Ishaja f Ljubljani vsak torek, Četrtek in soboto. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 14 K, za pol leta 7 K! za četrt leta 3 50 K, mesečno 1.20 K. za Nemčijo za pol leta 7'90, za č dozidati prihodnje leto nov trakt. Za to treba posojila 70.000 K. 7. Uspehi tujskega prometa so očividni, v tem, da je v latu 1905. prišlo v Ljubljano 39.946 tujcev, ki so prenočevali po hotelih in drugih javnih prenočiščih; bilo jih je leta 1906. te 45.982, leta 1907 48.747 in leta 1908. 51.866. V prvih osmih mesecih letošnjega leta pa se je tuj »ki promet v Ljubljani v primeri z istimi meseci lanskega leta povzdignil za 8981 oseb ter iznaša 41.960 oseb. Kako važna je Ljubljana v turistovskem oziru postala, je vidno iz tega, da se je Badecker v Lipskem obrnil pred nekaj dnevi iz lastnega nagiba do mestnega magistrata ljubljanskega s prošnjo, naj mu dopošlje mestni načrt, ker ga hoče odslej PODLISTEK. Senca. Gorenjski vlak sopiha skozi noč. Tam gori proti Koroškem bode hladneje, tukaj je še toplo. Leto je; po noči vročina pač nekoliko pojenja, vendar pa ostane v zraku neka toplota, ki v teh mesecih nikdar ne izpuhti popolnoma. Po vseh vozovih imajo potniki okna odprta. Drugače se ne bi moglo niti dihati. Kadar pridejo tja v hribe, jih gotovo zoprč. Noč je krasna. Nebo je temnomodro, samo tuintam se raztezajo svet ejše proge po njem. Vse polno je zvezd, velikih, malih, rmenih, rdečkastih, celo modrih ali višnjevih, ka-li? Nekatere se vidijo nepremične, stalne, mirne, nekatere neprenehoma trepečejo, zmeraj enako, nekako hitro, kakor telegrafični zvončki na železniških postajah; nekatera pa zadrhti, pa se pomiri, pa zopet vstre-peče... Čez vse nebo, kar ga je videti iz vagonov, se razteza, liki mlečna proga po temnem morju, bliščeča Rimska cesta, iz katere se dvigajo posamezne zvezdice, kakor bi bile nataknjene na nevidne žebljičke in pribite na tisto dolgo svetlo progo. Med zvezdami pa plava mesec, varajoč oči. Videti je, kakor bi se hitro, hitro trkljal po nebu, in če pogledaš v stran, pa zopet tja gori, je laž-njivec s svojo izposojeno lučjo zopet na svojem prejšnjem mestu, kakor da se ni niti za trenotek odmaknil. Morda je res os!al, kjer je bil prej in samo naše oči so se motile? Takih zmot je vse polno, v življenju in izven njega — namreč tam, kjer k večjemu slutimo življene, opazimo ga pa ne. Bila je krasna noč Včasi je zavel opojen vonj iz gozdov, včasi se je začula pesem slavčka iz loga, včasi je pri-pihljala blagodejna sapica, ter pobožala vroča čela in lica, včasi se je utrnila zvezda in hitro, hitro poletela skozi vzduh ter izginila hipoma; včasi je zažvižgala parna piščalka, železni velikan se je ustavil, nekoliko popotnikov je pobralo svoje kov-čege ter zapustilo vozove, drugi so zlezli v kupeje, piščalka je vnovič zavriskala, vlak se je počasi zagugal, odmaknil, pa pohitel dalje v noč. V mojem oddelku je sedela ženska, precej, a ne pretirano elegantno oblečena, do trideset let stara. Gledala je skozi okno — kakor jaz. Kamor je ona zrla, tja sem zrl tudi jaz. Videl sem zvezde, mesec, Rimsko cesto, temnomodro nebo, hribe, hiše, gozdove, dim, ki se je valjal od stroja, telegraine drogove, semtertja še kakšen drug predmet. In druzega nič ... Videl sem še nekaj, a tega ne morem opisati. Mogoče je, da sem se motil; oči so mi oslabele in včasi ne vidim stvari, ki jih vidi ves svet, včasi pa menim, da vidim nekaj, česar ne vidi nihče drugi. Ne — »menim “! V tistem trenotku sem čvrsto prepričan, da vidim res nekaj. Ako se pozneje spominjam, ne verjamem sam sebi. Kajti večkrat se pripeti, da si domišljam, kar je naravnost nemogoče ... Vlak sopiha skozi jasno noč in zdi se mi, kakor bi ga spremljala senca, kateri nikakor ne morem najti vira. Sence padajo samo od konkretnih predmetov; tukaj pa ni nič takega, kar bi moglo dajati senco. In vendar plava neprenehoma okrog okna našega kupčja. Vidim jo, čisto določno jo vidim. Prav tako hitro se pomika z nami kakor vlak. Obrisov nima. Podobna je tistim