SETTIMANALE 
Poste italiane S.p.a. 
Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003
(conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY
LETO XXV. ŠT. 40 (1199) TRST, GORICA
ČETRTEK, 22. OKTOBRA 2020
CENA 1,20€
www.noviglas.eu
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV
 KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Direktorica 3
Pot miru so minuli 
teden nagradili kot 
najboljšo evropsko 
projektno idejo. O 
delovanju fundacije 
smo se pogovorili z 
direktorico 
Mašo Klavora 
Komisija Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu se je 14. t. 
m. seznanila s predlogom sprememb proračuna za leto 2021 in proračunom za leto 
2022. V razpravi so bili člani komisije enotni, z zadovoljstvom so sprejeli načrte 
za zvišanje sredstev za urad za prihodnji dve leti za skupno 1,9 milijona evrov. 
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch je poudarila, 
da z veseljem zre v predlog proračuna za leti 2021 in 2022, saj se sredstva v obeh 
letih povečujejo. Glede na predlog bi se sredstva za leto 2021 povečala s sprva 
predvidenih 9,5 milijona evrov na 10,2 milijona, v letu 2022 pa na 10,7 milijona. 
Trst - Gorica
Zunanji minister Anže Logar na obisku
Zunanji minister Republike Slovenije dr. Anže Logar je v ponedeljek, 19. oktobra 2020, obiskal Trst in Gorico ter se 
srečal s predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji. V 
Trstu je minister obiskal Narodni dom in se srečal s predstavniki 
novoustanovljene fundacije, ki bo sprejela lastništvo te 
simbolične palače. Več pozornosti je bilo namenjene vprašanju 
slovenskega zastopništva v italijanskem parlamentu, pri čemer je 
minister poudaril pomen enotnosti v manjšini. 
V Trgovskem domu v Gorici se je zunanji minister dr. Anže 
Logar srečal s predstavništvom slovenske narodne skupnosti na 
Goriškem in Videmskem. Po uvodnih pozdravih predsednikov 
dveh krovnih organizacij SKGZ in SSO, Ksenije Dobrila in 
Walterja Bandlja, je Livio Semolič predstavil ministru Logarju 
potek vračanja Trgovskega doma, Julijan Čavdek pa ga je seznanil 
z nameni in delovanjem službe za jezikovne pravice Zajezik.
Šefa slovenske zunanje politike so nato pozdravili pokrajinska 
predsednica SKGZ za Videmsko Luigia Negro ter goriški 
pokrajinski predsednici SKGZ in SSO Maja Humar ter Franca 
Padovan. Slovenskega zunanjega ministra je pozdravila tudi 
senatorka Tatjana Rojc, ki je izrazila zadovoljstvo s potekom 
vračanja Trgovskega doma, kot je to zapisano v zaščitnem 
zakonu 38/2001. 
Čas za molitev
Jurij Paljk
Včasih se v uredništvu posmejemo na račun italijanskega premierja, ki je že izrekel veliko neumnosti, ena največjih 
je bila gotovo tista njegova patetična napoved: “Sara' un 
anno bellissimo! Čudovito leto bo!” Vemo, da je potem 
prišla pandemija z virusom covid-19, ki nam dokazuje, kako 
smo krhki. Vse več je okuženih tako v Italiji kot v Sloveniji, 
v Evropi in v svetu. Svoje delo skušamo opravljati pošteno 
in nočemo dramatizirati, prav gotovo pa ne bomo dajali 
besede posmehovalcem in tistim, ki ne upoštevajo navodil 
zdravnikov in ne vlad širom po svetu, ki nam naročajo, naj 
skrbimo z razkuževanjem, medsebojno razdaljo, maskami, 
predvsem pa z osamo, da ne bo okužb še več. Tudi mi v 
uredništvu imamo kolego, ki je v osami zaradi okužbe, vse 
prostore smo že večkrat razkužili, uredništvo je zaprto za 
zunanje člane, sami se držimo pravil, ki nam jih nalagajo 
zdravniki in vlada. In nam ni vseeno, ker je v domovini 
Sloveniji stanje iz dneva v dan slabše, tudi zaradi kriminalne 
objestnosti nekaterih, ki se ne držijo pravil, ki jih zahteva 
širjenje virusa covid-19. In se navajamo na vse večje razdalje 
med nami, take in drugačne. A naša misel gre in mora iti 
predvsem najbolj šibkim in najbolj ranljivim, prav zato 
moramo sami skrbeti, da se ne bomo okužili in tako nevarne 
bolezni prenašali na druge. V Sloveniji od torka, 20. oktobra, 
vladni odlok prepoveduje vse prireditve, maše z verniki, 
poroke ... “Zdaj je tak čas. Bodimo pogumni in odločni, a 
strpni in potrpežljivi. To je zlasti pomembno za politiko, 
ki naj si iskreno prizadeva za medsebojno spoštovanje in 
sodelovanje,” je vsem Slovencem dejal predsednik Borut 
Pahor. P. Silvo Šinkovec ima prav: “Čas krize je tudi čas 
priložnosti. Ko upočasnimo svoj korak, imamo več časa za 
premišljevanje, kdo smo in kam gremo ... Nosimo maske, 
razkužujemo roke, držimo razdaljo. Pravila so potrebna 
zaradi naše varnosti. Bogu pa se priporočamo, ker vemo, da 
ni vse od nas odvisno. Zato potrebujemo Božje varstvo. Zato je 
sedaj tudi čas za molitev za vse, ki verjamejo v moč molitve.” 
Str. 7 / Gorica
Svetnica SSk Marilka Koršič o 
učinkovitosti občinske uprave
Str. 8 / Knjižna novost
Sinteze, druga zbirka kratke 
proze Primoža Sturmana
Str. 9 / Trst 
Tržaška branja, nova knjiga 
prof. Marije Pirjevec 
www.consulenzelavoro.it
Jesen na Krasu
 je krasna!
foto @ivanpersoglia
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS2 Svet okrog nas
Povejmo na glas
A vendar srečanja potrebujemo
Janez Povše
A vendar srečanja potrebujemo, potrebujemo 
lep pogovor, potrebujemo druženje z znanci, 
s prijatelji, potrebujemo stik z drugim in 
drugimi v najožjem krogu in tudi v manjših in 
večjih skupinah, ko gre za posebne trenutke. 
Potrebujemo bližino drugih ob raznih 
praznovanjih, obhajanju rojstnega dneva, krsta, 
poroke, potrebujemo, ker smo družbena bitja, 
sicer enkratne osebe oziroma posamezniki, a 
kljub temu družbena bitja, ki se želijo srečevati 
na najrazličnejše načine. Kako so v tem smislu 
nadvse pomembna naša druženja na delovnem 
mestu, v šoli, v sproščenem oddihu, kako radi 
zahajamo na najrazličnejše prireditve od tistih 
kulturnih pa vse tja do športnih in še mnogih 
drugih, kako nam veliko pomeni udeležba na 
verskih dogodkih, če čutimo v sebi tovrstno 
nagnenje. Z eno besedo, biti skupaj in čutiti ta 
skupaj kot nekaj nepogrešljivega in osrečujočega 
je središčni del našega bitja in bistva, brez tega 
skupnega skupaj bi bili oropani za temeljno 
pretakanje medsebojnih izkušenj in prepletenosti. 
Da se razumemo: vse do zdaj napisane vrstice 
niso zavajanje, niso poziv, naj ne sprejemamo 
uvedenih protivirusnih ukrepov, še manj so 
zanikanje covida-19, pač pa so opis naše, se pravi 
človekove narave, ki preprosto ne more polno in 
smiselno živeti brez žive povezanosti z drugimi. 
In v tej luči je več kot razvidno, da nam je virus 
odvzel, nam odvzema in nam bo še odvzemal 
res nemajhen del sproščenega življenja, bolje 
rečeno znaten del zdravega življenja. Še mnogo 
bolj kot doslej je tudi postalo jasno, da stiki po 
telefončkih in omrežjih ne morejo nadomestiti 
neposrednih srečanj, kar nemara velja toliko 
bolj za otroke in mladostnike. Tozadevne študije 
namreč dokazujejo, da so se prav na njih, torej 
na mladih in predvsem najmlajših, pokazale 
škodljive posledice prekomernega posluževanja 
elektronskih komunikacij, namreč vse večja 
zaprtost vase in mestoma kar odklanjanje 
neposrednih pogovorov in srečevanj. A v času 
virusa je vase zaobrnjena drža močno preskočila 
v toliko večjo željo po stikih in druženjih iz oči 
v oči ter se pridružila srednjim generacijam z 
vse bolj številnimi zasebnimi srečanji, kar vse 
skupaj žal predstavlja osrednji vir novih okužb. 
Srečanja in druženja, kot rečeno, potrebujemo kot 
zemlja vodo, zato je prihajalo do neprevidnosti, 
neupoštevanja opozoril do tolikšne mere, da 
je že mogoče govoriti o neodgovornosti do 
zdravja samih sebe in drugih, zaradi česar je 
covid-19 spet močno dvignil glavo in prihaja 
k nam kot drugi ravno tako nevaren val. In kaj 
naj zdaj storimo s to svojo neustavljivo nujo po 
družabnosti, ko pa jo bodo morali novi ukrepi 
temeljito zamejiti? Vse dovoljene stike velja 
izrazito poglobiti, kar pomeni poglobiti jih z 
iskreno prijaznostjo in s še večjim iskrenim 
veseljem nad drugimi, saj so nam ti drugi lahko 
v odločilno oporo, če jim le posvetimo nekaj 
več čuteče pozornosti, kot jo v zameno od njih 
pričakujemo.
Demokracija je izziv za vse
Optimizem drugorazrednih
Nekdanji predsednik nemškega parlamenta 
(Bundestaga) Wolfgang 
Thierse je zapisal, da “po 
30 letih združitve vladata v 
vzhodnih deželah nejevolja 
in ogorčenje. Vendar bi lahko 
vzhodnonemške izkušnje 
razpada, ponovnega dviga in 
prenove družbe pomagale, 
da bi se usmerili izzivom 
prihodnosti.” Bi bilo možno 
kaj podobnega tudi v Sloveniji, 
se pravi, ali se lahko tudi na 
Slovenskem malodušje in 
nejevolja usmerita v izziv za 
družbo prihodnosti? Sicer 
se zdi, da je nejevolja zdaj v 
obdobju Janševe vlade bolj 
na strani politične opozicije. 
Ta sicer pokriva tiste sloje, 
ki jim zaradi pridobitev 
izročil revolucije gre bolje 
kot ostalim. Večini teh se ni 
treba seliti v tujino – saj imajo 
njihovi starši dovolj vpliva 
in denarja, da jim zagotovijo 
mesta doma. Med njimi 
so močni deli uslužbencev 
establishmenta državnih 
jasli, tudi npr. v RTV SLO, ki 
ljubosumno čuvajo pridobitve 
in ovirajo spremembe. Očitno 
jih je kar nekaj, kdo celo med 
strankami sedanje koalicije. 
Ne gre jim za reforme družbe, 
pač pa za ohranitev položajev, 
čeprav javno govorijo kaj 
tretjega, le o svojih privilegijih 
in povezavah ne. Malodušje pa 
se je utrdilo pri tistih, ki jih je 
tranzicijsko ropanje pahnilo 
na rob in se jih lahko dotakne 
omenjena propaganda za 
sejanje nezadovoljstva v 
družbi, čeprav bi storili dobro, 
če bi z volitvami vplivali na 
razvoj države. Izvajalci te 
propagande nezadovoljstva 
pa so namreč ravno tisti, ki 
so iz tranzicije s podedovano 
politično močjo iz nekdanjega 
sistema s privilegiji povzročili 
revščino teh prizadetih.  Zato 
naskakujejo ministra Hojsa 
(in druge vladajoče), ki je 
dregnil v delo pravosodnih 
in drugih organov glede 
“iranskega denarja”, TEŠ, 
nabav v zdravstvu itd. Isti 
jemljejo upanje ogroženim in 
izganjajo sposobne v tujino, 
branijo svoje pozicije, ščuvajo 
v parlamentu in v medijih, 
ovirajo delovanje organov 
pregona ter demokratizacijo. 
V zdravstvu je zato treba 
ukiniti privilegije državnega 
zdravstva, kot pravi 
zobozdravnik dr. Krištof 
Zevnik v Družini in ustvariti 
enakopravne pogoje dela 
vsem. 
“Človeška bitja so tista bitja, ki 
govorijo, nečloveška pa tista, o 
katerih govorimo”, je zapisal 
sociolog Latour. Namen 
politike je, da bi se ljudje med 
seboj dogovarjali o svojih 
skupnih zadevah, in sicer tako, 
da nihče ne bi bil prezrt in se 
ne bi počutil nečloveško, ker 
bi ga izključevali iz dogovora 
in mu preprečevali normalno 
družbeno komuniciranje. 
Zato je nujen politični dialog, 
saj politika “realne utopije” 
(Büchele, Politika zoper laž) 
zahteva spravo in sodelovanje.
Kot postkomunistična 
država ima Slovenija zaradi 
usedlin laži in potvarjanj, 
ki še botrujejo privilegijem, 
težavo politične komunikacije. 
Iz komunizma izhajajoči 
odločevalci so vajeni le 
diktirati, stranke tega 
izvora zato nočejo dialoga, 
kot potrjuje večina sedanje 
opozicije. Na preizkušnji je 
tudi demokracija medijev.   
A ravno tako imenovani 
“branitelji”  demokracije 
medijev najbolj vztrajajo 
na svojih finančnih in 
programskih monopolih in jih 
v RTV SLO celo reklamirajo.  
Zakaj RTV SLO tako krčevito 
poudarja usmerjenost vlade 
višegrajski skupini, čeprav 
se politiki sedanje vlade 
sestajajo z vsemi predstavniki 
EU, le da to RTV ignorira? 
Verjetno zato, ker omenjene 
postkomunistične države 
resno prečiščujejo totalitarne 
monopole in vzpostavljajo 
demokratične temelje, kar 
moti postkomunistične 
levičarje, ki ne zmorejo 
in zaradi svojih finančnih 
interesov niso pripravljeni 
sprejeti ustreznih pozitivnih 
družbenih različic ter bruhajo 
svoj gnev na družbeno 
očiščenje v teh državah. Očitno 
se v določenih strankarskih 
in nevladnih organizacijah 
bojijo izgubiti  dosedanje 
privilegije, saj bi se lahko 
in bi se morali boriti za 
ustreznejše nacionalno-
konstruktivne vsebine in 
teme. Morda smo državljani 
in celo tisti v novih nevladnih 
organizacijah premalo 
odločni, da bi se enakopravno 
zavzeli in kljubovali na 
političnem, organizacijskem 
in gospodarskem 
demokratičnem trgu. Seveda 
so še številne ovire, a treba 
jih je z dosledno dejavnostjo 
premagovati, da uveljavljamo 
svoje ustavne pravice. 
Veliko državljanov, pa tudi 
organizacije, ki so nastale 
po letu 1990 in zastopajo, 
npr. žrtve komunizma, 
pravno varnost, pluralnost 
medijev itd., torej evropsko 
in nacionalno naravnane 
teme, težje dobijo dostop do 
medijev. Ovire dostopa so 
na RTV SLO, celo v sodstvu 
ter enakopravnem vstopu 
v državno financiranje, 
čeprav imajo vsi državljani 
in tudi društva v javnem 
interesu to pravico, enako 
kot druge. To velja tudi za 
naše Društvo Združeni ob 
Lipi sprave, kot smo zapisali 
v pravkar izdani knjigi Sprava 
in demokracija. A pot je vseeno 
zahtevna. Verjamem pa, da 
je kljub izpadom levičarjev 
in njihove ulice mogoče 
graditi državo po javnih, 
za vse veljavnih pravilih, le 
držati se jih moramo ter jih 
zavzeto braniti in vzdrževati. 
Demokracija je namreč izziv 
za vse, po evangelijskih 
besedah pa to dosegajo le 
močne in odločne osebnosti, 
ne protestni nasilneži, ki jim 
je treba odločno reči ne, pač 
pa močni v duhu in resnici. 
Zato podobno kot Thierse 
verjamem, da je tridesetletnica 
tudi naša priložnost.
Janez Juhant 
Ob okroglem življenjskem jubileju Marjana Terpina
Iskrena zahvala za njegovo 
dolgoletno politično delovanje!
V zvezi s čestitkami gospodu Marjanu Terpinu 
ob njegovem visokem 
življenjskem jubileju, ki so 
bile objavljene v Novem glasu 
z dne 8. oktobra, je prišlo do 
neljubega spodrsljaja v zvezi s 
funkcijami, ki jih je zasedal pri 
stranki Slovenska skupnost. 
Zaradi tega podajamo 
povzetek njegovega bogatega 
političnega delovanja, ki ga 
je sicer težko strniti v nekaj 
vrstic. 
Marjan Terpin se je že kot 
mlad fant začel zanimati 
za politiko in je sodeloval 
v zmagovitih volilnih 
kampanjah na občinskih 
volitvah v Števerjanu v 
letih 1956, 1961 in 1965 na 
strani Kmečko delavske 
zveze. Leta 1965 je dejavno 
stopil v politiko in postal 
tajnik števerjanske Kmečko 
delavske zveze. Po nekaj 
letih političnega delovanja 
na krajevni ravni je na 
povabilo dr. Avgusta Sfiligoja 
pristopil h goriški Slovenski 
demokratski zvezi, ki sta jo 
sestavljali liberalna Slovenska 
demokratična skupnost in 
Slovenska katoliška skupnost.
V 70. letih prejšnjega 
stoletja je bil Marjan Terpin 
zelo aktiven pri prenovi 
političnega delovanja 
znotraj SDZ. Takrat se je 
Slovenska katoliška skupnost 
preimenovala v Slovensko 
ljudsko gibanje, v kateri je 
Marjan Terpin skrbel za 
organizacijske zadeve in leta 
1974 prevzel tajniško vlogo. 
Zahteva po politični prenovi 
s strani mlade generacije je 
sicer privedla do nekaterih 
napetosti, na koncu pa je 15. 
februarja leta 1975 le prišlo, 
po zgledu iz Tržaške, do 
ustanovitve goriškega dela 
Slovenske skupnosti. Marjan 
Terpin je bil takrat predsednik 
pripravljalnega odbora, ki je 
skrbel za ustanovitev organov 
goriške SSk. Na prvem 
sestanku novoizvoljenega 
sveta je bilo izvoljeno vodstvo 
goriške SSk, v katerem je bil 
Marjan Terpin izvoljen za 
podtajnika. 25. novembra 
1976 je zasedal 2. pokrajinski 
kongres SSk za Goriško in 
Marjan Terpin je bil izvoljen 
za pokrajinskega tajnika. To 
funkcijo je obdržal do 17. maja 
1989, ko je štafetno palico 
predal dr. Mirku Špacapanu.
Maja 1975 sta se novonastala 
goriška SSk in tržaška SSk 
združili in stranka lipove 
vejice je dobila deželno 
razsežnost. Marjan Terpin 
je bil takrat izvoljen v prvo 
deželno tajništvo SSk, v 
katerem je sodeloval tudi v 
naslednjih mandatih. Na 5. 
deželnem kongresu SSk, ki je 
potekal v Gorici, je bil izvoljen 
za deželnega predsednika. 
To funkcijo je obdržal do leta 
1997.
Opisanemu političnemu 
delovanju Marjana Terpina bi 
bilo treba dodati še številne 
sestanke z najpomembnejšimi 
političnimi akterji italijanske 
in slovenske politike in 
sodelovanje v sklopu 
skupnega predstavništva 
Slovencev v Italiji. Nadalje 
je pomembna njegova vloga 
pri t. i. Slovenski pomladi in 
podpiranju demokratičnih sil 
v sklopu koalicije DEMOS-a. 
Za vse to in še za mnogo 
drugega smo pri SSk Marjanu 
Terpinu izredno hvaležni 
in mu še enkrat izrekamo 
iskrena voščila ob njegovem 
visokem življenjskem jubileju.
Slovenska skupnost, zbirna 
stranka Slovencev v Italiji
Minuli petek, 16. t. m., je bil na obisku v Trstu državni podsekretar Andrea Martella, ki je pri sedanji 
italijanski vladi zadolžen za medije. V spremstvu slovenske senatorke Tatjane Rojc je imel tudi 
srečanje s slovenskimi mediji, na katerem nas ni bilo, čeprav smo bili povabljeni. Ker imamo v 
uredništvu kolego v karanteni zaradi virusa covid-19, se tudi sami iz odgovornosti do naših bližnjih 
ne udeležujemo javnih dogodkov. Smo pa iskreno hvaležni senatorki Tatjani Rojc, ki je na srečanju 
podtajnika Martelle s predstavniki Primorskega dnevnika, slovenskih programov in informativnih 
oddaj deželne Rai ter Novega Matajurja v našem imenu predstavila tednik Novi glas.
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 3Aktualno
POGOVOR Maša Klavora, direktorica Fundacije Pot miru
Obnovili smo res ogromno 
dediščine soške fronte
Kljub temu da so “velike” obletnice mimo in kljub 
letu, ki ga doživljamo, je delo 
pri Fundaciji Poti miru še 
vedno zelo pestro. O tem smo 
se pogovorili z neutrudljivo 
in vedno prijazno direktorico 
fundacije Mašo Klavora.
Že veliko let ste pri fundaciji. 
Kako so se zadeve v letih 
razvile in spremenile? 
Fundacija je bila ustanovljena 
leta 2000, deset let po 
nastanku Kobariškega 
muzeja. Ustanovitelji so 
domačina Zdravko Likar 
in Željko Cimprič ter dva 
doktorja iz Ljubljane, Tone 
Jeglič in Robert Blinc. Ta 
skupina je razumela, da je 
veliko dediščine soške fronte 
ostalo v naravi, to se pravi 
nepremična dediščina, ki jo 
je vredno obnoviti, ohraniti, 
raziskovati in ovrednotiti oz. 
predstaviti širši publiki. Že 
takrat so začeli razmišljati o 
poti miru, ki bi povezovala 
prav območje soške fronte. 
Neke vrste zamisel o poti 
miru je imel avstrijski alpinist 
Walther Schaumann, ki je v 
sedemdesetih letih prejšnjega 
stoletja govoril o poti, ki 
bi združevala kraje prve 
svetovne vojne. Ta ideja se 
je potem na različne načine 
razvila v Venetu, na Tirolskem 
in tudi pri nas na Primorskem, 
tako na italijanski strani kot 
na slovenski. Fundacija je 
nastala prav na teh osnovah 
in na uspehu Kobariškega 
muzeja. V prvih letih (med 
2000-2007) je fundacija 
s posameznimi društvi in 
zasebnimi zbiratelji začela 
urejati muzeje na prostem 
v zgornjem Posočju. Tam 
je odprla tudi prvi del Poti 
miru, ki je bila 100 km dolga. 
Nastali so muzeji, ki so bili 
izpostavljeni na avtentičnih 
linijah Avstro-Ogrske ali 
pa italijanske frontne črte. 
V tistem času so nastajale 
tudi Poti miru na Krasu, na 
območju občine Miren in na 
sosednji italijanski strani ter 
park miru na Sabotinu. Od 
2008, takrat sem se fundaciji 
pridružila tudi jaz, do leta 
2013 smo začeli ta območja 
od Bovca do Trsta povezovati 
in snovati skupen ambiciozni 
čezmejni projekt Pot miru od 
Alp do Jadrana. Izvajali smo 
ga v sodelovanju z vodstvom 
Pokrajine Gorica od leta 
2012 do 2015, ko smo tudi 
simbolno odprli Pot miru 
od Alp do Jadrana z velikim 
koncertom in dogodkom 
na Trgu Evrope med Gorico 
in Novo Gorico. Takrat 
je bila tudi bolj natančno 
popisana vsa dediščina in 
pripravljeno veliko gradiva, 
med katerim je bil tudi vodnik. 
