ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975/3-4, s. 255-261 255 Jože Pierazzi PROBLEM SLOVENSKE UNIVERZE V TRSTU V AVSTRIJSKI DOBI Referat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev oktobra 1974 V začetku 19. stoletja si je zamislil Jernej Kopitar v svojih Patriotič- iiih fantazijah slovanski kulturni center na Dunaju. Proti koncu veka je resničnost že prekosila njegove želje, öehi, Hrvati, Poljaki so si že pri­ borili lastne univerze. Slovenci so se sicer morali še potegovati za gimnazije, odločno pa so že postavili zahtevo po svoji visoki šoli v Ljubljani. Avstrijske oblasti so gledale na poizkuse kulturne osamosvojitve svojih narodov z veliko zadržanostjo: vsako popuščanje v tej smeri se jim je zdelo korak naprej v rahljanju vezi med ljudstvi, ki naj bi jih nemška Kultur čim tesneje vezala v celoto. To trditev je postavil že leta 1867 tržaški namest­ nik Kellersperg v zvezi z zahtevo avstrijskih Italijanov po lastni univerzi v Trstu, ker je monarhija izgubila 1859 in 1866 vseučilišči v Paviji in Padovi. Kellersperg je podčrtal v svojem poročilu tudi nevarnost, da bi italijanska univerza zaostrila nacionalna nasprotja v Trstu in obenem pripomogla k raz­ narodovanju Slovencev višjih slojev. Z njegovo oceno se je strinjala tudi dunajska vlada, ki se je zavedala potrebe, da v Primorju — mejni pokrajini po izgubi Lombardsko-beneškega kraljestva — okrepi nemški in južnoslo- vanski element.1 Ustanovitev univerze v Trstu se je pokazala tako na samem začetku kot vsedržaven in političen problem, ki je bil v tesni zvezi z vprašanjem sožitja med narodi habsburške monarhije in celo z vprašanjem njene teritorialne celovitosti. V zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno se je razprava o šolstvu med avstrijskimi narodi zaostrila do take mere, da je postala ena izmed naj­ vidnejših značilnosti tistega boja vseh proti vsem, ki je dajal pečat avstrijskemu političnemu življenju. , Polemika je iz parlamenta in časopisov prekipela 4a ulico oktobra 1901, ko je prišlo do hudih spopadov med Nemci in- Italijani v Innsbrucku, kjer so italijanski študentje na pravni fakulteti lahko poslušali nekaj predmetov v lastnem jeziku.2 Nemško dijaštvo, ki je v dobri meri sledilo skrajno naciona­ lističnim naukom Schönererja, je imelo obstoj in celo krepitev takih preda­ vanj za skrunitev nemških tal. Agitacija se je razširila tudi na JJunaj in Gradec ter se razmahnila v akcijo proti slovenski gimnaziji v Celju, univerzi v Ljubljani, češki univerzi v Brnu ter priznavanju diplom zagrebške univerze v Cislitvaniji.3 P. i' n- AnSeI° Ara> La questione dell'Università italiana in Austria, v knjigi Ricerche sugli Austro-Italiani e 1 "lima Austria, Rim, 1974, str. 12. 1964 ,Car'° Schiffrer, Le lotte per l'Università italiana in Austria, separat iz revije Trieste, št. 64, 1. XII, Pnlit- u £ '• Ferdinando Pasini, L'Università italiana a Trieste, Firenze, 1910, str. 19; Paul Molisch, "»usmene Geschichte der deutschen Hochschulen in Österreich, 1848—1918, Dunaj, 1939, str. 56. Janko Polec in Bogomil Senekovič, Vseučiliški zbornik, Ljubljana, 1902, I. poglavje, passim. 