oblačkom, ki so na robeh tako stanjšani in tako fino nijansirani, da je videti, kakor bi samo nebo imelo tukaj nekoliko drugačno barvo. In zdi se mi, kakor bi imela ta senca poseben pomen. Čudno je. Po glavi se meša tisoč misli, a vse so nejasne in nobena ni cela. Vrhutega se moram vedno ozirati na tisto senco. Nočem se, pa se moram. In menda je vendar vse to samo domišljija. V tisti senci vidim svoj visavis. To je neumno. Kadar prav pogledam, tako kakor ljudje navadno gledajo, moram priznati, da je neznanka na svojem mestu in gleda v noč. Česa išče tam? Tako se ne gleda zvezde in meseca. Morda vidi tudi ona tisto senco. Ali bi jo vprašal? . . . Kaj mi je mar vse to?! Kaj me briga ta ženska s svojim tožno-sanjavim, vprašujočim pogledom? .... Kam se neki pelje?... Tudi to mi ni nič mar. A vendar se vprašujem: In kaj je s to senco ? ... Moja neznanka se oglasi. Dalje prih, zanaprej priobčevati v svoji — kakor znano — po vsem turističnem svetu najbolj razširjeni knjigi. Župan predlaga, naj se za 200.000 K napravi električna železnica na Grad. Za okrrglo 40 000 E naj se napravi na Gradu restavracijski prostor z veliko dvorano z galerijami, obširna razgledna veranda, na kateri bi imelo prostora 500 oseb. Vpeljati je treba tudi vodo in elektriko na Grad. Vse to bi veljalo 270.000 K. 7. Za napravo lesene poletne gledališke arene, ki naj bi se za poletne gledališke predstave zgradila v bližini podturnske graščine, odnosno novega hotela «Tivoli», naj bi se najelo posojilo 100 000 K. 8. O napravi novega magistratnega poslopja se izraža župan: Imel sem misel, prepustiti skrb za napravo mestne hiše «Mestni hranilnici ljubljanski* ter sem si že tudi približno izračunil, da bode tej hranilnici povodom praznovanja njene 25-letnice mogoče, tako mestno hišo sezidati ter jo mestu podariti. Dogodki meseca septembra t. I. pa so ta račun temeljito prekrižali. »Mestna hranilnica* je namreč dobila vsled teh dogodkov tako veliko novih vlog, da njen čisti dobiček ne bode kmalu dosegel 5n/o, odnosno 10% teh vlog, v katerem slučaju bode »Mestna hranilnica* šele za-mogla svoj letni prebitek obračati v korist mestu ljubljanskemu. Očividno je zatorej, da ob času praznovanja svoje 25 letnice «Mestna hranilnica ljubljanska* nikakor ne bode vstanu izvršiti nasproti mestni občini one naloge, katero sem ji pripisoval. Z napravo novega magistratnega poslopja ni čakati. Po županovem mnenju je najpri-pravnejši prostor oni, na katerem stojč sedaj poslopja št. 1, 2 in 27 na Mestnem trgu, namreč sedanje msgistratne uradovalnice. Če se imenovana tri poslopja do tal podero — ter eventualno, dokupi še hiša št. 26 na Mestnem trgu — bi se dalo poslopje postavili s srednjim delom fronte proti Stritarjevi ulici. Za sezidavo nove mestne hiše naj se najame posojila 800.000 kron. Končno pravi župan o tem: O tem, v kakšnem slogu naj bi se nova mestna hiša postavila, meni ne kaže govoriti, ker bode to stvar projektanta; vendar pa moram reči, da bi meni slog, v katerem je bila postavljena prvotna mestna hiša, jako ugajal, ker je to nekak zgodovinski slog ljubljanski. Po dosedaj povedanem je razvidno, da bi se za obrazložene naprave potrebovala vsota 3,583.200 K. Župan pravi, naj bi se najela pod deželno garancijo na ta način, da mestna občina izda delne zadolžnice, ki se kotira na borzi in potem prodajajo. Ca se že ima mestna občina odločiti, da si najame posojilo za nove naprave v delnih zadolžnicah, kaže, pravi župan, najbolje, ako unifi-cira vse svoje dolgove rasen onega, ki ga tvori mestno loterijsko posojilo. Teh dolgov bode imela mestna občina 6,262,866 K 23 vin. Vsega skupaj z unifikacijo dolgov in amortizacijo bi skupno posojilo znašalo 10,500.000 kron. . , # Županov načrt se ne da v nrglici kritizirati. O nekaterih točkah se pač pojavljajo pomisleki, toda bilo bi povsem neumestno, demagogično odklanjati projekte zato, ker jih predlaga nasprotnik. Treba bo pač vse točke in potem celoto natančno preučiti, da se more izreči pravična sodba. Da potrebuje