r liiBM^MiMlil^ Dr. Miha Potočnik Ob 90-letnici Aljaževega stolpa na Triglavu 433 Marijan Krišelj Mali intervju o (tudi) pomembnih rečeh 435 Rajko Pavlovec Geološki sprehod na Trstelj 436 Dr. Vladimir Škerlak Planine kot jezikovno vprašanje, VII. del 445 Božo Jordan Izlet s kolesom 448 Iztok Tomazin Srečanje 449 Branko Čeh Spomini s potovanja po Velebitu 454 Darja Zorko Petdnevno potepanje po Primorski 456 Nada Kranjc Nikdar več! 457 Društvene novice 459 Iz planinske literature 467 Razgled po svetu 471 Na kratko ... 474 Naslovna stran: Marko Korenčan: Razgled z Viševnika wsdMSIko ©dfc©(r Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj, p. p. 44, 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: Tomaž Banovec, Janez Bizjak, Stanko Hribar, Mitja Košir, Boštjan Lajovic, Božidar Lavrič, Evgen Lovšin dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnik, Janez Pretnar, Albert Sušnik, Pavle Segula,' Franci Savenc, Franc Vogelnik, Tone VVraber. Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik), Matjaž Cerne, Viktor Pergar, Zoran Naprudnik, Stanko Klinar, Milan Cilenšek, Marijan Krišelj, Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214— Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon (061) 312 553 — Planinski vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina je 1500 dinarjev in jo je treba plačati do 31. marca v tekočem letu; za tujino 30 S. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, med letom odpovedi ne sprejemamo. Rokopisov in slik ne vračamo — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. OB 90-LETNICI ALJAŽEVEGA STOLPA NA TRIGLAVU* DR. MIHA POTOČNIK Tovarišice in tovariši! Povzpeli smo se, žal, samo pod Triglav, da bi počastili dogodek, ki je na današnji dan pred natančno 90. leti pomenil veliko zmago narodnoobrambnih prizadevanj tedanjih najbolj zavednih Slovencev. Ob koncu prejšnjega stoletja je bil pritisk osvajalnega imperialističnega ter potujčevalnega germanizma izredno močan. Nemški »Most na Jadran« (»die Brucke nach Adria«) naj bi prav prek slovenske dežele in s potujčenimi njenimi ljudmi za vedno povezal severne nemško-avstrijske pokrajine z Jadranskim morjem in Trstom, toda tako, da bi izbrisali iz te dežele in njene zgodovine slovensko ime in njen narodni značaj. Glavne opore tega mostu pa naj bi stale prav v naših gorah tu na Gorenjskem. Temu načrtu in nasilstvu so se pogumno uprli naši narodno zavedni preoniKi. Eden od velikih bojevnikov za ohranitev slovenskega življa in njegove davne, pristne domovine, je bilo slovensko planinsko društvo (SPD), ustanovljeno februarja 1893 v Ljubljani pod qeslom: »Ohraniti slovenski značaj slovenskim goram!« Med odborniki in pripovedniki tega društva je zavzemal eno od najbolj delovnih in obrarribno bojevitih mest dovški župnik Jakob Aljaž. Njemu gre največja zasluga in zahvala, da je s spretnimi potezami in učinkovitimi ukrepi rešil naš Triglav in njegovo severno podnožje pred germansko poplavo in potujčenjem, zaslužna sta pa tudi njegova soseda: trentarski Abram in rateški Lavtižar, pa tudi bohinjski rodoljubi. Aljaž, ki je bil prvikrat na Triglavu leta 1887, za župnika na Dovje pa je pnsel leta 1889, ie osebno kupil od dovške občine za 1 florint svet na vrhu Triglava in tako postal -kot sam piše v Planinskem vestniku, letnik 1922, v svojih »Planinskih spominih«, stran 82 do 85 - »najvišji posestnik«. Svet je potem podaril Slovenskemu planinskemu društvu Spomnimo se, da je na enak način, prek zasebnega nepremičninskega nakupa, prehitel Nemce in njihov Alpenverein tudi na Kredarici in zasebno kupljeni svet potem podaril Slovenskemu planinskemu društvu, pri tem pa zgradil prvi Triglavski dom, najvišjo planinsko kočo v naših gorah in naši deželi sploh 10 marca 1895 je bil »osnovalni občni zbor podružnice SPD Radovljica«. Tamje tedanji predsednik osrednjega ljubljanskega SPD Orožen med drugim izjavil: »•••SPD ne neguje vratolomne turistike...« in je s tem nekako izločil iz tedanje dejavnosti tudi Aljaž^e bil drugačnega mnenja in prepričanja. Za takratne čase bi mu skoraj lahko rekli »vrhunski« planinec in tudi preroški daljnovidec. Zasnoval je stolp na vrhu Velikega Triglava in ga dal »po svojem načrtu in na svoje stroške« postaviti 7. avgusta 1895. Šest nosačev je ta dan iz Mojstrane znosilo posamezne dele na vrh in v 5. urah jih je šentviški klepar Belec sestavil ter pncvrstil z jeklenim ogrodjem in žicami. Pločevinasti stolp je 1,90 m visok, premera 1,25 m, s štirimi (prvotno zasteklenlmi) okenci-linami na vse štiri strani neba. V stolpu so bili trije štirinožni stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Marka Pernharta. , , ...» . Malo pod vrhom Triglava je bilo še isto leto izsekano v skale na južni strani »Stamcevo zavetišče«, kamor bi se obiskovalci lahko zatekali ob slabem vremenu, ob nevihtah ter bili tako tudi povsem varni pred strelo. ..... To leto sta bili postavljeni tudi spominski plošči pesniku in planincu Valentinu Vodniku (»Sklad na skladu se dviguje, golih vrhov kamen zid, večni mojster ukazuje, prid zidar se les učit«) in slikarju Marku Pernhartu (»Qui primus Triglavi panorama depinxit« = ki je prvi naslikal panoramo Triglava). Na vrhu Triglava je bila po prvi svetovni vojni postavljena krivična imperialistična meja med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). V času med obema vojnama so se z obeh strani večkrat ponavljale mazaške akcije, ko je bil stolp v propagandni tekmi pobarvan enkrat v italijanskih, drugič spet v jugoslovanskih barvah in napisih Med drugo svetovno vojno pa je bil postavljen nov še bolj nasilmski mejnik med Hitlerjevim nacističnim rajhom in Mussolinijevim fašističnim italijanskim imperijem. Tako je prav Triglav delil dva krvava zločinska osvajalca - od Nordkapa in Narvika na severu do libijske Sahare in etiopske Adis Abebe. Ta meja naj bi po tedanjih načrtih postala večna, slovenski narod pa bi iz teh krajev moral izginiti. Bila pa je ^Zaradi neurja In viharja (120 km/h) žal, nisem mogel 7. 8. z Velega polja niti na Kredarico^ Ta govor je delno uporabil predsednik PZS Tomaž Banovec ob skromni slovesnosti, k. se je je udeležilo pri- 433 bližno 100 planincev, bila pa je v Triglavskem domu na Kredarici dne 7. avgusta letos. samo kratkotrajna muha dve ali triletnica. Vrh Triglava je med NOB obiskalo poleg nekaj posameznih planincev več partizanskih skupin in patrol. Ena med njimi (dr. Lev Svetek in tovariši)" je porušila ta mejnik in ga to pot za res za vedno prevrnila v severne prepade. Stolp pa je trpežno prenašal vse te dogodke in ostal tak kot ga je zasnoval in dal postaviti še Aljaž. Le notranjost stolpa in njegova prvotna oprema zaradi nevestnosti in vandalizma nekaterih redkih nekulturnih obiskovalcev na žalost m vzdrzala, kar je za današnje čase, ko se vendar veliko govori in piše o ogroženosti in varstvu okolja, zares prava sramota. To še tembolj, ker je Triglav od leta 1981 središče in vrh Triglavskega narodnega parka. Aljaž se je ob koncu prejšnjega stoletja v Planinskem vestniku spraševal, kaj bomo mi - njegovi nasledniki - s Triglavom počeli. Zdi se mi, da bi bil v glavnem lahko zadovoljen in še posebej ponosen na prenovljeni in povečani Triglavski dom na Kredarici Vsekakor pa bi odločno ugovarjal takim »akcijam« kot so na primer deskanje po Sedmerih jezerih, pa zlorabljanje in poniževanje Triglava z nesmiselnimi reklamami in drugimi »podvigi« (velenjska jadralna deska »Veplas«, koprsko mladinsko sidro, varjena vojna skulptura, Tofov pod stolp zakopani zaklad, Šifrerjev lulček in podobno) ob častitljivem sivem stolpu. Dandanes se moramo resno vprašati, kaj sodobniki lahko storimo in kaj bomo še storili za naš prvobitni Triglav. Dolžnost planincev in varuhov Triglavskega narodnega parka je, da spoštujejo in branijo to prvobitnost. Nič ne bo škodovalo, če ponovimo, kar smo že večkrat rekli: Triglav ni samo najvišja slovenska in jugoslovanska gora, temveč je še od poganskih časov naše narodne zgodovine tudi večni simbol Slovenije, Slovencev in Slovenstva Prevladuje, obvladuje in zbira Slovence okrog sebe, se vzpleta v zgodovino, v čustva in zavest vsega našega ljudstva. Številna so društva »Triglav« širom po vseh kontinentih in pričajo o slovenski domovinski zavesti, pripadnosti in večnemu domotožju. Po vsem svetu se nenehno prepeva Aljažev »Oj Triglav, moj dom«. In prav danes in tu, ko se spominjamo nekdanjih narodnoobrambnih bojev in narodnoosvobodilne zmage pred 40. leti - moramo poudariti, da to ni noben slovenski nacionalizem in še manj šovinizem, ki bi ogrožal naše brate in sestre, Triglav je bil in bo ostal - jugoslovanski' 2e od Aljaža naprej pa tudi odprt internacionalizmu! Triglav se zdi kot mogočno, nepremakljivo sidro, na katerem se je slovenski narod ob svoji davni naselitvi v morju obdajajočih ga tujih narodov in ljudstev za vse čase pritrdil na deželo, v kateri zdaj živi že precej dalj kot poldrugo tisočletje. Aljažev stolp pa je njegova velika priča in zgodovinski okras. Dandanes verjetno preveč pretirano in vsiljivo občudujemo in reklamiramo tako imenovane vrhunske dosežke, rekorde, čudeže tehnike in opreme. Vse preveč pa brez dvoma v svoji nehvaležnosti in samozaverovanosti pozabljamo na samorastniške pionirje in začetnike, pa na človekovo dušo in na duhovno ravnovesje. Vsekakor je prvi padalec ki je skočil iz letala z najbolj primitivnim in nezanesljivim padalom, vreden veliko več občudovanja in pohvale kot pa so dandanes vrhunski padalski ali celo vesoljski akrobati. Podobno je v določenem pomenu in povezavi tudi v planinstvu in v alpinistiki. »Štirje srčni možje« iz Bohinja so pred dvesto sedmimi leti opravili čudovit pionirski podvig, ker so v neznanih razmerah odprli pot na Triglav, ki ga sedaj vsako leto obišče ze 15 do 20 tisoč popotnikov. Aljaž pa je bil slovenski pionir v opravljanju Triglava ki je tem množicam odprlo pot k uživanju in radostnemu doživljanju našega visokogorskega sveta! Tudi naši današnji vrhunski alpinisti bi se večkrat morali spomniti samotnega Ivana Berginca-Štruklja, v Severni triglavski steni pa Andreja in Jožeta Komaca in morda še koga! Ko sklepamo to današnjo skromno slovesnost, si za hip predstavljajmo, da nas iz dovškega farovža s svojim »rešpetlinom« 54-kratne povečave gleda, opazuje in pozdravlja nepozabni branilec slovenskega Triglava Jakob Aljaž. Na dovškem pokopališču so na njegov grob prav ta čas položili venec v spomin in zahvalo naši planinci in planinke Pomahajmo jim in pošljimo tudi na Dovje svoje pozdrave! Pri tem pa ponovimo Silvina Sardenka napis na Aljaževem grobu: »Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi, — čakajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh vnet, naš Triglavski kralj Matjaž — župnik z Dovjega - Aljaž!« Ohranjajmo, spoštujmo in gojimo Aljaževo planinsko izročilo! ** Glej Planinski vestnik 1985, št. 9, str. 394—398. Prof. Evgen Lovšin, član uredniškega odbora Planinskega vestnika, je dne 26 9 1985 praznoval 90-letnico rojstva. Čestitamo! PLANINCI SO NAM POVEDALI: MALI INTERVJU O (TUDI) POMEMBNIH REČEH MARIJAN KRIŠELJ Urednik Planinskega vestnika se je pogovarjal s Francijem Ekarjem, podpredsednikom Planinske zveze Slovenije, o vprašanju solo plezalstva, solo alpinizma. Pogovor je tekel sproščeno, brez »globokih« posegov v filozofijo. Naju je zanimal le problem, ki je v tem trenutku prisoten med mladimi alpinisti. Vsekakor, to moram ze na začetku pribiti, to vprašanje ne bo osvetljeno prav z vseh globin m širin. Pogovor /e želel le zaokrožiti ta problem v celoto in morda nakazati tudi kakšno možnost, kako bi ga v okviru planinske organizacije omilili in dejavnost kot tako še bolj vključili v znane organizacijske oblike, v katerih delajo naši alpinisti. Predvsem je treba najprej ugotoviti, da so alpinisti-solo plezalci ljudje, ki s takim dejanjem strežejo le svojim osebnim hotenjem, morda tudi pustolovščini. To pa je ob dejstvu, da alpinizem prehaja zdaj končno na isti imenovalec kot ostali športi, treba vedeti, saj se ta pojav takoj sprevrže v problem, ki ga sicer moramo načeti in se o njem tudi ustrezno pogovarjati. . . . Doslej je veljalo: Alpinist v AO (alpinističnem odseku) je postal alpinist, ko je prešel alpinistično šolo, preplezal nekaj smeri z mentorjem in že si je prislužil povsem samostojni status. In kaj je to samostojnost v tem, našem primeru? V današnjem sistemu je vrednotenje alpinista bolj vsestransko, saj gre tu za dejanje, ki mu je treba zagotoviti najvišjo možno varnost, kar je gotovo dolžnost družbe. In če tega ne storimo, smo že v jedru problema, o katerem želimo spregovoriti: verjetnost nesreče pri solo plezalcu je mnogo večja, kar je povsem jasno, saj so lahko pri solo plezanju na primer psihične stiske mnogo hujše, pogosto tudi ni obvestila, kje se plezalec zadržuje, ker je dosti primerov malomarnosti tudi v tem pogledu, potem pesimistično razmišljanje, psihološki razlogi, včasih tudi alkohol itd. Poglejte, kako natančno vemo za vse podrobnosti, ki so potrebne v organizaciji smučarskega tekmovanja na primer. Tam so gorski reševalci, je na voljo zdravnik, je tu tudi reševalni čoln itd. (enako je v plavalnih bazenih, na atletskih tekmovanjih), v alpinizmu pa naj tega ne bi bilo oziroma je vse strnjeno v eno samo točko, ki jo predstavlja -naveza in njena oprema. Tudi v delovni organizaciji je za varnost poskrbljeno vsestransko. Odstopanja so zelo strogo sankcionirana. In tako smo pri prvem dejstvu, ki ga moramo upoštevati in bi moralo biti prisotno v vseh oblikah alpinističnih aktivnosti: Alpinist je organiziran v alpinističnem odseku, kjer ima svoj strokovni status in kdor hoče organizirano delovati v alpinizmu - in s tem seveda uporabljati tudi družbena sredstva - se mora podrejati splošnim kriterijem, ki veljajo za varnost v alpinistični dejavnosti. . .. Spoštovati mora program AO, načelo o obveščanju, kadar gre plezat; oprema v današnji kakovosti sicer ne bi smela biti problem, pa je vendarle treba opozoriti tudi na ta kriterij. In v tako razčlenjenem odnosu ne bi bilo solo plezalcev, in riziko - osebni, da tudi družinski, torej socialni, bi bil tako podvržen izredno kritični oceni, če bi kljub temu šlo za solo plezanje! Kajti v takem primeru, ko ne bi bili upoštevani našteti vidiki, bi bili morebitni nesreči krivi vsi organizirani dejavniki, torej tudi družba. Doseči bi bilo torej treba: 1. brezpogojno prepoved solo plezanja v organiziranih AO; 2. Solo plezalce bi bilo potrebno preventivno usmeriti tako, da bi svoje sposobnosti vključili v organizirano obliko alpinističnega delovanja (ali pa družbenega). 3. Alpinizem kot dejavnost naj ne bi bila več izjema; alpinizem se torej ne bi smel več oddaljevati od družbenega življenja, pač pa bi se z njim moral tvorno povezati, tako vsebinsko kot družbeno politično. Naj zveni tole kot spominjanje, pa vendar, koliko je bilo do pred kratkim v planinski organizaciji, med alpinisti, razvitih dejavnosti, od štafete z naših vrhov, do udarniških akcij pri gradnji in popravilih planinskih koč, pripravljanju drv za zimo, gradnji bivakov itd. In še en vidik, ki sodi v sklop teh vprašanj: rangiranje. Menim, da solo vzponov sploh ne bi smeli vrednotiti, kajti danes opravijo posamezniki izredno zahtevne solo vzpone, ki jih naveze niso zmogle, ob skrajnem riziku seveda. Sploh je tu prisotno tudi razčlenjevanje razumevanja pojma - alpinizem, plezalstvo. Plezalstvo se oddaljuje od tradicionalnega alpinizma in če bomo to razumeli kot dejstvo, potem moramo vedeti, da bomo izgubili temelj razvoja. Plezalci na primer nočejo med gorske reševalce. Plezalci naj bi se torej osamosvojili, oblikovali svojo organizirano obliko, ki naj ne bi bila povezana z alpinizmom, s pravilnikom o akrobatskem udej-stvovanju, brez plemenitih in globokih alpinističnih vrednot. Sicer pa to niso zgolj problemi, ki bi jih mogli razrešiti že s tem predlogom. V vse to je namreč vključeno življenje v celoti. To pa je vrednost, ki jo je treba varovati, ceniti, ne pa da je izpostavljeno povsem neznanim nevarnostim, ki včasih tudi nimajo izhoda zgolj zato ker se v tistem trenutku, v tisti stiski, zdajde človek - sam. Še vedno velja in bo veljalo naprej, da je plezalstvo (alpinizem) - hobi, je rekreativna dejavnost, ki se odvija v prostem času, ki pa vsebuje kot dejavnost višjo rizičnost Tako imamo danes alpinistov morda že za štiri popolne ekipe, ki bi bile sposobne opravljati naloge velike odprave v tuja gorstva. Tu pa tiči naslednji trn problema ki ga zasledujemo v solo plezanju. Mnogo je treba postoriti, da si pridobiš vstopnico'za to da postanes možni kandidat za tako ekipo. V solo plezanju pa do te možnosti najhitreje prideš! 1 Slovenci neverjetno prehitevamo samega sebe. Doslej se nam še ni posrečilo da bi odpravili na pot ekspedicijo, ki bi poprej v miru opravila vse potrebno glede opreme izbora in financ. Da, tudi glede formalnosti v deželah, kamor je namenjena. Improvizacije potem potegnejo za seboj tudi dejstvo, da je nekdo recimo v himalajskem pogorju večkrat, drugi z enakimi sposobnostmi - pa nikoli, čeprav gre v obeh primerih za nas skupni denar, za javna sredstva takorekoč. Seveda tega ne moremo primerjati z odpravami v drugih državah, kjer gre večkrat za privatne odprave s privatnim kapitalom. »Čudežni plezalci«, torej plezalci velikih plezalnih sposobnosti, so seveda v ta problem vključeni. Zelo velika škoda pa je, če bi se ponesrečili, ko bi lahko te sposobnosti mogli usmeriti v delo v alpinističnih organizacijah ali pa bi bili kot cenieni družbeni delavci. 1 Vsaka nesreča ima svoj zakaj in svoj zato, včasih vzrokov nesreč iz različnih razlogov ne opisujemo natanko, dejstvo pa je, da sleherni tak dogodek sproži vrsto razmišljanj ki so podobna tudi temule, ki ste ga pravkar prebrali. In še za konec: Potrebna bo sprava med alpinističnimi generacijami. Povezave med starejšimi in mlajšimi alpinisti ni In škoda je, da se srečujejo le starejši, na mlade pa pozabljamo, kajti tudi starejši alpinisti bi še vedno mogli posredovati prenekateri motiv za napredek te planinske dejavnosti. V Kranju, 2. septembra 1985 GEOLOŠKI SPREHOD NA TRSTELJ RAJKO PAVLOVEC Preden se kraška planota severno od Komna strmo spusti proti Vipavski dolini, se še enkrat zažene kvišku z vrsto gričev, med katerimi je Trstelj (643 m) najvišji in tudi najbolj izstopa. G. Rutar (Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Ljubljana 1892) pravi, da ta severni dvignjeni rob Krasa navadno imenujejo kar Gora. Na današnjih zemljevidih je Gora skoraj opuščen zaselek severnovzhodno od Trstelja, ob cesti Dorn-berk-Lipa. Vzhodna soseda Trstelja sta griča Sv. Katarina (524 m) in V. Vovčnjak (567 m), na zahodni strani pa vrsta gričev z zanimivimi imeni: Stol (628 m) Stolovec (565 m), Lesenjak, Vrtovka (502 m), Renški vrh (414 m), Goltnek (452 m), Veliki vrh (464 m) in Fajtji hrib (432 m), ki ga S. Rutar imenuje Fajtovski hrib, A. Melik (Slovensko Primorje, 1960) pa Fajti hrib. Na Trstelj se povzpnemo po prijetnih, označenih poteh iz Dornberka, Renč ali iz Lipe in Temnice na Krasu. Z avtomobilom se pripeljemo iz Dornberka do Železnih vrat, kjer nas čaka le zadnji vzpon po nekoliko bolj strmem travnatem pobočju, poraslem s šumečimi bori. Če pa res nočemo narediti niti koraka peš, se lahko z zahodne strani po cesti pripeljemo prav do koče tik pod vrhom. Koča se Imenuje po heroju Antonu Šibelji-Stjenku. Z vrha Trstelja je izvrsten pogled na Trnovski gozd, Vipavsko dolino, na Gorico in na sotesko Soče pri Solkanu, na Goriška brda in Furlanijo, pa v ozadju na Bohinjski greben in Dolomite, proti jugu na celoten Kras, na del Tržaškega zaliva, na Slavnik in Snežnik. Opisana geološka pot od Dornberka čez Trstelj do Lipe Trstelj je vreden obiska. Trud poplača z užitki vendar pa ga tokraobwc.mo kot geologi pot bo tako še bolj prijetna in poučna. Ne pozabimo vzet. s sebo moč nega kladiva, s katerim bomo odbili kos kamnine in jo natančno pogledal . Dob e m t s seboj tudi povečevalno steklo, pa morda fotografsk. aparat, da bi na diapozitivih ohranili različne zanimivosti. Začnimo pri Dornberku in pojdimo na Trstelj s severne strani. Okrog Dornberka so vsi nriri 7nraieni iz flišnih kamnin. Le na n ž deli, ob Vipavi in drugih vodan, so zasuu z najmfajširni, vaSli naplavinami. Na obdelanih površinah prevladuje k^uza veliko je sadovnjakov in vinogradov. Flišne kamnine hitro preperevajo n d.ajejo ras^ mam dobro podlaoo. Poleg tega so zlasti flišni laporji za vodo neprepustni. Zato marsiK e prihaja ob nfih na dan voda, vsaj v majhnih izvirkih, pa »ud. sicer so fliSna področja neprimerno bolj vlažna kot recimo Področja z apnenčevo podlago Zaradi vseaa teqa ni čudno, da Vipavska dolina in njeno obrobje slovi po aoDrin b"eskvah ,-aboS rebuli, malvaziji, tokaju, renskem rizlingu kaoliico e ooznal že Valvasor, ki je vipavsko vinsko področje pred 300 leti v Slav Vojvod?ne Kranjske takole označil (po: M. Rupel Valvasorjevo ^^¡ZAT' »V pavsko dolino odlikuje izredno dobro rdeče in belo v,no, msicerv ve ik mn inu Belem vinu pravijo .kindermaher«'. V nekem pogledu se to ime po pravic daje vSkPmu dobremu vinu zakaj, če se nezmerno ali na merice pije, naprav, cesto iz moz otroke ce\oba^modrijanov norce. Neredko se vendar ta razlaga spremen., tako namreč, Geološki zemljevid (po Osnovni geološki karti SFRJ v merilu 1 : 100.000, ki so jo izdelali geologi Geološkega zavoda Ljubljana, tiskana pa je bila leta 1968) 1 = rudistni apnenec; zgornja kreda 2 = nji^paleccen0'' Sp°dnji del liburniiske formacije; zgornja kreda, spod- 3 = milolidni apnenec; srednji paleocen i = jfveolmsko-numulitnl apnenec; zgornji paleocen 5 = flisne plasti; eocen 6 = nanosi ob rekah in potokih; kvartar v\ame^riamn??fneHi J'?0. °!ebi S Predobrim P°žirkom vpelje otročnost ne le otS 71? V £ Zate9ade'j se zlasti dekleta, ki nočejo prezgodaj postati š t stimi' ki o^T?fdf nnP^n M • Vh PreVeNk,° zauP''ivost "Iti ^ dobrim belim vinom niti fe vendar dpLtnmPS b° v.mo\ b,°disi rdeče ali bel°' šs ,ako dobro al' slastno, za takšna ^iJ^nlf® ° nevarnom- kakor Pravijo. prav rado trebuh napne,. Seveda SadoviJil «h? Cf Jfm'w Jarja ?,S° prav nič krive flišne kamnine v podlagi vino-apn en c i h kako r j e to na* Krti^' S° Vin°9r3di druflafinl P°dla9i' reCim° na ?vl«°nnribrernaa T»^™ v d.oli"ic° Potoka vasice Potok. Vzhodno nad vasjo se gnc, na katerem stoj. Tabor - prednik Dornberka, saj izhajajo prvi podatki Vsa Dobo^t^vniVn3 1152' P°d Cerkvenim zvonikom -nik«, kot so tvorjene besede: »sodmk«, »»pomočmk«, »»zdravnik«, odvetnik«, »»hišnik«, »»sovražnik«, »»dobrotnik« itd. Beseda »»gornik« je obstajala že pred stoletji, torej je prava ljudska. Razlika med obema pa je dvojna: . H^io^on- 7a „nnr- 1. »Gorovnik« ima en sam pomen, torej je oblikovno m vsebinsko ( nika« pa je že Glonar navedel več pomenov (te je poznal ze Pletersnik), lahko pa dodamo, da pomeni tudi veter, rastlino in ptiča. 