Fundacija poleg ohranjanja 
dediščine in razvoja 
kulturnega turizma veš čas 
izvaja tudi izobraževalne 
aktivnosti za vodnike, 
šolske skupine, turistične 
ponudnike, raziskovalno 
dejavnost, zadnja leta pa se 
osredotočamo še predvsem 
na popis padlih vojakov. 
V zadnjih letih, v času 
obeleževanja stoletnic, ko so 
se te pobude v sodelovanju 
z različnimi državami in 
institucijami še povečale in 
okrepile, smo razmišljali, 
kako to dediščino vpisati na 
seznam Unesco, in res od 
leta 2016 smo tudi na tem 
poskusnem seznamu. 
V dvajsetih letih smo obnovili 
res ogromno dediščine, od 
poti do muzejev na prostem 
in približno 40 spomenikov in 
obeležij.
Delovanje ni zamrlo, čeprav 
so pomembne obletnice 
mimo ...  
Ne, pobud je v resnici vedno 
več in tega smo res veseli, 
kajti ne nazadnje ideja 
poti miru je povezovanje 
narodov, ki so bili nekoč  
vključeni v prvo svetovno 
vojno, od vzhoda do zahoda. 
Naša prva naloga pa seveda 
ostaja tesno sodelovanje na 
tem čezmejnem območju 
med Slovenijo in Furlanijo 
Julijsko krajino oz. Italijo. Si 
pa želimo to idejo tudi širiti 
proti Stelviu, kjer je bila 
jugozahodna fronta, a tudi na 
belgijsko-francosko območje, 
v Ukrajino, Poljsko, Slovaško 
in Češko, v bistvu povsod, kjer 
je spomin na prvo svetovno 
vojno še zelo živ. 
Zelo smo odvisni od evropskih 
projektov. Pri fundaciji je 
zdaj zaposlenih osem ljudi 
in polovica naših plač je 
povezanih z uspešnostjo 
na evropskih projektih in 
pri lastnem zaslužku, zato 
imamo tudi v Kobaridu naš 
informacijski center z raznimi 
spominki in organiziramo 
tudi vrsto vodenih izletov.
Pred enim letom ste postali 
direktorica, kako doživljate 
to vlogo?
Gotovo so se stvari rahlo 
spremenile. Od nekdaj sem se 
trudila pri fundaciji in vložila 
res veliko energij, zdaj pa 
verjetno namenjam še več 
časa komunikaciji, in to z 
vedno boj številnimi partnerji 
in osebami kot prej. Obenem 
pa je seveda moja dolžnost, 
da skušam zagotoviti finance 
za vse zaposlene, pa tudi za 
vse ostale partnerje, ki so 
vključeni v to zgodbo Poti 
miru. Spomnim, da Pot miru 
ni le ideja fundacije, ampak si 
od nekdaj želimo partnersko 
razvijati to zamisel. Za ta 
projekt se borimo skupaj, 
različne institucije v 
čezmejnem območju, kar 
pomeni skupno iskanje 
sredstev, skupen razvoj in 
skupno čezmejno upravljanje 
Poti miru. To si želimo, da bi 
bilo tudi naprej. 
So letošnje razmere, ki jih 
prinaša koronavirus, vplivale 
na delovanje fundacije?
Letošnja zgodnja pomlad 
je bila velik izziv za vse, 
prav tako tudi pri fundaciji. 
Izredne razmere niso 
prizadele le turizem, ampak 
tudi ostale dejavnosti. Tudi 
fundacija je zaprla svoja 
vrata od sredine marca do 
sredine maja. Delali smo od 
doma in hodili posamično 
v pisarno, morali smo 
prilagoditi na druge načine 
delovanje in komuniciranje, 
uporabljali smo aplikacijo 
Zoom in druge virtualne 
pripomočke. Delo tako ni 
zastalo, ampak gotovo se je 
upočasnilo. Ko so se začele 
občinske in državne meje 
spet odpirati, smo v juniju 
sprejeli prve obiskovalce. To 
so bili predvsem slovenski 
gostje. Julij in avgust sta 
bila na srečo tudi letos 
izredno uspešna glede 
obiska. Zdaj pa se vračamo 
na spomladansko stanje, saj 
smo septembra že izgubili 
nekaj večjih šolskih skupin, 
ki so glede na poslabšanje 
razmer odpovedale obisk. 
Bi pa rada poudarila, da 
se kljub razmeram bodisi 
spomladi kot zdaj v jeseni 
vezi med partnerji čez mejo 
niso pretrgale. Redno smo 
bili v stiku in si izmenjavali 
informacije, mnenja in 
uspešno načrtovali aktivnosti, 
čeprav je kar nekaj dogodkov 
predvsem na italijanski strani 
odpadlo. Tukaj bi izpostavila 
tudi odlično sodelovanje, ki 
ga imamo z deželo FJK oz. 
Promoturjem in Erpacom. 
Upamo, da zima ne bo še 
dodatno poslabšala današnje 
razmere. Verjetno bodo naši 
projekti imeli rahel zamik v 
leto 2022, čeprav si ne želimo, 
da bi bil koronavirus neko 
opravičilo, in se bomo kljub 
kočljivim časom potrudili, da 
bomo izvajali tiste dejavnosti, 
ki se jih bo seveda dalo izvesti, 
kljub temu da smo v teh časih 
bolj oddaljeni med seboj. 
Projekt se torej nadaljuje …
Seveda, evropski projekt Pot 
miru/The Walk of Peace se 
uspešno nadaljuje. Fizično 
bomo nadgradili pot od 
Alp do Jadrana z dodatnimi 
kraki, do Čedada, Kranjske 
Gore in Bohinja (520 km). 
Z italijanskimi kolegi bomo 
naredili nov turistični vodnik 
za različne ciljne skupine, 
različen promocijski material 
in novo spletno stran, tako 
da bo pot res privlačna 
za pohodnike, kolesarje, 
raziskovalce, potomce padlih 
vojakov itd. Nadgradili 
bomo tudi informacije 
na terenu, popisali padle 
vojake, pripravili razstavo v 
sodelovanju z Erpac in ZRC 
SAZU o vojakih, ki so bili tudi 
umetniki, in še marsikaj. 
Upam, da bomo tako res 
združili čezmejni prostor v 
enotno pot, kjer bodo eni in 
drugi dihali skupaj za to idejo 
in jo širili obiskovalcem celega 
sveta. Obenem je pomembno, 
da smo na vseh pobudah 
skupaj in da se spominjamo 
na vse vojake, ne pa samo 
vsak svojih in da na ta način 
krepimo vrednoto miru, ki je 
univerzalna vrednota. 
Drugo leto, ko bo Slovenija 
predsedovala EU, pa si 
želimo svojo idejo predstaviti 
tudi drugim državam in 
institucijam, da bi tako 
prišlo do podpisa zaveze o 
ustanovitvi evropske Poti 
miru.
Letos čezmejna sodelovanja 
oz. Interreg programi 
praznujejo 30 let delovanja. 
V sredo, 14. oktobra, ste 
doživeli pravo zadoščenje, 
kajne?
Tako je, EU je objavila 
poziv, da išče najboljšo 
evropsko projektno idejo. Že 
spomladi se je prijavilo kar 
150 projektov, Pot miru pa je 
bila izbrana med tridesetimi 
najboljšimi idejami. Potem 
smo morali narediti kratek 
promocijski filmček in 
na podlagi tega in opisa 
je bila Pot miru izbrana 
med najboljšimi šestimi 
projekti. 14. oktobra je bilo 
rečeno, da gremo projekt 
predstaviti v Bruselj, zaradi 
koronavirusa pa so pobudniki 
na koncu izbrali drugačno 
pot. Glasovanje je potekalo 
na nekoliko nenavaden 
način, in sicer javno preko 
Facebooka. Predstavili smo 
gledališko igro, v kateri 
so igrale tri osebe, to so 
kolega iz fundacije, kolegica 
iz Promotura in kolega 
iz Posoškega razvojnega 
centra. V petih minutah smo 
predstavili idejo Poti miru/
Walk of Peace. Naš projekt je 
na koncu zmagal, kar je veliko 
zadoščenje in kar ni bilo lahko 
s takim načinom glasovanja. 
Rada bi se zahvalila vsem 
sodelavcem, partnerjem 
in vsem, ki so glasovali in 
podpirali. Prepričani smo, 
da je naša ideja prava za 
Evropo in za vrednote EU in 
verjamemo, da bomo imeli še 
veliko priložnosti, ko jo bomo 
lahko predstavili in vanjo 
povabili druge partnerje.
Matevž Čotar
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS4 Kristjani in družba
Kaj nam hoče povedati koronavirus? (25) Primož Krečič
Na kafetu z Jezusom
Dotakniti se Jezusove 
obleke 
Ženska, ki je krvavela 12 let, je videla, da je okrog 
Jezusa velika množica in da bo težko prišla 
do njega, da bi ga prosila, da bi jo ozdravil. 
Razmišljala je, da je edina možnost, da bi se ga 
vsaj na neki način dotaknila.(Mr 5,27) 
Obleka je najbolj zunanja podoba Jezusove 
osebe. Obleka predstavlja človeka, govori o njem 
in ga varuje, predvsem je narejena po njegovi 
meri in se človek poistoveti z nji. Odnos z osebo 
gre torej tudi preko obleke. 
Drugo pomembno dejstvo srečanja ženske z 
Jezusom je množica, ki je bila okrog Jezusa. 
Ljudje so prišli k njemu, da bi ga poslušali in 
našli rešitve za svoje življenje. Nekateri so 
bili tam tudi bolj na obroben način ali zaradi 
radovednosti. Vsekakor je bila gneča, prostor 
okrog Jezusa je bil zaseden. Ljudje so čutili 
njegovo sočutje, on pa je sprejel množico v 
svojem srcu, ko so bili ljudje videti kot ovce brez 
pastirja. Ko je bil v hiši in je bilo okrog veliko 
ljudi, so nosači spustili mrtvoudnega človeka 
skozi streho pred njega. (Mr 2, 1-4) Slepemu 
Bartimaju iz Jerihe je rekla množica, naj umolkne 
in ne obremenjuje množice. (Mr 10,46-52) Tudi 
ženska, ki je hotela srečati Jezusa, se je morala 
srečati z množico in se prebiti do Jezusa. 
Jezus prebiva v svojem ljudstvu. Če ga želimo 
srečati in se ga dotakniti, moramo sprejeti 
množico okrog njega. To so različni ljudje, ki 
skupaj sestavljajo Cerkev. Jezus je rekel, da kjer 
sta dva ali so trije zbrani v njegovem Duhu, je 
on med njimi. (Mt 18,20) Za Cerkev je bistveno, 
da smo v njej skupaj zaradi Jezusa. Nevesta 
Cerkev je marsikdaj muhasta, nezvesta, hladna, 
travmatična, toda vedno znova se vrača v 
najlepši objem svojega Ženina Jezusa. V njej so 
prisotni svetniki, zakramenti, Božja beseda, drugi 
viri milosti. Hudič pa se vanjo zaletava in jo hoče 
sesuti. 
Če se želimo dotakniti Jezusove obleke, 
moramo brati Božjo besedo in narediti pot 
spreobrnjenja. Anselm Grün pravi, da se je 
pri tej ženski zgodila sprememba notranje 
naravnanosti. Ni več iskala le pozornosti nase, 
ampak se je odprla za darovanje. Ozdravljenje in 
življenje sta dar. Nič ni mogoče doseči na silo, 
tudi pomoči ne. Ženska je to delala in ostala 
sama, brez rešitve in življenja. Sprememba se 
je zgodila v ljubezni. Kdor se dotakne Jezusove 
obleke, prejme v svoje telo tok Jezusove moči 
in ljubezni. Ženska ne bo več iskala sebe, ne bo 
dajala, da bi prejela, delila bo z drugimi, kar bo 
imela. 
Jezus je vprašal, kdo se ga je dotaknil. Želel se 
je srečati z žensko in jo ozdraviti ne le telesno, 
ampak tudi v njeni duši, da bi se naučila ljubiti 
in deliti. Poveličanega Jezusa se ne moremo 
neposredno dotakniti, kot se je to zgodilo pri 
tej ženski. Jezusa se dotaknemo po besedah 
Svetega pisma. Če se k svetemu sporočilu 
obrnemo v veri, potem pride iz njega moč, ki 
zdravi telo, dušo in duha. Jezusovega telesa se 
dotaknemo pri liturgiji in zakramentih. Jezus 
nam deli kruh svoje ljubezni, ki je šla do konca, 
kar predstavlja znamenje vina. Beseda in 
Jezusovo telo čakata, kdaj bosta mogla sprožiti 
reko milosti za naše življenje in ozdravljenje. 
Zakramenti nam na poseben način približajo 
Jezusovo prisotnost. Biblicist Rosini pravi, da 
bi morali sprejeti zakramente kot zdravila, s 
katerimi se dotaknemo Jezusovega telesa in 
obleke. Ta dotik je tudi spoved, v kateri nam je  
podarjeno Jezusovo odpuščanje in usmiljenje, ki 
ozdravlja. 
Gospodove obleke se moramo dotakniti, da se 
bomo mogli boriti s skušnjavami in grešnimi 
nagnjenji. Gospod more uporabiti tudi naše 
bližnje, da se nas dotakne in nas pozdravi. 
Če ga iščemo, če se trudimo, če ga prosimo, 
bo prišlo do stika in ozdravitve. Biti moramo 
ponižni, videti svojo krhkost in krhkost drugih, 
sprejeti svoje rane. Tako se ne bomo oddaljili od 
Jezusove obleke in osebe. 
Z mislimi se oziram nazaj v letošnje pomladne dni. Narava se 
je v skladu z Božjim načrtom prebujala iz zimskega počitka. V 
to pričakovanje polnosti novega življenja so za nekatere bolj 
pričakovano, za druge tudi povsem nepričakovano, prihajale novice 
o novi bolezni, ki se širi po svetu. O bolezni, ki jo povzroča neki do 
tedaj nepoznani virus. Večino ljudi nas je strah nepričakovanega, 
nečesa, kar ni raziskano in z znanjem potrjeno. Tudi sam sem se ob 
spremljanju informacij spraševal, kaj je zdaj to?
Je to resnično ali le populistično podprto v medijih? Zelo hitro sem 
prišel do spoznanja, preko dogajanja na delovnem mestu, ko je bilo 
treba iz dneva v dan in tudi kar čez noč spreminjati delovne procese 
ter utečene postopke, da je bolezen resna in se širi tu in zdaj med 
nami in ne le v oddaljenih deželah.Vsak mora imeti sebe vsaj toliko 
rad, da lahko razdaja ljubezen tudi drugim. Zavedati se moramo 
svoje krhkosti in na drugi strani tudi svoje veličine in moči. Zaščititi 
sebe pred zunanjimi vplivi, tako fizičnimi kot duhovnimi, pomeni tudi 
zaščititi druge, s katerimi prihajamo v stike.
V tem času sem začutil, da moram več moliti. V tej molitvi več 
prositi in se preko molitve Bogu tudi zahvaljevati. Niso bile prijetne 
in brezskrbne ure, ko sem čakal na izvid brisa po stiku z okuženo in 
obolelo osebo.
Hvala Bogu je bilo tudi nekaj prostih dni, zaradi zmanjšanega obsega 
dela. Izkoristil sem jih za daljše sprehode po poteh in stezah pod 
Čavnom z rožnim vencem v roki.
Do tistih dni se nisem niti zavedal, da imamo v bolnišnici tudi kapelo, 
kjer je stalno prisoten Jezus v najsvetejšem zakramentu. Mogoče so 
me pa zaprte cerkve in s tem nemožnost osebne udeležbe pri sveti 
maši ter prejemanju zakramentov nekega jutra pred službo pripeljale, 
da sem vstopil v kapelo. V kratkih stavkih sem prosil Jezusa za moč 
premagovanja vsakdanjih težav, sestankov …
Zatem pa vsako jutro najprej na kavni avtomat po kavo in potem s 
kavo v roki v kapelo. Pozdravim Jezusa in mu vsako jutro rečem: 
“Tukaj sem, pošlji mene.”
Se mu zahvalim za prejšnji dan ter sebe, svoje sodelavce, bolnike 
in vse, s katerimi se bom srečal, priporočim Njemu. Obenem se 
priporočim Svetogorski Kraljici za varstvo, moč in pogum ter Svetemu 
Duhu za njegove darove.
Nekega jutra sem se usedel v prvo klop, se pogovarjal z Jezusom in 
nevede pil kavo. Ko sem se vračal iz kapele, sem si rekel: “No, Stanko, 
danes pa si bil na kafetu z Jezusom.”
Stanko Rovtar, ŽK Kamnje
Misel na 30. nedeljo med letom
Dve vstopnici za nebesa
O evangeljskem odlomku razmišljamo ob tem, ko 
smo že zaprti in svetih maš ne 
smemo več obhajati z verniki, 
še malo pred tem pa je bilo 
število tistih, ki so lahko bili 
navzoči, samo devet. Bilo je 
torej skoraj tako, kakor bi ti 
morali potrebovati vstopnice 
za sveto mašo. Imamo pa zato 
omenjeni, če nam je dovoljeno, 
tisti dve vstopnici, ki sta nam 
potrebni za zveličanje, zato, 
da pridemo v nebesa – to sta 
ljubezen do Boga in ljubezen do 
bližnjega. Seveda nista samo 
tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali 
le ob koncu našega zemeljskega 
življenja, temveč nam celovitost 
življenja zagotavljata že zdaj, tu 
na zemlji. Ta svet danes zlasti 
zagovarja biološko plat življenja 
s samo telesnim zdravjem, 
tu pa je še mišljena predvsem 
odsotnost telesnih bolezni, 
kakor me je pred osmimi leti 
prav lepo opozoril pokojni 
terapevt Bogdan Žorž, ki sem 
ga imel čast poznati in imeti 
za prijatelja. Vseh so polna 
usta tega, kako da je človek 
“bitje odnosov”, potem pa 
se te odnose ruši. Ne samo, 
da je bitje odnosov, ampak 
človek tudi izhaja iz odnosa, 
pravzaprav vse stvarstvo izhaja 
iz odnosa, in sicer tistega, ki je 
v Bogu. Proti temu se pa tako 
ali tako svet že lep čas odkrito 
bori. Za ponazoritev naših 
dveh vstopnic, kakor smo 
ju označili, lahko vzamemo 
razlago cerkvenih očetov, 
ki so jo podali ob priliki o 
usmiljenem Samarijanu, ki jo 
sicer najdemo pri evangelistu 
Luku. Tam ta tujec namreč 
gostilničarju da dva denarija za 
ubogega potolčenega oropanca, 
ta dva denarija pa po svetih 
očetih označujeta ravno ti dve 
zapovedi ljubezni, do Boga 
in do bližnjega. Kakor Judje v 
Jezusovem času niso bili enotni 
glede tega, katera zapoved 
je največja, tako zagotovo 
velja tudi danes. Takrat so 
se prepirali o pomembnosti 
med 613 zapovedmi, kjer je 
bilo 248 zapovedi in 365 (za 
vsak dan ena) prepovedi, 
kjer je kdo rekel, da je večja 
tista o soboti, spet drugi 
katera druga ... Podobno torej 
potekajo razprave danes o tem, 
kar je najpomembneje, kjer 
razumljivo tudi politiki podajo 
svoje mnenje, pa imajo do neke 
mere tudi prav. Vseeno pa je 
Božja avtoriteta tista, ki je nad 
vsemi drugimi in je tudi edina, 
ki ob izbiranju ene zapovedi 
postavi, seveda ne po enakosti, 
ampak po podobnosti, na prvo 
mesto dve zapovedi. Tista o 
bližnjem je namreč tisti o Bogu 
podobna, ne pa enaka. Kot pravi 
stari rek, se pogosto prevajalec 
izkaže kot izdajalec. Vračamo se 
na pojem “podobe” s prejšnje 
nedelje. Človek je Božja podoba, 
zato je potrebna ljubezen do 
njega, vendar zaradi Boga. 
Če hočemo pravo ljubezen 
do bližnjega, le-ta ni mogoča 
brez najprej ljubezni do Boga, 
podobno pa lahko izhajamo iz 
tega, kakor recimo dela apostol 
Janez, da se razodeva naša 
ljubezen do Boga iz ljubezni 
do bližnjega. Mera ljubiti 
Boga je ljubiti ga brez mere, 
potrebno pa je nato ta odnos 
prenašati v naš odnos, našo 
ljubezen do bližnjega. Potem 
pa sicer velja, da je bližnji vsak 
človek, prijatelj ali sovražnik, 
vendarle pa velja, lepo pa je to 
kodificiral sv. Tomaž Akvinski, 
hierarhija ljubezni. Gremo od 
najožjega kroga navzven. Tako 
se izkaže, da mora biti nekaj 
narobe v obeh odnosih tistega 
človeka, ki bi bil lahko sicer zelo 
družbeno aktiven, a zanemarja 
svoj odnos z domačimi, še 
posebej z zakoncem in otroki. 
Kot je jasno, lahko podobno 
rečemo, da smo zelo aktivni v 
družbi, recimo v kaki karitativni 
organizaciji, pa zelo slabo 
živimo svoje molitveno in/
ali zakramentalno življenje, 
skratka svoj odnos z Bogom. 
Ko se tako izbira pomembnost, 
je vselej neka hierarhija, saj 
je sicer anarhija, je pa res, kot 
smo dejali, da sta obe zapovedi 
dve plati enega kovanca in 
gresta z roko v roki. Če smo pa 
postavljeni pred izbiro med 
Bogom in bližnjimi, damo 
prednost slavi in časti Bogu, 
a le-to mu dajemo skupaj s 
svojimi bližnjimi.    
Andrej Vončina
Skozi drugačno prizmo (31b)
Virus in znanstveno 
poročanje v medijih (2)
Kakor pravilno pravi Razzante, je tako prišlo 
do “Babilona pogosto med 
seboj nasprotujočih si 
sporočil, ki so pripeljala do 
še nadaljnje zmede javnega 
mnenja, ki je že tako bilo 
pretreseno” zaradi pojava 
te bolezni in vsega, kar se je 
okrog nje dogajalo. Ponovno 
potrditev nezanesljivosti 
poročanja dobimo vsak dan, 
ko prebiramo ali poslušamo 
podatke o okuženosti. 
