Poštnina plačan* v jrnlnvlni
Dolenjska številka
Leto
Naročnina za Jugoslavijo: celoletno 180 din (za inozemstvo: 210 din), za'/; leta 10 din, za 'h leta 45 din, mesečno 15 din. Tedenska
TRGOVSKI UST
Številka 42.
Uredništvo: Ljubljana, Gregorčičeva ulica 23. Tel. 25-59. Uprava: Gregorčičeva ul. 27. Tel. 44-36. Rokopisov ne vračamo. —
aSrjriS^SS Časopis za trgovino, industrijo, obrt in denarništvo
nici v Ljubljani št. 11.953.
vzncrjd %rftdo ta ^
Liubliana,	sreda
Cena KSTS.
Za napred Doleniske
Med vojno so Ljubljančani spoznali no samo dobro dolenjsko srce, temveč tudi- bogastvo dolenjske zemlje. Dočim drugod niti za drag denar niso mogli dobiti živil, so jim dajali Dolenjci za majhen denar vse, kar so imeli. In imeli so kljub rekvizicijam mnogo in marsikatera slovenska rodbina je bila rešena samo zaradi živil, ki so prišla iz Dolenjske. Takrat v največji stiski se je Dolenjska izkazala in pričakovati bi moral človek, da se bodo tudi Ljubljančani po vojni izkazali in da ne bodo pozabili pomoči, ki so jo v najtežjih časih dobivali z Dolenjskega. i'a to se ni zgodilo, minila je stiska, pozabljene so bile tudi dobrote. Prej tako redno vsako nedeljo obiskovana Dolenjska, ni več videla ljubljanskih izletnikov in te redki so bili, ki niso pozabili na njene lepote in njene dobrosrčne ljudi.
A kakor ljudje, so pozabile na Dolenjsko tudi oblasti. Že itak slabo železniške zveze Dolenjske so 5e poslabšale. Ceste so bile za-, nemarjene in Dolenjska se ni mogla prikopali do blagostanja, čeprav je bila donosnost zemlje na Dolenjskem največja. Preveč se Sicer tudi za druge Slovenske pokrajine ni storilo, toda Dolenjska je ostala med najbolj zanemarjenimi. Pred vojno so si Dolenjci pomagali vsaj z Ameriko, po vojni je tudi ta pomoč usahnila in ameriški izseljenci niso mogli več s svojimi prihranki reševati ameriških domačij.
Že je sicer Dolenjska upala, da pride tudi njen dan, ko se je začelo govoriti o zvezi Slovenije z morjem in o veliki avtobusni cesti iz Ljubljane na Sušak. Kna ko druga teli zvez bi odprla Dolenjski dostop do morja, da bi mogli priti dobri dolenjski pridelki v svet in v denar. Pa čeprav je bila železniška zveza Slovenije z mor jem uzakonjena, smo še danes od nje tako daleč kakor pred vojno. A tudi avtomobilska cesta na Sušak se gradi le po govoricah.
Prelep in prebogat kos sloven ske zemlje pa je Dolenjska, da bi smela še nadalje ostati tako zanemarjena. Dolenjski je treba pomagati in ji odpreti nove vire dohodkov, da bo mogla gospodarsko napredovati in dati vsemu narodu oni delež, narodnega blagostanja, za katerega ima po svojih naravnih bogastvih, po svojih krasotah in po pridnosti ter skromnosti svojega prebivalstva vse potrebne pogoje.
Tujski promet mora poživiti tu di Dolenjsko, promet se mora zboljšati tudi po Dolenjskem in cenen električni tok, vodovodi lepe ceste morajo ustvariti tla tudi za industrijski napredek Dolenj ske. Ne sme se dogajati več ih gi eh, da propada tako lep kos naše zemlje, kakor je Dolenjska ker se zanj premalo stori. Vsi či-nitelji se morajo zavzeti za to, da se začne sistematično delali za napredek Dolenjske. Pri tem delu pa morajo pomagati v prav izdatni meri tudi državne oblasti. Ni samo naloga samouprav, da skrbe za gospodarski napredek dežele temveč tudi državnih oblasti. To tem bolj, ker banovina zlasti zadnjem času itak že posveča svojo skrb Dolenjski in ker ima država
e vse drugačne dohodke od Dolenjske ko pa samoupravne oblasti.
Pomagati pa mora tudi železniška uprava. Od dviga tujskega prometa ima železnica največji dobiček, ker prvi denar,- ki ga izda letoviščar, dobi železnica. Zato naj železnica tudi nekaj investira za tujski promet. Drugod tudi v resnici izdajajo železniške uprave bogato ilustriran propagandni material, zidajo hotele in prenočišča ter skrbe za ugodnosti, ki jih tujec' zahteva in brez katerih danes ni tujskega prometa. Tudi naša železniška uprava bi
morala postopati tako, predvsem pa zboljšati železniške zveze z Dolenjsko.
Ni samo stvar Dolenjcev, da se nekaj štori za Dolenjsko, ker vsi trpimo, če je tako velik del Slovenije zanemarjen, da ne more k našemu skupnemu gospodarstvu prispevati to, kar bi mogel. In zato smo posvetili tudi posebno številko Dolenjski, da opozorimo naš svet na Dolenjsko in njene lepote ter njeno naravno boga-štvo. S posebno dolenjsko številko pa hočemo tudi ohrabriti Dolenj-
ce, da bodo bolj odločno zahtevali svoje pravice in da bodo složno delali za gospodarski, kulturni in socialni dvig Dolenjske.
Ne domišljamo si, da bi bila naša dolenjska številka brez pomanjkljivosti, pa saj je njen namen tudi skromen: da opozori na Dolenjsko in njene potrebe, a tudi njene zasluge za našo celoto. Ta namen pa smo, kakor upamo, dosegli in zato izročamo dolenjsko številko javnosti s prepričanjem, da pomeni začetek resnega, smotrnega in intenzivnega dela za dvig Dolenjske.
LetošnjiIII. trgovski kongres v Ljubljani
V skrajnem severozapadnem delu države, v naši beli Ljubljani, io letos v dneh 11. in 12. junija rongres vsega jugoslovanskega trgovstva. Prišla pa bo na kongres tudi velika skupina naših tovarišev iz bratske Bolgarije. To bo sploh prvi trgovski kongres, na katerem bo sodelovalo vse trgovstvo od Triglava do Črnega morja. Marsikateri naših tovarišev\ bo repotoval več slo kilometrov in žrtvoval ves teden, da bo s svojo udeležbo in sodelovanjem pripomogel k čim mogočnejši manifestaciji za skupne cilje trgovskega stanu.
Kongresne prireditve morajo pokazati pravo sliko o moči in pomenu trgovskega stanu, onega slani, čigar upravičene zahteve in težnje se doslej skoro niso upoštevale. Veličastvena kongresna manifestacija naj bo opozorilo odločujočim činiteljem, da je trgovski stan steber državne blagajne, da se tega tudi v polni meri zaveda, in da je danes v svojih združenjih, Zvezah in Centralnem predstavništvu tako organiziran in močan, da se njegove zahteve, ki so splošne zahteve tudi vseh go spodarskih ljudi, ne bodo smele in mogle več omalovaževati. Tudi o zahtevah tega stanu, ki mu pri-mda nad 120.000 organiziranih trgovcev v naši državi, ki zaposlujejo do 230.01)0 pomožnega osel ja in vzdržujejo svoje družine, bo tieba resno razpravljati ter jih po upravičenosti in tehtnosti uvaže-vati.
Naša iskrena želja je, da rodi letošnji vsedržavni trgovski kongres, ki je obenem prvi kongres to vrste, ki bo v Ljubljani, središču najbolj popolno izvedene trgovske organizacije, polno uspehov in krona vztrajno in požrtvovalno delo idealnih pobornikov jugoslovanskega trgovstva.
Kongresni odbor, ki ga tvori vse predsedstvo Zveze trgovskih združenj dravske banovine, pa je tudi poskrbel, da bodo udeleženci kou-giesa mogli vsaj en dan uživati krasote naše lepe Slovenije. Zato smo sklenili prirediti za naše goste po končanem kongresu dne 13. junija celo vrsto izletov in ekskurzij križem vse Slovenije. Hočemo jim pokazati vsaj majhen del naših naravnih krasot, naša letovišča, zdravilišča in kopališča, kamor se bodo udeleženci kongresa pozneje radi vračali. Poleg tega pa je naš namen, da pokažemo našim gostom gospodarsko delavnost Slovenije, pa tudi vse dostikrat nepremagljive težkoče, s ka-
terimi se mora naša podjetnost in iniciativnost boriti.
Zato smo povezali večji del izletov z ekskurzijami v nekatere najbolj znane tovarne, ker bo trgovstvo njih obratovanje gotovo zanimalo, zlasti pa bo tako dana možnost neposrednega stika med odjemalci in proizvajalci oziroma dobavitelji.
Zato bo III. vsedržavni trgovski kongres v dneh Ljubljanskega velesejmu in velesejinska uprava se, je potrudila, da bo letošnji velesejem v resnici revija slovenskega gospodarstva in da bodo razstavile na velesejmu vse prve in-
Vesele velikonočne praznike želita vsem naročnikom in bravcem uredništvo in uprava »Trgovskega lista«
dustrije in vsa prva podjetja Slovenije.
Ob tej priliki bo izšel poseben kongresni almanah, ki bo nadomeščal letos tudi velesejmski katalog. Knjiga 1)0 izšla v več tisoč izvodih ter bodo zato oglasi in reportažni članki v njej velikega pomena, na kar opozarjamo gospodarske kroge.
Kongresni odbor je tudi poskrbel, da bodo mogli udeleženci kongresa na celi vrsti prireditev spoznali naše kulturno življenje in prizadevanje našega naroda, da z uspehom tekmuje z drugimi na preduejšimi narodi.
Da pa bo mogel kongresni odbor izvesti vse svoje velike in težke naloge, je potrebno, da ga podpirajo vsi trgovci in da vsak trgovec sodeluje pri pripravljalnem delu za III. vsedržavni kongres.
Velik in nepozaben dogodek mora biti ne le za slovensko trgovstvo, temveč za vse jugoslovansko trgovstvo III. kongres jugoslovanskega trgovstva v Ljubljani in s sodelovanjem vsega trgovstva mora biti ta visoki cilj tudi dosežen.
Kongresni odbor se bo potrudil, da bo izvedel vso organizacijo kongresnih prireditev v takšni popolnosti, da bo kongres v resnici mogočna manifestacija enodušno-sti vsega jugoslovanskega trgovstva v borbi za upoštevanje tudi njegovih stanovskih interesov in da se bo vsak udeleženec kongresa vedno z radostjo spominjal III. vsedržavnega trgovskega kongresa v Ljubljani, na katerega že danes vabimo vse tovariše trgovce Jugoslavije in bratske Bolgarije.
Na delo, za čim večji uspeh III. vsedržavnega kongresa jugoslo-j vanskega trgovstva v Ljubljani!
Zveza trgovskih združenj dravske banovine v Ljubljani.
Čuvajte interese našega obmejnega prebivalstva
Samostojni predlog zborničnega tvetnika J. Hrastelia na zadnii plenarni seli zbornice
Nemčija, s katero je naša država Jugoslavija že sedaj imela dobre prijateljske trgovinske odnose in pogodbe, je zaradi priključitve Avstrije postala naša neposredna sosednja država.
S tem dejstvom je za nas Jugoslovane, osobito pa za naše severne obmejne kraje, nastala nujna potreba čim prejšnje in čim boljše ureditve medsebojnih trgo-vinsko-gospodarskih obmejnih odnosov.
/ bivšo sosednjo državo Avstrijo je imela naša država prvotno na podlagi medsebojnega dogovora dobro urejen mali obmejni promet. Žal, da se je ta dogovor prav občutno okrnjeval v našo škodo pri prav vsakem naknadnem pogajanju. Poleg tega so pa avstrijske oblasti na pritisk svojih obmejnih zainteresiranih slojev vedno znale najti legalna in tudi nelegalna sredstva, ki so očividuo izigravale medsebojne trgovinske dogovore, dočim jugoslovanski obmejni gospodarski krogi večkrat na odločujočih mestih niso našli potrebnega razumevanja za svoje pereče se-veruo-obmejne gospodarske in narodne težnje.
Rezultat te velike e^ ?panzivno-sti avstrijskih oblasti in na drugi strani naše brezbrižnosti za našo severno mejo je danes za nas tako v gospodarskem kakor tudi v narodnem pogledu zelo žalosten. Navajam samo en primer:
Prvotni sporazum, ki je bil v veljavi še leta 1932., je dovoljeval prebivalcem v 15 km obmejnem
pasu prost prenos po vsaki osebi do 5 kg moke ali peciva, do 50 jajc in do 4 kg mesa, dočim današnji predpisi dovoljujejo le na 2 osebi po 1 kg moke, 2 jajci in V, kg mesa.
Tudi v pogledu dvolastništva se prvotni sporazumni obmejni dogovor za nas Jugoslovane ni zboljšal, nasprotno so avstrijske oblasti tudi v tem pogledu storile vse, da so povečale interes svojih dvolastnikov za nakup naše slovenske zemlje. Našim jugoslovanskim dvolastnikom, ki imajo zemljišča ria avstrijski strani, pa so prav iste oblasti delale neprestane ovire, da je velika večina naših dvolastnikov svoja zemljišča na avstrijski strani pod pritiskom teh ovir prodala Avstrijcem.
Nasprotno pa moram žal kon-tatirati, da je nemška posest na naši strani rastla od leta do leta ter dosegla, da je danes v katastrski občini Gor. Radgona 48% vseh zemljeknjižnih vložkov v rokah Nemcev in nič bolje ni v sosednjih obmejnih občinah.
Da se narodno gospodarstvo naše severne meje, ki predstavlja zelo važen faktor naše državne skupnosti, utrdi in zavaruje pred propadom,
predlagam:
Zbornica TOl kot predstavitelji-ca vsega narodnega gospodarstva dravske banovine, naj takoj na odločujočih mestih stori potrebne korake, da naša država Jugoslavija čim preje začne pogaja-
nja s sosednjo državo Nemčijo,
da se v teh pogajanjih uredijo medsebojni trgovinski in gospodarski odnosi dobrega sosedstva.
V narodnem gospodarskem interesu ne samo naše severne meje, temveč naše celotne domovine je, da se pred pogajanjem podrobno prouče vsa tozadevna pereča vprašanja, zlasti pa smatram za nujno potrebno, da odločilne oblasti pritegnejo k pogajanjem tudi naše obmejne gospodarske in narodne zastopnike kot eksperte-svetovalce.
Prosim Zbornico TOI* da temu vprašanju posveti svojo največjo skrb in pozornost.
(Z glasnim odobravanjem in ploskanjem je zbornični svet sprejel ta predlog.)
Izpiti za elektro-instalaterje
bodo v začetku maja t. 1. Prijave k izpitom je vložiti po pristojnem Združenju elektrotehničnih obrtov Ljubljani, naslovljene na Zbornico za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani tako, da jih prejme zbornica najkasneje do 20. aprila t. 1. Podrobni podatki o prijavah so na razpolago pri pristojnem združenju.
Prihodnja številka »Trgovskega listaj izide zaradi velikonočnih praznikov šele v sredo dne 20. aprila.
Brežice
0<1 levega brega Save proti severu se dviga na nekakem grebenu mestece, ki ga je usoda posadila na izredno lep košček zemlje. To mestece je središče trgovine in obrta v njem križajočih se cest, ki vodijo v raznih smereh v svet ter so ga že od nekdaj smatrali za metropolo Spodnjega Posavja. Je sedež sre-skega načelstva, sodišča in drugih uradov; ima ljudsko in meščansko solo, lasten vodovod, kanalizacijo, električno razsvetljavo, bolnico, grad in mestni park, ki bi nam ga zavidalo marsikatero večje mesto. Podnebje je zelo milo in zdravo. Mesto ima lepo in slikovito bližnjo in daljno okolico. Na južni strani tečeta nekaj časa skoraj vzporedno Sava in Krka. Slednja Ima svoj izliv v Savo malo niže od mostov. Ozadje tvori na obeh straneh mesta zeleno gričevje z vinogradi ter posejanimi ravnicami in cerkvicami, kar daje posebno prijetno in pestro sliko.
Ako se podamo po železnem in betonskem mostovju čez Savo in Krko na bivšo kranjsko stran, pridemo do prijetnega kopališča »Grič«, kjer se lahko v zelenkasti in topli Krki okopamo in osvežimo, v kopališki gostilni pa se okrepčamo s prigrizkom ir dobro kapljico, ki raste po okoliških sončnih goricah. Od tu vodi |>ot dober streljaj po državni cesti d o izliva Krke v Savo; tu je krasen razgled na naše onkraj Save ležeče mesto z več stolpi, v ozadju z gričevjem, ali ob šumeči Savi proti Cateškim toplicam, ki so znane po svoji zdravilni radiotermalni vodi.
Daljši in zelo hvaležen izlet je na Bregano in v Mokrice, kjer je starodaven grad na zelenem griču sredi gozdov in kjer je bil nekoč zaprt nesrečni Matija Gubec. Desno od brežiškega mostovja pa nas vodi pot ob leni Krki po državni cesti v kraj Ma-lenci, ki je bogat po svoji pestri slikovitosti kakor tudi po rimskih izkopaninah.
Pot se lagodno vzpenja po zelenih livadah ob bistrem potoku mimo mlinov in žag, med senčnatimi gozdovi do Stoj Drage, kjer domujejo naši bratje Vlahi, pravoslavne vere (uniati). Ko pridemo na vrh, se nam nudi očarljiv razgled po vsem zelenem Posavju tja doli do belega Zagreba. Ljudstvo se tu oblači izključno v slikovito narodno nošnjo, ki jo zvesto čuva kakor svetinjo, kot večen spomin na prednike. Tu je planinsko izletniška točka, ki v poletju mrgoli oddiha in naravnih krasot željnih izletnikov, ki so dospeli bodisi peš ali z avtomobili. Desno pod Stoj Drago je znamenita Gadova peč, kjer zori in se pretaka izborna in znana vinska kapljica.
Ako pa krenemo iz mesta proti vzhodu, pridemo v Pišccc, kjer so odlične vinske gorice in kjer sameva, obdan s senčnatimi gozdovi starodavni Pišečki grad, poln Bgodovinskih znamenitosti. Hvaležen je tudi izlet na Bizeljsko, v znani vinski kraj z odlično kapljico. Tudi tu je star, večstoletni grad »Orešje«. Nič manj zadovoljiv izlet je v sončne Sromlje, med njihove vinske gorice in zelene gaje. Pa je še več izletniških krajev, nešteto jih je, kakor Videm, Zdole, Sevnica, Planina itd. Za mesto samo je še treba omeniti starodaven grad, .sedaj last dr. Attemsa, v 16. sto-
letju pa grofov Frankopan-s k i h.
Brežice imajo za seboj precej pestro zgodovino. Saj se ta kraj omenja že v 12. stoletju, kot mesto pa v 16. stoletju. Znano je izza kmečkih uporov, iz turških bojev itd. Ima lepo urejene ceste in ulice z drevoredi, park itd. Za tujce je preskrbljeno vsestransko v udobnih in cenenih gostilnah, kjer so snažne sobe in postrežejo tujcu s tečno jedačo pa še z boljšo pijačo, kakršna se malokje dobi.
Nanizane so le delno ugodnosti, ki jih moreta nuditi obiskovalcem mesto in okolica, ker jih ni mogoče vseh navesti; prepričati se je treba. Že sedaj prihaja sem precej izletnikov, posebno so ti kraji priljubljeni bratom Hrvatom. Saj je pa res lep ta košček zemlje,
Litijski okraj tvorijo večinoma kraji z izključno kmetijsko gospodarsko osnovo. Med kmetijskimi panogami je seveda v prvi vrsti poljedelstvo.
Trg Litija je središče vse politične in upravne oblasti, a tudi središče trgovine litijskega okraja. Občina šteje okoli 5000 prebivalcev, je razen Zagorja največje naselje v srezu.
Današnja Litija z okolico ima pretežno industrijski značaj, le neznaten del prebivalstva Litije tvorijo kmetovalci. Uradništvo je precej številno in mnogo je tudi obrtnikov vseh vrst. Tekstilna tvoruica Mathner dd. zaposluje večino delavstva, ostali delavci so zaposleni pri obrtnikih, in v lesnih industrijah. Iz obsežnih okoliških gozdov črpa dohodke predvsem lesna trgovina.
Številni gradovi v tem kraju govore o zgodovinski pomembnosti teh krajev.
Tujcem nudi udobnost v letnem času naravno kopališče v Savi. Postrežbo pa dobijo v gostilnah in hotelu, ki so opremljeni s tujskimi sobami. V trgovinah je pa tujcu in domačinom na razpolago vse po najnižjih cenah. Izletne točke so: Štanga, Janče, Polšnik in Sv. Gora. Velika ovira v raz-voju gospodarskega napredka trga Litije je ustavitev obratov v topilnici in svinčenega rudnika v Pod Siterjevcu, kjer je bilo zaposlenih nad 500 delavcev, kar se temeljito pozna v trgovini.
zato ne bo nikomur žal malo truda, če pride v ta lepi slovenski kraj, da se naužije pokrajinske lepote in svežega zraka.
Mestece ima tedaj s svojo okolico vse pogoje, da se razvije v važen tujsko prometen kraj in v letovišče. Žal, da nam odločujoči faktorji ne nudijo zadostne materialne in moralne opore, kakor bi jo ta kraj zaslužil. Saj ne dajo niti polovične voznine po železnici, kar uživajo druga letovišča. Treba je upoštevati, koliko ljudi bi lahko šlo na oddih, utrdit si svoje zdravje, ako bi se jim nudila vozna olajšava. To bi blagodejno vplivalo na miselnost srednjega in nižjega stanu, predvsem pa malega človeka, ki si radi pičlih sredstev ne more privoščiti dragih letovišč in kopališč. Dajte tedaj in privoščite tudi malemu človeku primernega razvedrila!
Litija ima še to industrijo:
Kunstler Franc, tovarna pohištva, ki slovi po svojih izdelkih ne samo doma, ampak tudi širom naše domovine. Tovarna ima lastno elektrarno, ki zalaga s tokom vso Litijo.
Pri postaji Litija obratuje parna žaga lesne industrije Borisa Samse, ki širi svoj obrat tudi z izvozom raznih lesnih izdelkov.
Franc Lajovic zaposluje v svojem moderno urejenem obratu pletenin večje število delavstva, njegovi izdelki trikotaže in pletenin so zelo upoštevani po vsej državi.
Bližnji sosedje Litijčanov so Šmarčani.
V občini Šmartno
biva okoli 3000 prebivalcev. V prijazni šmarski vasi nudijo tujcu vse ugodnosti. Tu se stekajo banovinske ceste od Trebeljevega, Radohove vasi in Velke Loke. Po zgraditvi južne železnice leta 1849. je Litija prevzela gospodarsko vlogo Šmartna, v katerem je bilo dotlej glavno obrtno, trgovsko in upravno središče okolice. Iz Šmartna se nudijo izletniku izleti v priljubljeno Javorje, odkoder je lep razgled na planine. V bližini je tudi Oboi no.
Okoličani Šmartna so povečini kmetje. V vasi so pa večji del obrtniki in trgovci. Imamo usnjarsko industrijo g. 1’. Knafliča, in znano tovarno pohištva Franca Iz-gorška. Zaradi ugodnih železnir ških zvez in gostoljubnosti Šmarčanov prihajajo v Šmartno prav
radi tudi izletniki, ki dobe tu najlepše vtise. Lesnemu trgovcu se v krajih Šmartna nudi ugoden nakup vsakovrstnega lesa.
V Šmartnem pri Litiji izdeluje trikotažo in pletenine g. Franc Šuc, trgovec. Tudi njegovi izdelki so istotako razširjeni in znani daleč po vsej Jugoslaviji.
Dobro uro od Litije je oddaljen
trg Vače.
Ker leži trg ob banovinski cesti iz Litije v Moravče ter pod najlažjim prehodom med Slivno in S’v. Goro v kraje ob Mediji in Kandršici, je bil že od nekdaj važno gospodarsko in prometno središče, toda nikdar ni izgubil svojega kmetskega značaj. Prebivalci se bavijo deloma s trgovino in obrtjo, v glavnem pa so kmetovalci. Razvita je zelo lesna trgovina z bližnjo okolico zaradi izvoza lesa v razno države. V bližini Vač so
Brez dvoma je letovišče Višnja gora (400 m nadmorske višine) s svojo slikovito okolico posebno privlačno za tujce. Potisnjeno je na griček kot sokolje gnezdo, nad katerim se razprostirajo visoko proti Polževemu smrekovi gozdovi. V Višnji gori je ohranjenih veliko srednjeveških stavb in prehodov, izmed katerih je najznamenitejša »mestna hiša« s svojim zgodovinskim arhivom.
Neposredno pod mestecem leži kakor z vencem obkrožena s temnimi gozdovi legendarna božja pot »Dedni dol«. Visoko vrhu teh gozdov so razvrščene posamezne vasice z belimi cerkvicami, izmed katerih se vas Polica posebno odlikuje po svoji naravni krasoti in ljubkosti. Ima svojo faro in šolo.
Mestece ima več gostilen s tujskimi sobami, vodovod, elektriko kakor tudi moderno kopališče. Nedaleč kopališča je naraven slap Kosce z lepimi gorskimi brzicami.
V bližini Višnje gore je vas Stična z znamenitim in zgodovinskim samostanom, dalje skozi kra-
Falilične vesti
Trije veliki politični dogodki so
zlasti izpolnjevali vse zadnje dneve tekočega in preteklega tedna. Omenjamo jih po vrsti:
Francoska vladna kriza, ki je nastala po senatni odklonitvi Murnovega programa, se je formalno končala z imenovanjem Daladiero-ve vlade, v kateri ljudska fronta ne sodeluje več. Tudi socialisti niso zastopani v vladi, vendar so nekako obljubili blagohotno nevtralnost. Splošno sodijo, da je nova vlada le prehodnega značaja, ker napovedujejo levičarji ostro borbo tej vladi, hkrati pa razvijajo tudi največjo delavnost, da se senat
°dMedV1tem se pod vplivom skraj-tiih levičarjev stavkovno gibanje širi. Stavka kovinskih delavcev je skoraj popolna, da trpi zaradi tega oboroževanje Francije. Obstoj nove vlade je odvisen od tega, če se bo posrečilo Daladieru stavkovno gibanje likvidirati.
Frvo preizkušnjo je Daladierova vlada zmagovito prestala in dobila od zbornice zaupnico s 576 proti petim glasovom.
Drugi veliki dogodek je plebiscit v Avstriji in Nemčiji. Da se bo ogromna večina volilcev izjavila za priključitev, o tem sploh ni bilo nobenega dvoma. Presenetil pa je rekordno ugoden rezultat, ki je bil skoraj prelep. V Nemčiji se ]e namreč od vseh vpisanih volilcev aktivno izjavilo za priključitev 9908%, v Avstriji celo 9975%. V Avstriji je glasovalo v vsem 99 92%. Takšna Izjemno dobra udeležba volilcev pač dosedaj še ni bila nikdar dosežena.
lepe razgledne točke:	Slemško,
Slivna, Sv. Gora. Vače so svetovno znane kot prazgodovinska naselbina.
Kresnice so obsežna vas na visoki terasi nad polkrožnim ovinkom Save. Skozi vas gre banovinska cesta Ljubljana—Litija, pod njo pa železnica Ljubljana— Zidani most, ki ima svojo postajo v Kresnicah. Poljedelstvo krije ie domače potrebe, zato se prebivalstvo bavi tudi z obrtom in lesno trgovino, deloma pa je zaposleno v razširjenem podjetju apnenic g. Birolle, ki dobiva apnenec iz kamnoloma visoko v pobočju Slivne nad levim Savskim bregom, odkoder je napeljana tudi žična železnica. Kresnice so tudi važna izhodna točka za izlete na Janče, Sv. Goro in Slivno.
V Zasavju so še te izletne točke: Polšnik, Sv. Križ, Dole in Primskovo.
ljestvo »Desetega brata« vas Krka z izvirom Krke in neštetimi podzemskimi jamami. Iz vseh višnje-gorskih sprehajališč se nudi prekrasen razgled po širni Dolenjski kakor tudi Gorenjski.
Zaradi visoke lege ima Višnja gora planinsko podnebje, kar je za tujce posebno privlačno. Nepozabni vtis na izletnike napravi izlet v kraje Stična, Krka, Muljava, Šent Vid, Polževo in Obolno.
Posebno Polževo je zaradi lahkega dostopa, dobre preskrbe, ki jo nudi dom na Polževem, a tudi
zelo prijetne smuke zelo priljubljena točka za Ljubljančane.
Pri postaji Stična ima Anton Rojec znano tovarno likerjev itd. V Stični se nahaja tudi poznani starodavni cistercijanski samostan, s katerim je povezan velik del zgodovine naših krajev.
V Št. Vidu pri Stični obratuje prva dolenjska moderno urejena tvornica pletenin, ki je last Franca Krašovca, trgovca v Št. Vidu. V tem kraju je tudi usnjarna g. Lavriča.
Nemški listi zlasti naglašajo —
in tudi nekateri tuji listi —, da je pomen plebiscita v tem, ker je bila z njim definitivno razveljavljena versajska pogodba. Nemčija je danes večja, kakor pa je bila pred podpisom versajske pogodbe.
Tretji veliki politični dogodek je bil sporazum med Vel. Britanijo in Italijo, s katerim se končuje etiopski konflikt, a tudi trenja med Vel. Britanijo in Italijo. V zvezi z drugimi evropskimi dogodki Ima sredozemski sporazum med Vel. Britanijo in Italijo še poseben pomen, zlasti ker napoveduje še sporazum med Francijo in Italijo. V zvezi s tem je važna tudi izjava angleških državnikov, da je locarn-ska pogodba za Vel. Britanijo še vedno obvezna in da je torej Vel. Britanija zavezana priskočiti Belgiji in Franciji na pomoč, če bi bili napadeni.
Na španskem bojišču se je posrečilo republikancem ustaviti pri Tortosi prodiranje Francovih čet proti morju, ni pa še ustavljena njih ofenziva tudi na vseh drugih frontah. Vlada v Barceloni je objavila splošno mobilizacijo in je prejela te dni 200 novih letal. Republikanci se zlasti trudijo, da bi zopet osvojili mesto Tremp, ker je zaTadi padca tega mesta Barcelona brez električnega toka.
Na kitajskem bojišču so dosegli Kitajci veliko zmago pri Tajerču-angu ter so prodrli do mesta Ci-nana. Veliko japonskih oddelkov je bilo popolnoma uničenih in tuji dopisniki poročajo o gorah mrtvih Japoncev.
Popravi! Naslov na 19. strasti spodaj se mora pravilno glasiti Lovska cerkvica Celjanov in ne novska cerkvica.
NOVOST!	Trgovci!	PATENT!
Prevrat v žiičenju parketa
Nekdaj so se mučili pri čiščenju parketa in odpravljanju madežev iz njega z jekleno žico.
Danes pa vse to opravlja ROBOT s tekočim jeklenim trakom. Robot Vam prihrani mnogo časa, truda in denarja.
Robot Vam čisti voščena kakor tudi s prašnim oljem namazana tla. Robot je poceni, trajen, domač. Zanj jamčimo.
Naročite ga pri „ROBOT“ d. z o.z.,
Ljubljana, Pražakova 8/1. Tol. 35-51
Trgovcem,
N ki bi prevzeli samoprodajo za posamezne kraje, dajemo podrobnejše informacije, ako nam javijo naslov
JHGOSLDVnHSKB TISKBRHfl V UlIBUflHI r. z. z 0. Z. PODRUŽHICft HOVO MESTO
rW»Si«J%T liniin 1IWII1I'1	—!WB———1
IZVRŠUJE LIČNO IN SOLIDNO PO NAJNIŽJIH CENAH VSA V TISKARSKO STROKO SPADAJOČA DELA:
LEPAKE, LETAKE IN VABILA ZA PRIREDITVE,
RAČUNE, PISMA, KUVERTE, SEZNAME, BLOKE IN VSE TISKOVINE ZA TRGOVINE IN PISARNE
Litija in okolica
Višnja gora
Kopališče v Višnji gori
Janez Trdina
Dolenjci
I. Narodna in okrajna imena
Slovencev, ki hi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer. Na gornji Krki, n, pr. v Žužemberku, govore ljudje: Dolenjci se začenjajo v soteski župi. Zadnja ne-dalenjska vas so Kolje, prva dolenjska Drenje. Soteščani trdijo, da je Dolenjsko tam pri Novem mestu, Novomešča-ni pa ugovarjajo, da to ni res, ker da pravi Dolenjci žive niže, v šmarješki in škocijanski župi itd. Ob srednji Krki se celo euje: Ta pa la se je primožila na Gorenjsko, tja v Trebnje! Potemtakem so Višnjani, Litijci, Ljubljančani in Vrhničani seveda še trji Gorenjci. Ta zmešnjava pa nas ne sme napotiti, da bi dolenjsko ime zametavali, še manj pa nam je posnemati nemške birokrate in učenjake, ki so razdelili vso kranjsko deželo na Gorenjce, Dolenjce in nekake Notranjce. Zlasti to ime se mi zdi tako brezumen prevod tuje izmislice, da bi se ga morali slovenski pisatelji sramovati in ogibati.
Med Savo, Gornjanei, kočevskimi hribi, Suho krajino in črto, ki gre nekoliko nad Višnjo goro proti Litiji, stanuje slovensko pleme, ki govori skoro isto narečje, ki živi do malega po istih šegah, navadah in razvadah, katero vežejo v eno skupino iste zemljepisne, zgodovinske, društvene in nravne razmere. Samo temu plemenu pripada po pravici ime Dolenjci. Njih je tedaj veliko manj, nego nam jih našteva službena statistika. Njihove tri reke so .od izvira do ust ja Krka, Temenica in Mirna. Ves okraj je vinoroden, razen malega oplečka proti Višnji gori, za delo mu mesto konja rabi ponajveč vol, ki je glavna domača živina, in dober del hrane mu daje koruza, ki je Gorenjcu brez velike važnosti.
Pravih mest, to je središč žive obrtnosti in razširjene trgovine, se v njem ne najde. Celo Novo mesto, »metro-pola dolenjska« (ha, ha, ha!) ni drugega nego uradniška in cerkvena naselbina. Da m vi vzameš cesarske orle kapitelj in samostan, bi postalo borna, propadajoča vas. Gosto posejani gradovi, gradiči in gradički nam spričujejo strašni, v nebo vpijoči jarem, ki je tlačil, davil in s solzami zalival mnogo stotin let la lepi del slovenske domovine.
Skromno se stiskajo med njimi male kmetije in kme-tiijice, ki nosijo ravno toliko dohodka, da se ob njem ne da lahko ne živeti ne umreti. Raztresene, neznatne vasi, nizke in tesne kočice, borno pohištvo in orodje dokazujejo silno, ali ne pozabimo, da nezakrivljen o revščino, v kateri naši Dolenjci tiče, trpe in — ne obupujejo. Dobrotljiva priroda jim je podarila lahko kri in zadovoljno srce, da ne čutijo svoje bede nikoli tako bridko kakor njihovi, mnogo bogatejši gorenjski bratje. Razen prostorne krške ravnice je vsa dolenjska krajina polna zelenih, z dobravami ovenčanih gora, prijaznih holmov in prisojnih bregov, okoli katerih se ovijajo in križajo tod grdi, blatni jarki in odrte tokane, tam ljubki doli, pisane loke in z vsako rodnim žitom, presnino in sočivjem prelepo ob-sejana jvolja. V zavetjih se skriva marsikak košat vrt, po položnih in strmih klonih pa se vzpenja žlahtna vinska trta, posajena mestoma prenizko in previsoko, ker jo poparijo dostikrat zimski in spomladni mrazi.
Sredina dolenjskega pogorja je simpatični Šentrupert s svojo krasno okolico. Tam sva stala s pokojnim grofom Barbom v njegovem vinorodnem gradu na Debencu. Pod nama je ležala vsa dolenjska stran in nama razkazovala ponosno svojo čudovito raznoličnost in nepopisno milino. Po vseh gorskih kopicah so se lesketale okoli naju bele cerkvice; dasi je bil zapadni kraj v meglo zavit, naštela sva jih več nego šestdeset! Vsakod so se vzdigovali in vrstili griči za griči, hribi nad hribi. Višina jim je rasla od vseh strani, čim bolj so se bližali Debencu. Grof se zasmeje in veli: Zdaj mi pa povejte, če ni naše Dolenjsko kakor velikanska skleda precej debelih slovenskih žgancev?« Jaz ga vprašam: »Kje imate pa ocvirke?« Barbo namigne pomenljivo z očmi in obrazom in mi zašepeta na uho: >Pozobal nam jih je — Dunaj!:
Suha krajina
Zdaj pa poglejte, kakšna imena je dal Dolenjec svojim sosedom in drugim ljudstvom in narodom, s katerimi občuje. »Suha krajina« in »Krajinčani« pravi vasem in ljudem, ki spadajo pod hinjski in ambruški zvon. Ribničani mu niso le ribniški tržani in župljani, ampak vsi prebivalci Ribniške doline, torej zopet tri župe: Ribnica, Sodražica in Dolenja vas, kar je gotovo pametno, kajti v vseh treh se govori isto narečje. Kočevarjev Dolenjci nimaijo za Nemce, ampak za posebno svojat in pasmino, ki govori jezik, ki ga »niti vrag ne razume«. Njihovo deželico imenujejo Kočevsko, bolj poredkoma tudi Kočevje. To ime je dobila bržkone od koč (hiš brez kmetije). Ljudije bi se morali zvali prav za prav Kočarji ali Kočevci, ali tujka Kočevarji se je v našem narodu tako globoko ukoreninila, da se ne bo dala več izruvati. Mestu Gottschee pa ne reče nikoli nobeden Dolenjec Kočevje, ampak vedno le Kočevsko mesto. Morda bi bilo dobro, da bi se poprijeli teh dolenjskih nazivov tudi sloveitske bukve in novine.
Kočevje
Istega pomena kakor Kočevje so sosednje Bajte. Bajtarji so Slovenci, ki žive v dveh majhnih, jako bornih župah na Hrvaškem (blizu Prezida in Čebra). Oni so si začeli prvi iskati dela na severnem Hrvaškem, sosebno v slavonskih gozdih. Njihovo ime je prešlo tudi na kranj-
* Z dovoljenjem g. Lavoslava Schvventnerja, lastnika vseh avtorskih pravic po pok. Trdini.
ske drvarje. Bajtar so rekli ljudje nekaj časa vsakemu, ki je delal v hrvaških šuinah. Z e pred več leti pa je to ime popolnoma zamrlo: Bajtarja so izpodrinili Hrovatarji. Razloček je samo ta, da je Dolenjcem vsak rojak Hrova-tar, ki živi v troedini kraljevini, naj bo v bosti ali kje drugje. Dokler se je kaj prida zaslužilo, so vreli Dolenjci v Hrovatarje kakor čebele na med. Zadnja leta je to potovanje nekoliko ponehalo, ker se delo ne plačuje več tako dobro kakor prej in ga ni vselej niti moči dobiti.
Bela Krajina
Bele Kranjce imenuje Dolenjec zaradi narodne, hrvaški podobne nošnje Hrovate. Samo ob gorenji Krki sem slišal, da vele Semičanom Beli Kranjci, vse druge Stanovnike črnomaljskega političnega okraja pa zovo tudi tod Hrovate. Domačini se tej dolenjski zameni smejejo in čudijo: kaki Hrovatje smo mi? Kaj ne čujete, da govorimo malo ne tako kakor vi, iu ali ne veste, da spadamo pod kranjsko Ljubljano, ne’ pa pod hrvaški Zagreb? Bela krajina je zdrav, krepak in zaveden ud naše narodnosti. Najvažnejši kraji v njej, mesti Metlika in Črnomelj in velika vas Semič, kjer prebiva dekan, so zdaj čisto slovenski. Za Kolpo pa živi tudi dosti korenitih (štokav-skih) Hrvatov, ki so mi zatrdili, da razumejo »Pozori* laže nego »Slovenski narod«.
Nahaja se več sledov, po katerih še sme .soditi, da je bilo nekdaj v Beli krajini mnogo več štokavcev, nego jih je zdaj, in da so bili Vlahi, to je staroverci. Jako
znamenito se mi zdi, da pravijo drugi Belokranjci Semičanom Šokci (katoličani), kar kaže, da so morali biti oni sami prejšnje čase, vsaj nekaj njih, inoverci, kakor so se dan današnji Bojanci. Veliko Belokranjcev hodi na Nemško krošnjarit. Od tod so dobili pridevek Nemškarji, ki res da ni pravilno narejen, ali si ga treba zapomniti, ker ije naroden. Za Nemce in nemško deželo so izumili Nemškarji novi imeni Kvake in Kvakarsko, ki nista niti sala niti zabavljica, kakor nekateri mislijo. Povpraševal sem dosti krošnjarjev, kaj jih je napotilo na to preimenovanje, pa nisem mogel izvedeti nobenega .verjetnega razloga.
Podgorje
Med Savo in kočevskimi hribi se dvigujejo dolgi in široki Gorjanci. Staro, malo ne pozabljeno ime jim je bilo
Kukova gora. Gorjanci pa so dejali Dolenjci ljudem, ki so na njej stanovali. Zdaj se zovejo na vsaki strani drugače. Katoliškim Zumberčanom pravijo Slovenci 'Hrovatje, slaroverskini pa Lahi (Vlahi). Za razloček so morali ostati I tal jan i to, kar so, namreč Italjani. Dolenjci ob Krki tedaj ne priznavajo laškega kraljestva, nego italjansko.
Gorski okraj na dolenjski plati Gorjancev se imenuje Podgorje, ki pa ne obsega, kakor bi se lahko mislilo, vse krajine med goro in Krko, ampak samo podgrajsko, stopiško in brusniško župo in orehoviško podružnico šentjernejske fare. Ze Vrhpoljci nočejo hiti Podgorci, dasi prebivajo na sklonu Gorjancev. Šmihelci se na to ime baš ne jeze, ali tudi njim se zdi bolje, da se jim veli samo Šmihelci ali ŠinihelČani in nič drugače. Svojemu /.upijanil plemenitemu Langerju so se jako čudili, da si je dal pridevek Podgorski (von Podgoro),
Krško polje
Ljudi, ki žive na velikem ali nekoliko silno peščenem Krškem polju, imenujejo sosedje Poljance. Podgorci rabijo to ime tudi za Šentjernejčane. Na levem bregu Krke je domovina sloveče svinjereje, Zakrakovje.
1 udi za druge reci je ves ta okraj močno podoben gornje-hrvaškim ravninam. Zakrakovci stanujejo v Cučji mlaki, Hrovaškem brodit, Dobravi in Mršeči vasi. Od Krškega do Škocijana gre nizko hribovje, polno vinstva in sadja, ki je vsaj mojim očem neizrečeno prijazno. Prebivalci se mu zovo Hribci. Hribski vasi in župi sta dražestna Raka in Bučka, ki je daleč po svetu znana zaradi velikih konjskih sejmov. Sploh pa so Dolenjcem vsi gorski ljudje hribci, kakor Gorenjcem hribovci.
Cigani
Po Dolenjskem se vlači mnogo ciganov, ki so se priselili s Hrvaškega. Sami sebi pravijo Roma (v ednini Rom). Na dolenji Krki so se udomačili najbolj Jurkoviči, na srednji in gorenji pa Brajdiči. Večkrat se priklatijo tudi štajerski ali ogrskohrvaški cigani, enkrat sem videl celo španjolske. Nižja plast tega plemena so vsekakor vedno blatni in razcapani Brajdiči in Jurkoviči, ki žive do malega le ob beraštvu in tatvini. Ciganom višjega razreda, tistim, ki znajo lepo gosti ter se lišpajo z zlatimi prstani in novci ter srebrnimi gumbi, pijo kavo itd., pravijo Dolenjci Egiptarji. To ime so dali ciganom razen nekaterih tujih narodov tudi Dalmatinci. Stari dubrovniški pesniki so prepevali radi o Jegjupki (ciganki).
*
•
Naposled mi je omeniti, da prosti Dolenjci svoje narodno ime slabo poznajo. »Slovenci« so jim vsi Slovani. Dostikrat sem čut tožbo: Škoda, da je slovenskih jezikov toliko. Kako močni bi bili vsi mi, da govorimo vsi samo enega. Slovence pa zovd tudi privržence narodne stranke, kakor da bi bili kaka posebna kasta. Kmetje pravijo: Mi govorimo kranjski, gospodje pa pridigajo slovenski. Razumemo jih lahko, ali zakaj zaležejo tako po hrvaško? Narodne pesmi in napeve imenujejo kranjske, umetne pa slovenske. One so jim ljubše, slovenske se jun zde pretežke in nekako tuje.
Vedne volitve so seznanile Dolenjce tudi z nemškutarji. Pravijo jim meškutarji. Ker imajo svoij glavni brlog v mestih, misli naše ljudstvo, da so dobili svoje ime od njih. Ta izprememba naziva se mi zdi pomenljiva in vesela, ker dokazuje, da dolenjski kmet samega sebe ne šteje med meškutarje.
** Prednik zagrebškega »Obzora«.
4
I#. Občevanje in narodnost
Na svetu je ma o narodov in plemen brez primesi sorodne „> tuje krvi. Tudi Dolenjci je imajo v sebi in med seboj vec, nego mislijo učenjaki. Mešali so se dosti z drugimi slovenskimi in slovanskimi, nekoliko pa celo s popolnoma inorodnimi priseljenci. Najprej mi je ime-uovati Gorenjce.
I i eden so se naredile železnice, so hodili gorenjski krčmarji in trgovci mnogo bolj pogosto na Dolenjsko nego danes. Zlasti jeseni je šel po veliki cesti voz za vozom. Tega živega in koristnega občevanja se starejši Dolenjci dobro spominjajo in ga zdaj prav bridko pogrešajo. Na polu se je seznanil mnogoteri krepki gorenjski fant z brhko Dolenjko, ki sta to znanje dostikrat potrdila s poštenim krščanskim zakonom. Tudi med rokodelci in obrtniki se je dobilo že od nekdaj obilo Gorenjcev, /abavljivo govore Dolenjci, da so jim prišli konjederci in rezarji vsi z Gorenjskega.
Najvažnejši in boljši del vseh doselcev pa so gotovo duhovniki. Vladike so pošiljali župnike in kaplane res da iz vse svoje vladikovine, ali to je sploh znano, da je bilo med njimi vedno največ Gorenjcev. Duhovniki so bili dolgo, dolgo, več stoletij edini pravi prijatelji našemu narodu in do najnovejšega časa skoraj edini zastopniki slovenske inteligencije, naš edini izobraženi stan. Oni so ustanovili Dolenjcem prve šole na kmetih ter budili in širili v njih in zunaj njih veselje za nauk in napredek. Vse kar je Dolenjec vedel in znal o verskih in znanstvenih rečeh, je prejel od njih; ima jih torej po pravici za svoje prosvetitelje in dobrotnik©.
To pa se nikakor ne more trditi o gorenjskih uradnikih, še manje pa o nekdanjih novomeških samostancih, ki so imeli v svoji oblasti razen ljudske šole tudi gimnazijo. Ti možje so hlapčevali do 1. 1848. tako zvesto nemškemu molohu, da se niso mogli ž njimi kosati niti rojeni Nemci. Trudili so se in pehali na vse pretege,
rabeč tudi najgrja in najpodlejša sredstva, da bi ponemčili dolenjsko mladino in jo izneverili svojemu narodu.
Občevanje z Gorenjci je bilo zmerom tako česlo, obsežno in jako, da se mu pozna marsikateri sled celo v gorenjskem govoru. Dostikrat s© sliši na pr-: Dobr’ jutr, dobr vin’ itd. V dolenjskem narečju bi se moralo reci: dobru jutru, dobru vinu. Mislim, da se je izpreme-mla po istem potu tudi črka 1 na koncu besed in slovk v -v- ali prav za prav v -u- (biu namesto starejše oblike bil, ki so jo ohranili vzhodni Slovenci).
Ribničani
Prav krepek in koristen kvas so neobrtni dolenjski krajini okretni, na trgovino in vsak posel in dobiček prekanjeni Ribničani in Laščani. Mnogo skupaj jih ne živi nikjer, ali posameznih najdemo precej po mestih in na kmetih. Brez njih ali njih naslednikov ni morda nobena večja občina. S spretnostjo in varčnostjo so si nekateri jako opomogli in obogateli. Tisti, ki so naseljeni po vaseh, spadajo med najpridnejše kmete v vsej župi in srenji. Sem ter tja so oživili kako obrtnost ali trgovino, ki je bila domačinom prej neznana. Tako n. pr. so mi pravili v Šentjerneju, da so lončarstvo v tamkajšnjem okraju ustanovili Ribničani.
Dolenjci tudi dobro pomnijo, da so jim prinesli pred sto leti najprvi krompir ribniški lončarji. Gospodinji, ki je od njih kaj kupila, so dali eden ali več kosov za seme s poukom vred, kako ji ga treba saditi in gojiti. Prejšnja leta je romalo mnogo dolenjskih možakov v Ribnico in dalje na Goro, gledat in poslušat zamaknjeno Lenčko. Vsem tem potnikom se je priljubil čedni trg s krasno obdelanim obližjem in dostikrat sem čul iž njihovih ust resnično besedo, da bi bila dolenjska stran
imovitejša in srečnejša, nego je, ko bi se delalo in živelo v njej tako pametno, kakor v Ribniški dolini.
Dolenjci občujejo in trgujejo prav marljivo tudi z Belo krajino, dasi jih veže ž njo cesta, ki je polna strahovito strmih in nevarnih klancev in gotovo ena najbolj nerodno in neumno izdelanih cest v vsem avstrijskem cesarstvu. Brez dolenjskih trgovcev bi zgubili metliški in črnomaljski sejmi več nego polovico svoje znamenitosti in brez pobožnih belokranjskih romanjev bi opešale znatno sloveče dolenjske božje poti na Zaplaz in na Žalostno goro. Skoraj tako kakor Hrvat, ljubi naš Dolenjec v jedeh česen, mnogo bolj pa luk (čebulo), ki mu ga nosijo Belokranjci iz podzemeljske župe in obližja. Se težje nego Dolenjci brez luka, bi prebili Belokranjci brez svojega varuha sv. .Feliksa, čigar svetinje jim dele svoje neskončne milosti in blagoslove v novomeški kapiteljski cerkvi.
Štajerski Slovenci na Dolenjskem niso redki, posebno veliko jih je med romarji. Ne bom trdil, da so iznašli oni igranje poetičnega kola, ki se vrši o ponočnem času blizu nekaterih romarskih cerkev in se zove »vrtec«. Res pa je, da so vodili to igro in pridigali med mjo fantom in dekletom že kakih 50 let sami Štajerci, kakor da Dolenjci do te časti ne bi imeli pravice.
Hrvati
Trdne in blagodejne vezi sklepajo že od najstarejših časov dolenjske Slovence s Hrvati. Skupno so prelivali na sto bojiščih svojo kri v ljutem boju s krvoločnimi Turki. Skupno so se dvigali za svojo sveto »staro pravdo« proti peklenski svojati brezdušnih graščakov.
Pravih Hrvatov se je tega stoletja na Dolenjsko za stalno le malo doselilo. Meni so znani samo trije. Za
turškega divjanja pa jih je dosti prišlo. V naših Podgorcih teče nekatera kaplja hrvaške krvi. Tistim mnogim Slovencem, ki se pišejo za Hrovate (»Hrovat«), so pripotovali predniki brez dvoma iz hrvaških krajev. Tudi ne ravno redki priimek »Turek« so dobili najbrž Hrvati, ki so pribežali s Turškega na Kranjsko. Na osmanske Turke ali na poturčene Bošnjake (poturice) se ne more misliti, ker si oni niso nikoli iskali, niti trebali pribe-žišča v krščanski deželi...
Narodno gospodarstvo na Dolenjskem je prejelo marsikak važen napredek in pripomoček od hrvaških bratov. Lahki, žilavi in vztrajni dolenjski konji spadajo k hrvaški pasniini. Kakor na Hrvaškem, se tudi ob Krki in Temenici prasci ne rede samo za dom, ampak se tudi prirejajo in z lepim dobičkom razprodajajo na vse strani. Kakor hrvaški Poljanci pitajo tudi dolenjski razen kuretine obilo rac, gosi in puranov. Po hrvaškem zgledu so začeli Dolenjci že pred mnogimi desetletji sejati debelozrnato koruzo, ki se zove debeljača. V dolenjskih vinogradih je jela slabotne trte čedalje bolj izpodrivati plemenitejša hrvaška kraljevina in mestoma tudi pri-morščina.
Sosedstvo hrvaške zemlje in vedno občevanje ž njenimi prebivalci je imelo jako dobre nasledke za dolenjsko slovenščino, ki je ostala mnogo bolj čista in bogata nego gorenjska. Posredujoči člen med našim in kajkavsko-krvaškim narečjem je rodoljubna, prekrasen jezik govoreča Bela krajina. V dolenjskih nravih in navadah, mišljenju in življenju je marsikatera reč in prikazen, ki se ne da lahko pojmiti in razjasniti brez korenitega poznavanja hrvaške narodnosti in hrvaških nazorov in običajev..,
Sejmi in božja pota
Glavna središča občevanja z domačini, rojaki in tujci so na Slovenskem trgi, sejmi, božja pota in cerkveni shodi. Razen omenjenih dveh slove v Dolenjcih najbolj romarske cerkve na »svetem« Kumu, na Veseli gori, na Krki, kamor hodijo tudi Gorenjci, sv. Petra na visokem hribu pri Žužemberku, Matere božje pri Kostanjevici, kjer se ima človek priliko nagledati zanimivih obrazov in nošnje vlašldh in katoliških Zumberčanov in Zumberčank.