2. Kljub vsem odlikam pa beseda »gorovnik« ni zaživela. Nasprotno pa se je »qornik« dobro uveljavil v spisih, ki se nanašajo na hojo v gore. Pri tem prav nič ne moti, da ima ta beseda vec pomenov, kajti zamenjava je nemogoča. Nekateri pomeni so že tako zastareli, da praktično sploh več ne prihajajo v poštev, drugi pa se med seboj izključujejo. Ce se reče, na primer, da so se na gori ponesrečili gorniki, je jasno, da nihče ne bo mislil na veter, ptiča ali rastlino. Ali, recimo, če se govori o oorniški opremi, o gormški organizaciji. Pomislek profesorja Seidla, da ne sme imeti beseda vec pomenov, torej tu ni utemeljen, kajti pomota je tu izključena. V književnosti o gorah se je beseda »gornik« pojavila najprej leta 1937. Zapisal jo je Janez GREGORIN v knjigi prevodov z naslovom »V borbi z goro«. Navajamo mnen e dr. Alenke Šivic-Dular: »Na to, da tedaj... .gornik' še ni bil povsem domač, kaže pojasnilo v poročilu dr. Josipa Tominška, urednika Planinskega vestnika, v tem listu gornik??"!« (1937/9' Str' 289_90)- .p'sateljev-pianincev /:prevajalec jih imenuje knjiga Borisa Režka >,Svet med Gotove!«. Uvod je napisal Janez DcIS? - am 5 90V0ri 0 "Sorskih prebivalcih in gornikih«. Pisec knjige B. . ru • na Str" 67: >>nič več se ne ravna 9°rnik P° straneh neba«, na strani 85-»ko so uhojene steze pod Grintovcem kazale sledi prvih gornikov«; na str. 113" »zgodbe njihovih smrti si bodo pripovedovali gorniki«, na str. 143: »gornikov je bilo malo«. Leta 1944 je bila objavljena knjiga Janeza GREGORINA »Blagoslov gora«. Pisec govori samo o »gorah«, o »planinah« v smislu »gore« nikjer; na strani 15 piše: »potreba po gorniskem slovstvu«, na str. 18: »gorništvo odvrača mladino od samoljubja«, na str 84: »neurje je iz gorniške akrobatike napravilo resno ogorčeno borbo za življenje« Očitno je, da je v vseh teh primerih mišljen vsak človek, ki zahaja kot izletnik v gore Pozornost zbuja dejstvo, da ni nikjer omenjen »planinec« kot splošni izletnik. To je tudi v skladu s pomenom besede »gora« in s pomenom, ki so ga imeli v mislih tisti Bohinjci ki so pripravljali ustanovitev »gorskega društva Triglavskih prijateljev«. Boris REZEK piše v knjigi »Stene in grebeni« (1959) na str. 306: »obregovali so se ob naše gorništvo sploh«, na str. 329 pa: »smiselno in pravilno bi se morala tudi PZS imenovati Gorovniska zveza Slovenije, ker združuje gorovnike - ljudi, ki se udej-stvuje/o v gorah, m ne planšarje in letoviščarje, ki jih dandanes pomenita zastarela izraza planinec m turist«. V glasilu Planinskega društva Slovenije Gore in ljudje je bil leta 1946 na str. 2 objavljen članek Ceneta MALOVRHA »O vprašanju alpinizma«. V njem pisec ponovno uporablja izraz »gorništvo« v smislu »alpinizem«. Beseda »gorništvo« ima torej pri tem piscu ožji pomen kakor pri Gregorinu. Slovenski pravopis iz leta 1962 pravi na str. 259: »gdrnik: 1. pravno: gorski župan, pred 1848 graščinski zaupnik za vinograde- gorniki pazijo na vinograde; 2. manjši vinogradnik: ubogim gornikom gornino pobirati; gorniški uraa gornik: 1. gorjanec; 2. alpinist, planinski vodnik; 3. ptič; 4. rastlina; 5. gorski duh-gorniski = alpinski, gorništvo = alpinizem.« Te razlage ne moremo sprejeti brez pripomb. Prvič: vodnik ni »planinski«, temveč »gorski«; drugič: če je gornik = alpinist in če je gorništvo - alpinizem, potem »gorniški« ne more biti »alpinski«, temveč le »alpinističen«. Ko smo se pripravljali, da preimenujemo Skalo iz »turistovskega« kluba v »alpinističnega«, smo izrecno vprašali za mnenje profesorja dr. Frana Ramovša in on je odgovoril, da je pravilno »alpinističen«, ne pa »alpinski«. Ne glede na te pomisleke pa opažamo, da Pravopis iz leta 1962 sankcionira ožje pojmovanje besede »gornik« kakor ga je zapisal Glonar. Prav gotovo si tega niso izmislili sestavljalci Pravopisa, temveč so za to imeli podlago v govoru in spisih nekaterih slovenskih gornikov. Ze na spomeniku »padlim partizanom-gornikom« v Vratih, ki so ga postavili »planinci« se vidi, da ima za nekatere pisce beseda »gornik« bolj svečan značaj, povezan s spoštovanjem, medtem ko dodajajo besedi »planinec« večkrat izraze skromnosti, na primer »navaden« planinec, »pohleven« planinec. Poglejmo primere: Marjan KERŠIČ - Ante MAHKOTA - Ciril DEBELJAK: Noči in viharji. 1962: »najboljših jugoslovanskih gornikov ... planinska in alpinistična dejavnost... dober gornik . trdo gornisko šolo ... iz gorniškega življenja ...« Hermann Buhl, Nanga Parbat, prevedla Lilijana AVČIN, 1967: »gorniška vajeniška doba... nesmiselno je videti, da sem želel biti gornik... daleč od pravega gor-mstva... veliko nam še manjka do pravih gornikov... kdor gore ljubi, pač zasluži ime ,gornik ... ostal planinec ... zato pa je nas gornikov malo ...« TODA: France in Lilijana AVČIN sta prevedla Kugyjevo knjigo »Aus dem Leben eines Bergsteigers« z besedami »Iz življenja gornika«. Planinsko berilo, 1969 Marko DULAR, Razmišljanja o slovenskem alpinizmu:... »znan angleški gornik«.,. Anton PETERLIN. Zamujeni vlaki: -^^^^^^^'gomika... pravi Vlado VODOPIVEC, Listi iz dnevnika: ... »sem čutil v n em pravey y gornik ... idealna gorniška osebnost... negomiSkocdejanje ...« Tone WRABER, Bavški Grintavec: ... »gorniku« (rastlina!) ... Josip WESTER, Grintavcem v slovo: ... »naši gorniKi« ... izumitelj Tine OREL, Spremna beseda (k Planinskemu berilu). .... »prea iuu ieu j razmišljal o balonu, ki bi si ga gornik navezal na h be t« ... in »plezalskim«) .. "Ve julfce KSške in' tavinjk Alpe. fs6«^ efgo^rfvl eaaniuTg^na sir"« o'»^izkušenih m "ft* Tone STROjÍN SoclSoSki prispevki k profilu slovenskega planinca (PV 6/76). ... »med tistimi z daljšimi gorniškimi tekuiniami-... , ^^^^Tu^^ie^S rru aipinistiSno SEW Pod Skritim vrhom (PV 1/78): ... »v gorah«... »gornik«... (dosledno, ^D SŠK™S:nSe7a'|amladinske komisije UiAA (PV 1/78): »gorništvo samo od Francif /WÍ/IN.^KJe *tišina ^pétá^^W^^IS^^^r1"'^^^1' 'sm'8*' o**, zgoraj, na višavah?« ntriuipin (PV 2/83)" v članku je največkrat »»» íkem'smlslu koTu¿orabíja1o drugi hes'edo »planin-stvo«, torej kot splošna označba za zahajanje v gore_ njko_ ^ «, nepotrebne fia'^stavek popolnoma jasno izraža pišeevo stališie. da je »gorništvo« pojem, ki označuje skupnost »pravih planincev« in »alpinistov«.) SSSSSSSxSSsH te m jBtmassrs srr™» »- -«rs t HBvsKEr»£ navadnim, »nekvalificarmm« obiskovalcem So skega sve a. Se 'nanj^e p motii mtSsrasffiSfffe.^ss» SSSSSSaSri«ís«ass-- « vrste gornik, ki rešuje »plezalske probleme«. ISoinist^n« T P?^zroči,° samo "ove težave, kajti besede »alpinist«, ? h 'n P Zem's »a pinistika« so postale tako nujne sestavine našega izrazja nLtnn J ne moremo shajati. Poleg tega pa kljub očitku, da je njihov pomen že pa čeorav Trl^n ^ prav nobenih ne asno*t¡ in nesporazumov »al p i n izem «< n a mesto »alp?r?ist ¡Ta«)! 0b"kl ^ ^ >>a,pinSki« namest0 -P-stičen«! (Dalje) IZLET S KOLESOM BOŽO JORDAN Nekoč je bilo to prevozno sredstvo sila spoštovano in zdaj spet dobiva nazai nekdanio veljavo npr. kolesarski planinski maraton v Logarsko! Pa pojdimo šVmi fn im na pi° po nas. Savinjski dolini. Začeli bomo na križišču v Spodnjih Gorčah Pri lipah Tu fe icfivin in nmh13 h3' kd° Ve °d kdaj? Tak0' smo v «hran enem lipovem kostanjevem (divji) m orehovem drevoredu (nad 100 dreves!) s čudovito senco. Pred graščino raste bukev povesavka. Smo namreč v Zovneku, ki mu domačini pravijo tudi Graščina ?ržiPa«ffS í® rnJS1 ParÍ eksotične9a rastJa; tam je bil nekoč celo - bazen Zdaj cem se odčno maSreJ 1° VZ-°Žja Dobrove|i' do Cimperška. Malo pred njenim kon-n^oH prično markacije (označena pot Braslovče-Destovniški križ). Mi bomo zavili Ob teiTotfTn hilo naVS 01 Pr0t¡ n°Vemu ^ovneškemu jezeru (umetna zajezitev irnavce S J VPn hi, tn!Í P,a še'.nabite Pločevinaste markacije (rdeč kolobar, bela SPdai S in rf d°be: k0l0V0Z: Je držaI mimo kozolca čez most do Tinča (Podvrh). fe s¿ le malo J®hTU Jt n°V 3Sfalt Z 11°/o klancem! Zmoreš 9a s ko'esom S?rolInšek VratnL ¿tnt h ^ S° 93 P°te9n¡M Še mimo domačiJ Rak' btrojansek, Vratnik, Falant do Čulka v Smartnem (sv. Martin v Gotvinu) ob Tríaíí? ííí nPr¡ TinČU- TU 86 Z3Čn0 teŽave' Pri Tinču Pestimo kolo in gremo ob Trnavc pes naprej navzgor in proti zahodu. Mimo Spodnjega Mlinarja po poti so'oh90fiKnPOJ ,r d°, kraškega izvira Trnavce, ki si ga je vredno ogSdatf £ n L m? ' 2alCa cel° °bnovili (kolesarsko-planinski izlet PD Polzela). Za Spod- kolovSS nnTJ® tZaP°rra".Na nji markao¡J'a- Gremo po brvi, ki že jemlje slovo!In na steza fešia nak|0Pln Na ^V® Sp6t markaCija in poter" • ■ ■ Nekoč dobra f„fa,.J® stla na '_evo v Pobočje m na sleme. Po njem na levo, po »grajski poti« do Z^\Sla!e$a zTeŠkega gradu (411m>" Leta 1971 50 bile na vhodu markacije in m'r tudl Podpisi markacistov (seveda brez izpita!). Navzdol kažejo pot razvaline m to proti vzhodu po prisojnem pobočju mimo domačije. Smo pri križu in le še čez nma°steJma!kacijePa Sm° k°'eSU! Zan¡mal° m® j® kje 56 ^V" tiste p^če"- Radovednost je bila tako velika, da sem bil nagovoril Nandija in neko nedelisko Rakoleaa kozolr^f"''3 ^ tŠla.fva P° ^esti ce'z Trnavco, mfmokrizavbíeg'do Rakovega kozolca Tu sva spet našla tisto pločevino. Zavila sva levo s poti, med hme- 00 ,.flhPmJ kn? nJIV° ?r0tl 9°|dU- 0b njem pa proti vikendu' Pred njim sva šla v gozd po slabem kolovozu cez močvirnat graben v breg (skale). Ko prideš višje ie treba na stezo. »Redka« je pločevina, »redke« so tudi klopi za počitek in za razmfšl jan ie oozdeu in%S®dn -(S SHedla df leV0 naV2do1 nova gozdna pot!) še mali ho?e po bo ovem gozdu n sva pri zidanic. Lep je razgled na Posavsko hribovje! Zgoraj prečiva cesto "J pr®vel,ka trava- 9remo kar naravnost po starem kolovozu, če je U preveč rose ?enJ iq7m M°^el°Hna • deSn° P° CeSt!' ki drži d0 lovskega doma pod Grmado (zgS jen 1970). Malo pod njim je spomenik NOB, ostanki požgane Turnškove domač ie ,VpPo7tSmPaS, d°mU jG Z3dnja PlOČ®VinaSta m a r k acíj a f Kdo j e 1 JX'S »kozjcn^hrt^tu«^ ' da^erruj ¡T sprt p ?ekrižu če9;fta nPhrinŠI,a SVa h grap°' P0 kateri teče (če teče) voda hTsva bila w msE.« D - ®. 0brnila Spodaj' kjer sva st0Pila na pot. ki je šla navkreber ?icnZ ♦ !fV? PeC' P1"'8'3 d° raZVa,in" Ce novim stezam ne zauPaš> Potem zavij fatoj teh stopnic levo po nekoč dobrem kolovozu. Le stari kostanji poznajo n egovo pr!des.v grapo- greš na drugo pobočje, skozi koprive in mimTrazpadle hnídn?o i n kma,u »'P" Ríavi Peči- ^s je drugačna, kot je bila; obdelal jo I ®I eSn,° V dolm°, ne smeš' ker bi Prišel na isto. kot bi šel čez kozi h°b¿ mnn^i® Ph .?,!menu ,m *malu Smo na "grajski Poti"- Prod ie bilo na Sm delu mogoče videt, se markacije, zdaj pa so tu - le razvaline Ko sem urejal kartoteko planinskih poti v tej dolini, mi je prišel pod roko tudi opis pot, na Grmado. Skrbno sem ga prepisal, poiskal stare karte 1 :25 000 in z LučSm ova sia na pot. Za spremembo sva šla do izhodišča z avtom, saj je ob glavni cesti Celje-Ljubljana p* FMhfeb?rtovem mostu čez Bolsko. Na križišču je čudovita rogov.la s kažipot. (danes je nova), toda Grmade na teh kažipotih nisva našla. Prav nama je pr.se op.s pa^tud. karti Nekako je šlo do gozda, tudi v njem sva se znašla, hod.la sva levo in desno toda >>očesca« (markacij) nisva našla nikjer! Srečala sva priletno domačinko, k. je nabirala gobe, pa o tem nI vedela nič povedati. Prišla sva do enkratne točke cerkve sv Martina (Je iz I. 1545, nekdaj božjepotna. Tod mimo so se v.le procesije »za dez« m še naprej k dobroveljskim cerkvam.) Do Prekope je od tu slaba dva m se nava ceste. S kolesom se da peljati, toda tudi tu ni markacij. Od cerkve drz. dobra. vozna pot po dolini Trbolce do lovskega doma! V pol ure sva bila na cilju! Edin. markacij, sta tu, ne pa na Grmadi! Planinski izlet s kolesi, v ozadju Zovnek Motiv z Zovneškega jezera 1. 6. 1985 n In še del parkovnega nasada, 24. 6. 1981 če bi želeli na Grmado, je treba po poti od LD naprej; ob njej ter ob starih lipah proti Strojanšku (Dobrovlje). Tu naletimo na markacije pa sezanje ne menimo, ampak jo »urežemo« kar čez Bukovje po strmini, mimo Zacerkovnika ijz smo pri sv. Janezu' in Pavlu, če bi to opisano pot v vodniku zgrešil, p i pojdimo čez Jame mimo Janžovnika do Doma borcev na Dobrovljah. Če smo pa kmalu za LD s te ceste šli na levo (z zavoja je zelo lep pogled na jezero in dolino), pridemo pod Grešnika kf''smo ga piprej lepo' videli na LD. smo na markirani poti proti Brezovniku, spomeniku in Destovniskemu knzu (825 m). Ce ste kdaj Te tu hodili, nas stare markacije, opis v vodniku jih ne upošteva privedejo prav do sv. Janeza in Pavla. Z Lučom sva se vrnila po označen, poti na Raka. od tam pa do cerkve sva tistikrat hodila po dobrem kolovozu. Kapelske sume nama tudi nazaj na povratku niso pokazale niti ene markacije! SREČANJE IZTOK TOMAZIN Ozka cesta je vrezana v strma gozdna pobočja; dolga in zavita se vzpenja počasi se približuje grebenu, a ga nikdar ne doseže. Pod njim se l*"obnoji,e protsedlu ki se že koplje v jutranjem soncu. Negibno se zvija skoz, gozd ^ goram, ki se belijo med golimi jesenskimi krošnjam,; prot, nebu, k, ga ^ « lenca in drevesni obok. Kot dolga, otrpla kača je okamenela v svojem begu nižin, od vekomaj zaustavljena na poti iskanja tistega, cesar možnost m začetek lahko zaslutita šele na njenem koncu. Ali na začetku. Samo zaslutita. Tam, kjer se najbolj zažre v pobočje, preči doline in grape, skr,,e se v senco m hlad kjer se tišina zdi še bolj tiha, kača dokončno okamenela, mrtva ^enela kot da ne vodi nikamor. Pripeljala me je sem, prignal sem se sam; nenadoma se zdi,da več ne obstaja pot navzgor ali navzdol, nazaj ali napre,, ostaja v senc, m hladu m tišm, nebo nad njo je samo še modra ploskev in sonce pozabljeno zlato ^^r /e cesfa tukaj najlepša. Prekrita je s tankim hermelinom snežnih m ledenih kristalov, ki v pol mrak sevajo hladno svetlobo svojih drobnih skrivnosti, V nežnem oklepu ivja in brezvetrju otrdele skrivenčene krošnje dopolnjujejo sliko pravljice, ki bo trajala samo do svojega vrhunca. Tedaj - morda čez uro ali dve, bo vse, kar je belo in sivo in lepo zazarelo, zableščale se bodo zadnje iskre umirajočih kristalov, v pozdrav pesmi prihajajoče svetlobe. Ker je pesem tako lepa, bo morala hitro umreti, njen obslanek ji pomeni pogubo, žametna svetloba bo zvodenela spričo svoje toplote. Čas pa kot vedno hitro, vse hitreje žubori v strugi današnjega dneva, življenja in se preden lahko izgovorim besedo ali celo pomislim na večni Zakaj?, je misel' že mimo, odgovor se mi potuhne nekam v prihodnost in tja je zbežalo tudi vprašanje. Se bom iskal, nepotešeni iskalec, ki se nejasno zaveda, da mu je usojeno iskati Iskalec, ki obsedeno išče tisto, kar ima, je imel, česar ne bo nikoli imel kar bo morda nekoč njegovo. Vsaka njegova sedanjost pomeni željo imeti, njegova preteklost dragocene spomine m nejasno prepričanje in njegova prihodnost negotovo iskanje. Dolgo časa negibno stojim na ovinku gozdne ceste, visoko v tolminskih hribih, izgubljen med gozdnimi strminami, izgubljen in spet doma. Druga za druga umirajo slike iz ledene pravljice, talijo se, nekatere počakajo, da stopim v kraljestvo kristalov, druge se prej staja jo. Ne vem še, ali se bodo vrnile, ali bodo nadomestile druge, vem le da brez njih ne bom mogel. Nadaljujem. Začenjam in končujem. Vedno hitreje stopam po cesti navkreber soncu naproti, bežim m iščem, hote pozabljam, da je to cesta, po kateri se bom moral vrniti Vrniti se navzdol, v dolino, nazaj, ker se vedno zdi, da ni druge možnosti. Vedno obsta/a samo vrnitev. Tudi beg in iskanje sta vrnitev. Na planini Sleme cesta postane pot, zadnje pastirske staje ostanejo spodaj, pod nežno kopreno pozabe, izgubljene v množici vtisov, odrinjene, toda ne prezrte Stador. Poraščene strmine padajo v senco globine, ožarjeni robovi travnatih prepadov izginjajo v nebo. Pot se med razmetanimi skalami zažre v kosmata rebra pobočja, skozi velike šopaste blazine nekdaj sočnih trav, proti oddaljenemu robu grebena, ki se že koplje v soncu in zbuja tesnobne vtise nedosegljivosti. Koraki pa mi že zastajajo in dihanje je hitrejše. Vse prehitro je prišel čas, ko mi prične zmanjkovati zraka. Rdeči rob. Izrazite ploskve rjavo rdečega pečevja napolnjujejo in toplijo hlad senčnatega zatrepa. Zunanja tišina se zdi skoraj popolna. Niti zrak se ne zgane, zato so tudi dolga, posušena stebla redke trave kot okamnela. Vse je kot mrtvo, negibno pod težo sence, sredi hladne, skrivnostne krnice, visoko nad dolino Soče. Vse je bilo tako, dokler nisem vdrl v hram tišine in se sprehodil skozi senco miru. Počasni koraki so zašumeli v sivem pesku, kamenje na poti je pohojeno zadrhtelo, trava ob poti komaj slišno zašelestela Glasno hlastanje za zrakom preseka tišino, ritmično, vse hitrejše dihanje je eden izmed nemirov, ki jih danes prinašam s seboj. Počasi odhajam, zapuščam senco, ne zavedam se še, da se bosta tišina in mir spet naselila v vsak kotiček. Silno počasi capljam soncu naproti. Vrh je danes tako daleč da si še ne upam razmišljati o njem. Jezero v Lužnici. Krnica ostaja pod sedlom, onstran sedanjosti, pokopana v tišini, izgubljena v sencah, ki se topijo pod krivuljo sončeve poti. Spet enkrat, danes že mnogokrat, se mi počasi, vabljivo, odpro vrata v nov svet. Špranja je le tolikšna, da podžiga veliko željo, ki mora goreti z upanjem, da se bodo nekoč odprla, željo videti, doživeti, morda tudi spoznati tisto onkraj. Tiha, glodajoča, skoraj vedno prisotna tesnoba, bojazen pred zaprtimi vrati, izginja. Obsežna melišča se zde kot morje zrcalno odbite slepeče svetlobe, v kateri se zde, da so še večja, neskončna. Ozka steza med njimi izginja v daljavo, navzgor, kot da nima svojega izteka in je nekje ob njej tista točka, ena od mnogih, ki bo pomenila samo moj konec poti, njeno prenehanje zaradi izčrpanosti. Jezero je zrcalo lepote, ki ga obdaja, bledo odseva prelestne jesenske barve, na gladki srebrnkasti površini je prostor ujet v ploskev, ki je obrobljena z ostrimi obrisi obale prostora. Le včasih šibak veter lahko nakodra gladino in tedaj se zdi, kot da čudovita slika hoče ujeti še tretjo dimenzijo in celo gibanje. Vse vabi k počitku in občudovanju. Počitek je potreba, občudovanje, samoumevnost. Nekje na koncu slepeče beline neskončnega grušča pa obstaja vrh. Vabi. Vabi in odbija. Toda moči pojemajo, bolezen je pustila globoke sledove. Le želja gori z nezmanjšano močjo. Cilj so kot vedno možnosti, ki jih ponuja pot, le-ta pa ima danes točko - vrh, na kateri je obet zadovoljstva najbolj verjeten. Batognica. Drhteč od napora se vlečem po strmini; sedaj moram počivati že vsakih nekaj korakov. Kot nekoč v ledenih prostranstvih Himalaje, kot nekoč, pred meseci, kakor leta dol-gimi, pod vročim afriškim soncem, s težo zmaja in nore želje na hrbtu in v sebi, kot 450 nekoč... Okolje ponuja vse več, tudi prizore in priče dogodkov, ki ne sodijo v gore, nikamor. Spontano se vsiljujejo razmišljanja, spomini na nikdar doživeto preteklost. Nesmisel, napori, trpljenja, junaštva, strah in smrt. Nesmisel vojne. Moram začeti razmišljati, poskušam razumeti delček minulosti. Razmišljanje plava v dvomih. Varljive misli zbujajo lažne vtise o razumevanju dogajanja zunaj mojega časa. Podrti zidovi, v skale vklesane stopnice in rovi, zarjaveli ostanki morije, so priče dogodkov, do katerih lahko zavzamem kakršenkoli odnos - od brezbrižnosti, ki se oplaja s skoraj sedmimi desetletji časovne oddaljenosti, do poskusov vživljanja v burno preteklost, katere vsepovsod po krnskem gorovju razmetani ostanki vzbujajo toliko spominov na nedoživeto, tuje, a vendar nekako znano. To so spominske predstave, ki včasih, tudi danes, zbujajo lažni občutek resničnosti, preselitve v preteklost. Morda mi je bilo kdaj, sredi katere od neskončno dolgih, dolgih, ledenomrzlih nesprepanih noči v zimskih stenah ali visokih gorah, nekoliko lažje poskušati razumeti, spoznati, občutiti. Tudi tu je večina stvari drugačnih - čas, okolje, namen, okoliščine ... Isto ostaja pravzaprav le eno - trpljenje kot stanje, občutek, doživetje, neprijetno bistvo situacije. Najbrž je vedno obstajala ista ali podobna silovita želja, hrepenenje po novem jutru, soncu, svetlobi, toploti, predvsem pa po koncu trpljenja. Zaradi tega danes spet enkrat mislim, da se lahko vsaj za konec lažje preselim sedem desetletij daleč, na isti kraj, v zasnežene rove frontne črte, med ljudi, ki so morali spoznati tisto, kar lahko danes zavestno in za omejen čas izberemo, bogato poplačani, a se nam kljub temu pogosto prikrade v misel in na ustnice tolikokrat izrečeni pa kmalu pozabljeni: »Nikoli več!