S SILIKONI OCTA IZDELUJE: LIlM JIMlilI I ZAŠČITNA KREMA ZA ROKE »Ježu« - red za zasluge ljudstvu »Potrudil se bom, da bodo zasluge še večje!' 0 PARIZ — Menda se je francoska vlada odločila, da ne bo zgradila svojega raketnega poligona v Guyani, pač pa nekje bliže metropoli: bolj pri roki. 0 MINNESOTA — Zdravniki te ameriške zvezne države so presadili jetra pred nekaj minutami umrlega otroka v trinajst mesecev starega malčka: uspeh, tudi če ne bo uspelo. 0 MADRID — Španskega bikoborca Dominguina bodo ope rirali na dvanajsterniku zaradi rane. Ce je res, da nastane ulkus zaradi razburjenj, potem je vse jasno. 0 D2AMNAGAR — V tem indijskem pristanišču so v pro štorih velike banke ustrelili dva in pol metra dolgega leoparda. Zver je vdrla v prostore banke in preden so prišli policisti s puškami, že hudo ranila tri ljudi: nepri čakovan ropar. 0 PHOENIX — Sodnico vrhovnega arizonskega sodišča Lorno Lockwood so izvolili za predsednico tega sodišča ililiiilllilllllillillllllll^lillllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllillilllllLIllllllillllllillllllllllllllllllllllllllllHIilllllllillllllillllllllllllllllllIttll tt •telegrami ■■ilMIIHIlHITH 11 TIHI lMHirnHMnn ir '1 To je prva ženska, ki je v zgodovini ZDA prišla na tak položaj: začetek? > BRUXELLES — Visoko ameriško odlikovanje za belgijskega polkovnika Laurenta, ki je poveljeval padalcem med intervencijo v Stanleyvillu. Odlikovan za »hrabrost in čudovit smisel za poveljevanje«: roka roko umiva. 4 DELFT — Kralj zahodnoevropskih ciganov Koko Petalo je ostal brez svojega dvorca. Traktor, hiša na kolesih in dve prikolici so namreč zgorele. Sedaj živi pod sposojenim šotorom: ko pa kralj ne more pobirati davkov. > FRANKFURT — Odvetnik Otta Hunscha zahteva, da njegovega klienta osvobodijo obtožbe, ker so priče »pristran ske«. Hunseh je kot esesovski častnik poslal v Auschwitz 413.000 madžarskih 2idov. Proti njemu pričajo redke pre živele žrtve. 0 DUNAJ — »Die Presse« poroča, da je po statistikah ugotovil, da je v Avstriji več ljubiteljev in obiskovalcev muzejev ter galerij kot nogometnih navijačev. In sicer: 566.000 ljubiteljev umetnosti ln 532.118 oboževalcev nogo meta: vsaj nekje, f DUNAJ — Bivši kralj Saud je prišel na zdravljenje v av strijsko prestolnico. Mogoče se bo tam tudi stalno nasta nil. V njegovem spremstvu so našteli 32 ljudi, večinoma ženskega špola: navade so ostale. 0 BALTIMORE — Sodnik je odločil, da lahko sedemnajst letnemu Georgu Edwardu Lloydu, ki so ga aretirali zaradi tatvin, na državne stroške spremenijo spol: kazen? 0 PRAGA — Nagrada za ustreljenega volka je 1080 češko slovaških kron, toda kljub temu je volkov vedno več lovci pa so jih od leta 1950 naprej ustrelili samo 500: izogibanje neprijetnim srečanjem? ^ NEW YORK — Gledališča, zabavišča, kinematografi in plošče so v ZDA donosna industrija. V minulem letu je znašal njihov promet kar kakih 3000 milijard v našem denarju: zlati rudniki. OD 11. JANUARJA 00 31. JANUARJA 19e stekajo mnoge tihotapske poti. »Veliko preimpčevalako središče«, pravijo zanj tihotapci in tudi organi za notranje zadeve. Zagrebški kriminalisti iimajo dela čez glavo. Mnogo tihotapcev jim je že padilo v roke. Vendar se veselijo vsakega novega uspeha. Odkritje Killerja, Moumoulofove in Sariča ni majhna stvar. Vendar bi lahka ostalo le pri Hillerjevi aretaciji in zaplembi blaga. Sarič in Ingeborg bi zategadelj utegnila odnesti celo kožo. Da se to ni zgodilo, je zaslugf ubranega sodelovanja med mariborsko carinarnico in zagrebškim tajništvom za notranj« zadeve na eni ter mariborskimi organi za notranje zadeve na drugi strani. Končno, carina Je veliko tvegala, da je tovor pustila na pot. Marsikaj bi se lahlko med potovanjem zgodilo. Toda lov od Šentilj t do Zagreba se je icončal srečno. Pri prihodnjih mbrebitnih primerih bo talko trojno sodelovanje gotovo spet prineslo uspeh. Andreas Moumoulof je decembra ostal na varnem na Dunaju. Tokrat je bila vrsta na Ingeborg, da gre na »delo« v Zagreb. Ni se vrnila. Čeprav je Andreas, ki Je držal najbrž v rokah večino tihotapskih nitk, ostal na prostem, pa eno zanesljivo drži; to zelo široko tihotapsko pot Je zasul pasek. P. ŽAGAR • STARE, VEČIDEL VRA2NE NAVADE Na pustni dan je v nekterih hišah navada, da morajo opoldne vse čisto iz sklede pojesti, da potem kokoši čisto povalijo in se jajca ne pokaže itd. Nekteri tudi pustno skledo neomito hranijo, da spomlad kako seme iz nje sejejo, ktero potem prebogato rodi. Kresni večer je tudi polen vrač. Zenske v bezgovec splezajo in ga tresejo, rekoč: sbezd — bezd, daj mi moča«. Narodna pravljica pripoveduje. da je pod neko Supo stal bezgovec: dekla ga je šla trest, hlapec pa radoveden gre skrivaj v šupo, kjer so bile po kraji Skope naravnane, in na nje zleze, da bi vidil, kaj bo počenjala. Ko je pa hlapec le bolj na kraj se splazil, da bi bolj razločno vidil, mu spodrsne in je naravnost na-njo štrbunknil. Zaljubljenci se zvečer umijejo pa nič ne obrišejo in gredo tako spat, pod glavo pa denejo na novo oprano ruto, ponoči pa pride, ktera mu je namenjena, da ga obriše. Pri mlajših in bolj omikanih ljudeh zelo zginjujejo neumne vrače; čeleti je, da bi popolnoma izginile. Zalibog, da vendar še preveč velja pregovor: »kakor stara tiča poje, tako nauči mlade svoje.« Novice, 18. januarja 1865. • ENERGIČEN EKONOM samski, 34 let star, zmočen slovenskega, nemškega in hrvaškega jezika v govoru in pisavi, s kmetijsko šolo, 16 letno prakso, v vseh strokah kmetijstva zmočen, kakor t> poljedelstvu, vinoreji, sadjereji, travništvu, gozdarstvu, v konjereji, govedoreji in prašičereji, kakor tudi v tem pitanju, mlekarstvu, sirarstvu, izdelovanju sirovega masla, kletarstvu, stro-jeznanstvu (tudi na paro) čaganju in trgovini lesa, praktičnem zemlje-merstvu, v enojnem in dvojnem knjigovodstvu in kavcije zmočen, išče primerne službe. Najboljša izpričevala in reference na razpolago. Prevzame tudi kako zapuščeno veleposestvo v najem, ali pa je kupi pod ugodnimi plačilnimi pogoji. Blagov. ponudbe pod »oskrbnik« poste restante Ljubljana, do 30. t. m. Slovenski narod, 19. januarja 1905 kred. Niso mu šle kaj posebno v slast, vendar kaj se hoče, potrpeti je treba . . . »Dovolj« je zapovedal Luka, »zdaj pa delat. Cez pol ure, ko boš slab v nogah, pokliči mojstra, da te pošlje k zdravniku.