Poglavito tržišče za blago in govejo živino, zlasti pa za prasce, je Dolenjcem Novo mesto, kajti tu je trgovina ž njimi tako velikanska, kakor nikjer drugje na Slovenskem, za prasce Šentjernej, za konje Bučka in Stična itd. S Kočevarji in Kraijinčani se shajajo sosebno na mnogobrojnih žužemberških sejmih, z Gorenjci pa seveda najbolj v Ljubljani.
Ljubljana
Belo stolico naše slovenske domovine imajo tudi oni za svoje glavno mesto, ne zategadelj, ker prebivajo v njej najvišji deželski oblastniki in uradniki, ampak zato, ker jo ljubijo in časte bolj nego vsa druga mesta, ki so jim znana na božjem svetu. Kadar se vrnejo iž nje prvikrat domov, pripovedujejo po cele dni o imenitnostih in novicah, ki so jih v njej videli. Zlasti ne morejo prehvaliti ljubljanske gospode, kako neizrečno so prijazni in postrežljivi, da pokažejo neznanemu človeku, če jih prozi, pot in mu razlože vse natanko, česar koli jih vpraša. Vse znanke zavidajo dekli, ki si dobi službo v Ljubljani. Večkrat sem čul iz ust starih ljudi, ki niso prišli dosti od doma, kako radi bi videli pred smrtjo Ljubljano...
(Iz »Slovana« 1884., priobčil dr. J. Rus.)
KP.H-.13
Ž*. Jonez
žVeltclzltc iz geolcgi/e jDoIen
Dolenjska je gorata in hribovita pokrajina; ravnin Ima le malo in še te so primeroma majhne. Največja ravnina je Krška ravnina ali Krško polje med Kostanjevico in Krškem, manjša je pri Grosupljem in pri Stični, ona med Mirno in Št. Rupertom pa imena ravnine že skoro ne zasluži.
Pokrajinsko ima Dolenjska dva različna značaja. Manjši del, ki se razteza severovzhodno o d* č r t e Stična — Novo mesto, ima predalpski z n a -č a j. Tu imamo tri izrazite gorske grebene, ki potekajo vzporedno proti vzhodu, to je v alpski smeri. V severnem grebenu kraljuje tudi najvišja dolenjska gora K u m (1219 m). V tem delu Dolenjske se menjavajo med seboj skladi apnenca in dolomita z glinastim skriljavcem in laporjem raznih geoloških dob. Ker so skriljavci in lapor za vodo nepropustni, se zbira na njih voda iz više ležečih apnencev in dolomitov in prihaja v obliki studencev na dan. Zato ljudje v tem delu ne poznajo pomanjkanja vode kakor v večjem delu Dolenjske.
Vsa ostala Dolenjska je v geološki zgradbi bolj enolična. Povsod kamor pogledamo, vidimo z malo izjemami samo apnence, bele, sive, črne, rdečkaste, ploščate in skladovite, v vseh mogočih različkih. Zato ima ta del Dolenjsko k raško lice, dasi ga obširni gozdovi za silo še prikrivajo, toda le za površen pogled. Tu ne najdemo pogorij z določeno smerjo in vmesnih dolin. Vsa pokrajina je le obširna planota, vzdignjena kakih 500— 000m nad morjem, torej 200—300 m nad bližnje ravnine.
V zgodnjem terciaru so se naše pokrajine vzdigovale Sz obširnega morja. Pri vzdigovanju se je planota na več mestih prelomila in razpadla na posamezne manjše plošče. Take plošče so na desnem bregu Krke deli kočevske planote in Roga, na levem bregu pa doberniško-ajdovska planota. Poslednja se razprostira na jugu do Straže in Prečne, na vzhodu pa do Temenice, ki deli s svojim tekom k raško Dolenjsko od alpske oz. predalpske.
Na teh planotah se vzdigujejo posamezni vrhovi nad svojo okolico, deloma osamljeni, deloma v skupinah, nikjer pa ne v obliki gorskega grebena. Nekateri so ostanki nekdanjega zemeljskega reljefa iz terciarne dobe, idrugi pa posledica neenakomernega vzdigovanja posameznih plošč. Za primer davnega reljefa bi nam služili vrhovi na ajdovski planoti, za neenakomerno vzdigovanje pa vzhodni rob Roga od Sv. Petra nad Sotesko do Pogorelca nad Podturnom.
V strtem ozemlju si je voda med posameznimi plo-Kčami laže utirala svojo strugo, jo razširila in poglobila. Po takih prelomih tečejo skoro brez izjeme vse dolenjske reke in potoki.
Krka in kraški pojavi
Krka naiu daje lep primer, kako vplivajo prelomne črte na smer rečnega toka. Od izvira do Soteske teče reka po prelomnici, ob kateri se je ločila planota Roga od ostale pokrajine. Prvotno je tekla Krka najbrž naravnost ob prelomu po črmošnjiški dolini ter se izlivala pri Semiču v Hrvaško oz. panonsko nižino. Ker se je pozneje ozemlje nad Semičem naglo vzdigovalo, je voda zastajala v topliški kotlini in si končno prepilila pot v Novomeško kotlino, kjer ima lažji, toda daljši odtok. Tudi tu teče po ozemlju, ki so ga že prej pripravili vzporedni prelomi.
Večina Dolenjske je le del dinarskega Krasa, to nam potrjuje že jugovzhodna smer glavnih prelomnic, ■rek in kraških polij. Tudi tla sestavljajo iste kamenine kakor na južneje ležečem Krasu in značaj kraških voda imajo poleg Krke skoro vsi potoki. Že izvir Krke je
značilen. Dva močna izvirka prihajata na dan ne daleč drug od drugega, vsak iz svoje podzemeljske votline. Južni izvir ima za par stopinj hladnejšo in pitno vodo, severnejši, ki izvira neposredno izpod velike votline, ima toplejšo in neokusno vodo. Vsak od teh izvirkov ima torej svojo podzemeljsko strugo in prihaja iz različnih krajev.
Od vasi Krke do Gornjega Polja, torej na 25 kilometrov dolgem teku, se ne izteka v Krko niti en potok, pač pa je mnogo močnih studencev, ki se iztekajo skoro neposredno v Krko. Vsa obilna de/.nica in sne/.nica, ki pada na te planote, ponikne v porozna tla, se zbira pod zemljo v potoke in se končno izliva naravnost v reko.
Ob prelomnici, ki poleka ob Rogu mimo Žužemberka proti Semiču, izvira več kraških pritokov, ki se po kratkem teku izlivajo v Krko. Tako imamo v kratki razdalji od Loške vasi do Podturna štiri močne izvire, ki odvajajo vodo iz kočevske planote v Krko. To so izviri pri Loški vasi, pri Suhorju, Obrhu in pri Podturnu. Poslednji izvir je od vseh največji, to je potok Radeč.
V bližnji in daljni okolici je mnogo večjih in manjših jam, med temi nekatere ledene in ena veternica, iz katere piha poleti močan hladen veter. Vse te jame so delo kraških voda.
Znana kraška reka je Temenica. Izvira blizu vodo nepropustnih skriljaveev severno od Stične, preide nato na kraška apnenčeva tla, ki jih deloma prekriva še ilovica. Že v ilovici polagoma zginja v zemljo, pozneje dvakrat ponikne in pride končno pri Prečni z novim imenom Prečna na dan. Vsega skupaj teče Temenica kake štiri kilometre pod zemljo. Zanimivo je to, da je podzemeljski padec Temenice večji kakor na površini. Ves tek te kraške reke je usmerjen po ozemlju, ki je strto od preloma in razpokano v veliko globino.
Delo kraških voda
Voda, ki vsebuje mnogo ogljikove kisline, lahko topi apnenec na svojih podzemeljskih potili, si razširja strugo,
izgloje obširne votline in odlaga raztopljeni apnenec deloma pod zemljo v obliki apnene sige in blestečih kapnikov, deloma ga prinaša na dan, kjer se na rastlinstvu useda kot lehnjak ali apneni maček. V gornjem teku Krke vidimo, kako velike množine apnenca prinaša voda izpod zemlje na površino. Lehnjak se je nabral tu v taki množini, da je zvišal strugo reke in ustvarja naravne jezove pri Dvoru in Zagradcu. S podzemeljskim delovanjem kraških voda so nastali in nastajajo še danes obširni podzemeljski prostori z vsem svojim čarom. Prostori, humor bi lahko spravili celo vas s cerkvijo vred, niso redki.
Ko bi bile podzemeljske jame laže dostopne, bi mogli opazovati, kako so te tvorbe minljive. Njihov obok ob površini, ki je zgrajen iz visečih skladov apnenca, se po malem pa stalno kruši in plast za plastjo pada v globino. Končno zgrmi še poslednja plast in temen prepad zazija na površini. Takih prepadov je na kraškem ozemlju in tudi na Dolenjskem mnogo.
Lukenski grad
Izredno lepe kraške pojave je mogoče opazovati ob izviru Prečne pri grajski razvalini. Že ob poti moremo videti, kako je kamenje ob pobočju doline strto od preloma. Posebno lepo se to vidi ob koncu doline blizu izvira. Dolina se tu končuje nenadoma v obliki strmega amfiteatra, ki obdaja v polkrogu razvaline Lukenskega gradu. Neposredno pod grajskimi razvalinami izvira Prečna izpod neredno nagrmadenih skal. Na teh skalah je postavljen tudi grad. Vse dno skalnatega amfiteatra je poraslo z grmovjem, ki se je vgnezdilo med skalami. Če se ozremo na visoke in strme stene, ki nas obdajajo v polkrogu, nam je takoj jasno, odkod prihajajo te skalne ruševine. V davnem času je stala tu obširna podzemeljska votlina z obsežnim obokom iz apnenčevih skladov, ki ležijo tu precej vodoravno. Obok se je polagoma krušil, dokler se ni — najbrž ob kakem potresu — zrušil ves v globino. Prečna, ki je prej pri-
LJUBUAMA
©UTIJA'
°Srnuttno
RADEČE
©Sevnico
Šentrupert
Slična
0Trzi*ce
05rosupl|e
hirna
©MOKRONOG
Trconje
BREZiCt
oTrebdno Radov(j#
SmarjetaO
\	°	Hmdjčič
M
Jablana
00BRNISKO-
+..^ AJDOVSKA \Q rril- V"
O Turjak
4 Zagradec
<L j
^ d' Žuiembenr^c.	r^retn
Vol.	*T	Dvor^	PLAN	OTA	\ /OBNOVO MESTO
>a cerkev
KOSTANJEVICA
ii Samobor •
»rozo
O Toplice odturen Poljane
•XT O
©KOČEVJE	°
E V S K Aq Koprivnik
CPNOMfilJ
0 T A	®
O Knežja Tipa *
fior. polje
Ribnica
Crmovn|ice
Semič
bajala iz votline, izvira sedaj izpod ruševin, na katerih so pozneje postavili grad Luknja.
Nad izvirom pelje pot mimo grajskih razvalin na strme stene amfiteatra do nizkega sedla med dolino Prečne in 53 m više ležečo dolino Temenice, kjer potok poslednji ponikne pod zemljo. Pot skozi gozd pelje med mnogimi lijastimi dolinami. Te dolinice so na dnu pokrite deloma z rdečo kraško prstjo, deloma se pa končavajo v manjše ali večje prepade. Vrsta teh dolin se vleče v smeri podzemeljskega teka Temenice in nam priča, da je pod površino v tej smeri mnogo podzemeljskih votlin, po katerih je nekdaj tekla ali še teče voda. Med vasmi Vrhovo, Jablana in Malenška vas se razteza ozka in plitva dolina, ki je na dnu pokrita s peščeno ilovico, oz. rdečo prstjo. V ilovico je vrezana ozka struga, ki je pri običajnem vremenu suha. V presledkih opazimo manjše in večje globeli, kjer se struga slepo konča. To so ponori,
do katerih prihaja ob deževju narasla voda. V suši ponikne vsa voda že pod mlinom pri Malenški vasi. Ob velikem deževju pa preplavlja votla vso dolino. Tedaj bruha v bližini Lukenjskega gradu voda iz številnih votlin, ki so drugače nevidne. Podobnih kraških pojavov imamo v bližnji in daljni novomeški okolici na izbiro. Bršlinslci potok in njegov tek je tudi taka zanimivost.
Kljub obširnim gozdovom je večina Dolenjske kraška pokrajina, dasi ji na prvi pogled tega ni videti. Gozdov i ne samo lepšajo njeno lice, ampak varujejo obenem rodovitno zemljo. Kjer ljudje brezmiselno trebijo gozdove, izginja z gozdovi vred tudi zemlja. Leto za letom odplavlja voda rodovitno prst, zlasti iz strmih obdelanih pobočij in vinogradov in marsikak posestnik s skrbjo opazuje, kako se prikazuje vsako leto več kamenja iz njive.
§ccZcsfea stoiFGsl feamenin
Karbon in perm
Da ima severovzhodni del Dolenjske tako različno pokrajinsko lice, ije glavni vzrok v geoloških tvorbah, iz katerih je zgrajen. V tem delu zavzema največ prostora velika zemeljska guba, ki se kakor velik obok razprostira od zahoda proti vzhodu, torej v alpski smeri. To gubo imenujejo litijsko karbonsko antikli-n a 1 o. Gubo so nekdaj pokrivali debeli skladi triadnega apnenca, ki ga je pa v dolgotrajnih dobah voda odstranila. Tako ije prišlo na dan jedro gube, ki ga sestavlja karbonski glinasti skriljavec in peščenjak.
Starejših plasti od teh na Dolenjskem ne poznamo. Karbonski skriljavci so v svežem stanju črne barve, prepereli pa bledo rumenkasti, peščenjaki so rjave do sive barve. Širok pas teh karbonskih plasti se vleče od Ljubljanskega polja mimo Litije blizu do Sevnice ter se nadaljuje v isti smeri še onkraj Save.
Karbonski skriljavci so primeroma mehki, zato jih voda lahko razdira in odnaša. Ites vidimo, da je ta gornjekarbomska tvorba v velikem delu že odnesena, tako da presegajo triadni apnenci ob njenih pobočjih v višini karbonsko jedro, n. pr. gora Kum.
V kraškem delu Dolenjske je karbonska tvorba precej redka; v manjši količini ijo nahajamo pri Velikih Laščah, pri Velikih poljanah in na Kočevski planoti pri Banji loki in pri Knežji lipi. V neposredni bližini Novega mesta ni karbonskih skriljaveev. Te tvorbe so nastale večinoma v plitvem morju, nekaj peščenjakov celo na obrežju suhe zemlje. V njih so našli pri Litiji ostanke že davno izumrlih rastlin.
Karbon prekrivajo redno permske plasti. To so usedline plitvega morja, deloma celo plasti puščavskega peska. Glinasti skriljavci in peščenjaki so pretežno rdeče do vijoličaste barve. Med Svibnem in Št. Janžem prekriva permska tvorba karbonske plasti zdržema kilometre daleč na okrog.
Karbonski in permski skriljavci so zaradi pomanjkanja apnenca nerodovitna podlaga za poljedelstvo. Na njih uspevajo le gozdovi, pa še ti prav skromno. Kjer hočejo karbonska tla obdelovati kot njive in travnike, jih morajo stalno gnojiti z apnom ali apnenim peskom, oz. s cestnim blatom.
Karbon in perm sta poslednja člena starega geološkega veka. paleozoika. Nad paleozoikom se razprostirajo tvorbe geološkega srednjega veka, ni e z o z o i k a.
Triadna doba
Kot najstarejši zastopnik mezozoika prekriva kar-bonsko-permske usedline obsežna vrsta triadnih plasti; najnižje med temi so w e r f e n s k i skladi. Imenujejo se po malem trgu južno Salzburga. To so glinasti in peščeni skriljavci rumenkaste, sive do rdeče barve, dalje laporasti iu skriljavi apnenci navadno rumenkaste barve. Apnenci so včasih oolitski. Po usedlinah sklepamo na srednje globoko morje, deloma celo na suho zemljo. Werfenski skriljavci so rodovitna podlaga za poljedelstvo, zato so skoro povsod obdelani. V tej tvorbi nahajamo na Dolenjskem precej železne rude hematita in oolitskega rjavega železovca.
Werfenske plasti nahajamo pri Št. Rupertu, od koder se razširjajo proti vzhodu skoro do Št. Janža, proti zahodu pa v ozkem pasu do Šmartna pri Litiji. V manjši množini jih nahajamo skoro povsod skupaj s permom, kakor pri Vel. Laščah, pri Banji loki in pri Knežji lipi, brez perma pa pri Koprivniku. Posamezne krpe te triadne tvorbe pridejo na dan tudi pri Mokronogu, severno ob cesti in na jugu v ozkem pasu.
Karbonske, permske in vverfenske plasti so za vodo nepropustne. Ob njih in v njihovi bližini izvira mnogo studencev in večina potokov Dolenjske. Iz apnenca m dolomita, ki navadno pokriva te plasti, prtidira voda do skriljaveev in ob teh prihaja na najnižjih mestih na dan kot studenci.
Na vverfenskih plasteh ležijo navadno mogočni skladi š k o 1 j k o v i t e g a apnenca in dolomita. Ta triadna stopnja prehaja proti vrhu večkrat v pločast ali skriljav apnenec ali celo v laporaste in glinaste skriljavec, rjave do črne barve. Skoro povsod se pojavijo med skriljavci zelenkasto laporaste plasti — vulkanski groh. V tej stopnji triade, ki ijo imenujejo ladinsko stopnjo, se je pojavilo v južnih Alpah več vulkanov, ki so izmetavali lavo in vulkanski pepel. Lava se je strdila v kremenov keratofir, ki je na Gorenjskem precej razširjen, vulkanski pepel so pa raznašali vulkani v bližnjo in daljno okolico, kjet se je mešal z morskimi usedlinami. Na ta način je nastal vulkanski groh. Plasti ladinske stopnje so imenovali deloma vvengenske, kassianske, šenturške (po Šenlurški gori) ali neprave karbonske. V vseh se pa
nahajajo enake okainenine, ki pričajo, da so usedline iz iste triadne stopnje. Usedline iz ladinske stopnje se nahajajo na Dolenjskem na več mestih. Sem spadajo večinoma pločasti apnenci z gomoljastim rožencem iz gornjega dela školjkovitega apnenca. V večji množini se nahajajo isti zahodno od Boštanja. Proti zahodu prehajajo v laporaste grohe wengenskih ali kassianskih plasti. Dalje jih opazujemo severno od Št. Ruperta, pri Čatežu in pri Velikih Laščah.
V bližini Krškega se nahajajo zagonetne »krške plasti«. To so sivkasti do rdeči peščeni skriljavci in skriljavi apnenci svetle barve. V njih do sedaj še niso našli okamenin in jih zato po starosti še niso mogli točno opredeliti. Verjetno pa je, da spadajo v ladinsko stopnjo triade.
Za ladinsko stopnjo sledi karnijska z rabelj-s k i m i skladi. Rabeljske plasti so na Dolenjskem zelo redke. To so tvorbe večinoma plitvega morja ali obrežnega pasu: laporasti peščenjak in bituminozni apnenec, pretežno temne do črne barve, pa tudi svetli in rdečkasti niso redki. V alpskem delu Dolenjske so rabeljski skladi razviti le kot apnenci, ki se nadaljujejo iz srednje v gornjo triado. V manjši količini jih nahajamo kot skri-ljavce v okolici Turjaka in Velikih Lašč.
Da spadajo tudi »t r n s k e plast i« — imenovane po Velikem Trnu, zahodno od Krškega — v karnijsko stopnjo triade, da so torej nekak ekvivalent rabeljskih plasti, je skoio gotovo. Ležijo namreč na krških plasteh, pokriva jih pa dachsteinski apnenec ali glavni dolomit. Gorjanovič, ki je kartiral južni del Gorjancev, jih prišteva k rabeljskim skladom.
'i ruske plasti so na Dolenjskem'zelo razširjene. V največjem obsegu so razvile zahodno od Krškega po gričevju Velikega Trna, segajo na severu do Save, na jugu pa do terciarnega gričevja ob Krškem polju. Na zahod se razprostirajo skoro do Tržišča. Precejšen del železniške proge, ki so jo zgradili od Tržišča do Sevnice, teče [H) teh nezanesljivih skriljavcih. V bližini Novega mesta se pojavijo trnske plasti vrh Trške gore, segajo na severu do vasi Radovlje, na zahodu pa do vasice Čeinšo pri Hmeljčiču. Tudi jugozahodno od Trebelnega so trnske plasti precej razširjene. Iste plasti se nahajajo v večjem obsegu na severnem pobočju Gorjancev, manj ob južnem pobočju. V obeh primerih ležijo pod glavnim dolomitom, na jugu deloma tudi pod krednim konglomeratom.
Glinaste in laporaste snovi ladinske stopnje in trn-skih plasti so za okolico velikega pomena zato, ker so dober vodni horizont. Ob njih se zbira voda iz više ležečih apnencev in dolomitov in prihaja v obliki studencev na dan ([»otok Gospodična na Gorjancih itd.). Za poljedelstvo in vinogradništvo so te plasti ugodne, zlasti kjer so pomešane z vulkanskim grobom.
Triadno dobo zaključuje na Dolenjskem d a c h -s t e i n s k i apnenec in glavni d o 1 o m i t, ki ponekod nadomešča apnenec. V ozemlju med Litijo in Radečami leži dachsteinski apnenec na sredmjetriadnem. Ohranjen je le pretrgano, večinoma v višjih gorskih predelih. Tudi vrh Kuma j« zgrajen iz dachsteinskega apnenca. Po drugih krajih Dolenjske ga nadomešča deloma glavni dolomit. To so bivši koralniki, ki so izgubili pri poznejših spremembah vse sledove svojega postanka. Ponekod je dolomit prav drobno vrstevmat, večinoma je pa brezsmeren. Glavni dolomit se nahaja v večji množini na severnem pobočju Gorjancev; leži na trnskih plasteh. Tudi na južnem pobočju se nahaja, samo v manjši količini. V večjem obsegu je razvit ta gornjetriadni dolomit okrog Stične. Od tu se vleče v dveh pasovih proti jugovzhodu. Eu pas opazujemo ob gornjem teku Krke, zlasti na levem bregu do Soteske, drug pas pa ob Temenici v pretrganih kosili do Trebnjega in še dalje proti vzhodu.
Od karbona do konca triadne dobe je pokrivalo večino m a globoko m o r (j e naše kraje. Od časa do časa je morje poplitvelo, za krajšo dobo je nastala tu in tam nizka obala, ki se je kmalu zopet pogreznila v morje. Koralni otoki so se razprostirali kilometre daleč, se pogrezali in znova nastajali na drugem mestu. Ognjeniki, ki so se pokazali v srednji triadi na morski površini kot manjši in večji otoki, so delovali, ugasnili in se končno zopet zgubili v morski globini. Tako so nastale usedline, različne po klimatskih in fizikalnih razmerah, usedline, Jci dajo pokrajini v severovzhodnem delu še zdaj pestro lice.
Jurska in kredna doba
Za triadno dobo je sledila j u r s k a. Naše pokrajine so se pogrezale in globoko morje je preplavljalo vse predalpsko ozemlje. Iz morja so moleli le večji in manjši otoki, deloma koralni deloma starejše ozemlje, dvignjeno iz morja. Morska globina je ostala dolgo dobo nespreme-
Dragotin Kette
VVa trgu
Noč trudna molči, ne zamudna beži
črez mestni trg luna sanjana.
F se v mraku mirno,
na vodnjaku samb
tili veterc z vodo poigrava.
Vodica šume in rosice prše
brez konca v broneno kotanjo£
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo*
Pa blizi ni cest, ah v Elizij, do zvezd
ne morete kaplje Sumeče,
In smelo želje
do Angela moje
hitite zaman hrepeneče.
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
črez mestni trg luna sanjava,
in ruši
pokoj
moji duši
nocoj;
brezskrbno pa ljubica spava.
njena. Apneno blalo, ki se je nabiralo na morskem dnu, se je polagoma strjevalo v apnenec in mogočni skladi to kamenine na Dolenjskem nam pripovedujejo zgodovino davno minulih časov. V njih so ohranjeni ostanki tedanjih morskih živali.
Jurski apnenci na Dolenjskem so v splošnem podobni onim pri Podpeči pri Ljubljani. V spodnji juri imamo pretežno temne apnence, vendar tudi »vetlosivi niso redki. V njih se nahajajo v okolici Toplic iste okainenine kakor v podpeškem apnencu. To so predvsem školjke megalodonte, velike ostrige, brahiopodi, belem-niti itd. Spodnji del jure se nahaja samo na najnižjih mestih, v višjih legah prevladuje jurski oolit (ikra-vec), ki pripada srednji in zgornji juri. Delo za razmejitev jurskih usedlin čaka še na prihodnje geologe. Jurski apnenci se pričenjajo po eni strani nekako pri Grosuplju ter se vlečejo v 10 do 12 kilometrov širokem pasu proti Rogu, zavzemajo njegov vzhodni del proti Krki ter se nadaljujejo proti Semiču in Kolpi ter daljo proti jugovzhodu. Po drugi strani se vleče pas enakega apnenca od Zaplaza proti Krški kotlini. Ob gornjem teku Krke se strneta oba apnena pasova do kolena reke pri Polju. Južno od kolena opazujemo še mnogo oolitskega apnenca, toda ne več tako strnjeno, ker ga prekriva na več mestih že kredni apnenec, oziroma lapor. Jurski oolit se razširja tudi iz mokronoške okolice dalje proti vzhodu, skoro do roba Krške kotline. Apnenec v okolici Toplic in V avte vasi, ki je bil na starejših geoloških kartah vortan kot kredni, je po veliki večini jurski oolit, deloma celo apnenec spodnje jure.
V gornjem delu jurskih apnencev se nahajajo že okamenine, ki nastopajo obenem tudi v naslednji kredni dobi. So to apnenci prehodne titanske dobe, tvorba globokega morja, ki se je nadaljevalo iz jurske v lcred-no dobo.
Kredni apnenci so večinoma svetle barve, mestoma so pa tudi črni. Lomijo se večkrat školjkasto in iverasto ter so navadno zelo drobno zrnati ali gručavi. Ponekod so polni okamenin, ki se dado le težko izločiti. Namesto apnenca nastopa večkrat dolomit.
V kraškem delu Dolenjske je kredni apnenec zelo razširjena tvorba. Začenja se južno od Dobrepoljske kotline pri Lipi z rudistnim apnencem gornje krede. Par kilometrov niže nastopa kaprotinski apnenec dolnje krede. Kredna tvorba se razprostira na Kočevski planoti prav na široko. Sega od Kočevja z manjšimi presledki prav do roba planote nad Podturnom. Tudi na ajdovsko-doberniški planoti so kredni apnenci bogato zastopani, zlasti med Žužemberkom in Trebnjem. Na severu segajo do Zagorice.
^ V novomeški kotlini je razširjena kredna tvorba v večji količini ob severnem pobočju Gorjancev ter sega do vrha Trške gore. Vendar ni ves apnenec v tej kotlini
kredni, ker pride na več mestih še jurski oolit na dan. Tako najdemo te oolitske apnence na več mestih med Novim mestom in Trško goro. Opazujemo jih še neposredno pod podnožjem Trške gore, ki jo sestavlja večinoma rudistni kredni apnenec in lapor. Tudi ob cesti, ki pelje od Novega mesta proti Semiču je še mnogo jurske tvorbe.
Kredni apnenec pokriva večino Bele krajine, ob zahodnem pobočju Gorjancev se pojavlja deloma jura. Na južnem pobočju Gorjancev je kredna tvorba razvita posebno v obliki konglomeratskoga apnenca, katerega posamezne oblice so deloma iz gornjejurskih koralnih apnencev. Vmes se nahajajo že rudistne školjke. Iz tega bi smeli sklepati, da so bili Gorjanci v dobi gornjo krede že vzdignjeni kot otok nad morsko gladino. Ta konglomerat pokriva precej plitvo deloma jurske apnence, deloma triadne trnske plasti in glavni dolomit, ki prihajajo ob južnem pobočju na dan.
Terciarna doba in diluvij
Za kredno dobo je nastopila mlajša terciarna doba — geološki novi vek. Tudi ta doba je na Dolenjskem zastopana.
Ob času gornje krede in v prvi polovici terciarne dobe se je vršilo velikopotezno prmikanje v zemeljski skorji. Obširne pokrajine, ki so ležale dolge geološke dobe pod morsko gladino, so se pričele polagoma vzdigovati in otok za otokom se je pojavil na površini. Oloki so se spajali v pokrajino, pretrgano po številnih morskih zalivih in končno so izginili tudi zalivi. Ker se je vzdi-govanje vršilo neenakomerno, so se deli pokrajin začasno zopet nekoliko pogrezali in morje je za krajšo dobo zalilo nižje predele, dokler se ni ob ponovnem vzdigovanju iz ozemlja popolnoma umaknilo.
Zalivi terciarnega morja
V starejšem delu terciarne dobe je bila Dolenjska že toliko dvignjena nad morsko gladino, da morje ni več vdiralo niti v zalivih v pokrajino. Reke so tekle po suhi zemlji, ki je zaradi obilnega apnenca že tedaj kazala prve znake bodočega krasa. Ker se je del ozemlja, ki leži med Gorjanci, Trško goro in Velikim Trnom, ob vzporednih prelomih pogrezal, je začasno vdrlo morje iz ogrsko-hrvaške nižine, v Krško ravnino. Morje je segalo do Bele cerkve, začasno pa mnogo više od Novega mesta, najbrže do Soteske. To se je zgodilo v mlajši terciarni dobi in sicer v srednjem miocenu. Od trboveljske kotline je istočasno prodrlo morje v severni del Dolenjske okrog Št. Janža, kjer je segalo do Mirne in še dalje. Usedline tega morja kažejo, da morje ni bilo globočje od par sto metrov. Tu so nastajale večinoma obrežne tvorbe kakor lapor, kremenov peščenjak, glina, litavec in ob koncu pliocena tudi rečni konglomerat. Terciarne plasti prihajajo le ob robu kotline na dan, ker jih v sredini prekrivajo mlajše tvorbe. Miocenske usedline pri Št. Janžu vsebujejo rjavi premog, ki ga pri Karmelu kopljejo.
V na j mlajši terciarni dobi, bolje ob njenem koncu, je preplavilo morje začasno tudi Kočevsko kotlino. Tudi tu imamo premog in sicer lignit. V manjši količini se je razvil pliocenski premog tudi pri Črnomlju. Ob 'gradnji železnice v Stražo leta 1893. so naleteli pri Zalogu v globini treh metrov na ceritijske plasti. Če to odgovarja resnici, je panonsko morje vsaj nekaj časa segalo do kolena Krke pri Polju.
Dolenjska ilovica
Zanimiva tvorba kraške Dolenjske je Ilovica, ki pokriva ne samo nižine, ampak tudi vrhove gora do 500 m nad morjem. To je pretežno peščena ilovica, ki pokriva apnenec od par decimetrov do več metrov na debelo. Ilovica večinoma ni plastovita, barve je rjave do rdečkaste od velike množine železnih snovi, ki se nahajajo v njej. Tudi kremenovega peska ima mnogo. Podobna je pravi kraški rdeči prsti. Večino železne rude so nekdaj kopali iz te ilovice.
Glede postanka in starosti te tvorbe so že mnogo ugibali, pa vprašanje še danes ni do kraja razčiščeno. V splošnem so imeli to ilovico za diluvialno in sicer za preostanek izležene puhlice, ki je nastala pod vplivom tedanje stepske klime. Za to mnenje bi govorila okoliščina, da nahajamo ilovico ne le v nižinah, ampak tudi na višjih vrhovih. Le v višini nad 500 m je več ne najdemo. Tudi nevrstevnatost bi pričala za to.
Ako pogledamo na karto, vidimo, da je ilovica razvrščena v nekake pasove predvsem po nižjih delih pokrajine, ki se raztezajo od Ljubljanskega barja proti jugovzhodu. En pas teče v smeri gornjega teka reke Krke, drugi pa v smeri teka Temenice in njenih ponor-nic. V novomeški okolici se pasova združita. Le oni pas, ki prihaja ob gornjem teku Krke, se nadaljuje po ozkih dolinah mimo Črmošnjjc in Rožnega dola pretrgano do Črnomaljske kotline. Bela krajina je pa skoro vsa pokrita z ilovico. Tudi čez Kočevsko planoto se vleče pas ilovice v pretrganih kosih. Okamenin niso do sedaj našli v ilovici. Pri Karlovcu so sicer našli baje v enaki ilovici školjko Congeria, ki je značilna za pliocenske usedline. To bi govorilo za to, da je del te ilovice pliocenske starosti. Ako je večina ilovice preostanek diluvialne puhlice, ne moremo pričakovati v njej vodnih ali celo morskih okamenin. I.ipold je celo mnenja, da je ilovico naplavilo diluvialno vodovje, ko se je odtekalo v smeri proti Krški kotlini in po tej proti Savski nižini. Voda je tedaj tekla ob žužemberškem prelomu mimo Poljan in Rožnega dola v belokranjsko nižino. Podobno je tekla voda tudi mimo Kočevja. Značilni pasovi, v katerih se ilovica razprostira, bi bili na ta način pojasnjeni, v veliki večini nam pa manjka glavnega dokaza za to domnevo, splošne vrstev-natosli. Da je velik del ilovice naplavljen od drugod,
nam pričajo drobci karbonskih in werfenskih skriljavcev ter množina oolitskega železovca, ki se nahajajo v nji, v nekaterih primerih celo v plasteh.
Največji del ilovice je pa prava kraška rdeča prst, ki nastaja na ta način, da ostaja na mestu, kjer se apnenec topi, netopljiva snov, ki je bila prvotno primešana apnencu, raztopljeni apnenec pa odnaša voda dalje. Tudi to je razumljivo, da se nahaja ilovica v niže ležečih pasovih bolj na debelo, ker jo nalivi izpirajo z višin in odplavljajo v nižino. Na ta način nastaja dolenjska ilovica kraška rdeča prst — še dandanes. Verjetno je, da se ta proces nadaljuje iz terciarne dobe skozi ves diluvij do današnjega dne in če bi kdaj našli kake okamenine
v ilovici, bi ne bile izključene okamenine iz ene ali tudi iz vseh teh dob. Vendar smemo po pravici soditi, da pripada večina ilovice v diluvialno dobo.
Ob času diluvija je zastajala voda med Prečno in Vavto vasjo. Nastalo je jezero, v katerem se je usedala glina pri Prečni. Prvotno se je odtekala Krka iz jezera pri Prečni mimo Bučne vasi in Mačkovca po strugi, ki (je ležala kakih 600 do 700 m severno od sedanje. Zavito strugo pri Novem mestu si je Krka prepilila šeie pozneje.
Zaradi obilnih padavin so reke v tej dobi silno na-rastle. Nanašale so zalo tudi več proda in blata. Tak prod je na Krškem polju zelo razširjen; pokriva skoro vso ravnino in krije terciarne usedline, ki ležijo pod njim.
Geološka	zgradba
Dolenjska leži ob stiku dveh velikih gorstev: Alp in Dinaridov. Smer alpskih gorskih grebenov in vmesnih doliu je vzhodna, dinarskih pa jugovzhodna. V enaki smeri potekaijo tudi glavne prelomne črte. Zaradi trenja obeh gorstev je nastal v legi prelomnic in deloma tudi nekaterih manj izrazitih pogorij (Gorjanci) nekak kompromis med alpsko in dinarsko smerjo. Poleg podolžnih prelomnic imamo v vsakem gorstvu tudi povprečne prelomnice. Ker se Alpe in Dinaridi stikajo na našem ozemlju v poševnem kotu, je nastala mreža prelomnic, ki so deloma mešanega izvora.
Ako pogledamo na karti ozemlje, ki ga oklepate reki Sava in Krka, vidimo, da ima ozemlje pravilno obliko poševnokotnega paralelograma, romba. Podolžne dinarske prelomnice (savska črta in njene vzporednice mimo Žužemberka, mimo Kočevja črta ob Temenici itd.) so ostale nespremenjene, nimamo pa dinarskih povprečnih in alpskih podolžnih prelomnic. Pač pa vidimo namesto njih prelomnice, ki so nastale v diagonalni smeri med obema. To so prelomnice: Vrhnika—Ljubljana— Trbovlje, njena vzporednica ob spodnjem teku Krke mimo Novega mesta in več manjših, kakor vzporednica ob reki Mirni, ob severnem in južnem pobočju Gorjancev itd. Tako je velik del Dolenjske razdeljen na večje in mamjše paralelograme, vse pod vplivom trenja med obemi gorstvi. Medtem ko so na Gorenjskem nastali zeradi pritiska luskasti narivi, imamo na Dolenjskem večinoma le prelome.
Omenjene prelomne črte nam lepo označujejo reke
in poloki. Voda je namreč tista šila, ki poišče od prelomov strto smer v zemeljski skorji, jo razkrije im poglablja v njej svojo strugo.
Večje prelomnice na Dolenjskem, kakor tudi drugod, so obenem potresne in termalne črte. Ob teh črtah se izravnava napetost v zemeljski skorji, kjer se od časa do časa nabere. To izravnavanje Čutimo kot potres. Najobčutljivejše potresne točke so križišča večjih prelomov, kakor so Ljubljana, Brežice, Zagreb itd. Zato se tu javlja potres pogosteje in tudi z večjo silo.
Imenovane črte so obenem tudi termalne črte. Ob njih zlasti na križiščih teh črt leži večje število toplic in slatin. Tako imamo ob savski Črti toplice pri Mediji (31° C v rudniku), čatežke (54° C), pri Samoboru in dalje v isti smeri še kakih 20—30 toplic in slatin. Ob žužember-ški črti naj omenim samo znane Dolenjske toplice (37 do 38° C) in ob podaljšku črte še veliko število slavnih toplic. Črta ob spodnjem teku Krke (tu je več vzporednih črt) vsebuje več toplic že na našem ozemlju: Dolenjske toplice, Toplice pri Šmarjeti, dvoje manjših toplic pri Kostanjevici [Dobe (25° C) in Bučeča vas (28° C)] in Čatežke toplice. V podaljšku te črte imamo na Hrvatskem več znanih toplic (Smrdeče toplice, Krapinske itd.).
Široka dolina ob spodnjem teku Krke ni nastala po eroziji, marveč zaradi tega, ker se je ozemlje med več vzporednimi prelomnicami znižalo, oziroma zaostajalo, ko se je vsa okolica vzdigovala. Nasprotno so se vzdigovali Gorjanci ob stopnjevitih prelomih, ki jih obdajajo od vseh strani, hitreje kakor ostalo ozemlje.
Dudno bogastvo Dolenjske
Med mineralnim bogastvom Dolenjske moramo na prvem mestu imenovati premog. Dolenjska premo-gišča se nahajajo na treh mestih, in sicer v kotlini pri S t. J a n ž u, pri K o č e v j u in blizu Črnomlja. Premogovniki sicer niso veliki, in tudi premog ni prvovrsten v Št. Janžu rjavi premog, v ostalih pa lignit — pomeni vendar le precejšnjo vrednost za okolico. V šentjanškem premogu se nahaja zlasti pri vasi Pijavice neka posebna okamenela smola, ki so jo imenovali po vasi »piaveit«.
Premog nahajamo celo v Dobrepoljski kotlini, in sicer v peščeni diluvialni ilovici. Plast je pa le 30 do 70 centimetrov debela in ne poplača stroškov kopanja.
Na drugo mesto bi smeli postaviti svinčeno rudo, ki se nahaja na mnogih mestih. Znan je svinčeni rudnik v Litiji, ki so ga pa v poslednjem času opustili in podrli plavžarske naprave. Poleg svinčene rude je nastopal tudi cinober.
Tudi c i n k o v a ruda je na Dolenjskem zelo razširjena. Pred 60 leti je obratovalo veliko rudniško podjetje pri Mokronogu in Tržišču, kjer so pridelovali cink in svinec. Tu se nahaja več kilometrov dolg rudni pas s cinkovo rudo, ki ji je primešanega par odstotkov svinca. Obratovalo je pri Karmelu 11 peči, ki so neprestano topile rudo. Tu pridelani cink je slovel po svoji čistoti in je dobil na dunajski razstavi prvo nagrado. Zaposlena ije bila velika množica delavstva.
V bližini (med Tržiščem in Radečami) se nahaja v karbonskem peščenjaku cinober in samorodno živo srebro ter na par mestih leče svinčene rude.
Tudi bakrene rude so zastopane. V werfenakih, oziroma permskih skriljavcih se nahajajo pri Mučilnem blizu Radeč izdanki bakrene rude, podobno tudi pri Svibnem. Ruda se pojavlja deloma v školjkovitem apnencu, kamor je prišla najbrž z infiltracijo iz permskih skriljavcev.
Važnejšo vlogo so imele pred sto leti železne rude na Dolenjskem. Železna ruda se nahaja že v karbonskih skriljavcih kot siderit, ki je sedaj večinoma spremenjen že v limonit. Za rudno gospodarstvo je pa ta brez pomena. Večjega pomena so sloji železne rude v vverfensklh skriljavcih. Tu nahajamo ponekod po par metrov debele sloje hematita ali pa železnega oolita. Poslednji je železna ruda, sestavljena iz okroglih zrn limo-nita, ki imajo v svojem jedru drobno kremenovo zrnce. Okrog tega zrna je nabrana ruda sosredno lupinasto v obliki kroglice. Posamezna rudna zrna merijo od milimetra do par centimetrov v premeru.	•
Ker so zrna rude podobna bobu, ali ribjim ikram, imenujejo rudo tudi bobovec, drobnejšo pa ikravec (ooh ). Vmesno lepilo je glinasti železovec. Te vrste železna ruda se nahaja vzhodno od Velikih Lašč pod Strmcem, v Porovem, Vintarju, Barovcu, Kališču, Banah in Logarjih. Nadaljnja najdišča železne rude so: Njivice pri Radečah, Resni hrib med Radečami in Št. Rupertom, Hrastno pri Št. Rupertu, pri Polšniku blizu Preske, pri lurjaku v rabeljskih plasteh itd. Večinoma je to železni oolit, deloma tudi rdeči železovec ali hematit. Vse te rude imajo primešane preveč kremenice in so težko taljive.
Glavni vir železne rude na Dolenjskem je bila d i 1 u v i a 1 n a ilovica. Po svoji snovi izhaja dolenj-
ska ilovica po Lipoldu iz karbonskih in vverfenskih glinastih skriljavcev, katere je voda odnašala v nižine kot blato, če pa vzamemo ilovieo kot stepsko tvorbo, je to storil veter z drobnim prahom skriljavcev. Ker so ti skriljavci že po naravi bogati železa, je mogoče, da izhaja železo v ilovici iz njih. Železna ruda, ki se nahaja med ilovico, je deloma nanešena, to je pred vsem bobovec in drobci oolitske rude in rdečega železovca, deloma je pa ruda nastala na licu mesta v ilovici sami, kakor ledvič-niki (konkrecije) in geode (klopotci). -Poslednji so razne debelosti; posamezni kosi so navadno veliki kot človeška pest in manjši, redkeje so debeli kot otroška glava. sredini se nahaja navadno glinasta železna okra, rumena, pa tudi rdeča, včasih kepa peska, ali kapniki iz železne rude.
Ruda je porazdeljena med ilovico tako, da je včasih od enega kosa do drugega po par metrov, včasih le po nekaj decimetrov. Redkeje so kosi združeni v nekak rudni sloj. Kjer imamo pa bobovec v ilovici, je tudi ta raztresen in je treba pobirati posamezna zrna. Le iz Birčne vasi je znano, da so dobili bobovec v več plasteh, ki so ležale kot nekaki pasovi druga nad drugo. To bi v resnici dokazovalo, da je bila ruda naplavljena.
Ker je dolenjska ilovica zelo peščena, ima vse pogoje, da se je spremenila prvotna kremenasta ruda pod vplivom zraka in mokrote v glinasti in rjavi železovec. Deloma je nastala ruda tudi iz piritovih krogel, kar nam izpričujejo številne psevdomorfoze (posnetki) limonita po piritu v muzeju.
Dolenjski plavži
Rudo so predelavah v treh plavžih. V Dvoru b 1 i z u Žužemberka je bila Auerspergova topilnica, ki je predelovala poleg limonita tudi hematit iz Resnega hriba in iz Hrastnega. V G r a d a c u pri Črnomlju je stala peč viteza pl. Fridau, pri Ponikvah blizu Dobre pol j pa topilnica grofa Larisch-Monicha, kjer so topili tezlko taljivo oolitsko rudo skupaj z diluvialnim limonitom. — Nekdanje rudarsko poslopje je sedaj prezidano v zavetišče.
Železna industrija je bila na Dolenjskem zelo razvila, pa je propadla. Vzrokov je bilo mnogo. Ruda je bila nestalna v najdiščih in nestalna po kakovosti; skoro vsak kos je bil drugačen. To je povzročalo pri taljenju rude velike neprilike. Rudna ležišča so bila raztresena po vsej obširni Dolenjski in nekatera zelo oddaljena, celo 8—tl ur daleč. Prevoz iz toliko i" tako oddaljenih krajev je bil drag, železnice ni bilo. Plače kopačem, ki so iskali redko, raztreseno rudo in odškodnina posestnikom zemljišč, vse to je rudo tako podražilo, da je stal na licu mesta stot rude 18 krajcarjev tedanjega denarja. Zato je razumljivo, da se železna industrija na Dolenjskem ni izplačala in je peč za pečjo ugasnila in razpadla
Apnenec
Apnenca je na Dolenjskem mnogo, ljudje pravijo celo preveč. Vendar tudi apnenec ni brez vrednosti. Apnenec, ki ima primerno barvo, kakršno cenijo kamnoseki, ki ni strt in se da v lepih kvadrih ali tudi v plo-
 	■»	•	 CVAlA
vrednost. Takega apnenca, ki bi ga mogli rabiti za spomenike in okrasne plošče, je na Dolenjskem mnogo. Posebno vrednost ima kamen iz dolenjskega krasa v tem, da je večinoma dobro ohranjen in le malokje se najde kak strt pas. Tu imamo apnence: črne, temnosive, svetlo-sive, rdečkaste, rumenkaste, bele, pisane od školjk, oolit-ske z razno debelostjo zrn itd. Toda malo je kamnolomov, kjer bi lomili
dolenjski marmor.
En tak je pri Gradacu, drugi pri Ajdovcu in eden v bližini Novega mesta. Spomenik in steber s kipom Matere božje, ki je nekdaj stal na Šentjakobskem trgu v Ljubljani, je bil izdelan iz črnega jurskega marmorja, ki so ga lomili pri Podhosti blizu Toplic. Dasi je podpeški kamen skoro iste starosti kakor dolenjski, se vendar z dolenjskim glede trpežnostj ne more primerjati, ker podpeški je ves poln razpok in je njegova trajnost na prostem zelo omejena, n. pr. spomenik kralja Petra pred magistratom.
Kjer so drva poceni ali premog v bližini, je prilika za pridelovanje žganega apna. Marsikje bi si na ta način pomagali do boljšega kruha.
Kremenov pesek
se nahaja na Dolenjskem na več mestih, zlasti v terciarnih tvorbah, pa tudi v krednih usedlinah ni redek. Ako je dovolj čist, ga rabijo v steklarstvu, keramiki itd. Sedaj ga kopljejo ob Krki blizu gradu Strug. V enak namen se dajo porabiti tudi kepe roženca, ki se nahajajo po nekaterih krajih v veliki množini, n. pr. v pločastem apnencu ob reki Mirni med Tržiščem in Boštanjem in drugod.
Glina
Največ porabne gline se nahaja v bližini karbonskih in werfenskih skriljavcev, ker nastaja iz njihovega pre-perevanja. Kakršna je glina, taki so tudi izdelki, čistejšo rabijo za lončarstvo, deloma tudi za pečarstvo, nečisto glino ali ilovico pa za izdelovanje opeke. Ribniški lonci so uživali od nekdaj dober glas.
Tudi v terciarnih slojih se nahaja včasih zelo dobra glina. Pri Št. Janžu se nahaja v terciarnih plasteh baje ognjestalna glina. Taka glina je zelo cenjena in iskana surovina. Iz uje izdelujejo samotno opeko, livarske lonce in drugo.
Tudi navadni dolomitni pesek za zidavo se nahaja v veliki množini zlasti v severozahodnem delu Dolenjske med Šmarjem in Trebnjem; na jugu je redkejši, ker prevladuje čisti apnenec.
Med rudno bogastvo moramo po pravici prištevati tudi razne
toplice.
Teh imamo vsega skupaj pet, ako vštejemo tudi one pri Kostanjevici. Na prvo mesto moramo postaviti Dolenjske toplice, ki so daleč na okrog najmanj pokvarjene po raznih cevovodih. Zato je tudi njihova zdravilna moč daleč na okrog znana. Njihova toplina je človeški naravi najugodnejša. Med vsemi dolenjskimi toplicami so najtoplejše Catežke toplice. Toplice pri Šmarjeti so priljubljeno letovišče za oddiha potrebne meščane. Tudi iz toplic pri Kostanjevici bi se dalo morda kaj primernega napraviti, da bi imeli letoviščarji več izbire.
Dolenjska ima mnogo vrst rudnega blaga, toda večino od tega, kakor Gorenjska, le za vzorec. Bogastva
Ofon Zupančič
Belokranfska deklica
Mlado brez je v mesečini, sredi jase konji belci in na konjih tihe vile, u v naročju vsaka dete.
Vsaka poje uspavankot, vsaka dete svoje teši:
»Bore sinko nerojeni, spavaj mi na mehkih nedrih.«
Gola deca nebogljena, nerojena, nespočeta, plakajo po rnajkah svojiht bela vila nima mleka.
Joj, moj dragi je za morjem, bogve komu pesmi peva, jaz slonim pa na podboju brez vretena in povcsma ....
si od te strani ne sme obetati. Smemo celo nasprotno trditi, da je malokje v Sloveniji zemlja do človeka tako skopa kakor v kraškem delu Dolenjske. Nastopijo celo meseci suše, ko je v nekaterih krajih laže dobiti kozarec vina kakor čašo vode. Naslednjim rodovom se obetajo še težji časi, ako sedanji rod ne bo znal obvarovati dragocene prsti, ki jo leto za letom odplavlja voda.
J. Jarc
iz zgodovine dolenjskih mest
Dolenjska pripada k onim pokrajinam, v katerih se mestno naselbine niso ohranile iz dobe rimske nadvlade, temveč so nastale šele v srednjem veku, pri nas na Dolenjskem od XIII. stol. dalje. Številne najdbe nam sicer pričajo, da je bila Dolenjska že v davni dobi dovolj gosto obljudena, vendar na tleh današnjega Novega mesta in ostalih mest za 6tari vek niso izpričana ali dokazana večja naselja. Edino Krško je nastalo v bližini nekdaj največjega rimskega mesta v teh krajih, ki 6e je imenovalo N e v i o d u n u m. To in ostala naselja pa so večinoma propadla v viharnem obdobju preseljevanja narodov.
Ko so se naši predniki v VI. in VII. stol. po Kr. naselili na današnjih slovenskih tleh, so morali spočetka priznavati nadoblast 0 b r o v , ki jo je zamenjalo go-spodstvo F ran ko v, nakar so izgubili še svoje domače kneze, mesto katerih so začele v naše kraje prihajati razne nemške velikaške rodbine. Tem so nemški vladarji z obema rokama razdajali našo zemljo ali pa jo podeljevali nekaterim nemškim škofijam, od koder so potem prihajali med nas nemški kolonisti.
Boji tujih velikašev za Dolenjsko
Z nemško nadvlado so naše pokrajine doživljale tudi večkratne upravno-teritorialne izpremembe, iz katerih so sčasoma nastale one zgodovinske slovenske pokrajine ali dežele, znane pod imeni: Koroška, Kranjska, Štajerska, Goriška, Trst in Istra. Naša Dolenjska, ki je svojčas kot mejna pokrajina bila del Velike Karantanije, je kasneje pripadala k Savinjski marki in zatem dobila naziv Slovenska marko, medtem ko so sosednjo Belo Krajino nazivali Metliško marko ali kratko Metliko. Bela Krajina je bila do XII. stol. del hrvatskega kraljestva kot tudi spodnje Podgorje med Gorjanci in Krko in od Bregane pa skoraj do Novega mesta.
Tudi v naši Dolenjski je polagoma največ oblasti vsaj formalno pripadlo oglejskim p a t r i j a r h o m ,
dejansko pa so imeli vso moč v rokah posamezni dinasti, to so bili člani raznih velikaških rodbin, ki so se vrstile v skoraj neodvisni vladi nad našimi kraji. Med njimi je treba posebej omeniti koroške S p a n h e i m o v c e, ki so Hrvatski iztrgali desni breg dolenje Krke in v Kostanjevici pod Gorjanci osnovali drugo središče svojih posestev južno od Karavank (prvo je bilo Ljubljana). Belo Krajino so odvzeli hrvatskemu kraljestvu gospodje Višnjegorski, nemški sorodniki iz slovenske krvi izhajajoče koroške grofice Heine. Ti so imeli v svojih rokah tudi novomeško okolico z gradovi llmeljnikom, Mehovim. 1'režekom itd. Stiski samostan, pobožna ustanova Višhjegorcev, je bil mimo drugega tudi lastnik Ločne in Bršlina ter onega položnega griča v okljuki Krke, na katerem je bilo kasneje zgrajeno Novo mesto.
