DOMOVINA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
AMERICAN HOME
SLOVENIAN MORNING DAILY NEWSPAPER
NO. 4
CLEVELAND, 0., TUESDAY MORNING, JANUARY 6, 1942
LETO XLV. — VOL. XLV.
Ameriške čete so ustavile Japonce na Luzonu
Japonci so izgubili 700 mož, ko so skušali za jefci Amerikanee v past
CORREGIDOR SE šE VEDNO DRŽI
TO BO ROPOTALO PO STREHAH!
Vse za domovino!
Hay Springs, Neb. — Ko je Harvey Benschulter uvi-clel, cla potrebuje domovina njegovo pomoč, je sklenil, da jo bo tudi dal in sicer na celi črti. Star je 23 let in je služil na bližnjem ranču lcot coivboy. Prodal je svoj avto, svojega lepega konja in drugo, kar je posedoval, za $500, kupil za to vsoto cbiumbne bonde, nato pa odšel v Denver, kjer se je vpisal k ameriški konjenici.
Moški od 20 do 44 leta se bodo morali registrirati 16Jfebruarja
Dan za registracijo je določil predsednik Roosevelt. — Ti registriranci bodo obvezni za vojaško službo. Registracija moških od 45 do 64 leta še ni določena.
Washington, 5. jan.—Predsednik Roosevelt je danes določil dan 16. februarja za registracijo moških v starosti med 20. in 44 letom. To velja za vse one, ki se že prej niso registrirali. Ti registriranci bodo na razpolago armadi za vojaško službo, kdor bo sposoben, seveda.
Ta predsednikova proklama-cija pa ne zadene moških v starosti med 45. in 64. letom, ki se bodo morali tudi enkrat pozneje registrirati, toda ti ne bodo obvezani za vojaško službo, kot govori postava, sprejeta v kongresu.
V svoji proklamaciji je izjavil predsednik, "da se bo od teh in drugih registrirancev zahte-! valo zagotovitev zmage, končno in popolno, nad sovražniki Zed. držav."
Registrirati se bodo morali vsi moški državljani in nekateri nedržavljani, ki so bili rojeni
-(J-
Cdnošaji med Hitlerjem in njegovimi generali so vedno bolj hladni
London, 5. jan. — Zanesljivi inozemski viri zatrjujejo, da se prepad med Hitlerjem in nemškimi generali vedno bolj širi radi poraza na ruski fronti. Feldmaršal von Brauchitsch je že tretji nemški general, ki je odstopil, ali je bil odstavljen od Hitlerja zadnje čase. Druga dva sta feldmaršal von Bock, poveljnik nemške fronte pred Moskvo in general Blasko-witz. Slednji živi baje danes kot zasebnik v Parizu in je bil glavni poveljnik pri napadu na Poljsko. Ko se je Hitler odločil za napad na Rusko mu je general Blaskowitz rekel, da ne mara on imeti s tem nobenega opravka.
Vesti tudi zatrjujejo, da je bil odstavljen general Oscar von Niedermayer, ki je bil glavni pomožni poveljnik pod Brau-chitschem.
Dalje se poroča, da so zaprosili za odslovitev sledeči oficirji : feldmaršal von Leeb, feld-imoršal von Rundstedt, general Guderian, feldmaršal von Rei-chenau in general Jodl.
Hitler in von Brauchitsch sta se sprla, ko je Hitler ukazal na-daljne napade na Moskvo, do-čim je von Brauchitsch svetoval umik v prezimovališče do Smolenska, Brijanska in Kar-kova.
Na sliki vidite Tokic, glavno mesto Japonske. Vsi napeto čakamo, kdaj bodo začeli ameriški bombniki "ro-siti" bombe na to mesto, da bodo tudi Japonci nekoliko okusiti tistega; kar so naši fantje na Havajih. Tisti ameriški letalec, ki bo vrgel prvo bombo na Tokio, bo dobil $1,000, kot ste oni dan čitali.
Rusi so pognali Nemce že za 100 milj nazaj od skrajne točke, ki so jo zasedli naciji
po 17. februarju 1897 in na ali pred BI. decembrom 1921. Registracija se bo vršila v Zed. državah, v Alaski, Havajih in Porto Rico na dan 16. februarja od 7 zjutraj do 9 zvečer. Predsednik apelira na vse delodajalce, naj dajo prizadetim uslužbencem dovolj časa za registracijo.
Tudi nedržavljani se morajo registrirati, govori postava. Toda one, ki nimajo še prvega državljanskega papirja, predsednik lahko oprosti od registracije. Vsi državljani in vsi, ki so vzeli prvi papir, se pa morajo regisrirati.
Moskva, 5. jan.—Poročilo iz fronte javlja da so Rusi vzeli Nemcem Belev zahodno od reke Oka in s tem zapodili Nemce 100 milj nazaj od Moskve v tem sektorju. S to ofenzivo je v nevarnosti vse nemško desno krilo južno od Moskve.
V sektorju Možajsk se umi-če 100,000 Nemcev, katere je iznenadil nenadni in nagli napad Rusov v bok. Rusi pritiskajo zdaj na nemško fronto,
-c
Mrzel 5. januar
Vremenska postaja v Cleve-landu poroča, da je bil včeraj naj mrzle j ši 5. januar v zadnjih 71 letih. Ob devetih zjutraj je kazal toplomer dve stopinji nad ničlo.
Danes zjutraj je pa padel toplomer še nižje in je kazal ob treh zjutraj 2 stopinji pod ničlo.
V bolnišnico
V Glenville bolnišnico je bil odpeljan v nedeljo John Jevnik, soprog naše dobre prijateljice Mrs. Tončke Jevnik. Upamo, da se bo kmalu boljšega zdravja vrnil domov.
Kratke vojne in druge vesti
MEXICO CITY. — Odsek mehiškega kongresa je obdolžil 69 Nemcev in enega Španca .(falangista), ki žive v Mehiki, da so vodili špijonažo in propagando za osišče. Njih namen je bil ustvariti neslogo med Mehikanci ter zanetiti opozicijo sodelovanju z Zed. državami. Med njimi so trije bivši nemški tajni policisti, en urednik, en trgovec z orožjem in nečak nemškega poslanika za
Turčijo, Franz von Papena.
* * *
STOCKHOLM. — Iz zanesljivih virov se poroča, da so nemške oblasti na vzhodni Poljski in Beli Rusiji ukazale enostavno usmrtiti vse one civiliste, ki imajo tifus, ker ni na razpolago dovolj bolnišnic in zdravil.
WASHINGTON. — Predsednik Roosevelt je dodal češko-slo-vaško vlado v Londonu k listi onih držav, ki dobivajo pomoč Iz posojilnega sklada Zed. držav.
DeMaioribuš je izgubil šaržo predsednika zbornice
Pri sinočni seji clevelandske mestne zbornice se je izvedla ko. alicija 14 demokratov in 4 republikancev, vsled česar so bili republikanci v manjšini. Koalicija je izvolila predsednikom zbornice Thomasa J. Gunninga, republikanca iz 33. varde. Alexander DeMaioribus, ki je bil predsednik -zbornice od leta 1934, je dobil 15 glasov, Gunning 18. Vseh 14 demokratov je glasovalo solidno. Ta koalicija je potem tudi sprejela predlog, da se ustvari poseben odbor, ki bo razdelil posamezne odseke med odbornike. To pravico je dozdaj imel predsednik zbornice. V tem odboru so trije demokrati in 2 republikanca. Zbornica je odložila izvolitev mestnega klerka, katerega urad je dozdaj imel republikanec Bannick. če bo koalicija držala še naprej skupaj, bo prihodnji mestni klerk demokrat.
VICHY, FRANCIJA. — V soboto ponoči je bila vržena bomba v neko nemško knjigarno v okraju Elyzeji v Parizu in ena pa v nemški vojaški klub.
* * *
LONDON. — Anglija bo registrirala vse fante, ki so stari 17 let. Ti sicer ne bodo poklicani v armado do 19. leta, toda opozorilo se jih bo, naj pristopijo h kaki mladinski organizaciji, kjer bodo dobili potrebno treningo.
* * *
WASHINGTON, 5. jan. — Predsednik Roosevelt bo v torek ob 12:30 popoldne osebno podal kongresu Zed. držav svojo poslanico. Med drugim bo predsednik najbrže vprašal kongres za novih
15 do 18 bilijonov dolarjev za armado.
* * *
WASHINGTON. — Južno od Filipinov so v pondeljek ameriški bombniki napadli japonsko ladjevje. Težko so poškodovali veliko japonsko bojno ladjo, potopili en rušilec in poškodovali več drugih ladij.
PA NE, DA JO MISLI MUSSO POPIHATI
Voščilo in vabilo
Pred3ednica podružnice št. 18 SŽZ, Mrs. Nettie Strukel, želi vsem članicam srečno novo leto in jih prijazno vabi nocoj na sejo, ki bo prav zanimiva.
Zadušnica
V sredo ob sedmih bo darova-' na sv. maša v cerkvi sv. Vida za i pokojnim Frank Smrekarjem v spomin 1. obletnice njegove smr-i ti. Sorodniki in prijatelji so vabljeni.
Montevideo, Urugua. (ONA). — Iz zanesljivih virov je zvedela Prekooceanska novinarska agencija, da si je Benito Mussolini kupil posestvo v Uruguayu in da je pripravljen bežati iz Italije na vojaškem bombniku vsak trenutek.
II Duce, pravijo, je vse uredil in se pripravil za nagel beg iz Rima v slučaju, da bo njegovo bivanje v Italiji nevarno radi popolnega poraza v Libiji. Eden izmed bombnikov, ki lahko leti na veliko daljavo, stoji vedno pripravljen na nekem tajnem zra-koplovnem pristanu. Bombnik je napolnjen z gazolinom in posadka je noč in dan pripravljena za odhod.
To posestvo v Uruguayu ima
že polno število služabnikov, da. si nihče od njih ne ve, kdo je njih gospodar.
-o-
Nove uradnice Frances Susel Cadets št. 10 SŽZ ima za 1942 sledeč odbor: Načelnica Frances A. Susel, pod-načelnica Margaret Jeric, predsednica Alice Boitz, podpredsednica Faye Moro, tajnica Anne Sustarsic, blagajničarka Josephine Sustarsic; nadzornice: Jean Planisek, Rose Miklich, Al'ce Sluga, Mary Troha; poročevalke: Frances Susel, Josephine Sustarsic, Alma Osredkar; rediteljica Angela Glavan; za. stopnica za Slovenski dom na Holmes Ave, Josephine Sustarsic.

