Zgodba o črnčku Alaburiju in o belem Evropejčku Alaburi si ni upal dvigniti glave. Sedel je na tleh pred kočico. Pred seboj je videl samo neke noge. V belo obute noge. In malo više me-ča, ki so bila tudi bela. Prav zato si Alaburi ni upal dvigniti glave. Saj še nikdar ni bil videl kože take barve. celo na krokodilovem trebu-hu ne. Alaburi je premišljeval: Ta koža je tako bela kakor sami žarki mc-sečine. Tistega pa, kar bi videl više zgoraj, če bi si upal ozreti kvišku, bi se gotovo še bolj ustrašil. Kdo je neki stal pred preplaše-nim Alaburijem? No, Filip, trinajstletni evropski deček. Pokrit je bil z majhno trop-sko čelado. In zelo vroče mu je bilo v beli košuljici z odprtim ovratnikom. Prvikrat je to pot obi-skal črno vasico, kamor dotlej šc ni bila stopila belokožčeva noga. Filjpov očka je bil namreč višji uradnik francoske kolonialne upra-ve. Ta dan je prvič na uradno po-tovanje vzel s seboj tudi sinčka. Obiskala sta naselbino, ki je bila precej oddaljena od evropskih bi-vališč. Zdaj je imel očka posla s črnimi domačini sredi vasi. Filip pa se je medtem sprehajal po zamorskem naselju in si ogledoval koče in ko-čice temnopoltih prebivalcev. Ponosen je bil, da lahko brez spremstva hodi po tujem svetu, in si je pogumno ponavljal: »Prav v džungli sem, v pravcati afriški džungli!« Kmalu se je ustavil pred neko kočico, pred katero je sedel črnček, ki je bil videti enake starosti. Na-prositi je hotel tcmnopoltega fant-ka, da bi skupaj šla iz vasice malo proti bližnji goščavi. Očka itak za-radi uradnih poslov še precej časa ne bo utegnil z njim nikamor. Fi-Hp pa bi si le rad natanko ogledal to čudno pokrajino. Alaburi, zamorski deček, je znal malo francoski, ker ga je bil tega jezika naučil neki črni učitelj v šo-li sosednje vasice. Zato je razumel Filipove besede, ni si mu pa upal pogledati v obraz. »Dober dan! Zakaj se me pa ta-ko bojiš? Tjakaj v goščavo hočem, ali pojdeš z mano?« Zdaj je šele Alaburi dvignil glavo. Pred njim je stal popolnoma bel deček, ki je imel ustnice kakor divje jagode in vodi podobne oči. Alaburi se je ves stresel, ker se še nikdar v življenju ni bil tako ustra-šil in ker se je že več dni zelo slabo počutil. Neprestano ga je bolela glava in v prsih mu je bilo težko. Dihal je le mukoma. Vaški čarov-nik mu je bil že dal povohati neki čuden prah in je zaklal dva piščan-ca, da bi s tem pregnal hudobne duhove. Pa vse ni nič pomagalo. Alaburi je še vedno imel mrzlico. Nič več ni hodil z drugimi dečki past koze, nič več ni z razposajenimi tovariši plesal v mesečini. »Ti si pa bolan.'« mu je rekel beli deček. »Kaj te boli?« Filip je bil namreč izveden v ta- kih stvareh, pravi mali kolonist. Znal je razločiti nevarne komarje. ki prenašajo trop- ske bolezni. Vedel je tudi, koliko pra- škov kinina je tre- ba vzeti, da potem _- pade temperatura. »Saj imiiš mrzli- co!« je dejal črne- mu znančku. »Ali hočeš sladkorček? Prej pa vzemi to- le!« In je že pri- vlekel iz žepa bel zavojček. »Vidiš, inajprej z vodo po-| pij ta prašek. Po-Item pa počasi po-[liži sladkorček!« I Alaburi ie vstal. [Njegova kodrasta ;črna glava z ve- likimi blestečimi očmi je bila na- lahno sklonjena. Mislil je, da je tak mali belo- kožec hudoben. Pa je imel tako ¦ nežen, prikupen glas. In tako pri-f jazno je govoril z njim. Alaburi je Ikar rad vzel prašek in potem slad-jkorček. I Sladkorček! Saj je bil slajši od [•čebeljega medu. Alaburi je počep-[siil na tla, naslonil brado na kolena lin zaspal. Preveč ga je bolela glava. [ Nočilo se je ... Filipov očka je Hetal po vasi. Iskal je sinčka. Nihče jni vedel zanj. Vsi so zmajevali z fcglavo. Očka je bil že zelo nemiren, prazburjen. Zakaj v Afriki nebo hitro ugasne! Kar na lepem je te ma ko v rogu. In prav ta večer ni bilo lune! »Kdo je videl belega dečka?