Približno med leti 1200—1o00 se je za našo slovensko zemljo razvila dolgotrajna borba med raznimi veli-kaši. Med njimi je poleg že zgoraj navedenih patriarhov iz Ogleja, Spanheimovcev in Višnjegorcev treba omeniti posebej še Celjane, go riške grofe in Habsburžane, medtem ko vlada češkega kralja Premi s 1 a O t a k a r ja II. poinenja za naše kraje žal le kratkotrajno epizodo. Habsburžani so od konca XIII. stol. dalje hoteli za vsako ceno ob vzhodnem robu Alp ustvariti svojo novo oblast in preko naše zemlje prodreti na Jadran. Letu 1335. se je ta tekma tudi odločila v njihovo korist.
Ustanovitev dolenjskih mest
Ravno to obdobje borb za našo zemljo pa je obenem čas nastanka naših dolenjskih mest, med katerimi so bile
Kostanjevici
prvi podeljene mestne pravice. Na tleh današnjega mesta se najprej omenja fara že leta 1220. K njej pripadajoča naselbina se leta 1249. imenuje trg, leta 1252. pa že mesto. Koroški vojvoda Bernard Spanheimski, ki je Kostanjevici podelil mestne pravice, jev njeni neposredni bližini leta 1234. zgradil samostan z znamenito gotsko cerkvijo, v kateri si je obenem s svojo ženo Juto .izbral tudi svoje zadnje počivališče. Bernardov 6in Ulrik je s srečno rodbinsko zvezo združil v svojih rokah še posestva dveh izumrlih rodbin: grofov A n deški h in vojvod Bubenberških. S tem je postal najmogočnejši deželni knez naših krajev, a je že 1269 umrl brez potomca, nakar si je vso spanheimsko dediščino v boju z Ulrikovim bratom, oglejskim patriarhom Filipom, pridobil spanheimski češki sorodnik in dedič — Premisi Otakar 11., kateremu se je seveda podala tudi Kostanjevica. Poznejši gospodarji Kostanjevice so bili med drugimi tudi Frankopani in Celjani, končno pa Habsburžani.
Na robu Krškega polja ob Savi in v bližini nekdanjega Nevioduna se je v teku srednjega veka razvila druga d o 1 e n j s k a mestna naselbina,
Krško,
ki Je prvič, a le kot posestvo, omenjeno v listini kralja Arnulfa leta 895. V XII. stoletju je s tem imenom že označen grad, ki je postal najvažnejša posestna postojanka bavarske velikaške rodbine Bogenskih, po njih izumrtju prešel v last salzburških nadškofov in končno postal sedež uglednega rodu Krških gospodov, katerih zadnji je umrl leta 1322. Pod gradom je najbrže
že zgodaj nastal trg, vendar je prvo javnopravno listino o trgu izdal šele Friderik Celjski leta 1421. Po izumrtju Celjanov je Krško z delom ostale celjske dediščine prišlo v roke Habsburžanov, mestne pravice pa dobilo z ustanovno listino leta 1477.
Črnomelj in Metlika
Onstran Gorjancev ležeča Bela Krajina je bila, kot omenjeno, do XII. stoletja del Hrvatskega kraljestva. Ko so jo Višnjegorci zasedli in je okoli leta 1200 postala Kolpa mejna reka med Belo Krajino in Hrvatsko, je bila la pokrajina tudi cerkveno ločena od zagrebške škofije. Leta 1228. je prišel v Belo Krajino oglejski patriarh Bertold in ustanovil v Črnomlju župnijo s štirimi podružnični cerkvami: Metlika, Podzemelj, Semič, Vinica. Ob farni cerkvi je bilo seveda vsaj manjše naselje, ki je dobilo pozneje tudi tržne pravice, omenjene že leta 1277., le da ne vemo od koga. Domneva, da bi to storili goriški grofje, ne drži, pač pa so goriški grofje skoraj gotovo ustanovitelji Novega trga v Metliški marki ali Metliki, ki se omenja po letu 1300. Sčasoma je ta novi trg bil označevan enostavno z nekdanjim imenom pokrajine in ko sta oba belokranjska trga v XV. stoletju dobila menda zaradi turških vpadov mestne pravice, sta se obe mesti imenovali Črnomelj in Metlika.
Višnja gora
je že v XII. stoletju znan grad in sedež mogočne rodbine Višnjegorcev, v XIII. stoletju se pod gradom že omenjata mitnica in trg, mestne pravice pa so bile trgu podeljene v letu 1478.
Vsa ta mesta pa so končno z Dolenjsko in Belo Krajino vred prišla pod oblast Habsburžanov, ki so si v drugi polovici XIV. stoletja ob srednji Krki tudi ustanovili posebno mestno naselbino kot središče svojih posesti:
v r?.*:, .'-.s-'1 ■, v;/,..-
i
Novo mesto v Valvazorjevi dobi
Novo mesto
7. aprila 1365. je vojvoda Rudolf IV. podpisal usta-HOviio pismo.
Predpravica mest
To, po čemer so se te mestne naselbine predvsem ločite od ostalih trgov in vasi, so bile v prvi vrsti razne .predpravice, ki so jih uživali meščani: osebna svoboda, mestna samouprava in lastno sodstvo z voljenim in po deželnem knezu potrjenim sodnikom, sejmske pravice in pravo trgovanja, obenem pa tudi predpravice, da so se potujoči trgovci morali ustavljati v mestih in najprej meščanom ponuditi blago na prodaj, itd. Te pravice so bile spočetka podeljevane kar ustno (n. pr. Kostanjevici), ko pa se je sčasoma mestno pravo izoblikovalo v stalno in popolno formulo, so nove mestne naselbine dobile svoje pravo v celoti z ustanovno listino (n. pr. Novo mesto). V vedno nemirnejših časih od XIV. stoletja dalje je poslalo važen znak mestne naselbine tudi mestno obzidje, mesto pa je poleg trgovsko-obrtnega pomena dobilo še poseben vojaško-obrambni značaj. Ravno ti vojaško-obrambni oziri pa so tudi v XV. stoletju (radi vedno večje turške nevarnosti) pripomogli nekaterim trgom do mestnega obzidja — in mestnih pravic (n. pr. Črnomlju in Metliki).
Ker se mi v sledečem ni mogoče količkaj pobliže baviti s posameznimi dolenjskimi mesti, se hočem omejiti samo na Novo mesto kot ono mestno ustanovo, ki je v teku stoletij na vsem Dolenjskem postala najvažnejša.
Novo mesto, že po naravi zavarovano na treh straneh s skalnatimi do 15 m visokimi, strmo proti Krki padajočimi bregovi, je kmalu dobilo tudi svoje obzidje, katerega sledovi so deloma še danes dobro vidni. Mesto je kmalu postalo novo gospodarsko središče ob Krki, kjer se je križala važna trgovska pot iz H r v a t s k e proti Ljubljani z ono v smeri proti morju, v mestu pa so se naseljevali razni obrtniki in trgovci, katerim se je pridružil tudi ta ali oni plemič, ki pa se obenem z mestno duhovščino seveda ni bavil z meščanskim pridobitnim delom, t. j. trgovanjem in obrtjo. Na osvobajajoča mestna tla so pribežali gotovo tudi mnogi nesvobodni okoličani, ki so večinoma kot dninarji, kaj-žarji, tovorniki, hlapci in podobno bili gospodarsko odvisni od drugih slojev in tako tvorili mestni proletariat.
Tedanji meščani so se seveda morali baviti tudi z obdelovan jem polja, vendar si je mesto skušalo zagotoviti zadosten pritok poljedelskih pridelkov iz okolice, za katere so okoličani prejemali izdelke novomeških obrtnikov. Ta izmenjava blaga pa je bila precčj ovirana po obrtni produkciji kmetov in z izdelki potujočih obrtnikov, V trgovini pa so se morali takratni meščani trdo boriti proti prekupčevanju, t. j- trgovanju kmetov, ki so končno smeli kupčevati s poljskimi pridelki, živino, izdelki domače obrti, vinom in soljo. Ravno ta kmetska konkurenca v trgovini je predvsem kriva, da se niti Novo mesto niti ostala dolenjska mesta niso mogla lcaj prida povzdigniti, čeprav je bila samo meščanom pridržana pravica trgovanja zlasti z boljšimi tkaninami, kolonialnim ali takrat imenovanim beneškim blagom in po večini tudi z domačim in tujim železom.
Vse trgovanje pa je dosezalo svoj vrh ob štirih glavnih letnih Sejmih, ki so bili mestu s posebnimi listinami podeljeni in morali biti po vsakokratnem novem vladarju iznova potrjevani.
Nad vsemi pravicami mesta, nad varnostjo meščanov in njih premoženja in varnostjo vseh, ki so se udeleževali sejmov, je čuval od meščanov izvoljeni in od deželnega vicedoma (zastopnika vladarja) potrjeni
mestni sodnik.
Njemu je stal ob strani dvanajstčlanski notranji in štiriindvajsetčlanslci zunanji svet,
Ivan Zorec
Zet pravico
Zgodovinska črtica. (S paberkovanja po »Izgnanih menihih« v Večernicah za leto 1937.)
Jurij Slabč, podložnik gosposke v Soteski ob Krki, se je na jesen 1784. leta posebno hudo bčl z grajskim gospodom.
Kaj se ne bi? Cesar Jožef II. je stresni! stari svet in oznanil nove postave, ki so tlačanom rahljale krivične vezi, Sotečani pa, včli cesar ali ne veli, jih je samovoljno ometal in zaviral.
Slabeta, odločnega moža, je to hudo grizlo, dolgo grelo. Naposled je nakanil bridko pritožbo in jo poslal cesarju samemu.
Pa je bilo zaman. Gosposka, ki maslari v cesarjevi pisarni, je sama skrotovičila odgovor, ki ni bil za nikamor.
Slabela je udarilo. Na ves splav se je pridrevil do Trlepa v Malem Gabru, da bi se z imenitnim, po vsem Dolenjskem čislanim možem, posvetoval, ali ne bi kazalo, da bi zdaj kar sam stopil do cesarja in se mu iz oči v oči pritožil.
»Res bi bilo treba,« mu je Trlep pritegnil. »Vedi pa, da je cesar daleč in da ti ga cesarski biriči nemara še pokazati ne bi hoteli. Zdrsni za zdaj v Novo mesto in pritisni okrožega glavarja, naj potiplje Sotečana, saj je za to tu, da gleda, ali se cesarjeve postave izpolnjujejo ali ne.«
Pametna misel je bila Slabetu všeč. Prerešetal jo je z umnim možem, da bi besede prav postavljal pred mogočnim glavarjem.
* * *
poleg tega pa še tako imenovana »ob č i na«, sestavljena iz 48 meščanov. Pisarniške in blagajniške posle *[a upravljala mest n i p i s a r in mest n i 1) 1 a g a j n i k. Sodna oblast mestnega sodnika ni bila omejena samo na mesto, ampak je obsegala ves okoliš na levem bregu Krke od češče vasi in Prečne preko Kala, Daljnega vrha, Zdi nje vasi in Trške gore do potoka Lešnice pod Starim gradom in ob njem zopet do Krke.
Za časa turških bojev
Od konca XIV. stoletja dalje je bila tudi Dolenjska vedno bolj ogrožena po turških vpadih, prebivalce dolenjskih mest, trgov in vasi pa so vznemirjali tudi boji za celjsko dediščino. Novemu mestu pa so turške vojne
s UumOHM-
kiH4«
■ * ■:	<	/s	'3
• ..i*!
Kočevje v Valvasorjevih časih
prinesle celo kratkotrajne koristi: Novo mesto je postalo zbirališče obrambnih čet in v njem so bila njih glavna skladišča, kar vse je pospeševalo trgovino in obrt. Ta doba gospodarskega napredka je bila mestu le kratko odmerjena,
po ustanovitvi Karlovca 1579
pa se je gospodarski položaj meščanov slabšal od leta do leta. Poleg tega so pogosti požari uničevali cele dele mesta, medtem ko so izžemanje meščanov po mnogih skozi mesto korakajočih in v njem se ustavljajočih vo-
Stara novomeška mestna hiša
jaških oddelkih, kužne bolezni, pojemajoča trgovina in propadajoča obrt, pa še slabo gospodarstvo na rotovžu poganjali meščane skoro na beraško palico.
Pavel Golla
Dolenjska zemlja
Livade, griči, ljubi stari znanci pozdravljajo inv z leve, z desne, kmali se Novo mesi n v Krki zazrcali, v ozadju z bajk bogatimi Gorjanci.
Glej, že odpira Tržka gora zala vesele zidanice, lihe hrame, in nekaj mi' z otožnostjo prevzame mar sanja, iz mladih let tu zaostala?
Čarobno barva v barvo se preliva /) s gozdov v pobočja, kjer kraljuje trla, to je tvoja srčna kri, prezrla.
/ n zmeraj dražestna in ljubezniva!
Navdihi tvoje duše so neznani v širokem svetu, a kogar bogatijo, kot nepozabno sveto melodijo pobožno te v hvaležnem srcu hrani.
Sredi XVIII. stoletja naj bi Novemu mestu pomagala v njegovih stiskah 1746 ustanovljena gimnazija, kateri se dve leti kasneje pridruži še okrožni urad a 1 i k r e s i j a. Novo mesto je odslej postalo upravno in kulturno središče Dolenjske in res nekaka njena metropola. Leta 1766. je bila ustanovljena še predilniška šola, ki pa so jo meščani s svojimi piepiri kmalu zapravili. Leta 1788. je mesto dobilo svojo glavno (osnovno) šolo, leta 1816. pa tudi dekliško šolo. Gospodarsko stanje pa se le m preveč popravljalo, kar nam dokazujejo zelo nagle lastninske izptremembe.
V času velikih napoleonskih vojn je Novo mesto z ostalo Dolenjsko vred prenašalo vse težave nemirnih časov in takoj na začetku štiriletne francoske vlade v naših krajih je ravno v Novem mestu prišlo do spopada med upornimi okoličani in francoskimi vojaki, nakar je dal poveljujoči general požgati sosedne vasi Ilršlin in Prečno.
Po odhodu Francozov, ki so v deželi uvedli vzoren red, so Novomeščane in Dolenjce zopet strašile razne razbojniške tolpe. Šele revolucijsko leto 1848 je zopet vzvalovilo novomeško javno življenje, v katerem so se pokazali prvi znaki zavestno narodnega življenja: 6. januarja 1848. je bil uprizorjen Linhartov »Matiček se ženi«, po marčni revoluciji pa se je osnovala narodna straža (večinoma dijaki in mlajši uradniki), vršile se razne prireditve tej v korist, 16. septembra 1848. so vse, dolenjske narodne straže praznovale praznik pobratimije na Otočcu, julija je začel izhajati v narodnem in svobodoljubnem duhu urejevani »Slo v eni en s Blatt« (Franc Polak), v decembru pa je bilo proti nemški »Kazini« ustanovljeno »Slovensko društvo« pod predsedstvom dr. Josipa Rozine.
Vse to mlado klitje pa je seveda kmalu pomorila slana Bachovega absolutizma. L. 1850. je Novo mesto dobilo žandarmerijo, istega leta okrožno sodišče pod predsedstvom moža Primčeve Julije J. pl. Scheuchen-stuela. Občina je bila po novem zakonu novo organizirana in njen prvi župan je postal B. H o c li m a y e r.
Narodna zavest se je ponovno vzdramila v šestdesetih letih, ko je po padcu Bacha nastalo upanje na Slovanom prijaznejši režim v Avstriji. Za narodno probujo Novega mesta je bila najvažnejša proslava 560letnice Novega mesta 1805, ko je vsaj za nekaj časa Novomeščane k narodni misli spreobrnil prihod »Južnega Sokola« in je bila obenem takrat ustanovljena tudi »Narodna
Prav tisto jutro sla se z brzim poštnim vozom iz Ljubljane proti Novemu mestu odpeljala Anton Linhart in Martin Kuralt. Graščak na Grmu in graščak na Strugi sta ju že dolgo vabila v goste. Kuraltu, ki je bil tačas posebno hud in otožen, je bilo do razvedrila, Linharta pa je mikalo Novo mesto, ker se je tu rodil stiski kronist — letopisec pater Pavel Pucelj in ker bi bil rad pregledal stare zgodovinske listine v samostanu očetov frančiškovcev.
Molče sta sedela vsak v svojem kotu poštnega voza, Id je po izvoženi cesti odskakoval za dirjajočimi konji... Po tejle cesti, glej, si se peljal v Ljubljano, ko si uskočil iz stiškega samostana... Kako si si prebral...? Prav...? Dobro..?
V prav posebnih mislih sta molčala tja do Šmarja.
»Prvi del stare Stične...« je Linhart dvignil pogled in z očmi trenil po sivem zidovju starega župnišča.
Kuralt je trudno odmahnil z roko in si nogo pre-jezdil čez koleno, a tovariševa misel je ostala pri njem.
»In tu zibka stiškega samostana,« je čez slabo uro stegnil roko proti škrbinam starega višenjskega gradu na strmem griču nad Višnjo goro.
»Da, a stekla je v Stični in je sto in sto let zibala dosti dosti lepega in dobrega za vso dolenjsko stran.«
»Škoda je bo, če današnji nori čas res misli, da je treba ni več.«
»0, svet si že teše drugo in drugačno, a kaj se bo zibalo v njej, še nihče ne ve prav.«
»Jaz samostanov ne maram, preživeli so se,« ije Kuralt pritegnil; »Stične vendar ne gledam po strani; drugačna je in zasluži, da bi jo cesar podpiral, ne pa podiral.«
»Ko travnik dozori, si kosec nabrusi koso in pokosi tudi cvetke, ki jih je škoda, ker so lepe za oko in srce in ker še medijo čebelam.«	|
Poštni voz je že drsel po Peščen jeku in prašil skozi Višnjo goro. Meščani so stali pred pragom svojih bajt in se gosposko držali.
Kuralt jih je podsmešno gledal in se jim poredno smehljal; spominjal se je bodečih zabavljic, ki jih Sti-čani vedo o gosposkih višnjanskih meščanih.
Voz je pridrdral do Hudega. Hlapci poštarja Fedra-na so urno prepregli, spočiti konji so hrznili in stekli po ravni cesti. Iz dolinskega kota na levi strani je zableščalo zidovje stiškega samostana, v rdečem zvoniku je jeknil zvon.
Potnika sta trenila tjagor in se molče spogledala. Samostanski bratje in tlačani so v široke kraje orali resasto strnišče.
»Ce stiski menihi ne bi bili nič drugega dobrega storili, kakor da so ljudi naučili umnega kmetovanja, bi jim že zgolj za to šla velika hvala,« je Mariin Kuralt, sin gorenjskega kmeta, govoril kakor sam zase. »Ti menihi so se zakoreninili v zemljo in si z delom pridobiti domovinsko pravico na njej...«
Linhart je molčal, oči so mu obiskovale doline in gričevje, ki jih je ljubil, dokler je živel v Stični...
* * *
Voz je pridrdral do Malega Gabra. Pred Trlepovo hiso so stali domači in Slabč, ki se je odpravljal v Novo mesto.
»Moško se postavi!« mu je Trlep naročal. »In na govori na dolgo nit,« je zabičeval. »Povej ob kratkem In vse po pravici.«
Slabč je poslušno kimal in se opiral ob grjaoo, potrebno popotno spremljevalko.
»Peljal se boš!« se je Trlep zganil, ko je zagledal poštni voz.
»E, kako?« je Slabe dvomil. »Gosposki je, saj vidiš.i
čitalnica«. Proti nemškutarjem se je vedno bolj krepila narodna stranka in že 1875 je bil dozidan »Narodni do m«, prvi na slovenskih tleh.
Občina je prišla v slovenske roke prvič 1871, za trajno pa 1882, medtem ko se je društveno življenje pričelo zelo živahno razvijati: iz Čitalnice se je 1884 razvilo Dolenjsko pevsko društvo, 1887 je bil ustanovljen Dolenjski Sokol in istega leta podružnica CMD, 1886 »Kat. društvo rok. pom.« in že 1876 prostovoljno gasilno društvo.
Za gospodarski razvoj Dolenjske važna »Mestna hranilnica« je bila od občinskega odbora ustanovljena 1892, istega leta so zasadili prvo lopato za do-
lenjsko železnico, ki je dve leti kasneje zvezala Novo mesto z ostalim svetom. V tem času se je začelo izpreminjati tudi zunanje lice Novega mesta z novimi zgradbami, število meščanov je počasi rastlo in v času septembrskih dogodkov, ko je tudi Novo mesto protestiralo proti ogabnim nemčurskim napadom na Slovence v Ptuju in proti umoru Lundra in Adamiča po nemški soldateski v Ljubljani, je tudi dolenjska metropola zmetala še zadnje ostanke nemških napisov v Krko in mesto je tudi na zunaj dobilo popolnoma slovensko lice.
Svetovna vojna je za nekaj časa zavrla razvoj Novega mesta, po osvobojenju pa se je krepko pognalo v gospodarsko in kulturno rast.
Arh. Marian Mušii
Studiia o razvoju Novega
mesta
Pričujoča študija ima namen prikazati razvojno-historično lice Novega mesta, ki je v raznih dobah, pod vplivom važnih zunanjih dogodkov zadobivalo svojstven izraz, Ob pomanjkanju potrebnega gradiva bodo poedine dobe dokaj pomanjkljivo obdelane, posebno srednji vek, ko je utrjeno Novo mesto doseglo svoj višek. Vendar je na podlagi lagodnega kramljanja Vrhovčevega in na srečo še vidnih ostankov možno vsaj v glavnih obrisih predočiti izgled mesta na pomolu. Kjer pa tudi to odpove, sem se v sili zatekel k su-pozicijam, a le v manj pomembnih stvareh, tako da ni omajana radi tega nikjer zgodovinska resničnost.
V rimski dobi
Stuoija o razvoju Novega mesta bi bila nepopolna, da ne sežemo v rimske čase, ko so v naših krajih razkropljeno prebivala keltska oziroma latobiška plemena in so čez njih ozemlja vodile važne strateške in gospodarske ceste rimskih osvajalcev. Novomeški teritorij je bil tedaj važno križišče cest. Glavna cesta, široka do štirinajst metrov, ki je na mnogih mestih še danes vidna, je vezala Emono z Neviodunom (Drnovo pri Krškem) in naprej proti Sisciji (Sisak) oziroma proti Celeji (Celje). Vodila je iz Emone preko Acerva (med Višnjo goro in Stično) in preko Praetoria Latobicorum (med Trebnjem in Nemško vasjo) na južno pobočje Hmeljnika in Trške gore, ter se približala pri Sv. Petru Krki in ji potem sledila na levem bregu vse do Nevio-duna. Druga cesta se je odcepila od glavne pri Jaršah, peljala proti jugu čez ali okoli novomeškega pomola, premostila Krko (Corcoras) in se spenjala preko Gorjancev v Metliko in Karlovac (Quadrata). Dolini Krke je sledila tretja cesta preko Soteske, Gradišča, južno novomeškega pomola nadaljevala na desnem bregu Krke vzhodno smer preko Smolenje vasi do Nevioduna.
Po svoji izraziti obrambni legi bi se moglo sklepati na utrjenost novomeškega pomola na mestu sedanje kapiteljske posesti v neposredni bližini stolnice in proštije, ki se je še v XI. stoletju imenovala Gradec. Bogata na izkopinah še čaka temeljitega raziskovanja. Važnejše pa je rimsko naselje, ki se je nahajalo pod vznožjem Hmeljnika in Trške gore, Crutium, na križišču važnih cest. Valvasorjevo poročilo o velikanskem rimskem mestu, raztezajočem se vse do Hmeljnika. je pravljično, ima pa kot vsako tako ustno izročilo v sebi trohico resnice.
Pri ustanavljanju rimskih mest so odločali v območju vsega imperija prometno politični in vojaški vidiki, z izrazitim poudarkom varnosti in higiene. Pri tem so se ozirali na izbiro zdravega terena, ugodno orientacijo in na zazidalni sistem. Kakor pri Emoni opazimo tudi pri
mm
■
Rimske ceste v območju Novega mesta
Crutiu premišljeno dobro izbiro terena in orientacije: zdrav, raven teren, na severu obvarovan s Hmeljnikom in Trško goro, proti jugu čudovito lepo odprt. O velikosti in izgledu tega naselja ne vemo ničesar. Skoraj povsod je bila podlaga rimskih kolonialnih mest shema častnima z urbanistično dognanim sistemom, ki mu dajeta dominantni motiv Cardo in Decumanus; le v poedinih primerih so se Castra razvila pod raznimi vplivi v utrjene kastele. Cesta Emona—Neviodunum je bila tehnično odlično zasnovana, ogibaje se klancev in da je lega naselbine gotovo na najdzbranejšem mestu, ki je tu sploh mogoče. Novomeškega pomola so se pri svoji glavni tranzitni cesti Rimljani izognili, tja se je zatekel srednjeveški človek, ki je iskal v nedostopni naturi in med obzidjem zavetja pred zunanjimi viharji in notranjimi razprtijami.
Doba preseljevanja narodov je uničila rimski sistem. Preko našega ozemlja drveča plemena
DhMte. UzdetUk, Id
gr,	sOumke.ncjdeitjcn^tl
^liludcoK ni ha tfi^ovjCA \entoMm> (Lkcii na Mjajp, IcateMt pni odjetrudciA ni vrtijo*ut. 'pjiedna se talca OJLajp HAHpeia. se je. huHo^a hjl vpeJLjaiM^A (Ma^a ie Vdhutt o&oujIa- ScAkAtovu mitu se nAjiažj fubut phodAjA.
Oujovec kupuje itt phipotiota. i> iustnem u\t&MSu že dc&M) vpeifana
ScALcAtovit tehpavdmovjD’ mHo tmojnlco.
niso zapustila nobenega pozitivnega sledu. Zrušil se je stari sistem in v bolečinah se je porajal novi, ki je vtisnil za dolgo dobo, lahko rečemo do velike meščanske francoske revolucije svoj fevdalni pečat.
Srednji vek
Sele v XI. stoletju se pojavi zametek poznejšega srednjeveškega Novega mesta — preje imenovani Gradec (locus seu villa), ki se je nahajal bržkone na ozemlju sedanjega kapitlja. Bile so to pristave in kmetije stiškega samostana. Po stiski »Idiographiji« naj bi to naselje obstajalo že od leta 1081.
250 let pozneje se pojavi na tem mestu naselje »0 p p i d u m M a r k s t a t k, obzidan kraj v »Slovenski marki«, današnji Dolenjski.
V kolikor nam je ta doba zgodovinsko znana, zabrisana nam je povsem urbanistično. Bilo je pač na najvišjo točko pomola položeno seme, ki je klilo in se razvijalo pod ugodnimi gospodarskimi in političnimi pogoji, dokler mu ni ustanovitelj mesta Rudolf IV. iz zgolj političnih vzrokov utrl v kratkem času velik razvoj in pomen. »Novo mesto je imelo nalogo polagoma vso slovensko krajino privesti pod avstrijsko oblast. Postalo naj bi središče avstrijskih posestev na Dolenjskem. To je bil vzrok, da je Rudolf IV. povečal in prenovil stari in mali Mark-statt ter ga povzdignil v vrsto mest.« (Vrhovec.) Pospešil je naselitev v novoustanovljeno mesto z raznimi privilegiji, pritegnil je trgovce in pospeševal meščanstvo.
Novo mesto je tipično srednjeveško mesto in je stilno podobno vsem sočasnim gotskim mestom, po svoji legi pa posebno švicarskemu Bernu. Socialno se je ustroj srednjeveškega mesta v mnogočem razlikoval od staroveškega. Kmet pridobiva surovine, v mestu živeči obrtnik in rokodelec jih predelujeta, trgovec pa posreduje na mestnih sejmih zameno blaga. V zvezi s samostojno sodnostjo trgovcev se je razvilo posebno pravo, ki je veljalo le za meščana, ne pa za kmeta. Jedro tega prava je izraženo v znameniti pravni osnovi »Stadtluft macht frei«.
Vsa ta obilica srednjeveških mest, ki so si na oko sicer različna, pripada urbanistično le trem tipom: 1. v mesta, priklopljena starim naselbinam, 2. v mesta, ki so se razvila iz vaških naselij in 3. v ustanovljena mesta. Novo mesto je kompromis prvega in tretjega tipa. Priključen k obstoječi pristavi, mogoče s cerkvijo ali trdnjavo, se je polagoma izoblikoval in širil tloris mestnega jedra v krožni oziroma jajčasti obliki, ki jo je diktirala tektonika tal; izoblikoval se je trg, ob
»Naj bo! Kaj ti nisi nihče, ki si hotel kar do cesarja?« je Trlep stresnil z glavo in se ustopil na sredo ceste.
Voz se je ustavil. »Kaj je?« sta gospoda hotela vedeli.
»Temule možu je prav hitro priti v Novo mesto,< je Trlep dopovedoval vozniku; »truden je, dolgo pot že ima za seboj, vzemi ga na voz, hvaležen ti bo.«
»Oče Trlep!« se je Linhart nasmehnil. »I, kaj si res ti? Ali me ne poznaš več?«
»0, pa res! V Stični ste meuišili, kaj ne? — Pa vi tudi, če prav vidim?« se je Trlep priklonil še Kuraltu.,
»Po kaj hočeš v Novo mesto?« je Kuralt godrnjavsnil v Slabeta.
»Do glavarja bi rad,« je Trlep na kratko napomnil, kaj Slabeta žene v Novo mesto.
»Ce je tako, pa kar brž gor!« je že lepše govoril Kuralt. »Všeč so mi ljudje, ki ne poklekajo pred graščaka!«
Slabe je pokimal Trlepovim in skočil na voz.
Do Velikega Gabra sta Linhart in Kuralt po velikem že zvedela, kaj Slabeta posebno tišči, in da jo mahne še do samega cesarja, če glavar ne pomore do pravice njemu in soseski.
»Tako, tako, vidiš!« ga je Kuralt hvalil. »Le hud bodi, nikar se ne vdaj!«
»In res zapreti, da pojdeš do cesarja, če se ti pravica vsa in precej ne odmeri!« ga je tudi Linhart ščuval.
»Da, glavar naj sprevidi, da si mož, gospodar, ne pa ponižen hlapec.«
»Brez skrbi, privijem ga!« je Slabe kimal in se čudil gospodoma, ki kar lepo govorita z njim. Trlep hm, meni prav. V dežčl res sili neki čisto nov čas. Dosihmal prava in jara gospoda še pogledala naravnost ni kmeč-
kega človeka, nikar da bi se tako po domače menila z njim.
Cesta se je napenjala v klanec pod Medvedjekom. Linhart je pokimal na levo, tja so se obrnile oči vseh. Najlepši del Temeniške dolin^, poln zelenja in sonca, jih ije prijazno gledal. Med jelševjem in vrbjem se je zamudno krivenčila mlada Tčmenica. Nad Bratenco je s strmega hriba v sončno nebo bola stara cerkev na Prim-skovem, vsa reber je bila obrasla s trsjem, vanj so se skrivale zidanice, bele lise, in si mižikale z Malim in Velikim Gabrom.
»Lepo, res je lepo,« je zmagovalo tudi Kuralta.
»In stiski samostan je udelal Primskovo in postavil cerkvico,« je Linhart pravil. »Primskovo je lep in večen spomenik Stične.«
»Na Primskovem je bila božja pot Žalostne Matere božje,« se je Slabč vtikal. »A ono leto so z Dunaja poslali tako postavo, da ne sme biti več. Kaj pravite, zakaj?«
»Beli menihi iz Stične so shodili božjo pot na Primskovo.« mu je Kuralt odgovarjal. »Cernu? Da bi tlačan pri Materi božji izskal pomoči in zavetja. Ce ga je kaj prida, si ne bo dal jemati božje poti.«
»Res,« je Linhart pomagal. »Ljudje smo otroci, ki se bojimo Boga Očeta in se zatekamo k materi — k Materi božji. Nobena postava nam molitve ne more ubraniti.«
»Uprite se! Nalašč vsi hodite na Primskovo!«
»Kako bi se z gosposko rvali mi, če so se je zbali že sami stiski menihi?« je Slabe zmajeval z glavo.
»Saj se je niso.«
»Niso? Zakaj pa ne vodijo več božjepolnikov ne na Primskovo ne na Muljavo ne na Krko?«
»Ker božje potnikov ni več!« je Kuralt revskal. »Kaj
misliš, da menihi nimajo drugega dela kakor loviti in v krdelo zganjati smrdljive kozle, kakršni ste vi, ki precej plaho pobesite glavo, če gosposki črednik birič le poči z bičem?«
»No, no,« se je Linhart smejal in tešil Slabeta, ki je debelo gledal hudega Kuralta, »saj gospod ne misli tako hudo.«
Klanec se je stegnil na položno cesto v Dolge dole, voznik je pognal, a konji so plašno odskočili.
Iz gabrove sence ob cesti se je dvignil mlad, mestno oblečen človek in pozdravil s širokim črnim klobukom.
»Kaj plašiš konje, ti, strah pocestni!« se je Kuralt togotil.
»Nikar no!« je dobrodušni Linhart spet popravljal. »Saj vidiš, studiosus viaticus — potujoč dijak je.«
»Ne zamerite,« se je mladenič 9tnejal, »le pozdraviti sem vas hotel, ne plašiti. Popotni sem res, dijak pa ne več.«
»Torej ste že doštudirali in znate vse?« se je Kuralt unašal. »Kaj se vam mara! Jaz, glejte, se učim včn in včn skoraj že dvajset let, znam pa le toliko, da vem, kako malo znam.«
»Sveto pismo sem premlel že vse.«
»Lectorem unius libri timeo — bralca ene same knjige se bojim: prazni ste, če niste zajemali tudi drugje.«
»Da,« se je tudi Linhart vtikal, »učiti bi se bili morali ex Sacra scriptura, ex traditione, ex ratione — iz svetega pisma, iz ustnega in zgodovinskega izročila in iz razuma, ki nam ga bistrijo knjige učenih mož.«
»Sveto pismo, pravijo, je knjiga vseh knjig,« se je mladi človek branil. »Ce sem ga pretipal prav do dna. je, mislim, že nekaj.«
»Tako ste vi prvi, ki ste ga zmogli. Do zdaj ga še
Razvojna skica Novega mesta
njem gosto zazidane hiše. Iz njega vodeče poljske poti so zazidali, pozneje pa so dvignili naokolo mestno obzidje z mestnimi \ rali in okopi. Geometrično risanega in premišljenega načrta, kakor postavim Rimljani, niso poznali. razporedim cest in namestitev hiš se je izvršila po potrebi s posebnim ozirom na teren. Odtod ta preobilica krivih in zoženih ulic, ne pa kot se mnogokrat trdi, iz zgolj umetniških ozirov. Srednjeveška mesta, k: so nastala na regularnih rimskih mestih z jasno pravokotno razdelitvijo blokov (insulae), so ta red zabrisala; uničili so tehnično odlične rimske ceste in porušili njih mostove.
V p o z nem sre d n j e m v e k u pa, ko so se mesta gospodarsko opomogla in razvila, je zacvetela v nji-h umetnost; zidali so lepe cerkve s spomeniki, mestne hiše — stvaritve individualne lepote. Tudi Novo mesto je dalo svoj tribut. Ustvarilo je ob gospodarskem blagostanju prostran in zaključen gotski trg, od vseh strani zazidan s hišami premožnih trgovcev, ki so imeli svoje trgovine v arkadah. Turki so bili tedaj še daleč v Aziji in tudi pozneje, ko se je v XV. in XVI. stoletju zaganjal njihov naval, menjajoč se z napadi Celjanov ob mestno obzidje, ni Novo mesto vsega tega mnogo občutilo. Trgovina je cvetela in poleg tega je bilo mesto obdano z močnim obzidjem.
na levi in desni utrjena z mogočnima stolpoma, nad vrati 1 pa je bilo vratarjevo stanovanje. Ohranjen je še slolp | Gorenjih vrat, ki jedel Škabernetove hiše. Dolenja vrata so povsem uničena, po Vrhovčevem poročilu so bila zaprta z dvojnimi, debelimi železnimi durmi: ene so se odpirale v mesto, druge pa h Krki. Od ostalih kvadratič-nih obrambnih stolpov sla ohranjena zanesljivo še dva, ki sta danes spremenjena v stanovanja '(Fajdigova in Pehanijeva — bivša Trenčeva hiša). Od okroglih stolpov pa so vidni ostanki na šestili mestih; posebno lepo je viden stolp na frančiškanskem vrtu, ki je zazidan v četverokotno hišo. Ne da se več ugotoviti število vseh stolpov. Znano pa nam je, da jih je bilo leta 178(1. sedem prodanih na javni dražbi. Vsi ti so bili razen omenjenih dveh že na pol razpadli. Koliko pa jih je bilo do tega leta že povsem razrušenih, nimamo sporočila. Mostu tedaj uajbrže ni bilo; če bi bil čez Krko most, bi mogel biti le dvižni, kar pa je le malo verjetno, ker je bil čez takšno širino s tedanjimi tehničnimi sredstvi neizvedljiv. Tako * se je promet vršil le s čolni in z brodom.
Obzidje je bilo opremljeno s strelnimi linami in na notranji strani z lesenim mostovžem, ki je slonel na lesenih konzolah. Odprtine za ležišča konzol so Še danes vidne in v Fajdigovi hiši je še ohranjen preperel les
Berite Zedinai/e z^eane spise, epas & date^sla
Obzidje Novega mesta. Nekateri stolpi so ohranjeni še danes. Na zapadni strani so bila Ljubljanska ali Gorenja vrata, na vzhodni pa Karlovška ali Dolenja vrata.
Kakor je iz risbe razvidbo, je bilo Novo mesto močno rt rje no. Dobršen del obzidja je fragmentarno še opažen, tudi nekateri stolpi so še povsem ohranjeni v sedanjih hišah. Obzidje je bilo odlično prilagojeno terenu in izdatno, posebej na oni strani, ki je bila najbolj razgaljena. Prva utrjena celica je bila Kapiteljska cerkev z domnevanim še danes ohranjenim obrambnim stolpom. Druga, tudi še ohranjena celica je obsegala sedanji pro-štijski vrt ob tako zvanih šancah, od Fajdigove hiše pa do proštijskega hleva. Verjetno se je nahajala taka celica tudi na drugi strani Ljubljanskih ali Gorenjih vrat, ki pa je danes popolnoma zabrisana. Tretjo celico je oblikovalo na eksponiranih mestih notranje obzidje, nahajajoče se na mestu sedanjih breških hiš. Ostanki tega obzidja so še danes vidni. Prav gotovo se je nahajalo na nasprotni strani odgovarjajoče obzidje, in sicer na mestu sedanje Ljubljanske ceste. Četrto celico pa je oklepalo periferno obzidje, deloma vrhu strmin, deloma pa tik Krke, na mestu sedanje steze na Loko. Obzidje je bilo še posebej utrjeno s stolpi kvadratnega in okroglega tlorisa. Na obeh nasprotnih straneh obzidja je zapiralo glavno mesto dvoje mestnih vrat: ena od teh so se imenovala Ljubljanska ali Gorenja vrata (Das obere Stadtthor), a druga Karlovškaali Dolenja vrata (Das untere oder Karlstadter Stadtthor). Vrata so bila
tramovnih glav. Na mostovžu je bila.razporejena obrambna posadka, ostalo prebivalstvo, zaposleno pri obrambi, pa ji je streglo s tal.
Turški napadi
in napadi Celjanov so se zaporedoma vrstili, toda vst brezuspešno. Dokaz, da je bilo obzidje odlično zasnovano in v dobi stopetdesetih let močno izpopolnjeno. (Prvi turški napad je bil leta 1429., zadnji večji pa leta 1547.)
Turki so širili svojo oblast. Zavzeli so Kanižo in s tem prizadeli Novemu mestu hud udarec, ker so zaprli pot ogrskim trgovcem. Tako se je trg raka pot preložila v dolino Save. Še hujši gospodarski udarec pa je bila ustanovitev Karlovca leta 1570. Od tedaj naprej je bilo Novo mesto le še podrejenega pomena, zakaj vso vlogo je prevzel novoustanovljeni Karkrvac z vrhovnim generalatom.
Propadanje Novega mesta
Višek v razvoju Novega mesta je bil sredi XVI. stoletja. Po ustanovitvi Karlovca pa je začelo vidno propadati; rušilo se je obzidje, ker ga nihče ni več popravljal in dopolnjeval.
Doba od XVII. pa do XX. stoletja znači popolni
urbanistični zastoj. Gotske hiše, ki so bile večinoma lesene, je upepelil požar in na njih mesta so postavili baročne hiše, ki še danes v prvotnem ali pa pozneje iz-kvarjenem stanju obkrožajo nekdaj tako imenitni trg. S propadom trgovstva so tudi zazidavali arkade in spreminjali pritlične trgovske prostore v stanovanja. Le pri Rergmannovi h i s i se obstoje v spremenjeni obliki. S časom je izumiral umetniški čut in izginila je potreba po umetniškem oblikovanju. Izcimil se je brezčutni meščanski slog in je bilo vse, kar je lepega, zapisano [togimi. Taka usoda je zadela stari rotovž, tako usodo je imel tudi nje bližnji sosed baročni Neptunov vodnjak, ki danes krasi trg Traberg na Gornjem Avstrijskem, ki ima 150 hiš in 750 prebivalcev.
Šele v XX. stoletju je Novo mesto začelo naraščati: leta 1890. je imelo 242 hiš in 1969 duš, leta 1900. 249 hiš in 2100 duš, leta 1921. 2459 duš. Še močnejši porast zaznamuje Kandija, kamor,se je mesto najmočneje širilo zaradi zdravega, še dosti odprtega terena in nove železniške postaje. Leta 1890. je štela Kandija 52 hiš in 99:! duš, leta 1900. G1 hiš in 590 duš, a koncem leta 1924. že 109 hiš in 800 duš, medtem ko je istega leta zaznamovalo Novo mesto 105 duš manj kot leta 1921.
Med obzidjem niso zidali novih hiš, le preurejali in izboljševali so si stanovanja. Jedro, ki ga oklepa od treh strani Krka in je na edini odprti strani zazidano z javnimi poslopji, ki segajo vse do cestnih vozlišč tik pod Kapiteljskim hribom, se je moglo razširjati zgolj preko edinega mosta v Kaudijo in ob Ločenski cesti pod Kapiteljskim hribom. Skromne naselbine so nastale tudi ob obeh postajah. Aktivna stavbena delavnost v tem času ni našla ugodnih urbanističnih prilik in potrebnega razumevanja pri odločujočih. Zato nimata nivo in grupacija tedanjih hiš nobenega umetniškega izraza. Tako je žal ravno ta plodovita doba ostala umetniško nepomembna.
In bodoče potrebe Novega mesta?
V prvi vrsti je potrebno, da najde meščanstvo stik z umetniško rastjo v srednjem veku in baroku. Zatem: nova tranzitna cesta okoli novomeškega jedra, s tem v
zvezi preureditev glavnega trga v intimen meščanski trg prvotnega značaja, peripteralna pešpot z nasadi ob Krki, restavracija starih arhitektonskih spomenikov in utrdb, mestni muzej na prostoru medlo preurejenega starega pokopališča z uporabo starih fragmentov (stebrov^ in kanmilnih.šambran) lukenjskega grada, novo kopališče a športnim prostorom na Loki. Izdelati bi bilo s tem v zvezi tipizacijo preurejenega Brega in še vsega v zvrhani meri.
Šele tedaj, ko bo Novo mesto začutilo potrebo po vsem tem in bo začelo rasti navznotraj, bo postalo prijetno letoviško mesto z umetniško negovanim starim in lepo priključenim novim delom.
nihče ni tako v čisto, da bi dejal: Nobene skrivnosti ni zame več v njem.«
Samo domišljate si, da sveto pismo res tako dobro [rožnate,« je Kuralt spet postajal hud. »Pa vam bo požreti še dosti učenosti, če ga hočete zmoči in vsaj nekoliko razumeti;«
Mladenič je zardel in molče pobesil oči.
»Kdo pa ste prav za prav?« je Linhart prijazno vprašal. »In kam ste se namenili?«
»Jurij Naborč som. V Novem mestu sem se na gimnaziji očetov fraučiškovcev peklil s težavami učenega življenja. Zdaj jo maham v Stično; poinenišil bi se rad.«
»Kaj ne veste, da stiski samostan />© tri leta ne sme sj rejemati novincev?«
»Ne, nisem vedel,« se je Nabore ustrašil. »Križ božji, kaj pa mi ie po tem takem početi zdaj?«
»Obesite se!« je Kuralt revsknil. »Ali niste za nobeno rabo na vsem božjem svetil, da rinete v samostan? Pojdite, svet je velik, dela, kruha si poiščite!«
»Alia, kar v Ljubljano pojdite,« je Linhart svetoval, »do Blaža Kumerdeja se obrnite, za učitelja vas da.«^
»E, ni mi, da bi se ubijal s topoglavimi tlačanskimi smrkavci.«
»Da,« se je Kuralt zadrl, »kar k škofu pojdi, učeni pismar, Prav zdaj išče umnega moža, kakršen si ti — precej te napravi za prošta!«
»In če me ne —? ga je dijak brezasto pogledal »S čevljev si otresem domači prah in pojdem kam daleč daleč; svet je velik ...!«
»Voznik, poženi!« je Linhart ukazal in se nejevoljen ozrl po prevzetnem mladem človeku.
* * *
S Kapiteljskega klanca je poštni vos po zavori hrešč6 drsel pred Ljubljanska vrata Novega mesta. Lin-
hart, Kuralt in Slabe so se kakor potnik, ki se naposled približa koncu utrudljivega pota, polajsano smehljali. Čudovito lep svet jih je od blizu in daleč prijazno gledal.
»Trška gora,« je Linhart mignil na levo, »stara lasi Stične.«
»Da, po dobroti ali neumnosti vojvodinje Viride, gospe s Pristave,« je Kuralt godrnjal.
»Zakaj po neumnosti?« je Slahč vprašal.
»Podarila je samostanu vso Trško goro in gradič Baijuof pod njo prav tačas, ko mu je zapravljivo gospodaril slab in neroden opat.«
»Ni gospodaril tako slabo, če je oboje stisko še danes ta dan.«
Linhart se je poredno smehljal premolklemu Kuraltu, ki mu je bistri Slabč ustavil nadaljnje zabavljanje.
»Stiski menihi so na Trški gori zidali božjepotno cerkev,« je Linhart povedal. »Menili so dobro, a božjepot-niki so jo onečaščali s pijančevanjem in razuzdanim vedenjem.«
»Vino je predobro,« je Slabč skušal razumeti. »Sladko je vince s Trške gorice.«
»Cesar je božja pota zatrl morda Ie zaradi takih razuzdancev,« je Linhart strogo opomnil.
Kuralt je molčal in se smehljal.
Žarki zahajajočega sonca so zlatili beli pas mogočnega mestnega obzidja in pokončne lesene ali slamnate strehe nevelikih hiš, ki so se tiščale ob reber okoli visoke kapiteljske cerkve.
Voz se je prizibal pod klanec, voznik je odvrl, izpred mestnih vrat se je zaslišal neki vrišč.
»Kaj je sejčm, da tako hrumijo?« se je Linhart vedečno nagibal z voza.
»Novomeščani niso zaspanci, kakršni so dolgočasni
Ljubljanci,« je Kuralt mrmral. »Živi so in veseli, pa misliš, da sejmarijo.«
»No, saj zvemo zdaj zdaj, kaj je.«
Voz je pridrdral v veliko krdelo meščanov, ki so so prerivali pred mestnimi vrati.
In kaj je bilo? Proštov oskrbnik Filip Pugelj se je z možmi, ki jim je bilo mlade fante loviti za vojake, v Bučni vasi polastil tudi dijaka Jeniča. A še preden se je z ujetnikom vračal v mesto, so dijaki zvedeli, kaij preti njihnemu tovarišu, in so med velikim hruščem in truščem privreli pred Ljubljanska vrata, da bi se zanj udarili, če bi bilo treba, tudi z biričem in s hudičem, kakor so vpili in pretili.
»Ali nisem rekel, da so Dolenjci še močno krvavi pod ko/x>?« se je Kuralt smehljal Linhartu in zadovoljno gledal po bojevitih mladih ljudeh. »Tudi ob kmečkih uporih so prav Dolenjci zmogli in podrli največ graščin.«
»Turkom se pa le niso znali kaj prida upirati, samo bali so se jih. Dolenjska bojevitost ni velika, jeza jim hitro splahne, predobrodušni so.«
A Kuralt je odmahnil z roko in pomignil v gručo dijakov. Dva, trije so se utrgali iz nje in hitro pristopili.
»Nihče nima pravice dijake loviti za vojsko,« jih ije ogovoril. »Ali veste to?«
»Vemo, seveda vemo! Tovariša otmemo, oskrbnika in njegove gonjače pa pretepemo, da jih za vselej mine segati po dijaku!«
»Le, lel In gospoda gimnazijskega prefekta poženite nad okrožnega glavarja, da tudi on podkuri kapitlju!«
»O, saj naš pater prefekt najbrž že pesti oba: glavarja in prošta.«
»Vivat pater prefectus — naj živi pater prefekt!« so vsi trije zavpili, veliko krdelo še drugih ije goreče povzelo: »Vivat...!«
STAKLO us?!?
Št. Vid nad Ljubljano
Detajlna prodajalna: St. Vid. kontna postaja cestne železnice
(9
O
n
c
0
tm
«
01
Nudi Vam: medicinsko steklo, stavbeno steklo in znane kozarce za vkuhavanje sadja znamke „Fruta“, tehnično steklo, kakor akumulatorje in drugo!	Zahtevajte	ponudbo!
Generalno zastopstvo za Jugoslavijo tvrdke
Akc. spol. Prvni' češka sklarna, Kihov Č. S. R.
A. Debeljak
Dolenjski delež v slovenski književnosti
Kdor ho hotel pravično oceniti kulturni prinos Dolenjske, bo moral pretehtati vse panoge prosvetnega delovanja: stavbarstvo, likovne umetnosti, (kiparstvo, slikarstvo, grafiko, umetniški obrt), ples, dramo, glasbo, igralstvo, literaturo, znanost, izobrazbo ljudstva, učiteljstvo, profesuro, duhovništvo, trgovstvo, novinarstvo, itd. Take podatke je skušal zbrati Krajevni leksikon dravske banovine na koneu vsakega članka o tem ali onem selu, trgu, mestu. Popolnosti seveda ob prvem zaletu ni dosegel. Tako sem n. pr. zastonj iskal pod Metliko in okolico ime Engelbert G a n g 1, akoprav so drugod navedeni manij pomembni možje.
Kaj pa prav za prav spada pod pojem Dolenjske, naj li vzamemo k njej tudi pas slovenske prestolnice? Nekje sem slišal: Ljubljana-je 'U dolenjska, J/a notranjska, Vn gorenjska. Vendar temu gledanju se protivi pro-stonarodna krilatica, ki frfota že od nekdaj po Starem trgu in po Streliški ulici: »Kar skozi Pisana vrata pride, navadno ni dosti prida!« V novejši dobi se Pisana vrata nadomeščajo v pregovoru z Dolenjskim mostom.
Iz te zadrge in zadrege nam pomore neprizadeti brat. Koroški rojaki v Rožu namreč modrujejo: »V Ljubljani stoji lipa, ta je na sredi votla — tam ije sredi sveta.« (Dr. J. šašel, CžN 1936.) Ako je eminenca Emona popek sveta, je kajpada takisto sredina slovenskih zemelj in ostane nobenostranska, nevtralna. Upoštevajmo jo kot samostojno prosvetno enoto. Navzlic temu bo bližnja Gorenjska imela od nje zbog svoje soseščine poseben sijaj. To se vam razodene, če se ozrete na prvi slovenski slovstveni zemljevid, napravljen na pobudo pokojnega prof. I. Prijatelja in priobčen pod imenom S. Bunc v ZiSu 10. X. 3G. Kulturni čar in žar metropole je izvabil iz bližnjih tal večje število umskih delavcev nego po obodnih predelih naše domovine.
Joj, kam bi del?
se vprašujem z Aškerčevim duhom Vidom, ko nosim v mislih ta kamen, ki mu pravim Zofka Kveder? Rojena v Ljubljani, zgojena na Dolenjskem: bo sodila pač v dolenjsko področje? M. R a v n i k a r, ki je v pravo smer ravnal slovenski jezikovni slog, in F. Detela, romanopisec, bosta ti za pašo gorenjskim gamsom ali dolenjskim ovčicam? Ali dekan J. V e s e 1, po rojstvu Mengšan, po službi Notranjec, po očetu in srcu Dolenjec (gl. spis Loški potok, Novice 1861)? V. Mole je sicer v Kanalu priplaval na okrogli svet, a zrasel je v Kandiji. In veliki dr. Janez Ev. Krek, rojen od gorenjskega očeta in ribniške matere pri Sv. Grgorju...
