DOBER PAN NAŠ OBČAN
Od sredine do konca januar-ja so bili šolarji prav gotovo najbolj srečni občani našega mesta. Seveda zaradi počitnic. Zlasti prvi teden je bil tudi za tiste Ijubljanske šolarje, ki jih starši niso poslali v Avstrijo, Italijo ali celo Kranjsko goro, poln zimskega veselja. Grad, Gofovec in Rožnik so ponovno oživeli v sneženem sijaju, kot v lepih starih časih.
In tam v Tivoliju, na znani francoski, smo srečali dva do-pustnika. Brata Matjaž in Igor sta pridno merila metre in hi-trosti na edini Ijubljanski san-kaški progi.
»Drugi in sedmi razred,« sta se predstavila po šolsko.
- Pa uspeh?
»Če seštejeva vse ocene iz obeh spričeval je rezultat kar soliden,« se je pohvalil sedmo-šolec. »Sicer pa je on bolj, jaz pa malo manj soliden.«
-  Kaj pa to pomeni soliden? »No, dober ali nekaj podob-
nega.«
-  In kako kaj sankanje? »V redu, seveda dopoldan.«
-  Zakaj pa dopoldan? Je po-poldne slabši sneg?
»To ne, ampak dopoldan sta mama in ata v službi, popoldne sta pa doma. Zato popoldne ni sankanja, ampak se morava učiti in garati.«
-  Kako pa garata?
»Ja, sobo je treba pospraviti, pa drva in premog morava pri-nesti, pa še v trgovino je treba...
»Pa še očetu moram očistiti čevlje,« je dodal drugošolček.
-  Smučata se pa ne?
»To   ne,   so   smučke   pre-dolge!«
-  Kako predolge? »Sanke sva dobila od očeta,
smučke bova tudi, samo on jih je dobil, ko je bil že velik, midva pa še nisva dovolj zrasla za tako dolge smuči.«
-  Kdaj pa morata priti do-mov?
»Malo čez dve, da naju ne prehitita mama in ata.«
-  Kako pa vesta, koliko je ura?
»Tamle na Iskro pogledam, kadar ni megle.«
-  Pa če je megla? »Potem  pa  greva,  ko  sva
lačna.«                               M. Pirjevec