« Sprehod po grebenu, razkopanem od časa, prekritem s sledovi granat in umrlih rok, mine kot nejasna, v meglo napora in tujih spominov zavita mora, ki pusti mnogo odprtih vprašanj. To bodo vprašanja, na katera bom moral iskati odgovore sam in odgovori bodo samo moji. Krn. Travnata preproga sega vse do vrha in je posejana z neurejenimi vzorci vsevprek razmetanega skalovja. Stopala trudnih nog se vse bolj počasi ugrezajo v zeleno mehkobo zadnje strmine. Slutnja se preliva v pričakovanje, bliža se konec poti, ki je vendarle samo polovica in pledvsem nov začetek. Včerajšnji dan v Tolminu je bil tako lep. Ne zaradi mesta, ki je skoraj mrtvo f.ho in zapuščeno mirovalo pod prosojno meglico, zaspano in pozabljeno. Kot ponavadi je zbujalo vtis, da ne sodi pod hribe in gore, ki ga obdajajo, kot da je tujek v bistrih vodah, ki ga oblivajo. Na griču nad mestom prvič doslej nisem bil sam in spet enkrat sem se jasno zavedal, koliko želenega me obkroža, čisto blizu in neskončno daleč, zato sem vedel, da si moram želeti še močneje. Eno, žal, samo eno željo si danes izpolnjujem. Zaradi nje sem pustil bolniško posteljo in dolge ure dopoldneva sopiham in kašljam kot bolehen starček, spet enkrat sam z ogromno težo svojih želja, od katerih je ena danes postala ukaz, še vedno sam, bolan. Stoječ na vrhu počasi drsim v stanje blaženega mirovanja, vendar še dolgo hlastam za svežim zrakom, ki ga danes nikakor noče biti dovolj. Hkrati pričnem pozabljati na tritedensko ujetništvo v postelji, na pljučnico, in na mučno nenavadnost občutja nemoči. Še bolj hlastno začenjam zbirati prve vtise iz na stežaj odprte zakladnice jeseni sredi Julijcev. Čarobno bogastvo prizorov in možnih spoznanj že dolgo presega skromne sposobnosti dojemanja; misli in občutki trudoma capljajo za ponujenim, v večni, nori dirki, kjer si vedno poraženec, ki ostaja zagrenjen, kljub strašnim občutkom omejenosti in nezadovoljstva vsaj delno potešen in vedno se vračaš polnih rok, da je zato slovo težje in vrnitev lažja, obvezujoča. Prihajajočim glasovom se hitro umaknem na izpostavljeno polico na robu severozahodne stene. Prišel je čas, ko ni prostora za druge ljudi, niti ne za njihove glasove. Tik pod vrhom Krna se zleknem na majhnem, v prepad štrlečem pomolu, počivam pod neskaljeno kupolo temno modrega neba in uživam dan, ki se ponuja, čas, ki se izteka. Telesno neugodje po naporu se preliva v tesnobo pogleda v globino. Dolgo je že tega, kar sem zadnjič tako gledal navzdol, takrat seveda drugače - prostor ni pomenil le grožnjo raztreščenja, konca. Zoprne občutke ranljivosti je zelo težko, a tudi lepo premagati, še posebej, dokler pot do tega ne postane preveč uhojena, oropana bogastva negotovosti. Spokojnost mirovanja se pričenja počasi, nezavedno. Sedeti, ležati, negibno uživati, niso le želje lenuhov. Živeti trenutke brez gibanja tudi v gorah, ne pomeni vedno pasivnosti. Mnogokrat je najlepše takrat, ko ni gibanja, ki bi se ga dalo videti, opisati. Koliko lepega se je že nabralo tudi v času pogostih trenutkov na samotnih vrhovih, robovih sten, v tihih gorskih gozdovih, kjerkoli v gorah, ko je nad gibanjem prevladalo opazovanje, nad premikom v prostoru občutek le tega, doživljanje. Opazovanje je vendarle predvsem oblika iskanja. Začetek se včasih zazdi enak, kot da se je začelo samo enkrat in traja. Že od nekdaj eno od možnih smislov, tudi nesmiselnosti, je sprva počasi, a neustavljivo raslo kot nežno, plaho, a obetajoče drevo v skromnem vrtu slabo izoblikovane, razvijajoče se zavesti. Raslo je in prvič ozelenelo, listje se je tudi sušilo in odpadlo, sušilo ga je sonce in odnašali so ga vetrovi in deževje strasti in brezbrižnosti. Danes, po mnogih letih od začetka, ki je globoko pokopan v spominu, pogled najprej mehko, vsezajemajoče zdrsi po mejah obzorja in slika si je na začetku podobna. Čudoviti relief in močan vtis prostora, osnovne barve z bogato, neizčrpno paleto odtenkov, nebo, oblaki, gore, doline... Potem se začenja predstava posameznosti, radoznalo tipanje podrobnosti, potovanje pogleda, skupaj s prebujajočimi se mislimi, nastajanje nikdar dokončnega mozaika. Svetloba, ki pada nanj, je trenutno vzdušje; vtis, ki kljub svoji minljivosti pušča globoke, neizbrisne sledove. Kljub pogosti določenosti prizorov, vtisov pa vedno slej ko prej vzbrsti težko pričakovani, nikdar enak, vedno podoben in različen, silno močan občutek tistega poleg, zavedanje nepoznanega, morda tudi nespo-znavnega, kar oko morda še zmore objeti, ne pa tudi videti. Morda. Pogosto so to le slutnje brez pritrjujočih dejstev, vendar se nikoli več ne omejujejo na golo dopuščanje možnosti, da nekje ali nekoč obstaja resničnost nedosegljivih hotenj. Kaj zato, če so nedosegljiva, nedosegljivost je le pojem iz tujega sveta, ki ne sodi zraven. Nelagodnost nepoznavanja, morda nespoznavnosti se včasih, ko so želje in pričakovanja drugačna, premočna, prevelika, stopnjuje do tesnobe, katero pa odplavljajo blagi valovi čudovitega veselja ob spoznanju, da se tega vsaj zavedaš, da vedno vsaj slutiš vrata in tisto za njimi, saj le tako obstaja možnost, da se ti kdaj odprejo. Možnosti so nedomišljene, skrivnostne, daleč od priznane, omejene resničnosti. Čeprav si od njih včasih neskončno daleč, so možnosti, njihovo zavedanje in iskanje morda edino, kar je samo tvoje, odvisno predvsem od tebe, najbolj in najmanj tvoje. Pogled tako drsi preko zamišljenih meja obzorij, neurejene misli prihajajo spontano in tavajo med prebujajočimi se spomini, počasi dobivajo smisel spoznanja. Globoka, tolikokrat opevana dolina in njen biser sta kot na dlani. Pod seboj, v sebi, gledam podobe davnih otroških sanj in spominov, podobe, ki jih je čas zameglil, preoblikoval, ne pa tudi izbrisal. Kljub dolgim letom so zapustile globoko, jasno sled enega prvih, neomadeževanih, jasno doživetih občutkov lepote. Dolina Soče se danes kaže kot zrcalna slika davnih otroških spominov in poznejših spoznanj, morda celo še lepša, z mnogo več podrobnostmi. Morda je le za kanec manj neznanega, skrivnostnega, neopredeljivega. Dolina in gore nad njo so vedno ostajale v ozadju, vseskozi tiho prisotne, ponižno umaknjene pred večjimi, trenutno vabljivejšimi cilji - tistimi, ki so zahtevali veliko moči in volje in časa in obenem neprestano grozili in zbujali nedoločen, silno neprijeten strah, da bo vsega, tudi časa, kmalu zmanjkalo in bo prepozno. Tako je bilo tudi zaradi pritajene bojazni, katere pa si skoraj nisem mogel in hotel priznati - morda pa vendarle ne bo tako lepo, kot je ostalo ujeto v prahu spominov, ki sta jih pregnetla čas in domišljija. To je bila večno prisotna bojazen, ki v daljavi vedno sluti možnost razočaranja. Prepad izgubljenih sanj, četudi tistih davnih, otroških, prekritih s pepelom pozabe, je tako globok in mračen, da se mu je zelo težko približati, še težje je pogledati vanj. Tam iz globine veje strupeni hlad izgubljenosti, nepo-vratnosti. Čas soočanja spominov s trenutno resničnostjo pa je neizogibno nastopil. Sest mesecev življenja mineva in bo minilo v morda najbolj neprijetnem kraju doline, ki pa je iz začetne omejenosti, utesnjenosti v sive zidove in pravila vojašnice, hitro postal le izhodišče za nadaljevanje težko pričakovanega. Skoraj vsakodnevno se vrstijo samotni izleti in potepanja po tolminskih hribih. Večinoma minevajo v sproščeni hoji in lahkotnem teku, opazovanjih, odkrivanju lepega in zanimivega, toda skoraj brez v zadnjem desetletju nepogrešljivega trdega preizkušanja v stenah in zraku. Le malo plezam in skoraj nič ne letim na zmaju - preveč je gora in planin, ki jih moram še obhoditi, doživeti, preveč je zanimivosti, ki jih moram spoznati. Premalo je časa, dnevi v Tolminu se presenetljivo hitro iztekajo in zato lažje krotim želje in potrebe po drugih bogastvih iz zakladnice alpinizma. Od pričakovanja in bojazni razočaranja je kmalu ostala le še meglica, ki pa je kmalu izpuhtela v dnevih nad Tolminom. Grozeč oblak so že zdavnaj razpihali sveži vetrovi novih doživetij. Vse številnejše ure in dnevi, preživeti v gorah in gozdovih nad dolino Soče, so se stopili v čudoviti mozaik. Njegova hitro rastoča podoba se je postavila ob bok megleni sliki iz preteklosti, bogati in skrivnostni, daleč odmaknjeni v času, mnogo bližje v dojemanjih. Se pred začetkom je izpuhtel pričakovani spopad spominov in doživetij, ki bodo to šele postala, soočanje davne neobremenjene domišljije z resničnostjo in fantazijami sedanjosti. Nikdar ni bilo sence razočaranja v redkih trenutkih neposrednih primerjav. Sedanjost in preteklost mi v dolini Soče ostajata predvsem dve lepi podobi, različnosti, ki se dopolnjujeta in bogatita. V globoki zamaknjenosti sproščenega doživljanja in razmišljanja pod vrhom Krna na robu stene in prepada spominov, se nenadoma pojavi majhna črna senca. Predrami me njeno razposajeno prekopicevanje v nemirnem zraku. Napeto jo opazujem, uživam in občudujem nedosegljivo gibanje. Čez čas se pies letenja umiri in slednjič razposajena kavka pristane na robu police, prepada, tik ob mojih iztegnjenih nogah. Sprva šo živahno poskakuje, prestopa se, umika in se spet vrača, vse bližje. Otrdim kot kip, da je ne bi prestrašil, le z očmi napeto spremljam njeno približevanje. Črna glavica z drobnimi zvedavimi očesci se obrača na vse strani, zbuja vtis začudenja, nejevernosti, spoznavanja. Tanka, ravna reža živorumenega kljuna mi pomeni prijateljski nasmeh, tople nikoli izgovorjene besede, na videz neučakano zamahovanje s krili povabilo na pot v daljave prostora, globino časa, mnogo večjo od prepada na robu katerega sedim. Takoj na začetku se pojavi strah. Da ne bo odletela. Nema prošnja valovi v prostoru. Naj ostane tukaj, ob meni, v meni, naj se ne preneha prestopati na skali, ki štrli v prepad, naj ne preneha skakljati na meji med skalo in praznino, ki je zame danes in skoraj vedno rdeča črta med življenjem in smrtjo. Pod trepetajočim zastorom priprtih vek skrivam žareč pogled v bojazni, da jo ne prestrašim. Res ni odletela. Počasi se sprostim, začnem zaupati v moč želje po njeni prisotnosti. Podkrepim jo z drobtinicami kruha, s katerimi posujem polico vse do roba. Kavka pa se ne zmeni kaj dosti za ponujeno hrano, kot bi imela mnogo pomembnejše načrte. Sam pa se počasi začenjam spominjati letenja. Enkrat spet bi rad bil galeb. Lahko bi skupaj zaplavala v prostor, odkrivat globine, lepoto. Sem. Skupaj odhajava na dolgo pot, ob kateri ne obstaja ničesar več, samo tisto, kar pomeni največ - najlepše in najtežje ... Letiva skozi dan, ki se spreminja v noč. Tema in svetloba sta popolni, vseobsegajoči. Ostajata varuha skrivnosti, ki z nežno sapo vse močneje dihajo na naju in izginjajo neznano kam, za njimi ostaja izgubljajoča se sled, ostaja spomin in pričakovanje^ in hrepenenje, želja da bi se vrnile, čeprav samo za to, da bi zasejale novo bolečino in hrepenenje po nedosegljivem. Dan se je neopazno prelil v noč - v neopredeijivem trenutku, ki se bo kmalu - ali pa nikoli več - povrnil. Ko je bil še dan, sem si ga morda samo močno želel in predstavljal in zato je bil samo najin; dan, ki ga ne bom nikdar do kraja izživel. Ne pozna ne jutra ne večera, traia od vekomaj, globoko skrit, vedno prisoten. V njegovi neskončnosti minljivih trenutkov vedno vzhaja sonce in prebujajoči se svet je oblit z jutranjo zarjo, vedno se žareča krogla utaplja nekje na zahodu ugašajočega obzorja, svetloba se rojeva in umira v čudovitih odtenkih, oblike svetlobe se zlivajo v prostor, barve so barve in vzdušje in občutki. Po neznanem nebu se vedno podijo oblaki, iskrijo se bliski prihajajočih neviht, na enem od možnih obzorij se včasih spreletavajo sence možnih sopotnikov. Začenjam se spominjati, da sva nekoč, mnogokrat, že letela skupaj. Tudi za Jonatana sem vedel že mnogo prej, preden je bil napisan. Takrat je to bil najlepši dan drugačnega življenja. To sem, morda sva, si rekel že mnogokrat, vedno iskreno. Pa ne zaradi tega, ker bi bil vsak od tistih dni lepši od prejšnjega. Vsak je bil najlepši, čeprav drugačen v svojem času in pomenu, času spoznanja neposrednega doživetja in tak se je nadaljeval v večnost. Vsi so vedno prisotni, dosegljivi pa žal le včasih. Blagodejno delujejo že z zavestjo o njihovem obstanku. Bogastvo tako ostaja, raste in se kopiči, prekriva ga prah pozabe in pritiska peza časa in malodušja, toda, dokler nekje tli vsaj sled želje in upanja - obstaja. Letiva v neznanem. Vem, da so pod nama in okoli naju gore. Morajo biti. Morda je spodaj tudi morje, nad nama pa modri obok neskončnosti. Skupaj smo, besede so nepotrebne in nemogoče... Še vedno, neopredeljivo dolgo, letiva. Črno krilasto senco vidim ob sebi, visoko nad seboj, kjerkoli v prostoru in trenutku, včasih jo samo čutim. Obdajajoči prostor, pokrajine svetov, je neopredeljiv, zagotovo vem le, da je lep. Let, ki ga ne poznajo besede, traja. Trajajo sanje. Obstajajo kot resničnost. Silovit kašelj po dolgem premoru zopet strese vse telo. Pomeni nenadno streznitev, grenak konec doživljanja. Tudi srečanje je končano, izzvenelo je v glasnih hropečih zvokih, ki se hrupno zarežejo v tišino samote. Kavke nenadoma ni več, prestrašila se je glasov iz bolnih pljuč. Tokrat sama, je široko razprla krila, pogoltnila jo je globina, odnesel veter, z njo so poletele le mnoge želje in upanja. V času ostane le podoba rumenega kljuna, zvedavih okroglih očesc in žametne črnine kril. Počasi prebujajoča se misel o vrnitvi je skoraj prijetna. Zidovi tolminske vojašnice so daleč in globoko potopljeni v umazanem, mlečnem morju oktobrske megle. Tam doli je mesto, kjer čas poleg sanj, izpolnjuje predvsem delu, ki ga imam rad. Tudi danes me čaka ambulanta polna bolnikov, v kateri s prijateljem delava prve težke, zahtevne, pa vendar predvsem lepe korake zdravnikov. To pa so drugačni koraki - na isti poti v istem času, koraki, ki izključujejo samoto. Množijo se sledovi stopinj, ki vse bolj odpirajo zaprti krog lastnih doživljanj, spoznanj in obstanka, spreminjajo in bogatijo brez morda nekoč pričakovanih senc obžalovanja. Kavko ali karkoli, bom iskal že jutri. Spet si bom zaželel, že sedaj si želim, novega srečanja, novega potepanja. Kot skoraj vsak dan, bom tudi jutri popoldne slekel uniformo in be',o haljo in se podal v hribe nad Tolminom iskat, uživat, pozabljat in spoznavat. Vem, da bo še mnogo srečanj, novih potovanj, želja v katerikoli resničnosti. Le tega ne vem, kje. Morda na samotnih vrhovih ali robovih sten, po napornih urah in vzponih, ko bom ure in ure opazoval in preučeval gibanje ptic, se učil in občudoval in se z grenkobo zavedal svojih možnosti. Morda v zraku, ko bom pod široko razpetim platnom svojega zmaja poskušal posnemati, iskal nedosegljivo, nikdar popolnoma zadovoljen, skoraj vedno pa z jasnim občutkom in prepričanjem, da je bilo vredno vsega. Morda kjerkoli. SPOMINI S POTOVANJA PO VELEBITU BRANKO ČEH Sedem let je minilo od tistikrat, ko sem pohajal po Velebitu, malo s prijateljem Tonetom Mervičem, del poti pa sem prekolovratil kar sam. Ko sva s Tonetom sklenila, da greva na Velebit, mi je zaskrbljeno najprej priporočil, naj zaradi številnih kač vzamem s seboj tudi serum proti kačjemu piku. Prav težko sem ga dobil, zahtevali so najprej zdravniški recept, potem pa sem jih le uspel prepričati, češ da drugo jutro že odrinem na pot s prijateljem, medicinskim strokovnjakom in da to reč moram vzeti s seboj. Torej, Tone je bil kriv, da sem nosil ta serum s seboj devet dni, čeprav nisem vedel, kako bi uporabil injekcijsko iglo, bolj varno pa sva se le počutila. Zadnjega junija pred sedmimi leti sva se že parila v pregretem avtobusu, ko sva se iz Maribora odpeljala do J ur jeva na morju. Tam sva ujela gozdarski tovornjak in se z njim odpeljala na Oltare (950 m). Tu naj bi se začelo najino planinarjenje. Prespala sva (slabo) za drag denar na senu M ar kovici h. Zgodaj zjutraj sva jo odkurila, brez slovesa, po zavižanski markirani poti proti domu Zavižanu (1594 m) pod Vučjakom, potem pa sva se povzpela na vrhove Vučjak (1645 m), Mali Rajinac (1699 m) in na Veliki Zavižan (1677 m). Pod tem zadnjim sameva velebitski botanični vrt, ki sva si ga lahko mirno ogledala. Popoldne se je v planinski dom vsula cela vojska najavljenih zagrebških planincev. Upravnik je hkrati tudi vodja meteorološke postaje; nama je lahko postregel le s čajem, za spanje pa sva imela na voljo lesena tla. Tako sva že drugo noč prespala na trdem, tokrat poleg točilne mize. Naslednji dan naju je pot vodila od Zavižana po znameniti Premužičevi stezi. To stezo, pravzaprav pot, je zgradil inženir Ante Premužič v letih 1930-1933. Vsekana je v živo skalo in je po globokih kotanjah lepo nasuta. Seveda sva se med potjo povzpela na razgledno Gromovačo (1675 m), nato pa nadaljevala pot do Rossijeve kolibe (1580 m). Koča leži pod skalnatim obokom divjega Pasaričevega kuka, ki kar kipi v nebo. Hodila sva naprej vse do Alana. Ta del poti je eden najlepših delov Volebita. Pot je vsekana v skalovje Rožanskih kukov in se vzpne po golem kamnu na vrh Crikvene (1641 m). Po sedmih urah razgledne poti od Zavižana sva prišla v planinsko kočico na Velikem Alanu (1305 m). Prvotno je bila to gozdarska koča. Tone je počistil po koči in okoli nje vso navlako; pustili so jo obiskovalci, ki niso kaj prida dali na čistočo. Sem gor prihaja tudi močno ovinkasta cesta iz Jablanca. Drugo jutro sva še v mraku šla na pot proti Šatorini (1624 m). To je razgledna široka kopa, precej travnata; z vrha se lepo vidi na morje in daleč naokrog. Lepa pot se spušča na Gornje korito in nad Mlinište. To je prostrano kraško polje na višini okrog 1000 m. Presekano je z mnogimi ograjami iz suhega zidu. Sredi popoldneva sva prišla v zavetišče Skorpovac (980 m). Borna posteljnina je bila plesniva od vlage, do večera sva jo sušila na toplem soncu. Že pred Skorpovcem sva naletela na tri planince iz Kopra. Tudi ti so prenočili v koči. Drugo jutro smo skupaj odrinili proti Bačič kuku. Bačič kuk sestavlja skupina golih in precej divjih vrhov, ki nudijo tudi možnost za plezalne podvige. Mi, navadni planinci, »šodrovci«, smo zlezli na tistega z višino 1308 m, pod katerim je bila pritrjena škatla z žigom Velebitske poti. Na tabli je bilo opozorilo, naj se na vrh povzpno samo izkušeni planinci. Za take pa smo se že imeli. Pot z Bačič kuka do Oštarij se je kar vlekla. Pod vrhom smo se srečali z znanim hrvaškim planincem Dragutinom Mihaljevičem. Je starejši mož, vendar ima še korak mladeniča. Planinci ga poznajo pod imenom Miha in je že kar legendarna osebnost. Pozneje sem ga srečal še na Japetiču in na Kapelski poti. Baške Oštarije leže na sedlu, tam kjer se prevesi