Političen list za slovenski narod.
Po poStl prejema« veljA; Za celo leto predplaoan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemati relJA: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za oetrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošLljan velja 1 gl. 20 ki-, veo na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija, Semeniike ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vrednlštvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.

V Ljubljani, v četrtek 25. septembra 1884.
Letnik XII.
Crovor gosp. Svetca o kranjski liraiiiliiici.
{V četrti seji deželnega shora 23. sept.)
(Dalje.)
Prašali me boste, častita gospoda, kake pravice pa vendar ima društvo, ker društvo ja tukaj in gospodari 8 premoženjem.
Moja gospoda! Društvo ni druzega, kakor oskrbnik tega premoženja, oskrbnik pooblaščen po postavodajalou, pooblaščen s pooblastilom, ktero je izraženo v hranilničnem regulativu in v hranilničnih pravilih; to je pooblastilo, po kterem se ima društvo ravnati pri oskrbovanji tega premoženja. Ali po-stavedajalec, ki je dal to pooblastilo društvu, si je pridržal za važne reči vedno nadzorovanje društva; društvo stoji p®d vednim nadzorstvom, ktero je v ta namen odločil postavodajalec. Dovoljujem si prebrati dotični § 27. regulativa ki se glasi:
„Alle Spartassen unterliegen der Aufsieht der Staatsverwaltung, welche sich hauptsiichlich auf die unaTi«gesetzte uod sorgfiiltige Ueberwachung ihrer Verroogensgebarang und auf die genaue Befolgung der in diesem Eegulativ enthaltenen allgemeinen und der in den einzelnen Statuten ertheilten be-sondern Vorschriften zu beziehen hat."
T^raj društvo je pod nadzorstvom izrečenim v regulativu.
Moja gospoda! Postavodajalec, ki je izdelal pravila, si je pa pridržal tudi pravico, da sme te pravila prenarediti.
Omeniti moram še nekaj; postavodajalec namreč, kteri je izdelal regulativ, je ob enem ukazal, da se imajo pri vseh hranilnicah po tem regulativu ravnati. Dovoljujem ei brati začetek tega regulativa, ki slovi tako:
„Laut Decretes der h. k. k. vereinigten Hof-kanzlei von 26. Sept. 1844, Z. 29304 haben Se. Majestilt mit Allerhochster Entschliessung von 2. Sept. 1844 das nachstehende Kegulativ fur die Bil-dung, ;Einriehtung und Uebervvachung der Spar-kassen mit dem Beisatze zu genehmigen geruht, dase sich kiinftig nach diesen allgemeinen Grund-
siitzen fur Sparkassen genau zu benehmen sei; da-her unter Einem die Einleitung getroffen wird, dass sich die hierlands bereits bestehenden Sparkassen in Laibah und Klagenfurt in Uebereinstimmung setzen."
Toraj postavodajalec je izrekel ukaz, da se imajo pravila ravnati po regulativu. Kranjska hranilnica je takrat obstala že svojih 20 let in imela svoja pravila. Ta pravila so se vsled regulativa morala prenarediti in v soglasje djati z regulativom.
Postavodajalec si je tudi izrekoma pridržal pravico, prenarejati kadar bo treba pravila, in paragraf, ki se na to ozira je § 31. glaseč se:
„Die Landesstellen werden dariiber wachen, dass sich die bestehenden Sparkassen binnen Jahres-frist mit den Bestimmungen der gegenwiirtigen Vorschriften in Uebereinstimmung setzen. Sollten Aus-nahmen sich als nothwendig darstellen, so sind die-selben hoheren Orts anzusuchen."
Toraj postavodajec ima pravico vsaki čas pravila prenarediti in dolžnost hranilnic je, svoja pravila po tej prenaredbi vravnati. Hranilnice nimajo nobene pravice prenaredbam vstavljati se, one se morajo nepogojno podvreči, ali pa nehati.
Sedaj pa vprašam, moja gospoda! kdo je postavodajec ?
Tisti čas, ko je izšel rogulativ, bil je vladar; državni vladar izdal je postavo.
Dandanašnji, odkar je državni vladar podelil svojim narodom vstavne pravice, pa je postavodavec vladar z državnim ali deželnim zastopom, toraj v tem primerljeji se ima s tem vprašanjem baviti, država ali dežela.
Pravice državnega zbora, moja gospoda, in njegovo področje, kakor Vam znano, določuje državni osnovni zakon v državnem zastopu od 21. decembra 1. 1867, tam je področje državnega zbora označeno v točki 11. in sicer tako, da je vsaka agenda, ki spada pred državni zbor z imenom ali taksativno našteta.
Moja gospoda! in v tem taksativnem naštevanji ne nahajate nikjer hranilničnih zadev. § 12. te osnovne postave pa pravi:
„Karkoli v predstoječem paragrafu ni pridržano državnemu zboru, to spada v področje deželnega zbora."
Toraj gospoda moja, je očitno, da hranilnične zadeve, zlasti prememba regulativa, spada v področje deželnega zbora.
Moja gospoda! Pa še drugi razlogi so, iz kterih jaz trdim, da regulativ in njegova sprememba spada v področje deželnega zbora; in to prvič: hranilnice imajo namen uboštvo zavirati, imajo namen zavoljo tega vživljati in množiti varčnost in delavnost in tako v okom priti revščini. No in to vemo iz lastne skušnje, da ubožne reči spadajo v področje deželnega zbora. Pa tudi po našem deželnem redu spada ta reč v področje deželnega zbora in to po § 20.
Eazložil sem Vam že, da po svojem namenu je hranilnično premoženje deželno premoženje, ker je namen služiti lokalnim in deželnim namenom, namreč, dobrodelnim in občno-koristnim in § 20. deželnega reda pravi:
„Deželni zbor skrbi, da se ohrani deželnih vsta-nov (domestikalno premoženje) in druga deželna imovina, ktera je po svojem začetku ali po svoji odmembi lastnina kranjske vojvodine, ter da se ohranijo zaloge in naprave, ktere so se osnovale ali se zakladajo iz vstanovnih ali deželnih novcev."
Slišali ste, moja gospoda, da je iz tega ozira državna vlada tudi vstanove izročila deželi in tukaj zastran rezervnega zaklada imamo, kakor sem razložil, ravno te namene. Vpraša se zdaj, ko se vpelje deželno nadzorstvo zastran rezervenega fonda, ali bo to morebiti kaj spodtakljivo, ali neljubo državni vladi? jaz mislim nikakor ne! zakaj državna vlada ima ravno tisti namen, namreč čuvati nad tem, da se s tem premoženjem po regulativu in po pravilih ravna; in ako se vpelje deželno nadzorstvo, najde deželna vlada le nekega pomagača pri tem poslu, ki je namreč ne zavira, ampak le podpira. Ali morebiti poreče kdo, da to ni lahko združljivo, da bi državna vlada in ob enem deželni zastop hranilnico nadzoroval.
Moja gospoda! Tukaj mi pride ravno na po-
7.
LISTEK.
Mladega GaSpaija življenje in trpljenje.
Prosto poslovenil I. S. G o mb ar o v.