256 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 Körberjeva vlada ni imela ne dovolj močne parlamentarne zaslombe ne prave politične volje, da bi zasnovala, kot so zahtevali socialdemokrati, or­ ganski plan za rešitev visokošolskih problemov. Zadovoljevala se je z oblju­ bami, s polovičnimi ukrepi, ki so vso stvar še bolj zamotali in zaostrili. Načelno je priznavala Italijanom, (ki so jih Nemci poleg sebe imeli za edino Kulturnation v monarhiji), pravico do lastne univerze in je leta 1901 italijanske zahteve celo predložila v razpravo državnemu svetu.4 Ta poteza je takoj odjeknila med južnoslovanskimi dijaki pa tudi med njihovimi političnimi predstavniki. Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so študirali na Dunaju, niso nasprotovali italijanskim zahtevam po lastni univerzi. V isti sapi pa so ugotavljali, da je njihova zahteva po vseučilišču še bolj ute­ meljena, saj jih je v Cislitvaniji kar dva milijona, Italijanov pa komaj 600.000. Odločno pa so se uprli italijanskim pretenzijam po univerzi v Trstu ter pod­ črtali, da je mesto središče pokrajine, v kateri žive večinoma Slovenci m Hrvati.5 i-i Zadeva je tako razgibala slovenske dijake na Dunaju, da jim je uspelo premostiti ideološka nasprotja, ki so jih cepila v liberalni in.klerikalni tabor. Proti italijanskim zahtevam so skupno organizirali protestno'zborovanje, ka­ teremu se je pridružilo več tisoč njihovih slovanskih kolegov. Sledil je pretep z nemškimi Burschenschaften, ki so jim prepovedali manifestacijo na univerzi, nato pa še splošen'zbor vseh slovanskih slušateljev dunajskih visokih šol in njihovih političnih predstavnikov. Slovanski študentje ob tej priliki niso protestirali samo proti pisanju liberalne Neue Freie Presse, ki je podvomila v nujo ustanavljanja slovenskih, hrvaških in čeških univerz, temveč so zavzeli tudi ostro stališče do Avstrije, ki da mora, če noče propasti, ugoditi zahtevam svojih slovanskih narodov.6 . Po dolgih letih mrtvila je odločni nastop slovenskega dijaštva pomenil pravo senzacijo v slovenskem političnem življenju. Anton Aškerc je v Ljub­ ljanskem zvonu zmagoslavno zapisal: »Agitacija za vseučilišče v Ljub­ ljani je najveselejši dogodek naše zgodovine v prvem letu novega stoletja.« Po njegovem se vez med slovanskimi narodi vse od leta 1848 še nikdar ni tako jasno pokazala. Bodoča univerza v Ljubljani ne bo krepila slovenskega separatizma in ne bo širila vrzeli med Slovenci in Srbohrvati, temveč bo nov most med temi najbližjimi slovanskimi plemeni. Nemci in Italijani dobivajo pomoč od zunaj. Slovenci pa nimajo onstran meje nobenega zaščitnika, no­ benega zaveznika; njihovi edini zavezniki so avstrijski Slovani. S svojo soli­ darnostjo so dokazali, da se je nanje.moč zanesti.7 V Aškerčevih besedah je zaslediti poglavitne vidike slovenskega boja za lastno vseučilišče: sodelovanje vseh strank in ideoloških skupin ter. pomoč Srbov in Hrvatov pa tudi drugih Slovanov, posebno Čehov. Začutiti je tudi tezo, da so pravzaprav samo Slovani tisti, na katere se Avstrija lahko zanese, in očitek, da vlada ne zna ceniti njihove lojalnosti, temveč z njimi ravna po mačehovsko in jim odreka najosnovnejše pravice. ' " ' ' Zaradi italijanskih zahtev po lastnem vseučilišču je avstrijske univerze leta 1904 spet preplavil val nasilja. Ob tej priliki je slovensko hacionalno- radikalno dijaštvo, ki se je pravkar organiziralo, izpovedalo v glasilu O m la - dina osrednji razlog svojega nasprotovanja italijanski univerzi v Trstu: 4 Ibidem, str. 234. s Ibidem, str. 234, 262. 