InMratl se sprejemajo in vetji triatopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, t® ,, ,, ,i „ 2 „ m ii ii ii ^ ii
Pri večkratnem tiskanji se •ena primerno «manjša.
Rokopisi •• ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16.
CT flu kW Ii P OLU V uHuL*
Političen list za
;i narod
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	. . 10 gl.
za pol leta	. . 6 ,. jfi «b
za četrt leta	. . 'i f
V administraciji veljj: Za celo leto . . 8 glS.4q.ijr •" J za pol leta . . 4 „ IKQ^Z za četrt leta . . 2 „ 10 ,
V Ljubljani na dom pošilja., velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je nu Stolnem trgu hiš. št. Ü84.
Izhaja po trikrat na teden in aicer v torek, četrtek in soboto.
0 spravi drug glas.
V 119. št. „Slovenca" je na prvem mestu članek, ki podaja prav krepko in odločno misli pisatelja o pesmi, ktera se je začela zadnji čas peti po nekterih slovenskih časnikih, menda sprožena po dognani spravi goriških Slovencev. Tudi zadnje „Novice" so povedale o tej zadevi svojo, in jaz najdem med onim dopisom v „Slovencu" in izjavo v „Novicah" nekako soglasje, — dokaz, da tu izrečene misli niso misli posameznih, ampak večine pravih narodnjakov naših duhovskega in posvetnega stanu. Ker vredništvo „Slovenca" pristavi dopisu lastno opombo, s ktero kliče glasove o isti zadevi še od drugih strani na dan, naj bo dovoljena tudi meni beseda o tako važni reči, kakor je davno že po vseh pravih rodoljubih zaželena sprava med nami Slovenci.
Na stran pustivši rešetanje vseh dozdanjih dogodeb in vzrokov ter nasledkov njihovih začnem pri pripravah za spravo, o kterih smo najprvo po časnikih nekaj zvedeli. Bral in premišljeval sem članke v „Narodu" v to svrho razglašene, a reči moram, da nisem bil po njih za spravo prav nič navdušen. „Narod" spleza kakor razžaljen profesor na kateder, ter pravi, da je „morda" tudi njegova stranka bila pre huda ali prenagla z nami, da se nam je „morda" nekoliko zamerila; vse to pa bi bili mi morali prezreti ter premisliti, da zamera ne sme večne trpeti. Pa čeravno smo se dolgo krem-žili in kljubovali ter sploh se nespodobno obnašali, je vendar „Narodovo" privrženstvo pripravljeno po navadi milostljivih vladarjev vse naše nepristojnosti in nerodnosti odpustiti nam, če — (zdaj pride pravo) — če spoznamo
svojo krivdo, se spovemo svojih grehov in jih s srca obžalujemo, prosimo s ponižnim glasom na kolenih odpuščenja in obljubimo zanaprej popolno, neomejeno pokorščino ter da ne bomo nikdar več godrnjali zoper to, kar bi se njim ljubilo vkreniti. Če vse to storimo — odkritosrčno, ne s kakim pridržkom, potem so „Narodovci" pripravljeni sprejeti nas nazaj v šolo, kjer bi morali molčati in ubogati.
To sem našel v „Narodovih" člankih. Morda sem prebistroumen ali pa — prene-umen, da sem si jih tako podomačil.
Brž potem sem bral pogoje, s kterimi je turška vlada pripravljena spraviti se z ustajniki. Turčija obeta, da ona jih, ako odlože orožje, nehajo pretepati v bitvah Turke ter se podvržejo turški razsodbi, hoče spoznati za ljudi; „Naradovci" pa nas hočejo spoznati za
narodnjake, če nehamo--— premagovati jih
pri volitvah itd. itd. Ali čutite, da je to obe-tanje razžaljivo? Kako morejo „Narodovci" obetati nam hlapčevske službe v hiši, ktere nimajo, v isti hiši, v kteri smo do zdaj gospodarji mi!
Ne zamerite, če me je ta misel morda preveč zbelila in razkačila. Meni se prenena-ravna zdi. Če se odseka veja od debla in deblo začne vsled te prehude rane pešati, sušiti se, ali ga boš s tem okrepčal, da ga izruješ iz tal, kjer je imelo trdno stalo, in ga neseš za odsekano vejo, to vejo na umeten način pri-limaš ali pribiješ k drevesu nazaj in oboje potem vsadiš na kraj, kjer veja opešana leži? In odsekana veja nismo mi, kajti mi smo na starem stališči; nikdar se pa ne seka drevo od vej, ampak vselej le veje od drevesa, če tudi v ta namen, da se drugje zopet vsade.
In če te veje potem ne morejo naprej, ampak venejo in ginejo, jim drevo ne bo dalo moči nazaj, če bi se tudi na-nj pribile ali prilimale. Prav tako deblo ne dobi nikakoršne moči od takih trohljivih vej, če bi še tako umeten vrtnar z vso svojo bistroumnostjo poskušal ali eksperimentiral. Kdo bo pa tudi verjel, da ima vrtnar, ki bi take poskušnje delal, resne misli, da noče s tem le koga slepiti edino s tega namena, da bi se spravil iz zadreg, v ktere je prišel, ker je deblu drevesa odsekal več vej!
Zato sem jaz tega prepričanja, da bi bila „sprava" med glavnim deblom slovenskim in tisto vejico, ktero so nekteri neskušeni, a časti in morda tudi dobička željni nevkretni vrtnarji od tega debla — recimo — prenaglo in nepremišljeno odsekali, le tako pomirje, kakoršnega predlaga oslabeli sovražnik, ki nima niti orožja niti ljudi za vojsko več. Če bi se to „pomirje" — kajti ime „sprava" bi bilo le persiflaža, norčevanje — tudi dovršilo, kaj potem? Ali menite, da bi „mladi", ako nastavimo mi pri volitvah kakega kandidata odločno — recimo bivše — „stare" stranke, ne prišli nam nasproti brž s kakim svojim, morda še celo s politično popolnoma zavrženim Razlagom? In če bi se tudi glede tega naredil kak „kompromis", kako sporazumljenje, ali ne bi — recimo bivši — „mladi" zahtevali, da priporočamo mi vsaj dve tretjini njihovih kandidatov, svojih — recimo „starih" — pa le tretjino ali še manj? In če bi se mi — recimo „stari", ker razloček se dolgo ali nikdar ne bi poravnal — temu ne podali, ali ne bi brž plamen razpora zopet švignil izpod pepela, ne bi li „mladi" isti hip stopili očitno zoper nas na noge — in kdo bi bil na slabšem? Mi, sedanji
Na ljubljanskem Gradu.