Washington, 5. jan. — Vojni oddelek vlade poroča, da je ameriška armada pod poveljstvom generala Mac Arthur j a odbila napad Japoncev, ki so Zgubili pri tem najmanj 700 m°ž- To je bil eden največjih Porazov, kar so jih doživeli Japonci na otoku Luzon.
Kot trdi poročilo, so Japon-^ Prodirali od dveh strani, od nevera in cd juga, proti obramb-11 črti Amerikancev, ki se na-(laia severno od Manile. Ja-so bili v veliki premoči in 'o manevrirali tako, da bi dobili Amerikanee v klešče. Toda ko .'0 se klešče sklenile, ni bilo Amerikancev notri. . ^acArthur ; e ameriške in filmske čete tako spretno vo-j da je zadal sovražniku tež-4 !zgube, obenem se jim je pa . *Uznil iz pasti. A. Ameriška posadka v trdnja-^ Urregidor pred zalivom Ma-
iaa Je srečno odbila že tretji pad japonskih bombnikov. Porici so pvj tem zadnjem na-vu na trdnjavo v nedeljo ^ozarilj nad trdnjavo tfi ure, a _so morali odleteti z izgu-o^tirih bombnikov. Pri napada to trdnjavo so izgubili Ponci že 15 bombnikov.
it '----- '
,laJska armada je na
?tMa pomaga bra-
7 Siftgapor
aLoiidon.—poročila iz Dal jne- ] izhoda naznanjajo, da zbira , Jski general Kajšek izdatno -ado, da jo popelje za hrbet era0llcem> ki prodirajo od se- ; : Malajskega polotoka pro-
^Saporu.
me <iske, angleške in morda ( < r'ske čete bodo napadle Ja- : e| ce iz Burme in jih tako pri-l0v P d strani in v hrbtu. Vr-1 Poveljnik zavezniških čet y alinem vzhodu je general e el'» od katerega se pričaku-G]Sak čas akcije. ieS kVni b°j v Orientu je dalo , za Singapor. Tega bo-ranili zavezniki za vsako ' soji na Filipinih in dru-itra °tokih tam okrog so po-0 lskega pomena in samo za
'aWe SG SingaP°r dovolJ za"
Odide k mornarici
cad am Skvarca 15714 Ar-
krja tV6' °dide v petek 7' *anu" ^b- mornarici. Za odhodnico
Vef VSe sv°je prijatelje v sredo
-H^nasvoj dom.
STARI IN NOVI TRIKI ZA BEG
J^ona, Portugalska. (ONA). lat'-k'6 na Pavarskem imajo dru'y' taborišče za angleške in ri§/e VoJne ujetnike. To tabo-Zast' ?ravij°' je posebno dobro tietnražen° in beg iz njega da je st,;?oč. Taborišče namreč bjjj "Jo nemški veterani, ki so Prv SHmi V0Jni ujetnik' tekom 2n SVetovne vojne in tako po-lti vse trike, ki se jih ujetn:-O^žujejo.'
dan je poveljnik tabori-i Aw, i je bil vojni ujetnik na Ueškem od leta 1914 do 1918,
Po vsej Nemčiji ,zbirajo smučke za armado
Geneva, Švica. (ONA). — Nemški narod :n zlasti vse šport- j ne organizacije morajo izročiti1 vladi vse smučke, katere bo rabila armada na ruski fronti.' Kdor bo izročil čevlje za smučka- j nje, bo dobil karto za par novih • navadnih čevljev.
Iz Prage se poroča, da je na- , zijski komisar Heydrich ukazal zapleniti po vsej češki smučke | in vso smučarsko pripravo. Kdor bi to skrival, bo občutno kaznovan.
Rad'o je tudi apeliral na narod, naj izroči oblasti vse zajčje kože, ki niso še ustrojene. Pod-šili jih kodo v vojaške suknje. !
Iz Krakcvva na Poljskem se pareča, da bodo nemške oblasti od 8. do 15. januarja pobirale od hišo do hiše vso zimsko obleko/ k: se bc poslala armadi.
-o-—
Slovenski pionir umrl Umrl je Joseph Menart, star J 89 let, stanujoč na 1277 Nor-' wood Rd. V Clevelandu je živel 50 let. Doma je bil iz vasi Peč, fara Polica pri Višnji gori. Tu-| ta j zapušča dva sina, Josepha in i Johna, eno hčer, 18 vnukov in'' 10 pravnukov ter več drugih so-: rodnikov. V starem kraju pa zapušča brata in dve sitoi. Por greb pokojnika se bo vršil v četrtek zjutraj ob devetih v cerkev sv. Vida iz Zakrajškovega po- , grebnega zavoda, 6016 St. Clair Ave. Bodi mu lahka ameriška zemlja, preostalim pa izrekamo iskreno sožalje.
Važna seja in volitve
Euclid Rifle klub ima nocoj, važno sejo. v Slovenskem domu' na Holmes Ave. Začetek bo to-( čnc ob osmih zvečer. Pridejo naj člani, da bodo poročali, koliko so vstopnic prodali za nedeljski banket. Obenem bo tudi letna seja in volitev novega odbora. Novoizvoljeni odborniki bodo tretali, da bo vse od mize teklo, zato, fantje, ne zamudite te seje in volitev.
Vile. rojenice Pri družini Mr .in Mrs. Anton Štefančič Jr., 892 Rudyard Rd. so se ustavile vile rojenice in jim prinesle zalo hčerko-pr-vorojenko. Materino dekliško ime je bilo Caroline Kosoglav. Čestitamo!
Na vojaškem dopustu
Pvt. Joe J. Papež iz 10313 Way Ave. je bil na dopustu pri svojih starših, pri sestri Rose v . Bedfordu, pri stricu in teti ter na obisku pri vseh številnih pri-, jateljih. V soboto je zopet od-. šel nazaj v armado v Fort Riley, . Kansas. Vsi so mu pred odho-i dom želeli srečno pot in zdrav . povratek. Euclidski council si je podvojil mesečno plačo
Euclidska mestna zbornica si je sinoči zvišala plačo od $25 na $50 mesečno. Predsednik zbornice bo • dobival $75 na mesec, prej je imel $37.50. župan Sims je temu zvišanju plač nasproten in se še ne ve, če bo predlog podpisal.
Nove glave izvoljene v šolske odbore
Clevelandski šolski odbor ji izvolil za predsednika Edwin J Brad ley a, za podpredsednic« Mrs. Normo F. Wulff. Euclidsk šolski odbor je izvolil za pred sednika William F. Heckerja, zi podpredsednika Ray Turka.
kjer baje poveljuje sam Hitler. Ta nemška linija teče od Lenin- 1 grada skozi *Ržev, Vjazno in i Brijansk. Rusi so samo 30 milj < od Rževa in 75 milj od Brijan- < ska.
Iz Krima se poroča, da Rusi dobro mlatijo Nomce in jim : jemljejo vas za vasjo. Ruske čete podpira z morja bojna mornarica, ki obstreljuje nemške pozicije.
Odlična gosta
V Cleveland sta prišla za par dni m'nister Snoj in dr. Furlan. G. Snoj, ki se je'nedavno vrnil iz Londona, ve silno mnogo in za. nimivega povedati. Obljubil je, da bo napravil v Clevelandu v kratkem večje predavanje, kjer bo narodu orisal ves položaj v domovini, kolikor je mogel glede tega dobiti informacij v Londonu. Včeraj je bil minister Snoj sprejet v avdijenci pri županu Lauschetu. Zvečer je bil pa minister Snoj gost konzula dr. Mal-lya na njegovi lepi pristavi v Mentor, O. v družbi nekaj drugih ožjih prijateljev.
Finančni direktor svetuje zapreti mestno dvorano
Joseph T. Sweeney, clevelandski direktor financ, je na-svetoval, da se za dobo vojne zapre mestna dvorana. Denar, ki je potreben za vzdrževanje te dvorane, naj bi se pa uporabil, da se napravi bolnišnica v podzemski razstavni dvorani.
Direktor Sweeney pravi, da posluje mestna dvorana že več let z izgubo do $100,000 na leto. Obratno so pa bolnišnice tako prenapolnjene, da bo nastal resen problem v slučaju kakih zračnih napadov.
imel nagovor na ujetnike. Rekel i m je:
"Čas bi tratili, če bi hoteli pobegniti, ker enostavno ne boste mogli. Jaz in moji stražniki smo bili nekoč v vašem položaju in tako poznamo vse stare trike, ha, ha."
Tri dni pozneje je ušlo iz taborišča osem Angležev. Poveljniku so pustili za spomin pismo sledeče vsebine:
"Da, stare trike poznaš, pa ne poznaš novih!"
BUY
UNITED STATES SAVINGS ffiONDS ANDSEU1PS
r r
6117 St. Clair Ave.
AMERIŠKA DOMOVINA"
AMERICAN HOME
SLOVENIAN DAILY NEWSPAPER
JAMES DEBEVEC. Editor
Cleveland, Ohio.
Published daily except Sundays and Holidays
NAROČNINA : Za Ameriko in Kanado, na leto $5.50. Za Cleveland. Do oošti. celo leto $7.00 Za Amerike in Kanado, pol leta $3.50. Za Cleveland, po pošti, pol leta $3.50 Za Cleveland, po raznašalcih: celo leto $5.50: pol leta $3.00 Za Evropo, celo leto $7.00 Posamezna številka 3c
SUBSCRIPTION RATES: United States and Canada, $5.50 per year: Cleveland, by mail, $7.00 per year U. S. and Canada. $3.00 for 6 months: Cleveland, by mail, $3.50 for 6 months Cleveland and Euclid, by carrier $5.50 per year, $3.00 for 6 months European subscription. $7.00 per year. Single copies, 3c
Entered as second-class matter January 5th, 1909, at the Post Office at Cleveland. Ohio, under the Act of March 3d. 1878.
No. 4
Tue., Jan. 6, 1942
Dve dolžnosti ameriških Slovencev
Vsak državljan ima gotove dolžnosti do svoje vlade. V mirnem času mora plačevati davke, da vzdržuje svojo vlado in njene funkcije, v vojnem času mora pa poleg davkov, ki so podesetoreni, dati tudi svoje življenje, če je potreba, za svojo domovino.
