KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino Letnik 29 št. 3 leto 1981 Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 50.— II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 50.— III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 50.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 50.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348 50.— VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 50.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 50.— VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljub- ljana 1963 50.— IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 50.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 50.— XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 50.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 50.— 2. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške od- veze, Ljubljana 1958 50.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razpro- razprav), Ljubljana 1971 dano III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbor- razpro- nik razprav), Ljubljana 1972 dano IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbornik raz- prav), Ljubljana 1977 100.— 3. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žep- na izdaja) 50.— Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična iz- daja) 200.— Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 do 1955, Ljubljana 1965 100.— Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 100.— 4. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 100.— Razstavni katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 50.— 5. Gradivo in razprave Zvezek 1: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Skof- ja Loka 1861—1918, Skofja Loka 1979 50.— Zvezek 2: vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljub- 300.— Ijana 1980 (za člane arhivskega in zgodovinskega društva) 150.— Zvezek 3: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981 200.— lek ljubljana KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29. letnik Ljubljana 1981 3. zvezek Mlinaric Jože: Odnosi med Sentpavelsko opatijo in gospodi iz Mei j a, gospodi ma- riborskimi in mariborskimi meščani v srednjem veku — Stran 241 Relations Between the Sentpavel Abbey and the Gentlepeople of Melje and Maribor and the Townspeople of Maribor in the Middle Ages Otorepec Božo: Srednjeveški pečatniki iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani — Stran 250 The Middle Ages Seals from Collections of the National Museum In Ljubljana Samperl-Purg Kristina: Ptujski historio- graf Simon Povoden (1753—1841) — Stran 254 Simon Povoden, the Historiographer of Ptuj (1753—1841) Zelko Ivan: Šolstvo v lendavski občini — Stran 258 Schools in the Lendava Commune Vidovič-Miklavčič Anka: Pot napredne slovenske mladine v Mladinsko Osvo- bodilno fronto — Stran 263 Progressive Slovene Youth's Entering the Youthful Liberation Front Jenko Mojca: Cehoslovaška umetnost v Zborniku za umetnostno zgodovino — Stran 271 Bohemian Art in the History Miscellany Vasilij Melik: Dr. Tone Zorn (1934—1981) — Stran 278 Dr. Tone Zorn (1934—1981) Iz starih fotografskih albumov — Stran 281 Photo from Old Albums Janez Sumrada: Janko Orožen — devet- desetletnik — Stran 282 Janko Orožen — nlnetygenarian Delo naših zavodov in društev — Stran 284 Notes on the Activity of our Institutes and Associations Nove publikacije — Stran 286 New Publications Ureja uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik dr. Peter Vodoplvec. Tehnični urednik Vaško Slmoniti Na ovitku: Ive Sublc, Demonstracije pred ljubljansko sodnijo leta 1942, olje, 1953 (Muzej ljud- ske revolucije Slovenije v Ljubljani) Izdaja Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raz- iskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljaiü. Ured- ništvo In uprava v Ljubljani, PZE za zgodovino, Aškerčeva 12. Tekoči račun 50101-678-49040 (Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina 160 din za posamezne naročnike, 250 din za ustanove, posamezna številka 100 din, dvojna 150 din ODNOSI MED SENTPAVELSKO OPATIJO IN GOSPODI IZ MELJA, GOSPODI MARIBORSKIMI IN MARIBORSKIMI MEŠČANI V SREDNJEM VEKU JOŽE MLINARIC K najpomembnejšim zemljiškim gospo- skam v srednjem veku štejemo na območju Dravske doline od Dravograda do Maribora benediktinski samostan iz Št. Pavla v La- botski dolini na Koroškem, ustanovo grofa Engelberta I. Spanheima iz leta 1091. Usta- nova, obdarovana že v letu svoje ustanovit- ve s številnimi posestmi ne samo po Koro- škem, temveč tudi po Štajerskem, si je pri- zadevala za intenzivno kolonizacijo podar- jene zemlje, tako npr. tudi senčnatega sveta na območju današnjega Lovrenca na Pohor- ju, ki ga darovnica iz leta 1091 imenuje »pusta pokrajina« (heremus).i Rezultati ko- lonizacijskih prizadevanj samostana pa so bili kmalu vidni tudi na območju na levem bregu Drave: vse od Selnice in do Melja na vzhodu. V letu svoje ustanovitve je samo- stan prejel posest pri Selnici, dve leti kas- neje pa v Selnici (Celnitz) sami ter v Bistri- ci (Vustriz) pri Viltušu.^ Okoli leta 1100 prej- me samostan od ustanoviteljevih sinov dvor, in cerkev v Kamnici (Gamnitz), čez sto let kasneje, okoli leta 1200, pa postane lastnik kmetij na Bresternici (Treztoniz) ter se na- vaja kot fevdni gospod vasi Prošeka (Pre- zech) pri Bresternici in gradu Viltuša (Ca- strum Wilthus).3 V letu 1164 pa je Št. Pavel lastnik tudi posesti pod mariborskim gradom (sub castro Marchburch) ter zemlje vzhodno od naselja pod gradom: v Melju (prediorum Mel- nich).* Prvi podaritvi zemlje na desnem bre- gu Drave v letu 1091 se pridružijo še pokloni Bernarda Spanheimskega v krajih Radvanje (oppidum Radewan), Razvanje (Razwrei) in verjetno tudi Betnave (stabularla curtis) ter Hotinje vasi (villa Hunoldisdorf).^ Na tem območju so se močno križali in- teresi zlasti deželnih knezov in njihovih mi- nisterialov z interesi šentpavelskega samo- stana, za katerega pa je bilo že konec 12. sto- letja jasno, da bo tod prevzel odločilno vlo- go.^ Medtem ko je območje okoli Lovrenca predstavljalo sklenjeno samostansko posest, 242 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 pa je območje na levem bregu Drave bilo razdeljeno med številne zemljiške gosposke, in to tem bolj, čim bolj se pomikamo proti vzhodu, proti Mariboru. Območje tik pred mestom, in to tako vzhodno, severno in za- hodno od njega, je namreč glede na svojo lego v pretežnem delu primerno za vinogra- de, ki se v Kamnici omenjajo že v 11. sto- letju,'' bilo vabljivo zlasti za alpske samosta- ne (Vetrinj, Št. Lambert, Admont, Grebinj, Breze) in druge duhovne ustanove (npr. kr- ško in lavantinsko škofijo) in seveda zaradi svoje bližine tudi za mariborske meščane. Zato na omenjenem območju ne moremo iskati sklenjene šentpavelske posesti. Ker je del šentpavelske posesti od Kamnice do Sel- nice ter od Ruš do Bezene ležal na vinorod- nem svetu, si samostan v primerjavi z Vet- rinjem ni prizadeval, da bi si za vsako ceno skušal pridobiti zemljo vzhodno od Kamnice, zato je tudi posest na tem območju kakor tudi v Mariboru samem prišla v samostan- ske roke kot dar.^ Sentpavelska posest je bila v Dravski doli- ni v srednjem veku organizirana v dve enoti s sedežem pri Lovrencu in Selnici, proti kon- cu omenjenega obdobja pa se je razvilo eno upravno sodišče na gradu Fali (omenjen 1245) in vsa posest je bila organizirana v falski gospoščini, ki jo je samostan imel do svoje ukinitve v letu 1782.9 y pogledu višjega sod- stva je območje samostanske posesti na levem bregu Drave sodilo pod mariborsko deželsko sodišče, tisto med potokoma Velko in Lob- ničico na desnem bregu pa od časa vojvode Henrika IV. (umrl 1123) sicer pod samostan, vendar je bilo treba osebe, ki so zagrešile delikte težjega značaja, izročiti deželnoknež- jemu sodniku.!" Z letom 1911 je sentpavelska cerkev sv. Lovrenca postala samostojna župnija, kar je povzročalo številne napetosti med hočko žup- nijo, iz katere območja se je le-ta izločila, in med šentpavplskim opatom, dokler 1214 niso bile dokončno priznane meje novega farnega središča in v letu 1257 priznane opatu arhidi- akonatske pravice nad Lovrencem. Na levem bregu je Št. Pavel sicer našel cerkev v Kam- nici že okoli leta 1100, vendar nad župnijo, ki se prvič omenja sto let kasneje, ni mogel nikoli uveljavljati svojih pravic, tako da sa- mostan na levem bregu Drave na širšem ob- močju Maribora v cekvenem pogledu ni imel nikoli posebnega vpliva. Pač pa je dosegel patronatske pravice nad župnijo v Breznem, kjer je gradil cerkev v letih med 1161 in 1184, in nad župnijo sv. Jurija na Remšniku, ki je bila izločena iz labotske pražupnije v letu 1201. Enako kakor v Kamnici St. Pavel ni mogel uveljaviti župnijskih pravic v Selnici, kjer je župnijsko središče izpričano prvič za leto 1335.121 Samostan si je že od vsega začetka priza- deval, da si enako kakor drugi samostani, ki so bili navezani na pot skozi Dravsko dolino, pridobi oprostitev plačevanja mitnine za pri- delke, ki jih je pridelal na širšem območju Maribora, pri čemer se je zlasti trudil za svoboden prevoz svojega dominikalnega, gor- ninskega in desetinskega vina. Že v letu 1093 si je samostan pridobil na mariborskem ob- močju pri Bistrici (Vustriz) od Ludvika, sina furlanskega krajišnika Ludovika, pravico do četrtine mitnine in 1181 je Rajnbert iz Cmu- reka samostan oprostil tod plačevanja mit- nine,!^ kar je bilo zanj sila pomembno, saj je večina njegovih potrebščin šla po poti od Maribora do Bistrice in nato preko današ- njega avstrijskega ozemlja mimo Lučan in na Dravograd. Ko je s 13. stoletjem bil pred- vsem po zaslugi St. Pavla premagan prej skoraj neprehodni dravski gozd in je pot stekla ob Dravi od Maribora pa do Dravo- grada, je bistrička mitnica postala za samo- stan še bolj odločujoča in zato ni nič čudnega, da je bil že omenjeni privilegij od leta 1181 za samostan obnovljen v letu 1312." Za sa- mostan je odslej bila važna tudi mitnica na Muti, kjer je le-ta kljub nasprotovanju bam- berškega škofa dobil v letih 1404 in 1427 pravico do prostega prevoza svojega blaga.^^ Svoboden prevoz vina, ki so ga samostanci pridobili v okolici Maribora, in to na levem in desnem bregu, in ki so ga prevažali po obdravski poti in enako tudi po vodi v St. Pavel, jim je bil zagotovljen že pred letom 1336, ko jim ga je obnovil z listino vojvoda Albreht. Listina pa je določala pravico svo- bodnega prevoza vina tudi za vse deželno- knežje dežele.i^ Dravska vodna pot, ki je imela npr. za vetrinjski samostan za njegov prevoz vina iz Maribora važno vlogo že okoli leta 1290, saj je tedaj vitez Oton iz Velikov- ca samostan oprostil dajanja mitnine od praz- ne vinske posode pri Velikovcu", je za St. Pavel bila pomembna tudi za splavarjenje lesa.i^ Rečni prehod so omogočali skoraj iz- ključno brodovi, tako v okolici mesta Mari- bora pri Bistrici pri Viltušu (1363) in na Viltušu (1448 prepovedan), za šentpavelske ljudi na desnem bregu Drave pa tudi mari- borski most, zaradi katerega je med St. Pav- lom in mestom prihajalo do konfliktov. Tako je cesar Friderik III. zaradi opatovih pritožb v letu 1478 ukazal Mariborčanom, da od nje- govih podložnikov, ki prebivajo pri Lovrencu na Pohorju in v mestni okolici, ne terjajo na mostu mitnine (prugmawt).!^ Lastništvo samostana nad posestjo v Ma- riboru in v njegovi ožji ter širši okolici je KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 19B1 243 i pogojevalo določene odnose z mestom in me- ščani, z deželoknežjimi ministeriali Mari- borskimi ter z njegovimi fevdniki gospodi iz Melja. Medtem ko so bili odnosi med Mari- borčani in samostanom glede na ohranjene listine do 15. stol. dobri, saj imamo iz tega obdobja zabeležen le en sam spor, nasprotno pa več daritvenih listin, pa so se ti odnosi zlasti z ogrsko in turško nevarnostjo, ki sta zahtevali utrjevanje mesta in meščane močno obremenjevali, skrhali, saj St. Pavel kot pri- vilegirana duhovna ustanova enako kakor druge take ustanove, ki so imele posest v mestu in okolici, ni bil pripravljen nositi skupaj z meščani bremen. Zabeležiti mora- mo tudi, da med hasnovalci gorskopravnih zemljišč v okolici mesta srečujemo izredno veliko mariborskih meščanov. Tudi odnosi med gospodi Mariborskimi-Viltuškimi, ki so s posestjo gradu Viltuša že v času pred le- tom 1200 in z drugo posestjo na Remšniku v času 14. stoletja postali samostanski fevd- niki, bili z majhnimi izjemami, kolikor ima- mo seveda o teh odnosih ohranjene doku- mente, korektni. Samostan je gojil tesne stike tudi s svojimi fevdniki gospodi Meljskimi, in to v času druge polovice 12. stoletja in na za- četku naslednjega. Gospodje Mei j ski (de Melnich), imenovani po naselju Melje vzhodno od Maribora, se prvič navajajo v listini iz leta llSl.^« Melje stoji v tesni zvezi s šentpavelskim samo- stanom od sredine 12. stoletja, torej v času, ko se prvič navaja tudi mariborska trdnjava. Leta 1164 je namreč štajerski mejni grof Oto- kar VI. (1164—1180) in kasnejši vojvoda šta- jerski (1180—1192) podelil s svojimi šent- pavelskemu samostanu zemljo v Labotski dolini, za kar mu je opat podelil v dosmrtno hasnovanje posest v Kamnici (Gamniz) s pri- padajočim ter zemljo v Melju (Melnich) in na Polskavi (Pulzka). Kot jamstvo pa je sa- mostan vojvodi izročil v trajno last dve kme- tiji pod mariborsko trdnjavo (sub castro Marchburch).21 Kmetiji sta skoraj brez dvoma zametek kasnejše deželnoknežje pristave pod mariborskim gradom in sta po vsej verjet- nosti identični s tistim dvorom (curia sub castro Marhpruch), ki ga je na začetku 13. stoletja Werner iz Melja zastavil kot jamstvo svojemu fevdnemu gospodu: šentpavelskemu samostanu. Vendar ti kmetiji tedaj nista pri- šli v trajno last deželnega kneza, temveč šele z letom 1211, ko je vojvoda Leopold samo- stanu podelil vse svoje pravice v Rušah in na Bezeni, za kar je od njega prejel dve kmetiji pod mariborskim gradom, sedem kmetij pri Radgoni ter posest pri Ljutomeru, ki so jo imeli deželnoknežji ministeriali od St. Pavla v fevdu.22 Posest v Melju, ki jo je šentpavelski opat Pilgrim v letu 1164 podelil vojvodi Otokarju v dosmrtno hasnovanje, je pozneje, in to po vsej verjetnosti po njegovi smrti (1192), prišla ponovno v roke šentpavel- skega samostana, ki pa jo je podeljeval v fevd gospodom Meljskim. Meljske srečujemo kot priče v raznih listinah, izdanih v zadevah šentpavelskega samostana. Tako se navaja v dokumentih kot prvi med Meljskimi v letu 1181 Henrik kot samostanska priča.^s Wer- ner j a pa srečamo kot pričo v samostanskih posestnih zadevah iz časa okoli leta 1200: v listini, s katero prepusti kamniški župnik za 16 mark šentpavelskim menihom vinograd in vas, ki si ju je nezakonito prisvajal.^ V eni izmed listin se Werner odreka v korist St. Pavla vsem pravicam do posesti, ki jo je imel od njega v fevdu, namreč 20 vedrom gor- nine, vinogradu in kmetiji ter dvoroma in njivam v Melju, za kar je samostanu kot jam- stvo zastavil že omenjeni dvor pod maribor- sko trdnjavo ter posest pri Lenartu v Sloven- skih goricah.^ V drugi pa se isti odpoveduje v korist svojega fevdalnega gospoda zemlji pri 2441 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Pekrski gorci (apud Chulmen), ki jo je kas- neje samostan zamenjal z Leopoldom Lim- buškim.26 Pred letom 1211 pa sta omenjeni Werner in Henrik imela od St. Pavla v fevdu še tri kmetije in štiri vinograde v Mei ju (apud Melnik), kakor tudi sedem dvorov pri Radgoni (?) in kmetijo pod marenberškim gradom (iuxta Castrum ad Lapidem), ki pa sta jo tedaj prepustila sodniku Frideriku Ptujskem.^' Gospodje Meljski, tako zelo po- vezani s šentpavelskim samostanom, se po- slednjič omenjajo v letu 1227; v posesti v Mei ju pa jih nasleduje samostan ivanovcev ali špitalarjev, ki se prvič omenjajo v letu 1217 in ki so po vsej verjetnosti bili njihova ustanova.^ Najpomembnejši deželnoknežji ministeriali s sedežem na mariborskem gradu so bili Ma- riborski, ki jih zaradi posesti Pohorskega dvora in Viltuša imenujemo tudi Pohorsko- dvorske in Viltuške. Kot fevdniki so bili v tesnih stikih s šentpavelskim samostanom, ki so mu podeljevali v dar posesti ter mu bili kot priče v raznih pravnih dejanjih zlasti posestnega značaja. Najpomembnejši med njimi, ki se javljajo v številnih listinah za samostan, so bile konec 12. stoletja in na začetku naslednjega bratje Ulrik I. in Got- frid I. ter njun brat Konrad H., prvi znani mariborski župnik. Med darovalce posesti St. Pavlu naj navedemo za čas okoli leta 1200 Kunigundo Mariborsko, ki je po svojih sino- vih Ulriku in Gotfridu ustanovi darovala dve kmetiji in nekaj njiv v vasi »Pregrat« (mor- da Prarath pri Arvežu),^^ ter Volkmar j a, ki je samostanu, v katerem je pozneje našel svoj večni počitek, podelil osem kmetij v Skril j e- niku pri Zgornji Kungoti, pri čemer so mu kot priče bili vsi trije bratje Mariborski: Ul- rik, Gotfrid in Konrad.^« Kot prva se v šentpavelskih listinah poja- vita kot priči Rudolf in Perhtold Mariborska v posestni zadevi, sklenjeni med vitezom Majnhalmom in opatom Pilgrimom v letih med 1159 in 1173.31 Nekako v tem času je kot samostanska priča nastopil Riher Mari- borski v listini, s katero je Hartnid iz Rie- gersburga podelil ustanovi posest na Pesnici pri Mariboru.ä2 fevdnika, ki sta od samo- stana imela vas Prošek, grad Viltuš ter no- vine nad gradom, se okoli leta 1200 navajata brata Gotfrid in Ulrik,^' ki se v tem času navajata tudi kot priči v listini, ki obravnava spor med samostanom in Leopoldom Limbu- škim, ki si je na samostanski zemlji pri Kamnici na silo postavil grad in se polastil njegove vasi pri Juriju ob Pesnici (VoUenan- ger) in ki mu je St. Pavel za to, da je grad opustil in mu vas vrnil, podelil 20 mark.^* Okoli leta 1200 srečamo nato Ulrika kot pričo skupaj z Wernerjem iz Melja v listini, ki nam priča, da je kamniški župnik za 16 mark prepustil St. Pavlu vinograd in vas, kar si je do tedaj po krivici prisvajal.'^ Pravkar ome- njeni Ulrik je sodeloval tudi kot priča v sporu med hočkim župnikom in šentpavelskim opatom zaradi cerkve sv. Lovrenca, v sporu, ki je bil poravnan v letu 1214.^8 Vsaj glede na ohranjene listine je moral za samostan biti močno angažiran Gotfrid II. Mariborski, ki ga srečujemo v mnogih pravnih zadevah v času med leti 1240 in 1260. Tako je v letu 1240 sodeloval pri do- končanju spora med opatom Hartvikom in Henrikom Dravograjskim zaradi odvetništva nad samostansko zemljo na Remšniku med potokoma Velko in Crmenico in ki se je končal v prid St. Pavla.^'' Pet let kasneje, namreč leta 1245, je kot priča sodeloval pri pomiritvi med zgoraj omenjenim opatom in Kolonom Trušenjskim zaradi pustošenja sa- mostanske posesti.38 1247. leta je bil Gotfrid omenjenemu Kolonu, svojemu zetu, porok, ko se je pri samostanu zavezal, da mu bo izplačal 200 mark, če Kolon obljubljenega ne bo izpolnil.29 1254. leta je Gotfrid sode- loval pri razmejitvi posesti med vuzeniško gospoščino in samostansko posestjo pri Lov- rencu. Tedaj so se opat in Kolon Vuzeniški ter njegovi pogodili, da naj teče meja po razvodju med potokoma Radoljno in Velko v Pohorju.*" V naslednjem letu je Gotfrid potrdil, da je Mehtilda z Žlemberka, hči Rajnberta iz Cmureka, v zadostilo za krivi- ce, ki jih je samostanu storil njen pokojni mož Hadmar, izročila ustanovi določene let- ne dohodke." V letu 1259 so se Limbuški, ki so samostanu delali škodo in krivice, pred Gotfridom pogodili, da bodo škodo porav- nali z 20 markami denarjev.*^ Poslednjič pa srečamo Gotfrida v šentpavelskih listinah v letu 1260, ko je sodeloval kot priča v sporu med opatom Gerhardom in Henrikom ter Bernardom Pfannberškima, ki sta si proti- zakonito prisvajala odvetništvo nad samo- stanskimi posestmi.*^ v letu 1247 pa srečamo kot pričo v samostanski zadevi tudi Ulrika II. Mariborskega, ki se sicer v drugih šent- pavelskih listinah ne pojavlja.** Zadnji med Mariborskimi, Gotfrid je imel tesne odnose s šentpavelskim samosta- nom, od katerega je imel v fevdu številne posesti v Dravski dolini, zlasti še na ob- močju Selnice in na Slemenu.*^ V letu 1311 srečamo Rajnprehta Mariborskega-Pohorsko- dvorskega kot pričo v listini, s katero je Fri- derik iz Vovber na Koroškem opatu We- riantu za 100 mark srebra dunajske teže dal v zakup za tri leta mitnino pri Veli- kovcu.*^ V naslednjem 1312. letu pa sreča- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 245 Vojvoda Albert določi da šentpavelskemu samostanu od hiše pri koroških vratih v Mariboru ni treba pla- čevati nič več kakor mar- ko srebra (Prepis listine z dne 2. 9. 1338 v šentpavel- ski koplalnl knjigi, 14. stol., fol. 173 v arhivu sa- mostana St. Pavel) mo kot pričo drugega Mariborskega, namreč Ulrika, v listini, s katero je opat Weriant vojvodoma Frideriku in Leopoldu podelil v fevd svoje pravice na marenberškem gradu (Radlje).*'' Gotfrida srečamo v družbi z ome- njenim Rajnprehtom v letu 1325, ko pečatita listino, v kateri je Albreht Viltuški s sinovi obljubil opatu Henriku, da ne bodo Viltuški sami kakor tudi ne njihovi služabniki samo- stanu delali krivic in škode.*^ Z Gotfridovo smrtjo v letu 1374 je legel v grob zadnji član družine Mariborskih, družine, ki je več ka- kor dve sto let bila s šentpavelskimi bene- diktinci v tesnih odnosa j ih.^^ V naslednjem naj tudi še omenimo stike mariborskih župnikov, med njimi dveh iz družine Mariborskih, s sentpavelsko opatijo. Medtem ko so namreč npr. odnosi med hoč- kim župnikom in šentpavelskim opatom v srednjem veku bili dostikrat kaj napeti, in to v 12. stoletju in na začetku naslednjega stoletja zaradi cerkve sv. Lovrenca, kasneje pa zaradi pravic pri Marijini cerkvi v Rušah, pa nam viri ne beležijo posebnih sporov med opatijo in mariborskimi župniki. Ome- nimo naj, da srečamo kot pričo skupaj z bratom Ulrikom I. in Gotfridom I. že prve- ga znanega mariborskega župnika Konra- da n. v zadevi šentpavelskega samostana v času okoli leta 1200.^" Konrada je pred le- tom 1214 določil oglejski patriarh Volfker za razsodnika v sporu med opatom in hočkim župnikom, vendar v tej nalogi ni bil uspešen. Zato so bili postavljeni novi razsodniki, in Konrad je z bratom Ulrikom v letu 1214 j patriarha seznanil z izidom sporne zadeve ' glede cerkve sv. Lovrenca.^i 1257. leta je \ mariborski župnik, ki pa mu dokument ne i navaja imena, ponovno sodeloval v zadevi ! lovrenške župnije, saj je pečatil listino, s, katero je savinjski arhidiakon in župnik v ; Laškem Leopold izjavil, da lovrenška žup-; nija ne sodi v okvir njegovega arhidiako- \ nata in da arhidiakonatske pravice nad njo gredo opatu.52 y letu 1311 pa je mariborski župnik Wocho, poznejši sekovski škof (1317 do 1334), pečatil listino, s katero je Gert- ruda, hči Otona Dravograjskega, opatu We- riantu podelila vrsto posesti na območju med Dravogradom in Radij ami ter mu pro- dala še druge posesti.^^ j Odnosi med šentpavelskim samostanom j in posameznimi družinami Mariborčanov so i bili, kot je to iz listin razvidno, kaj dobri, ] saj nam je znan en sam spor med opatijo ^ in mariborskim sodnikom Rudolfom ter ; Eberhardom zaradi posesti pri Prošeku ini Kamnici, in ki je bil v letu 1292 zglajen.^* i Sicer pa nastopajo Mariborčani v sentpavel- i skih listinah kot priče, listine pečati j o, spre-j jemajo od samostana zlasti gorskopravna i zemljišča v okolici mesta v hasnovanje po gorskem pravu, so razsodniki v sporih med samostanom in predvsem hasnovalci njego- vih posesti ter njegovi dobrotniki. i Čeprav meščani do samostana niso tako i širokosrčni kot npr. do vetrinjske opatije, ( ki so ji podarjali posest vse tja do konca 14. j 2461 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 stoletja,^' pa moremo za prvo polovico 14. stoletja vendarle zabeležiti nekaj darovnic mariborskih meščanov. Prva darovnica je iz leta 1311, v kateri je Mariborčan Ulrik St. Pavlu obljubil desetino.^s Nato sledi dar Mariborčanke z imenom Listina, ki je samo- stan v letu 1314 bogato obdarovala: s hišo v mestu ter s po enim vinogradom na Rač- jem bregu, pri Kamnici in na Krivcu pri Kamnici." Zelo pomembna je samostanska pridobitev v letu 1316, namreč hiše pri Go- renjih vratih (Koroških vratih), ki jo je Št. Pavel imel ves srednji vek in ki mu jo je podelil Mariborčan Valter, sin Eberharda.^s V letu 1334 pa je meščan Stefan samostanu daroval vinograda na Sobru pri Kamnici.^^ Zelo pogosto pa srečujemo Mariborčane kot hasnovalce zlasti gorskopravne zemlje na območju od Bresternice na zahodu in do Melja na vzhodu. Tako je v letu 1316 prejel od samostana kmetijo v hasnovanje v Kam- nici znani mariborski sodnik Lube Cvetnik.^" Iz vrste listin iz 15. stoletja, v katerih so sogorniki z dovoljenjem samostana proda- jali svoja zemljišča, je razvidno, da so le-ti bili v veliki meri meščani ali pa tudi Židje. Tako je v letu 1423 mariborski Žid Seldman prodal svoj vinograd v Kamnici krškemu škofu,^! Židinja z imenom Dyna pa dve leti kasneje vinograd v Krcevini.^^ 1433 i^^g^ je Nikolaj Valh prodal vdovi plemiča Andreja Zusemskega, bivajoči v Mariboru, svoj vino- grad na Prošeku.*^ V letu 1438 je Maribor- čanka Jera podelila na pravkar omenje- nem kraju vinograd mariborskemu bene- ficiju sv. Mihaela,^* meščan Nikolaj Pauker pa vinograd na Gaju pri Kamnici prodal mestnemu sodniku iz Velikovca.«^ Leta 1440 je mariborski Zid Weroh prodal velikovškemu meščanu gorskopravno zemljišče pri Kam- nici,^^ v letu 1444 pa Mariborčan Sigmund Drespacher Juriju z Viltuša vinograd na Prošeku.^'' V letu 1449 sledi podaritev po- sesti kaplaniji sv. Ruperta v Mariboru, ki je od Mariborčana Nikolaja Majnharta pre- jela vinograd, njivo in les na Gaju pri Kamnici.^'' Naj omenimo tudi še druge has- novalce zlasti gorskopravnih zemljišč na omenjenem območju: meščane iz Velikovca (1432, 1435, 1441, 1451), krško škofijo (1423), meščana iz Brež (1435), prebivalca iz Kam- nice (1423) in s Šobra (1433, 1451).''8 V obdobju 14. stoletja srečujemo v doku- mentih številne mariborske meščane kot priče v pravnih dejanjih za šentpavelski samostan, in to večkrat mestne sodnike in sploh vplivne osebe, ki jih tudi sicer v listi- nah tistega časa pogosto srečujemo. Tako najdemo v letu 1303 kot priči za St. Pavel na gradu Žlemberku brata Nikolaja in Ja- koba Cvetnika.^ä V letu 1311 pa nastopajo kot šentpavelske priče: Ulrik iz Košakov (trikrat), njegov zet Ulrik (enkrat) ter po dvakrat Henrik Prüler in Rudolf.''» Leta 1315 je bila vrsta Mariborčanov s svojim mestnim sodnikom priča, ko sta omenjeni Ulrik iz Ko- šakov in Kristan iz St. Pavla na Koroškem obljubila, da bosta samostan ščitila v njegovi desetini na Vurmatu.''! V letu 1370 so Mari- borčani po naročilu vojvode Albrehta raz- sodniki v sporu med šentpavelskim samo- stanom in krško škofijo zaradi gornine od vinograda tik Maribora in ki jo s svojim sodnikom Henrikom Kozirepom odločijo v korist škofije.''! y i^^^ 1335 pa srečamo kot pričo Mariborčana Venci j a pri razsodbi med samostanom in opatom ter brati z Rabštaj- na.72 Samostani so si v srednjem veku v mestih, ki so bila blizu njihovih posesti, skušala iz upravnih in gospodarskih razlogov pridobiti hiše, ki so jim služile kot sedeži uprave nad posestmi, kot kašče in kleti ter trgovske po- stojanke. Iz trgovskih in drugih razlogov pa so mnogi samostani imeli svoje dvore tudi daleč od svojega sedeža. Tako je npr. opa- tija iz Admonta imela že v letu 1304 poleg svoje hiše v Mariboru dvore tudi še na Du- naju, v Salzburgu, Leobnu, Kremsu ob Do- navi in v Regensburgu.''^ Skoraj vsi samo- stani, ki so imeli v neposredni okolici Mari- bora svojo posest, so imeli v njem tudi svoj dvor, med katerimi je zlasti viden glede svoje pomembnosti, saj je postal upravno in gospo- darsko središče za vso posest na Štajer- ske, dvor vetrinjske opatije, ki si ga je ta pridobila že okoli leta 1220.''4 Tudi Št. Pavel si je, kakor smo to že navedli, pridobil na začetku 14. stoletja celo dve hiši, med ka- terimi je tista iz leta 1316, stoječa pri Gore- njih vratih (pri Koroških vratih), in ki jo je samostan imel v lasti ves srednji vek, postala sedež uprave za samostanska gorsko- pravna zemljišča v ožji okolici Maribora ter dobila tako svojo gospodarsko funkcijo. Že čez štiri leta po pridobitvi te hiše je kralj Friderik Mariborčanom prepovedal brez nje- govega izrecnega dovoljenja zahtevati od opata davščino zanjo,''^ v letu 1338 pa je vojvoda Albert izkazal opatu Henriku naklo- njenost s tem, da mu ni bilo treba od hiše plačevati letno več kakor le marko srebra, ter je Mariborčanom prepovedal kdajkoli ta da- vek zvišati.''^ Medtem ko je bil upravni sedež za vso posest v Mariboru in okolici pri vetrinjskem samostanu na njegovem dvoru pri Ulrikovih vratih (graško predmestje), saj so v njem prebivali oskrbniki (1322: hofmaister, 1353: rector curiae in Marburga, 1394: amptman in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 247; 1441: schaffer vnd pergmaister),'''' pa je v primeru Št. Pavla bil na njegovem dvoru le del samostanske uprave, kajti uprava urba- rialne zemlje in vinogradov izven maribor- skega okoliša je bila sprva v Lovrencu na Pohorju in v Selnici, nekako z začetkom 15. stoletja pa se je ta skoncentrirala na gradu Fali. V šentpavelskem mariborskem dvoru je bil le nadzor nad gorskopravnimi zemljišči in samostanskimi vinogradi v ožji mariborski okolici. To službo so upravljali t. i. vrhovni gorski mojstri. Prvi med njimi je znan iz leta 1362: Henrik iz Št. Andraža (Hainczlein von Sand Andre), ki je torej prišel v Maribor iz Koroške in ki ga listina imenuje »richter vnd oberister pergmaister«.''^ V letih od 1423 do 1441 se v številnih listinah omenja kot vrhovni gorski mojster Nikolaj Leupa- cher (Niclas der Lewpacher) pač pa sre- čamo vmes v letu 1428 Ivana Esslingerja, ki je kot falski oskrbnik opravljal tudi funkcijo vrhovnega gorskega mojstra v Mariboru''^^; v letu 1444 pa je bil gorski mojster maribor- ski meščan Jurij Stur, sicer znan tudi iz drugih mariborskih listin, ki pa ga vir ime- nuje le »pergmaister zu Marchburg«.8» V letih od 1448 do 1458 je službo vrhovnega gorskega mojstra upravljal Tomaž Pausch, poročen z Uršulo, sestro Jurija Hausnerja, ki je bil tudi v službi šentpavelskega samo- stana.81 Pauscha srečamo v zvezi s Št. Pavlom že v letu 1433, ko mu je opat podelil še en samostanski vinograd na Šobru pri Kamni- ci.V letu 1945 pa je službo vrhovnega gorskega mojstra v Mariboru opravljal Ivan Schrampf, ki je bil obenem tudi oskrb- nik na Fali (schaffer an der Faall vnnd obrister perckhmaister zu Marchburg).Ivan Schrampf, ki mu je leto pred tem opat Sig- mund podelil do smrti službo falskega oskrb- nika in sodnika ter mu podelil tudi grad, je bil iz znane družine Schrampfov, ki so bili v službi Št. Pavla in s katerimi je samo- stan imel tudi neprijetnosti. Morda je bil ta Ivan sin tistega Ivana Schrampfa, zoper ka- terega je v letih 1439—1440 tekla tožba pred deželnim sodiščem, ker je opatu »auf freyer Strassen« zaplenil dva naložena vozova z vprego šestnajstih konj ter povrh še dva soda vina.8* V to afero naj bi bil vpleten tudi Ivanov brat Wolfgang.^^ Ivanov sorodnik je moral biti tudi Jurij, ki je v letu 1455 dobil od opata Petra urad na Remšniku v zakup za štiri leta in s katerim je v letu 1477 imel opat tožbo, ker se je polastil samostanske posesti v Kamnici, ki jo je hasnoval prej po Turkih ujeti in ubiti samostanski služabnik Ivan Holzer.88 Iz dokumentov je razvidno, da so samo- stanom, ki so imeli svoje dominikalne vino- Listina z dne 20. 10. 1164, v kateri se poleg maribor- ske trdnjave omenja tudi sentpavelska posest pod trdnjavo v Melju (vzhodno od Maribora) (Orig. perg. listina v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju) grade in gorskopravna zemljišča v ožji oko- lici Maribora, njihovi dvori služili za shram- bo velikih količin vina. Tako so npr. kleti vetrinjskega dvora mogle hraniti nad 40.000 1 vina, kleti malteških vitezov iz Melja pa npr. 30.0001.8'' 2a Št. Pavel vemo, da je imel svoje kleti na Fali, v Selnici, na Prošeku in v sosednji Bresternici.'' Da pa je samostan po- leg dominikalnega vina v svojo mariborsko klet spravljal tudi gornino, je razvidno iz listin iz leta 1432 in 1433. V prvi je namreč sogornik za hasnovanje vinograda na Krivcu pri Kamnici dolžan svojo gornino oddajati v samostansko klet v Mariboru (in vnsern keller gen Marburg), v drugi pa celo tisti s Šobra.89 Tudi šentpavelski benediktinci so si kakor druge zemljiške gosposke, ki so v Mariboru imele svoje nepremičnine v obliki hiš in zemljiških parcel, prizadevali, da bi zanje biti oproščeni, če ne že vseh davščin in da- jatev, pa vsaj večine, in da bi bili oproščeni bremen, ki so jih morali nositi meščani. Na drugi strani pa so si seveda tudi mariborski meščani, hasnovalci premičnin, last zemlji- ških gosposk in sploh privilegiranega stanu, prizadevali, da se rešijo davščin in raznih bremen. Meščanom je zato prišel zelo prav privilegij vojvode Rudolfa IV. iz leta 1363, 248 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 ki ga je prej izdal tudi že za mesto Dunaj in druga avstrijska mesta. S tem privilegijem je Mariborčanom, »ki so jih stiskala razna neznosna bremena in davščine«, omogočil, da se za vsak funt imenja odkupijo z osmimi funti. Listina je tudi določala, da lastniki ne- premičnin, ki bi v tak odkup ne privolili, iz- gube s tem pravico do pobiranja davščin. Od- redil je tudi, da so meščani za poslopja, po- zidana na več kakor leto dni opustelih zem- ljiščih in pogoriščih, oproščeni nekaterih da- jatev.'" Spori s priviligeranim stanom zaradi davščin od nepremičnin v mestu so bili zna- čilni več ali manj za vse meščanske nasel- bine ter so se v primeru Maribora razplam- teli med mestom in zlasti samostani pred- vsem od začetka 16. stoletja naprej. Vrsto sporov so med meščani in zemljiški- mi gosposkami, ki so v mestu imele svoje nepremičnine in svoje podložnike v okolici mesta, povzročile zahteve meščanov, da tu- di gosposke nosijo v pogledu utrjevanja ob- zidja, kopanja mestnih jarkov in zavarova- nja mostu čez Dravo, skupaj z meščani enaka bremena, ter zahteve deželnih knezov, da bližnji podložniki prihajajo za taka dela v mesto na tlako. Ti spori so se razplamteli zlasti od sredine 15. stoletja v času ogrske in turške nevarnosti. Ponavljajoči se opomini deželnih knezov in pritožbe meščanov nanj v tej zadevi kažejo, da je večina zemljiških gosposk in sploh privilegiranega stanu po- skušala takim zahtevam uiti in se jim je na vso moč upirala, kar je za čas od srede 15. stoletja deloma razumljivo, saj je deželni knez od njih terjal nova bremena, ki jih do tedaj niso bili vajeni ali pa jim je stara povečeval. Tako je kralj Friderik IV. v času ogrske nevarnosti v letu 1446 od šentpavel- skega opata zahteval, da nemudoma pošlje v Fürstenfeld ali Radgono 28 konjenikov, 40 pešcev in 3 vozove z vso opremo.^i V nasled- njem letu pa je opatu Frideriku ukazal, da pošlje v Maribor 32 konjenikov, 60 pešcev in 4 vozove z vso opremo ter mu naročil, naj ima pripravljenih še več mož, ki naj bi jih po potrebi na njegov ukaz poslal.