(Dalje.)
Bilo je jesenskega jutra in gosta megla jo ležala po Dravinski dolini. Mrzel veter je vleket čez polje, dokler ni megleno odeje pretrgal ter je solnce prijazno in jasno posvetilo, da se je tisoč iu tisoč rosnih kaplic po travi lesketalo. „To je dobro! oče, pravi Gašpar iu svojo prtljago bolj pod pazduho stisne; zdaj bova laglje šla do Maribora, ker ljubo solnce sveti. Zdi se mi, kakor da bi prav zavoljo mene posvetilo in so veselilo, da grom v šolo." Oče na to samo prikimajo v znamenje, da jim je prav Gašparjeva zadovoljnost. Tako sta šla urno po cesti in oče mu je še marsikteri dober nauk za dijaško življenje podal; toda vselej kratko in jedrnato brez nepotrebnih besedi.
„Tam-le jo Maribor", zakliče Gašpar in obstoji; kajti ko je zagledal mesto, ki jo v večernem žaru
tako lepo me<l vinskimi goricami ležalo, utripalo mu je mlado srce hitreje in glasnejo. Vkljub veselju bi mu vendar kmalo skrivna solza oči zalila, kajti misel: „kako bode se tebi tukaj godilo?" se mu je vsilila, in le bodočnost bode mu to vprašanje odgovorila.
V Magdalenskem predmestju obstojita z očetom pred malim hramom. Ondu je stanoval krojač, s kterim so se oče že poprej pogodili za stanovanje. Šla sta po tesnih in temnih stopnjicah navzgor ter prideta do vrat, skoz ktero sta slišala grozen krič. In kar sta videla, ko sta vrata odprla, ni Gašparju čisto nič dopadlo.
Soba je bila velika s tremi okni in potrto pečjo; stene in tla pa so bile tako umazane, da se jo vse kar črno zdelo. Krojač, majhen mož, škiljastih oči in kuštravih las, je ravno sedel pri svojem delu, in so krepčal z zraven stoječo steklenico žganja. Njegova žena z nekakšnimi čudnimi cunjami oblečena je kuhala večerjo, trije umazani paglavci pa so se valjali po tleh, da je bilo težko uganiti, ali otroci mažejo pod ali pod otroke. Na nekem stojalu, ki je menda nekdaj bilo kanape, ležal je raztegnjen suh dečko z dolgimi lasmi in še daljšo pipo in je bral
v oglodanih knjigah, ki si jih je menda iz kakošne knjigarne izposodil; pri majhni mizi pa sta sedela dva druga manjša fanta in sta na karte igrala. Govorila sta malo, a kdor jima je v obraz pogledal, videl je, kako so se njima oči žarile, ter usta in roke krčevito tresle. Dasiravno sta le za drobiž igrala, bila sta vendar že v oblasti tiste grozne strasti, ktere se vsak lakomen igralec naleze. Eden je ravno zgubil in zato je grozno klel, s pestjo ob mizo in z nogo ob tla bil, kakor bil bi pijan. Zraven teh je bil še jeden fant v sobi, ki pa je sam pri oknu sedel in mirno gledal v knjige, ki so pred njim ležale. To je bil ljubeznjiv fant z odkritosrčnimi očmi, sicer revno pa snažno oblečen. Ti štirje dijaki so bili že pri mojstru Klavžu v stanovanji, Gašpar je bil peti.
So pač čudne razmere s takšnimi dijaškimi gospodarji. Ubogi otrok s kmetov se nadja, da najde v mestu dobre ljudi, ki bodo ga z veseljem sprejeli in za majhno plačo lepo oskrbovali. Gospodar pa si misli: jaz bom prav dosti dosti dijakov najel, da mi najemščino, če ne vso, vsaj večinoma plačajo; in mesto da bi oni pri njem jeli, je on pri njih, svoj zaslužek pa porabi za žganje, tobak in veselice.
Kaj pa strah in red, pobožnost in poštenje?
moč štatut, ki ga je dežlni odbor v sporazumljenji s slavno vlado izdelal za „Oollegium Marianum" (Veselost na desni); ta štatut je vstanovljen v sporazumljenji z deželno vlado in v § 15. stoji:
„Visoka C. kr. deželna vlada kot vstanovno ob-lastvo, kakor tudi slavni deželni odbor smeta se vsaki čas, bodi-si osebno, bodi-si po kakem poslancu prepričati o stanji in notranji opravi sirotišnice, kakor tudi o telesnem in duševnem napredku vsta-novljencev, o njihovem odgojevalnem in učnem vspehu, imata toraj pravico, da zavod vsak čas oglodata, in da sta navzoča pri šolskem poduku in pri drugih opravilih vstanovljencev." (Klici na levi: Čujte, čujte!)
V motivih sem bral, da se je ta paragraf sprejel, da ne bo kake dvombe; pravi se, sicer se samo po sebi razume, da ima vlada nadzorstvo; ali da se ne bo mislilo, da se morebiti s tem, da deželni odbor nadzoruje, kaj hoče nasprotovati deželni vladi.
Moja gospoda! Eavno tako je pri tem nadzorstvu, kterega moj načrt predlaga za rezervni fond hranilnice.
(Konec prih.)
Slovenščina v srednjem lekn.
Iz Celovca, 23. sept.
Čehom se je očitalo, čemu oni zahtevajo veljavo češčine po celi deželi, češ, da sta tudi na Štajar-skem in Tirolskem dva jezika, pa Slovenci vendar ne zahtevajo, da bi morali tudi uradniki na gorenjem Štajarskem slovensko znati. Na to odgovarja „Po-litik", da se pravica slovenščine na Štajarskem ne more primerjati s pravico češčine na Ceskem, ktera je bila nekdaj v čeških deželah državni jezik, kakor je bila nemščina državni jezik na Štajarskem
Dobro, da „Politik" ne govori nič o Koroški, sicer bi jo mi lahko zavrnili in rekli, da je bila tudi na Koroškem nekdaj slovenščina državni jezik. To nam jasno spričuje neka listina ki se je našla v Vetrinjskem samostanu, kjer se bere, da koroški vojvoda ni zavezan z nemškim cesarjem občevati v drugem je ziku, nego v slovenskem. Da so koroški voj vodi v srednjem veku govorili večinoma slovenski priča nam tudi to, ker so nekteri iz njih svojim sinovom dajali čisto slovanska imena. Tako berem v življenji sv. Heme, da je bil sin koroškega vojvode Arnulfa, poznejšega nemško-rimskega cesarja, po imenu S ven to vid, t. j. Sv. Vid. Tistim veli-kašem sploh ni bilo toliko za nemški jezik, ampak več za katoliško vero; zato so podpirali latinščino, slovenščina in nemščina pa sta bila bolj dva jezika za „vsakdanje potrebo". Še le za časa centralizacije cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa zamore se govoriti o nekakem „nemškem državnem jeziku". Takrat se je morala pa tudi Češka ukloniti pod veljavo edinozveličavne nemščine; in zato Čehi nimajo nobenega vzroka, hvaliti se, da je njihovi jezik kaj več veljave imel od našega. Mi gotovo češkim bratom ne zavidamo sreče, da bi se zopet polastili celega češkega kraljestva. Oporekati pa
moramo proti temu, ako se hočejo na konja speti s tem, da nas izdajajo!
