirane gume. Zunanji (3) čevelj nas ščiti predvsem pred vlago, zato je iz plastificiranega usnja ali v celoti iz plastike. Zgornji rob obeh čevljev je debelo obložen Oprava Čevlji. Za turno smučanje lahko uporabljamo navadne planinske čevlje, trde plastične smučarske čevlje ali posebne čevlje za turno smučanje. Navadne čevlje bomo uporabili tedaj, ko imarno v načrtu poleg smučarske ture še zahtevnejši vzpon na vrh. Pri spustu v navadnih čevljih nam bodo močno pomagale posebne plastične objemke okoli gležnjev, ki so narejene iz zgornjih delov običajnih trdih plastičnih smučarskih čevljev. Običajne trde plastične smučarske čevlje bomo uporabili, če je tura sestavljena iz enega strmega vzpona, ki ga najlaže premagamo peš, s smučmi na ramah ali nahrbtniku. Zgornje zaponke pri vzponu popolnoma sprostimo. Posebni čevlji za turno smučanje so navadno dvojni. Notranji čevelj je usnjen, zunanji pa je plastičen, usnjen ali iz plastificiranega usnja. Plastični so lažji od usnjenih, nepremočljivi, pa tudi slabše izolirajo kot usnjeni. Običajno je čevelj nižji od trdega smučarskega čevlja. Zgornji rob mora biti močno obložen. Podplat je iz profilirane gume. V notranjem čevlju lahko hodimo v kočah, obuti v zunanjega pa lahko plezamo po lažjih skalah. Pri spustu skoraj ni razločka med njimi in plastičnimi trdimi čevlji, saj so opremljeni z zaponkami, ki omogočajo tesno zapenjanje. Navadno so opremljeni tudi z nizko ogležnjico. Na pot gremo lahko tudi z dvojnimi čevlji: s planinskimi in trdimi smučarskimi. Če razmere dopuščajo, se dvojni teži izognemo tako, da namesto planinskih čevljev nosimo na poti vkreber ustrezno lažje obuvalo. Nogavice nosimo dvojne. Notranje so tanke, sintetične ali bombažne, zunanje pa debele, volnene. Oboje naj segajo čez kolena, da nam ne lezejo izpod spodnjega roba pumparic. Gamaše nas varujejo pred vlago, zato morajo biti iz močno impregnirane in debele sintetične tkanine. Segati morajo do kolen, prekrivati pa morajo večji del vrhnjega dela čevlja. Imeti morajo razstavljivo zadrgo, da jih lahko nataknemo ali snamemo, ne da bi se bilo potrebno sezuti. Pod podplatom jih zapenjamo z jermenčkom ali še bolje s tanko jeklenico. Natakniti jih moramo tako, da je sponka jermenčka na zunanji strani noge, zadrga pa zadaj. Perilo mora biti bombažno ali volneno, ki za silo greje tudi, če je mokro. Srajce, majice in puliji morajo imeti dolg život, dolžino rokavov pri majicah in hlačnic pri spodnjih hlačah pa izbiramo vremenu primerno. Hlače so najboljše iz volnenega blaga, krojene kot pumparice. Pas naj imajo povišan in podaljšan v naramnice. Na zadnjici in kolenih naj bodo dvojne. V hudem vetru potrebujemo še vetrne hlače iz podobnega blaga, kot je vetrovka. Na obeh hlačnicah morajo imeti razstavljivo zadrgo, ki sega od pasu do gležnjev. Puloverjev je bolje imeti več tankih kot enega debelega. Zaradi prilagajanja je ugodno, če imajo spredaj razstavljivo zadrgo. Vetrovka nas bo ščitila pred vetrom. Zato ne sme biti iz preveč impregniranega blaga, ker se bo sicer na notranji strani nabirala vlaga. Spredaj naj ima žep, v katerem spravljamo kapo, rokavice, baterijsko svetilko in očala. Namesto vetrovke lahko uporabimo tudi puhovko, ki je uporabna predvsem v hudem mrazu. Pelerina je iz močno impregniranega lahkega sintetičnega blaga. Rabili jo bomo predvsem spomladi v dežju, prav pa pride tudi ob morebitni nezgodi. Imeti mora kapuco, zadnji del mora biti daljši od sprednjega, da jo lahko nosimo čez nahrbtnik. Rokavice potrebujemo dvojne. Oboje so palčniki. Debele, gosto pletene volnene nosimo največkrat same. Če sneži, ali pa če se vzpenjamo po strmini in pri tem segamo v sneg, oblečemo čeznje še rokavice iz blaga, iz kakršnega so gamaše. Uporabne so seveda tudi običajne smučarske rokavice, razen v hudem mrazu. Pokrivalo potrebujemo za zaščito pred mrazom in soncem. Za prvi namen je najboljša volnena kapa, za drugi pa bel klobuk s širokimi krajci, ki pride prav tudi v dežju. Samolepljivi (1) »psi«" z vezmi (2). Pri samo- lepljivih psih so robniki in zgornja površina smuči prosti. Zložljive palice (3) lahko skrajšamo skoraj na polovico Naočniki nas morajo varovati pred ultravijoličnimi žarki, prav pa pridejo tudi pri spustih ob sneženju. Zato morajo biti izdelani iz navadnega zatemnjenega stekla in naj omogočajo dober razgled. Običajna plastična smučarska očala v visokih gorah niso uporabna. Na zahtevne ture nosimo tudi rezervne dele oprave: nogavice, rokavice, perilo, kapo. Koliko tega bomo vzeli s seboj, je odvisno od trajanja ture in vremenskih razmer. Večina oprave je potrebna planincu, ki vse leto hodi v gore. Turni smučar mora pri nakupu paziti le na nekatere opisane podrobnosti, ki so pri uporabi lahko zelo pomembne. Vse dele oprave izdelujemo pri nas, razen posebnih čevljev za turno smučanje, ki pa so jih še do nedavnega uvažali. Oprema Osebna oprema Smuči. Izkušnje mnogih turnih smučarjev potrjujejo, da so za turno smučanje najprimernejše običajne alpske smuči. Če kupujemo smuči posebej za turno smučanje, izberemo pet ali največ deset cm krajše, kot nam svetujejo tabele, ki so prirejene za steptane proge. Turni smučar smuča povsod. Krmariti mora po ozkih žlebovih in med drevjem. Nekoliko krajše smuči mu to pri običajnem smučanju omogočajo. Drug pomemben razlog za malo krajše smuči je manjša teža. Potrebujemo smuči, ki so uporabne za vse vrste 170 • psi = navadno rečemo temu pripomočku »kože« in ta izraz se je tudi že uveljavil. Luknja na konici smuči (1) omogoča enostavno izdelavo trdnih sani ob morebitnih nezgodah. Utor na repu (2) preprečuje zdrs vzdolžne vezi psov na stran snega in ne ozko specializiranih. Univerzalnih tipov seveda ni, zato izberemo nekaj srednjega med zelo mehkimi in zelo trdimi smučmi. Za kako drago vrsto se bomo odločili, pa je odvisno od denarja, ki ga imamo za ta namen. Važno je, da imajo smuči kvalitetno drsno ploskev s trdimi in žilavimi robniki. Če se želimo vnaprej pripraviti na vse, je dobro, če na konicah zvrtamo luknji premera 10 mm, ki morata imeti zaobljene robove. Luknji potrebujemo zato, da skoznji napeljemo pomožno vrvico, s katero včasih vlečemo smuči za seboj, še bolj pa nam bo koristila, če bomo morali ob morebitni nezgodi iz smuči narediti zasilne sani za prevoz ponesrečenca. Na repih pa spilimo nekaj mm globok in dva do tri cm širok utor, ki bo preprečeval, da bi nam vez, ki napenja pse, zdrsnila na stran. Tudi robove tega utora zaoblimo. Med smučmi, ki jih izdelujejo ali prodajajo pri nas, bomo brez težav izbrali ustrezne našim namenom. Vezi morajo biti izdelane tako, da lahko pri spustih čevelj togo povežemo s smučko, pri vzpenjanju pa ga sprostimo tako, da lahko dvigamo peto. Proizvajalci nam ponujajo najrazličnejše modele. Nekateri so razviti predvsem za turno smučanje in je toga zveza Turne vezi. ki varujejo samo pri padcu naprej. Z enostavno zaporo, na peti vezi togo pritrdimo na smučko (2). Za hojo zaporo odpremo (1). Pri tej vrsti vezi lahko uporabljamo običajne planinske čevlje Srenači ali mački nam pri hoji s smučmi rabijo za dereze pri hoji v čevljih. Kadar stojimo na smučki, segajo zobje srenača čez robnike (1), ko pa se prestopimo, zobje popuste (2). Pri turnem smučanju moramo uporabljati varnostni jermen, ki ga odpnemo le. če nam grozi plaz. Le jermen nam zanesljivo preprečuje, da smuči ne izgubimo s smučko dodatek. Drugi modeli pa so običajne toge vezi, le da je peta pritrjena na poseben mehanizem ali pa na pas prožne plastike, ki je pod glavo vezi pritrjen na smučko, zadaj pa ga lahko sprostimo ali pritrdimo. Večina modelov je zavarovana za padce naprej in vstran, nekatere cenejše in lažje izvedbe pa samo pa za padce naprej. Pri nekaterih modelih je dvig pete omejen z vzmetno ali togo omejko*, ki jo običajno lahko tudi snamemo. Namesto omejke imajo nekatere vezi v glavi vzmet, ki sili smučko, da se prilega podplatu. To je koristno predvsem pri obračanju na ovinkih pri hoji vkre-ber. Turne vezi so običajno nekaj dražje od navadnih, zato pa večino lahko uporabljamo tudi za smučanje ob žičnicah. Vezi moramo imeti opremljene z varnostnim jermenom, zavore so neuporabne. Modernih smučarskih vezi pri nas ni mogoče kupiti, čeprav dve tovarni sodelujeta z dvema znanima proizvajalcema iz tujine. V sili so seveda uporabne tudi stare vrste vezi, ki so imele napenjalce spredaj, peto pa je držala jeklenica. Treba je imeti le dva para vodil za jeklenico na vsaki smučki. Nastavitev sicer traja dlje, uporabnost pa ni dosti manjša. Te vrste vezi so nekaj časa izdelovali tudi pri nas.3 Maže so nepogrešljiv del opreme, zlasti spomladi. Uporabljamo predvsem voske; klistri in podobne maže nam nagajajo pri uporabi samolepljivih psov. Psi so trakovi iz umetnega pliša ali tjulenjeve kože. Dolgi so nekaj cm manj kot smuči, široki pa nekaj mm manj kot smuči na najožjem mestu pod čevljem. Dlake so obrnjene nazaj, tako da omogočajo drsenje naprej, nazaj pa ga preprečujejo. Pse pritrjujemo na smuči z vezmi, obstajajo pa tudi samolepljivi psi. Vezi so običajno iz sintetičnih pasov ali usnjene. Na prednjem koncu ima pes usnjeno zanko, ki jo nataknemo na konico. Ena prečna vez je pred čevljem, druga pa za njim. Nanjo pripnemo tudi napenjalno vez, ki teče od konca psa preko utora na koncu smuči. Na napenjalni vezi je tudi napenjalec, * Omejka — vez med smučko In zadnjim koncem vezi. ki omejuje dvig pete. 3 F. Avčin: Varnost varnostnih smuških vezi, PV 1966/1. Smuči privezujemo ob nahrbtnik; palice, dereze in cepin pa na hrbtno stran. Smuči privežemo na nahrbtnik tako, da se ne morejo premikati ki skrbi, da so psi močno napeti. Prečne vezi tečejo preko robnikov, kar nas pri prečenju poledenelih strmin močno moti. Pri nakupu pazimo, da so prečne vezi izdelane tako, da so na psa pritrjeni najprej pločevinasti trakovi v obliki črke u, široke kot smučka na tretjinkah dolžine, in visoke 2 cm. Na krake sta pritrjena pasova z zakovicama. Pri tej vrsti psov je najslabše to, da se med njimi in smučmi nabira sneg, posebej, če je moker. Precej bolj so uporabni samolepljivi psi. Ti imajo na enem koncu pravokotno 173 kovinsko uho, ki ga nataknemo na konico smučke, nato pa pse nalepimo po celi dolžini. Po