(L. 1862 A. U.Okiski.)
Človek je imenitna stvar, ki strinja duhovni svet s telesnim. Po lahkih perutah blagega srca, po milih in sladkih občutkih, dviga se duh hrepeneč v solnčne višave nadzemelj-skih upov; telesnost pa mu dokaj žarkov s tamnimi oblaki zakriva, ter ga oklepa s tla-čivno tesnoto časne revščine, in bode oklepala ga do zadnjega izdihljeja na zemlji. Ali vendar telesnost preveč ne tlači duha, marveč mu kviško pomaga, ker narava, prečudno delo božje modrosti, pošilja mu razne vtise, kteri ga vodijo do visokega namena in konca. Vrata pa, skozi ktera dohajajo raznovrstni vtisi, so telesni počutki, in sveta dolžnost človeku je skrbeti, da duša njegova srka le blage dišave iz stvarjenja Božjega, da je zdrava v zdravem telesu.
Tedaj o milem času rajske spomladi trga naj roka previdno duhteče cvetice zdrave in
blage vonjave; le mičnemu soglasju naj se uho odpira, in išče naj se sočuato sadje slastnega, pa krepčavnega okusa. Po spolnjenih tacih željah bode radostno gledalo bistro oko po cvetečih ledinah, z jasnega obzorja pa bojo švigali vanj svitli žarki, po kterih se povzdigne duh mogočno v čiste in proste višine. Res je, da tudi v nočni tihoti ozke izbice navdajo človeka lepe, jasne in visoke misli, ali mnogo ga mora podpirati domišljija. Ako pa stopi v jasni prostor belega dneva, ako, povzdignivši se nad ozke nižave, raztegne pogledu obnebje, nehote priteko v srce veličastni občutki, duh se po-vzdiga in topi v tihih, mirnih, vzplava tudi v predrznih, neomejenih mislih, in čim više sega, tim mileja luč mu sveti, tim čistejši mir ga hladi. Toraj ne bo se kesal, kdor posluša navdušeni glas'. „Prid' verh planin, nižave sin!" — „Pod velikim Bogom bo menil, da na nebu živi." —
Ali, premili prijatel! ne popeljem te na belo kopo kraljevega Triglava, ne k skritemu rožnemu zarodu slavljenega Vršaca, in ne v hladno zavetje svetega Kuma. Stopiti hočeva
na prijazni griček nad belo Ljubljano. Tu gori me je mnogokrat z zlatim bliščem poljubila jutranja zarija, dokajkrat mi s polno radostjo nalili srce svitli žarki veličastnega zgodnjega solnca; oveseljen sem pozdravljal mile pokrajne slovenske domovine, dokler ni večerno solnce zatonilo, in še celo o hladnem mraku sem se čudil neskončni lepoti neštevilnih nebeških lučic, dokler mi ni v slovo zaigrala zala večernica, kakor bi, skrivša se, hotela reči: Idi spavat dragi sin, jutri zgodaj, ko te bojo še sladke sanje motile, bom ti že zopet na okno migljala, ter te gledat vabila svitlo biserje po-rošenih tal.
Zali razgled s tega, daravno nizkega griča, slavila že so izvrstna peresa, s kterimi se moje nikakor ne kosa. »Širite se lepi ravnini, ena na severni, ena na južni strani; zadnja je glasovito ljubljansko močvirje, sedaj mu že pravijo mah, pridne roke ga kmali prenaredijo v najrodovitniše polje. Krog in krog pa so razstavljene nižje in višje planine. Visoko na Gorenjskem se neba dotiče jasni Triglav s sivimi sosedi, proti jutru se ti blišči Sveta gora,
stari, ker bi svoje ljudi odvadili tiste pozor-1 nosti, ktero imajo zdaj, „Narodovci" pa bi se utegnili zopet bratiti z nemčurji in nas nenadno prekositi. Izglede imamo.
Ne rečem, da bi „sprava" med nami ne bila mogoča. Treba je le resničuc volje od obeh strank. Mi jo imamo, mi nismo pričeli prepira, mi smo, kjer smo bili, še zdaj. „Narodovci" pa so šli za „liberalnimi" Nemci in nemškutarji nove zlate dežele iskat in ker je ne najdejo, na nemirnem morji pa nimajo trdnega stališča, gledajo zopet nazaj. Moja misel, h kteri pa nočem nobenega siliti, je ta: Pustimo, naj se „mošt", kterega so napravili „mladi", skuha. Ko bodo videli, da z njega ne bo dobrega vina, se bodo že počasi, tihoma, drug za drugim vrnili nazaj k nam. Mi jih ne bomo podili od sebe, vsak nam bo ljub, kdor pride, mi mu ne bomo stavili nobenih pogojev, ampak molče, neočitaje mu njegovih zmot, vvrstili ga med vojščake slovenske; ako bi pa posamezno lovili vsacega, ki se je od nas odtegnil, — ako bi za vsakim posameznim, ki je v sredi vrtunca, v kterega je zabredel po lastni trmi, morda tudi preslepljen po drugih, poslali vso ladijo in s tem stavili njo in vso njeno posadko v nevarnost, bi po pravici prišli pri svojih nasprotnikih ob vso veljavo, posmehovanje bila bi plača naša.
