C. K. pošti!
Nedostavljene številke je poslati administracij! ..Kisenbalmer*'. Dunaj V. Zentaffsisse »"k
Štev. 4.	V	Trstu,	v	četrtek	15.	februarja	1912.	Leto	V.
PgOJTA
VODIH |P©TR
SVOBODI!
ZELEZNCnRl
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCEV
UREDNIŠTVO
8e nahaja v Trstu ulica Boschetto 5,
nriiTitFnTnrrTmmiiniiiiiiiTrniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiilfiillirilillllllllliiiM
Telefon 1570.
UPR AVNIŠTVO Dunaj V. — Zentaqasse 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o
Naročnina:
za celo leto............4‘40	K
za pol leta.............2’20	K
za četrt leta	....	1‘10	K
Posamezna številka 18 vin.
Usom našim funHciionarjem, zaupnim in članom na znanje!
Smatramo kot našo dolžnost, da Vas še enkrat opozorimo na ugodnosti, ki jih postanejo deležni tisti člani, ki še do 31. marca 1912 pristopijo skladu za posmrtno odpravnino. Ugodnosti so sledeče:
Vsi člani Spl. pravovarsfvenega in podpornega društva, ki so v tem društvu včlanjeni s 1. januarjem 1912 že tri mesece, in pristopijo podpornemu skladu najkasneje do 31. marca 1912, nimajo karenčne dobe, to se pravi, da imajo takoj pravico do podpore zaostalim, ki pride nanje.
Osebe, ki pristopijo Spl. pravovarstve-nemu društvu in podpornemu skladu za zaostale do 31. marca 1912, imajo trimesečno karenčno dobo, to je, da imajo pravico do podpornega deleža šele takrat, ko so že tri mesece člani podpornega sklada za zaostale.
Isti, ki pristopijo Spl. pravovarstvenemu in strokovnemu društvu in podpornemu skladu za zaostale šele po 31. marcu 1912., imajo dveletno karenčno dobo, to je, da jim pritiče podporni delež šele po dveletnem članstvu v podpornem skladu.
Za člane, ki umro vsled železniške nezgode še pred dovršeno karenčno dobo, se smatra karenčno dobo z dnevom smrti kot dovršeno.
Ker se torej more kratko karenčno dobo
nuditi le tistim članom, ki pristopijo skladu do 'Al. marca 1912, opozarjamo funkcionarje, zapisnike in člane, da se bo 'pri poznejšem pristopu brezpogojno vztrajalo na dveletni karenčni dobi.
Ob enem prosimo blagajnike krajevnih skupin, da takoj vpošljejo izpolnjene pristopne izjave.
Nove pristopne izjave je naročiti, nemške pri. centrali na Dunaju, slovenske in italijanske pa pri železničarskem tajništvu v Trstu.
Centralno vodstvo.
trdnjava se ruši. . .*)
Centrumaši v Nemčiji imajo pač sinolo. Pri volitvah v nemški državni zbor se je močno omajal njih »granitni stolp«, ki je dobil pri volitvah v bavarski deželni zbor le še večje razpoke. Bavarska je bila najmočnejša trdnjava centrunia. In sedaj jih je tudi tam doletela usoda, da jim boljinbolj izginjajo tla pod nogami.
Vnanji povod za razpust bavarskega deželnega zbora je bil konflikt s prometnim ministrom Frauendorferjem. V razpravi je bilo zboljšanje službenih razmer v državnih obratih. Ob tej priliki pa je hotel centrum zopet popraviti svoj ugled med državnimi delavci. V prejšnjem zasedanju je klerikalna stranka odklonila po vrsti vse predloge, ki so merili na gmotno zboljšanje te delavske kategorije.
*) Po članku Zaije: »Rini se podira...«
Tik pred razpustom deželnega zbora pa je prišel centrumaški poslanec Lerno $ pravim razlogom klerikalne obstrukcije na dan. Nje pravi vzok je bil po njegovi lastni izpovedbi ta, da prometni minister Frauendorfer ni na centrumovo povelje razpustil nevtralne »Južnonemške železničarske zveze«, ker ni meni nič tebi nič zadušil koalicijske pravice državnih delavcev. Vsled tega je bil torej dne
14.	novembra razpuščen deželni zbor.
V razpuščeni zbornici je imel centrum veliko politično moč. Od 163 mandatov je imela klerikalna stranka 98, socialni deino-kratje 21, liberalci 25, kmečka zveza in konservativci pa 19. Samo ob sebi se razume, da so klerikalci temeljito zlorabljali svojo politično moč, kakor to delajo povsod kjer so v večini. Tako n. pr. je centrum 22. aprila 1910 predlagal, da se državnim delavcem (med katere spadajo tudi železničarji) vzame pravico do stavke in da vlada z vso silo zatre vsa stremljenja, ko spravljajo redno delovanje državnih obratov v »nevarnost«. Vlada je nato takoj izjavila, da bo z vsemi zakonitimi sredstvi nasprotovala vsaki stavki v državnih podjetjih. To pa centrumašem ni zadostovalo in kratkomalo so zahtevali, da vlada razpusti >■ Južnonemško železničarsko zvezo«.
Tej nakani pa se je odločno uprl minister Frauendorfer, dobro vedoč, da z nasilnimi sredstvi ne pride socialni demokraciji do živega. Odgovoril je nato sledeče:
»Mnenje, da je s takimi sredstvi moči zatreti socialno demokracijo, ovrača zgodovina vseh časov in narodov. Omenjal sem tudi podrobnosti iz razvoja krščanstva. Krščanstvo je bilo predvsem versko in nravno, deloma pa tudi socialno gibanje, in uveljavilo se je, četudi so ga zatirali z vsemi mogočimi nasilnimi sredstvi, in kot zmagovalec izšlo iz preganjanja. Tudi druga duševna gibanja so se iztekla podobno; o tem se vsak iahko prepriča, če preroma zgodovino časov. Največji državnik minulega veka knez Bismark je v socialistovskim zakonom — o tem prepričan — zagrešil napako. Učinek je bil ta, da se je socialna demokracija okrepčala in danes bi knez Bismarck — o tem sem uverjen — nič več ne mislil na socialistovski zakon«.
Ta pametna in trezna izvajanja so pa naletela pri klerikalcih na najhujši odpor, in škof von Heule se je takoj spravil nad ministra rekoč:
»Gospoda moja, med socialno demokracijo in krščanstvom ni primere, ne v smotrih in ciljih, torej ne v tendenci in ne v zgodovini njiju razvoja. Ekscelenca je omenjela socialni razvoj krščanstva. Krščanstvo se stoletja ni pečalo s socialnim vprašanjem. Če bi ekscelenca hoteli prečitati Pavlove liste, bi posneli iz njih, da je apostel Pavel neprenehoma oznanjal, da se je udati v dane razmere. Kdor je hlapec, ostani hlapec, če ga gospodar prostovoljno ne odveže hlapčevanja«.
Kakor s kolom po glavi tako so učinko-
vale škofove besede na — člane katoliških organizacij. Dočim so jim krščanski organizatorji vsaj z besedami oznanjali boj za boljše življenje, jih je škof, cerkvena avtoriteta, obsodil na hlapčevanje in jim zapovedal mrtvo pokorščino. Beg iz krščanskih organizacij je bil od dne do dne splošnejši, vsled tega pa je bilo prizadevanje centruma vsak dan hujše, da se znebi svobodne strokovne organizacije, ki mu je kakor ris tičala na vratu. Po vseh državnih podjetjih je organiziral špionažo in policijsko denunciacijo in izsilil od vlade odlok zoper »Južnenemško železničarsko zvezo«, v katerem opozarja vladne načelnike, naj strogo pazijo na vse pojave, iz katerih bi se dalo posneti tajno sodelovanje svobodne strokovne organizacije železničarjev in socialno-demokratične stranke. Dočim so socialni demokratje ob otvoritvi deželnega zbora ostro prijeli vlado zaradi tega odloka, je bil centrumu če premehak in so še vedno zahtevali od vlade, da razbije železničarsko organizacijo. Vso deželo so hoteli spraviti pod svoj jarem, le klerikalne politične, strokovne in gospodarske organizacije naj bi imele pravico do obstanka.
*
* *
Tu omenjamo, da je po bavarskem volilnem redu za izvolitev kandidata zadostna relativna večina glasov, to je: kdor dobi največ glasov, ta je izvoljen. Druga volitev je določena le za slučaj, da nobeden izmed kandidatov ne združi naše tretjine oddanih glasov. Toda tudi za ta slučaj ne velja ožja volitev med kandidatoma, ki sta dobila največ glasov, temveč vsa volitev (seveda v dotičnem okraju) se ponovi in zmaga tisti, ki dobi največ glasov, ne glede na to, če je dobil za prvo volitev predpisano tretjino glasov. Zato pa so na Bavarskem navadno izvoljeni vsi poslanci že na dan glavnih .volitev. Ta volilni red je tudi zakrivil, da je pri predzadnjih volitvah centrum dobil s 44% oddanih glasov 98 mandatov namesto 72, ostale stranke s 56% oddanih glasov pa le 65 mandatov namesto 90.
To dejstvo pa je sililo manjšinske stranke na skupen nastop, vsled česar se je tudi soc. dem. stranka dogovorila z ostalimi majšinskimi strankami za vzajemno podporo že pri glavnih volitvah. To je bilo naperjeno proti neznosni centrumovi oblasti v deželi. Dogovor manjšinskih strank pa je preplašil centrum tako, da je iz strahu pred propadom vse hotelo zbežati v zanesljivejše klerikalne trdnjave. Vsak je hotel pravočasno na suho.
Pri volitvah 5. t. m. je sicer centrum še ohranil večino, toda ta znaša le pet glasov. Namesto 98 je dobil centrum cedaj le še 87 mandatov. Socialni dernokratje so si osvojili 30 okrajev in so za 9 mandatov močnejši kot poprej. Svobodomiselci so zmagali v 35 okrajih in imajo 10 mandatov več kot poprej. Za 8 mandatov slabejši sta kmečka zveza in konservativna stranka, ki sta ohranili le 11 mandatov.
Izza leta 1907. je na Bavarskem poskočilo število socialno demokratičnih glasov za 90.000, to je: od 237.892 na 328.768. Centrum je v tej dobi nazadoval za 37.712 glasov, to je: od 509.528 je padel na 471.816 glasov.
Ta uspeh je gotovo razveseljiv. Centrum je v kratki dobi doživel dva občutna poraza. Povsod obračajo ljudske mase hrbet brezobzirnemu in gospodstva željnemu klerikalizmu in to v najklerikalnejši deželi. To je svarilo tudi za naše slovenske klerikalce, ki sedaj še jako brezobzirno postopajo napram ljudstvu. Toda prišel bo tudi zanje čas, ko jim bo ljudstvo z obrestmi vred poplačalo njih postopanje.
Z južne železnice.
Zapisnik
seje personalne komisije skupine postajnega, prometnega in progovzdrže-
valnega osobja, sekcija slug.
(Dalje.)
Navzoči : Predsednik administrativni ravnatelj cesarski svetnik dr Gustav Fali, namestnik dr Ing'. Karol S c lilo s s; tajnik dr. Moric Leonore D o m e-nego; od stavbnega ravnateljstva inšpektor Fran Berger; od prometnega ravnateljstva inšpektor Fran Polleritzer; od administrativnega ravnateljstva železniški komisar dr. Albert Grabscheid.
I. Od skupine postajnega prometnega osobja:	A. imenovan napiestnik Ivan Krysta, bločno signalni sluga na Dunaju; B. izvoljeni člani : Josip W agn er, čuvaj v Matzleins-dorfu, Josip Osmee, vratar v Bolcanu, Fran Wendl, skladiščni nadzornik v Gradcu.
II. Od progovzdrževalne skupine:
A. imenovan član: Josip Rainer, čuvaj v Olangu,
B. izvoljeni člani: Fran Herzig, čuvaj v Inzers-dorfu (postajališče), Fran Fastl, čuvaj v Ojsnici, Josip S tiick 1 ing er, čuvaj vCelovcu: zapisnikarja: železniški koncipist dr. Emil T h ur n er, uradniški aspirant dr Oskar Charlemont.
Verifikatorjem zapisnika sta bila izvoljena člana persenalne komisije Krvsta in W agn er.
Najprej se je prečitalo zahteve, o katerih se na seji prejšnji dan ni razpravljalo in ki so vzete iz spomenice, ki jo je vložila naša organizacija 9. maja 1911.
1.	Zapisovalci voz.
Vse zapisovalce voz, ki so do 31. decembra vstopili v službo južne železnice, ki so pa vkljub določbam okrožnice 497, I, odstavek I. dosedaj bili stabilizirani v kategoriji zapisovalcev voz namesto v kategoriji pisarniških pomočnikov, je z vzvratno veljavo od dneva njih nastavljenja premestiti v kategorijo pisarniških pomočnikov. Zapisovalce voz je po dveh, v plačilni stopnji 1100 kron dovršenih letih in po prestanih izpitih, ki so predpisani, pod naslovom »vozovno prometni nadzorniki«, imenovati poduradnikom in uvrstiti v poduradniški obris. Zvišanje dnine pomožnim zapisovalcem voz in v dnini nameščenim uslužbencem na 3 krone na dan. Končno uvedbo 12/24-urnega službenega turnusa za vse zapisovalce voz, ki opravljajo službo v turnusu. Za vse ostale zapisovalce voz, ki opravljajo le dnevno službo, dva plačana prosta dneva vsak mesec. Zvi-
  PODLISTEK.