Praktično noben novinar ne 
pove dovolj natančno, da je 
število okužb samo eden od 
kazateljev pandemije, najmanj 
pomemben. Še kako potrebno 
in nujno bi bilo pojasniti 
javnemu mnenju, da je položaj 
popolnoma drugačen od 
tistega v času zaprtja, in sicer 
povsod, četudi mi navajamo 
podatke za Italijo. Tam so 
bile namreč bolnišnice na 
najbolj prizadetih področjih v 
kolapsu, vsaj 40 % okuženih 
pa je kazalo resne simptome, 
takšne, ki so zahtevali bodisi 
hospitalizacijo bodisi, da so 
pomenili smrt bolnika. Danes 
je ta odstotek okrog 1 %, 
kjer se je močno zmanjšalo 
število okuženih z virusom 
na intenzivni negi, ki jih v 
vsej Italiji pred nekaj tedni 
ni bilo več kot 150, medtem 
ko je postelj tam v vsej Italiji 
okoli 8000. Res je sicer, da ta 
podatek ne pove, kako so ta 
ležišča razporejena, a je treba 
tudi povedati, da ponekod 
niso naredili v več mesecih 
popolnoma nič, da bi bilo 
bolje, temveč so sami jokali in 
se pritoževali, kakor recimo 
predsednik pokrajine Sardinije, 
ki je izrazil zaskrbljenost 
zaradi tega, ker se lahko hitro 
zasiti osrednja bolnišnica v 
prestolnici Cagliari, kjer se pa 
število postelj na intenzivni 
negi ni premaknilo s številke 
7. Kaj je počel ves ta čas? Kot 
vemo, je tudi število odvzetih 
vzorcev močno naraslo, s tem 
pa tudi verjetnost, da pridejo 
do oseb brez simptomov, ki bi 
morda lahko prenašale virus, 
vendar stvar ni dokazana, 
poleg tega, da je za prave 
rezultate potrebno narediti 
pravilne teste, a se je spet 
izkazalo, da so, pa ne le v Italiji, 
pretiravali s števili ciklov, pa 
obstaja nevarnost ne samo, da 
so dobili veliko število lažnih 
pozitivnih, ampak celo to, da 
bi to število bilo lahko celo 
večje od dejanskih. Vemo, 
da se pri raziskavah s testi 
da tudi manipulirati, tudi tu 
je mogoče in se je pokazalo, 
da so to počeli. Druga stvar 
je virusna moč, ki je zelo 
pomembna. V Franciji vsak 
dan dobijo po kakih 10.000 
pozitivnih na testih, pa je 
vendar število hospitaliziranih 
zelo majhno, saj jih pred 
nekaj tedni ni bilo več kot 500 
in je bila zadeva več kot pod 
nadzorom, tako da so oblasti 
trajanje karantene zmanjšale 
s 15 dni izolacije na le teden 
dni, ker je zelo verjetno, da 
okuženi že po petih dneh 
ne morejo okužiti nikogar 
več, ravno zaradi te virusne 
moči. Postopno, a jasno 
vračanje proti normalnemu 
stanju bi torej moralo biti 
pospremljeno z ustreznim 
medijskim poročanjem, ki bi 
moralo biti uravnovešeno, 
odgovorno, ne pa histerično in 
senzacionalistično. Potrebno 
bi bilo jasno povedati, kakšno 
je resnično tveganje, hkrati 
pa lepo umirjeno vabiti k 
pazljivosti in odgovornosti, 
tudi k temu, da se obnašamo 
preventivno, a da se spet 
tu ne pretirava, saj se kaj 
lahko dosegajo na te načine 
nasprotni učinki, ki splošno 
niso ravno zaželeni. V Italiji 
bi se tako ali tako morali 
novinarji, ki poročajo, 
naslanjati na izrek ustavnega 
sodišča iz leta 1993, ki je 
podalo zelo osnoven, a žal 
prepogosto prezrt izrek, da 
lahko definiramo informacijo 
kot korektno samo tedaj, če 
je ta popolna in vsebuje vse 
elemente resničnosti, ki jih 
državljan potrebuje, da bi 
si izoblikoval verodostojno 
mnenje glede dejstev. V 
nasprotnem primeru pa gre za 
manipulacijo in dezinformacijo 
– danes bi takim novicam rekli 
“fake news”.   
 Andrej Vončina
Naložite si Immuni.
Majhno dejanje
za veliko državo.
Skenirajte QR-kodo 
in takoj prenesite
aplikacijo
brezplačna telefonska
številka
od ponedeljka do nedelje 
med 7. in 22. uro
Immuni je aplikacija, ki lahko pripomore k zajezitvi
in preprečevanju širjenja koronavirusa.
Kako deluje? Če je uporabnik pozitiven, aplikacija ob
spoštovanju zasebnosti posameznika obvesti druge
uporabnike, ki so bili z njim v stiku, in s tem pretrga
verigo okužb. Za podrobnejše informacije obiščite spletno
stran immuni.italia.it ali pišite na elektronski naslov
cittadini@immuni.italia.it.
V sodelovanju s
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS6 Goriška
KCLB - KROŽEK A. GREGORČIČ Srečanja pod lipami
Čaščenje ovaduha
V mesecu avgustu, ob njegovem rojstnem 
dnevu, so v ljubljanskem 
Valvasorjevem parku, 
tik ob hramu slovenske 
demokracije, torej pri 
stavbi Državnega zbora, 
odkrili doprsni kip komaj 
preminulega Janeza 
Stanovnika. V času svojega 
življenja je dobil različne 
nagrade in najvišja 
odlikovanja, njemu posvečen 
spomenik pa nameravajo 
postaviti tudi v Novi Gorici. 
Častnega meščana mesta 
Ljubljana od leta 2010 
poznajo v matici za očeta 
slovenskega naroda, čeprav 
v času svojega življenja ni bil 
pravi zagovornik slovenske 
osamosvojitve.
O Janezu Stanovniku in 
njegovem življenju je v 
četrtek, 15. oktobra 2020, 
spregovoril slovenski politik, 
publicist in raziskovalec 
slovenskih arhivov Igor 
Omerza, ki je goriški publiki 
krstno predstavil svojo zadnjo 
knjigo z naslovom Pravi obraz 
Janeza Stanovnika. Na Srečanju 
pod lipami v organizaciji 
Kulturnega centra Lojze 
Bratuž in Krožka Anton 
Gregorčič se je z avtorjem 
pogovarjala novinarka Erika 
Jazbar, ki je nadomeščala 
poznavalca slovenskih 
arhivov Rada Pezdirja, 
odsotnega zaradi čakanja na 
rezultat brisa.
“Knjiga, ki je nastala iz 
arhivskih dokumentov, 
predstavlja manj izpostavljene 
strani življenjske zgodbe 
očeta naroda, kot ga nekateri 
nazivajo”, je uvodoma 
povedala Jazbarjeva in dodala, 
da je v 200 strani dolgi 
publikaciji zajeto celotno 
Stanovnikovo življenje, vse 
od mladih let do obdobja, 
ko je bil močno vpleten v 
politiko, osamosvojitvenih 
let in zadnjega obdobja, ko 
je bil predsednik Združenja 
borcev. Besedo je nato prevzel 
avtor, ki je knjigo opisal kot 
“kritično politično biografijo 
Janeza Stanovnika, ki zbija 
mit o njem kot očetu naroda.” 
Publikacija kronološko 
opisuje neštete dogodke, 
nekatere že javno znane 
in priznane, vse skupaj pa 
zbrane v enotni publikaciji, 
kar omogoči bralcem, da 
spoznajo lik od rojstva do 
smrti.
V prvem poglavju izstopata 
“prehod iz globoke vere 
v nevero oziroma iz vrst 
krščanskega socialista 
v marljivega komunista 
in delovanje  skritega 
komunističnega agenta 
znotraj skupine krščanskih 
socialistov”, je povedal 
Igor Omerza. Celo njegov 
prijatelj in zaščitnik Kocbek, 
vodja skupine krščanskih 
socialistov, ga je označil za 
ovaduha kmalu po končani 
vojni, ko je izvedel za to 
njegovo “umazano vlogo”, 
kot jo je imenoval Omerza. 
Stanovnik je zaradi vloge 
prikritega komunista 
imel veliko podporo med 
komunističnimi voditelji, 
užival veliko zaupanje in na 
teh podlagah zgradil bogato 
politično kariero. Junija 1953 
je v New Yorku imel razgovor, 
ki je bil še isti dan objavljen 
v knjižici z naslovom The 
real truth about communist 
Yugoslavia, kar pomeni 
prava resnica o komunistični 
Jugoslaviji. V zapisu lahko 
med drugim preberemo 
mnoge šokantne izjave 
Stanovnika, kot podporo 
ubijanju kmetov v sovjetski 
Rusiji. 
“V drugem poglavju izstopa 
fanatično zagovarjanje 
obstoja Titove Jugoslavije, ki 
ga mnogokrat zasledimo tako 
v njegovih javnih nastopih kot 
v še neobjavljenih arhivskih 
dokumentih”, je povedal gost 
večera in prebral eno izmed 
Stanovnikovih izjav, in sicer 
stavek “Vame lahko streljate, 
od Jugoslavije ne bom 
odstopil, dokler bom živ”. 
Omerza je pojasnil tudi to, 
da so bili ti dogodki do danes 
malo znani, ker so bili takrat 
objavljeni v jugoslovanskem 
tisku, kasneje pa tega niso 
povzeli v slovenskem tisku.
Nadalje je v knjigi opisan 
dogodek, ko je Stanovnik lagal 
pred parlamentarno komisijo 
v zvezi z afero JBTZ in o 
tajnem vojaškem dokumentu, 
najdenem pri Janezu Janši, 
ter ne nazadnje o slavljenju 
Tomaža Ertla in Udbe, kar 
avtor opisuje kot  “najbolj 
presenetljivo zadevo.” 
Omerzi se zdi nespametno, 
da Slovenija in njeno glavno 
mesto čestitata človeku, ki 
je naredil politično kariero v 
nedemokratičnem režimu, 
ki si jo je zagotovil s tem, da 
je bil tajni ovaduh znotraj 
krščanskih socialistov. “S 
takimi počastitvami, kot jih je 
bil deležen Stanovnik, se sicer 
vrstijo neki politični interesi 
po zamegljevanju zgodovine 
in olepšavanju propadlega 
socialističnega režima in 
njegovih nosilcev”, je povedal 
Omerza ter spodbudil bralce 
predstavljene knjige, naj sami 
presodijo, ali so upravičeni 
poimenovanje Stanovnika za 
očeta slovenskega naroda in 
vsa čaščenja, ki jih je deležen. 
Giulia Černic
Alenka Florenin in Rudi Pavšič
Pismo bralca
Koronazmeda
Spet smo se znašli v času, ko so glavne teme vseh 
medijev in vsakdanjih 
srečanj vedno tiste in 
vedno iste: koronavirus, 
covid, epidemija - teme, 
ki so zasenčile vse druge. 
In marsikomu tudi um 
... Opreznost ni odveč, 
biti previdni je izjemno 
pomembno, varujmo pa 
se “koronahisterije”! Od 
jutra do večera namreč 
poslušamo in razpravljamo 
samo o virusu, ki je spravil 
na kolena ves svet. O čem 
drugem je sploh težko 
razmišljati. V medijih se že 
nekaj dni pojavlja beseda 
“lockdown”, ob kateri nas 
kar popade tesnoba, čeprav 
je predsednik vlade Conte v 
nedeljo zvečer raje govoril 
o “drugačni strategiji” in 
poudaril, da bi bilo uvajanje 
ukrepov, kakršne smo 
poznali spomladi, za državo 
prava nezgoda. 
Kot je bilo pričakovati, so 
se tudi na Goriškem kaj 
kmalu pojavili primeri 
okužbe v šolah, zlasti višjih, 
italijanskih in slovenskih. 
Marsikateri razred je že 
imel oz. ima lekcije na 
daljavo. Po prvih tednih se 
zdi, da so se šole na različne 
načine dobro pripravile na 
jesenski val okužb in - po 
načrtovanih protokolih - 
učinkovito odreagirale na 
razmere. Na splošno pa 
je težko ne ugotavljati, da 
med ljudmi kraljuje velika 
zmeda. Slišati je vse in 
obratno od vsega. In zdi se, 
da ima zdravstveni sistem, 
ki naj bi upravljal krizo, 
zaradi preobremenjenosti 
in pomanjkanja osebja 
očitno hude organizacijske 
težave. Živ dokaz je npr. bila 
množica ljudi, med katerimi 
so bili gotovo tudi okuženi 
s koronavirusom, ki so 
prejšnji teden čakali v dolgi 
vrsti na odvzem brisa v ulici 
Vittorio Veneto v Gorici: 
več kot sto oseb je stalo 
na pločniku tudi več kot 
poldrugo uro, v glavnem 
brez upoštevanja ustrezne 
varnostne razdalje, da bi 
stopili v modri kontejner 
z odprtimi vrati; tisti, ki 
so stali pred njim, so pasli 
radovednost in z mobiji 
fotografirali nesrečneže, 
ko so jim uslužbenci 
zdravstvenega podjetja 
z dolgimi vatiranimi 
palčkami jemali bris grla in 
nosu. Pred tem je bolničarka 
pobirala ljudem v vrsti 
zdravstvene izkaznice 
in jih zbirala v kupčku. 
Skrb, da bi se izogibali 
stikom med potencialno 
kontaminiranimi predmeti, 
je šla po gobe! Prav tako 
spoštovanje vsaj osnovne 
zasebnosti.Dvema so 
prejšnji teden odvzeli bris 
isti dan: prvega so z izidom 
seznanili že dan kasneje 
in prestaja 14-dnevno 
karanteno v pričakovanju 
na dvojni bris ob njenem 
izteku; drugega so zaradi 
zamud obvestili šele po treh 
dneh: ker so se medtem 
spremenila pravila o 
karanteni, bo ta imel krajšo 
karanteno od prvega in 
samo še en odvzem brisa 
... Neko gospo so klicali na 
dom, da bi jo obvestili, da 
je njen bris negativen. Ona 
pa jim je odgovorila, da ne 
more biti res, saj na odvzem 
brisa nikdar ni šla … Dva 
dni po brisu so nekomu 
sporočili, da je pozitiven; 
šest dni po njem še vedno 
čaka, da ga obvestijo, kot so 
obljubili, do kdaj bo trajala 
karantena, ali naj katero 
izmed oseb, s katerimi je 
imel prej opraviti, napoti do 
zdravnika, da mu predpiše 
bris, itd. itd. 
Veliko je torej nejasnosti 
in zmede. Čeprav upamo, 
da so taki in podobni 
primeri le izjeme in da se 
bodo krajevne zdravstvene 
strukture zaradi sile razmer 
naučile ukrepati bolj 
učinkovito, se pa le zdi, da 
ima prav znanec, zdravnik, 
ki se že veliko let spopada s 
topostjo sistema in trdi, da 
v tem trenutku vlada popoln 
kaos.
SOVODNJE OB SOČI Predstavitev knjige Izbral sem srednjo pot
Rudi Pavšič, zagovornik dialoga
V Kulturnem domu Jožefa Češčuta v Sovodnjah 
se nadaljujejo Oktobrski 
večeri ob knjigi. V petek, 16. 
oktobra, je Alenka Florenin 
predstavila Rudija Pavšiča 
in njegovo knjigo spominov 
Izbral sem srednjo pot. Skupaj 
sta obogatila večer občinstvu 
s pogovorom o avtorjevih 
spominih in življenjskih 
izkušnjah v političnem krogu 
slovenske narodne skupnosti 
v Italiji. Knjigo pričevanj je 
zapisal Marjan Žiberna in je 
izšla letos aprila, najprej v 
digitalni obliki, nato pa še v 
tiskani. 
To je knjiga, ki 
Hrani Pavšičeve 
spomine iz njegovega 
dvaindvajsetletnega 
predsednikovanja Slovenske 
kulturno-gospodarske zveze. 
V njej avtor predaja dogodke 
in trenutke, ki jih je doživel 
od časa krize, leta 1997, ko 
je stopil na vodilno mesto 
zveze, odkriva zavezništva in 
konflikte znotraj slovenske 
manjšine ter nezaupanja 
do italijanskega naroda. V 
pripovedi omenja tudi svoje 
ožje sodelavce in prijatelje, 
kot so Ace Mermolja, prvi 
slovenski predsednik Milan 
Kučan, nekdanja urednica 
Novega Matajurja Iole Namor 
in še drugi.
Naslov dovršeno izraža 
Pavšičev življenjski nazor, 
politično nagnjenost in 
način delovanja, ki ga je 
uporabljal od vsega začetka. 
Zrastel je v družini, v kateri 
je oče podpiral stranko 
Slovenska skupnost, mati 
pa Komunistično partijo. 
Že takrat se je odločil, da bo 
sledil srednji poti, in tako volil 
za italijansko socialistično 
stranko. Do konca svojega 
predsedniškega mandata 
se je zavzemal za skupno 
dobro slovenske manjšine, 
za skladne medsebojne 
odnose in skupne podvige. 
Skušal je povezovati zamejske 
Slovence tako s Slovenci v 
matici kakor z Italijani. Sam 
se danes zaveda, da je bil pri 
tem včasih uspešen, včasih 
pa ne.
“Imam se za pristaša dialoga, 
srednja pot pomeni dialog, 
brez dialoga ne gremo 
nikamor.” Pavšič pravi, da le 
z dialogom pridemo najdlje: 
z medsebojnim pogovorom 
in poslušanjem. Slovenska 
narodna skupnost potrebuje 
večjo povezanost oz. končno, 
kvalitetno združitev, da lahko 
razcveti in dobi širši odmev 
v prostoru. Višji skupni cilj 
lahko doseže le z majhnimi, 
a složnimi koraki. Dvigniti 
se mora kot trdna, enotna 
skupnost, odprta novostim in 
pripravljena za dialog, iskanje 
novih rešitev in prilagajanje 
spreminjaju sveta. 
Rudi Pavšič je zdaj aktiven 
novinar Novega Matajurja 
in predsednik istoimenske 
videmske zadruge. Razvidno 
je, da se čustveno zavzema za 
svetlejšo, skupno prihodnost 
slovenske manjšine v Italiji 
in prav zaradi tega je lahko za 
zgled tudi drugim manjšinam 
po svetu.
Niz treh večerov se bo 
končal v petek, 25. oktobra, s 
predavanjem Tina Mamića o 
knjigi Priimki- njihov izvor in 
pomen.
Katarina Visintin
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 7Goriška
(od 23. oktobra do 
29. oktobra 2020)
Radijska postaja iz Vidma 
oddaja na ultrakratkem valu s 
frekvencami za Goriško 97.5, 
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo 
dolino Bele 98.2 Mhz; za 
Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na 
internetu www.radiospazio103.
it . Slovenske oddaje so na 
sporedu vsak dan od 20.00 do 
21.00. Spored: 
Petek, 23. oktobra (v studiu 
Niko Klanjšček): Zvočni zapis: 
posnetki z naših kulturnih 
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 24. oktobra (vodi Ezio 
Gosgnach): Okno v Benečijo: 
oddaja v benečanskem, 
terskem, rezijanskem in 
zilljskem narečju.
Nedelja, 25. oktobra 
ponovitev oddaje Okno v 
Benečijo.
Ponedeljek, 26. oktobra (v 
studiu Ilaria Bergnach, Miha 
Kovic in Jakob Leopoli): Radio 
Ve'rite'.
Torek, 27. oktobra (v studiu 
Matjaž Pintar): Utrinki v 
našem prostoru - Glasbena 
oddaja z Matjažem
Sreda, 28. oktobra (v studiu 
Danilo Čotar): Samotni pastir: 
Kis ali ocet. - Izbor melodij
Četrtek, 29. oktobra (v studiu 
Andrej Bavcon): Četrkov 
večer z glasbo -  Zanimivosti 
obvestila in humor.
RADIOSPAZIO
vrata proti vzhodu
Obvestila 
Kulturni center Lojze Bratuž bo 
v letu 2020 pripravil spominsko 
razstavo ob 120-letnici rojstva 
slovenskega umetnika Toneta 
Kralja. V ta namen vabi lastnike, 
ki bi bili pripravljeni dati na 
razpolago umetniška dela za 
razstavo. Ob tej priložnosti bo 
izdan katalog z objavo vseh 
razstavljenih del. Zaniteresirani 
naj kontaktirajo upravo KC Lojze 
Bratuž, tel. +39 0481 531445 - 
info@centerbratuz.org
V nedeljo, 25. oktobra 2020, ob 
11. uri se v Kulturnem domu v 
Gorici, pričenja nov niz gledaliških 
predstav za otroke Komigo baby 
2020/21 – “Mama, očka... gremo 
v gledališče!” Na vrsti bo glasbena 
suita Glasbeni pravljični svet. 
Vstopnina: otroci 5 €; spremljevalci, 
bratje in sestre 3 €. 
Kmetija KOMJANC Aleš na 
Jazbinah v Števerjanu obvešča 
cenjene stranke, da je začela 
pobirati in predelovati oljke ter že 
prodaja novo extradeviško olje.
Zasedanje goriškega občinskega sveta
Marsikaj bi morala Občina 
Gorica še urediti!
V jesenskem času je bilo delovanje goriškega 
občinskega sveta kar 
intenzivno in dejavno. O tem, 
kako so potekali sestanki, 
in o učinkovitosti uprave 
in občinskega sveta smo se 
pogovorili s svetnico stranke 
Slovenska skupnost Marilko 
Koršič. Svetnica nam je 
povedala, da se je goriški 
občinski svet sestal  29. 
septembra – seja je trajala 
do jutranjih ur -  in 12. ter 
13. oktobra. Napovedan 
pa je že naslednji občinski 
svet 26. in 27. oktobra. Na 
dnevnem redu prvega so 
bila določila za pristojbine 
na odpadke in obračun 
delovanja občinskih lekarn, 
na drugem pa združitev 
goriškega industrijskega 
konzorcija s tržiškim in 
ukinitev univerzitetnega 
konzorcija. Razprava 
je bila zelo razgibana 
in je večkrat uhajala iz 
obravnavane tematike na 
politična obračunavanja. 
Odobrena je bila združitev 
konzorcijev, a ne razpust 
univerzitetnega konzorcija. 
Na obeh zasedanjih so bila na 
dnevnem redu tudi svetniška 
vprašanja, ki so jih Koršičeva, 
svetnik SSk Walter Bandelj 
in svetnik DS David Peterin 
predstavili v slovenščini in 
nato še v prevodu, ki so ga 
sami prebrali. Walter Bandelj 
je tako zaprosil, naj občina 
kaj ukrene glede nevarnih 
poslopij nekdanje podgorske 
predilnice, ker zaščite 
popuščajo.
Marilka Koršič, kot nam 
je povedala, se do zdaj še 
ni nikoli odrekla danosti 
postavljanja svetniških 
vprašanj, in sicer vedno v 
slovenščini. Na zadnjem 
zasedanju se je osredotočila 
na štandreški predel mesta. 
Ob nalivih voda v ulici sv. 
Mihaela, kjer se nekako 
začenja Štandrež, poplavlja 
del cestišča in garažo 
stanovalke ter vdira tudi v 
bližnji bar in trafiko. Jašek ne 
požira dovolj. Na ulici je še 
druga moteča težava, in sicer 
pred hišno številko 86 je na 
cestišču velik železen pokrov, 
ki je posebno majav. Ko vozijo 
čezenj, povzroča velik ropot, 
ki ga stanovalci posebno 
ponoči zelo občutijo.
Svetnica že več let opozarja 
tudi na to, da prehodi za 
pešce niso dovolj vidni. Redno 
bi bilo treba pregledovati vsaj 
tiste, ki so tam, kjer je promet 
večji in se bela barva izbriše, 
npr. na križiščih. Koršičeva je 
omenila prehode v ulici Leoni 
in s posebnim poudarkom 
prehode v Štandrežu. Ulica 
sv. Mihaela je zelo prometna 
in nevarna posebno zato, 
ker vozniki ne upoštevajo 
omejitve hitrosti. Prehodov 
za pešce je kar nekaj, a so 
žal slabo vidni, razen tistega 
pred kratkim urejenega 
pred goriškim stadionom. 