'Edinost, 18. novembra 1901. .,,•',. . w .„„, . OJ* o,-. 7 Anton Aškerc, Našim srednješolskim abiturientom. Ljubljanski zvon, 1. XX, 1901, str. 842, »4>- ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 257 italijanska zahteva ne more biti niti predmet razprave, kajti, če bi jo Slovenci sprejeli, bi se odpovedali vsem svojim pretenzijam po jadranskem pristanišču, odpovedali bi se svoji nacionalni eksistenci, ki ji je potrebna pot do morja.8 V imenu tega programa je radikalna O m 1 a d i h a .hudo zamerila tistim slovenskim poslancem, ki so bili pripravljeni skleniti z Italijani kompromis in odjenjati s parlamentarno opozicijo proti univerzi v zameno za slovenske osnovne in srednje šole v Trstu.9 Pa tudi.v političnih vrstah je bilo slišati kritike na račun takšnega barantanja. Henrik Turna je na' primer še v prveni letniku Omladine objavil članek, v katerem je skušal pokazati senčne plati nemških univerz, ki so imele svoj sedež v manjših mestih, < kot sta Göttingen ali Jena. Na podlagi te trditve je zaključil, da je treba ustanoviti bodočo slovensko univerzo v Trstu in ne v Ljubljani.10 Tumove besede so slovenski politični krogi sprejeli z nejevoljo; Omla­ dina pa je sklenila prirediti'kot v odgovor i nanje svoj prvi kongres v Trstu s posebnim namenom, da svoje člane pobliže spozna s tamkajšnjimi prilikami in jih opomni na pomen tržaške luke za obstoj slovenskega naroda.11 Kongresa, ki je zasedal od 5. do 8. septembra 1905, se je udeležilo 120 slovenskih študentov, prisotni pa so bili tudi češki, srbski in hrvaški delegati. Študentje, ki so ob tej priliki podčrtali svojo neodvisnost od političnih strank, sicer niso sprejeli Tumovega predloga o slovenski univerzi.v Trstu, odločno pa so se izrazili proti ustanovitvi italijanske univerze v tem mestu, čeprav so priznavali Italijanom pravico do visoke šole, a tam, kjer je njihovo sre­ dišče: na Tridentinskem. »Trst ni popolnoma italijansko mesto« — so dejali — »V tem primeru ne poznamo nobenega kompromisa, tudi če nam v zameno ponudijo univerzo v Ljubljani.«12 V zaključnem poročilu je zanimiv podatek o incidentih med študentskimi delegati in tržaškimi socialisti, incidentih ki so se vneli prav zaradi univerzi­ tetnega vprašanja. Svoje stališče do tega perečega problema je socialna demo­ kracija jasno izrazila prav v Trstu, ko je v maju 1905 prišlo do sestanka z italijansko socialistično stranko. Pogovorov so se udeležili najvidnejši pred­ stavniki obeh gibanj: Bissolati, Ferri, Marangoni z italijanske strani, Adler, Ellenbogen, Nemec, Kristan, Pittoni z avstrijske. Delegaciji sta se strinjali, da je univerzitetno vprašanje velikega poinena, saj razpihuje nacionalno mržnjo in nudi militarističnim krogom v eni in drugi državi izgovor za ne­ nehno oboroževanje. Zato so se zavzeli i za ustanovitev italijanske univerze v Trstu, na kateri pa bi bilo treba uvesti, kakor je podčrtal Kristan, tudi predavanja v slovenščini.1* Tako kompromisno stališče seveda ni šlo v račun narodnim radikalcem, od katerih so mnogi, kakor piše Omladina, prav zaradi incidentov v Trstu začenjali izgubljati svoje prevelike simpatije do socialdemokratske stranke.14 ' Jeseni 1908 so na Dunaju spet izbruhnili krvavi spopadi zaradi univerze v Trstu: italijanski študentje so v avli celo streljali na svoje nemške kolege, * Dunajski nemiri. Omladina, št. 1, 1. I. 1904/5, str. 3. ' Ibidem, str. 5. J' Henrik Tuma, Vseučiliško vprašanje, Omladina, št. 9, 1. I. 1904/5, str. 149. , Gregor Žerjav, Shod narodno-radikalnega dijaštva v Trstu, Omladina, št. 1, 1. II. 1905/6, str. 18; »z naroda za narod, Ljubljana, 1905, str. 9, 10. j? Iz naroda za narod, cit., str. 10—12. "Shod narodno-radikalnega dijaštva v Trstu, Omladina, št. 0, 1. II. 1905/6, str. 109. 