Stavka v pustinji.
Slika iz argentinskega delavskega življenja.
Spisal Leo Kolisch, prevel F. S.
Bil sena zopet brez beliča. Popolnoma brez denarja, dasi sem šele pred osmimi dnevi prišel v Buenos Aires s težkimi štiristo pezi (1 pezo = K 4'80). Dva dolga meseca sem se mučil na farmah pri spravljanju pšenice. V neznosni decemberski vročini sem sedel na stroju za košnjo žita in vezanje snopja, ter vlačil snopje na kope, visoke kakor hiše. S temi kopami se morajo kasneje pečati sužnji mlatilnega stroja. Ko smo pospravili pšenico z ogromnega zemljišča šeststo hektarov, smo si močno poželeli praznikov. Dasi je Argentinija jako pobožna dežela, vendar tam ob času spravljanja pridelkov ne poznajo praznikov. Dela se venomer tudi ob nedeljah in praznikih. Da, celo božičnih praznikov, ki pridejo v južni Ameriki v najbolj vroč čas, ko je največ dela na poljih, se tam ne praznuje. Zaslužek je važnejši od vsega druzega.
Gospodar me je takrat hotel najeti kot celoletnega hlapca ter mi za plačilo ponujal štiristo pezov, hrano, stanovanje in pet odstotkov pridelkov. Bil bi morda ostal pri njem, če bi bil ostal tudi moj prijatelj Karol,
šanje pisalnega pavšala na 1 krono na mesec. Uvedbo pavšala za obutev. Skrajšanje nošno dobe za bluzo na eno leto, za kožuh na tri leta in podelitev črnih in dežnih plaščev.
2.	Skl a d i š č n i nadzorniki.
Po enoletni vporabi kot pomožni slug'a naj se izvrši imenovanje skladiščnemu nadzorniku. Skladiščne nadzornike je pri doseženi plačilni stopnji 1200 kron avtomatično imenovati poduradnikom in po dovršeni dveletni službi v plačilni stopnji pomakniti v plačilno stopnjo 1400 kron. Odpravo 24/24 urnega turnusa. Uvedbo najmanj dveh službe prostih nedelj v mesecu. Kjer se je posameznim uslužbencem dalo že več prostih dni, se to ne sme poslabšati. Končno ureditev službenega časa v skladiščih v smislu predlogov, to je: uvedbo deveturnega delavnega časa na dan. Plačevanje čezurnega dela z 1 krono na uro. Vsaka pričeta ura velja kot polna. Končno ureditev vprašanja glede na službeno obleko v smislu vloženih predlogov. Za skladiščne nadzornike, ki so zaposleni v delavnicah, kurilnicah in materijalnih skladiščih, je uvesti isti delavni čas, to je v soboto popoldne prosto ob 52 in polurnem tedenskem delavnem času, kakor to že obstoji za prizadeto ostalo delavniško osobje. Napravo službenih prostorov, ki odgovarjajo zdravstvenim razmeram. Skrajšanje nošne dobe za obleko po eno leto ; podelitev bluze, suknje in za iste, ki so zaposleni na prostem, dežni plašč. Podelitev funkcijske doklade vsem skladiščnim nadzornikom.
3. P r e m i k a 1 n o osoje.
Podelitev mesečne premikalne doklade v znesku 24 kron vsakemu uslužbencu, ki opravlja ; premikalno službo. Pri tem pa se ne sme prikrajšati osebnih doklad. Zboljšanje normiranja mest s posebnim ozirom na službene in prometne razmere, ki prihajajo pri tem osobju v poštev. Podlaga bodi sledeča : pri vsakem premikalnem stroju je namestiti enega namestnega mojstra, enega nadpremikača in najmanj štiri premikače. Opustitev vporabne kategorije premikalnih nadzornikov. Pripustitev nadpre-mikačev k poduradniškim izpitom po enoletuem službovanju. Imenovanje nadpremikačev, ki so prestali izpit, namestnim mojstrom po meri vrste in obstoječih mest. Napredovanje nadpremikačev, ki so prestali poduradniški izpit in še niso imenovani namestnim mojstrom, naj se vrši po doseženi plačilni stopnji 1200 kron po obrisu za poduradnike. Določitev končne plače za premikače na 1100 kron.
4.	L a m p i s t i.
Lampiste-kleparje je iz uslužbenske skupine B uvrstiti v skupino A. Uvažuje, da se pri lampistih zahteva dokaz izučenega kleparskega rokodelstva, se zahteva zeuačenje lampistov-kleparjev v usluž bensko skupino A. Skrajšanje službe od 24 ur službe s 24 urnim počitkom. V splošnem se zahteva izvedbo predloga: Uvrstitev, lampisto v v uslužbensko skupino B z uvedbo dveletnih napredovalnih rokov do končne plače. Končno ureditev časa službe in počitka in sicer: popolno odpravo 24/24-urnih službenih turnusov in uvedbo 12-urne službe s 24-urnim počitkom in posameznimi prostimi dnevi (v smislu koncesije, ki jo je lansko leto dalo železniško ministerstvo). Lampisto v naj se ne vporablja za druga dela kot | za lampistovska. Dostavljanje namestnikov za od-morne dopuste in bolezni. Izvedbo zboljšanja normiranja mest na ta način, da bo vsak lampist, ki nepretrgano opravlja to službo, po enem letu stabiliziran pod predpisanimi pogoji. Nočno doklado je podeliti vsem lampistom, ki opravljajo nočno službo, in to brez vsake omejitve.
Inšpektor Pdlleritzer povdarja, da dobivajo vsi lampisti nočno doklado.
severni Amerikanec. Toda ta ni hotel in odjahala sva z nakaznico v žepu na bližnjo postajo. Takoj sva dobila denar in tudi prodaja konj ni trajala predolgo. Potem pa hajd, v Buenos Aires. Še tisti večer sva dospela do najinega cilja, ožgana od solnca in razcapana kakor vedno, s culo na hrbtu. Dasiravno sva dosti sumljivo izglodala, naju je gospod Perez, lastnik hotela »Kordiljere« in dober poznavalec ljudi, kaj prijazno in spoštljivo sprejel. Ljudje, ki pridejo iz širnih planjav, imajo vedno denarja kot toče. Midva pa sva vrhutega bila že njegova dobra, stara znanca. Šla sva z najinimi štiristo pezi v žepu osvojevati Buenos Aires....
Kakor sem že prej omenil, sem bil kmalu zopet brez denarja. Treba je bilo se zopet ogledati za kakim zaslužkom.
Karol se je hotel vdinjati pri mlatilnem stroju ter obetal sebi in meni zlate gore. Toda jaz sem že predobro poznal to čarovnijo : zlate gorč imajo farmerji, posestniki mlatilnih strojev in strojniki. Delavci jih le kopičijo....
Trdovratnež se ni dal odvrniti od svojih načrtov, kakor tudi jaz ne od mojih. Vsied toga sta se najini poti zopet ločili.
Nekaj dni kasneje sem bil zopet v pustinji, tokrat kot delavec na progi argentinske južne železnice. Delavstvo je bilo tu prava mešanica Italijanov 'in Špancev. Iz-
Olan personalne komisije Waguer ugovarja temu: Nekateri opravljajo službo do ene ali dveh ponoči, nato imajo odmor in vsled toga ne dobijo nočne doklade.
5.	Pisalci nakladnih listov in skladiščni s 1 ug e.
Pisalce nakladnih listov in skladiščne slug'e je kot nakladalne nadzornike uvrstiti v uslužbensko skupino B. Podelitev dveletnih napredovalnih rokov do končne plačilne stopnje. Pripuščanje skladiščnih slug in pisalcev nakladnih listov k polaganju službenih izpitov za skladiščne nadzornike. Mesta skladiščnih nadzornikov je načelno izpolniti le z uslužbenci iz kategorije pisalcev nakladnih listov in skladiščnih slug, oziroma nakladnih listov in skladiščnih slug’, oziroma nakladalnih nadzornikov. Podelitev pisalnega pavšala 1 krone na mesec za pisalce nakladnih listov in skladiščne sluge. Končno ureditev delavnega časa v smislu predlagane ureditve (deveturni delavnik) in najmanj dva plačana, službe prosta dneva v mesecu. Uvedbo 12/24-urnega službenega turnusa za vse pisalce nakladnih listov in skladiščne nadzornike, ki vpravljajo službo v turnusu. Skrajšanje nošne dobe bluze na eno leto, sukoene suknje na dve leti in podelitev črnih plaščev.
Predsednik je mnenja, daje težko odgovarjati na te zahteve, ker so že bile predmet službene konference. Uprava ni dobila dnevnega reda in sedaj naj bi odgovorila na mnogo predlogov'
Man personalne komisije VVagner povdarja, da se je prejšnji dan reklo, da se bo takoj po zadevah čuvajev razpravljalo o zadevah drugih kategorij.
Predsednik odgovarja, da uprava ne more takoj dati odgovora. Čle bi bila pravočasno dobiia dnevni red, bi sedaj bilo možno govoriti o točkah, ki so tvorile predmet posvetovanj uprave.
*
* *
K 2. točki izjavlja inšpektor Pdlleritzer, da se je pred enim letom izrazilo željo, naj postanejo le še skladiščni sluge skladiščni nadzorniki, opravičenji zahteva, ker izhajajo skladiščni sluge iz vrst stabiliziranih skladščnih delovodij. Napredovanje teh ljudi je torej sledeče: pomožni delavec, skladiščni delavec, skladiščni delovodja, skladiščni nadzornik, skladiščni mojster. Proti sedaj navedeni želji, naj se vzame skladiščne nadzornike iz vrst pisalcev nakladnih listov in sprejem novincev za mesta skladiščnih mojstrov naravnost kot aspirante na ta mesta, kakor je to pri prožnih mojstrih, se mora izjaviti prometno ravnateljstvo. To pa vsled -tega, ker se mora dotični šele priučiti službe skladiščnega mojstra in se raditega ne more zapostavljati drugih uslužbencev, ki že več le‘t služijo pri nas. Ravnateljska seja sc je pridružila temu mnenju.
Član personalne komisije Wendl se strinja z izvajanji inšpektorja Pblleritzerja.
lan personalne komisije Herzig odgovarja na gori navedena izvajanja ravnatelja Falla, da se je v razpravi nahajajoče predloge vložilo 9. maja 1911 in člani personalne komisije so bili mnenja, da zadostuje, če se posamezne želje naznani strokovnim oddelkom.
Ravnatelj Fali izjavlja, da on le želi, da bi dobil predloge.
Herzig, izjavlja, da se bo to vbodoče izvajalo. Nato povdarja v daljšem govoru, da bi bila personalna komisija izdelala dnevni rod za vse kategorije, če bi bila vedela, da se bo razpravljalo ne le o zahtevah čuvajev, temveč tudi o zahtevah drugih kategorij.
Predsednik prosi vočigled dejstev za pismeno oddajo predloženih zahtev, ki se jih bo od strani uprave pismenim potom obdelalo.
menjavali smo tračnice in prage. Za plačo 3 pezov in 53 centavov (od katerih se je odtegnilo 53 centavov za jestvine) smo vihteli kramp in lopato. Bližnja postaja je bila štiri lege (okoli 20 kilometrov) oddaljena od našega taborišča. Če se ne motim, sč je ta postaja imenovala Bonifacio. Stavb tam ni bilo drugih kot železniška poslopja in pa ena znanih pustinjskih kramarij, v katerih se dobi vse, kar je le mogoče dobiti na divjem zapadu. Tako sem bil zopet na planjavi, tam kjer je najbolj pusta.
Delo ni bilo posebno težavno. Trgali smo tračnice, odstranili stare železne prage ter jih nadomestili z novimi, lesenimi. Prenaporno to ni bilo. Za vsako količkaj težje delo je prijelo več rok kot je to drugod v navadi. Vse je šlo na komando med razburjenim tekanjem semintje. .lužno navade !
Kapatazi (delovodje) se mi skraja niso zdeli zdeli nič slabši kot vsi drugi, ki sem jih spoznal na svojih potovanjih. Sicer so priganjali od časa do časa, toda mislili niso tako hudo. Saj bi imeli tudi kaj malo uspeha. Prvič nas je bilo mnogo te baže, ki ne dado kar tako s seboj ravnati. Drugič pa je tudi brez priganjanja moral biti izgotovljen vsak dan gotov tlel proge. Le enkrat na dan je pridrdral vlak po tej progi in sicer predpoldne. Pred njegovim prihodom so. morale biti tračnice že zrahljane. Vlak je počasi
II c r z i g- prosi, ilu so članom personalne komisiji! razdeljuje zapisnike sej personalne komisije. To željo se je prej vedno odklanjalo z utemeljevanjem, da bi to stalo preveč denarja in da tudi pri državnih železnicah ni v navadi, v zadnjem času pa se je to pri državnih železnicah uvedlo in vsled teg'a naj se izvede tudi pri južni železnici. Člani personalne komisije bi potem lahko naravnost pojasnili uslužbencem kako stvari stoje.