Zelo nevarni so prehodi 
pred občinsko lekarno, 
pred telovadnico in šolo, 
med trgom pred cerkvijo in 
marketom. Ker se je na teh 
točkah zgodilo kar nekaj 
nesreč, se svetnica pridružuje 
zahtevam, ki jih je izrekel 
že nekdanji svetnik SSk 
Božidar Tabaj, in pozivom za 
trajnostno ureditev svetnika 
Davida Peterina. Taka dela 
bi morala biti rutinska, zato 
naj se vsaj vsi prehodi čim 
prej pobarvajo, je sklenila 
svetnica. 
Na vprašanje, ali so taka 
svetniška vprašanja v 
občinskem svetu sploh 
učinkovita in ali se sploh 
da na krajevni ravni (v tem 
primeru v Štandrežu) kaj 
narediti na tak način, je 
svetnica odgovorila “Repetita 
iuvant!” Ponavljanje koristi, 
so modrovali Latinci. 
Neštetokrat so bila že 
postavljena taka svetniška 
vprašanja. Če bi jih ne 
postavljali, bi bilo morda 
še slabše. Ima pa občutek, 
da so nasveti, ki prihajajo 
iz opozicije, do neke mere 
le učinkoviti, saj jih občina 
potihoma večkrat uresniči.
Štandrež, predmestje Gorice, 
do leta 1927 samostojna 
občina, je veliko izgubil z 
ukinitvijo rajonskih svetov. 
To se pozna  predvsem pri 
urejanju okolja, cestnega 
omrežja in tudi pri skrbi 
za dobro počutje občanov. 
Rajonski svet je zamenjal 
občinski svetnik, ki je za to 
poverjen od župana. To pa 
ni isto. Vsekakor je zadnja 
tolažljiva novica  ta, da je 
župan opravil v Štandrežu 
zamenjavo poverjenega 
s svetnico Nicol Turri, ki 
obvlada slovenski jezik, je še 
dodala Koršičeva.
ŽR
Walter Veltroni dobitnik nagrade v sklopu festivala Sergio Amidei
O sovraštvu, družbi in 
upanju v prihodnost
V sredo, 14. 10. 2020, je novinar, pisatelj in režiser 
Walter Veltroni prejel nagrado 
za filmsko kulturo (Premio 
alla Cultura Cinematografica 
2020), ki jo podeljujejo v 
sklopu festivala Sergio Amidei. 
Dogodek, ki so ga v mesecu 
juliju preklicali zaradi nezgode 
v parku Coronini Cronberg, 
je tokrat potekal v prostorih 
Kinemaxa v Gorici.
“Razlog za dodelitev nagrade 
je trud, ki ga je nagrajenec 
vložil v to, da bi italijansko 
filmsko kulturo razširil med 
celotno prebivalstvo,” je 
povedal Francesco Donolato, 
predsednik združenja Sergio 
Amidei, ki je prisotnim prebral 
utemeljitev nagrade. Vredna 
opombe je Veltronijeva 
pobuda iz začetka 90. let 
prejšnjega stoletja, ko je v 
vlogi odgovornega urednika 
dnevnika Unità bralcem 
ponujal videokasete velikih 
klasikov ter v samem dnevniku 
objavljal ogromno besedil o 
filmografiji.
Nagrado sta izročila goriški 
župan Rodolfo Ziberna 
in predsednica Fundacije 
Goriške hranilnice Roberta 
Demartin. Nato je sledil 
pogovor z nagrajencem, 
ki sta ga vodila namestnik 
direktorja dnevnika Il Piccolo 
Alberto Bollis in predsednik 
državnega združenja filmskih 
avtorjev (ANAC) Francesco 
Martinotti. Govorci so se med 
debato dotaknili različnih tem, 
začenši z odnosom, ki ga je 
Veltroni imel s preminulim 
režiserjem in scenaristom 
Ettorejem Scolo, od katerega 
je prevzel lepoto ustvarjanja 
v skupini in deljenja idej 
ter sprejemanja različnih 
mnenj in nasvetov. Veliko 
je bilo govora o sovraštvu in 
zadnji Veltronijevi publikaciji 
Sovražiti sovraštvo (Odiare 
l'odio). “Sovražim te, ker 
si drugačen od mene, sebe 
imam za absolutno resnico 
in dobro, torej čutim potrebo, 
da te izločim,” je povedal 
nagrajenec. Poudaril je tudi, 
da bo marsikatera težava 
rešena v trenutku, ko bomo 
ljudje razumeli, da sovraštva 
ni mogoče rešiti z drugim 
sovraštvom, in ko bomo dojeli 
resnično lepoto demokracije, 
ki se kaže v raznolikosti 
posameznikov. Izpostavil je 
globalne izzive, s katerimi 
se zdaj sooča cel svet, kot 
so svetovna pandemija, 
gospodarska kriza, teroristični 
napadi in podnebne 
spremembe, ter opozoril 
na to, da vseh teh težav ni 
mogoče rešiti s postavljanjem 
zidov, pač pa samo s skupnim 
sodelovanjem. Novinar 
Bollis je pri tem omenil 
tudi skupno kandidaturo 
Gorice in Nove Gorice kot 
prestolnico kulture 2025 in 
Pahorjev ter Mattarellov obisk 
bazoviških spomenikov, kjer 
se je nekdanje sovraštvo že 
spremenilo v konstruktivno 
sodelovanje. 
Beseda je tekla tudi o 
družbenih posledicah, ki jih 
prinašajo pandemija in izredne 
razmere. “Vsakodnevni 
pogovori ljudi se vrtijo okoli 
nevarnosti in smrti. Otroke 
učimo, da prijatelj ali sošolec 
predstavlja zanj nevarnost, 
torej se ga mora izogibati,” 
je opomnil nagrajenec in 
povedal, da bodo posledice na 
vseh področjih vidne še dolgo 
let. Izpostavil pa je tudi, da “v 
času, ko smo bili primorani 
ostati doma, smo odkrili, da 
prav vsi potrebujemo družbo 
in socialno življenje.” 
Srečanje se je končalo 
s pozitivno noto, saj je 
Martinotti izrazil zaupanje 
v prihodnje generacije 
in povedal, da “imajo že 
zadostno zrelost za ustvarjanje 
bogate kulturne dediščine tako 
v sklopu filmografije kot na 
drugih področjih.”
Giulia Černic
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS8 Kultura
Idrijska kamšt (9. del)
Prizadevanja za ohranitev pomembnega kolesa
Tudi drugi strokovnjaki so si veliko prizadevali 
za ohranitev kamšti in z njo povezanega 
izročila. Samo Bevk omenja Ranka 
Todorovića (1942 - 2019, iz Rudnika živega 
srebra, montanista, geodeta, projektanta 
rudarske stroke na Geološkem zavodu v 
Ljubljani, izrednega profesorja na Fakulteti 
za naravoslovje in tehnologijo in na Fakulteti 
za gradbeništvo in geodezijo), A. Koželja (iz 
Rudnika živega srebra), Marjana Vidmarja 
(dolgoletnega direktorja Tehniškega muzeja 
Slovenije), Stojana Ribnikarja (iz Splošnega 
projektivnega biroja v Ljubljani), Emila Smoleta 
(Ljubljana, 1927 - Solkan, 1982, direktorja 
Zavoda za spomeniško varstvo Gorica, 
umetnostnega zgodovinarja, ki se je veliko 
ukvarjal z arhitekturo in kulturno dediščino 
Vipavske doline, Krasa in Istre). Prvi ukrepi 
za sanacijo objekta so bili izvedeni leta 1971, 
ko so podrli del rova za črpalno drogovje, ki 
je povzročal pritiske na stavbo kamšti. Leta 
1974 je dipl. mg. Stojan Ribnikar izdelal tudi 
statični načrt za sanacijo kamšti. Izvedli 
so tudi železobetonski venec en meter pod 
kapno lego in obnovitev kritine iz skodel. 
Statično je bil torej objekt zavarovan, ampak 
z leti so se začele spet pojavljati poškodbe. 
Z dokončno in temeljito sanacijo pridemo 
že skoraj do današnjih dni, saj so jo začeli 
konec maja 1991 (tik pred vojno v Sloveniji) 
in tako rešili pomemben del naše tehniške in 
kulturne dediščine. Predstavnik investitorja 
prof. Samo Bevk v prej omenjenem članku med 
odgovornimi strokovnjaki, ki so vodili sanacijo, 
navaja predstavnika izvajalca dipl. ing. Mirana 
Podobnika, nadzornega organa mg. Borisa 
Rajkoviča, odgovornega konservatorja arh. 
Darija Humarja z Zavoda za varstvo naravne in 
kulturne dediščine iz Nove Gorice, projektanta 
dipl. ing. Vojka Mlakarja. 
Idrijski rudarji so v petih stoletjih izkopali 
neverjetnih 700 kilometrov rovov do globine 382 
metrov in odkopali več kot tri milijone kubičnih 
metrov rude, iz katere so pridobili približno 13 % 
vsega živega srebra na svetu. To je povzročilo 
tudi težave s plazenjem in posedanjem zemlje 
(kot smo videli prav v zvezi s stavbo, v kateri 
se nahaja znamenita kamšt), kar so delno 
rešili (in še rešujejo) z vbrizgavanjem raznih 
materialov in z zasutjem ter s črpanjem 
vode iz jam. Ravno kamšt je simbol trdega 
dela rudarjev in vseh strokovnjakov, ki so 
v petstoletni zgodovini rudnika zagotovili 
razcvet tega prelepega območja. Končal 
bi s stavkom, ki ga najdemo v knjigi prof. 
Alberta Strune Vodni pogoni na Slovenskem 
(Ljubljana, 1955) in priča o vrednosti tovrstnih 
spomenikov za sočasni razvoj tehnologije, 
gospodarstva in kulture: “Vodno kolo je temelj 
vodnih pogonov, ki so omogočili v zgodovini 
proizvodnje široko mehanizacijo in posredno 
vodili do iznajdbe parnega stroja ter turbine. 
Splošna uvedba vodnih pogonov je v veliki meri 
povzročila propad proizvodnje na ročni in nožni 
pogon s sužnji ter sodelovala pri porajanju 
fevdalnih obrti in kontinentalnega evropskega 
meščanstva. Mlinarstvo in žagarstvo, suknarstvo 
in papirništvo, rudarstvo, plavžarstvo in kovaštvo 
so na vodnih pogonih preoblikovali od visokega 
srednjega veka naprej gospodarstvo in kulturo 
na Slovenskem in ga od 14. do 18. stoletja 
uvrstili med najpomembnejše obrtne zemlje 
Evrope”.
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (131) Dimitri Tabaj
Idrijski rudarji so v petih stoletjih izkopali neverjetnih 700 
kilometrov rovov do globine 382 metrov in odkopali več kot tri 
milijone kubičnih metrov rude, od katere so pridobili približno 13 
% vsega živega srebra na svetu (vir slike: spletna stran Centra za 
upravljanje z dediščino živega srebra - Idrija).
Idrijski grad je nekoč služil kot sedež uprave rudnika in kot 
skladišče živega srebra (danes je sedež Mestnega muzeja Idrija 
in Glasbene šole Idrija). Idrijski rudnik je bil svojčas drugi največji 
proizvajalec te rude na svetu in je veliko pripomogel k razvoju 
tehnike, gospodarstva in kulture - od čipkarstva in kulinarike do 
botanike, medicine, šolstva in glasbe -, medtem ko je danes muzej 
in deluje kot odličen katalizator kulturnega turizma v širši regiji.
Knjiga prof. Alberta Strune Vodni pogoni na Slovenskem (Ljubljana, 
1955) priča o kulturni vrednosti tovrstnih spomenikov za sočasni 
razvoj tehnologije, gospodarstva in kulture.
Ob Rakah teče priljubljena naravoslovna učna in rekreacijska pot. 
Že leta 1596 so zajezili Idrijco pri Kobili nad Divjim jezerom in jo 
speljali v 3.459 metrov dolg kanal, imenovan Rake, ki je bil sprva 
lesen in je poganjal rudniške naprave (voda je potem odtekala 
spet v Idrijco skozi odvodni kanal). Kanal, ki je zdaj zidan, še služi 
elektrarni HE Mesto.
Pred dvema letoma je zagledalo beli dan 
prvo literarno delo v 
knjižni obliki Primoža 
Sturmana, profesorja 
na Humanističnem in 
družbeno-ekonomskem 
liceju Antona Slomška v 
Trstu, ki je po študijski 
izobrazbi zgodovinar, a se od 
nekdaj posveča pisanju. Tudi 
za naš tednik je prispeval 
marsikateri tehten zapis v 
izbrušenem jeziku. Zdaj pa 
je izšla druga zbirka njegove 
kratke proze, literarne zvrsti, 
ki mu je očitno zelo blizu.  
Kaj se skriva pod naslovom 
Sinteze, bo bralcem vsaj 
delno razkrila poglobljena 
spremna beseda, ki jo je 
kot uvod z naslovom Pod 
mikroskopom v knjigo 
napisal David Bandelj, tudi 
sam tesno zavezan književni 
umetnosti. Gotovo bo 
bralca radovednost gnala 
k temu, da bo segel po 
Sturmanovih Sintezah, ki so, 
kot pravi Bandelj, nadgradnja 
njegovega knjižnega prvenca 
Gorica je naša.
Druga zbirka kratke proze 
tržaškega ustvarjalca 
Primoža Sturmana prihaja 
med bralce kot nadgradnja 
prvenca Gorica je naša (2018), 
v katerem je avtor že nakazal 
pot, ki jo namerava kot pisec 
ubrati. Zavezanost kratki 
prozi, ki pa ni merodajna, 
je še vedno privilegirana 
Sturmanova izbira, le da se 
tokrat njegov pisateljski slog 
oprijema nekoliko drugačnih 
kontekstov, ki močno 
vplivajo tudi na razumevanje 
posameznih zgodb.
V istovetnem continuumu s 
prejšnjo zbirko gre tu posebej 
poudariti široko paleto 
nabora okolij, v katera avtor 
sega, zato da bi predstavljal 
čim bolj pisano fiziognomijo 
usod in protagonistov, 
ki izrisujejo prodorno 
opazovališče, iz katerega se 
Sturmanovi pripovedovalci 
lotevajo svojih pripovedi – 
zaradi sintetične narave so 
bolj podobne analizam kot 
zgodbam. In prav zaradi 
tega, ker pripovedni postopki 
ne odvzemajo zgodbam 
nikakršnih dogajalnih 
čarov, je njihova trenutnost 
najbolj značilna danost, 
ki jo prinaša ta zbirka. 
Pazljivost do zgoščenega 
izraza, ki jo opredeljuje, 
kaže tudi odmik od varnega 
območja proznega toka 
pripovedi. Njen naslov 
napeljuje na sintetičnost, 
kar je sinonim za gostoto, 
in res se v tej zbirki 
najdejo zgodbe, ki bralca 
pustijo več časa v napetem 
območju pričakovanja in ga 
pogosto niti ne razrešijo. 
Ta stilna izbira postavlja 
zgodbe v območje nekega 
tenkočutnega lirizma, ki je 
rahlo zaznaven in nevpadljiv, 
skorajda zadržan. Pa ne, 
ker bi preveč motil celoto 
posamezne zgodbe, ampak 
ker noče biti imperativni 
trenutek, ki bi posamezno 
zgodbo zaznamoval.
Značilnost Sturmanovega 
pisanja je tokrat bolj 
jasna, gre za načelno 
antikronološkost 
zgodovinskih resničnosti, ki 
jih ubeseduje, in ektopično 
razsežnost njegovih sicer 
jasno označenih topografij. 
Čeprav mu je v navdih 
domači Kras in širok pojem 
obmejnosti, kjer se kot pisec 
in ustvarjalec giblje, je v 
zgodbah to prevedljivo v 
razsežnost univerzalnosti, 
tudi takrat, ko posamezne 
zgodbe res jemljejo v poštev 
evropsko ali svetovno 
širino in so postavljene 
izven “domačega” okolja. 
Pravzaprav vse zgodbe 
na nek način sintetitizirajo 
avtorjevo intenco, da bi 
povezal v enovito celoto 
mozaik območij refleksije 
o sebi, družbi in svetu, in 
so zato sintetične, a tem 
močneje povezane med seboj 
na globinski ravni izraza.
Sturmanov jezik, ki je polifon 
in široko zajema vse registre, 
kaže na spoštljiv odnos, ki ga 
avtor ima do medija svojega 
ustvarjanja, in zaznavati 
je tudi željo, da bi v tako 
hitrih prebliskih Sturmanov 
pripovedovalec rad povedal le 
to, kar je potrebno, in ničesar 
več. Natančna sposobnost 
motrenja, ki jo njegov prozni 
jaz – pa naj bo to personalni 
ali vsevedni – izkazuje, je v 
tem smislu tudi gonilna sila 
posameznih pripovedi, ki jih 
bralec ne bo mogel prebirati 
na dušek, kljub njihovi 
dolžini. Gre za tehniko, ki 
je podobna opazovanju pod 
mikroskopom, kjer so detajli 
povečani, kjer so skrivnosti 
razvozlane in kjer je zaradi 
takega napora vid opazovalca 
utrujen.
Temeljno vprašanje, ki pa 
nam ga te zgodbe postavljajo, 
je tudi ključ za njihovo 
branje: kdo je najbolj realni 
opazovalec? Je to avtor? S(m)
o to bralci? Ali so posamezni 
protagonisti zgodb le 
posnetek našega načina 
opazovanja?
Mikroskopsko branje, ki nam 
ga ponuja Sturman, nam 
odgovora seveda ne bo dalo. 
Lahko pa nas pripravi na bolj 
odgovorno opazovanje tega, 
kar smo in kako se odzivamo 
na bivanje v vseh njegovih 
razsežnostih.
Novost na knjižni polici 
Sinteze Primoža Sturmana
Podelitev vsakoletne nagrade
Univ. prof. dr. Franz Glaser 
je prejemnik Einspielerjeve 
nagrade 2020 
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in 
Krščanska kulturna zveza 
(KKZ) podeljujeta letošnjo 
Einspielerjevo nagrado, 
poimenovano po msgr. prof.  
Andreju Einspielerju (1813 
- 1888), arheologu univ. 
prof. dr. Franzu Glaserju 
za njegova prizadevanja 
pri raziskovanju zgodnje 
slovanske zgodovine na 
Koroškem ter njegov pozorni 
in prijateljski odnos do 
slovenske narodne skupnosti 
na Koroškem.
Podelitev bo v ponedeljek, 
16. novembra 2020, ob 19. 
uri v Tischlerjevi dvorani 
Mohorjeve v Celovcu 
(10.- Oktoberstraße 25/I). 
Slavnostni govornik bo 
deželni konservator mag. 
Gorazd Živkovič. 
Narodni svet koroških 
Slovencev in Krščanska 
kulturna zveza od leta 
1988 dalje podeljujeta 
Einspielerjevo nagrado, da 
počastita osebnosti javnega 
življenja, znanosti, umetnosti 
in kulture iz večinskega 
naroda na Koroškem in preko 
meja Koroške za njihovo 
razumevanje in njihova 
prizadevanja za slovensko 
narodno skupnost na 
Koroškem. 
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 9Kultura
NARODNI DOM Predstavitev knjige prof. Marije Pirjevec 
Tržaška branja
Prikazu celotne zgodovine slovenske književnosti na 
Tržaškem, z izpostavitvijo 
njene posebnosti znotraj 
slovenske literature in njene 
povezanosti s sosednjo 
italijansko, je namenjen izbor 
16 študij prof. Marije Pirjevec, 
zbranih v knjigi Tržaška 
branja. Delo sta založba 
Mladika in Slavistično 
društvo Trst-Gorica-Videm 
v petek, 16. oktobra 2020, 
predstavila v tržaškem 
Narodnem domu.
Eseje, ki so bili objavljeni 
med letoma 1997 in 2018 
v raznih znanstvenih in 
strokovnih revijah ter 
publicistiki, je avtorica 
posodobila in predelala. Gre 
za zanimive in jasno napisane 
prispevke, ki na pripoveden 
način obravnavajo mnoga, 
tudi zahtevna vprašanja, 
ki jih avtorica bralcem 
predstavlja na preprost način. 
Delo je namenjeno tako 
strokovnjakom kot laikom.
Branje knjige omogoča 
spoznavanje akterjev 
slovenskega razsvetljenstva 
in tedanje družbe, v kateri 
so le 3 % prebivalstva na 
Slovenskem bili pismeni. 
Avtorica analizira začetke 
slovenske pripovedne proze, 
Prešernov sonet, italijansko 
spoznavanje Cankarja in 
Kosovela. Temeljito jemlje v 
pretres tudi povojno tržaško 
prozo (Pahorja in Rebulo) in 
sodobno pesništvo. Bralcu 
ponuja prepoznavne lastnosti 
posameznih avtorjev: Jožeta 
Horvata, Miroslava Košute in 
Mirana Košute, Marije Kacin, 
Lojzke Bratuž in drugih.
Knjiga govori o tem, da se 
je slovenska literatura v 
zgodovini postopoma otresla 
tradicionalnega zamudništva. 
Dalje pripoveduje, da se je 
slovenska tržaška literatura, 
ki jo označujeta odprtost v 
svet in povezanost z rojstnim 
okoljem, začela s Pahorjem. 
Modernizem se pri nas ni 
uveljavil tako kot v Sloveniji. 
“Razdalje med matično in 
tržaško literaturo niso nikoli 
bile tako velike, da bi se 
avtorji oddaljili od skupnih 
duhovnih vrednot,” je 
spomnila Pirjevčeva. 
Kot je na srečanju opozorila 
Magda Jevnikar, je knjiga 
“dragocena”, saj nudi bralcu 
možnost spoznavanja res 
številnih informacij. Za Majo 
Smotlak so v delu posebej 
posrečeni tisti prispevki, 
ki povezujejo slovenski in 
italijanski prostor. Dela Ivana 
Cankarja so na Apeninskem 
polotoku pričeli spoznavati 
v času fašizma. Italijanski 
prevod Hlapca Jerneja in 
njegove pravice je leta 1922 
v svoji reviji objavil Pietro 
Gobetti.
Avtorica je izpostavila, da želi 
z izidom knjige Slovenijo, 
“ki rada pozablja na nas,” 
spomniti, da je v Italiji 
veliko slovenskih avtorjev 
in literarnih zgodovinarjev. 
Odnos osrednje Slovenije 
do zamejstva je po 
njenem mnenju “zelo 
problematičen.” Učbeniki ne 
predstavljajo Rebule, Pahorja 
in drugih v Italiji živečih 
avtorjev. Pomanjkljivost 
predstavlja tudi dejstvo, 
da Ljubljana ne upošteva 
dovolj italijanske strokovne 
literature.
“Književnost Slovencev v 
Italiji ni v Sloveniji primerno 
obravnavana, pogosto 
je zapostavljena. Nič ne 
pomaga, da imamo tri 
Prešernove nagrajence. Kdaj 
se bodo v osrednji Sloveniji 
zavedali pomena skupnega 
kulturnega prostora, o 
katerem se je veliko govorilo, 
a ga ni? To je neopravičljivo za 
narod, ki ima le dva milijona 
ljudi,” je ocenila Pirjevčeva.
Srečanje se je sklenilo 
z debato o kulturnih 
avtomatizmih, ki v 
slovenski družbi obstajajo 
pri pojmovanju vprašanj 
narodnih manjšin. Ljubljani je 
bila tudi izrečena kritika, ker 
nima trga, poimenovanega 
po Lojzetu Bratužu, ki je za 
svoj jezik daroval življenje. 
