/MAPO JUTRO Št, 16 Nedelja, 19* aprila 1931 Leteča puščica Indijanska povest. — i'o Frltzu Stcubenu — Rr. Vprav tedaj se je prikazal stari glavar Kornstalk. Ko si je ogledal ujetnike, so odšli v Cilikote. Po kratkem času so prišli v sredo naselbine, kjer je stala velika posvetovalnica. Kornstalk je šel s skupino glavarjev noter, drugi so ostali pred vhodom. V tem trenutku je Fridrih Wagner presenečen vzkliknil. Iz skupine žena in otrok, ki so občudovali bele ujetnike, je pritekel deček štirih ali petih let k nekemu glavarju in se začel veselo igrati z njim. A ta veselost, ki ni bila prav nič »divjaška«, ni presenetila mladega ujetnika; veliko bolj nenavadno se mu je zdelo to, da je bil deček pla-volas. Skoro ni mogel verjeti svojim očem; Indijanci imaio gladke in črne lase, a ta otrok je bil kodrav in svetlolas. Presenečen je vprašal Tekumzeja, čigav je otrok. »Očetu je ime Tagehjutah in je poveljnik Karzugov!« »A otrok je vendar svetlolas!«- se je začudil Wagner. Osuplo ga je Indijanec gledal. Kmet je ponovil: »Saj ima vendar svetle lase!« »Njegova mati je bela skvo. Kornstalk jo je...« Tekumze ni hotel vsega izdati in je zato umolknil Povedati je hotel, da jo je bil Kornstalk kupil, ko je bila dete. od Šerokezov. ki stanujejo južno od nas. In zdaj je Loganova skvo.« Jean Martin je slišal zadnje besede in z zanimanjem vprašal: »Kaj praviš, Ša-vanojec. kdo je tistile mož?« »To je Ta-geh-ju-tah. glavar šestih rodov!« »Ta-geh-ju-tah, ki mu pravijo tudi Logan?« »Tako je! Beli lovci ga kličejo za Lo-gana, ker ima tudi njihovo ime in veruje v belega duha.« Martin je hotel še nekaj reci, komaj se je premagal. Radoveden je opazoval Irokeza in mrmral pri sebi: »Res je Karzug: glavo ima gladko ostriženo, in barve na hlačah... če je res Logan.. Ko so jih privedli v kočo, je začel razburjeno pripovedovati: »Tovariši, poslušajte! Ce je ta zunaj res poveljnik Karzugov, nas bo še rešil!« Možue so ga presenečeno gledali. »Kaj, ne poznate Logana, Johna Loga-na, rdečega propovednika? To vam jc mož! Še nikoli ni prelomil besede in ker ne mara mučenja, nas bo gotovo rešil, posebno še, ker je mogočen glavar šestih rodov. In ta mogočnež je prijatelj vseh mož, rdečih in belih, zato nas bo rešil!« Ko je Francoz povedal zgodbo, mu je VVagner rekel, da je videl plavolasega otroka. »Res je, res,« mu je Martin segel v besedo, »oženjen je z neko belo ženo, ki živi pri Šamanezih, kakor so mi pravili.« Novo upanje se je zbudilo ujetnikom. Ko je po dobri uri vstopil Kornstalk in vprašal, kdo govori njegov jezik, se je oglasil mali Francoz. »Ce beli možje obljubijo, da ne bodo brez dovoljenja zapustili tega prostora, jim odvzamemo vezi. Pet vodnikov bo stanovalo z vami, dokler veliki zbor ne izreče svoje besede. Ako boste prosili za dovoljenje, boste lahko šli v mesto, seveda vsak posebej in s petimi vojniki. Ce bi kdo skušal pobegniti, bodo vsi drugi usmrčeni! Ali so beli možje razumeli?« Po kratkem posvetovanju je Francoz povedal odgovor. Kornstalk, ki je sicer dobro razumel angleški, a je bil mnogo preponosen, da bi si onesnažil usta s tujim jezikom, je poslušal odgovor, nato ukazal razvezati ujetnike in šel ven. Ni minilo dolgo časa, ko so ujetniki drug za drugim zaspali. Preveč se jim je poznala utrujenost. Naslednji dan so dobro čuvani belci izgubili pogum in Fridrihu VVagnerju je Tekumze namignil, da bodo najbrže usmrčeni. Temu mladeniču, ki ni poznal mirnih Indijancev, se je zdela smrt nekaj straš- nega, posebno še, ker se je boril za svoje pravice, za