da nam vprav portret govori za verodostojnost Ernestininega predanja. Rezultat bi torej bil: Stališče Julijinega portreta v celoti L a n g u -sovih portretnih del, kolikor sem se z njimi seznanil na zgodovinski razstavi in v galeriji deželnega muzeja, govori za njegov postanek, v prvi polovici tridesetih let, za kar govori stil, moda in pojmovanje portreta kot idealizirane realnosti; to priča tudi vsebina soneta Matevžu Langusu in rezultat Žigonovih tozadevnih raziska-vanj. Najbolj verjetna letnica postanka je 1. 1833 ev. začetek 1834.
ZAPISKI.
JEZIKOVNE OCENE.
Borisav Stanko v ič: Nečista krv. Tiskom hrvatskog štamparskog zavoda u Zagrebu. 1917. Na nekatere tuje vplive v tej povesti sem opozoril že v 1. številki letošnjega letnika, drugih se hočem dotakniti  na tem  mestu.
Pisatelj opisuje Vranje in druge južnosrbske kraje, katere je Srbija osvobodila šele 1. 1878. Tu smo že čisto na iztoku — tako v življenju kakor tudi v jeziku. Vpliv nemščine ni več tolik kakor v severnozahodni Srbiji, tem silnejši pa je turški živelj. V naši povesti so izrazi za opravila, obrt, trgovino, upravo itd. turški. Zanimivo je pisateljevo jezikovno stališče. Jezikovni zaklad mu je pristno ljudski in si ne upa nobenega turškega ali nemškega izraza posrbiti. Slog pa je knjižen, t. j. kakor pri drugih pisateljih poln  francoskih  posebnosti.
Omenimo tu francoske posebnosti, ki se nahajajo v naši povesti!
Najbolj nas žali pogostni trpnik, n. pr.: Ali o varno oko nje sveče su sve više gorele, a sama je ona sve više okružavana i potiski-vana od svatova (str. 144). Ali: Valjda, što ona vreva i svirka presta, a ona, odvedena pred dveri, osta sasvim sama (143). Ali: Sofka kriči i, vodjena n j i m e , pod je (148). Ali: I ona, obradovana njegovim dolaskom, poljubi ga u ruku. I on, okrnžen njima, poče da se pen je i da se nečka: Ama ne mogu ja gore (t. j. po stepenicama). I njima dvema pridržavan, poče se peti... I kada se s mukom gore pope, i kada bi posadjen na minderluk, on poče: Pa kako ste mi? Sta mi radite? (68.) Ne toliko što je podražavan od Todore i Sofke, nego više usled rakije, kretao se brže i lakše (69) itd. Pisatelji pišejo tako po francoskih zgledih. Mare-tie se v Gramatiki hrvatskoga ili srpskoga knji-ževnog jezika, ki je zgrajena samo na Vukovih in Daničičevih delih (prim. str. 700), torej na pristnem srbskem narodnem jeziku, dobro zaveda, da je trpnik v takih primerih tuj (str. 631). Francoska je razporedba časovnega vezni k a, kakor: Tetka,  čim  je vide, upita je, kao    §8
umiravajuči je: Hočeš, Sofka, da večeraš? (94.) Tako se rabi veznik v francoščini, prim. La petite tante, q u a n d elle la voit itd. Takih primerov je mnogo, n. pr.: Sofka, kad bi se, ubijena i izlomljena, jedva digla i izišla posle toga u kuču, ušla u svekrvinu sobu, tamo bi nju zaticala itd. (190.) Ali: Sluga, pošto baci pogled po konju, privede  alata  (194)   itd.
Romanska je sestava: prag o d kujne (kuhinje, str. 193), prozor o d sopčeta (83), rešetka o d ograde (24), prozor o d podruma (69, 80) itd. Francosko je: Ako se ovako još čeka, neče se moči izdržati (128); u veče legalo se rano (171); čim s e izadje iz varoši itd. Francoski je stavčni ustroj, kakor: I naslonjena u krevetu, držeči glavu rukama, oseča-juči kako iz kujne dopire miriš još sasvim neza-gašenog ognjišta, neopranih sudova od jela i. ustajalosti, ali ipak za to promešan sa svežim nočnim vazduhom, koji je kroz kunjska napukla i stara vrata prodirao i do nje ovamo, u sobu dolazio, i gledajuči kroz sobnji znizak prozor u noč, koja je bila prorešetana drvečim baštenskim i okolnim zidovima konišijskih kuča, o n a se poče osečati kako se čak i zagreva tim svojim junaštvom i požrtvovanjem (96). Takih primerov je veliko. Hudi so romanizmi, kakor: Čelo mu d o š 1 o (prim. franc. de v in t) ispupčenije, lice uže, pot-kresivani brkovi prosedi (73). Sofka je njih gledala, kako im lica od piča i od razdraganosti do šla   rumena, vrela (127).