Po mojih mislih tedaj sprava, kakor si jo misli, kakoršno predlaga „Narod", ni nič druzega, ko prazno delo. Saj se poznamo. Mačka ne bo pustila zabele pri miru, če more do nje. Kdor je Slovan, ve, kaj mu je dolžnost; sovražnika nemčurja imamo vedno pred seboj. Vsak ve, kam ima meriti s puško svojo. Če se snidemo, in zedinimo, podeč tega sovražnika, — to bo prava sprava, ne pa taka, ki se sklene daleč od sovražnikov, ko pa ta pride, praša vsak: kam greš ti, kam pa ti?
Pustimo toraj vse besedovanje in lotimo se dela. Kdor dela zoper sovražnika našega, je Slovenec, sprave posebne ni treba. ,,Tu je Turek, tje streljaj !" pravi ustajnik, naj bo kdor hoče; če strelja, je njegov prijatelj, brat, čeravno ni ž njim bratovščine pil.
Z besedovanjem se zgubi čas za delo, za delo pa nam je čas še prekratek.
na jugu vidiš slavni Turjak, domovje neumrlih kranjskih junakov, pozdravlja te Žalostna gora, milo te vabi bližnji Rožnik in Šmarna gora ti zakriva še drugo gorensko ravnino. Omeniti bi imel še marsiktere gore, med njimi toliko s cerkvami kinčanih; imenovati mnogo zalih vasi in sosesk, raztresenih po lepem ljubljanskem obližji, od zasavskega Zaloga, do oddaljene Vrhnike, od podkrimskega Iga do zalega Kamnika, pa to ni mi namen. Oko išče daljšega pota, pa brani obgorje in brani obzorje; le duhu ostaja neskončen razgled, ter drzno jadra naprej do prvega dneva v stvarjenji, da potem počasi roma nazaj v sedanjost.
Kjer sedaj hladni piš ziblje rumeno va-lovje bogatega polja, kjer šibke jagnedi ponosno proti nebu kipijo, koder se razlega vbrano zvonjenje z nebrojnih zvonikov: todi stala je voda nekdaj, in nad vodami plaval — Duh Božji. Zdajci pa prešine nebeška luč mirno ti-hoto, pokaže se suha planjava, požene zelenje in cvetje; živali zagomezijo po zemlji, tiče zajadrajo v zraku in ribe po vodi. Brez strahu se pase zverjad po dobravah, lovec ne zalezva
Politični pregled. j
V Ljubljani, 13. oktobra.
Avstrijske dežele.
Delegaciji ste poglavitno svoje delo končali in obravnavate le še reči, o kterih ste bili navskrižnih misel. Med drugimi naša delegacija ni hotela dovoliti stroškov za prestro-jenje generalnega štaba, ogerska pa jih je dovolila. — 11. t. m. je naša delegacija vojnemu ministru izrekla nezaupnico, ker je dal delati ladijo „Tegethof," dasi lanska delegacija tega ni bila privolila. Najhuje jc' ropotal dr. Ilerbst. Udje gosposke zbornice pa federalistični poslanci so glasovali zoper nezaupnico. Nehvaležnost je plačilo sveta, pravi „Vaterland", si je moral misliti Koller spominjaje se tega, kar je na Češkem za ustavoverce storil." Sklep delegacij bode še ta teden, tedaj predeu se snide državni zbor.
Dr. ICcciiliaucr je imel 9. t. m. pri cesarju avdijenco. Liberalni listi pišejo, da so ga prav milostljivo pozdravili in pri kosilu jako prijazno ž njim se zgovarjali. Ljudje pa, ki so bili priče, nič ne vedo.
Vnanje države.
'Mi jugoslovanskega Itojišča ni
uič posebnih poročil. To je gotovo, da še v Carigradu ne verjamejo, da bi vstanka še bilo konec in da pošiljajo čedalje več vojakov v Bosno in Ercegovino. Da bi vojno ložej preskrbeli z živežem, prišlo je več inženirjev v Niš, kjer bodo napravili parni mlin.
Na Mrliškem hudo vre in splošna misel je, da knez Milan se tudi z novim ministerstvom željam narodovim ne bo mogel ustaviti. Novisadska .,Zastava" o knezu piše: „Knez Milan stoji na Rubikonu. Ta Rubikon imenuje se „Drina" ali „Sava". Tretjega ni. Na eni strani stoji narod srbski, Črnagora iu knez Nikica, Ercegovina in Bosna s tužnim nebo pretresajočim glasom, na eni pa del diplomacije s srbsko kamarilo. Volitev je slo-bodna, svet širok. Ali Milan, ali Nikica, na vsak način pa vojska s Turki."
Novo ministerstvo se je 10. t. m. skupštini predstavilo in je bilo dokaj prijazno sprejeto. „Pol. Corr." piše, da je v Belemgradu postalo vse mirnejši. Poslanci sedaj očitajo Rističu, da skupštini in deželi ni razodel namenov velikih vlad. Skupština bode le še dovolila budget, potem pa se razišla domov, meni
tičev po drevji in nihče trnika ne meče ribam I v pogubo. Iz daljnega jutra pa s časom človek dospe, brez gostoljubja, brez vodnika najde neznane kraje ter se jih polasti. Ali dokaj dni preživi v tužni surovosti. Divji lov mu je ue-blago početje. Naveliča pa se krvavega me-sarjenja in jame iz zemlje živež dobivati. Z obdelovanjem rodovitnega polja blaži človek samega sebe; pravilneje dvigajo se dimnati stebri z zažganih oltarjev malikom na slavo.
Ali vedno gibanje je delež človeštvu, od tod mu prihaja preganjanje in bojevanje. Tudi po mirnih teh krajih stega se tuja oblast, moč nevstrašljivega orožja. Mogočni Rimljan pošilja sem hrabre vojake, od severja se ustavlja čvrsti German, od večera pritiska Galec in Braneč. Todi se drvijo ljute izhodne druhali o sploš-njem preseljevanji, grede podirfct tisučletno rimljansko cesarstvo; todi šviga šiba Božja Atila, strah in groza vsem ljudstvom. Giniti vidim slavo stare Emone, podirati se nekdanje ilirske trdnjave, in v raznih bitvah padati hrabre junake.
