336
Svila.
Iz česa je lepi trak na tvojem klobuku? Iz česa je pisana, mehka ruta za tvojim vratom? Iz česa je oblačilo bogate gospe, ki se na solnca lepo spreminja?
Vse to je iz svile (Žide).
Od kod pa je svila? kako se neki dela? Smejal bi se ti, ko bi ti kdo rekel, da je napravljena iz vode, zraka in zemlje! Mislil bi, da se norca dela in da je to nemogoče —  in vendar je tako!
v
Poslušaj, kako se ta reč godi. Človek se ve da ni v stanu, iz vode, zraka in zemlje svile narejati; vendar pa je to Bogu mogoče, in on k temu le dveh majhnih zernic potrebuje.
Pervo zernice je v sladki jagodi, ki je podobna ma-lincam, in je bela ali pa rudeča. Imenuje se murba in ravno tako tudi drevo, na kterem raste. Majhno zernice pride v zemljo, kali iu rasti začne. Pridno serka svoj živež, ki je voda, zrak in zemlja, in iz njega dela v tla terdne korenine, na kvisko pa iz zemlje deblo, veje, perje, popke, cvetje in iz cvetja jagode. Od kod pa se vendar svila nareja ?
K temu je treba še druzega zernica, ki je še manje od pervega. Ljubi Bog že poskerbi, da na drevo pride. To zernice, ki je dosti manje kot pšeno, je jajčice. Obdano je s terdo lupinico in v sredi je mehko. Solnce je njegova mati, ono ga na murbini vejici zvali; le malo dni in kadar ga s svojimi žarki pregreje, se mehki sok v jajeicu spremeni v gosenčico, ki skerčena v njem leži. Tako majhina je, da ima v majhni lupinici dosti prostora. Toda kmalo se ji v nji začne tožiti; lakota se je loti, in želi si na hladno sapo kakor jetnik iz ječe. Kako pa bo iz terde lupine prišla? Ljubi Bog ji je dal dva terdna zoba, in s tema začne lupino grizti. Kmalo je toliko pregrize, da beli, svetli dan zagleda, in v pol dne toliko luknjico naredi, da se lahko iz temne ječe splazi. Zdaj se černa gosenčica odsope, se potegne in se veseli gorkega solnčica, prijetne sape in zelenega murb-nega peresca. Po težkem delu pa tudi hudo lakoto čuti. Dve očesi na glavi ji kažete živež, in s šestnajsterimi nogami, kterih šestero ima na sprednjem, desetero pa na zadnjem životu, leze na mlado,   mehko peresce, ki je ravno kar iz
popka pogledalo — in to je njeno kosilce. Zdaj noč in dan ne preneha zreti, da se ji trebušček napne, da bi komaj bilo, ji ga s terto prevezati. In v resnici ji je kmalo koža pretesna; zato prestane zreti, pri miru obsedi, obledi in je viditi, kakor da bi bila bolna in bi poginiti hotla. Pa kmalo začne spet čudno z glavo viti in — glej! koža ji je verh glave počila. Kmalo se cela gosenca iz nje izmota, in svoje staro oblačilo, ki ji je pretesno postalo, za sabo na veji pusti. Kaj pa, ali je morebiti zdaj naga? Kaj še! Nova koža ji je bila pod staro zrastla, preden je staro slekla. Novo oblačilo je lepše iu tudi dosti širje, kot je bilo poprejšnje. Zdaj spet noč in dan neprenehoma žre, dokler ji koža na novo pretesna ne postane. In spet zaspi in se preobleče; in tako še dvakrat, toraj štirikrat stori. Nova koža je vselej svitlejsa in večja od poprejšne. Iz majčkine gosenčice, ktero je bilo komaj viditi, ko je iz jaj-čica prilezla, je v šestih ali sedmih tednih zrastla gosenca velika in debela kot mazinec na roki, ter je iz sočnatega murbnega listja, kterega je požerla, veliko svilnatega soka v sebi naredila. Iz tega soka napravi tanko, svitlo nitko, jo na vejico pripne in okoli sebe zavije. Zdaj začne plesati, da je kaj. Na vse kraje se v kolobar verti, in tanke nitke prede ter napravi tako rekoč klopčič; vendar s tem razločkom, da se klopčič od znotrej začne navijati, — gosenca pa od zunaj proti sredi vije. Tako se sedem ali osem dni verti, in iz ene same nitke, ktera se nikoli ne preterga, naredi bel ali pa rumenkast podolgast meh, ki je kakega pol persta dolg. To prejo imenujemo mešiček, kokon ali galeto. Unanja preja kokona obstoji iz debelih, sosukanih nit; precej pod njimi pa se da odločiti tanka nitka, ki je kacih 900 čevljev dolga, in pravo, lepo svilo da. V sredi kokona pusti gosenca prazen prostorček, v kterega se po končanem delu trudna vleže. Šest tednov je žerla, štirikrat se je preoblekla, osem dni plesala, nit spredla in zmotala — na zadnje jo zaspanec prime. Zatorej se spet in zatorej zadnjikrat sleče; šestnajsterih nog ji tudi ni več treba, ker iz klopčiča nikamor ne more — zatoraj jih s hlačami vred odloži. V njenem kotiču je tamno; torej oči ne potrebuje in si jih izdere; tudi zoba, s kteriraa je marsikako pero požerla, sta ji odveč, in zato ju od sebe verze. Tako kožo in noge, oči in zoba k sebi na kup spravi, kakor tudi delavec, ki je celi teden pridno delal, o delapustu svoje topo orodje in umazano obleko odloži. Gosenca zaspi in je kakor mertva; brez glave in nog, brez ust in oči leži nepremakljiva. Mehka koža se čezdalje bolj sterdi.    Tamno je   vse  okoli   nje;   nobena  sapica ne   more
do nje; v grobu leži in se ne premakne.