Teh dolžnosti se ameriški Slovenci v polni meri zavedamo in smelo smemo trditi, da bolj lojalnega naroda v Ameriki ni, kot so ameriški Slovenci. Vse, kar zahteva vlada od nas, brez godrnanja izvršimo. Po svojih močeh se odzivlja-mo in posojujemo vladi denar z nakupovanjem obrambnih ali vojnih bondov in znamk, da bo mogla naša vlada izvršiti nalogo v tej borbi za obrambo naše dežele, pa tudi za obrambo in osvoboditev drugih svetovnih narodov, ki so danes vklenjeni v sužnost hitlerizma in fašizma.
Da, program ameriške vlade ni samo ta, da brani svojo posest in svojo neodvisnost, ki je danes ogrožana od evropskih in azijskih vojnih lordov, ampak ima v programu tudi to, da osvobodi vse narode iz jarma osvojevalcev. Amerika se dobro zaveda, da za njen bodoči obstoj ni dovolj, če se sama ubrani pred napadalci, ampak da mora pomagati tudi drugim narodom dobiti izgubljeno svobodo nazaj. Amerika ni samo del sveta zase, ampak je del, ki mora imeti ekonomske zveze z vsem svetom. Naša demokracija ni in ne bo varna, dokler obstoje na svetu totalitarne države, ki ne priznajo in ne trpe poleg sebe nobene demokracije.
Zato pa, če hočemo, da bodo imeli še nadalje kaj vrednosti in veljave principi, ki so zapisani v zakonih svobod-ščin, moramo te principe zagovarjati in jih priboriti tudi za druge, svobodeželjne naroda.
Atlantska deklaracija, ki sta jo izjavila predsednik Roosevelt in premier Churchill, je dokument, na katerega danes prisegajo vsi narodi, ki si žele svobode, ki hočejo biti gospodarji na svoji zemlji in ki žele živeti z vsemi svojimi sosedi v miru. Za to deklaracijo se borijo danes vse demokracije, ker le po njenem principu bodo dobili mali in veliki narodi zapisane v svoje ustave zakone svobodščin.
Naše Zed. države so šle na celi črti v boj za te principe in ne bodo popustile, dokler ne bodo dosegle svojega cilja. Do danes je podpisalo 26 držav pakt, da bodo neomajano vztrajale v tej borbi, dokler ne bodo strti v prah in pepel vsi, ki teptajo te in enake principe. In v tej borbi ameriški Slovenci podpiramo svojo vlado z vsem, kar premoremo, saj vlada in narod je eno.
Poleg tema imamo pa mi ameriški Slovenci še drugo dolžnost in ta je, da storimo vse v svoji moči, da pomagamo ustvariti našim bratom in sestram onkraj morja svobodno, zedinjeno Slovenijo v federativni Jugoslaviji. V tem boju, na'jsi bo v gmotnem ali političnem oziru, moramo biti vsi ameriški Slovenci edini. Tako edini, kakor je edin naš slovenski narod doma, kjer danes ni bogataša ne revnega, ne gospoda ne delavca, ampak je samo narod, reven in trpinčen slovenski narod, ki čaka na rešitev. Pa ne čaka samo, da bo lepo vzel na krožniku prineseno svobodo. Ne, ta naš revni, pa grčavi slovenski narod je tudi pripravljen, da udari ob pravem trenutku. Na tisoče slovenskih fantov in mož čaka na dano znamenje za udar.
V domovini danes ni strank, ampak vse prevejava samo ena misel po svobodi, po rešitvi. Tako moramo imeti tudi mi ameriški Slovenci danes samo eno misel, družiti nas mora samo ena ideja in ta je: svoboda slovenske zemlje. Upamo, da so se razni pojmi dozdaj izčistili, nesporazumi izenačili, nasprotstva poravnala. Kot ameriški Slovenci moramo biti lojalni svoji vladi, ki ima v svojem programu tudi svobodo Slovencev, odnosno svobodo Jugoslavije. Naš boj je boj Zed. držav. V tem pravcu delajmo in V tem znamenju bomo zmagali.
Naprej za zmago demokracij, naprej za poraz vseh naših sovražnikov!
V nedeljo 11. januarja, točno ob 3:30 popoldne poda dramsko društvo "Anton Verovšek" na odru Slovenskega delavskega doma na Waterloo Rd. sijajno veselo igro "Vražjo vdovo" v treh dejanjih, katero je spisal Franc Streicher in prevedel Ivan Cesar, član narodnega gledališča v Ljubljani.
Igro režira Jos. Godec in vse vloge so v veščih rokah izkušenih collinwoodskih igralcev. Vse prijatelje slovenske dramatike iz širnega Clevelanda in predmestij, kot tudi iz sosednjih mest se prijazno vabi, da posetite to igro, če vam je količkaj mogoče, ker s to predstavo se najbrže "Vražja vdova" poslovi iz Clevelanda za daljši čas, če ne za vedno in žal nam bo, če je ne bomo videli v nedeljo, ko se nam pred slovesom zadnjič predstavi.
Razmere v deželi nastopajo namreč take, ki bodo brezdvo-mno v bližnji bodočnosti močno ovirale obstoj in razvoj pevskih, dramskih in drugih društev. Kulturne predstave dramskih in pevskih društev bodo v bodoče redkejše in redkejše in prišel bo čas, če ne bo medtem konca vojne, da bomo vsi, ki ljubimo petje in dramatiko, tega duševnega razvedrila tako pogrešali kot lačni ljudje kruha. Tega se sicer sedaj še ne občuti, ampak prihodnjo sezono pa bo že zastoj in zelo resen. Zato resno opozarjam vse, ki čitate te vrstice, pridite v nedeljo na predstavo k "Vražji vdovi" in pripeljite s seboj prijatelje, kjer se boste zopet enkrat pošteno od srca nasmejali, kot že davno ne tako. "Vražja vdova" je zelo vesela igra in prav posebno pdgovarja predpustnemu času, ko se po starih šegah ljudje ženijo.
Vstopnice se v predprodaji dobi po 40c za osebo, pri blagajni na dan igre bodo po 50c. Po igri zvečer se bo vršil ples, pri katerem igra izvrsten domač orkester. Zabave bo na koše za vse posetnike, mlade in starejše. Na svidenje!
Erazem Gorshe.
! BESEDA IZ NARODA
*
+	t
"Vražja vdova" v Collin- in že smo bili na ^ Gorenjski.
1	Nekdo pravi: se že peljemo pro-
W00QU	ti Mariji Pomagaj. Tedaj pa
sem vstal in rekel sopotnikom: "Peljemo se v daljni kraj in nič ne vem, kaj nas še čaka na tej dolgi poti, ali ne mislite, da bi bilo prav, če bi nekoliko pomolili iz se priporočili Mariji Pomagaj na Brezjah. Vsi so bili zadovoljni z mojim predlogom. Neki sopotnik, doma tam od Vel. Lašč mi je kar takoj priporočil, da naj kar jaz naprej molim. Tako smo molili rožnivenec in litanije ter potem še večkrat med potjo.
Vožnja je bila ponekod prijetna, le enkrat se nam je primerilo, mislim, da je bilo nekje na Nemškem, da so nas bili djali v neke lesene zaboje, kar je bilo bolj primerno ime kot pa vozovi za ljudi. V teh vozovih smo se vozili od polnoči do 5 ure zjutraj. To je bila vožnja, ki je ne bcm nikdar pozabil, šlo je ne vem koliko milj na uro in treslo pa tudi tako, da bi najstarejši Fordov truk ne tresel bolj. Ko so končno na neki postaji ustavili in nas premestili na drugi vez, smo bili vsi tako izmučeni, da niti govoriti nismo mogli. Ta drugi voz je bil pa že nekoliko bolje. Tako smo se srečno pripeljali v Bremen.
Tu nas je pa že pričakoval agent, ki nas je najprej odpeljal v neko restavracijo, ki je bila bolj podobna podzemskim katakombam kakor pa restavraciji. Posedli smo, se krog dolge mize in so nam prinesli jesti. Tam me je zepet nagovoril tisti človek, ki mi je že na vlaku rekel, da naj molim naprej in mi je rekel: Jakob, kar lepo prekrižaj se in moli pred jedjo. Tudi lastnik doti-čne restavracije se je odkril, ko je videl, da smo molili in končno pa ga je zanimalo, kakšne narodnosti sttio. Ko smo mu povedali, da smo Slovenci, je rekel, da smo dobri ljudje. Skoro pa je bilo gotovo, da je bilo tedaj prvič in zadnjič slišati očenaš v slovenskem jeziku v dotičnem hotelu. Naši vozni listki so bili kupljeni za ladjo Cesar Viljem II.
Naslednjega dne smo šli v pisarno Kareš-Stocki. Uradnik je bil Slovenec po imenu Kozina. Ko nam je pregledal naše vozne listke, nam pove, da je vse v redu, le ladja, da je prenapolnjena. Kar vas .je fantov boste morali počakati do sobote na drugo ladjo. Mi smo protestirali, da imamo vozne listke plačane. Uradnik pa nam je pojasnjeval, da ne more vseh djat na to ladjo in da so sklenili, da moramo samski počakati druge ladje. Zvedeti pa sem hotel, kateri paril ik bo odpeljal v soboto. Pojasni nam, da je jako dober brzo-potniški parnik in da je še celo cenejši kot pa ta, za katerega smo imeli mi vozne listke. Povedal nam ye tudi, da bomo dobili denar kar smo preveč plačali povrnjen. Naročil nam je, da naj
Ob moji 35 letnici
Piše Jacob Resnik
V septembru 1934 je bila zaplenjena vsa izdaja "Angelčka," okrog 15,000 izvodov. Ta nova, izdaja je bila tiskana pri italijanski firmi Gaulandi in Cangini v Vincenci. To pa zato, ker je bil tajnik katoliške tiskovne družbe v Gorici, ki je prej tiskala "Angelčka," posvarjen od policije, da bo interniran, če bo isto še nadalje tiskal.
Očividno je bilo prepovedano sploh kje v Italiji tiskati slovenske knjige, ker je bila tudi šesta izdaja Jcnjige "Oče naš" zaplenjena, čeprav jo je tiskala ista firma v Vincenci in je imela knjiga dovoljenje za tisk od goriškega in tržaškega škofa. Goriški nadškof Margotti je posredoval, toda brez uspeha.