uporabi jih prepognemo tako, da se lepljiva stran ene polovice nalepi na lepljivo stran druge polovice. Lepilo moramo občasno obnoviti. Samolepljive pse lahko hitro nataknemo in snamemo, največ pa je vredno to, da lahko z njimi brez težav prečimo poledenela pobočja. Psov pri nas ni mogoče kupiti. Srenači ali mački so pločevinasti profili u, ki imajo na krakih zobe. Uporabljamo jih skupaj s psi v trdem in poledenelem srenu. Za vsako vrsto vezi so posebej izdelani. Na vezeh so pritrjeni na prednjem delu stopala tako, da se zobje zasadijo v sren, kadar se podplat čevlja prilega smučki. Ko se prestopimo, dvignimo peto in maček popusti. Če pobočje ni prestrmo, uspešno nadomeščajo dereze. Pri nas jih ne moremo kupiti, lahko pa si jih marsikdo izdela sam. Podpetniki so pločevinasti podstavki, ki jih pritrdimo med podplat in smučko, če imamo pred seboj daljši enakomeren vzpon. Smuči so nagnjene, mi pa stojimo na ravnem. So koristen in lahek del opreme. Glede nakupa velja isto kot za mačke. Palice so lahko običajne za alpsko smučanje ali pa zložljive. Te lahko po potrebi daljšamo ali krajšamo. Pri vzponih na vrhove jih povsem skrajšamo in vtaknemo v nahrbtnik, da nam niso v napoto. Podaljšamo jih v mehkem in globokem snegu, ali pa če imamo pred seboj daljšo položno pot. Zložljive palice lahko kupimo v tujini. Dereze so nujen del opreme, če je v turni smuk vključen vzpon na zahtevnejši vrh. Če jih kupujemo, kupimo take, ki imajo tudi sprednje zobe. Zobje naj bodo dolgi vsaj 3 cm. Cepin naj ne bo daljši od 75 cm, saj ga bomo uporabljali le pri hoji po strmini, ker v položnem svetu uporabljamo palice. Pomožna vrvica premera 6 mm naj bo dolga 3 do 4 m. čelna svetilka je nujen del opreme, saj turni smučar odhaja na pot, ko je še tema. Običajna žepna baterija ni uporabna, ker v rokah držimo palice. Lavinska vrvica je 3 mm debela najlonska vrvica, dolga 20 do 25 m. Na njej so vsakih nekaj m pločevinaste značke, ki kažejo, v kateri smeri in kako daleč je zasuti. Kljub mnogim izumom je lavinska vrvica glede na svojo preprostost še vedno dober pripomoček. Pred prečkanjem sumljivih pobočij si jo privežemo okoli pasu in jo razvito vlečemo za seboj. Od te opisane opreme lahko kupimo doma pomožno vrvico, do nedavnega so prodajali tudi dereze in cepine. Čelne svetilke in lavinske vrvice pa pri nas ni dobiti. Zadnja dva kosa opreme si lahko izdelamo tudi sami. Nahrbtnik mora biti ozek in visok. Dno in spodnji, 15 cm visok del stranic, naj bo iz nepremočljive snovi, da ga lahko postavljamo v sneg. Nahrbtnik ne sme imeti stranskih žepov, mora pa imeti enega ali celo dva na pokrovu. Tja shranimo stvari, ki jih med turo večkrat potrebujemo. Ob straneh naj ima nahrbtnik spodaj in zgoraj ušesa, skozi katera speljemo pasove za pritrjevanje smuči. Na zunanji strani naj bodo pasovi za pritrjevanje derez, cepina in smučarskih palic. Pasove za smuči moramo po vsaki turi pregledati, ker se na ostrih robnikih radi predrgnejo. Kovinsko ogrodje na hrbtni strani ni priporočljivo, ker je težko, boljši so pokončni pasovi iz penaste mase, ojačani s plastičnimi letvami. Nekaj najpomembnejših delov drobne opreme in oprave. Naočniki (1) naj bodo shranjeni v trdem etuiju, kadar jih ne potrebujemo. Zaščitna folija (2) je majhen, lahek in izredno koristen del opreme. Čelna svetilka je potrebna na vsaki turi, če jo začnemo pred svitom (3). Lavinska vrvica (4) je že marsikomu rešila življenje. Navita naj bo na kos deščice, še bolje pa zvita v klobčič Nahrbtnik za turno smučanje mora imeti širok pas, ki nam pri nošnji navkreber precejšen del teže nahrbtnika prenese na boke. Pri spustu si nahrbtnik s pasom tesno pritrdimo na hrbet, če pasu nimamo, si moramo nahrbtnik privezati okoli pasu vsaj s pomožno vrvico. Naramnice naj bodo na ramenih čim širše; naj bodo take, da jih je moč hitro skrajševati in podaljševati. Kadar se bojimo plazu, pas odvežemo. Opravo in opremo zlagamo v nahrbtnik po določenem redu. Rezervno perilo, nogavice in rokavice zložimo v nepremočljivo vrečo. Ta naj bo široka in visoka kot nahrbtnik. Vse, kar je v njej, zložimo tako, da dobimo enakomerno debelo blazino, ki jo damo na hrbtno stran v nahrbtniku. Ob zunanjo stran zložimo hrano in pijačo ter drugo opremo. Obleko, ki nam je med turo odveč, zlagamo na vrh. Vedno se potrudimo, da je vse, kar nosimo s seboj, v nahrbtniku. Zlasti se izogibamo privezovanju obleke na zunanjo stran, kjer naj bodo pritrjeni le cepin, smuči in dereze oziroma palice, če hodimo s cepinom. Ustrezen nahrbtnik lahko kupimo doma. Pri nakupu se raje odločimo za večjega. Posoda za pijačo je lahko termos steklenica ali drugače izolirana čutara. Navadno aluminijasto čutaro zavijemo v rezervni pulover ali kapo. Posodo lahko kupimo doma. Drobna oprema. Majhen komplet za prvo pomoč, zaščitna krema za obraz in ustnice, nož, vžigalice, sveča, izvijač in zaščitna folija, sodijo v opremo vsakega turnega smučarja. Najbolje je, da je vse našteto stalno v žepu na pokrovu nahrbtnika. Skupinska oprema Vrv naj bo vsaj 30 m dolga, debela pa najmanj 9 mm. Imeti moramo vsaj eno na deset-smučarjev. Potrebujemo jo pri vzponih in kočljivih prečnicah, s seboj pa jo nosimo predvsem za primer nezgode, ko bi jo potrebovali za spuščanje sani s ponesrečencem. Vrv mora ustrezati pravilom UIAA. Pri nas ni naprodaj. Bivak vreča je potrebna na vsaka dva ali tri smučarje. Vsem planincem je dobro znana, kupimo jo lahko doma. Kuhalnik nosimo s seboj na daljše ture. Najboljši so na butan, ki jih izdelujejo tudi pri nas. S seboj moramo imeti tudi primerno posodo s pokrovko. Kompas, karte in opise tur ima pri sebi vodnik, uporabljati pa bi jih moral znati vsak. Za večino slovenskega gorskega sveta so že izdelane izredno dobre karte. Tudi kompas lahko kupimo doma. Višinomer je koristna, vendar draga naprava, ki si jo ne more kupiti vsak. Koristen je predvsem v neznanem svetu in slabem vremenu. Rezervna konica za smuči je napravljena iz trde aluminijeve pločevine. S seboj jo nosimo, če gre na pot večja skupina. Izdela nam jo lahko vsak klepar. Spojke za izdelavo reševalnih sani iz smuči so koristna, vendar težka naprava, ki jo bomo vzeli s seboj na množične turne smuke, sicer pa si bomo pomagali s priročnimi sredstvi. Daljnogled bo koristen pri smučanju po neznanem svetu, da si z njim pomagamo pri orientaciji. Komplet za prvo pomoč, ki ga uporablja naša GRS, je potreben pri večjih organiziranih skupinah. Vzdrževanje Za večino oprave in opreme velja, da jo je po turi treba osušiti in očistiti. Usnjene dele impregniramo. Treba je pregledati vse spoje, priviti vijake, namazati tečaje in popraviti poškodovana mesta. Popravljanje opreme med turo moti nas, še bolj pa družbo, s katerimi smo skupaj na turi. Ko je oprema urejena, je najbolje, da tisto, ki jo vedno nosimo s seboj, zložimo v nahrbtnik in shranimo na suhem. Sklep Eden izmed pogojev za razvoj turnega smučanja je tudi ustrezna oprava in oprema. Večino oprave lahko kupimo doma, posameznih kosov opreme pa v naših trgovinah sploh ni. To seveda ne pomeni, da za skorajšnjo razširitev turnega smučanja ni možnosti. Za začetek potrebujemo le nekaj kosov. Tudi, ko bomo že imeli vse, bomo s seboj jemali le tisto, kar bo primerno razmeram. Za to, da bodo na policah naših športnih trgovin tudi turne vezi in psi, pa je treba čimprej poskrbeti. Dokler nimamo turnih vezi in psov, bomo hodili na take turne smuke, kjer tega ne potrebujemo. Preden se odpravimo na turni smuk, ne pozabimo: Dobra, razmeram ustrezna oprema in znanje v smučanju, sta samo dva izmed pogojev za srečno vrnitev domov. Mnogo važnejše je celovito planinsko znanje v najširšem smislu besede. Pa še to: Ko začenjate, se pridružite bolj izkušenim! 175 DELO PSIHOLOGA NA ALPINISTIČNI ODPRAVI* PETER MARKIČ Zanimali so nas predvsem psihološki problemi, ki se pojavljajo na odpravi. Prav je, da hitremu razvoju alpinizma sledi tudi razvoj psiholoških raziskav s tega področja. Naše delo ima dolgoročen in kratkoročen cilj. Dolgoročen cilj pomeni — ugotavljanje progno-stičnih kriterijev za sestavo alpinistične odprave. Kratkoročen cilj pa pomeni — neposredno vplivanje na grupno "čfihamiKo aTpmistične odprave. Podatki so bili zbrani v glavnem na kranjski odpravi v Ande — Alpamajo 1979. Zaradi pomanjkanja tovrstnih raziskav pri nas in kompleksnosti problema, smo se odločili za mozaično tehniko raziskave. Pri izdelavi načrta raziskave in obdelavi rezultatov je sodeloval dr. Klas Brenk. Raziskovalni načrt je vseboval: 1. Analizo osebnostnih potez — Uporabili smo nekaj osebnostnih vprašalnikov in listo osebnostnih potez. 2. Oceno dela v pripravljalnem obdobju — Vprašanja o načinu vodstva, možnosti izražanja svojega mnenja v skupini in zadovoljstva med pripravami na odpravo. 3. Grupno dinamiko alpinistične odprave — Uporabili smo razširjen sociogram in sicer na začetku in na koncu pripravljalnega obdobja, tik pred odhodom na hrib in takoj po vrnitvi s hriba. 