Italija drugače ravna s svojimi 
junaki. 
Mch
V petek na Opčinah
Spomin na pisatelja 
Alojza Rebulo
Kot smo že poročali, bo v petek, 23. oktobra, na 
drugo obletnico smrti pisatelja 
prof. Alojza Rebule v župnijski 
cerkvi na Opčinah ob 19. uri 
maša zadušnica. Ob župniku 
g. Francu Pohajaču bosta 
somaševala frančiškan p. Edi 
Kovač in odgovorni urednik 
Ognjišča Božo Rustja.
Srečanje se bo na pobudo 
založbe Mladika in Društva 
slovenskih izobražencev 
v cerkvi nadaljevalo s 
predstavitvijo posmrtno 
izdane zadnje knjige prof. 
Rebule Apokrif. Najprej bo 
zapel domači Cerkveni 
mešani pevski zbor Sv. Jernej 
pod vodstvom prof. Janka 
Bana, nato bo p. dr. Edi Kovač 
spregovoril o vsebini knjige, 
ki je obenem leposlovna in 
teološka, saj se je pisatelj 
preizkusil v spremljanju in 
spoštljivem dopolnjevanju 
evangeljskih pripovedi z lastno 
domišljijo, v razglabljanju 
o psiholoških značilnostih 
tako Kristusa kot nekaterih 
protagonistov zgodnjega 
krščanskega izročila. Ob tem 
razmišlja o smislu življenja, 
onstranstvu, trpljenju in zlu 
v svetu, božjem usmiljenju in 
božji ljubezni do človeka ter 
stvarstva. Rebula tudi v teh 
kratkih zgodbah rad opozori še 
na lepote narave.
Uvodno besedo je prispeval 
Ivo Jevnikar, v drugem delu 
pa knjigo bogati akademik 
dr. Milček Komelj z esejem 
o pisatelju Rebuli, ki ga je 
prebral na žalni seji Slovenske 
akademije znanosti in 
umetnosti v Ljubljani nekaj 
dni po pisateljevi smrti. Izdajo 
lepšajo barvne reprodukcije 
del z likovnih kolonij Umetniki 
za karitas, o čemer je v knjigi 
tudi zapis njihove pobudnice in 
ravnateljice Škofijske karitas 
Koper Jožice Ličen.
Na srečanju v openski 
župnijski cerkvi se bo treba 
strogo držati navodil za 
preprečevanje širjenja 
koronavirusa.
Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (12) Nace  Novak
12. Pred hribi v nakupovalno središče
Od Purgessima dalje sem bil kmalu na levem 
bregu Nadiže. Po rodovitnem območju ob reki, 
ki je tekla precej nižje doli, za ostro odsekanim 
robom, sem napredoval proti Čedadu. Sobotno 
jutro je ven, v naravo, iz objema mesta, zvleklo 
številne sprehajalce, tekače in kolesarje. V Čedad 
sem prišel iz druge smeri kot običajno z avtom ali 
včasih s kolesom, v mestu pa sem bil že tolikokrat, 
da nisem čutil potrebe po ustavljanju. Ležerno, a 
še vedno radovedno sem se sprehodil čez hudičev 
most in skozi središče mesta, ki je bilo v soboto 
dopoldne še posebej živahno.
Ker me je v prihodnjih nekaj dneh čakala hoja skozi 
bolj odmaknjene kraje brez trgovin, je bilo treba 
obnoviti zaloge energijskih tablic, suhega sadja, 
oreškov in podobnega goriva, na katerega grem na 
podobnih podvigih. Vedel sem, da me v zavetiščih 
ob zaključku naslednjih štirih etap čaka nekaj 
osnovnih sestavin, kot so pašta, riž, tuna, kakšna 
paradižnikova omaka in podobno. Da zajtrki le ne bi 
bili preveč asketski in pusti, omejeni na prepečenec, 
vodo in kavo, sem se v tamkajšnjem Sparu založil 
tudi s paketom energijsko bogatih piškotov in 
sadjem – jabolki in bananami. Pa pollitrsko 
plastenko vode za res skrajno silo sem nabavil, če 
mi dva litrska bidona, ki sem ju vsako jutro napolnil 
in tekom dneva po potrebi vanju dolival vodo, kjer je 
bila na voljo, na kateri od daljših etap v hribih ne bi 
bila dovolj.
 Sprehod med bogato obloženimi policami 
velikega trgovca se mi je zdel po treh dneh hoje 
in omejenosti na to, kar sem nosil s sabo, zelo 
zanimiv. Tako globoko sem bil že v romarsko-
asketskem svetu, da mi je bilo pehanje človeških 
teles za polnimi nakupovalnimi vozički tuje in 
težko razumljivo, pa čeprav to doma počnem tudi 
sam, ker danes preprosto ne gre drugače. In sem 
opazoval priletne tetke, napudrane, našminkane, 
sfrizirane in opicanjene, oblečene v draga, s 
funkcionalnega vidika povsem nepraktična oblačila 
in obute v vse prej kot udobne čevlje z bolj ali manj 
visokimi petami, kako so tuhtale, ali naj vzamejo 
dimljen lososov file tega ali morda raje onega 
proizvajalca … v nakupovalnem vozičku pred seboj 
pa so imele hrane za manjšo afriško vas. Tako 
nenaravno, daleč od mojega trenutnega sveta se 
mi je zdelo vse skupaj, pa vendar sem bil jaz tisti, ki 
je izstopal, ki je bil drugačen, čuden, ki je gonil proti 
toku.
Opazil sem nekaj nenaklonjenih, že skoraj sovražnih 
pogledov nakupovalcev, ki jim je šla moja pojava z 
velikim rukzakom na hrbtu, pohodniškimi palicami 
v roki, pokončno držo in čvrstim korakom v nos. 
Ta drugačnost jim je šla na živce. V očeh sem jim 
videl, da bi me, če bi imeli možnost in dovoljenje 
za to, najraje pokončali kot kakšnega hrošča, 
ščurka, treščili z zvitim časopisom, kot treščijo 
nadležno muho ali komarja. V srednjem veku bi 
verjetno s podobnim odstopanjem na kakšnem 
drugem – ne ravno romarskem področju – tvegal 
grmado, linčanje, zapor. Ja, človeštvo se skozi 
stoletja vendarle ni prav veliko spremenilo. Zavist, 
žlehtnoba, jeza, nenaklonjenost drugačnosti – vse 
to in še kaj je tako globoko zakoreninjeno v nas, 
zapisano v naše gene, da tega ni mogoče izruvati, 
sprati, predrugačiti. Če tega ne bi imeli v sebi, bi 
težko zagospodarili planetu, za kar smo morali 
iztrebiti, pobiti, zdesetkati, omejiti ali udomačiti, 
zasužnjiti vse preostale vrste, živa bitja na zemlji.
Po drugi strani me je postanek v velikem 
nakupovalnem centru razvedril, saj sem si nekoliko 
odpočil oči od zelenja, narave. Tam je bilo vse 
kričeče in umetno dišeče in glasno in hitro in 
množično. Ko sem na blagajni vse skupaj plačal in 
zložil v nahrbtnik, je bilo treba konkretno podaljšati 
trakove za zapenjanje, breme na hrbtu pa je bilo 
za nekaj kilogramov težje. Jebi ga, če sem hotel 
naslednje dni normalno jesti, se pravočasno in v 
dovoljšnji meri krepčati med potjo, zaužiti dovolj 
energije, je bilo treba poskrbeti za to in malo 
potrpeti. Pred nadaljevanjem poti sem kar tam, 
pred nakupovalnim centrom, nedaleč stran od 
vhoda, sedel na stopnice in napadel pollitrski jogurt, 
manjši paket piškotov, jabolko in dve banani. To 
je bila malica pred nadaljevanjem poti, za katero 
sem vedel, da se bo naslednjih 
nekaj ur pretežno vzpenjala.
Iz Čedada sem proti Mažeruoli 
(Masarolisu), cilju dnevne 
etape, nadaljeval po stari 
kamniti vojaški poti, ki naj 
bi se navkreber vlekla šest 
kilometrov, a se mi je zdelo, da 
je ne bo nikoli konec. Morda 
tudi zato, ker sem imel težji nahrbtnik, pa tla so 
bila razgibano nepredvidljiva in hinavsko spolzka, 
hoja pa zato bolj utrujajoča kot sicer. Po dveh 
urah počasnega napredovanja v sicer zelo lepem 
ambientu sem le prišel do asfaltirane ceste, kjer 
sem se moral ustaviti in si malo odpočiti. Ker se mi 
je zdelo, da se začenja vreme nekaj kujati, da se v 
smeri, kamor sem bil namenjen, neprijazno temni, 
da se na nebu zbirajo temni oblaki z neprijateljskimi 
nameni, je bil postanek dolg le deset minut, a tudi 
to je bilo nekaj. Dve energijski tablici sta mi dali 
dodatno energijo, stopala so malo zadihala in si 
odpočila od nenehnega nizanja korakov, tako da 
sem lahko s tem početjem nadaljeval. Po asfaltu. 
Pomirjen sam s sabo in vse bolj prepričan, da bom 
ta CC zaključil.
Robida je z robov ceste lezla nanjo in grozila, da 
jo bo prerasla, si jo vzela nazaj, tako odmaknjeni 
so bili kraji, ki sem se jim bližal. Sem pa tja je ob 
robu ceste počivala tudi kakšna večja skalota, 
ki se je prikotalila s pobočja. In v vsej tisti 
„vukojebini“, ko sem imel občutek, da sem res 
bogu za hrbtom, daleč od civilizacije, se je izza 
ovinka pripeljal kombi z ljubljansko registracijo in 
napisom Bike Galaxy na boku. Za seboj je vlekel 
prikolico, naloženo s polnovzmetenimi gorskimi 
kolesi višjega cenovnega razreda. Lep dokaz, da 
(športni) turizem ne pozna meja, ovir. Čeprav je 
že naslednjo sekundo izginil za prvim ovinkom, 
v smeri proti Čedadu, mi je srečanje zatežilo. 
Našminkan kombi in potentna kolesa – vsa tista oh 
in sploh tehnologija nekako ni sodila v kontekst od 
sodobne družbe in države pozabljenega hribovja, 
dvigajočega se nad Furlansko nižino, po katerem 
sem počasi napredoval proti dnevnemu cilju.
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS10 Tržaška
VEČER DSI Koroški kulturni dnevi na Tržaškem v organizaciji Slovenske prosvete
Ostali so na Koroškem, da bi bili bližji svojim dragim
V Peterlinovi dvorani so se v ponedeljek, 12. 
oktobra 2020, v organizaciji 
Slovenske prosvete in Društva 
slovenskih izobražencev 
pričeli 19. Koroški kulturni 
dnevi na Primorskem. Vsako 
leto se gostovanja izmenoma 
vrstijo na Primorskem 
in na Koroškem (lani so 
npr. naše organizacije 
devetnajstič gostovale na 
Koroškem). Če številko 19 
podvojimo, ugotovimo, da 
so se te kulturne izmenjave 
pričele že leta 1983. Takrat 
so predstavniki Slovenske 
prosvete iz Trsta, Zveze 
slovenske katoliške prosvete iz 
Gorice ter Krščanske kulturne 
zveze iz Celovca na srečanju v 
Ukvah sklenili, da bodo vsako 
leto izmenično organizirali 
kulturne izmenjave. 
Predsednik Društva slovenskih 
izobražencev Sergij Pahor je 
v uvodnem posegu poudaril 
prav dejstvo, da spadajo stiki s 
koroško manjšino v dolgoletno 
tradicijo, ki je nikakor ne gre 
prekinjati. Zato je društvo 
poskrbelo, da izpolnjuje 
vse predpisane preventivne 
ukrepe glede pandemije in 
nadaljuje  redne ponedeljkove 
sestanke. Ponedeljkov 
večer v DSI je bil prvi izmed 
letošnjih srečanj v okviru 
Koroških kulturnih dnevov na 
Tržaškem. Krščansko kulturno 
zvezo iz Celovca sta na večeru 
zastopala tajnica Krščanske 
kulturne zveze Zalka Kelih 
Olip in urednik, pisatelj in 
vsestranski kulturni delavec 
Martin Kuchling. 
Zalka Olip je skupno s tržaško 
Slovensko prosveto v preteklih 
letih organizirala kar nekaj 
gostovanj; z ganjenosto se 
je spomnila, koliko stikov in 
prijateljstev je bilo v tem času 
stkanih in kako dragocene 
so za obe manjšini tovrstne 
povezave. Letos so imeli 
na avstrijskem Koroškem 
veliko dvomov o tem, kako 
naj organizirajo gostovanja. 
Prevladala pa je volja po 
nadaljevanju in kljub težki 
situaciji so se odločili, da 
pobude ne prekinejo, pa čeprav 
bo ta letos v nekoliko okrnjeni 
obliki. 
Urednik Martin Kuchling je 
predstavil štiri publikacije, 
ki jih je izdala Krščanska 
kulturna zveza oz. Celovška 
Mohorjeva družba. To so 
Slovenščina v družini (s 
podnaslovom Govorimo 
svoj jezik), ob čemer je 
Kuchling poudaril pomen 
učenja slovenskega jezika 
v družinskem krogu že 
od rojstva dalje; Gustav 
Januš – Brez kategorij: pesmi 
in slike iz prve ustvarjalne 
dobe, ki razkriva Januševo 
ustvarjalnost na likovnem 
in literarnem področju že 
od 60. let prejšnjega stoletja 
dalje; pesmarica Lenčke 
Kupper – Iz škratove krošnjice 
(Otroške pesmi skozi leto); 
pa še Zbornik s pregledom 
delovanja kulturnih društev, 
ki izide vsaka 3 leta. Nazadnje 
je Kuchling opozoril še na 5 
zgoščenk v koroškem narečju.
Drugi del večera je bil 
namenjen izredno 
zanimivemu pogovoru 
z gospo Majdo Starman, 
avtorico knjige Ostali smo na 
Koroškem. Avtorica zaradi 
izrednih razmer ob zaostritvi 
epidemiološke situacije sicer ni 
bila osebno prisotna na večeru, 
vendar je na pomoč priskočila 
moderna tehnologija. Pri 
pogovoru, ki ga je v živo 
preko spleta vodil časnikar 
Ivo Jevnikar, so obiskovalci 
večera, ki so sledili odgovorom 
gospe Majde Starman v živo 
preko velikega ekrana –  imeli 
občutek, kot bi gostjo imeli v 
svoji sredini.
Pogovor je tekel o vsebini 
njene knjige in o spominih 
na vse povojno obdobje, ki 
ga je preživela na Koroškem. 
Jevnikar je iz živahne 83-letne 
gospe izzval nadvse zanimivo 
pripoved, ki je prisotna tudi v 
njeni knjigi. Pripovedovanje 
na ponedeljkovem večeru se je 
začelo z njeno rano mladostjo, 
ko je meseca maja 1945 kot 
8-letna deklica s starimi starši 
in dvema tetama “za nekaj 
tednov” odšla preko Ljubelja 
v Avstrijo v prepričanju, da 
gre le za kratko obdobje. 
Pripovedovanje gospe 
Starman je bilo polno izredno 
živih in pomenljivih slik, ki 
jih je priklicala iz svojega 
otroškega spomina. Njeno 
življenje begunke se je začelo 
z relativno brezskrbnim 
odhodom iz domovine. Stari 
oče in obe teti so svoje imetje 
privezali na kmečki voz, ki 
sta ga, z razliko od drugih, 
vlekla dva vola. Živo podajanje 
je prisotnim priklicalo v 
domišljijo predstavo množice 
Slovencev, ki so se počasi, v 
vrsti in peš ob vozovih s svojim 
bornim imetjem pomikali 
proti Ljubelju. Na vsakem 
križišču so se jim pridružile 
nove skupine ubežnikov in 
vrsta se je večala. Vsi so imeli 
za cilj najti varnost za svoja 
življenja. Najprej se je morala 
kolona Slovencev umikati 
nemškim vojakom (saj so ti 
izsilili prednost). Toda gneča 
se je zgostila, zato so morali 
zapustiti vozove z vso vsebino. 
Tudi Majdini sorodniki so 
morali ob cesti zapustiti 
svoj voz in brez njega peš 
nadaljevati pot. Med potjo se 
jim je pridružil tudi oče (ki 
je zbežal kot domobranec), 
mati pa je z drugimi otroki 
in z bolnim tastom ostala v 
Sloveniji.
Ko so prispeli na drugo stran 
meje, je deklica Majda od 
trudnosti zaspala kar na odeji, 
ki so jo pogrnili na travnik. 
Naravnost pretresljivo je bilo 
pripovedovanje o tem, kako 
se je na drugi strani meje 
pojavila postava moža na 
konju, ki je trudne in izmučene 
Slovence prepričeval, da jih 
lahko pripelje na cilj v bližino 
Celovca. Na srečo Majdin 
oče ni sprejel vabila, saj se je 
zavedal, da do cilja ni daleč. 
Kasneje se je izkazalo, da 
tistih, ki so moškemu zaupali 
in odšli z njim, ni nikoli več 
nihče videl.  
Mamin mlajši brat Miha, 
s katerim se je Majda 
zelo razumela, se jim je 
samostojno pridružil, saj je 
kot domobranec pribežal čez 
mejo. S seboj pa je pripeljal 
njihov zapuščeni voz, ki ga 
je prepoznal zaradi volovske 
vprege.
Gospa Starman se dobro 
spominja, kako so v naslednjih 
dneh Angleži z lažjo prevarali 
slovenske fante, češ da jih 
pošiljajo v Italijo; v resnici so 
nič sluteče slovenske fante 
poslali v roke morilcev. Mnogi 
med njimi so v tistih dneh na 
Koroškem pohiteli s poroko 
s svojimi zaročenkami, saj 
se niso hoteli podati na pot 
ločeno od njih. Tako so te 
neveste odšle z njimi v smrt.
Tudi Majdin oče je hotel z 
njimi, toda dedek ga je postavil 
pred odgovornost za hčerko 
Majdo in mu s tem rešil 
življenje. Majdin stric Miha 
pa, ki je moral z ostalimi, je 
skupno z njimi postal žrtev 
množičnih povojnih pokolov. 
Grozljiv je tudi spomin na 
zadnje konvoje fantov, ki so 
že vedeli za izdajo in za to, 
da jih bodo Angleži izročili v 
roke morilcev, a so hoteli deliti 
usodo s sotrpini in so zavestno 
odšli z drugimi v smrt. Vsaka 
od usod tistih tragičnih dni 
naših sonarodnjakov bi bila 
vredna obdelave romanopisca. 
Očetu gospe Starman, ki je 
ostal na Koroškem, so morali 
sorodniki obljubiti, da bo lahko 
umrl doma v Sloveniji. Ko je 
leta 1960 dejansko hudo zbolel, 
mu jugoslovanske oblasti niso 
dale privoljenja za prehod čez 
mejo, a sorodniki so ga vseeno 
“pritihotapili” v domovino, 
kjer je čez tri tedne dejansko 
lahko v bolnišnici v Sloveniji 
izdihnil in bil pokopan doma. 
Gospe Majdi pa ni bilo dano, 
da bi se na pogrebu poslovila 
od ljubljenega očeta, saj ji 
jugoslovanske oblasti niso 
dovolile prehoda čez mejo, kar 
ji je povzročilo globoko žalost. 
Ker so živeli popolnoma ločeni 
zaradi neprehodne meje, je 
gospa Starman celo svojo 
mamo doživela šele pri 20 
letih. 
Mnogi begunci so se pozneje 
odselili na druge celine. 
Velika skupina slovenskih 
beguncev na Koroškem pa 
se jim ni pridružila. Ostali 
so na Koroškem, kjer so 
jih najprej namestili v 
taborišča Spittal, Pegez, 
Lienz. Zanimivi so podatki o 
šolanju, o izredno živahnem 
kulturnem udejstvovanju, 
o izdajanju časopisa. Na 
vprašanje, zakaj se je velika 
skupina Slovencev odločila, da 
ostane na Koroškem, je gospa 
Starman odgovorila, da je 
bilo zanje značilno, da so bile 
njihove družine razdeljene, in 
da so zato hoteli ostati blizu 
svojcem, ki so živeli onkraj 
meje. Leta so minevala in tako 
so se integrirali v koroško 
manjšino. Gospa Starman se je 
npr. poročila s sinom beguncev 
na Koroškem in ustvarila 
zavedno družino s petimi 
otroki. 
Kot je poudaril moderator 
pogovora Ivo Jevnikar, 
opisi življenja v taboriščih 
slovenskih beguncev na 
Koroškem v knjigi Ostali 
smo na Koroškem dobro 
dopolnjujejo podatke, ki jih 
je raziskala Helena Jaklitsch 
o bogati usvarjalnosti v 
taboriščih v Italiji in Avstriji 
(in so izšli z naslovom Rojstvo 
novih domovin); ali pa z 
zbirko fotografij iz bogatega 
fotografskega arhiva Rafaelove 
družbe - Cvetoči klas pelina: 
Slovenski begunci v Avstriji po 
letu 1945.
Uvod v knjigo Ostali smo 
na Koroškem je napisal 
veleposlanik dr. Valentin 
Inzko, ki je tudi sin begunke iz 
osrednje Slovenije, ki je ostala 
na Koroškem in se poročila s 
koroškim Slovencem. 
Koroški dnevi na Tržaškem 
se bodo nadaljevali čez 
dva tedna, ko bo na vrsti 
predstavitev zbornika, 
ki je nastal ob 70-letnici 
Narodnega sveta koroških 
Slovencev. Med gosti v Društvu 
slovenskih izobražencev bo 
tudi veleposlanik dr. Valentin 
Inzko. 
Organizatorji in Založba 
Mladika so opozorili tudi na 
predstavitev posmrtne izdaje 
nove knjige Alojza Rebule, ki 
bo v cerkvi na Opčinah v petek, 
23. okrobra, po zadušni maši 
ob 19.uri.
P.in
Založništvo tržaškega tiska 
V kratkem integralni italijanski prevod Prešernovih poezij
Integralni prevod Prešernovih poezij v 
italijanščino, ki ga je na 
skoraj 500 straneh opravil in 
uredil prof. Miran Košuta, bo 
v prihodnjih tednih izšel pri 
Založništvu tržaškega tiska. 
Pomenljiva napoved je prišla 
v javnost minuli četrtek 
na tiskovni konferenci o 
letošnjih knjižnih izdajah 
ZTT z naslovom Za 
vsakogar nekaj. Na srečanju 
v Tržaškem knjižnem 
središču je bil ob predstavitvi 
istoimenskega kataloga, 
ki ga je uredil in oblikoval 
Gabriel Milic, opravljen 
obračun letošnjega dela in 
hkrati napovedani prihodnji 
naslovi založbe.
O spremembah in ovirah, 
ki jih je morala tržaška 
založba v tem nenavadnem 
letu preseči, je uvodoma 
spregovoril predsednik ZTT 
Ace Mermolja. Pri založbi, 
ki je obrtniškega tipa, so 
vsakodnevna prizadevanja 
za doseganje potrebne 
vidljivosti dokaj zahtevna. 
