240. številka. Ljubljana, četrtek 19. oktobra. IX. leto, 1876.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po po iti prejeman za avstro-ogers k e dežele za celo leto 16 prid., za pol leta 8 gl«L, za četrt leta. 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld.,  za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje đom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje deiele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje, četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska. 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole franki rati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št 3 »gledališka stolha". Op ravni it vo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hišL
Ruska vojna.
Iz Peterburga 18. okt. [Izv. dop.] Jaz si ne morem misliti, da bi bilo mogoče mir ohraniti. Rusija gre v boj. To je toliko kakor gotovo in vsak dan gotovejše. Huski narod hoče vojske. Burno je vse po njem, zamolklo se čuje klic, čuje ga car in more ga čuti. Ne da se več zadržavati slovanski čut, in ta je, ki vleče mogočnega Rusa, otet slovanskega brata iz zatiralčeve roke Turčina barbara!
Javno mnenje ruskega naroda je bilo nad Turčijo uže od nekdaj razjarjeno. A zdaj je že bolj, odkar smo izvedeli, da Turčija, katera prej za nekaj dni nij hotela Srbiji premirja dovoliti, ponuja šest mesecev ! To je posmehovanje Rusiji, pravijo tu in gorje mu bodi, kdor si upa iz svete Rusije norce delati!
Jeden največjih in najrazširjenejih naših časnikov piše na primer: „So minute v življenji narodnem, ko se taka skrajna sredstva, kakor je vojna, z vsemi strahotami in bedstvi, sprejemlje z radostjo in hvaležnostjo. To so minute višjega vzleta naroda, njegovega prosvetljenega spoznanja, da je treba žrtev, morebiti žrtev velikih, da se osvobodi svoje pleme od tujega robstva, da se reši ivoja bodočnost, da se ne da potomstvu prava posmehovati se nad nami, kakor da ne bi bili dolžnosti storili. Čas rešitve je blizu! Mi verujemo da ta gromni čas nastaje. Turčija ve, in zraven nje znajo še nekatere države evropske, kaj
pomeni ruska sila, „čto značit ruskaja armija, podderžanaja vozduševljenjem naroda i obrazovanago ruskago občestva." Z besedo in z dejanjem — pravi Rus dalje — bode to rusko občinstvo svoje j vladi pomagalo, ono bode poslalo v (turško) slovanske zemlje svojih silnih bojevcev, silnih telesno in duševno. To bode vojna s puškami, pa tudi vojna inteligencije, vojna propagande slovanske se s 1 o v a n s k o idejo.... Našega ruskega čuvstva ne vodi šovinizem, ne slavohlepje, kakor hote uveriti v tem naši protivniki. Mi vemo, kaj je to vojna, mi smo videli ta stiskani narod in njegovo trpljenje. Ali mi govorimo o neobhodnej silnej potrebi vojne, mi govorimo, ker je vojna jedino sredstvo položiti konec vstocnemu vprašanju, in povzdigniti ter okriliti slavjan-8 k o pleme, potem ko so se vsa druga sredstva izkazala slaba. Rusija ne more pozabiti svoje česti in svojega dostojanstva, ona mora povzdigniti in ustanoviti svobodo krepkega in silnega slavjanskega plemena."
Na ta način pišejo skoro vse ruske novine, zdaj bolj čitane nego kedaj, tako govori naš narod, omikanci in neomikanci. In jaz menim, da je ta govor jasen dovelj, nij mu treba pojasnjevanja.
Brco Angležem,
kateri beračijo po Evropi za zaveznike proti Rusom, da bi varovali svojega bolnega moža Turčina, dali so p rus k i Nemci in sicer prav pošteno.   V  včerajšnjem listu smo v prvem
članku osvetili, kako so Angleži v straheh obrnili se po „Times" do Nemčije in vpili, da le Bismark more Evropo rešiti od velike strahovite vojske, če Rusom prepove začeti jo; zveza Anglije z Nemčijo da je potem porok miru.
Na to brzo odgovarja glasilo Bismark ovo „Nordd. AUg. Ztg." tako-le: „Mi ne vemo(?) kako knez Bismark misli o tem vabilu, diktiranem od velicega strahu, in tudi ne, ali „Times" izrekajo nazore angleške vlade, ali to vemo, da knez Bismark v vnanjei politiki računa z najglobočjimi čuti nemškega naroda, ki vsled tega, kako se je An gli j a leta 1870 in kasneje zoper Nemčijo držala, noče zveze z Anglijo zoper Rusijo. Nemčija nema nobene koristi od tega, da bi v vzhod-njem vprašanji kri in denar žrtvovala. Mi smo leta 1870 kljubu vsem zaprekam svojo kupčijo sami opravili in tudi potem račun pisali; Anglija torej v Nemčiji ne more najti trgovinskega tovariša, ki bi bil pripravljen dobilni in izgubilni konto angleške orijentalne politike deliti".
To je dovolj odločno, celo grobo, prav kakor se tem kramarskim Britancem odgovarjati spodobi. Iz nemškega odgovora se vidi in bere še ona jeza, ki jejPruse davila nad Angleži, ko so ti v zadnjoj vojski Francozom orožja dovažali in Nemcem polena pod noge metali. „Črez sedem let vse prav pride" pravi naš slovenski narodu i pregovor in glejte, res je še v velikej politiki.
Angleži so si vse prizadeli, da bi Rusijo osamili ali izolirali. Ali zdaj so sami izolirani.