^^ V času te zunanje nevarnosti je Friderik 22. oktob- ra 1446 naslovil na vse zemljiške gosposke, torej tudi na samostane, ki so imele na ob- močju dveh milj okoli mesta Maribora svoje podložnike, da pošljejo le-te na tridnevno tlako za utrjevanje mesta.^^ Da so se zemlji- ški gospodje temu upirali, je razvidno iz prošnje mariborskega mesta cesarju Fride- riku iz julija 1455, v kateri ga prosijo, naj pri gosposkah doseže, da bodo svojo dolžnost, ki jim je bila naložena, izpolnili.^* Utrjevalna dela so zahtevala tudi velike množine lesa, ki pa ga meščani iz svoje razmeroma skrom- ne gmajne niso mogli v zadostni meri dobiti. Zato je Friderik v letu 1462 vsem lastnikom gozdov v okolici mesta ukazal, da dovole meščanom za potrebe utrjevalnih del iz njih jemati les.^^ Neprestani turški vpadi na Štajersko od 1471. leta dalje so terjali vse močnejšo ob- rambno moč tudi mesta Maribora in delež tu- di priviligiranega stanu. Zato je Friderik 26. aprila 1474 naslovil tudi na prebivalce Ko- roške pismo, v katerem naznanja, da se Tur- ki v velikih množicah zbirajo v Bosni z na- menom, da napadejo avstrijske dežele, ter je ukazal vsem svojim podložnim in imenoma tudi prelatom, da dajo na razpolago svojo pomoč za obrambo.^^ 4. junija istega leta pa je ukazal tudi šentpavelskemu opatu, da pri- de konec meseca v Maribor, kjer se bodo prelati skupaj z meščani in plemstvom po- govorili glede obrambe Kranjske, Koroške in Štajerske pred Turki.^'' 1482 je cesar od zem- ljiških gosposk, ki so imele podložnike zunaj mesta, ponovno zahteval, da le-ti pridejo na tlako za utrjevanje mesta, s pripombo, češ da so mestne utrdbe že dotrajane.^^ 23. februar- ja 1494 pa je kralj Maksimilijan sklical za 6. april deželni zbor v Mariboru, ki naj bi razpravljal o obrambi pred Turki, in je opa- tu ukazal, da je na ta posvet dolžan priti sam osebno.ää Na kraju naj omenimo še več kot deset let trajajoči spor med šentpavelskim samo- stanom in mariborskim mestom zaradi mit- nine pri Velikovcu. Samostan je v letu 1311 vzel od Friderika iz Vovber za 100 mark sreb- ra dunajske teže velikovško mitnino v za- kup za tri leta.!"" V letu 1448 pa je Št. Pavel že bil lastnik mitnice, saj je tedaj opat Peter dal velikovškemu mestu mitnino v zakup za štiri leta, »"i kar je prior s konventom nazna- nil tudi v listini, v kateri je bilo rečeno, da bo samostan mestu zakupnino znižal žal, če bi mariborski meščani in meščani dru- gih deželnoknežjih mest odrekali mitnino.i''^ In res, to se je v primeru Maribora tudi zgo- dilo, kajti že v naslednjem letu je kralj Fri- derik IV. sporočil mariborskemu sodniku in svetu, da se je pri njem opat pritožil, češ da trgovci odklanjajo plačevanje mitnine z izgovorom, da so jo oproščeni. Fride- rik je tudi določil komisarje, ki naj bi vso stvar pretresli-^'ä Ker pa spor ni bil zglajen, je Friderik v letu 1459 imenoval nove komi- sarje, in med njimi oskrbnika pliberškega gradu Henrika Himmelbergerja ter jim na- ročil, naj zaslišijo obe strani in spor konča- jo; če pa jim to ne bo uspelo, tedaj naj mu po- šljejo poročilo, da bo o tej stvari sam odlo- čil.io^V avgustu naslednega 1460. leta spor še vedno ni bil odpravljen, zato je cesar določil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 2491 štajerskega deželnega glavarja Leopolda Stubenberga, naj obe stranki zasliši in nato izreče svoj sklep.i^^ Očitno pa tudi Stuben- berg ni stvari prišel do kraja, saj je cesar v naslednjem mesecu ponovno ukazal svojim komisarjem in med njimi že omenjenemu Himmelbergerju, naj stvar ponovno pretre- sejo.'"* V oktobru sta bili po komisarjih zasli- šani obe strani in Mariborčani so trdili, da so mitnine enako kot Radgončani oproščeni. Meščani Velikovca pa so jim dokazovali, da Radgončani v redu plačujejo svojo mitnino in da so jo leta 1444 tudi še Mariborčani.'"' Konec meseca oktobra 1460 je Stubenberg po- novno posegel v ta spor in je določil dan za obravnavo, vendar so Mariborčani zahtevali njeno odložitev na drug termin.Konec na- slednjega meseca pa je bila ta dolgoletna pravda vendar končana. 26. novembra so mariborski sodniki, svet in meščani izdali listino, s katero naznanjajo, da je spor zaradi mitnine končan in da se zavezujejo, da so za »vse večne čase« dolžni njihovi ljudje pri velikovškem mestu plačevati mitnino. OPOMBE 1. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III, Ljubljana 1911, št. 395, str. 232—233 (v nadaljnjem Gradivo). — 2. Ibidem. Gradivo III, št. 402, str. 236—237. — 3. Gradivo III, št. 408, str. 239—240. Gradivo IV, št. 654, str. 333—334 in št. 855, str. 429. — 4. J. Mlinaric, Gra- divo za zgodovino Maribora (= GZM) I, Maribor 1975, št. 3. — 5. Gradivo III, št. 408, str. 241. — 6. Prim. J. Koropec, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stolet- ja, Maribor 1972, str. 20. — 7. Gradivo III, št. 403, str. 240. — 8. Prim. J. Mlinaric, Admontski Račji dvor pri Mariboru, CZN XLIX, 1978, str. 34 si. — 9. J. Koropec, o. c, str. 76—78. — 10. H. Pir- chegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 43. 11. — Gradivo IV, št. 796, str. 394—395. GZM 1/98. — Ila. Gra- divo III, št. 408, str. 240, IV, št. 839, str. 420. — 12. Fr. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije 1228—1928, Maribor, 1928, str. 74—75 in J. Ko- ropec, o., str. 85. GZM III/122. — 13. Gradivo III, št. 402, str. 236—238. GZM I/l0. — 14. J. Ko- ropec, o. c. str. 54 si. — 15. Ibidem, str. 157. — 16. GZM IV/1. — 17. GZM 11/71. — 18. J. Koro- pec, o. C, str. 159. — 19. Ibidem, str. 158. Trdi- tev W. Fresa eher j a, da v letu 1372 po vsej ver- jetnosti ni bilo med Mariborom in Velikovcem mostu, ne bo držala, saj se most pri Dravogradu omenja že v času okoli leta 1200 (Gradivo IV, št. 639, str. 325) (Glej W. Fresacher, Die mittelal- terlichen Urbare des Benediktinerstiftes St. Paul in Kärnten 1289/90 und 1371/72. Wien 1968, str. 219). B. Schroll, Urkundenbuch des Benedictiner- Stiftes St. Paul in Kärnten, Wien 1876, št. 600, str. 469 v Fontes rerum Austriacarum II/XXXIX = FRA II/XXXIX. — 20. GZM I/IO. — 21. GZM 1/3. — 22. GZM 1/49. — 23. GZM I/IO. — 24. Gradivo IV, št. 839, str. 420 in GZM 1/30. — 25. Gradivo V, št. 44, Str. 34—35 in GZM 1/43. — 26. Gradivo IV, št. 840, str. 421 in GZM 1/31. — 27. GZM 1/49. — 28. GZM 1/14. V letu 1311 srečamo v dokumentu za šentpavelski samostan kot pričo tudi komtur- ja Rüdigerja (GZM III/6). — 29. Gradivo IV, št. 845, str. 423 in GZM 1/33. — 30. Gradivo IV, št. 854, str. 427—428 in GZM 1/34. — 31. Gradivo IV, št. 391, str. 198 in GZM I/l. — 32. Gradivo IV, št. 475, str. 240 in GZM 1/4. — 33. Gradivo IV, št. 855, str. 429 in GZM 1/35. — 34. Gradivo IV, št. 851, str. 425—426 in GZM 1/32. — 35. Gra- divo IV, št. 839, str. 420—421 in GZM 1/30. — 56. Gradivo V, št. 229, str. 123 in GZM 1/52. — 37. GZM 1/68. — 38. GZM 1/71. — 39. GZM 1/75. — 40. GZM 1/82. — 41. GZM 1/91. — 42. GZM 1/102. — 43. GZM II/4 in prim. GZM II/3. — 44. GZM 1/75. — 45. GZM V/15 in 38. — 46. GZM III/7. — 47. GZM III/U. — 48. GZM III/76. — 49. GZM V/15. — 50. GZM 1/34. — 51. GZM 1/52. — 52. GZM 1/98. — 53. GZM III/8. Prim. J. Mlinaric, Župnija sv. Janeza Krstnika v Maribora pod ju- risdikcijo salzburške nadškofije XII. stoletje — 1786 (Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije, Maribor 1978), str. 130—132. — 54. GZM III/74. — 55. Poslednjič v letu 1399 (GZM V/75). — 56. GZM III/IO. — 57. GZM III/32. — 58. GZM III/41, — 59. GZM 11/117, — 60. GZM III/42. — 61. Orig. perg. listina 1423, april 8. (št. 232) v arhivu krške škofije v Celovcu. — 62. Orig. perg. listi- na 1425, april 18. v fondu gospoščine Greinburg v Gornjeavstrijskem deželnem arhivu v Linzu. — 63. Orig. perg. listina 1433, avgust 8. (št. 5399) v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (= SLa). — 64. Prepis listine 1438, februar 5. v rokopisu 2714 (XVI. stol.), fol. 189—190 v SLa. — 65. Prepis v Grebinjski Itopialni knjigi (XVI. stol.), št. 108, fol. 96 v Koroškem deželnem arhi- vu v Celovcu (= KLa). — 66. Ibidem, št. 94, foL 83. — 67. Orig. perg. listina v Pokrajinskem ar- hivu Maribor (= PaM). — 68. Orig. perg. listina 1432, januar 8. (št. 244 v arhivu samostana St. Pavel (= AStP); prepis 1435, oktober 21. v Gre- binjski kopialni knjigi št. 95, fol. 85. ibidem, št. 109, fol. 97; 1451, oktober 17. Glej opombo 61. 1435, oktober 21. prepis v Grebinjski kop. knji- gi, št. 95, fol. 85. orig. perg. 1. 1423, oktober 1. (št. 234) v arhivu krške škofije v Celovcu. 1433, junij 19. : orig. per. 1. v PaM. 1451, oktober 17. : prepis v Grebinjski kop. knjigi, št. 107, fol. 195. — 69. GZM 11/104. — 70. GZM III/7. — 71. GZM III/35. — 72. GZM V/46. — 73. J. Wichner, Ge- schichte des Benediktiner-Stiftes Admont III, Graz 1878, str. 8. — 74. Gradivo V, št. 329, str. 173 in GZM 1/55. — 75. GZM III/41 in III/54. — 76. GZM IV/7. — 77. 1322: GZM III/66; 1353: IV/59; 1394: V/65 in 1441: FRA II/XXXIX, št. 452, str. 397. — 78. GZM IV/96. — 79. Orig. perg. 1. (št. 232) 1423, april 8, v arhivu krške škofije; orig. perg. 1. (št. 234); 1423, oktober 1. prav tam. orig. perg. 1. v fondu gospoščine Greinburg v Gornjeavstr. deželnemu arhivu v Linzu.; orig. 250 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 perg. 1. 1433, junij 19. v PaM; orig. perg. 1. (št. 5399) v SLa. prepis 1435, olitober 21. v Grebinj- ski kop. knjigi, št. 95, fol. 85.; orig. perg. 1. 1436, maj 25. v PaM; prepis 1438, februar 5. v rok. 2741, fol. 190V v SLa; prepis 1438, marec 2. v Grebinjski kop. knjigi, št. 108, fol. 96; prepis 1440 ibidem, št. 94, fol. 83; prepis 1441, maj 12. ibidem, št. 109, fol. 97. — 79a. Orig. perg. 1. (št. 5146) V SLa. — 80. Orig. perg. 1. 1444, februar 28. v PaM. — 81. FRA II/XXXIX, št. 473, str. 408; orig. perg. 1. 1449, marec 7. v PaM; prepis v Gre- binjski kop. knjigi, št. 107, fol. 95; orig. pap. 1. 1458, julij 9., Kamnica v AStP. — 82. Orig. perg. 1. 1433, september 25. v AStP. — 83. Prepis 1495, september 29. v rok. 2714, fol. 175v—176 v SLa. — 84. 1494, november 11. (FRA II/XXXIX, št. 669, str. 518—521.); ibidem, št. 426, str. 380 in št. 427, str. 380—381. — 85. FRA II/XXXIX, št. 427, str. 380. — 86. Ibidem, št. 509, str. 423 in št. 599, str. 380. — 86. Ibidem, št. 509, str. 423 in št. 599, str. 468. — 87. J. Mlinaric, Gospoščina Lim- buš pri Mariboru, CZN XL VII, 1977, str. 76 in fond kernende Melje, rok. št 1684, str. 222 v SLa. — 88. J. Mlinaric, Kamnica in nje- na župnija do prve polovice 18. stoletja. CZN XLVIII, 1977, str. 92—93. — 89. Orig. perg. 1. (št. 244) 1432, januar 8. v AStP in 1433, junij 19. v PaM. — 90. 1362, marec 11., Maribor (GZM IV/99). — 91. 1446, maj 18. (FRA II/XXXIX, št. 462, str. 402^03). — 92. 1447, maj 11., Gradec (FRA II/XXXIX, št. 467, str. 405). Prim, tudi ibidem, št. 466, str. 404—405. — 93. Prepis v rokopisu 2714, fol. 17 v SLa. — 94. Ibi- dem, fol. 17V. — 95. 1462, januar 17., Gradec (Ibi- dem, fol. 17rv). — 96. FRA II/XXXIX, št. 582, str. 459—460). — 97. FRA II/XXXIX, št. 584, str. 461. Prim, tudi št. 585, str. 461—462. Šentpavelski opat j e so se pogosto mudili ne samo na Fali, temveč gotovo tudi v Mariboru. 1285 se je v me- stu mudil opat Ditrik skupaj z nekdanjim opa- tom Hermanom in kaplanom Henrikom ter s pi- sarjem Nikolajem (GMZ 11/58). — 98. Prepis v rok. 2714, fol. 16v v PaM. — 99. FRA II/XXXIX, št. 667, str. 518. — 100. GZM III/7. — 101. FRA II/XXXIX, št. 474, str. 408—409. — 102. St. 475, str. 409. — 103. St. 479, str. 411. — 104. St. 516, str. 427—428. — 205. St. 529, str. 434. — 106. St. 530, str. 434—435. — 107. St. 531, str. 435—436. — 108. St. 532, str. 436-437. — 109. St. 535, str. 437—438. SREDNJEVEŠKI PEČATNIKI IZ ZBIRKE NARODNEGA MUZEJA V LJUBLJANI B020 OTOREPEC Narodni muzej v Ljubljani hrani v svo- jem kulturnozgodovinskem oddelku poleg mnogih drugih zanimivih predmetov s tega področja tudi precejšnjo zbirko raznih pe- čatnikov oziroma tiparjev, ki je nastala v približno poldrugem stoletju. Ker jih je naj- več iz obdobja Ilirskih provinc — med temi je najbolj znan pečatnik ljubljanske prosto- zidarske lože — bi bilo treba te obdelati po- sebej. Pri sistematičnem pregledu je bilo identificiranih poleg teh še precej zanimi- vih primerkov, od katerih si oglejmo v tem sestavku pet srednjeveških. Nekateri od teh spadajo nedvomno med najstarejše pečat- nike te zbirke. 1. Pečatnik Petra Morosinija grofa Osorja na Cresu iz let 1205—1236. Pečatnik iz me- denine ima obliko ob zgornjih vogalih za- obljenega ščita, kar je zaradi uporabe grba v pečatu prišlo od sredine 13. stoletja vedno pogosteje v rabo. Širina pečatnika zgoraj je 37 mm, višina 41 mm, debelina pa ok. 2 mm. Na zgornji strani je ušesce visoko 10 mm in široko 2,5—4 mm, s 4 mm široko luknjo, ki je služilo za obešanje pečatnika na verižico in pa za lažje odtiskovanje v vosek.i Na hrbtni strani je le nekaj rahlih sledov pilje- nja. Napis, ki začenja s simbolično invoka- cijo v obliki križca na sredini zgoraj je spe- ljan med dvema tankima črtama, ki tečeta vzporedno z robom pečata in se glasi: • SIGIL' • P • ABSERENSIS • COMITIS ¦ to je: Sigillum P(etri) Abserensis comitis. Na napisu so vidni sledovi piljenja oziroma po- skusa za odstranitev dela napisa, zlasti pri črkah NSIS. Po mnenju znanega heraldika Siegenfelda je v pečatnem polju oziroma grbu podoba vzpenjajočega se panterja, ki pa ima tu kot posebnost kopita ter je brez ro-. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 251! gov. Pečatnik je bil torej že obravna- van v znanstveni literaturi, predvsem zaradi svoje starosti, dobre ohranjenosti in ome- njene posebne oblike panter j a.^ Ker gre po napisu sodeč za pečatnik nekega grofa na Osorju (Absaro) na Cresu, je bilo iz ohra- njenih imen le-teh po začetni črki P izbrati kot najverjetnejšega Petra Maurocena ozi- roma Morosinija, ki se omenja kot osorski »comes« med leti 1205 in 1236,3 kar bi tudi časovno ustrezalo taki obliki pečatnika. Pre- vladuje mnenje, da je grb na tem pečatu tj. panter dejansko grb mesta Oso rja, ki je tudi pozneje imel v grbu italijansko obliko pan- terja, imenovanega »dolce«, in sicer zlatega na modrem polju.* Zaradi neobičajne oblike tega panterja s kopiti je kasneje prevladal v creskem oziroma osorskem grbu nekakšen konj s kremplji na nogah,^ ki naj bi bil tudi na dveh novcih, najdenih pri izkopavanjih pri Osorju.^ Pečatnik, ki so ga zaradi njegove neobičajne oblike in ušesca imeli za »bakre- no srčasto medaljo«, je bil najden pri nekem izkopavanju v Pulju in ga je 1864 kranjske- mu deželnemu muzeju poklonil Jurij Svaj- ger c. kr. policijski komisar v Pulju.' 2. Pečatnik viteza Gotholda iz Federauna iz prve polovice 14. stol. Pečatnik z inven- tarno štev. 15.961 je iz medenine, okrogle oblike, premera 24 mm in debeline ok. 2,5 mm. Na hrbtni strani ima zgoraj na za- četku napisa ušesce 8X6 mm z luknjico pre- mera 3 mm, rahla vzpetina pa se vleče preko celega pečatnika. Napis, ki se začenja zgo- raj na sredini s križcem, je med dvema čr- tama iz drobnih biserov in se glasi: S GOThOLDI DE FEDERAVVE. V sre- dini pečata je podoba orla z razprostrtimi pe- rutmi in nimbom okoli glave, kar je v heral- diki simbol Janeza Evangelista, ki mu pa tu manjka med nogami sicer običajni zvitek kot sim.bol biblije.8 Zakaj tak orel, ni znano, mor- da je bila bližnja cerkev posvečena temu svet- niku. Ugotovljeno je bilo, da je edini grad s tem imenom današnja grajska razvalina Federaun južno od Beljaka. Zgradil ga je bamberški škof Eberhard sredi 12. stoletja, kasneje je bil nekaj časa v lasti vitezov iz Roža, nato zopet Bamberga. Leta 1311 se prvič omenjata grajska stolpa, grad in go- spostvo pa so upravljali razni bamberški oskrbniki,' ki so se po takratni navadi imenovali po svojem sedežu, tukaj po Federaunu. Lastnik tega pečatnika je bil zelo verjetno eden od takih oskrbni- kov. V listini od 14. aprila 1360 je Ven- dei, vdova »Goppolden von Vedrawn« z otroki in sorodniki prodala Bambergu svoj dvor pod Fedraunom.i" Ker je bil ta Goppold, ki je skoraj gotovo istoveten z našim Got- holdom, takrat torej že mrtev, moremo po- staviti naš pečatnik časovno v prvo polovico 14. stoletja, kar popolnoma ustreza pečatni- kom nižjega plemstva iz tega časa. Pečatnik žal ni ohranjen v odtisu na nobeni danes zna- ni listini, tako da je dejansko edino pričeva- nje o grbu tega Gotholda in morda ne na- zadnje tudi o starosti event, cerkve, posve- čene Janezu Evangelistu v bližini. Odtis te- ga pečatnika iz moderne dobe hrani tudi mu- zej v Beljaku, vendar brez navedbe nahaja- lišča." 3. Pečatnik Žida Baruha, sina rabija Me- nahema iz 14. stoletja. Mali pečatnik z in- ventarno številko 20.232 je iz medenine, oval- ne oblike, velikosti 17 X 21 mm in debeline ok. 3 mm. Držalo širine 3 mm, verjetno z ušescem in luknjico na hrbtu pečatnika, je v celoti odbito, vidni so le še sledovi. Poleg te- ga je bil pečatnik močno udarjen, morda s kladivom, tako da je pečatna ploskev počila na tri dele, kar bi kazalo na namerno uniče- nje pečatnika, morda po smrti lastnika, kot je to bila srednjeveška navada. Kje je bil najden in kako je prišel v zbirko pečatnikov Narodnega muzeja, ni znano. Na pečatni ploskvi pokončno ovalne oblike je zgoraj najprej majhna šesterokraka (Davidova?) zvezda, nato dve vrstici v hebrejščini, pod njima veliki latinski črki B — M in v spod- nji polovici velikemu W podoben okrasek iz dvojne črte, ki ima na spodnjih konicah obe- šeno tehtnico (?). Na dnu je ponovno majhna peterokraka zvezdica. Profesor dr. Angelo ' Vivian, strokovnjak za judaistiko z univerze ! v Pisi je na mojo prošnjo prebral — zaradi | omenjene poškodbe pečatne ploskve tudi le j s težavo — vrstici v hebrejščini takole: brwki br / mnhm kz, kar naj bi bilo razrešeno: Ba- i ruh ben rabi Menahem Kaz tj. Baruh sin ra-i 252 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 bija Menahema Kaz. Hebrejsko ime Baruh so v srednjem veku prevajali v Italiji z Bene- dictus, Menahem pa kot Consolator, oziroma v Nemčiji kot Tröstel ali Troestel oziroma Troestlein (trösten = consolare = tolažiti). Latinski črki B — M sta torej kratici-sigli za imeni Baruh in Menahem. Vsa ta imena so znana tudi pri nas iz številnih ohranjenih židovskih zadolžnic, zlasti iz Maribora in Ljubljane. Tako se v letih 1440 in 1447 v Ljubljani sicer omenja Žid Baruh,!^ vendar je naš pečatnik glede na obliko in držalo go- tovo še iz 14. stoletja. Mariborski žid Tröstel oziroma Troestlein, omenjen med leti 1346 in 1350,1^ bi prišel preje v poštev kot oče last- nika našega pečatnika. Morda bo možno do- ločneje identificirati lastnika šele takrat, ko bodo sistematično zbrana vsa židovska imena z našega področja, zlasti pa tista, oh- ranjena v številnih doslej neprebranih he- brejskih pripisih na koncu sicer v nemškem jeziku pisanih srednjeveških zadolžnic.^* Vse- kakor pa sodi ta pečatnik med redke pri nas ohranjene srednjeveške židovske pečatnike, ki so jih le-ti uporabljali predvsem v med- sebojnem dopisovanju in poslovanju — zato tudi napis v hebrejščini — kajti zadolžnice so smeli še 1478 pečatiti samo mestni sodniki in župani ali posebni sodniki židov.^^ 4. Pečatnik ogrsko-češkega kralja Ladisla- va Posthumusa za šlezijski vojvodstvi Sved- nice in Javor iz let 1440—1457. Veliki okrogli, iz medenini podobne pozlačene kovine izde- lani pečatnikih 2 inv. št. 20.238 ima premer 84 mm. Na hrbtni strani ima ročaj, visok ob spodnjem robu ok. 10, ob zgornjem pa ok. 30 mm, kjer je s štirimi zarezami nekoliko okrašen. Podoba na pečatu prikazuje kralja, sedečega na enostavnem prestolu, oblečenega v opasano tuniko, ki ima ob vratu koničast izrez in je do pasu na gosto posejana z gumbi. Okrogla, roži podobna sponka drži spredaj skupaj plašč, ki leži v treh gubah preko naročja. Na glavi ima kralj listno kro- no s petimi konicami, na obe strani mu na ramena padajo gosto nakodrani dolgi lasje. V levici drži žezlo, v dvignjeni desnici pa državno jabolko. V pečatnem polju, okraše- nem oz. damasciranem z mnogimi vejicami, lebdita ob prestolu na desni ščit z grbom Češke (lev), levo pa grb Švednic (orel). Napis v lepi gotski minuskuli ob robu med linijama iz biserov se glasi: »Ferdinandus • III • dei ¦ gracia • bohemie • rex • et • dux . swidnicen- sis • ac • iawrensis«. Toda ime Ferdinanda III. je vidno pozneje vloženo v izrezan del ob robu, ko je bilo tako odstranjeno ime pr- votnega lastnika pečatnika. Razen tega so črke tega imenskega inserta nepravilne in mnogo grše od ostalih črk napisa. Tudi slab- ša pozlata je tu že odpadla. Glede na naslov prvotnega lastnika tj. »kralj Češki in vojvoda Svednic in Javorja« je bil kot prvi lastnik pečatnika prvotno domnevan češki kralj Vac- lav IV., ki je po materi Ani iz Svednic, tretji ženi Karla IV. in dedinji obeh šlezijskih voj- vodstev, dobil ti vojvodstvi v letih 1368/69" in si je dal takrat verjetno izdelati pečatnik s takim naslovom. Danes je znan le drugi pe- čat za ti vojvodstvi z naslovom rimskega (nemškega) in češkega kralja ter vo j vodstva Švednice.ia Zaradi vrinka »rimski« je moral na kraju odpasti »in Javorja«. Sicer pa je podoba na tem drugem pečatu popolnoma enaka našemu pečatniku, celo potek vejic pri damasciranju polja je popolnoma enak, jasno znamenje, da je naš pečatnik kopija tega pe- čata Vaclava IV. oz. prejšnjega za vojvodstvi z enakim napisom. Prvotni lastnik našega pe- čata je bil ugotovljen šele po primerjavi opi- sa in odtisa pečata kralja Ladislava Posthu- musa (1440—1457) za omenjeni vojvodstvi, ki se v najmanjših podrobnostih sklada z na- šim pečatnikom, »predelanim« kasneje na Ferdinanda III. Enak ikonografski tip pečata in enak napis — seveda s prilagojenimi osebnimi imeni — za obe vojvodstvi je najti tudi v pečatih kralja Sigismunda (1420 do 1437) in kralja Albrehta II. (1438—1439).i9 Odtis tega pečata z originalnim Ladislavovim napisom z neznane listine tega kralja za Švednice in Javor je ohranjen v zbirki peča- tov K. v. Sava v Hišnem, dvornem in držav- nem arhivu na Dunaju.^" Zanimivo je, da je po ohranjenih opisih tega mladega kralja možno domnevati, da gre pri tem pečatniku skoraj za njegov portret; imel je baje velike sijoče oči in dolge svetle kodraste lase. Tako moremo torej nastanek našega pečatnika sta-^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 253 viti med leta 1440 in 1457, ko je Ladislav umrl. Kasneje je pečatnik prišel na Dunaj in je bil po letu 1627, ko je Ferdinand IIL postal kralj Češki, preurejen na njegovo ime. V Ljubljano je prišel z ljubljanskim škofom Otonom Friderikom pl. Puchheimom (1641 do 1664) ali najkasneje z Jožefom Rabatto (1664—1683), v čigar zapuščinskem inventar- ju iz 1683 se direktno omenja kot »prastar«, zaradi neznanja branja napisa z domnevo, da gre za pečatnik cesarja Maksimilijana L, ki naj bi ga v Ljubljano prinesel škof Kri- štof Ravbar (1497—1536). Opis pečata se kon- ča s pripombami »Sit fides ubi veritas« in opozorilom, da je pečatnik »ein schöne Antiquitet«.2i Kasneje je prišel v škofijski muzej in v letih 1906/7 z njim vred v teda- nji deželni muzej Rudolfinum.^^ 5. Pečatnik ljubljanskega meščana in mest- nega svetnika Volbenka Wiser ja iz leta 1492. Okrogli pečatnik premera 30 mm je v celoti izdelan iz srebra, kar je precejšnja redkost. Na hrbtu ima držalo lepo izrezljano v obliki šarnirja, da se je ob prenosu položilo ob pečatnik. Ker je srebro kot material za pe- čatnike sorazmerno mehko, je pečatna plo- skev danes precej preprežena z raznimi ra- zami. Po umetniški plati lahko rečemo, da gre za enega najlepših meščanskih pečatov iz konca 15. stoletja pri nas. Glavno podobo predstavlja angel s križem na glavi in široko razprostrtimi krili, položenimi ob zgornjem delu pečata. Desno roko naslanja angel na ščit z Wiserjevim grbom: črko W in nad njo šesterokraka zvezda. Na posebnem napisnem traku, ki se vije od leve strani navzdol proti desni je napis: S(igillvm) - wolfgang - wiser- 1492. Med besedami so majhne peterokrake zvezdice in drobni krogci. Letnica je iz- pisana v celoti že z arabskimi številkami, kar je v drugi polovici 15. stoletja že običaj- no in pomeni najverjetneje leto izdelave tega pečatnika. Po zasnovi in likovni izdelavi zelo spominja na pečat mesta Muraua na Štajer- skem iz leta 1491.^2^ Lastnik pečatnika Vol- benk oz. Wolgang V/iser je znan iz mnogih listinskih in drugih virov iz druge polovice 15. stoletja, vendar na nobeni ohranjeni listi- ni ni odtisa tega pečatnika. Leta 1468 je kot ljubljanski deželski sodnik dobil za ženo Ur- šulo iz zapuščine ljubljanskega meščana Le- narta Poscha, prvega moža Uršule, hišo v Ljubljani na vogalu Mestnega trga, po- leg tega še mesarsko stojnico na spod- njem mostu (dan. Tromostovje), pristavo pred mestom in drugo posest.^^ Mesar- sko stojnico je imel še tudi leta 1496.^^ Leta 1478 in kasneje se omenja kot ljubljan- ski meščan,25 leta 1484 je omenjena njegova hiša na Bregu na Vrhniki,^« 1489 pa njegov travnik pred Križankami v Gradišču.Leta 1491 je v dveh listinah ljubljanskih frančiš- kanov naštet med tedanjimi člani mestnega sveta.^ Gre torej za bogatega uglednega meščana tistega časa in temu socialnemu po- ložaju ustreza tudi ta lepo izdelani srebrni pečatnik. OPOMBE Kratice pomenijo: AS — Arhiv SR Slovenije v Ljubljani; GZL — Gradivo za zgodovino Ljub- ljane v srednjem veku I, 1956 — XII, 1968; HHStA — Haus-, Hof- und Staatsarhiv in Wien, Allgemeine Urkundenreihe; — MHVK — Mitt- heilungen des Historischen Vereines für Krain; MMVK — Mittheilungen des Musealvereins für Krain. 1. W. Ewald, Siegelkunde, 1914, str. 128—129, 206. — 2. A. A. V. Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Graz 1900, str. 121, slika: Tafel 9, Nr. 23. — 3. T. Smičiklas, Diplomatički zbor- nik kraljevine Hrvatske, Dalmacije i Slavonije sv. III, br. 43, 88, sv. IV, br. 9. — 4. Siegenfeld o. d., str. 121. — 5. H. G. Ströhl, Städte-Wappen von Österreich-Ungarn, Wien 1904, str. 53. — 6. A. Klodič, Die Ausgrabungen auf Ossero, Mitt, d. k. k. Central-Commission N. F. 11, 1885, S. V. — 7. MHVK 19, 1864, S. 42. — 8. G. Seyler, Ge- schichte der Heraldik, 1970^, S. 150. — 9. F. X. Kohla-G. A. V. Metnitz-G. Moro, Kärntner Bur- genkunde I, S. 47—48, II, S. 30—31. — 10. Listi- na 1360, april 14., kopija v HHStA, Hs. 1049, fol. 134'—135, Nr. 218, regest Monumenta historica ducatus Carinthiae X, Nr. 550. — 11. Ta poda- tek in kopijo zgornje listine mi je ljubeznivo po- sredoval dr. W. Neumann, direktor muzeja v Be- ljaku, za kar se mu na tem mestu iskreno zah- valjujem . — 12. Listini 1440, november 11. v HHStA, regest H. Wiessner, Die Schenken von Osterwitz, Klagenfurt 1977, S. 114, Nr. 429 in 1447, april 29. ravno tam S. 115, Nr. 438 (napač- no branje Meroch). — 13. Listine: 1346, avgust 10. nekoč v HHStA, Rep. XIV, 1350, marec 17. nekoč v HHStA, Rep. III, 1350, maj 6, nekoč v HHStA, Rep. XIV. sedaj vse tri v AS. — 14. Pri- 254 < KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 merjaj n. prim, listino 1428, pred maj 23. v MMVK 20, 1907, S. 204, Nr. 356. — 15. J. Oimel, Monumenta Habsburgica 1/2, Wien 1855, p. 834, Nr. 1017. — 16. Podrobno bo obravnavala ta pe- čatnilc obširnejša razprava avtorja tega pri- spevka pod naslovom »Über einen Siegeltypar Ladislaus des Postumus bzw. Ferdinands III.«, ki bo izšla v Mitteilungen des österreichischen Staatsarhivs Bd. 35, 1982. — 17. Böhmer-Ficker, Regesta imperii VIII, Nr. 1559 d, 1561, R171, 4782 a, 4785. — 18. O. Posse, Die Siegel der deuts- chen Kaiser und Könige von 751 bis 1806, II. Band 1347—1493, Dresden 1910, Tafel 8, Nr. 7. — 19. Ewald o. d., str. 114. opomba 2. — 20. K. v. Sava, Die Siegel der österreichischen Regenten bis zu Kaiser Max I., Wien 1871, S. 146. — 21. Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Škofijski inven- tarji fase. 2 (trije enaki primerki), objava : MHVK 7, 1852, S. 27. — 22. Četrto izvestje Dru- štva za krščansko umetnost v Ljubljani za leta 1903—1906, Ljubljana 1907, str. 20—21. — 22a. Siegenfeld o. d., Tafel 28, Nr. 71. — 23. Li- stina 1468, april 9. Gradec v GZL VI, št. 28. — 24. Vicedomski urbar iz 1496 v GZL XII/2, str. 6. — 25. Listina 1478, junij 9. v J. Chmel, Mo- numenta Habsburgica 1/2, Nr. 934. — 26. Listina 1484 januar 5. v HHStA, Hs. W64, fol. 243. — 27. Listina 1489, november 27. v GZL VII, št. 96. — 28. Listini 1491, avgust 27. Ljubljana in 1491, september 2. Ljubljana v: G. Rant, Die Franziskaner der österreichischen Provinz... Kamnik 1908, str. 99—110, 110—118. PTUJSKI HISTORIOGRAF SIMON POVODEN 1753—1841 KRISTINA SAMPERL-PURG V letošnjem letu se spominjamo 140-letnice smrti zaslužnega delavca tudi s področja zgo- dovinopisja. Dr. Fran Sijanec ugotavlja, da je bilo preučevanje krajevne zgodovine nad- vse važna komponenta dela, ki so ga častno opravili v Ptuju domačini in priseljeni zgo- dovinarji ter arheologi. Ptujska historiogra- fija zavzema v Sloveniji eno najpomembnej- ših mest v lokalnem zgodovinopisju. Zraven zgodovinopisja je nadvse pomembno tudi zbiranje in skrb za zavarovanje spomenikov. Na področju zgodovinopisja in zbiranja ima neprecenljive zasluge ravno Simon Povoden. Naj navedem nekaj drobnih biografskih po- datkov. Simon Povoden se je rodil leta 1753 v Vrhovcih, takrat v lučanski, danes v župniji Sv. Jurija ob Pesnici (Jurski vrh). Vrhovci, z izjemo ene hiše, danes pripadajo Avstriji. Simon Povoden se je rodil v Vrhovcih, ki so onstran meje. V ljudsko šolo je hodil v Zgor- nji Kungoti. Gimnazijo in filozofijo je končal v Gradcu. Po dovršenih teoloških študijih je služboval kot kaplan pri Sv. Janžu v Ca- kavski dolini (Avstrija). Leta 1784 je kot ka- plan služboval v Juršincih. Se istega leta pa je nameščen kot bolniški kaplan v Ptuju, kjer je leta 1793 postal beneficiant Golobo- vega beneficija. To službo je opravljal vse do leta 1837, ko je stopil s 84 leti v pokoj. Leta 1841 je umrl v hiši v Muršičevi ulici (brez številke) v Ptuju in je pokopan na mestnem pokopališču. Kot civilni kaplan je opravljal svojo duhovniško službo v bolnišnici in In- validskem domu. Radodaren in socialno ču- teč je dobršen del sredstev, ki jih je dobival kot upravljalec Golobovega beneficija, in v obliki raznih nagrad (za 52-letno delo pri Invalidskem domu je prejel nagrado v zne- sku 150 zlatnikov) podaril v razne namene. Dodal je sredstva za dograditev bolnice, po- kril stroške za novi portal prosti j ske cerkve (1840), daroval tabernakelj šentlovrenški cerk- vi in za glavni oltar proštijske cerkve. Ob ve- likem požaru leta 1805 je izvedel uspelo akci- jo za zbiranje sredstev prizadetim. Bil je tudi soustanovitelj Kmetijske družbe v Gradcu. Njegovo delo in življenje označuje misel sodobnika p. Ludvika Pečka (1804—1873), av- torja zgodovine minoritskega samostana v Ptuju, ki pravi, da si mora vsak posameznik in vsak narod sam pisati svojo zgodovino, če hoče kaj veljati. Ta misel je karakteristika in razlaga dela Simona Povodna, svojevrstnega in samosvojega ustvarjalca, ki je delal v duhu romantike in razsvetljenstva. V svojih delih ni obravnaval le Ptuja, ampak je po- segal tudi v širši prostor. Prepotoval je skoraj vse mariborsko okrožje, zbiral gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, čr- pal iz tiskanih del, obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Vse to je de- lal, ker mu je dediščina naših prednikov ve- liko pomenila in ker so ga k temu pripravili takratni državni ukazi in predlogi. Kaj je tisto, kar Simona Povodna še vedno ohranja živega? To so knjige, ki jih je na- pisal in njegove človeške odlike. Napisal je preko 30 del, od katerih na žalost ni nič tiskanega, vsa so ostala v rokopisu. Velika KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 255 1 Portret Simona Povodna (V. Skrabar je našel oljno i sliko v sejni dvorani štajerske deželne vlade v Grad- ; cu, objavljena je v CZN 1933) J veČina se jih hrani v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kateremu je avtor leta 1827 precej del sam podaril. Živega ga ohranja raznovrstna in bogata vsebina, natančnost in doslednost pa dajeta težo, kajti avtor je upo- rabljal, oz. jemal podatke iz originalnih listin in drugih aktov, pri katerih je navajal (ne vedno) kraj takratnega hranjenja, npr. Magi- strat Ptuj. Podatki, ki jih je jemal iz raznih kronik in literature, pa so toliko točni, koli- kor so natančne kronike in literatura. Vsebina njegovih del se nanaša na zgodo- vino Ptuja od rimskih časov do njegove dobe, na zgodovino župnij, samostanov, ubožnega špitala, plemiških rodbin, kulturne zgodovi- ne, arheologije, genealogije, varstva spome- nikov, šolstva itd. Mnogo je tudi pisal o gospodarskem položaju, pri čemer se je v duhu fiziokratizma zavzemal za racionaliza- cijo in zanimivo poročal o našem vinograd- ništvu, sadjarstvu, gozdovih, o možnostih za rudarstvo, o uvedbi krompirja pri nas. Simon Povoden je vsa dela napisal v nem- ščini. Njegovi biografi ugotavljajo, da ni bil usmerjen protislovensko, temveč bolj evrop- sko. Niso mu bile tuje ideje razsvetljenstva in tudi ne ideje slovenskega preroda. Ver- jetno ima zasluge za slednje tudi Volkmer, o katerem je Povoden napisal biografijo v Meščanski čitanki (Bürgerliches Lesebuch). Razmišljal je o slovenskem jeziku, ki bi mu po njegovem mnenju bilo treba posvetiti več pozornosti. V svojih delih navaja Trubarja, Dalmatina, Gutsmana, Smigoca in druge. Po- javlja se vprašanje, zakaj ni dal nič tiskati. Nekateri pravijo, da se je bal cenzure ali kritike, ker namreč sam ni bil nikoli zado- voljen s tem, kar je napisal. Dela, ki jih je zapustil, jemljemo danes kot zaključena dela, čeprav so to po njegovem koncepti. Oglejmo si nekaj originalnih naslovov knjig, ki se da- nes hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Podatki so posneti po Skrabar j evi razpravi, ki jo je leta 1933 objavil v CZN. — Merkwürdigkeiten der einstigen und jet- zigen Stadt Pettau-Versuch einer alten und neuen Geschichte von der Gegend und Stadt Pettau nebst anderen Denkwürdig- keiten in Untersteyermark. — Ein AUerly von Geschichten, Genealogien und mehr anderen Denkwürdigkeiten der Stadt Pettau. — Brauchbare Anzüglichkeiten aus Welt- und Kirchengeschichte entlehnt. — Denkwürdigkeiten der Pfarre Ehrenhau- sen. — Kurze Darstellung geschichtlicher Denk- würdigkeiten von der Stadt Pettovio in Untersteyermark, auch von Pannonien und Ungarn, seither selbes ein Königthum ist. — Beytrag zu einer steyermärkischen Kir- chengeschichte von allen Stiftern und Klöstern, welche in unsrer Steyermark annoch bestehen oder schon aufgelassen sind. II. Band. — Antiquitaeten Poetoviens. Abbildungen der römischen Votiv- und Begrabungssteine sammt einer Erklärung; Aufschriften aller Häuser und Grabstätten des bürgerlichen Friedhofes; auch Urkunden und Begeben- heiten, welche das Schloss und die Stadt Pettau seit altersher betreffen. — Notizen von dem bürgerlichen Armenspi- tale in Pettau, wie auch von der dortigen Krankenanstalt. — Abbildungen aller in Pettau und dessen Umgegend befindlichen Denksteine nebst einer gewagten Erklärung ihrer Aufschrif- ten. — Notaten aus Urkunden des Frauenstiftes Studenitz. — Das einstige Pettau, wie es war, auch das jetzige, wie es ist. — Beschreibung der Stadt Pettau, so sich im Archive des dasigen Minoritenconvents auffand. 