Delovanje ZTT je prisotno na 
spletu, vendar koronski čas 
daje velik pomen klasičnim 
načinom informiranja, prek 
katerih navadno knjige 
prihajajo do bralcev. Če 
bodo z napredovanjem 
širjenja virusa stopili v 
veljavo strožji ukrepi, 
bodo predstavitve knjig 
pod vprašajem. Odločilno 
vlogo bodo s poročanjem o 
književnih delih imeli torej 
mediji, ki naj podpirajo delo 
malih krajevnih založb, so 
poudarili na srečanju. Pri 
iskanju novih poti, ki vodijo 
do bralcev, bo vsekakor 
potrebna domišljija.
ZTT je letos izdalo nekaj 
uspešnic, ki so poleti šle 
dobro v prodajo. Da knjige 
ljudi povezujejo, potrjujejo 
nedavna predstavitvena 
srečanja, “ki še nikoli niso 
bila tako obiskana kot 
sedaj,” je v TKS izpostavila 
urednica Martina Kafol.
Založba je v letu 2020 
izdala Izbral sem srednjo 
pot Rudija Pavšiča, Tisti 
prvi korak na poti v smer 
sreče Valterja Mahniča (v 
kratkem tudi v digitalni in 
slabovidnim prilagojeni 
izdaji), Trajnice za pametne 
lenuhe Jožice Golob Klančič, 
za katero vlada veliko 
zanimanja, in knjigo Tajna 
organizacija Borba 1927-
1930 Milana Pahorja, ki 
gre na predstavitvah zelo 
dobro v prodajo. Veliko 
je povpraševanja tudi po 
zgodovinskem vodniku o 
tržaškem Narodnem domu, 
ki je izšel v slovenščini in 
italijanščini in je v pripravi 
tudi angleška različica.
Delovanje tržaške založbe 
je pestro in razvejeno. Med 
razstavljavci frankfurtskega 
knjižnega sejma bi v teh 
dneh moralo biti tudi 
ZTT, vendar je širitev 
koronavirusa ponudbo 
knjig preselila na splet, na 
virtualno stojnico.
ZTT se redno udeležuje 
raznih knjižnih sejmov 
in je med soustanovitelji 
združenja založnikov iz 
Furlanije Julijske krajine, ki 
prireja skupne nastope in 
druge pobude. Prihajajoči 
konec tedna bo v Vidmu 
potekala Noč bralcev, v okviru 
katere bo vsaka videmska 
knjigarna osvetlila delovanje 
ene deželne založbe; v eni 
izmed izložb bodo občinstvu 
na voljo knjige ZTT.
Na srečanju je tekla beseda 
tudi o iniciativi, prek katere 
Dežela Furlanija Julijska 
krajina spodbuja knjigarne k 
širjenju ponudbe krajevnih 
založb. FJK bo prihodnje 
leto kot dežela v ospredju 
na turinskem Salonu knjige, 
na katerem nameravajo 
izpostaviti večjezični značaj 
naše dežele.
foto Damj@n
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 11Tržaška
POGOVOR Jurij Devetak, risar
“Rad rišem, da s tem kaj sporočim’’
Jurij Devetak je triindvajsetletni risar, 
doma iz Nabrežine. Dokončal 
je tehniški zavod Jožef Štefan 
v Trstu in nato še privatno 
akademijo COMICS v Padovi. 
V prostem času igra košarko, 
teka in posluša glasbo. 
Pogovorila sem se z njim o 
risanju in njegovih delih.
Jurij, kdaj si začel risati? 
Že od majhnega sem rad 
risal, večkrat sem v šoli 
tudi raje risal kot poslušal 
profesorico. Mislim, da se je 
to moje nagnjenje še precej 
razvilo že v obdobju osnovne 
šole, potem pa ko sem začel 
obiskovati višjo šolo, sem žal 
risanje opustil, ker sem moral 
dati prednost študiju. Po višji 
šoli sem se moral odločiti, kaj 
bom delal v življenju, in izbral 
sem akademijo v Padovi.
Kako se je razvilo tvoje 
zanimanje za risanje? 
Navdih sem večkrat dobil 
pri risankah Disney, potem 
pa sem spoznal dela Mikija 
Musterja. Starši so mi kupili 
tudi knjige o risanju in raznih 
tehnikah, da bi še bolje razvil 
to svoje veselje. 
Kaj pa najraje rišeš? V kateri 
tehniki?
Recimo, da rad rišem vse, 
saj sem zelo radoveden in bi 
rad spoznal cel svet. Morda 
najraje rišem junake, to se 
imenuje “caracter design”. 
Zelo mi je všeč tradicionalna 
tehnika, to se pravi najprej 
s svinčnikom in potem s 
črnilom. Nazadnje  sem si 
priskrbel velik ekran prav za 
risanje.
Ali ti je univerza 
veliko pomagala pri 
napredovanju? 
Zelo, ja. Ko sem dokončal 
višjo šolo, sem bil prepričan, 
da nekaj znanja o risanju 
že imam, a ni bilo tako. 
Prijatelji so me vzpodbujali, 
da bi nadaljeval študij, in 
ko sem se za to odločil, sem 
se zavedel, da imam veliko 
pomanjkljivosti in sem se 
moral naučiti vsa pravila in 
osnove risanja.
Kaj te navdušuje? Kaj ti da 
navdih, da začneš risbo?
Večkrat se mi dogaja, da ko se 
odpravim spat, mi pride na 
misel nešteto idej, naslednji 
dan pa se že premislim. 
Najbolje je, da pogledam 
skozi okno, in v hipu mi pride 
ideja.
Jurij, povej mi kaj o svojih 
delih.
Moja dela so številna, in da 
sem prišel do te točke, se 
moram  predvsem zahvaliti 
razstavi z naslovom Pa 
vendar nasmejani. Spoznali 
so moja dela po celem Krasu 
in celo čez mejo, v Izoli. 
Maja bi moral imeti razstavo 
tudi v Ljubljani, a zaradi 
pandemije se to ni uresničilo. 
Zdaj nastajajo številna 
sodelovanja in projekti. Zelo 
sem zadovoljen, a ne bom še 
nič razkril.
Vem, da si imel že nekatere 
razstave. Kje in kdaj?
Prva razstava je bila na 
Opčinah v prostorih sklada 
Mitja Čuk na začetku 
leta 2019, kasneje pa še v 
Trebčah, Križu, Nabrežini vse 
do Kulturnega doma v Gorici. 
Glede razstave v Gorici lahko 
povem še anekdoto. Ta je bila 
najdaljša razstava, ki sem jo 
kdaj imel, in najbolj posebna, 
ker zaradi pandemije ni bilo 
sploh odprtja in risbe so mi 
vrnili komaj prejšnji teden. 
Boš imel v prihodnosti še 
druge razstave?
Ja, zelo verjetno. Po pravici pa 
ne vem še kdaj.
Imaš tudi kakšno umetniško 
ime?
Za zdaj nimam še 
umetniškega imena, 
podpisujem se s svojim. Toda 
rad bi začel uporabljati ime 
“9AK”.
Ali rišeš tudi po naročilu? 
Narisal sem že kaj tudi po 
naročilu, a za zdaj ne rišem, 
ker nimam dovolj prostega 
časa. Če pa je prav nujno 
potrebno, tudi narišem.
Rad rišeš, ker želiš kaj 
sporočiti ljudem?
Ja, vedno, predvsem za 
razstave. Mislim, da če kaj 
narišeš, moraš pri tem tudi 
nekaj povedati, sporočiti. Rad 
se poglobim v bolj zahtevne 
tematike, kot so vojna ali  
filozofske tematike, pa tudi 
veselje. Po mojem mnenju 
pride s temi tematikami 
sporočilo bolj do izraza.  
Misliš, da je ta način risanja 
razširjen pri nas? 
Vesel sem, da me ljudje 
poznajo zaradi risanja. Toda 
mislim, da je ta naš ambient 
preveč majhen in da ne daje 
veliko teže našim avtorjem in 
ustvarjalcem. Verjetno  bom 
tudi jaz v prihodnosti šel v 
kakšno večje okolje, kjer je 
več priložnosti. 
Kako boš nadaljeval svojo 
umetniško pot?
Zelo sem navezan na 
risanje in bom seveda to 
pot nadaljeval. Včasih 
imam težke trenutke, sem 
v krizi, saj se je tu zelo 
težko  uveljaviti. Toda na 
srečo imam družino, ki mi 
vedno stoji ob strani, in tudi 
prijatelje, ki mi dajejo pogum. 
Bi rad živel od tega?
Ja, absolutno, nič me ne 
veseli tako kot prav risanje. 
Mislim, da kdor dela to, kar 
mu je zares všeč, mu je to v 
užitek.
Kaj bi še rad povedal? 
Rad bi povedal, da ko sem 
stopil v risarski svet, sem 
začel gledati vse z drugačnimi 
očmi, in to mi pomaga tudi 
pri vsakdanjem življenju. 
Zavedam se, da ne smem biti 
len in da se vse lahko naredi 
v življenju. Vse je treba sicer 
dvakrat premisliti in nato 
narediti. 
Anastazija Pertot
Veliko energij vlagajo pri 
ZTT v povezovanja. Tesno 
sodelujejo s slovensko Javno 
agencijo za knjigo, od katere so 
pridobili sredstva za prevode 
v nemški jezik. Slovenija bo 
namreč leta 2023 častna gostja 
frankfurtskega sejma, na 
katerem namerava tudi ZTT 
predstaviti nekatere svoje 
knjižne uspešnice.
Tržaška založba sodeluje 
s koroško založbo Wieser 
pri sooblikovanju zbirke, 
v okviru katere so že izšli 
ponatisi nekaterih v nemški 
jezik prevedenih slovenskih 
avtorjev.
Kot je na srečanju obrazložila 
urednica Alina Carli, so 
rezultati dela vidni. Odkar 
se založba redno udeležuje 
knjižnih sejmov, se je 
zanimanje za njena dela 
povečalo.
ZTT izdaja tudi otroško 
literaturo. Ob lično urejenem 
Galebovem dnevniku za 
tekoče šolsko leto, ki je tokrat 
namenjen tudi odraslim, 
so pri založbi ponosni tudi 
na Delovne zvezke za razvoj 
grafomotoričnih sposobnosti in 
spretnosti ter na knjigo Ljubo 
doma Maše Ogrizek, ki je 
prejela nagrado Zlata hruška, 
katero otroškim revijam 
podeljuje Mestna knjižnica 
Ljubljana.
V sodelovanju z različnimi 
partnerji je pri ZTT izšla nova 
zbirka pravljic iz Rezije Dekle, ki 
je hotela rožico, ki je uporabna 
za otroke, a je zanimiva tudi 
za odrasle. Publikacija, ki jo je 
ilustrirala Luisa Tomasetig, je 
izšla v rezijansko-slovenski in 
rezijansko-italijanski različici. 
Kot so povedali na srečanju, 
nameravajo tudi obeležiti 
stoletnico rojstva Giannija 
Rodarija z novo izdajo njegovih 
pravljic, ki jih je v 70. letih 
prejšnjega stoletja prevedla 
Evelina Umek.
Na srečanju so tudi izpostavili, 
da bo založba v prihodnjih 
mesecih izdala knjigo 
spominov novinarja Mitje 
Volčiča z naslovom Tudi to je 
del zgodbe - Za priprtimi vrati 
in zadnji del trilogije o prvi 
svetovni vojni Vilija Prinčiča 
z naslovom Šterntal, zadnja 
postaja.
Ker vlada veliko zanimanje 
za italijanski vodnik po Trstu 
Com’è bella Trieste, ki sta ga 
pred 10 leti napisali Poljanka 
Dolhar in Erika Bezin, načrtuje 
ZTT novo izdajo. Zaradi 
številnih sprememb, ki jih je 
mesto doživelo, terja pa celovit 
vsebinski pregled publikacije 
velik časovni vložek avtoric. 
Mch
Obvestila
Založba Mladika in Društvo 
slovenskih izobražencev vabita 23. 
oktobra ob 19. uri na spominsko 
srečanje ob drugi obletnici smrti 
pisatelja prof. Alojza Rebule 
v župnijski cerkvi na Opčinah. 
Najprej bo maša zadušnica, nato 
bo p. dr. Edi Kovač predstavil 
posmrtno izdajo zadnje Rebulove 
knjige Apokrif (založba Mladika). 
Sodeloval bo Cerkveni mešani 
pevski zbor Sv. Jernej pod vodstvom 
prof. Janka Bana.
Slovensko dobrodelno društvo bo 
imelo v sredo, 28. oktobra 2020, 
ob 17.30 v Gradišču (Gorica) 
redni in izredni občni zbor (zaradi 
prilagoditve statuta).
Darovi
Misijonski krožek  Rojan je prejel:
Za slovenske misijonarje: nabirka 
v cerkvi na misijonsko nedeljo 
180 €. Za s. Zvonko Mikec – 
Mozambik: U.M. 50 €. Za p. Pavla 
Bajca – Slonokoščena obala: 
U.M. 50 €. Darove lahko nakažete 
tudi na: ZADRUŽNE KRAŠKE 
BANKE
IBAN: IT22 L089 2802 2010 
2000 0086 948 Codice Bic: 
CCTSIT2TXXX Misijonski krožek 
Rojan Via Cordaroli 29, 34135 Trst
V spomin na Pinota Guštinčiča 
darujejo za društvo Rojanski 
Marijin dom žena Ada in hčerka 
Alenka 50 €, družina Pupulin 30 €, 
Anica in Bruno Milič 50 €.
Za rojansko glasilo Med nami 
daruje družina Sanabor 50 €.
Za misijonarja Pedra Opeko: N.N. 
100 €.
V spomin na prof. Draga Bajca 
daruje za svetoivanski Marijin 
dom Mirka Košuta 20 €.
Dežela naj pozorno spremlja podjetniške premike v zvezi s papirnico Burgo 
“Začenja se reševanje Burga, kontrola gre skladu CDP – Cassa depositi 
e prestiti.” Tako smo brali pred dvema tednoma v naslovu obsežnega 
članka v krajevnem časopisu. “Upam, da se v novici res skriva solidna 
baza resnice in torej novih obetov tudi za industrijski obrat papirnice 
Burgo pri Štivanu, za katero že nekaj desetletij žal beležimo prej 
negativne kot pozitivne novosti, kar potrjuje stalno krčenje, iz leta v leto, 
števila zaposlenih in nezmožnost podjetnikov. Pričakujemo, da se bodo 
kmalu zarisale ne le ohranitvene, temveč tudi razvojne smernice. Pred 
letom dni smo se vneto ukvarjali z napovedanimi in nikdar uresničenimi 
večmilijonskimi investicijami podjetnika Spinoglia. Danes ponovno 
beremo o več deset milijonskih vlaganjih. Deželno vlado, ki je bila vselej 
aktiven in prisoten dejavnik, zato sprašujem, kaj vemo o tem in kateri so 
predvideni koraki, da napovedane postopke pospremimo do uresničitve”, 
je v svoji interpelaciji med drugim zapisal deželni svetnik SSk Igor 
Gabrovec.
Na vprašanje s hitrim odgovorom se je odzvala deželna odbornica za 
delo Alessia Rosolen, ki je povedala, da vstop novega družbenika Sklad 
Quattro R, ki je v večinski lasti posojilnega sklada CDP, nima neposrednih 
vplivov na zaposlitveno plat, kakor tudi, da ni novic o tem, da bi v 
postopek bili kakorkoli vključeni predstavniki sindikatov. V isti sapi pa je 
članica Fedrigove uprave Gabrovcu zagotovila, da budno spremlja razvoj 
dogodkov.
V repliki je deželni svetnik Slovenske skupnosti izrazil zadovoljstvo 
zaradi zagotovila, da je Dežela FJK pozorna do tega vprašanja. 
“Pozornosti nismo dolžni le številnim delavcem in njihovim družinam, ki 
že preveč let živijo v negotovosti in dvomih, temveč skupnosti v celoti, 
saj je industrijski obrat vse povojno obdobje globoko vraščen v naš 
vsakdan. Štivanski papirnici, in torej vsem nam, želimo, da bi postala 
sodoben industrijski obrat, osnovan na zdravih finančnih temeljih, 
usmerjen v kakovost proizvodnje in spoštljiv do vsestransko bogatega 
in perspektivnega okolja, v katerem se nahaja”, je dejal Gabrovec, ki je 
deželno upravo tudi pozval, naj k prihodnjim usklajevalnim omizjem 
povabi tudi predstavnike devinsko-nabrežinske občine.
Deželni svetni SSk Igor Gabrovec o 
industrijskem obratu pri Štivanu
Foto Damj@n
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS12 Aktualno
Projekt Charms of Harms
Vabilo k udeležbi na petih skupinskih gledaliških srečanjih
Teater na konfini in Kolektivno gledališče v 
sodelovanju z gledališčem 
SNG Nova Gorica in Mestom 
knjige vabita kreativne 
posameznike na področju 
umetnosti, ki delujejo na 
Goriškem, k udeležbi na 
petih skupinskih srečanjih 
v sklopu gledališkega 
projekta Charms of Harms, 
katerega avtor in režiser je 
Miha Nemec. Udeleženci teh 
srečanj bodo glede na lastno 
željo lahko tudi kreativno 
sodelovali (kot analitična, 
literarna, filozofska, 
kreativna, organizacijska, 
skupinska podpora) 
pri samem ustvarjanju 
gledališkega dogodka in / ali 
kot gledalci na končnemu 
dogodku in s tem prispevali 
h kolektivni ustvarjalnosti 
goriškega prostora.
Srečanja bodo temeljila 
na principu kolektivnega 
gledališča in na 
spoznavanju z različnimi 
gledališkimi tehnikami, s 
psihodramskimi tehnikami 
in teatroterapijo Nikolaja 
Jevrejinova, s katerimi 
bodo organizatorji odpirali 
in reflektirali teme, ki so 
del gledališkega projekta. 
Osnovne teme projekta 
so upanje, obup in bog, 
umetnost resničnega ter 
ponovno vzpostavljanje 
povezave med umetnostjo 
in vero, temelječe na 
delu in življenjski zgodbi 
svetovno znanega ruskega 
avantgardnega pisatelja 
in umetnika iz Sankt 
Peterburga Daniila Harmsa 
in njegove avantgardne 
skupine Oberiu. (Eden 
njegovih nadimkov je bil 
tudi Charms.) 
Projekt financirata Mestna 
občina Nova Gorica in GO 
EPK 2025. Na srečanja, ki 
bodo potekala ob sredah, 
28. oktobra in 4., 11., 18., 25. 
novembra 2020, med 18.30 
in 21.30, se lahko prijavite 
do 20. 10. 2020 (ali kasneje) 
na teater.na.konfini@
gmail.com. Projekt nastaja 
po principu kolektivnega 
gledališča, ki se navdihuje 
pri teatroterapiji Nikolaja 
Jevrejinova in pri gledališču 
spontanosti ter psihodrami 
J. L. Morena iz prve 
četrtine 20. stoletja. Cilji 
projekta so: vzpostaviti 
kolektivno gledališče na 
Goriškem za podporo 
ustvarjalnemu potencialu 
prostora; revitalizirati vlogo 
posameznika v skupnosti, 
ozaveščati odpore do 
obravnavanih tem in jih 
transformirati s pomočjo 
kreativnih umetniških 
gest; analizirati pojav 
samoizolacije posameznikov 
v družbi zahodnega sveta in 
naraščanje tega pojava kot 
posledice epidemije. 
Končni dogodek bodo 
sestavljali štirje uro in pol 
trajajoči tematski gledališki 
dogodki – “slučaji”, ki 
se bodo zvrstili v štirih 
zaporednih večerih na 
različnih mestih in bodo 
premiero doživeli med 9. 
in 12. decembrom 2020, s 
ponovitvijo med 16. in 19. 
decembrom 2020 v Novi 
Gorici ter nato še v Ljubljani 
in Zagrebu.
Poletni izlet PD Rupa-Peč
Lepote v osrčju Italije (2)
Tretji dan sta bila na programu Gran Sasso 
in pokrajina L'Aquile. Na 
poti so se ustavili najprej 
v kraju Bominaco, kjer je 
nekoč stala opatija. Obiskali 
so oratorij San Pellegrino, 
ki velja za “sikstinsko 
kapelo” Abrucev, in cerkev 
Marije Vnebovzete, zgrajene 
v skali okoli leta 1000. 
V lepi kapeli v oratoriju 
San Pellegrino je mogoče 
občudovati notranjost, ki 
je popolnoma prekrita s 
freskami iz leta 1263. Kapela 
je izredno lepa in akustična. 
Tudi tukaj so izletniki, 
na željo oskrbnice, zapeli 
Mariji v čast. Z močnimi 
vtisi so zapustili ta izredni 
kraj in se podali na pot 
proti naselju Santo Stefano 
di Sessanio. Starodavno 
naselje iz rodbine Medici 
je v seznamu sto najlepših 
naselij Italije. Med potresom 
je bilo hudo poškodovano, 
za sabo pa ima lepo 
zgodovino. 53-letni 
milanski podjetnik Daniele 
Kihlgren, po očetu Šved, je 
po naključju obiskal ta kraj, 
ki ga je močno prevzel. Za 
sabo je imel pretresljivo 
družinsko zgodbo, ki jo je 
opisal v svoji avtobiografiji, 
poleg tega pa je v istem 
obdobju zgubil brata in 
zbolel. Odločil se je, da bo 
ta kraj kamen za kamnom 
ponovno obnovil in mu 
dahnil novega življenja. 
Vložil je vse svoje imetje 
in ustvaril nove možnosti 
zaposlitve za mlade krajane, 
od razširjenega hotela do 
prodaje tipičnih izdelkov 
in pridelkov. Naselje 
je izletnike navdušilo, 
nakupili so si mesnate 
izdelke, kmečke pridelke, 
volno itd. Tipično kosilo je 
bilo v starih, obnovljenih 
prostorih. Preproste, a zelo 
okusne lokalne jedi so bile 
servirane ob dobri kapljici 
vina. Popoldne so se podali 
v L'Aquilo. Mesto je bilo 
večkrat porušeno ob raznih 
napadih in močnih potresih, 
zadnji je bil leta 2009. Vedno 
se je dvignilo s tal. Tudi po 
letu 2009 so že večji del 
mesta obnovili, čeprav so 
še vidne rane. Vodeni ogled 
nas je popeljal do gradu, 
Trga Duomo, obnovljenega 
vodometa La Fontana delle 
99 Cannelle in do bazilike 
San Bernardino, posvečene 
svetemu Bernardinu 
Sienskemu.Prav poseben 
vtis jim je pustila v celoti 
prenovljena bazilika Santa 
Maria di Collemaggio, ki 
jo je leta 1288 dal zgraditi 
papež Celestin V. Ta je 
pred tem opravljal službo 
opata pri benedektincih, 
v želji po še večji samoti 
in spokornosti pa se je že 
po nekaj letih meniškega 
življenja podal v hribe in 
tako prišel leta 1241 na goro 
Murrone v Abrucih, kjer je 
zgradil cerkev, samostan 
in osnoval strožjo vejo 
benediktinskega reda, ki se 
je v letih do njegove smrti 
zelo razširila. Leta 1294 ga 
je kardinalski zbor izbral 
za papeža in ga ponižno 
prosil, naj sprejme to čast. 
V baziliki Santa Maria di 
Collemaggio v l'Aquili so 
relikvije Celestina V. In sveta 
vrata, ki jih odprejo 28. In 
29. Avgusta. Na ta dan je 
v mestu zelo slovesno, od 
procesije za odpustke skozi 
sveta vrata do zunanjega 
praznika s koncerti znanih 
glasbenih skupin in pevcev. 
Izletniki so imeli tisti dan 
na programu še zadnjo 
večerjo v hotelu v Sulmoni 
in sprehod po mestu v 
večernem vrvežu. 