4. Analiza dnevnikov — Člani odprave so ocenjevali dosežke vseh udeležencev, hrano, bivalne razmere, odnose v skupini, nevarnost in možnost doseči vrh, za vsak dan. Osebnostne poteze Za uspešno sodelovanje članov pri težavnem delu odprave so pomembne osebnostne značilnosti posameznika. Zanimalo nas je, katerim osebnostnim potezam pripisujejo alpinisti največji pomen. Idejo za to je dala študija L. Breganta, ko je ugotavljal pomembnost osebnostnih potez pri članih odprave v Hindukuš 1971 (PV 72/1). S pomočjo intervjujev z udeleženci prejšnjih odprav je dobil 36 osebnostnih potez, za katere so alpinisti trdili, da so pomembne za člane alpinističnih odprav. To listo smo v skrčeni obliki uporabili tudi mi. Največkrat so bile označene kot pomembne za člane alpinističnih odprav tele osebnostne lastnosti: tovariški, vztrajen, delaven, odgovoren in premišljen. Rezultate, ki smo jih dobili pri kranjski odpravi, smo primerjali z rezultati odprav Everest 1979, Pamir in Fanske gore. Rang korelacije je okrog 0,80. Alpinisti vseh štirih odprav so torej izredno enotni pri ocenjevanju pomembnosti osebnostnih lastnosti. Nasprotno pa so korelacije med odpravami iz leta 1979 in Hindukušem 1971 samo okrog 0,35. Vzroki za te razlike so verjetno tile: — Med odpravami je 8 let razlike in v tem času so se pogledi na alpinizem spremenili. To pa se pozna tudi pri tem ocenjevanju. — Člani odprave Hindukuš so izbirali med 36 potezami, drugi pa le med 20. Zaradi tega moramo te povezave obravnavati s pridržkom. Zanimali so nas še razlogi, zaradi katerih alpinisti uvrstijo določene člane odprave v svoj izbor na sociogramu. Poleg izbir so pri sociogramu označili še vzroke (osebnostne lastnosti) za svoj izbor. Predvidevali smo, da je izbor na sociogramu odvisen od osebnostnih lastnosti izbranih alpinistov in od pomembnosti, ki jih pripisujejo tem potezam. Ugotovili smo, da so člani odprave izbirali soplezalce glede na najbolj pomembne osebnostne poteze. Pri tej preskušnji so se največkrat pojavile lastnosti, kot je — tovariški, vztrajen, premišljen, odločen in nesebičen. To pa so tiste poteze, ki so na listi osebnostnih potez dobile največ glasov. Največja pomanjkljivost te preizkušnje je v neenotni razlagi osebnostnih potez. To pomanjkljivost bomo odpravili z enoznačnimi razlagami teh lastnosti, ki jih bo dala raziskava na vzorcu slovenskih alpinistov. * Naslov diplomske naloge, ki jo je avtor junija 1980 z Žaretom Trušnovcem zagovarjal na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Objavljamo povzetek te naloge. JV stena Alpamaja, Kranjska smer Foto P. Markič Ocena dela v pripravljalnem obdobju Namen vprašanj o pripravljalnem obdobju in o organizaciji odprave je bil, dobiti oceno izkušenj iz obdobja načrtovanja, in informacijo o tem, kako so posamezniki občutili duh sodelovanja in tovarištva, kako so sprejeli odločitvene procese in ali je bila pot odločanja demokratična. To je zelo pomembno za toplo ozračje v majhni skupini. Vprašanja smo priredili po sociološki študiji angleško-danske odprave Grenland 1973, ki sta jo opravila Oleson in Rishoj. Pri nas je to študijo predstavil Jože Mihelič (Telesna kultura 75/3). Rezultate lahko razdelimo v tri skupine: 1. vloženi napor in čas, porabljen za priprave na odpravo; 2. analiza strukture in stopnja učinkovitosti v skupini; 3. zadovoljstvo in povezanost skupine. 1. Čeprav ni mogoče objektivno oceniti vsega porabljenega časa in vložene energije, pa lahko dobimo subjektivno oceno članov odprave o njihovem trudu in o trudu drugih med pripravami. Večina članov meni, da so drugi vložili več truda kot sami. Zdelo pa se mi je, da so bili glede na obseg odprave preveč zaposleni. 2. Proces odločanja je bil demokratičen. Sodeč po raziskavah majhnih skupin je demokratična razdelitev o možnosti odločanja pomemben faktor pri ustvarjanju dobrega ozračja v skupinah. Taka ureditev pa ni vedno tudi najbolj učinkovita. V našem primeru se je tako odločanje izkazalo za učinkovito. JZ stena Alpamaja a — italijanska smer b — slovenska smer Foto P. Markič S stena Kitaraja a, b, d — smeri vzpona c — spust s smučmi Foto P. Markič 3. Te ocene povedo, do kolišne mere se je odpravi posrečilo ustvariti prijetno vzdušje, v katerem so člani radi delali, v katerem so čutili priznanje drugih in so imeli občutek, da z njimi računajo in jih poslušajo. Priblino polovica članov meni, da so čutili povračilo za svoj trud, drugi pa so na to vprašanje nevtralno odgovorili. Imeli so možnost izražati svoje mnenje v skupini. Sodelovanje med člani je bilo ocenjeno za uspešno. Uporaba vprašalnika se nam zdi zelo primerna, predvsem zato, ker dobimo: — subjektivne podatke o vloženem trudu in o uspešnosti dela; — občutke posameznikov o vodstvu in možnosti odločanja; — splošen pogled v povezanost in sodelovanje v skupini; — veliko podatkov na hiter in nevsiljiv način. V prihodnje bomo podoben vprašalnik izdelali še za obdobje odprave same. Grupna dinamika in sociometrična metoda Še vedno velja, da največ informacij o odnosih v skupini dobimo z neposrednim opazovanjem. S kritično analizo tako zbranih informacij se njihova vrednost še poveča. Največja prednost takih informacij je, da jih posreduje pristno vzdušje, v katerem skupina opravlja svoje delo. Korak naprej v večjo objektivnost je sociometrična metoda. Z njo ugotavljamo strukturo skupine, povezanost, obstoj podskupin, priljubljenost posameznikov, kdo so osamljeni. &OClOqf?AM 1j HA KONCU PRIPRAVI— 3Al_ rHEq.A O6DO6JA bOCJOCCAM z t PO VRMITVI S Hf?l0/A Glavni pogoj je iskreno sodelovanje članov. Osnovna pomanjkljivost te metode je, da lahko namesto dejanskega stanja kaže le želje posameznikov. Daje le sliko skupine, ne pove pa vzrokov za nastanek takega stanja. Metoda sama je zelo preprosta, zato pa je razlaga rezultatov toliko bolj občutljiva in zahteva, da raziskovalec dobro pozna psihologijo skupine in zakone grupne dinamike. Pri tej metodi je pomembno, da vodja skupine skupaj s psihologom pozitivno motivira člane. Zagotoviti jim je treba, da z raziskavo želimo doseči čim večjo posameznikovo in skupinsko učinkovitost. Skladno delovanje športne skupine je cilj, ki ga skuša doseči vsak trener ali vodja skupine. Zelo važno pa je, kakšen je položaj posameznika v skupini, kakšna je povezanost skupine in kakšna je sestava podskupin. Pri delu z alpinistično odpravo pride ta problem še posebej do izraza. Za delo na hribu je nujno potrebno skupino razdeliti na več manjših ekip. Odločilno vlogo pri oblikovanju ekip ima vodja odprave. Sociometrična metoda mu pri tem lahko pomaga. Pokaže nam odnose med člani odprave, položaj posameznika v skupini, njegovo priljubljenost oziroma izoliranost. Je tudi merilo za povezanost skupine. Uporabili smo varianto klasične metode, kakršno predlagata športna psihologa Paranosič, in Lazarevič. Udeleženci odprave so rangirali štiri člane, s katerimi bi želeli sodelovati pri delu na odpravi. Na prvo mesto so postavili tistega, s katerim bi najraje sodelovali itd. Navedli so še vzrok (osebnostno lastnost) za svoj izbor. Povprašali smo jih še, kdo da jih je zbral. Podobna oblika je bila tudi za negativne izbire: S kom ne bi želel biti v skupini pri delu na hribu. To obliko smo uporabili trikrat in sicer na začetku pripravljalnega obdobja, tik pred odhodom na hrib in takoj po vrnitvi s hriba. Uporaba na °-°- OCE-NA DOSEŽKA X 005EHGNAVISIN/|\ ^ooo Cbooo ^ ^ 2 $ H 5 6 7 8 9 10 ti 12. 13 15 16 17 1&1S 20 21 20. DAN Primerjava med povprečno oceno dosežka in višino, ki jo je alpinist dosegel. Vrisana je še aritmetična sredina vseh ocen, ki jih je za svoje dosežke dobil med odpravo (M) -fjrg Odnosi v skupini so bili v glavnem dobri. Najvišjo vrednost so dosegli tisti dan. ko je 11 članov odprave doseglo vrh Alpamaja. Te ocene izražajo torej tudi neko splošno zadovoljstvo, veselje. Ocene so prikazane tu grafično. M je aritmetična sredina vseh ocen ko je že začelo primanjkovati nekaterih živil OC£HA blVAUMIH RA2.METR. Tudi bivalne razmere so bile najslabše v času plezanja. Z udobjem v baznem taboru se skromni šotorčki res niso mogli primerjati OCENA 5" • OCENA ISEVARrS(35T/ povPR.NErvAPrso-sr /M/ DOKA3 NIZKA Pri oceni nevarnosti se pojavljajo visoki rezultati za dni, ko je bila večina na gori. Pri tem je zanimivo še nekaj: Člani so dobili navodilo, naj ocenjujejo le nevarnost za svojo skupino. Ocene pa kažejo, da je večina ocenjevala nevarnost za celotno odpravo. Gre za precejšnjo stopnjo solidarnosti in za skrb za prijatelje OCENA M02N0STI Pft/T/ /V 4 VRH -0-O- OCeHAHSTNE-fA sosež. 1 Z 3 h 5 6 ? 6 9 10 11 1x13 m 15 16 17 18 19 20 xi 22 dan Primerjava med ocenami, ki so jih alpinisti dobili za svoje dosežke, in ocenami lastnih dosežkov, pa nam kaže nekaj odstopanj, člani so precenjevali svoje dosežke, saj so jih ocenjevali višje, kot pa skupina začetku pripravljalnega obdobja nam da sliko začetnega stanja in je smiselna le, če se člani odprave med seboj dobro poznajo. Največ informacij o dogajanjih med odpravo pa nam da sociogram na koncu odprave. Na prvem sociogramu je očiten osrednji položaj vodje odprave, ki je tako tudi neformalni vodja skupine. Dobil je največ izbir. Njegova vloga se pri drugih dveh sociogramih nekoliko spremeni. Še vedno ima največ glasov, eden izmed članov pa se mu precej približa. Spremeni se tudi struktura skupine. Izrazita centralna struktura (kolo) s prvega sociograma razpade in nastane več manjših skupin. Na tretjem sociogramu pa že nastopijo tri podskupine (glej sociogram 1 in 2). Vrisane so le medsebojne izbire. Prve medsebojne izbire so poudarjene. Kriteriji za posamezne kroge so: do 10 in več izbir za notranjega, od 7 do 9 izbir, od 4 do 6 izbir, od 1 do 3 izbire za zunanji krog. Število medsebojnih izbir se poveča. Na prvem sociogramu jih je 12, na drugem pa že 16. Rezultati kažejo tudi, da se priljubljeni člani izbirajo med seboj. Izražena je tudi težnja ostalih, da izbirajo bolj priljubljene. Vzrok je najbrž v tem, da so bili ti člani najbolj izkušeni in zato določeni za najtežje naloge na odpravi. Vsak alpinist pa si na tiho želi, da bi bil v skupini z izkušenimi. Po teh rezultatih lahko sklepamo: Priljubljeni člani se izbirajo med seboj; — izbirajo jih tudi drugi člani, ki se jim želijo pridružiti. To je pozitivna podskupina. — Močno je poudarjen položaj vodje odprave; je tudi neformalni vodja skupine. Njegova priljubljenost pa iz sociograma v sociogram pada. Vzrokov za to je več. Za vodjo je bil izbran po alpjnističnih kvalitetah. Po starosti je sodil med najmlajše. Prav ta neizkušenost' je >ovžrociTa'neEaTtežav^pri vzpostavljanju avtoritete. To se je pokazalo tudi pri manjšem številu izbir na sociogramih. Po drugi strani pa je vloga vodje že sama po sebi nehvaležna, saj terja vrsto odločitev. Zelo redko so odločitve všeč vsem članom odprave. Prizadeti potem ne izbirajo več vodje v svojo skupino; — člani z nižjem rangom priljubljenosti se ne izbirajo med seboj. To utegne kazati na konkurenčne odnose. Negativne izbire sta dobila le dva alpinista. Tisti z največ negativnimi izbirami zaradi finančnih ovir sploh ni šel na odpravo, drugi pa tudi ni imel težav pri vključevanju v skupino. Iz primerjave med pričakovanimi in dejanskimi izbirami vidimo, da člani odprave zelo realno ocenjujejo svoj položaj v skupini. Indeks povezanosti je pri drugem sociogramu celo večji kot pri prvem, vse vrednosti pa so okoli 0,30, kar pomeni, da je bila skupina dobro