Če je bila na Koroškem slovenščina še v srednjem veku državni (deželni gospodovalni) jezik, potem e jasno kakor beli dan, da se nemška prevaga ni vrinila s pomočjo meča in hrabrosti, ampak s prisiljevanjem Nemcev, z omamljenjem in tolaženjem Slovencev, s šolami itd. Slovenski rod na Koroškem se še zdaj ne čuti podjarmljenega, njemu se vsa germanizacija vidi le neka oportunska stvar, v ktero sam „privoli". Nemški „nase]jenci" so namreč dobili večino, pa ostanejo vendar »naseljenci"; da bi pa domačini zato morali molčati, koroškim Slovencem ne gre v glavo, naj bi o politiki prav nič ne razumeli. Deželni ali recimo „dr-žavni" jezik za Korošce je toraj po starih pravicah slovenski, v kterem so prisegali koroški vojvode še v 14. in 15. stoletji.
Če bi toraj Pražka „Politik" tudi o nas Korošcih pisala, kar je pisala o Štajarcih, da je naš „državni jezik bil od nekdaj nemški", potem bi morali proti temu odločno oporekati. Mi koroški Slovenci smo bih le vsled absolutizma potisnjeni v manjšino. Še nas pa je 120.000, in ako prav in pošteno štejemo, tudi 130.000. Kje so pa tisti tisoči, ktere so nam leto za letom ponemčili v Celovcu, Velikovcu, Beljaku, in drugih mestih, nadalje po ljudskih in srednjih šolah?? Dajte nam le 20 let narodne šole in uradnije za vse slovenske prebivalce, in potem zopet štejmo! Preverjen sem, da je v 20 letih polovica Koroške zopet slovenska!
Politični pregled.
v Ljubljani, 25. sept.
Ifotranje dežele.
Koroški deželni »hov pričel se je 22. sept. z navadnimi ceremonijami. Odprl ga ja deželni predsednik Schmid-Zabierow z ogovorom, v kterem je povdarjal, da bo delovanje deželnega zbora ravno tako plodonosno za deželo letos, kakor je bilo lansko leto. Pred vsem si bo pa deželni zbor prizadeval, ljubi mir v deželi ohraniti, po kterem se Koroška sedaj odlikuje. Na to se je oglasil novi deželni glavar dr. Erwein, in je z veseljem priznal, da se je Koroška vedno držala napredka, če tudi se je tu pa tam nekak nasproten veter včasih čutil. Deželni mir se pa vsled tega ni kalil. Slovenci in Nemci si skupno prizadevajo izogibati se narodnostih prepirov, ker dobro vedo, da bi bil to nazadek v ku turnem oziru. Taki boji ločili bi ljudski živelj, ki je že stoletja združen. Dr. Erwein končal je svoj govor s trikratnim „hoch" na presvitlega cesarja. Da je ta govor popolnoma z nemško barvo namazan, se mu vidi že na prvi pogled. Zakaj pa nič ne omenja o nasilstvu, kteremu so ubogi Slovenci po Koroškem duševno in telesno razpostavljeni! Ali mar to ni nasilstvo duševno, da se slovenski otroci tlačijo v nemške šole in ali to ni nasilstvo telesno, da so v Velikovcu on-dašnji Prusjani našemu rojaku gosp. Hočevarju obljubili, da ga bodo vstrelili, ako se bo tolikanj z volitveno agitacijo pečal!
Predlog dr. Herhsta o razločitvi čeških in nemških okrajev v Čehah izročil se je občinski komisiji, kar kske Nemce silno jezi, kajti v tem koraku, da se predlog ni izročil posebni komisiji v pretres, že vidijo njegov poraz. To pa
ni še vse. „N. fr. Pr." pravi, da se v Herbstovem predlogu nikjer nič ne bere o razkroji Čehov v dve samostalni polovici in bi bila toraj dolžnost vlade določno izreči se, kaj ona v tej zadevi misli. Vse to nam potrjuje resničnost opazke, ktero smo o tem predmetu nedavno izrekli, da Herbstov predlog ni prav nič druzega nego prst, kterega naj bi jim Čehi ponudili, da bi Nemci potem za celo roko zgrabiti zamogli ter tirjali razkroj češke kraljevine.
K bivšemu gorenje-avstHjakemu de^el-nemu jrtovar/te dr. Eignerju podala se je de-putacija ondašnjih liberalnih učiteljev. Taisti je dr. Eigner pred vsem drugim na srce pokladal v šoli posebno na to gledati, da se mladina privadi „lju-bezni do resnice", t. j. da ne bo lagala! Obče znano je, da otroci iz raznih vzrokov posebno radi lažejo. Da se je pa ravno dr. Eignerju tako priporočilo posebno za Gorenjo-Avstrijo potrebno zdelo, kjer je tako rekoč cvet liberalnega učiteijstva nastavljen, je pa vendar nekoliko čudno in kolikor toliko kaže na nezdrav zrak v ondašnjih šolah.
Nemškim liberalcem že zopet ni prav, in se „N. fr. Presse" silno togoti, kako da zamorejo tirolski in predarlski nemški poslanci, med kterimi je bilo tudi nekaj čeških in poljskih državnih poslancev, toliko predrzni biti ter Avstriji in njeni vladi, ob enem pa tudi Čehom in Poljakom napi-vati. Posebno pa jo je spodbodla napitnica sicer liberalnega deželnega glavarja grofa Belrupta, ki je tudi svojo čašo na skupno, veliko in mogočno Avstrijo povzdignil; N. fr. Pr." tolmači si v svoji zagrizenosti takošno izraževanje domoljubja v navzočnosti nekterih levičarskih poslancev za draženje poslednjih. Zakaj? Ali ni tako pripoznanje silna, gorostasna sramota! ? Kako bi se le pravi Avstrijan v avstrijski družbi zamogel čutiti izzivanega (draže-nega), kadar se na Avstrijo in nje srečno bodočnost napija, ako mu je Avstrija kaj pri srci, ako nima dotični izdajske krvi v njem? Kdor se meni izzivanega pri napitnici na avstrijsko bodočnost in sedi na častnem mestu v državnem zboru, zasluži, da bi ga beriči od ondot iztirali in pred porotnike postavili, kajti tak človek kaže, da nima dobre vesti in kriv je veleizdaje, kar o avstrijskih veliko-nemeih sploh velja, ki na liberalni evangelij prisegajo in naj bodo taisti v Ljubljani, na Dunaji ali pa v Li-berci na češkem ali kjer si bodi. Izdajice so in iz-dajice ostanejo, kajti vsak vik in vsak korak, kterega napravijo, ovaja jih in njih mišljenje.
Vnanje države.