cesta iz Karlobaga ob morju preko Velebita proti Gospiču v Liki. S Tonetom sva se utaborila v skromnem planinskem domu. Še prej pa smo skupaj s Koprčani slovesno kosili v novem hotelu. To je bila za naju zadnja noč na Velebitu. Po opravljeni prvi polovici poti naj bi se vrnila z Oštarij z avtobusom domov. Ob misli na kuhanje v vročem avtobusu do Maribora in čez čas zopet na izhodiščno točko v Oštarije, mi je postalo kar vročo. Prepričeval sem Toneta, da bi nadalieva.a pot po Velebitu do kraja, pa zaman. Po slabo prespani noči sem se zjutraj poslovil od Toneta in naročil pozdrave za svoie, sam pa sem odšel naprej proti Šugarski dulibi. Prav slabo se je začelo. Kma/u sem zašel v tako qosto meglo, da sem poleg prsta pred nosom se ravno videl ceviie na nogah. Po 6. urah spotikanja sem se skoraj zaletel v skalnato klado z nap,som Šugarska duliba (1210 m). Kaj več pa že nisem videl. Obsedel sem in čakal na boljše vreme. Čez dobro uro se je megla razredčila. Kmalu pa me je čakala druga predstava. Komaj sem odrinil, je zagrmelo, potem pa so se name zlili škafi dežja Prav klavrn sem bil, ko sem prišel do gozdarske koče v Jelovi ruji (950 m). Tu sem naletel na vlažne pograde in na plesniv zadah v koči. Kaj sedaj? Do doma na Visocic, je še tri ure hoda, 9 ur sem pa že hodil. Vreme se je začelo boljšati, zato sem po kratkem počitku zadel nahrbtnik na rame in odšel proti Visočici. Kmalu po odhodu iz doma sem zašel v visoko travo, vanjo sem risal prave sla omske zanke in šele na vrhu Male Visočice sem našel pravo smer. Nato sem prečil dolgo Javorniško polje in seveda prišel čezenj v gozd na nepravem kraju. Po precejšnjem blodenju sem le prišel na vrh Badnja (1639 m). Še malo, pa sem bil pred domom pod Štirovcem (1350 m). . r...,.a Tu sem le odkril oskrbnico, oziroma je odkrila ona mene. Na moje klice je prihitela iz qozda, kjer je nekaj brkljala. V koči sem se najedel srbskega fižola. Kako mi je prijal, menda sem res bil že sestradan. Postal sem podjeten in se opogumil: zdaj pa še na Vaganski vrh! Po 8. urah hoje in blodnjah, mi bodo dodatne 4 ure na vrh in nazaj prav razrahljale noge. Postelja v domu mi je bila zagotovljena. Šel sem mimo Marasovca z obetavnim izvirom vode proti Vaganskemu vrhu. Pa glej, nenadoma naletim na skupino planincev, ki so počivali ob poti. Zvem, da so iz Krapine, menda jih je bilo šest ali sedem, samih mladih. Vodja mi še pojasni, da si delno de,o. dva na vrh po žig, ostali medtem počivajo in si nabirajo moči. Ni slabo organizirano, vsaj manj naporno je za tistega, ki štedi svoje noge. No, vodja mi je odredil za spremljevalca mladega, najbrž najbolj spočitega fanta. Z njim sva jo ucvrla naprej. Bil je več kot trikrat mlajši od mene. Nobeden od naju ni poznal poti, pa kaj, say so nama markacije kazale pravo pot. Mimo Babinega jezera sva sopla na vrh. Na njem sva našla škatlo z žigom. Udarim zasluženi žig v dnevnik Velebitske poti in preberem odtis: Zora-ničev vrh 1712 m. Za vraga, kam pa sva vendar prišla! Kaj ni to Vaganski vrh? Ozrem se naokrog in že zagledam na vzhodu značilno odsekan rob. Kot slonova glava je, značilnost Vaganskega vrha. Iz daljave se posmehuje najini zmoti. Prav mi je, zakaj pa sem bil tako zaletav. , , Torej spet dol k skupini Krapinčanov. Nekaj zbadanja na račun tako starostno različne dvojke in »ajde na spavanje natrag na Štirovac«. Drugo jutro mi je vodja krapmske odprave odredil kar dva mladinca. Najbrž zato, da ne bi ponovno zgrešili. V nalivu smo jo udarili po mladinsko, v jurišu. Spočita mladinca sta mi dala vetra m vzela sapo, pa sem le zdržal. Ob Marasovcu sem odložil nahrbtnik, saj sem bil z Vaganskega vrha namenjen na drugo stran proti Buljmi in Paklenici. Žig Sv. Brda in Ivinih vodic sem imel že od prejšnjega obiska Velebita. Hitro smo se vzpenjali že v spodobnem vremenu na s travo pokrit Vaganski vrh. Z višino 1758 m je najvišji na Velebitu. Z n/ega se odpre lep razgled proti Liki, le proti morju ga zapirajo sprednji vrhovi. Na vrhu ni bilo žiga, ponj je bilo treba mimo Malovanskega jezera do Malovanskih pastirskih staj. Namesto v 4. urah smo s Štirovca prišli do tja v dveh in pol urah. Ja, gnala me je mladost, pa ne moja, temveč obeh lahkonogih mladcev, Borisa in Željka. Ko smo opravili obred žigosanja, smo jo odkurili nazaj v »krapinskem« stilu Na Marasovcu sem se poslovil od obeh sopotnikov; krapinska skupina je namreč hodila v nasprotni smeri od mene. . Pri studencu sem navezal lonec na vrvico in ga potopil v vodo. Ce mi ze ni raou za kuho, pa mi je vsaj zdaj prav prišel. Goltal sem hladno vodo m veroval, da /e cista, vsaj na zunaj je bila bistra. Obrnil sem se zopet po planinsko otovorjen proti Buljmi in dol v Borisov dom. To je udoben dom na višini 550 m, na kraju prav pogosto obiskane Velike Paklenice. Tu sem se malo oddahnil, potem pa sem šel navzdol po prelepi Paklenici. Velebit mi je naklonil lepo zadnje popoldne, vse obiito s soncem. Ob potoku na osončeni jasici sem se ustavil. Umit sem se in si obul lahke copate. Kakšno udobje! Še prej pa sem se ves zaraščen po osemdnevni brivski stavki pošteno obril. Mimoidoči turisti so me radovedno gledali. Nisem se zmenil zanje. Za seboj sem imel pohajanje po Velebitu in bogate spomine nanj. To moraš doživeti, težko je opisati te občutke. Najbrž ne bodo nikoli utonili v pozabo. Pod Aniča kukom sem prišel v spodnji del Paklenice, kjer se začenja civilizirani svet. Svet, ki ga ustvarjajo turisti, hrumeči motorji in smrad po bencinu. Kakšno nasprotje miru na Velebitu. Miru gora, ki ga zapolnjujejo kamen in travo, gozdovi in goličave, sonce in dež, pa megla in vetrovi. Povratek je bil prav prozaičen. V Starem gradu ob morju sem sedel pozno popoldne v pregret avtobus in se odpeljal na Reko. Pozno ponoči sem nadaljeval pot v Zagreb in drugega dne dopoldne v Maribor. Moja odisejada je bila s tem končana. Epilog: na vsej poti nisem videl medveda in niti ene kače. Serum proti kačjemu piku sem prinesel varno domov. In da ne pozabim. Po letu dni mi je poštar prinesel zavoj. Bil je iz Kopra. V njem sem odkril svoj rdeči pulover, ki sem ga prejšnje leto pozabil na Alanu. Skrbni planinec Karlo Kocjančič, tistikrat sem z njim lezel na Bačičkuk, mi ga je poslal s pozdravnim pismom. Leto dni po najinem srečanju na Velebitu je spet obiskal tiste kraje. Stožilo se mu je po njih. Pri gozdarju v vasici blizu nekdanje, sedaj planinske kočice na Alanu, je povprašal bolj iz radovednosti, po mojem izgubljenem svitru. Seveda ga je dobil in mi ga poslal. Pravim »seveda«, kot da mora biti poštenje povsod doma. Tam na Velebitu je bilo res in upam, da je še danes. PETDNEVNO POTEPANJE PO PRIMORSKI DARJA ZORKO Sploh ne morem verjeti, da sem spet doma. Pet dni je prehitro minilo. Sedim za mizo na vrtu in se spominjam čudovitih dni, ko sva z Matejo hodili po Primorski; živo se mi slikajo lepote, ki sva jih odkrivali na poti. V enajstih dneh sva nameravali prehoditi del Slovenske planinske poti od Komne do Ankarana. Vrnili sva se po petih dneh, zaradi drugih obveznosti. Primorska - ta beseda mi pomeni neizmerno veliko. Kadar mi je mod šolskim letom najbolj težko in je bila glava polna formul in drugih učenosti, sem so v mislih preselila v te čudovite kraje. Koliko je bilo skritih želja in hrepenenja; kako sem si v sanjah predstavljala vrhove. Mesec dni pred odhodom sva začeli prebirati planinski vodnik in karte, seštevati ure, vmes pa sva seveda pridno nabirali kondicijo na Savinjski planinski poti. Starši so odločno nasprotoval tej najini pustolovščini. Če bi potovali s skupino, bi bilo seveda veliko bolj varno. Koliko je bilo prepričevanj, prošenj in solza, tudi vsa moja zagotovila, da so primorski hribi položni, da sploh ni strmo niti nevarno, so bila zaman. Na mojo veliko srečo so na koncu le popustili, saj so spoznali, da brez te vroče želje ne bi bila zdrava. Očetu sem morala obljubiti, da bom pazila nase, mamica pa je bila prepričana, da ne bo mogla mirno spati. Vse druge priprave so potekale zelo hitro. Pošteno sem se zresnila, ko sem prvič zložila vse stvari v nahrbtnik. Tehtnica je pokazala enajst kilogramov, toda nič nisem imela odveč. Preostalo mi ni nič drugega, kot da sem se sprijaznila z njim. Ramena se bodo počasi že navadila na to težo, sem si mislila na vožnji proti Bohinju. Pri slaou Savica pa je bilo vožnje zares konec. Prispeli sva na Komno. Kočo pod Bogatinom so v tem času belili, midve pa sva nadaljevali pot proti Krnskim jezerom. Na vrhu Boga-tinskega sedla sva že opazili košček jezera. Zelo presenečeni sva bili v Koči pri Krnskih ipzeJ'h- saj nisva pričakovali tolikšne prijaznosti oskrbnika in čistoče. Porodila se mi je želja, da bi kar ostala v tem prijetnem okolju. Zgodaj zjutraj sva se že vzpenjali proti vrhu Krna. Predstavljali sva si to pot veliko bolj naporno, kot je bila v resnici. Na vrhu Krna sva prvič opazili »bistro hči planin«. Batognica naju je s svojimi strelskimi jarki in podzemskimi zaklonišči spomnila na tiste dni, ko je bila vsa v krvi. Potem se je začela ena najdaljših poti v mojem življenju. Ko sva v daljavi zagledali neko stavbo, sva bili prepričani, da je to planina na Kalu, kjer naj bi našli težko pričakovano vodo. Lovska koča je bila zaprta, o vodi pa ni bilo sledu. Razočaranje je bilo toliko večje, ker naju je čakal takoj za kočo oster vzpon. Skrbelo naju je zaradi vremena; po nebu so se podili črni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Na srečo so se kmalu razkadili. Zaslišali sva curijanje vode pod previsno skalo. Precej časa je trajalo, da se je za izsušena usta nabralo nekaj požirkov. Že skoraj uničeni sva za ovinkom zagledali nekaj krav in staje; to je bil težko pričakovani znak, da sva končno na Kalu. Tam sva se odžejali. Videli sva tudi Kočo na planini Razor, pa so nama povedali, da je do nje še dobro uro hoda, čeprav je v vodniku pisalo samo pol ure. V senci sem zlezla v spalno vrečo in sladko zaspala. Prebudila sem se prerojena. Sonce je spet sijalo in pozabljene so bile vse muke. Spet sem se veselila sončnega zahoda, prisluhnila sem kravjim zvoncem. Le na dnu srca se je oglašal dvom, če bom vzdržala napor naslednjega dne. V nedeljo sva po vzponu na Vogel, Rodico in Črno prst, zapustili bohinjske hribe in se približali Poreznu in cerkljanskemu hribovju. Nekako spontano sva opravili vse te vzpone; pričakovali sva veliko bolj strmo in naporno pot. Na poti sva srečali precej planincev in prilegel se je klepet o vremenu in o poti. Pot od Rodice je bila kar položna in kmalu sva prišli do doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Domačini so nama povedali, da je bolje, če greva v Podbrdo. Tako sva storili. Prenočili sva v gostilni v Petrovem brdu. »Le kaj bo prinesel naslednji dan? Se nama bo uspelo prebiti do Ankarana?« sem se spraševala, ko so se mi oči kar same od sebe zapirale. Zjutraj sva se na poti na Porezen dodobra umili v visoki travi. Pri spustu sva obiskali tudi bolnišnico Franjo. Z zanimanjem sva si ogledali to partizansko bolnišnico. V Cerknem sem komaj čakala, da sem po telefonu poklicala sestro: »Vse /e v redu Bodite brez skrbi. Nadaljujeva pot proti Idriji.« Odločili sva se, da bova prenočili na Sivki Zig sva našli v stavbi, ki je bila včasih italjanska vojaška postojanka. Odšli sva proti Idriji, odkoder sva nadaljevali pot proti Koči na Hlevišah. Toda na vrhu naju je čakalo razočaranje, koča je bila zaprta. Kaj zdaj? Stopili sva do kmetije, kjer sva dobili zig m z veliko sreče tudi prenočišče. Mateja se je dokaj udobno namestila na kavču, sama pa sem zlezla na kmečko peč. Kakšna sreča, da bom spala spet na njej kot v otroških letih, sem si mislila. Motilo me je glasno tiktakanje ure na utež, rožljanje krav z verigami, lajanje domačega psa. Strah me je bilo teme v sobi. Zjutraj sva bili prijazni qospodinji zelo hvaležni za »streho nad glavo«, ker je začelo že pred peto uro deževati Ko se je zjasnilo, sva odšli na Vojsko. Na Vojskem sva komaj odkrili počitniški dom Rudar. V Idriji se je najina pot po Primorski končala. Ostali del poti bova prehodili jeseni. NIKDAR VEČ! NADA KRANJC Prebudila sem se s tistim čudnim, neprijetnim občutkom, kot se zbudiš po morečih sanjah. In potem se pretegneš in se tiho nasmehneš vase, ker veš, da so bile le san/e in da je vse dobro in prav. Tokrat pa je bilo precej drugače in zelo narobe. Tokrat niso bile sanie. Naspro.no. Spanje je bilo le azil pred tistim, kar je čakalo na blazini, da te zagrabi, ko se se ne zaveš prav, da si buden. Včerajšnji dan! In predvčerajšnji! Kakor krivda, kakor ponižanje kakor da so te zalotili pri nečednem dejanju in zdaj stojiš razkrinkan pred vsemi in na tleh. Pa sploh ni bilo tako. Iz nejasnih občutkov se je izluščila zavest, da /e nečesa lepega za zmerom konec. Tisti »za zmerom«, ki mu še nihče ni izmeril globine in bolečine. Ne, to ni sentimentalna zgodba, čeprav pripoveduje o slovesu. Slovesu brez solza in pomilovanja, čeprav se je morda čisto na skrivaj tam gori v skalovju utrnila tudi kaka solza. Pa si mislimo, da je bilo to le zaradi ostrega vetra... Bilo pa je takole: pred približno 25. leti me je (tistikrat dober prijatelj, pozneje moi moz) peljal prvič v mojem življenju v planine. Tistega Triglava s 16 leti ne štejem, saj sem hodila kot teliček v čredi. V Staničevi koči smo pustili vsa topla oblačila, ki smo lih t/a privlekli po Tominškovi poti. Potem pa smo šli do vrha le v kratkih hlačah in majicah. Na tihem smo se posmehovali planincem, ki smo jih srečevali v planinski opremi m celo z rokavicami. Končno smo le spoznali, komu bi se bilo treba smejati, oziroma posmehovati... Saj smo jo vsi premrti hitro ucvrli navzdol, čeprav je bil tisti dan čudovit razgled z vrha Triglava ... . Torej pred 25. leti sem potem prvič spoznavala abecedo planmarjenia. Sla sva preko Robanovega kota na Korošico, na Ojstrico, na Kamniško sedlo do Okrešlja. In ker takrat še ni bilo ceste, kaj šele asfalta ali avtobusa, sva jo peš mahnila ob vodi do Solčave in potem na Raduho. Imela sva v knjižici sicer žig Planjave, vendar tam nisva bila. Ker se je pripravljalo k nevihti, sva jo »prešpricala«. Ves čas naju je peklilo, da je tisti žig nepravičen in da Planjavi dolgu jeva obisk. Nikoli nisva poravnala tega dolga, ker je moj prvi planinski učitelj kmalu zbolel m se pozneie za vedno poslovil. Zdelo se mi je prav, da sama za oba poravnam ta dolg. Zato in pa tudi ker sem rada v družbi planincev PTT Maribor, sem se veselila izleta (skupaj s celjskim društvom) po isti poti; to se mi je zdelo kar simbolično. Večkrat sem imela že težave in čutila sem precejšnjo utrujenost, kadar smo se vzpenjali nad 2000 m, vendar sem hitro pozabljala na vse in komaj sem se vrnila domov, sem se že veselila naslednjega izleta. Vem, da je vsakega lepega obdobja konec. Da ne pomaga po nojev-sko tiščati glavo v pesek, odganjati zdravnikova navodila, kakor da so nadležne muhe, tajiti fizično nemoč, okvare itd. Že do Korošice je bilo težko z mano, drugo jutro, ko sem se vzpenjala na Škarje, sem spoznala, kaj je to kriza. Spoznala sem, da moram priznati stvari, kakršne so, da ne hodiš samo z nogami, ampak predvsem s srcem m pljuči in glavo. Obenem sem spet spoznala, kaj pomeni topla, prijazna, prijateljska roka o pravem času. Ogreje ti premrzle prste in te vodi kot otroka, ko bi najrajši za vedno sedla in čakala. Na kaj? Dobro, samo do tistega vrha je treba priti, potem se prevesi pot navzdol, v Logarsko dolino. Potem ne bo delalo težav ne srce ne dihanje. Pozabila sem na koleno, ki me je že večkrat izdalo. Dvakrat mi je prislužilo celo mavec za nekaj tednov. In prsti na nogah, ki so bili prej še bolj premrli kot na rokah, so se zdaj vneli in pekli, kot da bi hodila bosa po ostrem grušču ali čez snežišče. Treba je bilo hoditi zelo previdno in zato počasi, da zaradi kolena ne bi povzročila težav ostalim planincem. Ni me motilo, da so šli lahkih nog daleč pred menoj, saj sta bila z menoj dva zvesta planinca. Le skrb in strah, da bi jima prizadela sitnosti, in težave in neznosne bolečine vnetih prstov, so mi vso pot grenili pogled na bele skale, rododendron, na črne nizke borovce, dišeče murke, na opojno dišeče kiinčke, na temne ciklame. In mir! Tišina! Ko sem se ozirala po sončnih vrhovih, vsa neznatna, skrušena ob misli, da je to slovo od takih vrhov, nisem čutila tiste prijetne utrujenosti, ki je prepletena z občutkom zmage. Bila sem zbegana in premagana - kakor da me gore ne marajo več. Seveda bi po dolini še hodila, zato se mi je zdelo smešno, ko sem pred slapom Rinka neki zagrebški skupini razlagala, kar so pač želeli vedeti o planinah nad njimi. Neka starejša Zagrebčanka mi je namreč rekla: »A zašto ne sedite, kako možete još stajati na nogama, kad ste bili tamo gore ...!« In kako sem včasih s sočutjem gledala kakega starejšega človeka, ki je oprezno in počasi izstopal ali pa vstopal v avtobus! Kako pa sem jaz sestopala v dolino?! Kakor da sem bila prvič med skalami. Zakaj pripovedujem vse to? Rada bi samo povedala, kako čas hiti, da prinaša, kar pač prinaša, da pa tudi odnaša: moč, zdravje, celo tisto osnovno, kar je potrebno, da se brez škode vzpenjaš na planine in da pretirano ne oviraš tistih, ki se čutijo odgovorne za svojo skupino. Koliko je ničevih vzrokov, da proste dneve zapravljamo; tu je nogometna tekma, buljimo v televizijo, božamo svoj avtomobil in tako naprej. Tam nekje zgoraj pa gore sipljejo zdravje na vse strani, daleč od asfalta in bencinskega smradu so, daleč od razprtij in nerganja zaradi vsakdanjih zoprnosti. Tam nekje cvete encijan, dišijo murke, rododendron se kot rdeča blazina razgrinja med črnimi borovci. Tako silno je vse, da pozabiš na dolino in si skoraj zbegan, ko se vrneš med zidove in te spet meljejo mlini vsakdana. Dokler je še čas! Ko bo prišlo spoznanje, da je neko obdobje mimo za vselej - je človeku žal za vsak zamujeni dan. Saj še nihče ni izmeril globine in bolečine samo dveh besed: »Nikdar več!« V višino strmi okamenela lepota - sama sebi zadostna in ji je vseeno ali jo obiščeš ali ne. Nekega dne pa spoznaš, da si tako zamudil priložnost. Nemoči ne more premagati ne volja, ne želja ne hrepenenje. Takrat se je treba sprijazniti pač s tem, kar zmoreš. Koča na Okrošlju, ki sta jo lota 1875 zgradila dr. Johannos Fricchauf in Janez Pisker-nik, Plesnik iz Logarske doline (glej njegov podpis pod sliko). Spomladi leta 1907 jo je odnesel snežni plaz. Lastnik - Nemško avstrijsko alpsko društvo, izvajalec je bil spet J. Piskernik - je še istega leta iz uporabnega tramovja postavil zasilno kočo, ki pa je kmalu propadla. To pa zato, ker je Savinjska podružnica SPD že 2. 8. 1980 le nekoliko stran od nje odprla Frischaufov dom Fotografijo je poslal uredništvu Janez Mavric, Gornji grad dtal^SGTlS DD©WO©(§ t SILVO MATELIČ (31. 12. 1921-26. 8. 