14 Arbeiter-Zeitung, 18. maja 1905; 24. maja 1905. 258 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 kar je povzročilo celo vrsto nemirov, v katere je bila zapletena tudi slovenska mladina.15 Nova avstrijska vlada, ki ji je načeloval v. Bienerth, se je v tem kritičnem trenutku odločila — tudi zaradi zunanjepolitičnih razlogov — da reši enkrat za vselej italijansko univerzitetno vprašanje. Za svet je prosila nekatere trža­ ške osebnosti, med katerimi je bil tudi škof Franz Nagi. Večina povprašanih se načelno ni izrazila proti ustanovitvi univerze v Trstu. Po njihovem mnenju bi nekaj stotin študentov iredentizmu ne moglo dati odločilnega zagona. Na­ sprotno, popustljiva politika do italijanskih kulturnih zadev bi vladi dovolje­ vala, da nastopi z večjo energijo proti političnemu rovarjenju nekaterih italijanskih krogov. Večina pa je tudi poudarila, da bi bilo treba obenem igrati tudi na slovensko karto in opogumljati dvojezične Slovence, da se vpišejo na univerzo, ter jo na ta način iztrgati izključno italijanskemu vplivu. Toliko bolj, ker je Slovencem naklonjena politika, kakor trdi eden izmed povprašanih, »die einzige mögliche österreichische Politik in Triest«.16 Istočasno pa je ostro nasprotoval tržaški rešitvi univerzitetnega vpra­ šanja namestnik Hohenlohe najbrž tudi pod vplivom nadvojvode Franca Ferdinanda, ki Italijanom ni bil naklonjen. V svojem poročilu vladi je Hohen­ lohe zapisal, da Trst ni izključno italijansko mesto, kar so zgovorno dokazale volitve leta 1907, ko je bila italijanska liberalno-nacionalna stranka hudo poražena. V mestu živi močna skupina Slovencev, ki zaradi nenehnega pri­ toka iz zaledja stalno raste. V takšnih okoliščinah bi se vpisalo na univerzo veliko Slovencev, kar bi poostrilo že tako hudo nacionalno napetost v Pri­ morju.17 Istega mnenja so bili tudi italijanski nacionalno-liberalni krogi. Tako sta na primer svetnika Richetti in Salata izrazila namestnikovemu predstav­ niku pri občini prepričanje, da bi se na tržaško univerzo vpisali predvsem slovenski študentje, kar bi zadalo veliko rano italijanskemu značaju mesta. Ob drugi priliki je Felice Venezian šel še dalje in ugotovil, da bi bila ustano- " vitev univerze v Trstu prava katastrofa za njegovo stranko, saj bi izgubila enega izmed glavnih argumentov za iredentistično propagando.18 Slovenski študentje na Dunaju so v tem času, proti koncu leta 1908, budno sledili razvoju dogodkov. Odločno so reagirali na pisanje nekaterih nemških listov, ki so zagovarjali ustanovitev univerze v Trstu tudi iz zunanje­ političnih razlogov, češ da si je treba zagotoviti naklonjenost Italije v tre­ nutku, ko je Avstrija zaradi aneksije Bosne in Hercegovine na diplomatskem polju skoraj popolnoma osamljena. Ugotovitev ni bila iz trte zvita: v poro­ čilih zunanjemu ministru Aerenthalu je poslanik v Rimu von Lützov vztrajno naglašal, da bi bilo mogoče sovražno razpoloženje italijanske javnosti kore­ nito spremeniti, če bi cesarska vlada rešila univerzitetno vprašanje. Rimski zunanji minister Tittoni je Liitzovu v zvezi s tem brez ovinkov priznal: »Vse je od tega odvisno; narod se konec koncev požvižga na Bosno.