Pavla.
(Poslovenil F. IT. RadoljBki.) V. (Dalje.)
Ker bi pak utegnilo biti Albinovo vedenje z njegovo sestričino marsikomu zastavica, zapustimo ga za nekoliko trenotij, in ozrimo se v njegovo prošlost.
Ko je bankir Linek, Pavlin oče, umrl, zapustil je dvoje otrok, sina pri petnajstih letih, in hčerko eno leto mlajšo. Čolni oskrbnik, varuh teh sirot, vzel je Pavlo k sebi, Hjalmara, njenega brata poslal je pak v kadetnico, da bi se za častnika izuril, Albin bil je tačas v devetnajstem letu in v šolskih počitnicah veduo s Pavlo skupaj.
Na ta način minuli ste dve leti, in naš mladi dijak bil je v j eden iud vaj se tem letu v svojo sestrično tako zaljubljen, daje vse svoje učenje in dijakovunje pozabil. Vedno je vzdihoval, pri luninem svitu sanjaril, pesmaril in
učinjal toliko bedarij, kolikor jih more učiniti le zaljubljeni dijuk.
Žalibog, da naš zaljubljenec nij bil nika-koršen Adon in v svojej zaljubljenosti strašno neprijeten in dolgočasen. Humor njegov dni je prostor oni sentimentalnosti, katera je če-stokrat prvi prikazek ljubezni.
A Pavla postala je divna deklica, katera je bila uže iz svoje mladosti vajena dobrikanja ljudij. S kratka: Albin zdel se jej je smešen, posmehovula se je njegovej ljubezni, norčevala se njegovej otožnosti, ter jej je sploh služil za igračo njenih šestnajstletnih ne majhenih muh. Kajti njen veliki imetek privabil je uže zgodaj množico zlatu lilepnih snubačev.
Necega dne se naš dijak nij več zadovoljil z vzdihljeji in zaljubljenimi pogledi nego je Pavli se strastnimi besedami svojo' brezkončno ljubezen naslikal.
Pavla smeji se početkom na vse grlo, potem pa prinese ogledalo, katero mu drži pred obraz, vprašaje ga:
„ Moreš si vsaj za jeden trenotek domi-šljevuti, da si želim moža tebi enacega?"
Albina žalile so te besede v naj občut-Ijivejem kraju njegovega srca in le teško še vpraša:
„Je-li to tvoj odgovor?"
„Da, kajti zadnji, kojega bi si za moža želela, si ti. Ne zabi tega, kadar bi ti zopet na misel prišlo o svojej ljubezni fantazovati.
Albin zapusti sobo j a o ljubezni nij nikdar več zinol besedice. Tri dni pozneje odpotuje zopet na vseučilišče.
Pred svojim odhodom pri zajutrku reče roditeljem:
„ Domov me ne bode preje, nego da svojo nalogo dobro dovršim."
„Kaj, ljubi sin, toliko časa te več ne vidimo V" vpraša ga prestrašena mati njegova.
„Ne bo tako dolgo trajalo," odgovori Albin; „kajti da^je ne izostanem nego poldrugo leto."
„To se lehko reče in obljubi; a govoriti in izvršiti, to je razlika. Zadovoljen sem, če svoje učenje dovršiš v treh letih" 'oglasi se oče. „Do sedaj te učenje baš mnogo nij brigalo."
„Imate prav oče; a zdaj hočem in zgo-
Nikogar nij, da bi jim Sel kostanj iz žrjavice pobirat. Ob krimskej vojski so se Francozi žrtvovali za oje, zdaj se ne brigajo za nit. Nemčija jim je dala brco, Avstrija bode — hvala Bogu — popolnem neutralna, Italija je s Rusijo, katerej bode na strani ne le Srbija in Črna gora, temuč i Rumunija in Grška, kadar buline kritični moment.
Jugoslovansko bojišče.
Pokoj vlada na bojišči tudi do denes, ko to pišemo. Nobene novosti o kacem večjem boji. Roko držeč na meči stojita si Srb in Turek pod Deligradom z oči v oči, vsak čaka, da bi drug prijel. Srbi čakajo lehko, ker Rus za njimi stoji in njih vojska se vedno bolj uri, pa tudi z vedno večjirai dohodi ruskih prostovoljcev krepi.
Srbski minister je vladam poslal spomenico, v katerej našteva vse tiste srbske vasi in mesta, katere so divje turške vojBke požgale in uničile, in nabraja, kje so turški vojaki srbske starce mesarili, srbske otroke klali in ujete srbske deklice in žene v robstvo odpeljali. Grozno je to turško vojskovanje in nevredno sedanjega veka omike in civilizacije! Srbski minister s številkami dokazuje, da so Turki v Srbiji s samim požiganjem in razdiran jem uže tri in št i rde set milijonov gold. škode naredili!
CetinJBki „Glas Crnogorca", ki nam je baš došel, obrača se v uvodnem članku proti onim novi nam, ki mej svet trosijo laž, da Črna gora in Srbija nij sta složni, ali, da hoče Črna gora za kake ustopke (koncesije) na svojo pest mir skleniti, posebno iz zavisti zarad proglašenja srbskega kraljestva. „Gl. Crnogorca4' pravi, da je to groba izmišljotina. Vse težnje kneza Nikole gredo le na to, da se ustvari to, kar srbski narod želi, in vsak zna, „šta je podiglo Srbiju i Crnu goru na ovaj krvavi rat?" Želja osvoboditi brate izpod turškega iga in nič druzega.