Več nego stotisoč ljudi pobegnilo je iz JVa-polja, največjega mesta laškega kraljestva, ktero ima nad 400.000 prebivalcev, iz samega strahu pred kolero, ktera sedaj od dne do dne znatno pojema, o čemur so se naši čitatelji tudi že sami lahko iz telegramov prepričali. Pobrala jih je kolera do sedaj precej; natančno število mestjanov, ki so za kolero pomrli, pa vendar-le še ni znano. Vojakov napadla je 210 mož, in pomorila 76, drugi so ozdravili. Napolj bi pač ne bil nikdar tolike žrtve koleri dajal, ko bi ljudje ne bili toliko vraževerni ondi. Eekli smo že, da zdravnike za bitja višje vrste, tako nekako za čarodeje smatrajo in se jih vsled tega ogibajo, kar se le da, kjer se jih pa ne morejo ogniti, ondi jih pa s surovo silo napadejo in prepode. Ko so konec
avgusta prvokrat zdravniki revnejše in najbolj nesnažne u ice po Napolji iz zdravstvenih ozirov pre-iskavati hoteli, napadla jih je vražja druhal in s silo odgnala. Na to pa so steknili Napolitanci skupaj glave in jeli iz teh dogodkov — „Ioterijske številke sestavljati" — za loterijo. Pri Napolitancih namreč ima vsaka reč svoj pomen, svojo številko, le prav vganiti jo je treba. Za zdravnike, bitja višje vrste premagati, mora edino le 90 biti, kolere obvarovala jih je dotlej Madonna, in to pomeni 8. Stavili so v loterijo dve številki, in časniki poročajo, da je tedaj laška loterija v južni Italiji blizo dva milijona lir
Oh, kako malo je takih, ki bi na to gledali. Pa o tem bi se dalo celo dolgo poglavje pisati, žalostno, da bi se lahko zjokali. Naj tedaj zadostuje to, kar smo slišali o Gašparjevem stanovanji.
V. Poglavje.
Podoba usmiljenega gospodarja, dijalcov, hi bojda vse is ljubezni do hliSnjega stori, in zraven še nekaj o spridenih dijakih. Oboje bolj žalostno, kakor veselo.
„Aha, zdaj ste prignali svojega dečka", pozdravi krojač prišleca ter dene delo na stran. „Pri nas se bo gotovo hitro privadil. He, Ludovik, se zadere nad suhim dijakom na kanapeju, vstanite in naredite prostor, da se zamorejo ptnji ljudje vsesti."
• Študent se počasi vzdigne in gre k igrajočima.
„Toraj vsedite se, govori dalje krojač. Vidite, oče, pri nas je vse po domače. Mi vsi jemo skupaj, prebivamo skupaj in spimo skupaj; vse lepo mirno in veselo. Ker ravno od spanja govorim, moram vam takoj povedati, da dijaki spijo v zadnji hiški, kjer ste dve veliki lepi postelji. Imajo zadosti prostora, samo kavsati se ne smejo. Po dnevu so fanti tii v leoji sobi, in kakor vidite, lahko dela, kar kteri
hoče, jaz nobenemu nič ne rečem, saj morajo sami znati, kedaj se imajo Kaj učiti in kedaj se utegnejo igrati. In da pridemo do glavne reči. Vi hočete fantu z doma hrano pošiljati? Je že prav, čisto prav! Morate pač v redu prinašati špeha, masla, jajc, moke, kruha in parkrat z vozom pripeljati krompirja in zeljnjih glav. Vi ne verujete, kako študenti radi jedo. Moja gosp4 mora celi dan kuhati, da ne stra- ■ dajo. Ko bi se človeku fantje ne vsmilili in ko bi jih iz ljubezni do starišev ne imel, nobenega bi v stanovanje ne vzel; kajti dostikrat moram še od svojega dostavljati, da imajo zadosti. Pa, moj Bog, kaj bi ubogi dijaki začeli, ko bi ne bilo usmiljenih ljudi, kteri jim pomagajo!"
Suhi študent se po teh besedah tako strašno zakrohoče, da po celem hramu odmeva.
„No, kaj pa ta krohot?" vpraša krojač in osorno pogleda Ljudevita.
„Ej, ne dajte se motiti", porogljivo odgovori. »Vaše usmiljeno srce v resnici take hvale potrebuje, kakor ste jo zdaj sami izrekli."
„Nagajive dijaške čenče!" se odreže krojač. „Ni vredno, da bi jih človek poslušal. — Toraj oče, zarad hrane je vse v redu. Kaj pa za stanovanje?
Za to bom vam čisto malo računil, ker se mi fant dopada, le jeden goldinar vsak mesec."
To slišati zavrti se gospA krojačeva na peti, stopi pred krojača in zavrešči: „Kaj, samo jeden goldinar? Misliš, ti stari norec, da bom jaz vsakemu pritepenemu kmetskemu fantalinu za jeden goldinar pokorna služabnica? Kdo pa more postiljati, pometati, kuhati, snažiti in vse v redu imeti, če no jaz? In vse to za bori goldinar! Za goldinar na mesec si le iščite drugo gospodinjo."
„No, koliko pa zahtevate?" vprašajo Gašparjev
oče.
„Dva goldinarja vsak mesec; po zimi pa še za drva in luč kaj posebej. Če vara to ni po volji, pa le kje drugej stanovanje iščite."
„Je res veliko, odgovarjajo oče in segajo po svoj klobuk; vendar bom vara tudi toliko pošteno plačeval, če bo se le Gašparju dobro godilo." Potem so vstali in se poslovili, kajti odločili so se ponoči domov iti, da si prihranijo, kar bi morali v krčmi za prenočevanje plačati.
„Očc, naj še grem nekoliko z vami", prosi (ilašpar in oče mu prikimajo.
„Ne zamerite mi, oče, začne Gašpar, ko na
ambosol-stavcem izplačala. Ko so ljudje denar potegnili, napravili so gostijo, kjer so celo popoludne plesali, jed i in pili. Drugo jutro je bila huda ura; komaj se je nevihta polegla, že je blizo 40 veseljakov za kolero zbolelo. Okoli malega Šmarna so zopet v loteriji dobili; kar je bilo zdravih, napravili so zopet veliko veselico, pri kteri je imela nezmernost prvo besedo in kolera se je kvišku spela, da je bilo groza. Konečno so se nevedneži vendar-le prisilili, da so jeli sami sebe in ulice snažiti in zmerno živeti, in kolera — pojema.
ScMH»er, pruski poslanik pri sv. stolu, je zopet na potu v Eim, kamor bo menda še ta teden došel. Žal, da se mož tudi sedaj povrne na važno svoje mesto s praznimi rokami — tlako delat; kajti Bismarku na spravi med katoliki na Nemškem in Eimom ni prav nič ležeče ter on še vedno nemške katolike za najhujše-sovražnike vlade smatra. To se ve, da bo tako dolgo trajalo, dokler bodo liberalci dobri prijatelji Bismarka ostali; kakor hitro pa mu ti svojo podporo odmaknejo, jel se bo Bis-mark zopet kato ikom dobrikati in bo po svoji stari navadi zopet nekaj pogodeb v Eim poslal, ki bodo pa že a priori tako skovane, da Vatikanu ne bo nikjer mogoče za-nje prijeti. Zarad takih okolišin na zboljšanje razmer za katolike na Nemškem pač ne bo poprej misliti, kakor tadaj, kadar bodo Bismarku zvonovi zapeli smrtno pesem in se bo morda kdo drugi bolj spravljivega značaja vsedel na imenitni stol nemškega Lanclarja. Dokler bo imel pa Bismark državne vajete na Nemškem v rokah, tako dolgo ni misliti, da bi Prusija odjenjala, ker ji ravno resnobne volje manjka. Koliko so se nadjali vsi, kterim so žalostne nemške razmere pri srci, da se morda vendar Schlozerju pred svojim odhodom v Eim 'kaj vspešnega naroči, pa nič, prav nič! Odšel je, kakor je prišel, s praznimi rokami.