Četrti dan so si ogledali 
zgodovinsko središče 
Sulmone, ki leži v dolini 
Peligna ob vznožju gore 
Monte Morrone in je dežela 
pesnika ljubezni Ovidija, ki 
se je tu rodil 20. marca 43 
pr. Kr. v premožni viteški 
družini. Sprehodili so se  
po središču mesta in si 
ogledali čudovito palačo 
SS Annunziata z bližnjo 
cerkvijo, nato pa še cerkev 
S. Francesco della Scarpa 
(1200), Baziliko S. Panfilo, 
srednjeveški vodovod iz 
XIII. stoletja, postavljen 
na 21 obokih. Mesto je 
daleč naokrog poznano 
po “konfetih”, iz katerih 
izdelujejo barvite konfekcije 
za darila. Nastopil je čas, 
da se izletniki odpravijo 
proti Molizeju. Po poti so 
imeli še kratek postanek  
v Pescocostanzu, ki ima 
središče v renesančnem in 
baročnem slogu. Ogledali so 
si baziliko S. Maria del Colle 
s krasnimi marmornatimi 
oltarji z neverjetnimi 
mozaiki. V večernih urah 
so prišli v Campobasso 
v Molizeju, kjer so se 
namestili v udobnem hotelu.
Peti dan so namenili 
ekskurziji zgodovinskega 
jedra mesta Campobasso 
do gradu Monforte. V 
popoldanskih urah so 
se popeljali do Sepina. 
Postanek so imeli v Altilii, 
kjer so si ogledali mogočne 
arheološke ostanke 
Saepinum. Pot so nadaljevali 
v Casalciprano, to je vas, 
ki se je spremenila v muzej 
kmečke kulture pod milim 
nebom. 
Šesti dan so se s hribov 
spustili do morja. S 
trajektom so se podali na 
lepe otoke Tremiti, to je 
skupina otokov, ki spada 
pod Garganski zaliv in je 
značilna po strmih skalah, 
lepih zalivih, čistem morju, 
neokrnjeni naravi in čistem 
zraku. Z manjšo barko so 
se peljali okrog otoka San 
Domino, si ogledali jame, 
ki jih je izdolblo morje. Na 
neki točki je v globini 12 
m pod morjem postavljen 
kip patra Pia. Po želji so se 
nekateri izletniki lahko prav 
tu naplavali in potapljali, 
da bi si pobliže ogledali ta 
bronasti kip. Postanek je 
bil še na otoku S. Nicola 
z ogledom utrdbe, ki je 
služila za obrambo pred 
Arabci. Na turistični točki v 
objemu borovega gozda je 
bilo kosilo. Prosto popoldne 
so izletniki izkoristili za 
kopanje v morju ali sprehod 
in počitek.
In tako so prispeli do 
zadnjega dne, ko so si 
ogledali središče mesteca 
Agnone, bogatega z 
zgodovino, rokodelstvom 
in gastronomijo. Obiskali 
so najstarejšo livarno 
zvonov. Sprejeli so jih v 
muzejskih prostorih, kjer 
so jim nazorno opisali 
postopek nastanka novega 
zvona. Pomaknili so se 
v staro livarno, kjer jih 
je dočakal mojster z več 
desetletnimi izkušnjami 
z zvonovi. Razložil jim je, 
kako poteka vlitje zvona, 
nato pa jih je razveselil z 
izvedbo poznanih melodij 
na zvonove. Med udeleženci 
izleta je bil tudi navdušen 
pritrkovalec z dolgoletno 
izkušnjo, ki je nestrpno 
čakal, da bo preizkusil svoje 
znanje v tako pomembnem 
kraju. Na zvonovih je 
pritrkoval melodije, ki so 
poznane v našem domačem 
slovenskem prostoru. Vsi 
so bili nad izvedbo zelo 
navdušeni in ga nagradili 
s toplim aplavzom. Pred 
livarno, ki jo je obiskalo 
kar nekaj pomembnih 
osebnosti, med njimi 
tudi sv. oče Janez Pavel 
II., so zapečatili trenutek 
s skupinsko sliko. Z 
avtobusom so se popeljali 
v kraj Fossacesia Marina. V 
krasni restavraciji ob morju 
je bilo še zadnje obilno ribje 
kosilo. Hvaležni za vse, kar 
so lepega doživeli, so se 
podali na pot proti domu. V 
popoldanskih urah so imeli 
še krajši postanek za ogled 
tipičnih ribiških naselij 
Costa dei Trabocchi. Nekaj 
kilometrov pred Vicenzo so 
se ob domačem prigrizku 
poslovili od prijateljev iz 
Vicenze in si obljubili, da se 
še kdaj vidijo, saj so postali 
kot ena velika družina.
Lepa zahvala grem prav 
vsem udeležencem, izredno 
pridni lokalni vodički Teresi, 
šoferju, ki je previdno vozil 
po ozkih in strmih poteh, 
organizatorki Patrizii, ki je 
poskrbela, da je izlet potekal 
varno po vseh predpisih in 
da so se vsi dobro počutili.
/konec
Š.J. 
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 13Slovenija
Čas je za hude alarme v naporih za premagovanje koronavirusa covid-19
Polemike in obtožbe na srečanju 
najvišjih predstavnikov treh vej oblasti
V Sloveniji naraščata strah in zaskrbljenost zaradi 
izbruha okužb z virusom 
covid-19. Skoraj celotna 
država je označena z rdečo 
barvo, kar pomeni, da se je 
virus v njej razširil do take 
stopnje in ravni, ki ju bo v 
kratkem času zelo težko 
obvladati. To ugotavljajo 
tudi v Nacionalnem inštitutu 
za javno zdravje, prof. dr. 
Alojz Ihan, ki ga uvrščajo 
med najbolj zaupanja vredne 
strokovnjake pri preučevanju 
novega koronavirusa, 
v bolnišnicah in drugih 
zdravstvenih ustanovah, 
vladni glasnik o virusu, Jelko 
Kacin, pa tudi premier Janez 
Janša. Predsednik slovenske 
vlade je na zasedanju 
Evropskega sveta dejal, da 
se je v boju za osamitev in 
odpravo virusa treba upreti 
lažnim novicam v smislu 
zanikanja nevarnosti in 
zanikanja virusa, ki se v Evropi 
širijo predvsem po družbenih 
omrežjih, v Sloveniji pa,  žal, 
velikokrat tudi po osrednjih 
medijih.
Levi del slovenske politike 
zanemarja in podcenjuje virus 
covid-19 ter se raje ukvarja 
z načrti, ki gredo v smer 
ogroženja in rušenja vlade. 
Ekonomist in univerzitetni 
profesor Jože P. Damjan je 
postal velika zvezda politične 
levice in pogost gost vseh 
osrednjih medijev. Kar sam 
pripoveduje, da bo postal 
premier nove vlade, ki jo 
označujejo za vlado oziroma 
koalicijo ustavnega loka. Virus 
sicer tudi za levo opredeljeno 
politiko, ki je zdaj v opoziciji, 
pomeni breme in grožnjo, 
toda njen glavni namen je 
pridobiti 46 poslancev, ki bi 
s svojimi glasovi v državnem 
zboru omogočili nastanek 
nove vlade, postali bi 
alternativa sedanji legalni in 
legitimni vladi Janeza Janše.
V ozračju in obstoječih 
razmerah v slovenski državi se 
je zgodil pomemben dogodek, 
ki močno odmeva v politiki in 
tudi v bolj osveščenem delu 
običajne javnosti. Predsednik 
države Borut Pahor je prvič 
v zgodovini samostojne 
Slovenije priredil srečanje 
najvišjih predstavnikov 
treh vej oblasti, v okviru 
širše teme o načelih, ki v 
državah s parlamentarno 
demokracijo določajo 
samostojnost in sodelovanje 
med posameznimi vejami 
oblasti. Državni poglavar 
je sogovornike spomnil, 
da Slovenija, kot vse 
demokratične družbe, 
temelji na vladavini prava, 
ki zahteva, da so izvršna, 
zakonodajna in sodna veja 
oblasti ločene, pa na to, da 
je samostojna Slovenija 
nastala z demokracijo in po 
pravni poti. Prihodnje leto 
bodo v Sloveniji praznovali 
30-letnico samostojne 
države, ki jo utemeljujeta 
demokracija in vladavina 
prava. To sta temeljna 
gradnika (ustvarjalca) 
slovenske države. 
Toda namesto ustvarjalnega 
ozračja in mirne razprave, 
ki jo je pričakoval in se zanjo 
trudil, sta se na srečanju s 
svojimi mnenji in stališči 
ostro spopadla predsednik 
vrhovnega sodišča Damijan 
Florjančič in predsednik 
vlade Janez Janša. Florjančič 
je zatrjeval, da imajo 
posamezni predstavniki 
vlade neprimeren odnos do 
slovenskega sodstva, kar se 
vse bolj kaže tudi v javnosti, 
ki vse pogosteje negativno 
ocenjuje sodstvo. Vprašal se 
je, “ali res ni možna drugačna 
komunikacija kot javno 
etiketiranje, omalovaževanje 
in celo žaljenje.”
Predsednik vlade Janez 
Janša je predsednika 
vrhovnega sodišča ostro 
zavrnil, pri čemer je navedel 
mnoga dejstva. Omenil je 
grozovitosti, ki jih je bil tudi 
sam deležen na svoji politični 
poti. V delovanju sodstva v 
preteklosti ni šlo za sodne 
zmote, posamezne napake, 
ampak za sistematično 
uničevanje ljudi. Sicer je 
sodstvo v prvih letih po 
osamosvojitvi države naredilo 
veliko za odpravljanje 
krivic pri tistih, ki so 
preživeli prejšnje razmere. 
V nadaljevanju svojega 
posega je premier obravnaval 
množična morišča in primere, 
ki ne po slovenskem in 
tudi mednarodnem pravu 
nikoli ne zastarajo, pa jih 
slovenska sodišča nikoli niso 
obravnavala. Ni bil obsojen 
niti en krivec ali naročnik 
povojnih pobojev. Težko je 
poslušati, kako so nekateri 
v sodstvu prizadeti, ko so 
deležni kritik, po drugi 
strani pa ljudje zaradi tako 
imenovanih sodnih zmot 
umirajo, imajo uničene 
družine in kariere. Če sodstvo 
ne bo zmožno samo odpraviti 
lastnih napak in krivic, ki 
jih povzroča, in omogočilo 
reforme, bodo protestirali 
tisti, ki jim sodstvo uničuje 
življenje.
V svoji rubriki v časniku 
Delo se je na Janševa 
izvajanja na srečanju pri 
predsedniku države zelo 
ostro odzval novinar, 
urednik in komentator Janez 
Markeš. Zapisal je, da Janez 
Janša ni nekdo, ki bi smel 
kritizirati sodstvo. “Svojo 
plačo bo najbolje zaslužil, 
če bo spokal in šel z oblasti 
dol. Ni sogovornik sodstva, 
še najmanj kot obsojeni 
kriminalec in nekdo, ki se 
stalno sprehaja po robu 
kriminala. Janez Janša o 
sodstvu nima kaj govoriti.”
Vendar življenje in razvoj 
potekata tudi na drugih 
ravneh, hvala Bogu vsaj 
v večini zadev manj 
izključevalno. Državni zbor 
je sprejel že peti sveženj 
zakonov in drugih predpisov 
v korist prebivalcem države 
in gospodarstva, prizadetim 
zaradi virusa. Za novega 
ministra za kmetijstvo, 
gozdarstvo in za prehrano 
je bil z veliko večino glasov 
parlamentarcev izvoljen 
dr. Jože Podgoršek, ki je bil 
državni sekretar v prejšnjem 
ministrstvu, ki ga je vodila 
dr. Aleksandra Pivec. Vlada 
je odločila, da bo le-ta še tri 
mesece uživala policijsko 
varovanje in zaščito. Medtem 
pa se Karl Erjavec ponuja, 
da se vrne na položaj 
predsednika stranke Desus, 
o čemer bodo odločali na 
bližnjem kongresu omenjene 
upokojenske stranke. Njegova 
možna vrnitev v politiko pa 
bo povezana z zadrego, ker je 
Karl Erjavec nekoč dejal, da 
ne bo nikoli več sodeloval v 
vladi, ki bi jo vodil Janez Janša. 
Če bo izvoljen, se bo najbrž 
premislil, saj je znan po tem, 
da zmeraj skrbi za svoj položaj 
in koristi.
Marijan Drobež
V tem še zmeraj nenavadnem času, ko 
se borimo proti nevidnemu 
sovražniku-koronavirusu, 
ki pogojuje tudi kulturno 
življenje, saj so zaradi nujnih 
zdravstvenih predpisov proti 
širitvi okužbe z virusom 
zdesetkani tudi prostori v 
dvoranah, kjer ne delujejo 
več garderobe, kjer je treba 
upoštevati varnostno 
razdaljo in ni več prijetnega 
komentiranja in kramljanja 
ob kozarčku dobre kapljice 
po premierah …, se je v 
Slovenskem narodnem 
gledališču nova gledališka 
sezona začela 24. septembra, 
ko so na velikem odru 
krstno uprizorili avtorski 
projekt Evropa, mati mila, 
ki sta ga štiriročno stkala 
režiserka Tatjana Peršuh 
ter glasbenik in filozof 
Boštjan Narat. Pri tem je 
Narat prevzel tudi nalogo 
dramaturga, pa še glasbeno 
je opremil predstavo, ki 
ima za koproducenta Zavod 
Delak Ljubljana. Z mislijo 
na grški mit o Evropi, mladi 
zali lepotici, ki jo je z zvijačo 
ugrabil Zevs v podobi belega 
bika in jo odpeljal stran od 
doma, in naslanjajoč se na 
dramo Evropa - monolog za 
mater Korajžo in njene otroke 
(2004) hrvaške književnice 
Ivane Sajko, sta Peršuhova 
in Narat besedilo prepredla 
s citati Macchiavellija, 
Dostojevskega, Camusa, 
Galimbertija, Schillerja 
in drugih, pa še svoja 
razmišljanja sta dodala. 
Tako je nastala sugestivna 
drama, kolaž, kot jo sama 
imenujeta, in vanjo natrosila 
vrsto filozofskih vprašanj, 
ki ne najdejo zmeraj 
zadovoljivih odgovorov, 
pa še druga spoznanja s 
širokega družbenega in 
psihološkega področja. Tako 
se ob poosebljeni Evropi, 
ki je rodila nešteto otrok, 
izrisuje, seveda zmeraj odeta 
s filozofsko-psihološko 
tančico, burna zgodovina 
te celine od mitoloških 
prebliskov pa do krvavih 
spopadov, nastajanju in 
propadanju držav v njej, 
pa do današnjih nič manj 
vihravih časov, ko tudi 
gospodarsko in politično 
“združena” Evropa še 
zmeraj išče svoj pravi 
obraz, svojo istovetnost in 
si še zmeraj želi, da bi bila 
ljubljena. Navsezadnje smo 
vsi mi potomci “mitološke” 
Evrope. Po naših žilah teče 
evropska kri, zdaj sicer 
veliko manj kot nekdaj, saj 
se k tistim njenim belim 
prsim, s katerimi je dojila 
svoje “prve” otroke, zateka 
vedno več tujcev, ki iščejo 
pri njej varno zavetje. Pri 
tem pa seveda spreminjajo 
njeno podobo, podobo 
matere samohranilke, kot 
se sama označi v vsebinsko 
zelo zahtevni predstavi, 
katere filozofsko-psihološke 
nianse v popolnosti razbirajo 
verjetno le tisti, ki se 
podrobno ukvarjajo s takimi 
tematikami. Vse prej kot 
lahko poosebitev Evrope je 
vehementno opravila odlična 
igralka Ana Facchini, ki je 
vseskozi obdržala gledalce v 
šahu s svojo ne samo fizično 
“impozantno” figuro – med 
drugim svoj ne več vitki stas 
Evropa omenja svojemu 
“ljubemu polkovniku”, ki se 
ne meni za njeno hrepenečo 
ljubezen -, ampak predvsem 
s svojo temperamentno, do 
potankosti izpiljeno igro. 
Ob njej, ki sedi na visokem 
prestolu s pomenljivimi 
bikovimi rogovi, so podobo 
bika poosebljali v vseh 
pogledih izvrstni plesalci 
Nebojša Rako, Tilen 
Jeras, Andraž Jug, Aljoša 
Möderndorfer, Jošt Taraniš 
in Dušan Teropšič.  Vse je v 
kostume – “nabreklega” je 
namenila Evropi - oblekla 
kostumografka Dajana 
Ljubičić. Kot Evropini otroci, 
ki se oglašajo na posnetkih 
in jih na odru ponazarjajo 
okrogli hladni robotki - ali 
sta nas avtorja v družbi 
scenografa Voranca Kumarja 
želela potisniti tudi v neki 
prihodnji zrobotiziran čas 
brez čustev? – sodelujejo 
še igralci Peter Harl, Maja 
Poljanec Nemec, Matija 
Rupel, Andrej Zalesjak in 
Žiga Udir. Zavajajoče nas 
začetni kristalni otroški glas 
z nežno pesmijo pospremi v 
samo dogajanje predstave, ob 
koncu katere vidimo Evropo, 
ki se s trudom spet povzpne 
na svoj prestol, simbol 
marsičesa, s katerega so jo 
iztrgali, in si otira rdeče sledi 
krvi, s katero so njen obraz 
in telo prepojili ponavljajoči 
se kruti boji. V kar “težkem” 
ozračju, ki ga poudarja tudi 
temina odra (oblikovalec 
svetlobe David Orešič), z 
utripajočimi rdečimi lučmi, 
trpko obvisi v zraku njeno 
vztrajno povpraševanje 
po ljubezni. Zdi se, da tega 
čustva sama ne najde nikjer. 
S predstave, prepolne 
simbolnih znakov, se gledalec 
vrača s težkimi mislimi in z 
željo, da bi evropska družba 
kaj postorila, da bi pregnala 
utrujenost in izčrpanost iz te 
naše uboge matere Evrope in 
da bi razvedrila njeno mračno 
lice.
Iva Koršič 
SNG NOVA GORICA  Prva premiera sezone 2020/21: Evropa, mati mila
Materinska duša išče ljubezen 
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS14 Aktualno
V današnjih časih, ko ne zahajamo v kinodvorane, 
ki se zaradi varnostnih 
predpisov in omejitev 
spopadajo z upadom 
gledalcev, si raje ogledamo 
napeto filmsko zgodbo doma. 
Gremo v kino? Da, s knjigo in 
muco Ino.
Po poletnem branju 
kriminalk izpod peresa 
uveljavljenih italijanskih 
avtorjev in detektivskega 
“špeha” znanega 
slovenskega pisca sem 
imela tovrstnega žanra 
vrh glave. Zaželela sem si 
nečesa otroško ljubkega in 
se odločila za knjigo, odeto 
v platnico skrivnostnih 
sinje modrih odtenkov. V 
družbi pesnice Bine Štampe 
Žmavc in ilustratorke Kristine 
Krhlin sem odšla v Kino z 
muco Ino. Knjiga sicer nosi 
podnaslov Zaljubljena krimi-
mijav-ka: pa smo spet tam! 
Vendar sem zaslutila, da 
tudi kot odrasla bralka ne 
bom razočarana. Gre za v 
skrivnostne tone in barve 
oblečeno mačjo zgodbo, 
ki jo je avtorica vgradila v 
pripovedni okvir, upesnjeno 
v zvočnih štirivrstičnicah 
in v jeziku, ki vijuga med 
preprostim in bolj zapletenim 
ustvarjalnim izrazom. Branje 
knjige zahteva včasih kar 
prekaljenega in literarno 
opismenjenega nadebudneža, 
sicer je še bolje, če beremo 
v dvoje, saj ritmični verzi 
zvenijo najlepše, če jih 
prebiramo na glas (in če nas 
kdo posluša). Odrasli bralec 
in bralka ali poslušalka pa 
lahko ob manj znani besedi 
ali neologizmu pridata svojo 
razlago.
Knjiga, ki je izšla ob 
sodelovanju Društva 
Mohorjeva družba in Celjske 
Mohorjeve družbe, se tako 
vsebinsko kot oblikovno 
umešča v sodobne trende 
otroške in mladinske 
literature, zato lahko doseže 
kar najširši krog bralcev. 
Zaljubljena mucka Pino in 
Ina, ki ju ilustracija Kristine 
Krhlin obdaja z avreolo 
romantike, se s kolesom 
odpeljeta v kino, kjer si 
ogledata napeto mačjo 
detektivko. V njej se poskočni 
ritmi južnoameriških 
plesov ob glasbi muci benda 
prepletajo z ugrabitvijo in 
iskanjem krivca.
Pesniško besedilo spodbuja 
k aktivnemu sodelovanju 
zaradi gibkega in stilno 
zaznamovanega sloga. 
Pesnica Bina Štampe Žmavc 
se z iskateljskim odnosom 
do zvočnosti in zavestjo 
prožnosti slovenskega 
jezika lahkotno spopada z 
besedo in k temu nevsiljivo 
navaja tudi bralstvo. Naj 
navedem nekaj primerov od 
zloženk (dolgošapa, tihošap, 
mehkošapka; mačkofon, 
mucipoljub, odmucati) do 
notranje rime (Mika vljudno 
se izmika). Avtorica dogajalni 
prostor razgibava, tako da 
uvaja vrsto plesov (salsa, 
rumba, habanera idr.) in 
obenem radoživo (obli)kuje 
verze kot dolgošapa mačja 
diva / in z njo mačja frika 
siva. Vtis imaš, da se zabava, 
otroka pa vodi v prepričanju, 
da je pojavnost mačjega 
sveta mogoče plastično 
ubesediti le s posebnimi, 
tudi povsem novimi izrazi. 
Nikjer nobene togosti, kar se 
mi zdi še posebej primerno 
za preganjanje občutka 
jezikovne in siceršnje 
utesnjenosti v koronačasu. 
In kako ustvarjalno zveni 
na primer metafora: Kot 
preluknjan mačji sir / se 
naenkrat zdi večer!
Mačja krimi-mijav-ka ne 
bi v polnosti zaživela brez 
ilustracije, ki odigrava 
pomembno vlogo pri 
vživljanju v knjižno 
dogajanje. Kristina Krhlin 
je z izrednim smislom za 
upovedeno detektivsko 
zgodbo in s posluhom za okus 
sodobnega otroka uporabila 
paleto zamolklo temnejših 
barv zlasti v odtenkih modre, 
rjavkaste in mišje sive. Na 
nekatere strani je nastavila 
nekaj samozavestnih drobnih 
mišk, na notranjih straneh 
platnic in še kje se je poigrala 
s pisanimi zastavicami. 
Drugje nas presenečajo šopi 
svetlobe ali pa, ko fabulativna 
napetost doseže vrh, na 
desetine bleščeče bolščečih 
mačjih oči v temi.
Naj igrivo zaključim z 
bralnim nasvetom:
Vsi v knjižni mačji kino
z ustvarjalno Bino
in domiselno Kristino!
Popeljali nas bosta skozi 
jezikovne umetnije in 
vragolije ter razburljive 
besedne in likovne pokrajine 
otroškega čudenja. Nevsiljivo, 
sproščeno.