Da — pride pa k nemilim dogodbam tudi
omenjeni list. Slovanski listi pa pišejo, da skupština, če ne bo drugače, vladi ne bode hotela dovoliti budgeta.
41 liosiiiAklli bogoslovcih je rimska kurija določila, da ostanejo v djakovarskem semenišču. Vlada ogerska jih je hotela spraviti v Ostrogon, da bi jih pomadjarovala.
Nemškem malikovanje Bismarkovo še vedno lep cvet poganja. 8. t. m. je bil vrednik „Westf. Merkurja", gosp. Meyer, zarad žaljenje kneza državnega kanclerja obsojen na 15 mesecev težke ječe. Pa to prepričanja katoličanov čisto nič ne omaje. Tudi kruhouzmiška postava nima zaželjenega vspeha, ker katoličani svojim duhovnikom prostovoljno podare to, kar jim vlada odreče. Neki župnik v deželi Nasavski, ki je po tej postavi zgubil vse svoje dohodke, bi moral do 18. t. m. tudi spraviti se iz svoje župnije. V okolici bivajo sami protestantje, kteri pa priljudnega, pohlevnega in dobrotljivega moža tako čislajo, da so vsi p r o t e s t a n t o v s k i župani v okolici do vlade poslali prošnjo, da bi fajmoštra pustila v dosedanjem stanovanju.
francoski liberalni listi pretresajo pravila na novo ustanovljene pravne fakultete v Angersu, ki so se nedavno objavila. Najbolj jih bode strogi in določni red, kterega se bodo morali dijaki držati. V pravilih namreč so omenjeni posebni zavodi, v kterih bodo dijaki po skupnem dnevnem redu živeli in delali. Tudi bodo morali dolžnosti cerkvene natančno spolnovati, k sv. maši in k pridigam hoditi, ki se botlo večkrat na leto nalašč za-nje napravile. Dijaki, ki bodo stanovali drugod, bodo morali natančno naznaniti ime, stan in opravilo tistih, pri kterih bodo stanovali in ob 10. uri zvečer bodo morali priti domov. Stanoda-dajavci bodo morali pomagati, da se bodo te določbe natančno spolnovale. To se ljudem, ki so že kot, gimnazijalci nagajali svojim učeni-kom in se za postave šolske niso kaj zmenili, res čudno zdi, ali po državnih šolah razširja se taka razuzdanost, da preseda že profesorjem. Zato si ne upajo naravnost zavreči določeb nove fakultete, ker bi sicer pokazali, da jim za nravnost, red in napredek ni veliko mar.
Na Š|iaujskcm so Alfonsisti skušali pregnati Karliste spred Pampelone, pa niso nič opravili. Ilernani in Guetaria sta skoro čisto razrušena in Karlisti se vsaki dan bolj bližajo San Sebastianu, kamor je le 800 mož prišlo na pomoč.
mrnOBsmm--r -- - ■ ------- - ■ - -.......n
mila. V kraj, kterega je bila kdaj pokrila nepričakovana, pomenljiva tamota o Zveličarjevi smrti, prisveti čez leta blagovita luč krščanskega uka. Množico gledam zapuščati senčnato zavetje posvečenih dreves, košatih dobov in lip; ogreta z ognjem večne resnice puhtijo srca v zaupni molitvi k neskončnemu, pravemu Bogu. Kot zvezde na nebu o jasnem večeru, tako se prikazujejo po nižavah in višavah svetišča Bogu in izvoljenim Božjim na čast.
Ali trde böje mora tudi krščanstvo bojevati. Iz nova poje bojna tromba ter šviga vojskin plamen. Mogočni posestniki raznih strani se pričkajo za bogatstvo naših pokrajin ; razsajati čujem roparske viteze, izdihovati tlačene seljane. Letos obišče deželo miroljuben knez, blagoslovlja in osrečuje ljudstvo; drugo leto pridirja vladar z divjimi vojaki, pobira in jemlje bogastvo za daljše potovanje.
Od črnega morja se širi strašansko mr-golenje krvoločnih Turkov, kteri končujejo blagostanje mirnega naroda, preganjajo nedolžnost, ter širijo grozo vsemu krščanstvu. Gospodovati vidim pozneje ošabnega Francoza,
Vstanek federalistov v Andaluziji se čedalje bolj širi, dasi je vlada tje odposlala vse vojake, kar jih je imela, da bi ga zatrli. — Škofa Seo de urgelskega bodo postavili pred sodnijo.
Izvirni dopisi.
K	10. okt. (-Zapet
o Widmannu kaj.) Vrli „Slovenec"! Ker se liani močno dozdeva, da si naš deželni predsednik vitez "Widmann daje od časa do časa tudi sporočati, kaj slovenski listi vse o njegovem bla-gorodnem osebstvu in vradnem delovanji svojim bralcem povedo, nam boš prav močno vstregel, ako v zaupanju, da mu bodo prišle tudi te vrstice na uho, razglasiš, da nas na Gorenjskem ni že zdavnej nobena novica tako razveselila, kakor ta, da: „hoče — Widmann namreč — ministerstvo prositi, da bi ga kam drugam premestilo". Sam Bog daj, da bi bila prošnja njegova resnična; sto- iu še večkrat pa naj bo Bog prošen, da bi se možu tudi želja spolnila. Če se prav spominjamo, brali smo enkrat nekje, da so tega gospoda le zato nastavili v naši deželi za deželnega predsednika (za kakove zasluge prav za prav, primaruha! da tega ne more razumeti naša obmejena pamet), da bi se tu šolal za kako višjo stopinjo. No, menimo, da kar je pokazal o volitvah za dež. kupč. zbornico, pri ranjcem gosp. župniku J. Les-jaku, pri avancementu znanega Vestenecka in druzih enacih prilikah, je v smislu in po željah sedanjega ministerstva izšolan zdaj že dovolj, tedaj sposoben za kako višjo službo! Mi bomo iz dna srca vošili možu srečno pot in ugodno vreme. Naši deželi pa naj Bog da potem vendar že enkrat tacega moža za višjega načelnika, da bomo zamogli živeti ž njim v ljubezni in prijaznosti, ter bi mu smeli zaupljivo gledati v obraz kot zvesti otroci dobremu očetu. Kjer ui miru, ui Boga, pravi dobro uaš pregovor; dežela naša pa potrebuje silno zelo obojega, toraj na vse grlo kličemo: Gospod, usliši in usmili se nas!