«19 Slovenski študentje pa niso bili dovzetni za mednarodne preglavice avstrijske vlade. Vznemirjeni zaradi novic o italijanskem pritisku so sklicali na Dunaju skupaj s Srbi in Hrvati veliko protestno zborovanje v prid uni­ verze v Ljubljani. Pot do italijanske univerze v Trstu — tako zagotavljajo u Haus-Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Dunaj, Politische Akten (PA), 225, Italienische Universitäts­ frage, št. 5677/MP. 16 Ara, cit., str. 103. « Ibidem, str. 104. . . . • 1» Schiffrer, La rivendicazione dell'Università italiana a Trieste, v knjigi. La Venezia Giulia nell età del Risorgimento, Momenti e problemi, Videm, 1965, str. 130, 131; Ara, cit., 106. » HHStA, PA, 225, Italienische Universitätsfrage, št. 236. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 259 v posebni poslanici vladi — pelje samo čez slovenski narod. A ta pot ne bo lahka. V podporo njihovi akciji je poslanec Rybar 5. decembra 1908 naslovil na vlado interpelacijo, v kateri protestira proti vmešavanju Italije v avstrij­ ske notranje zadeve.20 Pod pritiskom notranjih in zunanjepolitičnih činiteljev so se oblasti končno odločile za tipični avstrijski kompromis: oznanile so ustanovitev italijanske pravne fakultete na Dunaju. Toda slovenski študentje in njihovi politični predstavniki so se tudi taki rešitvi postavili po robu. Janez Evan­ gelist Krek je v članku za katoliški dijaški časopis Zora zapisal, da je z aneksijo Bosne in Hercegovine zraslo število Jugoslovanov v monarhiji za dva milijona. V interesu države je, da poskrbi v prvi vrsti za njihove kulturne potrebe.21 27. januarja 1909 so vse tri slovenske dijaške organizacije na Du­ naju: Zora, Slovenija in Omladina sklicale skupni sestanek, na katerem so študentje ugotovili, da je vlada »v svojo sramoto« klonila pred streljanjem v avli in pred pritiskom Italije, namesto da bi izpolnila želje Slovencev, ki so se vedno izkazali za zveste državljane.22 Vlada se je šele marca 1910 odločila predložiti v razpravo parlamentu osnutek zakona o italijanski pravni fakulteti na Dunaju tudi zaradi odpora z južnoslovanske strani in kljub glasnim protestom Italijanov, ki so slej kot prej zahtevali Trst. Minister za prosveto, Stürgkh, je ob tej priliki v uvodnem govoru podčrtal, da je problem italijanske univerze nekaj izrednega. Pri tem se je skliceval na visoko kulturno raven italijanskega prebivalstva v Avstriji ter na tradicijo univerz v Pavi ji in Padovi. Ta poizkus razlikovanja in loče­ vanja italijanskih visokošolskih zahtev od zahtev drugih narodov je seveda povzročil pravi vihar v slovanskih vrstah. Češki, ukrajinski, hrvaški in slo­ venski poslanci so z vso odločnostjo zavrgli takšno posamično reševanje skupnih problemov, našteli so svoje potrebe in poudarili, da morajo vsi av­ strijski narodi, ki je še nimajo, dobiti svojo univerzo istočasno.23 Z južnoslovanske strani, a tudi s češke pa je bilo v teku omenjene parla­ mentarne debate slišati krepke očitke tudi na račun Italijanov. Znova in znova se pojavlja trditev, da Trst ni izključno italijansko mesto, temveč središče slovensko-hrvaške pokrajine. Slovanski poslanci predvsem zamerijo primorskim Italijanom njihovo Slovencem in Hrvatom sovražno šolsko poli­ tiko. »Če hočejo, gospodje imeti pečenko«, tako je pribil Rybaf, »nam morajo dati najprej naš vsakdanji kruh.