« šla sta v delavnico. Pepe je, da bi bil manj sumljiv, garal za dva. Bil je bled kot kreda. Luka, ki ga je opazoval izpod čela, mu je pomignil: »Zdaj. Padi skupaj, teslo. Tako. Dobro si butnil, štempelj. Pa-pa.« Okrog Pepeta, ki je padel, kot je bil dolg in širok, so se zbrali delavci. »Slabo mu je,« je pojasnjeval Luka, »joj, kako je bled in kako zavija oči. Nesimo ga v ambulanto . . . Eden naj telefonira . . .« v Pred tovarniško ambulanto je že ča- kal zdravnik. Pepeta so odnesli v ordinacijo. »Kaj vam je?« je vprašal zdravnik. »Bolniško. Tri dni bolniške...« je stokal Pepe. »Blede,« je dejala sestra, doktor pa je še kar vrtal. »Ali ste kaj pokvarjenega pojedli?« »Sem kred ... ne, krompir. Dober, nepokvarjen, semenski . . . Mati je dejala ... ne, ne, nič ni dejala . . .« »Blede!« je pribila sestra. »Kaj vas boli?« je trmoglavil doktor »Bolniško, bolniško,« se je zvijal Pe pe, »vse me boli, bled sem, vročino imam . . . Vse boli . . . »Vas boli v trebuhu?« »Ja, v trebuhu, na kozlanje mi gre . . .« »Joj, ordinacijo bo zasvinjal,« je za šepetala sestra, »pa zdajle zjutraj, ko je še vse tako lepo . . .« »čiščenje želodca,« je ukazal doktor. »Ne, ne,« je tulil Pepe, »ne čiščenje, bolniško . . .« »čiščenje!« Potrebno ni bilo niti čiščenje niti bolniška. Pepetov želodec ni prenesel tako izdajalske hrane, kot sta kreda in surov krompir. Uprl se je. Na tleh ordinacije je bila v hipu prava poplava. »Torej tako?« je uprl doktor roke v bok. »Bolniška, bolniška. Tu me boli, tam me boli... Hej, moj Pepe, zdaj je tvojega veselja konec.« »Da vas ni sram takole zasvinjati ordinacijo?« je dodala sestra. Pepe je osramočen odšel. Ne nazaj delat, preveč ga je bilo sram, pač pa v gostilno. Tako se je napil, kot še nikoli prej. »Naj gre k hudiču detelja in tovarna!« je dejal naslednjega dne, ko sta ga Fon-zelj in mati sprašavala, kaj je z njim. Odsihmal v vasi Pepetu niso več' de jali »tisti kerlc iz tovarne«, ampak »ta požrešni Pepe«. Za Štefan pa je moral Luki vseeno dati. EVGEN JURIČ POL TONE V2IGALNIH KAMENČKOV IN MILIJON ŠESTSTO TISOČ BRITVIC JE V DVEH LETIH NEOPAZNO ŠLO ČEZ MEJO Takšno je skrivališče v naslonjalu zadnjega sedeža Prane Hiller ni bil nikoli v Zagrebu sam. Večkrat se je z njim pripeljal Andreas Mou-mloulof, ki je šel m poslovne pogovore in po denar k šariču. Pooblaistilo, da gre na obračun k šariču, je imela samo še Moumo-ulofova žena Ingefborg. Tudi ta se je enkrat ali dvakrat peljala s Killerjem. Sicer pa je imela drugačno prekso Dan pred Killerjevim avtomobilskim prihodom je z vlakom dopotovala v Zagreb. Njuno srečanje je bilo talk kot usodnega 17. decembra. Preden je odšla na pot, ji je mož napisal na listek, kolik denarja ji mora odšteti šarid. Tudi pred zn » njim tihotapskim pohodom .ii je napisal listek Preiskovalci so ga našli v stezniku. Zs nlovembrKko pošiljko blaga je ostal Sarič dolžan milijon dinarjev To je bilo na listku. Za vsak primer, če bi Sarič plačal v valuti, je še pisalo: 1 USA dolar — 900 dinarjev. 1 Canada dolar — 830 dinanjiev, 1 DM — 220 dinarjev. Ante Sarič je plačeval v valuti in dinar- Naslednjega dne je Pepe »na prazen želodec«, kot mu je svetoval Luka, požrl kar devet velikih lepih krompirjev. Bili so tako lepi, da je mati dejala: »Kar škoda jih je, Pepe. No, pa naj bo v božjem imenu, ko gre za dober namen. Drugače bi šli za seme.« Potem se je odpeljal s tovarniškim avtobusom v mesto »delat«. Res mu je bilo malo slabo, vendar si tega ni gnal k srcu. Malo je zadremal in že so bili v mestu. Pred tovarno se je spet spomnil na »devet lepih semenskih« in že je bil ves bolan in nebogljen. Ker pa je bil Pepe res fant od fare, ki zaleže za tri ali pa še več, če je treba, mu je bilo tudi devet krompirjev premalo. Ko ga je Luka, izvedenec za takšno medicina, pregledal, mu je rekel: »Premalo krompirja! Nič kaj lepo nisi bled in tudi prave vročine nimaš. Nič ne bo.« x »Kaj pa zdaj?« je zaskrbelo Pepeta. »Pomagaj, Luka, če veš.« »Vem, a ne bo zastonj. Za Štefan vina boš dal. Boš?« »Bom, bom. Za dober Štefan najboljšega. Samo pomagaj mi.« »Evo,« je bil dober Luka, ki je na široko odprl vrata svoje garderobne omare. »žrl boš kredo! Zanesljiva stvar. Teden bolniške kot nič. Na, jej.« Pepe je žrl kredo kot za stavo. V petih minutah je pospravil kar sedem • KUD DAN ZA BREZPOSELNE IN BERAČE Maribor, 18. januarja. Danes je bil hud dan za brezposelne brez domce, za berače in sploh za reveže, ki nimajo ne doma ne dela ter se Klatijo iz kraja v kraj kakor ptiči v zimskem času. Policija je čisto na tihoma pripravila obsežno racijo, ki se je začela zjutraj na vse zgodaj ter je trajala do poznega večera, zajela pa je celo mesto v vsem pome-riju. Uspeh racije je bil popoln. Z vseh strani so gonili stražniki in detektivi prepadene, slabo oblečene postave na kdmisarijat, kjer so jih skraja še spravljali v veliko sobo na kriminalnem oddelku, potem pa so jih zganjali kar na hodnik in končno postavljali po stopnišču. Nad 100 takih revežev so nabrali po celem mestu. Nekatere, ki jih po-najo kot nevarnejše tipe, so kar sproti pošiljali v policijske zapore; druge, notorične berače so zopet gnali stražniki na mestne meje ter jih puščali v svobodo. —■ Take racije so sicer na videz krute in prizadenejo po večini v resnici revne ljudi, potrebne pa so le. Korist bodo imeli domači reveži, ki jih je v Mariboru itak več kot zadosti. Slovenec, 19. januarja 1935. zila so izstopili vsi ‘rije. Hiller, žeosika in carinik. V hotelski veži je Hiller reikel: »Im-geborg, vse sem priznal. Ujeli so me v Mariboru.