konje, ki so mu jih bili rdečekožci ukradli. V zahvalo, da je podaril življenje enemu izmed njih, ga bodo zdaj sramotno usmrtili. Spomnil se je pripovedovanja malega Francoza, ki mu je bil orisal Mac Grayevo trpljenje. Deset ur so ga mučili, najprvo živega skalpirali, nato so mu odrezali dolge kose kože s hrbta in polagali skeleča zelišča v rane. V podplate so mu zabijali žareče žeblje in ko je belec tako počasi umiral, je stal divji poglavar Giel-wa-tha pred njim in mrmral: »Tako kaznujemo vsakogar, ki nas poskuša oropati zemlje!« Francoz, ki je bil trpinčenemu nasproti privezan, je prerekel Indijancem vse grdo, a ti se toliko časa niso zmenili zanj, da je Irec umrl, nato so ga rešili spon, a znova privezali na čoln in ga spustili po reki navzdol, dokler ga ni našel po nekaj dneh napol mrtvega neki Oneidec hi ga pripeljal k Ontariu. Ko je Jean Martin pripovedoval, je še pristavil: »Vsako pleme ima drugi način mučenja. Kakšni so Šavanojci, ne vem. A vsi navadno spečejo ujetnike, skoro brez izjeme!« Nekega dne je stal Wagner zamišljen ob ograji, obdan s stražo, in gledal proti reki, ki je kakih dve sto metrov daleč valila svoje temne valove na zapad. Nenadoma je začul otroški smeh, in ko se je sklonil, je opazil plavolasega Lo-ganovega sina, ki se je igral z majhnim črnim konjem. Tudi Logan je bil tam in zadovoljen opazoval zdaj sina, zdaj mater njegovo, ki je stala nedaleč od on-dod. Tudi ta je imela plave lase, modre oči in belo kožo, čeprav je bila zaradi solnca in vetra že precej podobna Indi-janki. Tudi po navadi rdečekožnih žena je bila opravljena. Mahoma se je beli kmet zdrznil in stekel proti vratom v ogradi. A že je bil Tekumze tam in čuvaji so ga prijeli. Zabliskali so se noži in Fridrih Wag-ner ne bi bil več dolgo dihal, da ni Logan v tistem trenutku zaklical: »Mir!« Kakor z neznansko silo zagrabljeni, so Indijanci pobesili roke: niti Kornstalk ni imel take moči nad njimi, pa jim je bil glavar. NVagner je divje zakričal na Logana: »Kdo je bela žena?« Častitljivi Indijanec ni izgubil miru in je molčal. Belec je milsil, da mu noče odgovoriti, in ga je začel psovati: »Ali slišiš, rdeči pes, kdo je ta žena?« Končno je, Logan mignil kmetu, naj gre z njim. Šla sta skozi ograjo in tam je hKfiianec ooklicad ženo k Ko se je približala, je stopil Wagner k njej in čez čas odgovoril: »Ne, glavar, ni moja sestra!« Spremljevalce je poslal glavar domov m le onadva in Tekumze so sedli na obrežje reke. Logan je nadaljeval: »Ce bi beli kmet skušal uiti, bodo prišli vsi njegovi bratje jutri na roorišče in tudi Logan jih potem ne more več rešiti!« \Vagnerju je vzklila nova nada. Jel je pripovedovati, da so mu Indijanci pri nekem napadu pred šestimi leti ugrabili sestro. In prav zdaj je mislil, da jo je našel, a se je zmotil. Po kratkem molku se je glavarju opravičil zaradi psovke, ki mu jo je bil nadel pri vratih. Tedaj je Logan povedal, da je Kornstalk pred dvanajstimi leti kupil belo ženo od Šerokezov, daleč na jugu, kamor še ni stopila bela noga. Takrat je imelo dekletce deset let; pred petimi leti jo je zagledal pri Kornstalku in od tedaj je bila njegova squaw. Zdaj noče več nazaj k belcem in pravi, da so bili Šavanojci vedno dobri z njo, a beli možje so jo tepli, ki ni imela več ne matere ne očeta. Wagner je častitljivemu glavarju verjel, a čudno se mu je zdelo, zakaj noče bela žena nazaj k svojcem in da rajši živi med Indijanci. Najbrže ni vedel, da je bilo mnogo poštenih naseljencev, ki so se hoteli ogniti zločinskih tovarišev in so rajši šli k Indijancem. Najbolj znan med njimi je bil Simon Girty, ki so mu belci rekli izdajalec in ki se je udeleževal vojn na indijanski strani. Po daljšem odmoru je VVagner vprašal: »Koliko časa bo še preteklo, preden se glavarji odločijo o usodi ujetnikov?