Iz Bruaelja je jel nek čuden veter vleči, ki ima močan duh po letu 1830. Framasoni in liberalci so silno razkačeni zarad novih od kralja potrjenih šolskih postav, ki bodo v kratkem zagledale svitlobo. Nikakor ni vse tako gladko, kakor je liberalni župan Buls poročal in najmanj je pa liberalcem in njihovim časnikom res kaj mar, da bi se stvar dobro in po mirnem potu rešila. Ko bi tem ljudem v resnici kaj mar bilo za mirno življenje s svojim bližnjim, ne bi po svojih listih hujskali že celo proti kraljevi vladi, o kteri pišejo, da ne velja nič in republiko priporočajo. Tako nam javi telegram iz Bru-selja, da je vlada podpisala ukaz na izgon ravnatelja lista ^National", ker je na presilen način republiko po svojem listu priporočal. Kričeča druhal vali se na večer po mestu in ima redarstvo polne roke dela, da jo razprši vsaksebi. Na 23. septembra praznovali so spomin na vstajo leta 1830. Zbirali so se pred spominkom v tisti revoluciji padlih, ter so jim velikansko demonstracijo napravili. Kakor ob takih priložnostih liberalci niso srečni, če ne zabavljajo čez klerikalce, tako so se tudi ondi te vrste koprive posebno košato repenčile. Eaznašali in kar razsipali so se v republikanskem duhu tiskani listi, vsled česa so dva vrednika republikanskih listov zaprli. Veliko in silno odgovornost nakladajo si liberalci in republikanci po svojem divjem sovraštvu do katolikov sploh, do duhovščine pa še posebej in težak bo odgovor, ki ga bo ob svojem času zgodovina tir-jala za lahkomišljeno ravnanje z ognjem revolucije.
Nekaj grozovitega poroča se zopet iz Londona. Irski „Invicibles", delajo priprave, s kterimi bodo zopet začeli na debelo moriti, kakor so že lansko leto poskušati mislili. Svoj peklenski posel mislijo pričeti že konec oktobra, kedar bo jela nastopati tista gosta megla, ktero bi človek najlagje rezal. Namenili so pomiriti nekaj dostojanstvenikov, ki so v visokih službah, pa tudi nekaj glav kraljeve družine mislijo spraviti k večnemu počitku. Da jim bo izvršitev tem laglja, najeli so si nekega inženirja, prav strokovnjaka, ki jim izdeljuje bombe. Po-
sebno se pa pripravljajo na razsip več javnih spominkov, javnih poslopij in policijskih postaj. Za najboljšo rešitev vprašanja, kako bi se dalo parla-mentno poslopje najhitreje in zdatneje, ob enem pa najbolj temeljito razsuti, razpisal je O' Donovan Eossa veliko darilo. Mnogo ponudeb in predlogov mu je menda že glede tega došlo, toda nobeden mu ne ugaja. Njegova ideja je ta, da bi se razdevanje v Londonu, Dublinu in v Manchestru povsod h krati pričelo, ali pa vsaj drugo za drugim, če je vse to res, potem bomo v kratkem času iz Velike Britanije kaj groznega slišali in kdo ve, če ne bo morda to znamenje anarhistom tudi po drugod, da se svojega dela polotijo. Gladston se pa še vedno v svoji za-slepljivosti vpira resnobno proti temu izvržku človeštva postopati. Naj le še gleda in čaka, bo že videl, kaj bo pričakal.
Izvirni dopisi.
Iz Kisle vode, 24. sept. (Duhovne vaje.) V ponedeljek popoludne se je zbralo okrog ekscelence, našega knezo-škofa, k letošnjim duhovnim vajam toliko število duhovnikov, kakor še nobeno leto, namreč 112. V kapeli je prava tesnoba, tako, da morajo ne-kteri stati celi čas med premišljevanjem. Voditelj je dominikanski prior, Avgust Kantor, iz Gradca. Knezo-škof so tudi precej v nastopnem govoru svoje veselje izrazili nad tem obilnim vdeleževanjem. Veličastno je toraj tudi petje iz toliko možkih grl čedna družbica je videti pri obedu, kjer se mize v nepretrgani vrsti za vsemi štirimi stenami razste-gujejo v prostorni sobani, ktero zvečer vsi trije veliki lustri razsvitljujejo.
V petek po dokončanih duhovnih vajah se bo obhajala sklepna pastoralna konferencija, ktere se morajo vdeležiti vsi dekani, in iz vsake dekanije eden izvoljen dekanijski prokurator.
Danes se nam je prijazno vreme spremenilo, in je deževati začelo, kar bo mnogim neprijetno na poti proti domu, zlasti tistim, ki so prišli iz visokih Pohorskih hribov, in še dalje unkraj Drave iz Pernic in drugod od koroško-sekovske meje.
cesto prideta, v tej hiši se meni nič prav ne do-pada."
„Imaš prav, tudi meni ni po volji, pa za zdaj ti ne morem pomagati. Moraš pač potrpeti, kar se ne dii prenarediti."
Gašpar je jako resno v tla gledal in si mislil: „Oče storijo, kar morejo, zato pa hočem tudi jaz pošteno storiti, kar bom mogel."
Molče sta še šla en čas, kar prideta do majhne cerkvice. Tu sta šla notri in sta molila. Po kratki molitvi vzamejo oče blagoslovljene vode in blagoslovijo Gašpaija, pa bilo jim je silno tesno pri srcu, ko so rekli: »Varuj to Bog in ljuba Mati božja! Bodi priden in pošten, lopo moli in rad so uči, pa izogibaj se hudobnih tovarišev; kajti med dijaki je veliko ničvrednežev. Bilo bi moja smrt, ko bi se ti spridil. Jaz vem, da ti svojega očeta ljubiš, toraj boš mi prihranil jezo in žalost."
Gašpar veselo z glavo prikima; govoriti ni mogel, ker so mu solze silile v oči. Tiho sta si roke podala v slovo ter šla vsak po svojem potu.
(Dalje prih)
DomaČe novice.