.... ski
'A ]>olcnjskc$i-a, 12. oktobra. Ta pa ta — take pa še ne! sta skoraj ob enem vskliknila dva potnika, ko sta v zatiški okolici slišala sledečo prigodbico: „Bilo je 5. vinotoka leta našega odrešenja 1875, ko pride zatiški g. kaplan po starodavni navadi po svojo vsako letno s prižnice oznanjeno žitno bero. Navadno
pobera ondašnji g. kaplan ajdo; ker je pa letos J slabo obrodila, so farani prosili, naj pride po proso, kar je bilo g. kaplanu tudi prav. Pride tedaj v vas Hudo, nomen et omen, ime in pomen; koliko hudega ga tu čaka, si pač ni nikoli domišljeval. Nenadoma se prikaže ta-mošnji župan, neki Ilanf, ter dolži g. kaplana vlačuganja in prepovedanega beračenja in mu kar z voza pobere — konfiscira — vreče in žito ter pošlje sodnijski gosposki. Žugal je celo (če tudi storil, ne vemo,) po toliko in tolikem paragrafu g. kaplana tožiti zarad gori omenjenih „hudodelstev".
Zdaj, ljubi bralci, sodite, je bil li vsklik potnikov opravičen, ali ne! Že lansko leto smo se spogledovali in čudili, ko so v Ložu (pozneje tudi nekje drugje) nekega kapucinskega brata in nabrane darove „konfiscirali". Se ve, da opravili niso nič, na pritožbo je ministerstvo razločilo, da tako starodavno poberanje ne gre v znane bavbav-paragrafe.
G. Ilanf! od kod ste pa doma? Slovenska konoplja gotovo niste, že vaše ime in nekr-ščanski duh vas ovadujeta, da ste od tam kje iz „rajha" doma in se vam znabiti zato po glavi blodi, da smete na slovenski zemlji storiti, kar vam drago, ali pa znabiti%je tako dejanje celo osebno maščevanje — po vsaki ceni nesramna predrznost. To si upate duhovniku storiti, ki k lastnim ovčicam v lastni fari po zasluženo in obljubljeno plačo pride! Tedaj mislite, da naša gosposka, ki sliši poberanje žitne bere s prižnice oznanovati, ne ve, kaj sme dovoliti in jo boste še le vi, nemški Ilanf, postave spolnovati učili! Kes, lepa zaušnica gosposki, duhovščini in slovenskemu ljudstvu! Znabiti bi ue bilo napačno, ko bi gosposka takim predrznim lievednežem vradno pokazala meje: „do tu, in ne dalje"; vendar gosposki ne bomo naukov dajali, ker ve, kaj ima storiti. Ravno tako ne gosp. kaplanu, ampak toliko rečemo, naj bi se bilo nam kaj tacega primerilo, bi bili, če tudi trikrat in večkrat „konfis cirani", trikrat in večkrat dalje poberati začeli; za g. Ilanfa pa nemudoma poiskali znana dva paragrafa, ki nekaj govorita od „zlorabe vradue oblasti" in „motenja posestva". Zatičanom pa svetujemo: Pojdite in drugikrat zopet g. Ilanfa za župana volite; izročite mu pa še cerkvene ključe, znabiti bo potem cerkvena bera bolj — dopuščena!
dokler ga osoda ue vrže ravno tako globoko, kakor ga je bila dvignila visoko. Saj čas zaceli vse rane, popravi vse napake. Pod varstvom avstrijskega orla zopet ogledujem majhno trdnjavo, ljubljanski Grad. Na enem koncu mi kaže obrita razvalina minljivost po-zemeljske slave, na enem pa velikansko poslopje varstvo daja srčnim vojakom. Tu straži mladeneč s puško na rami, ter se milo ozira v daljavo proti ljubemu domu. Skozi zatamnelo okno zapazim zategel obraz nesrečnega hudo-delnika, vkovanega v trde verige. Na visokem deblu vihra cesarsko bandero; topovi gromijo, da mogočno odmeva v daljavi. Po gladki ravnini drdra urni hlapon, ž njim bliža se tujec beli Ljubljani. Stopim na ravnost nad mesto, razgrnejo se mi vrste raznih hiš in poslopij.
Koliko streh, koliko izb je pod njimi; koliko več pa bije v njih človeških src, koliko tedaj sladkih, koliko grenkih občutkov.
Spominjam se grškega modrijana Solona. Ko namreč enkrat dobi nekega prijatla otožnega, ga pelje visoko nad Atene, ter mu pokaže slavno mesto iu reče: „Pomisli, koliko
tožba se je že oglasilo pod temi strehami, koliko se jih čuje dan današnji, in koliko bo se jih še v prihodnje razodevalo. Nehaj tedaj to-ževati čez revno človeško osodo, brez ktere nam biti ni dano."
Zares, bivaj le en dan v velikem mestu, videl boš vse prikazni, vesele in žalostne obraze časnega življenja. Tu vidiš pobožne botre spremljati rojeno dete od svetega krsta, neso ga radostni materi, osrečenemu očetu. V tem hipu pa zadoni v visokem zvoniku mrtvaški zvon, ter naznanja konec življenja; marsiktera duša globoko izdihne, marsjkdo pa, zamišljen v posvetni hrum, se za to ne zmeni. Todi jezdi čvrst mladeneč v polni moči, tam ob palici počasno lazi obnemogel starček. V eni hiši vidim venčati mlado nevesto, v drugi joka in tarna zapuščena vdova. Tu se pripravljajo vesele pojedine, tam stiska neskončna revščina, ker zjutraj še ne vedo, kaj bodo jedli opoldne. Tod gospoduje vedna, neskaljiva ljubezen, drugod pa razsaja morivni prepir in greuka nezadovoljnost. Srečujejo se prijatli in stiskajo roke v srčni ljubezni; široko pa se ogibljejo
Domače novice.