povezana. S sociogramom smo predvideli približno 47% vseh zvez, ki so se pojavile na odpravi. Za pričakovano smo šteli tisto zvezo med člani odprave, ki je izhajala iz pozitivnih izbir ali iz pričakovanj o izbirah na enem od sociogramov. Rezultati prvih treh soc. so rabili vodji odprave za pomoč pri sestavljanju skupine. Pri tem pa so lahko želje posameznikov le deloma upoštevane. Sestava skupin je odvisna od izkušenosti članov, zahtevnosti cilja in drugih faktorjev. Delež predvidenih zvez je bil pri tretjem sociogramu celo 53%- To je razumljivo, saj je bil narejen po vrnitvi s hriba. Beležili smo tudi vse vmesne razporeditve članov odprave (letalo, avtobus, razporeditev po sobah, šotorih). Pri tem je ujemanje s sociogrami še večje in znaša okrog 62 %. Vse te izbire — razporeditve pa so bile seveda povsem prostovoljne. Sociometrična metoda se je pokazala za zelo dober pripomoček vodji pri sestavi skupin za delo na gori. To je ena izmed prvih izkušenj, ki ne bi smela manjkati pri nobeni psihološki raziskavi alpinistične odprave. Predlagamo uporabo sociograma na začetku pripravljalnega obdobja, na koncu tega obdobja, tik pred odhodom na hrib in takoj po vrnitvi z njega. Zadnja preizkušnja je odlična povratna informacija o skupinski dinamiki. V ta namen bi kazalo uvesti še sociogram nekaj mesecev po odpravi. Takrat se vtisi že ustalijo in slika stanja po odpravi bi bila s tem bolj realna. Primerjava vseh teh preskusov med seboj pa je podatek o dinamiki med odpravo. Analiza dnevnikov Za spoznavanje psihološke problematike odprave je, poleg poprejšnjih raziskav, potrebno tudi opazovanje na odpravi. Z večjim številom opazovalcev se objektivnost precej poveča. V ta namen smo pripravili usmerjene dnevnike za vse člane odprave. V njih so ocenjevali dosežke vseh članov, odnose v skupini, hrano, bivalne razmere, nevarnost, in možnost, doseči vrh, za vsak dan odprave. Dnevnike smo za naše razmere priredili, 182 prva pa sta jih uporabila sociologa na angleško-danski odpravi Grenland 1973. Krivulja povprečnih ocen za dosežke se pri večini članov povsem ujema z doseženo višino. Odstopanja so zelo majhna. To pa pomeni, da so vsi ocenjevali za dosežke članov samo doseženo višino. Ocene so zato najvišje za tiste dni, ko so posamezne skupine prišle na vrh Alpamaja oziroma Kitaraja. Tudi povprečna ocena za vse dni se ujema z objektivnim dosežkom posameznih članov. Le pri nekaterih je šlo tudi za ocenjevanje drugih lastnosti, za delavnost, priljubljenost, za odnos do prijateljev. Dnevniki nam kažejo, da so vse ocene odvisne od dosežene višine. To je kriterij za ocenjevanje vseh dimenzij. V prihodnje bi bilo dobro nekoliko spremeniti navodilo, nekatere ocene pa sploh izpustiti. Tak dnevnik lahko pomeni tudi možnost, kako ukrepati v konfliktnih situacijah. Namesto prepira damo alpinistu, ki nam gre na živce, le slabo oceno. Ta hipoteza še ni povsem preskušena. Kljub temu pa dnevniki zaslužijo vso pozornost in mesto v vsaki taki raziskavi. Sklep Naš poskus raziskave alpinistične odprave je z vsemi dosedanjimi pomeni le osnova za širše delo. Vsaka resnejša raziskava pa zahteva udeležbo psihologa na odpravi. Pri tem bi bilo idealno timsko delo vodje, zdravnika, psihologa in fiziologa. Druga smer v razvoju je gotovo širše zasnovana raziskava, pa ne le na odpravi, ampak že v bazi, na alpinističnih odsekih. S tem bi odpravili osnovno pomanjkljivost takih raziskav — majhno število udeležencev. Zbrane podatke pa bi tako mogli primerjati med seboj. Želimo, da bi bilo to delo vzpodbuda za vse, ki jih to področje zanima. Če bi to uspelo, potem je namen dosežen. Raziskave smo nadaljevali v okviru VIII. JAHO Lotse 81. Te rezultate bomo objavili v eni izmed prihodnjih številk. PRVIH PETDESET LET UIAA, III. DEL PAVLE ŠEGULA Leto 1970 je obdobje, ko se komisija za varnost loti vponk, dosti je opravkov s pravnimi vprašanji okrog znaka kvalitete. F. VViessner predstavi nov dokument o ocenjevanju težavnostne stopnje, napisan v treh jezikih. Novo klasifikacijo delegati sprejmejo, evropski in južnoameriški alpinisti jo takoj prično uporabljati. Število članov izvršnega komiteja se poveča na 14, A. Borovikovu, predstavniku FA SSSR spet ne uspe, da bi odpravili stalne člane. Leta 1972 praznuje UIAA svojo štiridesetletnico v Chillonu v Švici. Ob tej priložnosti organizira pogovor z R. Messnerem. Tema je »gora in človek«. Med drugim slišimo misel: »Planinstvo osvobaja mladino, ki beži pred potrošništvom, katerega spremlja duhovno razvrednotenje... Alpinisti ugotavljajo, da jim lahko pomagajo preživeti le osnovne vrednote, kot so lakota, mraz, strah.« Predsednik postane Jean Juge, izvrsten in priznan alpinist, ki se lahko pohvali z uspehi, kot so: severna stena Grandes Jorasses in Eigerja, Bonnatijev steber v Druju, prvenstvena na zahodnem vrhu Čo Oju in drugi. Tega leta je SAC modificiral sistem reciprocitete v svojih kočah, kar je povedlo za seboj vrsto bilateralnih dogovorov. Ustanovljena je komisija za koče, ki se hkrati ukvarja s problemi onesnaževanja okolja in z energetskimi problemi koč. Leta 1974 je UIAA pokrovitelj simpozija o prihodnosti Alp v Trentu. J. Juge ob tej priložnosti izjavi: »Nismo proti napredku utečenih dejavnosti in turizma, želimo pa, da bi bil razvoj skladen. Oblasti in planince želimo osvestiti, prepričati, kakšna škoda bi bila, če bi ubili kokoš, ki leže zlata jajca.« J. Juge in P. Bossus sta tega leta obiskala tudi alpiniado v Pamirju in bila po vrnitvi pobornika takih srečanj alpinistov v oddaljenih, visokih, težko dostopnih gorstvih. Na pobudo delegata Italije L. Zobeleja se UIAA tudi odloči, da ustanovi komisijo za smjjčarski.^lfijiiizejir Ta naj bi obveščala o možnostih smučanja, o kočah in drugih "zavetiščih, o nevarnostih plazov in preizkušala opremo turnega smučarja. Komisija naj bi prirejala tudi pohode in tekmovanja, ta njena pobuda pa ni deležna soglasne podpore vseh. Nekateri se boje nevarnosti, ki jih skrivajo v sebi take prireditve, če gre za dogajanja nad 4000 m in na ledenikih. Zmaga misel, da razvoja ne gre zaustavljati. Finančne težave UIAA rešijo s pozivom k večji disciplini v plačevanju prispevka, tega 183 pa hkrati še povečujejo. Problemov s tem še ni konec, zato ustanove finančno komisijo; določeno dvotirnost dela komisij za varovalno opremo in za metode varovanja pa odpravijo z združitvijo obeh komisij v komisijo za varnost, kot je predlagal avstrijski delegat R. Pfenigberger. Delegati UIAA in njihove organizacije že leta zaskrbljeno opazujejo velikanski razvoj ekspedicionizma po vseh velikih gorstvih sveta. Pojavlja se tudi skrb za domačine v teh gorstvih, ki bi jim izkušeni alpinisti morali posredovati znanje za samostojno in uspešnejšo dejavnost. V začetku 1976 je ustanovljena komisija za odprave z nalogo: 1. da vskladi programe in se izogne prekrivanju ciljev, 2. da izboljša odnose z deželami, v katerih potekajo odprave in si izbori omilitev predpisov in 3. da izdela kodeks dobre volje za vodje odprav. Rezultat so nepalski predpisi, ki jih je priobčil bilten UIAA I. 1978, ko je R. Rieffel postal predstavnik UIAA v Katmanduju. Leta 1976 so se latinskoameriške planinske organizacije ob polni podpori UIAA združile v Panameriški zvezi planinskih organizacij (UPAM), da bi sodelovale na širših temeljih. To leto je dosti novosti, pojavi se tudi predlog iranskega delegata, da bi ustanovili svetovno planinsko meteorološko službo, na sporedu so norme za cepine in raziskave o staranju vrvi, Poljaki pripravljajo enciklopedijo o planinskih organizacijah. Ponovno so na sporedu pogovori z IKAR; srečanje izkoristita E. Friedli in P. Bossus za pripravo priporočila o izbiri frekvence za lavinske žolne. IKAR in UIAA osvojita tudi plakat z znaki za pomoč v nesreči. Leta 1977 je generalna skupščina prvič zunaj Evrope — v Mehiki. Delegati soglasno sprejmejo nasvete za planince. UIAA je sprejela tudi zemljevid planinskih voda, s čimer je spodbudila zanimanje vlad za pomen Alp kot rezervoarja čistih voda. Predsednik se udeleži simpozija najboljših plezalcev, ki ga v Münchnu organizira Nemško planinsko društvo in kjer je dosti govora o 7. stopnji oziroma o tem, da bi lestvica težavnostnih stopenj navzgor ne smela biti omejena. Že na zasedanju leta 1978 so zamisel sprejeli, alpinisti dobe 7. stopnjo (izjemno težavno) s čimer pa dotedanje težavnostne stopnje niso razvrednotene. Predsednik P. Bossus je leta 1979 z velikim zadovoljstvom objavil dogovor velikih planinskih organizacij o medsebojnih vzajemnih popustih v kočah in zavetiščih. K temu je pripomogel fond za kompenzacije UIAA, ki je s tem po 47 letih dela doživel izpolnitev velikih prizadevanj. Komisija za varnost obravnava plezalne pasove in čelade, pojavlja se zahteva po plačilu takse za pridobitev znaka kvalitete UIAA. Leta 1980 je spet na vrsti sprememba statuta. Število članov izvršnega komiteja se poveča na 16, kar pomeni tretjino vseh članic UIAA. S tem razlika med stalnimi in nestalnimi člani praktično odpade. P. Bossus je v Ženevi spet izvoljen za predsednika. Jf UIAA sledi predlogu^¿iianpkp planinske zveze, ki je že leta 1965 predlagala ustanovi-1 JC^ST tev zdravn'ške komisije. Ustanovljena je komisija pod vodstvom P. Segantinija iz Italije, L » potem, ko je Francoz J. Rivollier poprej opravil vse organizacijske ukrepe. Komisija ima v programu dejavnost medicinske narave v zvezi z gorami. Na prvem mestu so problemi življenja v velikih višinah ter ustanovitev študijskega centra v Londonu. Predsednik P. Bossus vodi kolokvij o problematiki odprav, ki poteka v Les Diableretsu med filmskim festivalom. Vroča tema je spet — zmanjšanje ostrine v predpisih držav, kamor odhajajo odprave. Druga zadeva organizatorje odprav same: bolj prizadevno naj bi izbirali svoje ekspedicijske programe. Leta 1981 je Planinarski Savez Jugoslavije v izvedbi PZS še uradno uresničil zamisel, ki je že dolgo vznemirjala UIAA: v šoli za šerpe, ki jo je zgradil v Manangu (Nepal) je opravil tretji tečaj za vodnike iz vrst šerp, v katerem so sodelovali razen slovenskih tudi inštruktorji iz drugih evropskih zvez. (Prvi tečaj je PZS izvedla že 1979, leta 1980 je zgradila šolo in poleg svojih inštruktorjev povabila še druge; leta 1981 je bila le uradna otvoritev šole pod okriljem UIAA — op. pisca). Podobno vlogo je v Južni Ameriki odigrala španska planinska zveza v Čilu, kjer je bilo ob sodelovanju UPAM in UIAA že več tečajev. Za leto 1982 je bilo sklenjeno, da bo skupščina v Katmanduju, sedežu himalaizma. Zgodovinski pregled delovanja UIAA zaključuje P. Bossus z besedami našega delegata Aleša Kunaverja: »UIAA je postala svetovna resničnost, njene naloge se bodo z leti še okrepile.