Italijanski list piše o tej jugoslovanskej vojski: Dolgo in za denašnji čas čudno dolgo traja ta jugoslovanska vojna. Dve kneževini, ki imate le 60O kvadratnih milj zemlje in le pol drug milijon ljudij, napovedali sta vojno velikej državi, ki ima v Evropi Afriki in Aziji 90.352 kvadratnih milj prostora in 43,G00.O0O
prebivalcev. Torej je prostor Srbije 90 krat manji in število prebivalcev 32krat nižje od turškega. In vendar se proti tej večini izvrstno brani srbski narod uže tri mesece v krvavem boji!   To je občudovanja vredno!
Načelnik generalnega štaba srbske armade na Moravi Komarov iz Deligrada ruskim listom telegrafira, da so Srbi na turških šan-cah, ki so jih vzeli, našli štiri srbske vojake mrtve, katerim se je poznalo, da so jim Turki še živim grlo prerezali, oči izžgali, život razparali, odrezali genitalia in s topim orodjem glave razbili, potem pa še kakor na križ pribili jih na zemljo. General Černjajev je ukazal, da je to barbarstvo posebna komisija konstatirala, obstoječa iz doktorov angleškega, rumunskega, ruskega in srbskega. Ristic bode ali je uže naznanil oticijalno evropskim vladam, kako Turci vojujejo.
Iz Zadra se poroča, i da je iz T robinja poslani Sahir-paša Peko Pavloviča, Bilek oblo-gajočega, odpodil in oblegano turško mestice rešil. Ker telegram pristavlja, da na obeh kraje h nij bilo mnogo izgub, menda so se Peko Pavlovićevi vstaši pred večino sovražnika sami umeknili, ali pa na resno obleganje ne mislili.
Kako strahovito delajo Turki v slovanskih deželah na jugu, kaže telegram „N. \V. T." iz Belgrada, kamor je prišlo poročilo iz Livna v Bosni: Derviš-paša je v Glamošu letos v avgustu dal 20 kristijinov brez uzroka poklati. 14. sept. so Turki krščansko vas Kazaudže napali, 20 ljudij razmesarili, nekatere može grdo in živinsko boli in klali, prodno so jih usmrtili. Še zdaj tam Turki zversko divjajo zoper kristijane.
Uže več dnij so oddelki srbske vojske četo vali, da bi s tem pretrgali zvezo mej Ni šem pa turško armado ob Moravi. Prvi je šel na četovanje srbski major Mirko vic" od Djunisa ob reki Djuniski gori, preko levega krila turške armade, vzel je Grevce, razdrl turške mejne karaule Ravna gora in Grebačka in je šel požigaje proti turškej vasi Strižava, pol ure od Prokopelj. Prišli pak so iz Niša turški ulani, ter so četo razpodili proti Zeli-manji in Prestresnji na srbsko zemljo. < Druga četa pod Rusom Čermelovom pa je prodrla v gorenjo Toplico dolino in je požgala
veliko turških vasij. Četovalci so imeli tudi pogorske topove soboj in so z njimi razsuli več karaul, katerih branitelji so potem vsi pali pod srbskim mečem. A ker je bilo četo-valcev le malo, bilo je preganjalcem, turškim konjikom, lehko pobiti jih večino. čolak-An-tiVa pa to nij ostralilo; prodrl je iz Jankove Klisure v Kurfumlje, in je turške vasi za soboj požgal, za osveto za ona opustošenja, katera so Turci na srbskej zemlji naredili.
Politični razgled.
Motranje <l<kx«»le.
T Ljubljani 18. oktobra. Jutri se odpre zopet tlršnvni ^bnr na Dunaji. Listi poročajo, da bode nekaj ustavovernih poslancev precej v jednoj prvih sej interpeliralo zarad vzhodnjega vprašanja in če odgovor ne bode povoljen, zahtevala bode levica, da se posvetovanje začne v zbornici o tem velikem vprašanji. Jako želeti bi bilo poslednje, ker potem se bodo vendar tudi Slovani oglasili na Dunaji, kjer pišejo zdaj kakor bi nas  16 milijonov niti ne bilo.
itnslsi *»#»»• je — kakor oficijozna stara „Presse" porota, poslal 10. t. m. iz Livadije zopet jedno lastnoročno pismo do našega cesarja. Bog daj, da bi Avstrija ali čisto neutralna ostala, ali pa vse skozi z Rusijo hodila.
V Eivnnu je na volilnem shodu urednik Pol. dziennika" Revakovič hvalil in priporočal ministra Ziemalkovskcga, češ, da on več stori za Poljsko deželo, nego oni poslanci, ki opo-nirajo vladi. Zagovarjal je tudi oderuhe jude s tem, da je dejal: naš kmet se sam odira s svojo neumnostjo in neomikanostjo.
V■■»*«.!«» <lr?,UT<>.
HiitHtttii? <t bode kmalu pobegla v slovansko vojsko pomočno vmes. „Pol. Corr." se iz Galaca piše, da je tamošnje mesto zdaj polno rumunske vojske. Vojni minister je tri komisije v inozemstvo poslal kupovat orožja in streliva. Ladija iz Marseille je pripeljala svinca. Tudi žito vlada ak upi j uje. Govori se, da bode v deželi samej 50 milijonov frankov narodnega posojila vzela. Razburjenost mej narodom je velika, da si Rumun po naturi nij vojevit človek.
