Narodopisna češko-slovanska razstava v Pragi 1.1895. (E. -ttangl.) II. Š O I S t V O. (Konec.) Ijneniti moram še ženska in deŠka ročna dela. Videl sera krasne čipke, kvacke, pletenje, vezenine, šivanje in druge take izdelke, katerim ne vem imena. S takimi prekrasnimi deli ženskih rok je okolo in okolo okrašena slika učiteljice Antonije Jelenove, katera je poslala na razstavo najlepše stvari te vrste. Obilo je bilo izloženih tudi izdelkov deških rok in to rezbarskih, mizarskih in lepljenskih. Vsak predmet ljudske in meščanske šole je bil popolen na tej razstavi. Ko bi hotel opisati še vse drugo, moral bi ponavljati samo hvalo. Rečem na kratko, da sem videl več, kakor sem pričakoval. Geško učiteljstvo, katero samo je poslalo na razstavo svoje uradne spise, literarne izdelke, šolske slike, načrte, podobe in fotografije posaraeznih šol v mestih in na deželi, rešilo je častno svojo nalogo in tako ranogo priporaoglo k popolnosti narodopisne razstave. A uporabilo je to razstavo tudi v vzgojno sredstvo. Dohajali so od blizu in dalee učitelji s svojimi otroci na razstavo in tako z zgodovino svojega rodu budili v nežnih srcih oni neugasni ogenj, ki razvnema sleharno češko dete v ljubezni do rodne zernlje. Ravno tisti dan, ko sera bil sam v razstavi, videl sem tak mladi roj čilih otrok pohajati po razstavi. Kak6 iskrih očij so gledali mladi junaki na razstavljene predmete in svojemu nepopisnemu veselju so dajali duška s petjera narodnih pesraij. Da, to je tisto navdušenje, tista radost, s katero vrši ceški učitelj svojo nalogo v mestu in na deželi. Bil sem v Novi Vesi, dobre tri ure od Prage. Tu me je pozdravilo do 20 čeških učiteljev. In tam ob poti je stala četa vaških otrok in z istim veseljem in ognjem je daljnirn bratom klicala iskreni in presrčni svoj pozdrav, kakor možje in žene, ki so plakali ob našem prihodu. Tamošnji učitelj pa mi je dejal, da tako uči ljubezni ralade svoje rojake! To je nauk, ki ne zamre v človeškem srci! Podal sem s tem svojim poročilom nekako konturo, katere ne bode težko popolniti. Želim, da bi jednake obriske črtale tudi druge roke takrat, ko borno v beli Ljubljani praznovali na slovenski narodopisni razstavi praznik svojega truda v naših uspešno delujočih ljudskih šolah. Vsaj v onem času ne bode raogel nihče reči, da p o ž i r a naša ljudska šola leto za letom tisočak za tisočakom! — Tako sem sanjal takrat, ko sem se vračal iz zlate Prage in ko sern v meglenem jutru zazrl pred seboj v rahlem jutranjem spanji snivajoče razvaline naše slovenske stolice. Bilo je to 18. kimovca leta 1895.