« je razglasil vaški po-glavar in mahal s svojimi velikimi črnimi rokami. Toda nihče ni bil videl belega dečka. Nihče ni vedel. kje naj ga iščejo. Nihče — razen Alaburija. Brž ko je slišal niegovo ime, ki je šlo od ust do ust, se je zbudil. olaj-šan. ozdravljen, in planil pokonci. Njegove noge so se komaj do-tikale prašnih ru-menih. suhih tal, tako je tekel iz vasi proti goščavi. Pokrajina je bila peščena in kam-nitna, toda njegove urne noge so poznale vse take zapreke. Kako nevarno je hoditi ponoči v goščo! Alaburi je nehotc moral misliti na tiste rdeče enonoge hudičke. ki se skrivajo po drevesih, na copernice, ki jim ogenj šviga izza nohtov, in na strupene komarje, ki se pojavi-jo v goščavi po sončnem zahodu. In Alaburi je močno, močno stiskal v svojo črno pest okrogli in bleste-či kamenček, ki ga mu je že pred leti mama obesila okrog vratu, da bi ga varoval pred hudobnimi du-hovi. Zdajci se je Alaburi ustavil. Ne-kaj je zašumelo med drevjem in 123 grmovjem. Črnček je pozorno na- iskro v šop suhe džungelske trave. stavil uho. Saj je brž spoznal vse Vnel se je ogenj, vzcvetela je »rde- glasove, vsako šelestenje in praske- ča roža«, ki se je vse živali tako tanje v goščavi. boje. Hijene so se umaknile v noč. »Samo črna opica je,« je zamr- Alaburi pa je nemudoma naložil mral in nadaljeval svojo pot. belega dečka na svoj hrbet, kakor Zdaj pa se je oglasilo nekaj čisto butaro dračja. In njegove suhe," drugačnega: prav nalahno sopiha- rjave noge, ki so se šibile in kle- nje in nekako pritajeno tarnanje. cale, so počasi, počasi srečno do- Alaburi se je spravil na vse štiri in segle domačo vasieo... se plazil dalje po temini. Nenado- * * * ma je opazil na črnem kamenju _... . ,. .. , ... ..... „ , . Filip je sredi noci v tabonscu neke svetle obnse... Zdelo se mu . . , ., ... , . . , ... „., . pnpovedoval ocku o svojih dogo- je celo, da se premikajo... Bil je ,. ... , r,.,. , . , . . . divscinah. to Fihp... Lezal je lzteanien na ., . . ,, . . , ... ,-,.. ... . »Sai ves, takle crncek, to je po- zemlii... Oci je lmel zaprte m . . , , , , ' / , , i ¦ /-. ¦ • •¦ gumen decek!« je sklenil, ves tru- lahno rano na glavi. Ootovo je bil , . . . , .. , . . ^., den, svoie pnpovedovanje. lzpodrsnil, padel ln se onesvestil. .. , . . .. . .... , . . . Alabun pa je prav tisto noc raz- In nekaj metrov od njega je zagle- . . .: . ,. . .. ,...,., ......... . lagal svojim mladim prijateljem dal Alabun dve oci, stin oci, deset , . . .,:.,,, .. . ... ... . {oceta m mame revcek ni lmel vec): oci, deset svethh, grozecih plamen- ^. , . , , ., . ., . . ." rr , . »Ziva voda iz studenca, sladki ckov v temm noci. 1 akoi nato se ..... . . . , , .. , . ...... cebelji med m ogeni z neba, to so je oglasilo hnpavo zavijanje hijen, ' , '.. ., ... , i ... , • .i . i zares same dobre reci — najboljsa krvolocnih roparic, ki nikdar mko- . ... ., stvar na svetu pa je prav gotovo gar ne napadejo, ce se premika, ce ,,.,.,,. , : . T . • " .. . . . , ., ,. , , beh decek, ki te ozdravi s cudeznim se zivi, ce se se malo giblje, kakor .. .' ,. . . .. ... . . ..... praskom m sladkim kamenckom... hitro pa te zvenne kje lzvahajo nezgodo, ranjenca. mrtveca, se * prično brž potikati okrog njega, S tem je končana zgodba o črn- pripravljene, da ga napadejo in ^k" Alaburiju in o belem Evro- raztrgajo. pejčku, ki vam jo je po zapiskih Skrajni čas je že bil. Alaburi je nekega francoskega kolonista po- brž pobral dva kamna in ukresnil vedal Davorinov