Ljubljana investicij za mnoga regulacijska dela, je nedvomno; seveda se morajo žrtve vestno primerjati s koristjo. Vendar pa je nekaj, kar se prav ob takih dalekosežnih načrtih ne da zatajiti; kar se tukaj namerava, se tiče vsega ljubljanskega prebivalstva in vendar nima ogromen del tega prebivalstva niti sence kakšnega vpliva na tako važne zadeve. Ce ima liberalna stranka večino ljubljanskih volilcev za seboj, ji gre seveda odločilen glas; ampak da je manjšina, ki pač ni neznatna, kratkomalo izključena, takorekoč zadavljena, da odločuje večina brez kontrole, naravnost absolutistično, je neznosno. Prav kadar so na dnevnem redu tako važna vprašanja, se čuti, kako krivičen, za naše čase nemogoč, je sedanji volilni red. Kdaj se vendar že uresniči pravična volilna reforma, ki se nam obljubuje že 15 let? Politični odsevi. Sijajna manifoatacija budfmpeitanskega delavstva sa enako volilne pravico. Te dni se je vršila v Budimpešti ob ogromni udeležbi delavstva manifestacija za enako volilno pravico. Prostrana dvorana v Gutenbergovi palači je bila natlačeno polna; pred palačo na cesti je bilo zbranega na tisoče ljudstva. Na shod, ki mu je predsedoval sodrug Garbai, so bili povabljeni vsi budimpe-štanski poslanci; poslanca Bazsonyiin Pottkd sta se vabilu od:vala, o stali pa so pismeno p ozdravili shod z zagotovilom, da se bodo slejkoprej borili za enako volilno pravico. Poslancc Ba-zsonyi je vehementno napadal sedanjo koalicijo, ki se z vso silo upira ljudski pravici. Sodrug Bar-kai pa je bičal brutalni nastop budimpeštaaske policije in kozaški režim, ki ga je etablirala sedanja »narodna vlada*. — Policijst je poslala na shod nekaj provokatorjev, ki pa so jih pravočasno eruirali in posadili na hladno. Krvava juatica na Raškem. Vilna, 1. oktobri. Tukajšno vojno sodišče je sodilo 5 članov poljske socialistične stranke, češ, da so napadli vlak in oropali 500.000 rubljev. Dasi se jim ni dokazala niti najmanjša krivda, so sodniki krvniki obsodili tri na, smit, dva pa na mnogoletno prisilno delo v Sibirijo. Parz, 1 oktobra. Pre«en:e seje v imenu »Lige za obrambo človeških pravic* obrnil do ministrskega predsednika Stoljipina, poročajoč mu, da so psihiatri o enem obsojencu izjavili, da ni pri zdravem razumu. Krakov, 1. oktobra. Sodrug Dazsinski je telegrafično zahteval od Aehrentala, da prepreči justični umor; eden po nedolžnem obsojenih je avstrijski državljaD. Dopisi. Iz Spodnjo Šiške. »Slov. Narod* z dne 15. t. m. piše, da je neki rdeče pobarvani sodrug na-gromodil vse polno laži in zavijanj v »Praporju* in pravi, da je to rdečih sodrugov orožje in da se sploh ti ljudje v Šški ne znajo več dostojno obnašati. Kaj se pravi, dostojno se oboašali, gotovo višji zizibambul ne ve, ki si gotovo misli: Dostojno je, da smo mi Šiškarji in ne poznamo v občini nobenega druzega; nam desetim Š Škarjem se morajo vsi pritepenci ukloniti, če pa ne, jih bodemo pa prav po zizibambulsko napadli v »Slov. Narodu*. Vprašamo g. dopisnika, kdo se je spotaknil najprro v »Narodu*, kdo je začel lagati, kdo je prvi zavijal besede? — Zizibambul. Zdaj, ko mu je »Prapor* stopil na rep, pa cvili. Socialno-de-mokratična stranka obstoji v Spod. S Iški že 16 let, in v 16 letih se še ni nobeden tako izrazil na nobenem shodu, kakor se je izrazil višji vodja kranjskih zizibambul pri prvem ponesrečaem shodu pri Kankertu, ko je rekel neki ženi, ki je prišla po svojega moža in mu rekla, naj jih pusti pri miru in gre rajši domu, ko jim nobena beseda nič ne pomaga. Gospod višji zizibambul je zavpil nad ženo: «Ti prokleta stara, grda baba, prokleta svinja.