"Goriška matica,'' "Goriška Mohorjeva družba" in literarna revija "Luč",so vložile prošnje pri pristojni oblasti za izdajo raznih knjig. V Gorici in Trstu je nekoč čakalo 13,020 dotiskanih slovenskih in hrvaških knjig dovoljenja za raz-petavanje, toda to dovoljenje ni nikdar prišlo. Jasno je, da so hotele oblasti s tem uničiti knjigarne ter tako onemogo-
(Nadaljevanje)
Od doma sem odšel 26. septembra 1906. Najprej sem se odpeljal na Brezje priporočiti se Mariji Pomočnici. Naslednjega dne pa sem se pripeljal v Ljubljano, kjer smo se kmalu sestali z domenjenimi potniki. Iz Ljubljane smo odšli 29. septembra ob 11. uri zvečer. Vseh potnikov nas je bilo krog 50, med njimi več žena z otroci, ki so šle v razne kraje za svojimi možmi. Nekateri so se držali milo in zopet drugi pa so jokali, ko so se poslavljali od znancev in prijateljev. Jaz sem pa kaj nerad gledal kisle obraze in sem zato vprašal agenta, ki nas je spremljal, če smemo zavriskniti. Agent pa je rekel, da lahko kolikor se mi poljubi. Ozrl sem se proti nebu in migljajočim zvezdam pa sem tako zavrisknil, da so me prav gotovo slišali tudi na ljubljanskem gradu. Meni pa so sledili še nekateri drugi mlajši in kmalu je izgledalo, kot bi šli na nabor. Na vlaku je pa tudi meni pošla korajža in tudi meni se jo pokazala solza v očesu, a to le za hip.
Vlak je pognal s polno paro
BUY
UNITED STATES SAVINGS BONDS AND STAMP?
čiti nadaljno tiskanje slovenskih in hrvaških knjig.
V decembru 1934 je bilo katoliški tiskovni družbi v Gorici odvzeto dovoljenje za obratovanje. Oblasti so navedle kot vzrok to, ker tiska družba slovenske in hrvaške knjige. Družba je 1. januarja 1935 zaprla vrata. Kmalu zatem ]e prosil zastopnik slovenske tiskovne družbe v Trstu, če bi smeli tiskati knjige "Goriške matice." Odslovili so ga kar na kratko.
j pridemo popoldne nazaj v urad. i Res smo bili kaj točni in ko sjno se zopet znašli v uradu, nam je Mr. Kozina povedal, da dobi vsak 37 mark povračila in stanovanje in hrano plačano do sobote.
No, s tem smo bili pa že zadovoljni. Mesto Bremen je jako lepo mesto, kjer je veliko število krasnih stavb, cerkva in pa tudi krasnih parkov. Tudi v muzej smo bili šli. Ker sem bil vedno bolj vesel tudi na to pot nisem šel brez malih orglic, na katere sem igral ob večerih za kratek čas. V tisti "katakombi" kakor smo rekli dotičnemu hotelu, sta bili tudi dve natakarici in ko sta slišali slovenske polke in valčke sta začeli plesati, pa tudi naši fantje so se večkrat zavrteli z Nemkami.
Tako nam je še precej hitro potekel čas in prišla je sobota, čas našega odhoda iz Evrope. Vkrcali smo se na parnik Chem. n'tz. Sobota večer je bila in kaj živahno je bilo na krovu parni-ka. Eni so peli, drugi so plesali, po večini pa so bili na krovu sami Poljaki. V nedeljo zjutraj po zajtrku sem vzel mašno knjigo in šel prav na konec ladje, da bi ja kdo ne motil in sem tam pre-čital sv. mašo. Do mene pa je prišel vseeno nek. mlad fant, ki me je nekaj časa ogledoval in končno vprašal, če sem mogoče tudi jaz Slovenec. Dotičnik se je namreč vozil v drugi kabini in zato ni vedel, če je še kateri Slovencev na isti ladji.
Omenjeni fant je bil doma iz fare Rob pri Vel. Laščah in se je pisal Joseph Rus. Naj vam malo povem zgodbo tega fanta. Star je bil 19 let in je šel na Dunaj kostanj peč. Čez nekaj časa prideta za njim na Dunaj dva rojaka, ki pa sta bila namenjena v Ameriko. Pričela sta ga nagovarjati, da bi šel tudi on z njima. Fant se je nekaj časa branil, češ da nima denarja, ker je baš kupil pečico in kostanj. Onadva pa sta ga le silila in mu celo ponudila denarja, kolikor bi mu ga pfimankovalo. Udal se je in prodal vse kar je imel, šlo je pod ceno. Rojaka pa sta mu posodila še 40 goldinarjev. Tako so šli do avstrijske meje. Tam je stražnik enega prijel, kajti potovali so vsi brez potnih listov. Torej enega so zaprli, a dva pa sla srečno prišla v Bremen, tam so pa zdravniki drugega rojaka ustavili, češ, da ima bolezen na očeh in tako ne mol-e preko morja in so ga vrnili domov.
Omenjena dva, ki sta bila namenjena v Ameriko nista prišla do cilja, a ta fant, ki pa ni imel namena pa je prišel sem. Res čuden slučaj. Postala sva prijatelja in sopotnika do Clevelanda. V soboto in nedeljo je bilo kaj živahno na ladji. Ljudje so bili vesel', posebno pa so vedno prepevale mlade Poljakinje, zvečer so pa plesali na krovu. Mi Slovenci smo se jim samo čudili, kako so mogli plesati na tako godbo kot so jo imeli. V pondeljek je pa že nastal mir na ladji. Ljudje so pričeli klicati "urha" na vse strani, dasi so strežniki čistili na vse pretege, pa je bilo vodno vse nesnažno. Poleg mene je ležal neki fant tam od Vel. Lašč, njega je bila morska bolezen tako zdealla, da sem že mislil, da bo umrl. Izročil mi je bil že vse pisanje in denar ter ključek do kovčeka. Prosil me je tudi, da naj sporočim domov očetu, kako je umrl. Jaz sem ga seveda tolažil, da bo že še vse boljše in končno sem poklical zdravnika, ki pia je povedal, da ni nič hudega.
Ta moj mladi prijatelj pa je le vedno silil umret. Pomagal sem mu moliti, ker sam že itak ni mogel več. Zdravnik mu je ukazal, da mora iti na krov in ker ni mogel hoditi, sem ga prijel in nesel na krov kot otroka. Polagoma ga je jela zapuščati morska bolezen in fant je zopet 1 ozdravel. Pri odhodu s parnikaj mi je hvaležno stisnil roko rekoč: če bi tebe ne bilo pri meni bi ne bil nikdar prišel živ s te barke, kajti bili bi me mrtvega vrgli v
morje, šel je nekam v Minnesota, če še živi tega pa ne vem. Ko nas je bila zapustila morska bolezen, smo bili pa zopet dobre volje. Nekega večera smo bili napravili pevski koncert. Na krovu smo se spravili skupaj in zapeli lepo slovensko pesem, čim dalje smo peli, tem več poslušalcev smo imeli. Nekateri so se oglašali dobže, dobže, no in to nam je bilo dovolj, da smo mislili, da pravijo, da dobro pojemo. Naslednjega večera smo zopet sedeli na krovu na nekih zabojih in smo pričeli z domačo igro "Rihtarja smo tolkli."
Da ste nas le videli koliko je bilo zabave s tem. Niso nas opazovali samo naši sopotniki, pač pa so prišli tudi mornarji pogledat in kmalu, ko smo se mi že vsi naveličali te igre, so pričeli pa mornarji'ta špas. Ampak ti fantje so pa pritisnili zares. To vam je bilo smeha. Sicer ne vem ali so že poznali to igro, ali so jo videli od nas prvikrat, samo to-vem, da se jim je jako do padla. .Tako nam je potekel čas 12 dnevne vožnje na parniku.
Bilo je v četrtek, ko so nam re kli, da imamo zadnjič kosilo na parniku, saj parnik se je bil že zjutraj ustavil v New Yorku. Nekateri, ko so pojedli, so takoj pometali vse svoje jedilno orodje v morje. Imeli smo namreč vsak svojo posodo, ki je bila tako pre. deljena, da smo dobili vanjo juho, meso in prikuho;' poleg tega pa je imel vsak svoje vilice in žlico. Jaz sem si mislil, morda bo pa tole še prav prišlo, zato sem vse lepo očistil in spravil v kovčeg. Vsi smo bili na krovu že pripravljeni za odhod s par-nika, kar pride povelje, da šele naslednjega dne zapustimo ladjo. Toda j o j in prejoj, ko je bil naznanjen čas za večerjo. Ljudje so zmetali svojo posodo v morje in v kuhinji pa so dali jesti samo tistemu, ki je imel svojo posodo. Vselej je bil tak drenj pred kuhinjo; da je bilo joj, a tega večera pa je bilo dovolj prostora. kajti bilo je skoro prazno. Ko sem sam pospravil večerjo, pa sem še drugim posodil mojo posodo in tako je omenejenega večera jedlo iz moje posode ne vem koliko ljudi.
(Dalje prihodnjič.) -o-
V vseh abecedah, razen v abesinski, je prva črka "a." Abesinci so jo postavili šele na
trinajsto mesto.
*
Pesem "Yankee Doodle" so prvič peli v času revolucionarne vojske.
Besede hrvatskega bana Jugoslaviji
New York, 25. decembra, (JčlO) — Ban Hrvatske g. dr. Ivan šubašic je o Božiču poslal Srbom, Hrvatom in Slovencem v Jugoslaviji božično sporočilo, ki so ga velike ameriške radio-postaje po kratkih valovih prenašale v noči med 24. in 25. decembrom. Ban Hrvatske je dejal:
"Danes, o Božiču, tem največjem prazniku krščanstva, govorim prvič na radiu, odkar sem zapustil dom in domovino; govorim srbskemu in slovenskemu, a zlasti mojemu hrvatskemu narodu v vsej naši pohojeni, a ne premagani Jugoslaviji. Govorim iz Amerike, te velike zemlje, bogate z vsemi človeškimi dobrinami, a zlasti z največjo dobrino vsega človeštva: globokim'čustvom za demokracijo in svobodo. Iz zemlje, ki je bila pri vsej svoji etiki srca in duše in pri vsej svoji veliki civilizaciji' napadena zahrbtno in zločinsko, kakor vsi naredi in vse zemlje, ki so se zbrali v vojsko za ohranitev dobrega proti zlu, svobode proti suženjstvu, pravice proti nasilju; — vse to, se zdi, je moralo biti tako in po vsej verjet-1 nosti so sedaj popolnoma in dokončno postavljena bojišča v svetu.