Predsednik obeta, da bo to željo, ki se tiče tudi drugih personalnih komisij, predložil generalnemu ravnatelju ter poizvedoval kako je pri državnih železnicah.
Clan personalne komisije Stocklinger navaja, da je 31. maja 1910 zahteval naj se po možnosti tam kjer opravljajo ženske službo pri zatvornicah, ne vporablja čuvajev za prožno obhodniško službo. Inšpektor Berger je na to odgovoril, da to ni mogoče, ker bi potem prožni obhodniki morali stanovati v zasebnih stanovanjih 111 tje in nazaj hoditi. Postale pa so čuvajske hiše proste in v teh se nastani prožne obhodnike. Ponočni nadomestovalci, ki so sedaj nastanjeni v naturalnih stanovanjih, bi morali priti v zasebna stanovanja in ker bi imeli pot v službo in iz službe, bi se pri njih moralo opustiti tiste štiri ure progovzdrževalnega dela, tako da bi bili 36 ur prosti.
Govornik so pritožuje tudi glede stanja službenih utic, ker jih hoče nobeden čistiti, čuvaj zato ne, ker jo vporablja tudi prožni obhodnik in narobe. Temu bi se odpolnoglo, če bi se izplačevalo pavšal za čiščenje.
član personalne komisije O srn ec ponavlja prejšnji dan stavljeno vprašanje, če je včeraj preči-tane zahteve vratarjev uprava v polnem obsegu vzela na znanje.
P r e d s e d n i k izjavlja, da pridejo vsi stavljeni in navedeni predlogi v zapisnik. S posameznimi vloženimi predlogi se je uprava pečala že v zadnjih mesecih in jih rešila. Uprava je hotela dati odgovor na vse ob enem
II e r z i g se ponovno pritožuje, da sme personalna komisija izrekati le želje, ne da bi takoj dobila odgovor na nje.
(Konec prihodnjič.)
preč s ključarji.
Herr Johann Škerjanc, ki je vkljub nemško tiskanim letakom propadel pri junijskih volitvah v državni zbor, je jako razburjen, ker smo obelodanili njegovo postopanje ob času gibanja radi ključarske afere na tržaškem južnoželezniškem kolodvoru. Da si nekoliko ohladi svojo razburjeno kri, nam je poslal sledeči
popravek :
Na podlagi i? 19. tiskovnega zakona zahtevam, da priobčite naslednji popravek članka »Ključarji« v »Železničarju« od dne 1. svečana 1912 na istem mestu in z istimi črkami.
1.	Ni res, da bi se jaz podpisani kot kandidat podpisoval z Johann Škerjanc. — Res pa je, da kot kandidat sploh nisem bil podpisan na letakih z nemškim besedilom, ki
prevozil ta del proge in potem se je šele popolnoma odstranilo tračnice. Ob solnčnem zahodu je moralo biti že vse v reda za ponočni vlak.
Bili bi lahko zadovoljni, ker tudi naši šotori niso bili preslabi. Bili so še precej novi in tudi zadostni. Stanovali smo le po trije v enem šotoru. Vendar pa je bilo nekaj drugega, pri čemer smo bili prizadeti na najobčutljivejšem mestu: na želodcu.
Jasno je, da se 53 centavov ne more dobiti kdove kakšno knežjo hrano. Tudi nam ni prišlo na misel, da bi bili kaj takega zahtevali. Toda v deželi kjer je največ pšenice in mesa, vendar noče nihče stradati. To ne stori v Argentiniji niti postopač. Železniške družbe prepuščajo oskrbovanje delavcev s hrano kapatazom in vsem je dobro pri tem, izvzemši delavce. Račun je jako enostaven. Bogate železniške družbe slabo plačujejo svoje delovodje ; zato pa jim prepuščajo, da si delajo‘dobiček pri oskrbovanju delavcev's hrano po svoji volji. Komaj vsak deseti delovodja je toliko pošten, da daje delavcem zadostno in zdravo hrano. Toda naš delovodja ni bil te vrste. Živila so bila slaba in večinoma pokvarjena. Cena roba.
Tiiko je prišla nezadovoljnost. Med delom je šlo godrnjanje in računi koliko se iz nas jzpreša, od ust do ust. Ko je pa prišel kaptitaz, je večina utihnila. Njih hlapčevski Cut je bil še premočen. Toda glad ni le najboljši kuhar, temveč tudi najboljši revolu-
so bili izdani in razširjeni med državnimi železničarji brez moje vednosti.
2. Ni res, da bi bil jaz tekel na obratno nadzorništvo k gospodu višjemu nadzorniku Mtimpllu tožit, češ da se socialisti hvalijo, da so dosegli uspeh in zmago, in mi popolnoma zmedli moje zveste. - Res pa je, da nisem tekel jaz nikamor, temveč da sem le o priliki službenega pogovora s svojim predstojnikom na progo vzdrževalni sekciji v Trstu zahteval enak priboljšek za progovzdr-ževalno osobje, kakor ga po raztrošenih govoricah dobi postajno osobje.
3. Ni res, da bi bil mene gospod gospod Stiimpfl tolažil, češ naj se nikar ne bojim, bo že on izjavil, da ni res da so sociji kaj dosegli. —' Res je pa, da jaz z gospodom Sttimpflom o tej stvari sploh nisem prej govoril, kakor še le popoldne v navzočnosti tov. Viteza, Klinca in Bahuna.
4. Ni res, da bi bil jaz prosil g. višjega nadzornika Stumptla, da naj <>n sam socijem v obraz pove, da niso nič dosegli. — Res pa je, da jaz gospoda Sttlmpfla nisem nič prosil, najmanj pa za predbacivano dejanje, in je gospod Sttimpfl na moje zazučednje izjavil, da je vedoma in hotoma izmišljena laž, kar se je govorilo po postaji, namreč da je demonstracija radi ključarjev imela uszeh in še celo veliko več da bodo namreč dobili delavci po 10 oziroma po 20 vin. po-boljška izplačanega do 1. julija 1911 nazaj, katero govorico sta gg. Vitez in Klinc tudi pred njim potrdila.
5. Ni res, da bi bil jaz v soboto, dne 20. januarja t. 1. popoldne privlekel dva taka neverneža in še enega tovariša k gospodu Sttimpflu. — Res pa je, da jaz nisem nikogar vlekel k gospodu Stumpfiu in sem bil sam ravno tako klican k njemu, kakor pa gg. Vitez, Kleine in Bahun, in sem se moral temu službenemu pozivu ravno tako, rad ali nerad odzvati, kakor prej omenjeni trije.
Ivan Škerjanc
prožni mojster.
Trst, dne 7. svečana 1912.
Potom § 19. se skuša Herr Johann Škerjanc izviti iz zadeve, ki je zanj jako neprijetna, kar mu prav radi verjamemo. Znano je, da se more potom $ 19. utajiti vse, kar se le hoče. Poslati je treba le »popravek«, s katerim se lahko popravlja, da belo ni belo, temveč črno.
Če ima Herr Johann Škerjanc tako slab spomin, mu povemo, da se je na železničarskem shodu v gostilni »International« dne 11. junija 1. 1. v navzočnosti najmanj
cijonar. Vjedal se je v drob vsakega in hujskal je vsakega, tudi najneumnejšega, dokler ni ,z gnjevom gledal na kapatazov voz, kjer je ta s svojimi vdanimi kreaturami imel bogato posebno kosilo. Kmalu je bilo slišati besedo : stavka.
Pri moji skupini se je najprej pojavilo: »Če ne dobimo boljših jedi, ustavimo delo«.
Smejal sem se ter rekel:
»Da, če bi bili sami severni Italijani ali Nemci! Toda tako'? Kaj pa naj počnemo z Napolitanci ? To vendar niso možje!«
»Ti morajo z nami....«
In moji tovariši so prodrli. Kmalu se je v vsakem šotoru govorilo o stavki. Odsvetoval sem jim. V najboljšem slučaju se nas pošlje po odgonu in pokliče druge delavce. Buenos Aires je poln brezposelnih, ki nič ne vedo o solidarnosti in če bi tudi kaj vedeli o tem, bi prišli, samo da dobijo delo. Piernontez se je udaril po prsih. Trdil je, da ima v Pazeo de Juleo (ulica v Buenos Airesu) toliko znancev, da lahko zabrani vsak dohod delavcev. Za vsak slučaj pa se krvosesom lahko da spomin, ki ga ne pozabijo nikdar. Pojasnjeval sem jim, da bi bila stavka, kijo vodijo neorganizirani,brez uspeha.
»Nismo v Evropi«, mi je hitel zatrjevati anarhist«. Ako bodemo čakali na organizacijo, še dolgo ne bomo stavkali«.
S tem sem moral biti zadovoljen. Izdelali smo bojni načrt.
300 železničarjev preoitalo njego\ nemški
letak. Vsi so se smejali ko so slišali: » gebt
daher am 13. Juni eure Stimme Herr Johann Škerjanc«. Letak je nato romal od mize do mize, da si ga je lahko vsakdo ogledal.
Nadalje trdi, da ni tekal k Stumpfiu tožit. Tu pa se sam udari po zobeh. Ali je morda »Edinost« z dne 21. januarja t. 1. lagala V Kaj takega ni verjetno, ker je vendar »Hdinost« narodnjakarski evangelij. V boljšo ilustracijo navedemo tu dotični odstavek do-slovno.
»O stvari je izvedel včeraj dopoludne tudi prožni mojster g. Ivan Škerjanc, predsednik »Zveze jugoslovanskih železničarjev« in misleč, da je resnica, kar se splošno govori, nemudoma šel na prisfojno mesto zahtevat, da se enak priboljšek prizna tudi delavstvu v progo vzdrževalni službi'. (Do-tične besede smo mi podčrtali, ker ie iz njih razvidno, da ni imel nujnejšega posla, kot da je tekel na inšpektorat.) Ce 011 lazi in rovani po raznih pisarnah, je to pri njem služben posel.
Sploh pa Herr Johann Škerjanc kar po vrsti taji vse očitke, na kar se pa tu ne spuščamo, ker pišemo itak na drugem mestu te številke o tej zadevi.
narodnjaška hinavščina.
Kakor znano, so že kakih pet let na južnem kolodvoru takozvani ključarji, ki so baje zato postavljeni, da čuvajo blago pred tatovi. Železničarji bi seveda ne imeli nič proti temu, če bi vsled teh varuhov ne bili oškodovani. To pa se dogaja ne le v enem oziru, temveč v mnogih. Prvič so stari delavci, ki so leta in leta opravljali službo čuvajev v skladiščih, v tem trenotku, ko je železniška uprava na njih mesto postavila ključarje, bili pred alternativo: ali zopet opravljati teško delo, za katerega že prej niso bili več zmožni, ali pa iti na cesto. Obnašali pa so se ti ključarji napram delavcem naravnost kot kaznilniški pazniki. Dogodilo pa se je tudi, da so delavce naravnost nagovarjali k tatvini, ter s tem nastavljali zanjke, v katere naj bi se vjeli delavci. Kar pa je največ, so ključarji sami — kradli.
Vse to je učinkovalo na delavce naravnost provokatorično, tako da je masa delavcev, ki je sicer precej mirna, nastopila kot en mož, ter odločno zahtevala takojšnjo odstranitev ključarjev iz železniške službe. Delavstvo je hotelo ustaviti delo, dokler se ne odstrani ključarjev. Končno pa se je vendar zaupnikom posrečilo delavce prepri-
Drugo jutro smo imeli ravno tak zajterk kot navadno. Piernontez je šel h kapatazu, mu izlil zajterk pred noge in rekel: »To je zadnji slab zajterk, ki smo ga dobili od vas!« Zasmehuje je odgovoril kapataz: »Pa si popravi mladenič!« — »Dobro, kakor hočete! Tovariši, pojdimo na delo!«
Nadaljevali smo delo; tračnice so bile kmalu odtrgane in pragi so že ležali zraven proge... toda položili nismo novih pragov in nanje za silo pritrdili tračnic za silo kot navadno, da bi mogel vlak prevoziti ta del proge. Ko je bil zadnji del našega dnevnega dela pripravljen, je bilo slišati žvižg in kakor na povelje je vsak odložil svoje orodje. Delo je bilo ustavljeno...
Kapataz je divljal in tulil kot blazen; v pičli uri je imel priti vlak. Grozil nam je s streljanjem, vojaštvom in ječo. Mi smo se mu posmehovali. Le nekateri narodni vročekrvneži so mu vračali zmerjanja in teatralično izvlekli nož in samokres. Ko se je kapataz nekoliko zavedel in otresel prvega strahu, je vprašal kaj pravzaprav hočemo.