« Zagrebškim kriminalistom ni preostalo drugega, kot da so oba aretirali: Franca Hillerja m ženo profesionalnega boksarja Andreasa Ingeborg Moumoulof. če bi držala verzija, po kateri naj bi neznan moški med Hillarjevim spanjem v hotelu odpeljal avtomobil, poln kamenčkov in britvic, h kupcu, bi morali kriminalisti ravnati drugače. Avto- AVSTRIJČEV ZAGREBŠKI PRIJATELJ Zanimivo je, kam se je stekalo vse to ti-hitapako blago. V Mesičevi ulici 27 stoji lepa enonadstropna vila. Najmanj 20 milijonov je vredna z opremo vred. V njej živita zasebni avtoprevoznik Ante Sarič in njegova žena Slavica. Razen tovornjaka ima obrtnik še osebni avtomobil, ki ga je zapisal svoji ženi. V to vilo in k Ante Saviču se je stekal ves tihotapski tovor, ki je moral napraviti tako »naporno pot« z Dunaja do Zagreba. Sariča so imeli organi za notranje zadeve že dolgo na »piki«. »Poklicni prekupčevalec«, so zapisali. v kartoteko, čeprav je bil že štirikrat kaznovan zaradi nedovoljene trgovine in čeprav je bila tudi njegova žena že dvakrat pred sodiščem, dokazov za ntegovo mrežo Dunaj — Zagreb ni bilo. No. Killerjevo šentiljsko priznanje je pomenilo konec tudi za Sariča. V preiskovalnem zaporu se skuša zdaj spomniti (ali pa se noče spomniti) nadrobnosti svojega »poslovanja«. »Poslušaj, Franc,« se je obrnil k svojemu sosedu, amaterskemu boksarju Hillerju, »ne bi ti kaj zaslužil? Za vsako vožnjo čez mejo tisoč šilingov.« »Ja, kaj pa če me primejo?« »Brez skrbi. Bomo že tako naredili, da bo prav.« »Sicer pa mi gre res malo trdo. Z ženo se ločujem, pa imam precej dolgov.« »Rečem ti, bodi brez skrbi. Jaz bom priskrbel blago, ti pa boš samo vozil. Jaz in moja žena Ingeborg bova na oni strani že vse uredila. Takšen je bil približno pogovor med obema moškima in tu je začetek velike akcije. HILLER JE SPREGOVORIL Sedemnajstega decembra ob 14. uri je na šentiljskem obmejnem prehodu Franca Hillerja oblil znoj. Rumeni opel-kapitan, s katerim se je z Dunaja pripeljal na našo stran, se je rahlo pozibaval pod rokami mariborskih carinikov. Toda ne za dolgo. Cariniki slo našli tisto, kar so iskali. V skrivališčih v prtljažniku in v naslonjalu zadnjega sedeža so opazili nešteto zavitkov z britvicami znamke »Smart« in nešteto pločevinastih škatlic z vžigalnimi kamenčki. Po kratki inventuri so ugotovili, da je vžigalnih kamenčkov 40 kilogramov, britvic pa 160.000. V vsakem zavitku je bilo 1000 britvic, v vsaki pločevinasti škatli kilogram vžigalnih kamenčkov. Kratko zaslišanje, če je bil Hiller v ringu hraber, na meji ni bil. »V Zagreb peljem.« —■ H komu? »Dogovorjeno je, da moram avtomobil parkirati pred zagrebško železniško postajo. Potem bd šel v hotol Esplanade, vzel sobo in šel spat. Medtem ko bi bil jaz v 93bi, bi prišel k mojemu avtomobilu neznan moški. S svojimi ključi bi odprl vozilo. Sedel ba vanj in se s tihotapskim tovorom odpeljal do človeka, ki že čaka na blago. Prazno vozilo bi poltem postavil na isti kraj in izginil. Zjutraj bi se varno usedel za krmilo! AVSTRIJEC JE PELJAL PO NAČRTU Hilleijfcto priznanje je pognalo v tek naš kriminalistični stroj. Mrzlično so sestavili na. črt. Teleprinterske tipke so kljukale sporočilo za zagrebški sekretariat za notranje zadeve. Zagrebški kriminalisti so zasedli široko območje na železniški postaji in pred hotelom. In čakali. Med tem so na šentiljskem bloku ukazali Francu Hillerju: »Delali boste po prvotnem načrtu. Torej, na pot.« Poleg Hillerja je sedel carinik s pištolo v žepu. »Hiller, karkoli bi se zgodilo, carinika predstavite za svojega znanca!« Avtomobil je Odpeljal proti Zagrebu. Za njim je v primerni razdalji vozil mercedes mariborske canne. Poleg voznika je sedel uslužbenec mariborskega tajništva za notranje zadeve. Komaj uro po šentiljskem odkritju, ob 15, uri, je krenila na videz običajna, v resnici pa precej nenavadna karavana na pot. Akcija .ie bila tvegana. Kdio pa je takrat vedel, ali Je Hiller res sam na poti, ali niso morda z Dunaja poslali za njim ah pred njim še eno vozilo, katerega voznik bd moral skrbeti za varnost tihotapskega posla? mobil in neznanega moškega bd zasledovali do kupca. Nato bi najbrž še naprej neopazno opazovali vse tihotapsko preJuipčevalsko početje. Vendar se uslužbencem za notranje zadeve kljub temu ni bilo treba kesati. V roke sta jim padla Hiller, prevoznik tihotapskega blaga, in Ingeborg Moumoulof, ki je razen svojega moža Andreasa vodila tihotapsko mrežo. Na zaslišanjih v prostorih zagrebškega sekretariata za notranje zadeve sta Avstrijca povedala marsikaj. Najmanj šestkrat predlani in najmanj šestkrat lani je Hiller pripeljal tovore kamenčkov in britvic v Zagreb. V celem Je rumeni opel-kapitan pretovoril pol tone vžigalnih kamenčkov in milijon šeststo tisoč britvic. Pri vsem tem pa ni rečeno, da ne bo količina tihotapskega blaga po preiskavi še večja. Pepe Skaza, ki so mu v rojstni vasi rekli kar »tisti kerlc iz tovarne«, je po gledal po njivi in dejal: »Kositi bo treba. Zdaj je ravno pravšnji čas. Jutri in pojutrišnjem bomo zagrabili, pa bo šlo.« »Kako neki jutri in pojutrišnjem, saj si v tovarni?« je vprašal Fonzelj, »kerlov« mlajši brat. »Jutri, pa basta,« je zatrmoglavil Pepe in dodal: »Bo že bog dal srečo in zdravje, da bom jutri zbolel, potlej me pa dva dni ne bo v tovarno, pa bo tu sobota, ki je prosta. O ja, šlo bo. Boš videl.« »Kako neki boš jutri bolan, saj si zdrav kot riba. Pa tudi če boš, saj bolan ne moreš delati?« je spraševal Fonzelj, ki je bil bolj trde glave. »Ti si za luno,« mu je odgovoril Pepe, »to gre čisto preprosto. Ali se spomniš, ko je Luka prejšnji teden žel? Se ti je zdel bolan? Ne! Pa je bil, veš . . . Dohtar v fabrki mu je brez debate dal kar štiri dni bolniške. Ni hudič, da je tudi meni ne bi sunil dva, tri dni.« »Ja kako pa to?« se je čudil nevedni Fonzelj. »Poslušaj. Zjutraj, ko se zbudiš, poješ na prazen želodec tri, štiri surove krom pirje. Ko si čez dobro uro potem pri zdravniku, si bled ko mestna punca in vročino imaš ko naša peč. Bolan si. Tako misli dohtar in ti da bolniško. Ko pa si doma, se skozlaš, popiješ dolg požirek ,kačje sline’, pa koso na ramo . . .