Vojna je v polnem razmahu,'
na vseh celinah in po vseh im jih zemeljske krogle, če poglj damo vse narode in vse držflvi ki smo v njihovih bojnih vrsti tudi mi, srbski, hrvatski in 6' venski narod, če preštejemo še vrste in vidimo ogromne Hj( lijone človeških duš, milijo^ materijalnih sil, milijone vfe. za ustvarjanje vsega, kar je čl, veku potrebno v miru in v vej, ni — vidimo silno premoč in čg timo vso gotovost naše zmai Pa to ni vse, kar imamo. Za mi ogromnimi silami stoji dru! sila, ki raste od dne do dneij čim več žrtev prinese, tem več, in močnejša je. Ta sila so id& svobode, človečanstva in pra'j ce človeka posameznika kat, narodov in vsega človeškega du.	f,
Bil sem v Aziji, Afriki irioK Amerikah ter na svojem potof nju srečeval narode vseh M in vseh ver. Videl sem,.da jet vseh ena sama volja: dati W , čni udarec najtemnejšemu ralcu človeške svobode in , strašnejšemu sovražniku častil, dostojanstva človeka in nar^ , odkar je svet začel pisati svfl , zgodovino. Sveta, ki sem ga P>o hodil, ni več treba klicati v H , ker prihaja dobrovoljno kal hudournik in težko, težko je Jjf najti dovolj prostora in raztfj ti dovolj orožja iz vseh ogroirf^ in neusahljivih orožaren. L Ko sem vse to videl, me navf , j a upanje, čeprav se zavedi vsega trpljenja, ki ste mu v C movini izpostavljeni vi vsi, of gi bratje Srbi, Hrvati'in SloV^ ci, vsi z ostalimi slovanski , brati, zlasti Rusi, ki s sV°j';a borbami in zmagami hrabr ( vse narode—,up me navdaja e trdno prepričanje, da bo z;dru;a' no slovanstvo skupaj z ostal® silami demokracije, z britan®. earstvom in Severna-amer»)r unijo na čelu odigralo eno !,le večjih vlog v zgodovini sveta^ bo človeštvu iz te težke in ve krize prinesla za stoletja ^ prej samo eno premoč — moč miru, pravice in svob0, , Naročam vam in prosim vas v'a bedite danes vsi prisotni in z^ ženi v vaših srcih in vaših du^ pri velikem polnočnem zvon®! bo odmeval po naših hribihf poljih, gorah in dolinah, nC vodah in našem Jadranu, obT tite v uri tega zvonenja bolj i ker kdaj, da je ideja, za katj trpite in v najstrašnejših 111 kah umirate, v zori svojega iiri ničenja in da ne bo dolgo, bemo vrnili k vam z velikimi ,e vozniki, ki nosijo mir, svoM 'n pravičnost, ki jih človeš^ danes prav tako potrebuje ka'^ dela, kruha in reda.
Ni daleč dan, ko se bomo j jeli v naši domovini, obnovU1 in veliki Jugoslaviji, kjer Q svoboden Srbski, svoboden ^ venski in svoboden Hrvatski> rod, v krvi okopani, v trpljeX združenih in v ljubezni obno^ ni, pristopil k delu za sreco.y zadovoljstvo svoje in vseh ^ rodov v novi Evropi, v sred1! človeštvu bodočnosti.	foj
Mi vsi, ki smo daleč od V smo nocoj združeni z vami v J|j slih, v čustvih, v molitvi in ^'bj vi. Naša kletev ni kletvina,1,(1 kletev je zakletev, da bom0 ohranitev tega, kar so nam P1^ dedi zapustili, čast, pošten" ljubezen dfe drugega in težn.10 ^ sreči v svobodi dali vse in Še prenesli. Lajšajte drug dr^j,, mu trpljenje in bol v meds0® ni ljubezni in zaupanju. Zaf v svoji sredi vse slabo, '<!' ustroj naše narodne duše i'1 ; ^ ših narodnih čustev ter vsega' šega narodnega kulta ne mof® ^ ne sme ne za trenotek v s ^ sredi trpeti zla.	, ^
Po tej zakletvi in molitvi y nimo trajno čuječi.	,, t
Pred devetnajstimi atoletJ1 ^ bilo pastirjem v Betlehemu rečeno, naj ostanejo čuje&' se bo Bog rodil in naj prot! mestu Njegovega roj9 , Jaz pa vam kličem za ta bodite čuječi v borbi in £leJ r kako se že nocoj poraja sV° da."
Da se ne pozabi. . .
•33
SATAN IN 1S K A R10 T
Po nemikein Izvirnika K. Maja
Obisk doma
i
"No, pred nami bo Jonatan, za nami pa Meltona!"
"Pshaw —! Jonatana se nam ni treba bati!"
"Tisto je res! Ampak ne pozabi na Yume, ki so se s svojim poglavarjem Zvito kačo in z njegovo Židinjo naselili v okolici gradu! S tistimi moraš vsekakor računati in če jih je tudi samo deset, kakor je pravila Ju-dita."
"Je res!"
Misliš torej, da moramo jezditi za Meltonoma, pa če ubere-ta tudi drugo pot?"
"Na vsak način. Prijeti ju moramo. In prijeli ju bomo že spotoma.
Zato pa ne smemo prej odjezditi, da se zdani in da vidimo njuno sled."
"In tudi zato moramo čakati na dan," je omenil Winnetou, "da napojimo konje. Sinoči smo jih sicer napojili, pa lahko da pridemo v kraje, kjer ne bo vode. Lahko tudi, da bomo morali jezditi za njima dva, tri dni."
Počakali smo na zoro in jezdili k pueblu.
Vsi prebivalci so bili na nogah.
"Poglej!" sem kazal Emery-ju. "So le nekaj nameravali!"
"Iskali so nas, pa nas niso našli."
"In čakajo, kaj bomo počeli.
Pojdimo pa napojimo konje
_T"
Ko smo se približali kapniči, je prišel eden rdečkarjev in povedal :
"Če želite vode, jo morate spet plačati!"
Pogledal sem ga.
"Kdo pa si ti? Ali imaš pravico zahtevati plačilo za vodo?"
"Poglavar puebla sem."
"A tako — ? Ko smo sinoči prispeli, smo te iskali. Govorili bi bili radi s teboj. Zakaj pa nisi prišel?"
"Me ni bilo doma."
"Lažeš! Natančno sem videl med pueblani tvoj obraz.
Kedaj pa si se vrnil domov?
"Včeraj zjutraj."
"Torej si bil predvčerajšnjim še doma? In dan prej tudi?"
"Da."
"Lepo! Povej, ali nista prišla dva tujca v pueblo?"
"Nihče ni prišel."
"Dva belokožca sta bila. Prijezdila sta."
"Ne. Ko sem prišel domov, so mi samo o vas pravili, o drugih tujcih pa ne."
"Pa sta le bila dva belokožca v pueblu. In tista dva sta nas iskala ponoči, ubiti sta nas mislila."
Prestrašil se je.
"Senor, kako moreš kaj takega trditi —! Pošteni, miroljubni ljudje smo, nikomur ne storimo nič žalega."
"Da si res pošten človek, bi me ne bil nalagal. Prav dobro vemo, da sta prišla dva belokožca, pred dobro uro sta odšla.
Kaznovati bi te morali za tvojo laž. Pa ne bomo, kristjani smo in ne bojimo se vas. Plačali vam bomo vodo in odšli."
Dobil' je, kar je zahteval, napojili smo konje, pili tudi sami in odšli. Za sled se zaenkrat nismo zanimali, ko pa nas iz puebla niso več videli, smo se ločili in jo šli iskat.
nil čevlje,' se z njo mehko pogovarjal, kakor otrok, ki toži in toči v njen prah solze. Kaj so se res vse te solze posušile? Da bi bile vzklile iz njih vsaj rože ali zrasli biseri! Tako pa bom čez leta morda celo pozabil nanje.
Srce čuti, da sem z vsakim korakom bliže domu. Topla kmečka hiša, z očrnelim Kristusom in svetimi podobami po stenah, veliko pečjo v kotu, starinsko uro, ki počasi tiktata, klopmi okoli peči, na katere položiš trudne kosti in zguban obraz matere ter osivela glava očeta, to je dom. Dom, čigar podobo nosi človek v srcu s seboj in čuti njegovo toploto ob mislih nanj v daljnem svetu.
Kako je vendar čudovito dobro to polje, čez katero nas vodi cesta domov. . . . • Cerkvica Sveta noč!
Tako skrivnostno m domače nocoj spet pojejo zvonovi iz visokih lin. Samo za trenutek pre-
Blizu oltarja spredaj klečijo mali: nekateri so zaviti v ha-dre, šale in debele suknje, da jih ne bi zeblo. Revnejši se drže stisnjeno v ponošenih poletnih oblekcah. Vsi strmijo na oltar. Brezskrbnost in čista radost gori iz njihovih oči.
Sredi cerkve vidim svoje nekdanje sošolke in sošolce. Leta so že pretekla, odkar smo sedeli skupaj v šolskih klopeh. Zdaj so že odrasli in Bog ve, kako jih je življenje razteplo. Na obrazih jim cvete še vedno mladost; le tiste sanje, ki jim otrok verjame, so izginile z njih. Namesto teh pa so se naselile k njim prve življenjske izkušnje in odtenki rahlih razočaranj.
Zadaj po kotih zdijo starejši. Z obrazov se jim bere trpljenje in skrbi. To so očetje in matere, ki skrbijo za naše kmetske domove: orjejo, seje-jo, trpijo in se veselijo, se rodijo in umirajo z zemljo.
Po klopeh kimajo starčki in
(Konec)
Vse čez in čez sanja polje. Zdi se mi, da vidim vsako njivo posebej in vdihavam sveži vonj spočite zemlje, ki jo obrača plug. Med vse to polje pa je potegnjena cesta, ki je v jeseni in spomladi polna mlakuž in blata; poleti pa cveto ob jarkih med travico drobne rožice, ki jih neznani popotnik trga in si jih zatika za kobuk. Kako žito je po tej cesti vse od pomladi do jeseni! Eno samo prekipevajoče življenje: ljudje z vozovi, plugi, brano, motikami, srpi, kosami, ah, preko vsega pa v mraku še pesem, ki raz-maje večerni zrak.
Pozdravljeno polje, ki rodiš toliko let in si tem ljudem potrebno kakor mati otrokom! Pokleknil bi najraje, razgrebel sneg s tvojih grudi in poljubil tvojo prst.