V Ljubljani, 14. oktobra. (Mil. knez in Škof), ki so se sinoči vrnili s cerkvenega obiskovanja v litijski dekaniji, bodo v nedeljo, 17. t. m., birmovali na Vačah, ponedeljek pa posvetili poddružnico na Slern-šekem.
(„Novice") so bile včeraj konfiscirane. („Die Piipstin Johanna'1) imenuje se roman, kterega „turški list" svojim bralcem priporoča kot suprafino robo in v kterem neki Berthold na novo prežveka pravljico, da enkrat je bila neka ženska v Rimu za papeža. Učeni Düllinger je v svoji knjigi „Die Papst-Fabeln" temeljito dokazal, da vse, kar se o papežki Johani pisari, je le gola laž in grdo obrekovanje, s kterim nasprotniki hočejo grditi sv. cerkev. Düllinger po svoji učenosti slovi po celem svetu, in odkar je postal starokatoličan, se še posebno liberalci kaj radi nanj sklicujejo. Zakaj tedaj prezirajo omenjeno knjigo? Ali ni to jasen dokaz, da jim ni mar za resnico, ampak le za to, da pohujšanje trosijo in katoliško cerkev obrekujejo, pa da ljudi sleparijo za denar!
(„Turški list") je ponatisnil neki članek iz „III. Zeitschrift", v kteri skuša nekdo dokazati, zakaj da nismo neumrjoči. Zloben namen tega članka je na laž staviti sv. pismo, ki pravi, da človek bi bil neumrjoč, če bi ne bil Adam grešil. In kaj menite, kako skuša naš učenjak to dokazati? On preračuni, da bi število vseh ljudi znašalo 661,180 kvinkvilijonov, če bi svet stal 6000 let in bi vsaka rodbina počez imela le 3 otroke. Če pa premerimo površje zemlje in vsakemu človeku odločimo le štirjaški čevelj prostora, bi jih šlo na celo zemljo komaj 5347 bilijonov. Tedaj ni mogoče, sklepa naš učenjak, da bi bili ljudje ostali ne umrjoči, če bi Adam ne bil grešil, in sv. pismo, ki to pripoveduje, ne govori resnice. A naš učenjak zabi, da sv. pismo nikjer ne uči, da bi bili ljudje zmerom ostali na svetu; marveč naravnost uči, da človek je bil vstvarjen, da bi na tem svetu Bogu služil, potem pa v večno zveličanje prišel. To zveličauje sedaj človek doseže še le po britki smrti, če bi pa ne bilo greha, dosegel bi ga bil po nekolikem bivanji na zemlji brez smrti. Namesto da si je naš učenjak glavo belil in pero krhal z dolgočasnimi računi, naj bi bil vprašal šolarčka, ki se začne krščanskega nauka učiti, in ta bi mu bil brez posebne teže rešil zastavico.
eden druzega mrzli ljudje, ker jih loči sovraštvo. Prepevati slišim glasne veselice, na uho mi doni mična godba, pobija me pa tudi bridko jokanje, kažejo se krvavi udarci sovražne nesreče. Tukaj se zbira ljudstvo v svetišče, v mirno zavetje tihe pobožnosti, tam se shajajo k zabavam in tu slišim na eni strani glasno klicanje: Živila majka Slava! — na drugi odmeva strastni vrišč: Hoch lebe die Bildung! — Postojim, poslušam in gledam, ker moti me viharno vršenje. Na jezikoslovnem kranjskem obnebji vidim napadati se nasprotne vetrove. Bistri gledavci prerokujejo iz njih prihodnje vreme, srečo obetajo, eni od tega, eni od unega več. V jasnih višinah pa se prikaže mladeneč nebeške lepote, z zlatim banderom v roci, v sredi zastave se sveti rudeča roža, znamenje lepe ljubezni. 0 da ga kmali zagledajo vsi narodi, vsa ljudstva ; v veliko si korist bodo čitali zlati napis: „Prišel bo čas, da bil bi že zdaj, ko bodo v blagovitem miru, v neločljivi ljubezni rajske sreče, vsi jeziki Neskončnemu pevali slavo!" —
(Kegljanje za dobitke) na korist „dramatičnega društva" je bilo preteklo nedeljo sklenjeno. Skegljanih je bilo 1292 serij, tedaj bo dobiček za društvo pičel. Že tudi ni več čas za kegljanje in mošnjiček vsacega rodoljuba se otresa zdaj za vse druge sile.
(Zahvala.) Odbor „dramatičnega društva" se gosp. Andreju Veli kaj ne-ju za brezse-bično in požrtvovalno delovanje pri kegljanji na dobitke v korist „dram. društvu", kakor tudi za okoljščinam primerni, po njem izročeni čisti ostanek v novcih, najtoplejše zahvaljuje.
(Gospod Sarec), ki je nenadoma izginil z Ljubljane in za kterega je imela policija tako skrb, da je dala v njegovi nenazočnosti štacuno njegovo odpreti, se je vrnil domu. Bil je v Bosni pri ustajnikih za Kostajnico. Kakor pripoveduje, so v petek Turki zalezli ustaj niško četo, pri kteri je bil on z več Slovenci vred. Ker je bila četa slabo oborožena. Turki so pa vedno streljali, ustajniki so se umaknili in razšli ter zbrali se po drugih krajih, on pa je podal se domu, ker ga tako ni bila volja tam ostati.