Mehkosrčni Janez Trdina, spočet v aufbiksov-ski deželi, se je ves razbohotil ob bujnih gričkih matere Gorjančevke: slava mu je vzklila v dolenjski Cvička-riji. Notranjska dragotina, Dragotin Kette, se je
obrusil v mestu sv. Feliksa: njegove verze recitira Mesec nad Ragovim logom.
Pozabiti pa tudi ne smemo Valvasor j a, ki je za časa kranjske dežele spretno sukal ne le svoje pero, temveč na čelu svojih Dolenjcev tudi svoj meč.
Ali vzemimo stoprocentne Dolenjce! S prvo slovensko knjigo je 1551. Trubar zatrobil svetu veselo novico, da se govorica kmetov kožarjev lepo piše in bere. Na drugem koncu našega ozemlja je niknil mož, čigar črkopis — bohoričica — je služil rojakom skoro 300 let. Blizu njega je Da! m a t i n položil osnovo pismeni slovenščini. Višnjan C a n d e k , ki je po slovenje prepovedoval v Celovcu, je mladini oskrbel katekizem,
o.	H i pol i t omislil slovar, J. N. P r i m i c izdelal prvo čitanko z izvirnimi slov. pesmimi. Metelko in metel-kovci so z metlo pometali in čistili knjižno slovenščino. St iški rokopis je nastal I. 1428. v samostanu, kateremu na čast je ob 800 letnici njegovi včeraj domačin Ivan Zorec napisal 4 knjige. Njegov sodeželjan, urednik Miha Kastelic je muhe prodajal namesto čebelic. Tam je zasijal zvezdnik našega pripovedništva, J. Jurčič, naš W. Scott, ki še danes nudi svojim mlajšim snovi za obdelavo (Deseti brat v Družinskem tedniku«). Jurčič je oživotvoril načrte F. Levstika, epohalnega kot kritik, lirik, epik. jezikoslovec, ideolog, časnikar, odgojitelj novega pokolenja. Na lem področju, v slovenski Atiki, segajoči do Prijateljevih Vinic in Skrab-čeve Hrvače, se je razcvetel J. Stritar, praporščak estetske kritike. Dolenjska je rodila pripovednike: Jaklič, Prelesnik, Z b a š n i k , G o v e k- a r, Pugelj, ki ga je pred desetimi leti bela žena izpulila iz gledališča, katero zalaga z mladinskimi igrami
P. Gol i a, tudi bard, kakor ekspresionista I’od« bevšek in Jarc poleg mnogih drugih.
Zadnji v abecedi, prvi med živimi liriki v Jugoslaviji,
O.	Zupančič gleda naravnost preko Ljubljane Prešerna v Vrbi, od obeh teh točk pa gresta kateti na Vrhniko k Cankarju, naše besede Gavrizankarju. Trikot Ž-P-C veže Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko v neporušljivo celoto.
A koliko našega bistrca zatone v tujini: Luschin v Avstriji, Lavrin v Angliji, Knapič v Portugalu, M i s e 1 j v švici, L. Adamič v Ameriki!
* * *
Ker pa sem sam doma iz spodnjih krajev, ali ne gledam preblagohotno nanje? Ozrimo se torej še na to, kaj pravi daljni sodnik o nas. Zagrebški leksikon »Minerva« 1936 vsebuje v članku »Sloven. književnost« nad 50 literarnih imen, od njih 11 dolenjski!). Par mesecev prej je v Parizu izšla Ibrovčeva »Anthologie de la Poesie Yougoslave«, kjer zastopa Slovence 30 Apolonovi!) služabnikov, vmes 6 Dolenjcev. V poslednji izdaji nemškega Herderja pa jih je 7 ali 8 od 29 osebnosti.
Ker se v zadevah omike ljudje ne samo štejejo, temveč se tudi tehtajo, podčrtajmo, da sije nad Slovensko Atiko trozvezdje Trubar — Levstik — Stritar, da stoji na koncu Bele krajine donebnik Župančič, ki ga more čitati Italijan in Francoz: čital ga je celo temnopolti kodrolasec Rabearivelo na Madagaskarju, dokler se ni lani prostovoljno preselil k očakom.
Da zamašimo usta poulični ljubljanski poslovici, povejmo: Kar je šlo pisanega skozi Pisana vrata v Študijsko knjižnico, je važno in veliko... Če bi Levstikov Duhovin iz vesoljstva približal naši zemlji neznanski magnet, da bi vse železo iz človeške civilizacije sfrčalo proti njemu v ozračje, bi se na mah sesula vsa kulturna stavba. Če bi slično zloben Abadon iz slovenske književnosti izpulil vso Dolenjsko, kakšno opustošenje bi zazevalo iz božjega očesa« — trokota, označenega s tremi v: Vrba—-Vinica—V rhnika!
Ivan Koštial
Novomeški priimki leta 1515
V svoji »Zgodovini Novega mesta« (1S9I) ugotavlja I. Vrhovec (str. 67.—68.), da je imelo leta 1515. le 98 hišnih posestnikov v Novem mestu (izmed 272) slovenske priimke; med temi 98 priimki pa so bili le 4, ki so bili še leta 1915., torej čez 400 let, zastopani med Novomeščani; N o v i n a , R e c e 1 j, Š e p e c, 1! o š t a n (po zapisku v vicedomskem arhivu: Nouina, Rezell, Schepitz in Roschtan). Zdi se, da so prišle pred letom 1515. rodbine Recelj iz. šentjernejske, Roštan iz mirenske, Šepec iz brežiške župnije, Nevina pa iz ribniške dekanije.
Ce se sodi po slovenskih priimkih drugih hišnih posestnikov iz leta 1515., so prišli: iz š m i h e 1 s k e fare Šetina, Mikec, Godec, Knafeljc (pisano »Kneyfflitz«); iz
preče n s k e Somrak, Drenik; iz belocerkevske Skrobut; iz m i r n o p e š k e Zorč; iz šentjernejske Bobič, Šinkovec, Župan; iz kostanjeviške Starec in Zrimšek; iz raške Šiško; iz krške Škrbina; iz selniške Ivec in Kočevar; iz banjeloške Cetinjski, ki je naveden v ponemčeni obliki Zethiner; iz st iške fare Grabnar in Škrjanec; iz višenjske Zajec; iz trebanjske dekanije Seiko; iz ribniške dekanije Petelin, Močnik. Mar(e)n, Hrovat; iz litijske dekanije Dobravec, Hlebec, Jamšek; iz raznih dolenjskih krajev (ki jih ne morem bliže določiti) Lipec, Goljuf, Grivec, Juriha, Janželin.
Z Gorenjskega so prišli: Detelja (iz moravske
S kapiteljskega hriba je prisopihal fantič in stekel med dijake. Da Jeniča že ženo v mesto in da je zvezan, hudo raztepen in ves razkuzman.
Dijaki so umolknili in se poskrili za drevje in grmovje ob cesti.
Komaj se je oskrbnik zadosti približal s svojimi, so dijaki bušili na piano in se med velikim vpitjem zakadili prednje.
»Spustite Jeniča, ob tej priči ga spustite,« so vreli. »Kaj je storil, da ga vežete kakor razbojnika?«
Gonjači so se zaman ozirali po oskrbniku. Malopridnež je precej sprevidel, kaj bo, in se je brž pomešal med ljudi, ki so se motali za dijaki.
»Veleli so nam, naj ga primemo, da pojde v vojščake,« so se dedci izgovarjali. »Ce ni kaj prav, se obrnite do prošta!«
»Burovži sužni, vi se obrnite, od koder ste tako pokorno priklamali!« so se dijaki s palico zagnali vanje.
»Saj nismo radi,« so se gonjači odmikali; »veleli so nam, ne moremo pomagati.«
»Upri se, če veš, da ti je povelek zoper voljo!« so dijaki vpili. »Upri se, ne slušaj in ne spravljaj v nesrečo domačega človeka!«
»Vraga so bo upiral takle butec!« so se tudi meščani posmehovali, »še lastno mater bi zvezal in izročil biričem, če bi mu kdo le velel!«
Možem, ki so res neradi storili, kar jim je oskrbnik velel, ni bilo do rvanja; tudi sram jih je postajalo sredi vreščečih ljudi. Tako so se res obrnili in. razgubili vsak v svojo stran.
Dijaki so Jeniču brž prerezali motvoz na rokah in ga urno odvedli v fračiškovski samostan, ker so vedeli, da bo samo tam zadosti na varnem, dokler pater prefekt ne iztoži zanj dijaških pravic in mirne svobode.
Tudi meščani so se razhajali.
»Ha, tak poglejte ga no, Puglja oblastnega, kako urno ti mošnja proti kapitlju,« so nekateri kazali za oskrbnikom, ki je skoraj tekel po ozkih in strmovitih ulicah.
»Aha, pa se je le obrisal- za lepo Jeničevo sestro!«
»0, že nekaterikrat ga je z burklami podila, če je le preveč rinil za njo.«
»In zdaj iji je hotel takole vrniti.«
»Da ga le sram ni, sram!«
Linhart, Kuralt in Slabe so stali ob strani in se smehljali. Dogodek jim je bil prenagel in prekratek, niso precej vedeli, kaj bi o njem rekli.
»E, prav všeč so mi takile fantje!« se je Kuralt naposled zadovoljno nasmehnil. »Uprli so se krivici, nikomur nič hudega prizadeli in vendar zmagali.«
»Mladina se budi,« je Linhart sam vase mrmral, »ljudstvo podira oltarje starih malikov, zanja lepega, novega dne vstaja.«
Slabč je molčal. Nejevoljen je bil sam nase in kakor sram ga je bilo, ker je tako mirno gledal, ko ga je ob dijaškem metežu srbela roka, da bi udaril, udaril.
V mestu sta gospoda potlej šla svojo pot, Slabe pa svojo.
Mahnil jo je v znano krčmo, da bi prenočil,
»Jutri pa se udarim z glavarjem in z vsemi njegovimi biriči, če bo treba!« se je veril, ko je legal spat.«
* * *
Slabč je tisto noč skoraj vso prebedel. Hude skrbi so mu podile spgnec, misli so uhajale domov. Premetaval se je na postelji, čakal dneva in preudarjal, kako mu bo govoriti pred mogočnim okrožnim glavarjem.
»Ha, natrobim mu jih, da bo gledal kakor zaboden vol!« je sklenil in nekoliko zadremal.
Kmalu dopoldne je šel. V veži glavarjeve hiše mu je pot zastopil oblasten služabnik:
»Stoj, teslo kmečko, kam blodiš?«
»Kaj ti je, metla pisarniška, tako govoriti s poštenim možem?« je Slabfe stopil tikoma predenj	in	ga	tako
grdo pogledal, da se je metla strahoma	odmaknila.	»Do
glavarja hočem ,samo povej, katera vrata naj odslonim.«
»Tako? Do glavarja?« se je metla že čisto upognila. »Zakaj bi rad prav do njega?«
»Ali je to tebi vedeti?«
»Povedati moram pisarniku, ki je v prednji izbi, sicer te ne spusti noter.«
*Kaj je glavar samo zanj in ne tudi za nas, da ne bi smeli do njega, kadar nam jo treba?«
Oni je molče privzdignil ramo in pogledal proč; ni se več upal po svoje besedičiti z odločnim možem.
»Tak pa reci, da se mi je z glavarjem meniti o pravicah in krivicah graščaka v Soteski,« se je Slabe nekoliko podal.
Služabnik je tiho zažvižgal in počil s prsti.
»Dosti se upaš,« je rekel, stekel po hodniku v neko sobo in mu velel, ko se je vrnil: »Tja noter pojdi!«
Slabe je močno potrkal, na široko odprl in vstopil.
Za mizo ob oknu je po papirju z gosjim peresom praskal suhljat človeček in se še ozrl ni po Slabetu.
Ta je sredi sobe obstal in razločno hrknil.
»Kaj bi rad?« je tintomazec revsknil čez ramo.
»Ali vam ni povedal mož, ki že v veži vsakogar oblaja?«
»Tak res? Kar do glavarja bi rinil? In s pritožbo, kajne? Saj te ne bo poslušal, drugih skrbi ima čez vso glavo, s kmeti se ne utegne meniti.«
fare), Osel (iz mengeške ali vodiške fare), Medja (iz Bohinja), Mikelj (iz Kamne gorice).
S Štajerskega: Preprost (iz celjske okolice), Lešnik (iz Slivnice pri Mariboru ali od Device Marije v Puščavi), škorec (iz fare Sv. Petra na Medvedjem selu), Ručman. — Z notranjskega; Špehek (iz Starega trga ali Loža). — Z Goriškega: Hvala (iz Šebrelj, Vdlč, Tribuše ali Podmelca), Vodopivec (iz Kamenj pri Šempasu).
Seznam hišnih lastnikov navaja tudi nekaj priimkov, ki jih nikjerdrugje ni najti, razen v Novem mestu: Negibal, Ostavica, Grilica, Barigličar, Yschwarien, Ysti-schka, Tschimtschitsch, Syent6ch, Gobruna, Nunez i. dr.
— Neslovenski priimki, ki jih je leta 1515. okrog 170, kažejo, da so se njihovi nosilci bili priselili iz sosednih nemških, italijanskih in furlanskih dežela, a tudi s Kočevskega.
Nekoliko drugačno sliko dobimo iz uradnih' spisov mestnega svčta iz druge polovice 18. stoletja. Iz raznih dolenjskih župnij so prišli: Penca, Zalokar (»Salla-chor«: Št. Jernej), Smrekar (škocijan pri Raki), Kocijan (Dragatuš ali Št. Jernej), Ovniček (Stopiče), Sekula (Podgrad), Gorenjec (Šmarjeta ali Raka), Brezovar (Mirna peč), Perovšek (Stična), Skubec (Višnja gora, Polica ali Stična), Papež in Nachtigall (žužemberška dekanija), Žitnik, Lampič in Potokar (Šmarje), Mirtič (Dvor), Košak
(Polica), Košir, Gregorič (ribniška dekanija), Zurc (Št. Vid), Janežič (Polica ali Višnja gora), Ahlin (Žalna ali Višnja gora), Maček (Šmartno pri Litiji) ild.
Z Gorenjskega so se priselili; Triller (Škofja Loka), Germ (Bohinjska Srednja vas), Merjasec (Smlednik), Kocijančič (Bled, Gorje, Brezje), Banko (Kranj), Polec (Moravče), Bertoncelj (Selška dolina), Kalčič (Trboje ali Moravče), Govekar (Oselice ali Smlednik), Peer (Kropa ali Železniki), Šlibar (Kamna gorica), Sparavec (Duplje), Hribrnik (Žirovnica ali Hrib, ozemlje, na katerem so bili naseljeni Korošci), Raznožnik (Zavra-tec ali Ižgorje) i. dr. — Z Notranjskega je menda prišel Valenčič (Trnovo ali Šmihel na Krasu).
Branko Rudolf
Pogled ris favno Dolenjske
Pregled suhozemne favne
Turistično toliko zanimivo Dolenjsko uvrščamo po večini po njenih značilnih zastopnikih živalstva k osrednji planinski zoni (po dr. Jovanu Hadžiju), t. j. večina živalskih vrst pripada brez dvoma alpskemu svetu, čeprav ima (po p. Janezu) le njegov manjši del, severno od črte Stična—Novo mesto, izrazito predalpski značaj. Vendar pa Dolenjska sploh nima visokih gorstev, večinoma jo pokriva hribovje z oblimi, zategnjenimi konturami, ki so tako značilne za njeno pokrajino. Tudi posamezne gore nad tisoč metrov na pokrajini ne izpre-mene mnogo; ta hriboviti, a nizki svet za živali visokih alp nikjer ni primeren. Južni del Dolenjske pripada kraškemu svetu z vsemi njegovimi posebnostmi, ki so tukaj posebno poudarjene. Ta del ima zelo mnogo jam, a tudi izrazitih vrtač, ponornic, bruhalnikov in požiralnikov. Kras je obrasel; ves značaj Dolenjske pa je torej alpsko-kraški. Na jugovzhodu prehaja Dolenjska postopoma v zapadno, primorsko zono, na vzhodu pa se »izgublja v nižine«, t. j. počasi prehaja v nižinsko oblast. Zanimiva je pa tudi starejša razdelitev dr. Hadžija, po kateri je pripadala večina Dolenjske panonski oblasti, manjši, zapadni del pa posebni slovenski-kraški, pri čemer bi šla meja približno pri Semiču, tako da bi pripadalo Novo mesto nižinskemu pasu kakor tudi Metlika, Toplice, Dvor in Grosuplje. Črnomelj, Kočevje, Ribnica in Velike Lašče pa naj bi pripadale kraškemu primorskemu svetu. Obe razdelitvi sta pomembni, za nas naj velja druga in konstatiramo, da je Dolenjska v glavnem alpska, da pa prodirajo vanjo tudi zastopniki nižinske in zastopniki primorske favne.
Ti južni, sredozemski elementi so v favni Dolenjske posebno zanimivi, ker odgovarjajo vsemu značaju pokrajine. Popotniku, ki od drugod iz Slovenije prispe v Novo mesto, se zdi. da je prispel nekam na jug, in sicer mnogo bolj, kakor to odgovarja geografski legi. Prelivajoče se barve neba, oblike oblakov in baržunasta črnina nočnega neba — vse to Človeka v neki malo opazni, a vendar izraziti meri spominja primorja. Zoologa ti zunanji, bolj čustveni znaki ne varajo. Kmalu opazi neko količino zanimivih, sredozemskih tipov žuželk, vzdolž Krke pa ptice, ki prav tako spominjajo morja.
Sesalci
Osnovni značaj Dolenjske je kljub temu seveda alpski. Alpska Dolenjska imponira celo s svojimi velikimi sesalci, predvsem z medvedi, ki jih drugje v Sloveniji ni. Vendar pa se medvedi na splošno držijo svojih kočevskih gozdov, iz katerih od časa do časa izlete. Redki so volkovi. Po zatrdilu lovcev se n. pr. v novomeški okraj pri-
»Poslušal me bo, ker ve, da je za to tul« je Slobe odločno in trdo stopil naprej. »Cesar ga je postavil tudi za kmečke ljudi!«
»Kar meni povej,« je peresar govoril že prijazneje. »In hitro. Čas je drag, ti mi ga najbrž ne plačaš.«
»Res je, prav nič ne izpulite iz mene, a do glavarja pridem, sicer stopim v Ljubljano, odkoder že dopovedo yam in glavarju, čemu sta tu.«
Uradniček je poskočil, ustrašil se je moškega kmeta; po prstih je brž stopil v glavarjevo pisarnico.
Ivan Nepomuk Ursini grof Blagaj, glavar za dolenjsko okrožje, je bil tisto jutro ves sršenast. Razdražen je po mizi predeval debele spise in se držal, kakor da mu ves svet smrdi. Grde volje je bil in gorko jezen. Davi je nadenj že prav zavred prisopihal hudi gimnazijski prefekt in mu nadrobil gorkih kozjih molitvic, Češ da se pritoži do same deželne vlade v Ljubljani, če om glavar, ki ga je cesar postavil tudi za varuha novomeške gimnazije, prav precej ne prisuče kapiteljskega oskrbnika, da si le-ta ne bo do dijakov lastih pravic in oblasti, ki mu ne gredo in ne gredo...
Ha, kako naj ga prisuče on? Saj je proštov. A prost j« nerodnežu že snoči s hudo kaznijo izgnal hudiča, k^ mu je preveč grel noro kri. Oskrbnik Pugelj ne bo vec stregel po srčku Jeničeve sestre. Prav se mu godi. Ali mu je tega bilo treba? Kakor da ni zadosti drugih, malopridnih in zijalastih bab, ki so že vse zapisane peklu!
In zdaj naj se on, okrožni glavar in plemeniti grof, izgovarja takile ponosljani kuti in naj zravnava, kar skrivijo preoblaslni oskrbniki in njihovi slepi gospodarji? O, pojahal vrag prefekta in njegove ljubljenčke dijake, slepi kapitelj in norega oskrbnika!
klatijo menda vsakikrat iz sosednje Hrvatske. Risa seveda tudi na Dolenjskem že davno ni več. Precej številen je jazbec, ob vodah pa tudi vidra. Različne druge kune, lisice in divje mačke menda niso mnogo številnejše kakor drugje po Sloveniji. Dovolj Ceste so divje svinje. Sicer pa so dolenjska lovišča sploh dobra, srn in zajcev je mnogo. Dolenjski polhi so znani celo iz leposlovja, toliko zaslužka, kakor svojčas, pa lovcem kljub številnosti ne donašajo več. Pogoste so škodljive vodne podgane, izredno številni pa tudi ježi, ki se na svojih nočnih izletih večkrat sprehajajo po samem Novem mestu.
Ptiči
Dolenjske ujede se po impozantnosti na splošno ne morejo meriti z gorenjskimi orli. Največji je gost iz nižinske zone, plešec (Gyps fulvus), ki pa se pojavlja redko. Kakor drugje po Sloveniji nahajamo jastreba, kanjo in sokola-škrjančarja, posebno značilnost pa dajejo dolenjski pokrajini majhne dnevne ujede, drzni skobci, predvsem pa zelo številne, krasno jadrajoče postolke in ni nikakšno naključje, da se pojavlja postovka tako pogostokrat v verzih Belokranjca — Otona Zupančiča.
Med sovami so očitno pogoste: uralska in pegasta sova, mala uharica, čuk in skovik. Veliki in mali divji petelin nista posebno pogosta, značilna pa je kotorna (Caccabis saxatilis), ki je kraška ptica. Vsekakor pa moramo omeniti tudi slavce, ki so številni in žgolijo Novo-meščanom naravnost v okna, ne da bi se mnogo brigali za mraz ali meglo, ki vstaja iz Krke.
Silno bogata je favna ptičev, ki so po svojem življenju vezani ob vodo, kakor močvirniki, pobrežniki ali galebi. Zelo pogost ptič je vsekakor mali pondirek (Po-dicipes fluviatilis), znan izvrsten potapljač, ki ostaja povprečno 20 sekund pod vodo in se potem pojavlja često že čisto na drugem kraju reke. Že na Ljubljanici je pogost, po Krki pa plava neženirano skozi vse Novo mesto. Mnogo je različnih rac (n. pr. regljec, raca žvižgalka itd.). Na morje spominjajo galebi in — kljub latinskemu imenu (Sterna fluviatilis) — tudi ribiči (čigre). Nekateri teh ptičev so doma ob severnih morjih, tako govnačka (Ster-corarius parasiticus) in slapnik (Urinator lumme), ki ga včasih ujamejo pri Otočcu, romantično lepem starinskem gradiču sredi Krke, ki slovi radi obvodnih ptičev. Nadalje so pogosti mala čaplja, siva čaplja in škurh, zgodi se, da prihajajo tudi štorklje, ki bojda ponekod na Dolenjskem celo gnezdijo, včasih pa ujamejo tudi kakšnega žerjava ali žličarko. Pri Otočcu se pojavlja včasih veliki morski vran (Phalacrocorax carbo), izrazit zastopnik nižinske zone pa je kulik ali prilivka (Oedicnemus crepitans),
Jezen je počil spis ob mizo, vstal in zakoračil po prostorni pisarnici.
Kar ti je tiho vstopil pisar in ponižno povedal, da je zunaj neki mož, ki se hoče pritožiti zoper Sotečana.
»Na miru me pustite — ven ga poženite!«
»Premilostni gospod grof, ponižno povem, da sem ga že podil, pa dedec ni tak, kakršni so drugi kmetje: uprl se je in mi zapretil z ljubljansko vlado in s cesarjem.«
»Kdo vam je velel brez moje volje odganjati človeka, ki hoče do mene?« se je glavar drl nad svojim pisarniškim hlapcem. Hm, ali ni mogoče, da je mož v prednji sobi kak preoblečen mogočnik, ki takole voha in tiplje, kako se izpolnjujejo nove cesarske postave? Kaj bi sicer tako trdno in možato postavljal hude besede? Ne, navaden kmet že ni mož, ki se nič ne boji pisarniških ljudi... »Naj pride precej noter!« je ukazal in v strahu in skrbeh spet sel za mizo. »Tudi cesar, pravijo, hodi takole vohunit,« je v mislih že trdno verjel, da kmet, ki zdajle vstopi, ni kmet.
Slabe se je moško nstopil predenj in mu povedal, kdo je in po kaj je dopotoval z daljnega doma.
Glavar, srednje velik, debel gospod zabuhlega in rdečega obraza, se »je že upokojil od strahu, saj je vrne , da ima pred seboj res domačega človeka. Sam ni vedel zakaj: sprva ga je poslušal čisto mirno.
»Ali graščak ve, da si se namenil k meni?« je naposled zarohnel.
»Če bi bil zvedel, ne bi tu stal zdajle jaz: hudič je, nikogar se ne boji, zaprl bi me bil!«
»Zapreti te dam tudi jaz, da boš vedel, kako se ti je vesti po cesarskih pisarnah!«
»Le, kar zaprite me, samo poslušajte prej mojo tožbo in preskrbite, da se ne bo več godila krivica meni in
dolgonog, po telesu nekako pol metra velik ptič, ki so ga leta 19Q5. ustrelili ob Krki. To je prav za prav stepski ptič, ki je navadno jako previden. Ce mu preti nevarnost,
so važne pri pranju s Persilom!
1. Na 3 vedrice (25—30 litrov) vode se vzame 1 zavitek Persila.
2. Persil se raztopi vedno v hladni vodi.
3. Perilo naj se kuha XU ure.
Pazite vedno na to in dosegli boste perilo belo kot sneg, desinficirano in nepoškodovano.
drugim v naši gospoščini in da se bodo prav do kraja izpolnjevale nove cesarjeve postave!«
»Katere nove postave?« je že za spoznanje mirneje vprašal.
In Slabe mu je začel praviti, da Sotečan pobira prevelike davščine in krivično desetino; brani kmetom, da bi lastninsko ravnali s svojim svetom; za vsak nič pesti človeka in ne pusti, da bi se ženili po svoji volji. »Vse to je zoper nove cesarjeve postave,« je poudarjal. »Cesar je z njimi hotel pomagati kmetu, takle graščak pa se napihuje, kakor da zanj ni cesarja in njegovih postav!«
»Vedi ga Bog, ali je vse res, kar pripoveduješ,« je glavar renčal, pa ne več tako grdogledno. »A ti bi nemara vendarle rad, da ga zgolj na tvoje besede udarim s kaznijo, kajne?«
»Ne skrivite mu lasu, samo do pravice nam pomagajte, sicer pojdem do samega cesarja.«
»Pa ne, da bi bil ti tisti, ki je ono leto pisal cesarju?«
»Samo, da pisanja ni v roke dobil cesar sam. Pisarniški ljudje so mi izmodrovali odgovor, ki ni bil za nikamor.«
»Da te vrag!« ga je glavar debelo gledal.
»Zdaj pojdem, če bo treba, do cesarja sam, da mn naravnost povem, kako se izpolnjujejo njegove postave.«
»Kaj naj storim, dokler ne zvem, kako prav za prav je?« se je glavar spet ustrašil.
»Kar velevajo nove cesarjeve postave, saj jih poznate.«
»To ni tako lahko. Pisarniških ljudi bi moral poslati v Sotesko, da se preverijo o pravičnosti tvoje tožbe. In to je drago.«
>Ne veni, kaj se vam zdi še potrebno,« je Slabč dejal in pozvenčal z goldinarji, ki jih je imel v mačku za
ne vzleti, temveč se potuhne in odbrzi na svojih dolgih nogah do prihodnjega skrivališča. Na splošno: Daleč potujoče ptice spajajo v alpski Dolenjski primorsko in nižinsko zono.
Plazilci in členonožci
Plazilska favna ne kaže velikih posebnosti, čeprav je po številu posameznikov bogata. Modras je očitno mnogo bolj pogost kakor gad, med nestrupenimi kačami pa gož, •belouška, smokulja in kobranka, zelo redka je izumirajoča močvirska želva.
Nenavadno zanimiva je favna kopnenili členonožcev, med katerimi najdemo več južnjaških tipov, tako razbojniško kobilico bogomoljko (Mantis religiosa), ki sega sicer na sever do Kuma in Šmarne gore, ki pa je na Dolenjskem vendar mnogo bolj pogosta, kakor se to običajno misli. Okrog Trebnjega in v Beli Krajini je n. pr. zelo dobro znana tudi šolski mladini. Izrazito južnjaška oblika pa je tudi škržat, ki je po podatkih posebno pogost okrog Trebelnega, kjer mu pravijo »kosec«. Med pajkovci je razen majhnega karpatskega škorpijona dovolj pogost tudi mnogo večji italijanski (Euscorpius ita-licus). Južnjaški kraški vtis pa delajo tudi nenavadno veliki glomeridi, ki jih drugje v Sloveniji ni.
Metulji in hrošči
Za proučavanje dolenjske favne metuljev si je stekel velike zasluge svetnik Julij Bučar, ki je umrl leta 1919. Spisal je knjigo »Slovenski metuljar« in nabral veliko zbirko. Nekatere redkosti je našel on edini na ozemlju bivše Kranjske, tako Vanessa L-album in vrsto Larentia unangulata, ki jo je s pravo lovsko strastjo ujel leta 1911. pod gradom Luknjo pri Prečni. S posebno vnemo je proučeval Kum in Gorjance. Znamenite njegove najdbe so še: Pieris manni M., Vanessa xanthomelas Esp., Odezia tibiale v. eversmanniana H. S., vsi trije na Gorjancih, in Gaophos variegata Dup. pri Novem mestu. Ilolj pogoste vrste so Neptis aceris Lepechin, Neptidia major na Gorjancih in Colia myrmidone okrog Novega mesta. Lokalna forma vinorodnih krajev je Thais polyxena.
Posebne obdelave pa zasluži udomačeni tujec, veliki in lepi japonski prelec Saturnia pernyi var. yamamayu. Graščak Mach, posestnik na Malem Slatniku pri Novem mestu, ga je uvedel leta 1867. (po Hafnerju, po Brehmu leta 1866.).
Gosenice je hranil s hrastovim in gabrovim listjem. Ni bil edini. Po njem je gojil le metulje tudi Slovenec Clarici, graščak na Zalogu. Reja metuljev očitno ni prinašala dobičkov, medtem pa so se udomačili in se v naslednjih desetletjih razširili daleč na sever. V letih 1925. in 1926. so se pojavili v množicah v Trbovljah in Zidanem mostu, leta 1926. sem jih pa videl v Celju. Njihove bube so zelo značilne, kosmate in rumene barve.
Med hrošči je omeniti številne kozliče, med njimi je veliki strigoš (Cerambyx cerdo). Mnogo je različnih, brzcev, največji je orjaški krešič (Procenta gigas), ki pa tudi drugje v Sloveniji no manjka. Brzec Carabos croa-ticus var. carniolicus je značilen za samo Dolenjsko.
Zelo zanimiv bi bil opis kopnenili polžev, vendar bi pa zahteval specialista. Prav v polžji favni se da konsta-tirati meja med kraškim in ostalim ozemljem Dolenjske. >Helix hirta Mke. sega od hrv. Primorja do Kočevja.«: (Vodnik po zbirkah nar. muz.) V ostalem je dobršni del Dolenjske s svojo vlažno klimo pravi polžji paradiž, tako lezejo n. pr. v udorih kraških jam zaklepnice (Clausilia) kar pri belem dnevu, česar drugje ni pogosto videti. Gozdni lazarji pripadajo rdeči variaciji, izredno mnogo pa je škodljivih poljskih slinarjev, tako da jih ljudje po Novem mestu nabirajo ponoči z lučjo iz vrtnih rastlin.
Omembo vredni pa so tudi dolenjski deževniki, ki so — na veselje ribičev — za slovenske razmere čisto nenavadno veliki. Ne vem pa, ali gre tu za posebne vrste.
pasom; »vem le, da se taki stroški poravnavajo iz državnega denarja ali pa iz mošnje tistega, ki tožbo zgubo.«
Glavar je slišal pesem goldinarekov in se molče smehljal Slabetovi mod rij i.
»Mislim, da bi bilo že zadosti, če bi graščaku poslali tako pisanje, da bi ga upognilo,« je Slabe poprijemal. »Ko bi sla [toslali precej, se jaz ne bi krčil za nekaj goldinarjev, samo da bi graščak prav urno pod nos dobil tisto pisanje.«
Segel je v mačka in na mizo položil pest dolginarjev: »Za potne stroške.«
Glavar je z očmi hlastnil po njih in se nasmehnil.
»če že res hočeš, pošljem jutri sla,« jo dejal in gol-dinarčke posnol v miznico. »Ti sam skrbi, da sel že opravi, preden se domov vrneš ti. Graščak bi te utegnil kaj priviti, ker mu nisi povedal, kam si se namenil.«
»Po novih postavah njemu to nič mar! Tudi to, prosim, postavite v pisanje!«
Moško se je zahvalil in šel. Uradnika v sprednji sobi še pogledal ni, pisarniški metli v veži pa je pod noge vrgel goldinar.
»Da mi drugič tako grdo več ne oblajaš Človeka, ki si pride pravice iskat!« je še dejal in stopil na cesto.
Misli so mu šinile domov, a v ušesih je še imel glavarjev svet.
»Kar v Mali Gaber pojdem,« je sklenil; »od ondod pozvem, ali je glavar že podkuril Sotečanu.«
In je šel in je zvedel, da je zmagal.
VcipcavtiaiU sc na i/sccUžcu/m Icangtes itfywsb/a v
Favna Krke
Dr. Munda piše: »Krka je pristna kraška voda, ki teče skoraj povsod mirno, tiho in krotko.« Strmec je velik, toda v zgornjem toku ga zadržujejo naravni, niže Žužemberka pa umetni pragovi. »Le na dveh mestih nalikuje črez pečine drevečemu hudourniku.« (»Vojvodina Kranjska« 1902).
Na splošno je torej Krka mirna, globoka reka, katere dno je pokrito z gosto obraslim glenom. V slikovitih zavojih teče med zelenimi bregovi, njen mirni tok pa prekinjajo pragovi oziroma jezi. Za ribarstvo je ugodna, ker nudi različnemu živalstvu obilo hrane. Na splošno sicer vzdržuje (po Mundi) poleti in pozimi zmerno toploto, vendar pa je treba konstatirati, da je le precejšnja razlika med nizko poletno Krko, ki se med jezovi skorajda ne premika in med divjo, v dežju nabreklo reko. V navalu sivorjave vode takrat skoraj ni mogoče razločiti jezov in krotka Krka postaja nevarna. Mimo Novega mesta preteče ob nizkem stanju vode 1.1-2 ni" na sek., ob visokem pa 240-2 m® na sek.! Razlika je zelo značilna.
•Krka ima vodo, ki je običajno rjavkasta od delcev gline in zelena od mnogih različnih mikroskopskih rastlin. Pri Novem mestu sem vedno z lahkoto našel lično enostanično algo, ki se imenuje meseček (Closteriuni) in ki je sicer značilna predvsem za močvirne vode. Dno Krke pa je v resnici tako, da zelo spominja na močvirje; glen, ki ga pokriva, na mnogih mestih smrdi. Če zariješ veslo v tak glen, vstajajo mehurji močvirnega plina metana. V gosto poraslem dnu koreninijo rogatek (Cerato-phyllum), dristavec (Potamogeton), a tudi račja zel (Elodea canadensis) v dolenji Krki ne manjka. Jezov pa se drži v gostih blazinah vodni mah mokričnik (Fonti-nalis antipyretica). Vodnega živalstva vseh vrst je na pretek, temu primerno je Krka tudi bogata rib.
Pri tem ima Krka prav posebno favnistično obeležje. Če zasledujemo reke od izvira do izliva, moremo navadno (po Mundi) na njej razlikovati posamezne odseke, Iti
Novo mesto v snegu
ustrezajo ribam, živečim v teh predelih. Najbližji izviru je postrvji pas, kjer je vodilna riba postrv, in lipanski pas z lipanom, oba skupaj pa tvorita salmonidsko vodovje; nato prehajamo v vodovje mrene s ščuko, črnovko itd., potem pa v vodovje ploščiča, kjer se je voda že popolnoma umirila in kjer se pojavljajo ploščič, som, okun itd.
Krka kot prava kraška reka teh odsekov ne pokazuje ali vsaj čisto nejasno. Naravnost presenetljivo je, kako se v njej izpremešajo tipi, ki so značilni za hitro tekoče s takimi, ki jih drugače srečamo le v lenih vodah. Sicer nahajamo tudi v Krki v zgornjem toku mnogo postrvi, v spodnjem pa somov, vendar žive v neposredni okolici Novega mesta vse mogoče ribe. Poleg postrvi (domače in šarenke), sulca in lipana živi ščuka, poleg oziroma blizu njih pa mrena, klen, bolen, platnica, podust in som. Kot že omenjeno, prevladujejo v dolnjem toku po množici posameznikov ščuka in som, v izlivni progi Krke pa lovijo tudi smrkeža, okuna pa tudi še kakšnega smuča. Strokovnjaki poročajo, da jo somov vedno manj, odkar je Krko leta 1882. opustošila račja kuga, zgodovini pa pripada menda menek, velika in okusna, na videz somu podobna riba, katere je danes še mnogo v Bohinjskem jezeru. Profesor Franke jo pa na svojem ribarskem zemljevidu navaja tudi še za Krko. Ribiči se menda še spominjajo, zelo čudno pa je, da pravi šolska mladina »menek« — kapeljnu.
Posebno obdelavo pa zasluži spet udomačeni tujec, tako zvana šarenka, amerikanska postrv, ki so jo iz ribar-skih ozirov prenesli v Evropo. V Slovenijo jo je prvi prenesel Franke v letih 1890. in 1892. Šele nedavno (1.1985.) pa je dr. Mršič spet konstatiral, da gre tu prav za prav za dve skupini vrst. Starejše pošiljke rib pripadajo tipu Trutta sliasta Jordan (prava šarenka) iz Mc. Cloud Iti-verja v Kaliforniji, poznejše pa gotovo tipu Trutta iridea Gibbon (»jekloglavka« — eteelhead trout) iz Klamath oziroma Rogue Riverja, včasih je šlo tudi za bastarde med obema. Oba tipa se čisto jasno razlikujeta. Po Mršiču pa se je v Jugoslaviji še ohranil čisti tip Trutta shasta, kar predstavlja zoološko redkost. »Šarenke« v Krki odgovarjajo po vsej priliki prvotnemu tipu »shasta«. Ta šarenka v ožjem smislu se je pokazala bolj odporno kakor »jekloglavka« in že celo kakor bastardi.
Kakor višja favna, tako pokazuje tudi favna nevretenčarjev mešanico tipov hitro in počasi tekočih voda. V Krki in pritokih so školjke manjše in •/. debelejšo lupino: Limo gangraenosus in večje s tanjšo: Pseudanodonta complanata. Vodni polži so v Krki zelo številni. Ob jezovih je zelo pogost Theodoxis danubialis, pisani čolniček s plosko lupino, kakršnega imamo sličnega tudi v Savi in Savinji, nato bunkavec (Amphimelania Hollandri), zelo pogost je tudi lisasti stolpič (Fagotia esperi), malo manj, pa izrezano »Šilce« (Hemisinus acicularis). Razmeroma redka sta majhni prilepek (Ancylus fluv.) in roženi svitek (Planorbis).
Razen tega se po podatkih nahajajo v Krki zastopniki rodu Lartetia (gracilis in hauffeni), razne vrste gen. Lithoglyphus (servainianus in kusterianus) in Lithogly-phoides sadlerianilS. Ob izviru Krke živita Lithoglypluis prasinus in Bythinella robičii Cless.
Žuželke so v Krki zelo številne. Včasih vstajajo iz nje silni roji enodnevnic, ki pripadajo različnim vrstam. Zelo pogosti so kačji pastirji, predvsem veliki (Aeschna grandis) in modri (A. cyanea). Mnogo je ličink mladoletnic, ki si delajo tulce iz kamenčkov in različnih drugih snovi. V Krki živi mnogo pripadnikov vrst Limnophilus, Stenophylax in Sericostoma. To zadnjo vrsto je lahko spoznati, ker ima precej gladko, nekoliko zakrivljeno hišico oziroma tulec.
Raki
Kakor poroča Šulgaj v svoji monografiji (Naš potočni rak), so Dolenjci pred račjo kugo pojedli in celo izvažali silno mnogo rakov-jelševcev. še danes kažejo ponekod kot posebnosti preparirane ostanke velikih rakov iz Krke — za naše pojme so bili pravi orjaki. Vse to pa pripada na žalost zgodovini. Kuga je račji zarod temeljito uničila, nekateri poznejši poskusi zopetne nasaditve pa do zdaj niso imeli zadovoljivega uspeha. Tem večje pa je v Krki število nižjih rakov, drobnih samookov, vodnih bolh i. dr., ki pa so izborna ribja krma. Zanimive so postranice iz Krke. Ta nižji rak, ki se postrani odriva, je sicer splošno razširjen, običajno pa potrebuje zelo mnogo kisika in v neprezračeni posodi kaj kmalu pogine, postranice iz Krke pa v zelenem akvariju brez posebne nege preživijo mesece in mesece. Živalica hitro tekočih voda se je tukaj navadila na manjšo količino kisika.
Na koncu naj še omenim, da čaka Krka še mnogih' raziskovalcev in da je prav tako zanimiva in bogata kakor lepa. Znani angleški diplomat in publicist Sir David Bruce Lockhart je lovil postrvi v gornjem loku in zapisal (v knjigi »Itetreat from glory«), da je Krka ena najlepših rek, ki jih je kedaj videl in to v ribarskem kakor v estetičnem smislu. In Sir David je prepotoval zelo mnogo sveta.
Pogled na favno jam
Dolenjske jame bi zaslužile posebne obdelave in specialista-jamarja, ker so zelo številne in vsebujejo vrsto posebnosti. Naj se tukaj omejim na nekatere najpogostejše in deloma tudi laiku znane oblike, prav tako kakor na nekatere dolenjske posebnosti.
Splošno znana žival naših jam je človeška ribica, ki jo nahajamo na našem ozemlju v štirih različkih. Med deseteronožnimi raki pa je posebno znamenit Troglocaris schmidti Dorm., pravi prebivalec podzemskih voda, popolnoma bled, ker je brez pigmenta in slep. Zanimiv je, ker je prvotno po vsej verjetnosti morska oblika. Trav slični kakor že omenjeni raki-postranice, le precej večji, bledi in slepi so zastopniki vrst Niphargus (stygius, orcinus in puteanus). O teh zelo razširjenih jamskih po« stranicah že celo lahko trdimo, da prav za prav že niso več »jamske«, temveč naravnost zastopniki favne podtalnice. Gainmarus kuščeri Karaman je najden v malem studenčku blizu izvira Krke. Omenjam naj, da je obliko N. puteanus lovil dr. .Taeger ob štajersko-hrvatski meji pri Podčetrtku s posebnimi pripravami iz globokih studencev, da pa nikakor ni gotovo, da isti način lovljenja drugje po Sloveniji ne bi dal istih rezultatov! Pogoste oblike belih in slepih enakonožcev so Asellus cavaticus in vrste Monolistra. Kakor izven jam kočič, tako živi v jamah na suhem bela in slepa oblika Titanethes albus.
Med žuželkami je zelo razširjena bledorjava jamska kobilica z izredno dolgimi tipalkami (Troglophilus cavi-cola), ki je je na Dolenjskem silno mnogo. Seveda se nahaja ta kobilica tudi na ozemlju, ki radi svojih jam sploh ni posebno znano in ki sploh ni kra.ško, n. pr. v neznatni jami na Boču pri Poljčanah.
Posebnost kraških slovenskih jam pa so zastopniki hroščev-brzcev vrst in podvi-st Anophtalmus in Trechus, n. pr. Anophtalmus hirtus, dalje Orotrechus in Aphae-nopidius. »Vrste Anophtalmus so znane doslej samo iz Slovenije in severne Hrvatske.« »Iz volčje jamo na Nanosu je znan slepi Astagobius angustatus I'. Schmidt, ki so ga našli tudi v jami pri Ozlju ob Kolpi, vmes med tema jamama pa nikjer.«. (Oba citata iz »Vodnika po zbirkah nar. muz.« v Ljubljani.) Posebnost kranjskih, posebno dolenjskih jam je rod Aphaobius in posebno še Leptoderus hohenivarti.
Zelo pogost zastopnik naše jamske favne je pašči-palec Chitonius spelaeophilus Hadži, od stonog pa Brachy-desmus sublerraneus.
Nekaj posebnega pa je tudi jamska favna polžev. Slovenija slovi po vrstah Zospeum. Prvega zospea, Zo-speum spelaeum je Rossmaessler odkril v Postojnski jami leta 1835. Podpeč in Dobrepolje pa so dale vrsto Zospeum frauenfeldi Freyer. Zospeum alpestre pa živi tudi izven jam pod suhim listjem. Zospeum obesum pa živi v jami nad izvirom Krke. Naša najredkejša jamska vrsta je Spelaeodiscus hauffeni, ki so ga odkrili v Jami v Duplicah pri Grosupljem. Sicer so ga našli drugače le v širši okolici Ljubljane in sega na Dolenjsko najdalje do Velikih Lašč. (Vodnik zb. N. M.)
V najnovejšem času so požrtvovalni slovenski jamarji odkrili še mnogo oblik, n. pr. gen. Hadžiella, zelo šiljasto obliko Iglica elongata itd. Velike publikacije, ki bi obravnavala njihovo skupno delo, pa za zdaj še ni in je v sedanjih razmerah najbrže tudi še dolgo ne bo, čeprav bi je bilo želeti, ker bi razkrivala intenzivno delo naših znanstvenikov kakor tudi zanimivosti naše zemlje, naše ožjo kakor tudi širše domovine.
Dolenjci! širite »Trgovski list«!
Jože Gregorič
Umetnost Dolenjske
Napisali umetnostno zgodovino Dolenjske in označiti vlogo, ki jo je Dolenjska imela v razvoju naše umetnosti je danes nemogoče dejanje, ker še vedno nimamo zbranega topografskega gradiva. Spomeniki še vedno niso raziskani, ne opisani in datirani. Tisto malo, kar je doslej opravljenega, še ne dovoljuje možnosti, da bi se napisala končna sodba o umetnosti na Dolenjskem.
Pa tudi omejevanje na tako majhen teritorij nam brani ustvariti za umetnostne spomenike Dolenjske enotno razvojno linijo. Dolenjska ni v zgodovini nikoli ležala sredi vodilnih tokov svetovnega umetnostnega trenja, ampak je vedno le sprejemala že izdelane umetnostne forme, ki jim je dodala nekaj svojega. Kako daleč gre ta individualnost Dolenjske v okviru njenega umetnostnega ustvarjanja, si seveda ne moremo odgovoriti. Predvsem moramo razlikovati od domače umetnostne produkcije one spomenike, za katere vemo, da so jih izdelali tujci. To so n. pr. cerkvene stavbe v Stični in Kostanjevici, iz profane arhitekture vsi nešteti gradovi, iz slikarstva predvsem Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu.
Zato moremo zaenkrat napisati samo pregled umetnostnih spomenikov, označiti njih umetnostno pomembnost, jih uvrstiti v ta ali oni stil, in jih opisati, ne moremo pa še govoriti o njih medsebojni odvisnosti, o logičnem irazvoju od najstarejšega ohranjenega spomenika do onih, ki nastajajo pred našimi očmi.
Če pustimo ob strani prazgodovinske izkop n in e, na katerih je Dolenjska izredno bogata, omenjam samo šmarješke, novomeške, mokronoške, stiske in šentviške najdbe, segajo najstarejši ohranjeni spomeniki v romansko dobo.
Od spomenikov romanske dobe
ni nobeden ohranil svoje prvotne podobe, temveč so bili v kasnejših dobah večkrat prezidani. Najvažnejši romanski spomenik je vsekakor triladijska bazilika v Stični, pričeta 1. 1136. Stavba, delo zapadnega, verjetno francoskega umetnika, v listinah se imenuje »Mihael bomo latinus«, je triladijska bazilika s prečno ladjo, tremi apsidami, kupolo nad križiščem in ravnimi, lesenimi stropi. A že v gotski dobi je dobila nov kor, stolp namesto kupole in obok v prezbiteriju. V baročni dobi je bila ponovno prezidana. Tokrat je dobila v vseh ladjah svod, glavna ladja je izgubila svoje svetlobno nadstropje in vsa stavba je bila krita z eno samo streho. Tudi zvonik je dobil novo, baročno streho. S tem je izgubila vse za romaniko značilne oblike. Vendar je danes prvotno stanje dovolj jasno. Na zunanjščini sta bili odkriti stranski apsidi, pod prezbiterijem glavna. Prvotno svetlobno nadstropje je pod streho ohranjeno.
Starejša od stiske je ž u p na cerkev v Š e n t Vidu pri Stični. Fara se omenja že 1. 11.32. Tudi ta je bila v baročni dobi obokana in podaljšana. Župna cerkev v Šmarju ej bila v gotiki nanovo svodena tako, da je dolgo veljala za gotsko stavim. Zanimiva je podružnica v Dragi pri Stični s polkrožno apsido in križnim svodom v ladji.
Spomenik svoje vrste je romanski osnarij v Trebelnem pri Mokronogu, okrogla stavba s križnim svodom in apsido.
Pri farni cerkvi v Kostanjevici sta se ohranila dva romanska portala. Glavni je bogato razčlenjen, stopnjičasto vrezan v steno s po tremi stebriči ob vsaki strani. Stranski je manjši. Njuno zanimivost poveča še ohranjena polihromacija na kapitelih in lokih.
Od romanske plastike ni ničesar ohranjenega.
V ilumini ranih rokopisih pa je stiska rokopisna delavnica ustvarila odlične spomenike romanskega knjižnega slikarstva. Ob razpustu samostana so prišli večinoma na Dunaj. Nekaj jih hrani ljubljanska licejska knjižnica.
Iz dobe prehodnega sloga predstavlja kostanjevi š k a opatijska cerkev edini spomenik sloven-
Kostanjcviea, opatijska cerkev
ske umetnostne posesti. Značilna cistercijanska stavba, za katero so menihi prinesli že izdelan načrt iz Francije, je bila pričeta leta 1234. Cerkev je triladijska stavba z ravno zaključenim prezbiterijem, prečno ladjo in po dvema kapelama ob strani prezbiterija, ki sta odprti v prečno ladjo. Vsa stavba je bila križno obokana. V gotski dobi je bila nasproti prezbiteriju pozidana dvonadstropna gotska kapela in nad njo zvonik. V baročni dobi je bila vsa cerkev dosledno baročno prezidana. Obok, slopi, šilasti loki so dobili baročno obleko. Danes je po večini prezidana zopet v prvotno stanje, kolikor je isto bilo ohranjeno pod baročnimi prezidavami. Po bogastvu skulpturnega okrasja nam nudi primer tedanje plastike.
Gotska doba
V trinajsto stoletje datira križni h o d n i k n n -m o s t a n a v Stični.
V 14. stoletju je verjetno nastala, kasneje seveda prezidana cerkev v Trebnjem. Okoli leta 1365. p a ladja sedanje kapiteljske cerkve v No-v e m mest u.
Iz začetka 15. stoletja sla ohranjena dva odlična spomenika: samostanska cerkev v P lete r jih iz leta 1420., ki predstavlja enoladijsko stavbo s križnim obokom, tridelnimi okni in vrsto 11 opornikov na zunanji strani. Na severu je bil prizidan križni hodnik, ki pa ni več ohranjen. Od leta 1429. pa datira prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, pod katerim je za gotiko nenavadna kripta.
Naslednji spomenik je frančiškanska cerkev v Novem mestu iz leta 1472. Leta 1497. naj bi bila končana Župna cerkev v Št. K u p e r t u , kot pove letnica na fasadi. Cerkev je triladijska stavba z dolgim prezbiterijem, vsa zvezdno oz. mrežasto svodena.
S tem sem podal vrsto najvažnejših gotskih stavb. Števila manjših podružničnih cerkva seveda ne morem navesti. Gotovo pa je, da spada velika večina današnjih cerkva po izvoru v gotsko dobo. Prav te majhne stavbe, ki po svoji arhitekturi ne vzbujajo posebnega interesa, pa so pomembne zbog svojega slikarskega dekorja in nam v mnogih primerih prav dobro ilustrirajo stanje gotskega slikarstva.
Najstarejše so bile freske v cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku, ki pa so danes uničene. Najzanimivejše in umetnostno najbolj pomembne pa so
freske Janeza Ljubljanskega.
Janez je po enotnem ikonografskem načrtu poslikal cerkve sv. Nikolaja n a V i s ok eni pod K n r e -
š č k o m 1. 1443., n a M u 1 j a v i 1. 1456., in n a Ka 111 e n vrhu 1. 1459. Od teh treh je najvažnejša muljavska, ki je ena največjih, po enotni zamisli poslikanih cerkva. V velikem, izredno ugodnem prostoru je mogel Janez srednjeveško ikonografsko, misel uresničiti do najvišje popolnosti. Poslikana je bila vsa cerkev v prezbiteriju in ladji. Na zunanjščini je skoro obvezna slika svetega Krištofa. Za to delo je bil naročnik stiski opat. Razen v tej cerkvi je po naročilu opala slikal tudi v samostanu samem. Lani so bile v križnem hodniku odkrite zanimive freske, od katerih jih je nekaj slikal Janez sam. Vse tri po Janezu poslikane cerkve so važen spomenik našega gotskega slikarstva in za poznanje Janezove umetnosti osnovne važnosti.