Iz "Revlinn se telegrafira : Vladni „Reichsanzeiger" priobčuje tekst ruske depeše od 14. oktobra, v katerej Rusija razlaga uzroke, zakaj ne sprejema šestmesečnega premirja in hoče samo 4 do 6 tednov premirja dovoliti, katerega more, če hoče ob potrebi podaljšati.
dilo se bo kakor sem obljubil, kajti kdor ne odstopi od svoje trdne vohe, ta vse premore, ker kdor hoče — ta tudi zmore."
Albin otide. Nikdo, razven sam, nij vrjel in zaupal moči njegove volje, a tudi nihče nij vedel, ko je prisegel, da Pavla mora biti soproga njegova.
Glavna črta značaja njegovega bilo je gorkočuteče, pošteno srce, živahen temperament in strahovita svojeglavost. Če je kaj hotel, moralo se je zgoditi, če ne letos, pa drugo leto.
Pri teh besodah ostal je tudi sedaj. Ko je poldrugo leto minulo, vrnil se je kot kandidat medicine v očetovsko hišo. A kako se je njegovo vedenje proti Pavli premenolo! Zastonj je iskala znamenja, koje bi še njegovo ljubezen svedočilo. Nasprotno! Postal je nevljuden, zdražljiv in vedno jej je njene napake očital. Neusmiljeno jih je šibal in smešil. Zdelo se je, da misli, ka nema Pavla nijedne lepe lastnosti. Cestokrut šalil se je o svojej prošli srčnej bolezni, na takov veseli način, da je Pavla mislila, vse od početka do konca bila je le šala, posebno, ker jo je ved-
no zagotavljal, da postane sigurno soproga njegova.
Miuolo je zopet pol leta. Pavla, koja je pred Albinovim prihodom mislila, da častnika strastno ljubi, zapazi naenkrat, da se njene misli z grdim Albinom prav toliko pečajo, kakor z lepim in jako romantičnim častnikom.
Nij si vedela tega tolmačiti, ker se je ironičnemu Albiuu vedno hudovala. Ako se ene ali druge lepe lastnosti Albinove domisli, potem vzdihne:
„Oj moj Bog!" ko bi bil Albin toliko poetičen in ljubeznjiv, kakor je Alfred, vsaj bi ga ljubila; a kaj čem, ko je neznosno tri-vijalen."
A zopet se je spomnila, kako gorko in navdušen njej je Albin svoje pesni čital, in je ovrgla sodbo, da je Albin trivijalen.
Take bile so njene duševne razmere, ko se jej je prišel Srle, lepi in splošno čislani Častnik dobrikati, in Pavla, preverjena, da odvisova vsa njena bodoča sreča od častnika, mislila je, da zdaj je dospela na vrhunec svetne sreče.
Se ve da se je Albin v enomer norčeval z Alfreda, in akoravno jo je to jezilo, morala je ipak se tega sitneža vedno spominjati.
A motila se je Pavla, ko je mislila, da je Albin več ne ljubi. V duši enaki njegovej, se utisi ne menjajo tako hitro. Vedno je še iz srca ljubil Pavlo, in upanja nij še izgubil, da si njeno ljubezen pribori. Edino to ga je vznemirjalo, če se je častnik v istini v njeno srce ukradel.
A v tako nemirnem duhu njenem, morala bi se ljubezen bolj kazati. Na to pre-verjenje naslanjalo se je upanje njegovo. Resno pak je sklenil le poštenih sredstev v dosego svojega cilja se posluževati. „S trdno voljo in pomočjo božjo dospem sigurno do zaželenega cilja," dejal je navadno Albin. „Le malodušneži in omahljivci ne upajo si ničesa doseči." „Hoteti je moči," bila je njegova prislovica, in videli bodemo pozneje, se je-li ta njemu uresničila.
VII.
Drugi dan, ko je bil častnik odpotoval, sedeli sti polkov niča in Julika v malej, po
Iz se glasi poročilo:  Papež je
sprejel 16. t. m. v Petrovej cerkvi 6200 španj-skih romarjev. Na ogovor, škofa iz G ran ade rekel je papež, da čestita romarjem in ie na-glašal moč cerkve nasproti prizadevanjem revolucije.
Iz JftnHriit** javlja telegram: Škof iz Minorke je ljudskim učiteljem zabičeval, naj otrok iz protestantovskih in sploh nekatoliških družin v šolo ne pripuščajo.
Dopisi.
Mm TJulomern 16. okt. [Izv. dop.] Imamo dve stari šolski poslopji, a v obeh nij dovolj prostora za vse razrede tukajšnje šole. Ker tudi zdravilstvenim zahtevam ne zadostujete, namenili smo se novo poslopje zidati. V ta namen gre nain najbolj na roko okrajni zastop I domoljubnim načelnikom, g. Kukov-cem. Hoteli smo kupiti [od njega zemljišče z stavbo, in da bi ložje kupili, nameravali smo od dveh poslopij starejše prodati. Toda, kakor čujem, v to nij dovolil deželni šolski svet. Čudno! Morda nam Še tega ne bode dovolil, da si kupimo zemljišče za stavbo nove šole? — Sicer pa ne vemo, kje denarja vzeti, ko se nam stare podrtije prodati no dopušča.