Ker je pisatelj doma v južni Srbiji, ni pri njem germanizmov, ki jih pišejo severnozahodni Srbi in Hrvatje. Skoro nikoli ne rabi on, ona, ono (n. pr.: Pa kad se nadjoše prema vratima, ona se naglo otvoriše, Kroz buru, 38) ter j e d a n namesto neki, če je potrebno. Proti tej spaki se je zdaj vendar oglasil prof. Vatroslav Rožič v Nastavnem Vjesniku (1922, str. 396): »to je j e d -n a naša pogr ješka, ovo je j e d n a dužnost našega društva, mi smo j e d a n siromašan narod itd. (je) gotovo uvijek prema njemačkomu: ein, eine, ein.«
Za hrvatski in srbski književni jezik res velja, kar pravi o njem V. Rožič: »Potraje li tako i dalje, onda če naskoro doči vrijeme, kada če se sasvijem izroditi na samo naš i ovaki sadašnji književni jezik, nego če nam nestati... narodnoga govora... Bit čemo narod bez narodnog jezika« (397).                                                   Dr. A. Breznik.
SLOVSTVO.
Alojz Kraigher: Umetnikova trilogija. Ivanu Cankarju v spomin. V Ljubljani, 1921, Samozaložba. Natisnila Učiteljska tiskarna. — Knjiga" je premalo resna za zdajšnje čase in za — Ivan& Cankarja. Ne bral bi je. Pa tudi svet je ne bo: svet, ki so mu obrabljene kulise nevredno ozadje za Cankarjevo še danes Slovencem nedoumno novo obličje, svet, ki mu jezik in slog, sit in sanglan-ten, kar se da, kepast — jezik in slog našega meščanstva kot odelo za Čast in slavo Cankarjevemu spominu zveni liki fav-nski hohot. Kaj nas zanima, komu je pesnik Lepe Vide in Hlapca
—11
Jerneja zapustil svojo pelerino in ali so njegovi računi pri hišni gospodinji poravnani ali ne? Komu to mar? In kaj more modri pogrebec za nesmrtnost duše? Neumrljiva je Cankarjeva beseda; duhovna podoba te besede; neumrljiva tista najvišja literarna milost, ki more obsenčiti Jiterata in ki jo živo okusiš v vsaki Cankarjevi vrsti in je ne izgrešiš, če sta le dve njegovi besedi skupaj postavljeni — energija. Kar je večnostnih vrednot med nami, vse se bodo povrnile tja, kjer so bile vzete. Dokler se folianti ne sesujejo v prah, dokler izvestni zbrani spisi vzlie pieteti, ki jih skupaj drži, ne segnijejo, ni večnosti. Večnost je življenje. Ivana Cankarja si čez pet sto let med nami Slovenci, literarnih zgodovinarjev in filologov ne prištevam, predstavljam tako: Nasmeh za večnost na ustih dekleta, žarek milosti, trepetajoč nad zločinom, klicaj, vest rzprašujoč, nem pogled med njima, ki se srečata ... In ne slatinar, makar poln. Sicer pa ne zbijajmo šal, kjer iz enega samega slatinarja odpira oči in diha beda vsega človeštva, Cankarjeva beda; kjer v knjigi Kraigherjevih spominov reži črta — da bi ne režala! — ki z njo Cankarjevega bistva ni bilo mogoče zarisati neusmiljeneje, neizprosneje. Z zmoto, toliko, da se bo nad njo še nebeški strop ulomil. Cankar se bo umaknil v svojo večnost še za stoletje, in naposled ga sploh ne bo nazaj, če tega ne bomo popravili. Opravičil bi se pred Mileno, da mi dobri instinkt ne zatiska ust: Ni treba! Helene so, Bog jim plati trud iti skrb in naj ne mislijo, da so zaman živele. Vedo pa — le Kraigher tega ne ve — in vemo mi, da Cankarjevi mani o slatinar ju ničesar ne vedo. In da ni pravice, spominjati jih, na kar so  sami pozabili.