1985) Silvo Matelič je bil eden redkih, ki je živel kot novinar v pokoju. Planina pod Golico je bil njegov dom, pribežališče pred dolgoletnim napornim delom, ki ga je od njega zahtevalo novinarstvo, povojne naloge in obveznosti. Radio Ljubljana je bil dolga leta tisto področje, kjer se je bil razdajal. Še danes se mnogi spominjajo njegovega blagoglasnega pripovedovanja, preproste misli, ki je bila zelo blizu preprosti kmečki, delavski govorici, požlaht-njeni z njegovim življenjskim izkustvom, človečnostjo. Začel je svoje življenje kot mornar, po vojni pa kot železar, vmes, v najbolj hudih dneh naše zgodovine, pa ga najdemo najprej v nemškem ujetništvu, potem med interniranci v Nemčiji, nato pa v Jeseniško-bohinjskem odredu in v udarnem bataljonu XXX. divizije. Silvo je bil eden najbolj znanih slovenskih novinarjev in radijskih reporterjev. Najbolj blizu mu je bil preprost človek, delavec, kmet. Z njim se je umel pogovarjati o navidez vsakdanjih rečeh, v resnici pa najbolj tehtnih zadevah, ki so bile hkrati tudi soustvarjalec naše povojne obnove. Za svoje delo je Silvo prejel najvišje novinarsko priznanje v Jugoslaviji - nagrado Moše Pijadeja, poleg te pa še medalje za delo, red dela s srebrnim vencem, red dela z zlatim vencem, medaljo za hrabrost, medaljo zaslug za narod in tako naprej. Planinski vestnik ga je bil pridobil za svojega sodelavca, ko je bil že v pokoju. Njegove kratke novice, podpisoval jih je bil z začetnicama svojega imena in priimka - S. M. - so skušale približati bralcem tudi tiste na videz drobne planinske reči, ki so se sicer skrivale po raznih časopisih v delovnih kolektivih, po vrednosti pa so sodile slejkoprej v široko javnost. Vrata, ki jih je bil tem novicam odpiral Silvo, so tako omogočila prenekateri informaciji, da ne bo šla v pozabo, ampak bo po njegovi zaslugi ostala zapisana tudi v zgodovini slovenskega planinstva, ki ji prav Planinski vestnik vsak mesec sproti sporoča dogodke iz planinskega življenja. V rubriki Na kratko poslej ne bo več Silvotovega podpisa, ostal pa bo časten spomin nanj. Marijan Krišelj 80 LET P D ZAGORJE IN P D LITIJA Koča na Zasavski gori, 849 m, Rovišče 9, nedelja 25. avgusta, na pročelju napis 1905-1985. Oder je bil slavnostno okrašen z grbom Planinske zveze Slovenije, napisom 80, sliko maršala Tita, z mnogimi planinskimi prapori in državnimi zastavami. Planinci so se že zgodaj zjutraj začeli vzpenjati iz Save, Renk, Izlak, Viderge in Vač. Zelo toplo in soparno vreme pa je nekatere prisililo, da so se nagnetli v avtomobile in tako so bile ceste prek Moše-nika in Tirne, prek Čolniša in Šentlamper-ta, Vač in Vovš do vrha Zasavske gore zelo obremenjena. Na prireditvenem prostoru se je zbralo približno 1500 ljudi. Razpoloženje je bilo na vrhuncu, kajti po dolinah se je še vlekla megla. Ob 10. uri je »loški glas« zapel pesem Triglav moj dom, tajnik PD Zagorje Lojze Sajovec je pozdravil vse navzoče, predsednik PD Zagorje Janez Fink pa je orisal delovanje obeh društev v vseh 80. letih in poudaril, »da je bila planinska organizacija tista, ki je budila narodno zavest, odkrivala lepote gora širšemu krogu naših in tujih ljudi in se tako uvrstila med najuglednejše planinske organizacije ne le v Evropi, temveč v vsem svetu«. Dejal je tudi, »da planinska dejavnost ni tekmovalna, je pa množična; več ljudi v naravo in v tem duhu vzgajati mladi rod, to je naše vodilo«. Proslavo so popestrili še planinec Nande s petjem in harmoniko, recitacije pionirjev ter številne čestitke raznih predstavnikov društev obema jubilantoma. Predsednik PD Litija Bine Je-senšek pa je pohodnikom, ki so prehodili Badjurovo pot petkrat, podelil plakete. Ansambel Revirčani je poskrbel za pravo planinsko razpoloženje. Pogovorov o letošnjih planinskih turah ni zmanjkalo, pijač pa tudi ne! Zagrebški planinci so prinesli bratske pozdrave, ki sta jih bila najbolj vesela Mirni Cvek in Janez Grebinc, edina izmed članov gradbenega odbora, k! je gradil kočo na Jančah In sta še živa. Planinci iz mnogih planinskih društev so doživeli nepozaben dan in se razšli z mislijo dr. Tineta Orla: Društva so kri in srce naroda! Tone Jarc Z INVALIDI NA TRIGLAVU Že drugič sem z njimi. Z Ernestom, Ivanom, Lojzem in še mnogimi. Pravzaprav še ena od številnih, včasih že kar utru-jajočih tur na Triglav. Ko sem prvič slišal za njihov namen, sem bil kar malo jezen. Pa kaj je ta Triglav tako posebnega, da se ga lotevajo celo invalidi! Gorski svet vendar ni za njih, nesreč imamo že tako dovolj, da so reševalci pravzaprav več na akcijah kot doma. Lani maja je bilo, ko sva z Ernestom sedela v njegovi pisarni in sem z nezaupanjem poslušal njegove načrte. Kakih trideset invalidov da bi bilo, pa izkušeni gorski vodniki, pa vojaki, ki bi pomagali nositi nahrbtnike, pa medicinsko spremstvo; vse je že imel v glavi. In potem je steklo. Avgusta smo se zbrali na železniški postaji kot pač vse podobne izletniške skupine, ki v poletnih mesecih napadajo našega očaka. Nekaj pa nas je vseeno ločilo od ostalih. Pomagala za hojo v rokah prenekaterega planinca. Opazoval sem Petrača, Šraufa in ostale gorske vodnike. Prav nič niso bili zaskrbljeni; tja gor jih bomo že pripeljali! Potem pa je šlo kot bi mignil. Rudno polje, Jezerca, Studorski preval in že smo bili v Vodnikovemu domu. Natanko toliko časa smo porabili kot piše na markacijski tabli. Janko je, sicer ves premočen od znoja, zavriskal od veselja, saj ni mislil, da bo šlo tako lahko. Ko so imeli pripravljalne izlete, ga je precej bolj »dajalo«. Oskrbnica Angelca nam je postregla z vedno dobrim čajem in cnolcnčnico, Ernest pa je raztegnil pisalni stroj, kot pravi Martin harmoniki. Naslednji dan smo bili v dveh urah na Planiki, časa pa smo imeli toliko, da so nekateri skočili še do novega Triglavskega doma. Skoraj vsi moji dvomi so bili že razpršeni, malo me je skrbel le še triglavski greben. Takole, brez noge, z berglami, ali pa s poškodovano roko ta pot ni šala. Tudi vreme zjutraj ni bilo ravno lepo, pa to ni motilo dobre volje in optimizma. Varno privezani in varovani smo bili hitro na vrhu, za nami pa je ostal marsikateri nedeljski planinec izbuljenih oči. Videti človeka, kako po eni nogi skaklja po grebenu, verjetno res ni vsakdanja stvar. Razpoloženja na vrhu pravzaprav ni mogoče opisati, še težje pa bi popisal doživljanja vsakega posameznika. Zdrav človek težko razume, kaj pomeni invalidu takšna zmaga. Zmaga nad samim seboj, zmaga nad svojo poškodbo in predsodki, da ne sodi več v svet zdravih, zmaga nad dvomljivci v sposobnost človeške volje. Letos je z nami precej lanskih udeležencev, pa tudi novih je dosti. Lanski uspešen pohod nas je prepričal, da gremo lahko tudi po težjih poteh in tako zdaj v Sta-ničevi koči čakam na ostale, ki so še na poti iz doline Kot. Vreme nam bo letos kot kaže bolj naklonjeno. Prvi invalidi so že tu. Nekoliko tarnajo, češ, da se pot vleče, sicer pa je vse tako kot lani. Dobra volja in nestrpno pričakovanje jutrišnjega naskoka na vrh. Zdaj se že dobro poznamo. Vsi moji dvomi v koristnost in uspešnost takih akcij so že davno pozabljeni. Lepo je rekel Šrauf, da so zanj večji invalidi tisti, ki vsako nedeljo presedijo pred televizorjem, kot pa ti, ki so tako ali drugače telesno prizadeti. Razmišljam kaj bi sam storil, če bi se mi nekoč pripetilo kaj takega. Saj niti ne vem, tako težko si pravzaprav zamišljam takšno življenje, ko je vse odvisno od volje in samozavesti, pa tudi trme. Življenje teče dalje in če se ne boriš, te brezobzirno pusti ob strani. In toliko je Triglavov v življenju, na katere je tako lahko priti, samo najti jih je treba. Invalidi so že splezali na svojega in iščejo druge. V dokaz vsem, da je Triglav tako visok, kolikor sam hočeš. Boštjan Lajovic MED »TRIGLAVSKIMI KOMUNALCI« Sredi 21. avgusta v zgodnjih jutranjih urah na ljubljanski železniški postaji. Tu se je zbralo sto planincev iz skoraj vse Slovenije, ki so nestrpno pričakovali odhod proti Mojstrani in Pokljuki. Revija Antena je že desetič organizirala svojevrsten pohod na triglavske strmine, udeleženci te akcije pa so najbolj vneti planinci in tudi ljubitelji ali bolje rečeno varuhi narave. Ko so v Anteni objavili razpis za letošnji »pohod triglavskih smetarjev«, se je prijavilo na uredništvo več kot 500 kandidatov. Toda žreb je določil le sto srečnežev, ki so se akcije lahko udeležili. Iz Ljubljane sta odpeljala polna avtobusa razposajenih planincev in članov Gorske straže, toda kmalu sta se na poti ločila. Ena skupina je pričela očiščevalni pohod od Mojstrane prek Vrat proti Kredarici, druga, v kateri smo bili tudi mi, pa s Pokljuke prek Velega polja proti Kredarici. Bolj ko smo se vzpenjali proti Vodnikovi koči, vse bolj smo bili priča brezčutnosti nekaterih izletnikov in planincev, ki jim je skrb za čisto naravo povsem odveč. Ob poteh in postojankah so bila prava odlagališča smeti. Tudi skupina, ki je akcijo pričela v Mojstrani oziroma v Vratih, je bila otovorjena s polnimi vrečami odpadkov in smeti. Pravo presenečenje nas je šele čakalo. Pesem »Triglav moj dom« so kmalu zamenjale kletvice in jeza, čudni občutki s priokusom grenkobe in tesnobe. Še vrh Triglava z Aljaževim stolpom vred bi se zjokal! Čeprav je bil stolp zaklenjen, je bil poln različnih odpadkov. Letošnja Antenina akcija je bila že deseta po vrsti. Po besedah glavnega in odgovornega urednika Antene Aleksandra Lucuja, se stanje v gorah vendarle izboljšuje. Smeti in odpadkov je bilo letos nekoliko manj, vendar preveč za naš najlepši gorski svet. Pohvalno je tudi, da Antenina akcija že dobiva posnemalce, recimo, odpadki iz Kamniških planin že romajo v dolino. Ob koncu velja pohvaliti vse udeležence, organizatorja Anteno, delovne organizacije, ki so le-to podprle: Fructal, Alpetour, MIP, Presad, Lek, Dinos. In, ne nazadnje, triglav '85 akcija »triglavskih smetarjev« člane Gorske straže, med njimi prizadevna Gabija Skvarčo in Francija Novaka-Grčo in osebje planinskih domov. Akcija je odlično uspela. Uspela pa bo še bolj, ko bodo »triglavski smetarji« namesto pobiranja odpadkov lahko občudovali lepote gorskih planot. Do tega cilja je le korak, ta je pa: Planinci in izletniki, naravi pustite to, kar ji gre! Jože Curin VABLJIV VRH POREZNA V nedeljo, 25. avgusta, je bil tradicionalni pohod na 1632 metrov visok Porezen. Udeležili so se ga mladina, taborniki, lovci, pripadniki JLA iz Bohinjske Bele, planinci in nekdanji udeleženci NOB. S pohodom, ki ga je organiziralo Planinsko društvo Cerkno, v sodelovanju z družbenopolitičnimi organizacijami in odbori skupnosti borcev NOV, 19. SNOUB Srečko Kosovel, Gorenjskega vojnega področja in inženirskega bataljona 31. divizije, so počastili spomin na 40-letnico osvoboditve in 40-let-nico preboja, boja in žrtev na Poreznu ter v vaseh pod njim. Kakor vsa leta doslej je bila pri spomeniku na vrhu Porezna priložnostna slovesnost s kulturnim programom, ki so ga pripravili učenci OS Cerknega ter pevski zbor. Zbranim je spregovoril sekretar predsedstva OK ZKS Idrija Marjan Cerkve-nik. Planinci in izletniki, ki se povzpnejo na 1632 metrov visok vršac, bodo odslej deležni boljše ponudbe. Nekdanjo italijansko vojašnico so pred leti preuredili tako, da je za silo dajala začasno zavetišče planincem in izletnikom. Pozneje so ta dom na Poreznu poimenovali po narodnem heroju Andreju Zvanu-Borisu. Prizadevanja družbeno-političnih organizacij, borčevskih organizacij, Planinskega društva Cerkno, lovske družine Porezen-Cerkno in drugih, so letos obrodila sad. Dom Andreja Zvana-Borisa na Poreznu je od letošnje sezone naprej bogatejši za 150 novih ležišč. Čeprav dela še niso povsem končana — mankajo še urejene sanitarije in tuši z mlačno vodo — pa je v domu že možno bivanje za daljši čas, saj je oskrbovan z jedačo in pijačo od 15. junija do 15. septembra. Ze sedaj razmišljajo, da bi sezono podaljšali na poznejše mesece, saj je obiskovalcev vedno več. Ob koncu letošnjega pohoda na Porezen je predsednik odbora skupnosti borcev Gorenjskega vojnega področja Janko Urbanc-Olga izročil najzaslužnejšim plakete in zlate značke Gorenjskega vojnega področja. Prejeli so jih: Planinsko društvo Cerkno, Lovska družina Porezen-Cerkno in porezen '85 komandir oddelka postaje milice Cerkno Marjan Lainšček. In kot se spodobi, tudi letošnji pohod, kot mnogi doslej, se je končal s tovariškim srečanjem planincev, borcev, mladine, pripadnikov JLA, tabornikov in mnogih drugih ljubiteljev gora in z željo: prihodnje leto spet na svidenje na 11. spominskem pohodu na Poreznu! Jože Curin PLANINSKI POHODI DELAVCEV SLOVENSKIH ŽELEZARN Leta 1969 smo se slovenski proizvajalci železa in jekla ter predelovalci združili v enotno organizacijo združenega dela, ki z 18 559 zaposlenimi in proizvodnjo nad 800 000 ton jeklenih izdelkov na leto zavzema v slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu vidno mesto. SOZD Slovenske železarne sestavljajo delovne organizacije Železarna Jesenice, Železarna Ravne, Železarna Štore, Veriga Lesce, Plamen Kropa, Tovil Ljubljana, Žična Celje, Metalurški institut Ljubljana ter interna banka in delovna skupnost skupnih služb. Razen osnovne dejavnosti, proizvodnje jekla in njegove predelave, v SOZD izvajajo razne aktivnosti na družbenopolitičnem, gospodarskem, kulturnem, športno-rekreativnem in na drugih področjih. Slovenska javnost pozna razna srečanja, ki jih organizirajo posamezne delovne organizacije SOZD - srečanje članov ZZB NOV, invalidov, pevskih zborov, folklornih skupin, gledališčnikov, pihalnih orkestrov, Železarji se vzpenjajo na Triglav Foto: Pavel Dimitrov planincev in drugih - na katerih se spoznavamo in izmenjujemo izkušnje ter se tako povezujemo v trdnejšo gospodarsko verigo. Ena najbolj množičnih športno-rekreativ-nih dejavnosti SOZD so planinski pohodi. Vsako leto se na tisoče plavžarjev, jeklarjev, livarjev, kovačev, valjavcev, kovinskih delavcev, vzdrževalcev, tehnikov in inženirjev ter drugih delavcev, povzpne na številne vrhove v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniških Alpah, ter na koroške gore. Minulo leto je bilo jubilejno, saj smo praznovali 15-letnico organiziranih pohodov planincev Slovenskih železarn. Doslej so posamezne delovne organizacije SOZD organizirale in izvedle naslednje pohode: Železarna Jesenice, ki je pobudnica množičnih planinskih pohodov, je izvedla 15 pohodov, in sicer deset na Triglav (vzporedno pa nekajkrat tudi na Skrlatico), po enega na Stol, Golico in Mežaklo ter iz Zatrnika preko Vodnikove koče in Bohinjskih vratc do Krme. Dvakrat je organizirala tudi pohod »Sto žensk-železark na Stol« ter leta 1978 drugo alpiniado slovenskih železarjev alpinistov v Vratih. Pohodov se je udeležilo 8261 železarjev in predelovalcev. Železarna Ravne je izvedla 12 pohodov, in sicer šest na Peco, dva na Uršljo goro, dva na Olševo in dva na Raduho, na njih pa je bilo 7088 pohodnikov. Raven-čani so leta 1976 organizirali prvo alpiniado železarjev alpinistov na Raduhi. Železarna Štore je izvedla osem pohodov, in sicer pet v smeri Kamniška Bistrica--Kamniško sedlo-Okrešelj-Logarska dolina in tri pohode čez Strelovec v Logarsko dolino. Pohodov se je udeležilo 3565 železarjev in njihovih svojcev. Delovna organizacija Veriga Lesce je organizirala en pohod na Begunjščico s 490 udeleženci, Tovil Ljubljana pa na Snežnik s 426 udeleženci. V SOZD Slovenske železarne je bilo v petnajstih letih izvedenih 37 pohodov z 19 830 udeleženci. Na pohodih so se sklepala prijateljstva in znanstva med udeleženci, ki delajo v raznih delovnih organizacijah od Jesenic do Raven na Koroškem, od strmih Julijcev do zelenega Pohorja. Med pohodi so spoznali druge kraje in običaje ter raznoliko življenje med železarji. Pri vzponih na omenjene vrhove so udeleženci pohodov pridobili bogate izkušnje iz življenja v naravi, kar ni zanemarljivo, saj to krepi našo obrambno zaščito ob morebitnem napadu. Železarji smo lahko ponosni, da imamo v svojih delovnih okoljih veliko usposobljenih gorskih vodnikov in članov gorske reševalne službe, brez katerih izvedba množičnih pohodov ne bi bila možna. Njihova zasluga je, da doslej ni bilo hujših gorskih nesreč. Omeniti velja, da smo s pomočjo sindikatov delovnih organizacij SOZD izdali prvo serijo posebnih znakov gorskih vodnikov železarjev. Na osnovnem liku znaka gorskega vodnika je dodan še zaščitni znak posamezne delovne organizacije, iz katere je vodnik. Čeprav so znaki zelo dragi, pričakujemo, da bomo v naslednjih letih dobili znake vsi vodniki, ki smo večkrat vodili pohodnike in skrbeli za njihovo varnost na pohodih. Brez razumevanja in pomoči poslovodnih delavcev in sindikatov posameznih delovnih organizacij teh pohodov ne bi bilo. Prepričani smo in pričakujemo, da bo tudi v prihodnje tako! Železarji smo bili pred leti zelo ponosni, ko nam je na našem očaku Triglavu »na najvišji ravni« večkrat spregovoril takratni generalni direktor SOZD, znani smučar-olimpijec, planinec in družbenopolitični delavec Gregor Klančnik. Dosedanji uspehi na sedemintridesetih množičnih pohodih SOZD Slovenske železarne so nam vzpodbuda za prihodnost. Zaradi vedno slabših razmer v svetu in pri nas planinstvo pridobiva na svojem pomenu. V naših gorah je vedno več ljudi, ki se zavedajo, da je planinarjenje ena od najbolj razširjenih, vsestranskih in zdravih rekreacij. To so že pred petna," -stimi leti spoznali slovenski železarji, njihovemu vzgledu pa so sledile tudi druge delovne organizacije v Sloveniji. Za pripravljalni odbor pri IO OOS Železarne Jesenice Pavel Dimitrov Foto: Dokument PV SREČANJE STALNIH ČLANOV GLAVNEGA ODBORA PZS NA LISCI (21. in 22. ¡unij 1985) Delovni posvet, ki ga je za dva junijska dneva sklical predsednik Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec in so se ga udeležili tudi najodgovornejši člani IO PZS, kot lahko preberemo iz vabila, je bil vsebinsko obsežen in zanimiv. Vabilo predlaga, da bi obravnavali najvažnejše o pripravah srednjeročnega načrta PZS za obdobje 1986-1990 z elementi dolgoročnega razvoja, da bi obravnavali tudi politiko dolgoročne gospodarske stabilizacije v planinski organizaciji; na spored so dali tudi Družbeni dogovor o pomoči visokogorskim planinskim postojankam; kadrovske priprave za organe PZS, ZTKOS in za druge družbenopolitične organizacije; govorili naj bi tudi o problematiki Planinskega vestnika in sploh založniški politiki PZS; zanimali so jih odnosi in stališča planinske organizacije do vrhunskega športa; svojo pozornost so posvetili tudi razvoju članstva in planinskih društev, pa članarini v prihodnje ter stališčem ob pripravi predloga za novo članarino; posebno pozornost so doživeli tudi popusti v planinskih postojankah in pa stanje v Planinski zvezi Jugoslavije, planinskih zvezah po republikah in v pokrajinah ter možnosti za skupno sodelovanje; govorili so tudi o vsebini delovnega gradiva za sklenitev novega samoupravnega sporazuma o medsebojnih odnosih med PZS in delovno skupnostjo PZS. Vsa ta bolj ali manj razčiščena stališča, bodo rabila pri delu in sklepanju IO PZS, komisijam PZS ter GO, ko bodo pripravljali predlog novega srednjeročnega načrta. Čeprav je gradivo res obsežno, kar za dva dni ga je bilo, ko še zmeraj niso vsega prešli, vsaj v podrobnosti ne, je ta posvet potrdil, kako potrebno se je srečevati tudi v takem neformalnem sestavu, posebej, ko gre za planinske vsebine in probleme, ki jih je potrebno poprej med seboj prediskutirati in tako že vnaprej preiti marsikatero na videz mogočno pre-preko. Sicer pa smo pred GO in pred Skupščino PZS, ko se bo treba soočiti z marsikatero situacijo, ki jo je ustvaril nov čas, oblikovale nove razmere, ko počasi vnašajo v planinsko organizacijo tudi nekaj tistega duha, ki naj bi pomagal prebroditi razvojno prepočasnost in poiskati rešitve, ki bi bile sprejemljive za večino velike planinske množice. Posvet je po vsebini, vsaj v glavnih potezah, povzel tudi ljubljanski radio v oddaji Na valu 202 tako, da je bila o prizadevanjih planincev, da bi ohranili kar najbolj homogeno in trdno organizacijo, obveščena sočasno vsa slovenska planinska javnost. m. K. SREČANJE POBRATENIH PD PTT LJUBLJANA IN PD DJEROVICA PEČ Od 29. avgusta do 1. septembra je bila na obisku pri PD PTT Ljubljana delegacija pobratenega PD Djerovica iz Peci. V delegaciji sta bila tudi Janko Jankovic, predsednik Občinske konference ZK Kosovo iz Peči, in Šefki Mula, predsednik Planinske zveze Kosova, sicer pa sekretar Občinskega sindikalnega sveta Peč. Planinski društvi sodelujeta že od leta 1956, ko se je v Prokletijah smrtno ponesrečil član PD PTT Ljubljana Stane Tomšič. Tesno sodelovanje planincev obeh društev se je še poglobilo leta 1976, ko sta predsednika obeh društev podpisala listino o pobratenju. Člani domačega društva so pobratime seznanili s kulturnimi, zgodovinskimi in turističnimi znamenitostmi Ljubljane, popeljali so jih v Poštarski dom na Vršiču, k izviru Soče in ob njej do Bovca, v Begunje in Drago, na Vodiško planino na Jelo- vici ter v Dražgošah; ob koncu srečanja so obiskali še turistično kmetijo na Jarčjem brdu, kjer je bilo zanje še posebej zanimivo. Poudarek pomenu tega srečanja in sodelovanja dveh planinskih društev iz Slovenije in Kosova pa sta bila sprejema pri predsedniku Skupščine občine Ljubljana Center Albinu Vengustu in na Planinski zvezi Slovenije, kjer sta se s planinci pogovarjala predsednik Izvršnega odbora Marjan Oblak in tajnik Jože Dobnik. Ob koncu srečanja so se predstavniki obeh društev dogovorili o obsežnejšem srečanju planincev obeh društev prihodnje leto na Prokletijah ter o nadaljnjem poglabljanju medsebojnega sodelovanja. J. D. POT 30 VRHOV PS Gorenje je leta 1983, da bi počastila 30-letnico obstoja tovarne, razpisala obhodno pot 30 vrhov. V ta namen so izdali 1000 ličnih dnevnikov in povabili planince, da se od skupaj 40 izbranih vrhov v slovenskih gorah, povzpno vsaj na 30. Kontrolne točke so razporedili po vsej Sloveniji v nadmorski višini od Gore Oljke (734 m) pa do Triglava. Štirje vrhovi so nižji od 1000 m, osem pa se jih dviga nad 2500 m. Omenjena pot ni terjala večjih sredstev, saj pohodniki s pridom uporabljajo že dosegljivo planinsko literaturo in hodijo po poteh, ki so že markirane. In kakšen je odziv? Dnevniki so že pošli, v dobrih dveh letih so podelili 32 značk, kar kaže, da omenjena pot le terja nekaj časa in napora. Prvi so pot prehodili že avgusta 1983 trije delavci Gorenja in mladinski vodniki Go-razd Tanjšek, Drago Erjavec in Miran Jančič. V seznamu zasledimo šest obiskovalcev iz Maribora, pet iz Ljubljane, štiri iz Zagreba, tri iz Reke, šest z občine T. Velenje, prišli pa so tudi iz Žalca, Petrove, Črnuč, Ruš, Doliča. Med prejemniki so Luka Kočar iz Ljubljane, Matej Svetel iz Maribora, Josip Korlaet iz Zagreba, Anton Andrejčič iz Lesc in drugi. Za zdaj podeljujejo le značke, teh pa je na voljo še dOVOlj' Miroslav Zolnir TABOR PD LISCA, SEVNICA Že 13. po vrsti je MO PD Lisca, Sevnica organiziral planinski tabor za pionirje in mladince in sicer ob Bohinjskem jezeru. Vodil ga je izkušeni planinski vodnik Tone Šeško, ob pomoči Ele Pavkovič ter mladinskih vodnikov. Moramo reči, da skoraj ni deževalo, zato smo kar osem dni od desetih izkoristili za ture po bližnjih bohinjskih gorah in planinah. Najlepša in najzahtevnejša dvodnevna tura je bila na Krnsko jezero in na Krn. Oskrbniku Koče pri Krnskih jezerih se moramo zahvaliti za njegovo potrpežljivost in dobrodušnost. Tu smo organizirali tudi izpite za planinsko šolo, ki je redno potekala v taboru in na turah. Menim, da je tabor v celoti uspel in da se bomo naslednje leto vrnili v Bohinj, saj predstavlja izhodišče za številne ture in izlete. Jože Prah KOT DEL NARAVE Za sedem dni smo se umaknili v naravo, pozabili smo svoje vsakdanje skrbi ter uživali v svobodi. Planinci iz Ormoža smo se zbrali 15. julija 1985 pred železniško postajo v Ormožu. Namenili smo se v dolino Tamar. Zbralo se nas je okrog 49. Dobre volje smo sedli na vlak in pustolovščina se je začela. Pripeljali smo se do Ljubljane, nato z avtobusom še naprej proti cilju. Tam pa smo pogumno premerili prve metre asfaltne ceste. Sonce je pripekalo. Klepetali smo, se smejali in vzdihovali za vsako kapljico vode, ki smo jo popili. Meni so na srečo prepustili najmlajše deklice. Kmalu niso hotele več naprej, ker so bile obupno žejne in utrujene. Že sem obupa-vala, ko sta se pripeljali naši tovarišici z avtomobilom; naložile sta obilno prtljago s puncami vred in jih odpeljali v Tamar. V Tamarju nas je že čakal kup opreme -šotori, spalne vreče, blazine, odeje, in to sredi travnika. Sedli in legli smo po travi in čakali na čudež, ki bo postavil naše šotore. Nazadnje smo le spoznali, da moramo šotore postaviti sami. To nam je uspelo presenetljivo hitro. Tovariši so se medtem lotili gradnje »partizanske« kuhinje in jedilnice. Pobrali so nekaj hlodov in iz njih zbili mizo, dve klopi, in postavili platneno streho. Nazadnje smo nabrali suhljad za taborni ogenj in že je bil večer. Mimo kuhinje je tekla Nadiža. Zato je bil naslednji dan izvir cilj našega prvega izleta, popoldne pa smo imeli »malo šolo plezanja«. Tovariši so nas popeljali pod strmo steno ob snežišču. Pokazali so nam, kako je po snežišču treba hoditi s cepinom in derezami. Tisti, ki so ostali v dolini so obiskali skakalnico v Planici. Naslednji dan je bila namreč na vrsti prva daljša tura - Vršič in vzpon na Mojstrovko. Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno, saj nas je med potjo nekajkrat namočil dež. Tako smo prišli le do Vršiča, Mojstrovko smo pa prihranili za drugič. Vrnili smo se v tabor. Ponoči je hudo deževalo. Tudi zjutraj je bilo vreme dokaj čudno. Pet se nas je odločilo za turo na Jalovec. Na pot smo šli ob osmih. Vreme se je bilo popravilo tako, da je bil razgled z Jalovca prelep. Starejši pionirji so odšli na Ponce. Pripovedovali so nam o nepozabnih vtisih s poti in z vrha Srednje Ponce. Med potjo so namreč doživeli pravo presenečenje. Videli so gamsa, ki je zganjal norčije in učil svoje mladiče na snežišču. Ko so bili vsi zopet v taboru, so se pomerili v orientacijskih sposobnostih in iznajdljivostih. Vsak se je izkazal po svojih močeh. Sobota je bil poslovilni dan. Tisti, ki so se prijavili za planinsko šolo, so opravili izpite, zvečer pa smo se pomerili v znanju »Pokaži, kaj znaš« in opravili krst. V nedeljo zjutraj smo odšli domov, vsak s kopico neizrekljivih lepot, srečnih in nasmejanih lic, z lepim spominom na delček mladosti pod Jalovcem ... Bojana Jaušovec USPOSABLJANJE PLANINSKIH MARKACISTOV Po obeh uspelih seminarjih za markaciste kamniško-karavanške skupine (Storžič) in škofjeloške skupine (Lubnik), je komisija za planinska pota pri PZS končala podoben seminar za markaciste koroške skupine. Seminarji uvajajo predvsem v praktično delo vse udeležence (»navadno« markiranje, vzdrževanje poti, zavarovanja s klini in jeklenimi pletenicami). Seminar koroške markacijske skupine je bil 25. in 26. maja 1985 na pobočju Uršlje gore, dne 24. in 25. avgusta pa na varovani plezalni poti s planine Grohat na Raduho. Ta oblika vzgoje markacistov ustreza komisiji za pota in vsem udeležencem ter uvaja enotna načela za delo v tej pomembni veji planinskega delovanja. ZA PRAZNIK NA SNEŽNIKU Čeprav predpraznična nedelja z dežjem in silno nevihto ni bila kdo ve kako naklonjena pohodom v gore, se je letošnjega poletnega pohoda na Snežnik, posvečenega Dnevu vstaje, udeležila stotnija pohod-nikov ne le iz Ilirske Bistrice, temveč tudi iz Postojne, Kopra, Ljubljane in drugih mest. Jože Polh je na Sviščakih, na izhodišču letošnjega pohoda, pozdravil pohodnike v imenu borčevske organizacije, najmlajši udeleženci pa so k spomeniku padlim položili planinsko cvetje. Kljub poletnemu nalivu, ki je pohodnike pošteno namočil pod samim vrhom Snežnika, so vsi varno prišli v toplo zavetišče na Snežniku. Tako je tudi tokrat Snežnik svojim obiskovalcem ponagajal in od njih zahteval dodatne napore. Zato so bile toliko bolj zaslužene nagrade, ki so jih bistriški planinci podelili najmlajšima udeležencema pohoda, 4-letnima Milanu Mi- loševiču in Julijani Škrabolje ter najštevilnejši družini Vrhovih iz Ilirske Bistrice, ki so že drugo leto zapored na Snežnik pripeljali vseh svojih šest članov. Udeleženci pohoda so tudi preostali del dneva preživeli v okrilju snežniških gozdov in se razvedrili ob prijetnih šaljivih igrah, ki so jih pripravili organizatorji pohoda - člani komisije za šport in rekreacijo občinske ZTKO. Bistriški planinci že sedemnajst let obiskujejo Snežnik ob prazniku vstaje, zadnja tri leta pa je pokrovitelj teh spominskih pohodov občinski sindikalni svet, ker žele, da bi se pohodov na Snežnik in s tem v naravo udeležilo kar največ delovnih ljudi in občanov. Odločitev je bila očitno pravilna, saj se teh pohodov udeležuje vedno več pohodnikov. Tokrat pa so udeleženci pohoda v svoji sredi s posebnim veseljem pozdravili tudi predsednika slovenskih sindikatov, tov. Marjana Orožna. Vojko Čeligoj VRATA '85 Letos smo se člani PD iz Vipave zbrali na planinskem taboru v Vratih. Šotore je zasedlo skoraj sedemdeset planincev. Najmlajši hodi po zemlji že dve leti, najstarejša pa petinšestdeset let. Povprečna starost našega tropa je bila dvaindvajset let. Tej starosti primerno smo načrtovali tudi ture, ker pa so bili naši novopečeni mladinski vodniki preveč zdelani od pravkar končanega tečaja v Bavšici, so naše mlade sile uspeli pripeljati le do Luknje; do Ste-narja jim je pobegnila le manjša skupina gamsov. Da načrt ni bil povsem uresničen, je poskrbel tudi naš Trontelj - Boris; tri dni je napovedoval lepo vreme in štirje nade-budneži so vsako jutro odhlačali pod Triglavsko steno »osvajat Čopa«. Enake pozornosti je bil deležen tudi Triglav, ki je po dvodnevnem oblegavanju vendarle popustil. Zal je bil drugi naskok številčno šibkejši in Triglav je bil tako užaljen, da je svoje bogastvo zavil v nepro-dirno meglo. Vipavci se ne dajo. Zadnji dan so se ob štirih zjutraj nekateri opogumili in šli na Škrlatico. Le-ta nas je nagradila s čudovitim razgledom. Nekateri tarnajo nad sinovi in hčerami, ker hodijo po nenadelanih poteh. Plevel zatiramo v kali. Kal pa se ravna po starših. To se je lepo videlo po raznih prvenstvenih vzponih tik ob nadelani poti. No, vrnili smo se celi in zdravi. Za moralo je poskrbel naš »borovnica expres«, ki je vozil nabiralce borovnic v bližnje in daljne kraje, tako je kmalu zmanjkalo kozarcev in steklenic, le borovnic ne. Upam, da bo naš gamsji trop za to, da se prihodne leto srečamo v Tamarju. Martina Rehar KAKO SMO PREŽIVELI TEDEN DNI V PLANINSKEM TABORU V LOGARSKI DOLINI Enajstega julija je bilo lepo, prijazno in sončno jutro. Udeleženci planinskega tabora v Logarski dolini smo ga z nestrpnostjo dočakali. Z različnimi prevoznimi sredstvi smo se pripeljali do prijaznega Doma celjskih planincev v Logarski dolini. Tu smo se dokončno seznanili, kajti nekateri smo se prvikrat videli. Tabor sta organizirala PS DO Kovino-tehna iz Celja in PD Laško. Bilo je 23 otrok, starih od petega do trinajstega leta, in 7 odraslih. Pri Domu smo počakali, da so Zalčani, ki so taborili pred nami, zapustili tabor, mi pa smo se tačas predali soncu in se zagledali v venec hribov, ki obdaja ta prijazni konec naše domovine. Taborniško življenje smo začeli tako, da smo se porazdelili po šotorih in jih poimenovali. Domenili smo se, da jih bomo vsako jutro točkovali. Piščalka našega vodje, tov. Srečka, nas je prebujala ob šestih, ko pa smo se odločili za turo na Ojstrico, pa celo uro prej. Z jutranjo telovadbo smo se razgibali, želodce pa pogreli z zajtrkom v Domu, kjer so dobro poskrbeli tudi za ostale obroke hrane. Po zajtrku smo odšli na turo. Prva je bila na Klemenčo planino in do Plesnikove domačije, druga na Savinjsko sedlo, naslednji pa na Ojstrico in Olševo. Kot zadnjo smo si zastavili Kamniško sedlo, a smo zaradi slabega vremena prišli le do Okrešlja. Najtežja, po drugi strani pa najčudovitejša, je bila tura na Ojstrico. Zmogli smo jo vsi, tudi najmlajši udeleženec, petletni Marko. Najtežji so bili prehodi čez sne-žišča in pot od Škarij proti vrhu Ojstrice. Ko smo se vrnili v tabor, smo ob tabornem ognju in s pogledom na Ojstrico ponosno zapeli planinsko pesem o tej veličastni gori. Že na turah smo otroke opozarjali na hojo v gorah, na obnašanje planinca, na lepote, na varstvo narave in še na marsikaj. Popoldne je bilo nekaj prostega časa, nato pa so otroci s tov. Srečkom napravili povzetek o vsaki turi. Sledilo je predavanje o zgodovini planinstva, prehrani v gorah, prvi pomoči itd. Predavanja smo popestrili z ogledi zanimivih diapozitivov, filma ali pa slik. V nedeljo so prišli na obisk starši, zato smo ostali v taboru in so otroci dopoldne opravili tekmovanje v orientaciji. Na Olševi smo si seveda ogledali tudi Potočko zijalko. Zdi se mi pa, da ne bi bilo tako napak, če bi o najdbah v tej jami obstajala kaka brošurica, ki bi jo bilo mogoče dobiti v domu pri Sv. Duhu. Tako pa me je presenetilo tudi to, da sem sredi turistične sezone dobila zadnjo razglednico Sv. Duha pod Olševo in še to -posneto pozimi. To omenjam le mimogrede, kajti ta pomanjkljivost ni skalila prijetnega razpoloženja, ki je ves čas vladalo v našem taboru. Na tovrstnem taboru sem bila prvič, vendar mislim, da je bilo dobro organizirano in da so otroci mimogrede zelo veliko pridobili, kar se je pokazalo tudi na zaključnih testih o znanju iz planinstva. Zadovoljni, žarečih lic in z obljubo, da se bomo ponovno srečali in poglobili prijateljske vezi na jesenskem pikniku, smo se poslovili. ... . . .. r Mojca Jutrisa PISMO KOMISIJI ZA PLANINSKA POTA (O razmerah na Slovenski planinski poti) Kolegica in jaz sva se odločila, da v vročih dopustniških dneh, bila sva v Portorožu, obiščeva tudi del Slovenske planinske poti, pa sva imela težave z žigi. Na Slavniku sva bila 2. julija, pa je bil dom zaprt. Zal tudi nisva utegnila, da bi se oglasila v Prešnici 39, kjer je shranjen žig, kot sva lahko prebrala na vratih. Tam pa sva se oglasila 30. julija, pa je bila hiša zaklenjena in tako spet nisva mogla priti do žiga. 16. julija sva bila na Vrem-ščici. Tam pa očitno tri verige na dveh skrinjicah niso bile dovolj, da bi ohranile žig. Šla sva v Košano in tam odtisnila žig železniške postaje v najin popotni dnevnik (če ga bodo seveda priznali), fotografirala se pa nisva, ker nisem imel več filma v aparatu. Ne spadava med tiste, ki hite za žigi. Lepot gozdov, kjer sva srečavala divjad, cvetočih livad Vremščice ne more zamenjati noben žig v dnevniku. Želela sva samo predlagati, da bi društvo, ki skrbi za Vremščico, le kdaj pa kdaj poslalo koga tja gor, da bi preveril, kako je z žigi (po komentarjih v vpisni knjigi je mogoče sklepati, da žiga že dalj časa ni). Tam sva našla tudi predloge, da bi žige vgradili, kot je to na Grintovcu, Dolgem hrbtu, Skuti...), ko že ugotavljamo, da žigi izginjajo. Tudi na Slavniku bi bilo mogoče najti boljšo rešitev, ker pač dom ni vedno odprt. Zal pa je dandanes tako, da je hoja na isto planinsko točko samo zavoljo tega, da bi dobil žig, vendarle povezana s stroški, ki bi jih bilo mogoče nameniti za obisk drugih številnih in prelepih gora. V Zagrebu, dne 7. 8. 1985 Nevenka Barbutov in Stjepan Osredečki, Zagreb SLOVENSKA VODNIŠKA LITERATURA SI UTIRA POTA MED PORABNIKE: VODNIK PO TNP, BLED 1985 Tak naslov sicer ne zveni v žlahtnem jezikovnem tonu, papirnat je, uradniški, pa vendar - slovenska vodniška literatura je po zaslugi Planinske založbe že dosegla tisto točko, ko lahko rečemo, da smo z njo zapolnili skoraj vse vrzeli, s katerimi smo se ubadali prav od časov Badjurovih tovrstnih edicij, planinskih koledarčkov in priložnostnih izdaj Vodnikov, ki jih izdajajo posamezna planinska društva ali planinske skupine oziroma odseki. To sicer po eni strani kaže na razvejanost interesov potreb po taki literaturi, po drugi strani morda tudi zgledovanje za dobičkom, po tretji plati pa slej ko prej žlahtni slovensko planinsko knjižno vodniško polico prav vsaka taka edicija, ki je sestavljena z namenom, da obvešča, vodi in informira. Vsekakor gre iskrena hvala prav Planinski založbi pri PZS, da lahko danes pišemo o tem na tak način. Pohvalno pa je tudi, da se s takimi načrti ukvarjajo tudi tiste organizacije, ki delujejo na terenu, v naravi in imajo na skrbi razvoj te ali one turistične, naravovarstvene in druge panoge, med katere sodi tudi Triglavski narodni park, predvsem in v prvi vrsti, saj s svojo dejavnostjo »obsega« enega največjih jugoslovanskih naravnih parkov, v katerem se vsako leto znajde, kdo bi natanko vedel, koliko izletnikov, popotnikov in planincev, vsekakor pa kar blizu 80 000. In vsi ti so tudi vsako leto sproti želeli spoznati ta svet vsak sicer po svoje, vsi skupaj pa z istim razlogom - doživeti so želeli svet okoli Triglava, ki ga literatura, ljudje in sploh tako čislajo. Vodnik po Triglavskem narodnem parku bo našel v tej druščini častno in vsekakor tudi vidno in kvalitetno mesto. Prišel je tako rekoč ob pravem času, čeprav bi delali sestavljalcem silo, če bi primaknili zraven še tisto - izšel je končno in vendarle, ker so vsi skupaj, kolikor jih je sodelovalo pri nastajanju tega obsežnega vodnika, imeli bore malo časa na voljo. Na tiskovni konferenci, ki jo je organiziral TNP na Bledu, dne 19. avgusta, smo izvedeli tako rekoč iz prve roke prav vse, kar je zanimivega ob tem Vodniku in kar seveda ni tiskano, skupaj z ostalim tekstom, ki predstavlja bogat snovni izbor. TNP in Prirodoslovno društvo Slovenije sta imela srečno roko že tudi zato, ker je njuno sodelovanje resnično pogojeno, je tradicionalno in tesno povezano prav s Triglavskim narodnim parkom. Ideja, ki je zdaj »zagledala luč sveta«^ je sicer stara že tri leta, pa morda še kakšno leto več, saj je v Prirodoslovnem društvu Slovenije tlela želja že dolgo pred tem, da bi vodnik po Triglavskem svetu, ki ga lepo zaokrožuje Sedmero jezer, že kdaj bil potreben obiskovalcem tega bisera naše dežele. Vodnik, ki ga zdaj imamo, je snovno tako razvrščen, da pregledno in informativno zgoščeno ponudi obiskovalcu v celoti vse, kar je v TNP zanimivega. Tako mimogrede tudi zvemo, zakaj je ravno to področje dobilo status narodnega parka, hkrati pa smo z njim oskrbeli vse tiste, ki se za TNP kot za tovrstno literaturo, zanimajo in teh ni bilo malo. To vedo povedati v TNP ko so vsak dan morali odgovarjati na mnoga vprašanja, ki so jih ljudje naslavljali po telefonu na ta naslov in so od njih želeli kar najbolj podrobne razlage o tem parku, o stanju v njem, režimu itd. Tako je bil res že skrajni čas, da zdaj tako edicijo, ki v celoti streže tem potrebam, imamo. Več kot 20 avtorjev je zapolnilo vsebino, ki jo lahko razčlenimo na prirodoslovni del, na del, v katerem obravnavajo kulturno dediščino in pa na praktični del, v katerem dobe obiskovalci vse potrebne informacije o poteh, kočah in o režimu v TNP, za pomagalo pa jim rabi priložena (in pomanjšana) karta tega področja. Snovno ravnotežje je v Vodniku zgledno ohranjeno, čeprav je zbranih na enem mestu več znanstvenih, gospodarskih, strokovnih, informativnih in tudi kulturno zgodovinskih področij. Podrobnost, ki ne presega praktične rabe, naravnost ponuja novo idejo, ko bi v prihodnje morali že misliti na monografijo tega področja. To pa je delo, ki terja seveda temeljitejše obdelave in širok obseg strokovnega dela z vseh področij. V veliko korist Vodniku je, da besedila niso zgolj preprosti opisi vsega, kar najdemo v TNP, ampak prene-kateri tekst predstavlja že raven učbenika (na primer geomorfološki del, ki ga je prispeval J. Kunaver, pa poglavje o rastlinstvu in drugo). Vsekakor moramo pritrditi Janezu Bizjaku, ki je Vodnik opremil in ga tehnično uredil in je sploh velik njegov delež, da je Vodnik tak, kakršen je, ko ugotavlja, da to ni klasični vodnik, ki jih sicer poznamo, ampak je to prva knjiga, ki se problemov s tega področja loteva strokovno. Nujno je, da zamisel, ko bi Vodnik prevedli v nemški oziroma angleški jezik, čimprej uresničijo. Vodnik je uredil uredniški odbor (Mladen Berginc, Janez Bizjak, Ivan Fabjan, Stane Peterlin in dr. Vinko Strgar), lektorja sta bila Milena Hajnšek-Holz in Marijan Kri-šelj, glavni in odgovorni urednik pa je bil Ivan Fabjan. Posebno pohvalo pa velja izreči tudi tiskarni CGP Delo, saj je Vodnik tudi v tem pogledu na tehnično izredni višini. KS Slovenije in KS Občine Radovljica pa sta izdajo Vodnika podprli. Tako je ta knjižica z 244 stranmi in z lepimi barvnimi posnetki ter črnobelimi fotografijami in številnimi skicami, preglednimi kartami, nekako zaključila in zaokroženo dopolnila informativno literaturo o TNP, ki smo jo doslej lahko zasledovali v brošurici S. Peterlin TNP - Naravni in kulturni spomeniki, št. 1, v posebni številki Planinskega vestnika številka 8, 1974, ter na reklamnem letaku, ki ga je TNP izdal leta 1933. M. K. LEPOTA JE VEČ KOT DEJSTVO Se eno razmišljanje o knjigi F. S. Copeland »Čudovite gore« Kadar tujci o nas Slovencih lepo mislijo in govorijo, ostajamo navzven hladni, vsaj na videz neprizadeti, ko pa nam začno hvaliti in se navduševati nad našo deželo, ne znamo skriti zadovoljstva. Oboje seve- da lahko povežemo v sveženj ugotovitev, ki pravijo, da je očitno, kako vsej naši samozavesti navkljub le potrebujemo tistih dodatnih spodbud, ki lastno vrednotenje povnanjajo, tako da iz subjektivnega postaja objektivno vedenje in prepričanje. Komaj dovzetni za najrazličnejša laskanja zavestno sprejemamo iskreno pohvalo, iskreno navdušenje. Zato tudi to razmišljanje o knjigi čudovite gore, ki jo je avtorica Fanny Susan Copeland pisala prav zato, da ubesedi hvalnico slovenski deželi in slovenskemu človeku skozi tujčevo optiko, jo poveže z lastnimi izkušnjami in jo konec koncev splete mimo vseh patetičnih pretiravanj v venec zavestnih pričevanj, ki jih danes brez zadrege uvrščamo med bisere literarnega upodabljanja tistega slovenskega sveta, ki mu na kratko pravimo kar -naše gore, pa čeprav so privrela, ta pričevanja, iz peresa, rojenega na daljnem Irskem in odraščajočega na komaj kaj bližjem Škotskem. Knjiga je splet navdušenja in ljubezni, je splet spoznanj in upanj, razraščajočih se prek desetletij, ki jih je avtorica preživljala med slovenskimi ljudmi, predvsem pa med slovenskimi gorniki, še zlasti med Skalaši, takrat na vrhun cu slovenske alpinistične renesanse. Miss Fanny S. Copeland, drobna sivolasa gospa, vedno z nahrbtnkom, kakršne se spominjam iz let svojih najresnejših planinskih začetkov, mi je zdaj, mnogo let kasneje (umrla je leta 1970 in je pokopana na Dovjem pod Triglavom) ponovno zaživela v zavesti in v knjigi, katere subtilni prevod je delo Marijana Lipovška, v knjigi, že dolgo znani, a vendarle ne tako naši, kot jo sprejemamo zdaj, ko jo beremo po svoje, v prelestju tiste vzajemnosti, ki jo lahko spočneta izjemen avtor in njega vreden prevajalec. Čudovite gore so hvalnica Julijcem in ljudem, ki so tam zgoraj iskali neskaljeno veselje, brezmejne razglede in vrednote, kakršnih svet vsakdanjega trenutka nikakor ne zmore nadomestiti. Je torej to knjiga spominov in knjiga zgodovinskega spomina? Prav gotovo je eno in drugo in v tej razsežnosti je njena velika vrednost, ki je vsaj enakovredna literarni. Copelandova nam oživlja neko dobo, ki je zdajšnji rodovi ne poznamo iz neposredne izkušnje. To dobo nam oživlja nekonvencionalno, mimo vseh uradnih in zapovedanih resnic. Ne zanimajo je ne objektivna razmerja in povnanjene zgodovinske okoliščine, izrazito pronicljivo pa zna opazovati posameznikovo dušo in njena odzivanja zunanjim impulzom: lepoti, strahu, nevarnosti, navdušenju, tesnobi. Te impulze v družbi naših najvidnejših gornikov iz časov med obema vojnama tudi sama neposredno spoznava ... potem pa o vsem tem piše. Piše s srcem in umom, a slednjega kroti, kadar mora napisati sonet, kadar mora ubesediti lirično izpo- ved. Takrat v njej zaživi pesnik, vzbrste besede, vzvalovi intimno vzhičenje: lepota je več kot zgolj dejstvo. Vzpostavi se polemični lok med občutjem in zgolj spoznanjem, kakršnega v evropski kulturi pooseblja veliki nemški klasični filozof, ki je tudi o naravni lepoti racionalno povzel: Es ist nicht schon, es ist so! (Hegel). Copelandova verjame v lepoto in verjame v človeka, to od strani do strani bolj zagotovo spoznavamo v njeni knjigi in prav bi bilo, ko bi to spoznanje ostalo v zavesti slovenskega človeka, še posebej, če z gospo Copelandovo verjame, da so Julijci - čudovite gore. Mitja Košir NAŠE GORE IN LJUDJE NA DRAGOCENIH GRAFIČNIH LISTIH V Rogaški Slatini je bila 3. julija 1985 pomembna otvoritev Muzeja grafične umetnosti od 16.