(Gosp. J. Nolli) je že odšel v Zagreb. Pred svoji odhodom je napravil v čitalnični dvorani prijateljem svojim poslovico, h kteri jih je prišlo okoli štirideset. Pri tej je g. Nolli obširne podal razloge, kteri ga ženo od slovenskega gledišča proč v Zagreb, in opravičil svoj sklep, kterega so mu mlačnost občinstva do slovenskega gledišča in „dramatičnega društva" in druge velike sitnosti in zapreke sprožile. Družba je bila skup do pozne noči na-pitnice in lepe pesmice so storile svoje, da je bila zabava živahna. Le škoda, da ji nagib ni bil veselejši, kajti gosp. Nollija ne prepustimo radi zagrebškemu gledišču.
(Porotne sodnije) so se 11. t. m. pričele. Prvi je bil na vrsti Janez Židovn zarad poboja. 1. avgusta je s Francetom Pristovcem in dvema tovaršema v Mošnjah pil. Domu grede so se hoteli norčevaje poskusiti, kdo je bolj močen. Ker je Franc Pristavec Židovna dvakrat spravil na tla, ga je to tako razkačilo, da je potegnil nož iz žepa in ga je tako hudo zbodel v desno ključnico in desni-nadkamolec, da se je zgrudil na tla in čez nekaj trenutkov umrl. Židovn je jokaje spoznal, kaj je storil, ter je bil od porotnikov za krivega spoznan, od sodnije pa obsojen na 15 mesecev ječe.
(Predrzen tat) je bil po noči 11. in 12. t. m. ulomilv policijske kancelije. Da ga niso slišali policaji, kitam stražijo po noči, prišel je neki bos in stražnici nasproti vzel kramp, potem pa podal se v III. nadstropje, kjer so policijske kancelije. Ker so bila vrata s pomola ua mostovž, ki je pred kancelijami, zaklenjena, vdrl je šipo, ter skoz okno, ki je brez omrežja zlezel v kancelijo mestnega policijskega nadzornika. Tam je prižgal skoro še prav celo svečo in čez okna potegnil zagrinjala, da bi se luč od zunaj ne videla, potem pa je odprl miznico in vzel iz nje čez 150 gld. Potem je s krampom ulomil vrata v pisarno svetovalca g. Perone in iz njegove miznice zopet vzel čez 100 gld. pa revolver g. Perona. Tudi nekaj tam hranjenih najdenih reči je odnesel. Pisma, ki so bila na mizi, je sežgal, nekaj domačinskih listov pa na pol posmodil. Tudi je vzel seboj nekaj pol z mestnim pečatom, nekaj pa jih je ostalo na mizi. Ker je skoro pol sveče pogorelo, se je moral tat prav dolgo tam muditi, potem pa je skoz okno zopet odšel, toda poprej še pred sobo opravil svojo potrebo. Živa duša ga ni slišala razun neke dekle v I. nadstropji, ki je pa mislila, da robanijo gasilci, ki se vsaki večer tam shajajo. Vse okoliščine so pričale,
da tat je moral dobro poznati vse sobe in vsa zakotja rotovška. Sum je letel na mestnega delavca, ki je dan poprej še delal potem pa iz stanovanja svojega zginil. Policija je drugi dan po mestu stikala po njem in se razšla tudi v okolico. Popoldne so tatova Ambrožiča, delavca res zasačili v Zalogu in pri njem dobili skoro še vse denarje; le klobuk in hlače si je bil neki kupil. Krasti zna izvrstno, to je pokazal, skrivati tatvine pa ne zna. Predrzno to tatvinstvo pa zopet sijajno priča, kako čuvo-vita je naša policija, ne, — kako blaženi sad rodi narodno-klerikalua izreja, bi rekel turški list. Kajti le narodno-klerikalna izreja je kriva, da rotovški gospodje pri oknih na mostovžu ne napravijo omrežja in da so policaji tako slabo čul, da tatova pred nosom niso zapazili.
cerkvi. V sedanjem času, ko katoličani na Nemškem toliko trpč, je ta prestop posebno znamenit, in bode vsem dal novo srčnost in še trdnejše prepičanje.
Razne reči.
—	Zlata maša. Iz Novega mesta se nam piše: 7 novembra t. 1. (Dom. grat. act.) bodo naš p. n. gospod prošt Vilfan jako slovesno obhajali svojo sekundico. Mil. gosp. knez in škof, dr. P o g a č a r, jih bodo počastili s svojo nazočnostjo in imeli slavnostni govor. Dan poprej, t. j. 6. nov. pridejo v Novo-mesto.
—	Krajni šolski svet v Trebnji je za nadučitelja enoglasno izvolil gosp. Antona Kunšiča, učitelja v Šentjurju pri Kranji.
—	P o ž a r je 7. t. m. v Veliki vasi v Krškem okraju vpepelil 10 hiš z drugimi poslopji vred in z vsemi poljskimi pridelki. Tudi streha cerkvenega stolpa je pogorela. Ogenj se je pričel okoli poludne; pravijo, da je za-žgal najbrže neki otrok, ki se je igral z žve-plenkami. Škode je za kakih 16.000 gold., zavarovan je bil le eden. Že zadnjič smo omenili, da duhovščina vedno prigovarja ljudem zavarovati poslopja; tudi v našem listu jim pri vsaki priliki to živo priporočamo, kakor tudi, da naj bolje pazijo na otroke, in vendar potuhnjeni turški list svoje poročilo o tem požaru sklepa z besedami: ,,Zopet sijajen dokaz blagovitosti narodno-klerikalne izreje!"
V Trstu je na viši realki slovenski jezik obligaten predmet, kakor na pr. laški. Kako se na ljubljanski realki s slovenskim jezikom godi, je znano. Letos velja, kakor smo zvedeli, pravilo, da vsi tisti, ki se v prvem letu niso obranili poduka v slovenščini, bodo tudi zanaprej morali učiti se ga, — če ne bo dosti tehtnih razlogov zoper to. Ali ravno ta zadnji stavek je jako raztegljiv, kajti vzrok se kmalu najde, posebno, Če se na merodajnem mestu rado vidi, ako se le malo učencev slovenščine uči, Zdaj se je menda večina pristopnikov odtegnila poduku v slovenščini, kako bo prihodnje leto, si vsak lahko misli; težko bo učencev za slovenščino več, ko letos. — Naj tu še pristavimo, kar smo zvedeli o ljubljanski gimnaziji. V nemški oddelek I. razreda se je vpisalo več učencev, s kterimi imajo profesorji zdaj velik križ. Večidel so jih vpisali starši le iz nevednosti, nekteri morda tudi iz nagajivo-sti, a zdaj se je pokazalo, da nemščine še toliko niso zmožni, da bi vsa vprašanja razumeli. Žalostno za nas je tudi to, da je med njimi več sinov takih očetov, ki so v čitalnico zapisani in veljajo za odlične narodnjake. Se ve, nemško je bolj nobelj. Kaj po tem pomaga nam vse poganjanje za slovenske šole I Če bi jih dobili, potem bi naši Slovenci svoje otroke menda v Kočevje pošiljali.