Majda Artač Sturman
Celjska Mohorjeva družba
Kino z muco Ino – knjiga za 
otroke (in mladino)
Nad 40 let je poteklo od tistega daljnega leta 
1977, ko so v Primorskem 
dramskem gledališču, 
sedanjem Slovenskem 
narodnem gledališču Nova 
Gorica, ustanovili Amaterski 
mladinski oder (AMO). Tedaj 
je bil direktor gledališča Sergij 
Pelhan, umetniški vodja pa 
Janez Povše, ki je bil v tem 
gledališču od l. 1975 do 1. l981. 
AMO je bil ustanovljen tudi 
zato, da bi se ansambel PDG 
okrepil z domačimi igralci. 
Mladim so želeli omogočiti, da 
bi se pod okriljem gledališča 
pobliže seznanili z dramsko 
umetnostjo, spoznali njene 
zakonitosti, se navdušili zanjo 
in se morda celo usmerili 
na poklicno gledališko pot. 
To se je v resnici zgodilo 
marsikateremu članu, saj 
je v dolgih štirih desetletjih 
skozi AMO šlo nešteto mladih 
gledaliških navdušencev in 
nekateri so se res odločili za 
vpis na ljubljansko AGRFT in 
postali igralci (Iztok Mlakar, 
Ana Facchini, Medea Novak, 
Nejc Cijan Garlatti, Anuša 
Kodelja ...), drugi pa režiserji 
ali dramaturgi. Svoje znanje 
in življenjske sokove je 
članom AMO od vsega začetka 
namenjal Emil Aberšek, 
nepozabni mentor in režiser, 
ki je z očetovskim pristopom 
odstiral odraščajoči mladini 
svet gledališča in ji dopuščal, 
da je v vsebine predstav, 
ki so večkrat nastale kot 
skupinsko delo, vnašala svoje 
kritične poglede na družbo 
(resnici na ljubo smo tisti, ki 
spremljamo delovanje AMO 
že veliko let, mislili, da bodo 
na mali slovesnosti kaj več 
spregovorili o Aberšku). Za 
njim je vajeti AMO prevzela 
mlada dramaturginja Tereza 
Gregorič, ki ima seveda 
drugačen pristop k delu in 
je na svoj način prevetrila 
ozračje v skupini gledaliških 
zagnancev. Ti so že nekaj časa 
razmišljali, da bi spremenili 
svoje ime, tudi zato, ker 
ima beseda amater – zdaj 
je zmeraj bolj v rabi izraz 
ljubitelj in ljubiteljski - bolj  
negativen prizvok, pa tudi 
zato,  ker “ SNG Nova Gorica 
skupino vodi po smernicah 
kulturno-umetniške 
vzgoje, mlade izobražuje 
in načrtno razvija njihove 
sposobnosti za opravljanje 
gledališkega dela”. Tako so 
se odločili, da v spomin na 
Aberška, ki je dal dušo in 
srce za mlade, ohranijo ime 
AMO, toda v pomenu  prve 
osebe latinskega glagola 
amare - ljubiti. Tako se je 
AMO preimenoval v Mladi 
oder Amo SNG Nova Gorica. 
Preimenovanje so želeli 
zabeležiti s slovesnostjo, ki sta 
jo štiriročno zrežirali Tereza 
Gregorič in Mojca Madon. 
Uresničili so jo  24. septembra 
2020 na terasi gledališča. 
Voditelja sta bila Jakob Šfiligoj 
in  Borut Petrović, ki ju že 
poznamo kot zelo simpatičen 
tandem, ki zna s svojim 
neprisiljenim igralskim 
nastopom vzpostaviti prijeten 
stik z gledalci. Tokrat sta 
“igrala doma”, med mladimi, 
zato je bilo vse še toliko bolj 
neposredno. Med utrinki 
iz zadnjih predstav AMO (V 
našo skuto ne pojdejo, Šest 
oseb išče Williama ...) so 
obrazložili, zakaj menjujejo 
ime, med samo prireditvijo pa 
so v humornem slogu prvič 
podelili priznanja, “gregorje”. 
Ime Gregor v pomenu “gre 
gor” so dali scenskemu 
elementu, veliki želvi, ki je bila 
del scenske podobe v predstavi 
SNG Nova Gorica Stari kot 
zemlja, sami so jo izbrskali v 
kletnem depoju gledališča, 
ko so za svojo predstavo Šest 
oseb išče Williama iskali 
nekaj rekvizitov, ki ne bi imeli 
nikakršne vezi z omenjeno 
predstavo. Med dobitniki 
“gregorja” so tudi dolgoletni 
član igralskega ansambla SNG 
Nova Gorica Radoš Bolčina, 
njihova mentorica Tereza 
Gregorič, Marko Bratuš, 
umetniški vodja SNG Nova 
Gorica, Andraž Gombač, 
časnikar Primorskih novic, ki 
jih je spremljal na gostovanju 
v tujini, in starši, ki jih 
podpirajo pri njihovi gledališki 
strasti.
Iva Koršič
SNG NOVA GORICA Prireditev ob spremembi 
imena Amaterskega mladinskega odra
Odslej Mladi oder Amo!
Honeysuckle
Honeysuckle je cvetna esenca preteklosti. 
Kdor gre v pokoj in pogreša službo, mu bo 
ta cvetna esenca pomagala. Kdor se preseli 
v novo sosesko in pogreša staro hišo, kdor 
je izgubil svoje drage zaradi smrti ali ker 
so odpotovali, kdor pogreša stari sistem, 
stara pravila, kdor  
živi s spominom v 
preteklosti, potrebuje 
to esenco. Če se 
npr.  oseba dan za 
dnem, že veliko časa 
vprašuje, kako bi bilo, 
če bi rekla ja, npr. 
za določeno službo, 
ki je predvidevala 
potovanje, živi v 
preteklosti. Ali npr. 
gospa, ki je vdova že 
10 let in ne more spremeniti delovne sobe 
svojega moža. Takšna je, kot jo je on zapustil. 
Ta gospa spada med osebe, ki živijo ujete 
v preteklost. Kdor reče: “Joj, ko smo bili mi 
mladi, je bilo lepše!” živi v preteklosti; takšni 
osebi uhaja sedanjost. Cvetna esenca nam 
pomaga, da začnemo uživati življenje, da 
sprejmemo novo okolje, nove ljudi in novo 
situacijo, takšno, kakršna je, in da vidimo 
možnosti napredovanja, razvoja, da ne 
objokujemo več starega. V vsej svoji zgodovini 
si je človek prizadeval biti prilagodljiv in 
prožen, saj edino ti dve lastnosti omogočata 
razvoj.
Lahko bi rekli, da 
je Honeysuckle 
esenca starih ljudi, 
ki so polni toksinov, 
ki imajo kronično 
vnetje v telesu, ki 
imajo osteoporozo, 
kalcinacije, zaradi tega 
so počasni, trdi, okorni, 
vsaka malenkost 
jih zmoti! Vse to 
lahko spremenimo, 
se “zmehčamo”, se 
znebimo toksinov in zadihamo svež zrak 
pričakovanja in veselja do novih sprememb.
Rek pravi: edini vrlini, ki te pomlajujeta, sta 
radovednost in radost ob spoznavanju novega! 
To je še kako res v teh časih!
www.saeka.si 
Naturopatski nasveti (311) Erika Brajnik
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, 
tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst,
tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, 
tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, 
Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931
tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih
podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno 
besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za 
spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja 
periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi 
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007.
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku
70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije.
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks.
To številko smo poslali v tisk v torek, 20. oktobra 2020, ob 13. uri
22. OKTOBRA 2020
NOVI GLAS 15Aktualno
Z oktobrom se je tudi v Sloveniji začelo novo 
akademsko leto – žal ne 
na najboljši način, saj je 
pouk zaradi vedno hujših 
epidemioloških razmer 
začel potekati na daljavo že 
v drugem tednu predavanj. 
Univerzitetni študentje 
morajo slediti predavanjem 
preko video konferenc, kar 
ni najbolje predvsem za prve 
letnike, ki se šele prilagajajo 
univerzitetnemu sistemu 
študija.
Predavanja na slovenskih 
fakultetah so v prvem tednu 
potekala večinoma hibridno, 
vseskozi je sicer bila strogo 
obvezna uporaba maske 
in potrebna sanifikacija 
miz pred uporabo. Na 
vseh fakultetah so imeli 
prvi letniki prednost za 
obiskovanje predavanj v 
živo. Nekatere fakultete so 
imele predavanja pretežno na 
daljavo, na primer Fakulteta 
za elektrotehniko. Tudi 
na Pravni fakulteti in na 
Fakulteti za družbene vede so 
predavanja začetno potekala 
hibridno. Podobno velja 
tudi za Filozofsko fakulteto, 
čeprav skušajo omogočiti 
čim več predavanj v živo, saj 
je to gotovo najučinkovitejši 
način podajanja snovi. Ker 
so se številke okuženih v 
Sloveniji začenjale nevarno 
višati, je vodstvo Univerze v 
Ljubljani 13. oktobra izdalo 
nova priporočila, in sicer, naj 
fakultete izvajajo pedagoški 
proces in raziskovalno 
delo, kjer je to možno, na 
daljavo oz. od doma. Kjer to 
ni možno, je treba dosledno 
upoštevati protokole za 
zagotavljanje varnosti 
pred okužbo z virusom. 
V primeru, da ima kdo 
prisotne simptome okužbe s 
koronavirusom, naj ostane 
doma.
V ponedeljek, 19. oktobra, 
ko so v Sloveniji razglasili 
epidemijo, je bilo po podatkih 
NIJZ okrog 800 novih okužb, 
nikoli toliko, odkar se je 
pojavil koronavirus. Številke 
se še vedno višajo iz dneva v 
dan. V državi je več kot 13 tisoč 
aktivnih okužb z virusom. Vse 
slovenske regije v Sloveniji 
so na rdečem seznamu 
razen Obalno-kraške, ki je 
oranžna; prehod bo mogoč le 
iz oranžnih v rdeče regije, ne 
pa obratno. V rdečih regijah 
od 16. oktobra velja splošna 
prepoved zbiranj, shodov, 
porok, druženj ipd.
Tudi Italija ni v najboljšem 
položaju. Uporaba maske 
je spet obvezna tudi na 
odprtem, saj vsak dan beležijo 
na tisoče novih primerov 
okužb z virusom; Število 
okužb se je začelo višati 
tik pred začetkom jeseni, 
s prihodom hladnejšega 
vremena. Za zdaj predavanja 
na italijanskih univerzah 
potekajo večinoma na 
daljavo. Zaradi velikega 
števila udeležencev na 
nekaterih fakultetah je 
število mest v predavalnici 
omejeno za zagotovitev 
1,5-metrske razdalje med 
študenti. Študentje se morajo 
za posamezna predavanja 
registrirati preko aplikacije, 
ki se imenuje Safety4All. 
Za vse, ki jim ne uspe se 
udeležiti predavanj, obstaja 
možnost prisostvovanja na 
daljavo preko spletne video 
konference. 
Kot je izjavil rektor 
ljubljanske Univerze prof. 
dr. Igor Papič, so bili zaradi 
kornavirusa čez noč prisiljeni 
se prilagoditi neznanim 
razmeram, polnim ugibanj 
in neznank, na vseh 
področjih: doma, v službi, 
pri preživljanju prostega 
časa in v javnem življenju. 
Rektor se je osebno zahvalil 
študentom za pomoč v teh 
težkih časih, ki jo dajejo 
slovenskim državljanom 
– študentje Medicinske in 
Zdravstvene fakultete so se 
npr. prostovoljno javili za 
pomoč pri oskrbi bolnikov, 
na Pedagoški fakulteti poteka 
psihosocialna svetovalica 
za študente, Fakulteta za 
šport daje uporabne nasvete 
za gibanje in telovadbo, na 
Fakulteti za elektrotehniko 
in Fakulteti za strojništvo se 
angažirajo pri sestavljanju 
večjega števila respiratorjev 
itd. Rektor obenem poziva vse 
na univerzi, od sodelavcev 
do študentov, naj v tej resni 
situaciji ohranijo “trezno 
glavo”, saj je prepričan, da 
“bomo zmogli prebroditi tudi 
čase, ki nam niso naklonjeni. 
Skupni cilj je, da se bodo 
študentje v tem študijskem 
letu kljub vsemu čim več 
naučili, kljub nenavadnim 
okoliščinam in sredstvom. 
Kot je podčrtal, pomagajmo 
si, držimo skupaj, 
pogovarjajmo se, ostanimo 
aktivni! In predvsem zdravi. 
Samuel Devetak
Ob začetku akademskega leta
Univerza v času koronavirusa
Drugo srečanje goriške teološke šole
Koronavirus in več pogledov na smrt
V četrtek, 8. 10. 2020, je bilo v župnijski dvorani 
v Podturnu v Gorici drugo 
srečanje v sklopu teološke 
šole. Covid-19 nam vsak dan 
razkriva in nas opominja, kako 
krhki smo, kako negotovo in 
nesrečno je lahko človeško 
bivanje. Če ne osebno, vsaj 
po televiziji smo se seznanili 
s smrtjo, ki jo prinaša virus 
nove bolezni. Kljub velikim 
znanstvenim in tehnološkim 
korakom smo se spopadli z 
dejstvom, da tudi znanost 
nima odgovorov na vse in ne 
more pomagati, ko nastopi 
smrt. Med slovenskimi 
pisatelji in pesniki je mogoče 
Srečko Kosovel tisti, ki je 
najbolj zajel pojem smrti, 
ko je v verzih zapisal “Veliko 
moraš pretrpeti, prijatelj, 
da le-to poznaš /.../ Veliko 
moraš pretrpeti, da vstaneš od 
zanikovanj: živeti je lepo, trpeti 
in umreti strt in poteptan.” 
Predavatelj Santi Grassi 
se je tokrat zaustavil pri 
vprašanju smrti. V Sv. pismu 
je več knjig, ki govorijo o 
smrti. Peta Mojzesova knjiga, 
ali  po grško Devteronomij, 
je delo, v katerem je neki 
nov pogled na smrt. Judje 
so sprva imenovali Tora 
(Postava) samo to knjigo, 
pozneje so razširili izraz še 
na druge, ker Devteronomij 
vsebuje postavo, ki jo je Bog 
dal Mojzesu. Knjiga ni več 
pripoved, zgodba, kot so bile 
prejšnje knjige o Mojzesu 
ali pripovedi o stvarjenju 
sveta, temveč je že neki 
načrt, dokončna vizija in 
prvi poizkus, da so postavo 
priredili in uzakonili. Človeku 
sta tu nakazani dve poti: 
prva je pot, ki pelje v smrt 
in jo izbere po navadi tisti, 
ki ni zvest Bogu; druga je pa 
pot, ki pelje v življenje. Smrt 
ni prikazana kot nekaj, kar 
srečamo ob koncu življenja, 
ampak se pomeša z življenjem 
in se predstavi že ob začetku. 
Smrtniki so nekako tisti, ki so 
se postavili proti Bogu, tisti, 
ki niso zmožni zavezništva. 
Kdor izbira življenje, je pa tisti, 
ki je izbral postavo. Pomenski 
smisel hebrejske besede za 
postavo, Tora, je obširnejši 
kot v slovenščini. Besedo Tora 
Hebrejec razume ne samo kot 
v zakoniku popisane zbirke 
pravnih odredb, ki jih lahko 
spoznamo in študiramo, 
ampak Tora je zanj predvsem 
navodilo in pravilo v širšem 
pomenu. Tukaj ni več Bog, ki 
pošilja smrt, ampak je človek 
sam, ki s svojo odgovornostjo 
odloča.
Nadalje se smrt v Sv. 
pismu predstavlja v zelo 
skrivnostnem okviru: 
na primer v dogodku ob 
Mojzesovi smrti, Mojzes 
izdihne na gori Nebo z 
grenkobo v srcu, ker ni speljal 
do konca svojega načrta, da 
pripelje svoje ljudstvo v novo 
deželo. Ta smrt predstavlja 
neko protiutež človeški želji, 
ki hoče videti življenje v svoji 
polnosti in vse življenjske 
načrte vedno izpolnjene. To 
se po navadi ne uresniči. Ali to 
pomeni, da naše življenje nima 
več smisla? Smrt nam kaže 
relativnost našega življenja? 
Človek si misli, da je zelo 
pomemben v očeh bližnjih, 
svoje okolice, misli, da se bodo 
drugi držali njegovih načrtov. 
V resnici ni tako, življenje 
samo nam pokaže, da se to 
ne uresniči. Po drugi strani pa 
vemo, je v Sv. pismu Mojzes 
velika, pomembna oseba, saj 
je bila njegova postava temelj 
razodetja in brez Mojzesa ni 
mogoče misliti na nastanek 
izraelskega naroda in njegovo 
posebno vlogo v življenju 
narodov sveta. Kaj nam hoče 
to povedati? Prvo, da je vsak 
človek  krhek in da ne more 
vsega uresničiti sam, drugo, 
da vsak, tudi Mojzes, mora v 
določenem trenutku predati 
“svoj načrt” drugemu. Mojzes 
je moral predati svojega 
Jozuetu ne zato, ker je bil le-ta 
boljši, ampak ker se življenje 
pretaka in prehaja z ene plati 
na drugo.
Pridigar, po hebrejsko Kohelet, 
je lahko zelo protislovna 
knjiga, če si ob njeni razlagi ne 
moremo pomagati s pojasnili. 
Zdi se, da bralcu zbudi misel, 
da je nična katerakoli človeška 
resničnost ali izkušnja, da je 
vse absurdno, da se vsako delo, 
odnos, pričakovanje, ideal 
spremeni v nič. Je mešanica 
razmišljanj, napisanih v prozi, 
in izrekov ter pregovorov, 
napisanih v pesniški obliki. V 
resnici to besedilo nasprotuje 
pogledu Devteronomija, ki 
ima predpostavek na razmerju 
greh-kaznovanje in temelji na 
napačnem pristopu k smislu 
življenja, zaradi katerega 
postanejo izkušnje negativne 
in neuporabne. Ta način 
gledanja je neprimeren, ker v 
njem postane dobiček povod 
vsega; človek išče svojo korist 
v vseh stvareh. Knjiga želi 
osvoboditi bralca te izmaličene 
in ogrožajoče logike. Smrt 
postane tako privilegiran 
stolp, s katerega lahko 
ocenimo življenje.  Kohelet 
postane tudi v nekaterih 
poglavjih način za napad 
na istitucionalne religije, ki 
imajo kot logiko sprejemanje 
verskih obveznosti ali 
dolžnosti brez osebnega 
doživljanja in sodelovanja. 
Pridigar nasprotuje  tej verski 
obliki in postavlja v ospredje 
poslušanje. Stara zaveza 
poziva Izraelce, naj ne izvajajo 
dejanj in da se ni pomembno 
posvečati obrednim žrtvam, 
ampak naj raje poslušajo 
Boga: “'Poslušaj, Izrael, 
Gospod je naš Bog!” (5 Mz, 
6,4). Pridigar poziva vernike 
ne toliko k poslušanju Boga, 
ampak predstavi “poslušanje” 
kot središče življenja. To je 
pristop k življenju, ki ga kdo 
ima ali ga nima in je usmerjen 
k dejanjem v zgodovini, k 
dogodkom, doživljanju oseb. 
Če ne znamo poslušati Boga, 
ne poslušamo niti svoje 
zgodovine, in če ne poslušamo 
zgodovine, ne znamo 
poslušati niti svojih bližnjih ...
Karlo Nanut
“Večina povečuje davke staroselcem!”
V devinsko-nabrežinski občini narašča davčna obremenitev 
prebivalstva. Desnosredinska večina, ki vodi občino, ne spoštuje 
predlogov levosredinske opozicije za zmanjšanje davkov s prikazom 
razmer, ki ne odgovarjajo resnici. Tako meni politična opozicija v 
tej občini, ki je v ponedeljek, 19. oktobra, v rojstni hiši Iga Grudna v 
Nabrežini sklicala tiskovno konferenco o davčni problematiki.
Pred tedni je večina, ki jo vodi županja Pallotta, sklenila povišati 
davke, so dejali na srečanju. Občinski svet je na seji, ki je potekala 
29. septembra, sprejel novi pravilnik davka IMU. Na osnovi le-tega 
“bodo občani plačevali nepremičninski davek IMU, ki so ga bili 
doslej oproščeni, tudi za zazidljive parcele, ki ležijo tik njihovih 
glavnih bivališč,” pravi opozicija.
Na seji je leva sredina predlagala tri popravke, ki jih večina ni 
sprejela. Predvidevali so: odpravo davka IMU za mala podjetja 
in povečanje davka za stanovanja, ki jih gradbena podjetja niso 
prodala; odpravo davka IMU za gradbene parcele okrog hiš; 10 % 
popust pri plačilu davka IMU, ki ga predvideva državni finančni 
zakon, za davčne zavezance, ki se odločijo za plačevanje prek 
bančnega trajnika (t. i. RID), se pravi kar s tekočega računa.
“V odgovorih na naše zahteve je prišlo do navedbe kar nekaj 
netočnosti oziroma laži,” je opozoril občinski svetnik Skupaj 
Igor Gabrovec. “Naši predlogi so šli v smer zmanjšanja davčne 
obremenitve nekaterih gospodarskih dejavnosti, ki jih je prizadel 
koronavirus. Hkrati smo hoteli, da bi še nadalje bili oproščeni 
plačevanja davka vsi tisti, katerih vrt, vinograd ali sadovnjak ob hiši 
leži na zazidljivi parceli. Večina se je odločila drugače in s tem ni 
izkazala pozornosti do zahtev domačega prebivalstva,” je poudaril 
svetnik SSk.
S svojo izbiro desna sredina zmanjšuje davke vplivnim in 
jih povečuje staroselcem, pravi leva sredina. V sesljanskem 
turističnem naselju Portopiccolo je namreč še več stotin neprodanih 
stanovanj. 
Predstavnik 5 zvezd Lorenzo Celic je menil, da sedanja uprava 
“dela le propagando na koži od koronavirusa prizadetih občanov.” 
Massimo Veronese (DS) je izpostavil, da je sedanja uprava 
prepoznavna zgolj po tem, “da zvrača krivdo za svoje neuspehe na 
prejšnjo upravo.” Prejšnji odbornik za bilanco Lorenzo Corigliano 
(DS) je obrazložil, da je v občinski blagajni dovolj sredstev za 
sprejem predlaganih popravkov. Na osnovi novega pravilnika davka 
IMU na pritikline ne bo plačeval tisti, čigar hiša in zemljišče sta 
vpisana kot ena sama katastrska parcela. “Ker je v kraških vaseh 
zemljiška razdrobljenost, bo za zazidljive parcele treba plačati 
davek IMU,” opozarja Corigliano. Rešitev predstavlja za občane 
združevanje zemljišč, ki pa precej stane.
Srečanja so se udeležili tudi občinska svetnika Vladimiro Mervic 
(Občani za zaliv) in Mariza Skerk (DS) ter predstavnik Komunistične 
prenove Daniele Dovenna. 
V repliki na izrečene kritike je županja Pallotta dejala, da njena 
uprava ni zvišala količnikov za davek IMU. Drugim sprejetim 
novostim na davčnem področju so botrovali tehnični in ne politični 
razlogi, pravi devinsko-nabrežinska županja.
Po prvem obroku, ki so ga poravnali junija, bodo občani sredi 
decembra plačali še saldo davka IMU. Levosredinske politične 
sile devinsko-nabrežinske občine so zahtevale sklic komisije za 
transparentnost z namenom, da člani le-te razčistijo nejasnosti 
okrog davčne politike. 
Mch
Kritika devinsko-nabrežinske opozicije