iz savinjske doline 16. okt. [Izv. dop.] Mnogo je sicer poročevalcev iz Savinjske dolino, ali pri vsem tem marsikatera važna reč ostane v tem svetu nesporo-čena. Prve dni tega meseca je gorela vas To-povlje pri Braslovčah. Pet kmetov je pogorelo in okolo 20 poslopij jim je zgorelo. Živino, kakor tudi skoraj vso premakljivo blago so rešili, če prav celo težko, ker so hiše s slamo krito: Več pa bi se bilo dalo rešiti, vsaj še nekatera poslopja, ko bi bili kmetje malo manj egoistični in rahločutnejši. Sodelovalo je namreč 5 gasilnih brizgalnic: Št. Pa-velska, Preboska ali fabriška, Grajske vasi, Braslovška in Pozevska in prizadevali so si rešiti kar je bilo mogoče od daleč prišli ljudje mej tem ko so bližnji kmetje mirno na polji krompir kopali in mimo na „tara gori" — »vsaj vidimo" odgovarjali. Zdraven teh moram omeniti pa še enega Nemca, ki je bogat in ob enem agent zavarovalnice „Donau". Tega moža je drug narodnjak poprosil naj bi s svojima konjema brizgalnico do pogorišča zapeljal. — Dobil je sledeč odgovor: Werden schon
andere genug dort sein, ich muss VVazen an- I bauen gehen. Ko bi bili vsi drugi takošni, j bile bi lehko še druge bližnje vasi pogorele. Takošno je sočutje Nemcev do svojih sosedov Slovencev? t pogorelci so bili zavarovani, le tisti, pri katerem je ogenj vnel se, naj bogatejši, nij bil. Zažgal pa je neki deček, ki je v senu pod podstrešjem jajec iskal in ker nij videl, žvepljenko prižgal.
Veliko reči bi se Še dalo iz Savinjsko doline obelodaniti, omeniti liočem pa le splošne malomarnosti ljudstva do svojega jezika, do šol in političnega napredovanja. Jeza me je lomila ko sem iz zadnjega semnja iz Žalč v št. Peter prišel in neko mater sledečo lomastiti slišal: Ich und unzere ata zajmar na sv. Antona in Žauč aufn sejm gwest, habmar zo ajne gute krauca kauft, unzere kravca hat zo ril mlekeca, das hat unzere Mica gane fol žehtar namolzla. Di smetana ist cvaj finger debela gwest. Po krčmah fantje pojo radi nemške pesme, ki so pri vojacih ali kje drugod v rajhu nalezli se in sicer tako napačno in grdo, da nij ne prave melodijo in ne mislij, tulijo. Človeku se gabi in studi takošno prepevanje, ker pač imamo prav mične, lepo vbrane slovensko pesmice, ki bi se slovenskim fantom stokrat bolj spodobile in na poslušavce prijeten, vgoden vtis naredile.
Tudi šoli nijso prebivalci Savinjske doline preveč prijazni; ker, kakor sem poizvedel, vlada je v večjih krajih ljudsko šolo za 1, 2 in še več razredov razširila, prebivalci pa dotičnih srenj nečejo potrebnih sob za šolo in stanovanja za učitelja napraviti. Res gre sedanja leta za denar trdo, ali toliko bi se dalo na posodo prav lehko dobiti in obresti, koje bi plačevali, bi se tisočerokrat povračali. Za pomnite si torej Žavčani in št. Pavijani. Glede politične narodne zavesti jo je tudi le prav malo v spodnjej Savinjskej dolini, mej tem ko so v zgornjej veliko bolj narodni, manj nem-čurstvu udani in tudi njih jezik je lepši in bolj čist ptujek. — Drugi pot kaj več. (Nam bode drago. Ur.)
Ix trzta&kc   okolic« 10. okt. j [Izv. dop.] (Šolske zadeve) V 19. številu I „učitelja" piše nekdo, najbrž pod izmišljenim imenom BMilan" o pripravljalnici za učit. iz-obraževališče na Prošeku in  drugih na Pri-
morskem ter popisuje različne škode, koje tržaški magistrat ima, ker nij hotel vladi prazne   sobe prepustiti.   Vse  razmere: osobe, učitelj, učenci in nadzorništvo omenjene pri-pravljalnice so mi dobro znane in radi tega se ne čudim malo, kako zamore omenjeni g. Milan nekako indirektno nadzornika mestnih ljudskih  šol postopanja  pri obiskovanji šol učiti, quasi trditi, da teh se učenci le Babc" in enkrat eden" uče, ker glede nadzorovanja se ravno tako v pripravljalnici kakor v ljudskih magistratovih šolah postopa; glede učenja pa se še primerjati ne sme.   Sicer pa jej čestitam, če je ravno tako  izvenrodno izvrstna, akoravno dobremu vinu kazala 'nij treba — in za stopinjo dalje stopim. Mej drugim omenjeni gospod Milan nekako zaničljivo dosedanje učitelje sojuje, ali sodi, ker jim povprek ali vsaj večini le malo znanja privošči rekoč: Le prav malo ali nič so jim predštudije koristile in pravi da nemajo „ideje"  o učiteljstvu, da je učiteljstvo le  pribežališče grešnikov njim, da nemajo   veselja do stanu več,  da nijso zdravi na duhu, kakor bodo prihodnji, ki iz taki pripravljalnic in novih učit. izobraževališč pridejo.   No. g. Milan, jaz so pa čisto nič ne strinjam z vašimi mnenji. Kdo je vam porok, da bodo zdajšnji kandidati vedno svoje knjige prebirali, zakaj li morajo biti zdravejši na duhu nego dosedanji učitelji, se kakošnimi očmi gledajo svet in kakošne ideje morejo li imeti o učiteljistvu ?   To je ravno  tako smešno, kakor je smešna vaša trditev, da imajo vesolje do stanu.   Še mladenič 20 let star se le teško za stan odloči, pa bo uže 14 letni deček veselje do stanu imel!   Tega le starši po sili v to Šolo dajo, in ali bode ali ne pozneje veselje do učiteljstva imel, ne more zdaj Še nihče sklepati no g. Milan, ne nadzornik no jaz.   Tudi nij nikakor res, da bi bili le izjemke   oni učitelji,  ki so v prejšnih časih radovoljno in z dobrimi spričevali k učiteljstvu šli.   Imate pod Trstom  in  okolico 159 učiteljev in učiteljic skupaj, nateknite očnike in pregledajte njih spričevala, predštudije in sedanjo sposobnost pa se bodete prepričali, da nijso le z „mittelmiissigom" in iz četrto latinske   ali   tretje realke   k učiteljstvu šli, marveč, da so nekateri celo gimnazijo, drugi 5. 6. 7. izvršili in da jim je dan dana-
cveticah dišečej sobi. Deklica bila je bolj bleda nego navadno; a čelo bilo je gladko, kakor navadno. Obupno srce ležalo je mirno v svojem kotiču.