(Konec sledi.)
Svila.
(Konec.)
Toda ravno zdaj, ko bi vsak mislil, da gosenca že dolgega zrenja trudna počiva, da spi ali je že celo mertva, se pod terdo lupino puže — tako se namreč gosenca v tem stanu imenuje — čudne reči ž njo gode. V štirnajstih dneh lep metulj iz kokona prileze, v kterega se je bila gosenca zapredla. Na glavi se mu bliskate dve veliki očesi, dve kocasti tipavnici od  njega visite,  v mehko kožuhovino
344
ima život oblečen; štiri perutnice ima za letanje ia šest nog za tekanje in sejo. Vse to kaže, da je namenjen, se v gorkem zraku v čisti božji sapi razveseljevati! Kako pa je prišel iz meha — iz ječe, v kteri je bil zapert? Njegove noge so preslabe, da bi stoterikrat prepleteno nit ž njimi pretergal; zob kar nima, in jeziček, ki ga ima, ni za drugo rabo, kakor zato, da med iz cvetlic serka. Gotovo bi bil moral v ječi, ktero si je sam napravil, poginiti, ako bi mu Bog ne bil drugač pomagal. Iz svilnatega soka je gosenca meh napredla; ostala ji je pa še druga mokrota, ktero je dozdaj metulj v sebi ohranil. Kadar se je bil zgodil, je mokroto od sebe spustil in ona je pregrizla prejo in je jetniku vrata odperla, skoz ktero je ročno izferčal.
Le malo svilnim metuljem, ktere pri nas po hišah redimo, se to veselje pušča, ker luknja, skoz ktero metulj iz tamne ječe zbeži, prejo razterga in jo pokvari, da ni za rabo. Metulji, ki izferče, se kmalo sparijo, in babice položijo po tri do pet sto jajčic na vejice murbniti dreves, ali kjer se po hišah rede, na platno ali papir, in iz teh jajčic se spet gosenčice izvale. Druge puže pa z vročino umore; tankega konca poišejo, in več nitek vkup v močno nit spredejo in v štrene zvijo, ktere barvajo, ter drage svilnate oblačila, lepe rute in pisane trake iz njih delajo.
Tako se je napravila svila iz gosenčnega svilnatega soka, ta sok iz murbnega perja, to pa iz zemlje, zraka in vode — toraj je draga svila postala iz zemlje, zraka in vode s pomočjo dveh zernic murbnega semena in metuljevega jajčka.
Svilni metulj ni tako lep, kot so drugi metulji. Po životu je sivkastorujav z malo bolj tamnim pasom, le njegove perutnice so malo pisane. Nihče bi metulju ne verjel, da kot gosenca tako lepe drage niti prede. Dasiravno pa je tako maloviden, vendar ljudje nobenega plemena metuljev tako ne čisljajo, kakor svilne metulje; njim zidajo hiše in sobe, njim drevesa sade, celo življenje so uekdaj zavolj njih v nevarnost postavljali, kar nam zgodovina starih časov pripoveduje.
Svila je bila nekdaj tako draga, da celo neki rimski cesar, ki je bil gotovo najimenitniši mož v celem cesarstvu, cesarici ni bil v stanu svilnatega oblačila napraviti, kakor koli nadležno ga je za-nj prosila. Y7zrok tega pa je bil, ker so svilo samo v silno daljni deželi Kini pridelovali, in je drugod ni bilo dobiti. Pri nas še zdaj svilne gosence in metulji pod milim nebom ne žive, temuč jih moremo le v gorkih hišah rediti. Ravno tako tudi murb ni bilo pri nas, in so iz družin krajev k nam prinesene bile. Kitajci pa so imeli svilnih gosenc in murb na kupe, in ker je v njih deželi vedno gorko, jim ni bilo treba hiš za-nje delati iu so le poleti in pozimi kokone z murb nabirali in svilo iz njih delali. Prodajali so jo, kakor je bilo že rečeno, silno drago, in da bi jim noben drug narod dobička ne kratil, je neki cesar zapovedal, da se mora vsak, kdorkoli iz dežele gre, natanko preiskati, ali ne nese morde svilnih metuljev, puž, gosenc ali jajčic sabo, in da se ima vsak, pri kterem bi se kaj tacega najdlo, precej umoriti. Tako se dolgo ni nikomur posrečilo, svilnih červičev iz Kitajskega unesti. Poslednjič sta si dva duhovna, ki sta bila na Kitajsko sveto vero oznahovat prišla, in sta po deželi sem ter tje hode dobro spazila, kako se mora s svilnimi červiči ravnati in svila pridelovati, serce storila, ter sta svoje palice zvotlila, in votline z jajčici svilnih gosenc napolnila. Ko sta šla iz dežele, so ju natanko vsa preiskali, na palice pa se ni nihče zmislil, ker ste bile od zunej poštene viditi. Tako so svilni červiči tudi v naše kraje prišli, in zdaj se že tudi pri nas obilno svile prideluje. Zato je pa tudi tako po ceni postala, da ima že skoraj vsak bodi si gospod ali kmet kaj svilnatega na sebi, in tako lahko z lastnimi očmi gleda, kako lepe reči je Bog iz vode, zraka in zemlje napravljati v stanu.                         „Slov. Kol.tf