« In za zaključek še nekaj tehničnih podatkov! Zasedanja UIAA so bila: 1932 (Chamonix), 1933 (Cortina d'Ampezzo), 1934 (Pontresina), 1935 (Barcelona), 1936 (Ženeva), 1937 (Paris), 1938 (Praga), 1939 (Zermatt), 1947 (Ženeva), 1948, (Ženeva), 1949 (Chamonix), 1950 (Milano), 1951 (Bled), 1952 (Zell am See), 1953 (Delfi), 1954 (Grenoble), 1955 (München), 1956 (Madrid), 1957 (Trento), 1958 (Lugano), 1959 (Amsterdam), 1960 (Jahorina), 1961 (Dunaj), 1962 (Krf), 1964 (München), 1965 (Utrecht), 1966 Courmayeur) 1967 (Madrid), 1968 (London), 1969 (Praha), 1970 (Kreta), 1971 (Zakopane), 1972 (Montreux), 1973 (Tbilisi), 1974 (Delnice), 1975 (Obertauern), 1976 (Barcelona), 1977 (Mexico), 1978 (Lagonissi), 1979 (Pinkham Notch), 1980 (Ženeva), 1981 184 (Lugano) in 1982 (Katmandu). Članice UIAA so: Deutscher^Alpenverein^ Club Pirinenc Andorra, Federación Argentina de Ski y Anriini^rnn Verband ATpirïer Vereine Oesterreichs, Oesterreichischer Ajpenve-rein, ÇIi¿b_AIßjjL-Belgs^. FédéraTioñ d'Alpinisme Bulgare, Al£ine Club of Canada, Fédération Québécoise de la MÔn^agner Fe d e racTó n E spañalaJde_M ontañismo.vFederación de AnHinj^mn Hp Phii^ Corean Alpine "CÏÏib, Korean Alpine Federation, Qjub Alpine Danois, Associación de Andinismo" de Pichincha, "American Alpine Ulub, hédération Française de la Montagne, _"d"uETATpTn Français, BritisFT Moynjajgge ring .CoITncj O éd é rat i o n Helle-nTque oAlpinisme èî'de Ski, HedéfâCiôrï'dêrAndinismo de Guatemala, Magyar Hegymaszo Klub,_ Wisata Ria Remaja, Iranian Mountaineering Federation, FgripraTinn nf Mnïintaina-enríg"Cli'h^ nf imiand, Club Alpin Israélien, Club Alpino Italiano, Federazione Italiane Sport Invernali, Alpenverein Südtirol, Japan Mountaineering Association. Liechtensteiner Alpenverein, Groupe Alpin Luxembourgeois, Federación Mexicana "de Excursionismo, Nepal Mountaineering Association, Norsk Tindeklub, New Zealand Alpine Club, Alpine Cluo oi Pakistan, Koninklijke NedeTTändse Alpen Vereniging, Club Andino Peruano, National Mountaineering Federation-Philippines, Polski Zwiazek Alpinizmu, Clube Nacional de M (^aïïïïjsm o - P o r füg al, Svenska Fjal'fklubben. Svenska Klätterförbundet, Club Alpin Suisse, Rendez-Vous Haute Montagne, Ceskoslovensk^rTTorplezecky Svaz, Turkiye Dagcilik Fed e rasyonu Ulus, Federacija Alpinizma SSSR, Plañmarski Savez Jugoslavije. "PrëttSedmki UIAA: Charles-Egmond d'Arcis, Edouard Wyss-Dunant, Albert Eggler, Jean Juge, Pierre Bossus. Častni člani UIAA: Charles-Egmond d'Arcis, Edouard Wyss-Dunant, H. von Bombard, Ugo di Vallepiana in Guido Tonella. (Prirejeno po: Les Cinquante Premières Années de L'Union Internationale des Associations D'Alpinisme par Pièrre Bossus) DR. FRANCE BERNOT V prvi letošnji številki Planinskega vestnika je ing. Pavle Šegula opisal štiri nesreče v snežnih plazovih, ki so se pripetile v zimi 1981/82. Menim, da bi bil prispevek temelji-tejši, če bi zajel še originalna besedila ustreznih opozoril pred snežnimi plazovi, ki jih je na dan nesreče ali pa dan pred nesrečo izdala Služba snežnih plazov, ki deluje v okviru Hidrometeorološkega zavoda SRS in jih Radio Ljubljana — I. program — tedaj, ko je nevarno, redno objavlja ob 8. uri zjutraj skupaj z vremenskim poročilom in vremensko napovedjo. Prva nesreča se je dogodila 25. dec. 1981 v Bohinjski Srednji vasi okoli četrt na drugo uro, ko se je skupina ljudi vračala od polnočnice na svoje domove. Takrat se je z Mež-narjevega hleva vsula snežnina in zatrpala pod seboj sedem oseb. Dan pred tem dogodkom (23. dec. 1981) je bilo izdano in objavljeno takole opozorilo: »V Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah sneži že 24 ur skoro neprekinjeno s spremenljivo intenziteto. Skupno je v Julijcih zapadlo 50—120 cm, v Karavankah in Kamniško-Savinjskih^Alpah-pa le 10—20 cm novega snega. Jutranje temperature so bile na Ljubelju — 2U, na Krvavcu —4°, na Kaninu in na Vršiču —6° in na Kredarici — 8°. Utrgalo se je tudi že več plazov, ki so povzročili škodo. Cesta čez Predel je zaradi plazov, ki jo ogrožajo in zaradi 8 cm debele plasti novega snega, zaprta. Novi sneg se s podlago, ki je tudi še rahla, še ni sprijel. Zaradi obilice novega snega je nevarnost pred snežnimi plazovi na Bovškem in v Trenti ter nasploh v Julijcih izredno velika, v Karavankah in Kamniških Alpah pa zmerna. Smučarji opustite turne smuke! Ne zapuščajte organiziranih in teptanih smučišč!« Radio Ljubljana — I. pogram — je to opozorilo objavil pri poročilih ob 8. uri zjutraj. Ker je še kar naprej snežilo, je bilo izdano izredno opozorilo: objavljeno je bilo še istega dne pri poročilih ob 19. uri: »V zadnjih 48 urah je zapadlo v Gornjem Posočju 130 do 150 cm novega snega, zato je nevarnost pred snežnimi plazovi izredno velika, splošna in stalna. V zahodnem delu Julijcev je zapadlo 50—70 cm snega, zato je nevarnost pred plazovi tamkaj velika, splošna in stalna. Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe pa so prejele le okoli 20 cm snega, zato je nevarnost pred pIžzovTTčTffferna.«;" Gornje opozorilo je služba 23. dec. 1981 ob 15.55 posredovala tudi televiziji, ki ga pa ni objavila. Naslednje jutro, tj. 24. dec. 1981 pri poročilih ob 8. uri, je bilo objavljeno tole opozorilo: »Ponoči je nehalo snežiti, potem se je v Julijcih zjasnilo, Karavanke in Kamniško-Savinj- 185 ŠE O PLAZOVIH V SEZONI ske Alpe pa so še v oblakih oziroma megli. Na Kredarici in na Kaninu piha zelo močen severozahodnik, ki gradi žamete in opasti. Davišnje jutranje temperature zraka so znašale: na Ljubelju —4°, na Predelu in na Vršiču —6°, na Krvavcu in na Kaninu —7° in na Kredarici —10°. Utrgala se je tudi že vrsta plazov, izmed katerih so nekateri povzročili škodo. Snežna odeja je še rahla in se le počasi seseda. Zato je nevarnost plazov še vedno velika, stanovitna in splošna.« Ob 19. uri pa je bilo pri radijskih poročilih objavljeno še naslednje izredno opozorilo: »V Julijcih je danes ponovno zapadlo 10—20 cm snega ob močnih vetrovih, medtem ko so Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe prejele le nekaj centimetrov novine. Cesto na Predel, ki je še vedno zaprta za ves promet, je zasulo več plazov med vasjo Strmec in med mejnim prehodom. Zaradi obilice v zadnjih dneh zapadlega snega je nevarnost pred plazovi, ki jo povečuje ponovno sneženje in močan veter velika, stalna in splošna, predvsem v Julijcih. V Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, ki so sprejele manj novega snega pa je zmerna in stalna.« V sredo dne 7. januarja 1982 je zajel snežni plaz dva planinca med vzponom na Kokrsko sedlo. Na srečo sta se z nekaj praskami rešila sama. Zadnje opozorilo pred to nesrečo je bilo izdano in objavljeno v torek 5. januarja 1982: »Davi je bilo v Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah pretežno oblačno. Pihali so zmerni vetrovi iz različnih smeri, katerih jakost je z višino naraščala in je na Vršiču in na Kredarici dosegla peto stopnjo po Boforovi lestvici. Jutranje temperature zraka so bile: na Kaninu + 1°, na Predelu in na ljubelju 0°, na Kredarici —1° in na Krvavcu —2°. Snežna odeja se polagoma seseda in stabilizira. Nevarnost pred plazovi je zmerna. Pri prečenju snežišč bodimo previdni, da sami ne sprožimo plazu.« Naslednja nesreča s srečnim koncem se je pripetila 27. marca 1982 na Vršiču na tečaiu za planinske vodnike- Ko so se po obedu urili pod Solno glavo, je manjši plaz "odnesel frT tečajnike, ki pa so — brž ko se je plaz ustavil — sami prišli iz plazovine. Pred tem dogodkom sta bili v četrtek 25. marca in v petek 26. marca 1982 izdani in objavljeni naslednji opozorili: »Davi je bilo v Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah jasno in mirno, le na Predelu in na Kaninu sta pihala močnejša vetrova iz zahodnega kvadranta. Jutranje temperature so bile —2° na Ljubelju, na Predelu in na Vršiču, —3° na Rudnem polju, — 5° na Krvavcu, —7° na Kaninu in —9° na Kredarici. Včeraj se je utrgalo več manjših plazov, ki niso povzročili škode. Nevarnost pred njimi, ki je še vedno zmerna in stalna, se bo čez dan zaradi otoplitve nekoliko povečala.« Naslednji dan, v petek, pa se je opozorilo glasilo: »Davi je bilo v Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah jasno. Prevladovali so rahli vetrovi iz severozahodnega kvadranta. Temperatura zraka v gorah že 24 nepretrgano narašča. Današnje jutranje temperature so bile 0° na Krvavcu, —1° na Ljubelju, —3° na Predelu in na Kaninu ter — 5° na Rudnem polju in na Kredarici. Nevarnost pred snežnimi plazovi je sicer zmerna, vendar se bo čez dan, zaradi močnejše otoplitve, zlasti na prisojnih pobočjih, povečala. Ob sobotah in nedeljah SSP (služba snežnih plazov) ne izdaja opozoril, razen v izjemno kritičnih situacijah, zato je treba petkova opozorila smiselno raztegniti tudi v povezavi z vremensko napovedjo še na soboto in na nedeljo. Ta dva dneva v tednu sta namenjena terenskim ogledom, vajam, seminarjem itd. 1. maja 1982 je bila na Kredarici skupina turnih smučarjev, ki se je okoli 10. ure dopoldan želela vrniti v dolino. Turni smučar, ki se je spustil kot drugi, je sprožil plaz spri-jetega vlažnega snega, ki je zajel vodjo skupine in ga počasi nosil navzdol. Na srečo se je plaz kmalu ustavil. SSP za konec aprila ni več razpolagala z zadostnim številom podatkov, kajti večina opazovalnic je že prenehala delati, ker je sneg skopnel. V brzojavki »LAVIN«, ki jo vsak dan postaje posredujejo v Ljubljano, je zadnji grupi predvidena ocena nevarnosti plazov. Opazovalec, ki je dober poznavalec razmer v bližnji okolici, pa je s Kredarice tri dni pred nezgodo menil, da ni nevarnosti plazov. Zato je tudi opozorilo odpadlo. Foto F. Ekar Vaja v stenskem reševanju (vaja Postaje GRS Kranj, december 1982) ZAKASNELO SLOVO PAVLU BALOHU Minilo je dobro leto, odkar smo ga pokopali. Kar nenadoma ga je zmanjkalo, čeprav je bil »fant, da bi gore premikal« (K. D. Kajuh). Zvečer se je vrnil s »šihta« iz jeseniške železarne pa nenadoma omahnil v večno spanje. Noben zdravnik ga ni mogel spet obuditi v življenje. Kap. Kako noro se je v naši soseščini začelo leta 1982! Toliko da je minil praznik, je že umrl sosed. »Vahtaj« ga, napiši govor, govori mu ob grobu. Ko so mu pevci zapeli »Oj Triglav moj dom ...