Na drugem koncu, preko polja, se dotika cesta tihe in samotne vasice. Vsa je nekam vase potegnjena, le strehe so malo vidne; iznad teh pa se kakor, proseča roka dviga zvonik cerkvice. Sonce siplje nanjo medle decembrske žarke. V njej sem nekoč stregel pri maši in z drobnim zvončkom zvonil. Kako čudovito lepo je bilo takrat, ko sem bil čisto blizu Bogu in sem lahko držal pred njim kadilnico z dišečim kadilom. Ali bom morda kdaj še srečnejši?
Iz nizkih streh se počasi vleče dim in se grmadi v meglico, ki plava nad vasjo. Nekje laj« pes zateglo, kakor bi preganjal smrt. Petelini kikirikajo, slišijo se sem tudi izgubljajoči udarci; nekdo cepi drva. Žive-duše ni nikjer; le nekaj debelih in kričavih vran se spreletava zu dober lučaj pred mano po cesti in mi dela družbo.
O Bog, kako je cesta domača! Tolikokrat sem vlačil bose noge po njej, da sem si prihra-
molknejo in spet zatrepeta njihova pesem čez tihe domove. ^ Kadar koli sem se vrnil domov,1 vsekdar sem stopil v prvem' mraku na podstenje ali na meh-ko travo in čakal na utripe teh mehkih glasov.
Kako lepo je človeku, ki sej je po dolgem času spet vrnil j domov, pa ob pesmi zvonov j vstane pred njim vsa njegova sanjava mladost!,
Cerkvica je lepo razsvetljena. Na oltarjih gore vse sveče j in luči utripljejo v mrzli sapi. Le po najskrivnejših kotičkih se še plazijo medle sence. Pod visok obok plavajo tenki oblački kadila. Ah, nocoj je vse domače in lepo!
Ljudje so se zgnetli med te visoke stene. Z obrazov jim sije toliko zadovoljstva in sreče, da se jim človek čudi. Na vse so nocoj pozabili, ko so prestopili prag svetišča. Vsa srca so polna pričakovanja: hrepenenje po božjem miru jih je prevzelo.
starke. Sivi lasje jih izdajajo, zgubana lica in koščene roke. Beli prsti se oklepajo debelih jagod paternoštra — ki je spomin na večja romanja — in neprestano pregibljejo ustnice v goreče molitve. Te je življenje potisnilo že ob stran. Zdaj se morejo le še veseliti malih vnukov, jih ujčkati na kolenih in jim pripovedovati o svetu in o ljudeh, ki so bili nekoč. Pred njimi zaživi še enkrat, posled-njič, velika in srečna mladost in ljubezen, ki jo vlivajo tem otročičkom v srce, preden ležejo v grob. S to poslednjo ljubeznijo je nekako takole kot z rožami; greš v rosnem jutru čez polje in vidiš, da.se vse odpirajo. Cvetejo, sipljejo svoje barve, dehtijo, čez nekaj dni ovenejo in poleg teh se odpirajo novi cveti. Tako živijo in gredo iz jutra v jutro, pomlad za pomladjo kakor starost pred mladostjo.
Kakor v sanjah se mi zazdi,
Zopet dve bojni laclji za Strica Sama. — V teku desetih minut sta zdrsnili v morje iz ladjedelnic v Charleston, S. C. Ta dva 1700 tonska rušilca sta dobila imena, desni "Till-, man'' in leva p a"Beatty."
Prvi jo je našel Apač, šla je proti zapadu. Jezdili smo za njo in res se je kmalu obrnila v ovinku proti severozapadu.
"Vidiš!" sem kazal Emeryju. "Kar sem slutil, se je uresničilo! Lopova sta krenila v stran od prave smeri!"
"Sitna reč! Kdo ve, kako daleč nas bodeta vlačila za seboj. In koliko časa bomo potrebovali, da pridemo spet' na pravo pot —!"
"Je res!
Hm—! Ce bi v skoku planili za njima, bi ju kmalu dohiteli!" Ampak—!"
(Dalje prihodnjič)
Gornja slika je bila posneta v zbirniki ,	Severne Afrike in nam kaže angle-
ški oklopni trvk in moštvo istega-. Take odi vice neprestano zasledujejo umikajoče se čete osišča, katere neusmiljeno napadajo bomb niki agleške nzmčne sile.
da gledam prostrano in svetlo cevkev v mestu, kjer prav isti trenutek nekje čisto blizu oltarja sije dvoje ljubeznivih in nad vse dobrih oči. Vidim pregibanje drobnih ust in moje srce čuti gorečo prošnjo njene čiste duše. Morda sta se prav ta trenutek srečali najini misli.
S kora donijo božične pesmi. Orgle dramijo v nas čudovito lepe občutke, da bi kar najraje razigrnili srca in jih položili pred jaslice.
Neka čudovita skrivnost nas druži nocoj. Zdi se mi, kakor bi bili vsi ena sama velika in srečna družina. Oh, ko bi bili ! Podali bi si roke v ljubezni in miru. Saj nam vsem ubogim Zemljanom prinaša nocoj mir božje Detece.
Srečno, oče
Vselej so nekam čudni tisti trenutki, ko se poslavljam od doma. Na klopi za pečjo me že čaka pripravljen nahrbtnik s kosom črnega kruha, mogoče še prekajenega mesa in kako sočno jabolko. Na pol oblečen prestopam po hiši, oči mi begajo čez vsak predmet posebej, kakor da se moram od slehernega drobca posloviti. Nekaj neprijetnega se mi pretaka vi
vi!"
Tesno (s(va si stisnila rok^i; moja drobna in bela, njegova koščena in žuljava. Za hip sva ostrmela, potem pa šla brez besed narazen, vsak svojo pot.
čez nekaj časa se ustavim in ozrem. Solze mi oblijejo obraz. Srce tone v bridkost. Kako rad bi ga poklical nazaj in mu še enkrat stisnil roko. Objela bi se kakor otroka, potem še enkrat in še enkrat.....
čisto majhen, sključen in slaboten stopica po cesti čez polje. Biti mu mora hujlo, ko se vrača sam v tihi in zapuščeni dom. Mogoče se bo vsak večer ob prihajajočem mraku spominjal na pesmi, ki sva jih skupaj pela te dni.
Naposled pa se mi zazdi, da je iz žepa potegnil robec in si briše z lica tenke curke solz....
-o-
Pasja zvestoba V začetku tega meseca je v majhnem kraju pri Erfurtu v Nemčiji izginil neki gostilničar. Dva dečka, ki sta teden dni pozneje v gozdu pregledovala krmišča za divjačino, sta ob robu gozda zagledala psa, ki je začel
srcu, tišči me, da ne morem spraviti niti besedice iz sebe. Kako rad bi ,še pokramljal z očetom ali z materjo, naročil še to in ono ali vprašal po stvareh, na katere sem pozabil v teh kratkih dneh, ko sem bil doma. Pa ne gre in ne gre.
Prav gotoVo pa je najhuje takrat, ko počasi vlečeš nahrbtnik na rame, počasi, samo da bi trenutek slovesa ne prišel tako hitro. Potem obstojiš pripravljen, strmiš v očeta ali mater in ne veš, kaj naj bi jima povedal. V rosnih očeh vzplam-ti tista iskrica čudovito velike ljubezni, ki !nas spremlja po vseh potih v svet. Te ljubezni ni na ustih, tudi jezik ne go o-rj mnogo o njej, srce pa je polno, da se duši. Kakor čaša sladke pijače je, ki v njej utone beseda. V njej so vse skrbi in prošnje materinega srca, vse molitve posušenih ustnic in vsi blagoslovi očetovih koščenih lok. Lepa je kot čisti blesteči biseri, a mnogo več vredna kot kupi zlata.
"Saj boš spet kaj prišel, ne?" me nekdo pod kapom dobrega doma sprašuje. Gledam v tla, ker mi je hudo ob tem materinem vprašanju. Kdo ve, če bom še kdaj prišel! O, da! Mogoče še, morda celo še mnogokrat. In vsekdar bom spet odhajal s solzami v očeh, ko me bo kdo vprašal, kdaj se bom spet prikazal.
Nekoč, morda čez leta, me
lajati. Sporočila sta to domačemu županu, ki je takoj menil, da je to morda pes izginulega gostilničarja. Na kraju, kjer je pes sedel, so potem res odkrili gostilničarjevo truplo. Po njegovem položaju so sodili, da je bil pokojnik sedel na tla, da si odpočije, pri tem je zaspal in zmrznil. Pes, ki je šele nekoliko dni prej pritekel v njegovo hišo in se tu udomačil, je vztrajal sedem dni in noči brez hrane ob truplu svojega gospodarja.
Najzgodnejša velika noč tekom zadnjega poletja- je bila 22. marca 1818.
MALI OGLASI
Trgovina naprodaj
Proda se konfekcijska trgovina z stanovanjem; jako zmerna cena. Nahaja se blizu cerkve in šole. Pokličite Liberty 9370. (9)
Jako dobra služba
Sprejme se žensko slovanske narodnosti, da bi pomagala v gostilni in v kuhinji; ima stanovanje, hrano in dobro plačo. Oglasite se na 783 E. 222. Sr. v Eu-clidu.	(8)
Odda se stanovanje
Stanovanje, obstoječe iz pet seb se odda na 6204 St. Clair Ave. nad Anžlovar's. Vprašajte v suite 1.	(6)
PREMOG — COKE
Razvažamo po vsem Clevelandu. Vprašajte za naš budget načrt. Pregled furnezov zastonj.
WHITE WAY COAL CO.
3858 SUPERIOR AVE. HEnderson 6177 DAJEMO EAGLE ZNAMKE
Ako iščete
dobrega popravljalca za vaše čevlje, pridite k nam. Vedno prvovrstno delo. Popravljamo stare čevlje ter imamo polno zalogo finih, novih moških čev-po tem ne bo nihče več vprašal. | ljev. Cene zmerne. Ne bo nikogar več, ki bi mi dal j FRANK MARZLIKAR na pot kos črnega kruha ali le-1 16131 St. Clair Ave. po besedo in me spremljal do	(Tues. x)
vrat. Nato mi Vse premalo pomislimo, ko si sežemo v trenutku slovesa v roke.
O Bog, s kako bolestjo se človek ozira nazaj proti domu, ko odhaja po ozki cesti skozi vas! Vsak korak je težji, vsak pogled bolj žalosten.
Z očetom sva obstala sredi polja, sredi tihega in zasneženega polja. Oba hkrati sva ustavila korak in molčala. Videti sva !bila nekam otročja, ker nisva našla besed. V srcu sva čutila marsikaj, kar bi si bila še rada povedala, celo objela bi se, čeprav tega nisva bila vajena. Zagledal sem se v njegovo koščeno obličje, v osivele lase, ki so mu štrleli izpod klobuka in v vodene oči, polne solz in bolečin.