{Dnevni red V. seje deželnega zhora Tiranj-shega) dne 26. sept. 1884 ob 10. ari dopoludne 1. Branje zapisnika o četrti deželnozborni seji dne 23. sept. 1884. 2. Naznanila zborničnega predsedstva. 3. Priloga 31. — Vladna predloga z načrtom zakona o pogozdovanji Krasa v vojvodini Kranjski 4. Tretje branje načrtanega zakona o vpeljavi takse za ogledovanje živine pri izdavanji živinskih potnih listov. 5. Priloga 32. — Poročilo deželnega odbora glede dolenjske železnice. 6. Ustna poročila finančnega odseka o prošnji: a) Janeza Vidmarja za odpis 144 gold. 90 kr. bolnišničnih stroškov; b) učitelja Matija Hitija za podporo; c) KarolaLesarja, živino-zdravniškega učenca za podporo. 7. Ustno poročilo finančnega odseka o § 8 letnega poročila »šolstvo", marg. št. 1—4 in 15—26. 8. Priloga 33. — Poročilo finančnega odseka o proračunih zakladov dobrodelnih zavodov za 1. 1885 (k prilogi 16/0). 9. Ustno poročilo upravnega odseka o § 3 letnega poročila marg. št. 3, 5, 7 in 8.
(Deželni in državni poslanci TcranjsJci) so pred nekimi dnevi častitali predseniku poljskega kluba v državnem zboru, g. Groholskemu, da je zopet okreval za boleznijo, ki ga je bila letos položila na posteljo.
I ^Predvčerajšnjem 23. t. m. se je g. Groholski poslancem telegrafično zahvalil za častitko ter ob enem izrekel upanje, da mu bo skoraj mogoče se zopet vdeleževati javnega življenja, in zlasti državno-zbor-rovega delovanja.
{Na gimnazijo v Kočevje) pride za profesorja gosp. Andrej Kragelj, zdaj učitelj na gimnaziji Ljubljanski. Častitamo!
{C. kr. deželni šolski sovet) je imenoval za stalne dosedanje začasne učitelje: J. Dimnikar na četverorazrednici v Postojni; J. Poznika na enorazrednici v Grčaricah; Ant. Pega na na eno-razrednici v Planini; Andr. Perneta za druzega učitelja na četverorazrednici v Vipavi; Helena We-nedikter za drugo učiteljico na dekliški dvoraz-rednici v Kočevji.
(F pojasnilo.) Ker nekdo po mestu grde laži trosi, kakor da je jedna izmed pri predstavah »Jamske Ivanke" sodelujočih gospej, ki nima tem povodom
najmanjšega dobička, z znatnim honorarjem joškodovalo dohodek »Narodnemu domu", primorani smo to-le objaviti: Gospa Emilija Gerbičeva in gospd Odijeva prijeli niste nikakoršnega honorarja; darovali so pa za »Narodni dom" gg.: Moden 2 gld., režišer Kocelj, Josip Paternoster, Štamcar in Neimenovani po 1 gld. in g. Eržen 50 kr. To onemu »gospodu" v obraz, ki je, mimogrede rečeno, mislil, da mu pade »bleščeča pevska krona" raz glave, ko bi bil sodeloval za sveto narodno stvar. Sicer pa ni nikdo drug kriv, da so dohodki neznatni kot dolga vrsta slovenskih mlačnjakov!	—n.
(O preč. g. Jcanonihii dr. A. Jegliču) poizve-damo iz prijateljskega pisma, da je potujoč po Bosni, srečno rešen bil iz smrtne nevarnosti. Jahal je konja, kteri je nekako splašen ždivjal ob reki Vrbasu, hoče vanjo, ali predno je on v vodi, zleti mu g. kanonik čez glavo v reko, toda v tistem hipu zuajde se že spet na suhem, da si še talarja ni premočil. — »Le deset korakov dalje, in utonil bi se bil jaz in konj! Sam angelj varh me je varoval", spoznava gsp. kanonik sam. Na zdar!
(24. hatalijon Iramhovshih strelcev) se je danes čeloma preselil iz Eudolfovega v Ljubljano v nekdanjo sladkorno tovarno. Ondi bota zdaj naseljena oba domača batalijona brambovcev 24. in 25. Onemu je poveljnik g. stotnik Scheriau, temu g. podpolkovnik Schwara.
(Pogreb ranjcega Cirila Zdbiikovca) včeraj popoludne je bil jako krasen. Vdeležilo se ga je ra-zun gimnazije veliko število uradnikov, profesorjev in drugih gospodov. Gimnazijalci so zapeli prav izvrstno in ginljivo pod vodstvom g. Foersterja pred hišo »Blagor mu, ki se spočije", na mirodvoru pa »Jamica tiha". Vencev, darovanih od prijateljev in znancev imel je ranjki obilno.
(„Korajžo" ali strah?) Predvčerajnem so bili pri pogrebnem sprevodu ranjcega g. Pirkerja tudi nemški telovadci z zastavo. Trije so nesli krasen venec z črno-rudeče-žoltimi trakovi. A kako! Kdor je videl od daleč te trakove, je gotovo menil, da so avstrijski črno-žolti; kajti rudeči trak nesli so lepo pod vencem povit od zdolaj proti vrhu venca. Ako je res, kar je pisal te dni nek c. kr. gospod v Graški »Tagespost", da je črno-rudeče-žolti trak ravno tako opravičen, kot belo-modro-rudeči, zakaj niso ponosno očitno razvili vseh treh trakov?
(V letošnjem poročilu Vincencijeve družbe) je po neljubem naključji izpušenih nekaj blagih do-brotnic, ki so v denarjih podpirale tukajšnjo deško sirotišče, so te-le: Preblagorodna gospil baroninja Emilija 'VVinkler s 24 gold., in gospe Ernstina Eačič 1 gold., Fani Matevže 2 gold., Fani Vel-kaverh 12 gold. in Adela Luckmann 10 gold. S prisrčno zahvalo se naknadno daje na znanje.
Odbor.
(Sad nove cre) brezverne in liberalne zori, zna-biti hitreje, kakor je marsikomu ljubo. Kakor smo že poročali, je v Hrastji blizo Šmartna za Savo, (okraj Ljubljanski), Janez Avšič, posestnik iz Kleč, svojega brata Jakoba ubil. Pred kratkem je bil jeden ubit v Eadoliškem in jeden v Tržiškem okraji; v Kostanjevici na Dolenjskem pa je bilo preteklo nedeljo kar sedem h krati smrtno ranjenih. Grozna poročila!
(Žalostna poročila dohajajo iz Žirov.) V vodi Sori so poginili vsi raki; na tisoče jih plava mrtvih; najbržeje se je zatrosila bolezen iz Logaških voda. Eavno iz Sore pa so te dni pošiljali največ rakov po svetu.
(Nemir po noči in zvečer) ni samo v Ljubljani doma. Tudi v mestnem obližji se ga ne manjka. Pretečeno nedeljo popoludne sedela je vesela, poštena družba Ljubljančanov v znani gostilni pri K. v Hrušici pod Štepanjo vasjo. Na večer so se odpeljali proti mestu, v gostilni so pa ostali trije drugi Ljubljančanje. Ko se je zmračilo, so tudi ti odšli. Niso bili še daleč, že je začelo za njimi leteti kamenje. Seveda, da so jo urno vbrali v Ljubljeno. Gosp. gostilničarju K., kteri je tudi župan, resno svetujemo, naj malo pazi na javni red v svoji občini.