256 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 — Geschichtlicher Entwurf von dem Schul- wesen in der Stadt Pettau. — Geschichte der Türken seit selber Zeit, in welcher sie zuerst in die Erbländer Oesterreichs eingebrochen sind, aus ächter Quelle gesammelt. — Geschichtliche Notizen von der steyer- märkischen Kreisstadt Cilli. Čeprav je Povoden malo objavljal, so čr- pali iz zgoraj omenjenih del in iz tukaj ne- omenjenih npr. Schmutz, Murko, Mommsen (Corpus inscriptiorum latinarum, III.), Conze, Pečko, Saria, Pirchegger, ki tudi ugotavlja, da je danes izgubljenega mnogo gradiva, ki ga je Povoden uporabljal in se je ohranilo le v njegovih prepisih. Prav tako ga omenjajo in so deloma zajemali iz njega A. Krempel, F. Raisp, J. Orožen, M. Slekovec, s prizna- njem se ga v svojem »Poetovio« spominja tu- di Abramič. Zanimivo je, da ga pri pisanju Zgodovine lavantinske škofije F. Kovačič ni uporabljal, vsaj omenja ga ne. Kdo je pozneje jemal iz Povodnovih del, mi ni znano, v no- vejšem času so to: J. Emeršič, J. Slodnjak, P. Klasinc, B. Jevremov, V. Bračič, K. Sam- perl... V Zgodovinskem arhivu v Ptuju hranimo tri Povodnova dela, in sicer v fondu Roko- pisna zbirka. Osnovni podatki o teh delih so posneti po regestih prof. A. Klasinca. Pod signaturo R-40 in R-41 je arhivirana Zgodovina mesta Ptuja v dveh delih, tako imenovano Bürgerliches Lesebuch (Meščan- ska čitanka) 1821, 1825. Zanjo pravi Skrabar, da je Povodnovo najboljše in najvažnejše delo. V našem arhivu hranimo sodobni prepis (transkripcija iz gotice) originala, ki ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu pod št. 177. Okrajšani rokopis istega dela (original) hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru. Prepis v našem arhivu je iz leta 1931; nastal je po naročilu Muzejskega društva v Ptuju (Smo- dič). Prva knjiga rokopisa vsebuje 508, druga Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekavske škofije pa 358 popisanih in oštevilčenih strani. De- jansko sta ti dve knjigi neizčrpen vir za zgo- dovino mesta Ptuja od najstarejših časov do 19. stol. V prvi knjigi sledimo gospodarjem in gospodom mesta Ptuja, seznanja nas z raz- nimi elementarnimi pojavi in nesrečami, go- vori o nastanku krščanstva in cerkveni ure- ditvi skozi čas, o rimskih in drugih spomeni- kih v mestu Ptuju. V drugi knjigi nas sezna- nja z naravnimi posebnostmi Ptuja in okolice, O značaju tukajšnjih ljudi, o narodopisnih za- nimivostih Slovencev v ptujski okolici, o na- pisih v mestu Ptuju, o podeželskih dvorcih, o najpomembnejših gradivih mariborskega in celjskega okrožja, o napisih na nagrobnikih, ki so na mestni župnijski cerkvi. Pri listanju po drugi knjigi zasledimo na strani 20 zapis o čarovniških procesih. V našem arhivu tudi hranimo nekaj originalnih dokumentov, nekaj fotokopij in mikrofilmov v zvezi s to problematiko. Povoden je opisal proces proti »čarovnici« Marjeti Kraljic (Mar- gareth Kralitschinn), 60-letni vdovi iz Haloz, ki so jo 18. avgusta 1673 zasliševali štirje možje, in sicer: Wolf Zauner, Mathias Schar- nibel, Tobias Starser in Bartholomi Novak. 25. avgusta istega leta so jo sežgali v bližini Podlehnika (Lichtenegg). O taistem procesu (ime, priimek, datum, kraj, imena zasliševal- cev, obsodba se ujemajo) hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju 15 mikrofilmskih posnetkov gradiva, ki se danes hrani v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu v fondu: Arhiv me- sta Ptuja in sicer gre za akte dominantnega deželskega sodišča. Torej je Povoden imel v rokah originalno gradivo, mi pa danes le mikrofilme. Povoden ne navaja, kje je prejel to gradivo v uporabo, temveč omenja samo »Criminalprozess des Unterklosters zu Pet- tau«. Morda bo koga motil Povodno v po- datek, da gre za kriminalni proces pri spod- njem samostanu (minoritski samostan), naši mikrofilmski posnetki pa so iz fonda domi- nikanskega (Gornjega) samostana. Kako je prišlo do te zamenjave in ali obstaja morda dvojnik tega gradiva mi ni znano. Določena povezava tiči v dejstvu, da je bila obsodba opravljena na ozemlju minoritskega konven- ta, ženska pa je stanovala na področju, ki je bilo podložno dominikanskemu samostanu. Krvavo rihto, torej obsodbo na smrt, je izre- kel deželski sodnik. Mikrofilmski posnetek zadnje strani zapisnika pove, da je bil to »Panrichter Paul Schatz«, sodnik in notar »in viertl Cilli«. Pod signaturo R-42 hrani Zgodovinski ar- hiv v Ptuju tako imenovano Hauptpfarrliches Geschichtenbuch (Zgodovina župnij maribor- skega okrožja in sekavske škofije) 1833. V našem arhivu je to edino originalno (po pi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 257! savi) rokopisno zgodovinsko delo ptujskega lokalnega zgodovinopisca Simona Povodna. Delo je nastalo v poznejši dobi njegovega us- tvarjanja in je precej nesistematično, saj je bil avtor star že 80 let. Obdelal je župnije ptujsko-ormoškega okoliša, gradove, gospo- stva, radgonski okoliš, župnije v nemškem delu mariborskega okrožja, župnije v zahod- nem delu Slovenskih goric in mariborskega okoliša. Pod signaturo R-60 hrani Zgodovinski ar- hiv Cerkveno zgodovino v dveh delih iz let 1823 in 1824. Originalni naslov: Beytrag zu einer steyermärkischen Kirchengeschichte, von allen Slovenen wie auch von den deut- schen Pfarreyen, und Klöstern, welche in unserer Steyermark noch bestehen oder schon aufgelassen sind (Zweiter Band). Rokopis je osnutek za dva rokopisa, ki ju hrani Štajer- ski deželni arhiv v Gradcu pod št. 481 in 471. Rokopis je bil leta 1924 podarjen Muzejske- mu društvu in je leta 1954 prešel v Zgodovin- ski arhiv. Cerkvena zgodovina vsebuje po- datke o cerkvi sv. Jurija v Ptuju, sv. Nikolaja v Lovrencu, sv. Trojice pri Veliki Nedelji, sv. Janeza v Ljutomeru, sv. Janeza v Mari- Prva stran cerkvene kronike iz leta 1833 z avtorjevim ; podpisom boru, sv. Mihaela v Radljah, sv. Jurija v Ho- čah, sv. Marije v Slivnici, sv. Lenarta v Slo- venskih goricah in sv. Marije v Jarenini. Simon Povoden ni bil samo historiograf, ampak tudi opisovalec in predstavitelj kul- turnih spomenikov. Leta 1830 je dal posta- viti okoli stolpa arheološke preostanke anti- čnega Poetovia. Res je, da je dunajska dvorna pisarna s posebnim dekretom (30. III. 1828) predpisala, da se morajo antične najdbe in zgodovinsko pomembni kamni vzidati v zu- nanjščine bližnjih cerkva. Res pa je tudi, da je Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju poskrbela za prve varnostne ukre- pe pri dominikanskem križnem hodniku na Ptuju in v cerkvi na Ptujski gori ravno na podlagi opozoril in poročil svojih dopisnikov in domačih zgodovinarjev, med katerimi Si- mon Povoden zavzema vidno mesto. Simon Povoden je bil vesten in natančen pri opravljanju svojega poklica in pri histo- riograf ski dejavnosti. Glavne pobude za ohra- nitev, skrb in zbiranje kulturnih spomenikov so v njegovem času prihajale za področje Štajerske z Dunaja ali Gradca. Zato se tudi ni čuditi, če je marsikateri preostanek romal v Gradec ali pa na Dunaj, včasih tudi zaradi prevelike zbirateljske vneme ali pa zaradi načrtnega odtujevanja naše kulturne dedišči- ne. Tudi sam Povoden je večino del podaril graškemu arhivu. Na ostalem delu slovenskega ozemlja so v tem času razmišljali in delali za Zedinjeno Slovenijo, za slovenski jezik, za slovensko kulturo nasploh, za slovenske zavode, ki bi hranili našo kulturno dediščino. Na Štajer- skem so te akcije vodili v glavnem entuziasti s skromnimi ekonomskimi in družbenimi mož- nostmi in se je pravi prerod začel šele v 50 letih 19. stol. Viktor Skrabar je leta 1933 zapisal, da bi ta skromni in preveč samokritični zgodovinar zaslužil, da bi se po njem imenoval kak trg ali ulica. Ta mali dolg je že poravnan. V krajevni skupnosti Ivan Spolenjak v Ptuju je ulica z njegovim imenom. Zal pa ni mogoče namestiti spominske plošče na hišo, kjer je umrl. Hiša je nenaseljena in brez ometa. Ve- lika pridobitev ne le za naše mesto, ampak tudi za širše področje bi bil prevod in tisk ene izmed njegovih knjig, npr. Meščanske čitanke. LITERATURA 1. Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1980, 4. knjiga, str. 231. — 2. Slovenski biograf- ski leksikon, Ljubljana 1933, IV. zvezek, str. 465—466. — 3. Časopis za zgodvino in narodopis- je, Maribor 1933, snopič 2-4, str. 213—229; Viktor Skrabar: Simon Povoden. — 4. Ptujski zbornik 258 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1893—1953, Ptuj 1953, str. 8—15; Fran Alič: Stir- \ je ptujski lokalni zgodovinarji, ki so priprav-1 Ijali, ustanovili in vodili naš muzej. — 5. Ptuj-j ski zbornik II., Ptuj 1962, str. 282—297; Dr. Frani Sijanec: Ptujski okoliš v luči spomeniškega var-^ stva. ŠOLSTVO V LENDAVSKI OBCINI IVAN ZELKO Najstarejše šole so župnijske šole ob žup- nijski cerkvi. Po Finaczyjevih ugotovitvah so na Madžarskem obstajale vaške šole ob se- dežu župnije že v 14. in 15. stoletju.^ Cerkveni obredi, kot maša, pogreb in dru- gi, zahtevajo, da biva v župniji razen duhov- nika še pevec, ki sam ali s skupino pevcev odpeva mašniku pri bogoslužju. Tako so imeli že pri najstarejših župnijah najetega moža, ki je opravljal to službo. Tudi v Len- davi je bilo tako, o čemer pričajo dohodki — plačilo učitelju-organistu za cerkvene obre- de. Leta 1778 je imel lendavski učitelj-kantor od cerkvenih obredov tele dohodke: od pogreba 15 krajcarjev in 1/3 robčka (vsak tretji robček, ki ga dobi župnik, je kantorjev), od petja mrličem 15 krajcarjev in od slovesnega »rekviema« 15 krajcarjev. Pri blagoslavljanju hiš je hodil učitelj-kan- tor z župnikom. Zato je dobival 1/3 dohodkov. Ob tej priložnosti so dajali duhovniku: kračo, kruh in prgišče lanu. Ena tretjina je bila učiteljeva ali namesto tretjine 1 krajcar. Kot zvonar ima dohodke iz vseh vasi po 1/8 mernika rži od hiše, skupno okoli 40 mer- nikov. V gotovini dobiva kot organist od trga Lendava 25 florenov. Ob trgatvi mu dajejo vinski mošt v izmeri okoli 20 veder. Drva za kurjavo dobiva od podružnic — 8 sežnjev.^ To so stari dohodki, ki so bili v navadi že v srednjem veku. Razen teh dohodkov je lendavski učitelj-kantor dobival leta 1778 plačo za poučevanje otrok: od vsakega učenca iz trga Lendava 22 1/2 krajcarjev in pozimi razcepana drva za kur- javo, od vsakega učenca iz vasi podružnic 22 1/2 krajcarjev in pozimi voz drv, od učencev iz drugih župnij pa 30 krajcar- jev. Izreden primer je bil v lendavski šoli, da so se mogli vpisovati tudi iz sosednjih župnij. To pomeni, da je bila šola na dobrem glasu in tudi zelo stara. Saj so na lendavski šoli poučevali ne le brati, pisati in nekaj kate- heze, marveč tudi računstvo, latinski in nem- ški jezik.^ Najstarejša imena lendavskih učitelj ev- organistov so znana iz 16. stoletja. Štefan Banffy se je poročil 22. januarja 1543 se po obredu katoliške cerkve »ritu san- ctae Romanae ecclesiae«. Toda krstni bo- ter njegove hčerke Ane je bil 22. februarja 1544 lendavski evangeličanski učitelj Jurij Racz. Otroke Štefana Banffyja: Ano in sinova Nikolaja (roj. 25. L 1547) in Gašperja (roj. 21. XII. 1551) so vzgajali protestantski učite- lji: Jurij Racz, dijak Andrej Zuhodolyi in Parkas Bakacs iz Sv. Jurija v dolu (Szent- györgyvölgy).^ Kot protestantski učitelj je v Lendavi de- loval Štefan Beythe pet let (1559—1564). Po letu 1564 je nekaj časa bival v Sarvaru, od koder se je vrnil v Lendavo kot evangeličan- ski duhovnik, kjer je deloval kot duhovnik 9 let. Leta 1573 je Beythe krstil hčerko Nikola- ja Banffya — Katarino. Pri tem krstu nasto- pa kot boter učitelj Jurij Kulcsar. Kulcsar je bival v Lendavi kot izgnanec, kot sam pravi »in meo exilio« pod zaščito Nikolaja Banffyja. Po Kulcsarjevi želji je poklical Ni- kolaj Banffy v Lendavo tiskarnarja Rudolfa Hof hal ter j a s tiskarno. V tej tiskarni je izdal Jurij Kulcsar tri svoja dela v madžarskem jeziku.5 Tiskarnar Rudolf Hofhalter ni bival dolgo v Lendavi. Ze leta 1574 ga je poklical iz Lendave Jurij Zrinjski v Nedelico v Med- murju, kjer je tiskal 3 knjige, dve v kaj- kavščini (Katekizmus ili kerstianski navuk — in Novi zakon) in eno v latinskem jeziku.^ Šolski pouk v 17. stoletju je bil v lendav- ski šoli zaradi nemirnih časov minimalen. Vendar je šola obstajala in je bil pouk v njej neprekinjen. Leta 1640 je bil lendavski učitelj (magister scholae) Andrej Farkas. Imel je le nekaj učencev (cum aliquot disci- pulis).' — Vizitacijski zapisnik iz leta 1690 pravi o lendavskem učitelju, da je moder in pošten mož ter je imel veliko učencev. Nje- govega imena pa zapisnik ne navaja.^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 259! Leta 1698 je bil učitelj Štefan Szeleseny in leta 1699 Štefan Frlanič.^ Vizitacijski zapis- nik iz leta 1716 pravi o lendavskem učitelju, da je bil Ivan Csuklin, ki ima 20 učencev.^" Ivan Csuklin je bil lendavski učitelj še leta 1770 in je imel 42 učencev.^^ Pri pouče- vanju ni bil sam. Med leti 1747—1750 je bil lendavski učitelj tudi Gabos Gontér.12 Od leta 1768 dalje mu je pomagal pri poučevanju sin Jožef Csuklin. Učencev je bilo leta 1768: 36, 22 dečkov in 14 deklic. Jožef Csuklin je bil takrat star 48 let. Šola je bila lesena in je imela eno šolsko sobo.^^ Šolska statistika Žalske županije za leto 1770 navaja, da so v lendavski šoli poučevali poleg osnovnih pojmov (branje, pisanje) tudi še latinski in nemški jezik.1* Leta 1778 je bil lendavski učitelj in orga- nist (ludi magister) Adam Csuklin iz Keszt- helya, star 24 let, vešč madžarskega, latinske- ga in nemškega jezika. Poučuje v madžaršči- ni. Prej je služboval 3 leta v Keszthelyu. Drug učitelj je bil Mihael Zver iz Lipe, 19- leten, vešč slovenskega, madžarskega in latin- skega jezika. Drugod še ni služboval. Tu je 5 mesecev. Leta 1778 je bila šola (stavba) lesena; sosed- je so ji bili: na vzhodu grad, na jugu žup- nišče, na zahodni strani cerkev in na severu grajski hlevi. Hiša je s slamo krita in je v slabem stanju. V hiši je soba — spalnica za organista — učitelja in ena soba za pouk. Hišo je dolžan vzdrževati notranji del trga Lendava. Vrt je ob hisi.^^ Leta 1811 je bil učitelj-kantor Jožef Né- methy iz vasi Raba-Hidvéga v Železni župa- niji. Star je 42 let, vešč madžarskega, latin- skega in nemškega jezika. V Lendavi služ- buje od leta 1809, prej je bil 16 let v Lentiju. Drug učitelj (praceptor) je bil Mihael Vanardy iz vasi Lovaszi; vešč madžarskega in latin- skega jezika. Star je 18 let in tu službuje 2 leti. Stanovanje učitelja-organista in šolska soba sta bila leta 1811 iz solidnega materiala z 2 sobama: ena za učitelj a-organista z družino in druga za šolsko mladino. Kuhinja s shram- bo je obokana. Razen tega je hlev z gumnom za vozove in 2 svinjaka. Vrt je ob hiši.^^ Tudi še leta 1830 je bil v Lendavi učitelj- kantor Jožef Némethy. Službo organista op- ravlja že 21 let. Pri poučevanju mladine mu je pomagal učitelj Nikolaj Ivanóczy od Sv. Benedikta v Kančovcih. Bil je vešč madžar- skega, nemškega in slovenskega jezika. Star je bil 20 let in v Lendavi službuje 8 mesecev. Plača za poučevanje otrok je bila leta 1830 naslednja: od otrok iz trga Lendava so plačevali 22 1/2 krajcarjev; od otrok iz ostalih vasi — krajev v župniji 1 floren 30 krajcarjev; od otrok iz tujih župnij 2 florena.^'' Že za Marije Terezije so prisojali veliko važnost prosveti. Leta 1760 je bil ustanovljen na Dunaju poseben študijski odbor za pro- sveto. 9. novembra 1769 je prispelo naslednje pi- smo h kanclerju Esterhazyju glede vzgoje: »Ker je vse odvisno od dobre vzgoje in pouka mladine ter je ta zadeva tako važna za državo, vero in dušni blagor in je bila do sedaj v madžarskem kraljestvu tako zane- marjena, zato bo naloga dvorne pisarne, da razmisli o sredstvih, s pomočjo katerih bi to zlo postopoma odpravili in bi bila izboljšana otroška vzgoja. Kakor je znano, je vzrok, v tem, da so učitelji samo v tistih vaseh, kjer so dušni pastirji. V mnogih primerih pa pri- pada k župniji po 6—7 vasi. Zato je komaj mogoče upati, da bi starši pošiljali otroke v šolo, ki je oddaljena pol ure hoje ali še več. Zato je potrebno istočasno razpravljati tudi o tem, ali je mogoče in kako je mogoče od- straniti to oviro, ki preprečuje mladinski po- uk«. Odredba o vzgoji (Ratio Educations) ni de- lala razlike med narodi. Načelo je bilo: vsak narod bodi oskrbljen z lastno vaško šolo, kjer bi naj bil učitelj, ki obvlada ne le materin- ščino (madž. jezik), marveč tudi jezik, ki ga govore v kraju, da more poučevati. Leta 1770 so imeli posebno sobo za pouk v tehle krajih dolnjega Prekmurja: Lendava, Beltinci, Dobrovnik in Turnišče.^' Ljudski pouk v najširšem obsegu pa se je začel šele leta 1868, ko je bil objavljen pose- ben zakon o ljudski izobrazbi.^" Šolski nadzornik Gregor Boja piše v listu »Zala-Somogyi Közlöny« z dne 11. januarja 1868, da je treba razširiti vzgojo in splošen pouk na vse razrede ter jim dajati možnost, da si vse plasti ljudstva morejo pridobiti zna- nje.21 Ko je bila uvedena splošna šolska obvez- nost, je nastala težava zaradi šolskih zgradb, ki jih ni bilo, oziroma so bile v slabem sta- nju. V Dubrovniku je bila leta 1868 šolska zgradba v slabem razpadajočem stanju in samo z eno sobo, ki more sprejeti 50—60 učen- cev. Toda vseh obvezancev je bilo 120—130. Dolina je bila brez šole. Leta 1869 je bila vložena pritožba na lendavski šolski odbor, češ da je bila vas Dolina že večkrat opozor- jena, naj si zgradi šolo, in je še vedno brez šole. Tako je 40 učencev-obvezancev brez pouka.22 Ministrsko poročilo iz leta 1879/1880 na- števa tele pritožbe: na Dolnji Bistrici je bi- lo 88 učencev - obvezancev, na Gornji Bist- 260; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 rici pa 134 učencev, šole pa ni. Iz obeh vasi obiskujejo šolo na Srednji Bistrici. Zaradi pomanjkanja šolske zgradbe v Filovcih 120 učencev iz tega kraja obiskuje šolo v Bogo- jini, 124 učencev iz Lipe obiskuje šolo v Go- milici in iz Lipovec hodi v šolo v Beltince 139 učencev.^^ Leta 1869 je bilo v lendavskem okraju vseh slovenskih učencev - obvezancev 2334; šolo je obiskovalo le 1099 učencev, tj. 47,08 odstotka.2* Šele okoli leta 1900 so zgradili nove šole: na Dolnji Bistrici, na Melincih in v Dokle- žovju.^5 Najbolj oskrbovana je bila lendavska šo- la. Leta 1853 je bilo v lendavski šoli 106 učencev.^ V Petešovcih je obstajala šola že pred uvedbo splošne šolske obveznosti. Leta 1859 je bilo v Lendavi 150 učencev, učitelja pa sta bila dva: Janez Alszeghy in Ivan Héricz. Istega leta je bilo v Petešovcih 56 učencev in učitelj Jožef Berlénovits.^' Po letu 1880 je bilo šolstvo že v celoti or- ganizirano. To nam pričajo podatki iz let 1880, 1882 in 1889.28 Šolstvo v dolnjem Prekmurju leta 1880: ^ Dve leti pozneje — leta 1882 — je število učencev še naraslo in nekaj učnih moči je bilo dodanih: Pred letom 1889 so bile ustanovljene še 4 nove šole in število učnih moči je naraslo. Stanje 1889 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 261 i Pošolski pouk. Pred uvedbo splošne šolske obveznosti (1868) je bilo veliko ljudi nepis- menih. Zato so uvedli tudi pouk za odrasle. Pouk se je začel v začetku decembra in se končal marca. Potekal je ob večerih teden- sko 3—4-krat. Tako je leta 1872/1873 obisko- valo šolo na Kapci 42 odraslih, ki so se učili brati in pisati.^* Učiteljišče v Cakovcu. 9. julija 1879 je bilo ustanovljeno učiteljišče v Cakovcu. Glavna naloga tega učiteljišča je bila izobraziti (us- posobiti) takšne madžarske učitelje, ki bi ra- zum.eli tudi hrvaški in slovenski jezik in ga uporabljali pri učenju madžarskega jezika. Pri vpisovanju na učiteljišču v Cakovcu za leto 1882 so bili učenci opozorjeni, da je obvezni učni predmet tudi slovenski jezik (prekmursko narečje).^'' Leta 1885 sta pre- jela nagrado in priznanje za uspeh pri po- učevanju madžarskega jezika v slovenskih šolah Ludvik Markus v Beltincih in Jernej Kocuvan v Ižakovcih.^^ 24. novembra 1904 so prejeli nagrade za uspeh pri poučevanju madžarskega jezika v slovenskih šolah tile učitelji in učenci: Primanjkovale so tudi učne moči. Ze leta 1898 bi morali v Crensovcih pridobiti še tretjo učno moč. Toda to se je uresničilo šele leta 1906.33 Šolstvo leta 1910 v lendavskem okraj u:^* Meščanska šola. Leta 1872 je bila ustanov- ljena v Lendavi meščanska šola. Zato je bilo potrebno večje število učiteljev. Nekaj nji- hovih imen je navedenih med odborniki uči- teljskega društva za lendavski okraj. Tako sta bila leta 1881: predsednik Andrej Ivänyi in tajnik Ludvik Pozsogar iz Lendave. Od- borniki so bili v tem društvu naslednji len- davski učitelji: Franc Kaposztas, Janez Mur- kovič. Bela Halassy, Ludvik Köszeghy, Julij Trombitas, Benjamin Volf in Samuel Rozen- dorn. Odselila sta se iz Lendave: Adolf Reissig in Julij Udvarhelyi; zato nista bila več v odboru.35 i 262. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 V začetku obstoja meščanske šole je bil začasni šolski prostor za pouk v nadstropju lendavskega gradu. Šele leta 1896 je bilo zgrajeno novo poslopje. Ravnatelji meščanske šole v Lendavi so bili: Jurij Csókas, 1872—1876; Julij Udvarhelyi, 1876—1880; Nikolaj Gergely, 1880—1883; dr. Julij Bartha, 1883—1890; Dionizij Kiss, 1890—1918; V jugoslovanskem času Jožef Gorišek, 1922—1928; Lovro Farazin, 1928—1931 in Simon Dobernik, 1931—1940. Imena vseh učiteljev in katehetov na me- ščanski šoli v Lendavi so navedena v Leto- pisu za leto 1942-43 ravnatelja Küronye, stran 4—5.^8 OPOMBE 1. Finäczy Ernö, A közepkori nevelés törtenete. Budapest, 1914, 220; — Kotnyek Istvän, Alsó- fokü oktatas Zala megyében 1918-ig. Zalai Gyüj- temény 9. sz., Zalaegerszeg, 1978, 5 én = Kotnyek, n. d.) — 2. Visitatio canonica (Vis. can.) 1778 in 1811; — Škofijski arhiv Szombathely — 3. Kotny- ek, n. d., 23, 25, 39. — 4. Payr Sandor, A. Dunan- tuli evangélikus egyhózkerulet törtenete. So- pron, 1924, 404 (= Payr, II.) — 5. Payr, II, 403. — 6. Payr, II, 423—424. — 7. Acta visitationum canonicarum. Tomus XIII. ab anno 1622 usque 1649. Protokoh: Br. l/I. Nadbiskupski arhiv Zagreb. — 8. Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino. Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor, 1926, 10. — 9. Kovačič, CZN, 1926, 10. — 10. Archidiaconatus Bexin. Protokoli: Br. 73/IV, Nadbiskupski arhiv Zagreb. — 11. Kotny- ek, n. d., 39. 12. Kotnyek, n. d., 216. — 13. Kovačič, CZN, 1926, 10. — 14. Kotnyek, n.d., 39. — 15. Vis. can. 1778. — 16. Vis. can. 1811. — 17. Vis. can. 1830. — 18. Kotnyek, n.d., 19. — 19. Kotnyek, n.d., 21, 22. — 20. Kotnyek, n.d., 5, 63. — 21. Kotnyek, n.d., 64. — 22. Kotnyek, n.d., 81. — 23. Kotnyek, n.d., 83. — 24. Kotnyek, n.d., 97. — 25. Kotnyek, n. d., 85. — 26. Schematismus venerabilis cleri dioccesis Sabariensis pro anno MDCCCLIII, 111 (= Schem....). — 27. Schern. 1859, 96. — 28. Schem. 1880, 117—118; 1882, 129—130; 1889, 149—150. — 29. Kotnyek, n. d., 137—138. — 30. Kotnyek, n. d., 180. — 31. Kot- nyek, n. d., 131. — 32. Kotnyek, n. d., 125. — 33. Kotnyek, n. d., 104. — 34. Kotnyek, n. d., 205—206. — 35. Kotnyek, n. d., 157, 216. — 36. Kiironya Jenö, Az alsólendvai M. kir. all. pol- gäri fiu — leanyiskola Évkonjrve az 1942-43 ta- névrol az iskola fennallasanak, 71-évében. Kakas Agoston nyomdaja, Zalaegerszeg. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 263' POT NAPREDNE SLOVENSKE MLADINE V MLADINSKO OSVOBODILNO FRONTO ANKA VTDOVIC-MIKLAVCIC Pri obravnavi o nastajanju in razvoju Mladinske osvobodilne fronte (M OF) bomo zasledovali predvsem tiste mladinske orga- nizacije in gibanja, ki so oktobra 1941 po- stavile temelje M OF, to so bile Zveza ko- munistične mladine Jugoslavije, krščansko- socialistična in sokolska (nacionalna) mladi- na. Za izhodišče obravnave moramo vseka- kor poudariti, da je kakor Osvobodilna fron- ta tudi Mladinska OF rezultat procesa pre- snove slovenske družbe od druge polovice 30. let dalje, še posebej v okviru programov in gibanj ljudske fronte na Slovenskem. V sklopu tega je nastajalo samostojno mla- dinsko protifašistično gibanje, ki je dobilo svoj vidni izraz v mirovnem gibanju in na- rodnoobrambnem delu in drugih akcijah, pri čemer je imela komunistična mladina po- membno povezovalno vlogo. Spričo tega, da je S. Kremenšek nadrobno obravnaval naka- zana in druga vprašanja v vrstah univerzi- tetne mladine, se bomo v tem prispevku predvsem osredotočili na srednješolsko, de- lavsko in kmečko mladino. Ce govorimo o razmerju mladinskih sil na Slovenskem v obdobju, ki je zanimivo za naše izvajanje, kaže poudariti, da so bile mladinske množice s svojimi organizacijami in društvi še močno vpete v oba meščanska politična tabora, tako v klerikalnem kakor liberalnem. Ker bi spričo omejenega obsega prispevka pa tudi nakazane problematike prešli okvir obravnave, bomo tokrat opu- stili oris vseh mladinskih organizacij, dru- štev in gibanj ter samo našteli najpomemb- nejše.i Omeniti pa je le treba, da je v procesu diferenciacije bolj kot kjerkoli v drugih družbenih okoljih, prav v mladinskih vrstah prihajalo ob obstoječih družbenopo- litičnih, gospodarskih in kulturnih vpraša- njih pri opredelitvah do ostre polarizacije v protikomunistični in protifašistični tabor. Bivša klerikalna stranka je v okrilju JRZ od leta 1935 pospešeno obnavljala in organi- zacijsko širila svoje mladinske organizacije, ki so bile v dobi diktature razpuščene in so poslej delovale le v sklopu več ali manj verskih organizacij oziroma manifestacij. Z nastopom vlade JRZ pa so klerikalci v Slo- veniji mladino kot najbolj vitalni del naro- da začeli organizirati v Mladinsko JRZ, ki je imela svoje oporišče predvsem v prvem mla- dinskem klerofašističnem gibanju okrog gla- sila Straža v viharju na univerzi in tudi v drugih gospodarskih in prosvetnih ustano- vah. Na podeželju je v okviru kmečkega gibanja pospešeno začela delovati klerikalna Kmečka zveza, ob kateri se je razvila še Mladinska Kmečka zveza. Med mladimi delavci in vajenci se je širila v smislu Kato- liške akcije Zveza mladih katoliških delav- cev z glasilom Mi mladi delavci, a za žensko mladino Luč v temi. Med dijaštvom pa di- jaška KA Mladci Kristusa kralja z glasilom Mi mladi borci in obnovljena Slovenska di- jaška zveza z novim glasilom Stražni ognji. Svojo udarno moč pa je imela klerikalna stranka v Prosvetni zvezi, zlasti v reorgani- ziranih fantovskih odsekih in dekliških krož- kih; ti so postali organizacijsko zelo utrjeni, razvejani in so segali od mesta do najmanj- še vasi. Mestna kakor podeželska mladina je bila organizirana tudi v strogo verskih društvih in skupnostih, med njimi je imela častitljivo mesto po času delovanja Mariji- na kongregacija. Na razvoj in dejavnost KA med dijaštvom, delavci in vajenci so imeli pomemben delež zlasti salezijanski zavodi, tako v Ljubljani na Rakovniku, Kodeljevem, na Radni blizu Sevnice, v delavskem pred- mestju Gaber j e pri Celju, v Verze ju, kjer so z oratoriji po don Boskovi metodi delovali med mladino. Omembe vredno je, da so po- leg posebej ustanovljenega Društva za za- ščito delavske mladine od leta 1939 prav sa- lezijanci organizirali in vodili počitniške ko- lonije za zdravstveno in socialno bolj ogro- ženo mladino.2 KA med podeželsko mladino pa je zaostajala in je razumljivo nastajala v glavnem v okviru farne skupnosti v žup- nijah. V okviru katoliškega tabora je delo- vala tudi krščanskosocialistična mladina, o kateri bo še govor. Liberalni, napredni tabor, ki je pokrival idejno območje jugoslovanske nacionalne mi- sli in narodnega edinstva, je združeval mla- dino v mladinski JNS, sokolskih organiza- cijah, v raznih društvih in gibanjih, med katerimi so pomembna za univerzitetno mla- dino okoli glasila Naša misel in srednje- šolsko Naša volja. Na podeželju je v okrilju liberalnega tabora doživelo širši razmah mladinsko kmečko gibanje pod imenom Zve- za kmečkih fantov in deklet. Zvezina dru- štva so bila v Sloveniji zelo številna, pod vplivom članov KP in ZKMJ, tako na pode- želju kot v vrhu Zveze društev so se nekako od 1934 začela vsaj nekatera društva razvi- jati vse bolj v levo smer. To napredno mla- dinsko gibanje je privedlo v letu 1941 do tega, da se je ZKFID kot samostojna mladin- 264 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 ska organizacija vključila v Osvobodilno fronto.^ Idejni razvoj in dejavnost mladinskih or- ganizacij se dostikrat ni skladal in ujemal s programom in cilji strankinega starešin- stva. Del mladine jim je uhajal iz rok, hodil svoja lastna pota in si sam utiral pot k progresivnim silam ob zavračanju uradne in reakcionarne politike in napak svojega sta- rešinstva tako v klerikalnem kakor v libe- ralnem taboru. Vendar je ob tem treba na- glasiti, da je komunistična stranka in komu- nistična mladina hotenja mladega rodu po idejni in družbeni preroditvi znala pravilno usmerjati in je del mladine pripeljala do takšne razvojne poti, da se je zrelo odlo- čala v najusodnejših dneh za program Osvo- bodilne fronte oziroma Mladinske osvobo- dilne fronte. Kot vemo, krščanskosocialistična mladina ni bila homogena skupina, temveč so svoje privržence imeli na univerzi v študentskem klubu Danica in Zarja in kasneje okrog revije Dejanje in zlasti v krščanskosociali- stičnem delavskem mladinskem gibanju pod imenom Krščanska delavska mladina (KDM) pod okriljem Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ). Med dijaštvom je v okviru Slovenske dijaške zveze nekdaj uspevalo križarstvo; njegovi ostanki proti koncu tridesetih let niso imeli na srednjih šolah vidnejše skupi- ne z lastnim glasilom, temveč so se privržen- ci krščanskosocialističnih idej naslanjali zlasti na Zarjane. Morda bolj kot na univerzi in med mladimi delavci so prav na srednjih šolah rodila vidne uspehe prizadevanja kle- rikalcev, da bi čimveč katoliške mladine vključili v totalitaristični tabor. Pri tem so imeli z različnimi metodami delovanja nemalo zaslug mladci in zlasti Erlichovi Stražarji z obnovljenim delovanjem Sloven- ske dijaške zveze z dijaškim glasilom Straž- ni ognji. Klerikalna stranka in cerkveno vodstvo sta skušala zajeti tudi čimveč de- lavske in vajenske mladine, ki je pobliže spoznavala ali pa se vključevala v delavsko gibanje. Mladino so predvsem usmerjali v Zvezo mladih katoliških delavcev (ZMKD. Ta stanovska mladinska organizacija, kot je zagotavljalo njeno glasilo Mi mladi delavci, ni bila sindikalna organizacija, temveč je delovala po načelih, ki so slonela na žosiz- mu. Ta je bil po besedah papeža Pija XI. »dovršen tip katoliške akcije«. Katoliški ide- ologi na Slovenskem pa so razlagali, da je ZMKD zrasla iz naših, slovenskih razmer in da ne posnema v ničemer belgijskega žosiz- ma, pač pa se z njim strinja v načelih, pri- znava brezpogojno avtoriteto cerkvenega vodstva in »ne le zunanje, ampak tudi v vesti odklanja vsako sodelovanje in to kjer- koli z nasprotniki katolicizma, ker tako za- hteva sv. oče, ter ima namen vzgojiti načelno globoke katoliške delavce«.* S takim naukom in stališčem npr. tudi do delavske solidar- nosti in akcijske enotnosti delavstva pa je tr- čila na delovanje Krščanske delavske mladi- ne, ki se je razvila po reorganizaciji Mladin- ske zveze JSZ. Delovala je na temelju svo- jih pravil, ki so jih objavili v knjižici Cilji in pota KDM. Pravila so bila prirejena po vzoru delovanja belgijskih žosistov in nato poslana v pregled in odobritev cerkvenemu vodstvu. To je ugotovilo, da imata z ZMKD povsem podoben program, zato je vodstvo želelo, da bi se obe organizaciji zlili v eno samo gibanje v okviru Katoliške akcije, češ »da ne bi bilo nepotrebnega cepljenja«.^ Vendar je KDM ubrala svojo lastno pot. V idejnih člankih v svojem glasilu Vestnik KDM je sicer izhajala iz idej žosističnega gibanja, vendar je v realnem življenju moč- no pogrešala »dejansko krščanstvo v vseh slojih in razredih ljudstva, ki bo obstajalo iz dejanj in ne samo iz naukov in besed«.^ Na delovanje in širjenje KDM sta gledala klerikalna stranka in cerkveno vodstvo do- kaj neprijazno. Gotovo je, da se je spor vodstva JSZ s klerikalnim vodstvom odražal in vplival na odnos ZMKD do krščansko- socialistične KDM. Ne le, da se je ZMKD do nje in njenega delovanja distancirala, ker je izjavljala zase, da je »daleč od vsakdanje politike«, temveč ji je tudi odrekala mesto v žosističnem gibanju. Trenja so šla tako daleč, da so na moč »dvomili« o katoliškem značaju KDM. Glasilo Mi mladi delavci ji je namreč očitalo, da ne more trditi, da KDM ni strokovna (sindikalna) organizacija, kar je ZMKD zase na raznih mestih glasila več- krat poudarjala. Se več, dolžila je svojo tek- mico, da »vzgaja svoje člane le za JSZ in njeno politiko, o kateri ne vemo, če sloni na katoliških načelih. Saj je znano, da ne prizna brezpogojno cerkvenega vodstva«.'' Nasploh je ZMKD razglašala svoj odnos in stališče do akcijske enotnosti delavstva kot edino sprejemljivo in obvezno za vso katoliško mladino. Takole je med drugim pisala: »Mi smo bili in bomo za pravične mezde, tudi za delavske pravice se bomo vselej in povsod borili, to pa zato, ker nas tako Bog in katoliška cerkev učita in tudi zato, ker smo sami delavci in gre tu prav tako za naše koristi. Ne bomo, pa se ne bomo nikoli borili solidarno, kadar bodo komuni- stični ali določneje povedano moskovski zu- nanji politični interesi to zahtevali, da se požene vse delavstvo v štrajk in manifestira KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 265] zanj pod krinko zboljšanja mezd ali kaj po- dobnega.«^ Takšno stališče v bistvu razkriva odklo- nilen odnos do ljudskofrontnega povezova- nja, do demokratičnih in protifašističnih sil. Znova in znova se v podobnih inačicah po- javlja zlasti v klerofašističnem tisku in posebej mladinskem. KDM je kljub priti- skom klerikalne stranke in cerkvenega vod- stva vztrajala pri svojem in se ni uklonila in vključila v ZMKD, temveč je z začetkom leta 1939 zopet izdajala svoj samostojni list z naslovom Delavska mladina. V uvodniku prve številke je poudarila, da je življenje naše delavske mladine težje kot kdaj koli prej, teža življenja razdvaja in ubija de- lavskega mladostnika že v prvih dneh vstopa v realno življenje. Zato bo izdajala svoj list, ki ga bo tudi sama pisala. Program dela in njena stremljenja bosta izhajala iz gesla: Iz življenja za življenje! »Delavska mladina hoče nekaj svojega, nekaj, kar bo sad nje- nega dela, resnično življenjskega, kar bo njeno življenje, borbe, trpljenje in napore prikazalo take, kakšrni v resnici so.