Snažen in dober zajterk, sveže meso in nepokvarjene pridatke. Hrano za 10 centavov ceneje: »Vi še itak dosti zaslužite za nas!« Kapataz je uvidel, da mora odnehati, ker vsak trenutek je imel priti vlak, ter odgovoril: »V vsem vam ugodim, le pojdite nadelo!«
»Mi Vam ne verjamemo niti besede več. Predno pričnemo z delom, mora biti vse pogojeno in podpisano!«
čati, da je bolje na drug način postopati in to pod pogojem, da se takoj prične s pogajanji med delavci in železniško upravo. Nekaj dni potem sta na zahtevo delavcev prišla v Trst dva zastopnika južnoželezniškega ravnateljstva. Tema so delavski zastopniki izročili mnogo gradiva in predloge za odstranitev ključarjev.
Zastopnika ravnateljstva sta vzela delavske pritožbe na znanje. Pri tem se je tudi postavil kratek rok, v katerem se ima cela zadeva rešiti.
Ob tej priliki pa so delavski zastopniki opozorili zastopnika ravnateljstva na pomanjkljivosti v zadevi delavskega napredovanja v plači. Bilo je namreč nekaj delavcev pri zadnjem in tudi predzadnjem pomikanju v plači izpuščenih. Zastopnika ravnateljstva sta obljubila, da se bo to v najkrajšem času popravilo in da se to vprihodnje ne bo več dogajalo, ker ravnateljstvo nima namena oškodovati delavce.
Iz vsega lega je razvidno, da so tržaški delavci dosegli lep uspeh. Toda kdo bi si bil mislil, da bQ ta složni nastop za delavsko stvar tako razburil g. Johanna Škerjanca prožnega mojstra in centralnega predsednika slavne jugoslovanske krumirske zveze. Ko je gospod Johann videl, da so bili vsi delavci, razven onih šest, ki so se skrili v stranišče, tako složni kot malokdaj poprej, se je zbal za svoje pravoverne. Vedel je, da bi s tistimi šestimi, ki so se na tako junaški način skrili, jako malo opravil. Kaj ne g. Johann, to je pa res velikanska armada, ki jo še imate na tržaškem južnem kolodvoru!
Kaj takega seveda ni dalo miru dičnemu gospodu Johannu. Zato je pa tudi takoj tekel gospodu Stiimpflnu potožit, da so mu ti preklicani rde Škarji zmedli vso njegovo armado s tem, da so razglasili dosežene uspehe. Če so delavci na postaji res kaj dosegli, naj se še njemu kaj da za prožne delavce, ker sicer mu vsi uidejo v socialno demokratično organizacijo in potem bi bil konec »Zveze«.
Gosp. Stumpfi je obupanega Škerjanca tolažil, češ: saj ni res, da bi bili socialni demokratje s te gibanjem kaj dosegli; kar dobijo delavci, bi bila železniška uprava itak dala. Toda to Škerjancu še ni zadostovalo. Izprosil si je od g. Stumpfia, da je le-ta poklical dva naša sodruga in pa »tovariša« Viteza k sebi. Tam pa je Škerjanc predba-cival sodr. Bahunu, da je delavce nalagal, toda na njegovo zahtevo ni mogel navesti niti enega, ki bi bil potrdil Škerjančevo obrekovanje, Sodruga Bahun in Klinc sta mu povedala dokaj trpkih. Na opazko sodr. Bahuna, da je Škerjancu žal, ker ni on dosegel uspeha, se je le-ta odrezal: »Saj jaz itak nič ne potrebujem«. Ko se mu je odgovorilo, da on seveda nič ne potrebuje, pač pa tisti, ki še za njim tekajo, je rekel malomarno kot bi mu bilo to deveta briga: »ja tisti«. Torej »tisti« so dobri samo za privesek!
»Do taborišča je pol ure hoda in medtem pride vlak...«
Seveda pride, toda le do mesta, ki smo mu ga mi zaznamovali; potem bo obstal in za njim vsi drugi vlaki tako dolgo, dokler ne ugodite našim zahtevam«.
Vzdihnil je: »Torej pojdite z menoj! *
Na obeh koncih delovnega mesta smo zataknili rdeče znamenjske zastavice in nato odšli v taborišče. Na mestu smo pustili le stražo. Med potjo se je kapataz precej pomiril. To mi ni ugajalo,..
.Razprave so skraja tekle precej gladko. Privolil je v vse, le o znižanju cene za hrano ni hotel ničesar slišati. »To je stvar železniške uprave«. Ravno pri tem pa smo vztrajali.
»Hočem vam nekaj povedati, razdelimo si. Namesto deset centavov popustim samo pet. Več ne morem*. Svetoval sem svojim sodelavcem, da sprejmemo, ker več itak ne bomo dosegli. Na tihem pa sem si mislil; saj bo itak le nekaj časa trajalo. Sodelavci so bili zadovoljni s hitrim uspehom in tako je bila pogodba kmalu sklenjena. Vztrajali smo, da se mora staro zalogo uničiti in na-
Značilno je, da se je Škerjanc obrnil ravno na največjega reakcijonarca Stumpfia in ne na inšpektoratnega predstojnika Frais-seja. Vedel je pač, da prvi ni peseben prijatelj delavstva in da bo tam tem ložje dosegel svoj namen.
Končno omenimo le še to, da smatra Škerjanc mesto prožnega mojstra najbrž le kot postranski posel in da mu je agitacija za zloglasno »Zvezo« glavna stvar. Tako vsaj si moremo tolmačiti, da je nedavno tega od šeste ure zjutraj ves predpoldan popival v kolodvorski restavraciji. Bil je ravno pondeljek. Dajal je za pijačo kot bi bil zadel terno. Pri tem je seveda oni, ki je pil, moral obljubiti, da vstopi v njegovo zvezo. Da, celo godce in pevce je na ta način zbiral Kakor hitro ga je kdo potegnil, da je godec in da bo, pristopil »Zvezi«, je Škerjanc dal postaviti nov »Štefan« na mizo. Železničarji so mu kar spričo osle kazali, toda gospod Johann tega ni 'opazil, ker je bil že precej »duhovit«.
Za danes bodi dovolj. Morda ga to spametuje.
Železničarski dom.
Naša organizacija pripravlja zadnja dela za zgradbo lastnega doma, s katero se bo pričelo že sredi marca t. 1. Dosedaj je bila ta močna delavska organizacija nastanjena v zasebni hiši in kot najemnica izpostavljena vsem šikanam hišnih oderuhov kakor vsi drugi najemniki stanovanj. Prihodnje leto poteče sedanja najemninska pogodba in ker je hišni gospodar izjavil, da pogodbo le tedaj obnovi, če mu 'plačajo železničarji za polovico višjo stanarino, se je vodstvo naše organizacije odločilo, da zgradi lastni dom. V to svrho se je ustanovilo društvo »Eisen-bahnerheiin«, ki se je dne 3. januarja konstituiralo. Olan tega društva je lahko vsaka moška ali ženska oseba, ki plača letni prispevek ene krone. S tem je bila dana podlaga in čvrsto so se sodrugi lotili dela. Ze sta arhitekta Hubert in Fran Gessner izdelala načrte in kmalu bo na Gaudenzdorfskem pasu, na oglu Brauhausgasse, kjer bo ostal železničarski dom, živahno gibanje. V novem domu, ki bo najbrž še to leto gotov, bodo zborovalne dvorane in sobe za seje, pisarniški prostori tajništva, uprave in uredništva »Eisenbahnerja«. Vrhutega bo v hiši tudi železničarsko prenočišče, ki bo na razpolago železničarjem in njih ženam, ki pridejo na Dunaj, potem čitalnica in kadilna soba. Železničarji bodo torej na Dunaju imeli prijazen in udoben dom, ter bodo za njega vpo-rabo plačevali le toliko, kolikor znašajo lastni stroški. Nadalje bo v novem domu kavarna, gostilna z jedilnimi dvoranami, odprto vrtno dvorano in vrtom. Ti prostori bodo torej tvorili shajališče železničarjev, domačih kakor
baviti novo iz postaje. Dasiravno mu je bilo to najtežje, nam je vendar tudi v tem ugodil. Ko je bila zaloga sežgana, se je odpeljal kapataz z nekaterimi delavci na prožnem vozičku na postajo, da nakupi druga živila. Ta dan smo delali le še toliko, da so mogli vlaki prevoziti progo. Potem smo praznovali; živahna družba se je kmalu razkropila po jesensko rjavi planoti. Tisti dan smo postrelili mnogo divjačine in vjeli marsikaterega pa-sanca.
Drugi dan smo delali kakor po navadi. Kakor po navadi je zmerjal kapataz in so kričali preddelavci; vse je bilo kakor poprej. Le hrana je bila boljša. Torej vendar uspeh?
Toda debelejši konec je šele prišel. Štiri dni kasneje je bilo izplačevanje zaslužka. Ko je dospel oklopni voz izplačujočega uradnika, smo opazili, da štrlijo iz njega puške dvanajstih policijskih vojakov. Takoj sem vedel kaj pride. Ko je bilo izplačevanje končano, smo bili skupaj sklicani in policijski komisar nam je naznanil, da moramo takoj zapustiti taborišče. Na postaji čaka na nas tovorni vlak, ki nas pelje v bližnje mesto. Tam bomo že izvedeli kaj se
vnanjih. Ti prostori so popolnoma neodvisni in ločeni od posvetovalnih in zborovalnih prostorov, v katerih se ne. bo oddajalo pijač. Obcestni del, ki je na enem najlepših novih dunajskih trgov, bodo stanovanja v najem in pa trgovine. Ogrevalo se bo vse prostore v hiši z vročim zrakom.
Nov železničarski dom bo torej središče sodrugov ter nam pomagal izvršiti mnoge naloge naše organizacije.
Državna Konferenca čuvajskega osobja.
Dne 12. februarja 1912 se je vršila na Dunaju državna konferenca čuvajskega osobja,
Navzočih je bilo 173 delegatov, ki so zastopali 139 krajevnih skupin. Centralo je zastopal sodr. Adolf Muller, uredništvo »Ei-senbatinerja« sodr. Kravanj/, češko tajništvo v Pragi sodr. Brodechi/, brusko tajništvo sodr. Koranda, poljsko tajništvo sodr. Ka-czanmoski, tržaško pa sodr. Kopač.
Za centralno personalno komisijo so bili navzoči sodrugi: Sommerfeld, Herzig, Wa-gner, Spielmann.
V predsedništvo konference so bili izvoljeni sodrugi: Braunstdtter Ivan, Pfeffer Max in Suss Josip.
Poročevalec je bil sodr. Sommerfeld, ki je za svoja stvarna izvajanja žel vsestransko priznanje.
Debata je bila jako živahna. Izvoljena je bila komisija za vložitev predlogov, ki se tičejo kategorije. Člani komisije so sledeči:
Za državne železnice: Uhlir, Ullmann, Paul, Kosina, Appelt, Skrdla, Scliuch, Scholterbech; za južno železnico: Holzer, Wagner, Hladnik in Sojer; za Poljsko: Iiuz-lich, Poszak; za buštehradsko železnico: Winkler, Fritz, za železnico Ustje-Toplice (A. T. E): Schill; za železnico Dunaj-Aspang: Len z.
Natančneje poročilo o tej konferenci priobčimo v prihodnji številki.
Dopisi.
Narodnjaški veleum in strateg Jaklič.
Pred par dnevi mi je bil na jako priprost način dostavljen listič Z. J. Ž. Bilo mi je namreč omenjeno glasilce tržaških žollih elementov od strani kakega narodnjaškega pristaša žolte garde v ličnem zavitku z naslovom » Obersudrugu ta rdečemu Tonetu« na okno mojega stanovanja položeno.
Pristni junak one armadice, ki se nahaja že na robu bankerota, me je hotel menda s tem naslovom žaliti, a nasprotno, ustregel mi je. Za drugikrat naj si pa zapomni da zapiše besedo rudeč pravilno; morda so ga pri kakem neodložljivem, važnem ali debatnem sestanku bojeviti strategi iz Frančiškove ulice tako učili pisati.
V omenjenem trobilu z dne 6./XI. 1011 me napada znani veleum Jaklič kar
pravi prirejati revolucijo. Sedaj smo pa imeli.
Tu ni bilo nič več opraviti. Medtem ko smo korakali na postajo, so že prišli novi delavci. Bili so ljudje, ki se jim je na prvi	!
pogled poznalo, da so še pred kratkim životarili v kakem temnem kotu naše stare Evrope:	Dalmatinci, Bošnjaki, Macedonci,
Rusi, Rusini in Poljaki. »Novi emigranti«, jih nazivljejo domačini. Ubogi ljudje, ki se ž njimi lahko počenja kar hoče, ker ne razumejo španščine in ker so doma živeli še v slabših razmerah kot so te, v katere se jih sedaj žene....
Mi zmagovalci pa smo korakali proti postaji. Da povem resnico, moram zaključiti s tem, da ni bil na postaji za nas pripravljen vlak in da se tudi visokocenjena policija ni več brigala za nas ko smo prišli na postajo. Komur se je tožilo po mestu, se je lahko odpeljal, seveda če si je kupil vožni listek.
Jaz tega nisem storil, ker že drugi dan sem v bližini postaje Bonifacio dobil delo, tokrat kot — domač učitelj pri ruskem farmerju.
v dveh člankih žoltega lista in to po prav dobro nam znani narodnjaški šegi.