« nj», naj če bi se to podiralo, ne bi Imeli več dveb ali treh sob, ki Jih oddajajo, drugi pa se stiskamo v majhnem prostoru brez vod« ln stranišča.' So stanovanja, ko pod ni več pod, temveč sama gniloba, stene so čisto črne od same vlage in v takšnem živijo ljudje s otroki. Tisti, ki so proti, nimajo otrok ln zato Jim Je vseeno, kako ilvljo drugi, samo da imajo sami korist. TU NE SMEM GRADITI? KJE PA SMEM? Verjemite ml. dvakrat sem prehn modrovanja naših urbanistov in ln špektorjev in poglejte do kakšnih ra ključkov sem prišel. Kar zadeva urbaniste, ne vidijo nit en sam dan naprej. Samo primer, k sem ga doživel na lastni koži, da dru gih ne omenjam. Kupim parcelo, vložim prošnjo za lokacijo in komisijo, uredim vse po trebne in nepotrebne dokumente, j h kolckujem in plačam z vsemi našimi taksami. Ko sem imel gradbeni mate rial na parceli, dobim odločbo, da ne smem graditi, ker bo tam tekla Dra va, Id bo napajala elektrarno v Zato ličah. Zdaj pa Drava tam ne bo te kla, pa tudi graditi ne smem. Mate rial aesn, kolikor ga ni propadlo, pro dal. Zdaj me zanima, koliko naših za konov bi me preganjalo, če bi jar urbanistom napravil tako škodo kot so jo oni meni. Potem ni čudno, da ljudje gradijo na črno, saj Je to edin’ izhod. Inšpektorjem je Izhod rušenj": rad bi pa vedel, koliko naših inšpek torjev živi s svojimi družinami v eni sobi, po možnosti vlažni. O. S., MARIBOR JIMMHUlllllllijillllUinRIjUUi PINGP0NG IN RUŠENJE Prosili bi, da tudi to sliko in članek prizadetih stanovalcev objavite. Tisti tovariš, ki Je to pisal, nima morda niti malo pogleda v ta stanovanja, ali pa ima osebno korist, če ne že krasnega stanovanja. Ce bi prišel kateri koli človek pogledat v kakšnem stanujejo stranke, ne bi nobeden bil proti, kakor navaja pisec tega članka, da so stranke proti. Res pa Je, da se morda dve ali tri stranke jezijo zaradi tega, ker Imajo pač osebno korist od slanova- Kar pa sndeva osebne obrtnike, pa nas stanovalce ne zanima, ke> tl preživijo v svojih prostorih sedem do osem ur, potem gredo pa v svoja stanovanja, ki so stokrat boljša od naših, ml pa moramo leto za letom živeti v takem. Pisec v članku tudi govori o stabilnosti stavb, kaže pa, da se sam zelo slabo spozna na trdnost. M»d letni co 1M5 ln 1963 Je pa le velika razlika. Ob lanskem potresu bi mu lahko pokazal razpoke, saj so stene počile od vrha do tal. čeprav potres ni bil močan. Priznati pa moram, da smo bili res proti selitvi v Podutik, ker nas večina dela v mestu ln nas ttidl po zakonu ne morejo oddaljiti več kot en kilometer. Ce kdo ne verjame, sc lahko sam prepriča ln pogleda hiše 61 ln 63 ln bo videl, da tudi tulcem za svetovno prvenstvo ne bomo nudili lepega pogleda s tako lepo zgradbo v kakršni sedaj živimo. STANOVALCI SREČANJA ■ ] negujte, ' j kar ) vam je narava poklonila PRIMERJAVE Čudež moderne tehnike Radijski aparat je postal tako zaželen in iljubljen predmet, da se mnogi raje odpove n lepemu obnašanju, pa ga v tranzistorski iki nosijo s seboj na sprehod, navijejo ga v rolejbusu, najbolj strastni privrženci zabavne i-tebe ga poslušajo še med kinopredstavami JANEZ KAJZER ubljanska radijska postaja beleži 400.000 ročnikov, televizijskih naročnikov je več kot lemdesettisoč. Koliko pa je neprijavljenih diov, tranzistorjev? Kdo bi vedel! Lahko re '.mo, da je radio zares prodrl v sleherno dru no, v sleherni dom. Postal je že nadležen, oslušamo ga — pa ga ne slišimo. Kako pa je ilo takrat, ko si je šele utiral pot v kranjsko eželo, ko so ga — sedmo tehnično čudo — bčudovali na sejmih in pri kakem bogatej-em rodoljubu, ko se še ni imenoval radio, impak — avdijon! do ]e radioamater? Poslušanje radia tedaj ni bila preprosta za leva. Na ušesih so tičale slušalke, na mizi azloženi aparati, antena razpeta od hiše pa lo kozolca, po dvajset in več metrov dolga, lostaje še niso imele rednih programov. Takle radijski amater je napenjal ušesa in lovil gla sove, ki so prihajali iz vsega sveta. Iz mnogega prasketanja in neštevilnih šumov je včasih začul tudi ime kake tuje postaje. Veselje mu je zažarelo na obrazu, ime tuje postaje pa je vpisal med svoje radioamaterske trofeje. Vse to se dogaja šest do deset let po kon cu prve svetovne vojne. Sicer pa prepustimo besedo človeku iz tistega časa, upokojenemu humoristu. Takole je Janko Mlakar označil radioamaterja: »Beseda radioamater je zlo žena iz dveh: radio in amater. Amater je, kdor kaj ljubi — zato imamo amaterje različ nih vrst in jih tudi različno nazivljemo. Arna terje tuje lastnine na primer imenujemo na vadno tatove, in sodnija jih zapira, zlasti — male, seveda, če jih dobi. Radioamaterji so to rej tisti, ki ljubijo radio. Kdor pa radio ljubi in ga tudi ukrade, je — matematično izraženo radioamater na kvadrat.« Kot vidimo, je postalo novo tehnično čudo hvaležen predmet humoristov in vseh tistih, ki so v sebi čutili humoristično žilico. PosluSanje v postelji Toda ne prehitimo dogodkov! Bodoči radio amaterji še niso niti slutili, da bodo to nekoč postali. Zadovoljili so se z obiskom gledališča s koncertom, pa s filmom (nemim seveda), ki je prodiral v velika in majhna mesta. Brezžični telegrafski promet je začel svojo pot v zadnjih letih prejšnjega stoletja. Leta 1912. je bila prva svetovna radiokonferenca. Toda to še ni nič v zvezi z radiom, kakršnega poznamo danes. Radijske zveze so uporabljali za zvezo med ladjami in kopnim. Ladje so po- slej plule mnogo bolj varno. O morebitnem brodolomu so lahko takoj po radiu sporočile svetu. Svetovna vojna je izpopolnjevanje izuma zavrla. Nekaj let po vojni pa je svet osupnil: besedo, glasbo je mogoče ponesti v sleherni dom, iz mesta v mesto. Ni treba več v gledališče, da bi prisostvovali drami ali komediji, poslušate lahko doma, ob peči, celo v postelji. Nezaslišana atrakcija! V tujini so brž ustanovili postaje, naročniki so se začeli množiti kot muhe. Postaj je bilo še malo, sprejem je bil sorazmerno dober. Ljubljanski radioamaterji so poročali, da so ujeli London, Pariz. Zdelo se je neverjetno. Več je bilo amaterjev, več je bilo motenj. Tako kot amaterji so se