« »Zbor je že sklenil svoje in vam bo vse še danes sporočil,« je odvrnil Logan. S slabimi slutnjami ga je vprašal: »Kaj so vendar belci storili, da jih hočete umoriti? Ali niso Indijanci ukradli naših konj? Ali niso imeli belci pravice braniti se?« Mirno je Logan odgovoril: »Kdo je dal belim možem zemljo? Kdo jim je dal gozd? Beli možje kradejo našo zemljo, ubijajo jelene in bivole in more naše brate — kdo jim je dal pravo za to? Povsod je polno dobrih in še več slabih ljudi, tudi pri šavanojcih; a pri belih možeh so tudi dobri tatovi!« Wagner je molčal; kaj bi lahko odgovoril na to? Cez nekaj časa je glavar slovesno dejal: (Dalje prihodnjo nedeljo.) Ante Bervar: Kruti graščak Za zeleno goro (saj gotovo veste, katero mislim), leži prijetna dolinica. Ob nedeljah hodijo izletniki tja, posedajo v prijazni gostilni in otroci vriskajo po zelenih tratah. Da, tako je danes tam. Časih pa je bilo vse drugače. Namestu dolinice so stale tam sive skale. Na vrhu sivih skal je stal grad, graščaka Ponočnjaka. Vsi so se ga bali in prosili Boga, da bi izpreobrnil gra-ščakovo neusmiljeno srce. Podnevi je spal, ponoči pa je zajezdil iskrega vran-ca ki obiskaval kmete iz sosednjih vasi. Razbijal je po njihovih vratih, jih vlačil iz postelj in jim ukazal, da so morali ponoči popivati z njim in ga zabavati. Kmetje, ki so ves dan delali na poljih, so bili trudni in spanje jim je bilo potrebno. Toda graščak ni poznal izgovorov. Če se mu je hotel kdo upreti, je zgrabil bič in pretepel upornika. Kmetje so ga poznali, zato so ga rajši ubogali. Morali so osedlati svoje konje in spremljati graščaka na njegovih nočnih pohodih. Kadar so prišli do krčme, so morali kmetje dajati za virto, dokler se ni okrutni graščak upijanil. Težko zasluženi denar je spravil krčrnar v miznico, a ko se je graščak prebudil iz svoje pijanosti, mu je vzel denar in odjahal na grad, kjer je spet prespal ves dan, med tem ko so kmetje v potu svojega obraza delali na polju. V sosednji vasi je živela vdova s svojo hčerko Milico. Vdova je bila stara in bolna in Milica ji je stregla vse dni ki vse noči. A naposled je vdova umrla in Milica je ostala sama na svetu. Bila je lepa in dobra in kdorkoli jo je poznal, vsak jo je imel rad. Ljudje so pravili, da zadošča pogled iz njenih oči, in bolniki so ozdraveli, tako mila in dobra je bila. Pa so prišli kmetje k njej in so ju povedali, kako jih muči okrutni graščak ki koliko morajo pretrpeti zaradi njega. a Milica ni vedela, kal naj stori, da reši uboge kmete strašnega gospodarja. Šla je v gozd, poklicala škrata Dranata in ga vprašala: »Povej mi škrat Dranat, kaj naj storim, da izpreobrnem krutega graščaka Ponočnjaka?« »Pojdi na njegov grad, ki je že več stoletij zaklet. Povej graščaku, da ga je zaklela stara čarovnica. Rešiš ga samo ti lahko, če ga vzameš za moža!« Milica se je zgrozila. Toda bila je pogumno dekle in mislila je na trpeče ljudi. Šla je na grad in prosila vratarja, naj pokliče graščaka. Vratar je zmajal z glavo in dejal: »Gospodar bi mi odsekal glavo, če bi se drznil motiti njegovo spanje!« Milici je utripalo srce kakor še nikoli. Kljub temu je pogumno dejala: »Dobro, sama pojdem k njemu!