«24 Rybar je izrabil svoj poseg za široko analizo nacionalnega vprašanja v Avstriji. Očital je vladi, da s svojim predlogom nagrajuje iredentiste, ki prete samemu obstoju monarhije, obenem pa pozablja na Južne Slovane, ki bi ji edini mogli pomagati v boju proti centrifugalnim silam. Takšna politika pa ho mogoča samo, če; bo vlada opustila svojo nemškutarsko stališče in vzpo­ stavila prijateljske odnose do Slovanov. Po Rybafevem mnenju je v Avstriji na oblasti »nemška« ne pa »avstrijska« vlada. »Mi hočemo živeti v Avstriji m ostati Avstrijci, nočemo pa v Avstriji postati Nemci«, je zatrdil Rybar ne brez prikrite grožnje. Svoje besede je podkrepil s citatom iz Schillerjeve 20 Ilustriertes Wiener Extrablatt, 4. decembra 1908. "• Janez Evangelist Krek, Naše vseučilišče, Zora, št. 5, 1, XIV., 1908/9, str. 93. J 22 Uvod za vseučilišče na Dunaju, Ibidem, str. 110. 23 Ara, cit., str. 108. 24 Ibidem. 260 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 Messinske neveste: »Die fremden Eroberer kommen und gehen, wir gehorchen aber wir bleiben stehen.«25 , Polemiko v parlamentu so oblasti spretno izrabile v svoje namene. Na konferenci z italijanskimi poslanci konec maja 1910 sta ministrski predsednik in prosvetni minister ugotovila, da bi bilo mogoče premostiti obstrukcijo, s katero so grozili Slovani, samo s primernimi kompenzacijami: z razcepitvijo tržaške univerze na dve sekciji, italijansko in slovensko, ali pa z ustanovitvijo slovenske univerze kje drugje, čemur pa bi gotovo nasprotovali Nemci. Se najbolje je, sta trdila, da se Italijani zadovoljijo s pravno fakulteto na Dunaju, saj bi se jim na takem zavodu ne bilo treba bati slovanske konkurence. Itali­ janski poslanci so bili vsekakor dovzetni za te argumente^ ter izjavili, da so pripravljeni sprejeti fakulteto na Dunaju, če ne gre drugače.26 Po tem načelnem pristanku italijanskih poslancev so se začeli zakulisni manevri, ki naj bi omogočili zakonskemu osnutku varno plovbo mimo Scile in Karibde parlamentarnih debat. Treba si jè bilo .pridobiti nemške poslance, ki so sklenili, kljub ostremu nasprotju svojih volivcev, da bodo glasovali v prid italijanske fakultete. Bali so se namreč, dà bi v nasprotnem primeru Italijani ne prešli v opozicijo. To bi po vsej verjetnosti povzročilo krizo vlade; v novem kabinetu pa bi bila — tako se je govorilo — vsaj polovica Slovanov.27 Treba je bilo prepričati poveljnika generalnega štaba Conrada von Hòtzendorfa, ki je ob vsaki priliki ponavljal svoj ceterum censeo, da je Italija prvi sovražnik Avstrije.28 Treba je bilo najprej skleniti kompromis s Slovenci. Zanimiv predlog je v tem času prišel iz Gorice, kjer je deželni svet izglasoval resolucijo, v kateri zahteva istočasno ustanovitev italijanske uni­ verze v Trstu in slovenske v Ljubljani.29 Prišlo je tudi do srečanja med itali­ janskimi in slovenskimi parlamentarci, ki so trdili, da so pripravljeni dovoliti celo ustanovitev univerze v Trstu, a pod pogojem, da dobe svoje šole v mestu samem in Istri. Cena je bila