namreč množile tudi postaje, ena je preglašala drugo, motili sta radijski postaji za ladje na Reki in v Trstu, obupno je motil tramvaj. Piskanje, vrvenje, hrešča-nje, prasketanje in množica sorodnih šumov je večkrat pokvarila poslušanje najlepše arije, najboljšega koncerta. Radioamaterji so divjali od onemogle jeze. Divjo zmešnjavo postaj in oddaj je bilo treba urediti. Leta 1927 so sklicali konferenco v Pragi. Udeležili so se je radijski strokovnjaki iz vseh evropskih držav. Razen iz Albanije in Portugalske seveda. Na tej konferenci Amater pri sprejemanju radijskega koncerta. Na sliki je videti okvirno anteno (1), zvočnik (2) in spre jemni aparat. so razdelili »valove«. Svoj prostor pod soncem so dobile tudi tri jugoslovanske postaje. Prvi slovenski poskus časopisi so pridno polnili stolpce s poročili o radijskih novostih. Oglasil se je tudi kak bolje poučen čitatelj. Tako piše nekdo: »časniki poročajo nenehno, da je iznašel radio Italijan Marconi. Nihče pa ne omenja, da je pobral električne valove nemškemu fiziku Hertzu, od-dajalni oscilato* italijanskemu profesorju Rig-hiju, sprejemni koreher francoskemu fiziku Branlgju.« Neki drug rodoljub pa se je pritoževal, da se v člankih o radiotelegrafiji omenjajo samo tuja imena, ne pa tudi naš človek, Nikola Tesla, ki ima dosti zaslug za razvoj brezžične telegrafije. »Tudi pri nas je Nikola Tesla malo poznan. Mnogo je krivo, ker smo informirani največ po nemških listih in virih, ki kaj krivično sodijo v tem pogledu.« V tem času izide prva slovenska knjiga o radiu, časniki so polni strokovnih podrobnosti, v Ljubljani pa deluje že prva postaja. Nameščena je na realki, to je postaja ladijskega tipa, ki po letu 1930 ne sme več delovati. S svojim delovanjem namreč povzroča strahovite motnje v detektorjih in avdijonih. Služila je v potresne in meteorološke svrhe. Oddajali pa so tudi glasbo, bolj za poskus. Na Bledu so jo slišali prav razločno. Leto dni pozneje, 15. maja 1926 pa je spregovorila prva jugoslovanska radijska postaja, v Zagrebu. Druga je bila na vrsti Ljubljana. Slovenski radioamaterji so • veliki dogodek mrzlično pričakovali. človek si ne more kaj, da ne bi prehiteval dogodke. Pa povrnimo se spet kako leto nazaj! Radiokoncert iz Berlina Na prijazno povabilo direktorja ljubljanskega poštnega ravnateljstva je urednik Slovenskega naroda na novega leta dan prisostvoval prvemu radiokoncertu v Ljubljani in sicer koncertu, ki ga je oddajala postaja v Berlinu med 11.45 in 12.45. Kronisti so bili tedaj hudo natančni. To svojo natančnost je poročevalec tudi takoj pojasnil: »Dogodek prvih radiokon-certov v Ljubljani je vsekakor treba zabeležiti, NOT ZAČETEK: VIHEH LEIGH LADY PLEŠE SVOJ CHARLESTON POLDE RIBIČ, IGRALEC ga bilo. Prišlo pa je pismo s prošnjo za ločitev. Olivier je srečal mlado Joan Plowright, igralko, ki je zrasla v dramski šoli Old Vica in Royal Court The-atra. Lady je težko prenesla ta udarec. Odšla je na dolgo turnejo po Avstraliji, Južni Ameriki in Novi Zelandiji. Vrnitev v Anglijo je proslavila z dvomljivo vlogo v »Tovarišu«, prvič v življenju je morala Vivien plesati in peti. Vsi njeni poskusi, da bi »Damo s kamelijami« uprizorili na televiziji, da bi spet prišla v resno gledališče, so propadli. Tudi oboževalec John Merivale je prav tako hitro izginil z njenega obzorja, kakor je prišel. Prijateljici je Vivien dejala: »Ne morem živeti brez moškega, toda zakon je dober takrat, ko sta kariera in ljubezen v popolni harmoniji.« Sedaj je sprejela vlogo Mate Hari v filmu, za katerega piše scenarij Wolf Mankawid. Toda tale Mata Hari bo samo tisto, kar je v resnici bila, majhna malomeščanska kurtizana, ki je bila bolj v službi in objemu finančnikov kot oficirjev tajnih služb. Mit Mate Hari izhaja res bolj iz njenega misterioznega procesa in podobe, ki jo je v filmu upodobila Greta Garbo, kot pa iz resničnih sposobnosti »največje« vohunke našega časa. Prejšnja leta ne bi igrala take Mate Hari, ne bi iskala v plesu sedmih tančic slave za kariero, ki je v nevarnosti. Toda Vivien je trmasta, trdijo njeni prijatelji, pokazati hoče svetu, da je v vlogi Mate Hari edina, največja igralka angleškega gledališča, pa čeprav le v plesu sedmih tančic ... (Po Europeo) DASSIN ODKLONIL FILM PO PADCU Jules Dassin, režiser Golega mesta, Fedre, Nikoli v nedeljo, je odklonil ponudbo Arthurja Millerja, naj bi režiral film po njegovi predzadnji drami Po padcu. Dassin pravi, da je Millerjev tekst monumentalna laž in da je Marilyn zanj še vedno čudovito bitje, polna življenja in prijaznosti. Zato naj si Miller poišče kar drugega režiserja. »OBČINSTVO SE PREOBJE ENEGA SAMEGA GLEDALIŠČA« Začeti pri enainpetdesetih letih novo kariero ni lahko, še težje če se tega loti prva dama angleškega gledališča lady Vivien Leigh. Subretka hoče postati. Doslej je to sicer bila skrivnost, ki so jo poznali njeni najbližji prijatelji. Začelo se je pri musicalu »Tovariš«, nato v filmu »Ladja norcev«, kjer pleše Vivien najbolj vražji charleston svojega življenja in pleše tako, kot bi hotela pokazati, da leta pravzaprav ničesar ne pomenijo. Njena življenjska ambicija je SOLEA toaletno milo z vonjem, ki traja In traja... Doma je v Drami Tam ga je najlaže najti. Ali pa tudi najteže. Rad bi se zmenil z njim za kratko srečanje, po telefonu. Na odru je, pojasni vratar, ne more. Drugič prav tako. Tretjič sva se našla. Po spominu brskam za liki, ki jib je predstavil na dramskem odru. Zastaviti mu moram nekaj vprašanj, ki so ob takšnih priložnostih v navadi. Spodobnih vprašanj v spodobni ljubljanski kavami. Jaz pa nisem prav nič spodobno razpoložen. Naj ga vprašam kaj takega, kar se sicer ne sprašuje: — Kakšni so vaši osebni vtisi o letošnjem repertoarju v Drami? Razmišlja, nasmehne se. Ni običaj spraševati igralca, kaj misli o repertoarju. Ko razmisli pove: »Doživljamo hude napade na našo repertoarno politiko. Osebno mislim, da je danes hudo težka situacija glede sestave repertoarja. Tudi v velikih mestih Imajo težave s tem. V Ljubljani je toliko teže. Težko je strpati v eno hišo raznolik repertoar. Dramo pa je doživljala hude napade tudi takrat, ko je bil repertoar klasičen. Najbolje je uskladiti moderen repertoar s klasičnim. Polde Bibič v »Andorri« (Foto: Leon Dolinšek) Mislim, da mora biti gledališče tudi odraz modeme dobe torej aktualno in angažirano. Sestavljavcem repertoarja je tu težko: ni veliko sodobnih dram, ki bi bile genialne.