* Kajne, g. dopisnik »Naroda* to je vaša olika P Ako bi, se socialisti v Šiški tako obnašali kakor se vaši pristaši, potem bi šale tulili; ker se pa ne, vam je pa hudo, da ne posnemajo vaše izobrazbe in to je pri vas nedostojno. Kar se tiče dela v občini se bode samo pokazalo; če ga potem zizibambul hvali ali ne, je vseeno in glede na delo v občini, se vidimo pozneje. Keko ljuba je liberalizmu in napredkvu, čistost, bodo bralci izvedeli. Da se je prestavil prostor za prodajo živil, mora tudi preveč naprednega dopisnika v srcu skeleti. Kar se pa nadzorstva tiče, omenim samo toliko, da brezplačno takega dela nobeden ne bi bil prevzel. Poglavar zizibambul v Ljubljani ima za to prav mastno plačo. Seveda, ljubljansko delo se ne vjema s šišenskim; naprednjaki v Šiški so popolnoma drugih misli in se še niso zedinili, ker dr. Mandič v Trstu še ni skuhal zanje programa. Ker nas imajo za take lažnjivce, si bodemo morali vzeti za sveto dolžnost, spraviti vse v javnost, ker zdaj šele vemo, da jih je v resnici sram dosedanjega dela v Šiški. »Slovi Narod* z dne 15. septembra poroča, da je g. c. kr. pristav državnih železnic Borštnar nahrulil g. Snoja. Dopisnik »Naroda*, ali se ne sramuješ laži? Zakaj pa ne po* veš, da mu je g. Borštnar šele odgovoril, ko je iztresel g. Snoj svojo oliko? Dopisnik dokazuje, da je nevešč in da sam zavija in laže. On pravi, da je poslal Borštnar Ojstra in Klemenčiča po kostanj v egenj in da sta Snoja toliko časa nadlegovala, da je g. Borštnarja odpustil. Ti lažeš; sodiug Klemenčič ni prestopil praga g. Snoja in tudi ž njim ni nič govoril. Dopisnik pravi, da bi se bila imela vršiti razprava 10. sept. proti Borštnarju, tega pa nič ne omeni, da bi se bila vršila razprava tudi 13. sept. proti g. Snoju, ker je rekel Klemenčiču, da nima nič govoriti, ker njegov pes več davka plača kakor on; a ko ga je Klemenčič prijel za besedo, je pa pokazal na Ojstra. Na podlagi tega je prišlo do sporazumlje-nja, da je Snoj opustil tožbo, ker je vedel, da ga bode roka pravice še enkrat prijela. Kajne, g. zizibambul, to veste, da dtugače bi ne bilopardona? Zatoraj ni bilo treba hoditi nadlegovat ne Ojstra in še manj Klemenčiča, ker si nista nič pridobila in tudi nič izgubila. Pridobil si je samo g. Snoj, ker mu ne bode treba plačati zastopnikov in tudi ne kazni, tie bi se bili rdečkarji bolj dostojno držali, kakor pravi dopisnik, bi bil pa g. Snoj sedel. Seveda resnico pisati, ni napredno. Na svidenje 1 Šiškarski rdečkar. Zagorje ob Savi. (Terorizem zagorskega na* rodnjaštva.) Gelih osem dni, ves čas, kar so bile razpisane občinske volitve Iti. razreda, so imeli liberalci štiri agitatorje na nogah. Obiskali so vsa-cega volilca po dva- do trikrat. Gospod kaplan pa je napravil biro v času istih osem dni ter delil podobe matere božje in Kristusovega trpljenja, poleg listkov liberalnih in klerikalnih kandidatov. Obrtnikom pa so grozili z bojkotom in dolžnikom pri posojilnici z odpovedjo dolga. Na dan Totitve pa so imeli najmanj 15 agitatorjev, ki so vlačili volilce na volišče. Gospodje Taufer, Poljšak, pl. Pod-škalski, kakor študent Koder pa so stali pred volilno sobo ter zmerjali naše volilce in provocirali. Da je od strani naših volilcev nastal večkrat hrup, je samoobsebi razumljivo. In to so izrabljali v volilni sobi, napram volilni komisiji ter zahtevali vedno orožnike. Volilna komisija pa je šikanirala naše volilce s tem, da je odklanjala še tistih par pooblastil, ki so jih imeli naši volilci, nasproti, ko so dobili liberalci in klerikalci četrti del na nje pripadajočih glasov samo s pooblastili. Do 2. ure popoldne so bili sccialno-demokratični kandidatje za 10 do 12 glasov naprej, le potem, ko so liberalci porabili zadnji terorizem s tem, da so zabra-nili nekaterim volilcem volti, se jim je posrečilo spraviti štiri kandidate, z večino enega do dveh glasov v obč nski odbor. Enemu volilcu, ki je imel dva glasu, za sebe in svojo soprogo, je volilna komisija sploh zabranila voliti. Socialno-demokra-tična stranka bo imela v prihodnjem občinskem zastopu tri odbornike, Cobala in Krajška kot izvoljena in enega kot virilista občnega konsumnega društva. Liberalci tri izvoljene in tri viriliste. Klerikalna stranka 5 odbornikov, drugi pa so brez palilične barve, ki pripadajo rudniku. Takoj po volitvah pa se je začel razvijati novi terorizem. G. Koprivc je poslal pismo volilcu Antonu Vrečerju, da mu posojilnica