Omenim naj še freske v cerkvi sv. Katarine na Plešivici, v Dednem dolu pri Višnji gori in na Vihru pri šent Rupertu.
Primer kako so bile slikane velike, arhitektonsko že same po sebi estetsko zadovoljive stavbe, ki niso terjale še posebnega slikarskega dekorja, nam je ohranila župna cerkev v Šent Rupertu. Žal pa so bili ti ostanki pri novem slikanju uničeni.
Gotska plastika zavzema zadnje mesto. Glavno gradivo so bogati figuralni sklepniki na svodu in zidne konzole. Med najvažnejše moramo šteti one v Pleterjih, Šent Rupertu, frančiškanski cerkvi v Novem mestu in po neštetih podružnicah. Od altarne plastike omenjam le kiji Marije z Detetom v muljavski podružnici.
Po gotski dobi je umetnostna delavnost ponehala, kar gre gotovo na račun reformacije. Renesansa je šla mimo dežele skoro neopaženo. Vendar pa imamo v profani umetnosti spomenike, ki so ravno v rengsansi dobili svoje najlepše dele, to so gradovi.
Gradovi,
ki jih je na Dolenjskem izredno veliko, predstavljajo edino strnjeno gradivo globoko iz srednjega veka stalno se razvijajočih stavbenih kompleksov. Spomeniško izredno zanimivo gradivo in tudi skoraj edino, na katerem se da zasledovati ves razvoj iz srednjega veka do zatona te arhitekture po baročni dobi.
Med najstarejše gradove spadajo Turjak, Zužemberški grad, Mirua, Rakovnik, Stari grad, Hmelj-nik, Otočec in Klevevž. Pri vseh teh so ohranjeni deli iz gotske dobe, na Hmeljniku n. pr. lepa dvorana s križnim obokom. Svoj najlepši del pa so ti gradovi dobili šele v renesansi, to je predvsem slikovito stopnišče in bogati arkadni hodniki na dvorišču. Najlepše arkadne hodnike ima Hmeljnih, največji pa so v kostanjeviškem samostanu.
Še drug mi k imajo ti gradovi: mnogo od njih je ohranilo svoj srednjeveški trdnjavski položaj. Zopet prednjači Hmeljnih z dvojnim obzidjem in številnimi stolpi.
Eden najlepših gradov je romantični vodni grad Otočec. Edini naš jamski grad Luknja pri Novem mestu, dvojnik Predjamskega pri Postojni, je danes žal jvopolna razvalina.
Od mestne arhitekture tega časa moram omeniti predvsem bogato arhitekturo Novega mesta, kjer je Veliki trg dobil v tej dobi obkrožajoče ga arkade. Toda o tem bo govora na drugem mestu.
Izredna odlika za Dolenjsko je
Valvasorjeva grafična delavnica na Vagensperku,
prvo organizirano grafično podjetje pri nas. Na svojem gradu je Valvazor združil okoli sebe veliko družbo slikarjev in bakrorezcev, med katerimi je bil tudi Novo-meščan Ivan Koch.
Barok
V baroku je umetnostno snovanje zopet oživelo in povsem doseglo gotsko dobo. Posebno odličnih cerkvenih stavb ta doba na Dolenjskem sicer ni ustvarila. Pozornost vzbuja zgodnji tip baročne stavbe z velikim centralnim prostorom, ki mu je na vzhodu manjši, prav tako centralni prostor za veliki oltar. Zanimiva je cerkev v Spodnji Straži pri Novem mestu, ki je izredno posrečeno poslikana v glavni kupoli. Večja in bogatejša stavba te vrste je cerkev na Veseli gori pri Šent Rupertu.
Kako globoko je prodrl nov baročni okus med ljudstvo pričajo najbolj mnoge prezidave srednjeveških stavb. Marsikje so te prezidave spremenile značaj prvotne stavbe tako, da se je mislilo, da so bile na novo pozidane na mestu starih.
Med največje take prezidave spadata samostanski cerkvi v Stični in Kostanjevici. O stiski cerkvi je zapisal Valvasor, da je bila novo pozidana. Stanje po prezidavi je dalo cerkvi res popolnoma baročen videz. Vse ladje so bile banjasto svodene, svetlobno nadstropje glavne ladje je ostalo nad obokom, oprava v cerkvi se je izmenjala. Šele v najnovejši dobi so bili odkriti prvotni deli, kot sem to že omenil spredaj. V zadnjih letih se je z izredno posrečenim toniranjem sten dvignila estetska stran stavbe, poudarilo pa tudi vse tisto, kar spominja še na prvotno stanje.
Druga taka prezidava se je izvršila na samostanski cerkvi v Kostanjevici. Tudi tu so bile vse ladje novo obokane, slopi obzidani s pilastri in šilasti loki so dobili polkrožno konturo. Rezultat je bil seveda lak, kakršnega je zahteval novi okus. Tu so šli že tako daleč, da so pred vhodno fasado postavili mogočno baročno kulisno arhitekturo in .tako dali cerkvi tudi ua zunaj ono konturo, ki jo zahtevajo baročne fasade.
Te prezidave pa se niso omejile samo na velike stavbe. Nov lepotni okus je zmagovito prodrl v ljudstvo. P r e z i d a v a 1 o se je vse, kar je bilo gotsko. Pri manjših podružničnih cerkvah so skoraj redoma odstranili raven strop v ladji in jo obokali. Vse freske, ki seveda niso bile v skladu z novim okusom, so kratko-malo pobelili. Kolikor jih niso uničili z novimi okni in obokom, so se nam ohranile pod beležem nepokvarjene in so danes po zaslugi konservatorja dr. Franceta Steleta odkrite izpod beleža.
Glavno, kar je ustvaril barok je bogata notranja oprava cerkva. Cerkve so se napolnile z razkošnimi altarji, bogato rezljanimi in pozlačenimi, blestečimi v lazurnih barvah in srebru. Ljudje so jim vzdeli naziv zlati altarji. Največji in najbogatejši je altar na Muljavi, po izrednem bogastvu detajlov se mu pridružujejo trije altarji v Stopičah pri Novem mestu, dalje veliki altar na Veseli gori, altarji na Trški gori in še nešteto drugih.
■f.	^	»»><	žiS	.	A'i
t .	..
Oltar v cerkvi na Muljavi
Kvalitetno izredno delo so bili altarji in prižnica v kostanjeviški opatiji. Prižnica in veliki altar sta sedaj na Golem. Dva altarja v kostanjeviški župni cerkvi.
Slikarstvo
je ustvarilo za dolenjske cerkve odlična dela. Metzinger, naš največji baročni mojster je izvršil dve veliki kolekciji slik za novomeške frančiškane in za kapiteljsko cerkev. Njegov sloves se je iz Novega mesta hitro razširil. Okoliški plemiči so bili naročniki za celo vrsto cerkvam: n. pr. za Dolenjo vas pri Šent Jerneju, Vinji vrh pri Šmarjeti, Vino gorico pri Trebnjem. Laskavo je bilo naročilo za grajsko kapelo na Otočcu, kjer je za altar izdelal štiri podobe. Glavna predstavlja Brezmadežno, trije medaljoni pa sv. Trojico in dve skupini svetnikov. Prošt Marotti ga je razen v Novem mestu zaposlil še na Veseli gori pri Šent Rupertu.
Jelovšek je slikal freske v svetišču na Žalostni gori in v kostanjeviški opatiji.
Cebej je s freskami okrasil kapelo sv. Izidorja na Trški gori in slikal oltarne podobe za Trško goro in Žužemberk.
Bergant je slikal križev pot za Stično in altarne slike za Veselo goro.
P o t o č n i k je delal za Krko, II e r r 1 e i n za Krško in novomeške frančiškane, ter križev pot za Št. Peter.
Z našim pregledom smo prišli na prag sedanjosti. Preden si ogledamo sodobno umetnostno ustvarjanje na Dolenjskem, poizkusimo podati še pregled umetnostnih spomenikov Novega mesta in označili, kolikor je to mogoče, vpliv, ki ga je imelo mesto kot metropola Dolenjske na ostali razvoj umetnosti te dežele.
Po datumu svojega nastanka, leta 1365., pade Novo mesto v dobo visoke gotike. To dejstvo, in pa položaj na strmem polotoku reke Krke, mu je dalo ono značilno talno razdelitev in zunanji videz, katerega je mesto skoro nespremenjeno ohranilo do danes. Številne tesne ulice se le enkrat široko razmaknejo in tvorijo obširen Veliki trg, sicer pa so tesne, vijugaste in se stopnjema dvigajo proti naravnemu jedru — Kapit-1 j u. Ta ima že po naturi absolutno dominanten položaj nad mestom. To, po naturi dano prednost je podčrtal še stavbar-umetnik, ki je na tej dominantni točki postavil cerkev, kakor bomo videli že takoj ob ustanovitvi mesla.
Čeprav je, kol povedano, Novo mesto nastalo v dobi visoke gotike, sta se nam ohranila do danes samo dva spomenika gotske arhitekture.
Najvažnejši, pa tudi najstarejši spomenik je kapiteljska cerkev, nastala verjetno še pred ustanovitvijo mesta. Ta prvotna stavba, katere ostanek so zunanji zidovi sedanje ladje, je predstavljala enoladijski, z ravnim lesenim stropom prekrit prostor, ki mu je bil na vzhodu prizidan svoden prezbiterij, vsekakor manjši od sedanjega. Prvotno stanje ladje je po lanskih odkritjih nekdanjih oken dovolj jasno.
Kmalu po ustanovitvi mesta, nekako v 2. desetletju 15. stoletja so pričeli meščani z zidanjem nove stavbe. Vzrok za to so bile pač dobre gmotne razmere in rastoča meščanska samozavest. Podrli so stari prezbiterij in na njegovem mestu je zrasel sedanji s kripto. Ta novi prezbiterij je bil gotov vsaj leta 1429., ko je bil posvečen. Stavba kaže vse znake nedodelanosti, kar dokazuje, da so nameravali nadaljevati z zidanjem, kar pa so preprečile neugodne razmere. Novi prezbiterij so za silo zvezali s staro ladjo. Taka je ostala cerkev vse do ustanovitve kolegialnega kapitlja leta 1493. in nato še vse stoletje do leta 1580., ko je pogorela.
Prezbiterij je eden najvažnejših spomenikov iz 1. pol.
15. stoletja in edini,	ki	ima kripto. Obsega	4	obočne
pole v tlorisu, prav tako	velika je kripta, ki	jo	4 pari
osmoogelnih stebrov delo v 3 ladje. Monumentalna je zunanjščina, kjer učinkuje predvsem pristnost materiala, neometan kamen in poudarjanje konstruktivno važnih delov v dosego lepotnega učinka.
V dobo pred ustanovitvijo mesta je datirala tudi ce>kev sv. Antona, ki je stala na sedanjem Florijano-vem trgu. Podrli so jo leta 1882.
Kot tretja je sledila špitalska cerkev, ki se omenja že pred' letom 1428. Podrli so jo leta 1790.
Po starosti sledi ladja frančiškanske cerkve, ki so jo v 1. 1471. do 1478. prizidali starejšemu prezbiteriju. Ladja je predstavljala tridelno dvorano z zvezdastim obokom in	kot	taka spadala v skupino	poznogotskih cerkva, ki jih	na	Dolenjskem zastopa	še	cerkev
v Št. Rupertu. Obok so podrli po požaru leta 1664.
Verjetno je no nastanku še segala v gotsko dobo Cerkev sv J u r j j a na Bregu, katero so podrli leta 1790.
Od' profane arhitekture ni iz gotske dobe noben ih spomen ikov. Posamezne deta jle iz 2. polovice
16. stoletja sem doslej zasledil le pri Bergmannovi in Kebetovi hiši na trgu. V obeh primerih gre za rezane kamenite portale in okna z navadno obrezo na ajdovo zrno. Vse drugo je bilo kasneje prezidano.
Že v 2. pol. 16. stoletja pa je začel trg dobivati ono zanj tako značilno podobo, ki mu je v naslednjem stoletju pridobila sloves enega najlepših trgov na Kranjskem, to so arkade v pritličju.
L a y e r je slikal za Žužemberk, Mirno, Podgrad in Grm pri Novem mestu.
Langus je slikal za Brusnice, Mokronog in grad Klevevž.
Kvaliteta umetnostne produkcije je počasi padala. Vedno bolj se množe rokodelska dela tako v rezbarstvu in v slikarstvu. Vse 19. stoletje nikakor ne more tekmovati s prejšnjim. Naročila so izvrševali poljanski Štefan Šubic, Koželj in idrijski Tavčar. V 2. pol. stoletja je tudi za Dolenjsko dobil nekaj naročil Janez Šubic, tako za Šmarjeto pri Novem mestu in dvignil zopet kvaliteto cerkvenih podob.
V drugi polovici 19. stoletja je tudi na Dolenjsko našla pot nastopajoča
romantika.
Njen nastop pomeni nepopisno škodo v obstoječem stanju. Cerkve so se prezidavale v smislu srednjeveških slogov, dragocena baročna oprava se je morala umakniti neokretnim mizarskim izdelkom na ljubo »enotnosti sloga«. Največ so trpele novomeške cerkve, v katerih so odstranili vso baročno opravo. Isto se je zgodilo v Šent Rupertu, kjer novogotski altarji nikakor niso zadovoljivo estetsko dopolnilo izredno lepe gotske stavbe.
Kako majhna je bila ustvarjalna moč tedanjih arhitektov pričajo novoromanska cerkev v Šmarjeti in novogotski stavbi v Prečni in Mirni peči.
Koncem 16. stoletja pa je v Novem mestu že zmagala renesansa. Prvo renesančno delo so že trije nagrobniki pri frančiškanih, od katerih je bil Villan-dersov postavljen že leta 1547., Lenkovičev pa leta 1569.
Tudi v arhitekturi zmaga novi slog še pred prelomom stoletja. Leta 1580. je pogorela kapiteljska cerkev. Ko so dve leti nato začeli s popravili, so ta izvršili že v novem, baročnem slogu. Tudi proŠtija je bila do leta 1623. prezidana in je tedaj dobila bogate arkadne hodnike na dvorišču, ki pa so danes zazidani.
V to dobo datirajo tudi patricijske hiše na Velikem trgu, ki je tedaj dobil arkadne hodnike v pritličju. Ena najlepše ohranjenih je Bergmannova hiša.
Kako naj si razlagamo ta hitri nastop renesanse? Predvsem bo treba upoštevati vpliv plemstva. (Nagrobniki pri frančiškanih!) Odločilnega pomena pa bo v prvi
Tintoretto: Sv. Miklavž (detajl)
vrsti pridobitev Tintorettove podobe sv. Miklavža za veliki altar kapiteljske cerkve, ki je pomenila za nas tedaj še neznan svet italijanske visoke renesanse. Podobo je pridobil prošt Polydor de Montaguana, Italijan, ki je kot tak gotovo tudi pomogel novemu slogu do zmage.
Le na ljubo novemu slogu so leta 1664. odstranili gotski obok v frančiškanski cerkvi in ga nadomestili z banjo. Pri tem delu je vplival vsestransko izobraženi pisatelj in kanonik M. Kastelic, ki je sam napravil načrte za to prezidavo, pa tudi za cerkveno fasado in zvonik. Njegovo delo je tudi hiša nekdanje kazine, ki jo je stavil pod varstvo M. B., katere relief nad vrati je ena redkih plastik te dobe.
V 17. stoletje datirata tudi cerkvi Sv. Katarine in kapucinskega samostana.
Drugi mož, ki je pomemben za umetnostno snovanje v mestu, prošt Germanicus C o m e s a T u r r i e t V a 11 i s S a x i n a e , aristokrat odličnega rodu, je pridobil kapitlju škofovske insignije. Postavil je nov
veliki altar, naroči! odličen relief za proštijo in zapustil kapitlju srebrn pastorale in kapit. križ, oboje odlično delo baročnega zlatarstva. Na njegovo pobudo je grof Mordax sezidal na Grmu kapelo Božjega groba.
Glavno, kar je ustvaril novi slog je bila dragocena oprava obeh cerkva. V kapiteljski cerkvi so se velikemu altarju okrog leta 1730. pridružili še stranski, bogato opremljeni z rezbarskim okrasjem in pozlačeni.
V frančiškanski cerkvi pa je domača frančiškanska delavnica, ki kaže sorodne poteze z ljubljansko in kamniško, izdelala vse altarje za cerkev, ki pa so postali žrtev romantike.
Temu skulpturnemu okrasju se pridružuje še slikarsko. Metzinger, naš največji baročni mojster je okrog leta 1730. slikal za novomeške frančiškane kolekcijo slik za stranske altarje. Te slike so morale Izredno ugajati, kajti že 3 leta za tem je dobil slikar častno naročilo za kapiteljsko cerkev.
Škof in prošt Jurij Franc Xav. de Marotti je naročil slike za stranske altarje. Metzinger je okrog leta 1733. naslikal za kapitelj 10 altarnih slik, ki še danes predstavljajo poleg Tintorettovega sv. Miklavža največji umetniški zaklad kapiteljske cerkve. Marotti je zaposlil slikarja tudi na Veseli gori. Njegova slava se je hitro razširila po vsej Dolenjski, kjer je v naslednjih letih dobil obilo naročil predvsem pri plemenitaših. (Otočec!)
S tem Metzingerjevim delom je bilo potrebi v glavnem ustreženo. Le za frančiškane je naslikal H e r r -1 e i n dve altarni sliki, nato pa je v umet. snovanju nastal premor, ki so ga le sem in tja prekinjala brezpomembna dela slikarjev samoukov v frančiškanskem samostanu.
V 2. pol. 19. stoletja pa je tudi v Novo mesto našla pot romantika in uničila visoko kvalitetno ostalino baročne dobe. Svoje razdiralno delo je pričela v kapiteljski cerkvi, kjer je leta 1868. padel baročni veliki altar in katerega je nadomestil kvalitetno slabši, umetniško nezreli novogotski izdelek, ki še danes bahavo stoji v prezbiteriju in čaka kdaj bo tudi zanj prišel čas, ko ga Im doletela usoda njegovega prednika — nikakor ne na škodo prostornine in predvsem velike Tintorettove umetnine, podobe sv. Miklavža.
Velikemu altarju so sledili kmalu še stranski, ki so prav tako dobili estetsko nevredna nadomestila.
Isto se je zgodilo v frančiškanski cerkvi, kjer so bili odstranjeni že omenjeni altarji na ljubo novogotskim izdelkom.
Tudi arhitektura je obnavljala cerkve po tem novem okusu. Frančiškanska cerkev je dobila novo fasado po načrtih Italijana Pascolija, zvonik pa novo gotsko streho.
Stolp kapiteljske cerkve je izgubil baročno čebulasto streho in bil predelan v gotskem slogu. Ta prezidava stolpa je našla odmev po celi Dolenjski. Povsod so odstranjevali baročne strehe zvonikov in jih nadomestili s strmimi gotskimi, ki se jim že na prvi pogled vidi, da imajo svoj vzor v Novem mestu.
V mestu samem pa je romantika gospodarila še v začetku novega stoletja in določila lice novemu rotovžu, ki gotovo ni v okras Velikega trga.
S tem smo, seveda v grobih potezah, nanizali vrsto umetnostnih spomenikov Novega mesta do našega časa.
Če se sedaj na hitro ozremo nazaj v zgodovino, vidimo, da mesto kol metropola za razvoj umetnosti dežele ni k d o v e k a j pomembno. V tem oziru ga daleč prekaša Stična in morda tudi Kostanjevica. Le dvakrat je posredovalo mesto tudi na deželo, prvič v dobi prošta Marottija, z zaposlitvijo slikarja Metzingerja, drugič v dobi romantike v 2. pol. 19. stoletja.
Kakor je bil prvič vpliv mesta na deželo vseskozi pozitiven, saj se je zaposlila najmočnejša osebnost naše baročne dobe, je v drugem primeru ta vpliv le obžalovati. Gotizirajoči vpliv romantike je tudi po deželi uničil marsikako kvalitetno delo iz baročne dobe, za katero ne bo nikoli več mogoče dobiti enakovrednega nadomestila.	Jože	Gregorič.
TecUnw dco&iž
Vino je učeno. Človeka domisli kdaj takih reči, o katerih se mu treznemu niti ne sanja. Pri bokalu znajo Slovenci hrvaško, nemško, talijansko, pretresajo duhovito skrivnostne besede sv. pisma, ugibljejo težke matematične probleme. Tudi Noetu se je um čudno razjasnil in izbistril ob prvem pridelku iz vinograda. Premišljujoč pota in načine, kako bi si olajšal in polepšal truda-polno življenje svoje, je ižurnel črke in pisanje, ki je bilo do takrat ljudem povsem neznano. Vesel in odušev-ljen jo hotel novo umetnost poskusiti in zapisati stavek: Meni se dobro godi. Namesto papirja je rabil cesto, mesto črnila cestni prah, mesto peresa svoje noge. Sel je naravnost štiri korake naprej, potem dva nekoliko vstran, nazaj pa zopet dva nekoliko naprej, in slednjič štiri naravnost nazaj. Tako je narisal popolnoma pravilno prvo črko svojega stavka, veliki M. Po nesreči pa je nastopil takrat zanj tisti usodni trenotek, da se je moral zrušiti. Leže na tleh ni mogel seveda nič pisati, tudi je kmalu potem zaspal in zasmrčal. Ko se je zopet iztrežnji; so mu izginile črke iz glave, kakor bi jih nikoli ne bil poznal. Ali njegovo slavno izumenje ni ostalo brez sledu in spomina. Veliki M pišejo pijanci prav pridno po cestah se dandanašnji. Ta črka je torej med vsemi najstarejsa in edina, o kateri se ve čisto za gotovo, kdo jo je prvi izumel in zapisal.
Umetnostni
Novega mesta
Dr. Jože Rus
Križem po Dolenjskem
Štora upravna razdelitev'
Delitev bivše Kranjalce na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko je spomin na dobo 1748—1830, ko je bila dežela upravno razdeljena na tri okrožja ali kresije s sedeži v Ljubljani, Novem mestu in Postojni.
Ime Gorenjskega in Dolenjskega je mogoče razložiti s treh vidikov. Pojma »zgoraj in zdolaj« označata najprej razlike v poprečni nadmorski višini obeh predelov; visoki alpski svet na severu je dobil z njima določno razlikovanje od nižjega in plitvejšega. Iz zgornjega predela teče proti dolenjemu tudi vse vodovje, zbirajoč se v strugo glavne reke Save. Tretjič pa je v pojmih Gorenjsko: Dolenjsko izraženo tudi med preprostim ljudstvom zelo
udomačeno imenovanje severa z »zgoraj*, a juga z »zdolaj«.
Občutne razlike, ki obstajajo med Gorenjskim in Dolenjskim seveda tudi v njunem podnebju, je prav dobro označila narodna pesem, ko pravi: Pridi Gorenje — z mrzle planine, — vabi Dolenje — v gorke doline...« Kdor pa pomisli, da je pojem Dolenjskega danes raztegnjen proti zahodu tja v visoke gorske planote Ribnice in Kočevja, bo hitro pripomnil, češ: tudi Dolenjsko v teh mejah nima tolikšnih toplin, s kakršnimi se baha omenjena pesem.
Ribnica, Kočevje in Suha krajina
v resnici nekdaj z Dolenjskim niso bile v upravni družbi. Ta srednji kos Kranjske je bil še v Valvasorjevih časih [»oseben del dežele pod imenom Srednje petine, Srednje Kranjske ali Sredinskega. Pred upravno razdelitvijo iz leta 1748. se je namreč dežela delila na pet delov. In ker so pozneje obveljali za vso deželo le še trije deli, sta morali biti dve prejšnji petini raztrgani in vtelešeni sosednjim upravnim enotam. Tako se je zgodilo, da se je spodnja ali dolenjska petina s svojim imenom raztegnila proti zahodu in zajela v svoje meje dokaz hladne kraje Kočevja, Ribnice in Suhe krajine.
Da so naši predniki razlikovali na Dolenjskem dva dela dveh imen, ima še druge globoke razloge. Že kratek pogled na zemljevid nam kaže v glavnih pojavih zemeljskega površja tri kaj raznolične pokrajine, Dolenjsko v pravem, ožjem smislu, Dolenjski Kras in Belo krajino.
Najzastavnejše in zato najvidnejše so glavne črte v 1 K) red ju gorskih hrbtov in vmes ležečih dolin. Reljef severne in vzhodne strani Dolenjskega je usmerjen jasno od zahoda proti vzhodu, prav kakor v »Snežnikih« na Gorenjskem. Pred seboj imamo torej južne odtenke Visokih Alp. llribinska tla so tod |«> pretežnem delu nepropustna, nanjo padla podnebna voda se drži na površju ali ne globoko v zemlji. Zato so povirja vodotokov čisto alpske vrste, to se pravi, vsak vodotok nastane iz majhnih studencev, ki se cedijo vsepovsod iz vlažnih liri-hinskih tal. Posledica tega so številni potoki in reke, ki se odtakajo po površju in ga razoravajo na široke in ()■,Iga plohe v linearni poševnosti. V dokaj gosto omrežje t"h podolij, ki so nastala po večini v progah manj odpornih hribin iz stare karbonske in mlajše terciarne geološke dobe, je zajet snop gorskih hrbtišč, izdelan iz trdih apnencev triadne in kredne tvorbe.
Te vrste pokrajinsko lice vlada ik> svojem najširšem obsegu daleč izven Dolenjskega, vlada tudi na levem bregu Save od Ljubljane do Zagreba in v široki progi,
Ribnica
ki je razprostrta proti severu tja do Dravskega polja. Ta pokrajinska enota je med vsemi na slovenskih tleh naj-prostranejša, naše Dolenjsko je pa le njen južni del, ki zavzema okoli 1600 km* površine, torej približno šesti del bivše Kranjske.
Naš živahno razgibani predalpski svet neha na zahodu prav razločno ob reki Temenici ali novomeškem kraku dolenjskih železnic. Tu se pokrajinska slika naglo spremeni. llribinska snov zahodno od te črte so po večjem delu skladi apnencev, deloma tudi dolomitov triadne in kredne geološke formacije.	_
Smer glavnih arhitektonskih črt je tod obrnjena čisto drugače, kakor smo videli na pravem Dolenjskem, obrnjena je, kakor na vsem zahodnem Slovenskem tja do morja, od severnega zahoda proti južnemu vzhodu. Raz vsako vzvišeno dolenjsko točko nam je mogoče proti zahodu pregledati glavne obrise vsega Zagorskega Krasa. Od golega ovršja trozobega Notranjskega Snežnika (1796 m), ki loči primorski svet od zagorskega, se spušča naša stran zavaljenega kraškega oblolyi v obliki bolj ali manj širokih gozdnatih, vode žejnih gorskih stopnjevin Velike gore, Male gore in Suhe krajine (najvišji vrhunci 1253, 964, 729 m), ki dajejo na izmeno prostora nizom globoko vdrtih, vodoplavnih kraških polj Lož—Cerknica,
Dolenjski Kras
Ribnica—Kočevje in Dobrepolje—Struge (500, 480,435 m). Najnižja teh stopnjevin, Dobrniška planota (597 m), se z osojnim robom že spušča v dolino Temenice.
Del Dolenjskega Krasa, ki ga oklepata oba kraka dolenjskih železnic, novomeški in kočevski, je Suha krajina v širšem smislu. Že samo ime nam pove, da je ta svet na velike plohe izredno suh, brezvoden, vendar s posebno lepo izjemo 25 km dolgega gornjega toka Krke. Ta del glavne dolenjske reke se zazdi človeku, da teče kakor reka Nil skozi Libijsko puščavo; razlika med obema je le ta, da Nil na svojem potu vodo izgublja v puščavski pesek, dočim jo naša Krka nabira iz številnih podzemeljskih dotokov. Obmejna temenica je tudi žo kraška voda. Izvira sicer kot dolenjski potok, naprej pa prekine kar dvakrat svoj povrhnji tok, preden se izliva v Krko in teče v čisto k raško smer samostojno, brez dotokov, dočim leži par kilometrov vzhodno od nje že povirje pristno dolenjske Mirne.
Severni okvir Dolenjskemu dela na dolžino 154 km dokaj široka struga reke Save od Zaloga do Jesenic na Dolenjskem. Široko Ljubljansko polje leži še 314 m nad morjem. Od tu dalje teče Sava skozi zastavne gorske čoke kot globok urez v čisto enostavnem pogorju. V svoji bolj ali manj tesni dolini ima toliko padca, da doseže tam, kjer zapušča dolenjska tla, le Še 125 m nadmorske višine. Teh dveli sto metrov navpične razlike daje opazovalcu celotne dolenjske pokrajine iz Krškega polja vendarle vtis precejšnje vzvišenosti in živahne hribovrtosti.
V Savo, glavno reko dravske banovine, se zbirajo vse dolenjske vode v glavnem v treh sporednih progah. Severna proga drži od Zaloga in Sostrega na Ljubljanskem polju tja do Zidanega mostu in Radeč, sega pa proti jugu do deset kilometrov daleč v gorski svet. Označena je predvsem s tremi dotoki, Besnico na zahodu, Litij s ko Reko v sredi, a S a po to na vzhodu.
Prvi dve obkrožata s Savo vred gorsko, do vrha poseljeno domovino jančarskih češenj (Jančje 794 m), ker sla si utrli vsaka svoj izhod do Save proti severu. Izliv Besnice je Ljubljanskemu polju preblizu, tem večje vrednosti pa je porečje Litijske Reke, saj odpira proti Savi celo pahljačo dolin in dokaj udobne dohode iz
Zgornje Zasavje
gornje Mirne kakor tudi Temenice. Ni čudo, da sta tukaj zrasla Šmartin in Litija, prvi kot najstarejše cerkveno središče za te kraje, a Litija kot važna železniška postaja in industrijski trg.
Vzhodno od Litijske kotline se prične svet zopet polagoma dvigati po Dolgem brdu (801. m) in čez Orljek (898 m), dokler se ne razraste in povzpne do vrhunca vseh dolenjskih gora v Kumu (1219 m), stari božjepotni točki z dvema, iz vsega Dolenjskega vidnima cerkvicama sv. Jošta in sv. Neže. Tod raztreseno bivajoče ljudstvo so Kumljani ter se imenuje po njih tudi pokrajina Kumljansiko.	_	p
Ob treh omenjenih rekah drži iz Ljubljane po o-ljanski cesti starinska pot v treh prevalih (1 lovka > m, Trebeljevo 589 m in Preska 798 m) v Šmartin, Ra ece, Celje itd. in nam mora tudi danes nadomeščati toliko potrebno zasavsko cesto. Pripominjam, da Zidani most svojega imena ne nosi po svojih danes tam stoječih mostovih čez Savinjo, ampak da mu je dal ime most čez Savo, ki ga je poznala ne le rimska doba, temveč
tudi 220 let okoli 13. in 14. veka.
Kakor vidimo, se je Savi stari človek izogibal. Vzrok temu je bil silno tesni, v živo skalo urezani del njenega
dola od vasi Save do Zidanega mostu. Tod šumi reka čez skalne pragove in dela številne nizke slape, vendar dovolj visoke, da so se jih nekdaj brodniki, ki so vozili po vodnem [Kitu navzgor žito in vino, zelo bali. Edino ob desnem skalnem bregu vidiš mestoma ostanke v skalo vsekane poti, po katerih so nekdaj vlačili z voli polne ladje po Savi navzgor. Sicer pa je od Save do Hrastnika na 18 km daleč vsak promet z vozili pretrgan.
Brodništvo od Zidanega mostu navzgor je že davno zamrlo, ali namesto njega si je skozi tamkajšnje tesni utrla svojo železno [Krt železnica leta 1849. Proga Zidani most—Zagreb do Siska je narejena od 1.1862. Široka in globoka Sava je nekdaj promet z enega brega na drugi zelo ovirala in zadrževala, danes pa je premostena kar na osmih mestih: pri Litiji, Savi, Zagorju, Trbovljem, Radečah, Sevnici, Krškem in Brežicah. Vse te mostove je izzvala zlasti železnica, ki je tod položena po levem, gorenjsko-štajerskem bregu reke. Velike privlačne sile železniškega prometa, datj^ oživotvorjeni premogovniki v Zagorju, Trbovljem in Hrastniku in ha teh trdnih podlagah nastale živahne industrije so omogočili gospodarsko izživljanje severnega Dolenjskega, povezali so oba dotlej dokaj tuja bregova in ustvarili nov organizem, ki je najlepše izražen v imenu Zasavja v ožjem smislu in tembolj blagodejen, ker pogreša tamkajšnje ljudstvo zaposlitve v intenzivnem vinogradništvu, ki je za ostalo Dolenjsko tako zelo značilno.
Dolenjske Dobrave
Porečja treh glavnih dotokov Save v Zgornjem Zasavju imajo na jugu skupno ostenje v enotnem gorskem hrbtu, ki so pričenja že na ljubljanskih tleh, a končuje 60 km daleč, tam pri Boštanju ob Savi.
Ozki hrbet Golovca (450 m) deli veliko Kranjsko kotlino na večji posavski, a manjši barski del; tu uspevajoči domači kostanj je tipičen član dolenjske boste. Za Molnikom (582 m) se pa hrbet precej razširja, v njegovem severnozahodnem delu se poraja sostrška Reka, dočim vlada dalje na vzhodu, nad Višnjo goro (Kucelj 748 m, Obolno 778 m) dokaj pust, brezvoden svet, ki se dri najbolje izkoristiti samo z rejo ovac. Ako potuješ tod skozi male vasi in mimo posameznih kmetij, boš videl njive v vetru zibajočega se lanu, prišel boš do teričnih jam, ki so ostale do danes v nikdar pretrgani funkciji, iz hiš jia ti bo donelo šklopotunje statev izpod rok domačega tkalca.
Južna pobočja tega hribovja se spuščajo na vsej dolžini, od šmarskega cestnega klanca na eni do gabrskega na drugi strani, v vrsto tako zvanih Dobrav, ki so po svoji prirodi in ljudstvu prehodna proga od Zasavja k Dolenjskemu Krasu na eno, a k Ljubljani na drugo plat. Te plitve kotline (310—320 m), ki dobivajo od severa majhne potoke, a jih morajo oddajati podzemno proti Krki, čim ti dosežejo votlikava tla, so: radensko-grosupelj-ska, žalinska, višenjsko-stiška in šentviška. Porečje Ljubljanice je segalo tukaj prvotno tja do najviše ležečega razvodnega slemena med Dobravami, do Stehana nad Višnjo goro (437 m), vendar sunkovito spuščanje barskega dna je bilo vzrok, da je stara radensko-šmarska reka omahnila v naročje kraške Krke ter leži danes razvodje že tik nad Barjem, v Šmarji. Višenjski potok se vzdržuje v svojem spodnjem toku umetno na površju, da se ne izgubi v jame, preden doseže Krko.
Skozi naštete Dobrave je bila v starem veku iz-' peljana ena najvažnejših cest rimskega imperija, saj je vezala po suhem oba Rima, italskega in balkanskega (Carigrad). In še pred 80 leti se je držala te črte iz Ljubljane skozi Novo mesto proti Karlovcu, oziroma Zagrebu edina od človeka negovana cesta na Dolenjskem. Zato je zbirala in obvladovala največji del gospodarskega prometa na širokem prostoru tja do tedaj še uepremostene Save. Ker drži ob spodnjem delu Višenjskoga potoka najugodnejša zveza skozi Dolenjski Kras proti morju, je bil prostor med Stehanom in Modvejckon^ (353 m) od nekdaj vedno dobro kultiviran tor ga je človek vselej zopet dvignil. Tako najdemo tod poleg prehistorijskih gomil na Viru rimsko cestno postajo Acervo-ne, dalje naj-starejšo dolenjsko slovensko cerkev v Šentvidu, grad in mestece Višnjo goro in cistercijanski samostan Stična iz leta 1136. Mimo vseh teh točk drdra od leta 1894. dolenjska železnica na Temenico ter v Novo mesto, a od leta 1914. še naprej skozi Belo krajino v Karlovec.
Primskovo—Čatež
Na vzhodni strani Medvejeka priteka od seve_rf| Temenica, dokaj šibak vodotok, ki se pa po svoji dolžini 34,8 km lahko meri z močno Kamniško Bistrico. Teme-ničino povirje se naslanja na južne stiani istega gorskega hrbta kakor litijska Reka, njegov še močneje razvit sosed je povirje Mirne in njenega pritoka šentrupeitske Bistrice. Zaradi večnih napadov tekoče vode na liribin-sko gmoto je postal razvodni hrbet ozek in nižji, saj se z Gorenjega vrha (701 m) in Feleč vrha (617 m) spušča do Vrat na 509 m nadmorske višine. Tod čez drži cesta iz Temenice mimo Valvasorjevega Bogenšperka (429 m) v Šmartin in Litijo (238 m), dočim je na oni strani Germade (091 m) izpeljana čez preval 580 m cestna zveza iz Litije v gornjo Mirno (Moravče—Sv. Križ).
Pod razvodnim hrbtiščem se pričenja v povirjih Temenice in Mirne gričevata živahnost dolenjske pokrajine v ožjem smislu. O Pustem javorju, prvi dolenjski vasici pod Vratini, piše že Valvasor, da se v njej ne napasejo samo oči, temveč tudi usta, ker je rodoviten kakor tudi vesel kraj, a H. \V e n d e 1, pokojni prijatelj Slovencev, je 1. 1922. v isti vasici globoko občutil, kaj se snuje in tke v teh besedah našega starine. Saj zrak, svetloba, toplota in tla so po vsem Dolenjskem činitelji, katerih vsoto je umel naš delovni človek toliko oceniti, da je spravil v potu svojega obraza že dober tretji del površine pod svoj plug, zlasti pa pod vinsko trto.
Kar je v Zgornjem' Zasavju gozdarstvo, to je od tukaj dalje proti jugu vinstvo — simbol gospodarskega prizadevanja našega knie*« Zemlja ima tod povsem drugačen obraz kakor v soscsčini na severu. Precejšnja gozdnatost te pokrajine sicer še mnogo spominja na gorenjski svet. Bele cerkvice na Primskovem (592 m), Zaplazu (544 m) in Čatežu (431 m) s svojimi divnimi razgledišči se tod še bleščijo z gozdnatih vrhov. Vendar vmes nastopajo v prisojnih legah tudi že posamezna trtonosna pobočja.
Skrajni vinogradi na severu ležijo še na oni strani razvodja. Mimo njih, čez Libergo, je bil pred 80 leti napravil Fr. Levstik svoje znamenito »Popotovanje iz
Litije do Čateža«. Čagoški vrh je zahodno od Pustega javorja edini vinski vrh, dočim so na vzhodu raztresene vinogradniške proge Debelega vrha in Mihčlice ter Piškavca, Stare gore in Vinjega vrha, v povirju Mirne pa Gobjek, Kamni vrh, Gabrska in Moravška gora.
Spričo dejstva, ki ga izraža beseda »rodovitnost«, ni nobeno čudo, da je bil tod še nedavno vgnezden med našim ljudstvom tuji, gospodujoči razred v tolikšnem številu kakor nikjer na ostalem Slovenskem. Fr. Ks. Hlu-bek je pred sto leti naštel v vsem novomeškem okrožju 234 gosposkih posesti, v ljubljanskem in postojnskem pa le 82, oziroma 73, tako da je na 1 kvadr. miljo orne dolenjske zemlje prišlo že po 19,5 gospoščin. Zato pa je treba tistim, ki vidijo »dolino gradov« šele tam ob novomeški Krki, naglas jiovedati, da se dolina z gradovi in dvorci pričenja že pri Litiji, da sega ob Temenici in Mirni proti jugu in zavzema razen visokih Gorjancev prav vso Dolenjsko.
Oči popotnika se tod kar ne morejo napasti ob pestrih pogledih na gosto posejane zidanice sredi tesnih vinogradniških parcel. Ljubljanskim izletnikom pa se ne ponuja nikjer bliže tako lepa prilika, vezati sladko s koristnim, kakor tod, kjer so postreženi z domačo, dobro jedačo, a še boljšo pijačo iz prvega soda.
Mirenska dolina — Sentfanž
Južno od opisane pokrajine, to je na prostoru med srednjo Temenico in Mirno, je svet dokaj plitvejši in mehkejši. Tod namreč vladajo že same hribine, ki jih je bilo zapustilo v širokem zalivu terciarno morje. Lapor in opoka, ki dajeta dolenjskim vinogradom najugodnejša tla, pa ležita v splošnem vendar preplitvo in mrazu, ki polega po tleh, preblizu, da bi moglo uspevati vinstvo.
Plitvost pokrajine 6e še posebno stopnjuje ob sami Mirni. V sredi 41 km dolgega toka reke se tukaj dolina razprostre na več kilometrov široko v prav blago zava-lovan svet, Mirensko dolino v ožjem smislu (240 m nad morjem). Reka, ki je delala bregove močvirne, je sedaj ukročena v izravnano strugo; prostrani travniki ob njej nudijo hrane številni, daleč po svetu čislani živini. Po prvih vzpetinah pa ležijo v svojih pestrih barvah njive, dočim se še više po obodu kopljejo v soncu trtonosna pobočja z belimi zidanicami.
Rodovitnost in od nje povzročena gosta naseljenost s trgom Mokronogom in vasema Šentrupertom in Mirno na čelu sta napravili iz Mirenske doline že davno središče vsega pravega Dolenjskega. Z vsakega razgledišča boš tukaj naštel kakih deset gradov tesno drugega poleg drugega, med njimi pravljični grad sv. Heine Škrljevo, »stookenski« Rakovnik in Lanšprež, v 18. stoletju dom P. P. Glavarja, velikega gospodarskega učitelja našega ljudstva. Žalostna gora in Vesela gora pa nam pričata, da je imelo tudi preprosto dolenjsko ljudstvo od nekdaj mnogo okusa, ker si je sredi te prelestne prirode izbralo dve božjepotni točki ter prihajalo semkaj na kratek oddih vsaj za en dan v letu.
To srečno, pristno dolenjsko pokrajino vežejo proti Temenici tri ceste, po ena drži ob Mirni navzgor oziroma navzdol, ob potoku Laknici so olajšane zveze proti srednji Krki pri Šmarjeti in Škocjanu, le sedma prometna črta, ki je bila nekoč najvažnejša, saj se je po njej mimo Hmeljnika odvijal promet med Novim mestom in Celjem, je danes precej zanemarjena.
Prvi železni cesti, ki sta se Mirenski dolini izognili, prva ob Savi, druga ob Temenici, sta bili vzrok, da se je gospodarsko vodstvo dolenjske sredice po velikem delu
preselilo v obrobne kraje Dolenjskega, na eni strani v Sevnico, Krško in Brežice, na drugi pa v znana živinska sejmišča Radohovo vas, Šent-lovrenc, Veliko loko, Trebnje in seveda tudi v N o v o m e s t o. To krivico je do neke mere popravil šele 23 km dolgi odcepelt v progi Trebnje—Šentjanž. V odločno pozitivno ; smer vsestranskega napredka pa bo krenila Mirenska dolina, ko bo stekla tod železniška zveza tja do zasavsike proge v Sevnici. Dokaj zamrlo srce dolenjske pokrajine bo znova zaživelo, saj novi progi, ki je v delu, je namenjena odlična naloga, da razbremeni šibko medgorsko križišče na Zidanem mostu in olajša prometovanje bele Ljubljane proti slovenskemu Spodnjemu Zasavju in hrvatsko-srbški ostali Jugoslaviji. Malokomu je znano, da pretežni del žične mreže telegrafa in telefona iz Ljubljane proti Zagrebu že dolgo ni več izpeljan ob glavni železniški p rogi skozi zgornje zasavske tesni, ampak ob novomeški progi in Mirni do Sevnice.
Dolina spodnje Mirne je globoka, tesna in vijugasta. Južno razvodje, deloma celo kraško (Vranja peč), ji stoji s svojim bukovjem prav blizu, drugače pa je to na severu. Tam je razvodna gorska obroba od Mirne precej oddaljena. Tam, na ozkem hrbtišču Jatne (851 m), Črne gore (760 m) in Leskovca (721 m), prihaja severnjaški jelovi gozd še enkrat do sape, preden zamre za vso plitvo Panonijo.
Brunek (561 m, cesta iz Radeč) in Veternik (536 m) se spuščata s svojim gozdom že v dolino Save. Na širokem južnem ssnožju vsega gozdnega venca pa je skrita jarkovita, vendar nad vse voljna pokrajina Šentjanža (347 m). Njeno čudovito raznoličnost in nepopisno milino je užival v svojih poslednjih dneh J. E. K r e k in izrazil takole: »Vse tukaj poje, griči pojo, polja pojo in ti dobri Dolenjci samo pojo... šentjanška fara, ti si tako lepa, da bi te najraje utrgal in djal kot pušeljc za klobuk«. Da, dragi bravec, stopi tudi ti tjakaj, najbolje iz Šentruperta čez Veliki Cirnik, pa se boš sam prepričal. Tukaj je tudi doživel svoj ognjeni krst žal le za eno leto ustanovljeni Narodni svet za Slovenijo in Istro.
Krška dolina
Vsakemu dolenjskemu popotniku se ob pogledu proti jugu ustavijo oči na daleč izleknjenem, zastavnem gorskem hrbtu Gorjancev. V njih se dolenjski svet še enkrat dvigne do znatnih neposeljenih višin (Trdinov vrh, 1181 m). V zahodnem delu se jim hrbtišče nanagloma zožuje za polovico, tako da vežejo Belo krajino še na slovensko stran, dalje na vzhodu je pa njihovo prostrano bukovje najprimernejša prirodna meja med Slovenci in Hrvati.
Pod tem malone 50 km dolgim pogorjem se razteza na enako daljavo od Save pu-i Brežicah do znožja kočevskega Roga (1100 m) največja proga planega njivskega sveta na Dolenjskem kot skrajnje zakotje ogromnih planjav Srednjega Podonavja. To je do 8 km široko dno, ki je vezano za ime skozi tekoče reke Krke.
Osojnost Podgorja in Prigorja je vzrok, da so h Krški dolini nagnjena pobočja Gorjancev pod samim gozdom in šibjem. Le tu in tam sloji na vrhu po kaka hiša ali zidanica, ki nam da slutiti, da so prisojne, v gorjanski trup obrnjene strani naseljene in zasajene s trto, n. pr. Hrušica, Bočje, sloveča Gadova peč, Piroški vrh itd. Po skritih podgorskih selih je nabral Janez Trdina dragoceno blago svojih Bajk in povesti o Gorjancih.
Povsem drugačno, veselejše, pristno dolenjsko pa je lice leve strani Krške doline. Od novomeške pa do krške
Trške gore se vrsti pred očmi popotnika z večjimi ali manjšimi presledki vinska gorica druga za drugo, a iz vsake se blišči jo v soncu bele zidanice in prijazne vasi.
Na prostoru med Mirensko dolino in Novim mestom nas pokrajina s svojimi kraškimi pojavi deloma še spominja na bližnjo Suho krajino (Blišča, 604 m), vendar brez vinstva tudi ti kraji niso (Rihpovec, Plešivec, Trška gora 429 m, Grčevje). V vzhodnem delu se razprostira veliko porečje Radulje z zelo razvito živinorejo (Škocijan in Bučka, pa tudi Šentjernej).
Potem se svet ponovno dvigne prav položno od te strani kakor tudi iz Krškega polja v pokrajino tako zvanih Hribcev, naseljeno in intenzivno obdelano v glavno domovino cvička do svojih najvišjih točk (Veliki trn— Sv. Duh, 470 m), saj tu so hribine starejših geoloških dob že čisto potopljene v mehke »morske škriljavce« terciarne dobe. Če se voziš z vlakom za Savo, vsega tega seveda nič ne vidiš; edino vinstvo, ki se pokaže tvojim očem, je okoli cerkvice sv. Rozalije v Krškem. Po prebivalcih smemo to pokrajino imenovati Krški hribi, po številnih vinskih goricah pa Krške gorice. Tesna dolina Save je pa le kratek presledek, ki loči to pokrajino (Sv. Lovrenc 432 m, Trška gora) od po vsem sličnih Bizeljskih goric na štajerski strani (Sremič 487 m, Libna 359 m).
Od Noviodunuma do Novega mesta
Silno razgibani dolenjski svet je vzrok, da je naselje človeka raztreseno bolj po prisojnem hribu kakor po osojnem dolu. Samo tamkaj, kjer dosežejo dna dolin večjo širino, se ponavlja prijaznejša kulturna slika višin. V litijskem sodnem in krškem upravnem okraju pride po en naseljen kraj že na manj ko 1,5 km2 površine, na vsem Kranjskem pa šele na 2,16 km2. V prvem okraju šteje 75,65 % vseh sel do 50, 25,29% pa do 100 ljudi, v drugem okraju spada v prvo kategorijo 38,72%, v drugo 29,27% krajev, v naslednio, pač pod vplivom široke
Krške doline, pa 24,45% sel. Ob Temenici, srednji Mirni, zlasti pa ob Krki so dolinska dna celo toliko prostrana, da so se mogla v njih razviti največja sela z gospodarskim življenjem višje vrste.
Krško polje je kakor rojeno, da bi dobilo svoje veliko mesto. V starem veku so si bili res Rimljani tukaj izbrali središče politične uprave v mestu Noviodunumu, čigar ostanki prihajajo na Grobljah pri Drnovem obilo na dan. Meje tega mestnega okraja (civitas) so segale čez vso Dulenjsko do višenjskega Stehana in deloma tudi
na bližnje Hrvatsko. Potem pa to mesto ni več dobilo primernega naslednika iz dveh vzrokov.
Prvič je kraj izgubil svojo veljavo, ker je bila meja med hrvatskim in slovenskim ozemljem potegnjena preblizu, vzdolž same spodnje Krke. Drugi vzrok je, da je začel pred vrati v Zasavje mogočno rasti hrvatski Zagreb, odkar je bila v njem 1. 1093. ustanovljena škofija. Široko razbahana zemljepisna lega tega mesta sprejema oziroma pošilja vplive svojega prostora na velike daljave tudi na tla vzhodne Slovenije, zlasti seveda Spodnjega Zasavja in Krškega polja. V 6vojo senco spravlja tudi naši
VITAMIN:,, LJUBLJANA
zasavski mesteci Krško in Brežice (prvo ima mestne pravice od 1. 1477., drugo od 1. 1353.), da ne moreta prav uspevati in se pokažeta le za praznikov in eejmskih dni kot središčna organa svojih malih gospodarskih območij. Temu nasproti smemo računati, da je med 18.000 Slovenci, ki jih je ugotovilo zadnje ljudsko štetje 1. 1931. v Zagrebu, vsaj vsak drugi doma iz naših dolenjskih krajev. Zdi se torej, da največje mesto Dolenjcev ni Ljubljana, ampak Zagreb.
Prva zgodovinska vest iz Kranjske, odkar so se bili naselili naši slovenski predniki, iz 1. 895., omenja prav dva zasavska kraja, Krško in Rajhenburg. Dotlej so bili ti predeli zastran zavarovanja meje posest nemške krone, tedaj jih pa ni prejela kaka cerkev, temveč zopet posvetni velikaš Waltu,ni, prednik rodu sv. Heine. Čez hrbet Gorjancev, do reke Bregane ter v Žumberak in Belo krajino, je potisnila slovenske meje šele močna ofenziva sredi 12. stoletja, slabih sto let pozneje pa je bilo ustanovljeno prvo dolenjsko mesto Kostanjevica na svojem plitvem osredku sredi Krke.
Leta 1365. je dobil mestne pravice 25 km više ob Krki drugi kraj te doline z nemškim imenom Rudolfs-wert. Ljudska večina pa tega imena ni vzela na znanje, zamenjala ga je z domačim imenom Novo mesto preprosto zaradi tega, ker je hotela delati razliko od starejšega mesta Kostanjevice. Mesto se kopiči po položnem skalnem griču, ki ga obliva v velikem okljuku globoko urezana Krka. Njegovo zemljepisno lego označa križaj starih poti iz Podgorja in Bele krajine, Kočevskega in Suhe krajine ter Dolenjskega v ožjem pomenu, na sredi pota med Ljubljano na eni, a Zagrebom in Karlovcem na drugi strani.
Da je imel kraj že poprej nekaj veljave kot tržišče, za to nam je ob pomanjkanju drugačnih dokumentov ohranjen dokaz v golem imenu Trška gora, ki ga nosijo še danes k mestu, prej trgu, spadajoči vinogradi. Ima znamenite tedenske sejinice, je od leta 1914. zvezano po železnici tudi z Belo krajino in Karlovcem, še vedno pa čaka z obubožano Kostanjevico vred, kdaj se mu bodo odprle moderne prometne možnosti tudi po njegovi bogati najožji domovini, dolini Krke.
Grad Tolsti vrh ali Gracarjev turn
Ena največjih starin med dolenjskimi gradovi
7xdinw
Dobri angeli so svoje uporne, Bogu nezveste tovariše premagali in jih preganjali tja do gorečega pekla. Strašna vročina, ki je puhtela iz njega, jih je prevzela, užejala in oslabila, da so komaj gibali. Bog se je svojih prijateljev usmilil in jim ustvaril, da so se okrepčali, vino. Kako sladka je bila ta nebeška pijača, ne moremo si niti misliti, nikar z besedo dopovedati. V nje spomin govorimo še dandanašnji, kadar hočemo kako vino pohvaliti, da je bolje od vsakega drugega: Ta kapljica je taka, da bi jo angelci pili.