Ker nisem bil in tudi nikdar ne bodem čila leIj navedenega glasila, nisem utegnil na Jakličova izvajanja odgovarjati, sicer pa bi kmalu za nepotrebno smatral, omenjenemu človečetu in psendo-dopisunu omenjenih člankov odgovarjati na »njegova* izvajanja.
'Ze davno so nam plemenitost in običaji žlahtne tovaršije znani. Njih taktika odgovarja popolnoma zmožnostim veleum in drugih strategov d la — Jaklič, — ki so z odliko napravili tozadevni rigorozni izpit sigurno na ljubljanskem Mirju pri tlalenju zelja.
Res sem na velikanskem 25ih reci petindvajset tovaršičev broječemu shodu dne 1. oktobra 1911 v Ljubljani med mojim govorom omenjal tudi kanone, puške in bajonete itd. zavoljo katerih nepotrebnih reči morajo vsi proletarci do zadnjega občutiti. To smatramo vendar za nezdravljivo rah-rano ki nas bode dušila dokler ne pobijemo gospodarja »moloha« vsi skupno v prah.
A veleumu in veletovarišu Jakliču moj govor ni bil všeč, celo užaljenega se je morda čutil, zameril sem se s tem tudi tej diki is tržaškega Narodnega doma morda do groba.
Čutil je morda, kakor vsi njemu enaki, oni večer izvanredno patrijotično. Prepričan sem, da bodemo še doživeli videli te žolte bratce v kakšnem klubu »Flotten-vereina*. Vse je od njih še pričakovati!
In osnovali jih bodo, ampak kakor vsako njih na novo ustanovljeno podjetje, na strogo narodni podlagi. In zopet si bodo skušali generalnimi te kljukaste slovanske vzajemnosti iz kaučuka zaslužiti s tem slovanske lavorike opevajoč sami sebe.
Veletovariš Jaklič ni na omenjenem »mnogoštevilnem« shodu nič bistvenega in zanimivega povedal, pač pa je znal par mladih tovarišev ž njim elektrizirati, ker kakor sem opazil, so imeli vsi usta odprta.
»Tovariš« Jaklič se v listu jezi, ker sem pisal v »Železničarju«, da je lagal. Prosil bi ga torej naj si položi še enkrat roko na srce, in videl bo, da se je fes strašno zlagal. Na navedenem shodiču je vsem navzočim zagotavljal in na vse pre-tege z sonornim glasom trdil, da ako jim ne dajo železniške uprave kar zahtevajo za zboljšanje gmotnega položaja, bode morala žolta zalega stopili v bojne vrste, in bojevati se kot špartanci! Seveda se je on mogoče že čutil kot nehali drugi Levnida.
Torej poživljam javnost, naj blagovoli ona razsoditi kdo je lagal. Moja vest mi nima očitati. Srčnih občutkov d la Jaklič ne poznam, posebno pa naprani kliki tržaškega pastorstva ne.
Edina resnica katerej pa je treba vso čast pripisati, je ona, ki jo je izrekel ge-neralisimus gosp. tov. Repovš, ki je na shodiču s bolestnimi izrazi opisal nevarnost, ki grozi slovenskemu želerničarstvu. Daje to resnica, občutimo sami na sebi, brez da bi nam kak Repovš to razlagal.
Preidem k točki, ki jo označa veleum Jaklič za komedijo. Govorilo seje na omenjenem shodiču o italijanskem socialističnem listu »Avanti«. Veleum Jaklič je na vse pretega trdil, da izhaja omenjeni list v Riniu, kur sem mu zanikal. Navzoča to-varšija je seveda, akoravno ni bila nikakor prepričana, svojemu tovarišu in veleumu Jakliču le iz solidarnosti potrdila.
Žoltemu kapotu Jakliču tem potom zopet dokazujem, da je lagal ali pa se radi svoje veleumnosti spozabil, in s tem preobrnil kozla. Takrat kakor danes še trdim in ako je treba dokažem, da list »Avanti« v Rimu res ne izhaja, kje izhaja naj se potrudi Jaklič sam poizvedeti.
Ne smatram se za nikakega slavohlep-neža ali kak močan steber v soc. dem. stranki, ako bi bilo treba, bi se upal nastopati v korist isti, ki ji vendar z dušo Pripudam. Naša stranka poseduje zmožne voditelje v zadostnem številu, ne pa tako
žolta zalega, iz Frančiškove ulice katerej se trezno misleč človek ne mara vsesti na limanice, z referenti mora ta družba imeti prokleto mizerijo »in foglio , kajti ako bi imela lakih v zadostnem številu na razpolago, ne bi pišiljala Jakliča širom mile slovenske grude oznanjevat narodnjaški evangelij in tolmačiti uslužbencem, podurad-nikom in uradnikom njih potrebne gmotne zahteve, glede zvišanja plač in doklad ter jih spodbujati za neobhodno potrebne korake ki jih morajo ukreniti.
Jaz si moram predstavljati vso to stvar tako, kakor da bi me n. pr. moj delovodja povabil na shod, ki ga on skliče, na tem shodu bi me potem ta človek spodbujal k delu v mojo korist, tulil bi na mene in mi solidarnost v boju priporočal, govoril o mojem gmotnem položaju, med tem ko je njegov položaj veliko slabši nego moj in on sam v prvi vrsti bolj potreben nego jaz. Jaz bi se moral seveda kot tak sramovati, ker s tem bi moral sebi v sramoto, mojo komodnost ali pa neumnost si pripisovati. Toraj taktika narodnjaških strategov je res »za počt/«
Slednjič pa si dovoljujem še enkrat obrniti se na zablodene tovariše, akoravno ne bode veleum Jakliču všeč:
Zablodeni tovariši! zbudite se, odprite oči! obrnite hrbet žolti organizaciji, ki Vas le za nos vodi in Vam škoduje v taki meri, da ne pridete nikdar niti deloma do zaželjenih vspehov, s katerimi vas žolta garda vedno slepi in vam pesek v oči trosi. Dokaj bivših tovarišev je zopet skesano stopilo v naše vrste; tako storite tudi vi, kajti narodnjaška organizacija Vam ni za pičico koristila, pač pa so Vas prvaki te žolte garde navajali h krumirstvu na škodo vseh Vaših sotrpinov. Naša vrata so Vam vedno na stežaj odprta, sprejeti bodete vam v korist, ker bodete z vašim pristopom bojne vrste bojne organizacije, s tem korakom ojačili.
Veletovariša Jakliča pa ga pripuščamo za vedno žoltemu kotu narodnih prvakov, tem raje, ker je bil is naše organizacije izobčen, torej sramotno pahnjen, ravno tako kakor so ga svoječasno pahnili radi neke ajdovske afere tudi iz žolte N. D. O. Capito 'i
A. Mozetič.
ŠkofjaJoka. Ni še dolgo tega, kar smo našemu g. postajenačelniku in njegovi boljši polovici par resničnih povedali. Dasiravno se je gospodine takrat izrazil, da mu ni dosti mar če ga rdečkarji vlačijo po časopisju, le to se boji da bi direkciji ne prišlo pod nos, si vendar dovoljuje zopet take neslane šale, da se človek nehote vpraša: »Kje pa smo? Ali je res ni oblasti, ki bi temu visokoletečemu ptiču nekoliko pristrigla peruti?« Bodi že kakor hoče, toda kar se tiče »vlačenja« po časopisih, to do sedaj ni bilo nič, pač pa bomo skrbeli, da se bo ožigosalo vsako nekvalificirano postopanje. Ne mislite g. Ogorevc, da Vam je dovoljeno delavce zmerjati, kadar pridejo plačevati premog, če Vam do vinarja natančno ne naštejejo denarja. Spomladi, ko se bo pa začelo delo na vrtu, takrat pa, kajne, da bi Vam delali? Eni Vam bodo dovažali kamenje iz Drulovke in še dalje, morda iz Kranja, morda iz Troškega grabna, pač kakor se Vam bo ravno ljubilo. Drugi Vam bodo zopet delali na vrtu, kopali, kropili itd. Vi pa jim boste obetali, enim karjero drugim pijačo. In kadar bo zopet prišla zima, tedaj boste zapovedali: od danes naprej ne sme nobeden več v gostilno, sicer ga kaznujem brez pardona! In to s6 bo praktično tudi izvajalo. I delavec, to so tiste tvoje obetane karijere in pijača, in kaj vem, kaj še vse.
Ravno sedaj je baš tisti čas. ko se iste obetane stvari nad ubogimi parami uresničujejo. Kaznovanje je na dnevnem redu. Kdor se predrzne iti v gostilno, pa magari po cigarete ali žemljo, to je vse eno: kronca, pa basta! Toda nihče ne bi rekel niti besede o tem, ker vemo da ni dovoljeno hoditi med delom v gostilno, ozir. da je prepove-
dano, če bi to veljalo za vse jednako. Toda kaj pa g. Majcen ? Ali za njega ne velja ista prepoved? Ali ni tudi on kakor mi pri državni železnici in pod istim Ogorevcem, kakor mi? Kaj 'J Pa vendar presedi vsak dan po tričetrt dneva v gostilni, kakor da bi sploh tam bila pisarna, namesto v skladišču! Opravičeno vprašujejo stranke: Ki e je pisarna ali je tu, ali tam v gostilni pri Jošku?«
Torej gospodje, ne mislite, da je Škot-jaloka taka, kakoršna je bila — recimo pred desetimi leti. Tudi k nam je prišlo tjsto spoznanje, ki takim gospodom kakoršni ste Vi v Škofjiloki, — izvzemši gg. Kompa in Kislingerja — striže peroti! Nasvidenje! Morda prihodnjič kaj več!
Borovnica. V tukajšnji kurilnici imamo nekega Grundnerjevega liubljenca, ki sme uganjati kar hoče. S kurjači dela kakor svinja z mehom ter jih zmerja s takimi besedami, ki bi se jih sramoval vsak delavec, ki drži na svoj ugled. Ta Grundnerjev ljubljenec je strojevodni namestnik Slanovic.
Pred kratkim je kurjač, ki vozi ž njim, močil premog. Pri tem pa je doseglo par kapljic tudi Slanovica. To ga je pa tako razkačilo, da je planil proti kurjaču, ter mu grozil, da ga vrže s stroja. V kurilnici hoče kar on zapovedovati, ter si izbira vlake, s katerimi bo vozil. Kaj bi porekel g. Grudner, če bi drugi tako delali? Tak človek ne spada med ljudi, ki ne zna z njimi obievati. G. Grundner pa početja svojega ljubljenca še celo odobrava, ker pravi, da nikomur nič mar ni, če ta oškoduje južno železnico. Če bi se pa kdo drugi hote! opravičiti za kako malenkost, pa mu g. Grundner takoj odpre vrata ter mu na nedvomljiv način označi, kaj je dotičnernu storiti. Vrhutega pa še zmerja uslužbence z malopridneži in rabi celo besede kakor: Spitzbuden. To bi moral g. Grundner že vedeti, da se kaj takega ne spodobi za izobraženega človeka.
Upamo, da bo za danes to zadostovalo. Če bo pa treba, pa še lahko bolje postrežemo.
Pragersko. Že opetovano smo se na tem mestu pečali z velegermar.om Schneiderjem, ki je vrhutega še.načelnik tukajšnje postaje. Kakor pa vidimo, ima mož precej debelo kožo, ker še vedno ne odneha od svoje ostudne nemško nacionalne agitacije. Pri tem pa šikanira podrejeno mu osobje, da je groza. Seveda njegovim nacionalnim ljubčkom je dobro. Ti smejo uganjati kar hočejo. Kakor smo že svoječasno poročali, je bilo njegovo prvo »človekoljubno« delo ko je prišel na Pragersko, da je iz službe odpustil deset slovenskih delavcev, ki so že po več let opravljali železniško službo, ne da bi imel kak vzrok za to. Nadomestil jih je z nemškimi delavci, samo da je pridobil nekaj članov za žolti »Reichsbund«. Ker pa je videl, da vzbuja to le preveč hrupa, je pričel bolj polagoma delati. Nastavljencem grozi vedno s preme-ščenjem, če bodo s svojimi souslužbenci govorili v slovenskem jeziku. Pač pa rad po-seča razne zabave s slovenskimi poduradniki in slugami, ki so pa »deutschgesinnt«. Ž njimi se zabava pri alkoholu do 3. ali 4. ure zjutraj, ker tam ima on prvo besedo. Ob času državnozborskih volitevje dobil dopust vsakdo, če je hotel posečati štajerčijanske volilne shode.
Posebno v želodcu pa mu ležijo socialni demokratje. Tako na primer ne da nobenega socialnega demokrata kot namestnika k brzojavni službi, vkljub temu, da so že pred več leti napravili izpite in da so nastavljeni, pač pa pusti vaditi v brzojavnem uradu mlade Rajhsbindlerje in jih potem vporablja kot namestnike. Pri vsem imajo rajhsbindlerji prednost, medtem ko morajo ostali stari delavci vedno čakati na boljše službe, ki jim jih rajhsbindlerji pred nosom ugrabijo.