« Potem pravi: »Saj nisem hotel, pa le izzveni kot oprn vičilo v imenu naše hiše. Sam osebno glasujem za moderen repertoar.« — Kako usklajate delo v matični hiši z delom za televi zijo in radio? »Pri nas je pravilo, da zunanje zaposlitve ne smejo zavl rati dela v matični hiši. Sicer pa je zunanje delo zelo težko in ga je precej manj kot včasih. Vsa snemanja so ponoči Včasih sem sodeloval v eksperimentalnih skupinah. Seda; je postalo to skoraj nemogoče. Težko je najti igralcem iz različnih hiš skupen čas za vaje.« — Ali se vam zdiio eksperimentalni odri potrebni? Odgovarja zavzeto: »Eksperimentalni odri so zelo koristn za razvoj dramske umetnosti. Občinstvo se preobje eneg;, samega gledališča. Treba je uprizarjati poskuse, da doživ občinstvo nekaj drugega, kot je navajeno. Slabost pa je bila v tem, da so bile različne skupine premalo koordinirane Delale so ena mimo druge. Dosti je bilo predstav, ki so bile pod kvaliteto. To redči občinstvo.« — Se kdaj zalotite pri misli na film? »Ne ... ne . .. sploh ne mislim na film!« Potem' šp pojasni: »To seveda ne pomeni, da ne bi sprejel vloge, če bi mi jo ponudili.« — V Drami dela velik kolektiv. Ljudje imajo razllčnr-poglede, različna mnenja, Ali je v tako veliki hiši možne prijateljsko sodelovanje? Na obrazu mu zaigra nasmeh. »Brez tega se teater splol ne more razvijati, če sodelovanja ni, teater, propade. Trebe se je pač podrediti nekemu sistemu, nekemu redu. Tudi i eksperimentalnih skupinah.« — Kako občutite obč-nstvo? »To, kar bom povedal, je že skoraj anekdotično. V Dram-imamo gledališki bife. če je prazen, pomeni, da sprejem: občinstvo predstavo slabo, brez pravega razumevanja, če pr je predstava občinstvu všeč, če vžge, potem se to takoj pozn; tudi v bifeju — potrošnja je veliko večja .Pa anekdoto nr stran! Občinstvo je izredno različno. Pred leti smo bili narai nost presenečeni, kako so obiskovalci lepo sprejeli dram Prosti dan, ki ji sami nismo pripisovali posebne cene. Ljub ljansko občinstvo je tudi dosti hladnejše kot ohčinstvo n: gostovanjih. Teater bi dobil svojo pravo vlogo šele takrat, ko bi se gledalci povsem sprostili, se vživeli v dogajanje na odru kot otroci.« J. K. bila sicer drugačna. Vivien je vedno hotela postati največja gledališka igralka Anglije, naslednica Edith Evans, dekane londonskih gledališč. Toda angleška kraljica bo novi Vivien Leigh, tisti, ki je nenadoma pričela dvigati krila na odrih mu-sic-hallov sveta, težko podelila časten naslov Dame in še težje ji bo Oxfordska univerza dala Laureo ad honorem, kar je storila za Edith Evans. Se do pred kratkim je Vivien z zavihanim no. som odgovarjala novinarjem, da iz nje ne bodo nikoli naredili »zvezde«, nikoli Grete Garbo, ker je pač samo »igralka« ... »Raje sem Edith Evans, kot kdaj koli Greta Garbo«. Pravijo, da so bili štirje dogodki v življenju Vivieh Leigh usodni. Njena uveljavitev v komediji »Krinka življenja«, srečanje z Laurenceom Olivierjem, vloga Scarlet 0’Hare in samostojni gledališki nastop v »Dvoboju angelov« v Ameriki. Toda pozabila je na petega, na 6. de cember 1959, ko je bila v »Sun-day Dispatchu« objavljena najhujša kritika njenega dela. Robert Ottaway je namreč napisal »Povejmo že vendar resnico, la-dy Olivier je največja subretka našega gledališa, ki ne poje ...« Srečanje Vivien z Olivierjem je bila ljubezen na prvi pogled, za- kon sta gradila na njej in na gledaliških ambicijah, na profesionalni zvezi, ta pa je bila labilna že v samem začetku. Čeprav zaljubljen, je Olivier dvomil v igralske sposobnosti svoje mlade, lepe, nadvse očarljive že ne. Vivien je bila sicer nadarjena, toda še daleč od take shake-spearovske partnerke, kakršno je Olivier potreboval. Bila pa je korajžna in je marsikdaj rešila iz finančnih težav moža, ki je bil v tem dokaj nemočen. Zakonska harmonija pa se je navzlic temu vedno bolj krhala in tudi vroče želenih otrok ni bilo. Po vojni je bilo uspeti iz dneva v dan teže, z »Macbethom« sta sicer uspela, toda Shakespearova Kleopatra — Vivien je bila takšna, da ji niti najbolj naklonjeni kritiki niso mogli prizanesti. »Titus An-dronicus« je bila zadnja skupna predstava »kraljevskega para« Olivier. Laurence Olivier je moral v Hollywood, Vivjen prav tako na tuje odre čez ocean. Pred predstavo »Dveh angelov« v New Yorku nešteto telegramov od povsod, le enega je pogrešala, hi Poljski publicist Kondzielski je napisal razpravo o vplivu televizije, o njegovih pozitivnih in negativnih posledicah. Anhetiral je televizijske naročnike v dveh poljskih mestih, v Lodzu in v Katovvicah. Ugotovil je, kako vpliva nakup televizijskega sprejemnika na branje knjig, na obisk gledališča, koncertov, kina ... štirideset odstotkov anketirancev je odgovorilo, da je televizija povzročila spremem be tudi v družini. Citirajmo nekaj avtentičnih odgovo rov: »Manj časa je za delo doma«; »Spremembe v dnevnem delu«; »Televizija vza me veliko časa«; »Človek hiti čez dan, da opravi vse, da bi lahko zvečer gledal televizijski program«; »Več nereda v hiši, pa tudi več zabave«; »Manj časa prebi jemo izven doma«. Televizor je tudi sredstvo, ki jemlje čas, predviden za počitek. »Manj časa za počitek« — se glase nekateri odgovori anketiranih. Televizor vpliva tudi na učenje in na vzgojo otrok. »Imam manj časa za učenje«; »Otroci ostajajo doma, toda želja po učenju je majhna«; »Mladoletna hčerka hoče videti filme za odrasle, zato imam z njo težave«. Televizijski naročniki pa so poudaril) tudi dobre strani televizije. »Televizija,) je odgovorila magistra farmacije, »je dobrodošla, pomaga pri razvoju otroka.