« Vratar jo je pripeljal do graščakove spalnice. Milica je tiho odprla vrata, stopila k njegovi postelji in glasno rekla: »Dober dan, graščak! Prišla sem, da vas izpreobrnem. Po dnevu boste morali delati in pofioči spati, zakaj drugače se ne boste nikoli rešili stare čarovnice, ki je zaklela vas in vaš grad.« Graščak se je tako prestrašil, ko je zaslišal te besede, da je pozabil razsajati, zakaj so ga zbudili. A ko je pogledal proti oknu in videl, da sije zunaj solnce, ki ga že tako dolgo ni bil videl, je veselo vzkliknil: »Dobro, poslušal te bom, če postaneš moja žena!« Milica je spet pomislila na siromašne kmete in zatrla grozo, ki je vstajala v nji. Graščak je takoj določil dan poroke in to, da se bo vršila v bližnjem mestu. Na svatbo je povabil vse kmete in vse znance. A ko je napočil dan poroke, je graščaka zadela kap in našli so ga mrtvega v postelji. Milica je bila najprej strašno vesela, a spomnila se je škrata Dranata, ki ji je bil rekel, da mora poročiti graščaka, če hoče rešiti njegovo dušo. Sama ni vedela, kaj naj stori in v zmedi je glasno vzdihnila: »Moj Bog, pomagaj mil« V naslednjem trenutku se je stresla zemlja. Sive skale so se pogreznile in namestu njih so se pokazali zeleni travniki in smrekovi gozdiči. Milica je stala kakor vkopana. Tedaj pa je začula za seboj znan glas: »Bog se te je usmilil, Milica! Grašča-kova duša je rešena in zemlja je pokopala še njegov grad. da ne bo več spomina nanj ki je bil tako okruten.« Ko se je Milica obrnila, je zagledala za seboj škrata Dranata. Vsa vesela se mu je zahvalila in ga prisrčno objela. Tisti mah pa se je škrat izpremenil v zalega viteza. Prijel je Milico za roko in ji dejal: »Glej, tudi mene je zaklela hudobna čarovnica in zdaj sem rešen, ker si me objela. Pojdi z menoj in postani moja žena!« Milica je veselo pristala in slavili so svatbo tri dni in tri noči; vsi ljudje so molili za njuno srečo Nihče se ni več spomnil okrutnega graščaka in kmetje so odslej živeli spet srečno in mirno kakor nekdaj. °oCg A. K.: Resnična dogodbica Mala Zdenka je hodila v prvi razred. Bila je prav pridna učenka in vsi so jo imeli radi. Zadnje čase pa je opažala gospodična učiteljica, da postaja nekam tiha in mirna. Tudi prejšnjega zanimanja za učenje ni več kazala. »Kaj ti je. Zdenka?« jo je skrbeče vprašala gospodična. »Oh, gospodična, v glavi in ušesih mi tako šumi, ponoči ne morem soati.« »Prosi mamico, da te popelje k zdravniku in ostani nekaj dni doma!« je prijazno odgovorila učiteljica. Minulo je nekaj dni, pa priteče Zdenka vsa vesela in srnejajočih se ličec v šolo. Naravnost na kateder zdirja h gospodični učiteljici in privleče i-z žepa nekaj v papirček zavitega. To pomoli gospodični, rekoč: »Glejte, gospodična, tole sem imela v ušesu, zato mi je tako brnelo in šumelo po glavi- Gospod | zdravnik mi je to izpral iz ušesa — ali je boleti^!« uosp-odična odvije papir in zagieda majhen fižol — ves nape: je bil, toliko da ni že kalil. »Ja, otrok moj, kako je' pa prišel fižolček v tvoje ušesce?« vpraša presenečena učiteljica »Veste, gospodična,« pojasni Zdenka, »dolgo je že tega, ko smo se igrali s fižoli in sem vtaknila en fižolček v uho. Cisto sem pozabila nanj... zato me je tako bolelo.« Ves razred se je zasmejal, zasmejati se je morala tudi učiteljica — a potem je šaljivo pripomnila: »Pomisli, Zdenka, pa bi fižolček prirastel iz ušesa! Veš, v ušescu mu je bilo lepo toplo, tudi mokrote je imel dovolj, pa se je lepo napel in vzkalil. Pognal bi majhno stebelce, na stebelcu bi pa rastli listi in stroki. To bi bila zala naša Zdenka!