«, me je žena pocuknila za rokav: »Balohov Pavel je umrl!« Ob novici mi je vzelo sapo. Z ženo sva ga šla pokropit. Potem so začeli domači planinski funkcionarji prihajati k meni: »Ali mu boste govorili in se v našem imenu kot od planinca, alpinista in gorskega reševalca poslovili?« Pavel, od tebe sem se moral še vse drugače posloviti. Trikrat sem zmečkal papirje, ko sem pisal tiste besede in jih metal v koš. S četrtega šele, ki ga bom zdaj prepisal, sem ti govoril ob odprtem grobu. Le malo je manjkalo, da se mi niso ob tem udrle solze. Dragi Pavel! Več kot trideset let je že minilo, odkar sem te v metalurški industrijski šoli mesec za mesecem klical: »Vstani, Pavel Baloh! Pridi k tabli!« Kako neznansko bi bil srečen, ko bi ti mogel danes ukazati: »Vstani, Pavel! Pridi ven iz groba! Gej, kakšna množica ljudi se je tu zbrala, da bi te objela in pozdravila: Tvoja družina, sorodniki, sosedje, znanci in pri jate ji, sodelavci, planinci in alpinisti, gorski reševalci — vsi, ki si z njimi in zanje delal, ki smo te imeli radi in smo cenili tvoje požrtvovalno delo in smo se ob tvojem prešernem, radoživem smehu tudi sami veselili življenja!« Krivično je, da te je smrt nenadoma iztrgala iz naše srede. Neusmiljena je resnica, da smo proti gospodarici našega življenja brez moči. Reveže in onemogle pusti pogosto živo-188 tariti. Najboljše pa pobere v cvetu njihove mladosti. Ti, Pavel, si bi med slednjimi. Čeprav si se že bližal srečanju z Abrahamom, nisi mogel utajiti kako ostajaš ne le fant od fare, ampak večni mladenič. S svojimi rokami, z znanjem, ob garaškem delu, si postavil in ustvaril družini lep, topel dom. In kaj si v isti sapi zmogel? Osamosvojil si postajo Gorske reševalne službe v Mojstrani. Ko smo te pred triintridesetimi leti sprejemali kot pripravnika v alpinistični odsek pri Planinskem društvu v Mojstrani, se nikomur od nas ni sanjalo, kako visoko se boš vzpel. Začutili pa smo hitro, kako naglo si vzljubil stene goré. V naših navezah si brž postal neznansko pomenljiv in zanesljiv soplezalec. Vse bolj pogosto si pomagal nositi ranjence iz sten in jokal si, kadar smo morali v vreči spraviti mrtvega alpinista v dolino. Nikoli ne bom pozabil, kako si se ves oblit s solzami vrgel na ploščad, ko smo priplezali do mrtvega Herleca v Mlinarici. Kajne, Pavel, takrat smo bili gorski reševalci v naši Dolini revčki. Nekaj vrvi in klinov — to je bilo vse, kar smo premogli. Kadar je bilo treba reševat, smo morali poklicati na pomoč prijatelje in reševalce z Jesenic in iz Kranjske gore. Da bi naša postaja GRS v Mojstrani poznala gramingerja ali celo marinerja? Te čudovite priprave smo spoznavali samo na skupnih vajah gorskih reševalcev. Potem pa je prišel tvoj čas. Res je: deset let si potreboval za svoje načrtno delo. Toda v teh desetih letih si postavil na svoje nogé postajo GRS v Mojstrani. Helikopterja tedaj res niste še poznali — priletel je v naš konec šele mnogo let pozneje. Toda v postaji GRS v Mojstrani si zbral dovolj pogumnih, izurjenih, požrtvovalnih, nesebičnih fantov. Sam si bil med njimi samo kot prvi med prvimi. Posrečilo se ti je uresničiti naše davne sanje: Nikogar več vam ni bilo treba klicati na pomoč, kadar ste zaslišali smrtni jek iz sten, z gora. Medtem si stopil na najvišji vrh Evrope, na Mont Blanc, z Gustlnom sta prečila Matter-horn. Plezal si v Dolomitih. Fant moj dragi, koliko naših davnih sanj si uresničil! Kdor je tako ljubil naše stene in goré, kakor si jih ti, kdor jih je toliko prehodil in preplezal, kdor je tolikokrat stopil na téme našega očaka Triglava, za tega še posebej velja Ušeničnikova in Aljaževa pesem: OJ, TRIGLAV, v spominu mi je tvoj čar, zato pa te ljubim in bom te vsekdár. In zadnja ko ura odbila mi bo, POD TVOJIM OBZORJEM NAJ SPAVA TELO! Kjer radostno ptički naznanjajo dan — OJ, TRIGLAV. MOJ DOM, KAKO SI KRASAN! Čeprav te bodo zdaj zagrebli, bo spomin nate in na tvoje delo ostal živ. Častna znaka Gorske reševalne službe in Planinske zveze Slovenije ga bosta pomagala ohranjati. Vsak po svoje se bomo zdaj od tebe za vedno poslovili. Meni pa naj bo dovoljeno, da se poslovim ob tvojem grobu kot učitelj od svojega nekdanjega učenca. Od bistrega in pridnega fanta, ki v šoli in v življenju nikoli ni zatajil. Od človeka, ki je svoje lastno življenje ničkolikokrat postavil na kocko, da bi kakšno drugo rešil. Ali pa pomagal prinesti le še truplo v Dolino ... Verjemi, dragi Pavel, da takšnole nenadno slovo ni prav nič lahko! Kar misliti si ne moreš, kako mnogo nas je, ki te bomo pogrešali. Mirno spi pod našim in tvojim Triglavom! Ko so sosedje spuščali krsto s Pavlom Balohom v grob, sem se ozrl po pokopališču. Pogled je zadostoval za spoznanje, da smo imeli Pavla zares radi. Na dovškem pokopališču so se stiskali v črnino oblečeni ljudje, za mano pa se je gnetla množica gorskih reševalcev, alpinistov in planincev. Izzvenel je moj zadnji stavek: Mirno spi pod našim in tvojim Triglavom! Tedaj se je nad njegovim odprtim grobom razlegla pesem OJ, TRIGLAV, MOJ DOM, KAKO SI KRASAN . . . Pavla Baloha smo pokopali 7. januarja 1982. leta. Zaslužil je, da spomin nanj ostane za zmerom živ. Janez Svoljšak ČESTITKE IZ ŠVICE S pismom, ki ga naslavlja na Planinski vestnik in dr. Miho Potočnika, se iz Berna oglaša nekdanji poslanik Švice v SFRJ ter v njem med drugim piše tudi tole: Kot povzemam iz 1. številke vašega glasila Planinski vestnik, praznuje Planinska zveza Slovenije svojo devetdesetletnico. Za ta praznik bi Vam rad iskreno čestital ter Vam in vsem vašim članom želel tudi v prihodnje mnogo sreče in uspehov. Moje želje usmerjam tudi na odprave, ki se jih člani PZS tako uspešno lotevajo na različnih delih sveta.« V nadaljevanju omenja, da je z zanimanjem bral prispevek o Fritzu Buhlerju, pokojnem šefu SRFW, s katerim ga je družilo osebno znanstvo. Naslednik preminulega je njegov sin, Christian, ki veliko pozornost posveča mednarodnim stikom, ki so se zadnje čase okrepili. V tem smislu meni, da bi SRFW lahko tesneje sodelovala tudi z Jugoslavijo, kolikor bi bilo to z naše strani zaželeno, in dostavlja, da bi bila sarajevska zimska olimpiada prihodnje leto morda lahko povod za pravi in tesnejši stik. Svoje pismo zaključuje s pripravljenostjo, da nam od časa do časa preskrbi podatke o švicarskih odpravah, saj se mu zdi, da v tujini o nekaterih — na primer na Minyo Konko na Kitajskem, svetovna javnost ni dovolj obveščena. P. S. PLANINSKA MLADINA V LETU 1983 (Nekaj povzetkov iz koledarja akcij MK PZS) Planinska orientacijska tekmovanja predstavljajo pTegied "znanja v orientaciji, gibanju v naravi, prve pomoči, strelstvu, poznavanju gorstev, fizične pripravljenosti in sploh pripravljenosti za naloge v SLO in DS. Namen tekmovanj je tudi razvijati tovarištvo. Vsa slovenska planinska orientacijska tekmovanja so pohodi in ne teki. To načelo pri izvedbi tekmovanj planinci upoštevamo. Sistem tekmovanja za »slovensko planinsko orientacijsko prvenstvo« poteka po področnih tekmovanjih na treh področjih v Sloveniji (po dve tekmovanji) do finalnega planinskega orientacijskega tekmovanja. V sistemu orientacijskih tekmovanj za slovensko orientacijsko prvenstvo je Slovenija razdeljena na tri področja in sicer: I. REGIJA: PD iz MDO: Štajerska, Pomurje, Koroška. Tekmovanja bodo: 16. 4. 1983 v Vidoncih na Goričkem (v organizaciji MO PD Matica — Murska Sobota in MK PZS) in 21. 5. 1983 v okolici Raven na Koroškem 190 (v organizaciji MO PD Ravne in MK PZS). II. REGIJA: PD iz MDO: Savinjska, Zasavje in Dolenjska. Tekmovanja bodo: 17. 4. 1983 na Šmohorju (v organizaciji MO PD Laško in MK PZS) in 14. 5. 1983 na Kalu (v organizaciji MO PD Trbovlje in MK PZS). III. REGIJA: PD iz MDO: Primorska, Gorenjska, Ljubljana. Tekmovanja bodo: 8. 5. 1983 v okolici Postojne (v organizaciji MO PD Postojna in MK PZS) in 22. 5. 1983 v okolici Radovljice (v organizaciji MO PD Radovljica in MK PZS). Tekmovanja bodo organizirana za naslednje starostne kategorije (ločeno za ženske in moške ekipe, upoštevajoč koledarsko leto rojstva): — pionirji-ke: do vključno 14. leta, — mladinci-ke: od vključno 13. leta do vključno 18. leta, — člani-ce: od vključno 16. leta dalje. Pravico do sodelovanja na finalnem slovenskem orientacijskem tekmovanju v kategoriji članov ima 5 najbolje uvrščenih ekip iz vsega področja in ekipa, ki jo povabi organizator. Tekmovanja so ekipna, ekipa šteje 3 tekmovalce, člane istega PD. Področna tekmovanja so enodnevna, finalno slovensko orientacijsko tekmovanje za člane pa je tridnevno s testi, za mladince in pionirje pa tekmovanje traja en dan s testi. Republiško orientacijsko tekmovanje za planince bo od 11. do 12. 6. 1983 v organizaciji MO PD Maribor-matica in MK PZS. Najbolje uvrščene ekipe se bodo v septembru udeležile državnega orientacijskega tekmovanja, ki bo verjetno od 16. do 18. 9. 1983 na Kosovem. V letu 1982 so članske ekipe iz Idrije dosegle na državnem tekmovanju ekipno I. mesto. Dobro so se uvrstile tudi mladinske ekipe, vendar zanje še vedno ni rešen problem kritja stroškov za potovanje in bivanje na državnem orientacijskem tekmovanju. Prvo soboto v oktobru 1983 bo orientacijsko tekmovanje za Milovanovičev memorial. Od 25.