(3000 goldinarjev je emanjJcalo) koncem mino-lega tedna na Tržaški pošti. Oddani so bili v Trstu za nekega znanega lesotržca na Eakeku. Poštni eks-■ peditor na Eakeku je dobil pravi zapisnik, a lista z novci pa ne. Na brzojavno vprašanje v Trst so urno odposlali od tam uradnika stvar preiskavat. Toliko je gotovo, da novci niso prišli na Eakek, kjer je poštar odprl vrečo pričo mož, in da so v Trstu priprli nekega uradnika, kteri je novce ukradel, za-
menjal za laški denar, poplačal svoje dolgove in rešil zastavljene reči.
I^i-avila
društva za napravo zvonov pri cerkvi presv. Srca Jezusovega v Ljubljani.
§ 1-
v Ljubljani napravi se dobrodelno društvo z imenom: „Društvo za napravo zvonov pri cerkvi presv. Srca Jezusovega" s sedežem v Ljubljani.
§ 2.
Namen društva je priprava sredstev za napravo zvonov pri novi cerkvi presv. Srca Jezusovega v Travniških ulicah v Ljubljani.
§ 3.
Sredstva za napravo zvonov dobilo bo društvo od društvenikov in dobrotnikov.
Društvenik zamore vsak katoliški kristjan postati, kdor iz tega namena društvu pet goldinarjev h krati ali pa v desetih obrokih vplača v društveno denarnico.
Dobrotnik društva je pa vsak, kdor se hoče zavezati ne z rednimi doneski, temuč le enkrat, ali pa, ako se mu umestno zdi, tudi večkrat društvu z denarnimi doneski na pomoč pride.
§ 4.
Društvenik, ki svoj donesek, najmanj 5 goldinarjev, polno vplača in dobrotnik, ki društvu najmanj 5 goldinarjev podari, dobi društveni listek z društvenim pečatom podpisan od predsednika in blagajnika društva.
§ 5-
Po smrti društvenika ali dobrotnika, naj že umrje v Ljubljani ali kje drugje, pošlje naj se njegov društveni listek predstojništvu cerkve presv. Srca Jezusovega v Ljubljano, ktero bo ranjkemu dništveniku ali dobrotniku preskrbelo navadno trikratno zvonenje.
§ 6.
Društvo zastopa na zunaj njegov predsednik ali pa njegov namestnik.
§ 7-
Društveno načelništvo ali odbor sestavljajo: predsednik, njegov namestnik, blagajnik, tajnik in štirje odborniki.
§ 8.
Odbor ima vsak mesec svojo sejo. Dan, uro in kraj seje naznani predsednik ali njegov namestnik po pismenih povabilih. Izvanredno sejo mora predsednik ali pa njegov namestnik sklicati, ako jo le trije odborniki zahtevajo.
§ 9.
Prvomestnik pri odborovih sejah je predsednik, ali pa njegov namestnik.
Odborova naloga je posvetovati se in ukreniti, kako bi se najbolje od društvenikov in dobrotnikov darovani denar oskrboval; kako se bodo vplačevali obroki, ki jih bo zvonar stavil in odbor sprejel, in kedaj in kje da se naj skliče občni zbor, kteremu bo odbor dajal odgovor o svojem delovanji, posebno pa o gospodarstvu z nabranim denarjem.
Odbor sklepa z večino glasov.
Ako je glasov enako, odloči predsednikov glas.
Da je odbor sklepčen, mora najmanj pet odbornikov navzočih biti.
§ 10.
Predsednik mora vsako leto meseca septembra sklicati občni zbor po listih nDanica" in „Slo-venec".
Vsak društvenik ima pravico vdeležiti se občnega zbora.
Koliko da društvenikov k občnemu zboru pride, ni merodajno; zahteva se le, da se vsako leto tak občni zbor po imenovanih dveh listih javno skliče. Občni zbor iz novega voli ali pa prejšne v § 7. omenjene odbornike potrdi.
§ 11.
Prvomestništvo pri občnem zboru prevzame predsednik ali pa njegov namestnik.
Predsednik mora občnemu zboru poročati o delavnosti odborovi, posebno pa o gospodarstvu z društvenim denarjem. Na občnem zboru volita se potem dva pregledovalca računov, ktera predložene račune pregledata in o tem na bodočem občnem zboru poročata.
§ 12.
Pri občnem zboru ima vsak društvenik pra-
vico staviti predloge, druge v odbor voliti in sam zvoljen biti.
§ 13.
Občni zbor tudi lahko sklene, da se društvo razpusti, ako je večina društvenikov za to. § 14.
Vse odloke in naznanila podpišeta predsednik in tajnik. Predsednik objavlja računsko poročilo vsako leto enkrat v kakem javnem listu.
§ 15-
Prepiri v društvenih zadevah razsodijo so na občnem zboru.
§ 16.
Društvo preneha, kakor hitro je doseglo v § 2. naznačeni namen in kadar bodo zvonovi popolnoma plačani.
§ 17.
Premoženje, kolikor ga bode društvo o razpustu imelo, postane lastnina cerkve presv. Srca Jezusovega v Ljubljani.
Visoka e. kr. deželna vlada je z odlokom 10. dne septembra tek. leta, št. 8655, mestnemu magistratu Ljubljanskemu naznanila, da na podlagi predloženih pravil nima vzroka, da bi prepovedala vstanovitev „društva za napravo zvonov za cerkev presv. Srca Jezusovega".
Razne reci.
— Zenitevkatolika z brezvernim (kon-fesionslos). C. k. ministerstvo za notranje zadeve s porazumljenjem ministerstva za bogočastje in prava je na prašanje zarad posebnega primerljeja, po kterem bi bil imel brezvernež katoličanko v zakon vzeti, odgovorilo, da, dokler brezverni ženin postavno ne dokaže, da pripada kakemu krščanskemu veroizpoznanji, toliko časa on državno veljavnega zakona (bflrgerlich gflltige Ehe) s katoliško nevesto po § 64 splošnega državnega zakonika ne more skleniti.
—	Kapela vsled oprostenja iz Šenkove roke. Iz sodnijske razprave s Šenkom je znano, da je imel namen umoriti Hedvigo Malfatti, pri kteri je služila njegova nevesta Jožefa Eder. Ta namen bi bil Šenk tudi gotovo izvršil in pl. Malfati gotovo umoril, ko bi mu božja roka tu ne zastavila poti in ga izročila pravici. ^ V zahvalo Bogu, da je pl. Malfatti ušla morivnim Šenkovim rokam, je dala le-ta na hribčku nad Hietzingom pri Dunaji postaviti lično cerkvico in jo obdati s senčnatim drevjem. To votivno cerkvico so pretečene dni posvetili.