« Zagrohotal se je ves razred — Zdenka pa vem, da ni nikoli več vtikala fižol-v ušesa. Gustav Strniša: Solnčni škratje Solnčni škratje plešejo, svetle iskre krešejo, iskre padajo v zemljo, drobne cvetke zacveto. Solnčni škratje plešejo, svetle iskre krešejo, iskre padajo v vodo: reka sije kot zlato. f ^-V^V"* ^^^ Solnčni škratje plešejo, svetle iskre krešejo, pa na nebu zagrmi, lahni dezek zaprši. Solnčni škratje plešejo, svetle iskre krešejo, mavrični zašije trak, veseli se škratelj vsak. Solnčni škratje plešejo, svetle iskre krešejo, mavrico objamejo, jo za gore vzamejo. Marija Lipužič: Dadi Škoda, da ga ne poznate, kak mojster je! NLma še štirih let, majhen je še, napovedal mi je pa že večkrat, da bo kmalu tako velik kakor jaz. Ali mu verjamete? — Jaz že ne. Imenujemo ga Dadi, kakor se je sam prekrstil iz Vladimirja. To ime mu zdaj seveda ostane. Nič ne pomaga. — Samo da sva prijatelja. To pa! Seveda, glavno ni to, da si je sam izpremenil ime, ampak to, kaj ves dan uganja, zlasti še, če zunaj dežuje in mora ostati v sobi. On popravlja! — Mogoče se temu čudite? Pa je res! On popravlja od ranega jutra, ko vstane, pa do večera, ko prične vpiti in jokati, da ne pojde spat. O, vidim vas, kako nejevoljno gledate in v duhu radovedno vprašujete, kaj more popraviti takle fantič, ki komaj vidi čez mizo? On popravi vse, kar hočete. — Nu, zdaj pa imate! In da mi boste verjeli, da ga ne hvalim kar tako tja v endan. vam povem nekaj podrobnosti iz njegovega vsakdanjega delovanja. Dadi ima lepega, belega gugalnega konja, katerega mu je prinesel Božiček. Na tem konju se tako vztrajno ziblje, da se ea baje že sam konj večkrat naveliča. Tako mi večkrat trdi.) Ko se mu zdi. da ga je že preveč izmučil, skoči z njega v voz in začne kočijažiti. In ko spozna, da se s konjem ne premakne z mesta (dasi pravi, da je konj živ), ga pošteno ošvrka, skoči predenj in ga za- čne ogledovati z vseh strani, kakor pravi gospodar. Nato ga očisti s krtačo (iki jo je skrivaj nekje izmaknil), mu popravi opremo, se pogovarja z njim čisto sam in ga večkrat tudi ošteje. Skratka, razumeta se tako dobro, da- bi zaslužil, ki bi ju motil med kramljanjem, ukor. Naposled mu postane pa vendar že vse preenolično. Med tem, ko pozabi, da je Joonj »živ«, gre po kladivo in ga začne »popravljati«. In to je dobro, da konj ne čuti, kako ga obdelava, zakaj s tem smotrnim in neumornim popravljanjem mu je odbil že oba uhlja, iztrgal mu je rep in iztaknil oči. — Zabil je vanj tudi že več žebljev... Kladivo je torej njegovo edino in glavno orodje, s katerim hodi po sobi ves dan, ko ogleduje vse mogoče igrače in predmete, katere je nanese! skupaj. In ko mu ostanejo oči na kakem predmetu, ki se mu ne vidi v redu in ne spada v njegovo področje, se radovedno okrene po sobi. ali ga kdo ne vidi. Tedaj pa je takoj na delu. Vsako stvar popravlja na isti način kakor konja. Zaradi tega je tudi voz, v katerega je vprežen konj, podoben ostanku iz vojne. Samo kolesa še ima. glavno os in ojnico. Vsi ostali deli so že podlegli uničujočim zamahom njegovega kladiva ... Ce bi vas kdo vprašal, kaj bo iz Da-dija po letih, kadar zapusti šole in do-raste. bi mu gotovo odgovorili, da bo mizar ali kovač. Ne. ne! Le vprašajte ga, kaj hoče postati, kakor ga večkrat vprašam jaz. pa varil bo čisto kratko in odločno odgovoril: »Kočijaž.« Tak je torej naš Dadi. — Pa ga pre-prečajte. da bi bilo mogoče bolje, če postane kaj druzega! Preveč trmast je. Težko je z njim v tem pogledu... Ce imate pa kakšno stvar, ki potre-buie poTtravila. dajte