"Pa srečno hodi in ne pozabi na nas, čeprav bomo daleč narazen!" je poltiho rekel in se z vso silo boril s solzami, ki so mu hotele vdreti čez obraz.
Molčal sem. Videl sem, da so mu še drhtele ustnice, pa ni izgovoril ničesar več. Prevzela ga je velika otroška žalost, ki stiska ustnice, ko srce še vedno govori.
"Srečno, oče,!. Bodite zdra-
Oblak Furniture Co.
TRGOVINA S POHIŠTVOM Pohištvo in vse potrebSftlae za dom 6612 ST. CLAIR AVK. flEnderson 2978
Let Your Answer to Bombs Be BONDS!
We are fighting enemies who will stop at nothing. With our homes, our very lives at stake, shall we stop short of giving our dimes and dollars for Defense? Buy Defense Bonds and Stamps every day, every week. Buy as if your very life depended upon it. It doesI
Niso bili ljudje, dva konja
la bila, topot osmih kopit neuk
lovek seveda lahko napačno
azume in misli, da je bilo de-
.jCt ljudi. Ampak topot konj-
/ih kopit se tudi na tako da-'i
■Javo cisto drugače sliši ko člo-eški korak, posebej še korak pijanca, ki stopa rahlo in pre-idno."
' "Dva konja sta bila —? Mi-■lite, da sta bila Meltona?" ^"Gotovo! Koj morava zbudi-j.' Winnetoua in Emery j a." j. Poročal sem jima, kaj sva ču-ja- Oba sta bila mnenja, da sta leltona pobegnila, j Nemudoma moramo za nji-|a!" je predlagal Emery. J Winnetou je odkimal. jš-Ne! Počakati moramo do jfeva, da vidimo njuno sled." I Njune sledi ne potrebujemo if! SaJ vemo, kam jezdita!" i,."Ne vemo!" sem dejal. Uga-l1'sem Winnetouove misli. i '|Kako da ne?" )!j Winnetou je prav povedal, ^čakati moramo do dneva." \ "Cemu? Saj vemo, da sta nagnjena k Malemu Coloradu! lako Je povedal Plener. Cemu i'1 iskali njuno sled? Jezdili bolj3 nravnost in ju našli v gra-
|l \ Juditin grad sta sicer nagnjena, tisto je res. Pa lahko if Jima prišlo ni misel, da bi
fs ^motila. Ubrala bi drugo •Jiier.» " <«/v
i "-emu — ? Saj vendar vesta, rP(»i zaman menjala smer." ij Ne vesta tega! Niti slutita i!e' da vemo, kam sta namen j e-i|a- Nista se srečala ne z Judito f z Jonatanom in zato tudi ne f S. a> kaj se je pripetilo v New ,i r eansu in drugod, odkar so I 0«li. Ne vesta, da mi je Ju-f a vse izdala.
h at° jima, pravim, prav lah-JJj Pride na misel, da bi nas zva-> 'iT drugo smer." * Weil ■—! Razumem. Naj " ol0Vabita —* Mi pa jezdimo h &	in Primemo Jonata-
iti r]6	°če stric jez"
' ^ gam' na3 jezdita po div-"i zaPadu, kamor in kakor
,, hočeta!"
, Al*ipak dobiti moramo tudi r„ia m strica! To je tisto I'll ^emu?»
r| «tasno'- Radi dediščine!"
' ..Je razumem —." ■
L ,°natan je pobasal milijo-Jes i'13116'' Misliš, da nosi sam f nar s seboj — ? Ali ni de-V, Ocetom in stricem, ki sta L^dno pomagala slepariti
Seveda-!" orie G t0rej' h°čemo dobiti mili-r: , llazaj, moramo prijeti vse „7°ve! Razumeš?" Well —t Dobimo jih! .In
:rest'V0 °Četa in strica" Naj
u a' kamor hočeta, nazadnje
T 6m° tam' kjer čaka na f «ionatan. In prišla bodeta!"
k d to ni čist0 Pribito! Rekel Jicii-.U ne d°bimo, če jezdimo (žla vnost- In če bi tudi res pri-L '.bl Prišla tako previdno, da
Uj Je težko dobili." 6akai v" "V '
iHi„.Pra§aj Winnetoua! Istih
ko jaz." k0 Jkaj bi naj bila na mah ta-
.^a Previdna?"
e uvidiš? Za seboj bi nas ^zvabila, kajne?" „J\ In-?"
U. "Pazita, da ne gremo cUnJ,lma. bodeta takoj izra-smo šli naravnost v fyt0r ,ln da ju bomo prehiteli. sPov ' si bodeta mislila, smo lleu°ma Kie zvedeli, kam so Vest namenjeni. Ker torej bodtl' da smo že v gradu, se mu videta bližala s skrajno pre-in se zelo čuvala, da m ' °Pita v past, ki jima ju bo-
0 nastavili" i Z^avtil je.
<,j m —! Razumem!" ^ 11 razen tega bomo prišli ,kdva ognja."
ed kaka ognja —?"
"To je nemogoče," reče, da četudi bi bilo, tedaj mo biti jaz enako kaznovana on, ker dobro vem, ako bi vprašal, tedaj bi naredila kar bi mi velel."
umri za kakim vogalom!"
In ves prevzet od žalosti stari mož omahne in-skoro pade na stol lik staremu hrastu, katerega so drvarji podsekali in se sedaj trese na tleh.
"Ah, to je strašno," šepeta Diana. "Kaj ste sedaj rekli, stari dedek, je grozovito. Kako morete dvomiti nad mojo ljubeznijo?"
Diana je pokleknila. Solze so ji zalile oči, ki so gorke padale na roko starega gospoda. Zganil se je, ko je začutil gorke solze na svoji ledeno mrzli roki. Naredil je še en poskus, ko je rekel:
"Ubogi, ubogi otrok! In recimo, da je Jacques v resnici kriv, in ti bo priznal krivdo, ko bo govoril s tem, kaj boš potem naredila?"
Diana zmaje z glavo.
Za las je manjkalo
ROMAN
Wake Up, Američani j
rfty	Wake up, Amerl \
cans!
Make America] ^ff wl answer roar oflj PgL Sr over the worli;
Every citizen naflj back the United States ArOi, and Navy to victory—back theij with work and money.
Do your part: Buy Unit® States Defense Bonds anf Stamps at your post office, barf or savings and loan associate Get Defense Stamps at your K tail store or from the carrier W of this newspaper.
Mrs. 0. P. Titus je stara že 77 let in pravi, da hoče še vseeno doprinesti svoj delež k narodni obrambi in je pripravljena-, da bo stala na straži v svojem domačem mestu Central Bucks Comtty, Pa. Pravi, da bomo nabili Japonce, pa naj stane kar hoče.
Admiral Ernest J. King bivši poveljnik mornarice na Atlantiku je prevzel vrhovno poveljstvo mornarice Zed. držav. King je mornar in tudi zrakoplovec. Doma j,e iz Lorain, O.
Vrhovni poveljnik "korporal" Adolf Hitler je prevze poveljstvo armade, poleg njega pa stoji bivši vrhovni V0' veljnik nemške armade genera1, feldmaršal Walter v01' Brauchitsch.	,
LETNA DELNIŠKA KONFERENCA S. N. DOjjj\
——~~------——	""*	~ "*"" j n
Obvešča se vsa društva in delničarje Slovenskega nar° , nega doma na St. Clair Ave., da se vrši redna letna delnih , seja delničarjev SND na St. Clair Ave. v četrtek dne januarja, 1942 v avditoriju SND. Pričetek ob 8. uri zveče ^ d Prošeni ste, da se udeležite te letne seje; društva pa naI pošljejo svoje pooblaščene zastopnike.	j j
D1REKTORIJ SND. \
v •
Najboljšo Garancijo Zavarovalnine Jamči
Vam in Vašim Otrokom
KRANJSKO-SLOVENSKA KATOLIŠKA JEBNOTA
Japonci ga hočejo za vse ko ceno. — Na stiki se nam nudi pogled na pristanišče v Singaporu. To je zelo važno pomorsko oporišče v rokah Anglije, kajti tu je ključ do Nizozemske Indije, kjer so vrelci olja, kakor tudi velike množine kositra in kaučuka, katerega Japonci tako nujno potrebujejo.
Najstarejša slovenska podporna organizacij3
v Ameriki. . . Posluje že 47. leto
Članstvo 37,000 Premoženje $4,500,000
Solvent nosi K. S. K. Jcdnote znaša 125.19%
Če hočeš dobro sebi in tvojim dragim, zavaruj se pri najooljši. P° šteni in nadsolventni podporni organizaciji,
KRANJSKO SLOVENSKI KATOLIŠKI .IE D NOTI.
kjer se lahko zavaruješ za smrtninc, razne poškodbe, operacije, Prot bolezni ir onemoglosti.
K. S. K. JEDNOTA sprejema moške in ženske od 1«. do G«. I«48 otroke pa takoj po rojstvu in do IG. leta pod svoje okrilje.
K. S. K. JEDNOTA Izdaja najmodernejše vrste certifikate sedaiije dobe od S250.00 do S5.d00.00.
K. S. K. JEDNOTA je prava mati vdov In sirot. Čc še nisi čl»' ali čhvnica te mogočne in bogate katoliške podporne organizacije. P trudi se in pristopi takoj.
Za pojasnila o zavarovanju in za vse druge podrobnosti se obrnite na uradnike in uradnice krajevnih društev K. S. K. Jcdnote, ali pa na:
Za slučaj zračnega napada. — V Los A ngeles nosijo otroci s seboj v šolo tudi nekaj posteljnine in to pa za slučaj zračnega napa- da, če bi slučajno morali ostati dalj časa v šoli. Taki prizori se vsak dan bolj ponavljajo na za-padni obali Zed. držav.
GLAVNI URAD 351-353 No. Chicago St.	Joliet, 111-
tedaj bom sam govoril z Ma-chinetom in povedal tudi Blan-ginu, kakšna je moja volja."
Diana je postala mrtvaško bleda, toda v njenih očeh je žarelo. Za korak se umakne in reče:
"Ako storiš to, stari oče, ako uničiš moje zadnje upanje—"
"Nu, in?"
"Tedaj prisegam pri svetem spominu na mojo mater, da grem jutri v samostan, in nikdar me v življenju ne boš videl, četudi umrem, kar se bo gotovo kmalu zgodilo."