-19. stoletja. Razstavljeni grafični listi obsegajo prvih 50 tematskih zbirk s po tremi deli v vseh vrstah grafične tehnike: lesorez, bakrorez, jedkanica, mezzotinta, akvatinta, litografija, jeklorez in ksilografija v črno-beli in barvni tehniki. Grafike prikazujejo stare vedute iz Slovenije, Istre, Dalmacije in mejnih dežel, etnografijo našega poljedelstva in živinoreje, favne in flore, narodne noše in ekslibrise. Vmes so tudi akvareli J. Lipperta iz 19. stoletja. V posebnih škatlah je spravljenih okoli 20 000 grafičnih listov. Nedvomno je to največja zbirka starih grafik v Jugoslaviji, vredna okrog 350 milijonov dinarjev. Ljubitelje črne umetnosti še posebej pritegnejo motivi in panorame naših gora in dolin ter njih prebivalcev: ljudi, favne in flore. Na več listih je čudovito predstavljena Donačka gora imenovana - štajerski Triglav in slovenski Klek, ki se impozantno dviguje nad panoramo Rogaške Slatine. Na drugih listih spet vidimo značilno arhitekturo prejšnjih stoletij in zgradbe, ki jih danes ni več. Gotovo ste se že vprašali, kako je uspel krajanom tak kulturni podvig - odkod sredstva za ta dragoceni muzej? V zameno za podrti avstroogrski Wander-bahn je domiselna uprava Zdravilišča obnovila zgradbo bivše direkcije ter odprla 5 sob za muzejske razstave. Grafične zbirke pa je daroval švicarski gost Kurt Muller, ki je na otvoritvi muzeja dejal: »Bil sem hudo bolan na jetrih in žolču. Prijatelji so mi svetovali Rogaško Slatino. Prišel sem večkrat, in zdaj sem zdrav. Iz hvaležnosti in ker nimam dedičev, sem umetnine podaril zdravilišču.« Kdo je Kurt Muller? Sam pripoveduje: »2e od malega sem moral delati. Očeta sem izgubil, ko sem bil star 12 let. Grafike zbiram vse življenje. Najprej sem bil trgovec, nato sem študiral umetnost, sedaj pa imam v Zurichu svojo umetniško galerijo. Ne kadim in ne pijem alkohola. Imam tudi pomembno zbirko jugoslovanskih znamk, tiste iz let 1919 in 1920 (slovenske!) na katerih je v ozadju Triglav. V Rogaški Slatini sem našel drugi domj« Poleg spominskega muzeja Borisa Kidriča na Knežcu je muzej grafične umetnosti pomembna pridobitev tako za krajane kot obiskovalce in goste Rogaške Slatine, obenem pa značilna humana gesta darovalca za učinkovito zdravljenje. Jože Gasparič NOVICE 14/85 V tem glasilu ptt delavcev Slovenije najdemo dva tehtna prispevka s planinskega področja. Prvi govori o 33. zletu ptt delavcev Jugoslavije na legendarnem Igmanu, drugi pa o 27. rednem letnem zboru planinske skupine ptt iz Kranja. Oba sestavka je napisala Darinka Jereb. Prihodnje leto načrtujejo planinci in delavci ptt srečanje v Mariboru. M. K. BRANE SOTOŠEK: VODNIK PO PEŠ POTEH Založba Delavska enotnost je v zbirki Posebne izdaje izdala vodnik po peš poteh, ki obsega 55 slovenskih planinskih spominskih in drugih poti. Vsa pota imajo tudi skice, brez njih so le tiste, ki ne potrebujejo zemljevida. Knjižica vsebuje tudi seznam vseh obveznih in neobveznih točk razširjene Slovenske planinske poti s podatki o nadmorski višini, o času, ki je potreben, da določeno pot prehodimo; ima pa tudi prostor za žig. Knjižica obsega 190 strani v velikosti 12,5 X 16,5 in je v plastičnem, zaščitnem ovitku, podobno kot poznamo druge slovenske planinske vodnike, ki jih izdaja Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije. M. K. LOGARSKA DOLINA '85 (Tabor planincev pionirjev MDO »Savinjska«, PS Kovinotehna, PD Laško) Bilten mladih, ki so preživeli nekaj lepih skupnih dni v Logarski, je prav tako eden izmed tistih razveseljivih šopov listov, ki jih pišejo mladi pionirji-planinci in tako sporočajo svoje poglede na planinstvo drugim in se s pisano besedo sproščajo. Zrcalo doživetij, bi mogli reči tem zapisom, sporočilo o organiziranem dogajanju, dokumentirano planinsko življenje. In ne nazadnje - tudi dokaz, kako lahko informiramo kar najširši krog zainteresiranih pa tudi priložnostnih bralcev o svoji dejavnosti, če utegnemo in sestavimo s pomočjo vseh sodelujočih na taborih, srečanjih itd., kaj takega kot je bilten. Potem seveda odpade vse tisto tarnanje, kako malo piše Vesnik o dogajanju na terenu, kako bi moralo biti več zapisov iz življenja planincev, planinskih društev, skupin in odsekov. Pričujoči bilten je nekaj posebnega. Zbral je nekaj najžlahtnejših misli, ki govore o odnosu človeka do gorskega sveta. Ze začenja tako: »Za vse, kar smo v gorah doživeli, se moramo zahvaliti našim goram.« Tako kot vsaka taka publikacija, ima tudi ta dosti zapisov v prozi pa tudi v vezani besedi, ki jih krase še risbe in vinjete, vse seveda na dovršeni »pionirski ravni«. Šegavo, okorno in realistično! Biltenu je dodan tudi Informativni bilten številka 17 Kovinotehne iz Celja, ko ponatiskujejo zapis o obisku planinskega pionirskega tabora v Logarski dolini, kar pomeni prav tako lep zgled sodelovanja delovne organizacije in njenega informativnega glasila s planinsko dejavnostjo. M. K. JAGODE Bilten 10. republiškega pionirskega tabora »Bavšlca '85« Na urednikovo mizo je prišel zajeten šop listov, spetih v Bilten 10. pionirskega tabora v Bavšici in to z velikima rdečima jagodama na naslovni strani. Zmerom sem prijetno presenečen nad tako najdbo na svoji mizi, kajti, če ne drugače, si pa tako lahko privoščim obisk pri naših mladih planincih in spoznam njih planinski življenjski utrip in zagnanost. V kratkem uvodniku bomo našli podatek, da so se pionirji iz vse Slovenije zbrali že desetič v takem sestavu in to za devet lepih dni. Tako so spoznali ta »odmaknjeni konec Slovenije in življenje domačinov«. Ob tej priložnosti so se izpopolnjevali v orientaciji, spoznali so gorske zdravilne rastline, se učili pesmi, urejali so »sten-čas« in si zapisovali vse, kar so doživeli. In tako je nastal ta bilten, »edini spomin na dneve, ki so jih preživeli v Bavšici«. V njem pa res najdemo pisano migotanje doživetij, od pesniških poskusov, med katerimi najdemo tudi kar dobre in posrečene, do opisov poti, kako so prišli v Bavšico, in mnogo drugih priložnostnih opisov. Tista »Morje jagod« pa odkriva, odkod je prišla zamisel, da so biltenu dali tak naslov. Posebej pozorno sem prebral Kroniko tabora: prvi dan, ob prvem srečanju v Bavšici, jim je minil v znamenju gesla: »Občuduj naravne lepote in jih varuj!«. Drugi dan so opravili krožno pot po dolini Bukovice in na sedlo pri Kamnih. Naslednji dan jim je minil v taboru, v športnih igrah in v urejanju stenčasa ter pisanju prigod. V četrtek so bili na Krnu, v petek so počivali in sodelovali v tabornih dejavnostih, naslednji dan so bili na Kaninu. Šele nedelja je bila tista, ko so si našli toliko časa, da so uredili Bilten, izdali pa so ga v ponedeljek, na zadnji dan. V pregledu, koliko je bilo teh mladih planincev tistikrat v Bavšici, bomo našli številko 43, osem pa je bilo članov vodstva. M. K. SIGNALI 14/85 Med tiste, ki najbolj redno pošiljajo uredništvu Vestnika svoja glasila, vsekakor sodijo delavci Podjetja PTT promet iz Ljubljane, kajti v njihovih »Signalih« je vedno kaj tudi planinskega. V tej številki bi na primer našli obsežen potopisni zapis Po stezah Kamniških Alp, v katerem se Mojca Urankar spominja res zanimive ture, na kateri so obiskali tako rekoč vse »vidnejše« vrhove v vzhodnem delu teh prelepih Alp. M. K. POPRAVEK Pred kratkim je v založbi Obzorja Maribor 1985 izšla zanimiva planinska knjiga Marijana Krišlja Zlata naveza, zapisovani pogovori z dr. Mihom Potočnikom. Ima na strani 35 sliko dr. Stanka Tominška z naslednjim besedilom: »Na sliki skrajno desno Evgen Lovšin, možakar z brado je dr. Henrik Turna, za njim pa Joža Čop.« To ni Turna temveč bivši britanski kolonialni minister, svetovni planinec lord S. Amery, ki je bil leta 1936 v naših Alpah na daljšem obisku. Navedbi Evgen Lovšin in Joža Čop sta pravilni, drugi dve nenapovedani osebi sta soproga lorda Ameryja in Škantar, naš lovec in vodnik bolj po poteh, ze starejši možakar. Dokaz za navedeno je Ameryjev članek O Julijskih Alpah objavljen v londonskem Alpine Journalu, ki ga je prevedel, napisal daljše opombe in priobčil v Planinskem vestniku, letnik 1938, stran 335, naš priznani pisec in plezalec ing F. Avčm. Slika Ameryja na Mojstrovki (na isti strani Planinskega vestnika) pa je od Jožeta Čopa. ' Evgen Lovšin trug Ddd p® m<šM IZGINILO ŠEST MILIJONOV ENCIJANOV Žalostna podoba - gorski svet brez cvetočih travnikov Znanstveniki iz innsbrucka so po po daljših opazovanjih ugotovili, da je na znani planini Seiser (Seiseralm) še pred 30 leti cvetelo okoli 6 milijonov encijanov in sto milijonov drugih planinskih cvetic več kot zdaj. To mračno sporočilo je del študije, ki so jo nedavno tega predstavili javnosti v Kastelruthu. Študijo je pripravila skupina raziskovalcev pod vodstvom univerzitetnega docenta dr. Georga Grabherrja. Krivdo za izginevanje visokogorskih rastlin na pašnikih in travnikih je po njihovih ugotovitvah pripisati sodobnemu gnojenju travnikov, ki bo, če se bo tako početje nadaljevalo, zmanjšalo število dosedanjih travniških rastlinskih vrst za 40%. Veliko milijonov gorskih rastlin so že izpodrinile običajne travniške rastlinske vrste, ki uspevajo po vsem svetu. V strokovnem jeziku imenujejo ta pojav nastajanje mono-kultur. Da bi se največje in najlepše južnotirolske planine ne spremenile v odurne monokui-ture, znanstveniki predlagajo, da bi naravi ne smeli nasilno pomagati, kar pomeni, da bi tako na strmih pobočjih kot tudi na položnejših visokogorskih travnikih ne smeli več gnojiti. Južnotirolske naravovarstvene oblasti si bodo zato prizadevale, da bi kmete dodatno informirali, kako bi lahko le-ti prispevali k ohranitvi čudovite in predvsem tako raznovrstne flore. (ALPIN, 8/1985.) M. A. ČEHOSLOVAKI V JUGOSLAVIJI Zanimanje češkoslovaških planincev in alpinistov za jugoslovanske gore v zadnjih letih čedalje bolj narašča. Cilji, ki jih privabljajo, niso samo znana in priljubljena gorstva v Sloveniji, predvsem Julijci in Grintovci. Češkoslovaški alpinisti se zmerom bolj ozirajo v manj obiskana območja v drugih predelih Jugoslavije, na primer v Makedoniji. Da bi bilo ustreženo velikemu zanimanju, je najbolj razširjeni češkoslovaški športni dnevnik Československy šport maja, junija in julija letos priobčeval v nadaljevanjih niz informacij o najbolj znanih gorstvih v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Makedoniji. Vsak petek so bili v prilogi tega častnika objavljeni izčrpni prikazi Julijcev, Kamniških in Savinjskih ter Ve-lebita, Magliča, Bioča in Volujka, Durmi-torja, Prokletij, Šar planine in Babe. Zajemali so orografski opis, obiska vredne predele, dostope, planinske postojanke, lokacije za taborjenje in vse možnosti za planinarjenje in plezanje v stenah. L. Jirasko TIBETANSKI LEDENI VELIKANI SPET DOSTOPNI Po tistem, ko so Kitajci leta 1980 dali dovoljenje za dostop na Everest s severa in po vzhodnem razu ter na Šišo Pangmo, bodo prihodnje leto ta seznam dovoljenj razširili na 40 vrhov, visokih čez 7000 metrov. Največ zanimanja je za Čo oju, severni raz, ki predstavlja najlažjo možnost za vzpon na ta vrh. Mnogo od teh sedemtisočakov je še deviških. (Povzeto po Turistu, DDR 6/85) M. K. WERNER HERZOG JE FILMAL REINHOLDA MESSNERJA: »... MI JE ČISTO VSEENO!« Znani nemški filmar Werner Herzog je portretiral Reinholda Messnerja med njegovim prečenjem obeh vrhov Gašerbru-ma. Kdor pozna dela tega tenkočutnega filmskega režiserja, je lahko po vsej pravici pričakoval nekaj posebnega in novega. Skratka film, ki bi prikazal Reinholda Messnerja predvsem kot človeka: izven njegovih donosnih multimedialnih nastopov pred polnimi dvoranami. In ta film so konec letošnjega junija uvrstili na spored prve nemške televizije. Toda kritike, ki so naslednjega dne izšle v vseh vodilnih časnikih, so pokazale, da je mučno napihnjena poroka obeh zvezdnikov rodila le zelo majhno miško. Kritik münchenskega Merkurja je videl vzrok za to v dejstvu: »... Messner je sam prevzel režijo in se kazal v prizorih in držah, ki jih že poznamo.« Takšno mnenje še bolj podčrtujejo citati, ki so posejani po filmu, kot: »Na gori ne potrebujem prijateljstva, ampak vzdržljivost«; ali: »Imeti poklic pomeni konec vsakršne ustvarjalne dejavnosti.« Vse to je zanesljivo pomenilo trd udarec za milijone televizjskih gledalcev. Višek pa je celotna zadrega dosegla v prizoru, ko je »največji gorohodec vseh časov« jokaje dokazoval svoje ustvarjalne in čustvene sposobnosti z dekorativnim psihičnim zlomom v najlon-skem šotoru. Z nekoliko več občutka, toda kljub temu zelo zadržano je Messnerjev jok in zlom komentirala Süddeutsche Zeitung: »... takšna figura skorajda ne more več v gledalcih vzbuditi resničnega sočustvovanja.« Samega režiserja kritika prav gotovo ni presenetila, kajti že med krstno uprizoritvijo tega filma v nekem munchenskem kinematografu ob koncu prejšnjega leta, je bilo v dvorani slišati žvižge in klice nezadovoljstva. Navidezno je tudi Rein-hold Messner ostal neprizadet. Glede govoric o filmu je kratkomalo dejal: »... mi je čisto vseeno!« Kajti pri kritikah, da gre tako ali tako zgolj za intrige - od koga, ni hotel povedati — in drugič, je storil v filmu le tisto, kar je režiser od njega zahteval. Torej Reinhold, ki se podreja? Vsekakor neprepričljiva izjava moža, ki v filmu o samem sebi zatrjuje: »Mislim, da bo z mojim življenjem tudi konec sveta.« Glede tega ima zagotovo prav - kolikor misli na svoj lastni svet. (ALPIN, 9/1985.) M. A. ZADELA GA JE STRELA SMRT MESSNERJEVEGA BRATA Tako zelo kot je boginja sreče stresla svoj rog izobilja na Reinholda Messnerja, toliko smole sta imela vse doslej njegova brata, ki sta se tudi ukvarjala s ple-zarijo. Giinther Messner je umrl leta 1970 na Nanga Parbatu, nedavno tega je umrl dr. Siegfried Messner za posledicami padca med plezanjem v Dolomitih. 35-letnega predsednika južnotirolskega združenja gorskih in smuških vodnikov ter vodjo alpske šole Messner je 16. julija 1985 med vodniško turo oplazila strela in je padel približno 25 metrov globoko. Pri tem se je bil hudo polomil, prelom lobanje pa je povzročil možgansko krvavitev. Do nesreče je prišlo pri sestopu s Stabe-lerskega stebra v skupini Rosengarten. Približno 150 m pod vrhom je Messner kot gorski vodnik spustil po vrvi preko previsa neko Nemko in njenega sina, ko pa je varoval pri sestopu njenega moža, je udarila strela. Messnerja so gorski reševalci hitro prepeljali v Bozen in zatem na univerzitetno klinko v Innsbrucku. Najprej se mu je stanje izboljšalo, 21. julija pa je zaradi hudih poškodb podlegel. (ALPIN, 9/1985.) M. A. NOV PATENT ZA TURNE SMUČARJE Z varnostjo turnih smučarjev se je v zadnjem času ubadal tudi znani švicarski izumitelj Günter Schwarz. Za varstvo pred snežnimi plazovi je tako izdelal poseben rešilni jopič, ki se sam napihne. V Švici so ta njegov jopič že patentirali, izdelan pa je iz posebnega materiala, ki ga sicer letalska industrija uporablja za reševalne jopiče v vodi. Tega napihovalca je mogoče vdelati v običajen smučarski jopič, da med turno smučarijo ne prenašate s seboj še več ropotije. Vsa zadeva pa deluje takole: ko se sproži snežni plaz, potegne smučar posebno zadrgo. Približno sekundo pozneje se po zatrjevanju izumitelja jopič napihne. Posebno visok napihnjeni ovratnik zaščiti glavo spredaj in zadaj kot nekakšna školjka, tako da sta glava in tilnik posebno dobro zavarovana. Mreža pred obrazom sicer dopušča razgledovanje, vendar hkrati preprečuje, da bi sneg zaprl usta. Hkrati se dvigne iz jopiča balon, ki naj bi pozneje olajšal iskanje zasutega. Iz rešilnega jopiča je, če je to potrebno, seveda tudi mogoče izpustiti zrak, zasuti pa dobi s tem več prostora za premikanje glave in gornjega dela telesa, dobi pa tudi več zraka za dihanje. Novega rešilnega jopiča za turne smučarje še niso utegnili preizkusiti v praksi, zato bo pač treba počakati, če bo v resnici deloval tako, kot to pričakuje in zatrjuje njegov izumitelj. (ALPIN, 8/1985.) M. K YETIJU PIVO NI VŠEČ Britanski znanstvenik BiH Grant že pet let tako rekoč zasleduje skrivnostnega »yeti-ja«. Doslej ni imel sreče. Tudi z vabo, ko mu je nastavljal pivo v pločevinkah, ni imel sreče. Bili Grant pa je kljub temu še naprej prepričan, da »yeti« obstaja. Baje so ga zasledili tudi že v Sovjetski zvezi in na Kitajskem, ne samo na področju himalajskega gorstva; pa tudi teh »yetiju podobnih bitij« tam še niso uspeli fotografirati. Ta znanstvenik pa kljub temu in še bolj vneto vztraja pri iskanju tega skrivnostnega bitja. (Po ALPINU 8/85.) M. A. NEPAL: NOVA CESTA KOT DARILO 28. maja letos je nepalski kralj odprl 110 km dolgo pot, ki so jo zgradili med mestoma Lomosangu, 750 m in Jiri, 1890 m. Veljala je 250 milijonov nepalskih rupij, od tega je 88% prispevala Švica, devet odstotkov in pol Nepal, 2,5% pa WFP (World's Food Programme). Cesto so začeli graditi I. 1975 - »z malo stroji, a veliko krajevne delovne sile«. Najvišjo točko doseže pot pri kraju Hunumantse, 2540 m, dva velikanska mostova pa prečita reki Sunkosi in Tamakosi. Veliko naprav je bilo treba, da so pot zaščitili pred poplavami, pred zemeljskimi plazovi in pred padanjem kamenja. Skrbeli so, da ob sami gradnji narave niso bistveno obremenili s svojim posegom. Tako so na primer položili indijski specialni asfalt, ki ga ni treba poprej segrevati, kar pomeni, da so s tem prihranili blizu 2000 ton goriva. Cesta odpira nova velika gorska področja za popotnike, pa tudi za domačine pomeni veliko pridobitev. jn (M. K.) NOVA SMER NA HUASCARANU Tri Poljakinje in dve Čehinji, vse so alpinistično vzgojene v Visokih Tatrah, so odprle novo smer po desni strani v sev. steni na Huascaranu v Peruju. Vzpon so opravile v alpskem stilu in sicer v dveh navezah, ko bi si izmenjavale vodstvo in oskrbo z opremo. 45 vrvnih dolžin dolga smer drži med dvema markantnima skalnima tvorbama — med Francoskim razom (196S) in Italijanskim grebenom (1974). Vzpon je trajal 10 dni, 6. do 16. julija letos. Snežne strmine so se gibale med 55 in 60°. Ženske pa niso slabo spale zgolj zavoljo težav v steni in zavoljo nevarnosti, pač pa tudi zaradi neprestanega izredno slabega vremena. Na zgornjem delu se je temperatura znižala na - 20° C. Sestopile so po normalni poti, ker se je vreme bistveno izboljšalo in niso imele posebnih težav. Team so sestavljale: Blanka Da-nihelkova, Suzana Hoffmanova (obe iz ČSSR), Amalia Kaploniak, Ewa Szczešniak (vodja) in Ewa Panejko-Pankievvicz. jn (M. K.) MODERNI NESMISLI Včasih se ljudje obnašamo kot da smo gora, vrhov, že naveličani, ali pa njih višino izkoriščamo za druge podvige, bolj ali manj drzne, tudi smešne in nesmiselne. To, kar se z našim Triglavom dogaja, ko nosimo na njegov vrh lestve, kolesa, košarkaške koše, železne palice in drugo navlako ter ropotijo, poznajo tudi drugi vrhovi v Alpah in Dolomitih (pa morda tudi drugod po svetu). Tale dva primera, ki smo ju povzeli po reviji Turist, DDR 6/85, sta kot nalašč za ilustracijo zgoraj povedanemu: Prvi primer bomo naslovili »Hitrostni rekord pri spustu z vrha Matterhorna«. Nikomur doslej namreč še ni uspelo, da bi se z vrha Matterhorna spustil hitreje kot je to storil Francoz Pierre Gevaux (25). Za 2000-metrsko višinsko razliko - od vrha do Črnega jezera - je potreboval borih deset minut - s padalom seveda. Spust z vrha je zmajarjem uspel že večkrat, toda spust s padalom, to pa je prvikrat storil prav zgoraj citirani Francoz. Drugi primer pa nosi naslov »Vrh sreče«. Po tistem, ko je neka japonska filmska skupina na vrhu gore Titlis, 3329, Švica, posnela poročni obred za silvestrski program v letu 1982, je to potem postalo velika moda. Za 200 švicarskih frankov, toliko namreč zahtevajo menažerji, ki delujejo v Tokiu pod firmo Honeymoon ceremony (poročna slovesnost), si lahko izposodiš poročno obleko s tančico, Men-delsohnovo poročno koračnico in pa poročni koktajl. Za tako obliko poroke se je doslej že odločilo preko 200 parov. Toda, kot zakleto, gora Titlis, ki sodeluje v tem ceremonialu kot glavni igralec, ni vselej voljna spustiti na svoj vrh tako izbrane družbe. Odpodi jih s slabim vremenom. Ta gora stoji namreč prav na področju, kjer so vremenski obrati pogostni. Svatje pa se ne dajo. Poročni obred v takem primeru opravijo kar v kapelici ob Wierwaldstat-skem jezeru. Posel pa cveti dalje. Ko bo spet kaj novega na tem imenitnem področju človekovega udejstvovanja v gorah, bomo poročali. In še en primer: S PADALOM Z VRHA MOUNT EVERESTA Podrobnosti, ki bi utegnile dopolniti poročilo, ki je prišlo iz Pakistana in govori o skoku s padalom z Gašerbruma I, še vedno niso znane. Gotovo je le, da se kaj tako drznega - razen Pierru Gevauxu -še nikomur ni posrečilo. Dosedanji svetovni rekorder je Alain Esteve (33), pilot helikopterja. 