-27. marca 1983 bo v domu na Homu seminar za organizatorje orientacijskih tekmovanj, ki so zlasti zanimivi za tiste MO PD, kjer še niso organizirali orientacijskih vzgojno izobraževalnih pro-gramov. MK PZS LJUBITELJI PLANIN V PODNANOSU ^6-SF7)RGAWŽTRArr' — PODNANOS, sobota 11. decembra 1982. Ljubitelji planin izpod nanoške planote, 40 po številu, smo se zbrali na ustanovnem občnem zboru, kjer so se uresničile želje in prizadevanja mnogih, ki radi zahajgroa v nnrfi. da bi se povezali v društvo, vključili ,v planjnsjroti aori, vzpon in vrnitev. Vendar pa ta filmski zapis te uspešne odprave pomladi 1981 (odprava je bila razdeljena v dve skupini, obe uspešni: prva skupina je plezala na Kangčendzengo, druga na Janu), ni le običajen dokument o poteku dogajanja, ampak vsebuje med tekočimi prizori s poti še vrsto vmesnih momentov (krajših scen, nekako vrinjenih, čeprav ne pačijo vsebine), ki film občutno popestrijo in povzdigujejo iz povprečja (povprečja, ki lahko nepoznavalcu himalaizma^ in sploh, alpinizma,, zgolj običajnemu gledalcu, postane celo dolgočasno in nezanimivo). Ti momenti so posnetki razgovorov avtorja filma s člani odprave in posnetki razgovorov med člani odprave med razmišljanjem o namenu njihove poti; so pripovedovanja plezalcev, ki se vračajo iz stene v bazni tabor, o razmerah na gori in o najbolj kočljivih situacijah, ki so jih med plezanjem preživeli, kar je snemalec slikovno popestril s posnetki plazov, zvo-kovno pa s hrumenjem, s pokanjem in s šumi, ki so v filmu — na ekranu, nekje, daleč, nevidni, a učinkujejo že kar grozeče in je vse skupaj — zvok in slika in pripovedi plezalcev — združeno kot nekakšna ilustracija bojazni pred udarci Kangčendzenge; so ganljiva poslavljanja očeta, ki odhaja plezat na Kangčendzengo in sina, ki se bo skušal na Januju; so branja pisem v baznem taboru, je presrečen smehljaj hčerkice in žene, namenjen bradatemu alpinistu sredi množice v letališki avli ob vrnitvi odprave domov; so prizori sanjarjenja alpinistov o ženskah, o lepoticah v pomanjkljivih oblačilih, ki jih film z izredno naglico zavrti pred gledalcem (kakor, da ti prizori sploh niso primerni za surovo Himalajo) z zaključnim epilogom vzklika poželenja enega od alpinistov: všeč so mi svetlolaske. Film, kot bi lahko pričakovali, ne vsebuje ravno dosti prizorov z gore (mislim prizore gibanja in mimike). Snemalec, nevešč v zahtevnem plezanju, ni bil veliko v steni, zato je to pomanjkljivost spretno nadomestil z akcijskimi diapozitivi plezalcev, primerno vključenimi v tekoče dogajanje. Posebej uspešno je z diapozitivi prikazan vrhunec odprave: trenutki zmagoslavja vršnih navez na vrhovih obeh gora, na Kangčendzengi; in Januju (s slednje gore, sedemtisočaka, so vključeni samo posnetki z vrha, vse drugo je posneto na tem osemtisočaku). Tisti prizori pa, ki jih je oko kamere le uspelo zabeležiti na gori, dokaj zgovorno pričajo, kakšne so bile tam razmere^akšne^težave so morali pre-magovalLalpmisti na pofrdo_vrFTarihiikgfr\alpinizem. spe^ Nagrade je podelila mednarodna žirija. Podeljena je bila tudi posebna nagrada občinstva. O letošnjih rezultatih bomo še poročali. Za morebitne informacije vam sporočamo naslov: Certamen Internacional de Cine de Montana »Ciudad de San Sébastian«, Apartado de Correos, 1587, San Sébastian — Španija. B. B. MEDNARODNI KONGRES PLANINSKE MEDICINE Medicinska komisija UIAA ima z razpisom Planinske zveze Francije namen od 22. do 25. marca 1984 organizirati v Chamonixu mednarodni kongres ^planinske medicine. 211 Praktični in teoretični problemi glavne teme so jzčrpanost v gorah in njene posledice.—Če vas ta razpis zanima, se povežite z dr. J. Foray, bolnišnica B. P. 68. 74403 Chamonix, Mont Blanc. Poslali vam bodo podroben program. (La Montagne 4/82) B. B. D. I. F. I. M.: NOVA KRATICA ZA NOVE POTREBE Ob ugotovitvi, kako težko je avtorju planinskega filma poslati svoje delo med ljudi in postati znan, in ob poznavanju težav, ki jih imajo organizatorji raznih večerov planinskega filma, da bi vzpostavili stike z avtorji in producenti, je F. I. F. A. E. D. združena z U. I. A. A., ustanovila Mednarodni distribucijski center planinskega filma (D. I. F. I. M.). Namen DIFIM je — poenostaviti predstavitve filmov, olajšati težave pri distribuciji. Njegova osnovna naloga je zbrati s pomočjo avtorjev, festivalov, specializiranih kinotek in planinskih društev izčrpno dokumentacijo, potem pa jo dati na razpolago za uporabo. (La Montagne 4/82) B. B. DIABLERETS Boljšega kraja za organizacijo festivala planinskih filmov ne bi mogli izbrati. Tudi tokratni, 13. po vrsti, se je izkazal tako kot prejšnji: organizacija brez napake! Festival ni le ogled filmov, ampak je tudi priložnost za različna srečanja. Popoldnevi in večeri so namenjeni filmu. Povprečno prevrte po osem filmov na dan, dobrih in povprečnih. Filmi navdušujejo pa tudi vzbujajo ogorčenje — lomilci kristalov v chamoniški dolini na primer. Je danes res še mogoče, da naj bi občudovali tak film, ko pa se vsi trudimo, da bi prepovedali nabiranje in odnašanje kristalov iz narave? In kaj se dogaja s temi filmi po končanem festivalu? Da bi mogli vendarle odgovoriti na to vprašanje, sta mednarodni filmski festival Planinskega filma v Diableretsu in UIAA sklenila ustanoviti Mednarodni center za distribucijo planinskih filmov. Kmalu se bomo lahko prepričali, kako uporabna je nova ustanova, v katero se z veseljem vpisuje tudi Club Alpin Français. (Kaj pa pri nas?) (La Montagne 4/82) B. B. KATMANDUJSKA DEKLARACIJA O PLANINSKI AKTIVNOSTI UIAA je med 10. in 16. oktobrom 1982 imela v Katmanduju 44. generalno skupščino in proslavo 50-letnice ustanovitve. Tokrat je bila pomembna konferenca UIAA prvič v njeni zgodovini v Aziji ob vznožju 212 Himalaje. 135 delegatov iz 26 dežel je izmenjalo izkušnje in ideje, ki se nanašajo na različne probleme planinskega delovanja. Pregled problemov je rabil pri oblikovanju »Katmandujske deklaracije o planinski aktivnosti«. Vsebina izjave: — Nujno potrebno je aktivno varstvo okolja in pokrajine v gorskem svetu. — Rastlinstvo (flora), živalstvo (fauna) in naravni viri vseh vrst zahtevajo splošno pozornost, zanimanje in skrb. — Akcije, ki naj zmanjšajo negativne vplive človekove navzočnosti v gorskem svetu, je treba spodbujati. — Kulturna dediščina in dostojanstvo prebivalstva v gorskem svetu morata ostati nedotakljiva. — Vse dejavnosti, ki vračajo pravice gorskemu svetu. je treba vzpodbujati. — Stike med domačini, gorniki (hribovci) f[ in gor^kj jz,. druaih^.dež^l' je ffgM~mocho " 'vzpodbujati in jih vzdrževati v prijateljskem duhu, vzajemnem medsebojnem spoštovanju in miru. — Vzgojo, namenjeno urejanju odnosov med človekom in njegovim okoljem, je treba širiti med vsemi plastmi prebivalstva. — Uporaba tehnologije, ki povzroča energetske probleme in odmetavanje kakršnihkoli vrst odpadkov, terjata takojšnje ukrepe. — Gorskim deželam je nujno potrebna mednarodna pomoč. — Skrb za ohranitev okolja z ekološkega vidika pomeni primarno nalogo. — Potreb, da bi bil_gorski svet lažje dostopen, ki izhajajo iz načrtov o preučevanju, ne bi smeli ovirati razlogi politične narave. Katmandujsko deklaracijo so izdali v angleščini, francoska inačica, ki jo objavljamo, pa je prevod, ki so ga razdelili med zasedanjem. (La montagne 4/82) B. B. NEKAJ OSEBNOSTI, KI SO POČASTILE 50-LETNICO UIAA Visoka obletnica UIAA je zagotovila navzočnost nekaj nepalskih osebnosti, ki so želele počastiti ta jubilej. To so bili — njegovo veličanstvo Birendra Bir Bikram Shah Dev, kralj Nepala, LL. AA. RR„ Gyanendra Bir Bikram Šah in Direndra Bir Bikram šah, gospod Deepak Bohra, minister za turizem, Kumar Khadga Bikram Šah, predsednik nepalske organizacije, Shailendra Raj Sharma, podsekretar ministrstva za turizem, Tek Chandra Pokharel, generalni sekretar N. M. A., Shashi Narayan Šah, generalni direktor oddelka za turizem, Sir John Hunt, Reinhold Messner, gospodična Junko Tabei, Japonka, prva ženska na Everestu. Tradicionalni nagovor je nadomestila z Beethovnovo Himno veselja, ki jo je zapela v japonščini. (La montagne 4/82) B. B. m taito GLAS KOLEKTIVA 11/82 Glasilo delavcev SGP Slovenija ceste-teh-nika je tudi tokrat našlo prostor za planinsko vsebino. Na predzadnji strani se namreč lahko nadrobno poučimo, kaj nosimo s seboj v gore. Egidij Lampič razčlenjuje opremo in vse potrebno, kar pride lahko planincu prav v gorah. Taki sestavki bi morali najti večkrat pot med bralce v kolektivih, kajti znano je, da še zmeraj mnogi podcenjujejo opremo, ki je potrebna za ture. Kako nujno je biti ustrezno opremljen v gorah, se pokaže šele tedaj, ko ta ali oni kos z dna nahrbtnika potrebujemo — če ga imamo. RODNA GRUDA 1/83 V rubriki Po Sloveniji beremo, da je postajo GRS v Kamniku predsedstvo Jugoslavije odlikovalo z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. To odlikovanje je povezano s 60-letnico obstoja omenjene službe na tem področju. V nadaljevanju lahko preberemo tudi novico, da so planinci iz Srednje vasi na Vojah postavili lepo kočo. Naj omenimo tudi Gozdno učno pot vrh Pohorja, ki jo je uredilo Društvo gozdarskih inženirjev in tehnikov iz Maribora. »Slovenija v mojem objektivu« prikazuje zanimivo fotografsko zbirko, v kateri najdemo motive iz naše gorske narave — Gorsko cvetje, Slovensko okno, V Trenti, Počitek in užitek, Okno v steni Jalovca. Avtor fotografij je Albert Mlekuž, Hamil-ton, Kanada. »ZA«. To še posebej opozarja na izjemno osveščenost DO lBI, saj predstavlja zbrana vsota 10 350 000 dnarjev vsekakor svojevrsten rekord. V kranjski občini so za planinstvo tako zbrali 21 000 000 dinarjev oziroma so sedemkrat povečali vsoto, ki je bila predvidena za kranjsko občino. Rezultati pa gotovo izhajajo iz dobro organizirane akcije, saj matično PD že vseskozi deluje pri akciji za Kredarico, ko se je hkrati odpovedalo sredstvom za svoje potrebe. Pri tem želimo le to, da bi sredstva kar najbolj smotrno porabili in bi v kar najhitrejšem času končali obnovo Kredarice. Franc Ekar OBISK V KARAVLI MARŠAL TITO Ob lanskem dnevu JLA je skupina 50 pla-nincev-železničarjev iz Beograda in Zagreba obiskala karavlo Maršal Tito na Lani je za Dan republike Planinski dom na Gospinci praznoval pet letnico. Planinski dom na Gospinci je druga postojanka, ki jo je leta 1977 gradilo PD Kranj (prva je Kranjska koča na Ledinah). Ta dom sodi med najbolj obiskane planinske postojanke, saj je na voljo tako planincem kot smučarjem, lovcem in drugim, ker stoji na samem smučišču na Krvavcu. Gostoljubje pa daje tudi različnim strokovnim srečanjem, seminarjem. Dom je na razmeroma razvejanem izhodišču za ta del naših gora. saj odtod tako-rekoč lahko načrtujemo ture v celotne Kamniške planine. Poleti