«* Pol leta zatem je list prenehal izhajati, katoliški mladi delavci, ki so sledili krščanskemu so- cializmu, so imeli 17. marca 1940 javni občni zbor KDM v prostorih JSZ v Delavski zbor- nici. Na občnem zboru so sicer še govorili o tem, da se mora KDM približati v svojem delu belgijski in francoski žosistični mladi- ni, vendar so hkrati sprejeli pomemben sklep, »da bo naša KDM krepka kulturna organi- zacija, ki bo mlade delavce izobraževala in jih usposabljala za dobre strokovničarje«. S tem so seveda odkrito povedali, da se s slovensko mladinsko KA razhajajo in da se bodo v bodoče idejno še bolj vezali in vzga- jali ob JSZ in njenem glasilu Delavski pra- vici.io KDM, ki je bila na terenu povezana v ce- licah, je tudi poslej nadaljevala svojo dote- danjo dejavnost. Na terenu je prirejala razne kulturnoprosvetne nastope, povezane s pre- davanji, ki so jih imeli člani JSZ. Se ne po,- vsem organizacijsko trdno in idejno izčišče- na je pred pritiskom klerikalne stranke ra- zumljivo iskala oporo v svojem starešinstvu JSZ, pri katerem jo je v veliki meri dobila. Skupni jezik in vztrajne zagovornike pa je imela tudi med nekaterimi študenti v aka- demskem klubu Zarja.ii Slednji so imeli po- dobno usodo kot KDM, obe sta bili namreč izločeni zaradi svoje dejavnosti in nepokor- nosti klerikalnemu vodstvu iz pomožnih sil KA. Da se krščanskosocialistično delavsko mla- dinsko gibanje tik pred vojno ni tako raz- mahnilo in razvijalo, kot je na začetku morda več obetalo, je več vzrokov. Vitko Musek v članku Naše mladinsko vprašanje v Delavski pravici vidi v primerjavi s pred- hodnim gibanjem Krekove mladine pogla- vitne vzroke predvsem v dejstvu, da je KDM nehoteno posnemala meščanska mladinska gibanja in se je pri tem izneverila psihični strukturi proletarske mladine. »In če so vsi,« je razvijal svojo misel dalje, »naši prole- tarski poizkusi le ostali poizkusi in se niso obdržali in dobili trajne vrednote, je bilo to le zato, ker so premalo ostajali zvesti svo- jemu osnovnemu programu — dvigati v mladem proletarcu zavest, graditi v njem novega, razredno zavednega in borbenega človeka, ki bo zmožen prevzeti vedno dol- žnost ustvarjanja boljšega, pravičnejšega in potrebam ljudskih mas odgovarjajočega re- da.«'^ Musek je zaključil članek s sklepno mislijo, da je treba odločno poskrbeti, da se delo KDM čimprej harmonično uskladi z »nujnimi potrebami in nalogami vsega slo- venskega krščanskosocialističnega gibanja in vsega slovenskega proletariata«.^^ Pravilnost take odločitve in usmeritve delovanja je po- trdil nadaljnji razvoj KDM, katerega po- sledica je bila, da se je večina vključila v NOB. Ob koncu stare Jugoslavije so v vrstah katoliške mladine obstajali trije med seboj nasprotujoči si tabori, in sicer klerofašistični tabor mladcev, tabor stražarjev ter tako imenovana tretja skupina oziroma tabor. Slednji je združeval demokratično, svobodo- ljubno in protifašistično katoliško mladino s krščanskosocialistično na čelu. Mladina iz tega tabora je sodelovala pri postavljanju temeljev Mladinske OF in je dala množično osnovo kasnejši Zvezi slovenske mladine. Mnogo mladine je delovalo v sokolskih or- ganizacijah. Po nastopu vlade JRZ se je v okrilju svojega starešinstva del mladine upi- ral pritiskom in zahtevam društva Krščan- ske šole, za katero je stala klerikalna stran- ka. Branili so moralna in etična načela svobodne osebnosti, Tyrsevo sokolsko misel, samostojnost in neodvisnost Sokola v smislu resolucije ljubljanske sokolske župe leta 1936. Zlasti po ustanovitvi novega Orla, se pravi Zveze fantovskih odsekov in dekliških krožkov, se je vzgajala mladina v tem duhu tudi ob glasilu Sokol, katerega članki so postali vodilo v boju proti vpletanju sokol- stva v strankarske namene in politične mre- že bodisi JNS ali JRZ." Levičarski duh, ki je zajel tudi mladino v sokolskih vrstah v marsikateri telovadnici, je podprl zdrav, na- rodno močno osveščeni in demokratično na- ravnan vaditelj ski kader, ki se je kot levo krilo Sokola vztrajno izvijal iz klešč reakcio- 2661 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 name JNS in režimske JRZ. Spor in razha- janje samostojnega Sokola z vodstvom JNS (taborski proces) je namreč v posameznih župah spremljala tudi mladina, ki je posta- jala vse bolj dovzetna za narodnoobrambno delo in akcije v posameznih krajih. Skupaj z Jadransko stražo. Mladinskim odsekom strelske družine in naprednimi študentov- skimi klubi v Ljubljani in drugih mestih so se Sokoli kot telesno vzgojna in narodna or- ganizacija posvetili zlasti po priključitvi Av- strije k tretjemu rajhu pospešeni narodno- obrambni vzgoji s ciljem braniti svobodo in nedeljivost Jugoslavije. Ob sokolski mladini pa ne moremo mimo tega, da ne bi na kratko orisali gibanja sred- nješolske nacionalne mladine okoli glasila Naša volja 1935—1941; del sokolske mladine je bil namreč vključen tudi v to gibanje, ki se je postopoma znotraj diferenciralo. Glasi- lo Naša volja si je prizadevalo ustvariti »enotno glasilo strnjene jugoslovanske mla- dinske fronte, ki bo nekoč delala po vzoru in šla po stopinjah Avgusta Jenka«.Gi- banje je vztrajno in nepopustljivo zagovar- jalo jugoslovansko nacionalno misel in uni- tarizem in je za privržence tudi pomenilo vedno in povsod suprema lex. Vse svoje sile naj bi usmerili v delo za »obnovo narodnega življenja, ki je mogoče le iz ideje, iz pokreta, ki bo izšel iz naroda samega, se v njem razvil in se zanj prikrojil«.^^ Zatorej so svojo dejavnost podrejali načelom, da je pravi razvoj mogoč le v pravičnem sožitju vseh stanov, zato zavračajo marksistično ide- ologijo razrednega boja in razrednega raz- voja družbe v zgodovini. Izpostavili so geslo: »Kdor ni za narod, je proti njemu. In kdor je proti njemu, temu napovedujemo neizpro- sen boj.«" Gibanje jugoslovanske nacionalne mladine okoli Naše volje pa so na začetku ugodno sprejeli nacionalistični krogi, tako starešin- stvo JNS kot študentovska mladina z glasi- lom Naša misel. Med pomembne naloge svojega pro- grama so voljaši šteli predvsem narodno- obrambno delo, kar so po »anšlusu« znova naglašali in delo širše zastavili. Tako je Naša volja pisala, kako potrebno je, da se narodnoosvobodilnemu delu pridružijo vsi »brez razlike stanu in politične pripadnosti«, svoje sile pa bodo usmerili še zlasti proti potujčevanju slovenskega naroda.^^ Pri tem, ko je v svojih člankih poudarjala, da je mladini narodna koncentracija še kako potrebna, je z velikim zadovoljstvom sprem- ljala pobude kakor tudi samo ustanovitev in dejavnost Narodnega akademskega bloka, za katerim je stala komunistična mladina na univerzi. Voljaši so to združitev študentovske mladine pozdravili in jo postavili za zgled drugi mladini pri neodložljivem narodno- obrambnem delu.^^ Nasploh je del voljašev v svojem razvoju v zadnjem obdobju stare Jugoslavije postajal levičarskim idejam sprejemljivejši, s čimer so naleteli na ostre obsodbe skrajno desničarskih mladinskih gla- sil tako v nacionalističnih vrstah kakor v nasprotnem klerikalnem taboru. Povod za vse konkretnejše napade na Našo voljo je bila povezanost s skupino študentov disi- dentov iz akademskega društva Jugoslavija. Ti so zavračali uradno politiko JNS, obsojali korupcijo v narodnem in državnem življenju ter zahtevali socializacijo gospodarstva in gospodarski kolektivizem. Po poskusu pre- usmeritve in obvlade kluba Jugoslavije, kar pa jim je spodletelo,^'' so dobili za razlago svojih idej gostoljubje v listu Naša volja, obenem pa so si prizadevali za ustanovitev in odobritev novega študentskega kluba Na- rodno radikalno akademsko društvo Svobo- da.21 Pravkar omenjeno sodelovanje z voljaši pa, kot smo že omenili, ni ostalo brez odme- va. Tako je klerofašistično glasilo Mi mladi borci razglašalo, da kdor je zadnja leta paz- ljivo sledil dogodkom v nacionalističnih dru- štvih, tega preobrat Naše volje ni presenetil. Ze nekaj let sem je bilo opaziti v društvih »živahno delovanje levičarskih elementov, ki so med breznačelnim in o komunizmu nepoučenim liberalnim dijaštvom krepko mi- nirali. Preobrat Naše volje je le posledica tega dolgoletnega izpodkopavanja«.^^ Mlad- čevska ocena preobrata voljašev je nedvom- no pretirana, vendar hkrati vsebuje tudi zrno resnice o razpoloženju in hotenju določenih skupin voljašev oziroma o razcepljenosti v njenih vrstah. Se hujši napad so voljaši doživeli od skraj- no nacionalističnih vrst kroga študentov iz akademskega kluba Edinost z novim glasi- lom Avgust Jenko. Obsodili so akcijo o združevanju naprednih političnih skupin je- seni 1940, kakor tudi kasnejši rezultat tega sodelovanja: proglas Na skupno delo! z dne 25. januarja 1941. Mimo tega vse tiste, ki so poziv mladinske akcije v smislu skupnih smernic in osnovnih načel političnega, go- spodarskega in socialnega programa objavili v svojih glasilih ter pokazali svojo priprav- ljenost za sodelovanje. Med njimi so bili tudi mladinski list Naša volja, srednješolsko lite- rarno glasilo Naša rast in Gruda, glasilo Zveze kmečkih fantov in deklet. Mladina okoli glasila Avgust Jenko je tako v uvod- niku prve številke oktobra 1940 naglašala, da stopa pred »našo mladinsko javnost v najusodnejšem trenutku jugoslovanske zgo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 267) dovine, ko je naša pomoč za rešitev jugoslo- vanske nacionalne misli najpotrebnejša«.^ Ob zavračanju omenjenega programa je v kasnejših številkah lista zagotavljala, da ne spada k tej napredni mladini in prisegala na Jenkov program, vendar ga je že na za- četku in v svojem nadaljnjem idejnopolitič- nem profilu izkrivljala, kar ji je močno oči- tala Naša volja, saj je bilo vse bolj očitno, da so izpovedovali Ijotičevsko-zboraške ide- je.2* S svojo usmerjenostjo se je tako razum- ljivo zapletla v polemiko z Našo voljo. List Avgust Jenko pa se je zaletaval tudi v članke v kulturno-socialni reviji Misel in delo. Se posebej so pripravljali napad na članke »naj- mlajšega doktorja Aleksandrove univerze«, na Ivana Hribarja, ki je bil prvi podpisnik vloge za odobritev Društva prijateljev SZ in je z dokajšnjo simpatijo pisal v omenjeni reviji o SZ. Svoje privržence je krog lista Avgust Jen- ko imel tudi med srednješolsko mladino tako v Ljubljani, Kočevju, Kranju, Škof j i Loki, na Jesenicah in drugod.^^ y nacionalističnem taboru je podobno, kot nekoliko prej med študentovsko mladino, prišlo do razceplje- nosti tudi med srednješolsko mladino z gla- silom Naša volja. Del mladine, zlasti sokol- ske, je bil naklonjen levičarskim idejam in je stopil v usodnem času z ZKMJ v narodno- osvobodilni boj, del mladine je pristopil k mladi JNS in nekaj k Ijotičevsko-zboraški skupini. Seveda je prihajalo tudi v teh sku- pinah ob kasnejših pomembnih odločitvah do notranjega razhajanja, najbolj desničar- ski elementi so sledili slovenski kontrare- voluciji in narodnim izdajalcem. Novo izvoljeno vodstvo komunistične mla- dine. Pokrajinski komite ZKMJ za Sloveni- jo (Lojze Ocepek kot sekretar, člani Lidija Sent j ure, Bojan Kraigher, Dušan Kveder in Kastelic iz Hrastnika), je v duhu pokrajin- ske konference ZKMJ junija 1935 v Ljub- ljani in IV. državne konference ZKMJ 1935 v Zagrebu in njunih sklepov začelo jeseni istega leta okoli glasila Mlada pota in s »Proglasom slovenski mladini« zbirati mla- dinske sile v enotno, demokratično in proti- fašistično mladinsko gibanje. Program Mla- dih potov pa je našel odmev tudi pri neka- terih mladinskih skupinah in organizacijah drugih idejnih smeri. Svoj vrh je gibanje doseglo sredi leta 1936, ko se je vse bolj po- vezalo z mladinskim mirovnim gibanjem v tem letu in poleti z veliko tekstilno stavko v Sloveniji, dasi je bil list že junija 1936 policijsko prepovedan. Nesporno je, da so Mlada pota opravila pionirsko delo v zbli- ževanju mladinskih sil, pri čemer jih je v zadnjih mesecih delovanja usmerjalo tudi pismo »Mladim ljudem«. V njem so bile smernice s VI. kongresa Komunistične in- ternacionale in nakazana nova vloga jugo- slovanske komunistične mladine v Ijudsko- frontnem gibanju. Tako je uvodnik junija 1936 »Naš obračun« v Mladih potih že v tem smislu poudarjal, da je bil cilj mladopotnega gibanja združiti vse svobodoljubne organi- zacije in skupine slovenske mladine na te- melju dogovorjenega programa, sprejemlji- vega za vse, v obrambo socialnih, kulturnih, narodnih in protivojnih pravic. Ta naš svetli cilj, piše dalje, se uresničuje, zato ni več daleč dan, ko se bodo združili vsi svobodo- ljubni mladi slovenski ljudje. Zato ponujamo bratsko roko vsej krščanskosocialistični, na- cionalni, marksistični, katoliški in demokrat- ski mladini in jo vabimo na iskreno sodelo- vanje.^h To uspešno mladinsko gibanje, ki se je krepilo v duhu ljudskofrontnih smernic, pa je za nekaj časa zavrla kriza, ki je nastala v vodstvu PK ZKMJ za Slovenijo in CK ZKMJ med drugim tudi zaradi posledic na- pačnega razumevanja in izvajanja direktiv o reorganizaciji ZKMJ v smislu odločitev VL kongresa KMI jeseni 1935." Vendar je razplet kriznega obdobja komunistična mla- dina v Sloveniji z ustanovitvijo KPS aprila 1937 in formiranjem Mladinske komisije pri CK KPS v začetku leta 1938 uspešno izpe- ljala tako v idejnem razvoju kot v praktični dejavnosti. Mimo tega je odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj mladinskega gibanja v Jugoslaviji kot v Sloveniji uresničevanje smernic Titovega članka SKOJ na novom putu, ki je bil objavljen v majski številki Proletera 1937. V njem poudarja predvsem osnovne naloge ZKMJ: delo za razvoj in utrjevanje vseh demokratičnih, naprednih in kulturnih organizacij; dejavnost v korist so- delovanja vseh naprednih mladinskih orga- nizacij; vzgojo mladine v duhu boja proti fašizmu, za demokracijo, napredek in mir; varovanje legalnosti vseh mladinskih orga- nizacij .^^ Tako je v obdobju od 1937 do V. državne konference ZKMJ avgusta 1939 po- leg obnovljenih ali na novo osnovanih akti- vov ZKMJ bila znova postavljena mreža okrožnih komitejev ZKMJ, razen tega je komunistična mladina povečala svoje pozi- cije tudi v legalnih mladinskih organizacijah in društvih.23 V Sloveniji se je mladina zla- sti povezovala na osnovi narodnoobrambnih programov in vzajemnega sodelovanja pri uresničevanju zastavljenih nalog, ki jih je objavljala v svojih glasilih. To narodnoob- rambno gibanje je bilo eden izmed pomemb- nih elementov protifašističnega mladinskega gibanja, ki je s formiranjem PK ZKMJ za 268 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Slovenijo v letu 1939 postajalo vse bolj sa- mostojno, s pritegovanjem mladine vseh idejnih smeri pa pomembna osnova za kas- nejši razvoj Mladinske osvobodilne fronte. Mladinsko vprašanje, ki je postajalo vse bolj žgoče ob posledicah sprememb v gospodar- skem sistemu kot ostalina poprejšnje gospo- darske depresije, kar se je kazalo v veliki brezposelnosti, sezonskem delu v tujini, iz- seljevanju in pospešenem rekrutiranju kme- čke mladine iz srednjih in malih posestev v vaški in industrijski proletariat, so obrav- navale tako meščanske stranke kot KP in ZKMJ. Ce sledimo dejavnosti KP in ZKMJ, moramo poudariti, da je znova in glasneje izpostavljala v svojih legalnih glasilih in občasnih letakih vprašanje skupnega pro- grama slovenske mladine. Tu bi omenili npr. legalno skojevsko glasilo Mladina (1937) in partijski tednik Tabor, ko je z objavo član- ka Iva Ribarja, sekretarja CK ZKMJ 6. av- gusta 1938 pozival, naj mladinske organiza- cije, ki sestavljajo večino mladine: Sokol, Zveza fantovskih odsekov, Zveza društev kmečkih fantov in deklet in delavske mla- dinske kulturne organizacije z dogovarja- njem o reševanju skupnih zahtev sklenejo skupen program.^" Pomembne korake k nastajanju skupnega mladinskega programa, ki je zaobjel tudi protifašistično gibanje, je opravila srednje- šolska literarna revija Slovenska mladina 1938—1940, ko je povezovala organizacije ZKMJ na srednjih šolah. List pa je kmalu prekoračil okvir srednješolske mladine, saj so tesno sodelovali s študentovsko v okviru Slovenskega kluba in z razširjanjem dopis- ništva med delavci in vajenci. Takšno širšo dejavnost je nakazovala že resolucija, spre- jeta na sestanku poverjenikov Slovenske mladine oziroma bolje srednješolske konfe- rence ZKMJ na Osredku pri Krškem avgu- sta 1938.31 Spomladi 1940 je bila prepovedana revija Slovenska mladina, zato je nadaljevalo nje- no delo glasilo Srednješolec. Nastal je na osnovi sklepov tridnevne srednješolske mla- dinske konference ZKMJ jeseni 1940 v Ljub- ljani. Vendar je bil v sklopu protikomuni- stične ofenzive, ki je močno posegla tudi na srednje šole, že po dveh številkah prepove- dan in sledile so rep resali j e nad sodelavci, razširjevalci in bralci tega lista.'^ Določnejše naloge mladinskega in hkrati protifašističnega gibanja je prineslo tik pred aprilskim zlomom ilegalno glasilo ZKMJ Glas delovne mladine, ki je izšlo marca 1941. Pisalo je v duhu smernic, izraženih v resoluciji VI. državne konference ZKMJ, ob- ravnave mladinskega vprašanja na. V. držav- ni konferenci KPJ jeseni 1940 in še posebej na pokrajinski konferenci ZKMJ za Slove- nijo februarja 1941 v Tacnu pri Ljubljani. Tako kot na prejšnjih, so tudi na tej de- legati kritično ocenili delo ZKMJ med mla- dino v poslednjem času. Med naštevanjem napak so še vedno ugotavljali primere sek- taštva, ponekod slabe odnose med ZKMJ in KP in premajhno učinkovitost. Dasi so na drugi strani morali pritegniti dejstvom, da je mladina vseh idejnih smeri vse bolj de- javna v zadnjem času tako npr. v akcijah za izpustitev internirancev, med katerimi so bili tudi mladinci, v zbiranju materialne pomoči zanje, v protidraginjskih demonstracijah, v pobiranju podpisov in akcijah za ustanovi- tev Društva prijateljev SZ in o pomoči stav- kajočim, v protestih proti nedemokratičnim ukrepom šolskih oblasti in podobno. Med drugim je bilo sklenjeno, da mora komuni- stična mladina politično pospešeno delati med delavsko, vajensko in kmečko mladino in jo na osnovi skupnih zahtev pritegniti v skupne akcije in gibanje. Temu primerna je bila se- stava na novo izvoljenih članov PK ZKMJ za Slovenijo.33_ Prvo in edino številko Glasa delovne mla- dine sta s sodelavci urejala sekretar PK ZKMJ Viktor Stopar in član CK KPS Boris Kraigher. Poleg socialnih zahtev in klica delavski mladini, da naj se po razpustu sin- dikatov URSSJ konec decembra 1940 vklju- čuje v ilegalne odbore Delavske enotnosti, je list hkrati ostro obsodil Kulovčev poziv mladini, ki naj bi se strnila v okviru JRZ. Izjavil je, da tako skupnost napredna mla- dina zavrača, ker je protirazredna in proti delavski mladini. Zato je odgovor komuni- stične in hkrati vse napredne mladine v kratkem programu. Ta program zahteva de- mokratične svoboščine in odpravo protiljud- ske zakonodaje, socialnoekonomske zahteve in naslonitev v boju proti imperialistični ne- varnosti na SZ. Na koncu poziva vse mladin- ske organizacije ne glede na idejnopolitično naziranje, naj se bore za združitev vseh na- prednih mladinskih sil na Slovenskem, kakor tudi v drugih jugoslovanskih pokrajinah.^* Krizo ljudskofrontnega povezovanja, ki jo je med drugim povzročila nenapadalna pogod- ba med fašistično Nemčijo in SZ, je komu- nistična mladina, ki je sledila politični pre- orientaci j i KP, uspešno premagovala. Poleg družbenoekonomskih zahtev mladine je hkrati poudarjala tudi nujnost boja proti imperializmu za ohranitev narodne neodvis- nosti in za obstoj pod geslom: »Za kruh, svobodo in mir.« V ozračju druge svetovne vojne, ki je rušila versajski sistem in prina- šala posledice vojnega gospodarstva tudi v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 2631 jugoslovanski prostor, se je demokratična, rodoljubna in protifašistična mladina pribli- ževala in opredeljevala za smer, ki jo je na- kazovala komunistična mladina. Svojo zre- lost pa je pokazala že v marčnih demonstra- cijah in aprilskem prostovoljskem gibanju. Po okupaciji se je mladina vključevala v osvobodilno gibanje v okviru ustanovnih in mladinskih skupin, ki so se nekoliko ka- ~ sneje vključile v OF, to sta bili Zveza dru- štev kmečkih fantov in deklet in skupina aprilskih prostovoljcev iz nacionalističnih krogov. ZKMJ in mladinski aktivisti iz so- kolskih in krščanskosocialističnih vrst so v prvih mesecih delovanja Osvobodilne fronte močno razgibali mladino. Tu bi omenili le pomemben delež mladine pri propagandnem delu, sabotažah, zbiranju orožja in drugega materiala za prve partizanske enote, sodelo- vanje v varnostno-obveščevalni službi in Narodni zaščiti in slednjič odhod v prve par- ¦ tizanske čete in bataljone. ZKMJ je kot udarno jedro in povezovalni subjekt v protifaštističnem in demokratič- nem gibanju že pred vojno pričela zdaj spo- razumno z vodstvom NOB snovati v okviru Osvobodilne fronte svojo Mladinsko osvobo- dilno fronto. Do prve organizacijske oblike Mladinske OF je prišlo oktobra 1941, ko jo je ustanovil IO OF in je njegovo utemeljitev prinesel Slovenski poročevalec z naslednjimi beseda- mi: »Mladina je narodova bodočnost. Vse- narodno osvobodilno gibanje, ki ne bi znalo zajeti mladine, bi ostalo na polovici poti; za- radi tega in glede na dejstvo, da slovenska mladina neugnano vre v OF, se je Izvršni odbor OF SN odločil, da organizira Mladin- sko osvobodilno fronto, ki bo kot samostoj- no mladinsko gibanje sestavni del celotne OF.« In na vprašanje, čemu samostojna or- ganizacija, pravi članek, da »zato, ker mladi- ne, njenega mladostnega poleta, njene po- bude ne smemo utesnjevati v organizacijske in politične oblike starejših ljudi, temveč mo- ramo dati mladini možnost razmaha pod so- lidnim vodstvom, ki razume potrebe mlade- ga človeka«.35 V IO Mladinske OF so bili predstavniki ustanovnih skupin, tako je za KP oziroma ZKMJ bila Lidija Šentjurc, za krščanske so- cialiste Jože Zemljak in za Sokole Fran j o Lubej. Mladinska OF je novembra 1941 iz- dala dvojno številko Mlade Slovenije, ki je poslej izhajala več ali manj kot štirinajst- dnevnik od novembra 1941 do konca oktobra 1942 in ga je urejala Lidija Šentjurc s sode- lavci. S svojim jasnim in širokim progra- mom in pestro vsebino je opravila pomemb- no poslanstvo med mladino in temeljno pri-^ spevala k idejnopolitičnemu in organizacij- skemu razvoju ter akcijski enotnosti proti- fašističnega mladinskega gibanja. V progra- mu Mladinske OF je še bolj poudarjena po- treba, »da se mladi še tesneje združijo in ne smejo biti v različnih taborih in ne vsota različnih skupin, marveč enotna fronta mla- de generacije, ki gre smelo v boj za novo živ- ljenje«.35 Program mladinske OF z nadrobno naštetimi nalogami in dolžnostmi vsakega člana poudarja 1. v prvi vrsti združitev vseh mladinskih sil in 2. glede na sprejeto načelo oboroženega boja predvsem stopanje v parti- zanske vrste in borbene grupe in NZ.^' Ce torej primerjamo program že omenjenega skojevskega glasila Glas delovne mladine in M OF, moremo vsakakor glede na preteklo protifašistično mladinsko gibanje označiti nekatere paralele, ki so tako rekoč skupno izhodišče za osvobodilni boj. To so boj proti , fašizmu, v tem boju združiti mladino vseh jugoslovanskih narodov ne glede na versko in politično pripadnost. Morda je prvi pro- gram bolj osredotočen na socialne elemente mladinskega gibanja, značilnega za kapita- listični družbeni red v stari Jugoslaviji in tako del razrednega delavskega gibanja. V drugem programu, ki je razumljivo v nalo- gah in ciljih povsem identičen programu OF, kaže poudariti, da naj bi m.ladina bila pred- vsem udeležena pri akcijski dejavnosti tako v aktivističnih vrstah kot v partizanskih eno- tah, borbenih grupah. Narodni zaščiti za os- voboditev in združitev vseh Slovencev. Tako je akcijska dejavnost, ki se stopnjuje do naj-' ostrejše oblike (oborožen boj), bistven pre- mik v programu in pomembno sredstvo pri uresničevanju mladinskega protifašističnega gibanja, ki v naslednjih fazah narodnoosvo- bodilnega boja vsebuje tudi elemente druž- bene preobrazbe. OPOMBE 1. Članek je le izsek širše raziskave Razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij in gibanj od srede 30. let do 1941. — 2. Salezinjanski vest- nik 1937, št. 2, 3, 4, 5, 6; 1939, št. 3 in 10. Sale- zijanski vestnik, glasilo za salezijansko sotrud- stvo (1916—1944) je pomemben vir za preuče- vanje K A med dijaško in zlasti delavsko mla- dino in veliko več kot Mi mladi borci in Mi mladi delavci prinaša nadrobne podatke o raz- voju in delovaju KA med mladino. — 3. Omeniti velja, da so bili med člani Glavnega odbora Zveze društev KFID in v samih društvih na podeželju tudi člani KP in SKOJ ter ljudje, ki so bili blizu levičarskim idejam. Po poročilu v Grudi ob 15. občnem zboru Zveze društev KFID v decembru 1939 naj bi zajelo kmečko mladinsko gibanje pod njihovim praporom. 270: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 okoli 20.000 pripadnikov. Tako so imeli tedaj 143 kulturno-prosvetnili odsekov, 67 kmečko- športnib, 56 kolesarskih in 12 socialno-gospodar- skih pododsekov, 88 lovskih, 26 godbenih, 8 smučarskih pododsekov ter 6 dramskih, nekaj pa jih je delalo v pripravljalnih odborih Dru- štev kmečkih fantov in deklet (Gruda 1939, no- vember-december, št. 11-12). — 4. Mi mladi de- lavci, 8. decembra 1938, št. 4. — 5. Vestnik Kr- ščanske delavske mladine. I., maj 1937, št. 5. — 6. Vestnik Krščanske delavske mladine, II., ju- nij-julij 1938, št. 6-7. — 7. Mi mladi borci, 8. de- cembra 1938, št. 4. — 8. Mi mladi delavci, 13. oktobra 1938, št. 24. — 9. Delavska mladina, ja- nuar 1939, št. 1. — 10. Delavska pravica, 28. mar- ca 1940, št. 14. — 11. Janko Prunk, SKOJ in Krščansko socialistična delavska mladina med obema vojnama v Sloveniji. (Povzetek referata na posvetovanju o preučevanju zgodovine SKOJ in mladinskega gibanja v Sloveniji, aprila 1981, rokopis). — 12. Delavska pravica, 17. oktober 1940, št. 43. — 13. Ibidem. — 14. Franjo Lubej- Drejče, Odločitve. Boj za demokratizacijo so- kolstva na Slovenskem. Ljubljana 1980, 67—75; 155—157. — 15. Naša volja, 7. novembra 1935, št. 2; 21. januarja 1936, št. 1; Avgust Jenko, ro- jen 1894 v Ljubljani, je bil eden izmed po- membnih voditeljev mlade revolucionarne stru- je »preporodovcev« v letih 1912—1914. Z idejni- mi članki je Jenko sodeloval v glasilu Preporod (1912—1913) in dveh številk mesečnika Glas Ju- ga (1914; širil je in utrjeval jugoslovansko na- rodno misel (Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari) ter hkrati poglabljal protiavstrijsko stališče srednješolske in akademske mladine. Kot 20- letni akademik na Dunaju se je po izbruhu prve svetovne vojne pridružil jugoslovanskim dobro- voljcem in padel v srbski vojski na Ceru 1914. — 16. Naša volja, 24. februarja 1936, št. 2-3. — 17. Ibidem. — 18. Naša volja, 15. marca 1938, št. 12 — 19. Naša volja, 15. maja 1939, št. 15. — 20. Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919—1941, Ljubljana 1972, str. 340—341. — 21. Ibidem. — 22. Mi mladi borci, 25. oktobra 1940, št. 7. — 23. Avgust Jenko, 9. oktober 1940, št. 1 in 9. marca 1941, št. 1. — 24. Avgust Jenko, 9. marca 1941, št. 1. — 25. Ibidem. — 26. Mlada pota, 23. junija 1936, št. 6. — 27. Več o tem glej Miroljub Vasic, Revolucionarni omladinski po- kret u Jugoslaviji 1929—1941, str. 380 in dalje. — 28. Prav tam, str. 463: Proleter za maj 1937, št. 5. — 29. Tako je moralo sredi leta 1938 klero- fašistično vodstvo ugotavljati, da se je komu- nizem razširil v delavnicah, šolah, po igriščih, klubih itd., kjer širi nezadovoljstvo, »celo člani katoliških organizacij so čestokrat okuženi s komunizmom in z njimi sodelujejo«. (Mi mladi delavci 14. julija 1938, št. 18). Zopet na drugem mestu je brez pridržka priznavalo, da ima ko- munizem med delavsko in vajensko mladino dobro razpredene mreže in da je pod velikim vplivom njihovih celic. (Mi mladi delavci, 17. avgusta 1938, št. 22). — 30. Tabor, 6. avgusta 1938, št, 2. — 31. Arhiv IZDG, spominsko gra- divo. — 32. Alenka Nedog, »Srednješolec«, Bo- rec 1963, str. 277—280. — 33. Viktor Stopar, za- pisek pogovora z dne 20. januarja 1981 in Tine Zaletel, zapisek pogovora z dne 2. februarja 1981. — 34. Glas delovne mladine, marec 1941, št. 1. — 35. Slovenski poročevalec, 24. oktobra 1941, št. 22. — 36. Slovenska mladina, november 1941, št. 1-2. — 37. Slovenska mladina, december 1941, št. 3. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 271! ČEŠKOSLOVAŠKA UMETNOST V ZBORNIKU ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO MOJCA JENKO V slovenskem umetnostnozgodovinskem svetu smo v obdobju obletnic. Praznovali smo šest- desetletnico ustanovitve stolice za umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi; prav tako smo slavili šestdeset let obstoja slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1920; na njegovem prvem občnem zboru še istega leta pa je bilo sklenje- no, da prično z izdajanjem znanstvenega glasila s preprostim in jasnim naslovom Zbornik za umetnostno zgodovino.i Prva številka glasila je izšla naslednje leto in tako se nam letos obeta še en jubilej. Ob tej priložnosti bi se našemu Zborniku lahko nekoliko bolj posvetili ne le z imenitnej- šo številko v jubilejnem letu, temveč tudi z ob- delavo oziroma analizo opusa, ki so nam ga po- sredovale tako predvojne kot tudi povojne šte- vilke. Posvetila sem se češkoslovaški umetnosti ter pomembnim češkim in slovaškim umetnostnim zgodovinarjem, ki so svoji domači umetnosti poiskali pravo in dovolj vidno mesto v okviru evropske umetnostne zgodovine. Za popularnost češkoslovaške umetnosti je poskrbela generacija strokovnjakov, ki se je izšolala v t. i. dunajski šoli. Tako so bili kolegi in prijatelji naših, tudi na Dunaju študirajočih utemeljiteljev moderne slovenske umetnostne zgodovine. Vezi, ki so se stkale med slovanskimi rojaki v študentovskih letih, so se ohranile in razvile v plodno strokov- no sodelovanje, kar je vidno tudi v objavljenih delih v Zborniku. Gradivo, ki obravnava češkoslovaško umet- nost, je zelo raznovrstno in se je izoblikovalo nekako v pet skupin: prvi dve zajemata razpra- ve, ki govore o češkoslovaški umetnosti in ki (povezujejo naš kulturni prostor z njihovim; tretja skupina zajema razstave na naših tleh, ki so prikazovale dosežke umetnostne kulture na Češkoslovaškem v različnih obdobjih; zadnji dve skupim pa nam prinašata raznovrstne kraj- še novice ter bibliografske novosti. Tako je bilo moč sestavifti nekakšen katalog v obliki petih prilog, ki so dodane na koncu sestavka; na temelju le-teh se je izoblikoval tudi komentar v petih poglavjih. RAZPRAVE o ČEŠKOSLOVAŠKI UMETNOSTI (bibliografija 1., 2.) Tovrstni prispevki v Zborniku so bili zelo redki, saj imamo opraviti le z dvema razpra- vama. Prva (Moderna češka umetnost) datira v leto 1924, ko je razstavljalo v Ljubljani dru- štvo Manes.2 Ob tej priložnosti je Antonin Ma- tej ček, prijatelj naše velike trojice umetnostnih zgodovinarjev, Izidorja Cankarja, Vojeslava Mo- leta in Franceta Steleta, objavil razpravo, ki nas seznanja z njihovo umetnostjo v času od devet- desetih let 19. stoletja do dvajsetih let našega, na področju vseh treh likovnih vej. Članku je priloženih tudi 25 reprodukcij različnih avtorjev, ki imenitno ilustrirajo obravnavano gradivo. V to skupino sodi še razprava, ki jo najdemo v it. i. Steletovem zborniku iz leta 1959; ta za- jetni zvezek glasila s članki in razpravami zna- nih evropskih umetnostnih zgodovinarjev je posvečen petinsedemdesetletnici nestorja sloven- skih umetnostnih zgodovinarjev. Razprava ob- ravnava razvoj plastike na čeških tleh od pale- olita do 15. stoletja in je delo V. V. Stecha. Originalni naslov se glasi Plastické problémy v nejstarši češke skulptufe, saj je bil objavljen v češčini in ilustriran s 23 reprodukcijami. RAZPRAVE, KI POVEZUJEJO NAS KULTURNI PROSTOR S ČEŠKOSLOVAŠKIM (bibliografija 3.-8.) V tem poglavju se srečamo s sedmimi raz- pravami, od katerih je kar šest objavljenih v Zborniku stare vrste. Glavnino predvojnih raz- prav predstavljajo dela Franceta Mesesnela, ki obravnavajo korespondenco Janeza in Jurija Subica z njunim češkim stanovskim kolegom in prijateljem Vojtšchom Hynaisom.3 Brata Su- bic sta se s kasnejšim predstavnikom genera- cije praškega Narodnega divadla seznanila ob Vojtéch Hynals, Portret Janeza Subica 272« KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 obisku Dunaja s svojim učiteljem Janezom Wolf cm. Kasneje je to trojico vodila bolj ali manj skupna študijska pot po Italiji. Postali so veliki prijatelji in so tesne stike vzdrževali tudi, ko jih je pot usode vodila vsakega po svoje. Avtor razprav si je zastavil nalogo razjasniti in osvetliti pota ter opus sinov Poljanske do- line. Končni rezultat je bila monografija o Janezu in Juriju Subicu; kot vmesne stopnje h končnemu cilju pa so rezultati manjših razprav. Med njimi je še ena, objavljena v Zborniku, in sicer z naslovom »Brata Subic in češka umet- nost«, ki ima priložene tudi tri reprodukcije Hynaisovih del. Pomen zveze s češko sodobno umetnostjo za naša brata-slikarja najbolje oz- načuje zaključek razprave, ki je podan s temi besedami: »Stik s Cehi in njihovo generacijo Narodnega divadla je oba Subica dvignil iz naše preživele kulturne atmosfere ter jima dal pri- liko sodelovanja pri veliki umetniški nalogi, ki je bila izraz splošne volje zavednega slo- vanskega naroda. S tem se je kulturna podlaga premaknila tudi za Slovence. Brata Janez in Jurij Subic sta v zvezi s češko umetnostjo dozorela ter pričela ustvarjati za naše na- stajajoče meščanstvo z narodnim obeležjem. Pri Cehih nista našla izpolnitve svojih umet- niških teženj; našla sta pa sorodna stremljenja, le da v splošnejši meri in z mogočnimi kultur- nimi sredstvi.«* Ostali sta nam še dve predvojni razpravi. Prva (Brnski zvonar Jan Krstnik MeUack) je delo Františka Stranyja in govori o našem slovenskem rojaku, ki je bil doma iz Branika (Rihenberga) na Goriškem; pot ga je vodila na Moravsko, kjer je postal leta 1691 brnski me- ščan; v njegovi novi domovini je ohranjenih trinajst zvonov, datiranih pred leto 1700. Dru- ga razprava (Stara slika Rojstva v Narodni galeriji) pa govori o razvoju ikonografskega motiva Jezusovega rojstva na Češkem v 14. stoletju in njegovem vplivu na sosednje dežele. Povod tej razpravi je bila slika Jezusovega rojstva, ki je visela v ljubljanski Narodni ga- leriji, v takratnem kabinetu tujcev.5 Izidor Cankar, avtor razprave, v zaključku postavi naš primer v osemdeseta leta 14. stoletja in ga pripiše neznanemu češkemu mojstru. Kot primerjalno gradivo to objavljeno delo sprem- ljajo reprodukcije Jezusovih rojstev različnih avtorjev tistega časa, med katerimi so s po enim primerom zastopani Vysebrodski mojster, neki naslednik Tfebonskega mojstra in zasilno ime- novan Češki mojster iz okrog 1380. Posvetimo se še zadnji razpravi tega poglav- ja (Skulptura Parlerovog kruga u zagrebačkoj katedrali), objavljeni v povojnem času. Andela Horvat je izdelala natančen katalog plastičnega okrasja, ki nas zanima, nato pa si je zastavila vprašanje, kako je tak tip plastike in način postavitve le-te zašel v Zagreb. Avtorica se sklicuje na osebno poznanstvo zagrebškega nad- šikofa Eberharda s samim Sigismundom Luxem- burškim in kot rezultat teh osebnih stikov naj bi parlerjanska umetnost segla tako daleč na jug. RAZSTAVE ČEŠKOSLOVAŠKE UMETNOSTI PRI NAS IN ODMEVI NANJE (bibliografija 9.