odpoveduje dolg, raznim drugim obrtnikom žugajo z bojkotom. Ii vsega tega je razvidno, da je v Zagorju politični bol dospel do tistega vrhunca, kakor so socialni demokratje pripovedovali že pred leti. Meščanske stranke gredo li tako dolgo vsaka svojo pot, dokler jim delavski razred ni nevaren, kakor hitro pa je delavska stratika tako močna, da je nevarna vsem meščanskim strankam, pa so si edini, bodisi gospodje v talarju ali pa v rdečih srajcah. Zagorje ob Savi. Delavci in delavke, kakor tudi prijatelji delavskega stanu! Prisiljeni smo tudi mi vas opozoriti na geslo, ki ga rabijo naši nasprotniki : svoji k svojim. Naši prijatelji so od krojaške stroke: Josip Repovš, Matija Drolc, N. Kos, F. Jerman I. Simovc. Čevljarska stroka: F. Crer, G. Pungartnik, lv. Dernovšek, Mizarska stroka: Alojz Razboršek. Gostilničarji: Martin Renči f, P. Govejšek, Iv. Bervar, Keppa, Fr. Guna, Fr. Šikovc. Gostilne čez ulico: Karl Globokar, Franjo Ranzinger, katere Vam najtopleje priporočamo. Naši nasprotniki pa sta čevljarja: Karl Fli-sek, Josip Narad. Krojač: P, Sctenšek. Mizarja: Avgust Blažič in Jernej Dolinšek. Gostilničarji: Tomo Koprivc, Jernej Dolinšek, Jas. Ranzinger, Fran Weinberger, Jos. Robavs, Ant. Gerčer, Karl Korbar, Iv. Bajcer, Lovro Turk, te pa naj podpi-rajo gg. liberalci. Dolžni smo se držati gesla, k kateremu so nas prisilili naši nasprotniki; kdor nas sovraži, ga tudi mi ne maramo. Obvestimo vas pa tudi delavce, da ustanovimo v kratkem svojo delavsko posojilnico, tako da se začne gospodarski boj na celi črti. Da storimo ta korak, so nas prisilili nasprotniki. Z Dolenjskega. (Novi Lurd.) [Dalje.j Na Slovenskem niso dolgo časa nastala mesta; stara rimljanska mesta na naši zemlji so izgubila med seljevanjem Nemcev in Slovanov proti jugu svojo prejšnjo veljavo. Ojlej je štel za časa Rim* ljanov v začetku računanja našega časa do šeststo-tisoč prebivalcev in je bil za Rimom in Aleksandrijo največje mesto in tudi ta ni uspeval pod vlado katoliškega duhovnika, dasi je že imel pod Rimljani vse mogoče obrti ter tudi že industrije in manufakture, to je zdrnženja več delavcev v enem poslopju pod vodstvom podjetnika. Meit ni in ščuk-meščanov v ribniku in tako imajo menihi kmeta v rokah v duševnem in v življenju čuvstvo-vanja. Duhovniki v farah nisodosti veljali. In ti menihi so negovali tudi to stran življenja, da so urejali počitek in razveseljevanje kmeta. In to duševno, to čuvstveno stran uredili so tako, da so uživanje veselih uric spajali T cerkvenimi obredi, cerkvenimi prazniki, s svetniki in svetnicami. Kmet ni smel drugače misliti, kakor ga je učil voditelj njegovega gospodarstva, ne drugače čuvstvovat', kakor njegov voditelj na leci. Vse kmetovo življenje je bilo prepreženo po ceikunih navodilih. Danes navadna tiha maša, jutri velika maša, dosti duho-venstva pri aitarju v lepih krilih, dosti kadenja in pozneje z orglanjem, streljanjem, procesijam! In po cerkvenem opravilu okoli samostana ali gradu neka veselica, na kateri te je jedlo meso, pilo pravo vino, med ca, na kateri ao piskali godci in je smelo biti ubogo ljudstvo malo veselo. In ker se tlovelo rad včasih kam drugam poda — nagon seljevanek je v človeški naravi — so menihi, opatje, škofje uravnali božja pota, ista zedinjevali s semnji in tako dali kmetu in kmetici priložnost, da prihajata kam ven iz ozkega delokroga, iz bajte Uakarja. Vsa vednost tlakarja je bila znanje očenaša, njegovo duševno življenje ni smelo dalje pogledati, kakor do altarja, njegovo čuvstvo vanje n je imelo ie javiti v Ceščcnju po duhovnikih napovedanih svetnikov in svetnic; tlakarski kmet je moral tudi v svojem čuvstvovanju Častiti duhovnika ali kakega grajskega gospoda, katerega so pomaknili pa smrti v prvi činovni red v nebesih. V nobenem življenskem razmerju tlakar ni mogel druzega pojmovati, kakor tlako in očenaš, kateri slednji ga je trdno zvezoval s suženstvom. Kat. tedanja cerkev je vzela človeka že pri krstu v zakup in ga držala vse življenje na svoji vrvi. Združevala