Značilno za Schneiderjevo postopanje pa je tudi sledeče: Nekoč niso bili vozovi za brzovlak pravočasno zakurjeni, ker ni bilo mogoče Schneider je poklical mestnega mojstra sodruga Brenkoviča ter zarežal nad njim: »So einen Platzineister, der nicht vollinhaltlich seinen Dienst versieht, kann ich nicht brau-chen« (takega mestnega mojstra, ki ne opra-
vlja v polni meri svoje službe, ne morein rabiti), ter ga poslal domu. Ko pa je sodr. Brenkovič hotel storiti druge korake, ga .je načelnik takoj drugi dan zopet poklical v službo.
Pod njegovo zaščito pa uganjajo tudi uradniki stvari, ki so naravnost službi nevarne. Tako n. pr. je v družbi s postajena-čelnikom in drugimi uradniki na Silvestrov večer popival uradnik, ki ga po domače na-zivljejo »der goldene Novak«. Popili so tisto noč kakih 45 botiljk šampanjca. Zjutraj okoli
5.	ure je šel Novak šele domu, ter ob 8. uri zjutraj prevzel zunanjo službo. Da so vinski duhovi še razsajali v njegovi glavi, je značilo to, da je takoj dal nadomestiti premikalnega nadzornika Marčiča, ker mu le-ta ni povedal, kaj so delavci med seboj v slovenskem jeziku govorili. Nato je »zlati« Novak letal okoli delavcev kjer so bili v kaki skupini, ter prisluškoval. Poklical je tudi sodruga Pičinina ter mu dejal, da ni taktno, če uslužbenci govore .jezik, ki ga uradnik ne razume in če zopet kaj takega sliši, da se bo s Pi-čininom na drugem mestu pogovoril. Tu pa je Novak naletel na napačnega. Pičinin mu ni ostal dolžan in rekel, da bi ga celo veselilo, če bi mogel na drugem mestu ž njim govoriti. Morda bi se potem tudi kaj slišalo vlaku št. 211, kakor tudi o raznih drugih stvareh. Če bi to Novaku bilo prijetno, je potem druga stvar.
Takih uradnikov kakor je Novak, je na Pragerskem še več. Te pa za sedaj še ne imenujemo. Upamo, da bodo te vrstice zadostovalo, bomo pa pripeljali še težje topove. Uslužbence pa poživljamo, da se vsi do zadnjega organizirajo v naši organizaciji, da bomo mogli z združenimi močmi temeljito pomesti ta nemško nacionalni hlev.
Domače vesti
Pozdrav.
Vsled moje premestitve iz Ljubljane v Gorico, pozdravljam tem potom vse one ljubljanske prijatelje in sodruge, od katerih mi ni bilo mogoče se osebno posloviti.
Anion Mozetič.
Velika nesreča na nabrežinskem kolodvoru. Na nabrežinskem kodvoru se je zgodila v petek 2. t. m. ob 9. uri in 15 min. velika železniška nesreča. Ogibni čuvaj Anton Mislej je zaposlen pri prvem menjalniku na užni strani postaje, ko je ravno vozil mimo talijanski ekspresni vlak št. 1008 s hitrostjo 60 kilometrov na uro. Ne ve se, kako je nesrečni Mislej padel pod vlak, ki mu je zdrobil desno roko in desno nogo. Na levi roki mu je odneslo štiri prste. Nesrečnika 'so za silo obvezali in odpeljali v tržaško bolnico. Anton Mislej je star 39 let in že 11 let v železniški službi; ima ženo in 6 nedoraslih otrok, katerih najstarejši je 11 let, najmlajši pa eno leto star. Stanje Misleja je zelo nevarno in težko da bi okreval. V bolnici je Mislej baje izpovedal, da ga je pahnila zlobna roka pod vlak, ko je vozil mimo njega.
Usodnega večera je pihala huda burja in nesrečni Mislej je šel preko tira malo pred prihodom ekspresnega vlaka, da popravi svetilki na menjalnikih štev. 34 in 35 ki sta slabo goreli ali pa vsled hudega piša celo ugasnili. Ko se je po opravljenem delu vračal k čuvajnici, mu je na pomrznjenih tleh izpodrsnilo in je padel po tleh. Naglo se je pobral, a v tem hipu je prisopihal ekspresni vlak z brzino 60 km na uro in ga pokopal podse. Da Mislej ni opazil prihajajočega vlaka, je kriv oster ovinek. Strojevodja ni videl, kaj se je zgodilo in je ustavil vlak šele pod lopo. Nezgodo je zapazil kontrolni čuvaj Alojzij Lupine, ker se mu je čudno zdelo, da nihče ne premakne menjalnika za rezervni stroj. Po vsem tem je izključeno, da bi bila Misleja pahnila pod vlak zlobna roka in govorica, da je v bolnici Mislej sam tako izpovedal, ne odgovarja resnici. — Stanje nesrečnika je jako opasno in je le malo upanja, da okreva. V njegovi rodbini je to že tretji
tragičen slučaj; Oče se mu je pred leti utopil blizu Brežic v Savi, starejši brat pa je pred dvema letoma umrl v tržaški bolnici, prav v tisti sobi, kjer leži sedaj -Anton za poškodbami, ki mu jih je prizadjela prezgodaj razstreljena mina. Doma je Mislejeva rodbina iz Sežane.
v Ponesrečen lov na kaline. Revčki od Z. J. Ž. imajo pač povsod smolo. Skušali so se na novo vgnezditi v Gorici, toda — nc gre. V nedeljo 11. t. m. je prišel znani Jaklič »osrečevat« goriške železničarje. Ta dan je bil namreč sklican javen shod v hotel »Alia bella veduta«. Prišlo je tje okoli 100 železničarjev, toda — joj — devedeset odstotkov je bilo naših sodrugov. Le kakih šest premo-garjev so narodnjaški drotar.ji spravili skupaj in še ti jim niso kar tako gotovi.
Ko je Jaklič videl, da so na shodu skoraj sami naši sodrugi, je hotel takoj pričeti svoi govor, ne da bi se prej izvolilo predsedstvo shoda. Zborovalci pa so odločno zahtevali izvolitev predsedstva. Jaklič se je skliceval na to, da je on sklical shod in da ga bo torej tudi on vodil. Izgovarjal se je tudi, da niso navzoči samo železničarji, temveč vsakovrstni rokodelci, ki nimajo na železničarskem shodu ničesar opraviti. To pa je trdil vsled tega, ker zborovalci niso imeli — legitimacije. Ta je pa zares lepa! V prihodnje bodo torej morali železničarji iti v Narodni dom po pasjo znamko, predno bodo šli na kak shod, kjer razlaga Jaklič svojo »modrost«, da se bodo izkazali kot železničarji! Ne, ne, »tovariš« Jaklič! Tako daleč še nismo. Sicer pa je to radi legitimacije izkleknil le v preveliki zadregi, v kateri se je nahajal. Sicer pa je naravno, če se Jaklič izkaže z legitimacijo, dočim domačim železničarjem ni treba, kar se je Jakliču tudi takoj zabrusilo v obraz.
Ko je Jaklič videl, da navzoči burno zahtevajo izvolitev predsedstva, je raje zaključil shod, ki pravzaprav niti pričel ni. Ob tej priliki pa je »tovariš« Jaklič slišal dokaj grenkih. Ker mu je v dvorani postalo že prevroče, je končno sramotno odkuril.
Prišel je z namenom, da lovi kaline, a nazadnje pa je moral uvideti, da v Gorici niso tla za žolto »Zvezo«. Torej tudi narodni bogovi ne vlečejo več!
Sicer je Jaklič obljubil, da bo v petnajstih dneh zopet sklical shod. Tega pa naši železničarji že komaj pričakujejo, ter se že vnaprej veselijo zabave, ki jih čaka. Na svidenje torej!
Železničarska usoda. V četrtek, 1. februarja t. 1. je pri tovarnem vlaku številka 288 padel pod kolesa pomožni sprevodnik Alojzij Schvvarz z odprte zavore, ravno ko je vlak prevozil izvozno ogibo na postaji Boršt. Ravno za vozom, na kojega zavori je bil Schvvarz, je bil uvrščen z velikim topom naložen voz s šestnajstimi kolesi. Vsa ta velikanska teža je šla preko reveža.
To se sicer čita kot vsakdanja notica kakršnega koli lista. Vendar pa je dejstvo, ki govori jasno o razmerah in okolnostih, v kojih mora železničar opravljati svojo službo. Kje so varstvene naprave, ki bi čuvale življenje železničarja? Je sicer cela kopa predpisov, ali kako jih je mogoče izvajati, se je pokazalo že ob raznih prilikah.
Ponesrečeni, ki je bil šele 29 let star, je za borno plačo moral žrtvovati svoje življenje ter zapustiti žalujočo vdovo in dvoje nepreskrbljenih otrok.
Pogreb se je vršil 3. februarja t. 1. iz mrtvašnice v Borštu. Tu se nam je pa nudila žalostna slika. Vdeležba je bila jako pičla. Vse tržaško železniško osobje je bilo zastopano komaj po treh uslužbencih in enem uradniku. Nobenega venca, nobenega nagovora! Popolnoma na tihem je bil pokojni položen k zadnjemu počitku.
Pokojnik ni bil včlanjen v nobeni organizaciji, toda bil je naš sotrpin in kot tak je gotovo zaslužil, da bi ga več njegovih tovarišev bilo spremljalo na zadnji poti. V skrajni bolesti in med solzami je uboga vdova vzkliknila: »Ali je bil moj mož res tako nepriljubljen pri svojih tovariših, da jih je
tako malo, ki so ga spremili k zadnjemu počitku?«
Pomislimo le kako tolažilna bi bila velika udeležba za zaostale. Upamo, da bo v prihodnje bolje.
Pokojniku bodi zemljica lahka!
Divača. (Poloni zvezarjev!) Znani .Johann Škerjanc iz Trsta je imel namen tudi divaške železničarje osrečiti s tem, da jih pripelje v krumirski. tabor. Raditega je sklical v nedeljo 11./II. v Divači pri Obrsnelu shod. Krstil je ta shod kot društven akoprav nima še dosedaj ne podružnice in ne članov v Divači. Imel je namreč namen podružnico šele ustanoviti.
Tržaški železničarji pa so slučajno zvedeli za to nakano in zbralo se jih je 10 ter hajd v Divačo, da vidijo kako ustanavlja Škerjanc podružnice. Shod je bil določen v »salonu« ali tržaški sodrugi, ki so se bali da morda ne dobe prostora, so bili presenečeni ko so našli salon še prazen. Tedaj pa jim je prišla bojazen, da se jim ne bi Škerjanc končno kam — skril. Ali na srečo se to ni zgodilo. Prišel je gosp. Johann in še dva druga »tovariša« ž njim in začudeno je vprašal kaj da Tržačani tukaj delajo ? Bil je očividno v zadregi, tembolj, ker ni bilo še niti enega povabljenega, pač pa sami nepovabljeni in še povrh sami znanci.
Še le pol ure po napovedanem času je prišlo nekaj domačih in čez več časa zopet nekaj. G. Škerjanc bi bilo stokrat ljubše, da bi še teh ne bilo. Bil bi se vsaj lahko izgovarjal na vreme. Tako jih je pa končno vendarle prišlo celih — 19 in še tem ni zaupal.' Ero uro in pol so morali Tržačani čakati, da je zbral predsednik »zveze« pogum ter pri vratih otvoril shod.
Rekel je: v imenu društvenega zakona kot predsednik Z. J. Ž. zahtevam, da se tržaški železničarji odstranijo iz dvorane. Nato se je oglasil sodr. Krištofič, ki je reagiral na Škerjančevo predrznost. Ali g. Škerjanc se je začel dreti kakor da bi imel kakšne Oberbavarje pred seboj rekoč: »Kaj pa vi gospod doktor in jurist tukaj delate, vi niste železničar. Vam sploh ne dam besede. « Mislil si je: delavci gotovo nimajo nikogar, ki bi mi bil kos, če temu enkrat usta zavežem. Krištofiču so sodrugi čestitali, da je tako hitro avanziral na doktorja, in jurista. Na to se oglasi sodrug Bahun za besedo. Škerjanc mu jo da rekoč: »Bahunu dam besedo ker je železničar. « Sodr. Bahun poda v imenu tržaških železničarjev sledečo izjavo: Izjavljam, da nima gospod Škerjanc tudi kot predsednik zveze v Divači kjer nima zveza dosedaj nobene podružnice in nobenih članov, nič več pravice kot vsak drugi tržaški železničar, razven če bi bil g. Škerjanc privedel svoje člane od kod drugod v Divačo pa bi hotel z istimi tukaj shod imeti. Izjavljam, da nismo prišli sem z namenom razbijat shod, temveč želimo, da se isti mirno vrši.
S to izjavo se je g. Škerjanc sprijaznil ter je zagotovil sodrugom besedo.
Za predsednika je bil izvoljen g. Kittek za katerega so glaSovale navzoče ženske in otroci. Na to povzame g. Škerjanc besedo, da označi program »zveze« ampak zelo kratek je bil. Vsa resnejša vprašanja je kar pustil na stran, omejil se je na stare fraze, češ da se je zveza samo zaradi tega ustanovila, da bi nas varovala pred navalom tujcev.