Da so pak one strune, katere so uže za njene mladosti tako milo, ljubeznipolno in upno odmevale, raztrgale se, in da so njene sanje, ko so minole, le strašno praznost, puščobo in brezkončno bolest v srcu zapustile, tega vedel nij nikdo, razven nje in Boga, kajti iz njene ponosne duše prišel nij nijeden vzdildjej. Niti pritožba niti solza nij jej bolečine uto-lažila; kolika bolest in prevara, ko se je prepričala, da oni, njej toliko drag in ljubljen mladostni prijatelj, s čegar podobo je vsakako veselje zjedinjala, na njegovej strani tolikrat sanjarila, vseh raznih srčnostij nij bil vreden, ker je njeno srce in bodočnost z največjo sebičnostjo zavrgel, mej tem, ko jo še vedno hlinil ljubezen,  katere pak uže davno nij več
gojil.
„V resnici, Julika, ne umejem te," huduje se polkovnica; „vedenje 'jvoje mi je zastavica, in nijsein vedela, da znaš biti tako svojevoljna.   Menim, da   bi  se vendar morala z
menoj, svijo materjo, posvetovati, preje, ko bi mi uničila mojo najljubšo nado. Navedi mi vsaj en pameten uzrok, zakaj si se z Alfredom razprla?"
„Ljuba inati, uže pred več meseci dejala sem Alfredu, da ostanem najraje neomožena, ker mi pravi vedno nek notranji glas, da ne bodeva srečna. Da sem mu pak predvčeranjem odločno izrazila svoje mnenje, je uzrok, ker sva bila Batna."
Julika reče mimo te besede in enakomerno.
„A zakaj si vse tako na skrivnem ravnala? Zakaj mi o tem uže prej nijsi ničesa povedala ?"
„Zato, dobra mi mati, ker bi me vi k nasprotnemu delovanji pregovarjala ali celo silila. Oj mati, odpustite mi, če vam naprav* ljam skrbi, a pri vas ostanem do smrti, in to je vse, česar si se na svetu želim*.
Julika poljubi materi roko.
„Resnično, hudo si me žalila, kajti uničila si mi najslajšo nado", vzdihuje polkovnica. „ln ubogi Alfred, kako mora biti nesrečen, ker jo  hipoma  zapustil mesto in se še po-
slovil nij. Bog daj, da se mu v obupu kaj hudega ne pripeti !u
„0 ne, draga mati, tega se nij bati; utolažil se bode sigurno", odgovori Julika, a na obrazu brala se jej je notranja bolest.
„Tako misliš ti s svojim ledenim srcem; a jaz, ki poznam Alfreda in vem, kako strastno te jo ljubil, jaz imam svoje misli. Bog daj, da se ne uresničijo!" vzdihuje polkovnica.
Julika šiva in molči.
Strežaj naznani, da je prišla majorkinja s svojima hčerama. Uro pozneje vidimo goste pri čaju zbrane.
Majorkinja Stal nadomestovala je v mestu časopisje. Če se je zgodil kje kak škandal, zvedela je ona najprvo. Če sta živela dva zakonska v nemiru, bila je majorkinja prva, ki je vedela, kdaj je nastal potres. Vse zaljubljene v mestu je poznala. Komaj je kakova deklica mladeniču bojazljivo svoj „da" Izustila, in je oče zvezo dovolil, uže je bilo jej znano, še prej, ko sta se zaročila.
Dni;e pnli.)