-46.) Pri Zgoraj obravnavanih razpravah smo opa- zili, da jih velika večina datira v čas pred drugo svetovno vojno; v tem poglavju pa smo soočeni z nekoliko drugačno sliko: opraviti ima- mo z osmimi razstavami (bibl. 9.—17.) s pod- ročja češkoslovaškega umetnostnega snovanja različnih obdobij, od katerih jih je kar pet gostovalo v naših likovnih razstaviščih po vojni, in sicer v veliki večini v Ljubljani. Tip razstav lahko označimo kot pregledni; po vsebini pa bi jih mogli ločiti v sodobne, ki so prevladovale, in take, ki so prikazovale že nekoliko oddaljena obdobja. Morda se je bralcu zastavilo vprašanje, kako so sodobniki sprejemali te razstave. Tudi ta od- govor se skriva v Zborniku, in sicer v rubriki Bibliografija. Tu je omenjena vrsta člankov objavljenih v sodobnem časopisju; tako se je pred vojno za češkoslovaško umetnost najpo- gosteje zanimal Slovenec, sledita pa še Narod- ni dnevnik in Jutro; v povojnem času pa novice in komentarje o tovrstnih razstavah prinašajo z nekoliko manjšo intenzivnostjo, v primeri z obdobjem pred vojno. Delo, Dnevnik in Naši razgledi. NOVICE (bibliografija 47.-55.) Sem sodijo nekrologi in podobne vesti ter sporočila ob neštetih obletnicah umetnikov in umetnostnih zgodovinarjev. France Mesesnel nam leta 1925 sporoča, da je umrl češki kipar Jan Stursa« ter da je društvo Manes v Pragi priredilo razstavo umrlega slikarja Miloša Jira- neka.7 Isti avtor nam leta 1937 sporoča tudi o smrti Františka Zakavca, profesorja bratislav- ske univerze, ki se je posvečal češkoslovaški umetnosti 19. stoletja ter kritiki, s katero je »ustvaril klasično merilo dobrega kritika«8 v svoji deželi. Poslednji nekrolog o češkoslovaških umetnikih in umetnostnih zgodovinarjih pa mo- remo prebrati v Zborniku iz leta 1970, ki ga je prispeval Franc Stele. Govori o življenju in delu znanega umetnostnega zgodovinarja An- tonina Matejčka, profesorja praške univerze, ki se je posvečal domačemu srednjemu veku. Prispevek ima na koncu priložen tudi seznam najpomembnejše pokojnikove bibliografije. Vsekakor pa je Zbornik na Slovensko prinesel tudi nekaj slavnostnih novic (bibl. 51.—55.) Vrtijo se okrog jubilejev vidnih češkoslovaških umetnikov, in sicer petdesetletnice Maksa Sva- binskegaS in sedemdesetletnice Vojtecha Hyna- isa. Svoja jubileja sta praznovala leta 1924; spomnilo se ju je tudi naše takratno časopisje kot Ljubljanski zvon, Jutro in Slovenski narod. KNJIGE, ČLANKI, REVIJE (bibliografija 56.-84.) Umetnostnozgodovinska bibliografija, ki jo prinaša Zbornik, nas seznanja z raznimi novi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 273! mi knjigami ter zanimivimi članki, ki so izšli v najrazličnejših bolj ali manj strokovnih glasilih in revijah. Ravno na tem področju se najlepše kaže dokajšnje zanimanje slovenske javnosti, oziroma natančneje rečeno zanimanje sestav- Ijalca bibliografije vsake številke posebej za to ali ono področje. Ob pogledu na češkoslovaško bibliografijo, ki jo prinaša naše glasilo, zapazi- mo veliko večje zanimanje v starih, se pravi, predvojnih Zbornikih, medtem ko je zanimanje po osvoboditvi precej padlo. K temu je veliko pripomogel v prvi vrsti France Mesesnel, ki je mnogo prispeval k bibliografijam predvojnih številk. Zavedati se moramo, da je bil s pre- učevanjem življenja in dela naših slikarskih bratov Subic tesno povezan tudi s polpreteklo in sodobno češkoslovaško umetnostjo. Tako se ni čuditi, da nam prav France Mesesnel edini prinaša vesti o češkoslovaških na novo usta- novljenih umetnostnih revijah in nas seznanja z vsebino posameznih številk (bibl. 78.—84.) Večje zanimanje za umetnost češkega in slo- vaškega naroda pred vojno nam kaže tudi ne preveč obširen seznam novih knjig (bibl. 56. do 62.). V vseh enaintridesetih Zbornikih, kolikor jih je izšlo do danes, je moč zaslediti sedem tovrstnih novitet, od katerih le dve datirata v povojni čas. Njihova vsebina je raznovrstna: v dveh se avtorja ukvarjata s področjem arhe- ologije, saj obravnavata neolitsko plastiko in bronaste sekire jadranskega tipa na Češkem; področje etnologije pokriva knjiga, ki govori o ljudskem stavbarstvu na Slovaškem; edino knji- go, ki obravnava umetnost novega veka, in sicer baročno umetnost na Češkem, pa je pred- stavil in ugodno ocenil Sergej Vrišer. Preostale tri knjižne novosti obravnavajo domačo, češko- slovaško umetnost srednjega veka; opraviti imamo z dvema Matejčkovima knjigama o knjiž- nem slikarstvu ter delom Alberta Kutala, ki obravnava srednjeveško plastiko. Preostanejo nam še članki (bibl. 63.-77.), omenjeni med umetnostnozgodovinsko biblio- grafijo s področja češkoslovaške umetnosti. Le-ti so bili objavljeni tako pri nas kakor tudi v Pragi in Bratislavi, tako v slovenščini kot tudi v češčini, slovaščini in nemščini. Obravnavane članke bi mogli razdeliti v dve skupini: v prvi naj bi bili najrazličnejše vsebine, v drugi pa tisti, ki obravnavajo delo in življenje našega arhitekta Jožefa Plečnika, ki je deloval tudi na Češkem. Članki prve skupine nam prinašajo najrazlič- nejše umetnostne novice: dve biografiji, in sicer o kiparju Františku Bflekuio in slikarju Josef u Mänesu,ii nekaj besed o umetnosti 19. stoletja in o moravskem umetnostnem združenju. Ta dela so prišla izpod peres Franceta Mesesnela, Franceta Steleta in nekega pisca, ki se je pod- pisal z začetnicama M. B., objavljena pa so bila v Jutru, Dom in svetu in bratislavskem Svo- radovu. O Plečniku pa so pisali tako naši kot češkoslovaški strokovnjaki; svoje članke sta ob- javljala pri nas v Dom in svetu France Meses- nel in France Stele, v češkoslovaških Volne Prva stran kataloga razstave Mänes, Jakopičev pavi- ljon, avgust—september 1924 Smery in Časopisu katolického duchovenstva Janak Pavel in Vojeslav Mole, medtem ko so v na Češkoslovaškem izhajajoči časopis Prager Presse svoje članke prispevali od naših Joža A. Glonar in Stanko Vurnik, od Cehov pa J. Pe- čirka in V. V. Stech. Iz objavljenih člankov je razvidno, da je vladalo pred vojno, ko so bili vsi objavljeni, veliko zanimanje za češko- slovaško umetnost tudi med slovensko javnoist- jo. O umetnostnem dogajanju naših slovanskih bratov so pisali ne le ob priložnostnih razstavah (F. Stele, Dilo Josefa Manesa), temveč iz oseb- nega zanimanja. Na splošno lahko ugotovimo, da se je naša strokovna javnost pred vojno vsekakor bolj za- nimala za češkoslovaško umetnost. Taka ugo- tovitev je rezultat zgoraj navedene analize. Ce pogledamo med razstave, nam oko zasrtane na dveh pomembnih, in sicer pri razstavi Manes, ob kateri je izšla itudi pomembna Matejčkova razprava, in pri razstavi češkoslovaškega stav- barstva; med članki, ki povezujejo naš kulturni prostor s češkoslovaškim, dominirajo dela Fran- ceta Mesesnela v zvezi z delovanjem bratov Subic; kot posledica tega zanimanja se najdejo v Zborniku tudi krajše novice in notice istega avtorja, ki govore v glavnem o sodobnih češko- slovaških umetnikih. Iz vsega tega vidimo, da so se naši strokovnjaki posvečali problemom in 274, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Z zanimanjem sprejemali tudi delo svojih češko- slovaških kolegov, kar nam razkriva Biblio- grafija. Zanimivo pa je, da naše kulturne javnosti ni zanimala le češkoslovaška umetnost, temveč tudi odmevi, ki so bili posledica sloven- skih naših razstav na Ceškolovaškem in izi- dov pomembnih knjižnih del slovenskih avtor- jev. Postavi se nam vprašanje, kje je vzrok takemu časovno nesorazmernemu zanimanju za češkoslovaško umetnost pri nas. Za ilustracijo naj še omenim, da po vojni razen razstave o češkem in slovaškem slikarstvu med vojnama ter razprave o parlerjanski plastiki zagrebške katedrale ni omembe vrednih prispevkov; le med Bibliografijo se najde sem in tja kakšno pomembnejše delo. Menim, da bi mogli vzrok takemu stanju iskati predvsem v zanimanju za Češkoslovaško dn njeno prestolnico ter v osebnem znanstvu naših umetnostnih zgodovinarjev z njihovimi. Praga je med obema vojnama kot staro uni- verzitetno mesto z večstoletno tradicijo prite- govala naše ljudi. Po prvi svetovni vojni, ko smo se otresli avtstro-ogrske nadvlade, smo se raje odpravili študirat k nam narodnostno bliž- jim Cehom in Slovakom kot na nemški Dunaj. BIBLIOGRAFIJA 1. Antonfn Matej ček, Moderna češka umet- nost, ZUZ IV. sv. 1924, 8—32. 2. V. V. Stech, Plastické problémy v nejstarej- ši češke' skulptufe, ZUZ V.—VI. n. v. 1959, 185—207. 3. France Mesesnel, Janez Subic Vojtéchu Hy- naisu. Korespondenca 1877-84, ZUZ II. 1922, 73—95. 4. Isti, Korespondenca Janeza in Jurija Subica, Jurij Subic Vojtéchu Hynaisu, ZUZ VII. 1927, 19—42, 160—172. 5. František Strany, Brnski zvonar Jan Krstnik Mellack, ZUZ X. 1930, 21—34. (Razprava omenjena tudi med bibliografijo za leto 1929 in 1930 v istem ZUZ). 6. Izidor Cankar, Stara slika rojstva v Narodni galeriji, ZUZ XIII. 1934-35, 1—9. 7. France Mesesnel, Brata Subic in češka umet- nost, ZUZ XIV. 1936-37, 1—19. 8. Andela Horvat, Skulptura Parlerovog kruga u zagrebačkoj katedrali, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 245—267. 9. Češko-jugoslovanska grafika, XX. umetnost- na razstava, Jakopičev paviljon, Ljubljana; ZUZ I. 1921, Razstave, 197—198. 10. Razstava »Manes«, Jakopičev paviljon, Ljub- ljana; ZUZ IV. 1924, Razstave, 162. 11. Razstava »Manes«, Zagreb; ZUZ IV. 1924, Razstave, 219. 12. Razstava češkoslovaškega stavbarstva, Ja- kopičev paviljon, Ljubljana; ZUZ XII. 1932-33, Razstave v letih 1928-30, 134. 13. Češko steklo, Beograd; ZUZ VIII. n.v. 1970, Umetnostnozgodovinska bibliografija za leto 1967, Razstave-skupinske. 323. Naslovna stran razstavnega kataloga Ceško-jugoslo- vanske grafike, Jakopičev paviljon, januar 1922 14. Sodobna češka grafika. Moderna galerija, Ljubljana; ZUZ X. n.v. 1973, Umetnostnozgo- dovinska bibliografija za leto 1969, Razstave- skupinske, 224. 15. Češka umetnost. Mestna Galerija, Ljubljana; ZUZ XI.—XII. n.v. 1974-76, Umetnostnozgo- dovinska bibliografija za leto 1970, Razsta- ve-skupinske, 262. 16. Češka umetnost 17. in 18. stoletja, Beograd; ZUZ XIII. n.v. 1977, Umetnostnozgodovinska bibliografija za leto 1972, Skupinske razsta- ve, 251. 17. Češko in slovaško slikarstvo med vojnama. Narodna galerija, Ljubljana; ZUZ XIV.—XV. n.v. 1978-79, Narodna galerija v letih 1977 dn 1978, 290. 18. J. A. Glonar, Manes in »Manes«, O priliki razstave v Jakopičevem paviljonu, Slovenec št. 192 (23. VIII.); ZUZ IV. 1924. 19. F. Mesesnel, Razstava Manes. I. Slikarstvo, Jutro št. 226 (25. IV.); II. Kiparstvo, št. 232 (2. X.); III. Grafika in arhitektura, št. 239 (10. X.I); ZUZ IV. 1924. 20. S. Vumik, Razstava češke moderne umetno- sti, Nar. dnevnik št. 217 (26. IX.); ZUZ IV. 1924. 21. Anonim., H kritiki o razstavi češke moderne umetnosti v Jakopičevem paviljonu, Nar. dnevnik št. 219 (28. IX.); ZUZ IV. 1924. 22. F. Stele, Razstava češke moderne umetnosti, Slovenec št. 204 (6. IX.), št. 205 (7. IX.), št. 208 (12. IX.); ZUZ IV. 1924. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 275; 23. XY, Mänesova razstava. Ob otvoritvi: Raz- stava društva čeških umetnikov »Manes«, Slov. narod št. 185. (14. VIII.); ZUZ IV. 1924. 24. XY, K razstavi društva čeških upodabljajo- čih umetnikov »Mänes« v Ljubljani, Nar. dnevnik št. 182 (15. VIII.); ZUZ IV. 1924. 25. XY, »Mänes« v Ljubljani, Jutro št. 192 (15. VIII.); ZUZ IV. 1924. 26. XY, IV. razstava Narodne galerije v Ljub- ljani, Slovenec št. 187 (17. VIII.); ZUZ IV. 1924. 27. XY, Znamenita razstava češke umetnosti v Ljubljani, Tabor št. 193 (29. VIII.); ZUZ IV. 1924. 28. M. D. Gurič, Moderna češka likovna umet- nost. Jug. Njiva VIII., II, br. 12, 461-64; ZUZ V. 1925. 29. O Koniček, O vystavach »S. V. V. Manes« v Jugoslavii, Volne Smery XXIII., 8; ZUZ V. 1925. 30. R. Markovič, Mänes, Raskrsnica IV., br. 21—22, 78—81; ZUZ V. 1925. 31. J. Mise, Izložba čehoslovačkog likovnog udru- ženja »Mänes«, Književna republika II., br. 4. 184-87; ZUZ V. 1925. 32. M. K., Izložba češke moderne umetnosti, Srpski književni glasnik knj. XIV., br. 2, 158; ZUZ V. 1925. 33. T., Izložba češke moderne umetnosti, Po- kret II., 194, br. 39, 40; ZUZ V. 1925. 34. —, Manesove razstave v Jugoslaviji, Nar. dnevnik št. 110 (12. VI.); ZUZ V. 1925. 35. K. Dobida, Razstava češkoslovaškega stav- barstva. Ljubljanski zvon XLVIII, št. 6, 380 —381; ZUZ VIII. 1928. 36. S. Vurnik, Razstava češkoslovaškega stav- barstva, Slovenec št. 48 (26. II.); ZUZ VIII. 1928. 37. Isti, Modema arhitektura, Slovenec št. 65" (17. IIL); ZUZ VIII. 1928. 38. Isti, Otvoritev razstave češkoslovaškega stavbarstva v Ljubljani. Jutro št. 49 (26. II.); ZUZ VIII. 1928. 39. R. Kregar, Sodobna češkoslovaška arhitek- tura. Arhitekt 1933, 3-8; ZUZ XIII. 1934 —1935. 40. H. Stular, Tri razstave v Beogradu, Češko stelUo, zraven pa keramika in srbske pre- proge. Delo IX., 16. XII. 1967, 19; ZUZ VIIL n.v. 1970. 41. A. Bassin, Sodobna češkoslovaška grafika, N. Razgl. XIII., št. 6, 22. III. 1969, 173— T74; ZUZ X. u.v. 1973. 42. J. Mesesnel, Češka grafika je bila nekoč vo- dilna. Delo XI., št. 63, 6. II. 1969, 5; ZUZ X. n.v. 1973. 43. I. Subotič, Beograjska likovna kronika. Sin- teza 13/14, 1969, 138—9; ZUZ X. u.v. 1973. 44. A. Bassin, Sodobna češkoslovaška umetnost, N. Razgl. XX., št. 14, 17. VIII. 1970, 433; ZUZ XI.—XII. n.v. 1974—76. 45. J. Mesesnel, Sodobna češka umetnost. Delo XII., št. 157, 12. VI. 1970, 5; ZUZ XI.—XII. n.v. 1974—76. 46. B. Pogačnik, Cehi v Beogradu, V Pragi so pripravili dragoceno zbirko umetnin iz 17. in 18. stoletja. Delo XIV., št. 57, 29. II. 1972, 6; ZUZ XIII. n.v. 1977. 47. F. Mesesnel, Jan Stursa, ZUZ V. 1925, Razno, 79. 48. Isti, Društvo »Manes« je razstavilo dela ra- no umrlega slikarja Miloša Jiraneka, ZUZ V. 1925, Razstave, 78. 49. Isti, František Zakavec, ZUZ XIV. 1936 —1937, Kronika, 39-41. 50. F. Stele, Dr. Anotnin Matej ček, ZUZ VIII. n.v. 1970, Nekrologi, 255—256. 51. F. Kozak, K petdesetletnici češkega slikarja Maksa Švabinskega, Ljubljanski zvon XHV, št. 5, 317—19; ZUZ IV. 1924, Bibliogra- fija 1924, Razprave. 52. S. Vurnik, Sedemdesetletnica Vojtecha Hynaisa, Jutro št. 253 (26. X.); ZUZ IV. 1924, Bibliografija 1924, Biografije. 53. — Hynaisov jubilej, ZUZ IV. 1924, Bib- liografija 1924, Razno, 220. 54. —, Jubilej nestorja čeških slikarjev (Se- demdesetletnik V. Hynais), SI. narod št. 288 (18. XII.); ZUZ V. 1925, Bibliografija, Biografije. 55. F. Mesesnel, V Pragi so priredili ob priliki Hynaisove sedemdesetletnice veliko razstavo mojstrovih del, ZUZ V. 1925, Bibliografija, Razstave, 78. 56. Antonin Matej ček. La Passionnaire de l'Ab- besse Cunigodne, Prague 1922; ZUZ III. 1923, Bibliografija, Književnost, 73. 57. Albin Strocky, Neolithicka plastika v Ce- chach. Praha; ZUZ IV. 1924, Bibliogra- fija, Knjige, 210. 58. J. Schranil, Bronzové sekyry jadranského typu v Cechach, Praha; ZUZ IV. 1924, Bibliografija, Knjige, 210. 59. Josip Vydra, Lidové stavitelstvi na Sloven- sku. Praha 1925; ZUZ VI. 1926, Bibliografi- ja, Književnost, 126. 60. Antonin Matejček, Velislavova bible a jeji misto ve vyvoji knižni ilustrace gotické, Praha 1926; ZUZ Vil. 1927, Bibliografi- ja, Književnost, 46—47. 61. Albert Kutal, Ceské goticke sochafstvi 1350 —1450, Praha 1962; ocenil E. Cevc v Argu IV.—VI., 1965—67, 47—49; ZUZ VIII. n.v. 1970, Bibliografija, Knjižne ocene, 320. 62. Olbrich Blažiček, Barockkunst in Böhmen, Artia, Praga 1967; ocenil S. Vrišer v ZUZ X. n. v. 1973, Bibliografija, Knjižne ocene, 209—210. 63. M. B., Češke umetnostne novice. Jutro, št. 260 (6. XI.); ZUZ III. 1923, Bibliografija 1923, Razno. 64. F. Mesesnel, František Bilek, Dom in svet 37, št. 3, 119—124; ZUZ IV. 1924, Biblio- grafija 1924, Biografije. 65. F. Stele, Almanach Sdruženi vytvarnych umelecu morav. Dom in svet 1924, XXXVII. 264; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bibli- ografija dr. Franceta Steleta do leta 1958, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37. 276 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Pogled v Razstavno dvorano ob priliki razstave Češko in slovaško slikarstvo med vojnama, Narodna galerija, julij—avgust 1978 66. Isti, Moderne umenie vo svetle 19. storočia, Svoradov (Bratislava) 8, 1940, 53—57, 81—33, 116—118; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bibliografija dr. Franceta Steleta do leta 1958, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37. 67. J. A. Glonar, Ein Werk aus der Laibacher Schule Plečniks, Prager Presse, 18. VII. 1923, št. 195; ZUZ IV. 1924, Bibliografija, Kri- tike in polemike. Razstave. 68. V. Mole, Prof. J. Plečnik. Navrh kastela naj- svetejšiho Srdce Ježišova na Kral. Vinohra- dech. Časopis katolického duchovenstva (Praha), 1. 65, št. 6, 393—398; ZUZ V. n. v. 1925, Bibliografije, Biografije. 69. —, Prof. Josip Plečnik, Časopis katolického duchovenstva, 1. 65, št. 10, 743—744; ZUZ V. 1925, Bibliografije, Biografije. 70. J. Pečirka, Josip Plečnik und Prag, Prager Presse 1926, 31. X. 1926; ZUZ VI. 1926, Bi- bliografija 1926, Biografije. 71. V. V. Stech, Die Burg, Prager, Presse 1927, 15. V. 1927; ZUZ VIII. 1928, Bibhografija, Kritike in polemike. Književna poročila. Razstave. 72. P. Janäk, Josef Plečnik v Praze, Volne Sméry XXXVI. (1928), št. 4, 97—108; ZUZ VIII. 1928, Bibliografija, Kritike in po- lemike. Književna poročila. Razstave. 73. S. Vumik, Die Burg im Jubiläumsjahr. Pro- fessor Plečnik über eine Rekonstruktionbau- ten. Rundgang durch die Burg, Prager Presse, 18. VIII., ZUZ VIII. 1928. Bi- bliografija, Kritike in polemike. Književna poročila. Razstave. 74. Isti, Aus der Prager Burg und aus Läny, Prager Presse, št. 306 (3. XI.); ZUZ IX. 1929, Bibliografija 1928, Kritike in polemike. Razstave. Književna poročila. 75. F. Stele, Jože Plečnik na Hradčanih in v Ljubljani, Dom in svet 1929, XXXXII., 273 —279; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bi- bliografija dr. Franceta Steleta do leta 1958, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37. 76. Isti, Josef Plečnik: Vybér Preci, Dom in svet 1929, XXXXII., 95—96; E. Cevc, Umet- nostnozgodovinska bibliografija dr. Franceta Steleta do leta 1938, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37. 77. Isti, Nova dela J. Plečnika v Pragi, Dom in svet 1933, XXXXVI., 552—555; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bibliografija dr. Franceta Steleta do leta 1958, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37. 78. F. Mesesnel, Nove češke revije, ZUZ III. 1923, Bibliografija 1923, Knjiženvost, 152 —153. 79. Isti, Vytvarna prace, ZUZ IV. 1924, Bi- bliografija, Književnost, 101, 217. 80. Isti, Veraikon, ZUZ IV. 1924, Bibliogra- fija, Književnost, 101, 217. 81. Isti, Iskusstva Slavjan, ZUZ IV. 1924, Bibh- ografija, Književnost, 101. 82. Isti, Kritika, ZUZ IV. 1924, Bibliografija, Književnost, 101. 83. Isti, Stavba, ZUZ IV. 1924, Bibliografija, Književnost, 217. 84. Isti, Styl, ZUZ V. 1925, Bibliografija, Knji- ževnost, Pregled revij, 77. OPOMBE 1. Izidor Cankar, Umetnostnozgodovinsko društvo, ZUZ I. 1921, 95. — 2. Društvo Manes« je združevalo češkoslovaške slikarje in grafike, ko so se vračali s študijev na Fran- coskem. Ime so si nadeli po Josefu Manesu, pionirju modernega češkoslovaškega slikarstva in grafike. — 3. Vojtéch Hynais (1854—1925), češki slikar, predstavnik umetniške generacije praškega Narodnega divadla. Študiral je na Dunaju in bil Feuerbachov učenec; študijsko pa se je izpopolnjeval na KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 277 J potovanju po Italiji; kasneje je dobil štipendijo in odšel v Pariz. V njegovem opusu je opazen sprva italijanski vpliv, nato pa prevlada fran- coski; šele v zadnjem obdobju svojega razvoja postane realist. — 4. France Mesesnel, Brata Subic in češka umetnost, ZUZ XIV, 1936—37, 19, citat. — 5. Staroločan Karel Strahl je po smrti leta 1929 zapustil svojo bogato umetnostno zbirko ljublanskim muzejem in galerijam. Iz oporoke zvemo, da je Narodni galeriji pripadlo 90 slik. Med podarjenimi deli je bilo lepo šte- vilo tujih mojstrov. Na osnovi tega na novo pridobljenega fonda je Galerija ustanovila t. i. kabinet tujcev, ki je zasedal prostora vzhodno od velike dvorane, se pravi današnji »gotski« sobi. —6. Jan Stursa (1880—1925), češki kipar, ki je študiral v Pragi pri Myslbeku. Njegovo delo postopno zori od izraza osvobojenega literarnega simbolizma do monumentalne izraznosti in sub- tilnih oblik. — 7. Miloš Jiränek (1876—1911), češki kipar, estetik in kritik; razširjal je in se zavzemal za nove umetnostne smeri, predvsem za impresionizem. V njegovem opusu je moč zaslediti slovaško tradicijo, tehnično pa se je z lastnim delom dokopal do plenerizma. — 8. France Mesesnel, František Zakavec, ZUZ XIV. 1936—37, 40. citata. — 9. Maks Svabinsky (1873—1962), češki slikar in grafik. Študiral je v Pragi in se izpopolnjeval na potovanjih po Franciji, Belgiji, Nizozemski in Italiji. Idejno se je naslanjal na domačo tradicijo 19. stoletja; s svojimi deli izraža življenjsko radost in lju- bezen do rodne zemlje. V grafiki pa je izdelal. lasten likovni izraz, ki se je razvU od začetne dekorativne secesijske faze do sveže ekspresiv- nosti in lirske obdelave široke palete različnih motivov. — 10. František Bilek (1872—1941), če- ški kipar in grafik, ki je študiral v Parizu. Nje- gova dela, v katerih je opazen vpliv francoske gotske plastike, so prežeta z religiozno mistiko. Delal je v bronu, kamnu in lesu. — 11. Josef Ménes (1820—1971), češki slikar in grafik. Sprva se je slikarstva učil doma pri očetu Antoninu Manesu, kasneje pa je s študijem nadaljeval na praški Akademiji (1840—44). V svojem razvoju je stopal od patriotskega romantičnega zanosa preko žanrskih motivov do realizma, kateremu je v svoji deželi postavil temelje. Njegovemu pionirskemu delu v čast so češki umetniki po- imenovali svoje društvo z imenom Manes. Poleg navedenih del sem za sestavek uporabi- la še naslednjo literaturo: I. Cankar, Umetnostnozgodovinsko društvo, ZUZ I. 1921, 93—95. — Masarykuv slovnik naucny III., Praha 1927 (v. Jiränek Miloš). — Narodna galerija je dobila svojo streho, Vestnik Narodne galerije 1-2, 1929. — J. A. Glonar, Ve- lik dogodek v Narodni galeriji, Slov. narod, 17. 11. 1930, št. 262. — J. Polec, Edvard in Karel Strahl, ZUZ X. 1930, 45—83. — ELU I., Za- greb 1959 (v. Bilek František). — ELU II., Za- greb 1962 (v. Hynais Vojtéch). — ELU III., Za- greb 1964 (v. Manes Josef). — ELU IV., Zagreb 1966 (v. Stursa Jan, v. Svabinsky Maks). Kratice: ZUZ = Zbornik za umetnostno zgo- dovino, ELU = Enciklopedija likovnih umetnosti,, 278 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 DR. TONE ZORN (1934—1981) VASILIJ MELIK Sredi poletja, 13. julija 1981 je po kratki, pretresljivi bolezni mnogo prezgodaj, v 48. letu, ugasnilo življenje slovenskega zgodovi- narja dr. Toneta Zorna. Tone Zorn se je rodil 28. junija 1934 v Ljubljani. Po maturi na bežigrajski gimnaziji (1953) se je vpisal na ljubljanski filozofski fa- kulteti na zgodovino. Obetajočo aktivnost je pokazal že med študijem, saj je bil predsed- nik kluba zgodovinarjev (1956—1958) in pred- stavnik študentov v odboru Zgodovinskega društva (1956—1959), za svojo diplomsko na- logo o ljudski oblasti v Slovenskem Primorju leta 1944 pa je dobil študentsko Prešernovo nagrado. 18. februarja 1959 je diplomiral. De- vet let zatem (23. marca 1968) je na isti fa- kulteti branil še disertacijo z naslovom Poli- tična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945—1950. To je bila naša prva zgodovinska disertacija iz problematike dogajanja po drugi svetovni vojni. Kadar to danes navajamo, se zdi vsem lepo, pohvalno in zaslužno, malokdo pa pomisli, s kakšnimi, posebnimi težavami je bilo povezano tako de- lo. Tone Zorn jih je krepko čutil na svojih plečih in jih je naštel v uvodu: premajhna časovna oddaljenost pri dogodkih, ki so se zdeli še kočljivi in ki so jim še živele aktivne priče, pomanjkanje predhodnih monografij, nedostopnost arhivov ali neurejenost že do- stopnega arhivskega gradiva, pomanjkanje originalnih dokumentov in zato omejitev na uporabo časopisja. Problemi Slovencev v današnjem ali pred- vojnem zamejstvu so bili Tonetu Zornu že od študentskih let posebej blizu. Je bila to posle- dica domačega okolja (oče in mati sta mu bila doma iz Primorja) ali kakih posebnih dožive- tij iz mladih let? Kakorkoli že, Slovenci v za- mejstvu so bili vseskozi glavna, dasi ne edi- na tematika Zornovega dela. Že štiri dni po diplomi (22. februarja 1959) se je obrnil na Inštitut za narodnostna vprašanja s prošnjo za namestitev. Začasno je pet mesecev in pol delal v škofjeloškem muzeju, prav v času, ko se je ta selil v svoje nove, sedanje prostore v loškem gradu. Zatem je bil leto dni pri vo- jakih, 1. septembra 1960 pa je začel z delom v Inštitutu za narodnostna vprašanja. Začel je kot asistent, po odhodu svojega predstojnika dr. Janka Pleterskega na univerzo pa je od februarja 1970 naprej vodil oddelek, ki se je ukvarjal s Slovenci na naši severni meji. Zorn je bil za inštitut v mnogih ozirih idea- len delavec, živ zaklad znanja, neumorno de- laven, poln občutka dolžnosti, pa ne na pod- lagi razvida del in opravil ampak žive zavze- tosti za stvar, ki se ji je posvetil, in za potre- be inštituta. Prave vrednosti takih ljudi se dostikrat zavemo šele, ko jih izgubimo. Prvi članki Toneta Zorna so izšli v letu 1961. Odtlej pa do svoje prezgodnje smrti je neumorno pisal in objavljal. Kakor je napisal veliko obsežnih razprav in preglednih sinte- tičnih študij, se mi zdi, da je imel najrajši kratke razprave, ki so osvetlile določen prob- lem z nekega novega vidika, ga dopolnile z nekim novim virom, ki ga je našel med svojim neutrudnim iskanjem po arhivih in knjiž- nicah, z novimi informacijami in novimi po- datki, z novim prispevkom naši vednosti. Prav tako rad je pisal ocene in poročila. V njih je zlasti bralce Zgodovinskega časopisa in Kro- nike seznanjal z domačimi in tujimi novostmi, zraven pa podčrtaval, kar je bilo za Slovence v ocenjevani knjigi novo, pomembno ali za- radi primerjave zanimivo. Tako je bil dr. Tone Zorn velikemu številu revij stalen in dobrodošel sodelavec. Vestniku koroških partizanov je bil urednik od leta 1970 naprej in večinoma tudi glavni avtor. V Zgodovinskem časopisu najdemo od leta 1969 naprej v vsakem letniku vsaj kako oceno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 279- izpod njegovega peresa. Da je objavljal v Razpravah in gradivu, reviji, ki jo izdaja In- štitut za narodnostna vprašanja, se razume sa- mo po sebi. Tudi Naši razgledi. Borec, Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje. Arhivi, ce- lovški Slovenski vestnik in Koroški koledar. Goriška srečanja, Goriški letnik in še različne druge revije, časniki in zborniki so prinašali njegove prispevke. Med zadnjimi dvajsetimi zvezki Kronike je en sam, ki v njem ni bilo nobenega Zornovega prispevka, vsega skupaj pa je v Kroniki iz- šlo petindvajset njegovih razprav. Največ jih govori o Koroški, o poskusih uveljavitve slo- venskega uradovanja v Podjuni v devetdese- tih letih 19. stoletja (1971), o stališčih koro- škega nemškega učiteljskega glasila do Slo- vencev pred prvo svetovno vojno in po njej (1973), o gibanju za majniško deklaracijo na Koroškem in o nemškem volkstagu v Veli- kovcu 9. junija 1918 (1969), o avstrijsko-ju- goslovanskih pogajanjih v Celovcu maja 1919 (1969), o Narodnem svetu za Koroško 1919 do 1920 (1970), o jugoslovanski upravi na Koro- škem pred plebiscitom (1970), o dejavnosti Heimatdiensta pred plebiscitom (1968), o prob- lematiki preganjanja Slovencev po plebiscitu (1976), o ljudskem štetju leta 1923 (1968), o de- lu Südmarke v dvajsetih letih (1975), o koro- škem šolstvu po poročilih iz leta 1925 (1978), o problematiki kulturne avtonomije za Koro- ške Slovence (1972), o izselitvah Koroških Slovencev med drugo svetovno vojno (1966) in o vrnitvi teh izgnancev v juliju 1945 (1967), o procesu proti Slovencem iz Sel in okolice, ki so bili obglavljeni na Dunaju 29. aprila 1943 (1965), o pripravah za prenos nacistične oblasti na Koroškem ob koncu druge svetovne vojne avstrijskim političnim strankam (1965), o vindišarski teoriji po drugi svetovni vojni (1966). Dve razpravi se dotikata štajerske problematike: ena govori o avstrijskih stali- ščih glede državne razmejitve po prvi svetov- ni vojni (1978), druga pa o Slovencih po šte- tjih iz leta 1951 in 1961 (1967). Sest razprav zajema čas med obema vojnama na ozemlju takratne jugoslovanske Slovenije: v njih je pisal o Šušteršičevih poskusih vrnitve v do- movino in Janku Brejcu (1971), o nemški manjšini po poročilih velikih županov leta 1929 (1976), o tujih državljanih nemškega je- zika po štetju leta 1931 (1971), o izgonu tujih državljanov iz Jugoslavije (1971), o nemških trgovskih obratih (1970) in o nemških indu- strijskih obratih (1972). Težišče Zornovega dela so bili Slovenci na Koroškem. Vendar pri tem ni bil nikdar ozek zgodovinar, saj je gledal na Koroško kot na del širšega dogajanja in je sledil vsemu, kar je imelo z njo kakorkoli oddaljeno zvezo. Sle- dil je pretekli in sedanji literaturi o manj- šinskih vprašanjih, o Nemcih v najrazličnej- ših evropskih državah, o nemških nacionali- stičnih in nacističnih pogledih na narodnost, geopolitiko, o njihovih konfliktih z drugimi narodi itd., itd. Njegova razgledanost je bila prav izredna. Ce si ga prosil za svet ali si se z njim zapletel v razgovor, ti je kar iz rokava stresel vse mogoče naslove knjig, razprav in časopisov. Bil je znanstvenik, ves zavzet za svoje znanstveno delo, obenem pa je bil tudi sredi življenja, saj se je v njegovem delu zgo- dovina neprestano prelivala v sedanjost, se- danjost pa se je spet spreminjala v zgodo- vino. Tako je bil ozko povezan z zgodovino Koroških Slovencev, pa nič manj s sedanjimi Koroškimi Slovenci, z njihovimi problemi in njihovim dogajanjem. Zavzetost za stvar Ko- roških Slovencev pa ga vendar nikdar ni za- nesla z znanstvene ravni. Ni se izgubljal v posplošenih in pavšalnih sodbah. Znanstve- nost in argumentiranost so mu priznavali tu- di njegovi nasprotniki. Obsežnemu zborniku Koroški plebiscit, ki ga je izdala Slovenska matica (1970), je bil Zorn eden od treh urednikov in pisec treh raz- prav: o jugoslovanski upravi v plebiscitni coni, o tiskanih virih in literaturi o plebi- scitnem obdobju ter o Koroških Slovencih v letih 1920—1930. V knjigi Slovenci v zamej- stvu (1974), ki jo je izdal skupaj s Tonetom Ferencem in Milico Kacin-Wohinz, je dal pre- gled dogajanja na Koroškem vse od prve sve- tovne vojne do boja za meje po drugi vojni. Pregled razvoja na Koroškem od prve sve- tovne vojne pa do danes je dal tudi v Zgo- dovini Slovencev Cankarjeve založbe (1979). V svojih razpravah o Koroških Slovencih je se- gal Tone Zorn tudi v devetnajsto stoletje. Preden je zrasel Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu, je predaval na zborovanjih slo- venskih zgodovinarjev o koroški slovenski po- litiki v šestdesetih in sedemdesetih letih ter objavil te referate v Zgodovinskem časopisu (1969, 1971). Na pobudo Zveze koroških par- tizanov v Celovcu in Odbora koroških parti- zanov v Ljubljani je bilo zastavljeno pisanje zgodovine koroškega partizanstva kot celovit pregled protifašističnega boja koroških Slo- vencev in Avstrijcev. Tone Zorn je bil vodja in koordinator tega dela; sam pa je posebej začel pisati zgodovino Koroških Slovencev med obema vojnama. Na ta način je nastalo več preglednih člankov, kakor smo jih nekaj zgoraj navedli, pa veliko razprav o posamez- nih problemih in dogodkih. Članke v Kroniki smo navedli, naj tu omenimo še nekaj drugih, samo za primer, ne da bi hoteli biti popolni. V zborniku Revolucionarno delavsko gibanje 280 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 v Sloveniji v letih 1921—1924 (1975) je pisal o odnosu avstrijskega delavskega gibanja do slovenskega vprašanja v prvi polovici dvajse- tih let, v beograjskem zborniku Svetska eko- nomska kriza 1929—1934 godine i njen odraz u zemljama jugoistočne Europe (1976) je pisal o gospodarski krizi in agrarni strukturi slo- venske manjšine, v zborniku Minhenski do- govor, ki je izšel v Skopju (1980) o nacizmu in slovenski manjšini, v Borcu o nacističnih po- gajanjih s Koroškimi Slovenci v letih 1933 do 1934 (1978). Predvideno je bilo, da bi zgodo- vina Koroških Slovencev med obema vojnama izšla v samostojni knjižni publikaciji. Dr. To- ne Zorn je na žalost umrl, preden je bilo delo končano — toda zdi se mi, da bi se dalo zbrati vse njegove članke za to obdobje, jih smisel- no razporediti in povezati, pa bi imeli pred seboj tehtno in dragoceno, čeprav seveda še ne popolno (toda kdaj je sploh kakšna zgo- dovina popolna?) besedilo. Vredno bi bilo to storiti. Poleg navedenih del sem za sestavek uporabi- dr. Tone Zorn še z drugimi problemi. Pisal je o Slovencih, ki so ostali onstran avstrijsko- jugoslovanske meje na Štajerskem, pa tudi o Prekmurju in Porabskih Slovencih, pisal je o Primorskih Slovencih, pisal je še o posa- meznih problemih jugoslovanske Slovenije. Njegova široka razgledanost ga je še posebej usposabljala za pisanje bibliografskih pre- gledov virov in literature. V Zgodovinskem časopisu je objavil izbor tiskanih virov in li- terature o SR Sloveniji in Jugoslaviji iz let 1945—1970 (1976), v publikaciji Arhivsko gra- divo v Sloveniji po osvoboditvi (1978) je ob- javil članek o lokalnih uradnih glasilih kot virih za slovensko krajevno zgodovino 1945 do 1970, da navedemo samo dvoje takih del za našo najnovejšo zgodovino. Veliko Zornovih člankov je nastalo iz referatov na različnih zborovanjih. Poslušali smo ga na zborovanjih slovenskih in jugoslovanskih zgodovinarjev, na koroških kulturnih dneh, na zborovanjih slovenskih arhivskih delavcev in na celi vrsti posebnih simpozijev. Dr. Toneta Zorna ni več. Prav zaradi po- sebnih značilnosti njegovega načina dela je z njegovo smrtjo nastala v našem zgodovino- pisju vrzel, ki je ne bo mogoče kmalu zapol- niti. Kratka je bila njegova življenjska pot — bila pa je ustvarjalna in bogata. To, kar je napisal, bo trajno pričalo o njem. O njem bo- do govorile današnjim in prihodnjim genera- cijam premnoge strani naših revij, časopisov in zbornikov. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 281 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV CERKLJANSKI FOTOGRAF FRANC PETERNELJ IVANA BIZJAK Prvi fotografi — amaterji so se v Sloveniji pojavili v 80. letih 19. stoletja. In to ne samo v večjih, ampak tudi v manjših krajih. V ča- su okoli leta 1900 je tudi mali kraj Cerkno v takratni avstrijski deželi Goriško — Gra- diščanski imel svojega fotografa amaterja. To je bil domačin Franc Peternelj (1882 do 1951). Bil je sin zidarja in gospodinje. Ko je hodil v šolo, so učitelji opazili nje- govo nadarjenost in zanimanje za risanje. Franc se je kasneje učil rezbarstva in podobarstva pri mojstru Stravsu v Cerk- nem, kjer se je spoznal tudi s fotografijo.' Njegove prve fotografije so nastajale že v prvem desetletju 20. stoletja. Nasploh je bil Peternelj izredno iznajdljiv in aktiven človek na vseh področjih življenja. Imel je svoj sli- karski atelje, rad je pisal, veliko pa je de- loval tudi na še drugem kulturnem področju. Med prvo vojno je odšel v Leoben v Avstriji, kjer se je še izpopolnil v svojem poklicu. Po vrnitvi leta 1917 si je doma uredil temnico in fotografski atelje. Vendar pa mu v času italijanske okupacije (1918—1943) oblasti ni- so izdale dovoljenja za opravljanje obrti. Bil je namreč zaveden Slovenec in se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Kljub temu pa je kot edini fotograf na tem področju vsaj v začetku imel precej posla. Iz lastnega nagiba je potoval po »terenu« in nastajale so najrazličnejše fotografije z motivi iz vsakdanjega življenja. Nekaj teh Peternelj evih fotografij je še ohranjenih v fototeki muzejskega oddelka v Cerknem. V večji meri pa so ostali negativi na steklenih ploščah pri njegovi hčerki Vidi in današnjem cerkljanskem fotografu Vinku Tavčarju. Vse njegove fotografije imajo za etnologa izredno veliko vrednost in pomen. Segajo namreč v čas, ki se ga spominjajo le še redki infor- matorji in nam podrobna analiza utegne po- sredovati dobro podobo načina življenja v tistem času. Ljudje na njegovih fotografijah, predvsem tistih s terena, so »pravi«, »pristni«. To niso pred objektiv postavljene osebe, tem- več osebe, fotografirane v trenutku svojega aktivnega življenja. Lahko rečemo, da je Franc Peternelj s fotoaparatom »zapisal« naj- različnejša področja človekovega dela in živ- ljenja nasploh. Predvsem pa so bili to različni elementi delovnih procesov, fotografije oseb, pokrajin z naselji in neposrednim bivalnim okoljem, fotografije najrazličnejših poklicev in seveda fotografije ob važnih življenjskih dogodkih (poroka, smrt). Take fotografije so etnologu zvest dokaz o nekem načinu živ- ljenja v določenem obdobju. V današnjem času, ko smo priča celim poplavam najrazličnejših »etnografskih« pri- reditev, od Ljubljanske do Kraške ohceti, bi si organizatorji med drugim lahko ogledali tudi take in podobne fotografije. Tako pa si marsikje oblečejo le žametni telovnik in ogr- nejo pisano ruto (mogoče celo tisto, ki so jo lani kupili na razprodaji v Trstu) in že je tu »slovenska narodna noša«! 282 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 OPOMBA i 1. Stravs je bil podobar in fotograf v Cerk- ! nem, saj je njegovo ime oliranjeno na nekih j starejših fotografijah Idrije (19. stol.). (Podatek : navajam po prijaznem opozorilu mag. Mirka Kambiča). — Uporabljena literatura: — Človek skozi objektiv etnologa, razstavni ka- talog, Brežice, junij 1978. JANKO OROŽEN — DEVETDESETLETNIK JANEZ SUMRADA Telesno čil in ustvarjalnega duha praz- nuje te dni sredi neutrudnega snovanja in novih delovnih načrtov svoj visoki življenjski jubilej zgodovinar celjske pokra- jine, prof. Janko Orožen. Rodil se je kmečkim staršem 10. decembra 1891 v Turju pri Hrastniku. Med leti 1907 in 1911 je obiskoval učiteljišče v Mariboru, na- to pa je do 1913, ko je dodatno opravil maturo na celjski gimnaziji, poučeval na Brežiškem. Ko si je pridobil formalne pogoje za študij na univerzi, se je — slovensko in slovansko čuteč — jeseni 1913 napotil v Prago na prav- no fakulteto. Toda zaradi denarnih težav se je moral po prvem semestru vrniti v do- movino, kjer je učiteljeval do prve svetovne vojne. Leta 1915 je bil vpoklican pod črno- žolto zastavo, vendar ga, trdno odločenega, da se ne bo bojeval za ohranitev Avstrije, temveč proti njej, že 1916 najdemo v Češki legiji. Z njo je bil v Rusiji in Franciji, leta 1918 pa se je pridružil VIII. srbskemu peš- polku in se v njegovih vrstah bojeval na so- lunski fronti. Po vrnitvi v domovino se je aktivno udeležil tudi bojev za slovensko severno mejo. Jeseni 1919 je začel poučevati na I. deški meščanski šoli v Ljubljani, hkrati pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novo ustanovljene slovenske univerze in izbral slovenščino in zgodovino za glavna ter geogra- fijo za stranski predmet. Diplomiral je 1922. leta. Od 1921 do 1924 je predaval na mursko- soboški gimnaziji, 1924 pa je bil prestavljen na gimnazijo v Celju, kjer je opravljal svoj pedagoški poklic do nemške okupacije. Aprila 1941 je bil prof. Orožen aretiran, tako kot večina intelektualcev na nemškem zasede- nem območju, junija 1941 pa s tretjim tran- sportom slovenskih izgnancev izseljen v Sr- bijo. Leta 1942 je učil na gimnaziji v Uži- cu, a je bil kmalu na silo upokojen in je poslej bival v Beogradu ter poučeval otroke slovenskih izgnancev. Filološka podkovanost, še posebej dobro poznavanje pomembnejših slovanskih jezikov, sta pripomogla, da je fe- bruarja 1945 postal prevajalec sovjetskih vo- jaških spisov na vojni akademiji in začel aprila istega leta kot sodelavec Inštituta za mednarodna vprašanja zbirati gradivo za jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje in do upokojitve v petdesetih letih opravljal pedagoško delo na gimnaziji. Po veliki poplavi, ki je leta 1954 hudo prizadela Celje in poškodovala tudi precej dragocenega arhivskega gradiva, je začel urejati celjski mestni arhiv. Ko je arhiv postal samostojen zavod, je bil 1958 imenovan za njegovega upravnika in je to dolžnost opravljal do do- končne upokojitve leta 1965. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 283 Profesor Orožen je skoraj vsa svoja služ- bena leta posvetil pedagoškemu delu. Kar tri desetletja je izobraževal in vzgajal mlade ge- neracije na gimnaziji v mestu ob Savinji. Kako priljubljen pedagog je bil in s kakšno zavzetostjo je mladim vcepljal znanje o zgo- dovinski preteklosti, priča poimenovanje »atek«, ki so mu ga dali njegovi dijaki, vztraj- no pa se ga drži še danes. Nikakor ne moremo mimo delovanja prof. Janka Orožna v celjskem Muzejskem društvu, saj je bil njegov predsednik od 1925 do nem- ške okupacije. Društvo je v tem času uprav- ljalo, vzdrževalo in bogatilo zbirke celjskega muzeja, ki je šele po koncu druge svetovne vojne postal profesionalna institucija. Mu- zejsko društvo je v obdobju med obema voj- nama omogočilo nekaj nadvse pomembnih raziskovalnih nalog, od katerih omenjamo le danes že znamenito Potočko zijalko, ki jo je odkril in znanstveno obdelal takratni profesor na celjski gimnaziji, dr. Srečko Brodar. Prof. Orožen sam je z veliko marljivosti uredil, obdelal in deloma tudi prezentiral muzejsko gradivo, ki je bilo zaradi viher prve svetovne vojne v kaotičnem stanju. Skoraj dvajset let (1946—1965) je bil tudi na čelu celjskega Zgodovinskega društva, omenili pa smo že njegov delež pri organizaciji profesionalne arhivske službe na Celjskem. Vendarle pa je prof. Orožen največji del svojega prostega časa in energije vlagal v zgodovinsko raziskovanje celjskega mesta in predelov v porečju Savinje in Save. S spo- štovanjem stojimo pred njegovim opusom, ki šteje 30 knjižnih objav, nad 160 razprav, člankov in poročil v periodičnem tisku, 9 prevodov iz češčine, ruščine, francoščine (na- vedimo le Masarykovo čitanko in poljudno pisano Zgodovino čehoslovaškega naroda av- torjev J. Simaka in J. Peška, obe izšli 1930). Tako je med leti 1928 in 1940 sestavil 6 učbe- nikov za zgodovino in 4 učbenike zemljepisja za takratne slovenske srednje šole, svoje jezi- kovno znanje pa je zlil v učbenika češkega in ruskega jezika. V letih 1927 do 1930 je izšla v prvi izdaji v treh delih njegova Zgodovina Celja, sledile so knjige Gradovi in graščine v narodnem izročilu (1936), Zgodo- vina celjskega Sokola 1890—1940 (1940), Celje z zaledjem (1948), Kratka gospodarska zgodo- vina Celja in okolice (1952), Posestna in grad- bena zgodovina Celja (1957), Zgodovina Tr- bovelj, Hrastnika in Dola I (1958) in še kaj. V prejšnjem desetletju je objavil znatno pre- delano in razširjeno izdajo Zgodovine Celja in okolice v dveh obsežnih zvezkih (1971 do 1974), ki jim je 1980 pridružil še tretjega. Oris sodobne zgodovine Celja in okolice (1941 do 1979). Domala hkrati je izšel tudi prvi del njegove Zgodovine Zagorja. Ob življenjskem jubileju želimo profesorju Janku Orožnu, častnemu članu Zgodovinskega društva za Slovenijo in Zgodovinskega dru- štva v Celju, prejemniku državnih in tujih odlikovanj in priznanj, sodelavcu predvojne in današnje Kronike, predvsem veliko zdrav- ja, da bo z zanj značilno vztrajnostjo in mar- ljivostjo lahko k vrsti del, mimo katerih ne more preučevalec preteklosti širšega celjske- ga območja, dodal novih sadov. 284 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 DELO NASIH ZAVODOV IN DRUŠTEV I Taborsko gibanje na Slovenskem — mu- zejska zbirka v Ljutomeru. Dne 7. junija 1981 je bila v Ljutomeru od- prta muzejska zbirka »E. Kardelj — Tabor- sko gibanje na Slovenskem«. Pobudo, s katero naj bi se postavil trajen in zgovoren spome- nik taborskemu gibanju na Slovenskem, je dala občina Ljutomer, kjer je bil prvi slo- venski tabor. Pobuda je naletela na hiter in pozitiven odmev. Odzvala se je RK SZDL Slovenije s predsednikom Mitjo Ribičičem, CK ZK Slovenije, Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti. Filozofska fakulteta — oddelek za zgodovino. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Narodni muzej iz Ljubljane. Iz vseh teh institucij in predstav- nikov občin, v katerih so tabori bili, ter predstavnikov Slovenske matice, Mohorjeve družbe. Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca, Univerze Maribor, Pokrajinskega muzeja Maribor, Kulturne skupnosti Slove- nije in Raziskovalne skupnosti Slovenije, je bil sestavljen osrednji odbor, ki mu je predse- doval Mitja Ribičič. Osrednji odbor je prevzel koordinacijsko delo pri izpeljavi zamisli in podal tudi os- novna idejna izhodišča. Zgodovinska obde- lava obdobja taborskega gibanja je bila po- verjena strokovni skupini, sestavljeni iz zgo- dovinarjev, ki so že dotlej preučevali tabor- sko gibanje. Muzeološka izvedba je bila poverjena Narodnemu muzeju iz Ljubljane, katerega oddelek zbirka ostane, finančni del pa so prevzele občinska Kulturna skupnost in občinska Raziskovalna skupnost Ljutomer ter Kulturna skupnost Slovenije in Raziskoval- na skupnost Slovenije. Idejna zasnova je predvidevala, naj bo v zbirki celotno predstavljena vsebina ter do- gajanje taborskega gibanja, organizatorji in obiskovalci, glavne ideje in pomen ter širši in večstranski prikaz obdobja tega dogajanja. Predstavljen naj bo širši okvir avstroogrske monarhije, v katerega so Slovenci v tistem času spadali, upravna razdelitev in vpliv te razdelitve na položaj slovenščine. Položaj in razširjenost slovenskih šol ter materialno in kulturno življenje. Iz tega naj izhaja pred- stavitev ideje Zadinjene Slovenije in boja zanjo, da se namreč vsi Slovenci združijo v eno upravno enoto, v kateri se bo mogel uve- ljaviti slovenski jezik v javnem življenju, predvsem v šolah, na sodiščih, v državnih in cerkvenih uradih. V takšni samostojni uprav- ni enoti so upali, da se bo izoblikoval tudi takšen gospodarski sistem, ki bo omogočil liulturni in socialni razvoj slovenskega naro- da, naredil konec dotedanjemu boju za gol materialni obstanek in bo mogel tako stopili tudi slovenski narod v enakovreden korak v razvoju skupaj z drugimi evropskimi narodi. Predstavljeni naj bodo tudi organizatorji ta- borov, mladoslovenska in liberalno usmerje- na inteligenca: advokati, zdravniki, duhovni- ki, uradniki, učitelji in, profesorji. Tabori pa imajo svoj veliki pomen zaradi množične ude- ležbe. O vsebini in pomenu takratnega tre- nutka v boju za slovenski narodni obstanek so jih poučevali govorniki; ljudje so se tega zavedali, se v ta boj zavestno vključevali predvsem s soglasnim glasovanjem za vse resolucije. Taborsko gibanje je v tem boju povezalo vse Slovence v demokratičnem od- ločanju za svobodno bodočnost. Predstavljena naj bodo tudi vrednotenja in ocene taborskega gibanja od takrat do da- nes, predvsem pa vrednotenja Edvarda Kar- delja, kot jih je podal v svoji knjigi »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« ter v go- voru na proslavi ob stoletnici tabora v Lju- tomeru in vrednotenja ter dognanja, ki so }ih podali znanstveniki v svojih razpravah. Izpeljava tega programa, ki je bila po- verjena Narodnemu muzeju iz Ljubljane, ni- kakor ni bila lahka naloga. V prvi vrsti je treba omeniti majhno število ohranjenih mu- zealij, s katerimi bi bilo mogoče vse to za- dovoljivo predstaviti in dokumentirati, ter kratek čas, ki je bil na razpolago. Predstavljena idejna zasnova in material, ki je bil na razpolago, sta narekovala postavitev zbirke na način, kot ga imamo. Zbirka je razporejena v petih prostorih. V vseh pro- storih je razstavljena silhueta množice, ki jo sestavljajo številni nam neznani obrazi. V tej množici je nekaj obrazov izrisanih in jih v določenem trenutku lahko prepoznamo; to so obrazi govornikov in organizatorjev taborov, oseb, ki so v vodstvu po zbirki tudi posebej omenjeni in predstavljeni. V vseh prostorih so panoji, na katerih je s pomočjo fotograf- ske tehnike predstavljeno predvsem časopis- no in arhivsko gradivo, fotografije govorni- kov in organizatorjev ter druga pričevanja o taborih. Vsi panoji imajo naslove, tisti, ki predstavljajo posamezne tabore, imajo izpi- san še datum tabora in število obiskovalcev, vsi panoji so tudi oštevilčeni po vrstnem re- du. V tretjem prostoru, ki predstavlja vr- hunec taborskega dogajanja, je vitrina s ta- borskimi značkami, originalnim listkom, na KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 285 5 podlagi katerega je dobil obiskovalec popust na železnici, trakova, kot so jih pripenjali na zastave, s katero so hodili na tabore. V tret- jem in četrtem prostoru sta karusela, ob vhodu ali izhodu pa kip Edvarda Kardelja, čigar ime zbirka tudi nosi. Po posameznih prostorih so razporejeni reflektorji, ki osvetljujejo obraze govorni- kov in organizatorjev; ti so izdelani v sil- hueti množice. Sestavni del zbirke je tudi tekst, posnet na magnetofonski trak, ki vodi obiskovalca skozi zbirko. Ob tekstu se pri- žigajo luči v panojih, kar vodi obiskovalca od začetka do konca zbirke. Na razpolago sta dva teksta, daljši petinpetdesetminutni in krajši tridesetminutni, možen pa je tudi og- led brez vodstva, ko si lahko obiskovalec časovno neomejeno ogleduje gradivo na pa- nojih. Na prvih treh panojih je predstavljena s pomočjo zemljevidov avstroogrska monarhi- ja, njena upravna razdelitev, različne na- rodnosti, upravna razkosanost slovenskega narodnostnega ozemlja, šole in čitalnice na Slovenskem ter tabori. Na naslednjem pa- noju je predstavljen uvod v tabore in pri- prave nanje. Sledi predstavitev vseh osem- najstih taborov, sedemnajstih na Slovenskem etničnem ozemlju in enega na hrvatskem et- ničnem ozemlju, ki ga pa zaradi hrvatsko- slovenskega značaja prištevamo med slove- ske tabore. Tabori so predstavljeni vsak na svojem panoju, tisti, za katere so ohranjeni plakati ali fotografije samega tabora, pa na dveh. Tabore predstavljajo vabila nanje, dnevni redi, dovoljenja oblasti ter poročila o z razstave o taborskem gibanju na Slovenskem poteku taborov z govori in opisi dogodkov. To so v glavnem časopisna in arhivska poli- cijska poročila. Kjer je to mogoče, so pred- stavljeni s fotografijami še govorniki in organizatorji taborov ter s pomočjo starih razglednic kraji taborov. V tretji sobi, ki predstavlja vrhunec ta- borskega dogajanja, slišimo odlomek iz go- vora Božidarja Raiča, ki ga je imel na ta- boru v Ormožu, obenem se na diaprojek- torju zvrstijo diapozitivi krajev vseh tabo- rov. V četrtem prostoru je za panojem zad- njega tabora še pano, na katerem so pred- stavljeni tabori, ki so jih nameravali prire- diti, pa jih zaradi različnih ovir ni bilo ali so jih oblasti izrecno prepovedale. V tem pro- storu je predstavljena še narodna noša in zapeta slovenska narodna pesem, ki je bila sestavni del taborskega dogajanja in tabor- skega programa, istočasno se na diaprojek- torju zvrstijo diapozitivi, ki nam etnološko predstavijo materialno kulturo tistega časa. V zadnjem prostoru je predstavljena še že- leznica, po kateri so se iz oddaljenejših kra- jev največ vozili na tabore, obiskovalci pa so dobivali tudi polovične popuste. Sledita panoja, ki nam predstavita nekaj najvažnejše literature o taborih ter pano, ki nam pred- stavi prispevek E. Kardelja k današnjemu vrednotenju taborskega gibanja in odkrivan- ju njegovega velikega pomena v slovenski zgodovini. Zadnja dva panoja nam predsta- vita kronološko razvoj Ljutomera, kraj prve^ ga slovenskega tabora. Zbirka je grajena na podlagi do danes zna- nega gradiva. To so predvsem taborske znač- ke, časopisno gradivo, arhivsko gradivo, za- stava in trakovi. Ker razpolagamo le s po- sameznimi primerki, ni mogoče, da bi bilo to gradivo tudi originalno razstavljeno. Upati pa je, da se bo, zdaj, ko je zbirka odprta, našlo tudi več originalnega gradiva: taborske znač- ke, fotografije taborov in udeležencev, želez- niške vozne karte ali listki za popust, Vošnja- kova knjiga o taborih, časopisi, ki so o taborih poročali ter drugo gradivo, ki je bilo v zvezi s tabori ali dobo taborov. Zbirka je končana v Svoji prvi fazi. V na- slednjem obdobju naj bi se izpopolnjevala tako, da bo doba taborov tudi širše pred- stavljena. Prikazano naj bi bilo še življenje iz tega časa: materialno in kulturno, struk- tura udeležencev in od kod vse so priha- jali, poročila o taborih v tujih sočasnih ča- sopisih nemških in slovanskih. Vključeno bo tudi vse muzeološko gradivo, ki se bo v tem času nabralo. 286 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Ob odprtju muzejske zbirke je izšla po- sebna publikacija »Taborsko gibanje na Slo- venskem«. V njej je odlomek iz govora Ed- varda Kardelja ob stoletnici tabora v Ljutomeru, prispevki predsednika RK SZDL Slovenije Mitje Ribičiča, predsednika skupščine občine Ljutomer Franca Štrak- la in ravnatelja Narodnega muzeja v Ljubljani dr. Petra Petruja. Studijo »Tabori 1868—1871« je napisal univ. prof. dr. Vasilij Melik, tej pa sledijo glavni podatki o tabo- lih: točen kraj in datum tabora, število ude- ležencev, predsednik tabora, govorniki, pro- gram in resolucije. V publikaciji je tudi seznam vseh, ki so kakorkoli prispevali, da je prišlo do uresničitve pobude, ki je prišla iz Ljutomera. Vinko Rajšp , NOVE PUBLIKACIJE Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana 1980, 381 str. Od izdaje zadnjega vodnika, ki daje pre- gled gradiva nekdanjega Mestnega arhiva Ljubljana, sedaj Zgodovinskega arhiva Ljub- ljana, je minilo že več kot 20 let. Publikacija 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega je izšla 1959. leta kasneje pa je Vodnik po arhivih Slovenije prinesel dopolnitve za čas do leta 1965. Ker pa se je območje delovanja arhiva zlasti po letu 1973 precej razširilo in to na celotno osrednjo Slovenijo in ker je arhiv v zadnjih letih prevzel ogromno novega gradi- va, je bila potreba po izdaji novega vodni- ka že nekaj časa aktualna. Tako je sedaj po zaslugi prizadevnih delavcev ZAL pred nami nov, kar precej obsežen vodnik. Ob sami pripravi vodnika se je njegovim sestavi j alcem postavljala vrsta vprašanj. Kot so zapisali v uvod, so se zavedali, da mora vodnik dajati dovolj informativen prikaz vsebine in oblike gradiva, seveda na kratek način. Zavedali pa so se tudi, da se ne more- jo omejiti le na naštevanje fondov s kratki- mi formalnimi podatki, medtem ko je po drugi strani obstajala nevarnost, da pride do prevelikega naštevanja detajlov. Odločili so se za nekakšno kompromisno rešitev, izhajali pa so iz potreb uporabnikov gradiva. Sodim, da jim je uspelo pripraviti dovolj pregleden in uporaben vodnik. Publikacija daje v svojem uvodnem delu prerez celotnega delovanja ustanove. Sez- nanja nas z zgodovino arhiva po letu 1898, ko je bil postavljen kot prvi arhivar Anton Aškerc. Osemdesetletna zgodovina arhiva je razdeljena na več obdobij: prvo od 1898 do 1912, ko je arhiv vodil in urejal A. Aškerc, nato od Aškerčeve smrti do ustanovitve kul- turnega odseka (1933), potem od 1933 do 1945, ko je Mestni arhiv deloval v okviru kulturnega odseka pri mestni upravi in dalje doba od osvoboditve do formiranja ustanove 1950, ko so tu zaposleni že tudi Jožo Sorn, Božo Otorepec in Sergij Vilfan. Bolj obšir- no sta obravnavani obdobji od 1950 do 1973 in od 1973 dalje. Povedati je treba tudi, da je od 1953. leta bil arhiv sedež uprave in uredništva Kronike (prav tako kot med voj- nama Kronike slovenskih mest), da so pri- čeli 1958 izdajati periodično glasilo Razprave, leta 1970 pa je bil v arhivu ustanovljen Cen- ter za zgodovino mest in meščanskega gospo- darstva. Mestni arhiv je bil vsestransko deja- ven pri izdaji raznih publikacij o arhivih, izdal je Gradivo za zgodovino Ljubljane, or- ganiziral razstave ipd. Z leti je vedno bolj širil svojo dejavnost na izvenljubljanske ob- čine, tako da kmalu dotedanje ime ni več ustrezalo dejanskemu delovnemu področju in leta 1973 se je preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) z naslednjimi enotami: enota za ljubljanske občine, enota za zu- nanjo ljubljansko regijo (občine Cerknica, Domžale, Idrija, Kamnik, Kočevje, Litija, Ijogatec, Ribnica, Vrhnika), enota za Gorenj- sko in enota za Dolenjsko z Belo krajino. Po arhivskem zakonu iz leta 1973 je var- stvo arhivskega gradiva bilo označeno kot de- javnost posebnega družbenega pomena. Tako je bilo treba sedaj še večjo pozornost posve- titi vprašanjem varstva gradiva, organizaciji in razširitvi skladišč, strokovnemu delu in ne nazadnje se je ob povečani dejavnosti pos- tavilo vprašanje večjega števila strokovnih kadrov. Konec leta 1978 je kolektiv štel že 25 delavcev. Dodan je seznam vseh zaposlenih od 1898 do 1978 in sestav samoupravnih or- ganov po letu 1957. Fondi in zbirke so v vodniku zajeti po ob- činah, edino za ljubljanske občine je obrav- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 19B1 287 1 navano vse gradivo skupaj. Pri razvrstitvi posameznih fondov je upoštevano več krite- rijev. Kot osnova služi panoga dejavnosti, upoštevan pa je tudi družbeni značaj ustvar- jalcev npr. pri političnih organizacijah. Tako je nastalo 11 skupin: 1. državna uprava in samouprava (do 1945), 2. orožništvo in vo- jaštvo, 3. fašistične in nacionalsocialistične organizacije, 4. enote in ustanove NOB, 5. organi družbenopolitičnih skupnosti (okrožja, okraji itd.), 6. družbenopolitične organizacije, 7. pravosodje, 8. zaposlovanje in socialno za- varovanje, 9. gospodarstvo, 10. družbene de- javnosti (šole, znanost, kultura), 11. osebna in privatna področja ter zbirke (politične stran- ke, društva, privatni arhivi). V posebnem poglavju vodnika so navedeni podatki o ustvarjalcih gradiva (npr. kdaj so bile ustanovljene kresije, okrajna glavarstva, občine, našteti so zakoni o šolstvu ipd.). Do- dan je še pravilnik (iz leta 1979) o pogojih in načinu uporabe arhivskega gradiva. Na koncu pa imamo abecedno kazalo fondov in zbirk. Tu bomo pod poglavjem Državna uprava in samouprava (do 1945) našli vrsto občin od Begunj na Gorenjskem do Žužemberka, ali pa vsa okrajna glavarst- va za ozemlje, ki spada v kompetence ZAL; pod poglavjem Gospodarstvo bomo našli na- štete vse hranilnice in posojilnice pa številne tovarne ipd.; pod poglavjem Družbene De- javnosti imamo razne vrste šol od osnovnih do obrtnih, kmetijskih, gimnazij, in privat- nih šol; pod poglavjem Osebna in privatna področja ter zbirke bomo iskali arhive po- sameznih družin (npr. Taufferer), graščin (Fužine, Otočec itd.), oseb (Grasseli, Lončar, Zois...). Prepričana sem, da bodo novega vodnika po fondih ZAL veseli vsi, ki pri svojem znan- stvenem in strokovnem delu potrebujejo po- datke arhivskega gradiva, obenem pa se s podobnimi publikacijami končno vendarle približujemo tistim državam, ki imajo ar- hivsko službo bolj razvito in urejeno. Olga Janša-Zom Domicili slovenskih občin. Izdala in založi- la Skupnost slovenskih občin. Ljubljana 1981, 809 str., ilustr. Nobenega dvoma ni, da je podeljevanje domicilov svojevrstna in v bistvu tudi zelo primerna oblika negovanja izročil narodno- osvobodilnega boja, revolucije ter drugih naprednih gibanj naše novejše zgodovine. Pri tem kot odločilna činitelja delujeta SZDL ter Zveza združenj borcev NOV Slovenije. Domicili v tem primeru pomenijo neke vrste pokroviteljstvo in »domovinsko pravico« hkrati in jih ponavadi podeljujejo skupščine slovenskih občin ali tudi druge skupnosti in celo organizacije združenega dela. Glavna merila za podelitev domicila so vsekakor v tem, da je neka enota, organizacija ali de- javnost bila aktivna na območju občine, ki podeljuje domicil, oziroma pri delovanju zu- naj ožje domovine, da so bili pripadniki bri- gad ali prostovoljci po izvoru iz domicilne občine. Podeljevanje domicilov se je pričelo leta 1965 ter je bilo v ozki povezavi z občinskimi " prazniki, ki so ponavadi na dan ustanovitve važne partizanske enote ali zmage nad sov- ražnikom. Kot rezultat tega ujemanja je leta 1975 izšla publikacija »Prazniki slovenskih občin«, prav tako v izdaji in založbi skupno- sti. V njej so nanizane utemeljitve za te ob- činske praznike ter jo zato lahko imamo za predhodnico obravnavane knjige. Le-ta pa je seveda bistveno razširjena, pač glede na dru-i gačen koncept knjige. Število domicilov se je stanovitno večalo in za vsakega je tu podana utemeljitev, poleg tega pa je v publikaciji za vsako enoto, organizacijo ali dejavnost dodan še daljši zgodovinski oris. Ozko gledano to zadnje sicer ni povsem v skladu z naslovom knjige, vendar pa bistveno povečuje njeno vrednost in to ne le za najširši krog bralcev, temveč tudi za zgodovinarja, ki se ukvarja s preučevanjem narodnoosvobodilnega giba- nja. Tako smo namreč prvič na enem mestu dobili zgodovinski pregled pretežne večine partizanskih enot in precejšnjega dela dru- gih dejavnosti v času NOV. Precejšen del zaslug za to veliko opravlje- no delo ima vsekakor uredniški odbor, ki so ga sestavljali Franc Debeljak, dr. Tone Fe- renc, dr. Mirko Stiplovšek in dr. Milan Zevart. Uredniki so vodili delo že od vsega začetka ter med drugim za pisce prispevkov pripra- vili posebna delovna napotila oziroma krite- rije ter zanje celo organizirali seminarje, tako da bi številni prispevki bili na višini ter dobili čim enotnejšo podobo. Čeprav pri tem odbor, kot sam pravi v uvodni besedi, ni bil povsem zadovoljen, saj so nekateri avtorji pri tem orali ledino, pa je rezultat tega na- pora kljub temu izreden. V publikaciji je tako objavljenih čez 300 prispevkov, ki jih je na- pisalo 114 avtorjev, od tega deset kolektivnih. Precejšen delež so prispevali tudi člani ured- niškega odbora, namreč 27 sestavkov. Dru- gače pa je kot najplodovitejši pisec zastopan Mile Pavlin s 16 prispevki od katerih gre 288] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 omeniti predvsem obširen oris partizanstva na Koroškem. Do izida naše publikacije je domicil pre- jelo 181 partizanskih enot, dejavnosti in dru- gih organizacij, pri čemer pa gre takoj do- dati, da je število domicilov bistveno večje, saj je npr. ena enota zaradi svoje aktiv- nosti dobila domicil v več občinah. Zato je v knjigi zgodovinski oris le na enem mestu, utemeljitve pa so navedene ob vsaki pode- litvi, saj se zaradi razumljivih vzrokov med seboj tudi razlikujejo. V celoti smo našteli SOI podeljeni domicil, od tega pač velika ve- čina vojaškim enotam, organizacijam in de- javnostim iz obdobja NOB. Zunaj tega so le borci za severno mejo dobili 16 domicilov, španski prostovoljci pa tri. Zanimivo je, da v uvodu uredniški odbor navaja število 360 podeljenih domicilov. De- jansko jih v »Pregledu domicilov« na koncu knjige res naštejemo 361 (divizije so dobile 14 in ne 13 domicilov!). Tu gre očitno za nesporazum, in sicer pri obravnavi domicilov koroškim partizanskim enotam. V omenjenem kazalu je sedem koroških enot, od Koroške grupe odredov pa do Koroške čete, označeno posebej in pri vsaki je navedeno, da so dobi- le domicil v desetih koroških in gorenjskih občinah. Tako bi te koroške enote imele sku- paj kar 70 domicilov, kar je seveda nesmisel- no. V utemeljitvah v knjigi, ki so prav tako delo Mileta Pavlina, je namreč razvidno, da so omenjene občine leta 1967 podelile domici- le »Koroškim partizanskim enotam«, torej en domicil za vse enote skupaj, kar v de- setih občinah pomeni deset domicilov. Tako je od števila 361 treba odšteti 60 koroških »domicilov« in pridemo do že omenjene šte- vilke 301. To nam potrdi tudi štetje po dru- gem kazalu, po »Pregledu domicilov po ob- činah«. Toda jasno je, da to nesoglasje s šte- vilkami ni posebej pomembno. Največ domicilov sta podelili občini Nova Gorica in Novo mesto, in sicer po 12, sle- dita pa občini Idrija in Ljubljana mesto, po 10 itd< Nekaj občin je podelilo le po en do- micil. Gornja Radgona pa celo nobenega. Pokrajinsko gledano so domicili najštevilnej- ši na Primorskem, redkejši pa v vzhodnem delu naše domovine, kar je med drugim tudi odsev dejstva, da se je iz objektivnih raz- logov narodnoosvobodilno gibanje različno razvijalo v različnih območjih Slovenije. 2e omenjene koroške enote so dobile domicil v desetih občinah, PK KPS za Gorenjsko v osmih občinah, 2. bataljon 3. brigade VDV ter aktivisti OF kozjanskega okrožja pa v šestih občinah itd. Seveda ni mogoče pričakovati, da nam bo pogled na enote, organizacije in dejavnosti, ki jim je bil podeljen domicil, podal tudi po- polno sliko narodnoosvobodilnega gibanja in revolucije. Res je, da večina oziroma vsaj najpomembnejše samostojne partizanske eno- te imajo domicil, kar deloma velja tudi za raznovrstne dejavnosti iz obdobja NOB. Manj pa to drži za civilno plat ter za zaledne vo- jaške enote. Seveda se moramo sedaj vprašati, ali je skrajni cilj akcije podeljevanja domi- cilov ta, da ga bo dobila prav vsaka enota, organizacija ali dejavnost? Verjetno je, da dokončnega odgovora ni mogoče dati, pač pa gre tu za proces, katerega intenzivnost je odvisna tako od prizadevanja borcev in akti- vistov OF kot tudi siceršnjega podružbljanja izročil NOB in revolucije. Akcija še ni kon- čana in v tem smislu je tudi obravnavana publikacija nepopolna, kar bi bil pravzaprav edini pomislek o upravičenosti izida knjige. Ker se bodo domicili še naprej podeljevali, bo zato treba, v bodočnosti izdati izpopolnjeno izdajo Domicilov. 2e zdaj, v oktobru 1981, smo za Primorsko ugotovili, da sta bila v aj- dovski ter idrijski občini podeljena dva nova domicila, in sicer partizanskim učiteljem Primorske ter Trnovski četi Gregorčičevega bataljona. Reči pa je treba brez omahovanja, da bi bila velika škoda, če te publikacije v seda- njem trenutku ne bi imeli. Njeno uporabnost smo že omenili. Bistveno pa jo povečuje veli- ko število kakovostnih in v precejšnji meri javnosti še neznanih fotografij. Poleg tega so tekstu dodane še štiri pregledne karte, vse delo dr. Toneta Ferenca. Želeli bi le, da bi se zemljevidoma okrajev in okrožij na Primor- skem, ki smo ju videli že v drugih publika- cijah, pridružili tudi drugi, za ostale sloven- ske pokrajine. Boris Mlakar Ob izidu Gahrovčevega zbornika. Situla 20/21, Ljubljana 1980 (Razprave narodnega muzeja v Ljubljani). Čeprav z zamudo, pa vendar kako prav bo prišel marsikomu novi zvezek Situle (št. 20-21), ki sodi v periodiko razprav Narodne- ga muzeja v Ljubljani. To ni običajna števil- ka. Ze ovitek te znanstvene revije z odlično barvno reprodukcijo slike Ladislava Benescha Prazgodovinsko gradišče nad Klenikom pri Vačah iz leta 1883 ponazarja, da imamo opravka — že drugič — s posebno poudar- jeno izdajo v tej ediciji. Pričujoči zvezek je^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 289 1 namreč posvečen univ. prof. dr. Stanetu Gabrovcu, našemu najboljšemu poznavalcu prazgodovinske arheologije, vztrajnemu ra- ziskovalcu in uglednemu razlagalcu naše pra- zgodovine, kot lahko razberemo v bogatem gradivu zbornika ob njegovi 60-letnici in dobri 30-letni prehojeni poti v udejstvovanju na arheološkem polju. Zbornik je po svoji notranji strukturi vezan na že utečeno, kla- sično in preizkušeno maniro, kar je omogo- čilo iiredništvu smiselno razpodelitev pestrg vsebine. Za uvod je, kar je razumljivo, po- stavljena beseda univ. prof. dr. Jožeta Kaste- lica, šefa stolice za arheologijo v času ju- bilantovskega predavateljskega ciklusa, ki s pronicljivo, zbrano, zaneseno, vsekakor pa z verodostojno s potrebnimi spremljajočimi podatki podprto izreko v verigi življenjskih dogodkov, znanstvenih naporov in del prika- že slavljenčevo osebnost in ga poskuša, kot sam pravi ujeti »v kategorije časa in duhovne kulture sploh«. Tabula gratulatoria zaobjame s seznamom voščilcev iz domovine in tujine skoraj tri strani. Za jubilantovo bibliografijo, ki je prikazana po letih izhajanja njegovih tiskov, se zvrsti kar 56 člankov. V njih je večinoma obravnavana tema, ki se dotika prazgodo- vinskega obdobja, torej časa, kjer je doma znanstvena moč dr. Staneta Gabrovca. Seve- da ne manjka čtiva za tiste, ki se ukvarjajo s kasnejšim antičnim obdobjem kakor tudi ne za izvedence zgodnjega srednjega veka. Poslednji štirje sestavki pa predstavijo zgo- dovinsko oziroma umetnostnozgodovinsko te- matiko. Med avtorji člankov je nemalo tujih ugled- nih znanstvenikov, kar vsekakor še posebej pokaže bralcu (strokovnjakom seveda to ni neznano), da poznajo in priznavajo jubilanto- vo delo tudi zunaj naših meja; ne samo v ši- rokem evropskem krogu. Tudi njegovi štu- dentje, danes že kustosi ali asistent j e itd., k; se bolj ali manj uspešno vključujejo v stro- kovno oz. znanstveno arheološko okolje, iz- rekajo s članki voščilo svojemu profesorju. Po preletu vsebinske plati je vsekakor za- nimivo pogledati še na vrednote zbornika iz določenega kota, ki ga pač narekujeta naša namenska želja le po okvirni in informativni predstavi ter iz tega izhajajoča splošna ka-r rakteristika. Zbornik se razumljivo po vsebini kaže kct neorganska celota, saj njegova podstat sled tvarini, rojeni v solistično subjektivni samo- hotnosti misli in želja avtorjev, seveda v ok- viru znanosti-stroke, v kateri delujejo, in po- gojeni v danostih današnje stopnje znanstve- nega medija. Njegovo specifiko podaja torej pravzaprav problemska pestrost oziroma heterogenost, ki odkriva široko paleto znanstvenih ugoto- vitev in seveda tudi predpostavk, ki naj bi dale odgovor na posamezna vprašanja, razši- rile naše obzorje, vendar, kot rečeno, v od- mer j eni-lapidarni ozkosti predvsem prazgo- dovinske epohe v širokem geografsko neza- črtanem prostoru. Tudi prispevki tistih avtorjev, ki se ne lo- tevajo oziroma analitično ne poglabljajo v problemska vprašanja, marveč je njihovo te- žišče v tem, da predvsem z opisno metodo gradijo na konkretnosti novega, doslej še neobjavljenega arheološkega materiala, in prispevajo nove prvine v izhodiščih, za reše- vanje arheološke problematike, vsekeikor po- temtakem ne morejo biti manj zanimivi. Vendar kljub heterogenosti ne moremo is- kati v člankih zgolj nekega izvora slučaj- nosti, marveč bolj izpolnitev želja avtorjev, da bi z jedrnato besedo in smiselno predsta- vitvijo svojih dognanj ta tudi aktualizirali. Navadno človeku v takem primeru ni dano, da bi mogel udejaniti nekaj, kar bi bilo zu- naj sveta njegovih neposrednih hotenj, zato je treba tudi izpostaviti, da so avtorji s svo- jimi internimi nagibi, vsaj v večini primerov prav s tem bralcu vzbudili še dodatno po- zornost in privlačnost čtiva. Seveda pa je povsem jasno, ko podajam iz takega izvora izhajajoč zaključek v tako skopem ter splošnem slogu, ki ga posplošu- je še zgolj informativna ocena, da je pri- spevke že iz opisanih dejstev mogoče različno vrednotiti, bodisi po svojem težišču obravna- ve kot po sami znanstveno kvalitetni meri. Pritrdimo pa lahko, da so kakršnekoli pre- proste znanstvene improvizacije posploše- nosti, ki bi končno lahko bile zastopane, s srečno roko — verjetno tudi strokovnega urednika — izključene in da dvom, ki bi se nam vsiljeval v zvezi s kvaliteto nivoja vse- bine, brez strahu lahko odpade. Ko tem resnicam sicer pritrjujemo, pri tem pač nismo sledili skupini dejavnikov, pogo- jenih v danih, določenih, ožje znanstveno kritičnih stališčih, ki podrejajo tudi naša gledanja ob branju takšnih in podobnih zbor- nikov. Ze samo načenjanje takih vprašanj pa vzpodbuja k temeljiti in vsekakor preprič- Ijiveje izraženi predstavitvi tega jubilejnega zvezka, kar pa naj bi našlo mesto v za to pri- mernejši, čisto arheološko znanstveni pub- likaciji. 