Rekel je, da ima zveza danes čez 2000 članov po vsej širni slovenski domovini, samo v Divači je bilo dosedaj še grozdje prekislo, zato je pa prišel v Divačo, da popravi kar je zamujega, da ne ostane Divača temna točka v kroni krumirstva.
Naši sodrugi so vprašali g. Škerjanca zakaj ne začne po vrsti prej v Nabrežini in na ponovna, taka vprašanja so dobili vendar končno odgovor: »V Nabrežini sem rekel eno besedo, ki jo nisem vzel za tako strogo. Mislil sem, da ni tako strogo ali imel sem neljube sodnijske poti radi malenkosti.«
Ali dragi g. Škerjanc, to še vendar ni povod, da se tako važno postojanko kar
tako pusti. No, smola je nazadnje smola.
Za Škerjancem se je oglasil za besedo sodr. Bahun, ki je s svojim govorom dal Škerjancu mnogo opraviti. Na vprašanje kako si predstavlja g. Škerjanc zadevo s »tujci«, je izvajal sledeče:
Zveza ima namen, da varuje domačine j pred tujci, v prvi vrsti pred Nemci. V ta namen pa se ista »zveza« koalira z istimi Nemci, ki hočejo preplaviti slovensko zemljo? To uganko je g. Škerjanc tako-le rešil: »Nemci zahtevajo isto kakor mi, to je, da se na nemškem ozemlju ne sme sprejemati drugorodcev v železniško službo.« Torej vidite, tuje tisto preklicano Kolumbovo jajce. Čemu se v Avstriji potrati toliko ljubega časa radi narodnih prepirov? »Jugoslovanska železničarska zveza« in pa »Reischsbund der deutschen Eisenbahner«, »Deutscher-Eisenbahner-Beamten Verein« in pa češka »Jednota« se enkrat vsedejo skupaj, pa je konec narodnega prepira.
Gosp. Škerjanc pravi, da je to prava pristna Internationala kadar se nemški in slovenski radikalci združijo.
Sicer se ti radaumaherji od časa do časa malo popraskajo, ali kadar gre proti delavcem, se kar objemajo.
Na vprašanje sodruga Bahuna zakaj so njih poslanci igrali tako dvomljivo ulogo v zadnjem železničarskem gibanju, češ da bi bil lahko parlament prisilil vlado, da rešpek-tira sklep državnega zbora kar se tiče onih 38 miljonov, — se je g. Škerjanc tudi imenitno izmuznil. Rekel je: Bahun tega ne ve. Če bi državni zbor zahteval, da mora vlada sklep zbornice izvršiti, ga vlada izvrši če ga hoče, ker imamo še gosp sko zbornico, ki bi sklep zavrgla. Torej vlada stori kar hoče in tega niso poslanci — krivi ne meščanski in ne socialistični. Torej tu ga zopet imate.
Vsemu temu so krive avstrijske razmere. Kdo pa je kriv, da so avstrijske razmere take, pa g. Škerjanc ni povedal.
Divaškim ljudem pa je gosp. »tovariš« eno zelo »krilato« povedal. Rekel je: Veste, socijalisti so velikanski demagogi; oni vedno veliko zahtevajo, a davka nočejo nobenega določiti.
Da je to fraza, ki je že milijonkrat prišla iz ust kapitalistov in njih hlapcev, ni nič novega, ampak brezdanja predrznost, £e tak človek kot je g. Johann, izblekne kaj takega. To se pravi vedoma in premišljeno lagati. Ali pa se morda Škerjanc prišteva že gor njim desettisočem?
Mi le pomilujemo tiste reve, ki se lazijo za takim človekom. Delavec, ki odobrava take besede, more biti le še kak petoliznik in podrepnik kapitalizma.
Žal nam je prostora, da bi tu navedli vse Škerjančeve budalosti. Tu omenjamo le še, da ga je tudi sodr. Makne iz Trsta dobro zavrnil. Škerjanc, ki je za ta shod postavil štiri točke na dnevni red, se je moral zadovoljiti samo s prvo. Rekel je, da bodo njegove prepričevalne besede marsikaterega pripravile do tega, da bo na povratku v Trst priče) razmišljati. Glasen krohot navzočih je sledil tem besedam. Nato Škerjanc: »Da Vi tam se smejete, ker ste že popolnoma fanatizirani«. Pri tem je pokazal na tržaške sodruge.
Na povratku se je hotelo našim sodru-gom še nekoliko šale, toda g. Johann so bili zelo slabe volje.
Vlak ga je podrl. Iz Slovenjgradca poročajo : Dne 3. t. m. je moral železniški uslužbenec Maks Šteharnik med silnim snežnim metežem pregledati železniško progo blizu Šmartna. Ker mu je sneg zastiral Pogled, ni opazil prihajajočega osebnega vlaka, ki ga je z vso silo podrl na tla. Na srečo je padel med *ira tako, da se je samo lahko poškodoval. Prenesli so ga v slovenjgraško bolnico.
RAZNE STVARI.
Lokomotiva — morilka ptičev. Na miljone ljudi prepotuje dannadan velike daljave v naglo vozečih vlakih, a le malokateri se za
vedajo, koliko tičev je žrtev hitrice vlakov. Pač vidimo to vselej, ako se vozimo po prostranih ravanih in prerijah severne Amerike, kjer razpada nešteto krilatcev ob tirnicah v prah in pepel. Toda ker vlaki v Evropi sploh ne vozijo tako naglo kakor v Ameriki, mislijo, da »železniški moloh« našemu tičje-mu rodu ne prizadeva posebnih žrtev. Vendar temu ni tako. Samo ena brzovlakova lokomotiva pomori na stotine tičev v enem mesecu. Ako uvažujemo, da obvisi na ali ob stroju samo majhen odstotek tičev, niti deset odstotkov ne, tedaj si lahko predočimo precejšnje število ubogih žrtev. Nadalje moramo vpoštevati, da poginejo ne malokdaj mladiči ali se sploh ne izležejo, ako jim pogineta stara dva, ali čeprav samo eden njiju. Pomisliti pa moramo tudi na veliko število brzovlakov; potem se ni čuditi, daje umolknilo že toliko tičjih koncertov, ki so še pred enim ali dvema desetletjema razveseljevali prijatelje prirode. Čim hitrejše drvi vlak, tem večja nevarnost, da se tiči ne morejo dovolj naglo umakniti in se zaleti lokomotiva vanje v hipu, ko hočejo odleteti; kajti še lastavice in netopirje, umetnike v letalnem loku, prevari hitrica 95 kilometrov na uro. Ako se bliža vlak, tedaj tiče vznemiri šum in ropot ter lete po najkrajši proti na kraj gnezda, pri tem pa pozabijo na vso previdnost in se često zalete naravnost na najsprednejši del stroja in se razbijejo, še v smrtnem skoku krčevito objemajoč s kljunčkom uplenjenega metulja, muho in podobno in nudijo prizor, ki gani in zbuja sočutje. Tudi je umevno, da so godni mladiči, neizkušeni in neizurjeni v letanju, v veliko večjem številu žrtev svojih sovražnikov, med katerimi stoji na prvem mestu lokomotiva, kakor pa njih starejši sorodniki. Največ žrtev štejejo seveda najštevilnejši tičji rodovi, zategadelj stoje na prvem mestu vrabci.
Blagoslov današnjega družabnega reda.
»Mulheimer Ztg.« je imela med svojimi in-serati naslednjo anonco: »Kateri usmiljeni ljudje bi oddajali ubožnejšim rodbinam kuhinjske ostanke, kruh itd.? Prišli bi lahko sami ponje. Pismene ponudbe pod J. 485 na upravništvo«. — Krasen, božanski družabni red, kjer se zdi samoposebi umevno, da iščejo ljudje vsakdanje hrane v kuhinjskih ostankih!
Angleški katoličan o socialistih. Glavno glasilo nemških klerikalcev »Germania« prjobčuje pisanje angleškega katolika Weeksa, ki ga je pisal župniku Detzelu v Lammers-bergu: »Socializem pri nas ni tako na slabem glasu. Velik del obredne duhovščine v angleški cerkvi, tisti, ki se sami imenujejo za katoličane — so izrečni socialisti in pristaši njih naukov. Pravijo, da pomenja socializem nesebičnost in da je torej načeloma krščanski pojav. Kapitalizem pa je nauk sebičnosti in izključno lastne koristi, nauk egoizma in torej v temelju protikrščanski. Mnenja so, da uganja cerkev jako usodno zmoto, ker se zoperstavlja socializmu; nasprotno, delati bi morala na strani socializma in ga pre-osnovati v versko gibanje. Birminghanski in turski škof sta socialista in sta celo pisala ter priobčila socialistične spise.« Sicer se naše mnenje o socializmu v marsičem razlikuje od tega mnenja, toda priznati moramo, da je to mnenje vsaj prosto demagogiških fraz, kakor jih navadno uganja katoliški klerikalizem.
Čudno vprašanje v nagrado. Neki angleški tednik je priobčil vprašanje »Čemu stavkate«; med drugim je prišel tudi ta odgovor : Kot delavec posedujem edino blago in to je moja delovna moč. Imam pravico to blago postaviti na trg, ter skušam — kakor tudi moj delodajalec, — kolikor mogoče veliko za to blago stržiti. Dalje — pristopim preko želje mojega delodajalca k društvu, katero določuje ceno, po kateri se moja delovna moč lahko prodaja; mi, člani tega društva, se zavežemo, da našo delovno moč nikakor ne prodamo pod to ceno. Pravico do metode mi delodajalec odreka, medtem ko jo sam nemoteno uporablja. Če jaz
njegovega blaga ne plačam po njegovi ceni, ga ne dobim, in če on mojega blaga po naših cenili noče plačati, ga tudi ne dobi. Jaz stavkam. Delavec je dobil za ta odgovor 200 mark nagrade.
Nesocialistična makulatura. V konigs-berškem listu je bilo te dni citati naslednji oglas:
Makulaturo
iz nemških listov, prosto socialnodemokratične
vsebine, pripravno za porabo na straniščih, se nakupi pod roko od 50 kilogramov navzgor.
Ponudbe naj se pošljejo, če le možno, z obratno pošto.
Garnizijska uprava Konigsberg na Pruskem.
Meščansko časopisje bo gotovo naravnost očarala ta ocenitev, ampak garnizijska uprava ima popolnoma prav. Garnizijska uprava je namreč uverjena, da naj se socialno demokratični listi bero in naj gredo iz roke v roko, za meščanske liste smatra najpametnejše, ako romajo — na stranišča !
Opuščene železnice. Ves čas, odkar so uvedene železnice, še ni bilo mnogo slišati, da bi se enkrat zgrajeno železnico zopet odstranilo. V vojni je sicer razdejanje železnic nekaj navadnega in celo važna naloga sovražnih armad. Izven tega pa se je menda le enkrat razdejalo železnico, namreč prvo železnico na kitajskem ozemlju med Šanga-jem in luko Vuzung. To pa se je zgodilo le raditega, ker železnica tamošnjim mandarinom ni ugajala. Vsled tega je bila razdejana in nje deli spravljeni na otok Formoza. Da bi se pa železnico le raditega opustilo, ker se je več ne vporablja, se zdi skoraj nemogoče. V resnici pa se je to zgodilo v deželi neomejenih možnosti, v Severni Ameriki. V državi Michigan (izg. Mišigen) je bila napeljana železnica od glasovitega bakrenega rudnika Kolument do Lindenskega jezera. Promet na tej železnici je vzdrževala rudokopna družba z 800 vozovi in 15 lokomotivami. Ko je bil popolnoma izčrpan rudnik, ki je bil ravno vsled te železnice odkrit, je bila tudi železnica odveč. Ni bilo več tovora in ne potnikov, ki bi ji se jih bilo prevažalo, in družba je prodala železnico z vsemi premičninami in neprimičninami vred. Železnico se je nato popolnoma razdejalo. Slično je bilo z neko železnico v Pen-silvanji. Tam je bila med Forest Cityjem in Gettysburgom zgrajena železnica s kolodvori in vso potrebno opremo. Toda vozil se ni nikdo po njej. Z obratom se vsled tega sploh ni moglo pričeti, in po dveh mesecih je bilo osobje zopet odpuščeno iz službe. Železnice se sicer ni razdejalo, pač pa je vsa zarasla s travo. V državi Kentucky se nahaja železnica, ki se na njej vzdržuje promet le z eno lokomotivo in enim vozom, ki pa še nikdar ni bil prenapolnjen. Najbrž se jo bo zopet zopet opustilo, ker ima le 700 dolarjev dohodkov in 12.000 dolarjev izdatkov.