pa je s svojim krstom, birmovanjem in po-ročevanjem zakonskih vedno kako razveseljevanje, kakor je tudi oblekel njen duhovnik žalno obleko, ko so zagrebli tlakarja v krsti iz par zbitih desk, vzetih iz gnojne jame. Tako je živel naš slovenski rod mnogo stoletij. Naš meščan se je gibal le v reformacijski dobi 16. stoletja in ko je ta zamrla, je bil prav lenobnež-katolik in v stoletjih tla-karstva se je uživelo dobro razveseljevanje tlakarske dobe na naši kmetiji. Vprašajmo odkritosrčno, kako razveseljevanje pa je dalo meščanstvo slovenskemu kmetu. Meščanstvo je drugod bilo kvas napredka, meščanstvo je strlo tlakarsko gospodarstvo in ž njim tudi vladanje prejšn h vladajočih slojev, meščanstvo drngod je razvijalo z gospodarstvom proste lastnine tudi vse drugo, tudi razveseljevanje, dasi se je isto še dolgo opiralo v tem oziru na cerkvene praznike; mestne zadruge so imele svoje zastave, v lepih mestnih kat. cerkvah, meščani so postavljali velikanske spomine razvoja umetnosti v svojih cerkvah, ali v drugem so dajali dosti prostora bolj posvetnemu razveseljevanju, katerega ostaline so še danes videti. Bilo je to meščansko razveseljevanje sicer tudi po kastah, razredno uravnano, ali bila so razveseljevanja že prave ljudske veselice. Na naši kmetiji je bila harmonika, pa še prav slabo igrana, naj-vetji kmetov muzikalni užitek in v cerkvi ni slišal tudi kaj boljše muzike. Na semnje rad hodi, da se malo razvedruje, in na božja pota. Slednje posebno ženska. Drugače se pa prav suhoparno odpletava to ubogo kmetovo delavno življenje na Slovenskem. Naša kmetica povefjem ne zna kaj prida kuhati. Kmet mora kam v krčmo, da včasih kaj boljšega ujame. Poglejmo v hišo našega kmeta! — Na stenah se šopiri fabrka navadnih slik svetnic in svetnikov. Ako nima naš kmet gledati bolj rejene ženske v hiši in kako lepo živinče v hlevu, je prav reven. In tudi naša kmetica je revno bitje. Delati mora za dva delavca in vedno je noseča. Ko pa porodi, mora že čez tri dni zopet ven, kakor vsemu vajena c:ganka. Poleti dremlje ali spi utrujen n»š kmet v cerkvi, pozimi še kaj posluša, ali t> kar sliši, je že v mladosti slišal, tedaj posluša, mehanično hodi v navadnih nedeljah v cerkev, ker je tako navada — «herdeavieh». —■ Duhovniki, ki prepoved in malo najhitreje opravijo, so mu najljubši. Kat. vera je uravnana za tlakarsko kmetijo, v njej se je razvijala in razvila. Vere so stvari razvojev, kakor vse drugo na svetu. Slovenci so bili enkrat protestantje, to je znamenje, da so bili v 16. stoletju gospodarsko kakor Nemci razviti. Škoda, da je protireformacija na slovenskem jugu zmagala, prej bi bili pršli iz fevdalizma ven in postali novodobni tehnični delavci. Usoda je drugače hotela. In tedaj so sinovi kmetijo uravnavali dalje fevdalni sistem in ta je poznal dobro naravo* kmeta. Dali so seksuelnim nagonom dosti prostora, ker teh se ne da mojstrova ti. I st o tako niso preveč grajali, ako je kmet razuzdano preveč pil; gledali so le na to, da ga držijo pod svojo vlado; kaznovali so ga le toliko, da so pokazali, da so vladajoča manjšina, katero je bog poslal na svet, da so božji namestniki. In ko zdravo kmetovo pojmovanje o takozva-■ih verskih resnicah ni moglo slediti modrovanju in dokazovanju nemogočega, se niso jezili, ako sta kmet in kmetica častila v kakem svetniku ali svetnici nekaj božanstva. Konec prih. Domače vesti. — Katolifeki zadnji čas neprenehoma laže o barcelonskih morilcih in požigalcih in aicer je jasno, da misli s tem ljudstvo, ki se je na ‘Španskem nprlo klerikalnim vladnim tolovajem. Če bi imeli naši klerikalci dobrega prijatelja, bi jim avetoval, da naj prenehajo s tem gobezdanjero, ker si bodo sicer vendar sami škodovali. V Barceloni so pač bili morilci in požigalci, a ne tam, kjer jih išče katoliški lažtijivec. Nosili so uniforme in kute, odirali so ljudstvo leta in leta in ko so ga la avoje prefite pognali s puškami na rameh v Afriko in se je ljudstvo hotelo upreti, so ga z bajoneti in s kanoni «ukrotiIi» in