Rada imam otroke in delo z njimi Novembra lani smo k odredu Črni Mrav priključili drnžino učencev OS Karla Destovnika-Kajuha. Vodniki so večinoma študentje višje šole za socialne delavce, ki so se uposobili na vodniškem tečaju na Visokem. Kako poteka njihovo delo? Po-vabila sem se na pogovor z Alenko Matjažič, študentko 2. let-nika VŠSD. — »Alenl a, kdaj si stopila v našo organiz icijo in kako si zve-dela zanjo?« — »Tabornica sera od leta 1977. Za vodnico sem sem se od-ločila, ko je Bemard Stritih pro-pagiral delo odreda Črni Mrav pa tudi povedal, da primanjkuje vodnikov. Zbrali smo se na prvem sestanku in tovariš Stritih nam je opisal naše bodoče delo. Obiskala sem vodniški tečaj na Visokem. To je bil moj prvi stik s taborniki. Nato sem prevzela vod deklic iz 1. razreda OŠ K. D. Ka-juha.« — »Prvi sestanek je vedno težak. Opiši mi ga, prosim!« — »Ja...,« kratek molk in prešeren smeh, »trema, trema« Še nikoli v življenju nisem imela take treme. Nato sem se predsta-vila in deklice so se predstavile meni. Takoj smo začele z delom Ob koncu sestanka pa so me že prijele za roko in povedale, da so zadcoljne in da bodo naslednjič spet prišle. Mislim, da mi je uspe-lo. Rada imam otroke in delo z njimi..« — »Kaj pa počnete na sestan-kih? Gotovo imaš narejen pro-gram?« — »Programa sicer nimam, vendar se na sestanek vedno te-meljito pripravim. Poiščem si igrice in pesmi — kar iz knjig. Na zadnjem sestanku pa smo skleni-le. da bomo začele zbirati vse mo-goče. Za začetek zanimive papir-nate prtičke. Rada bi, da bi vsak otrok imel svojo mapo in bi zbi-ranje postal vodov konjiček.« — »Deklice so šele iz 1. ra-zreda in bistveni del sestanka so igre. Imaš probleroe z njimi?« — »Res se najde včasih kate- ra, ki mi nagaja. Najraje se mi skrijejo in včasih porabim kar preveŽ časa, da jih zberem za delo. Vendar pa nas teži nek pro-blcm: Nimamo stalnega prostora. Na šoli je ena sama taborntška soba, ob istem času pa imamo se^ stanke tri je vodi. Z iskanjem pro-ste sobe izgubljaš čas. Mislim, da bi bila potrebna boljša organiza-cija, da sestanki ne bi sovpadali med sabo ali s šim drugim. Vem pa, da je to težko, ker je število vodov veliko. Vodniki se dobi-vame ob torkih na VŠSD.« — »Ali tam sestavljate igre za otroke?« — »Ne. Na teh sestankih rešu-jemo probleme. In do skupnih točk slej ko prej pridemo, ker vsak pove svoje stališče. Težko pa bi rekia, da so naši sklepi do-končno. Mnogo je odvisno od po-ložaja v katerem se znajdeš pri delu z otroki. Na nekem sestanku smo se vodniki med seboj igrali in igre nato analizirali — kaj igra sploh je!? Kaj neka igra lahko da otroku? Kaj lahko opazuješ pri igri? Kako igre sprejemajo otro-ci? To je bil izredno delaven se-stanek in je vsem mnogo koristil za delo z otroki.« — »Kaj pa izleti? Si že organi-zirala vodov izlet? Ga šele načr-tuješ?« — »Ne, nismo ga še imele. Bile pa smo že na Golovcu in r.a novoletni čajanki v Titovetn domu. Sestanek je bil prisrčenin pe-ster. Člani so med seboj trdno povezani v celoto, ki je ni moč ra-zbiti. Prijetno presenečena sem ob koncu sestanka obljubila, da to ni bilo naše zadnje srečanje. NIKA BUTALA