J nj i grške in latinske studije ne tako (pa vendar nekoliko) kakor drugi predmeti, kojih so se učili, koristijo in da ti gospodje še daudeua>nji reii vedo in bodo vedeli in znali, o kojih v rosni-i iz prip ravljalnic bodoči učitelji še pojma ali ideje ne bodo imeli. Morda jih radi tega zdravejše na duhu, drugačnih oči in idej imenujete ka-li V Kar je prehitro je navadno slabo. Kavno tako mislim tudi od 5 let se učečih in za učiteljstvo pripravljajočih mladenčev. Veliko jim je sicer predpisano so učiti in skoraj bi rekel, izvzeto latinščino in grščino, toliko kolikor pred dvoletnim kandidatom ; ali njih vednosti so še tako plitve, da ko mladenič iz pripravljalnic v učiteljsko izobraževališče prestopajo vsi, in torej tudi potem razlaganja sicer dobrih učiteljev dobro razumeti in si vtisniti ne m o r e j o, marveč le površno nekaj ujamejo in se tako iz tečaja v tečaj skobacajo. Na ta način bo sicer pomankanju učiteljev pomagano, ali dobrih učiteljev po mojem mnenji ne dobomo — izvzeti so le posebni talenti — marveč revčkov na duhu. Prihodnjost bode nas učila, kaj ne g. Milan V Mesto, da bi se pa v uže ustanovljene ali pretekle reči spuščali, pri katerih jaz nič opraviti nemam, — g. Milan ne vem — je pametnejše, da se tja ozremo, kjer je kaj popravka, poduka potreba. Pojdite v laškega muftija Boninsko dolino, poslušajte tam novoslovenščino „osel poje", „koliko osmin ima štiri v sebi" itd. in podajte se še dalje po drugih okoličnih ljudskih šolah, ter poročite vse natanko — če ne, bodem pa jaz si to prostost vzel, in popisal šole, učitelje, njih veselje in križe.
Domače stvari.
— (Iz  ljubljanskega mestnega obč. zbora.) Vtorek 17. t. m. je imelo Ijub-IjansKO mestno svetovalstvo sejo, narečeno ob 5. po polu dne.   Od 22 gospodov občinskih svetovalcev, ki spadajo k nemške j večini, jih devet nij bilo prišlo, tako, da je bilo treba cele pol ure čakati,  da je prišel šestnajsti (slučajno narodni) občinski  svetovalec,  in je moglo zborovanje pričeti se. — Obč. svetov, g. Re gali je stavil na župana tri interpelacije. Prvič: zakaj mestna tržna policija pač pripusti priseljenim judom tu brez davkoplače-vanja trgovati, a domačim branjevcem in pre-kupcem viktualij, ki davek plačujejo, brani pred 11. uro nakupovati, mej tem,  ko drugi davka neplačujoči morejo prej vse prekupovati in prodajati. Drugič: kako je to, da so mestni policaji 27. sept. necega meščana zato zaprli, ker jim je na njih nemški pozdrav slovensko odgovoril;  policaji  v Ljubljani imajo čudno arogantno pragmatiko,  da aretirajo domače ljudi zarad slovenskega odzdrava,  ko vendar kot mestni služabniki še pozdravljati pravice nemajo, nikar, da bi odzdrave terjali, kakor se njim ljubi.   Tretjič: kako je to,  da se je prepustila mestnemu ekonomu parcela, katera mu ne spada. — Dr. Supan poroča o prvoj točki dnevnega reda,  o proračunu za mestni šolski fond za 1. 1877. Ali do nobenega sklepa nij prišlo — ker naenkrat je cel zbor bil postavno nezmožen sklepati,  ker sta  bila dva narodna mestna svetovalca (Begali in Jurčič) zbornico zapustila in nij več ostalo postavno število udov. Nemški gospodje se nam reč  dajo  voliti, pa ne  zahajajo v zbor. Čemu jim bomo mi štatistovali
— (V  Domžalah  pri Ljubljani) bode 22. oktobra  blagoslavljala se zastava
družbe veteranov. Red je ta: 21. oktobra. Po polu dne in na večer sprejem gostov, ki pridejo v Domžale. Zvečer ob 8. uri godba in
umetni ogenj. Družna veselica v družbenej dvorani pri gosp. Antonu Pichlerju, go-stilnica „pri novem svetu" („zur neuen \Velt"). J2. oktobra. Ob 5. uri zjutraj godba. Ob 7. uri zjutraj se vse družbe z zastavami zbero pred prostorom družbene pisarne pri gospodu Landstiitterj u. Ob 8. uri odhod vseh dru štev na prostor svečanosti v Mengeš. Ob 9. uri sprejem povabljenih gostov, ki pridejo v Mengeš. Ob 10. uri sprejem gospe zastavske kume (botre), Njih cesarske in kraljevske visokosti presvitle gospe nadvojvodinje Marije K aro line; potem sv. maša, blagoslovljanje zastave, zabijanje zastavnih gvozdov (žebljev). Zastava se izroči zastavniku. Defiliranje in odhod skozi trg do grada gospodov bratov Staretovih, kjer se vse zastave shranijo. Ob 1. uri slovesni obed v salonu Staretove pivarne. Ob 4. uri odhod v Domžale, kjer se zastava shrani v družbenej pisarni. Ob 7. uri večerna veselica v družbenih prostorih v Domžalah.
— (Odlikovanje.) Ljubljanske okolice okr. glavar je v nedeljo 15. t. m. fajmoštru Horjulskemu, 84 letnemu starčku g. Jerali za njegove zasluge v pastirstvu slo vemo obesil od cesarja podarjeni zlati zaslužni križec s krono. Mnogo ljudstva jo bilo zbranega pri tej svečanosti v Horjulu, kjer odlikovanec uže 34 let župnikuje.
— (Iz Logatca) se poroča, da je višja sodnija graška tamošnjemu notarju Alb. vitezu Hbffernu odvzela pravico notarstva.
— (V Trebnjem) je vlada dovolila ustanovljenje javne lekarne.
— (Hojanska čitalni ca) napravi dne 22. oktobra 187« besedo. Začetek je o 51/« uri zvečer. Program je : 1. Govor predsednika, 2. Hajdrih, „Pod oknom" čveterospev, 3. Tombola, 4. Vašak, „Slovan" zbor, 5. „Ga-ribaldi" šaloigra v 1 dejanji, 6. Družbena zabava in ples.