Ponavljam: Slatinar ni nesmrten. Nesmrtna je... Pred kom govorim? Pred občinstvom, ki se trikrat na dan da napitati iz časniških jasli z najostudnejšo godljo, ne da bi bevsnilo, ki iz žurnalističnih korit, ne da bi se nazaj ozrlo, žre, kar si je žurnalist verno sam nadrobil? Pred tem istim občinstvom reklamiram Cankarja iz neprikladnega mu okvira Kraigherjevega brez-slutnega kladiva? To obličje, mučeniško in zločinsko hkratu, na platnice Kraigherjeve knjige je razpeto, konfrontiram z obličjem človeštva, človeštva in njega ideje, in vprašujem, ali nista obe isto — koga? To občinstvo? Rad priznam, da je bila Kraigherju sreča mila vsaj v tretji enodejanki, komediji. Premagati se da, z nekaj dobre volje, občutek, da gledaš Cankarju v spalnico. Dvigne te verz nad »tozadevni« vzduh in nebeško prizorišče, čeprav ne novo, je še zmeraj gostoljubno zatočišče resnic, ki se v Ljubljani na glas povedati ne smejo.
Stanko Majcen.
Ivan Zor man: Pesmi. Cleveland, Ohio. 1922. Str. 105. Tisk Ameriške Domovine v Clevelandu. Leta 1920 je Dom in svet obširno ocenil prvo knjigo Zormanovih poezij. Pred pol letom smo prejeli iz daljne Amerike drugi zvezek sijajno opremljenih Pesmi v oceno. Poleg izvirnih Zormanovih (5—59) prinaša pričujoči zvezek tudi nekaj
v angleški jezik p r e v e d e n i h pesmi, in sicer v prevodu istega Ivana Zormana. Prevedene so Prešernove Pod oknom (Beneath The Win-dow), Strunam (To Strings), Kam? (Whither?), Mornar (The Sailor), Nezakonska mati (The Urila wful Mother), Sanjalo se mi je ... (I Dreamt...) in Memento mori! Gregorčičeve Njega ni (He Comes not), Pogled v nedolžno oko (Looking Into An Innocent Eye), Naša zvezda (Our Star) in Izgubljeni cvet (The Broken Blossom); Jenkovi Naprej (Advance!), Samo ter Morje adrijansko; Levstikov Razstanek (Parting); Medvedovi Srce — zastavica (The Heart — A Riddle) ter Roži (To A Wild Rose); Župančičevi Duma (Brooding) ter Jadra (Sails); Sardenkova Jaz se te bom spomnila (I am going to think of you) ter Funtkovi O mraku (At Dusk) in Na tujih tleh (In Distant Land). Poznavavci angleščine trdijo, da je Zorman najbolje — naravnost krasno — prevedel Dumo in s tem pokazal, kaj more. Že iz tega pa sledi, da moramo tudi njegove pesmi presojati kot delo razboritega moža, ki se zaveda tega, kar zapiše. Kaj torej pripoveduje svojim ameriškim rojakom? Ozna-njuje jim evangelij uživanja:
»Saj mladost je dana za radost.
Kdor ljubezni v mladih dneh ne pije,
on zapravi srčno vso sladkost.« (Flori, str. 43.)
Zoprni so mu pesimisti; roža, pesem, dekle — to ga veseli. (Str. 19.) Ne mara gledati Krista trpečega;  slikarju veleva:
»Naslikaj  nam  Krista veselega,
mladeniča  lepega,  smelega,  (sic)
ki bratom lahno se smeji
in kaže zarjo lepših dni.« (Slikarju, 12.)
Godec Tine ima dva duhovnika v sorodstvu, strica in brata: ampak pred obema beži, »da z mrakom ne bi me obdala.« (Str. 20.) V nebesa pridejo sicer vsi trije, ampak sv. Peter bo najprej godca pozdravil, »ker dobri vedno so veseli,« vedno mladi in plešejo radi. In tudi v nebesih bo Tine godel in znanci bodo »zaplesali kakor vali« (sic). V krščanska nebesa pa pesnik najbrž ne veruje, ker je po naziranju panteist: »saj sem del vesoljne volje« (35), torej nekak Schopenhauerjev učenec. — Parkrat struna lepo zazveni: Domotožje (spomini na staro domovino), Izseljenci (Vrnili se bomo v staro domovino, kadar boste v Jugoslaviji složni!), Iv. Cankarju v spomin. — Zaradi jezikovne oblike skoro nobena pesem ni brez okusa po pelinu užitna.
Jož. Debevec.
Sem Benelli: Okrutna šala. (Cena delle Beffe.) Poslovenil: Alojz Gradnik. Ljubljana, 1922. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. 153.
Sem Benelli j a poznamo že po Gradniku, ki nam je pred leti prevedel njegovo »Amore dei tre re«, iz dnevnega časopisja se pa spominjamo njegovega imena izza reške avanture D'Annunzijeve, ko sta skupno igrala — okrutno šalo na naš račun. Pokazala sta, da sta domi bellique — par
89