je edina postojanka, ki na tem področju nudi oskrbo in prenočišče Foto Franc Ekar RODNA GRUDA 2/83 Naravni zakladi Slovenije — v tej rubriki Peter Skoberne predstavlja Veliko planino, ko besedilu prilaga tudi značilno razglednico Velike planine. Turistični vodnik se tokrat »po planinsko« ustavlja na Lisci, pri Tončkovem~gornu, iiijTa_čerDŠe£iiškiplanini. V »Novih knjigah« najdemo sporočilo o četrti številki lista Slovenskega planinskega društva v Argentijti^zjiaslovom Gore Tv tem listu med drugim najdemo fučJi pregled slovenskega gorništva v Argentini T^iaifT97rfTTt&3iv. DODATNI KRANJSKI PRISPEVEK ZA KREDARICO Zaključek leta 1982 je med drugim pospremila tudi vesela novica, da so v kranjski občini ponovno zbrali 5 350 000 dinarjev in sicer v DO IBI — Industriji bombažnih izdelkov Kranj. Glasovanje v DO IBI za ta prispevek se je zaključilo s 95% glasov Ljubelju, da bi jim čestitala za ta praznik. Do tja so se pripeljali z avtobusom. Gra-ničarji in starešine so jih prisrčno sprejeli. Ob tej priložnosti so obiskali tudi spominsko karavlo, v kateri je tovariš Tito prenočil (tedaj je bil z njim tovariš Matija Maček). Obiskali so tudi Zelenico in Pristavo na Javorniškem Rovtu, kjer so prenočili. Predstavniki graničarjev z Ljubelja so planince-železničarje povabili, naj jih spet obiščejo ob Dnevu graničarjev 15. avgusta. Vabilo so z veseljem sprejeli. Po zapisu J. Sakomana iz Zagreba NOVICE 22/23—82 Glasilo Ptt delavcev Slovenije v tej številki objavlja daljši članek (avtor je Jože Dobnik) s fotografijami, ki govori o podelitvi značk Tz kurirjev in vezistov NOV Slovenije. 238 pohodnikov je doslej že prehodilo to pot, tokrat pa se jim je pridružilo novih 38. Pohodniki so iz Slovenije, Hrvatske, Srbije in Bosne ter Hercegovine. Posebej naj omenimo še članek Jelice Zalig, ki predstavlja s sliko in besedo pohodnika-veterana Slavka Krušnika-Mihca, saj je to Tz prehodil že sedemkrat. Darinka Jereb pa poroča o zimski aktivnosti planincev planinske skupine Podjetja za Ptt promet iz Kranja. POHOD NA JAVORNIK Planinci PD Sežana se radi udeležujejo tudi zimskih pohodov. Med take pohode sodi tudi tisti, ki so ga opravili na Javor-nik. Slabo vreme je bilo krivo, da udeležba ni bila velika. Kljub temu, da vreme ni bilo obetavno, so imeli na vrhu lep razgled. Ob tej priložnosti so se udeležili spominske slovesnosti; posvečena je bila padlim borcem Gradnikove brigade, ki so padli na Javorniku. To slovesnost so neposredno prenašali tudi radioamaterji za Radio Nova Gorica. Tomaž Švagelj, Štanjel FERRALIT 1/83 Glasilo Ferralit, Žalec, sporoča bralcem nekaj bistvenih poglavij iz vsebine o aktivnosti planincev. Hoja v hribe, pravijo, je Slovencem že od nekdaj pri srcu, zato ni čudno, da je prav ta kulturno rekreacijska dejavnost na Slovenskem najbolj priljubljena in zato najbolj množična! ISTRSKA PLANINSKA POT Doslej jo je prehodilo 1033 planincev in sicer iz BiH 61, Slovenije 136, Srbije 24, Hrvatske 798 ter iz Vojvodine 14. Med PD je najštevilnejše po udeležbi PD Železničar iz Zagreba (264) in PD Kamenjak iz Reke (176). Vsega skupaj je bilo doslej zastopanih 81 društev. Pot do Slavnika, 1028 m, po čičariji do vrha Učke, 1396 m, je zanimiva tudi zaradi tega, ker obišče najzanimivejše dele Istre tako v zgodovinskem pogledu kot zavoljo dogodkov iz NOB. Po zapisu J. Sakomana iz Zagreba VREME NA KREDARICI V JESENI 1982 Če primerjamo temperaturni popreček lanske jeseni, ki je znašal 1,2°, z normalno jesensko vrednostjo, tj. z dolgoletnim po-prečkom, ki znaša za obdobje 1956—75 0,1°, ugotovimo, da je bila jesen — v 214 Dom Kokrškega odreda na Kališču nad Preddvorom Za dobro počutje v tem izredno priljubljenem domu tik pod Storžičem čez leto. pa tudi pozimi ob koncu tedna, skrbe Švigljevi. V obnovljeni in posodobljeni kuhinji je užitek, pravijo, pripravljat planincem okrepčila, saj je do koče pozimi tudi do tri ure hoda . . . Foto F. Ekar poprečku — pretopla. V padavinskem pogledu pa je bila jesen prekomerno namočena, saj je v septembru, oktobru in novembru padlo na Kredarici skupaj 822 mm padavin, kar je 141 % od normalne jesenske višine padavin. Podrobnosti v posameznih mesecih pa so: Septembrski temperaturni popreček je znašal 6,6° (odklon od normalne vrednosti + 2,8°), oktobrski —0,6° (odklon —0,9°) in novembrski —2,3° (odklon + 1,6°). Prvi in zadnji jesenski mesec sta bila pretopla, saj izkazujeta pozitiven odklon temperature od ustrezne normalne vrednosti, medtem ko je bil oktober prehladen. Ekstremne temperature so bile vse v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov. Najvišje temperature v posameznih mesecih so bile: 16,6° dne 5. sept., 8,2° dne 21. okt. in 8,3° dne 1. nov. 1982. Najnižje mesečne temperature pa so bile 0,8° dne 24. sept., —7,3° dne 16. okt. in —13,4° dne 18. nov. 1982. Na Kredarici je lahko vsak mesec njegova najnižja mesečna temperatura pod lediščem. V letu 1982 pa se pod to vrednost tamkaj ni ohladilo niti v juliju in celo septembru. Najnižji jesenski popreček oblačnosti je imel september (5,0), čigar normalna vrednost je 5,6. Ta mesec je heliograf na Kredarici zabeležil 183 ur sončnega sija, kar je 48% njegovega maksimalnega možnega trajanja. To je tudi razmeroma visoka vrednost. Dolgoletni oktobrski popreček oblačnosti (4,9) je najnižji v letu. V minulem oktobru pa se je dvignil kar na 6,8. Temu ustrezno je bilo malo ur s sončnim sijem, samo 90, kar je komaj 26% njegovega maksimalnega trajanja v oktobru. V novembru je bil mesečni popreček oblačnosti (5,4) zopet pod normalno vrednostjo (6,3), število ur s sončnim sijem se je dvignilo na 111, kar je 39% njegovega maksimalnega možnega trajanja. Najmanj padavin je prejel september. V devetih padavinskih dneh je padlo 159 mm padavin ali 79% normalne množine. Vse padavine tega meseca so padale kot dež. Oktober je bil najbolje namočen mesec celega lanskega leta. Na Kredarici je takrat deloma kot dež, pretežno kot sneg, padlo v 19 dneh 373 mm padavin, kar je 222 % normalne oktobrske množine. V novembru se je množina padavin znižala na 290 mm, kar je 135% od za ta mesec normalne množine. V novembru je bilo na Kredarici 13 padavinskih dni, od tega štirje z dežjem, drugi s sneženjem. Kot že rečeno, v septembru na Kredarici ni snežilo, zato tudi ni bilo snežne odeje. Le-ta je nastala šele v oktobru in je 26 dni prekrivala Kredarico. Njena maksimalna debelina je merila 60 cm (10., 12. in 13. oktobra 1982). V novembru pa je sneg ves mesec prekrival Kredarico. Največja debelina snežne odeje je merila 180 cm in to zadnji dan v mesecu. Iz navedenih podatkov razberemo, da je bilo vreme v jesenskih mesecih na Kredarici — razen septembra — planincem nenaklonjeno. Hidrometeorološki zavod SRS v oktobru ali novembru zalaga to najvišjo slovensko meteorološko opazovalnico z ozimnico (kurivo, hrana, oprema, instrumenti itd.). Vendar lani tega dela v planiranem času ni mogel opraviti zaradi neugodnega vremena in močnih vetrov, ki so ovirali delo helikopterja. To delo so požrtvovalni piloti opravili šele konec decembra. F. Bernot GLAS KOLEKTIVA 1/83 Glasilo delavcev SGP Slovenija ceste-Teh-nika posveča potrebno pozornost tudi planinstvu. Egidij Lampič v prispevku Izkušeni planinci vedo — kaj pa vi? (Kaj vse sodi v tehnično opremo) razlaga posamezne kose najpotrebnejše planinčeve opreme, od cepina, derez, krpelj, do smučarskih palic, zimskega kladiva, kompasa, ročne svetilke, karte itd. Planinsko društvo SCT pa je za mesec februar objavilo razpored planinskih izletov. NOVA ODDAJA AVSTRIJSKE TELEVIZIJE »DEŽELA GORA« Desetletna prizadevanja avstrijskega alpskega združenja so se naposled le izpolnila. V soboto 29. maja 1982 popoldne je bila na drugem programu avstrijske televizije na sporedu prva planinska oddaja z naslovom »Dežela gora«. Oblikovalci nameravajo v tej oddaji obravnavati avstrijski gorski svet v vsej njegovi mnogovrstnosti, ima pa in bo imela tudi v prihodnje izredno bogato in raznoliko vsebino. Tako bodo v vsako posamezno oddajo uvrščali napotek za izbiro izleta ali pohoda v gore, svetovali bodo glede nakupa opreme, opozarjali na nevarnosti v gorah, prikazovali vrhunske dosežke v domačih in tujih oste-njih, seveda pa bodo predstavljali tudi znane avstrijske gornike. V to televizijsko oddajo bodo nadalje vnašali poglavja iz alpske zgodovine, posebno pozornost pa nameravajo posvečati vplivom gora na umetniško ustvarjanje v leposlovju, glasbi in slikarstvu, s posebnim poudarkom pa bodo obravnavali gore kot življenjski prostor. M. A. OBNOVLJENA IN RAZŠIRJENA PLANINSKA POT »LABINSKA REPUBLIKA« Josip Sakoman nam poroča, da je Istrska planinska pot (IPP), ki veže Slavnik čez čičarijo z Učko, obnovljena in razširjena. Tako ima ta pot zdaj tele kontrolne točke: 215 Slavnik — Tumova koča, Kojnik — žig je v pločevinasti škatli na vrhu, Zbevnica — žig je v železni škatli na vrhu, Gomila — žig je pri spomeniku v gozdu »Gozdac«, Orljak — žig je v železni škatli na vrhu, Brankov vrh — žig je pod vrhom, pri izviru, v železni škatli, Planik — žig je v pločevinasti škatli na vrhu, Učka — žig je v planinskem domu na Poklonu. Dnevnik in značka še nista na voljo, zato priporočajo, da uporabljajo planinci dosedanje dnevnike, uporaben pa je tudi dosedanji vodič. Najugodnejša pot na Slavnik je iz Podgorja, enako to velja za Kojnik. Do vrha Zbevnice je treba s Kojnika po grebenu. Na Gomilo je ugodna in priporočljiva pot iz Trstenika ali iz Rašpora. Na Orljak priporočajo pot iz Račje vasi, z vrha pa se spustite na cesto Račja vas—Vepri-nac. Od tu pa naprej do Oglarij in do Brajkovega vrha. Tu je izvir pitne vode. Tu je tudi vezna pot »Reška transverza-la«, ki drži do vrha Učke čez Planik in Poklon. PLANINSKI DOM NA GOROPEKAH, 742 m Upravlja ga PD Žlri. Dom je postavilo PD Žiri leta 1963. Deloma je bil obnovljen 1981. leta. Odprt je vse leto. Ima 10 ležišč v treh sobah in 40 na skupnem ležišču. Dom je ogrevan in oskrbovan z vodo. V neposredni bližini doma je smučarska vlečnica, ki je povezana z Račevo pri 2ireh. Urejena je tudi tekaška steza. V domu je tudi žig Loške planinske poti. Do Goropek je po cesti iz Zirov pol ure zložne hoje. Informacije po telefonu (064) 69 200 — Dom na Goropekah.