— (Nesreča.) V Slovenjem gradcu je prišel neki mož, ko so z mlatilnim Btrojem mlatili, kolesu pod špice, in bil je na mestu do mrtvega zmlinčen.
— (Mrtvo dete.) Iz Celja se nam piše: 13. t. m. m. zvečer se je sprehajal tukajšnji davkarski adjunkt Klorijnnec na desnem bregu Savinje, pa je našel novorojeno žensko mrtvo dete. Prenesli so dete v mrtvašnico, da se uzrok smrti konstatira.
druge razloči.  No, prišlo bode še tako daleč,, da  bodemo v Ljubljani slišali govore iz angleškega parlamenta.
* (Perzijski Šah Nasreddin) se za svoje verske brate divjake Turke malo zmeni in rajši čas preganja z nedolžnimi burkami. Nedavno si je naročil iz Londona čoln iz kavčuka, katerega je za malo jezero v svojem parku namenil. Na njegovo milostno povelje gredo ministri in doglavniki „središča vse zemlje" vanj, a ko so v sredi jezera, odpre se po do-govorjenji ventil, zrak gre vea in čolniček se je v cunjo zgrbančil. Tako so modrijani iz Ispahana in Širasa šli pod vodo, iz katere so bili pa se ve da takoj /ločeni. Sin solnca in kralj vseh kraljev pa se je tej burki tako smijal, da še zdaj nij smeha sit.
Ynj4riL
17. oktobra: ."iirupt   Florjančič iz Gradca. — Alesan iz iz Dunaja. — Krača iz Celja. — Volk iz Hrastnika.
— Fontana iz Dunaja.
Pri Nlonn: Schmidl iz Postojna. — Polak iz Dunaja. — Centa iz Vidma. — Steinberg iz Gradca.
— Smraček iz Travnika.
Dunajska borza 18. oktobra.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih	.   62 gld.	—	kr.
Enotni drž. dolg v Brebru	65 .	30	
1860 drž. posojilo	109 .	50	
Akcije namdne banke	830 ,	—	
Kreditno akcije	144 ,	90	W
London	125 .	50	
Napol. ,	10 ,	07	m
C. k. cekini	6	_	
Srebro	105 .	—	m
Razglas.
V trgu  Središče  (Polstrau) je
osobna obrtniška pravica za ranocelittvo
izpraznjena, in nje oddaja od c. kr. okrajnega glavarstva v Ptujem do 30. oktobra t. 1. razpisana. Prositelji za to mesto, s katerim so opravila cepljenja koz (osepnic) ogledovanje mrtvih, živine in mesnine združena, se na ta razpis opozorujejo.
Od strani občine dobi marljivi ranocelnik brezplačno primerno stanovališče z vrtom in njivo. (319—3)
V Središči 11. oktobra 187G. Občinski predstojnik: *¥. Hočevar.
Ilaz.nr vrsti.
* (Iz Man haj m a) je pobegnil juvelir Danijel Goldšmid, Abrahamovega rodu, pa ne sam, nego vzel je soboj tudi soprogo, svojih šestero otrok, da, celo svojega knjigovodjo in hišino. Vsi ti, razven seveda majhnih otrok, so se krive storili zadolženega bankerota. Juvelir je odnesel kake 200.UOO mark vrednosti to je po našem 120.000 goldinarjev.
*(Najnovejšičudež pri telegrafu.) Nek Amerikanec, profesor Bell je znašel tak telegraf, s katerim se lehko muzikaličui in vokalni glasovi pošiljajo na kolikor daleč se hoče. Igral je v Bostonu na aparat amerikansko himno, in telegrafist iz Njujorka mu je na vprašanje, kaj igra, odtelegratiral: „Amerikansko himno, igrajte še kako melodijo". — Kar se glasu človeškega tiče, morejo se ljudje po več tisoč milj daleč pogovarjati ; vendar pa so glasovi še tako slabi, da jih h večjemu dve osobi lehko čujete. Glas ene osobe se tudi na telegrafu od onega
Dorško olje
Iz sale kito vili Jeter,
iz Bor gena na Norvegskem ;
rumeno 1 steklenica 60 kr.; nepremočjjivo bret okusa in duha 1 steklenica 80 kr.; se železnim jodirom 1 steklenica 1 gold. Da se  pun urejevanju  izogne vtisneno bode moje ime na vsakej steklenici.
(53-26)    Gabriel Piccoli,
lekar, na dunajske} cesti v Izubijani.
Slovenske knjige.
V „narodnej tiskarni" se dobe, in morejo tudi po poštnem povzetji naročiti najnovejše slovenske knjige:
1. „Doktor Zoberst, originalen slo-vensk roman od J. Jurčiča.   Cena GO kr.
2. „Kalifomske povesti" od Bret Harte-a.   Cena 50 kr.
3. ifTugomer", tragedija v 5. dejanjih. Spisal J. Jurčič.   Cena 00 kr.
4. „Na Žerinjah", izviren roman. Spisal Janko Krsnik. Cena GO kr.
5. „Župnik IVakefleltlaki". Spisal Oliver Goldsmith. Iz angleščine poslovenil Janez Jesenko. Cena 1 gld.
Izdatelj in urednik Josip JurCic
iju*jtuuiu in USK .iNaiouue usiiaruc'