potem ie obrekovali po vsem svetu. Med obrekovalci je bil tudi farizejski .Slovenec*. Papirnati katoličan je ponatisnil vsako lopovsko laž o mučeništvu nun in menihov, a preklical ni ne ene, dasi se je dokazalo, da niso storili uatali svojim pijavkam nič žalega. Ce bi vsaj sedaj molčal, ko se je lahko stokrat prepričal, da je bila od začetka do konca vse in-famna laž, bi človek še nič ne dejal. Ampak če bo ie dalje ponavljal to nesramnost, se mu bo moralo povedati, da je sam pajdaž požigalcev in morilcev. — Ce ni nacionalizem prišel se dovolj ob kredit, bodo klerikalci pomagali, da se bo začel vaem ljudem gnusiti. Odkar so se s svojo obstruk-cionisticno burko ▼ državnem zboru spravili v *a- drego, uganjajo tak šovinizem, kakor da bi bili od malih nog živeli ob njem. Seveda ravnajo tako klerikalci v celi državi. Med Nemci ni večjih šovinistov od krščanskih socialcev, ki naravnost divjajo proti Čehom na Dunaju. In naši domači klerikalci jih posnemajo. Seveda so to sami jeziki; v srcu jim je za narodnost toliko kolikor za lanski sneg. Koliko časa pa je še, odkar je Mahnič v .Rimskem Katoliku* rohnel proti narodnosti, češ, da je to poganska ideja? Ia še zadnja leta ga je »Slovenec* zagovarjal. Z Luegerjevo gardo so bili naši klerikalci vedno pri eni mizi. Z Gessmannora, z Ax-mannom, s Pattaiem i. t. d. so bili najboljši prijatelji. Kdo naj jim verjame, da so se kar naenkrat resno irpreobrnili ? Dokler je šlo, so farbali ljudstvo z vero, odkar je to težavnejše, ga pa farbajo z narodnostjo. Hinavska je bila pesem o veri, hinavska je pesem o narodnosti. Ia kdor jim verjame, potrebuje zdravnika. Zadnje vesti. Edo leto bosenske aneksije. 5. oktobra. Danes .slavimo, obletnico bosenske aneksije in časnikarska služinčad grofa Aehrenthala gotovo ne zamudi prilike, da zapoje slavo in zažge kadilo .genialnemu* državniku. Tudi avstrijski pro-letarijat ima povoda obilo, da napravi bilanco te .genialne* diplomatske poteze in da izračuna, kako drago je toliko opevana duhovitost grefa Aehrenthala naprodaj. Aneksija — in to je treba vedno iznova po-vdarjati — ni bila drugega nič, kot gola formali-teta, ki ni na dejanskih razmerah niti pič:ce premaknila: Khrceg-Bosna je de faeto prej natančno tako pripadala avstro-ogrski državi, kakor ji pripada danes po izvedeni aneksiji. Ia zaradi te brezpomembne formalitete smo bili mesece in mesece na robu svetovne vojne, zaradi te diplomatske muh* je avstrijsko ljudstvo pol leta trepetalo v najbližnji vojni nevarnosti. Državniški otrok na dunajskem »Ballplatzu* se je lahkomiselno igral z užigalicami in ni mnogo manjkalo, da je zanetil evropski požar, kakor ga svet v zadnjem stoletju ni videl. S svojo balkansko politiko bi bil grof Aehrenthal kmalu pahnil na stotisoče rodbin v gorje, ki ga ni moč opisati. Vojna nevarnost v zvezi s carinsko vojsko med Srbijo in Avstrijo je potisnila ceno vsakdanjega kruha v vratolomne višine. Pomankanje in glad, ta dva neljuba gosta, je privabil v proletarske domove; stroške blazne in nesmiselne imperialistične politike morajo pristradati proletarski otroci. S svojo agresivno politiko je vzbudil v Turčiji bojkot avsti^kega blaga; tuja konkurenca je avstrijski industriji — in sicer v času itak hude gospodarske depresije — odjedla sprejemljivi le-vantski eksportni trg. Za delavce t premnogih branžah so nastopile neprostovoljne počitnice, na tisoče jih je bilo vrženih na cesto. Toda ni dovolj tegal Zi balkanski ples grofa Aehrenthala, za vse gorje, ki ga je aneksija rodila, bo moralo avstrijsko ljudstvo še grdo plačevati. 