290 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 Zborniku smo že iz tega zornega kota to- rej vsekakor primorani priznati znanstveno načelnost in utemeljenost. In če k temu pri- štejemo še zadovoljivo vestnost pri tisku, če- sar danes ne moremo vedno poudariti v stro- kovnih publikacijah, vsaj pri nas ne, potem lahko zaključimo, da je slavnostna številka Situle v celoti uspela. Gotovo je enakega mnenja tudi jubilant, ne nazadnje bo odslej ta Situla med strokovnjaki znana le kot Gabrovčev zbornik. Marjan Slabe , Goriški letnik — zbornik Goriškega mu- zeja, 7, Nova Gorica 1980, 308 str. Poleg Loških razgledov je zadnje čase Go- riški letnik še edini krajevnozgodovinski zbor- nik, ki izhaja vsako leto. Vsebinsko je tudi tokrat dokaj pester, saj prinaša razprave in članke s področja arheologije, etnologije, zgodovine, muzikologije ipd. Dva prispevka, s katerima se zbornik tokrat pričenja, sta s področja arheologije, in sicer govori Drago Svoljšak o bronasti figurici iz Tolmina, ki predstavlja stilizirano upodobitev ženske in sodi v skupino podobnih plastik, ki so najpogostejše na področju Japodov v Liki, oziroma kažejo zvezo z Japodi. Jernej Zavrtanik pa opisuje novo arheološko najdbo v Solkanu, bronasto ločno fibulo iz prve po- lovice 6. stoletja. Zmaga Kumer objavlja del zbranega gra- diva etnomuzikološkega raziskovanja z na- slovom Pevsko in plesno izročilo z Gore nad Vipavsko dolino. Večji del zbornika pa vendarle sestavljajo zgodovinske razprave, saj gre za objavo ne- katerih prispevkov s strokovnega posveta »Goriška srečanja 1979«, ki je bilo novem- bra 1979 v Goriškem muzeju. Posvetovanje sta organizirala Goriški muzej in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja iz Ljubljane ob 60-letnici KPJ, 35-letnici 2. in 3. pokra- jinske konference KPS za Slovensko Pri- morje ter ob 35-letnici izvolitve PNOO za Slovensko Primorje. Del referatov so že ob- javila Primorska srečanja, šest referatov pa prinaša ta številka Goriškega letnika, in si- cer gre za naslednje prispevke: Drago Sed- mak. Nuova idea — prvo socialistično gla- silo na Goriškem, kjer avtor govori o listu, ki je izhajal v Gradišču ob Soči in v Gorici od decembra 1902 do maja 1904 kot tednik in to v italijanščini. Med uredniki sta bila tudi dva Slovenca, Anton Gorkič in France Milost. Franc Rozman je v razpravi Delavsko gibanje na Goriškem in kmečko vprašanje najprej opozoril na odnos 1896. leta usta- novljene JSDS do agrarnega vprašanja. Pou- daril je, da je bilo spričo naraščajočega kr- ščanskosocialnega gibanja pričakovati, da bo socialna demokracija do tega problema zav- zela jasno stališče, vendar pa se razen posa- meznikov (Rok Drofenik, Josip Zavertnik, Albin Prepeluh, Henrik Turna) JSDS ni kaj dosti zavzemala za reševanje kmečkega vpra- šanja. Dalje avtor ugotavlja, da so goriški socialdemokrati vendarle bolj kot v drugih deželah iskali poti do malih kmetov, da so tukaj socialdemokrati pod vplivom Tume in kasneje Srebrniča imeli drugačno stališče kot vodstvo stranke, vendar pa s svojimi predlo- gi zunaj Goriške niso prodrli. Iz razprave Petra Strčiča Iz odnosa Josipa Broza Tita prema Istri izmedu dva svjetska rata izvemo, da je Tito navezal tesnejše stike z Istro, ko je v letih 1925—1926 delal v lad- jedelnici v Kraljeviči in da je tudi sicer v 30. letih večkrat potoval po Istri. Tako si je že zgodaj ustvaril sodbo o fašizmu. Po drugi strani pa nam avtor prikaže delovanje posa- meznih trockistov, zlasti Istrana Ante j a Cilige v času, ko je Tito vodil boj za enotnost Partije. V razpravi Nacionalna politika slo- venskih komunistov in njen odmev v komu- nistični stranki Italije v letih 1923—1930 ugotavlja France Klopčič, da so pod vplivom nacionalnega programa KPJ iz 1924, ki je temeljil na samoodločbi narodov, pravici na- rodov do odcepitve in do ustanovitve lastne države ter na ideji federacije svobodnih na- rodov, slovenski komunisti prispevali svoj delež k nacionalnemu programu Slovencev, zlasti z načelom o zedinjenju vseh Slovencev. Nova komunistična nacionalna politika na Primorskem je našla odmev tudi pri vod- stvu KPI. Velike zasluge za nove poglede na nacionalno vprašanje pa ima Vladimir Martelanc. Podobne problematike se loteva tudi Milica Kacin-Wohinz v razpravi O sta- liščih KPI in KPJ do nacionalnega vpraša- nja v Julijski krajini med obema vojnama. Avtorica razlikuje v razvoju tega vprašanja štiri faze: prva, ko nacionalno vprašanje še nima mesta v partijski politiki; druga, ko se obe partiji lotita nacionalnih problemov v svojih državah tj. v Italiji in Jugoslaviji; tretja, ko usklajujeta stališča in jih uradno formulirata (znana izjava treh partij iz aprila 1934); ter četrta, ko to vprašanje rešujeta v okviru ljudskofrontne politike. Zanimivo je opisal propagando nasprotni- kov narodnoosvobodilnega gibanja na Pri- morskem Boris Mlakar, ki posebej omenja različne oblike propagandne dejavnosti. Ugo- tavlja, da je bila pred kapitulacijo Italije ta propaganda na nizki ravni, brez trdnejšega KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 291 organizacijskega okvira, s pojavom primor- skega domobranstva pa je to gibanje sicer bolj vidno in glasno, ni pa dobilo prave podpore prebivalstva. Sledijo še drugi prispevki. O narodnoosvobodilnih tehnikah na Vipavskem 1941—1945 piše Slavica Plahuta, ki ugotavlja, da so prvi ilegalni tiski že iz leta 1941, prvo organizirano tehniko pa so na Vipavskem do- bili jeseni 1942, tovrstno delo pa se je še bolj razmahnilo po kapitulaciji Italije. Dva prispevka sta nadaljevanje iz prejšnje številke, in sicer Tomaž Pavšič nadaljuje s popisom spominskih plošč, ki so na območju petih primorskih občin (Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Sežana in Tolmin) posvečene posameznim osebam, medtem ko Slavica Ko- vač-Mlakar v nadaljevanju prispevka Živ- ljenje in delo Vinka Vodopivca objavlja bibli- ografijo njegovih del, ki obsega 1218 enot, vendar po mnenju avtorice še vedno ni po- polna. Novi popis inkunabul, ki jih hranijo knjiž- nice v Gorici objavlja upokojeni goriški knji- žničar Francesco Posa. Gre za 56 inkunabul. V rubriki Zapiski najdemo seznam dijakov zagrebških šol s Primorske v letih 1776/77 do 1917/18, ki ga je pripravil Ljubomir Andrej Lisac; Pavel Medvešček piše o pozabljenih pustnih običajih med Sočo in Idrijo, Tone Zorn objavlja orožniška poročila o dogajanju na jugoslovansko-italijanski demarkacijski črti leta 1921. Marko Vuk poroča o posve- tovanju predstavnikov slovenskih krajevnih zbornikov, Branko Marušič pa o simpoziju Goriška srečanja 1979. Novost v Goriškem letniku so nekrologi za umrlimi sodelavci (L. Zorzut, J. Strukelj-Milič, B. Vižintin-Muo, Marija Rutar). V rubriko Ocene in poročila je vključen predvsem tisti del periodičnega tiska, ki ga druge revije ne spremljajo sistematično, ozi- roma tista periodika, ki posega na ozemlje Istre in Slovenskega Primorja (npr. Arche- ografo triestino. Forum lulii. Sot la nape, Studi Goriziani itd.). Olga Janša-Zom Zbornik Idrijski razgledi XXV/1980, izdal Mestni muzej v Idriji, 262 str. Krajevni zbornik Idrijski razgledi je s svo- jim letnikom 1980 (izšel je z enoletno zamudo) proslavil 25-letnico izhajanja in prav toliko letnikov. Od začetka v letu 1956 do leta 1977 je izhajal kot trimesečna revija, kasneje pa kot letni zbornik. V uvodu k jubilejni številki zbornika nje- govo uredništvo naglasa, da so Idrijski raz- gledi najstarejša povojna tovrstna publika- cija na Primorskem tako v matični domovini kot v zamejskem slovenskem prostoru. Raz- grinja nam tudi finančne težave, ki so po- gosto ovirale izhajanje Idrijskih razgledov in se z njimi žal srečujejo skoraj vse sorodne slovenske revije. Prizadevnemu kolektivu idrijskega Mestnega muzeja gre velika zaslu- ga za srebrni jubilej zbornika, saj so ga mno- gokrat izdajali na račun svojih osebnih do- hodkov. Nedvomno pa jim je bilo V zadoščen- je, ko so ugotavljali, kako so najširše plasti idrijskega prebivalstva z veseljem sprejemale Idrijske razglede, o čemer priča tudi dejstvo, da so predzadnjo dvojno številko za leto 1978/79, razprodali, čeprav je izšla v nakladi 1Ü50 izvodov. To je nedvomno veliko, če ve- mo, da šteje Idrija 7000, vsa idrijska obči- na pa 17.000 prebivalcev. Jubilejni letnik 1P80 so natisnili v 1200 izvodih in želimo mu lahko le, da bi se tudi pri njem ponovila »uso- da« prejšnjega; letnika. Ker je pričujoča ocena v reviji za slovensko krajevno zgodovino, se ne bomo podrobneje ukvarjali z uvodnimi prispevki z gospodar- sko tematiko. Omenimo le, da Marko Cigale piše o kriznem obdobju Rudnika živega srebra Idrija, ki je kot znano leta 1977 za- časno ustavil proizvodnjo, Jože Car o mi- neralnem bogastvu idrijske občine. Vlado Sedej o prebivalstvu in delovni sili kot de- javniku razvoja občine Idrija, Niko Jereb o razvoju zasebnega kmetijstva v obdobju 1970—1980, Silvo Blaj pa o gozdovih ter go- spodarjenju z njimi na področju omenjene občine. V delu zbornika, ki je posvečen idrijski preteklosti objavlja najprej Marko Cigale drugi del članka o Idriji v paleontološki li- toraturi (prvi je izšel v Idrijskih razgledih za leto 1977). Stalni »zdravstvenozgodovinski« sodelavec revije Jožef Pfeifer tokrat piše o idrijski porodniški službi in njenih pred- stavnikih v 18. stoletju. Tomaž Pavšič objav- lja malenkostno spremenjen prispevek z 8. sklica Plenuma kulturnih delavcev OF »France Bevk borec in pisatelj«, ki je bil novembra 1980 v Novi Gorici, in sicer o Bev- ku ter Cerkljanski. Stanko Majnik je avtor dveh člankov. V pr- vem, ki ga je naslovil Iztrgano pozabi... na zelo prijeten način obravnava staro Idrijo v avstrijskem, medvojnem in povojnem obdob- ju, v drugem pa priobčuje nekaj zanimivosti in številk iz življenja idrijskega rudnika, pretežno v obdobju po osvoboditvi. Slavica Pavlic piše o 400 letih idrijske os- novne šole. Oris te ustanove začenja z letom 292 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1581, ko so v tem kraju odprli protestantsko šolo. Iz prispevka razberemo veliko zavze- tost idrijskih rudarjev za šole ter izobraže- vanje svojih otrok. Uredništvo je za jubilejno številko pripra- vilo novost. Uvedlo je rubriko Mozaik spo- minov, v kateri bo objavljalo »tiste pri- spevke, ki bi jih zaradi njihove morebitne nestrokovnosti, stilistične nedodelanosti ali drugih pomanjkljivosti« težko objavili med članki, so pa vseeno pomembni drobci za spoznavanje idrijske preteklosti. Idrijski ro- jak Josip Stravs, ki je leta 1922 emigriral v Jugoslavijo, v tej rubriki objavlja v prepro- stih rimah spomine na idrijske otroke nek- daj, Rafko Terpin pa je pripravil tri fo- tografije stare Idrije iz let 1870—75, pred 1900 in! pred 1910, ki jih tudi komentira. Za krajevno zgodovinopisje bodo verjetno za- nimive tudi kratke zabeležke nekaterih do- godkov na Idrijskem in Cerkljanskem, ki jih v rubriki Zabeleženo objavlja skupina avtor- jev, v rubriki Kronika za obdobje od oktobra 1979 do februarja 1981 pa Silvo Kovač. Idrijskim razgledom zaželimo v naslednjem četrtstoletju in seveda tudi za naprej, da bi jih Idrijčani in drugi še vedno tako z ve- seljem sprejemali, da bi imeli čimveč so- delavcev in čimmanj finančnih težav. Andrej Vovko Giampaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazio- nali: il caso di Trieste (1850—1919), Udine 1979, str. 294 Od srede naših sedemdesetih let dalje, ko so na oddelku za zgodovino filozofske fakul- tete tržaške univerze ustanovili katedro za cerkveno zgodovino, opažamo dokaj velik razmah objavljenih del in razprav, katerih znanstveno zanimanje posega po zgoraj ome- njenih temah, in sicer na geografskem pro- storu dežele Furlanije-Julijske krajine. V bo- gati in zapleteni sodobni zgodovinski preteklosti Trsta je tudi cerkev kot moč- na organizirana sila predstavljala pomemben dejavnik, ki mu vprašanja politike, kultu- le in nacionalnih problemov niso bila tuja; še več, marsikdaj je prav cerkvena politika bistveno zasukala dogajanja, ki so še, za da- našnji dan bistvene važnosti. Ze vrsto let nam italijanski kolegi (Micco- li, Belci, Ferrari itd.) na straneh revije Bol- lettino-Qualestoria predstavljajo serije raz- prav o zgodovini cerkve v času fašistične diktature na Primorskem in v Trstu ter s tem integrirajo študije dr. Cermelja na tem pod- ročju. Vse to delo pa je že dolgo čakalo na temeljito osvetlitev zgodovinskih pogojev, ki so na eni strani omogočali vključitev itali- janskega nacionalnega liberalizma na ideolo- gijo fašizma in ki so na drugi strani tudi ka- toliško cerkev privedli na ista izhodišča. Tak temeljni kamen ali drugače povedano vpo- gled v cerkveno zgodovino od leta 1850 do 1920 nam omogoča delo Chiesa e lotte nazio- nali, ki ga je napisal Giampaolo Valdevit, ta- ko rekoč »na zeleni trati«. Logična misel, ki združuje vse povedano, gre po sledi stroge metodološke interpretacije arhivskih virov, časopisja, korespondence in izredno bogate literature, vsega tistega torej, kar je avtor zbral v nekajletnem delu v rimskem držav- nem arhivu, v tržaškem škofovskem arhi- vu, v tržaškem državnem arhivu in v tajnem vatikanskem arhivu in to v smislu, da bi »že enkrat razkrinkal nekatere stereotipe tržaške zgodovine, ki jih je ustvarilo tržaško libe- ralnonacionalno zgodovinopisje«. Spomenik, ki ga je ta historiografija postavila v opra- vičilo in v slavo samo sebi, ni namreč do- živel še »nikakršnih procesov globalne revi- zije in poizkusov rušenja«. Dolgo vrsto let sta le slovensko in hrvaško zgodovinopisje prispevala nekaj odločilnih udarcev sijaju in blesku te zgradbe, ki je nastajala več kot poldrugo stoletje. Tokrat so se k taki revi- ziji priglasili tudi zgodovinarji italijanske narodnosti njihova politična, znanstvena in nacionalna zrelost presega ozke okvire ser- vilne kvazizgodovine. V tem smislu moramo sprejeti tudi ta poskus cerkvene zgodovine, ki je nedvomno eksperiment totalne zgodo- vine in kjer avtor analizira sklop nacionalnih bojev, ki so se razvijali v cerkveni institu- ciji katoliške cerkve v relaciji: do mesta, zaledja, socializma, liberalizma, nacionaliz- ma in fašizma. Vsi ti odnosi so prikazani na izčrpnih analizah cerkvene hierarhije, klera (slovenskega in italijanskega), laičnih mas slovenskega in italijanskega verstva in vpra- šanj socialne doktrine. Avtorju se kot najbolj primerna štartna periodizacijska točka zdijo 50. leta prejš- njega stoletja, ko je v Avstriji odnose med cerkvijo in družbo urejeval konkordat in ko je v tržaško-koprski škofiji dekanoval škof Bartolomej Legat, ki je s svojo pastoralno linijo postavil meje nevmešanja v odnosih s civilno oblastjo. Njegov ideal se kaže v sta- tični in urejeni družbi, kjer naj bi religija bila »moralna srajca«, ki bi ovirala vstajo obubožanih mas in degeneracijo običajev. Tržaška vodilna struktura, ki je bila v tem času »bolj preliberalna kot liberalna«, spre- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 293 jema cerkev kot sogovornika. Razvijajo se torej širše oblike sodelovanja med cerkvijo (Legat) in civilno oblastjo (magistrat) in to do take mere, da je slednja dajala finančne prispevke za gradnjo novih cerkva. Skof B. Legat je v svoji pastoralni akciji zahteval, naj bo kler poglavitni posrednik med njim in katoliško skupnostjo (obdržati je treba kulturno hegemonijo cerkve nad ljudmi), ob upoštevanju stroge hierarhije, ki se širi od škofa navzdol. Svoj odnos do narodnosti Legat utemelju- je v širšem filozofskem konceptu, ki sloni na sklopu vprašanj o »moderni civilizaciji«. Iz njegovih poročil izhaja prepričanje, da je mesto že moralno propadlo, medtem ko ostaja kmečko zaledje zdravo in verno, saj odtod izvira 80 "/o bodočih duhovnikov tr- žaške dieceze (Kranjska in notranja Istra), kar vse ustavlja denacionalizacijo v okviru cerkvenih struktur. Kljub temu obstaja re- alna možnost negativnega vpliva mesta nad zaledjem, konkretno torej možnost razsula tako katoliške kot nacionalne identitete Slo- vencev ob upoštevanju dejstva, da se je spon- tana asimilacija vse bolj zaustavljala in da so se že sproščali agresivni mehanizmi na-« silne asimilacije. Po prvi ustavni izkušnji se počasi sprevr- žejo odnosi med civilno in cerkveno oblastjo. Tudi centralna oblast v osebi tržaškega na- mestnika odloži vlogo posrednika med cer- kvijo in magistratom. Spor se s socialno-po- litičnega področja širi na nacionalno dimen- zijo. V politiki tržaškega magistrata lahko zasledimo stališča male in srednje tržaške buržoazije, katerih politični izraz še vedno ostaja liberalno-nacionalna stranka, ki si želi postaviti cerkev na rob družbenega do- gajanja. Skof Legat korigira stališče o od- nosu med mestom in vasjo. Odloči se za rekonkvisto cerkvenih pozicij v mestu, kar mu pa ne uspe, saj liberal-nacionalci uži- vajo na Dunaju veliko podporo kot periferni predstavniki »Kulturkampfa« ter kot »stran- ka reda in nositeljice nove ustave«. Legat, ki se ne oddaljuje od konceptov Pija IX., se zateče pod parolo nevmešavanja ter poudarja defenzivno vlogo cerkve, saj se hoče izogniti vsaki konfrontaciji s sodobno družbo. Vse več se veže na prvinskost slovenskega in hr- vaškega prebivalstva, kar je linija, ki jo je po njegovi smrti (febr. 1875) sprejel in še poudaril novi tržaški škof Dobrila, ki pa že deluje v spremenjenih razmerah Taaffejeve dobe, ko se je t. im. »Kulturkampf« že polegel in je cerkev v 80. letih dobila spet nazaj skoraj vse svoje privilegije in privilegiran položaj. Dobrilov naslednik škof Glavina ne pušča »politike pred vrati«, kot sta to delala nje- gova predhodnika. Po sledeh enciklike Leona XIII. »Grande munus«, ki gleda na vzhod, razdvojena med panslavizmom in avstro- slavizmom ter pod stalnim pritiskom lokalne hegemonske politike se novi tržaški škof vse bolj polarizira na stališčih slovenskih naci- onalnih zahtev ter vstopa z vso težo svojega položaja na socialno-politično polje tržaškega vsakdana. Tu so bili italijanski liberal-nacio- nalci izredno občutljivi in sledila je ostra antiklerikalna kampanja, ki je škofa pripe- ljala do prezgodnjega odstopa (29. X. 1895). Sest mesecev so trajala pogajanja med raz- nimi faktorji od Dunaja do Trsta in Rima, da bi naposled le izbrali za tržaškega škofa inons. Sterka. Tudi ta novi duhovni vodja tržaško-koprske dieceze je kljub izraženi im- parcialnosti v nacionalnih zadevah kmalu pritegnil kritike liberal-nacionalcev, ki so najprej na terenu opravili z nastajajočo italijansko krščanskosocialno organizacijo, nato pa še krepko zamajali škofovstvo mons. Sterka, ki se je v pravzaprav vse močnejši konfrontaciji le odločil za aktivnejšo cer- kveno politiko v nacionalnem vprašanju. Sterkova smrt (sep. 1901) je v tem razgiba- nem političnem trenutku (ricmanjska afera) zavrla zanimiv proces uveljavljanja slovenske katoliške akcije na Tržaškem. Ponovno so se torej oblastem ponovile dUeme imenovanja tržaškega škofa, kar je jasno kazalo na ob- čutljivost tega mesta. Odločitev je v skladu 2 dolgoletno dunajsko taktiko imenovanja tr- žaških prelatov tokrat padla na neslovenca F. K. Nagla, ki je najprej okrepil vertikalno hierarhijo v cerkvi sami (slovenski duhov- niki niso smeli brati Edinosti), obračunal s sredobežnimi težnjami slovenskega laičnega verstva ter zvesto sledil utrtim potem papeža Pija X, kateremu je bil ves slovenski svet tuj in barbariziran. Ni treba tu še posebej poudarjati, kako je bil škof Nagi tisti tip škofa, ki je najbolj ustrezal predstavam ita- lijanskih liberalno-nacionalnih krogov. Zato je bilo razočaranje tržaškega vodilnega sloja občutno, ko je predpostavljena oblast Nagla potegnila na Dunaj, v Trst pa imenovala Slovenca Andreja Karlina. Vendar se nje- gova pastoralna pot giblje med avtonomijo in odtujenostjo cerkve in to bodisi na področ- ju nacionalnih kot na socialno-političnih te- matikah. Po letu 1907 so si tržaški liberal- nacionalni hegemoni dokončno zagotovili ves socialno-politični prostor. Nevtralistična po- 294 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 litika Škofa Karlina jim tudi ustreza, saj teče v tem času asimilacijski odpor na dru- gih ravneh civilnega življenja (šola, ekonom- ske in kulturne pobude). Tržaški politiki so se navsezadnje zavedali, da so se problemi v času tik pred prvo svetovno vojno dvignili na novo raven in da cerkvena politika pri tako velikih jwstavkah lahko igra le vlogo blagoslovitelja armad, ki bodo v končni kon- sekvenci odločale o novih mejah. Po zmagi in po »osvoboditvi domovini dragih pokra- jin« se v stapljanju liberalno-nacionalnega kalupa z »novim redom« skristalizira politika obglavljanja slovenskega narodnega telesa. V to politično fazo spada tudi prisiljen odhod škofa Karlina iz Trsta, kar je ostala realna cezura pri imenovanju slovenskih tržaških škofov vse do današnjih dni. Boris Gombač Kärntner Volksabstimmung 1920, Wissen- schaftliche Kontroversen und historisch-poli- tische Diskussionen anlässlich des internatio- nalen Symposions Klagenfurt 1980, Heraus- gegeben von Helmut Rumpier, Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft M. B. H., Kla- genfurt 1981, 433 strani. V mesecu dni — oktober 1981 — sta v Avstriji izšli dve knjigi o tematiki, ki se je koroško zgodovinopisje v celoti ni lotilo vse od dr. Martina Wutteja dalje. Prvo z naslo- vom »Kärnten — Volksabstimmung 1920'<, je izdala skupina mlajših zgodovinarjev iz Avstrije, Jugoslavije in Italije, druga, o ka- teri gre tu beseda, pa je zbornik razprav z lanskoletnega simpozija o koroškem plebisci- tu v Celovcu, na katerem so sodelovali stro- kovnjaki iz Avstrije, Madžarske, Cehoslo- vaške in Jugoslavije. Prvič od plebiscita sem se je zgodilo, da so za »zeleno mizo« sedli jugoslovanski in avstrijski zgodovinarji in se na znanstveni ravni pogovarjali o temi, ki se je globoko za- rezala v stvarnost obeh držav in narodov, ki živita na Koroškem. Ce na grobo ocenimo srečanje, pa tudi pričujočo Itnjigo, lahko ugotovimo, da smo vsi ostali na svojih pozi- cijah. Vendar to ni negativen rezultat, saj kaj drugega tudi pričakovati ni bilo mogoče. Pozitivno pa je pravgotovo dejstvo, da je do takega simpozija in knjige sploh prišlo. Težko bi bilo oceniti po zaslugi katere strani oziroma po zaslugi katerega dejavnika. Ni mogoče namreč pristajati na tezo, da gre zasluga predvsem koroškemu deželnemu gla- varju Wagnerju, ki naj bi simpozij iniciiral. na drugi strani pa del nemške strani zavrača resnico o tem, da so simpozij predlagali ko- roški Slovenci, kot njihovo obliko »prazno- vanja« šestdesete obletnice koroškega plebi- scita. Lahko pa z gotovostjo zatrdimo, da je bila slovenska historiografija vedno priprav- ljena za dialog z avstrijskimi kolegi, prav tako kot lahko poudarimo, da za organiza- cijo simpozija in knjige po njem, zagotovo ni zaslužno koroško zgodovinsko društvo, saj je sodelovanje na simpoziju odklonilo in se spet postavilo na znano koroško zgodovinsko stališče, ki odklanja konstruktiven dialog in rezultate slovenskega oz. jugoslovanskega zgodovinopisja. Na simpoziju, in zato tudi v knjigi, se je znova pokazalo, da na Koroškem in v Avstri- ji obstojata vsaj dve takoimenovani smeri ali »šoli«, kadar gre za odnos do slovenskega vprašanja. Stara koroška historiografija, ki ima svoje korenine •— pa čeprav se jih še tako otepa — pri Wutteju in pri kateri pre- vladuje nemško nacionalistični odnos, ter smer mlajših pretežno nekoroških zgodo- vinarjev, ki so objektivnejši, niso obreme- njeni z nacionalizmom in enakopravno upo- števajo rezultate slovenskega zgodovinopisja. Ni treba posebej opozarjati na to, da sta predstavnika prve dr. Alfred Ogris in dr. Va- lentin Hanns Einspieler, druge pa dr. Haas in dr. Kari Stuhlpfarrer, pri čemer seveda ni- sem izčrpal seznama ne enih in ne drugih. Zato ni čudno, da je — ob upoštevanju dej- stev, da je slovensko zgodovinopisje o ko- roškem plebiscitu povedalo in zapisalo to kar je globalno že dolgo poznano — tako na sim- poziju kot tudi v knjigi in v razgovoru o njej prišlo do dialoga predvsem med tema dvema zgodovinarskima smerema. Od imenovanih predstavnikov obeh smeri nastopajo v knjigi razprav le trije: Alfred Ogris, Hanns Haas in Kari Stuhlpfarrer. Med tem, ko sta Haas in Stuhlpfarrer skupaj z drugimi avtorji znanstveno stvarna, pa se je Ogris poslužil že velikokrat preizkušene me- tode tega kroga zgodovinarjev, osebnega na- pada in podtikanj. Mogoče ga je k temu za- nesel tudi naslov referata »Bilanca znanstve- ne diskusije med dvema jubilejema 1970 do 1980«. Čeprav je pretežni del njegovega član- ka in referata posvečen razčiščevanju spor- nosti s Haasom in Stuhlpfarrer jem, o čemer bomo z nekaj stavki še spregovorili, je takoj na začetku želel z iztrganimi citati diskvali- ficirati dva mlajša slovenska zgodovinarja: pisca teh vrstic in Janeza Stergar j a. Ker takrat, ko gre za znanstveno resnico ne pišem le »pro domo sua« naj mi bo dovoljeno, da KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 295 i na tem mestu opozorim na nezgodovinarske metode dr. Ogrisa, ki jih je uporabil pri pisanju o obeh imenovanih avtorjih. Ne bom se spuščal v razpravo o tem kaj je »politič- no poročilo« in kaj je »politizacija« tema- tike, pač pa bom le pokazal na pravi kon- tekst mojega in Stergarjevega pisanja. Pra- vilno citirani in prevedeni zadnji stavek mojega poročila v ZC 1976, št. 3/4, str. 349 ima svoj neposredni kontekst v zadnjem odstavku. Ta se glasi: »Namesto pohvale naj za zaključek našega poročila povemo le, da so predlogi zakonskih osnutkov danes po- stali že zakoni, ki se v ničemer ne razliku- jejo od zakonskih osnutkov. Vsa dognanja posvetovanja torej veljajo tudi za nove za- kone, vsa predvidevanja predavateljev in razpravljalcev pa se vsak dan bolj uresni- čujejo. Dognanja ljubljanskega posvetova- nja o sodobnih vprašanjih slovenske in hr- vaške manjšine v Avstriji so s sedanjim do- gajanjem na Koroškem stoodstotno potrje- na«. Kaj je političnega v tem, če sodobni zgodovinar le ugotovi vsem poznana dejstva, ve najbrž le dr. Ogris sam. Prav tako najbrž le on pozna odgovor na vprašanje kaj je spornega v stavku Janeza Stergar j a, v katerem le — ta čas med ok- tobrom 1970 in oktobrom 1972 označuje kot čas »... ko je oživljeni nemški nacionali- zem v celoti pokazal svoj obraz, avstrijske oblasti pa svojo nepripravljenost in nemoč pri uresničevanju manjšinskih pravic«. Ne vem, v katerem zgodovinopisju je prepove- dano oziroma nedopustno pisati o stvareh, o katerih je pisalo ne samo avstrijsko ali jugoslovansko, temveč tudi evropsko časo- pisje. Razen če misli, da je trganje in raz- bijanje dvojezičnih napisov, obmetavanje de- želnega glavarja z jajci, demonstracijski sho- di v Celovcu, na katerih so avstrijskega kan- clerja psovali z »židovska svinja«, itd., delo kar vseh nemškogovorečih Korošcev oziroma meni, da je izraz pripravljenosti in moči av- strijskih oblasti, če niso mogle ali niso hotele obvarovati niti ene zakonito postavljene dvo- jezične table, čeprav se je na Koroškem zbra- lo tudi orožništvo iz drugih avstrijskih de- žel. Ogris dalje trdovratno zagovarja tezo »ko- roškega zgodovinopisja«, da pri plebiscitu ni- kakor ni šlo za nikakršne neokretnosti pri njegovem izvajanju. Sprašuje se celo, kakšen smisel imajo takšne trditve, ki da stojijo na poti skupni razpravi o teh vprašanjih. V prilogi k mojemu članku v prej omenjeni prvi knjigi o koroškem plebiscitu sem po- leg že doslej znanih dokazov o potvorbah pri plebiscitu, ki pa niso bile odločilne, obja- vil še en dokument, ki jasno priča o tozadev- nih manipulacijah pri izvajanju plebiscita. In če smem odgovoriti na Ogrisovo vpra- šanje: takšne trditve imajo en sam smisel: ugotoviti zgodovinsko resnico! Še bolj zanimiv pa je Ogrisev »zgodovinsko analitičen pristop« h knjigi Haasa in Stuhl- pfarrerja »Österreich und seine Slowennen«. Ze kar iz naslova poglavja »Die Volksabstim- mung von 1920« je razbral, da bosta avtor- ja tematiko obdelala na način: »Zgoraj nem- ški razbijalci tabel, spodaj koroški Slovenci, ki igrajo mandoline«. Lepšega primera pos- kusa neargumen tir anega diskreditiranja in podtikanja ne bi mogli najti. Še bi lahko govorili o Ogrisovem članku, vendar naj zaključim z njegovo trditvijo, s katero se docela strinjam. Z ideologiziranji, kakršnekoli barve, ne bomo zgodovinskim raziskavam storili dobrega dela. Ravno tako ne s prerokbami, ki niso naloga zgodovinar- ja. Zato tudi mislim, da zgodovinar, še zlasti če se z vso silo bori zoper (domnevno) politi- zacijo zgodovinopisja, ne more strokovnega razpravljanja o usodi koroških slovenskih učiteljev po plebiscitu, v katerem polemizira s stališči Haasa in Stuhlpfarreja, zaključiti z besedami: »Koroško obmejno prebivalstvo ve to najbolje«. V zborniku sodeluje 22 avtorjev. Od re- ferentov na simpoziju manjka le Vasilij Me- lik, ki je svoj referat »Propaganda Freie Stimmen pri volitvah in plebiscitu« objavil v prvi knjigi o plebiscitu in ne zato, ker ni bilo nemškega pendanta njegovemu referatu, kot je zapisal v uvodu knjige njen urednik Helmut Rumpler, profesor na celovški Uni- verzi. Dodana pa sta dva prispevka Stefana Karnerja iz Gradca z naslovom »Ločitev Spodnje Štajerske od Avstrije 1918/1919 — Fikonomski aspekti in relevantnost za Ko- roško in Štajersko« ter Theodor j a Veiterja »Koroški plebiscit v evropski in mednarod- ni primerjavi«. Zadnji je bil sicer povabljen na simpozij, vendar se ga ni mogel udeležiti in je zato do neke mere razumljivo, da je urednik njegov članek uvrstil v zbornik, zakaj pa je objavil Karnerjevega, kljub ured- nikovem pojasnilu v uvodu, ni razumljivo, saj je odstopil od načela, ki ga je zagovar- jal pri prispevku prof. Melika. Naj bo kritike dovolj. Zbornik je razdeljen na šest tematskih sklopov: 1. Teorija nacio- nalizma, 2. Zgodovinske razsežnosti, 3. Med- narodni okviri, 4. Avstrijski pogled, 5. Bilanca politike in 6. Bilanca raziskovanja ter ima dodatke kot so osebno kazalo, seznam 296 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 okrajšav in seznam avtorjev. Je gotovo knji- ga, ki bo nepogrešljiva za vsestransko in- formiranje o koroškem plebiscitu. V marsi- katerem članku bo bralec našel nove pristo- pe, naj omenim le članek Andreasa Morit- scha, ki z zornega kota socialno gospodarske- ga položaja koroških Slovencev pojasnjuje re- zultate plebiscita ali pa zanimiv in kvaliteten članek Emila Brixa, ki prikazuje koroški ple- biscit v kontekstu avstrijske narodnostne sta- tistike v času od 1880 do 1934. Za začetek dia- loga je knjiga več kot vzpodbudno dejanje. Kljub nekaterim očitnim nasprotnim stališ- čem je nujno začeti dialog nadaljevati in se lotiti še drugih žgočih tem, ki so zanimive za zgodovinarje z obeh strani meje. Tabu tem za nas ni in le ustvarjalen dialog lahko prispe- va ne le k zbliževanju zgodovinarjev, temveč obeh narodov in držav. Prepričan sem zato, da bo naslednja tovrstna knjiga, če bo spet izšla na Koroškem zagotovo imela vsaj slo- venske povzetke prispevkov. J DuSan Nečak Dr. Vlado Valenčič, Rezka Traven et al..., Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, 153 strani. Ob 35-letnici osvoboditve Ljubljane je Geo- detska uprava skupščine Ljubljane izdala to knjigo. Zgodovinski prikaz in opis ulic je prispeval dr. Vlado Valenčič. Lepo lahko sle- dimo razvoju imenovanja ulic v Ljubljani. Ob tem spoznamo, da so tudi stari Ljubljan- čani imeli smisel za humor, ki je prišel do izraza pri poimenovanju posameznih podro- čij ali ulic. Do srede 19. stoletja so imele ulice nemška imena, prebujanje narodne zavesti pa se je kazalo tudi pri poimenovanju ulic. Imena ulic so tudi spreminjali in jih prilagajali no- vim razmeram. Ko pa je prišla občinska uprava v Ljubljani v slovenske roke, se je začel boj za samoslovenske napise. Dokaj za- grizeno ga je bojeval Ivan Hribar. S svojimi zahtevami sicer ni povsem uspel, dosegel pa je, da problematika poimenovanja ni več za- mrla. Precej je lahko dosegel tudi v popo- 1 resni obnovi mesta. Pravo slovensko podobo pa je mesto dobilo šele po 1918. letu. Nasled- njo dobo preimenovanja so doživele ljubljan- ske ulice po letu 1945. Poimenovanje ali pa preimenovanje ulic ni preprost postopek, pri tem igra pomembno vlogo uvedba hišnega oštevilčenja in sploh razvoj mestnih načrtov. Tudi na to delo nas avtor opomni v tej knjižici. Tako lahko na hitro pregledamo spremembe, ki so v Ljub- ljani nastajale od 1840, ko se je mesto zače- lo polagoma širiti, nato pa je z leti ta rast vse hitreje napredovala. Poleg tega zgodovinskega pregleda najde- mo v publikaciji še Seznam opuščenih in ukinjenih ulic pa način imenovanja novih ulic, ki ga vsebuje statut mesta Ljubljane. Nato sledi seznam ljubljanskih cest, ulic in trgov z opisom, delo Rezke Traven. Ta del knjige ja gotovo zanimiv tako za Ljubljan- čane kot tudi za vsakega drugega, kajti pri imenu posamezne ulice je tudi pojasnilo, za- kaj tako ime ali pa kako se je ulica prej imenovala. Pri tem je prišlo do nekaterih neprijetnih pomot, ki bi jih bilo treba po- praviti. V publikaciji najdemo po abecednem re- du urejeno kazalo uličnih imen, ležeče so na- tisnjena imena ulic, ki so bile ukinjene ali pa opuščene. Publikaciji so priloženi štirje zemljevidi mesta Ljubljane. Prvi iz leta 1840, kjer so nemška imena ulic in področij, nato sledi že bolje izdelan zemljevid iz 1910, kjer so oz- nake že slovensko napisane. Karta št. 3 je iz leta 1942 in nato imamo še najnovejši zemljevid mesta iz leta 1978. Primerjava teh štirih zemljevidov šele prav dopolni tekst knjige in nam da pravo predstavo o rasti Ljubljane. Tako lahko med drugim ugoto- vimo, da je glede na zemljevide imelo mesto že 1840 