—	Prestop h katoliški cerkvi. Eden najslavnejših juristov in odvetnikov v bavarskem Palatinatu, dr. Kuhn v Landavu, 51 let star, je tt dni prestopil h katoliški
Milodari za ercegovske in bosniške rodbine.
Iz Ljubljane: Ign. Stupica 2 gl. Jenko 5 gl. G. Garih 1 gl. A. Zarnik s Krtine 5 gl.
—	Iz Braslavč na Slov. Štajarskem od več gosp. duhovnov in posestnikov nabral župan Bohinec 19 gl. 8 kr. n. iz Prema l gl. 50 kr.
—	V Ptuji nabral č. beneficijat Jak. Trsten-jak: č. prošt dr. J. Vošnjak 4 gl. A. Lendov-šek 2 gl. Kraner A. 2 gl. h. st. 118 2 gl. Jurca 5 gl. M. Planinšek 2 gl. Kaiser 5 gl. dr. Gregorič 2 gl. dr. Ploj 2 gl. M. Ferk 2 gl. dr. Čuček 5 gl. Mlinar 2 gl. Hrtiš 2 gl. sr. Fridrih 2 gl. Renthamer 2 gl. Trstenjak 2 gl. sr. po 1 gl. Lapič h. št. 83. Fr. Planinšek, Globočnik, Sadnik, Pinterič, Bruner, Skrabe, Tobijas, Mašel, Kanclar, Alekšič, Petanjek, št. 12. Grajenski, Macev, dr. Kravse, J. Grun, Žitek, Girod, Lušar, Jos. Remic, H. Wegscheidel-, Schönwetter, A. Cehnar, n. 50 kr. Dra-gotin Ravnikar iz Gradca P gl., prejšnji izkazi 1797 gl. 70 kr. skupaj 1902 gl. 78 kr. kr.
Odbor potrjuje sprejem s prisrčno zahvala in prosi še milodarov. Do sedaj je odbor odposlal v Zagreb 500 kocev, 100 parov novih šolnov, 71 lodnatih sukenj, 50 novih srajc in gač, nekaj povojev, šarpije in platnene robe, potem 5 kišt stare obleke; v Dalmacijo 200 kocev, 50 novih srajc in gač in razne robe za ranjene. Naročil pak je odbor spet dosti perila, kojega bode v kratkem odposlal. D. J. Vošnjak je tudi odboru predložil račun o porabi po Slov. Narodu in najprej nabranih 1002 gl. 45 kr. iz kterega je razvidno, da se je porabilo v smislu rodoljubnih g. darovateljev. Po odhodu dr. Vošnjaka na Dunaj v državni zbor je prevzel g. dr. K. Bleiweis posel denarničarstva. Ljubljanski podpiralni odbor: J. N. Ilorak,	Dr. J. Vošnjak,
predsednik.	denarničar.
Umrli so:
5.	okt, Maria Lah, babica, 61 1., za mcrtu-doin; Neža Kapel, kajžarjeva ž., 58 1., za rakom; Albin Kopač, mesarjev otrok, 7. m , za rudečico.
6.	okt. Nace Berdais, delavčev otrok, 2 m , za jetiko; Janez Pehani, delavec, 25 1., za sušico.
7.	okt. Martin Garbeis, gostač, 82 1., za oslabljenjem.
9.	okt. Friderik vit. Gasperini, c. k. v. kon-cipist, 59 1., za omehčanjem možganov; Jernej Korič, delavec, 69 1., Blaž Volič, berač, 71 1,, oba za oslabljenjem; Andrej Bezlaj, mestni tesar, 77 1, za mrtudom.
10.	okt. Ana Gril, 69 i., za oslabljenjem Maria Mehle, hišnikova žena 40 1., za sušico.
10.	okt. Andrej Svete, berač, 64 1., je bil umiraje prinesen v bolnišnico.
11.	okt. Jožef Skvarča, urar, 79 1., za oslabljenjem; Martin Cevha, tesar, 62 1., za mrtudom.
Eksekutivne dražbe.
16.	okt. 3. Jurij Težak-ovo iz Dolenjega Suhorja (2098 gl.) v Metliki. — 3. Jan. MaBterl-ovo iz Pevna (190 gl.) v Loki. — 3. Janez Poecetjak-ovo iz Jeličnega vrha v Idriji. — 2. Andr. Duje-evo iz Vrema (372 gl.) v Senožečah.
—	2. Jurij Ogrin-ovo iz Drenovega griča (4960 gl.) na Vrhniki. — 1. Matej Vrnik-ovo (6871 gl.) v Loki. — 1. Jan. Skul-ovo iz Poznikovega (1345 gl.) v Laščah.
17.	okt. 3. Jan. Golob-ovo iz Metlike (60 gl.). — 2. Jurij Jurajevčic evo iz Okljuka (2236 gl.). — 2. Jože Simonič-evo iz Izgorja (878 gl.), vse v Metliki.
TclegraMcne denarne cene 13. oktobra. Papirna renta 70.05 — Srebrna renta 74,05 — 18601etno državno posojilo 111.75 — Bankine akcije 924
—	Kreditni akcije 208.10 — London 112.35 — Srebro 102.45. — Ces. kr. cekini 5.32. — 20Napoleon 8.97.