2e sedaj pripravlja vojna uprava silen atentat na ljudske žepe: nič manj kot pol milijarde kron hoče izvabiti ljudstvu za Aehenthalove pustolovščine. To je torej tista sijajna bilanca bosenske aneksije za avstrijsko ljudstvo. In kaj ima od aneksije bosansko ljudstvo? Štirideset let je avstro-ogrska uprava reševala bosensko ljustvo, pa niti kmečkega vprašanja ni po-voljno rešila. Trkoj po aneksiji pa je vrgla kmečko ljudstvo Herceg-Bosne v nenasitno žrelo bančnega kapitala; na milost in nemilost je izročila bosenskega kmeta oderuški banki, tako da nima upanja, da bi se kdaj izmotal iz kapitalističnih klešč. Danes pišemo eno leto po izvedeni aneksiji, a o ustavnih razmerah v Bosni še ni govora. Brez ustavnih svoboščin je bosansko ljudstvo plen policijskega režima, ki obhaja prave orgije. In sodeč po vesteh, ki pronicajo od Časa do Časa v javnost, bo projektirana ustava pravcata karikatura, ki bo o modernih formah konservirala staro sužeDjstvo in 11 se bo po svoji črni reakcionarnosti skrila pred novimi razmerami v Turčiji. Aneksija Herceg-Bosne je ne-le velika nadlega in nesreča za avstrijsko in bosansko ljudstvo, ampak blamira nas nesmrtno pred vso moderno Evropo. Praga, 6. oktobra. «Narodni lisly» poročajo, da so vesti o skorajšnji sankciji bosenske ustave in o razpisu deželnozborskih volitev prezgodnje. Ustavni načrt je pač izdelan, ampak avstrijski in ogrski kabinet mu le nista pritrdila. Dokler se ne reši ogrska kriza, ni misliti na uvedbo ustavnega rtžima v anektiranih deželah.j WahrmnnioTfe alara. Praga, 5. oktobra. Med Bienerthom, grofom StUrgkhom in prof. WahrrauneJ»n tvrdk« *« jN »J FOCJ it ZwlO§f3lj n«r<>5ev«nje oaslr. nau«povao|e I fr a t čopičev m pleskarje, tobne slikarje, zidarje, »iiarje. Lakov, priitnib angleških za voiove. Emajl ne praylake, pristne, v po*o in 1 kg. 104—90 Jantarjeve glazure za pode. Edino trpežno in naj lepše mazilo za trde in mehke pode. Voščila, Sledilnega, brezbarvnega in barvastega ra pode; najcenejše in najboljše. Rapldola, pripravnega za v«akovrstne prevlake. Brunollna za barvanje naravnega lesa in pohištva. Olje In mazilo za stroje, olje proti prahu. Maščobo za usuje. Oljnatih barv, priznano najboljših. Oljnatih barv v tubah, g. dr. Scbonfeida. Flrneža, prirejenega iz lanenega olja, kranjskega, Steklarskega kleja, pristnega, zajamfeno trpežnega. Gl psa, alabasterskega in štukaturnega. Karbollneja, najboljšega. Fasadnih barv za apno. Barv, suhih, kemičnih, prstenih in rudninskih. Kleja za mizarje in sobne slikarje. Vzorcev za slikarje, najnovejših. T5" Adolf Hauptmann v Ljubljani L kranjska tovorna oljnatih barv, iiruežev, laka? in steklarskega kleja. Ustanovljeno I.1S32. Hiša z vrtom ob cesti v Trbovljah bo prodana v Fortetovi gostilni na prostovoljni dražbi dne 14. oktobra ob 7<10. dopoldne za ziklicno ceno 15*000 K. — Dr. Josip Kolšek, odvetnik, Laško. 3—2 Kupujte šolske potrebščine 1© v trgovini s papirjem Ivan Vrečko Ljubljana, Sv. Petra cesta 31. Zaradi preselitve 10 °/o popusta. Izdajatelj ta tdgoyprui uradnik Fr*n 8trti. Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju, Konaumno drnitvo za Ljubljano in okolico se čimdalje lepše razvija. Zato Iznova opozarjamo ljubljansko delavstvo na veliko važnost tega društva, ki ima doslej svoje prodajalne na Glincah, v Šški in v Vodmatu. Do!žnost vsakega zavednega delavca je, da pristopi h »Konzumnemu drušlvu za Ljubljano in okolico* ter da nakupuje svoje potrebščine v njegovih prodajalnah. Tsste sodrujje in konsumente, ki ne stanujejo v bližini kake navede-a'h prodajaln, pa se opozarja, da se bo povsod napravila takoj prodajalna, kjer bo !c 100 članov skupaj. Na delo, konsumentje, na delo, da si zgradimo tako gospodarsko organizacijo, kakršno potrebujemo v sedanji ttžki dobi, ko postaja «živeti» vsak dan bolj pereče vprašanje za delavsko ljudstvo. H. Siiitner Ljubljana :: mestni trg razpošil a ure, zlatnino in srebrnino na vse kraje svet-, obrnite se zanesljivo na domačo slovensko tvrdko. — Veliki novi cenik zastonj. "TjMf Novost: Ploščnata, tanka, prava n'kelcasta Anker - Roskopf ura na 6 kamnov, pokrovi ostanejo vedno beli, prav natančno 36 ur idoča K 4 59. — Srebrne ure od 6 K naprtj. — Večletno jamstvo. Ako bligo ne ugaja, se denar vrne n&zaj. — Verižice s slov. trakovi: :: nikelnasta K 1'20, srebrna K 5-—. :: mctsnt ^SimvnTi^ChteM^ p £)rid$atti Gosp. gostilničarjem iu p. n. slavnemu občinstvu priporočam zagrebško tn : češko pivo :