« V družbenem okolju, kjer je teže ku piti televizijski aparat, prihaja do povečanja rodbinskih, sosedskih in prijatelj skih kontaktov. »Vsako nedeljo polno gostov.« »Veselo je, imamo mnogo gostov, pogosteje smo doma«; »Sosedje prihajajo gledat televizijo, pa ne vedno ob pravem času. Včasih je človek tudi utrujen ali zaposlen, pa mora sedeti z njimi.« Zanimiv odlomek smo iztrgali iz ob- i sežnejše razprave, ki jo je ponatisnila tudi I beograjska revija »Kulturni život«: m Zapletene žice novega izuma so pri- § našale napredek, pa tudi nove probleme. i V restavracijah nezaposleni orkestri in i natakarji pletejo nogavice, ker njihovi j bivši gostje sedijo doma in gledajo tele- f§ vizijo. Namesto učitelja tujih jezikov se se- 1 daj kupuje televizor v desetih obrokih in J se posluša angleščino brezplačno. Kmetje g ne zdravijo svojih krav pri veterinarju — | ampak po TV pošti v nedeljo dopoldne. | Igralci zapuščajo gledališča in bežijo S na televizije — samo iz sentimentalnih j razlogov pa v gledališčih še preje- § majo plačo Nekoč davno so duhovniki pretili naro- jj du — pazite, prišel bo sodni dan! Nihče ni slutil, da bo prišel po tele- | viziji. Naj se vsakdo reši kot ve. Odlomek iz humoreske »Kako so si | Jugoslovani izmislili televizijo«, Studio CENE, KAKOR SE KOMU ZDI Pod tem naslovom smo v zadnji številki TT zabeležili drastično znižanje cen nekaterih knjig založbe Obzorja. Pri tem smo postavili vprašanje odnosa do tiste ga potrošnika knjig, ki kupuje knjige ob m izidu in ne na razprodajah. Pri dveh na- i vedenih knjigah je prišlo pri navedbi pr- I votne cene do pomote. Na željo založbe 1 popravljamo. Prvotna cena »Prežihovega zbornika« 1 ni bila 2800 din ampak 2280. Komelova »NOB v Sloveniji« pa je 1 stala ob izidu 550 din (in ne-900 din), kar f pa vsebine našega zapiska seveda bistve- § no ne spremeni. IIIIIIIIIIIIMlilllllllBllllllllllllllllllllllllllllBIIIIIIBHM^ PASTA ZA ZUBE FILMI, KI JIH GLEDAMO BOCCACCIO 70 Italijanski barvni film — režij«: Monicelli, Fellini, Vi-sconti, de Sica; distribucija Morava film, Beograd. Štirje mojstri italijanskega filma so režirali v enem filmu vsak svojo zgodbo; med igralsko zasedbo pa so Mb risa Solinas, Anita Ekberg, Romy Sclmeider in Sofia Loren. le med pripravami je ta novica vzbudila nedeljeno zanimanje, na filmskem festivalu v Cannesu pa hudo kri, ker je producent tik pred pričetkom festivalske predstave odrezal prvo zgodbo ... Pravijo, da se je bal, da bi bili' vso Štiri zgodbe skupaj preutrujajode za festival. Odrezan režiser Monicelli pa je pridobil, postal je brez krivde kriv in center pozornosti. Njegova zgodba je del celote filma, če je Boccaccio 70 sploh celota. Dolžina filma je tri ure in petnajst minut in res utrujajoča, kajti gledalec je priča pravzaprav Štirim samostojnim filmom, s katerimi velikair italijanskega filma zagovarjajo svoje stališče do ljubezni, družbe in sedanjika. Vtis, ki ga zapusti vsak izmed njih je toliko močan, da ga ni mogoče odvreči, ko se prične druga zgodba. Podtalni tok teče od prve zgodbe skozi vse. Zamisel za film je dal pisec Zavattinni. Monicelli je režiser prve zgodbe, ki se zgodi danes v modernem okolju, v katerem ni več mogoče najti prostora, kjer bi bil človek lahko sam s seboj in s svojo intimnostjo. Mlada zaljubljen ca zaman iščeta, vse se jima bo speljalo v slepo ulice kjer bo nemogoče živeti v dvoje. V drugi zgodbi Fellini odkriva v podobah iztirjeno duševnost določenega razredi-in njegovega predstavnika, ki ga potiskujoči libido tirr v blaznost. Jasna predhodnica, generalka za Fellinijev fllir 8 in pol. Visconti pa je razmišljanje zožil v eno noč, i okolje razpadajočega plemstva in kaže nemoč ljubiti in bit ljubljen. Sele de Sica in njegova Sofia prinese' svetlobo, veselje do življenja in vsega, kar je zdrava posvet nost, v kateri se ob hudomušno zastavljeni loteriji, katen glavni zadetek naj bi bila sladka noč s Sofio, vse posrečeno konča in zastor lahko mirno pade, kajti velika pred stava je končana. Štiri zgodbe štirje stavki simfonije, ki je ostala nedokončana. VOJKO DULETIC ZA LEPŠI NAŠ POSLEDNJI DOM - ALI JE POTREBNA OBLIKOVALČEVA ROKA PRI UREJEVANJU POKOPALIŠČ Vse oči so uperjene v Domžale Čedalje pogosteje se je omenjalo ime Marija Osane, elektroinženirja, vseučiliškega profesorja, pozneje celo dekana tehniške fakultete. Odlikoval se je z izgradbo telegrafskega in tele Ionskega omrežja na Jadranu, mnogo zaslug pa si je pridobil tudi za izgradbo jugoslovar skega telegrafa, telefona in — radia. Kraljevina Jugoslavija bi morala dobiti te daj na račun vojnih reparacij iz Nemčije tri moderne brezžične postaje. Eno izmed njih naj bi postavili blizu Ljubljane, v Domžalah. Toda ne v zabavo in poduk radijskim poslušalcem. Postaja naj bi imela dosti bolj praktičen pomen. Služila naj bi v prvi vrsti prometu v inozemstvu, pomagala pa naj bi tudi v »tuzemskem saobračaju«. »če pa bo naša država osvo jila iste amaterske principe, kakor Nemčija, bo služila tudi poučnemu in zabavnemu radio športu Slovenije.« Pojmi niso bili povsem jasni. Radiofonijo. telefrafijo so mešali vsevprek. Pa kdo bi pazil na malenkosti, ko pa je šlo za veliko stvar. Naročena je bila torej telegrafska postaja. Me rodajni faktorji pa so se pustili vplivati zaseb nim pobudam in spremeniti naročilo za tele grajsko postajo v naročilo za radiofonsko postajo. Rojstvo prve slovenske postaje se je bližalo. Pristopilo se je tudi že k postavitvi objektov. Takrat so zapisali: »Ljubljanska oddajna postaja leži v Domžalah v divnolepem naravnem parku.