*
Ljudje so sezidali lepo cerkev in dejali zadovoljno: Tukaj bomo odslej Boga častili. Hudič postavi poleg cerkve krčmo in veli: Tukaj pa mene.
*
Iz kože je prišel, nima kože, za kožo leze? (Vino.)
Pri nas imamo fabriko, v kateri delamo iz lesa cuker, iz cukra blato, iz blata zlato, v zlatu pa se hudiček zaredi, ki «e rad v glavo zakadi? (Trta, grozdje, mošt, rumeno vino, pijanost.)
Dr. Martin Malnerič, Dubrovnik
Bela Krajina
Bela Krajina, ki sp domala ujema z območjem črnomaljskega okraja, je dobila sedanji naziv šele pred dobrimi slo leti |>o beli noši tukajšnjega prebivalstva. Ves okraj meri 578 km2 in ima 28.743 prebivalcev.
V srednjem veku je prvotno Bela Krajina pripadala Hrvalski in po letu 1102. Ogrski. Sofija, hči ogrskega kralja Bele L, je Belo Krajino prinesla kot doto svojemu možu, kranjskemu in istrskemu mejnemu grofu Ulriku 1. Od njegovih sorodnikov so jo prevzeli v začetku 13. stoletja sorodu iški grofje Andechs-Meranci in od teli delno leta 1248., vso pa leta 1256. grofje Span-lieimci. Okoli leta 1280. so Spanlieimce nasledili Goriški grofje, te pa leta 1374. Habsburžani.
Bela Krajina se je od nekdaj imenovala Marka, t. j. m e j n a pokrajina ali slovenska marka,
pa tudi hrvatska marka ali ogrska marka, pozneje pa Metliška marka. Imela je še vedno ločeno od Kranjske lastnega deželnega glavarja s sedežem v Metliki. Po smrti zadnjega metliškega glavarja Antona pl. 1 burna je dobila leta 1556. skupne deželne glavarje s Kranjsko. Obrambo meje proti Hrvatski so poverili že v 18. stoletju Nemškim križarjem, ki so se tu ohranili do danes. Usodna je bila obmejna lega Bele K i a ji ne v dobi turški h v p a d o v , posebno težka pa je bila doba od leta 1408. do leta 1578. Leta 1469. je 1'apež Pavel It. izrečno naklonil še posebno milost onim, ki bi branili Metliko in Slovensko krajino pred Turki, kajti Črnomelj in Metlika sta bila prva branilca na slovenskem ozemlju proti 1 u r k o m. V Beli Krajini so se začeli prvi kresovi, ki so se vrstili proti severu čez vso slovensko zemljo in oznanjali prihod Turkov.
To strategičuo važno ozemlje je bilo v tistih časih polno vojaštva. Za njegovo oskrbovanje so se tu naselili tudi trgovci in obrtniki, tako da je tedaj preživljala Bela Krajina dol»o splošnega gospodarskega procvita. Z odhodom posadk v novo zgrajeni Karlovec in v novo formirano Vojno krajino je pokrajina začela gosiiodarsko nazadovati. Prej cvetoča trgovina je začela polagoma hirati in narod se je zopet oklenil edinega sredstva za preživljanje — zemlje. Pri tem je ostal v pretežni večini vse do danes.
Glavni vir dohodkov cele Bele Krajine je v vinogradništvu in v živinoreji. Goje se sicer tudi druge kmetijske panoge, ki pa radi štabih kraških tal ne uspevajo dobro in ne krijejo niti domačih potreb. Prebivalstvo si mora zato celo najpotrebnejšo hrano, zlasti žito, moko, koruzo, krompir in slično in celo seno dobavljati od d rugod. Bela Krajina spada zaradi tega danes prav gotovo med najbolj pasivne kraje dravske banovine. Zato se Belokranjci ob vsaki možnosti izseljujejo v tujino in mnoga naselja so navezana na podporo svojcev iz Amerike in od drugod.
Prebivalstvo nekaterih občin, zlasti občine Radato-viči in nekaterih predelov občine Metlika-okolica — bivši »Uskoki« — se že dolgo vrsto let bavi s krošnjarstvoin. Prvotno so sicer krošnjarili samo z doma izdelanim platnom, pozneje, ko se je izdelava domačega platna radi konkurence tvorniških izdelkov skoro popolnoma opustila, pa so začeli krošnjariti tudi z manufakturnim blagom, kar povzroča realni trgovini ogromno škodo. Prebivalci teh krajev krošnjarijo še danes celo v inozemstvu, zlasti v Avstriji in v Nemčiji. Krošnjarstvo se med tem ljudstvom smatra za neko vrsto domačega obrta, do katerega ima vsak pravico že po tradiciji. To zlo bi se moglo odpraviti, zato pa je potrebno, da se kraj gospodarsko povzdigne in da se narodu preskrbi prilika za drugačno zaposlitev.
V stiski si ljudstvo končno pomaga tudi z odprodajo hrastov, bukev, smrek in drugega uporabljivega lesa iz gozdov, radi česar so že vsi lepši gozdovi dodobra izsekani. Posebno nesmiselno se gozdovi pustošijo v zadnjem času, ko je ljudstvo v stiski za odplačilo obrokov za zaščitena posojila primorano poseči po edinem sredstvu, ki ga ima na razpolago, po lesu.
Trgovina in obrt sta v okraju še razmeroma dobro razvita, zlasti v večjih središčih — v Črnomlju, Metliki, Semiču, na Vinici in drugod —, saj se dobi tu vse, kar skromen človek potrebuje v življenju zase in za družino. Vljudnost in ustrežljivost v trgovinah in delavnicah, «krbna in točna postrežba, dobra kakovost blaga in izdelkov, solidnost in zmernost v cenah je pač
v vsem okraju vredna vsega priznanja. Navzlic temu in kljub sposobnosti in agilnosti voditeljev ne moreta trgovina in obrt uspevati tako, kakor bi bilo želeti, ker manjkajo viri dohodkov, iz katerih bi mogli potrošniki črpati sredstva za nabavo svojih potrebščin. V kraju ni ni kake večje industrije, ni javnih del, ni druge možnosti za zaslužek. Prebivalstvo je zato prisiljeno, da svoje zahteve omeji na le najnujnejše. Naravno je, da v takih okolnostih trgovina in obrt ne moreta cvesti.
In vendar ima tudi Bela Krajina vse pogoje za boljši in večji prospeh, samo pomagati ji je treba in pokazati svetu njene dobrine in vzcvetela bo z enakim razmahom, kakor drugi predeli Slovenije. Tu je polno spomenikov iz dobe Ilirov, Rimljanov in Jugoslovanov, polno je gradov, ki so branili Belo Krajino in vso za-
padno Evropo pred Turki, polno je raziskanih in neraziskanih podzemnih jam z bogatimi kapniki in drugimi krasotami, nešteto je bližnjih in daljnih izletnih točk, med najvišjimi Mirna Gora, Trdinov vrh, Sv. Gera, Gorjanci i. dr., obilo je priložnosti za kopanje, zlasti ob
*"\ »''j' J)	————————
Belokranjske
Razen prirodnih lepot, značilnega pejsaža, posebnosti favne in flore, folklore, načina gospodarstva, sejmov, božjih poti — zanimajo tujca posebno tudi zgodovinski in umetnostni spomeniki. Tudi Bela Krajina ni brez njih.
Mnogo predzgodovinskih in rimskih spominkov in spomenikov hranijo razni muzeji; v Ljubljani, na Dunaju in celo — v daljnem Mecklenburgu. Ostali so še sledovi na Kučerju pri Podzemlju (Zemelj, Podzemelj nas spominja »zemljaničlka župac v Bosni), pri Ogulinu na Vinici, pri Pustem Gradcu; pa iz rimske dobe: mitrej pri Rožancu, kamen z rimskim napisom v zidu črnomaljskega mlina; v Loki pri Črnomlju; sledovi rimskih nasipov ravnotam; (natančnejši seznam v mojem »Tobolčku«, Ljubljana, 1925, z dodatki v »Času«, XX., a kratek pregled zgodovine črnomaljskega okraja sem objavil v »Obzoru«, 1930, št. 54—57, z manj poznanimi podatki iz publikacij Jugosl. akademije v Zagrebu).
iz staroslovenske dobe so znani grobovi pri smodnišnici v Črnomlju; glagolski napis hrani Vinica, a glagolske listine iz Črnomlja hrani Jugosl. akademija v Zagrebu; (v Rud. Strohal: Nešto o historiji jezika i pisma u črnomaljskom kotaru, »Obzor«, 1929, št. 322).
V kripti (grobnici) črnomaljske cerkve s v. P e t r a počiva truplo zadnjega V i š n j e g o r c a, ki je padel v bitki pri Budačkem dne 22. IX. 1575. V isti cerkvi je pokopan potomec zadnjih krbavskih knezov grof Ivan Krištof Scholenberg (25. IV. 1689), ki mu je ob oltarju vzidan znamenit spomenik (moj članek v »Hrvatskem dnevniku«, 28. IV. 1936, in članek E. L.[azowski] o grobu in Gusičih v »Jutarnjem listu«, 25. X. 1936). To cerkev je dal posvetiti oglejski patriarh Bertold iz rodu grofov Andecks, brat sv. Jadvige, bivši ban hrvatski itd., ter povzdignil črnomaljsko cerkev v nekakšno nadžupnijo (18. X. 1228); cerkev je zidana v kasnoromanskem slogu; ima krasno monštranoo s slikami v emajlu — zadnje delo pok. g. Kregarja; cerkev ima tudi — bržkone pristne — drobce relikvij raznih svetnikov, tudi sv. Florijana, v srebrni teki; lepa je tudi cerkvena kupola. Župnišče hrani tudi lepo sliko sv. Petra, a v mestni pokopališčni cerkvi v Vojni vasi se nahaja v glavnem oltarju prelepa slika BI. Dev. Marije, a slična manja — tudi nad vzhodnimi vrati — z zunanje strani.
Črnomaljski župni dvorec je umetniška stavba, kar opazimo šele v njegovi notranjosti z — zazidanimi — romanskimi oboki v hodniku. Črnomaljska Komenda Nemškega vit. reda (ali marijanskih vitezov) je prava palača, impozantna zlasti, ako jo gledamo s Crnomaljščice (Lahinja). Zidal jo je 1, 1655. krajiški veliki kapetan Iv. Jak. Prang, o čemer priča grb, vzidan v ograji.
Tudi črnomaljski grad je znamenita stavba, v obliki, značilni za zidanje črnomaljskih gospodov, pozneje baronov. Debelo zidovje in kazemasta klet (danes — hlev), s kasnogotskim portalom, dokazujeta, da je grad služil za trdnjavo. Iz rodu Črnomaljskih je posegel
Kolpi, ki po svoji či stot i in toploti prekaša prav gotovo vse naše reke, in končno nešteto je število idiličnih, tipično belokranjskih hišic in zidanic, ki so kakor golobi raztresene po gričevju in po vinogradih in ki nudijo izletnikom vsako možnost za razvedrilo in zabavo, pa tudi za študij in delo. Pogoji za uspešen razvoj tujskega prometa so zato brez dvoma podani.
Končno ima Bela Krajina tudi druge možnosti za gospodarski razvoj in prospeh. Tu sta doma les i u premog, tu so obsežne plasti rdeče prsti, ki jo bo industrija gotovo potrebovala za svoje proizvode, tu so končno velike količine lepega apnenca, ki bi dobro služil v gradbene in okrasne svrhe. Manjkajo le sredstva in možnost, da bi se to — sedaj mrtvo bogastvo — pričelo izkoriščati in narod bi se dvignil v novo in lepše življenje. Beli Krajini je treba predvsem preskrbeti dobro pogonsko silo — elektriko, ker sedanje privatne naprave ne zadoščajo, treba ji je boljših prometnih zvez, zlasti pa je neobhodno potrebno, da se čimprej zgradi železniška zveza Črnomelj — V r b o v s k o in s tem zveza Slovenije z morjem, ki bi tudi Belo Krajino zbližala s svetom in s tem zboljšala krajevne razmere in pridobitne prilike ter prinesla možnost za lažje in boljše vnovčevanje pridelkov.
Bela Krajina je bila vedno najbolj zapostavljeni predel Slovenije. Medtem ko se je za druge kraje, posebno za Gorenjsko, za Notranjsko in za Štajersko skrbelo za gospodarski prospeh in razvoj z vsemi možnimi javnimi in privatnimi sredstvi, se za Belo Krajino ni do sedaj naredilo še skoro ničesar. Medtem ko imajo povsod v Sloveniji do zadnje vasi dobro izpeljano električno omrežje, imajo povsod ravne in gladke ceste, ugodne železniške in druge prometne zveze, vodovode in druge javne naprave, tavamo v Beli Krajini še vedno brez luči, brez pogonske sile in brez najpotrebnejših pripomočkov za napredek. Razmere se sicer v zadnjem času boljšajo. Upamo, da se bodo oblasti, ki so za to odločujoče, vsaj sedaj, ko so drugi kraji že preskrbljeni, zavzele tudi za Belo Krajino z vso potrebno vnemo in zanimanjem, kakor zasluži ljudstvo, ki tu prebiva, po svoji dobroti, mehkobi, pristnosti in prisrčnosti.
znamenitosti
v evropsko zgodovino Ivan Erazem Črnomaljski, član češkega vojnega sveta v bitki na Beli Gori.
Malokateri tujec obišče vasi na hribih, zahodno od Črnomlja lahko doživi presenečenje; kako to, da vidimo na Maverleuu toliko hiš in zgradb iz — kamna, z ro-mansko-obokanimi vrati. Da-li se nvorda tu začenja že primorski tip hiše. Nad Maverlenom — cerkvica sv. Križa — lopo, kot jo imajo največkrat primorske cerkvice; a pri Pustem Gradcu (Brdarcih; »brdarci« izdelujejo »brdac za tkanje) ima cerkvica samo okvirni zvonik, kot po Primorskem. V Starem trgu pa nas spominja napis nad vrati župne cerkve in kameniti podstavek za zastavo — senjskih vplivov, ki jih je pokazovala tudi še nošnja starih Črnomaljcev.
Iz turških časov je treba še posebe omeniti trdnjavski- pas ob obali Kolpe pod Preloko, nasproti hrvaškemu Prilišču in pri Vinici iz 1. 4584. (Vite-zovič Kronika, Lopašič).
Javnosti je malo poznana bratovščina sv. Rešnjega telesa v M e 11 i k i, od katere izvira tudi naslov metliškega »prošta«; bilo bi hvalevredno, da se kronika bratovščine objavi. Tudi Metlika ima lepo komendo, pa znamenit grb na mestni hiši; a značilno je, da imajo iste barve (črno in rdečo, oziroma belo, Črno in rdečo); grb Slovenske Krajine, Črnomaljskih gospodov in — mesta Črnomlja (ne Metlike). Obiskovalec Bele Krajine ne bo pozabil, obiskati grad v Gradcu, z lepim drevoredom, z grbom Gusičev, rimskim spomenikom, mavzolejem; pa k r u p s k i grad, kjer so včasih gospodovali Blagaji (nekdanji Baboniči), z visečim mostom in z grajsko kapelico sv. Ane, pobreški g r a d Benkovičev pri Adlešičah; morda se popne tudi na Preloko, s prekrasnim razgledom, pa na Zeželj, lep je tudi razgled z Gorjancev, z Mirne gore (s planinsko kočo in smučanjem pozimi), pa od Bistrea. Priporoča se tudi veslaški izlet pod Črnomaljsko komendo, po Lahinji — rasuljski gozd — do romantično ležečega mlina pod Butorajem, ali pa po Dobličanki, pod črnomaljskim gradom, ki so včasih v njem živeli tudi Frankopani; pa pod znamenito hišo g. Stoniča, s »kamenitimi« vrati, kjer je bil nekdaj najbrž dvorec Turjaških grofov; naj razodenem tudi črnomaljsko tajnost; da so lahinjske in dobličke ščuke posebna znamenitost; jako okusne, s|»o-sobne tudi za sušenje in soljenje; ampak za lov na ščuke z ostmi (harpuno) ni zadosti biti dober športnik za to je treba biti že — pravi mojster; ribolov z »vajdniki« (ribice za vabo) je pa prevelika skušnja za živce in za potrpežljivost. Črnomaljske vode so jako mirne; vendar je veslaču potrebno, da zna plavati, ker je voda globoka, a s »ščunca« ladje (premca sprednjega dela) se pri neopreznem ribolovu kaj lahko pade v vodo.
Kakor je proučil belokranjsko cerkveno umetnost (znamenit je n. pr. tudi slikani strop cerkvice sv. Miklavža na St raža e m vrhu) univ. prof. dr. Fr. Stele, tako so proučavali belokranjsko glasbeno umetnost n. pr.
Metlika
Ludvik K uba (v »Sveslovenskem Zborniku«, Zgb. 1920), dr. Stanko Vurnik (v »Etnologu« 1921), A. Mihelčič, prof. Marko Bajuk in prof. A. Tomc, a naša pesem je dala inspiracijo tudi E. A d a m i č u , O s t r c u; i. belokranjskimi slikarskimi motivi so se bavilj med drugimi tudi M. Gaspari, I< a m bič, a proučevali so jih tudi A. S i č, Poldi B a v d e k o v a, Božo Kačič (ki ima posebno velike zasluge za propagando belokranjske ljudske umetnosti), prof. Grebenc itd. Predaleč bi me zavedlo, ko bi hotel razpravljati o belokranjski lepi književnosti (O. Zupančič, Oton Berkopec, E. G angl, A. Medved: »Lahinji« itd.) in folkloristični literaturi (n. pr. L. Golobič: Porod, svatba, smrt — iz Semiča, Zbornik za nar. ž., XXVIII., Zgb. 1932).
Z belokranjskim »narodnim blago m« so seznanili svet že Jurij Kobe, Ivan Navratil, Ivan Šašelj, pa zopet dr. Janko Lokar, dr. Niko Zupanič, Fr. Marolt, Boris Orel itd. — Brunka »črnomaljskega kola« je v zvezi, kakor menim, celo že z germansko Albruno ali Alfruuo (morda žena; Hellseherin), — dočim »žefranček« metliškega »kola« ne more biti starejši kakor iz 13. ali 12. stoletja — ker prej v Evropi — žafran sploh ni bil poznan;
najbrž bi se morala beseda glasiti: zobunček, t< j. plašček.
Znamenite so postale belokranjske pisanice, Čuturiče in sodčki (barelčki), preslice vezenine, svirale, grički lonci, katere barvajo s koreninami stelje; lahko nadodamo še seniiške škornje — tudi Semičanke nosijo »škorenjčke«; — čemere (usnjate, rdeče, široke pasove), torbe z rdečim volnenim okraskom (pravoslavni nosijo torbe z rdečim volnenim okraskom), zabunce, — belo, volneno zimsko obleko z ozkimi hlačami, poljaske rdeče čepice; svetlomodre stare črnomaljske plašče, slične bareloku.
Kot zgodovinsko znamenitost je omeniti, da je bil včasih na glasu bojanski zvonček, ki so ga Bojančani baje prinesli s seboj iz svoje prvotne domovine ob Bojani, med Skaderskim jezerom in Ulcinjem.
V Metliki je tudi grško-katoli.ška cerkvica sv. Cirila in Metoda, predvsem za Zumberčane na Gorjancih, dočim so Bajančani in Marindolci pravoslavne vere; v Črnomlju je tudi sedež pravoslavne parohije.
Ne bilo bi prav, ko bi ne naglasil arhitektonsko zelo zanimive cerkvice na Višnjem Vrhu (a la praško — malostranski sv. Nikolaj — v miniaturi).
Dr. Antfon Debeljak
Z Rakeka na Ribfek
lilei po jugozapaJni meji Slovenije
Iz Ivanjega sela, kjer smo si ogledali dom pisatelja »Živih izvirov :, smo prispeli na Rakek-Pakek. Tu obrne nase pozornost lepi spomenik kralja Aleksandra, čuvarja mej, ki je bil v lanskem maju še zapažen (zapaziti), da ne bi bil pred odkritjem zapažen (zapaziti).
Ko smo prespali noč na tej obmejni postaji, ki je iz nič postala nekaj po otvoritvi južne (prve) železnice
1.	1857. in osobito po vojni radi carinarnice, smo si najeli avto »rakekar«, zanimiv, ker vozi tudi narobe, na rakovo nogo. kakor ga lahko čitaš v obe smeri. Ime pa je dobil po skrčitvi angleške sestavljenke: Rakek-car.
Ločivši se od kraja, ki je dal ljubljanski drami
I.	Levarja pred 50 leti in pozneje literaturi še pisatelja J. Likoviča, odtrobimo na satnodrču po valovitem Rakov-škem polij n, slabotnem glede plodnosti; vendar ni tod nobene naselbine, ki bi se ji reklo: Reva ali Boga vas, kakršni najdeš na Dolenjskem, eno v občini Dobrnič (zbog enega sela je še ne smemo razlagati: dober-nič), drugo v št. Vidu pri Stični. Ljudje so tod kakor lubadar: živijo ob lesu. Lahko bi si vzeli v svoj grb izrek: »Tra-inarija — naša kramarija«.
Spotoma nas miče in kliče v Podskrajnikp gostilna s prenočiščem, a mi gremo naprej, mi strelci. Naš »prašil ikarc lahno drči, da vožnje niti ne občuti tovariš Komar, imenovan po tem. ker pri kartanju rad komari ali zaplečuje. Slično se godi Kraševcu, ki se v danem trenutku oglasi: »Ma, Komar, drdramo kam?« Vprašanje se mu je rodilo po navdihu, sevajočem iz rakekarja, sa.j se kot 011 more brati tudi ritensko
Cerknica
Pokojni Alešovec jo je ponemčil: Krepierdorf, A po krivici. To je čedno in poceni letovišče. Ce boš hotel hotčl, ga imaš. Dobiš pa tudi gostilne s sobami. Izletov se ne manjka, zlasti za smuk! Zgodovinar te opomni, .da so se četrt ure hoda od trga L 1813. umikajoči se Francozi močno spopadli z avstrijskimi oddelki. V Di-nutzu zaslediš nekaj mikavnih podrobnosti o cerkniškem rojaku, fiziku Ambšeiu. Tu so zagledali luč ali noč tega sveta: glasbenik Gerbič, podobar Mikče, dvojni doktor Alfred Serko, Čigar delo je povezano z mehiškim meska-lom in njega strupom meskalinom (po tem izrazu še z Mayevimi Apaši Meskaleros); dr. Aloisius Rock, stolni kanonik v Concepcionu (Cile), misijonski brat poliglot Obreza, ki je na Madagaskarju obrezaval les, dokler ga ni močvirska mrzlica izpodkopala, prior Učak, cerkveni očak. Narodna Enciklopedija SHS postavlja sem tudi slikanja Franceta Sterleta, rojenega v bližnji Dolenji vasi. O njem je zakrožil sosed, ko ga je v Londonu povozilo:
Oj dragi, dragi mojster Sterle^ sovražne sile so te sterle ...
Izlete boš delal na široko goro Slivnico, razvpito po čarovnicah, ako veruješ vanje: planina se vleče od severozapada na jugovzhod — torej v dinarski smeri, domačinom opomin, naj služijo dinarje od smučarjev. Lahko se bos pozanimal za ajdovski zid — rimske okope, za keltsko utrdbo, ki jo je pričel 1935. preiskovati dr. R. Ložar.
Potlej pa še svetovno znana privlačnost! »Cerkniško jezero je vredno obiska v vsakem času«, prav opozarja R. Badjura v vodniku Sto izletov 1930. Dolgo je 10 km, n poleti stoji voda le v glavni žili, Strženu. Ko se boš vozil po njem ali se v njem kopal, se ti posili v spomin slavna ruska popevka »Volga«:
Izza ostrova na strežen, na prostor rečnoj volny, vyplyvajut razpisnije Stenki Razina oolny...
Najmočnejši dotok se imenuje Obrh, kar liidrografi menda rabijo za francosko source vauelusienne. Od ponorov pa je eden Retje, izraz za požiralnik, ki se drži nekaterih vasi po Slovenskem. V vasi Dolenje Jezero se lahko okrepčaš v gostilni pri Mulcu (tako se baje pišejo
vsi vaščani), a v Gorenjem Jezeru se boš oglasil Pri vragu (lv. Petrič) in pojdeš skozi Dane, kjer je bil Kristus doma. Sv. pismo trdi: Jezus je bil »izdan«!
Naš rakekar se podi z nami skozi Martinjak, kjer si o drugi priliki ogledamo cerkev iz 1. 1321., imenitno zaradi ravnega kasetiranega stropa. Ce se zdaj obrneš na sever, bi v premi črti čez gorsko sleme prisopihal v Podslivnico ter naletel im izvirek, vodovod Cerknica-Rakek. Malo bolj na vzhod stoji Sv. Trojica — pa ne da bi bil Martin Krpan tam doma? Južno od nje pa Ulaka, ki ti oživi v možganih Svetličičevega Ukletega graščaka:
Sred Ulake planine nad Zgornjo Vrhniko...
V Grahovem, gručasti vasi, se cepi cesta na Stari trg. Avtobus drči tja z Rakeka. Kako tudi ne: še iz davnine drži »rimska cesta« od ondod proti Prezidu in Cabru. Ta in drugi »prezidi« spominjajo na prastare prelaze, zavarovane z zidovi, zgrajenimi po vrheh.
Moji sopotniki se menijo o japodskem mestu Terpu, ki ije baje stalo blizu Starega trga na hribu Ulaki: mogočna kamenita groblja kaže na predzgodovinsko gra-jdjjsče. Tam nekje si mislim vas Pudob (pod dob), kamor smo v mojem detinatvu hodili dve uri daleč rabutat, sadje krast: a	kar smo nabrali	po sadovnjakih,	so bile
same črvive ušperne! Tam nekje stoji	Koča vas,	kjer je
Oton Zupančič	presedel dvojne	daljše	počitnice	in pel
slavo domačim	ostrnieam. V tej	dolini	se stara srednje-
veško mesto Lož, omenjeno 1. 1237. Tukaj je zagledal sončni svit dr. Gregor Žerjav, pesnik L. Turšič in humorist dr. F. Milčinski. Prebivalci pa za humor nimajo kdovekaj smisla. Ljudskega pevca iz Loškega potoka, ki je zakrožil satirično kitico:
Lož je majstu imenvanu, vse je s trnjem ograjami...
so prijeli, ko se je pokazal na njih usnjarskem sejmu, in ga za pokoro vigli v občinsko temnico.
Samo v mislih smo si privoščili to zastranico v Lož. Zares pa nas »Tomo Milov« vozi iz Grahovega skozi Bločiee, rodovitno raztreseno obcestno vas, pod katero se razprostira uvala s stalnim studencem V močilah (močila se glase v koroščini: močidla, in so se nekje sfižila v Mačji dol!) in pa bruhalnik Mrzla jama. Ta naziv se tupatam daje tudi Križni jami, ki predstavlja kras našega Krasa. Dodobra so jo odkrili šele 1. 1935. Najlepši del so krstili za Matjaževo jamo.
Na Bloški polici se cepi banovinska cesta na Velike Lašče. Skoraj ustavimo v Novi vasi, središču Blok, ki so »dorado« za smučarje in frfotavce. O samostojnem razvoju smučarstva na Blokah se je že toliko razpravljalo: najnovejši tak prispevek je dal N. Majnik v februarski številki Sokoliča... Južno-vzhodno najdeš Metljč, selo, ki je delj časa veljalo za tisto japodsko postojanko, o kateri sporoča Prešernov sonet:
Kako Metullum se Avgustu brani...
Loški potok
Bloke, ki po svojem postanku kažejo na valovito krajino (obloke), so skupno ime za celo občino kakor Loški potok, kamor nas je pripeljal samodrč, nalahno zdrknivši čez idealno črto, ločnico med Notranjsko in Dolenjsko. Politično smo bili Dolenjci, zemlja je pa še kar kraševska. O tem te preveri pogled na prvo vas, Retje: uvala, ki jo je A. Melik v »Sloveniji« I. posnel za vzorec kraških uval. Manjše udore ima Mali log, ki se skriva bolj proti severu. V Retjah je delovala in devovala mlada Zofka Kvedrova, o čemer te pouči njeno pismo v marčnem Zenskem svetu 1938. Selo ima prednjo stražo: cerkvico sv. Florijana, popravljeno 1768. Od tod je krasen l>ogled na grič Tabor z župno cerkvijo in pokopališčem. Mogočni zvon, ki je nosil duhovit napis: »Sveta Trojica, za nas Boga prosi!«, je šel vojnemu molohu v žrelo, tistemu nenasitu, ki nam jo požrl medicinca in pisatelja Lojza Zbačnika, aktivnega častnika Kordiša iz Srednje
HALA NAKUPOVALKA
KDlMSKO
CIKORIJO
vasi, danes skoraj tako pozabljenega kakor vitez Leon-liard Sigisdorfer, omenjen ob turškem napadu na Loški] potok 1. 1528. Po imenu sodeč bi ga postavil v svoje rodno gnezdo, Šegovo vas, na nemških zemljevidih imenovano Sigisdorf. To je prva naselbina v naši občini. Ustanovili so jo loški pastirji pri močnem izviru, Mež-narjevem studencu. Doseljevali so se kajpada sem tudi od drugod. O družinah Krajec pravi ustno izročilo, da so se zas.Ji iz Grahovega. Eden se je rodil na Hribu, današnjem središču občine. To je pokojni župnik J. Kra-j jec, dopisnik nemških in francoskih zvezdoslovnih obzor-j nikov: imel je največji daljnogled v Jugoslaviji. Zdaj je| ta menda na ljubljanski univerzi. Tudi družina novo-1 meškega tiskarja Krajca poteka od nas. Po starših je' Potočan dekan in pisatelj, ki se je skrival pod psevdonimom Vesnin in ki je govoril o sebi: »Jaz sem zmeraj! vesel«, namreč Ivan Vesel. Takisto slikar Bambič.
Da ima tudi Loški potok smučarski naraščaj, posnameš iz slike, priobčene v lanski marčni številki Našei radosti. V Sokoliču 1936. pa hvali domači pisec samouki R. Mohar smučarski svet te občine. Potoško podnebje je ostro, sončno, zdravo, pribija Krajevni leksikon 1937. To dobro stran poudarja naslednji sonet potoškega izobraženca:
Loški potok
Podolžna zibka Loškega potoka: vasi iz dola lezejo na griče, na sredi pa jih oče Tabor kliče, naj sonce sije ali sever stoka.
In kar opaziš gorskega tu boka, kri jo ga smreke, zdravja zveste priče.
Zelenje mračno nam poglede miče, nad njim sinjina nebnega obloka.
Jeseni ko predolgo moča traja, vso zibko voda napoji velika, da Bleda kraj postane bleda slika.
Na breg iz dna beži živad in Človek: nemilo bruha slednji rov in rovek, ljudenf sirotam pa oko se taja.
Trikrat na dan je svoje dni tod plantala jed, za katero je Ezav prodal Jakobu prvenstvo. Zato pregovor: »Lečo moraš devetkrat pregrizniti, da kaj zaleže.« Ko so 1. 1792. Potočani, Prezidanci in Poljci sklenili zvezo proti tihotapcem, so jih kaznovali na ta način: domačini so si pripravili kaj dobrega, zasačeni kontrabantarji pa so jih morali lačni gledati (H. Costa, MHVK 1862, 73, Laibacher Zeitung 1862).
* * *
Toda gradivo mi raste pod tipkami, nehati moram. Ob drugi priliki vas povedem dalje skozi Cabar proti Osilnici, nad katero ždi Ribjek (ne zamenjajte ga z mokronoškim imenjakom). Tako bomo predirkali dobršen pas slovenske zemlje med znamenjem raka in znamenjem ribe. Ta ali oni, ki je švignil skozi opisane kraje, jih je pohvalil. »Poglej in naprej!« kakor je velel Vergil Danteju. Tupatam kdo tudi ostane čez počitnice pri nas, posebno če krvne vezi človeka družijo s Jerajem. Vsak tič rad tja leti, kjer se izvali.
Novska cerkvica Celjanov na Gorjancih
V skritem, samotnem kotu dolenjskega Podgorja sta našla samoljubje in ponos mogočnih celjskih grofov prav primerno točko, kjer so mogli tekmovati s kronanimi glavami tedanje Evrope. L. 1407. je tam ustanovil silni grof Herman II. kartuzijanski samostan Pleterje ter ga obdaril z obširnimi zemljišči (Opatova gora) in obilnimi dohodki v prepričanju, da mu bo ta ustanova pela slavo na vekov veke. Ob strani svoje matere se je dal v tamkajšnji cerkvi, enem najlepših spomenikov slovenske gotike, tudi pokopati. (Prav tako je bil 150 let prej pokopan v samostanu pri Kostanjevici ustanoviteljski par koroški vojvodski par Bernard in Juta.)
Kakor drugod, se je tudi o pričetkih pleterskega samostana ohranila pripovedka, ki pravi, da so imeli Celjani v Gorjancih ter v onih časih mnogo bolj divjem
Podgorju obširna lovišča. Takšnim pripovedkam je sicer kaj težko priti do zgodovinskega jedra. Da pa ima stvar glede Gorjancev in Celjanov vendarle svoje resnično ozadje, o tem nam pričajo razvaline gorske cerkvice, ki etojijo nad vasjo Javorovico 618 m nad morjem, a 400 m (nad pleterskim samostanom.
Cerkvico je sezidal bržkone omenjeni Celjan Herman II. morda v istih letih, ko je ustanavljal samostan (1400—1414). Da je cerkvica v resnici celjansko zidanje, jnepobiten dokaz za to so nam opeke iz cerkvenega zidu. Vsak zidak nosi namreč vtisnjene po tri zvezde iz dič-nega celjanskega grba.
Cerkvica je bila že 1. 1609. brez stolpa, ki je bil
lesen, bila je tudi brez tlaka im oken, kljub temu so še maševali v njej po trikrat na leto. Njeno visoko starost kaže okusni portal v šilastem slogu (Eselriicken). Pozna jo tudi Valvasor, a iz seznama šentjernejskih podružnic je izginila šele 1. 1870.
Posvečena je bila sv. Ožbaltu, najstarejšemu patronu lova in lovcev. Tu, v najviše ležeči vasi prostranih gorjanskih lovišč, si smemo torej predstavljati, da so bila prenočišča za lovsko družbo silnih Celjanov. V cerkvici sv. Ožbalta pa je v navzočnosti družine opravil sv. mašo pleterski opat ali dvorni kaplan vselej, preden »o se dvignili na prvi pogon v najvišje lege Gorjancev.
L. 1904. je bil pri cerkvici pokojni dolenjski Val-
vasorjanec, dr. A. Schoeppl z Vrhovega, odkril je na podlagi zidakov njeno zgodovinsko znamenitost in fotografiral cerkvico od vseh strani. Na svoj grad Vrhovo je rešil dobro ohranjen kos opeke z namenom, da ga kot zgodovinski dokument prenese ob priliki v ljubljanski Narodni muzej. Le žal, da opeki ni bila usojena takšna sreča. Zdaj sta ta pa tudi mladi novomeški muzej na stvar opozorjena. In ker je še danes ohranjenega nekaj cerkvenega zidu, upajmo, da se bo dalo te dragocene opeke le še kaj rešiti na veselje vseh prijateljev naše preteklosti. Lepšega ponazorila moči in sijaja, ki so ju razvijali po naših deželah mogočni Celjani, si za naše muzeje pač ne moremo misliti.	Dr.	Jože	Rus.
Dr. Jože Rus
Dolenjci v luči statistike
Prebivalstvo iz devetih ljudskih štetij
Dolenjsko te tabele ni zajeto v vsem svojem obsegu. Všteto je le vse ozemlje novomeškega sodnega okrožja, a iz litijskega sodnega okraja še tri južne občine: Dole, Sv. Križ in Primskovo, dolenjske občine ljubljanskega in deloma litijskega okraja pa so izpuščene. V kočevski okraj sta prišteti tudi občini Draga in Osilnica, dočim pri črnomaljskem občina Radatoviči ni vračunana.
Okraji
Leta Krško	Novo	Višnja	Dole-	Črnomelj Kočevje		Vse
	mesto	gora Primskovo			D<	olenjsko
		v kvadratnih kilometrih				
807,8	933,7	229,6	70,5	546,1	1158,0	3805,7
		število	prebivalstva			
1817. 41.146	33.033	10.760	2.632	26.292	36.676	150.539
1851. 49.166	43.093	12.140	2.918	32.843	45.648	185.808
1869. 50.028	44.559	11.866	2.962	29.646	38.106	177.167
1880. 51.023	46.493	12.518	3.195	29.888	41.794	184.911
1890. 53.327	48.346	13.127	8.35»	28.460	42.806	189.425
1900. 53.393	48.970	12.812	3.239	26.300	42.306	187.020
1910. 55.640	47.387	12.324	3.214	24.755	41.708	185.028
1921.' 53.136	45.803	12.156	2.944	23.828	40.394	178.261
1931. 55.252	50.405	12.800	3.161	29.266	40.415	191.299
		na 1 km’ prebivalcev				
63,7	54,0	55,9	45,1	53,5	43,5	50,3
: Tabela nam odpira pogled na najžalostnejše poglavje <o dolenjskem človeku. Kočevski okraj je po površini skoraj tretjina Dolenjskega, zaradi svoje velike gozdnatosti in prekomernega izseljevanja nemških Kočevarjev je pa tako slabo naseljen, da živi v njem le dober peti del vseh Dolenjcev. Vinstvo na dolenjskem vzhodu, lesno gospodarstvo na zahodu, njivstvo na Krškem polju in živinoreja vsepovsod nudijo premalo dela in zaslužka, da bi Se mogli ob njih prehraniti prav vsi rojeni, odrasli Dolenjci. Vsa bivša kranjska dežela je dajala ljudem tako malo življenjskih prilik, da ji je število prisotnega prebivalstva v 73 letih 1817—1890 naraslo komaj za 24,6%, v primeri ž njo pa je njena dolenjska stran še toliko šibkejša, da ni mogla doseči tega odstotka niti v 124 letih
1817—1931. V tem dolgem času namreč število doma živečega dolenjskega ljudstva ni naraslo za več ko 40.760 duš ali 21,3%.
Na samih dolenjskih tleh imajo le mesta Kočevje, Novo mesto in Radeče nekaj več industrije, ki je zmožna privlačiti del ljudstva iz okolice in ga zadržati blizu doma. V Beli Krajini napredujeta borno le mesteci Črnomelj in Metlika, vsi drugi kraji nazadujejo ali pa stojijo pri svojih starih številkah. Veliko število zahodnih Dolenjcev odhaja leto za letom v tujino, da pridobijo živeža svojim družinam s krošnjo ali kot gozdni delavci, najboljše delovne moči pa so prisiljene oditi s trebuhom za kruhom za vedno v tuji svet. Prav na Dolenjskem, namreč v Beli in Suhi krajini in na Kočevskem, je bilo izseljevanje v Združene države ameriške toliko močno, da sta bili v letih 1896—1911 iz teh krajev dve tretjini vseh kranjskih izseljencev, v letih 1901—1910 pa celo tri četrtine. Na Kočevskem in v Beli krajini sega mrzlica izseljevanja celo tako daleč, da pridejo kar cele kmetije v puščo.
Ker so Združene države po vojni doseljevanje zelo omejile, se je moral odtok dolenjskih ljudi usmeriti v ostale države obeh Amerik, oziroma v rudnike Zahodne Evrope, deloma najdemo Dolenjce v domačih rudarskih revirjih ali pa raztresene po naših večjih mestih.
Najvišje številke je doseglo prebivalstvo po posameznik okrajih v letih, ki so podčrtana. Iz tega spoznamo, da se je v kočevskem okraju število prevagnilo že pred 70 leti, v Beli krajini po 1. 1880. (trtna uš in njene gospodarske posledice), a ob novomeški železniški progi v času njene otvoritve 1894. Sploh je treba reči, da železnica odtoka dolenjskega ljudstva ni zadržala, temveč le pospešila. V poslednjem času (1921—31) je poslalo izseljevanje nekoliko počasnejše le zaradi tega, ker so se spričo splošne gospodarske krize življenjske prilike na Dolenjskem zelo približale razmeram dotedanjih »obljubljenih dežel«.
Miran Vardian
Slika Doleniske po poklicih
Čeprav je gospodarsko življenje Dolenjcev v splošnem povsod precej podobno, so vendar tudi v tem •pogledu med posameznimi dolenjskimi predeli že znatne, dasiravno ne prevelike razlike.
To dejstvo se izraža tudi v poklicni sestavi dolenjskega stanovnišfva. Ob ljudskem štetju 1. 1931. so prebivalci raznih dolenjskih pokrajin pripadali tem poklicem (v %):
pol jed. in obrt In trgo- promet javna ostali živinor. industr. viina	elužba	poklici
20-9
21-7
Notranjsko tgor. Zasavje Kočevsko Ribniško Dolenjsko v oijem amislu Bela krajina Suha krajina
60-4
63-5
63-6
70.0
77-2
82-1
85-1
21-2
17.7
12-3
10-1
8-7
14-8
vuna
2-9
1-7
2*7
2*7
in deloma Ribniškem glavni vir zaslužita, na vzhodu nima mnogo pomena. Posebno se pozna pomanjkanje prometnih zvez v daleč od železnice ležeči Suhi krajini, ki niti ni posebno rodovitna, a je ravno zaradi svoje odrezanosti od sveta najbolj kmečki del Dolenjske. Prebivalstvo je prisiljeno, da ee bavi z edino pridobitno pa-
nogo, ki je tu sploh mogoča, to je s poljedelstvom in živinorejo, ali pa da se izseli. In res vidimo, da je emigracija prav iz teh krajev največja.
Drugačne so razmere na severu in zapadu, v Zasavju in na Notranjskem. Zemlja je tu slabša kot na vzhodu, a ugodne prometne razmere (železnica Trst— Ljubljana—Zagreb) nudijo vse pogoje za nastanek industrije. 2e promet sam direktno živi precej prebivalstva (v občinah Rakeku in Kresnicah nad 20%, v Logatcu 16%, Litiji in Radečah po 10% itd.). V zvezi z ugodnostmi, ki jih nudijo prometna pota, se je v Zasavju razvila večja industrija (Litija, Radeče), pa tudi rudarstvo, ki ga sicer drugod na Dolenjskem (z izjemo v Kočevju) ni, je dosti zastopano. Poleg rudnika v Šentjanžu se kaže še močan vpliv trboveljskega revirja, tako da je v Zasavju 5% rudarjev.
Na Notranjskem sicer prave industrije ni, zato pa sta se zaradi krasnih gozdov silno razvile lesna obrt in industrija, ki zaposlujeta 10% prebivalstva (v občini Loški potok celo 30%). Prav tako imata gozdnato Kočevje in Ribnica po 7% žagarjev, medtem ko je na vzhodu žagarstvo — ponekod zaradi slabih prometnih zvez, še bolj pa ker ni večjih gozdov — le slabo zastopano (Suha krajina 1-6%, Zasavje in pravo Dolenjsko pa 1-9%, Bela krajina 2-1%). Pripomniti pa je, da bi bile te številke sorazmerno precej višje, če bi statistika štela sem tudi prevoznike lesa, gozdne delavce in podobne poklice, ki so vpisani povečini med poljedelce, ker še vedno obdelujejo zemljo. Dr. J. R u s celo meni, da se bavi najmanj četrti del Slovencev s pripravljanjem in izvažanjem lesa (»Jutro« 31. avgusta 1930.). Na Dolenjskem bi se to število najbrž še zvišalo.
Trgovina cvete najbolj na Notranjskem (bližina meje); sledita ji okraja Ribnica in Kočevje.
V vseh mestih in večjih krajih, kjer so upravni centri, je dokaj močan odstotek ljudi v javnih službah in svobodnih poklicih. Iz razpredelnice vidimo, da zavzema tudi tu prvo mesto Notranjsko.
Če primerjamo prejšnje poklicne statistike z zadnjo, lahko rečemo, da se je poklicna slika Dolenjske le malo, ali skoro nič izpremenila. Na Notranjskem in v Kočevju opazimo nazadovanje kmetov na račun žagarstva, v Zasavju pa na račun industrije in rudarstva. Sicer pa je posebno vzhodno Dolenjsko skoro čisto ohranilo svoj kmečki značaj, ter ga je treba še vedno šteti med naj-agrarnejše slovenske pokrajine.
»Duiiav«, zavarovalna delniška družba v Zagrebu.
Podružnica za Slovenijo v Ljubljani, Aleksandrova c. 6. Telefon 24-05. Zavaruje: po najugodnejših pogojih proti škodam: vsled požara, vlomske tatvine, razbitju stekla, transporta, nezgod in zakonitega jamstva. Prevzema tudi zavarovanja avto-kaska, avto-jamstva ter sklepa življenjska zavarovanja vseh vrst z in brez zdravniške preiskave za slučaj doživetja in smrti, otroška in štedilna zavarovanja po najmodernejših kombinacijah in nizkih tarifah. Police naše družbe sprejema ministrstvo vojne in mornarice kot kavcijo pri ženitvi gg. oficirjev.
4*5
49
2*0
1-7
6*5
29
4-2
2*5
5*7
5*3
6*3
5*4
1-6
1*6
1*3
2*0
1*6
1*5
0-7
2*3
31
2*4
1*5
8*3
4-2
2*3
2*8
4-4
•e Dolenjsko 78*2
Kakor vidimo iz teh številk, je Dolenjsko izrazito grama pokrajina, Baj ee bavijo s kmetijstvom skoraj
ri četrtine Dolenjcev. Stopnja agrarnosti raste od severo-apada proti jugovzhodu. Relativno najmanj kmetov imajo apadni in severni (Notranjsko, Zasavje), malo več osred-iji (Ribnica-Lašče), največ pa vzhodni in jugovzhodni Leli (Suha krajina, Dolenjsko v ožjem smislu in Bela trajina). Na pravem Dolenjskem in v Beli krajini so ielo pogostne občine, ki imajo nad 90% kmetov; Cesujice ' litijskem in Sinji vrh v črnomaljskem okraju se lahko elo ponašata z nad 99% kmetskega prebivalstva, to se ►ravi z največjo revščino.
Vzrokov tako velike agrarnosti dolenjskega vzhoda e več. Zemlja je povečini precej rodovitna (Krško polje, Hirenska in Temeniška dolina), poleg tega pa je po-lekod močno razvita živinoreja (prašiči na Krškem polju, tonji okoli Bučke, a govedo zlasti v Suhi krajini). Važen aklor je tudi vinstvo, ki zahteva intenzivnega obletavanja tal in zato tudi več delovnih moči.
Na drugi strani ovirajo slabe prometne r a z -nere razvoj industrije, večje trgovine in sorodnih >anog. Žagarstvo, ki je na Notranjskem, Kočevskem
Inž. Strainar Franc
Elektrifikacija Dolenjske in njen gospodarski
pomen
v današnjem času ne ustvarjajo samo ceste in železnice, ampak tudi električni vodi nove možnosti gospodarskemu razvoju in napredku krajev, po katerih se razpletajo. Dasi je bilo skoro povsod izhodišče elektrifikacije potreba po električni razsvetljavi, je glavni namen elektrifikacije vendarle kot vir pogonske sile. Električni motor je 'najidealnejše pogonsko sredstvo za malega človeka, je najcenejši od vseh pogonskih strojev in je tudi v najmanjših edinicah ekonomičen v obratu. Malemu obrtniku je s tem dana možnost, da svoj obrat modernizira in ga tudi razvije. Na ta način se ustvarja
MKWOrt>V'
\ / Lvivtt tna,
tv Mil
R0SUVUJI
ttStlO •••<3
uubuanaj
truJ
AftttAtKC	.
NOVgtan /T'	-	.
uflvfiMUt O _
CtAllMC/
elektrifikacija
DOLENJSKE	'
\
Ottr**«* tono* tMmrn V / akhfif'vi
Ponor abhkvr'*
O oriiotrN
«o£[v-ls
možnost razvoja domače industrije, zato je elektrifikacija iz čisto nacionalnih ozirov nujno potrebna.
Dolenjska je v gospodarskem pogledu na primitivni stopnji. Industrija, ki se je v času konjunkture zelo razvila na Gorenjskem in Štajerskem, se je Dolenjske bolj izogibala. Mesta in trgi le počasi izgubljajo svoj stari patriarhalni značaj. Večjih mest Dolenjska itak nima, tako da se elektrifikacija po privatnih elektiarnah ni mogla razviti. Dolenjska ima sicer nekaj maj inih privatnih elektrarn, ki pa zadoščajo za silo le re am posameznih krajev, za širšo in večjo elektrifikacijo pa ne prihajajo v poštev. Prav tako ne prihajajo v posdev za večji razmah obrta in industrije. Elektrifikacija Dolenjske je odvisna samo od javnih elektrarn. Brez banovinske pomoči bi Dolenjska še dolgo ne dobila elektrike. Zadnja leta je banovina izredno mnogo storila za elektrifikacijo Dolenjske, kar je najbolj razvidno iz priložene skice električnih daljnovodov na Dolenjskem.
Do leta 1933- ie t,il° sani° za elektrifikacijo Dolenjske investiranih 9,490.271 din. V letu 1937. so znašale investicije na Dolenjskem okoli 3,667.726 din, tako da znašajo celotne investicije za elektrifika-
ziiasajv	din.
DOLENJSKA ŠTEVILKA »TRGOVSKEGA LISTA«, dne 13. aprila 1938.
   ......................
Za Belo K r a j i n o je posebno važno dejstvo, da so banovinske elektrarne prevzele oskrbo Črnomlja z električno energijo. Zaenkrat kupujejo banovinske elektrarne električno energijo za Črnomelj iz tamošnje rudniške elektrarne, v načrtu pa je preskrba Črnomlja iz splošnega banovinskega omrežja, in sicer iz podaljška kočevskega daljnovoda preko Starega trga do Črnomlja.
V bližnji bodočnosti se bo gradil daljnovod iz Šent Jerneja do Ponikev, na katerega bo priključena Dolenjska metropola Novo mesto in pa kraji do Toplic. Samo po sebi je razumljivo, da se bodo še naprej elektrificirali kraji ob obstoječih daljnovodih, v kolikor ti še niso priključeni.
Praksa je pokazala, da so Dolenjci zelo dovzetni za
napredek in kažejo veliko zanimanje za elektrifikacijo. Dasi je Dolenjska revna pokrajina, se vendar priključijo na omrežje vse vasi in posestniki, kjer je le podana ta možnost. Čeprav so prispevki posameznikov, oziroma občin za elektrifikacijo precejšnji, jih ljudje radi plačujejo.
V zadnjem času se obetajo Dolenjski nove železniške zveze, elektrifikacija je v polnem razmahu in po napredku željni Dolenjci, vse to so znaki in garancija, da stopa Dolenjska v <1 o b o gospodarskega razvoja in napredka, našim javnim in gospodarskim krogom pa naj daje to vzpodbudo, da posvete še več p a ž n j e temu koščku naše ožje domovine!
Blažil	S
Novomeška okolica
v turističnem in športnem pogledu
Namen tega članka je prikazati v glavnih obrisih našo ožjo Dolenjsko kot turistično in športno torišče, povedati, koliko je doslej storjenega, kaj vse nam nudi novomeška okolica, kateri i>ogoji so dani, da se v tem delu slovenske zemlje, ki je doslej v turističnem in športnem pogledu bolj malo znana in upoštevana, turizem in šport povzpneta in razvijeta vsaj do one stopnje kot v ostalih delih našo ožje domovine.
Prav zadnja leta se v naši domovini mnogo dela za turistični in tujsko-promelni napredek. Povsod vidimo večje ali manjše uspehe, le pri nas je, razen nekaj malih izjem, vse kot je bilo. Dolenjci se premalo zavedamo, koliko lepote in mikavnosti nudijo naši kraji nam in vsem onim, lci jih obiskujejo.
Gorjanci, porasli s temnimi, skrivnostnimi gozdovi, mednje vsejanimi košenicami s skoraj planinsko floro in svežim gorskim zrakom; tiha, mirna, ponekod kar jezeru podobna temnozelena Krka; slikovita, z nizkimi griči posejana novomeška kotlina, vsa polna starih znamenitih in zanimivih gradov, raz.vaiin, znamenj, cerkva in samostanov. Vse to na tako majhnem prostoru! Kamor koli se ozremo, na slehernem koraku se nam odpre nov razgled, slika, po svoji raznolikosti in pestrosti druga lepša od druge. In Novo mesto je naravno in turistično središče, ki dominira nad svojo ožjo in širšo okolico.
Planince vabijo Gorjanci
Da bi bili domačim in tujim ljubiteljem Dolenjske •irnbolj dostopni Gorjanci, Kog in druge prirodne, zgodovinske ali krajevne zanimivosti, je podružnica Slovenskega Planinskega društva v Novem mestu skrbno izbrala in markirala poti. Podružnica je odkupila svet okrog studenca Gospodične in studenec obzidala ter ga tako ohranila turistom in domačemu gorjanskemu prebivalstvu, sicer bi izsekavanje gozda okrog studenca in zamočvirjenje tal uničilo neprecenljivi izvir. Prostorno kočo nad Gospodično, ki jo je podaril veleposestnik g. Šiška, je opremila s štedilnikom in skupnim ležiščem za 20 oseb. Svet okoli Gospodične naj bi se preuredil v botanični vrt, toda nerazumevanje okoliškega prebivalstva je preprečilo izvršitev tega načrta, ki se je že začel izvajati. Pod sedanjim predsednikom g. dr. Fr. Ivanetičem se podružnica trudi in peha, da bi uresničila davni sen, t. j. zgradila na Gorjancih planinsko kočo. Ker pa še ni dovolj potrebnega denarja, je postavitev planinskega doma zaenkrat samo pobožna želja.