previsoka: italijanski politični predstavniki so menili, da tega ne morejo obljubiti, saj je vprašanje odvisno od lokalnih občinskih oblasti.30 V odgovor so Jugoslovani ubrali pot parlamentarne obstrukcije in izja­ vili, da ne bodo nikdar dovolili italijanske univerze, če ne bo istočasno rešeno slovensko visokošolsko vprašanje. Ta odločitev je zadala smrtni udarec vlad­ nemu načrtu: parlamentarno delo je postalo nemogoče in zato so bila zase­ danja začasno ukinjena.31 Po dveletnem relativnem zatišju se je polemika spet zaostrila leta 1914, ko so se znova pojavile govorice o skorajšnji ustanovitvi italijanske univerze v Trstu. Slovenski in hrvaški študentje so se v precejšnjem številu vpisali na tržaški trgovski zavod R e v o 11 e 11 a — ki je bil privatna ustanova — z namenom, da dokažejo svojo številčno moč in podprejo svoje poslance, ki so trdili, da mora biti univerza v Trstu dvojezična. Z Italijani je prišlo do hudih spopadov, ki so glasno odjeknili na Dunaju med jugoslovansko mla­ dino: vneli so se novi nemiri in žolčne časopisne polemike, ki so se zavlekle tja do izbruha vojne. Na eni izmed svojih zadnjih manifestacij so jugoslovan- 25 Ibidem, str. 110. 24 HHStA, PA, 225, Italienische Universitätsfrage, št. 1401—1402. " Molisch, cit., str. 221; Pasini, La storia della lotta per l'Università di Trieste, Trst, 1938, str. з*. 28 Kurt Knoll, Die Geschichte der wehrhaften Vereine deutscher Studenten in der Ostmark, Dunaj, 1922, str. 394, 595. » Ara, cit., 118. 30 Andrej Veble, Slovensko vseučiliško vprašanje, Zora, št. 3, 1. XV., 1909/10, str. 185. 31 Ibidem, str. 186. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 261 ski študentje, med katerimi so se utrdile skrajno radikalne in revolucionarne skupine, še enkrat protestirali proti italijanski univerzi v Trstu in polemično ugotovili, da je treba v tem mestu ustanoviti slovensko vseučilišče.32 Razprava o univerzi v Trstu se je tako zavlekla vse do predvečera sarajev­ skega atentata, ne da bi se premaknila niti za ped z izhodiščne točke. V bistvu je služila tako Italijanom kot Slovencem predvsem v propagandne namene. Prvim je bila dobrodošla za njibovo iredentistično agitacijo, drugim pa je nudila priliko, da dajo večji odjek zabtevam po univerzi v Ljubljani, da obvestijo široko javnost o svojih težkih šolskih razmerah v Primorju in da poudarijo svoje težnje — ki pogosto niso bile brez nacionalističnih primesi — po dostopu do morja. Riassunto LA QUESTIONE DELL'UNIVERSITÀ SLOVENA DI TRIESTE SOTTO L'AUSTRIA L'autore descrive le lotte per l'istituzione dell'università di Trieste ai primi del XX sec. Gli Italiani dell'Austria rivendicavano una propria università a Trieste e non nel loro centro nel Trentino. Questa richiesta incontrò peraltro l'opposizione degli Slavi austriaci in quanto Trieste era il centro di una regione abitata in maggio­ ranza da Sloveni e Croati ed essa stessa città non del tutto italiana. Anche se gli Sloveni avrebbero avuto in cambio l'università a Ljubljana o le scuole elementari e medie a Trieste, la gioventù nazional-radicale slovena respinse le richieste rivendi­ cando invece per Trieste l'università slovena grazie a cui si sarebbe potuto conser­ vare agli Sloveni l'accesso al mare. 32 II Piccolo, 13. marca 1914; 14. marca 1914; 20. marea 1914. * Zgodovinski časopis