SONETI
W. Shakespeare
Prevedel Janez Menart
1
Otrok želimo- si od lepih bitij,
da Cvet Lepote nikdar ne oveni,
temveč da rod, ki mu je čas oditi,
svoj čar v potomcih svojih zapusti.
A ti, zaverovan le v svoje oči,
s sebičnim ognjem hraniš si srce
in seješ glad tam, kjer ga treba ni —
sam s sabo krutejši od dne do dne.
Ti, ki sedaj s svežino zaljšaš svet,
ki novo Vesno nam lahko oznaniš.
si svojo ljubkost skril v svoj lastni cvet
in jo, skopušček, v njem brez haska hraniš. Usmili se sveta — drugače skril tvoj grob bo to, kar naj bi svet dobil.
2
Ko štirideset zim ti pod oči
oblegovalne jarke bo kopalo,
bo plašč miline, ki te zdaj krasi,
že prhka cunja, vredna bore malo.
In če tedaj vprašanju: »Kje leži
zaklad lepote tvojih krepkih let?«,
odgovoriš: »Poglejte mi v oči!«,
bo le posmeh izvabljal zvok besed.
Kako bi više zrasel v vseh očeh,
če bi lahko dejal: »To dete moje
naj poravna moj dolg v teh starih dneh ...« —
saj dedič bi bilo lepote tvoje.
Ko vročo v njem bi gledal svojo kri,
pozabil bi, da v tebi ledeni.
142
3
Poglej v zrcalo in zašepetaj
obrazu v njem, naj nov obraz ustvari.
Zdaj čas je. Ce ne pomladi se zdaj,
ves svet in eno ženo opehari.
Saj kje je ona, ki nje nezorano
telo tvoj moški plug bi zavrnilo?
Komu je tako samoljubje dano,
da nesel bi svoj rod s seboj v gomilo?
Glej, ti si materino ogledalo
in ona v tebi zre svoj lepi maj;
tako skoz okna starosti sijalo
bi tebi sonce, ki ga gledaš zdaj;
a če v življenju boš sam svoj malik, umreš osamljen in s teboj tvoj lik.
Trenutki, ki so z nežnim delom stkali obraz, ki privlačuje vse oči, se bodo kot trinogi pokazali in štrli čar, ki mu primere ni: zakaj, nestalni čas poletje tira v ostudno zimo in ga v njej zatre; sok cvetja zmrzne, zdravo listje shira in sneg žamete, kar ne odcvete. In če se soka rož ne bi shranilo kakor jetnika med steklene stene, bi mraz pobral i rože i njih silo: lepoto' in spomin oblike njene. A v sok izžeta roža izgubi le videz — v vonju njena bit živi.
6
Ne daj, da groba roka zime stre poletje tvoje, prej kot shraniš sok! Izberi čašo, ki ga v se zapre, prej, kot smrt sklene samoljubja krog.
143
Glej, uporabe tega, kar posodi
ti kdo z veseljem, ne obsoja svet; —
da še en TI ustvariš, cilj ti bodi,
a še srečnejši boš, če jih deset.
Desetkrat srečnejši, kot si, bi bil,
če bi v desetih gledal svoj obraz.
Kaj mar ti smrt, ko svet bi zapustil,
če bi v potomstvu zapustil svoj jaz! Ne daj, da v samoljubju bi umrl, prelep si, da bi bil tvoj dedič črv.
8
Zakaj te, Glasba! glasba užalosti?
Slast ljubi slast in sreča v sreči uživa ...
Zakaj jo rad poslušaš, saj te razboli?
Zakaj v bolesti tej še mik odkrivaš?
Če ti glasovi, v skladne melodije
povezani, res ranijo srce,
te s tem le nežno- grajajo, ker harmonije,
ki v njih naj ti zvenel bi, ne zvene.
Čuj struni, ki soglasno uglašeni,
kot dva zakonca, pesem ti drhtita
o detetu, o možu in o ženi,
čuj pesem, ki iz pesmi dveh je zlita!
Njun dvojni spev, v en sam spev uglašen, ti nemo poje: Eden je — noben.
55
Ne marmorni ne zlati spomeniki
vladarjev teh vrstic ne preži ve;
in ti svetleje boš blestel v teh stihih
kot oni v kipih, ki jih čas razje.
Ko bes vojna bo rušil spomenike,
ko metež vstaj palače v prah teptal —
tedaj te tvoje neumrljive slike
ne bo ne meč ne ogenj pokončal.
Skozi sovraštvo, ki vse staro ruši,
in smrt — boš stopal v čas; in tvoja hvala
144
našla bo neminljiv odmev še v duši njih, ki jih tromba žive bo pozvala;
tako boš, dokler sam ne vstaneš spet, živel v teh pesmih in v očeh deklet.
150
Od kakšne sile imaš to silno moč, da z žezlom hib kraljuješ mi srce, da oči na laž postavljam vate zroč, trdeč, da vse vrline te krase? Odkod ta tvoj skrivnostni lesk slabosti, da v najodvratnejšem dejanju tvojem je toliko razlogov in modrosti, da prekosi vse dobro — vsaj ipo mojem? S čim me pripravljaš, da tem bolj te ljubim, čim bolj dobivam vzrok, da te sovražim? — Vendar če to, kar svet prezira, snubim, nikar kot svet prezira mi ne kaži: če si z nevrednostjo me pridobila, tem vrednejši sem, da bi me ljubila.
10    Naša sodobnost
145