Podružnica SPI) je iz Novega mesta kot izhodiščne točke na vse strani markirala poti, od katerih jih več vodi na Gorjance. Najkrajša in najbolj priljubljena je naslednja: Novo mesto — Žabja vas — kjer se odcepi od državne ceste pešpot skozi tako zvano Za-barsko h o s t o, preide pred vasjo Hrušica na občinsko cesto in pelje skozi Hrušico do vasi G a b e r j e. Tu se strmo vzpne ter nas pripelje do studenca Gospodične, ki ga je podružnica SPD obzidala ter speljala v precejšen bazen, ki naj bi nudil poleti turistom osvežujočo in prijetno kopel. Z jase izpred malo vise postavljene lcoče je čudovito lep razgled na novomeško kotlino, vidi se pa tudi vse Dolenjsko gričevje s Kumom, Kamniške planine, Karavanke in vsi vrhovi do inglava. Od koče na levo nas vodi markacija po pobočju Gorjancev skozi bukov gozd in po košenicah do planinskega zavetišča pri cerkvici sv. Miklavža, ki se nam prijazno svetlikata sredi obsežnih košenic. Poleg sedanjega zavetišča zida njegov oskrbnik g. Ignacij Hudoklin veliko stavbo, namenjeno vsem, ki bodo obiskovali Gor-
»Lignolii« izdelek umetno lesnih tlakov!
V naši jubilejni številki za Dolenjsko moramo omeniti sicer že splošno poznano, vendar še mlado podjetje »L i g n o 1 i t« v Radečah pri Zidanem mostu. »Lignolit« izdeluje tlake iz umetno lesne zmesi in je za naše kraje iz gosjx>darskega vidika zelo važno, saj se uporablja za tovrstne tlake velika množina žagovine, l<i doslej nj našla primerne uporabe.
Pri izredno praktičnih lastnostih, ki jih kažejo umetno lesni tlaki, je danes njih uporaba stalno večja, n. pr. v Nemčiji, kjer se letno polagajo milijoni kvadratnih metrov takih umetno lesenih tlakov. In še pred kratkim so tudi pri nas polagali te tlake inozemci. »Lignolik pa je danes naše prvo podjetje, ki izvršuje iz prahu trdega lesa visokotlačne tlake, kakor jih predpisujejo industrijske norme.
jance. Prostorna hiša je že pod streho, le notranje izdelave še čaka. V njej bo na razpolago več sob a posebnimi ter soba s skupnim ležiščem.
Cerkvica sv. Miklavža
Od Sv. Miklavža je dvoje markiranih poti na Trd i-nov vrh (1181 m). Položnejša gre po severovzhodnem pobočju Trdinovega vrha, druga bolj strma pa zavije že pri tako imenovanih jezerih na desno proti vrhu. Tudi v smeri od Gospodične proti Miklavžu se pri Krvavem kamnu odcepi pot na vrh. Na vrhu samem stoji visok stolp, raz katerega se nam odjkre razgled na vse strani, kot jih podobnih najdemo le malo. Od naših planinskih velikanov do posavske ravnine, čez Kapelo, proti Kleku in Snežniku nam hiti pogled. Od Miklavža je markirana pot, ki nas popelje na Opatovo goro, dvigajočo se strmo nad Kostanjevico, idiličnim malim mestecem ob Krki. Druga, ki se od te odcepi, vodi mimo studenca Kaštenica v vas S o š i c e in pri cerkvi naznačena markacija nas pripelje k lepemu, več metrov visokemu slapu.
Od Gospodične pelje položna pot k nekdanji lesni žagi, imenovani Tovarna. Le-sem pa je speljana cesta od državne ceste Novo mesto—Metlika. Od Tovarne pridemo po tako zvanem G 1 a ž a r j e v e m grabnu na Dolž in skozi Veliki in Mali Orehek mimo Št. Jošta skozi gozd v Žabjo vas ter Novo mesto.
Na košenicah pri sv. Miklavžu se pri Jezerih odcepi markirana pot, ki nas skozi Hudo peč popelje k največji prirodni zanimivosti Gorjancev, k studencu, imenovanemu M i n u t n i k. Ime jo dobil po tem, ker v enakih kratkih časovnih presledkih priteka iz zemlje, nato pa zopet usahne. S Trdinovega vrha pridemo po stezi nad vasjo Gaj do P o n i k e v. To je odljudna samotna planota, kjer v debelem curku bruha na dan voda, ki se razlije v potok, poln rakov-koščakov. Tod je napajališče in zbirališče divjačine. Mnoge od naštetih poti so dobile ime po najvnetejšili obiskovalcih in prijateljih Gorjancev.
Poleg naštetih poli so še one, ki vodijo k posameznim razglednim točkam, gradovom ali pa naravnim posebnostim. Približno 7 yt km od Novega mesta proti Gorjancem se nad cesto Novo mesto—Metlika dviguje stožčast hrib Mehovo z razvalinami gradu istega imena. Sem vodita naslednji poti: a) Novo mesto, 7 km po državni cesti, Vinja vas — Mehovo, b) grad Grm, Regerča vas, mimo sv. Roka (stare, po prošče-nju znane cerkvice) na Rabovnik, skozi naselji J u r n o vas in Ko roš k o v a s na Podgrad in od tod na vrh.
Izleti
K nekdanjemu podobnemu gradu kakor je bil Erazma predjamskega, k Luknji, ki pa je sedaj močno v razvalinah, vodi cesta iz Novega mesta skozi vasi B r š -1 j i n in Prečno ter po ozki soteski ob potoku Prečni. V vznožju podrtega gradu bruha v močnem vrelcu potok Prečna, ki je Zajezen in njegova sila izrabljana za malo električno centralo. Razvaline gradu stoje na koncu soteske pred in nad ogromno prirodno kotlino z navpičnimi stenami. Od tod dalje vodi markirana pot v Mirno peč in po dolini ob potoku mimo Biške vasi k 100 m visoki peči Zijalo. K Zijalu pridemo tudi z železniške postaje Ponikve, kjer si lahko ogledamo več požiralnikov, kamor ponikuje potok Temenica in obenem odteka voda ob poplavah. Od Ponikev po državni cesti v smeri proti Novemu mestu smo po enourni hoji na vrhu pri Gradišču (Sv. Ana), zelo lepi razgledni točki: od Kuma do Triglava se pred nami vrste manjši in višji hribi. Na prisojni strani Sv. Ane pa se odpira glo-
Proia
Kolinske tovarne
..........................................       -H
boka, široko zaokrožena jama, odprta na jugovzhod. Td je že preje omenjeno Zijalo, kjer privre na daa Temenica, ki v lepi ozki dolini žene več mlinov. Dolinica z mlini in počasi tekočo, zeleno Temenico je vredna obiska vsakogar, ki ljubi intimnost prirodnih zakotij.
Na Hmeljnih, ki nedvomno spada med najstarejše« gradove na Dolenjskem, pridemo iz Novega ra e s t aj skozi Bučno vas in razmetano naselje Kamenico v 2 urah. Z grajske terase nam kroži pogled od Kuma in Kamniških planiti preko Čateža, Zaplaza in Primsko-vega do Karavank in Julijskih Alp, do Kočevskih gozdov, Kapele, Kleka in Gorjancev ter počine nad dolino Krko z Novim mestom v sredini. S II m e 1 j n i k a pelje pot po grebenu med vinogradi k starodavni božji poti na Trško goro. Z vrha izpred cerkve se vidi daleč naokoli po širni Dolenjski. Od cerkve nas markacije privedejo ined vinogradi do ceste in od tod skozi Ločno v N o vo m e s to.
Tudi v znane šmarješke toplice vodi markirana pot iz Novega mesta skozi Ločno, Mačkovec in Češnjice do starega in slikovitega Starega gradu in od tod v Toplice. S šmarjeških toplic se lahko vračamo po banovinski cesti mimo romantičnega gradu Otočec, ki leži na otoku sredi Krke. Z levega breg* vodi h gradu most, onega z desnega brega je pred leti odnesla narasla reka. Na otoku je poleg gradu tudi lep park, Krka pa je s svojimi številnimi otočki in plitvinami pravi raj za divje race, vodne kokoške, rečne galebe, štorklje in čaplje.
Poleg Gorjancev vabijo tudi prostrani kočevski gozdovi, polni divjačine in podzemeljskih jam. Z Dolenjskih Toplic nas privede markacija na Rog. Druga zaznamovana pot pa nas z železniške postaje Straž a-Topli c e pelje ob levem bregu Krke do gradu Soteska in odtod preko mostu na eno naj-lepših dolenjskih razglednih točk: Sv. Peter. S Sv. Petra je markirana pot na Dvor ob cesti Novo mesto—Žužemberk—Stična, kjer vidimo nad Krkino strugo še danes razpadle zidove nekdanjih turjaških fužin.
Tako je novomeška podružnica SPD s svojim delom omogočila, da sleherni turist in ljubitelj Dolenjske obišče in vidi vse, kar je lepega in zanimivega v bližnji in daljni novomeški okolici. Da bi se pa turizem še bolj razmahnil, je nujno potrebno, da se na Gorjancih zgradi planinska koča. Dokler koče nimamo, toliko časa ne bodo Gorjanci prava turistična postojanka.
Lepe prilike za smučarje
Pred desetletjem pri nas še bolj malo znani in razviti smučarski šport zavzema vsako leto večji razmah. Le škoda, da nam sedanje zime napredek ovirajo. Marsikdo se bo vprašal, kje Dolenjci sploh smučamo. Oficialno je najbolj znano Polževo pri Višnji gori. So lepši je smuški svet v neposredni bližini Novega mesta. Že sama najbližja novomeška okolica okoli Sv. Roka, Po-gancev, na »marofu«, tja proti Brezovici in Ilmeljniku, nudi prijetno smuko, zlasti začetnikom. Razsežne gor-
Košenine na Gorjancih
j a n s k e k o š e n i c e vabijo pozimi navdušene emu-* čarje in jim nudijo idealno smuko. Le škoda, da ni primernega zimskega zavetišča, ki bi bilo smučarjem nujna potrebno. Ta nedostatek pa bo z novo Hudoklinov« zgradbo pri Sv. Miklavžu odpravljen.
Najlaže dostopne smuške terene pa nudijo obronki Roga. Kot smuški center lahko imenujemo vas C r m os« njice. Cesta, ki pelje iz Novega mesta skozi Vavtd vas, Dolenjske toplice, Podturn, Poljane, Ovčice mimo »stare žage« do C r m o š n j i c, je 26 km
Slran 22-___________________________DOLENJSKA	ŠTEVILKA »TRGOVSKEGA LISTA«, dne 13. aprila 1038.	etov	42<
Dr. Joža Rus
Dolenjsko vinstvo pred sto leti
dolga in od Podturna dalje vodi ob potoku po slikoviti soteski. Pred Crmošnjicami se soteska razširi v lepo, proti jugovzhodu se dvigajočo ravan. V začetku te ravni oziroma razširjene doline leže Črmošnjice. Desno in levo nad vasjo se vrste krasni smuški tereni: na jugozapadni strani se dvigujejo nad 000 m visoke G a č e z najlepšimi smuškimi tereni na Dolenjskem, kjer sneg najdlje ostane. Severozapadno nad vasjo se na prostranem in položnem Toplem Vrhu vrste razsežna smučišča, le škoda, da radi prisojne strani sneg hitreje skopni. Od tu se na levo proti K o m a r 11 i gori nadaljuje smuški svet. Vzhodno nad CrmoSnjicami se nad gozdnatim predelom razprostira 500 ni visoka P1 e š e v i c a , Novomeščanom najpriljubljenejša in obenem najlaže dostopna smučarska postojanka. Izhodna železniška postaja za njo je Rožni dol, kamor nas vlak jmtegne v 25minutni vožnji. Takoj za postajo nas vodi kolovoz do vasice Brezje, ležeče ob prisojni rebri. Nad vasjo se hrib strmo dvigne in preide na vrhu v valovito, razsežno, semintja z drevjem poraslo planoto, prehajajočo v daljše ali krajše doline in nam nudi pozimi pravi smuški raj. To je P 1 e š e v i c a. Poleg izredno lepe smuke se odpira na sever in vzhod še slikovit razgled. Od Gorjancev preko novomeške kotline, tja čez Dolenjsko hribovje, do Kamniških planin, ki jih Zremo v vsej njihovi zimski lepoti, nam hiti oko.. Na zapadnem delu planote je revno kočevsko naselje, od koder v 15 minutah prismučaino v Črmošnjice. Za smučarje in ostale obiskovalce je v Crmošnjicah dobro preskrbljeno. Na razpolago je po gostilnah več sob in tudi za prehrano ni sila. Vas pa ima tudi električno napeljavo in vodovod ter je tako tudi razvajenim gostom postreženo. Do te naše smučarske postojanke nas poleg gori omenjene pripelje še dvoje drugih poti: z železniške postaje Urš n a sela skozi Laze, Travnega dola in Š e č (7 km), ter železniške postaje Semič na Vrčice, Brezovico in Srednjo vas (7 km). Poslednjo pot skoro nad polovico lahko presmučamo.
Smučanje goji pri nas predvsem »Sokol«, ki prireja na Gačah vsakoletne tečaje. Ti tečaji nam bodo vzgojili kader dobrih smučarjev, tako, da ne bomo zaostajali za drugimi. In le želeti je,	da	se	pri nas	res začne sistematično gojiti beli šport,	saj	so	dani vsi	pogoji, da bi se
razvil na dostojno višino. Saj bi ne krepil le zdravja in večal zanimanje za zimsko naravo, marveč bi tudi od blizu in daleč vabil k nam prijatelje tega športa.
Tudi športni klub »Elan« ima smučarsko sekcijo, ki pa je šele v razvoju. »Elan« je edini dolenjski športni klub, ki poleg nogometa goji tudi Ovstale športne panoge: lahko atletiko, plavanje,	tenis,	drsanje	in smuk. Ustanovljen je bil 1922. leta	in	mu že ves	čas predseduje
znani športni delavec g. inž. Jože Medic. Ves čas svojega obstoja se mora klub boriti z raznimi težkočami, ki ovirajo njegov napredek. Predvsem je to vprašanje igrišča oziroma športnega prostora. Najprimernejši prostor za to je Loka, ki pa mora služiti dvojnemu namenu: je športno igrišče in živinsko sejmišče. Po izjavi inž. J. Medica bi se z denarjem, ki so ga že vtaknili za ureditev Loke, ne da bi bilo pravega haska od tega, lahko zgradilo že pošteno športno igrišče.
Enako klavrno je naše kopališče. Klubova plavalna sekcija je priredila v preteklih letih več propagandnih plavalnih tekem, toda kopališčne naprave so tako pomanjkljive, da se plavanje, ki bi v našem športu zavzemalo lahko dostojno mesto, kljub velikemu številu dobrih plavačev ne razvija. Tu jsko-pro metno društvo je pripravljeno prevzeti iniciativo, da bi se zgradilo novo, popolnejše kopališče s tekmovalnim bazenom. Dotlej pa ostaja Krka, naš neprecenljivi prirodni kras, neizrabljena. Malokatera reka nudi kopalcem toliko užitka in veselja.
Pa ne samo plavanje, tudi čolnarski šport ima idealne prilike za razvoj. Izmed klubovih sekcij se najlepše razvija teniška s e k c i j a , ki ji sedanje igrišče na zgornji Loki ne zadostuje več in namerava zato »Elan« zgraditi še eno. Lahkoatletska sekcija pa prav radi pomanjkljivega športnega igrišča ne uspeva, čeprav so juniorji po doseženih rezultatih kljub tako mi-zernim športnim napravam skoraj enakovredni juniorjem ljubljanskih športnih klubov.
Kakor vidimo, so turistiki in športu dani vsi naravni pogoji za njun razmah, ki naj nas privedejo na isto stopnjo, kot so že ostali kraji naše ožje domovine. Pokažimo naše naravne lepote vsem, opozarjajmo nanje, in kar je glavno, ne iščimo jih le drugod, ko se nam kopičijo, kamor koli se ozremo.
Ti	‘dihM/dcafrd
Mati je slaba, da brez palice ni mogla stati, pa je rodila junaka, ki ves svet premaga? (Trta, vino.)
*
Sem fantič mlad, še ne leta star, pa užugam vsakega junaka? (Vino.)
♦
V leseni hiši leži, v stekleni gori, v meseni nori? (Vino, sod, steklenica, človek.)
*
Kdo'objema ljubčka, pa se z roko nič ne dotika? (Pivec, kupica, vino.)
Hat&iafe ,7x$ovsUi Ud!*
Pred seboj imam rokopisno knjigo, ki bo prihodnje leto stara ravno sto let. V njej najdemo podroben opis narodnogospodarskih razmer na Kranjskem, opis, ki ga je sestavil Fr. Ks. H 1 u b e k, potem ko je bil v letih 1835—38 kot tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko vso deželo križem prepotoval in temeljito preiskal. Ž ozirom na Dolenjsko nam zraste zanimanje, kaj je opazil ta veliki strokovnjak na vinstvu.
Pred vsem ugotavlja Hlubek, da je dolenjski vinogradnik ravnal s trto kakor s kakim sadnim drevesom. Grozde ji je pustil delati šele v hladnih legah, 3 do 5 čevljev nad tlom, prav kakor je še danes navada po deželah absolutno vinskega podnebja, Italije, južne Francije itd. Iz tega sledi dalje, da Dolenjec vinske trte niti ni negoval, kakor zahtevajo podnebne razmere njegovega kraja, da je torej grozdje le redko dozorelo. V zvezi s tem pravi Hlubek: »štajerski sosed neguje iste trtne vrste kot pritlikavce ter mu dajejo prav dobro kapljico, dolenjski vinogradnik pa ne more pridelati niti jesiha, ki bi se dal spraviti v denar.«
Tudi zahteve ob izbiri trtnih vrst so bile zelo nazadnjaško. Vrednosti trte še niso merili po kakovosti pri sadu, temveč po količini pridelka. Po načelu: čim več, tein bolje, in za domačo rabo so sadili te-le trtne vrste: lipino, volovino, želddino, šopotino in podpivee. Le v manjši meri, za prodaj in davščino, so gojili tudi rebulo, primorščino, belino, tičino, pinjelo in zeleniko.
Naravna posledica teh razmer je bila, da dolenjska vina po tedanjem Kranjskem z onimi iz sosednjih dežel niso bila zmožna tekmovati. Ljubljana je n. pr. cenila dolenjsko vino mnogo manje od preprostega štajerskega.
In tako se je godilo leto za'letom, da so morali največji del vinske letine popiti sami producenti ter so ]x>tem tako obubožali, da niti letnih davščin niso več zmogli.
Kakšne razmere so tedaj vladale po dolenjskih hišah, naj nam pripoveduje kar sam Hlubek.
»Kdor se ni o žalostnem stanju vinogradnikov na Dolenjskem sam prepričal, bo o najveraejšem opisu rekel, da pretirava. Da se pa človek o tem prepriča, ni dovolj, da potuje skozi deželo v lagodni kočiji, ne da bi krenil z glavne ceste. Dotičnik mora z vinogradnikom pod isto streho prenočiti in okusiti njegovo hrano...
Dokler je še kaj pridelka, živi kranjski vinogradnik, ki je obenem konsument svojega pridelka, brez skrbi za bližnjo bodočnost in zanemarja svoje gospodarstvo. Ko pa pride pomlad, najdeš njegovo klet prazno, njegov obraz potrt, žepi njegove revne obleke so polni posušenega sadja (tepke ali drobničke), njega samega pa vidiš, kako pri delu žveči kakor prežvekujoča žival, da bi vzdržal do boljših časov svoje skopo odmerjeno življenje. Četudi ve splošna zgodovina vinstva pokazali malo razveseljivo sliko preprostih viničarjev, ki garajo za vinske špekulante, vendar je tudi ta opis preugoden, da bi ga mogli uporabiti za spoznavanje tukajšnjega vinogradnika. Beda in revščina sta zvesti tovarišici njegovega življenja.«
n Vtu dolenjski vinogradi tistih časov so merili 8566 ha, bili so torej za celih 1692 ha obsežnejši kakor so danes. Polič vina je bil na Dolenjskem po 6 krajcarjev.
Od takrat do danes pa je seveda vinstvo na Dolenjskem silno napredovalo in danes ljubitelji vin cenijo dolenjsko kapljico.
Lesno gospodarstvo
Gozda ima dolenjska stran vsepovsod dovolj. Največ ga je seveda na ribniških in kočevskih visokih gorskih planotah ter zahodnem Zasavju in na Gorjancih, v Suhi Krajini in v sredini prave dolenjske pokrajine pa so z gozdom obrasla le senčna, severno ležeča pobočja. Gospodarstvo na gozdnih tleh se glede donosa niti zdaleč ne more primerjati in devati na isto stopnjo, na kateri 6toji rodovitna, intenzivno obdelana zemlja njiv in vinogradov. Strokovnjaki so n. pr. izračunali, da je mogoče iz prirastka lesne substance na površini 40 ha res dobrega gozda pridobiti letno največ po 10.000 din, dočim da enaka površina njiv rodovitne Vojvodine deželnih pridelkov kar v vrednosti do 40.000 din. Na podlagi teh podatkov nam bo jasno in razumljivo, da stojijo zgoraj našteti gozdni predeli Dolenjskega nasproti vinogradniškim po svojih pridobitnih virih precej skromno v ozadju.
Do sredi prejšnjega stoletja so bile: les za domačo porabo, kuhanje oglja in pepelike (luga), izdelovanje suhe robe, pridobivanje kresilnih gob in smole ter lov na divjačino še edine koristi, ki jih je nudil človeku dolenjski gozd. Vrednost gozda je začela rasti šele, od Ji ar je leta 1849., oziroma 1857. zdrdral skozi Zasavje, oziroma 6kozi Rakek železniški vlak do Tržaškega morja. Gozd je od tedaj objekt obsežne žagarske, oglarske in tesaške industrije, skratka simbol gospodarskega udejstvovanja tamkajšnjega človeka. Kakor tiči dolenjski človek večji del svojih delovnih dni v vinski gorici, slično prebijejo v »gori« dan za dnem s sekiro in žago v roki ribniški in kočevski ter zasavski gorniki.
Gozd je zlasti Ribničanu pol življenja. Gospodarska moč tamkajšnjih kmetij se meri po količini gozdne posesti. Vsaka še tako majhna posest gozda in šibja je tu izrabljena do najvišje mere. Z iznajdljivostjo svojega uma in spretnostjo svojih rok pa je Ribničan les iz Včlike in Male gore spravil tako daleč od njegovih prvotnih oblik in vlaga vanj toliko delovnega kapitala, da je vrednost
Kočevska narodna noša
njegove gozdne posesti dvignjena do višin, ki bi bile sicer težko dosegljive. Priučitev domače obrti suhe robe prehaja verno z očeta na sina, iz roda v rod, s čimer se bavijo in preživljajo zlasti izredno številni ribniški kočarji. Poleg dveh kmetov živi tam že po en kočar.
Velike plohe gozda so sicer še danes v rokah veleposestnikov, ki vodijo velike parne žage in obsežno lesno trgovino. Kmetski mali posestnik pa more z gozdom samostojno in z nekolikim dobičkom gospodariti samo tam, kjer je dovolj preproste pogonske sile v obliki potokov in rek. Ribniška dolina je n. pr. leta 1880. štelo 35 majhnih vodnih žag, dočim je Kočevsko s tekočini: vodami tako revno, da so dajale pogonsko sile samo Šestnajstim kmečkim žagam. Spričo tega pride tukaj po ena žaga komaj na vsakih 20,6km2 gozda, v Ribnici pa že na 3 km2. Takšna je tudi razlika v številu lesnih trgovin in trgovcev. Kočevski sodni okraj je leta 1927. imel 45, ribniški pa brez suhe robe 64 lesnih trgovin.
Gozdni obrati se razlikujejo od ostalih poljedelskih v tem, da so zelo odvisni od tržnega položaja. Les je za prebivalstvo brez vrednosti, če se ne more prodati. Težo te resnice je moral kmečki gozdni gospodar bridko občutiti zlasti pod vplivi svetovne gospodarske krize poslednjih 8 do 10 let. Iz tega povzročeno nazadovanje dohodkov je dalo povod, da so došli iz naših gozdnih krajev še večji roji izselnikov, kakor bi bili odšli že sicer.
Letos je nastal za les zopet velik vlak in se mu cene polagoma dvigajo. Le žal, da gozd poprečnega našega kmeta še dolgo ne bo mogel doseči vrednosti, ki jo je imel nekdaj. V svojih nedavnih denarnih stiskah je bil namreč marsikdo prisiljen sekati ne samo naravni prirastek lesa, kakor je pri umnem gozdarstvu edino pravilno, temveč sekal je kar glavnico, ki tiči v gozdu. Če bo šlo tako naprej, bo dohodek čedalje manjši in je nevarnost, da popolnoma presahne.
Kraiincani in kraiinški vodovod
Dne 20. marca t. 1. je v Globočcu, pri najvidnejšem podzemskem dotoku gornje Krke blizu Zagradca, zapela prva lopata svojo pesem dela, ki naj preskrbi brezvodno našo pokrajino z nam tako dragoceno tekočino — vodo. Ob tej priliki so bile seveda tudi velike slovesnosti ter so se novinarji prav široko razpisali o njih. Marno so iztaknili točno ime in priimek vsakogar, ki je bil tam nastopil. Kakor je bilo to lepo, pa ni bilo prav, da so v isti sapi in brez pomisleka nemarno zmrcvarili ime našega suhega, vendar nam tako milega kraja.
Pisali so o Suhokrajincih ali Suhokranjcih in suho-krajinskein ali suhokranjskem vodovodu. To je napačno. Ime Suha krajina se ne pregiblje na isti način kakor ime Bela Krajina. Prebivalci Suhe krajine smo Krajinčani, naše vrle ženske so Krajinščiee. Voda, ki je pa mi ono nedeljo nismo začeli graditi, kakor pišete vi vztrajno neslovensko, temveč napeljavati, pa bo tekla po krajinskem vodovodu, ker bo napajala vse krajinske vasi in hiše.
Ker je verjetno, da ste naše dično ime začeli tudi že napačno naglašati, kakor delate z ubogim imenom Bele Krajine že kakih deset let, naj vam še povemo, da slovenska beseda »krajina« svojega poudarka nima na srednjem, ampak na sprednjem zlogu. Gospodje, čas je, da postanete do krajevnih imen vsaj toliko obzirni, kakor
Seleferczii/sika
Do pred vojno je veljala Bela Krajina za neko posebnost, ki so jo zakrivali radovednim kranjskim očem visoki, temni Gorjanci. Po vrhu Gorjancev stoje deloma še danes veliki mejniki, ki so svoj čas politično delili tamošnji narod v dve ali celo v tri vrste državljanov, od katerih Žumberčani niso imeli do prevrata niti volilne pravice. Ob Kolpi so bile zopet povsem drugačne prilike, ki jih je ustvarila vojna granica in njeni gospodarji, ki so delali deželne meje po svoje in ustvarjali razne privilegije na škodo drugih. M a r i n d o 1 c i so imeli zavoljo tega, ker so branili nekoč Črnomelj pred Turki, prosto »placovino«, na katero so pa slednjič Črnomaljci pozabili in na Turke tudi. Obmejne kranjske vasi so imele privilegij pri tobaku, ki naj bi zajezil tihotapstvo hrvatskega duhana, ki je prihajal preko Gorjancev. Za en krajcar je bil zavitek cenejši od navadnega, ki je veljal štiri krajcarje. Stari »barun Marko Poklečki je imel pet forinti penzije«, za katero so ga zavidali sosedje in ga blagrovali, ker ga car hrani... In kakor pripoveduje njegov vnuk, je imal Marko najlipšu smrt. »Došao je sit i pijan kuči i veli: Sine, upali sviču, umriču, legne na krevet in više ga nema...«
Zverižene meje po Gorjancih, temni gozdovi in prilike so ustvarile prav posebno trgovino, ki se je pečala s prenašanjem tobaka, soli in gonila črede prascev in goveda iz Hrvatske na Kranjsko in narobe, kakor so pač kazale »trgovske prilike«. Zato ni čuda, če je v gluhih ložah skrivnostnih Gorjancev obležal tudi marsikateri tihotapec in izginil tudi financar ali orožnik brez sledu. Danes izginja celo spomin na tiste divje romantične čase.
Vsa legalna kupčija je pa bila osredotočena največ na vino, volno, platno in laneno s e m e pa tudi na orehe in med. Na Kranjsko so prodajali svoje dobro vino celo tja do oddaljenih Žirov, ki so dali Adlešičanom prvega izprašanega učitelja, pokojnega Ivana Gantarja. Pripovedoval je, kako so založili vinske tovornike z barilci in pečenimi purani, da niso opešali po dolgi poti do doma. Na Hrvatsko so prodajali ovčje kože in hodili kupovat prasce in koruzo. Najbolj obiskan trg je še danes v Karlovcu vsak petek. Tja spravljajo še danes svoje pridelke na trg Belokranjci. Vse platno se nosi tja na trg, ker se lahko proda. Največ ga pokupijo podjetni Varaždinci in Medji-murci in ga raznašajo po vsej Sloveniji, zagotavljajoč vsakega kupca, da so ga stkale njihove žene, čeprav ne znajo več tkati. Ker pa ima belokranjsko platno dober glas, se izdajajo ti prekupci tudi za Bele Kranjce. To je torej navadno prekupčevalstvo ali verižništvo.
Posebne podjetnosti pa Beli Kranjci niso vedno kazali in tako so zasedli v prejšnjih časih važnejša tržišča pri njih tujci.
Gospodarski zemljevid Bele Krajine nam kaže, da je razdeljen svet na pet trgovskih središč, jn sicer: Semič, Črnomelj, Metlika, Vinica in Stari trg ob Kolpi. Zato so tudi samo tod večje trgovine in sejmi, na katerih so včasih prav živahne kupčije. Najbolj so na glasu poljanski trgovci, ki so si pridobili trgovsko znanje od bližnjih Kočevcev in se izobrazili po svetu, ko so krošnjarili po Nemškem. Drugod pa so le majhne prodajalne, kjer si ljudje nabavljajo najnujnejše potrebščine.
Ko je stekla belokranjska železnica, je promet oživel in deloma tudi kupčija, zelo pa je bil prizadet kočijaški stan, ki je svoj čas zaslužil lepe denarje s prevažanjem raznih uradniških komisij in potnikov, ki so obiskovali Bel<j Krajino. Danes ne vidimo več kočij po belokranjskih cestah, ker jih je izpodrinil hitrejši avto.
Po prevratu je zapela sekira po belokranjskih gozdovih in na tisoče voz železniških pragov, hrastovih debel in bukovih drv so izvozili razni podjetniki, ki so potem pustili Beli Krajini do temelja raz-orane ceste in slabo zasajene goličave. Veliko Bukovje je padlo, gradačke loze ni več in črnomaljska loza se je zredčila kakor teme pešajočega starca. Ostale so še ne-porabne breze, ki nimajo razen nekaj malega pri kolarjih nobene vrednosti in so tako rekoč le za okras spomladanske pokrajine, ko spremlja belokranjska deca Zelenega Jurija po vasi.
Danes padajo zadnja drevesa in zadnji pragovi so otesani, bodoča generacija bo pa potem čakala dolga leta, da ji bodo začeli donašati gozdovi skope obresti.
Ce je kje, je v Beli Krajini nujno potrebno načrtno gospodarstvo, ki bi zboljšalo v nekaj letih bedni položaj prebivalstva in poživelo trgovino z Jadranom, ki čaka, da ga poveže nova prometna žila z umirajočim zaledjem.
Prvi ljubljanski velesejem je pokazal svetu tudi prav nazorno
belokran/slte domače obrfe,
ki so vzbujali precej pozornosti. Na tisoče parov ročno pletenih trpežnih nogavic za lovce in turiste je šlo prve čase iz Bele Krajine v svet. Etnografsko zanimive so
belokranjske pisanice, ki so prišle šele po prevratu tudi drugam na prodaj in so prav priljubljeno velikonočno darilce zaradi svoje pestre kompozicije barv in ornamentike, ki kažejo včasih prav umetniške talente Belokranjk:. Tehnika je pa zelo težka in z ozirom nato nimajo prave cene, kakor bi jo zaslužile. V zadnjem času se uveljavlja vedno bolj p r e p roga rst v o, ki bi se pa dalo z zboljšanjem ovčjereje tudi zboljšati in razširiti. Ta panoga čaka podjetnih in idealnih delavcev.
Prav tako bi se dalo dobiti iz Bele Krajine mnogo več sadja, in to črešenj, marelic, breskev, kostanja in grozdja za ljubljanski in novomeški trg. Z umnim sadjarstvom bi si beli rojaki zbog ugodnih klimatskih razmer lahko ustvarili drugo Ameriko, ki je svoj čas pošiljala veliko denarja v stari kraj.
Prav tako bi lahko oživela tu trgovina z zdravilnimi, t e h n i č n i m i rastlinami in goba mi, če bi se kdo zanimal za to panoga gospodarstva. Potrebno pa je, da bo to delo takoj od prvega začetka dobro in solidno organizirano, da pride res dobro in lepo blago na trg, sicer nastane pri površnem ali polovičarskem delu le razočaranje in škoda, ki vzame potem i ljudem i trgovcem za dolga leta veselje do začetega dela. Pri današnji neenaki borbi za obstoj j« treba trdega dela, da se doseže vsaj nekaj uspehov.
Težke {»ovojne prilike so posebno hudo prizadele deželico ob Kolpi tako, da je v prvi vrsti trpela trgovina in zas-la v zelo težak položaj. Navzlic temu je pa belokranjski trgovec znan kot soliden in pošten in zato so v teh krajih konkurzi in poravnave zelo redke prikaznn Nasprotno se uveljavljajo izven ožje domovine kot dobri trgovci in grosisti z največjim uspehom in so lahko vzor svojim rojakom in v čast svojim stanovskim tovarišem.
Planinski doni na Mirni gori
Kako pomagati Beli Krajini
Načrt za zgradim železniške proge Črnomelj—Vrbovško je vsa Bela Krajina in vsa Slovenija pozdravila z največjim zadoščenjem In navdušenjem. Saj vidi v izvedbi tega načrta končno izpolnitev svojih dolgoletnih teženj in stremljenj
— najbližjo zvezo z morjem in s tem z vsem zunanjim svetom. Pridobitev te zveze bi brez dvoma na mah spremenila gospodarske in pridobitne razmere belokranjskega ljudstva in zanesla v okraj enako živahnost in razgibanost, kakršna vlada v drugih, s prometnimi zvezami bogatih okrajih banovine. Ljudstvo se tega zaveda in je pripravljeno tudi na težje žrtve za dosego uresničenja te svoje težnje. Želeti bi bilo le, da se od načrtov p—ide čim prej tudi k dejanjem in začne takoj z delom, ker od samih upov in obljub ljudstvo ne more na dolgo živeti.
Bela Krajina kot obmejna pokrajina pa ni navezana samo na Slovenijo, temveč je že po tradiciji od nekdaj v ozkih gospodarskih stikih tudi z bližnjo Hrvatsko. Zal so prometne zveze s Hrvatsko ravno tako pomanjkljive kot s Slovenijo in ti stiki se vedno bolj krčijo na obojestransko škodo. Razen železniške proge Črnomelj— Karlovac in državne ceste Metlika
— Karlovac, ki tvori tudi edino do-
bro zvezo s Slovenijo, so vse druge poti tako pomanjkljive, da se jih za javni promet sploh ne more uporabljati. Na nad 50 km dolgi progi — od Metlike do Vinice — ni nobenega mostu niti brvi za prehod čez Kolpo, kar je tudi vzrok, da se je ves promet iz bližnjih krajev Hrvatske usmeril popolnoma v nasprotno stran, proti Karlovcu in proti Zagrebu predvsem na škodo Bele Krajine, pa tudi na škodo vse Slovenije. Zbog različnosti političnih naziranj so se končno zamotili in ponekod celo prekinili tudi oni dobri prijateljski odnošaji, ki so nekdaj vladali med prebivalstvom to in onstran Kolpe. Skupni nastop za izboljšanje prilik, kakor so ga nekdaj izvršili Matija Gubec, Gregorič in tovariši, danes najbrže ne bi bil več mogoč. Brez dvoma je, da to stanje ni koristno niti v državno-političnem niti v gospodarskem oziru. Mnenja pa smo, da bi se moglo z malo dobre volje, uvidevnosti in žrtev, ki bi se morale doprinesti na obeh straneh, vse sedanje nesporhzumljenje in vsi ne-dosiatki takoj odpraviti.
Brez dvoma je, da je avtomobil danes najboljše in najhitrejše prometno sredstvo in da ima to prometno sredstvo tudi vso bodočnost Za razvoj avtomobilizma pa so ne obhodno potrebne dobre ceste, ki
Kaj mora špecerist vedeti o makaronih?
‘rvi znak dobrih makaronov je, da ohranijo kuhani isto ikroerlo obliko, kakršno imajo sirovi in (ia ne razpadejo.
okroglo obliko, kakršno imajo sirovi in da ne razpudejc Drugi znak je, da jih ie treba dalje časa kuhati, kajti čim boljša je bila moka, iz katere so bili izdelani in čim več jajc je v makaronih, lem dolgotrajnejša mora biti njih kuha. To se zlasti vidi pri „Jajninah“, ki jih je treba pol ure ku-' " "Vetji znak pa je, di -	t.,k»
skuhajo, da se jih
To se /.lasti vidi pri „Jajninah", Ki lin je neua ur« »u-h ati. Tretji znak pa je, da se dobre testenine (Jajnine) tako zelo nakuhajo, da se jih znatno manj ko drugih potrebuje. O te in bi moral špecerist go spodinje poučiti
jih žal pri nas tako zelo primanjkuje. Zlasti nam primanjkuje kratkih in ravnih cestnih prog, ki bi direktno vezale večja središča Hrvatske in Slovenije z morjem. Tako n. pr. ravna cestna proga Zagreb — Jastrebarsko — Črnomelj— Sušak, Celje—Novo mesto—Črnomelj—Sušak in dr. Ako se Ljubljani izplača avtobusna zveza s Su-šakom, zakaj se ne bi ta zveza izplačala tudi Zagrebčanom, razume se pa, da le po najkrajši cesti, ki bi jo bilo treba še zgraditi. Morda se bo zdela zamisel za sedaj še neizvedljiva, prav gotovo pa se bo moralo enkrat načeti tudi to vpra sanje.
Skrajni čas bi končno bil, da se tudi Črnomelj preskrbi z dobrim električnim tokom, bodisi s podalj šanjem vodov Ozaljske elektrarne od Metlike, do koder je že napeljan in do Črnomlja ter morda še naprej, ali pa z napeljavo elektrike iz Velenja. Baje so pogajanja za izvedbo napeljave iz Velenja že v teku, zdi se pa, da se zadeva preveč zavlačuje, kar povzroča vsemu okraju ogromno škodo. Saj se brez dobre in cenene pogonske sile noben obrt v okraju ne more uspešno razviti na isto konkurenčno sposobnost z obrati v drugih okrajih, ki že razpolagajo s tako silo. Brez luči in brez toku ni živ Ijenja, zato naj se tudi to za Črnomelj in za vso Belo Krajino tako pereče vprašanje čim prej reši.
Belokranjsko ljudstvo je že ponovno z dejanji pokazalo svojo lojalnost do države in do vseh njenih predstavnikov. Na posebno viden način je to dokumentiralo o priliki velikih vojaških manevrov ob Kolpi v pretekli jeseni z navdušenim sprejemom naše vojske in njenih visokih predstavnikov ter z neprimernimi žrtvami, ki jih je doprineslo, da se je omogočil re deu potek vseh vojaških operacij.
Ima zato tudi pravico zahtevati, da se njegove upravičene želje upoštevajo in da se mu podeli vsaj to, kar se mu more podeliti brez vsake škode za druge in celo v splošno korist obeh obmejnih banovin.
Združenje trgovcev v Črnomlju.
Pripravljajte se za trgovski kongres!
HHSHi«
Siv
ŠIVALNI STROJI
Central Bobbin, pogrezljlvi nemški fabrikat
Na j cenejši v Jugoslaviji, za preprodajalce!
Z garancijol Zahtevajte ponudbe pri
IVAH JAX 8SIH
UUBUANA, Gosposvetska c. 2
ZA
POMLAD
zelo ugoden nakup manufakturnega blaga pri
I. C. MAYER
Ljubljana, Stritarjeva ul.
Engros
■■ Detall
jugoslovanska knjigarna r. z. z o. z. v Ljubljani
Podružnica Novo mesto Priporoča svojo bogato zalogo
vsoh šolskih, pisarniških in v to -	■	i/ n a ■ r m	■	8tr°ko	spadajočih prednn tov. V za-
prej J. KRAJEC nasl. loei imamo vse tiskovine za vse
mm šolo in urade. Razen tega imamo v zalogi devocionalije in galanterijo
K. Engelsberger, Krško:
Krško
i Krško je najstarejša naselbina i)a dolenjskem Posavju. Njeni prvi naseljenci, ki so pustili vidne sle dove na tein ozemlju so bili Kelti. 0 tem nam pričajo številni tumuli in tudi pred nedavnim časom v razpoklini skale v Savi kraj krškega kopališča najden bronast meč.
Za časa rimskega razmaha so zagospodovali na dolenjskem Posavju Rimljani, ki so kot dobri kolonizatorji spoznali idealno lego te naselbine ter radi tega zgradili v bližini Krškega utrjeno in z zidom obdano mesto Neviodunum, ki jim je služilo kot važno strate-gično in gospodarsko oporišče na trgovsko prometni cesti Oglej— —Ljubljana—Sisak.
O visoki kulturi tedanjih prebivalcev pričajo še ostanki cest in vodovoda, ki je bil iz Gorjancev napeljan na Krško polje. Ne enega ne drugega ti kraji izza rimskih čašov niso več videli.
Po selitvi narodov so se v teli krajih naselili Slovenci, ki so pa kmalu izgubili svojo samostojnost. Njihovega gospodarskega razvoja v tej dobi ne moremo ugotoviti — šele v naslednjih stoletjih srečamo vidne korake.
Tako nam je z leta 11599. ohranjena listina, ki govori o ustanovitvi združenja (ceha) krojačev, enega najstarejših na Dolenjskem, če ne celo na slovenskem ozemlju. Kmalu za tem je sledilo združenje čevljarjev in za časa celjskh grofov je bila v Krškem tudi usnjarska in krčmarska obrt zelo dobro in močno razvita.
Krško je doseglo v 15. stoletju svoje mestne pravice. Dobilo je razne svoboščine gospodarskega pomena, samoupravo, tržne pravice, tri svobodne sejme, kar je vse vplivalo na velik gospodarski razmah poznejših stoletij.
V Krškem je slovenski kmet ravno v tej dobi za časa kmečkih uporov našel važno oporišče v svojem osvobodilnem pokretu — bleščeča točka v narodni zgodovini Slovencev.
Blagostanje krškega mesta je nudilo ugodna tla za časa prote-stantovske dobe Bohoriču in Dalmatinu.
Tudi stavbe nam pričajo, da je bilo Krško v tej dobi gospodarsko zelo močno: naj bo omenjena hiša Lukeža Kunca iz leta 1609., katera nam s svojo mirno, toda učinkovito fasado kaže ugled in značajnost tedanjega trgovca.
Močan gospodarski položaj je odločilen za kulturno udejstvovanje, iz enega lahko sklepamo na drugo in tako se oboje spaja v celoto. Tako je Krško dalo ugodnost slavnemu zgodovinarju Valvasorju, ki je zadnja leta svojega življenja prebil in delal v prej omenjeni hiši.
V 18. stoletju so se polagoma začele pozabljati razne svoboščine krškega mesta, deloma pa so bile ukinjene. Cesar Jožef II. je okrnil eno in drugo teh pravic. Kljub temu, da so izgubili Krčani važne privilegije, so se gospodarsko uveljavljali še do srede 19. stoletja, kar nam zopet dokazuje, da so bili v tem pogledu zelo krepki. Usnjarstvo in krčmarstvo je bilo kot že v 14. stoletju tudi sedaj najbolj razvito in je v splošnefn obrt zelo cvetela.
Iz ohranjenega registra 1. 1757. posnemamo, da je bilo tedaj v Krškem 67 obrtnikov, ki so bili obvezani plačevati mestni davek, in sicer je bilo: 17 gostilničarjev, 12 usnjarjev, 7 trgovcev, 6 krojačev, 4 tkalci, 4 čevljarji, 3 mesarji, 2 mizarja, 2 kovača, 2 slikarja, 2 krznarja, 2 klobučarja, 1 zidar, 1 tesar, 1 ključavničar, 1 podobar.
Tja do I. 1848. zasledujemo živahno trgovanje po Savi. Rrodar-stvo, trgovina z vinom in žitom je bila v prvi polovici 19. stoletja še vedno na višku. Brodarji, tovorniki, ki so vozili po .Savi med seboj zvezane sode, so prišli v Krško po vino, prevažali pa so po Savi navzdol do Siska kolonialno blago iz Trsta, ki so ga pri Zalogu vkrcali nn Savo. Po Savi navzgor pa so pripeljali iz Hrvaškega pšenico in koruzo. Zanimivo je omeniti, da so se brodarji posluževali čolnov, ki so bili 27 ldafter in 3 čevlje dolgi, 14 čevljev in 6 col široki in katere je krmarilo do 16 ljudi. Tovor po Savi navzgor pa je znašal od 1000 do 1500 centov.
S to živahno trgovino je bilo sa-moposebi tesno zvezano krčmarstvo.
V drugi polovici 19. stoletja je prinesla gradnja železnice popoln preobrat v te kraje. Vozniki in brodarji so izgubili svoj pomen, odpadel je zaslužek gostilničarjem, kmetje niso več zaslužili z vprego, ki so jo dajali brodarjem. Ceneni industrijski izdelki so kot vsepovsod neugodno vplivali na zaslužek rokodelcev, ki te konkurence uiso mogli več vzdržati in katere je de-
od strani oblasti vse do zadnjih dni pravega razumevanja in so posebno obupne razmere zadnjih desetletij zelo poostrile položaj.
Zgodovinski razvoj nam jasno prikazuje, da se je blagostanje prejšnjih stoletij črpalo iz naslednjih virov: iz vinogradništva in živinoreje v zvezi z gostilničarskim in usnjarskim obrtom ter trgovine, ker je bilo vse skupaj tesno povezano s prevozništvom.
Naloga našega časa je učvrstiti kupno moč našega kmeta s povzdi-
Krško
loma že omajala ukinitev raznih predpravic prejšnjega stoletja. Obrtni zakon iz 1. 1883. je skušal to pogreško popraviti s tem, da je znova povezal obrtništvo v skupno združenje, vendar ni veliko doprinesel v blagor obrtnika.
Medtem ko je v drugih krajih skušal rokodelec začetkom 20. stoletja z uvedbo malih strojev korakati z industrijo, je bilo dolenjskemu rokodelcu to radi pomanjkanja pogonskih sil onemogočeno.
Tudi kmetovalec v svoji konservativnosti skozi stoletja podedovane metode ni prilagodil modernemu času in je njegovo gospodarstvo opešalo. Za propast kmetijstva in obrti, ki se je začela vedno bolj izražati v prehodu stoletja, ni bilo
go kmetijstva, s posebno pažnjo na vinogradništvo iti sadjarstvo:
Vinogradnika in sadjarja na obeh bregovih Save združiti v širokopotezno zasnovano zadrugo z državno subvencijo, katera naj bi imela znanstveno izobražene ljudi, ki bi znali zboljšati pridelek v taki meri, da bi bil sposobnejši za prodajo kot je danes, in da bi se a tem zvišal vinogradnikov in sadjarjev dohodek.
Povzdigniti bi morali živinorejo in konjerejo strogo po načrtu ter nikakor ne zgrešiti cilja, da mora bili ta živina taka, da bo popolnoma sjiosobna za izvoz.
Posvetiti treba nadalje posebno pažnjo povzdigi rokodelstva, dati mu možnost strokovne izobrazbo in
možnost udejstvovanja pri javnih' delih.
Država mora pokazali popolno razumevanje za promet s tovornimi avtomobili, ki nekako nadaljujejo delo prevoznega sredstva prejšnjih »furmanov« in ki se je začel uveljavljati tudi na Dolenjskem. Železnica bi tovorni avto ne smela smatrati za svojega konkurenta, temveč velikodušno priznati, da je to veriga k skupnemu delu na gospodarskem polju. Kajti tovorni avto nikakor ni v nasprotju s funkcijami železnice današnjega1 stoletja, ker je njej dana druga naloga, kot jo je imela v 19. stoletju.
Posebno važni za Dolenjsko so razpisi javnih del, t. j. gradnja cest in vodovodov, ki bi povzdignili tujski promet in na ta način vsestransko pripomogli prebivalstvu do zaslužka in s tem k povzdigi vsega gospodarskega življenja.
Ta program, oživiti dolenjsko Posavje, ki je mišljen za desni i« levi breg Save, bi moral najti svoj izraz v tem, da bi se na levem bregu Save ležeče občine združile v; eno oblast — v krški srez. .
Elegantno, solidno in poceni Vara nudi 1 a s t n e izdelke
VINKO CUNDER
torbarstvo, sedlarstvo in jermenarstvo
LJUBLJANA, Igriška ul. šf. 3 Sptilmi mniiviii
Že v 24 urah
barva, plasira te kemično ■nali obleko, klobuk« Itd. Škrabi te evetlolika srajca, omk alko ta naiiota Por«, mil, monga te Uka domače perilo
tovarna J O S. R EIC H
Poljanski naaip 4-6. Selenbargova «L I Telefon It 88-72.
Poslovne knjige, reklamne letake in lepake, ovojni papir in vrečice, vizitke, šolske zvezke in razne bloke, pisarniško potrebščine, kakor tudi knjižice za nakupovanje blaga dobite v najboljši izvedbi in po ugodnih cenah V Učiteljski tiskarni v Ljubljani.
UUDSKA
POSOJILNICA
V LJUBLJANI
reg. zadruga z neom. zavezo
Ljubljana, Miklošičeva cesta 6
v lastni palači obrestuje hranilne vloge najugodneje
Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4%. proti odpovedi do 5%
ANGLEŠKA ZAVAROVALNA DRUŽBA
R0YAL EKCHANGE ASSURAHCE
Ustanovljena 1720. leta Glavni zastopnik za dravsko banovino:
Ing. Jožki Koki, Ljubljana, Resljeva cesta 16-11 sl'«;
Družbena bnovlna £ 29,290.964-03. t J. preko 7 milijard dinarjev
Zavaruj«: Požar, Somaž, viomsko tatvino, avtomobilske Škode in nezgode, trajno in začasno nesposobnost, razbitje stekla, dolžnost jamstva in potres
Preko 16.000 odjemalcev kupuje redno
ŠMOL-PASTO
ker ji radi njene kakovosti potrošniki dajejo prednost
Cenjenim damam sporočam, da sem po večmesočni praksi v inozemstvu otvorlla
medni atelje
ter se priporočam za cenj. obisk
Nu$a Dermastia
Ljubljana, Mikleilieva 17
Palača Vzajemne zavarovalnice
Najno vejil pomladanski in poletni modeli
Obiščite
ft■akfoti beagvafelU sefan
od 30. aprila do 9. maja 1938
Največja jugoslovanska revija domačih in inozemskih izdelkov * Nalpopolnejša slika zadnjih tehničnih pridobitev v industriji * Največja izbira * Obvestila daje
Upcat/a Be<fycaisUe$a seima, Beograd
Poštni predal 538 * Telefon 28-526, 28-8-2
□««*■	50°/» popust na železnicah in parnikih
Adotf
Tovarna volnenih in Mažnih tkanin
KRANJ
Izdeluje;
rjavo kotenino, brisače, oksforde, fouringe,
razno blago za spodnje perilo,
flanele,
barhenfe,
gradle itd.
Kupujte pri izključne domačem podjetju!
Franc Huber:
Kočevje
Ozemlje našega združenja obsega ves kočevski okraj o<l Čušperka doli do Kolpe. Zemljepisna členo-vit-ost zemlje je napravila s svojimi kra.škimi polji več gospodarsko trgovskih enot, med njimi najmočnejšo s središčem v Kočevju. Prva gospodarska enota je dobrepoljska dolina, druga velikolaška, tretja sodraška z bloško planoto, Četrta ribniško-kočevska dolina, nadalje starološka in koprivniška kotlina. Posebno gospodarsko enoto tvori Loški potok, ki delno gravitira že proti Rakeku. Trgovino pospešuje v glavnem železniška proga Ljubljana—Grosuplje—Kočevje, ki žal kljub velikim naporom tukajšnjih faktorjev, kljub uzakonjenju še ni dobila svojega podaljška iz Kočevja do Vrbovškega ter na ta način direktne veze do Sušaka. Celo prej opisano ozemlje bi se s to progo znatno dvignilo in gospodarski podvig tako mesta Kočevja kakor tudi vsega okraja bi bil zagotovljen.