10. 2. letos je skočil z Acon-cague, 6960 m. Na najvišji vrh J. Amerike je sprva šel sam; veter različnih smeri, ki je tedaj pihal na gori, pa mu je namen preprečil. Nekaj dni pozneje je spet poskusil. Tokrat so ga soremljali francoski kolegi, da bi mu pri startu pomagali. Od-skočil je na severni strani gore. Hude minute pa je preživljal, ker je njegovo padalo izgubilo nosilno moč. »Zdelo se ml je, da me padalo ne nosi več in da, skratka, padam. Videl sem, kako se mi skale približujejo. Izgubljen sem!« Toda padalo je uspel obvladati in pristal je srečno. V Himalaji pa velja za najvišjega podvig, ki ga je bil opravil Jean Noel Roche na Daulagiriju (skočil je z višine približno 5700 m). Med francosko odpravo na Jannu, 1983, je Roger Fillon najprej skušal ugotoviti, kakšne razmere za tako dejanje vladajo na vrhu. Ko se je odločil, da bo skok poskušil s tabora VI, na višini 7400 m, pa so mu to dejanje preprečili hudi viharji. Tudi Alain Esteve sanja o skoku s padalom z enega izmed himalajskih vrhov, morda prav z Mount Everesta? jn (M. K.) POPRAVEK V sestavku ženska naveza preplezala J steno Aconcague (PV 85, str. 335) je prišo do pomote, ko naj bi popravili osebno ime namesto Stefanie Schaffter v Štefane Schaffter in sta torej v navezi bila Wanda Rutkiewicz (ženska) in Štefane Schaffter (moški). m [ktrafito Log.dolina Vsžitj bralcem PV planinski pcr 4obora pionirji a bolela Rog. Slavne m Ko g a t c-a" V*»< n v.. ■ v-vsO.:.,, ;j.J>arinIeq '^■-"'r ^t.....-S — • eAn !■ ijpScK HiiS^M , ; il • V . / ,1 • Tir i . ' • j / . L y - > ' -V ■ ^''i P! aninšta vb si m j u a 9 Vsem bralcem Planinskega veslnika planinski pozdrav iz tabora pionirjev iz Prebolda, Rogaške Slatine in Rogatca! ZVOČNA PISMA SLOVENCEM NA TUJEM Uredništvo oddaj za Slovence na tujem pošilja vsak mesec radijskim oddajam, ki jih urejajo Slovenci na tujem in so namenjene poslušalstvu med slovenskimi izseljenci in so posejane praktično na vseh kontinentih, od Avstralije do Kanade, tako imenovana »zvočna pisma«. V njih sporoča o življenjskem utripu v domovini. Informacije, ki prihajajo v uredništvo, potrjujejo, da so ta pisma med slovenskimi izseljenci izredno priljubljena. Letos se je uredništvo že večkrat odločilo, da v vsebino teh pisem vključi tudi planinske teme. Naj omenimo za primer troje takih prispevkov: poleti so predvajali kratko reportažo o Robanovih in o Robanovem kotu, spominjali so se 90-letnice Aljaževega stolpa, zadnji tak prispevek pa je zapis o Vodniku Triglavski narodni park, ki je izšel letos poleti. Zanimanje za planinske teme pa seveda ostaja še naprej v vsebinskem konceptu teh pisem, ki nastajajo v zgoraj omenjenem uredništvu. M. K. JOSIP SAKOMAN IZ ZAGREBA POROČA: Zagrebški »železničarji-planinci« so bili spet v naših gorah. Obiskali so Golico in ugotavljali, da je to koča, ki sodi med naše najlepše planinske postojanke. Tudi postrežba je v redu. Obiskali so tudi sicer prezasedeni Poštarskl dom na Vršiču, kjer pa je še zmeraj bilo dovolj prostora za vse, za dobro voljo, za petje in za spanje. Tudi tu so jih izredno lepo sprejeli, kar je prav gotovo vzpodbudna ugotovitev za oskrbniško osebje. Zavetišče pod Špič-kom izstopa po svoji originalnosti (to mu zagotavlja napis: Avtobusna postaja in pa »Kolesa naslanjati je prepovedano«, ko pod napisom res najdeš pravo - kolo). Ugotavljajo, da so cene nočitev za planince previsoke. Različne so cene pijačam in jedem, kar pa ni toliko pomembno, kot je pomembno, da bi bile cene za prenočevanje dostopnejše. FERRALIT DANES: NOVICE NAŠE PLANINSKE SEKCIJE Čeprav v delovnem kolektivu Ferralit v Žalcu deluje le planinska sekcija, je lahko za zgled prenekateremu planinskemu društvu. V njihovem glasilu namreč najdemo skoraj v vsaki številki nekaj o dejavnosti te sekcije. Tokrat govore o vzponu na Triglav, o dosedanjih pohodih, nekaj članov je bilo v Makedoniji in Grčiji (Titov vrh in Olimp). Zavedajo se svojega dolga, ko so obljubili, da bodo sodelovali pri gradnji koče na Bukovici; za to delo so se zavezali s 320 urami. Prispevek krasita tudi dva posnetka (Triglav in počitek). M. K. OKROGLA MIZA OB 90-LETNICI ALJAŽEVEGA STOLPA Radio se vedno bolj organizirano vključuje v planinski program proslav, dogodkov, slovesnosti, spominskih obeležij in praznovanj. Tako je 90-letnici Aljaževega stolpa posvetil kar celo uro najbolj zanimivega dela radijskega III. programa, ko so na sporedu znane »okrogle mize«. Oddaja, ki je bila v celoti posvečena tej obletnici, je vodila novinarka Barbara Berce, sodelovali pa so Tomaž Banovec, dr. Tone Strojin, Gregor Klančnik in Marijan Krišelj. Okrogla miza III. programa je bila s to vsebino na sporedu na zadnji dan v juliju ob 22. uri. M. K. PRIJETNA KOROŠICA Korošica sodi med večje planinske postojanke v Savinjskih Alpah. Leži 1808 m visoko in je dobro izhodišče za izlete na okoliške vršace. Iz Robanovega kota je do Korošice nekaj več kot dve uri hoda. Prav toliko od koče na Klemenči jami. Od koče na Kamniškem sedlu je do Korošice približno tri ure hoda. Do Korošice pa pridete tudi iz Kamniške Bistrice in Pod-volovjeka, kjer se da precej visoko pripeljati z avtomobilom. V večkrat dozidani in prenovljeni koči na Korošici lahko prespi 90 planincev, če je stiska pa še več. Lani je v tej koči prenočilo nad 1600 planincev. Letos pa kot kaže še več. Oskrbnik je Tone Poljanšek, že sedmo leto uspešno in v zadovoljstvo planincev vodi kočo. Pomaga mu Jožica Obojnik, ki že četrto leto svoj dopust žrtvuje planinstvu. Na počitniškem delu pa je bila tudi Alenka Drame in to ves mesec. Koča na Korošici je dobro oskrbovana in Tone Poljanšek zna poskrbeti za slehernega gosta. Kljub svojim letom je vedno dobre volje in rad se pohvali, da ima lepo urejeno lovsko sobo. V njej je nad 30 gamsovih trofej, pet jelenovih, pa divji petelin in druga divjad. Njegove lovske zgodbe so zanimive. Kar pa preseneti vse obiskovalce, je pa njegov čaj. Zelišča nabira Poljanšek sam, tako da je ta mešanica njegova skrivnost. Planinsko društvo Celje je tako lahko zadovoljno, da je koča na Korošici v dobrih rokah. S. M. Foto: F. Ekar Planinska mladinska brigada Triglav letos je delovala na-POtoMp Utkovj nirp le tudi tokrat oprav a pomembno delo — mladi planinci so ocisii i veHko planinskih pašnikov, kaPr bo spet pomagalo oživeti planinsko pašništvo, tako delo pa je koristno tudi » lovstvo -Brigadirji bo sodeovai tako z upravo Triglavskega narodega parka kot s KZ Bohinjska srednja vas DOM NA ŠMOHORJU OB ČETRTKIH ZAPRT Dolgo časa niso mogli dobiti oskrbnika za Planinski dom na Šmohorju. Zdaj je oskrbnik že štiri mesece Vitko Matek iz Laškega, ki se je odlično vživel v planinska opravila. Pravi, da med tednom ni kdo ve kaj obiska, zato pa ga je ob koncu tedna veliko preveč. Prihajajo izletniki, ki hodijo po Zasavski transverzali. Razen četrtka je dom odprt vsak dan, pa tudi ob četrtkih Vitek ne odreče gostoljubja, če kakšen izletnik ali planine želi okrepčila. Pravi pa, da manjka družabnih prireditev in da bi moralo Planinsko društvo bolj sodelovati z ostalimi organizacijami. Potrebno pa bi bilo popraviti cesto, ki je zelo slaba in predstavlja resen problem za izletnike. Morda bi bilo potem tudi med tednom več obiska na Šmohorju. S. M. KOČA NA GROHATU VABI Koča na Grohatu stoji na višini 1695 m. Do nje drže lažje planinske poti od Rogo-vilca, iz Solčave in iz Mežice, oziroma Črne. Iz Črne gre tudi cesta do kmeta Bukovnika, od tam pa je do Grohata še Planinski brigadirji so po delu pripravljali redno tudi zanimiv sproslitveni program, ko so organizirali planinska predavanja, planinske pohode, tečaj računalništva itd. Tudi za počitek je potreben čas, ko se prav ob taki priložnosti krepe medsebojne vezi . .. 45 minut. Precej visoko gre tudi 11 km dolga cesta iz Solčave. Z Grohata je poldrugo uro hoda na Raduho in prav toliko do koče na Loki. Na Raduho pa drži tudi nekoliko zahtevnejša planinska pot, imenovana »Zavarovana«. Po njej je do vrha uro hoda. Koča na Grohatu ima kar tri imena: Gro-hat, Grohot in Grohart. Domačini uporablja-jajo kar vsa tri imena, vendar tudi starejši planinci ne vedo pravega imena. No pa to ni tako važno, kajti v koči na Grohatu je v primerjavi z drugimi planinskimi kočami precejšnje udobje. Največjo pridobitev pa predstavlja elektrika. Pred štirimi leti so vrli planinci napenjali 1700 m kabla in tako imajo v tej planinski koči elektriko. Kaj to pomeni - si lahko predstavljate. Pa tudi sicer je Planinsko društvo Mežica izredno delavno, saj skrbi za dve planinski koči in tri zavetišče. Zdaj razmišljajo, da bi na Grohat napeljali tudi telefon. Duša te planinske postojanke pa je že tri leta Viktor Posod-Fika. Nasmejan, vedno dobre volje, alpinist in gorski reševalec - občudovalec Raduhe, pomaga vsem in vedno je planinsko ustrežljiv. Koča na Grohatu je odprta že v začetku maja. Oskrbnik do junija prihaja le ob sobotah in nedeljah. Stalno pa je odprta od junija do sredine septembra, potem pa spet le ob sobotah in nedeljah. Kočo pa zapro okrog 20. oktobra. S. M. JlThiVA .?!.,IeC.amu med Avstrijo Italijo in Jugoslavijo je letos (8. septembra) že šestič bila l h J'5" 'iud! ,reh narodov z bližn e Koroške, Furlanije-Julijske krajine in Slovenije Bilo e v leto bolj zanimiva raz^° ¡^letnikov in planincev, kar kaže, da so tovrstna srečanja iz leti Podkfoštra^KranJske^ore' ln*Rates!' 90 16,0 PripraV'ja °db°r ,UriS,iČ"ih drUŠ,6V ,Z TrbiŽa' Foto F. Ekar VREME NA KREDARICI V POLETJU 1985 Prvi poletni mesec, junij, je bilo nekoliko prehladen in rahlo prekomerno založen s padavinami. Preostala dva poletna meseca, julij in avgust pa sta bila pre-topla in suha. Podrobnosti so naslednje: junijski temperaturni popreček, ki je znašal 1,7°, je bil za 1,6° pod normalno vrednostjo (tj. dolgoletni popreček — obdobje 1956—75). Julij je bil pretopel, njegov temperaturni popreček, ki je znašal 7,6°, je bil za 2,0° nad normalno vrednostjo. Tudi avgust je bil še pretopel, vendar samo še za 0,8°. Njegov letošnji temperaturni popreček je znašal 6,7°. Ekstremne temperature vseh treh poletnih mesecev so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov Kredarice. Najvišja junijska temperatura je znašala 11,4°, izmerjena je bila 6. junija 1985. Najvišja julijska temperatura, ki je znašala 16,0° (dne 26. 7. 1985), je bila, kljub temu, da je bil mesec občutno pretopel, še vedno pod doslej znanim absolutnim temperaturnim maksimumom Kredarice, ki znaša 21,6°, zabeležen pa je bil 27. julija 1983. Avgustovski temperaturni maksimum, ki je bil s 16,0° enak julijskemu, izmerjen pa je bil 21. avg. 1985, je bil samo za 2,4° pod dosedaj znanim avgustovskim absolutnim temperaturnim maksimumom Kredarice (18,4° dne 27. avg. 1960). Absolutni temperaturni minimum vseh treh poletnih mesecev so bili pod 0°C. Najnižja junijska temperatura je znašala -6,0° (dne 9. jun.). Julijski temperaturni minimum je znašal -0,4° (dne 22 ju].), avgustovski pa -2,8° (dne 7. avg. 1985). Oblačnost, množina padavin in sončno obsevanje so med seboj povezani meteorološki elementi. Junijski mesečni popreček oblačnosti (7,3) je bil nad dolgoletnim poprečkom (7,1). Zato je bila mesečna množina padavin (271 mm), ki je padla v 19 padavinskih dneh, nad normalno vrednostjo, ki znaša za junij 238 mm. Heliograf na Kredarici je ta mesec registriral skupno 137 ur sončnega sija, kar je komaj 29% njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. Julijski mesečni popreček oblačnosti (5,3) je močno pod normalno vrednostjo (6,4), zato znaša tudi mesečna višina padavin, ki je padla v 15 padavinskih dneh, samo 93 mm, kar je komaj 45 % normalne vrednosti. Heliograf je registriral v juliju na Kredarici 254 ur sončnega sija, kar je 47 % njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. V avgustu je v 11 padavinskih dneh padlo 176 mm padavin, kar je 75% od njegove normalne vrednosti. Avgustovski mesečni popreček oblačnosti (4,5) je bil daleč pod normalno vrednostjo (6,2), zato je bilo tudi sončno obsevanje relativno daljše. Heliograf je zabeležil 220 ur s sončnim sijem, kar je ravno polovica (50 %) njegovega maksimalnega možnega trajanja. Pretežni del poletnih padavin je bil v obliki dežja. V juliju je celo samo deževalo. V juniju je 13-krat, v avgustu pa je 6-krat vmes snežilo. Snežna odeja je ležala ves mesec; dokončno je skopnela šele 15. julija. Njena maksimalna debelina je merila v juniju 300 cm, julija pa samo še 150 cm (obakrat prvega dne v mesecu). V avgustu je sklenjena snežna odeja prekrivala Kredarico samo en dan (6. avg.). Iz navedenih podatkov zaključimo, da je letošnje poletno vreme — z izjemo junija - bilo planincem še kar naklonjeno in da je bilo v prvi polovici poletja še mnogo snega po gorah. F. Bernot Vsakdanja poletna podoba na triglavskih poteh PODROČJA NARODNEGA PARKA TATRE, KI SO DOCELA ZAPRTA ZA VSE OBISKOVALCE, TUDI PLEZALCE 1. Greben Belanskih Tater 2. Pogorje Široka med Bielovodskim in Javorovo dolino do prednjega Javo-rovega sedla 3. Pogorje Malega Mlynarja od Nizkega Mlinarskega sedla v severni smeri, vključno z 2abia Bielovodsko dolino 4. Pogorje Liptovske kopy do Zavorovy 5. Slavkovska dolina, vključno z obdaja-jočimi jo stenami in pobočji 6. Dolina Nefcerka, spodnji del (področje gozda in grmičevja) 7. Čierna Javorova dolina, spodnji del Občasne zapore označenih turističnih poti vsako leto od 1. septembra do 30. ¡unija za turiste in smučarje: 1. Ticha dolina — od gozdarske hiše Alex naprej 2. Koprova dolina — od razpotja pod Grunikom naprej 3. Furkotska dolina — od razpotja pod Soliskom naprej 4. Modro markirana pot do koče na Solisko od razpotja pod Soliskom 5. Mlynicka dolina — od table pod slapom Skok naprej 6. Mengusovska dolina — od razpotja na Popradskem plesu naprej 7. Velicka dolina — od Sliezkega doma naprej (zelene oznake) 8. Velika Studena dolina - od Zbojnicke koče naprej (modre in rumene oznake) 9. Mala Studena dolina — od Teryhove koče naprej 10. Od razgledišča pod Huncovskim šti-tom preko Velike Svistovke do Zelenega plesa 11. Zeleno plešo - Jahnaci štit 12. Bielo plešo - Kopsko sedlo 13. Zadne Medodoly — od zgornje drevesne meje naprej 14. Javorova dolina od Javorinske poljane naprej 15. Bielovodska dolina — od potoka Zabi naprej Področje, ki je vsako leto zaprto za vse obiskovalce od 1. januarja do 30. junija: 16. Simbolično pokopališče pod Ostrve (vse poti) Zaprto področje vsako leto od začetka zime do konca snega: 17. Od razpotja pod Drigantom do križišča poti na Popradskem sedlu (rdeče oznake). (Povzeto po reviji »Der Tourist«, 6/C5, prev. M. A.) PRISTAV KI IN POPRAVKI l< 3. IZDAJI VODNIKA »JULIJSKE ALPE« Dandanes živimo naglo in na več krajih hkrati. Zato pa na vseh teh krajih ne opravimo dela tako temeljito, kot bi zaslužilo. Na srečo nam je včasih dano, da to spoznamo vsaj kasneje. Tako zdaj, po izidu vodnika, vidim, da manjka, delno po moji krivdi, v uredničinem uvodu na 3. strani ime Borisa Mlekuža, ki je dal bistvene podatke za TA VISOKO ROSO-JANSKO POT. Za ta zdrsljaj se mu na tem mestu opravičujem, za podatke pa še javno zahvaljujem. Med zapisi, ki jih je treba popraviti, je na prvem mestu drugi odstavek na strani 325, kjer beremo tudi: »... glede slovenskih imen pa po knjigi .Beneška Slovenija' dr. Henrika Turne ...«. Pravilno: »... po zemljevidu .Beneška Slovenija'...« Napak je trditi, da bi bil Turna kdajkoli napisal knjigo »Beneška Slovenija«. Nekoliko manj hudi, a vseeno neprijetni zdrsljaji, pa so naslednji: - str. 325, četrta vrsta: »... okoli Ca-rie ...«, prav »Carnie«; - str. 327, tretja vrsta: »... alej Š-918 ...«, prav »Š-919«; - na isti strani najdemo pod Š-919 dvakrat zapis »Pušnja vas«; prav »Pušja vas«; - Pri Š-921 najdemo »... Passo Tanamea, 87 m ...«, prav »870 m«; - pri š-923 naj se prvi stavek glasi »... najvišji vrh v grebenu Muzcev, pomaknjen strmo nad dolino Tilmenta in vrata, ki jih ta odpira v furlansko ravnino.« — V zadnjem stavku pa je treba >•... starostni...« nadomestiti s »starobit-ni« ali »starodavni«; - str. 331, sedemnajsta vrsta: »... višinska razlika 100 m.«, prav »1000 m«; - str. 237, trinajsta vrsta: »... glej Š-926 do 935.«, prav »Š-925 do 934.« Uporabnike prosim, da si v svoje kupljene izvode te popravke zapišejo, da ne bi ob hoji po tistih krajih brez potrebe zaničevali vodnika, ali že skoraj izgubljena slovenska imena napak izgovarjali, ali iz kulturnega zanimanja po knjižnicah iskali knjigo, ki je ni. Stanko Klinar Planinski dom PD Kranj na Gospinci, 1445 m, Krvavec. Zdaj je že obnovljen po tistem hudem neurju, ki je lani divjalo po Gorenjskem; so ga pa tudi delno povečali, tako da ima zdaj na voljo 60 ležišč. Dom je posebej primeren za tečaje, za šolo v naravi itd. Obnova in razširitev je kranjsko PD veljalo preko 4 milijone dinarjev. Krvavec je spet postal izhodišče mnogim planincem, ki žele prav tu začeti ture v Kamniških (Kalški Greben, Cojzova koča in naprej na ostale vrhe v Kamniških). Zaradi obsežnih zemeljskih del pri urejanju smučišč, so izginile tudi planinske markacije, pa so jih zdaj že obnovili, tako da je lahko najti pot, ki gre skozi prehod v ograji v Dolgo njivo. . _ Krvavec pa je seveda privlačnejši pozimi, ko v smuškem vrvežu najdejo zavetje v Domu na Gospinci tudi planinci, saj je dobro oskrbovan in je planinsko domač. Foto F. Ekar OBREMENITEV OKOLJA ZARADI VSE VEČJEGA PRITISKA TURISTIČNIH NOMADOV Če vzamemo pod povečevalno steklo le neka podatkov, ki so nam v tem trenutku na voljo in govore o rasti najrazličnejših pritiskov na okole, ki izhaja iz naših vsakdanjih navad, bomo prišli do zaskrblju-jčega rezultata. Namreč, samo v Zvezni republiki Nemčiji spremeni vsako leto — in to zgolj od julija do septembra — svoje stalno bivališče okoli 28 milijonov ljudi. To množico prepeljuje iz kraja v kraj približno 11 milijonov avtomobilov. Pa pri-štejmo zraven še 150 000 avtobusov s tremi milijoni potnikov, pa bomo to sliko še »popestrili«. Strokovnaki so izračunali, da samo v tej državi izpuhti v zrak nekako 420 milijard kubičnih metrov plinov, ki nastajajo v prometu. Pri onesnaževanju traka so vozila udeležena takole: s 65 od- stotki ogljikovega monoksida, 45 dstotki dušikovega oksida in s 40 odstotki ogljikovodika. Predvsem dušikov oksid pa je tisti, ki sodeluje pri umiranu naših gozdov. M. K. ELEKTRARNE V ČRNI GORI V Črni gori načrtujejo gradnjo najprej dveh elektrarn na reki Morači in sicer Zlatico in Andrijevo, pozneje pa (po prvotnem načrtu do leta 1988) še štiri. Vse te elektrarne naj bi zagotovile 1,1 milijarde kilovatnih ur električne energije, kar je natanko toliko, kolikor bi jo dajala porna elektrarna na Tari. Zakaj niso začeli uresničevati teh načrtov, ki so izdelani že dolgo in so se raje ogrevali za potopitev kanjona Tare — ni znano. M. K. 479 Koča na Gozdu v gradnji. Ce bo PD Kranjska gora še uspešno gospodarilo, bo finančno vprašanje PD urejeno in bo denar tudi za ostale programe društva! Foto F. Ekar O Jakobu nad Preddvorom smo že pisali. Podoba pa Je posneta v avgustu letos, torej — še vedno nič novega, vsaj na terenu ne! Foto Dokument. PV LEP IN SONČEN JE LAHKO DAN, ČE SI ZADOVOLJEN S SVOJO ZUNANJOSTJO TOVARNA OBLAČIL ©labod 480 NOVO MESTO Northland Goretex Pacific Lahke vetrovke iz neuničljivega Goretex materiala z rokavi na zadrgo SPORT-IMPORT Ges.m.b.H. A-8020 GRAZ AUSTRIA Northland Pamir Parka Extremna puhovka polnjena s 450 g kitajskega perja Novost! 6 možnosti z eno bundo