precej urejenih zelenih površin, ki so pa v teku časa propadle. Ob primerjavi med karto iz leta 1840 in 1978 ima lahko vsak opazovalec takšne in drugačne misli in po- misleke. Ljubljana je s tem dobila pomembno knji- go, ki na kratko prikazuje njen razvoj v slo- vensko središče tudi v prostorskem, ne le v političnem pogledu. Eva Holz . Marezige — simbol upora 1921—1981 (kra- jevni zbornik), Koper 1981, str. 179 Različne obletnice so velikokrat vzrok za nastanek publikacije o nekem kraju ali po- krajini. Tako zasnovana publikacija skuša podati čeprav krajši, pa vendar strnjen pre- gled dogodkov iz življenja nekega kraja. Ta- ko je bila tudi 60-letnica marežganskega upo- ra in 40-letnica vstaje spodbuda za pripravo krajevnega zbornika z naslovom Marezige 1921—1981, ki pa poleg Marezig obdela tudi dogajanje v celotni Slovenski Istri od pozno bronaste dobe oz. starejše železne dobe da- lje. Za izpeljavo, pripravo in izdajo zborni-^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 297] ka je poskrbel Pokrajinski muzej Koper sku- paj z založbo Lipa. Publikacija je delo več avtorjev z nekoliko različnimi kriteriji, kar je treba upoštevati, vsebina pa je razdeljena kronološko s poudarkom na dogodkih, ki so odigrali zelo pomembno vlogo v zgodovin- skem razvoju Slovenske Istre. Po uvodnih mislih Branka Babica in zem- ljepisnem orisu Raula Šiškoviča je skušal podati Salvator Žitko zgodovinski pregled od prvih gradišč do prve svetovne vojne. V kratkem zapisu je opozoril na najpomemb- nejše dogodke, ki so vplivali na razvoj in življenje v Slovenski Istri (rimsko zasedbo, prihod Slovanov, beneško zasedbo, pred- marčno dobo, marčno revolucijo, začetke na- lodnega prebujenja). Upor, do katerega je prišlo ob volitvah 15. maja 1921, je opisal Janez Kramer, ki je za to uporabil pisane in ustne vire, ki jih v opombah tudi našteje. S skrbnim opisom do- godkov, kot so se odvijali, je opozoril na vzroke, ki so pripeljali do spopada med fa- šističnimi provokatorji in slovenskimi vo- . lilci. Trije mrtvi fašisti in več ranjenih je bil rezultat upora, ki je imel svoj zaključek v aretacijah in nato na sodni obravnavi, do katere je prišlo po nastopu fašistične dikta- ture. Fran Juriševič je opisal zadružništvo v Marezigah od leta 1900 naprej, ko je bila ustanovljena prva Hranilnica in posojilnica. Prikazana je rast in vloga zadruge, težave, ki so nastopile v času fašizma in razpusti- tev. Zaključek pregleda je namenjen zadruž- ništvu po drugi svetovni vojni. O običajih, navadah, ljudskem izročilu nam prispevek Zvoneta Cigliča prikaže, kako so ljudje živeli, njihova bivališča, obleko, vra- ževernost itd. Sestavek je obogaten s sli- kami. Sledi obširnejši tekst, ki obravnava dobo med obema vojnama, dotika pa se predvsem dveh stvari: fašizma in prodiranja ideje ko- munizma v mesta in vasi Slovenske Istre. Av- tor mu je Vid Vremec. Prikazal je vedno hujši pritisk fašizma, ki ga je občutilo slovensko prebivalstvo, katero ni hotelo stopiti v nje- gove vrste ter odpor, ki se je pojavil proti njemu. Močnejše postojanke so imeli fašisti v mestih, medtem ko so biU njihovi privržen- ci na podeželju redki. Pri obravnavanju de- lavskega gibanja avtor pod tem naslovom go- vori o komunističnem gibanju, pa je zajet tudi prikaz širjenja komunistične stranke v Plopru, Izoli, Piranu in okolici. Našteta je vrsta imen komunistov, katerih zasluga je bila, da je komunistična stranka v Sloven- ski Istri delovala in se širila. Sestavek je razdeljen po časovnih obdobjih. NOB v Slo- \'enski Istri je opisal Milan Guček in podal krajši pregled obdobja 1941—1945. Orisal jo delovanje vojaških enot, se nekoliko dotak- nil ljudske oblasti, partizanskega šolstva, zdravstva in preskrbe. V prispevku podaja avtor skromno sliko NOB v Slovenski Istri, zaključi pa z nekaj stavki, ki obravnavajo MarezLge med NOB. Povojno obdobje zajemata dva članka. Pr- vi — zapisal ga je Tone Mesec — govori o ob- novi Marezig, še enkrat se dotakne zadruž- ništva in predvsem kulturno-prosvetnega de- la, sestavek Mirka Miklavčiča pa obravnava družbenoekonomski razvoj koprskega ob- močja. Na koncu zbornika so zbrana imena padlih borcev, aktivistov, žrtev fašističnega nasilja, taborišč, borcev v enotah NOVJ ter akti- vistov v Marezigah in okoliških vaseh, kar je zbrala Vlasta Beltram. Metka Gombač Aleš Behler, Cez trn in strn, spomini, Ko- per 1981, 325 str. V sozaložbi koprske Lipe in Založništva tržaškega tiska je spomladi leta 198! izšla knjiga spominov dr. Aleša Beblerja z na- slovom »Cez drn in strn«. Avtobiografije se v zadnjih letih kaj pogosto pojavljajo na prodajnih pultih slovenskih knjigarn, neka- tere s poudarjeno noto egocentrizma, druge objektivnejše in zunaj mita. Beblerjeve spo- mine lahko uvrstimo v slednjo kategorijo, saj so živahen, bogat in ploden monolog so- potnika velikih zgodovinskih dogodkov zad- njega pol stoletja in so torej v svoji celoti avtoanaliza nekega časa in vloge posamezni- ka v njem. Srečanje z dr. Alešem Beblerjem, človekom, komunistom, španskim borcem, partizanom in diplomantom odpira bralstvu širše dimenzi- je vpogleda v zakulisje nekega angažiranega življenja, neke partije, torej neke dobe in ideologije v njej, v kateri so ljudje Beblerje- vega kova odigrali pomembno in neprecen- ljivo vlogo, se s to vlogo stapljali, ji sledili vse življenje, se z njo poistovetili in z njo živeli. Prav zaradi tega so avtorjevi spomini — v širšem smislu so torej obračun plodne- ga življenja — nenasilno pričevanje o velikih dogodkih, kjer se avtor vseskozi zaveda me- sta, ki mu je pripadalo, kjer se Bebler z do- kaj razvitim čutom za avtokritiko loteva tako centralnih kot drobnih dogodkov, ki 298 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 jih obravnava brez prioritete in kompleksov tako, da v kompleksnem niansiranju nariše svojo podobo v okviru širših obzorij zgodo- vine, ki jo je tudi on sam ustvarjal. To svojo nenasilno vlogo v okviru danih situ- acij je znal Bebler vedno obdržati v po- trditev lastne osebnosti ogibajoč se himeram oblasti. Spominom dr. Aleša Beblerja bi s težavo priznali neko konkretno zgodovinsko vrednost, saj so stvarni podatki le približni in okvirni. Avtor predpostavlja, da je zgo- dovinski prikaz že znan, zato se ne obeša na podatke in letnice ter na njih shematsko razporeditev. Cas igra v njegovi knjigi re- lativno vlogo, periodizacija so njegovo živ- ljenje, njegovi občutki in njegove odločitve. V avtorjevem trudu moramo izluščiti ob »življenjskem albumu« še poskus ovrednote- nja neke dobe, ko so se stvari še reševale s človeško in partijsko požrtvovalnostjo z ve- liko mero samoodpovedovanja in žrtvovanja ter junaštva in odkritosti, tiste odkritosti torej, ki jo je dr. Aleš Bebler pokazal tudi v svojih spominih brez poveličevanja in brez mita. Borts Gombač Gotovlje — Založila Kulturna skupnost ob- čine Žalec 1980, 157 str. Žalska Kulturna skupnost izdaja vsako leto ob občinskem prazniku knjigo, ki je namenjena tisti krajevni skupnosti, v kateri se praznuje krajevni praznik. Tako je v letu 1980 nastala publikacija Gotovlje, katere urednik je inž. Vili Vybihal. Razveseljivo je spoznanje, da so vsako leto knjižnice bogatejše ter pomembne tudi, za zgodovinarje in druge družboslovce. Največ strani se nanaša na bližnjo pre- teklost. Vinko Jordan opisuje Gotovlje ter njegovo preteklost, Kazimir Mermolja in Mi- lan Apih se spominjata dni iz NOB, Melo Jost pa govori o Gotovljah kot pravi Gotov- Ijan. »Menim, da je zavest, da pripadaš neki vaški skupnosti, zavest korenin posebej zna- čilna za Gotovljane in gotovo pomembna za to, kar so Gotovlje ostale in postale«, pravi Melč sam. Drago Kumer govori o zgodovini šolstva, predstavljena pa je tudi pestra kul- turna dejavnost — amatersko gledališče, tamburaši in pevski zbor, ki deluje že 85 let. Vsebina je popestrena z literarnimi pri- spevki, niso pa pozabili na šport in rekrea- cijo. Andreja Končan Planina skozi čas. — Izdaja Turistično dru- štvo Planina pri Sevnici. Planina je majhen kraj na Kozjanskem, njena zgodovina pa ostaja zapisana z velikimi črkami v knjigi zgodovine celotnega sloven- skega naroda. Samo Turistično društvo Planina pri Sev- nici pravi: »Peščica entuziastov Turističnega društva Planina pri Sevnici se s to publi- kacijo predstavlja javnosti ob krajevnem prazniku Planine ter 40-letnice ustanovitve OF in vstaje slovenskega naroda. V njej so zbrani podatki o preteklosti Planine z bliž- njo okolico. Z njo želijo opozoriti na velik dolg, ki ga ima naša družba do Planine in do celotnega Kozjanskega in ki izvira iz naše revolucionarne polpreteklosti ter iztrgati po- zabi dogodke, ki to ne zaslužijo.« Sam tekst knjižice ne predstavlja bistveno nove vsebi- ne, saj je samo kratek povzetek že znanih stvari. Knjižica pa je bogata predvsem zara- di svoje slikovne opreme. Tako vsak zgodo- vinar, ki se bo ukvarjal z zgodovino Kozjan- skega (tako starejšo kot zgodovino NOB) ne bo mogel obiti te drobne knjižice. Na za- četku so pečati lastnikov gradu Planine iz leta 1325, prav tako pa so upodobljeni tudi grbi, sledi izbor Vischerjevih vedut iz 1681 do danes. Vrstijo se upodobitve Planine ob pomembnih dogodkih. Ko govorimo o Pla- nini, pa ne moremo mimo Ane Wambrecht- sammerjeve (1897—1933), nemške pisateljice slovenskega rodu, ki je pokopana na Planini in ima spominsko ploščo na rojstni hiši v trgu Planina. NOB na Planini je razviden iz primerjalnih slik ter kratkega teksta, zaključuje pa se s sliko kostnice in spomenika 117 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja na Pla- nini. Andreja Končan UDK 736. »12/14« Otorepec Božo, višji raziskovalni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti YU — 6100) Ljubljana, Novi trg 4/III Srednjeveški pečatniki Iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani Kronika, časopis za slovensico krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 250—254, Cit. lit. 28 Avtor opisuje in določa lastnike petih srednjeveških pečatnikov-tiparjev iz zbirke v Narodnem muzeju v Ljubljani: 1. Petra Morosinija, grofa Osor- ja na Cresu iz let 1205—1236, 2. viteza Gotholda iz Federauna pri Beljaku iz prve polovice 14. stoletja, 3. Žida Baruha, sina rablja Menahema iz 14. stoletja, 4. ogrsko-češkega kralja Ladislava Posthumusa za šlezijski voj- vodstvi Svednice in Javor iz 1440—1457, v 17. stol. spremenjenega na ime Ferdinanda III. in 5. ljubljanskega meščana Wolfganga Wlserja iz leta 1492. UDK 373(497.12 Lendava) » . . . / 1910« Zelko Ivan, dr., duhovnik v Spltaliču YU — 63215 Loče, Spitalič Šolstvo v lendavski občini Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 258—262, cit. lit. 36 Prispevek prikazuje pregled šolstva v dolnjem Prekmurju od srednjega veka in do leta 1910. Najstarejše šele so bile župnijske — ob župnijski cerkvi. Po imenu so znani učitelji že za reformacije v 16. stoletju. — Šola v Lendavi Je bila na dobrem glasu, ker so jo obiskovali tudi učenci iz sosednjih župnij. Ze v 18. stoletju so učili v lendavski šoli tudi nemški in latinski jezik. Šolska obveznost datira Iz leta 1868, ko Je bil objavljen posebni zakon o ljudski izobrazbi. — Meščanska šola v Lendavi je bila ustanovljena leta 1872. 9. Julija 1879 pa je bilo ustanovljeno učiteljišče v Cakovcu. Naloga učiteljišča v Cakovcu, kjer je bil obvezni učni jezik tudi slovenski v obliki prekmurskega narečja, je bila: usposobiti takšne madžarske učitelje, ki bi razumeli hrvaški in slovenski jezik in ga upo- rabljali pri učenju madžarskega jezika. To je uspelo. Zato so prejeli ne- kateri učitelji nagrado za uspeh pri poučevanju madžarskega Jezika v slovenskih šolah. UDK 322.24.012.320(497.12 Maribor) »14« Mlinaric Jože, arhivski svetovalec. Pokrajinski arhiv v Mariboru YU — 62000 Maribor, Ljubljanska 3a Odnosi med Šentpavelske opatijo in gospodi iz Melja, gospodi mariborskimi in mariborskimi meščani v srednjem veku Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 241—250, cit. lit. 109 Lastništvo šentpavelskega samostana nad posestjo v Mariboru in v njego- vi ožji in širši okolici je pogojevalo določene odnose z mariborskim me- stom in njegovimi meščani, z deželnoknežjlmi ministeriali — gospodi Mari- borskimi ter s samostanskimi fevdniki iz Melja. Ti odnosi so bili, kolikor nam o tem posredujejo ohranjene listine, živahni in korektni, z mestom Mariborom pa so se od druge polovice 15. stoletja z vedno močnejšimi turškimi vpadi, ki so tudi od privillglranlh stanov in ustanov, kakršna je bila tudi sentpavelska opatija, terjali sodelovanje pri obrambi dežele in mesta, v določeni meri zaostrili. UDK 930(497.12 Ptuj):929 Povoden S. Samperl-Purg Kristina, arhivist, Zgodovinski arhiv v Ptuju YU — 62250 iFtuj, Muzejski trg 1 Ptujski hlstrorlograf Simon Povoden 1733—1841 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 254—258, cit. lit. 5 Simon Povoden ima neprecenljive zasluge za zbiranje, ohranjanje in va- rovanje kulturne dediščine v Ptuju in okolici. Kot bolniški kaplan in beneficiant je služboval na Ptuju polnih 57 let in v tem času predvsem po lastnih nagibih neumorno na eni strani kot kronist spremljal sodobno dogajanje na drugi strani pa pisal zgodovinska dela na podlagi gradiva, ki ga je našel v samostanih, graščinah in na ptujskem magistratu. Dokaj kritično in natančno je napisal okoli trideset del, ohranjenih v rokopisih, večina v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, en original in dva prepisa pa tUdI v Zgodovinskem arhivu v Ptuju. Za Ptuj je gotovo najpomemb- nejša Meščanska čitanka (Bürgerliches Lesebuch, 1821, 1925), ki jo hrani v prepisu Zgodovinski arhiv v Ptuju in njegov, danes še posebej aktualen muzej na prostem. UDC 373(497.12 Lendava) ", . . /1910" Zelko Ivan, Dr., the Priest of Spltalič YU - 63215 Loče, Spitalič Schools in the Lendava Commune Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 258—262, cit. lit. 36 The paper offers a survey of schools in the lower Prekmurje area from the Middle Ages up to 1910. The oldest were parish schools-close to the parish church. We know of the teachers' names already in the Reformation Period, in the 16th century. The school in Lendava was well-renowned, attended also by pupils from the neighbouring parishes. Already in the 18th century Latin and German were taught in this school. Compulsory education dates back to 1868 when a special law concerning the people's education was issued. The civic school in Lendava was established in 1872. On July 9, 1879, the teachers' school was established in Cakovec. The role of the latter (Slovene, i. e. the Prekmurje dialect was compul- sory) was to quality the Hungarian teachers to be able to understand both Croatian and Slovene languages and to use them in the classes of Hungarian. The plan succedded and some teachers were granted awards for their success in teaching Hungarian in Slovene schools. UDC 735. "12/14" Otorepec Božo, Research Assistant, Milko Kos Historical Institute, Slovene Academy of Arts and Sciences YU — 61000 Ljubljana, Novi trg 4/III The Middle Ages Seals from the Collection of the National Museum in Ljubljana Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 250—254, cit. lit. 28 The author describes and determines the owners of five seals from the Middle Ages that all belongs to the coUection of the Ljubljana National Museum: 1. Peter Morosini, Count of Osor, the island of Cres, from the years 1205—1236 , 2. Knight Gothold from Federaun near Beljak from the first half of the 14th century, 3. A Jew named Baruh who was the son of Rabbi Menahem from the 14th century, 4. Hungarian-Bohemian king Ladi- slav Posthumus of the Silesian knightdoms Svednice and Javor from the years 1440—1457 — in the 17th century changed to the name of Ferdinand III, and 5. the townsman of Ljubljana Wolfgang Wiser from the year 1492. UDC 930(497.12 Ptuj):929 Povoden S. Samperl-Purg Kristina, Archivist, Historical Archives of PtuJ YU — 62250 PtuJ, Muzejski trg 1 Simon Povoden, the Historiographer of PtuJ (1753—1841) Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 234—258, cit. lit. 5 Simon Povoden's merits for collecting, preserving and protecting the cultural heritage of PtuJ and its surroundings are invaluable. He was a sick-chaplain and a benefiter in PtuJ for the whole 57 years; in the course of this time he, mostly on his own initiative, recorded contemporary events, on the one hand, and on the other he wrote historical books on the basis of material that he had found in monasteries, castles and in the Town Hall of PtuJ. Quite critically and precisely he wrote some thirty books, all preserved in manuscripts, the majority of them in the Styrlan Provincial Archives of Graz, one original and two transcripts also in the Historical Archives of FtuJ. As for PtuJ, the most important book is certainly The Townspeople's Reader (Bürgerliches Lesebuch, 1821, 1825) the transcript of which is kept in the Archives of PtuJ, as well as its open- space museum that is nowadays especially popular. UDC 322.24.012.336(497.12 Maribor) "14" Mlinaric Jože, Archivlstic Counsellor, the Local Archives of Maribor YU — 62000 Maribor, Ljubljanska 3a Relations Between the Sentpavel Abbey and the Gentlepeople of McIJc and Maribor and the Townspeople of Maribor in the Middle Ages Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 241—250, cit. lit. 109 The ov/nership of the Sentpavel monastery of the propriety both in Ma- ribor and its wider surroundings conditioned certain relations with the town of Maribor and its townspeople, with provincial-princely mlnesteri- aljsts — the gentlepeople of Maribor, and with the monastery vassals from Melje. These relations were, as far as one can see from the preserved documents, lively and polite; from the second half of the 15th century onward, with ever more frequent Turkish raids which demanded coope- ration in defending the country and the town also on the side of privileged classes and institutions (one of which was the Abbey of Sentpavel), the relations with Maribor grew to a certain degree tenser. UDK 014.3:7(497.12) ZUZ :7 (497) Jenko Mojca, študentka PZE za umetnostno zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani YU — 61000 Ljubljana, Ilirska 36 Cehoslovaška umetnost v Zborniku za umetnostno zgodovino Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 271—277, cit. lit. 11 Sestavek z bibliografijo predstavlja In komentira prispevke o češkoslo- vaški umetnosti, ki so bili objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino; poda tUdI analizo o pogostosti objav in poizkuša najti vzroke za očitno nesorazmerje med zanimanjem predvojne in sodobne slovenske javnosti za to temo. UDK 329.78(497.12) »1935/1941« Vldovlč-MlklavčiC Anka, dr., znanstveni sodelavec. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja YU — 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 Pot napredne slovenske mladine v Mladinsko Osvobodilno fronto Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982, str. 263—370, cit. lit. 37 Članek obravnava od 1935—1941 razvojno pot progresivne delavske kmečke in srednješolske mladine v katoliškem in liberalnem idejnem območjii; posebej diferenciacijo in polarizacijo glede na odnos in stališče do ljud- skofrontnega povezovanja in gibanja. Zlasti je prikazana povezovalna vloga komunistične mladine in to na osnovi skupnega programa in akcij in ne skupnih Ideoloških nazlranj. Pri tem je podčrtana vloga in pomen ustanovitve Mladinske Osvobodilne fronte (MOF) kot temeljna faza zdru- ževanja slovenske mladine predvsem iz vrst krščanskosocialistične, sokol- ske in komunistične mladine, ki je med NOB in ljudsko revolucijo pre- rasla v enotno protifašistično mladinsko organizacijo Zvezo slovenske mladine. UDC 014.3:7(497.12) ZUZ:TC.D7) Jenko Mojca, Student at the Department of Art History at the Faculty of Philosophy in Ljubljana YU — 61000 Ljubljana, Ilirska 36 Bohemian Art in the Art History Miscellany Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 271—277, cit. lit. 11 Together with its bibliography the study presents and comments upon the articles concerning Bohemian art as they were published in the Art History Miscellany; an analysis concerning the frequency of publications Is added and an attempt is made to find the reasons for the obvious disproportion in the interest of the pre-war and the contemporary Slovene audiences in this topic. UDC 329.78(497.12) "1935/1941" Vidovič-Miklavčič Anka, Dr., Scholarly Assistant, Institute for the History of Labour Movement YU — 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 Progressive Slovene Youth's Entering the Youthful Liberation Front Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982, pp. 263—270, cit. lit. 37 The paper deals with the development, between 1935 and 1941, of the progressive working-class, peasant, and secondary-school young people both in the Catholic and Liberal spheres; in the first place it discusses their differentiation and polarization as regards their relationship and viewpoint towards the popular front movement. Special emphasis is laid upon the linking role of the Communist youth, that Is, on the basis of the uniform programme and actions and not uniform Ideology. The author stresses the role and importance of the Youthful Liberation Front (MOF) as the basic phase in uniting the Slovene youth, mostly from the ranks of the Christian-socialists, the »Sokols« and the Communist; in the course of the National Liberation Movement they grew into a uniform anti-fascist organization called the League of Slovene Youth. UDK UDC949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXIX 1981 IZDAJA IN ZALAGA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA IZDAJATELJSKI SVET: DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN (PREDSEDNIK), OLGA JANSA-ZORN, ANTOSA LESKOVEC, NIKO LUKEZ, BOZO OTOREPEC, SLAVICA PAVLIC. DR. MIROSLAV STIPLOVSEK, DR. J02E SORN, DR. SERGEJ VILFAN, VIDA WEDAM, | DR. TONE ZORN, I SALVATOR 2ITKO, DR. JOZE 20NTAR UREDNIŠKI ODBOR: JANEZ BOGATAJ, FRANCE DOBRO VOLJČ, MARIJAN DRNOVŠEK, DR. TONE FE- RENC, DR. FERDO GESTRIN, STANE GRANDA, OLGA JANSA-ZORN, BOZO OTOREPEC, DR. JOZE SORN, DR. SERGEJ VILFAN, DR. PETER VODOPIVEC, DR. JOZE ZONTAR — GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DR. PETER VODOPIVEC — LEKTOR: FRANCE DOBROVOLJC — TEHNIČNI UREDNIK: VAŠKO SIMONITI — OPREMIL: JULIJ AN MIKLAVCIC — ZA UPRAVO ODGOVARJA UREDNIŠTVO — SOFINAN- CIRATA RAZISKOVALNA IN KULTURNA SKUPNOST SLOVENIJE — TISKA TISKARNA TONE TOMSIC V LJUBLJANI — KLISEJE IZDELUJE KLISARNA LJUDSKE PRAVICE V LJUBLJANI KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Cepič Tatjana: Zlet »Svobod« v Celju in njegov odmev v časopisju — 23 Drnovšek Marijan: Ljubljanski mestni statuti 1850—1934 — 126 Ferenc Tone: Italijanske racije v Ljubljani leta 1942 — 183 Fischer Jasna: Oris razvoja prebivalstva v Ljub- ljani in njegove družbene sestave od srede 19. stoletja do 1919 — 137 Fischer Jasna: Delavsko gibanje v Ljubljani od začetkov do leta 1896 — 143 Gestrin Ferdo: Prispevek k poznavanju trgov- skega poslovanja na Reki v 15. stoletju — 8 Gestrin Ferdo: In memoriam dr. Miroslavu Pa- horju — 53 Gestrin Ferdo: Jože Sorn — šestdesetletnik — 63 Grajenauer Bogo: Vasilij Melik — šestdeset- letik — 60 Jenko Mojca: Cehoslovaška umetnost v Zborni- ku za umetnostno zgodovino — 271 Josipovič Draško: K pravilnemu pisanju ledine »v Lajhu« (Kranj-Lajh) — 51 Kambič Mirko: Prvi ljubljanski fotografi (1839 do 1870) — 103 Kos Janez: Oris poglavitnih točk razvoja neka- terih komunalnih dejavnosti v Ljubljani 1850 do 1941 — 159 Kremenšek Vekoslav: Etnološke raziskave Ljub- ljane — 228 Melik Vasilij: Ljubljanske cene kruha in mesa v predmarčni dobi — 27 Melik Vasilij: Volitve v Ljubljani 1848—1919 — 115 Melik Vasilij: Dr. Tone Zorn (1934—1981) — 278 Mlinaric Jože: Odnosi med šentpavelsko opatijo in gospodi iz Melja, gospodi mariborskimi in mariborskimi meščani v srednjem veku — 241 Nussdorfer Metka: Trgovina z železom, železnimi izdelki in drugimi kovinami na Reki v letih 1527—1631 — 12 Pahor Miroslav: Fevdalna posest na piranskem ozemlju do konca 13. stoletja — 1 Otorepec Božo: Srednjeveški pečatniki iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani — 250 Petrič Magda: Iz ohranjenega hišnega arhiva pri Keklu v Ratečah — 20 Prelovšek Damjan: Ljubljanski mojster Anton Cragnolini — 96 Ravnikar Edo: Urbanistična misel v Sloveniji od leta 1900 — 166 Samperl-Purg Kristina: Ptujski historiograf Si- mon Povoden (1753—1841) — 254 Sumrada Janez: Janko Orožen — devetdesetlet- nik — 282 Svajncer J. Janez: Pesnica 1946 — 41 Vidovič-Miklavčič Anka: Pot napredne sloven- ske mladine v Mladinsko Osvobodilno fron- to — 263 Vovko Andrej: O osnovnem in srednjem šolstvu v Ljubljani v obdobju 1848—1941 — 150 Zelko Ivan: Šolstvo v lendavski občini — 258 Zontar Jože: Problemi zgodovine mest na Slo- venskem od srede 18. stoletja do leta 1848 s posebnim ozirom na Ljubljano — 91 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV ! Bizjak Ivana: Cerkljanski fotograf Franc Pe- ¦ temelj — 281 Kambič Mirko: Štajerska na stereodiapozitivlh ' — 56 .....^, DELO NASiH ZAVODOV IN DRUŠTEV Granda Stane: Novomeške gostilne in gostilni- čarji (Dolenjski muzej) — 66 Holynski Nada: Leto 1890 — važnejša dogajanja in dosežki Gorenjske (Gorenjski muzej) — 68 Rajšp Vinko: Taborsko gibanje na Slovenskem — muzejska zbirka v Ljutomeru — 284 Vovko Andrej: Sto let prve slovenske strokovne pedagoške revije — 68 Zontar Majda: Razstava Kulturna društva na Gorenjskem — 64 NOVE PUBLIKACIJE Ciperle Jože: Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja, Ljubljana 1979 — 70 Gombač Boris: Giampaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazionali : il saco di Trieste (1850—1919), Udine 1979 — 292 i Gombač Boris: Aleš Bebler, Cez drn in strn, Koper 1981 — 297 Gomhač Metka: Bazovica 6. 9. 1930 — 6. 9. 1980, Ljubljana 1980 — 74 Gombač Metka: Revolucionarna pot Franca Sto- ke-Rada, Trst 1979 — 77 Gombač Metka: Marezige — simbol upora 1921 do 1981, Koper 1981 — 296 Granda Stane: Janez Trdina — etnolog, Ljub- ljana 1980 — 79 Holz Eva: Vlado Valenčič, Rezka Traven et al.... Ljubljanske ulice, Ljubljana, 1980 — 296 Janša-Zom Olga: Franc Avbelj, Miroslav Stip- lovšek, Ivan Vidali, Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini, Domžale 1979 — 74 Janša-Zom Olga: Vodnik po fondih Zgodovin- skega arhiva Ljubljane, Ljubljana 1980 — 286 Janša-Zom Olga: Goriški letnik VII, Nova Go- rica 1980 — 290 Kološa Vladimir: Arhivi III/1-2, Ljubljana 1980 — 77 Končan Andreja: Gotovlje, Žalec 1980 — 298 Končan Andreja: Planina skozi čas. Planina pri Sevnici — 298 Mlakar Boris: Domicili slovenskih občin, Ljub- ljana 1981 — 287 Nečak Dušan: Anka Vidovič-Miklavčič, Sloven- ski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini 1941—1943, Ljubljana 1980 — 81 Nečak Dušan: Kärnten Voklsabstimmung 1920, Klagenfurt 1981 — 294 Pavlic Slavica: Otroštvo v senci vojnih dni, Ljubljana 1980 — 75 Persie Janez: Catastico generale de boschi della provincia dell' Istria (1775—1776), Termina- zione del C. E. sopra boschi (1777) a cura di Vjekoslav Bratulič Rovigno 1980 — 71 Prunk Janko: Edvard Kocbek, Pred viharjem, Ljubljana 1980 — 70 Segalla Andrijana: Etnološka topografija sloven- skega etničnega ozemlja (20. stoletje — občini Kočevje in Ljutomer), Ljubljana 1981 — 82 Simoniti Vaško: Deželnozborski spisi kranjskih stanov I (1499—1515), pripravila dr. Marija Verbič, Ljubljana 1980 — 84 Slabe Marjan: Ob izidu Gabrovčevega zbornika, Situla 20/21, Ljubljana 1980 — Stiplovšek Miroslav: Stane Stražar, Moravska dohna, Moravče 1979 — 72 Vodopivec Peter: Gligor Todorovski, Malorekan- skot predel, Skopje 1970 — 79 Vodopivec Peter: Slavko Kremenšek, Uvod v etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe, Ljubljana 1980 — 81 Vovko Andrej: I>rago Vončina, Kronika šolstva med NOB v Beli krajini, Ljubljana 1978 — 83 Vovko Andrej: Zbornik Idrijski razgledi XXV, Idrija 1980 — 291 Zorn Tone: Erich Petschauer, Das Jahrhundert- buch der Gottscheer, Wien 1980 — 76 KAZALO SLIK POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO Začetek sprevoda zleta »Svobod« — 35 Sprevod »Svobod« po mestu — 17 Delo na Pesnici — 44 A. Beer, Velenje z gradom — 56 A. Beer, Brestanica — 57 A. Beer, Luce ob Savinji — 58 Hotel Pavčič — danes hotel Metropol v Novem mestu — 67 Milan Bizovičar, Trosilna akcija v Ljubljani — zadnja stran prvega zvezka Dore Klemenčič — Maj, Komemoracija pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani 8. 2. 1942 — naslovna stran drugega zvezka Seunigova, pozneje Luckmannova hiša v Ljub- ljani — 97 Portal nekdanje Seunigove hiše v Ljubljani — 97 Lazarinijeva hiša v Ljubljani — 97 Urbasova hiša v Ljubljani — 98 Luckmanova hiša v Ljubljani — 99 May er j e va lekarna v Ljubljani — 99 Nekdanja Englerjeva hiša v Ljubljani — 100 Stukaturni okras na nekdanji Englerjevi hiši v Ljubljani — 100 Stopnišče nekdanje Englerjeve hiše v Ljub- Ijrni — 101 Marko Pernhart, Kranj — 111 Ljubljanski magistrat okoli 1900 — 127 III. državna mešana ljudska šola v Ljubljani — 151 I. državna dekliška osnovna šola v Ljubljani — 153 Banovinsko deško vzgajališče na Selu — 155 Mestna elektrarna v Ljubljani — 163 Plinarna v Ljubljani — 164 Ljubljanske soseske (slika 18) — 177 Pogled s severa na Ljubljano (slika 21) — 180 Savbna gmota na robu mesta in mestno središče (slika 22) — 180 Ive Subic, Demonstracije pred ljubljansko sod-, ni j o — naslovna stran tretjega zvezka Božidar Jakac, Topli vrh — zadnja stran tretje- ga zvezka NAČRTI IN ZEMLJEVIDI Skica mestnih meja v Ljubljani 1906 — 135 Urbanistični načrti Ljubljane — 173 Urbanistični načrti Ljubljane — 174 Urbanistični načrti Ljubljane — 177 Urbanistični načrti Ljubljane — 178 Urbanistični načrti Ljubljane — 180 Razdelitev mesta na odseke za racijo februarja in marca 1942 — 186 Odsek za racijo 25. februarja 1942 — 191 Odsek za racijo 25. aprila 1942 — 199 Odsek za racijo 26. aprila 1942 — 200 Odsek za racijo 29. aprila 1942 — 200 Razdelitev mesta na odseke za racijo junija in julija 1942 — med 204 in 205 Del petega odseka za racijo 1. julija 1942 — 208 Napad na transport internirancev pri Verdu — 213 Razdelitev mesta na odseke za »božične raci- je« — 216 Sentpavelska posest — 243 OSEBE Delavci pred delavskimi prapori na zletu »Svo- bod« — 39 Brigadirji pri kosilu — 49 Miroslav Pahor — 53 Vasilij Melik — 59 Jože Sorn — 62 Igralci dramskega odseka Narodne čitalnice v Kranju — 65 Gostilničarji iz Novega mesta — 66 Moški portret — 103 Skladatelj Gregor Rihar — 104 Učenke uršulinske šole v Ljubljani — 107 Josip Nolli — 108 Henrik Costa — 110 Ana Samassa — 111 Ana Zeschko — 112 France Prešeren — 114 Janez Bleiweis — 114 Generala M. Robotti In T. Orlando — 185 Aretirani čakajo na odvoz v vojašnico — 187 Telesna preiskava — 188 Prevoz prijetih moških — 188 Prihod prijetih moških — 189 Po prihodu prijetih moških — 190 Pregled osebnih dokumentov — 192 Pregled osebnih dokumentov — 193 Telesna preiskava — 194 Ob racijah v vojašnici — 194 Italijanski vojaki in karabinjerji ter slovenski ovaduhi — 196 E. Grazioli — 203 Portret Janeza Subica — 271 Portret Simona Povodna — 255 Tone Zorn — 278 Janko Orožen — 282 RAZNO Italijanski kovanec z oznako OF — prva stran prve številke Omarica, v kateri je shranjen hišni arhiv pri Keklu v Ratečah — 21 Izročilna pogodba iz leta 1844 — 22 Mesečni proglas o cenah kruha in mesa za fe- bruar 1825 — 29 Propagadni letak za »Pesnico« 1946 — 47 Voigtländerjeva kamera — 105 Hrbtna stran fotografije s podatki fotografa E. Pogorelca — 106 Hrbtna stran fotografije s podatki fotografa L. Funtka — 109 Letak za volitve 1861 v Ljubljani — 119 Letak za volitve 1861 v Ljubljani — 120 »Spričevalo o lepem vedenju« — 131 »Osnova meščanskih pravil« — 133 Voz za odvoz smeti — 161 Škropilni avtomobil mestne občine ljubljanske — 161 Gasilska avtomobila in reševalni voz iz leta 1922 — 165 Seznam aretiranih iz 28. junija 1942 — 209 Seznam aretiranih iz 29. junija 1942 — 209 Ožgana tepka — zadnja stran drugega zvezka Prepis listine vojvode Alberta dz leta 1338 — Listina iz leta 1164 — Z razstave o taborskem gibanju — 285 Pečatnik Petra Morosinija grofa Osorja na Cre- su iz let 1205—1236 — 250 Pečatnik viteza Gotholda iz Federauna iz prve polovice 14. stoletja — 251 Pečatnik Žida Baruha, sina rablja Menahema iz 14. stoletja — 251 Pečatnik Ladislava Posthumusa za šlezijski voj- vodstvi Svednice in Javor iz 1440—1457 — 252 Pečatnik ljubljanskega meščana in svetnika Vol- benka Wiserja iz 1492 — 253 Naslovna stran razstavnega kataloga Češko — Jugoslovanske grafike — 273 Prva stran kataloga razstave Manes — 273 Pogled v razstavno dvorano ob razstavi Češko in Slovaško slikarstvo — 276 Prva stran cerkvene kronike iz leta 1833 — 257 Zgodovina župnij mariborske in sekavske ško- fije — 256 Spoštovani! SLOVENSKA MATICA je najstarejše slovensko književno, kulturno in znanstveno društvo. Vse od leta 1864 izdaja leposlovna, znanstvena in poljud- noznanstvena dela splošnega kulturnega pomena. V zadnjem času je izdala Slovenska matica knjige, ki so nepogrešljive za slehernega izobraženca. Posebej opozarjamo na knjigo Antona Linharta POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH DEZEL JUŽNIH SLOVANOV AVSTRIJE, ki šteje med najzna- menitejša zgodovinopisna dela, kar jih imamo. Za znastvene delavce in ustvar- jalce bo zanimiva tudi PSIHOLOGIJA USTVARJALNOSTI Antona Trstenjaka, posebej za zgodovinarje pa tudi roman Alojza Rebule ZELENO IZGNANSTVO, ki obravnava bivanje znamenitega humanista in diplomata Enea Silvia Picco- lominija v Trstu, nekaj let preden je postal papež Pij II. Roman je tudi poskus ovrednotenja slovenske pristnosti v času in prostoru — v 15. stoletju na Tržaškem — ki sta Slovence zapisala anonimnosti. Poleg omenjenih knjig iz programa 1981, ki jih lahko kupite po članskih cenah, ki so bistveno nižje od knjigotrških, pa ima Slovenska matica na voljo še naslednje zgodovinske knjige: Pleterski-Ude-Zorn, Koroški plebiscit 200.— E. Cevc, Poznogotska plastika 220.— J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 300.— L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 100.— P. Fister, Arhitektura protituršklh taborov 150.— I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 200.— M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 120.— T. Glavan. Lužlški Srbi 100.— I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem 200.— V. Melik, Volitve na Slovenskem 120.— I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 150.— Zemljevid tržaškega ozemlja 140.— Tudi v prihodnjem letu bo Slovenska matica izdala dve knjigi, ki sta zanimivi za zgodovinarje: Franc Kos: IZBRANI SPISI in Josip Vošnjak SPOMINI. Knjige lahko po članski ceni dobite v protorih Slovenske matice. Trg osvoboditve 7, Ljubljana ali po pošti. SLOVENSKA MATICA Božidar Jakac, Topli vrh, črna kreda. 6. 10. 1944