Po dolžini vsega okraja se vleče preko Velikih Lašč, Ribnice ter Kočevja, državna cesta II. reda, ki vodi na Sušak. V zadnjih letih se
ni dvignil samo turistični avtomobilski in avtobusni mednarodni
promet, temveč tudi avtomobilski tovorni promet. Saj gre dnevno skoz.i mesto neb roj težko naloženih tovornih avtomobilov, ki prevažajo blago natovorjeno na S’u-šaku.
V glavnem cvete v kočevskem srezu lesna trgovina, ter industrija. Važna središča za lesno industrijo so: Kočevje, Ribuica, Loški potok, Jelendol, Kočevska reka, Pleš in Ortenek. Pri tej priliki seveda moram poudariti tudi domačo lesno industrijo, ki je zelo razvita v Sodražici ter. v vaseh okoli Sv. Gregorja. Treba je iti samo skozi vasi, pa se vidi ogromno množino narejenih obodov za rešeta. Komu niso poznani reše-tarji iz okolice Sv. Gregorja? Komu ni poznana ribniška »suha roba«. Saj gre letno ogromno število krošnjarjev s temi izdelki po naši državi, isto tako jih je mnogo v Avstriji, pošilja pa se mnogo te robe tudi v druge države, kakor v Francijo, še celo v Alžir.
V okolici Dolenje vasi se izde-
luje lončena roba. Tudi ta ima svoja stalna tržišča.
Važna panoga narodnega gospodarstva je tekstilna industrija. V Kočevju sta dve tvornici: Teksti-lana d. d. tovarna sukna ter »Sla voteks« tekst. ind. dr. z o. z. Ne samo, da imenovani tvornici zaposlujeta veliko število delavstva, ki se rekrutira iz mesta samega kakor tudi iz zaledja, temveč izdeluje dobre tekstilne izdelke, ki se prodajajo po vsej naši državi.
Za Kočevje samo ne smemo pozabiti premogovnik, ki nam daje rjavi premog. Želeti bi bilo samo, da bi se obrat razširil na ono stopnjo, ki jo je imel takoj po vojni. To na vsak način bi bilo takoj mogoče, če bi se podaljšala železniška proga proti Sušaku.
Prebivalstvo sreza se v glavnem peča s poljedelstvom in gozdnim delom. Rodovitnejši in bogatejši je del okoli Ribnice in Velikih Lašč, siromašnejši pa južno od Kočevja. Zato ni čuda,xče je toliko Kočevarjev zapustilo svoje domove ter se izselilo v Ameriko. Oni pa, ki so ostali na rodni grudi, dobivajo pomoč od svojcev iz Amerike, ali pa gredo čez zimske mesece krošnja-rit s slaščicami v večja mesta. Razumljivo je, da jih ne more preži-viti rodna gruda.
Za procvit blagostanja prebivalstva skrbe tudi denarni zavodi. Ne
bom posebej poudaril pomen zadružnih hranilnic, ki so in bodo skrbele za procvit domačij. V Kočevju je ustanovila svojo ekspozituro tudi Hranilnica dravske banovine v Ljubljani, ter si s tem nadela nalogo, skrbeti za procvit mesta Kočevja kakor tudi celotnega sreza ter za dvig trgovine. Mesto Kočevje samo je sicer s tem, da je prevzelo jamstvo za Mestno hranilnico kočevsko, ki se sedaj nahaja v likvidaciji, mnogo trpelo. Dolgo časa bo še treba, preden se bodo izbrisale te finančne rane.
V vseh važnejših gospodarskih središčih sreza, posebno še v Ribnici in Kočevju, je zastopan trgovski stan z vsemi svojimi panogami. Njegovo zastopstvo je v gre-miije trgovcev v Kočevju. Blagostanje trgovskega stanu je v prvi vrsti odvisno od blagostanja prebivalstva, to je od blagostanja po-edincev. Cim boljši so pogoji za življenje, toliko bolj se dviga trgovina.
Naslednja važnejša panoga narodnega gospodarstva v Kočevju je tujski promet. Zadnje čase se je tukajšnje prebivalstvo tudi v tem pogledu precej zdramilo in že se preko letnih mesecev pojavljajo tujci, tudi mozemci. Za to skrbi tuj-
sko prometni odsek mesta Kočevja, kakor tudi podružnica Slovenskega planinskega društva v Ribnici. Enako privlačen je tudi lov v kočevskih revirjih. Saj prihajajo v Kočevje kot lovci poleg Ljubljančanov tudi Sušačani. Posebno pri-vabljiv je lov na odstrel. Po tujskem prometu se dviga tudi blagostanje gostilničarjev in hotelirjev. Zelo ]M>trebna bi bila še hotelirska in gospodinjska šola. Na ta način bi izobraženo gostilniška osebje lahko konkuriralo z osebjem v razvitih letoviščih.
jk
Ne pozabite na
poslovne knjige
kakršne nudi
KNJIGOVEZNICA
JUGOSLOVANSKE TISKARNE
V LJUBLJANI. KOPITARJEVA 6/11
Dolenjcem toplo priporočamo naslednje tvrdke:
Jz novomeškega
HlesUta	luandh icaHat/a
Ustanovljena leta 1894.
Pod trajnim državnim nadzorstvom — Za hranilne vloge jamči
mestna občina Novo mesto z vsem svojim premoženjem
£
Frane Ka
Novo mesto
&
/v*
,«yv ^ ver
Špecerija ••
Železnina x .
^	-O
\eN .e, vcF
^ v* & <
-Jr	<	^	^ v
o * xv°	£ V ^
A	<?	.	A
>	vft	vnV	&>	/=
’ 'O' o* . /.O /#
.XV	ttS
s*	^	^
N* &	*
Manufakturna
JULIJ KOBE-Hovo mesto
vljudno vabi k nakupu za pomlad in poletje
Okroglic Avguštin
koncesijonirani mestni zidarski mojster
Novo mesto
Najtopleje se priporoča cen j. občinstvu in društvom
avlopodjetie JOSIP KOS
VAHTER MAIIIA
I0V0 MESTO
ure, zlatnina, optika Philips Radio salon
Novo mesto, Prešernova 22
Vsak dan redni avtobusni promet na progi Novo mesto Šmarje ta—Škocijan—Krško in nazaj na železniško postajo Novo mesto.
Za izlete na razpolago naj udobnejši avtobus z vsem koinfortom — udobno sedenje — lep razgled iz voza po pokrajini — streha pol odprta Cene solidne!
Klinčeva
obče znana nad 100 let stara
gostilna
na Gorenjem polju pri Toplicah
toči bizeljska, sromeljska in domača vina i. dr.
Lep izlet za topliške goste. Od tu je peš 25 minut po banovinski cesti do soteškega gradu in ravno toliko do postaje Straža-Toplice
GRILC & KOMP.
ČEVLJARSTVO NOVO MESTO
Prodaja v, e h vrst čevljev. — Izdelava po meri. — Popravil« čevljev liitro In poceni.
Knaiiič A Mirtič
Novo mesto-RandlJa
Telefon Stev. 3«
Ključavničarstvo in vodovodne inštalacije — Zaloga raznih štedilnikov — Izdelava železnih ograj in konstrukcij — 'Popravila poljedelskih strojev — Avtoijengko varjenje itd.
J. PICEK
NOVO MESTO
DRAVSKA BANOVINA
Elektrotehnično podjetje
JOSIP OGRIZEK. Novo mesto
elektro-material, radio - aparati, kolesa, motocikli, šivalni stroji itd.
Rudolf Berger
trgovina usnja, čevljarskih potrebščin in surovih kož
Novo mesto
Priporočam Vam v zadostni izbiri usnje vseh vrst kakor tudi čevljarske potrebščine ter vse, kar je čevljarski stroki potrebno. Kupujem surove kože, ter nudim iste tovarnam usnja v odjem
DAMSKO IN MOŠKO MODNO KROJAŠTVO
Adam Teanc
NOVO MESTO
Fabjan Dore
URARSTVO
NOVO MESTO
Alojz Midofer ^ Novo mestfo
krojaško podjetje
Na zalogi vedno najboljše inozemsko in domače blago priznanih švornic. Strokovnjaška izdelava. Nizke cene!
Alfonz Oblak, Novo mesto
špecerijska, galanterijska in delikatesna
trgovina
Na drobno!	Na	debelo!
IVAH MEDIC
Industrija pecita —
Hoi/a mesta
Josip Windischer
hotelir in mesar
Novo mesto
Sobe za tujce t/edno na caz^ia^o-Dobea pestcezba
Najcenejši nakup vsakovrstnih ur, zlatnine, srebrnine in optike Prevzema tudi vsa v to stroko spadajoča popravila, katera izfjotavlja v lastni strokovni delavnici po najnižjih, solidnih cenah
ALOJZU REITZ
urar
Novome$to (Dolenjsko)
Kompletno
kino-opremo
proda po nizki ceni
Matko Malovič
mizar in pogrebni zavod
v Novem mestu
Sirite »Trnovski list«!
Hranžlnžca in posoižlnica za Kandiio i«i okolico
r. z. z n. j. Kandija-Novo mesto
sprejema hranilne vloge in vloge na tekoči račun ter jih obrestuje
--------------po	3	%--------------
kot nevezane, vezane pa po dogovoru. Posojila po ugodnih obrestnih merah
OSIP KOBE
NOVO MESTO
Špecerijska, delikatesna in galanterijska trgovina na drobno in debelo
Gg. trgovcem na deželi dostavljam na željo vse kolonialno blago direktno na dom z lastnim avtomobilom. Dovoz po lastni nabavni ceni.
Za večja naročila se priporočam
Zahtevajte cenike!
Pire Franjo
trgovina z mešanim blagom
Žužemberk
1908—1938
BURGIT
Triumfira na uspel.ih svojega tridesetletnega delovanja. Brez'operacije in brez bolečin uničuje radikalno kurja očesa in trdo kožo na podplatih. — Zahtevajte v apoteki, drogeriji in parfumeriji le Burgit za 4—7 din, za podplate 5 din. Kjer ga ni, Vam pošlje za 15 din 3 obliže Glavno zastopstvo Burglta:
I. Svetec, Novo mesto, Drav. ban.
Oglasi v »Trgovskem listu*- Imajo siguren uspeh!
1	JOSIP TURK	|
1 Trgovina s špecerijo, kolonialnim blagom In železnino 1
3=	—
Na debelo I NOVO MESTO Na drobnoI	|
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii
Jz. kočevskega.
Priporoiam
špecerijsko blago
Za pomlad priporočam 7,las sestavino pluga in bran, kram-
Najboljšn postrežba
Johann MACH ER. Kofevje
HIRIS
KOČEVJE Priporoča se
parna pekarna, slaščičarna, sodavičarstvo, gostilna in avtotaksi.
ALOIS W0LF KOČEVJE trgovina s špecerijskim blagom se priporoča	Manufaktura konfekcija mode galanterija
	R. KORITNIK-LOZAR
	
Vsem, ki potujejo skozi Kočevje na Jadran, se priporoča drogerija Ing. Franc Rothel	
	KO C EVJE
! Zaloga drog, kemikali), parfu-i morije, obveznega materiala ter foto-potrebščin vodečih znamk: Perutz — Mlmosa — Voigtlander.	Prodam poceni dobro ohranjene police (stelaže) in pult za trgovino Poizve se v trafiki Lovšin, Kočevje
	
Vsem izletnikom, ki posečajo Črnomelj, priporočam ŠEfofcl Hafalit&ch Lastnik Albert Koscher	
Priporoča se
levilelt Alojz
Kočevje
trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki
Vse vrste najzanesljivejših semen vedno na zalogi.
Priporoča se
Edinrd Herbst
Kofevje
trgovina t špecerijskim blagom in deželnimi pridelki
Hajpriljublje-i nejši šport izvajate
z ameriškim kolesom
Dobavlja jih, kakor vse drugo telovadno in športno orodje Tvornica telovadnega orodja
1- O R A Ž E M
RIBNICA na Dolenjskem
Čitajte »Trgovski list<
Vodeča tvrdka modne stroke
REGINA TURZANSKI
v mestu Kočevje št. 147
priporoča tujitn obiskovalcem Kočevja nakup svojih prvovrst-,n*h. oblačilnih izdolkov Velika ubira — Kulantne cenel
'%r' Trjr m mj gs	  3«.	—_____S	trgovina	s	mo la ni m blagom, velika zaloga manufakture, barv, železnine, cementa, električnega I
*	JLJI	Avl	A*	te	g	85	materiala,	glinastih ter železnih peči, štedilnikov in raznih otroških igrač.
I flLOIS KRESSE |
J industrija perila	gj
|	Koca/fr|
j se priporoča cenj. odjemalcem- 1 M	trgovcem	1
Zdravic Franc________________________________
Dolga vat 17 pri Kočevju
veletrgovina 7. lesom in ogljem ter vseh potrebščin stavbne stroke: apna, kamna in peska; veletrgovina z vinom ter gostilna na lepi izJetni točki s senčnim vrtom, 2 km od mesta Kočevje.
Dobra postrežba! Solidne cene!
Avtobusna postala Gostilna ^^VERDEmER11
Liubljana-Susak HARDE
Vedno sveže špecerijsko blago se dobi v trgovini
ŠMALC ANTON
RIBNICA na Dolenjskem
Galanterija, železnina, steklo in porcelan. Vrvarna, zaloga žime in morske trave.
M. P O KO VE C
trgovina z mešanim blagom
v RIBNICI na Dolenjskem
Velika izbira manufakture, galanterije in špecerije Solidna postrežba, nizke cene
TISKARNA
JOSIP PAVLIČEK
KOČEVJE
se p r i p o r oča vsem.
Izvršuje vsa tiskarska dela okusno in poceni.
Priporoča se
Ule Franc, Kočevje
trgovin« z mešanim blagom
Na zalogi vedno svetovnoznana semena „B“.
Manufakturna in modna trgovina
Nathias Rom
jun.
KOČEVJE
se priporoča
Tsciiinkel Franc Herbert, Kočevje
trgovina z mešanim blagom
Slekio
Porcelan
priporoča svojo bogato zalogo Pfaff šivalnih strojev, dvokoles N.Š.U., motornih vozil, kakor tudi vseh nadomestnih delov. — Mešano blago — prevoz blaga — avtotaksi
HUBER FRANC - KOČEVJE
Zaloga železnine, elektr. pribora, barv in razstreliv Zaloga cementa in vseh stavbenih potrebščin
Bencinska črpalka - Avto-olje
Posojilnica
r.z.z 0. z.,
Ustanovljena 1888
Ribnica
Nove vloge vsak čas izplačljive Obrestna mera 4 /,
IVAN KI UN in tovariša
(prej A. Peterlin in tovariši) Parna opekarna in žaga
Ustanovljena leta 1900
RIBNICA, Dolenjsko
Izdelovanje prvovrstne strešne in zidne opeke
Ustanovljeno
1895
EVGEN IVANC - SODRAŽICA
tovarna lesenih in žičnih izdelkov
Ustanovljeno
1895
Zahtevajte brezplačno ilustrovani cenik
lesenih Izdelkov:	žičnih	Izdelkov:
suha roba za kuhinjo in hišno uporabo *	tkanine	Iz žice * železne pocinkane In me-
strugarskl izdelki * lesene igračke za	dene,	vsake številke In kvalitete * mreže za
deco * gotova sita In rešeta vseh kvalitet	ograje	vrtov in dvorišč * mreže za pesek *
posteljni vložki
In velikosti
<Jz brežiškega
Vidmar Ivan •
trgovina z mešanim blagom, papirjem, knjigami in šolskimi potrebščinami
Zaloga smodnika, streliva, razstreliva in vseh lovskih potrebščin
Verstovšek Anton
trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki
Zg* Sušica — Bizeljsko
Posojilnica r, z. z n, z- Brežice
sprejema vloge na knjižice. Obrestuje jih najugodneje. Posojila zasebnikom, občinam, okrajem in korporacijam na vknjižbo, osebno poroštvo in zastavo vrednostnih papirjev. Obrestna mera najnižja.
Uraduje vsak dan razen nedelj in praznikov od 8.—12. in od 14,—16. ob sobotah nepretrgoma od 8.—14. ure v lastni hiši (Narodni doml
iC Brežice
galanterija, šivalni stroji, kolesa, Philips - radio
Vehovar
Ivan
trgovina z mešanim blagom, deželnimi pridelki, sadjem in vinom
Koprivnica - Rajhenburg
Lapuh Mihael
trgovina z mešanim blagom
Dobova
Bcezice
manufaktura
usnje
špecerija
in deželni pridelki
IIIEIIIEIIIEIIIEIIIEIHEj
GRABNAR m
TRGOVINA Z MEŠANIM BLAGOM IN GOSTILNA
BREŽICE
KOLODVOR
111=111=111=111=111=111=
STERGAR PAVEL
TRGOVINO Z MEŠANIM BLAGOM
SEVNICA štev. 207
Božičnik Anton
trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki
VEL. KAMEN-Rajhenburg
Trupej Franc
lesna trgovina Šmarje - Sevnica
BAN	I
trgovina z mešanim blagom
Brežice
kolodvor
Oglasi v ..Trgovskem listu" imajo uspeh!
B-m	n	nnC7TPC	radio ' aParaft foto'
DKbL1 k, fc,	aparati, Singer šivalni
stroji, kolesa in pribor
Deržič Karl in gesfiino. Brežice
Poljanšek Ignac Brežii	:e X' fce&ce ;aobi;muart	Jericek Blaž
Franc Matheis-ovi nasledniki Loschnigg & Schmidt veletrgovina	»ort (VOLČANŠEK IVAN«™™™. BREŽICE - KOLODVOR	trgovina z mešanim blagom gostilna tujske sobe avtogaraža ftaihenburg
		Klobuke in čepice vseh vrst Iz prvorazrednih tovarn nudi v veliki izberi MINKA LEBAR
	Franc Up si	
	ustanovljeno leta 1902 veletrgovina Brežice velika zaloga manufakture, usnja, čevljev, železnine, cementa, špecerije itd. Nakuo in prodaja vseh vrst deželnih pridelkov. Bencinska stanica NA DEBELO NA DROBNO	trgovina s klobuki BREŽICE
Brežice		Radanovii Niško Brežice mehanična delavnica sprejema vsa v to stroko spadajoča popravila, avtogenska varjenja i. t. d.
Hranilnica mestne občine Brežice m iv m« m sprejema vloge na knjižice In na tekoč! račun. * Obrestuje jih najugodneje. * Vloge na odpoved po dogovoru. Posojila zasebnikom, občinam, okrajem in korporacijam na vknjižbo, osebno poroštvo in zastavo vrednostnih papirjev. * Obrestna mera za posojila čim nižja. * Uraduje vsak dan (razen nedelj in praznikov) od 8.—12. in od 14»—17., ob sobotah nepretrgoma od 8.—14. ure. * Poštni čekovni račun štev. 10.704. * Telefon štev. 1 Za vse vloge Jamči poleg hranilničnega premoženja občina mesta Brežice		Klabučar Henrik Brežice štev. 5 Stavbno in galanterijsko kleparstvo Inštalacija vodovoda, kanalizacij in sanitarnih naprav
(Jz litijskega
I RVA DOLENJSKA MODERNO UREJENA TVORN1CA PLETENIN
fcantHcOSMtt,
2cta nizke unt!
se priporoča trgovskim tovarišem, preden se odločijo za nakup kakršnih koli ...	v	i	pletenin, da sl ogledajo nleno bogato kolekcijo najrazličnejših izdelkov od nuj-
KOMdMCCHCHC- C€ftt>! preprostejših do najfinejših.
Franc Lajovic
pletenine in trikotaža
o
LITIJA
BAŠ AR Julijana in Ivan, trgovina in gostima v Višnji gori
blizu kolodvora, »e toplo prlporo&ata vsem Solidna postrežba	Dobra	vina	Prenočliis
Pajk R u doli, sploSno ItrofašCvo
v VIŠHII GORI št. 81, se toplo priporoča vsem interesentom // Izdelava vsakovrstnih oblek // Solidno delo // Točna postrežba // Izdeluje po najnovejših krojih in najugodnejših cenah
GROZNIK MARIJA
trgovina i Mešanim blagom v Višnji gori
se priporoča občinstvu ta obisk svoje dobro vpeljane trgovine
ZALAR FRANC
izdelovateij oblek, čepic i. t. d.
v Viinji gori
ima vedno na zalogi veliko izbiro raznovrstnih oblek po zelo ugodni ceni.
Vsem se naltopleje priporoča
DoleilC Fianc. Iuhim z mešanim blagom
| v VIŽ MII 60«!
toplo priporoča cenj. občinstvu nakup raznovrstnega blaga v svoji dobro založeni trgovini
■ Vsem posctnlkom lepe višnjegorske okolice se priporoča znana
j g/c stilna US a div ah
fl V VIŠNJI GORI St. 26, tik poleg cerkve v mestu. Postrežba v. solidna, cene zmerne, dobra kuhinja, priznano dobra vina. Sestanki U letoviščarjev in izletnikov. Oddaljenost od kopališča ca. 5 minut.
■ od »Polže vega“ 4 km. V hiši so na razpolago tujske sobe.
Naročajte „Trgovski list"!
Ličan Marjan
avtomehanična In mehanlina delavnica
Stična« kolodvor
Popravlja vsakovrstne avtomobile po solidni ceni. ToCna postrelba I Garale na rnapoloflo I
Najhitreje in najzanesljiveje vam oskrbi prevoz vsakovrstnega blaga
AviopodjeOe Rafael Simčič Siicna
Telefon: Stična 2	Brzojav:	Simčič	Stična
ERJAVEC JANKO
trgovina	Stična
kolesa, motorji, avtomobili, mehanična delavnica, garaže
ALOJZIJ TURK, Višnja goia
gostilna in trgovina z mešanim blagom
Tujske sobe s tekočo vodo in električno razsvetljavo, 5 minut od modernega kopališča, zmecne cene in solidna postrežba
Trgovci! Pripravljajte se na trgovski kongres!
Ti
60Siimn
OMAHEN
VIŠNJA GORA
pri kolodvoru
nudi letoviščarjem lepe sončne, snažne sobe ter dobra domačo hrano po zmerni ceni.
Na razpolago vrt, balinišče, kegljišče itd.
tIIIš ELEZGANJARNA IN
FABRIKACIJA LIKERJEV
ANTON ROJEC
STIČNA
priporoča svoje priznano dobre in vpeljane proizvede:
pelinkovec
želodčni_________________
LIKERJI
vseh vrst	_____
BRANDV
mcdicinal
BRINJEVEC
original
hruškov«
original_
in domače žganje vseh vt
MALINOVE C
1. t. d.
Obiščite Dolenjsko!
Jz fersfcegra, laškega in čvnomeljskega okraja
\
Iz premogokopa
»ŠT. JANŽ«
v Krmelju na Dolenjskem
in
»BELOKRAJINB«
v Črnomlju
dobavljamo člstosorti-ran debeli premoti za hišno kurjavo in pran industrijski premog
Šentjanški premogovnik
And. Jakil, d. d.
Krmelj na DoL
TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV
V HRASTNIKU D. D.
TOVARNE V CELJU IN HRASTNIKU
PROIZVAJA:
Solno in žvepleno kislino Kalijev in natrijev soliter Kristalno sodo in pralni prašek Glauberjevo sol in grenko sol Apno in apnenčevo moko Fosfatno žlindro in kostno moko Rudninski in kostni superfosfat Železno-oksidne barve in zeleno galico Vodotopna olja za industrijske svrhe Razna sredstva za desinfekcijo Alkaloide opiuma in druge farmac. izdelke Sredstva za zaščito rastlin
Natančnejša pojasnila se dobe pri tvornici v Hrastniku Telefon interurban št.2
RADIO-THERMA. LAŠKO	•
	KOREN PETER
Velika zdravilna moč radioaktivne termalne vede 37" C Indikacije: kronični revmatizmi, nevralgije, ischias,	PREJ STERK 0 ČRNOMELJ
kronična obolenja črevesja in ožilja, ženske bolezni, arterioskleroza. Zdravilišče odprto vse leto! Izven glavne sezone, t.i. od 1. sept. do 50. junija nizke pavšalne cene: za 10 dni Din 600'—, za 20 dni Din 1100“— (stanovanje, hrana, zdravniški pregled In vse takse) Informacije in prospekte s cenikom pošlje na željo UPRAVA ZDRAVILIŠČA	TRGOVINA Z MEŠANIM BLAGOM NA DROBNO NA DEBELO
	
Občinska hranilnica v Krškem	
Ustanovljena leta 1901	
sprejema vloge na knjižice in tekoči račun, nudi popolno varnost in jih obrestuje pQ 4 0/o ,n 4 V/o. proti odpovedi po dogovoru. Nove vlogo so vsak čas v celoti na razpolago, kakor tudi staro, prenesene na nov račun. Dajo kratkoročna posojila po nizki obrestni meri. — Uraduje v lastnem poslopju vsak dan razen nedelj in praznikov od 8. do 12. uro	Trgovci, zavarujte se le pri zavarovalnicah, ki inserirajo v »Trgovskem listu«!
»ZORA«	
d. z o. us. Č r n o m e ]	11
Lesna industrija ••	Valjčni mlin
Umetno lesni tlak UGNOLIT ie za trgovske lokale, obratne prostore, skladišča, kuhinje, veže, kopalnice itd. najprlmernelši in konkurenčen. Zahtevajte brezobvezne informacije, vzorce in proračune. UGNOLIT • Ing. M. Hmelj • RADEČE pri zid. mostu »	
HOTEL LACKNER rDMDMPl I	Kolbezen Lojze
	Črnomelj Mesnica — Gostilna Dobra In točna postrežba, cene zmerne
CKNUrlLLJ Vedno sveža mrzla in topla jedila Tujske sobe Cene zmerne	Alojzij Fabjan Črnomelj • zaloga usnja, trpežnih čevljev domačega izdelka in čevljarskih potrebščin
Lojze Kristan tovarna sukna, odej in pletenin Zapuže, p. Lesce Kupuje tudi domačo ovčjo volno	
TGXM2m AMLIMSKM BAPV IH KEMIČHIH IZPELKPV
Priporoča svoje specialne izdelke:
barve za obleke v zavitkih, barve za luženje lesa v zavitkih, barve za tla v zavitkih, barve za pirhe v zavitkih,
Vilbra barve za usnje.
Anilinske barve za obrtniške potrebe:
barve za volno, barve za bombaž, barve za živila, barve topljive v masti, barve topljive v olju, barve za sveče, barve topljive v vodi, barve topljive v špiritu.
Razne kemične izdelke za gospodinjstvo in obrt.
Zahtevajte cenike!
Inserati
v
Trgovskem listu imajo naj večji uspeh
Jos. Černelič	Fabjan Josip
manufaktura KRANJ VvVVV	
	Črnomelj trgovina s kolesi, urami, šivalnimi stroji in lovskimi potrebščinami •
Martin Plut	
Črnomelj trgovina z mešanim blagom	»Hapai/ica" A. LE GAT LESCE-BLED 103
Kartonažna t o v a r n a
MARIBOR, Rajčeva 5, tel. 24-72
In podružnica
CELJE, Prešernova 5 IZDELUJE VSAKOVRSTNO KARTONAŽO
STANDARD
družba z o. z.
Industrija usnja
KRANJ (PREJE POLLAK) •••
Skladišče kož Ljubljana, Poljanska c. 91 Tclef: Ljubljona: 22-07, 33-30; Kranj: 6 Brzojavni naslov: Standardkožc Račun poštne hranilnice 15.931
Rabite vedno le izborno domače milo
"Hu&ectuč"
ki ga dobite v vsaki trgovini
- '**?•*: g
ZNAMKA
Ul RLI ANA. RESU£VAC£STA 2».
Jz Ej ubij etn e
I. KETTE
LJUBLJANA
Aleksandrova c. 3
•i * ^
Specialitete molke mode
***
Vedno zadnje novosti svetovnih modnih center
Cene in postrežba solidna
A I Cl f E srebrne, plave in črno barvane v veliki izbiri. Spre-■a I 311 Vfc jemajo se v strojenje in barvanje ter strokovno izdelavo
Shramba kožuhovine lei poletje
Josip Dolenc, krznar
Ljubljana, Sv. Petra cesta 19 - Telefon 22-62
A. Volk
Kmetski hranilmi in posejilei dem
veletrgovina žita, moke in vseh vrst domačih in umetnih hranil
V LJUBLJANI, Resljeva 24
ima	sta
na zalogi
najfinejše norveško
ribje olje za živino
Telefon štev. 28-47
Brz.: »Kmetskidom*
V LJUBLJANI
reg. zadr. z neomejeno zavezo
Tavčarjeva ulica št. 1
Račun poStne hranilnice gtev.lA.257
RAČUN PRI NARODNI BANKI
Nove vloge vsak čas razpoložljive obrestuje
po 4°/o-5°/o
Za vse vloge nudi popolno varnost
Otvarja tekoče račune * Daje kratkoročna posojila Eskontuje menice * Izvršuje ostale denarne posle
Zaupajte denar domačemu zavodu I
svetlo-rumeno, sveže blago, v originalnih ročkah po 5 kg, steklenicah po 7* in 17* T
ZAHTEVAJTE PONUDBE!
|Citajte in širite
»Trgovski list"
* * * *+*** * * * * * ^++* * * ♦ ♦ * * * J. BONAČ sm
Ljubljanska kartonažna tovarna in papirna industrija
LJUBLJANA
ČOPOVA ULICA 6
izdeluje in nudi:
vse vrste kartonaže, lekarniško embalažo, koledarje, vrečke, servijete, toaletni papir „Sanol‘‘
In ..Hermes", regi st ratorj e, mape itd., itd.
Lepenka in karton, barvani duplex kartoni, kromo nadomestek karton, jacquard karte, beli in barvenl „Superior“ papirji, ovojni papirji itd., itd.
1 TELEFON 23-07, 34-81
i
fr***********************
IflMLADANSKE NOVOSTI
v finih volnenih tkaninah za dame in gospode v izredno veliki tebert in po najsolidnejših cenah nudi
manufaktura d oh r ih kvalitet
A. ŽLENDER, LJUBLJANA
Mestni trg Ate v. 22
Trgovci, zavarujte se le pri zavarovalnicah, ki oglašajo v »Trgovskem listu"
Največji slovenski denarni zavod
MESTNA
HRANILNICA
LJUBLJANSKA
Lastne rezerve nad...........................
Prirastek novih vlog v januarju 1938 Prirastek novih viog v februarju 1938 Prirastek novih vlog v marcu 1938 .
.	Din	26,000.000
.	„	14,075.000
.	„	10,694.000
.	„	10,572.000
Vloge vsak čas razpoložljive
Za vse obveze hranilnice jamči
Mestna občina ljubljanska
</>
c
o
s?
g.
N Q
C
tn
S*
13 2 ° S
o5 o ar* ^ .» ©•
'S
cn
3
Q
O
a'
O
C
cn ar*
cn
NOVA LJUDSKA KUHINJA
(MENZA)
Liubl/ana, Kolodvorska ul. 8
se priporoča cenjenemu občinstvu. — Na razpolago vsakomur raznovrstna, vedno sveža in okusna jedila po skrajno nizkih cenah. Mleko, kava, čaj, razno pecivo. Nadalje gulaž, vampi, obara, klobase, zrezki itd. Kosilo in večerja v mnogovrstni izbiri. Odprto od 6.—21.
loilco Dolenc
GRAVER
LJUBLJANA, Mestni trg 5/1
Izdeluje:
Etikete
pečate, štampilije iz gumija in kovin, klišeje za klobučarje, knjigoveze 1.1. d., lastnoročne podpise, šablone, vžigalnike za sode, zuboje, i. t. d., gozdna kladiva
M
KAVARNA
»CENTRAL
LIUBLIANA
Dnevno koncert prvorazredne ruske damske balalajka-kapele. — Vsako soboto, nedeljo in ponedeljek vso noč odprto.
Že 13. in 14. aprila se prične prvo žrebanje 36. kola državne razredne loterije
V I razredu bo izžrebana premija din 300.000 in dobitki po Din 100.000, 80.000,50.000, 80.000, 25 000, 10.000 itd. Cela srelka stane din 200, poloviina din 100, letrtinka din 50
Za nakup srečk se priporoča
Glavna kolektura „Sagrin“
drulba s o. *. LJUBLJANA, KREKOV TRO 10. Tal. 37-52
BRZOPARILNIKI
z bakrenim ali jeklenim v ognju pocin-kanim kotlom
Kotli za žganjekuho
vseh sistemov, kakor tudi pralni kotli, bakreni in aluminijasti kotli za sadne soke, tovarniške naprave itd. najceneje pri tvrdki
„Kotlarka“, *.*«.*. LJUBLJANA, Kolodvorska uL 23. Telefon 37-92
Zahtevajte prospekte!
>: -J •'V'5-V' ' 'L'- :1’
Vse vrste manufaktur-nega blaga v veliki izbiri in nizkih cenah priporoča
Lingarjeva ulica št.1
Ivan Brunčfč
Ljubljana, CelovSka c. 42
Stavbeno in pohištveno pleskarstvo in ličarstvo. Se nal-topleje priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela.
Cena zmerna! Delo solidno!
DRAGULJE
vseh vrst (briljante, smaragde, safirje, rubine ltd.\ zlato, srebro in umetnine se kupuje in proda najbolje pri tvrdki
JOS. EBERLE
LJUBLJANA, Mesini trg 17 -- Tel. 31-49
Velika zaloga preciznih in drugih ur!
ff
Kavama Evropa
A*
se priporoča
Anton Tone/c
Ljubljana
Specialna trgovina s finim moSkim perilom
□
o-
r:
LEOPOLD
AHER
PREJE MELA
LJUBLJANA
TYR S EVA CESTA 9
Vam nudi vedno veliko izbiro izgotovljenega moškega perila in drugih modnih novosti. Perilo izdeluje tudi po meri. Kroji brezhibni! — Kvalitetno blago! Cene solidne!
ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE MIHELČIČ IVAN, LJUBLJANA
BORŠTNIKOV TRG ŠT. 1 — TELEFON 27 04
Izvrfiujemo vse nove napeljave, preureditve, dograditve In popravila instalacij za luč, moč, signale, radio Itd. Vse formalnosti, prijave In naprava načrtov za stranke za priklop na omrežje krajevnih elektraren Izvrfeimo brez doplačil. Popravljamo vse električne aparate, motorje, likalnike Itd. Dobavljamo za Instalacije In popravila prvovrstni material, kakor tudi svetila ln žarnice. — Pojasnila v strokovnih zadevah brezplačno. — Cene fcba točna ln solidna. — Zahtevajte reference. — Kličite telefon 27-041
4+1 CEVNI SUPER
ZA VSE VALOVNE DOLŽINE
MATADOR D. V, 4 ’rl cevni super-pozicijski sprejemnik z oktodo, selektivnost 8 kHz, 3 valovna območja: 16’7 do 51 m, 198 do 585 m, 725 do 2000 m.
Ugoden nakup starih aparatov!
DIN 141
-MESEČNO
PRI
PHILIPS RADIO
ZASTOPSTVO
H. SUTTNER, Liubljana, Aleksandrova 6
NOVOBOR
sniošna Industrijska delnlSteei družba Lijublfanfl, telefon 8». 20-52 — IhJovo mesto,
telefon St. 27
Električna centrala, parna žaga, mehanična in instalacijska delavnica
UMETNIŠKI TISK / ROTOTISK / STEREOTIPIJA / LASTNA KNJIGOVEZNICA
►
TISKARNA MERKUR D. D.
TISKA KNJIGE, BROŠURE, REVIJE, ČASOPISE, URADNE, TRGOVSKE IN VSAKOVRSTNE	^ LJUBLJANI
TISKOVINE - V LASTNI ZALOŽBI TISKA .SLUŽBENI LIST KRALJ. BANSKE UPRAVE	GREGORČIČE VA ULICA ŠT 23 — TELEFO N ŠT 25-52
DRAV. BANOVINE" ZBIRKO ZAKONOV IN UREDB I. DR. — ZAHTEVAJTE PRORAČUNE
TISKA V ENI ALI VEČ BARVAH - VSA DELA HITRO, LIČNO IN PO ZMERNI CENI	—--------..............:====■-:■  ----—
A. Šarabon
UUBUANA
 i--------------------
U»oi fcolonljalne robg
Veletrgovina s Špecerijo
Volepražarna za koto
Hlini za 0 H a » e
Slavna zaloga rudnin* skih »odd
Brzojavni naslov:
ŠARABON LJUBLJANA Telelon št 26-6« Ustanovljeno leta 1886
Na zalogi vse potreb-Rine za uniforme, za uradniltvo. orožnike in feleznilarje o Najvelja izbira delnih plaSIev po solidnih tonah
Najceneje in najsolidneje Vas posireže Jvrdka
S. KLIM4NEK
LJUBLIANA
ŠELEIBURGOVA ULICA 6
Ovratniki, opasati senčniki na debelo
mmm iaaiiati#M#M6MOta	•••«••••••••	aiaiiaaffZBiitlHMMiaaaaaaa
o——•—••mm—m—o »»mmmmmm
1888
BRATA M OS KOVIC, Ljubljana
VELETRGOVINA USNJA
Stalno skladišče strojarskih maščob, strojil In usnjarskih kemikalij
Telefon Interurban 25-15	Brzojavi:	Moskovib	Ljubljana
Interlock-triko
perilo iz mako, volne,
charmeuse svilen triko, športne drese, kopalne obleke, trenerke, modne pletenine i. t. d,
izdeluje v odlični kakovosti
LANA
tekstilna tovarna d. z o. z. LJUBLJANA
Gregorčičeva ul. št. 5
Splošno iugoslovensko banžno društvo d. d.
Glavni zavodi: Zagreb, Beograd; podruinici: iiubliana, Novi Sad
Popolno vplačana glavnica Din 60,000.000*— — Rezerve: Oin 42,000.000*-
Izvršuje vse bančne posle, eskontira menice, izdaja kreditna pisma za tu- in inozemstvo. Nadalje kupuje vse vrste valut in deviz. Vloge sprejema na knjižice in na tekoče račune. Naložbe proti odpovedi obrestuje po dogovoru kar najbolj ugodno.
Brzojavke: Bankverein LJUBLJANA — Telefon: 25*59, 33*19
UOLOP dolenjska opekarniška komandidna družba, LJUBLJANA, PREČNA ULICA, delelon šlcv. 20-52 — NOVO MESTO, delefon šdev. 27
Zidaki, strešniki, votljakl, fasadna In zavljalna opeka vseli vrst.
Steklo porcelan keramika kristal
Ljubljana, Tyrševa cesta 10 Telelon 24-78
Kompletne opreme za kavarne, restavracije, gostilne in za gospodinjstva Stavbeno in umetno steklarstvo
F
Pred 300 leti
se je pripisovalo z Rogaško slatino dosežena zdravljuuja neki tajinstveni sili.
Danes
jo ta zdravilna moč znanstveno ugotovljena.
Je to blagodar narave trpečemu človeštvu.
Pa tudi za zdrave
je Rogaška slatina
neprecenljiva za ohranitev zdravja.
Tudi Vam bo Vaš organizem poplačal z večjo odpornostjo, če namesto druge pijete Rogaško slatino!
UUBUANA, Celovška c. 38
TELEFON: 22-92
At/iofnMU: osefaU OPEL -
tovauii BLITZ
Hlala jt&cafra jte**una* '(nočna MaHstcukcija Hodi si/oje v*kot ttatašč, ga nase ceste
r	Pr ip o	roča se 1	
manufakturna i «	veletrgovina ^		F. HREHORIČ, Ljubljana
	TyrSev	a cesta 28	
JUGOOSKA
Jugoslovansko-češka tekstilna industrija d. d.
KRANJ
HRANILNICA
DRAVSKE BANOVINE
LJUBLJANA
CELJE
MARIBOR
Proizvaja:
barvano in tiskano blago iz bombaževine in umetne svile
Zahtevajte sama izdelke te domače tovarne!
EKSPOZITURA: KOČEVJE
Obrestuje vloge na hranilne knjižice in v tekočem računu CIO 5%«________________________
Daje menična, lombardna in hipotekarna posojila, kupuje, posojuje in prodaja vrednostne papirje; vrši vse posle denarnih zavodov.______________________________________
Za vse obveznosti jamči Dravska banovina z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo.______________________________
L. NikllŠ, Ljubljana, Mestni trg št 15
Na drobno! mmsm—msmm* Na debelo!
—	Dežniki	—
Telelon št. 22-82	Ustanovljeno	1839
VELEŽGANJftRN«
*
Tvornita likerjev, roma. vinjaka, vina-vermut a. bermeta. malinovca iz gorskih malin
IfiUJtoc Hieden -
Celovška cesta št. 10 - Telefon štev. 20-91
 66
Pri
Čevlji večnega dela
Velika izbira — Cene solidne
Cjuhljana, Sv. "Petra cesta 24t
Dom glasbe R. WARBINEK
Ljubljana, Miklošičeva c. 4
Prodaja prvovrstnih klavirjev, harmonik, violin, kitar itd. — Zaloga vseh glasbilnih potrebščin
Splošna trnovska ou
SL Vid nad Ljubljano SL VI Ljubljana. TyrSeva cesta 33
(Javna skladišča)
Kolesa, motorji, Hvalni stroji najboljših znamk po najnlljih cenah.
Ha debelo!	Uo	drobno!
Zahtevajte ponudbe 1
Meilic & Miklavc
tekstilna industrijska h.zo.l
Ljubljana-Glince
Tržaška cesta
»
GROM
«
LIUBLIAMA
Mnanko«* cemte er«,. M l.
Ha,lov brzojavkam: .GROM* Telefon interurban Jtev. 2454
Carinsko - posredniški in spediciiski bureau d. z o. z.
Manufakturna in modna
veletrgovina
Zastopstva v vseh večjih mestih v tu- in inozemstvu — Zastopniki družbe spalnih vozov S. O. E. za ekspresne pošiljke — Vse potrebne informacije brezplačno
ŠALAMUN t LAMPE
manufaktura na debelo
LJUBU* N A
Frančiškanska ul. 4
ELIKS URBANC
Ljubljana, Sv. Petra cesta *
priporoča cenj. občinstvu svojo vedno najnovejšo zalogo manu-faktumega in modnega blaga za moške in ženske, svile, vse vrste platna, belega blaga, žepnih in naglavnih robcev, zaves, pregrinjal, preprog itd. po najnižjih cenah. — Postrežba solidna in točna
ANTON BARTOL
LJUBLJANA
TYRŠEVA (DUNAJSKA! C. 46
Premog, drva, oglje navadno in „s p e c i a 1“
dostavlja na dom
izdelovanje SfS
pedtčndi aparatov umetnih udov, trebušnih in kilnih pasov, vložkov za ploske noge, ravnodržalcev Priprave za zdravilstvo in strežbo bolnikov Brušenje, nlkljanje, bakrenje
G. BESEDNIK IN DRUG
Ljubljana, Prešernova ulica 5
Telefon 24-39
ELEKTROMOTORJI
novi 1» rabljeni vneli vrst in velikoati vedno v /.{(logi. Sprejemajo »e vaa tovrstna popravila. Instaliramo po konkurenčnih cenah. Yrellku zaloga Instalaeijukega materiala
A. VBRBAJS, L|ubl|ana
Gospoavetaka ceita 10 (Poleg Slamiča) Telefon ftt. 28-67
Namizno, posteljno, telesno perilo in zavese Vam nudi prva specialna trgovina
ROBERT COLI
LJUBLJANA
Šelenburgova 3
armature
za VODO, PARO, PLIN,
kupite najceneje pri
jUGO-LUTZ
LJUBLJANA VII
Cenjenim trgovcem se priporoča
VERLIČ JOSIP, LJUBLJANA
lastnik tvrdke
ANT. KRISPER COLONIALE, Tyrševa c. 31
USTANOVLJENA LETA 1834
Telefon št 22-63 Brzojavi: Verlič Ljubljana
Veletrgovina kolonialne in špecerijske robe Velepražarna kave — Mlini za dišave
Zaloga špirita, raznega žganja in konjaka ter vseh vrst mineralne vode Točna postrežba I Ceniki na razpolago I POSLOVNA HIŠA IN SKLADIŠČA
TRGOVINA Z ŽELEZNINO
VENCESLAV BREZNIK
priporoča svojo veliko zalogo raznovrstnega orodia, paličnega železa, pločevine in razno • ostalo železnino •
VELEZALOGA KARBIDA
ene tl e
I
niz
LJUBLJANA - STRITARJEVA UL. ŠT. 7 Trgovcem primeren popusti
Modna trgovina
Rokavice
Nogavice
Trikotaža
Pletenine
Ljubljana, Gosposvetska 10
Dom. Čebin
premog
drva
koks
L j 11 b 1 j a n a
Wolfova ulica 3/1
Telefon 20-56
Naročajte »Trgovski list«!
Javna skladista
družba z o. z.
LJUBLJANA, Tyrševa testa 33
od ministrstva trgovine in indusfri|e koncesijoniranl
obrat Javnega skladiSča
nudi trgovcem in indusfriialcem možnost skrbnega shranjevanja njihovega blaga in posreduje podeljevanje posolil na vsk adiščeno blago. V javnem skladišču vskladiščeno blago je prosto občinskih uvoznih davščin, dokler se iz skladišča ne uvozi v rajon občine Ljubliane. Na razpolago je tudi posebno carine prosto skladišče. Zveza po industrijskem tiru z ljubljanskim glavnim kolodvorom. Tel. 23-66
Vsem fotoamaterjem sporočamo, da izvršujemo vsa
Pazvijanie fi.ma din 2-	fotoamaterska dela kvalitetno in
Kopije 6X9 din 1-	»trokovno - Na zalogi imamo
Povečave 18X24 din 6—	vedno sveže filme in plosce
Fotomaterial Franjo Mavec, Ljubljana, Miklošičeva c. 6
Nasproti hotela Union — Odprto tudi ob nedeljah dopoldne
ll««k*iuirliut ,I1A zlatnina, srebrnina in optifni
VSaKOVrSme UlC' predmeti p« nizkih cenah pri
J. VILHAR, urar, LJUBLJANA
Sv. Petra cesta 36
lI»tanovl|erio 1876
Mednarodni spedicijski biro v Ljubljani
Ustanovljeno 1870
R.RANZIftGER
Brzoj. naslov: Ranzinger Telefon: 20-60,31-60
Lastni konc. carinsko posredniški biro. — Skladišča z direktno zvezo s progo drž. železnic. Zastopstva v vseh trgovskih in industrijskih centrih tu- in inozemstva
vontfo «^G°	-.«0	bi>g°
LP^oG
DO^ TrOSCtHO P
zaVOP—tVO ^GOSP°0ttl,S
'T-	a******
F. KS.
LJUBLJANA
SOUVAN
MESTNI TRG 24
TELEFON STEV. 27-81 USTAN0VL1EN0 L. 1899
FRANC GOLOB
specialna trgovina gospodinjskih predmetov
Ogied	LJUBLJANA - Wolfova ulica
zaloge pove vse
Jedilno orodje — Kuhinjska posoda — Specialna kuhinjska posoda za hotele, gostilne in zavode — Opreme za neveste — Kuhalnl aparati — Štedilniki
NAJUGODNEJE VAN NUDI:
SLAVO KOLAR
LJUBLJANA
Telefon 24-66
svetlobna telesa, električne stroje in aparate, clektrolnstalacijskl material, tehnične predmete, elektrolnstalacljska dela in vse električne naprave.
HRANILNICA KMEČKIH OBČIN V UUBLJANI
Palača Viaiemne zavarovalnice, Miklošiževa cesta St. 19.
Telofon 21-83. — PoStnl predal 297. — Ralun poitne hranilnice 10.545.
Edini papilarno varen zavod kmeckin onem, Kjer naiagajo - ~	W	vezane	’ dogovoru Za varnost vlog Jamll 19 velikih kmečkih občin-ustano-
varščin, zapuščin itd. - Hranilne vloge se obrestujejo	na	menice proti mesečnem odpla-
trgovine in industrije ter komisarja kralj, banske uprave dravske banovine. Poslovne ure za stranke so vsak dan, izvzemat nedelje m prašnike, od 8. do ure.
Kreditni zavod za trgovino in industrijo
Ljubljana, Prešernova ulica 50 (v lastnem posiooiu)
Telefon: 37-81, 37*82, 37-83, 37-84, 37-85. — Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA
Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic in kuponov, nakazila v tu- in inozemstvo. Safe-deposits i. t. d.
Stanovanjske in trgovske hiše, industrijske zgradbe in adaptacije projektira in izvršuje najsolidneje stara in renomirana tvrdka
IVAN BRICELJ
poobl. graditelj LJUBLJANA	Slomškova	ulica	št.	19
ČEHOtTAKlO
B. USEK, Ljubljana. Komenskega šL 20 Steklo vseh vrsti
He u&ibaiU	Ua( dacavati!
Manikure Popotne toaletne garniture Eau de Cologne Parfume
Pršila za kolin sko vodo in parfume Darilne kasete Brivske aparate Brivske čopiče
in sto drugih stvari v
DROGERIJI GREGORIČ
dr. z o. z.
LJUBLJANA, PREŠERNOVA UL. 5
MODNA TRGOVINA
T. EGER
LJUBLJANA
Sv. Petra cesta 2
priporoča cenjenim damam in gospodom krasne, ravno dospele novosti spomladanskih modnih predmetov v veliki izbiri po zelo ugodnih cenah.
OGLEJTE Sl NASE IZLOŽBE!
Kemiina tistfinica oblek, pralnica is svetlolikalnica
Šimenc
Ljubljana • Kolodvorska 8
Bahar Leopold
trgovina i usnjeni in čevljarskimi potrebščinami
Ljubljana VII
Jernejeva cesta št. 18
trgovina s čevlji
Ljubljana, Prešernova ul.
priporoča cen j. občinstvu svojo veliko zalogo prvovrstnih najmodernejših čevljev najboljših tvrdk za dame in gospode ter za deco v vseh velikostih, kakor tudi prvovrstne gojzerce in^portne čevlje po zmerno nizkih cenali. - Oglejte Bi izložbe!
Mednarodna
špedicija
Prosto iavno skladišče
LJUBLJANA
prevzema:
OCARINJENJE
uvoznih in izvoznih pošiljk in to hitro, skrbno in po najnižji tarifi. Reviziia pravil nosti zaračunanja carine in vse informacije brezplačno.
Vilharjeva cesta it. 33
(nasproti nove carinarnice) Telefon št. 24-69
PREVAŽANJE
vsakovrstnega blaga, kuriva, strojev, selitve v Ljubljani in izven Ljubljane z vozovi in avtomobili in to hitro ter po nizki ceni. Kasanrkova cesta št 9 (nasproti tovornega kolodvora)
Telefon št. 21-57
VSKIADIŠČENJE
raznega blaga kot tudi pohištva v lastnem, mestne trošarino in uvoznine prostem JAVNEM SXlADIŠtll. Oskrba inkaso — po-vzotii. Kotnikova ulica it 12 (nasproti mestne elektrarne) Telefon št. 30-73
Staroznana restavracija
pri
ŠESTICI
V LJUBLJANI
toči vedno najboljša, pristna štajerska, dolenjska in sremska vina • Prvovrstna kuhinja Vam nudi vedno gorka in mrzla jedila • Postrežba točna in solidna. Za obilen obisk se priporočata Ana In Albin Izlakar
»
«
Najugodnejši in najcenejši nakup perila za dame, gospode, kakor tudi za otroke, volne, bombaža, svile, nogavic, rokavic, plete-nin i. t. d., i.t.d.
*
O EV
LJUBLJANA
ŽIDOVSKA ULICA 4 — STARI TRG 12
Continental
IVAN LEGAT - mehanik
Maribor - Ljubljana
Vetrinjska 30
telefon 24-34
Prešernova 44
telefon 26-36
Cene so sedaj izredno ugodne, na Vam priporočamo, da se pravočasno preskrbite za nastopajočo sezono z našim firnežem
Pomladanske
plašče površnike obleke
nudi v naj večji izbiri po nizkih cenah
FRAN LUKIČ
Ljubljana, Stritarjeva ul. 9
VELETRGOVINA
IVAM SAMEC
LJ U B L j A N A
Nizke konkurenčne cene in solidna postrežba
se priporoča tvrdkam na deželi za nakup galanterijskega in drobnega blaga, ženskega in možkega perila, nogavic, kravat in vseh potrebščin za šivilje, krojače in čevljarje
Avtomobili Motorna kolesa
svetovno znane kakovosti
Ing. G. Tonnies
Ljubljana, Tyrševa cesta 33
Telefon št. 27-62
Cenjenemu občinstvu naznanjava, da sva otvorila
krojaški salon flM0DAu Resljeva cesta (vogal Komenskega ulice)
Izdelujeva obleke po najnovejši modi. Blago na zalogi. Solidne cene. Točna postrežba.	CERAR—'SM IT
isdajatelj »Konzorcij Trgovskega Usta«, njegov predstavnik dr. Ivan Piam, urednik Aleksander Železnikar, tiska tiskarna »Merkur«, d. d, njen predstavnik Otmar	vsi	v	Ljubljani
I
Kar se tiče firneža, kupujte le
+ Večina odjemalcev stalno kupuje tam, kjer se
# lahko zanese, da bo postrežena s kvalitetnim
# blagom • Pri nakupih bodite tedaj oprezni in naročajte vedno le zanesljive, preizkušene proizvode 1
priznani
HROVATOV FIRNEŽ
pa bodo Vaši odjemalci zadovoljni!
Stran )!(!.   ......