Gospod Chandore dvigne roke proti nebu in z glasom največjega obupa vzklikne: I "Oh, moj Bog! Ali so to naši otroci? Ali nas stare Jjudi čaka taka usoda? Celo življenje smo pazili na nje kot na zenico očesa, bili so naša najbolj sladka nada; dajali smo jim življenje dan za dnevom in dali bi jim zadnjo kapljico krvi. In mislili smo, da nas ljubijo— mi nespametniki! Naš otrok ni i več naš, naš otrok nas ne po-| zna več. Oh, pojdi starček in
"Nikakor tako ne govori, de-j dek," reče mlado dekle.
In njen nastop je postal ta-: ko odločen, njen glas tako tr-j den, da je bil stari gospod; kmalu ves iz sebe.
"Jaz ne dovolim," reče kon-; čno.
"Dovolil boš, dragi dedek. | Dobro vem, da boš dovolil svo-! ji mali vnukinji, da ti prvič v I življenju postane nepokorna."
"Ker prvič v življenju ne | storim tega, kar želi moja vnu-' kinja?"
"Dajte, da vam vse povem." j J "Raje mene poslušaj, moj j : ubogi otrok, da ti pokažem s i kakšnimi nevarnostmi je zdru-l I žena tvoja pot, kakšni nesreči; |zreš v obraz! Ce greš in prebi-; ješ eno noč v onih zaporih —i i dobro me poslušaj — tedaj ri-j ■ skiraš svojo čast, ono nežno, ! delikatno čast in sreča ter vse ; življenje tvoje v bodočnosti je i odvisno od tega."
i "Toda tudi čast in celo živ-; ljenje Jacquesa je v nevarno-' sti."
I "Ubogo, nepremišljeno de-1
i kle! Ali si prepričana, da te!
on sam ne bo obdolžil radi tvo-|
ijega riskiranega koraka?"
! "On?" i 1 I "Možje so že taki; včasih jih|
! razdraži največja udanost." |
i "Naj bo tako! Raje bom pre-|
nesla krivična očitanja od stra-!
ni Jacquesa kot pa zavest, da'
nisem storila svoje dolžnosti.";
Gospod Chandore je začel j obupavati.
"In, Diana, če bi te prosil,! j namesto da bi ti zapovedoval? j j Kaj če bi tvoj stari oče padel1 'pred teboj na kolena in te pro-' j sil, da nikar ne naredi usode-' ; polnega koraka?"
"Strašno bolest bi mi povzro-j čil, dragi dedek, toda vse bi bilo
i
zaman, kajti jaz se moram: ustavljati tvojim prošnjam in j prezirati to pot tvoja povelji." j
"Neizprosna je!" kriči stari gospod. "Nič je ne gane!" Kon-| čno pa spremeni svoj glas in reče:
"Končno pa, kdo je gospodar v hiši?"
"Dragi dedek, prosim." ' Ker te nobena stvar ne gane,
meni, Diana pa še glasneje ponavlja :
"Jaz moram iti, da pregovo-; rim Jacquesa, da metodam, ka-rim sedaj sledi, mora podleči. Pregovoriti ga moram, da izreče besedo, predno bo zaslišanje končano."
"To' ni tvoja zadeva, otroki moj," reče stari gospod.
"Oh!"
"To je zadeva njegove matere markize Boiscoran. Ako je Blangin obljubil, da naredi us-1 lugo za tebe, jo bo naredil tudi za njegovo mater. Naj gre markiza in prečuje noč v zaporih.] Jaz nimam popolnoma nič pro-| ti temu. Njena dolžnost je da j obišče svojega sina in govori z njim."
"Toda jaz dobro vem, da Jacquesa ne bo pregovorila."
"Misliš, da imaš ti več vpliva! nad njim kot njegova mati?"
"To je nekaj čisto druzega,i dragi atek."
"Kaj te briga!"
Chandore je bil še vedno pozi-1 tiven, da ne sme dovoliti sestanka; toda začel je poslušati na argumente in to je že nekaj po-' menilo. (
"Nikar ne sili v mene, dragi otrok," reče Chandore. "Jaz ! sem stvar dobro premisli! in ■ zagotavljam ti—"
vem delu, dasi je pripravljen za najhujše. Naredil je sledeči načrt: jutri zvečer ob 6. uri boste vi korakali mimo zaporov. Vrata bodo odprta in Blangino-va žena, katero dobro poznate, ker je bila svoječasno v vaši službi, bo stala pri vratih. Ako vas ne bo nagovorila, tedaj korakajte kar naprej, kajti nekaj nepričakovanega se je zgodilo. Ako vas pa nagovori, tedaj se ji približajte, sama. Peljala vas bo v malo izbo, ki se nahaja takoj poleg njene. In tam ostanete, dokler vas Blangin, najbrž pozno na večer, ne popelje v celico, v kateri se nahaja gospod Boiscoran. Ko bo pogovor končan, se vrnete v malo sobo, kjer bo za vas pripravljena postelj, i kajti prenočiti morate v ječi, in to je najtežji pogoj, katerega je stavil. Zaporov do druzega jutra ne smete zapustiti."
To je bilo seveda strahovito, toda po kratkem premisleku vzklikne Diana:
"Naj bo! Jaz sprejmem pogoj. Gospod Mechinet, povejte Blanginu, da sem zadovoljna."
Da je Diana sprejela vse pogoje, katere je stavil ječar Blangin, je bilo seveda popolnoma naravno. Toda vprašanje, če bo tudi gospod Chandore privolil v to. Ubogo dekle je to tako dobro razumelo, da je bila prvič v življenju nekako razočarana v navzočnosti svojega 3tarega očeta. Obotavljala se je, pripravila je svoj mali govor in izbirala besede z največjo skrbnostjo. Toda kljub vsej njeni izurjenosti, kljub dovršeni umetnosti, s katero je ; pripravila svojo nenavadno za-'htevo, pa je gospod Chandore, i ko je razumel njeno prošnjo, že vzkliknil:
"Nikdar, nikdar, nikdar I"
Stari gospod se najbrž še nikdar v svojem življenju izrazil tako odločno ift končno veljavno, Njegove obrvi niso bile še I nikdar tako naježene. Običaj je bil, da kadar je njegova vnu-i kinja imela kako zahtevo ali ka-i ko prošnjo, da je mirno rekel ! "ne," toda iz oči mu je zrl od-1 govor "da."
"Nemogoče je," ponavlja go-j spod Chandore in to z glasom, i o katerem se je čutilo, da ne tr-j pi nobenega ugovora.
Odkar se je pripetil nesrečni dogodek, je stari gospod seveda storil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi Diani pomagal. Njena volja je bila njegova volja. Kaj več je mogel še narediti za njo?
Ne da bi vedel, kaj namerava z denarjem, ga je Diana vprašala za dvajset tisoč frankov, in dal ji je denar, dasi je bilo to povsod ogromna svota, zlasti v mestu Sauveterre. In pripravljen je bil ji dati še enkrat toliko ali še dvakrat več, ne da bi jo vprašal zakaj rabi denar.
Toda da Diana zapusti svojo hišo ob šesti uri zvečer, ostane zunaj preko noči in se vrne šele prihodnje jutro —.
"Tega nikakor ne morem dovoliti," je ponavljal.
In Diana naj preživi eno celo noč. v zaporih v namenu, da j se dogovori s svojim zaročen-I cem, ki je bil obtožen požiga in ! umora, da ostane tam sama vso | noč, izročena na milost in nemilost ječarja, tega surovega moža —.
"Tega nikdar ne dovolim!" zakliče ponovno stari gospod.
Diana je pa ostala mirna in je pustila, da je šel vihar mimo. Ko je njen stari oče umolknil, reče Diana:
"Toda jaz moram iti!"
Gospod Chandore zmaje z ra-
Mechinet je videl svoj padec. Ko se je enkrat podal milim prošnjam Diane, ni mogel več nazaj* Moral se je podati drugič in tako je bilo naravno, da bo zanaprej sledil vsem njenim zahtevam.
"Ne, ne," reče, "ne hodite tja, gospodična. "Blangina nikakor ne boste prepričali, da mu ne preti nobena nevarnost, niti nisem prepričan, da imate dovolj denarja, da bi ga podkupili. Jaz sam bom osebno govoril z njim."
"O, gospod!" vzklikne Diana. "Kako vam morem kdaj —."
"Koliko naj mu ponudim?" vpraša sodnji zapisnikar.
"Kakor pač veste — ponudite kolikor hočete!"
"Torej, gospodična, jutri ob istem času vam. prinesem na ravno ta prostor odgovor."
Mechinet je odšel. Diana je bila tako radostna isti večer in ves drugi dan, da so se staraj markiza in obe teti neprestano! vpraševale:
"Kaj neki ima ta otrok?"
Diana je pa bila prepričana, da predno bo minilo štiri in, dvajset ur, da bo lahko gledala > Jacquesu v obraz in govorila z njim. In neprestano je ponavljala besede:
"Upam, da bo Mechinet to- j čen!"
In bil je. Točno ob deseti uri je odpahnil vrtna vratica, ravno tako kot prejšnji večer in takoj rekel:
"Vse je v redu!"
Diana je bila tako silno razburjena, da se je morala nasloniti na drevo.
"Blangin je privolil," nada-; ljuje Mechinet. "Obljubil sem; mu šestnajst tisoč frankov. Mo-i goče je preveč?"
"Premalo."
"In zahteval je, da dobi izplačano v zlatu."
"Dobil ga bo."
"Nadalje stavil še druge pogoje glede pogovora z Jacque-som, in mogoče se vam bodo zdeli nekateri pogoji pretežki."
Mlademu dekletu je zopet narastel pogum.
"Kakšni so ti pogoji?"
"Blangin je skrajno previden, da ga ne zalotijo pri njego j
V BLAG SPOMIN
PETE OBLETNICE SMRTI NAŠE NEPOZABLJENE SOPROGE IN MATERE
Frances Zurga
ki je za vedno zatisnila svoje mile oči 6. januarja, 1937.
Pet že let nam grob Te krije, kar v večnost se podala, lepši zdaj Ti sonce sije, vsem v spominu si ostala.
Truplo tam na božji njivi v srrobu hladnem zdaj trohni, duh pa Tvoj v neminljivi slavi raja še živi.
Žalujoči ostali:
MATHEW ZURGA. soprog. JOSEPH, LOUIS, MATHEW, PRANK,
WILLIAM, sinovi. FRANCES HORVATH, JANE TREN-TEL, MARY ROSE, hčere.
Cleveland, O., 6. januarja, 1942.