—	Propaganda. 13. avgusta so bila na dražbi prodana propagandina posestva; prodajal jih ni pravi posestnik, ampak oni, ki je vzel vse pro-pagandino premoženje pravemu namenu in si ga je na roparski našin prilastil. Bes slabo znamenje, da ni proti tacemu v nebo vpijočemu ropu protestovala nijedna evropska vlada. Sramota za Evropo, da jo je osramotila severna Amerika, ki ima med svojimi prebivalci komaj šestino katoličanov in se je vendar potegnila za propagando in tako rešila amerikanski ustav. Izvrstno piše o tem Berolinska nGermania": „Naj le molče odločilni politiki, mi katoličani ne moremo molčati. V cerkveni pravici do neomejenega imetja propagandinih posestev ne moremo nikdar molčati, in naša dolžnost je, da kažemo na one, ki so oropali sv. Stolico. Naj se le laška vlada raduje nad svojim ropom! Oni, ki imajo prevrniti prestol, kterega so uporniki postavili ob Tiberi, potem ko so oropali papeža, stoje že pred vrati. Nepostavnost mora imeti strašne nasledke in se mora konečno zgruditi pod težo lastne krivde."
Telegrami.
Budapešt, 24. sept. Skupne ministerske konference so se pričele danes ob 12. uri v palači rainistro-predsednikovi. Vdeležujejo se jih: grof Kalnoky, grof Bylandt-Eheidt, pl. Kalla^, baron Sterneck, grof Taalfe, vitez Dunajevski, Tisza in grof Szaparj. Cesar predsedoval bode konferenci menda v soboto.
Budapešt, 24. sept. Ogerska poslanska zbornica ima prvo sejo v soboto 27. t. m. Predložil se bode dopis ministro-predsednikov zastran slavnostnega otvorenja državnega zbora v pondeljek. Ta dan bo tudi seja zbornice. V torek predlože se volitveni protokoli in konstituirala se bode zbornica.
Bruselj, 25. sept. Pri vodji lista „Joumal National", kteri je zadnje dni prinašal republikanske članke, je bilo danes hišno preiskovanje. Našli in pobrali so vse listine tamošnje republikanske lige (društva) in zapisnik vsih udov društva.
Kiev, 24. sept. Ker k vseučilišni slavnosti niso dopustili vsih dijakov, nastali so prepiri
med rektorjem in dijaki, vsled česar se jih je samo 30 vdeležilo slavnosti. Drugi so se zbirali po ulicah in so zvečer rektorju pobili okna. Sploh je pa vse mirno.
Tujci.
23. sept.
Pri Maličl: Josip Ernst, trgovec, z Dunaja. — Edvard Nowotny, trg. pot., z Dunaja. — Karolina Pirker, zasebnica, iz KoJevja. — Ana ]{ysari, zasebnica, s hčerjo, iz Kočevja.
Pri Slona: Janez Eossi, Gustav Kaindl, trg. pot., z Dunaja. — D. Guttor, trgovec, iz Lyona. — M. Lowenthal, s sinom, iz Trsta. — V. Popovič, trgovec, s sinom, iz Srbije. — Armensky, trgovec, s sinom, iz Srbije. — M. Sartorio in A. Bussi, trg. z lesom, iz Maiborgeta. — Anton Potočnik, kr. sodn. pristav, iz Hrvaškega. — Janez Thuma, c. k. okr. šolski nadzornik, iz Postojne.
Umrli so:
20.	sept. Anton Blaž, mestnega stražnika sin, 4 leta. Poljanska cesta št. 47, jetika.
21.	sept. Jožef Hlebš, zidarjev sin, 11 mes.. Kravja dolina št. 28, Bronchitis eapillar.
22.	sept. Rajmund Pirker, c. k. šolski nadzornik, 56 let. Poljanska cesta it. 15, vsled raka na obistih. — Pavla Skalar, klobučarjeva hči, 10 mes., Poljanska cesta št. 18, božjast. — Ciril Zabukovec, gimnazijalec, 19 let, Dunajska cesta št. 15, jetika.
v bolnišnici:
20.	sept. Karel Kermec, delavčev sin, 3 ure, pljučna ate-lektaza. — Janez Ravnikar, pisar, 36 let, kap.
21.	sept. Barbara Traven, gostija, 70 let, vsled kron. ka-tara v eevesu. — Marija Kermec, delavčeva žena, 37 let, jetika.
22.	sept. Lorenc Potkovič, gostač, 65 let, Hydrothorax bilateralis.
!EksekutiTne dražbe.
27. sept. 3. e. džb. .pos. Janez Plesec iz Vidosič št. 21. Metlika. — 3. e. džb. pos. Ana Melkovič iz Železnikov. Metlika. — 3. e. džb. Janez Verviščar iz Dragomelj. Metlika. — 1. e. džb. pos. Martin Klemenčič iz Kamenega Potoka, 1915 gld. Trebno.
IDunaJslia borza.
(Telegraflčno poročilo.) 25. septembra.
Papirna renta po 100 gld.....80	gl. 80	kr.
Sreberna „ „ „ „ . , . .	81	„ 75	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	103	„70	„
Papirna renta, davka prosta . . .	95	„ 75
Akcije avstr.-ogerske banke . .	852	„ —	„
Kreditne akcije............290	„ 80	„
London.......121	„ 60	„
Srebro.......—	^ —	^
Ces. cekini.......5	„ 77	„
Francoski napoleond......9	„ 66'/j „
Nemške marke......59	„ 70	„
Od 24. septembra.
Ogerska zlata renta 6% ....	122	gl. 45	kr.
„ 4% ....	92	„ 30	„
„ papirna renta 5% . . .	88	„ 25	„
Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld.	104	„ 50	„
Landerbanke.....97	„ 60	„
„ avst.-oger. L!oyda v Trstu . .	551	„ —
„ državne železnice ....	301	„50	„
Tramway-društva velj. 170 gl. . .	213	„ 50
4% državne srečke iz 1.1854 . 250 gl.	124	„ 25	„
„ „ „ „ 1860 . 500 „	134	„ 60	„
Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „	171	„ 50	„
„ „ „ 1864 . . 50 „	170	„ .50	„
Kreditne srečke . . . . 100 „	176	„ 50	„
Ljubljanske srečke . . . . 20 „	23	„ —	„
Rudolfove srečke . . . . 10 „	19	„ —	„
Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . .	109	„ —	„
„ „ Ferdinandove sev. „ , .	105	„ 50	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. . .	105	„ —	„
V Katoliški Bukvami v Ljubljani
se dobiva knjiga:
Spisal Jak. Aležovec.
Cena I gl., po pošti 5 kr.	več.
n
v W. «lanke-jevi tiskarni t Ptuji
je ravno izišla nova knjiga:
Sv. Frančff^i,
t.i
vtemeljitelj III. spolcornega reda.
Molitvenih zlasti za trctjerednilte, pa tudi za druge verne kristjane.
Drugi popravljen in pomnožen natis, s pri-davkora: Za leto 1884 izdani razglasi sv. Očeta Leona XIII. zadevajoči III. red.
Sostavil
Fr. Bezjak,
župnik pri sv. Marku niže Ptuja.
Cena: nevezan 30 kr., v pol usnji 60 kr., v usnji 90 kr., z zlato obrezo 1 gld. 50 kr. Ža doposiljatev po pošti pridene se znesek 10 kr.	(2)