Porod v letalnem stroju. Polet novopo-ročencev v letalnem stroju je že nekaj tako vsakdanjega, da že ni več zanimivo; pred kratRim so tudi poročali, da je zločinec preletel z zračnim aparatom belgijsko mejo. Toda nekaj doslej nezaslišanega pa je porod otroka v letalnem stroju; pa vendar se je dogodila ta čudovita dogodovščina v Ameriki, kjer je novorojeno dete zazrlo luč zgo-rajšnjih zračnih sfer. Novorojenček v letalnem stroju je sin novojorškega bankirja Fultona. Pred dnevi je priredil ameriški letalec za več gostov polet, ki sta se ga udeležila tudi bankir Fulton in njegova žena. Za vsako osebo je zahtevžil letalec po 200 kron. Polet se je izborno posrečil, čeprav je gospa Fultonova narahlo vzkliknila, ko je letel dvokrovni aparat preko ravni. Vsekako mlada in lepa gospa ni imela prijetnih občutkov ob poletu. Stroj se je dvignil v zrak in je letel lahkotno in graciozno do višine 150 metrov. Letalec Bothner se je ravno pripravljal, da poleti v drznem loku skozi ozračje, ko se je nenadno oglasila gospa Fultonova z odločnim protestom. »Ven hočem,« je izjavila z naglasom, ki ne trpi
ugovora. »Takoj hočem ven! Ali slišite, ven moram!« Amerikancu je slehrna željica ženske povelje in ker je obenem zalutil bankir Fulton skozi šum in brnenje motorja letalcu v uho: »Slišite, dam Vam petdeset kron več, ako se takoj vkrcate,« se je Bothner res dal omehčati in je hitel kar najhitreje na zemljo. Komaj pa je bil stroj na tleh, pa se je tudi izkazalo, daje v letalnem stroju en gost več. Iz stroja se je dvignilo otroško kričanje in gospa Fultonova jo bila mati krepkega novorojenčkega moškega spola. Štorkljo so bili takorekoč v zraku prestregli. Mati in otrok, ki je bil priletel dva meseca popreje na zemljo kakor so ga bili pričakovali, se počutita popolnoma dobro. Ves Novi Jork se je prisrčno zabaval ob nenavadni dogodovščini, najbolj vesel in najsrečnejši med vsemi pa je bil oče Fulton.
Pobožen recept proti draginji. S silnim pritiskom teži na delavstvo neznosna draginja, ki je na stežaj odprla vrata pomanjkanju in lakoti v proletarske domove. Delavstvo se že dalj časa bori proti tej šibi, ki jo je spletlo brezmejno kapitalistično izsesavanje, z vso odločnostjo na gospodarskem in političnem polju. Ampak delavci so v zmoti: draginje ni kriv kapitalistični sistem, ampak draginje so krivi delavci sami, ker so neverni in ne poslušajo rimsko-katoliške duhovščine. Tako namreč beremo v januarski številki klerikalnega lista Der christliche Kinderfreund« in ki je »časopis za pospeševanje krščanske vzgoje in rešitve mladine«. Nastrani 20 stoji: »Ves svet toži o dragem mesu — samo mi benediktinci katoliškega društva otroških prijateljev se ne vznemirjamo zaradi tega; mi namreč ničesar ne čutimo o vsej draginji. Kako? Čisto preprosto: Mi ne jemo nikakega mesa. Ako bi bil 365dnevni postni čas namesto 14dnevnega — neskončno boljše bi bilo na svetu... Sveti Afrat, ki je umrl leta 300, je jedel vsak dan samo košček mesa po solčnern zahodu. Okolo leta 371 je živel sveti Hilarian šest let od petnajst svežih fig na dan in tri leta od suhega kruha. Cela vrsta takih umetnikov v stradanju je živela od kruha in vode, drugi od kruha in zelišč, sveti Karl Boromejski se je zadovoljil s črnim kruhom in kostanji... Bralec »Kinderfreunda« je povzel te primere po izvrstni knjižici: »Umetnost, da se preživiš s 60 vinarji na dan.« Bralec, kupi jo! Boljše, da poskusiš kakor da tuhtaš!« Kaj ko bi klerikalni zmez-nostni apostelni sami poskusili živeti po tem imenitnem nauku? Ampak potem bi splahnil cel legicn lepo zaokroženih fajmošterskih, kanoniških, proštovskih in drugih pristno katoliških trebuhov... Zato pa se pobožni gospodje že vedo obvarovati te nevarnosti in priporočajo svoje pobožne recepte rajši le delavcem.
Zadružno gibanje.
Od delavskih zadrug.
za Trst, Istro in Furlanijo (Vpisana zadruga z omejenim poroštvom) smo prejeli sledeči izkaz:
VIII. zadružno leto.
Mesečni izkaz
Blago razdeljeno članom v
Julij Avgust September „ Oktober, „ November „ December „ Januvar ,,
1910-1911. Kron 83.578-77 78.953-25 80.491-27 93.785-93 88 512-12 96.725-68 87.554-39
5112 članov.
zadružni dobi!
1911-1912. Kron 85.989-77 83.176-99 93.174-89 99.190 41 98.494-55 „	109.368-77
„	110.449-27
Kron 609.601-51 Kron 679.844-65
Podpora vdovam in bolnim članom:
V dobi od 1. julija do 31. januarja 1912 se je razdelilo bolnim članom, vdovam in sirotam 4962*31 kron podpore.
Dividende:
Do 31. januarja 1912 se je izročilo članom na račun dividend od dobe 1910-11 blaga za
svoto kron 7162-22 in pridržalo na račun zadružnega
deleža Kron 6.368-31 Skupaj „	13.530-53
Trst, 31. januarija 1912.
UrSili so se slEdsči shodi
in zborovanja.
Trst I. Dne 1. februarja t. 1. se je vršil v Delavskem domu v Trstu dobro obiskan shod južnih železničarjev, na katerem se je razpravljalo o zadevi odprave ključarjev s tukajšnjega južnega kolodvora. Sodrug Kopač je poročal o tej zadevi in ob tej priliki ožigosal postopanje višjega inšpektorja gosp. StUmpflna. Debata je bila jako živahna. Razburjenje je veliko. Na tem shodu je bila soglasno sprejeta sledeča
Resolucija.
Dne 1. februarja 1912 v Delavskem domu, ul. Boschetto 5 v polnem številu zbrani skladiščni delavci južne železnice sklenejo z ozirom na dejstvo, da še ni dospel definitiven odgovor južno-železniške uprave v zadevi odprave čuvajev ključarske družbe vkljub zagotovilu gosp. inšpektorja Mahlinga, ki se je vdeležil tozadevnih pogajanj in ker še tozadevne preiskave v Trstu niso končane, da se podaljša rok, ki je vsled izvedbe preiskovanj potreben, do
15.	t. m. Do tega dne pričakujejo definitivnega odgovora.
Dne 15. t. m. je zopet sklicati shod z istim dnevnim redom kot danes. Na tem shodu se bo sklepalo o nadaljnem postopanju, če bi ne bilo odgovora železniške uprave, ali pa če bi ta bil nepovoljen.
Končno protestirajo zbrani najodločneje proti postopanju višjega inšpektorja g. Stump/la napram delegatom, ter izjav-Ijajo, da se zanaprej ne vdeležijo nobenih pogovorov ali pogajanj, kjer je g. Stiimp/l navzoč.
To resolucijo se je predložilo obratnemu inšpektoratu v Trstu.
*
* *
Trst I. Dne 9. t. m. se je v Delavskem domu v Trstu vršil rerlni občni zbor krajevne skupine Trst I. Poročila odbora seje soglasno vzelo na znanje. Iz poročila je razvidno, da je skupina v pretečenem poslovnem letu imela 26 odborovih in 5 zaupniških sej ter priredila 14 društvenih in 5 javnih želez-čarskih shodov. Vodstvo skupine je izvršilo lepo število intervencij. O gibanju glede odprave čuvajev ključarske družbe smo poročali že v zadnji številki. — Iz blagajniškega poročila posnemamo, daje imela skupina od 1. novembra 1910 do 31. decemara 1911 K 3626-11 dohodkov in K 3315 62 izdatkov. Torej ostane v blagajni K 309-49. V tem znesku so vštete brošure, železničarski znaki in drugo. Podpor se je iz naše blagajne izplačalo K 51-80. Razventega se je izplačalo članom lepo svoto podpor, ki smo jo dobili zanje iz centralne blagajne.
V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Friderik Žnidaršič, predsednik; Rihard Trošt, podpredsednik; Ivan Fatur, blagajnik; Martin Sardon er, II. blagajnik; Ivan Makuc, zapisnikar; Ivan Vrbanovič, namestnik; Fran Makovec, Lovrenc Sagmeister, kontrolorja; Fran Brezinger, Alojzij Zuzzi, Josip Umek, Ivan Macarol, Alojzij Renčelj, odborniki.
Nato se je izvolilo 25 zaupnikov.
K tretji točki dnevnega reda je poročal sodrug Kopač o predmetu: Izobraževalno delo v strokovnih organizacijah. Zborovalci so pazno sledili njegovim izvajanjem, za katera je žel burno odobravanje.
Ko je bil dnevni red izčrpan, je predsednik zaključil občni zbor s pozivom na vztrajno in neumorno delovanje v korist železniških trpinov.
* *
*
Jesenice. Na občnem zboru krajevno skupine Jesenice, ki se je vršil dne 10. t. m. so bili v odbor izvoljeni sledeči sodrugi:
Pintar Jožef, skladiščni nadzornik, pred-
sednik ; Sleschitz Josip, namestnik; Glinig Anton, delovodja, 1. blagajnik ; Oman Ivan, Pihoachs Ljudevit, podblagajnika; Mlakar Jože, zapisnikar; Dunst Fran, namestnik; Bizjak Ivan, knjižničar; Weiss Ignacij, namestnik; Grabner Karol, Rutter Matevž, preglednika; Malovrh Jakob, Pavlin Alojzij, Črna logar Fran, Taschtver Tomaž, Klemenčič Ivan, Lesjak, Male, Plešnik, zaupniki.
Vse dopise tičoče se skupine Jesenice, je pošiljati na naslov: Josip Pintar, skladiščni nadzornik na Jesenicah.
*
*>-
Ptuj. Dne 28. januarja t. 1. se je vršil redni občni zbor krajevne skupine Ptuj. Poročilo vodstva je bilo z zadovoljstvom vzeto na znanje. Število članov je naraslo v pretečenem letu za 57, tako da šteje skupina sedaj 120 članov. Vodstvo skupine je izvršilo 28 intervencij na merodajnih mestih; v 19 slučajih se je doseglo popoln uspeh. Med drugimi intervencijami je posebno omeniti ono za mizarja Frana Lazarja, ki ga je poprej »Reichsbund« vodil za nos. Lazar je nacionalcem obrnil hrbet in prišel k nam. Naša organizacija mil je poinogla do njegove pravice.
V pretečeni poslovni dobi sc je v vsem področju skupine popolno izvedel zaupniški sistem.
Nato se je izvolilo novi odbor, ki je sledeči: Ljudevit Ilešič, predsednik; Josip Brunn-flicker, namestnik; Alojzij Blagar, blagajnik; Henrik Kosmat, zapisnikar, Rudolf Lah, namestnik; Ivan Vučak, Fran Jug, kontrolorja; Florian Rock, knjižničar; Weissenstein, Ber-vardi, Mele, Zimerlit, odborniki.
Po končani volitvi je sodrug Kopač v enournem govoru poročal o sedanjem položaju železničarjev. Govornikovim izvajanjem je sledilo burno odobravanje.
naznanilo tajništva.
Vsem našim funkcij on ar jem in članom naznanjamo, da se preseli železničarsko tajništvo in uredništvo »Železničarja« s 24. februarjem 1912 v novi Delavski dom ulica Madonnina 15, II. nadstropje.
*
V zalogi imamo še večje število izvodov brošure »Moderni gospodarski razvoj, Moderni politični razvoj in Cilji socializma«. Lična brošura, ki jo je priredil sodrug dr. Ferfolja po predavanjih dr. Rennerja, dr. Danneberga in Winarskija, stane samo 20 vinarjev. Kdor naroči najmanj 10 izvodov skupaj, dobi za vsak izvod po 4 vinarje popusta.
Vsebina brošure je jako zanimiva in poučna, vsled česar priporočamo železničarjem, da si jo naročijo.
Usebina it. h t dne i. februarja 1912.
Članki: Gonilno sila. Naš lotili račun. Zboljšanje dohodkov osobja c. kr. drž. železnic (Konec.) Zboljšanje za železničarje. Proč s ključarji. Sijajna zmaga socialistov v Nemčiji. Na krivih potih. Nevarnost zadružništva. Z južne železnice (Dalje).
Dopisi: Brežice. Ljubljana, južna železnica.
Domače vesti: Smrtna kosa. Afera Kopač-Zupančič. železniška nezgoda v Zagorju ob Savi. Nesreča na državnem kolodvoru v Šiški. Roparski napad v vlaku. Glavo mu je odtrgalo. Iz železniških krogov. Azev-Bčlche.
I n o z e m s t v o : Prva železnica v Tripolisu. Najdaljša železnica sveta. Železniška nezgoda.
Gospodarski pregled: Važna ustanova zoper stanovanjsko mizerijo. Kava se sceni.
Raznoterosti: Novoletna šala breslavskih sodrugov.
Poročila, o shodih: Zidan most. Trst II. Pragersko. Konferenca južnožolezniškega vlako-spremnega osobja v Mariboru.
Kavarna INIONE-Trst
Ulica Casorma in ulica Torre Bianca
—= Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij —	"	in	časnikov	v	vseh	jezikih.------
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač.
Tiska BrcigoHn Priora v Kopru.