« Vsepovsod se je govorilo samo o novi postaji. Vest o tem, da je dokonča na, je prodrla do zadnjih gorskih vasic. Vse je nestrpno pričakovalo enega trenutka, ko bodo zapluli njeni valovi v vsemirju, noseč s seboj našo besedo, časnikarji in poročevalci iz pred štiridesetih let so se znali izraziti tudi hudo slovesno, če je bilo treba. Kadar sta se srečala dva radioamaterja, sta se pomenila prav gotovo o oddajni postaji in ugibala, kako se bo slišala. Vsakdo je imel že vnaprej zapomnjeno številko na kondenzator-ski plošči, kjer se bo slišal val 566 m. Mnoge je bilo strah, da ob premočni domači postaji ne bodo mogli poslušati tujih. V Domžalah pa se je dvigovala antena visoko pod nebo... KNJIGE IN LJUDJE Najfinejši sodobni šestelektronski aparat Radione, ki sprejema postaje vsega sveta in stane kompletc- 16.000 din (takrat celo premoženje). Zagreb, Praga, Leipzig, Stuttgart, Rim... Medtem pa je število lastnikov radijskni sprejemnih postaj, kot so jih sprva imenovali, vsak dan naraščalo. Kupovali so jih uslužben ci, pa trgovci, obrtniki, tudi■ še kak učitelj. Mladež si je natikala slušalke, to je bilo naj ceneje, imovitejši so se razkazovali s pravcatimi avdijoni. Zaenkrat so lahko poslušali le tuje / postaje. Pa poglejmo, kakšen je bil program. Začenjal se je šele zvečer, tako kot sedaj tele vizijski in bil je hudo resnoben. 26. avguste 192S, nekaj dni prej, preden je začela ljubi jan ska radijska postaja svoje poskusno obdobje, je mogel vneti amaterski slušatelj prisluhniti zagrebškemu prenosu iz Salzburga. Dajali so opero »čarobna piščalka«. V Pragi so peli ope. ne a.rije. V Leipzigu so peli oratorij, v Stuttg■: tu je bil koncert, v poljskem industrijske mestu Katovoice je bil koncert poljske glasb v Brnu so imeli poljuden orkestralni konce iz Rima so lahko poslušali koncert velikeg simfoničnega orkestra, z Dunaja pa koncer velikega dunajskega simfoničnega orkestr edino iz Budimpešte so prihajali veselejši zv< ki: vojaški koncert in ciganska glasba. Pa i je bila le izjema, ki je potrdila pravilo. Zde se je, da je radio namenjen predvsem glasbi klasični glasbi. Za glasbo ni treba poznati ni tujih jezikov. Glasba je mednarodna govorice Radio je bil v svoji otroški dobi torej unive-žalen. (Se nadaljuje) PRIREZAN BESNI V dobi, ki jo prav zdaj oblikujemo, težimo k vse večji načrtnosti (ali pa vsaj samo k načrtnosti) na vseh področjih. Eno takih Širokih je tudi oblikovanje. Oblikovanje prostora in oblikovanje vsega, kar potrebujemo doma, v službi, kjerkoli in kadarkoli. Glede na posamezne značilnosti in območja, ki jih zajema, je to lahko oblikovanje zunanjega ali notranjega prostora, modno kreatorstvo, industrijsko oblikovanje v ožjem pomenu in kdo ve kaj še vse. Le da težnja po oblikovanju, ki je v bistvu težnja po načrtnosti in organizaciji, tudi v tisti zelo osebno pojmovani veji, ki ji pravimo estetika, postopoma zajema posamezna področja človekove ustvarjalnosti in jih prav tako postopoma osvaja. Mnoge je že, še več jih najbrž še ni. Enega, ki jih vsaj pri nas še ni, pa bi ga v splošni težnji po organiziranih lepotnih izboljšavah pravzaprav morala, smo poiskali in bežno raziskali. Obiskali smo ljubljansko pokopališče. ker pomeni nov korak našega mesta za sploš nim evropskim napredkom. Prejemno postajo je sestavil vodja tehničnega oddelka inž. Osa na takorekoč iz laboratorijskih aparatov, seveda tako dovršeno, da ne zaostaja v tehničnem pogledu za izdelki najnovejših radlotonskih tvrdk v inozemstvu.« Seveda, Ljubljana je bila vedno za napredek, kako bi tudi moglo biti drugače! Ves dogodek se je torej odigral na poštnem ravnateljstvu, radiotelegrafija je sadila v pristojnost pošte. S pomočjo radia so pošiljali brzojavke.'Gospodje so se najprej malo pogovorili, najbrž so se tudi okrepčali, potem po jih je direktor povedel v sobo, kjer so stale radijske naprave. Urednik je bil začuden, svoje prve vtise je pozneje izrazil z naslednjim stavkom: »Vseh aparatov je komaj za malo pisalno mizico!« Pričakoval je kaj več, skoraj ni mogel verjeti, da je potrebno samo nekaj velikih škatel in žic, da se prenese koncert iz Berlina v Ljubljano. Pa pustimo besedo kar uredniku: »Enostavnost aparatov in pa daljina brezžičnega pogovora ter jasnost koncerta, ki je večja kakor pri vsakem medmestnem ali mestnem telefonskem pogovoru iznenadi vsakega, ki prvič posluša čudež brezžičnega koncerta. Petje glasovitega Picaverja (iz Boheme) je bilo popolnoma jasno, poslušalec je lahko študiral napake naših pevcev in razločeval jasnost izgovora v vsakem postavku. Enako točke, kjer je virtuoz igral na violino. Potem novoletno voščilo iz Pariza itd. Iz Berlina in Pariza preko vseh Alp, istočasno, telefonski koncert. Na koncu z zadovoljstvom konstatira: »Kakor čujemo, začne zagrebška tvrdka v kratkem razprodajati ameriške sprejemne postaje, ki bodo razmeroma po ceni, tako da bomo tudi v Ljubljani kmalu imeli v številnih družinah brezžične radiofonske zabave in koncerte.« Lahko si mislimo, kako nestrpno so zabave željni Ljubljančani pričakovali prve aparate, koliko so govorili o tem čudežu moderne tehnike. Za nekaj časa so pozabili na film, ki jim je sicer razveseljeval srca. Prebiranje fižola s slušalkami na ušesih — ali si lahko zamislite večji užitek. REPORTER Dolgu je že, kar si je v svetu, zlasti zahodnem, reportaža pridobila sloves polnovrednega literarnega dela. Seveda dobra, zgledna reportaža. 1'emu so pripomogli mnogi pisatelji, ki so bili prej in iesto tudi še za časa svojega pisateljskega vzpona novinarji pri bolj ali manj znanih časopisih in revijah. Pripomogle so tudi založbe, ki so vse češče izdajale knjige in zbirke znamenitih reportaž znanih novinarjev. Na to pot smo končno stopili tudi mi, precej za Ameriko in Evropo in tud za našimi jugoslovanskimi sosedi. Vendar pa — bolje pozno kot nikoli, zlasti, ker smo zbrali za tak poskus slavno knjigo reportaž »Mehika, slavnega novinarja, »besnega reporterja« Egona Envina Kischa. Izdala jo je Prešernova družba kot svojo redno knjigo za leto 1964 v prevodu Miroslava Ravbarja. Pri nas so jo naslovili »Odkritja v Mehiki«. Egon Erwin Kiseh je svojim bleščečim pisanjem obvladal zahteve modeme evropske reportaže v razmeroma dolgi dobi od I. do II. svetovne vojne. Pravzaprav je začel pisati že prej. A prej je bila to lirika in leposlovje. Sele med I. svetovno vojno, ko so mu mnogi burni, nenavadni doživljaji nudili snov za knjigo »Zapiši to, Kisch«, se je odločil in postal reporter. Torej spet eden tistih, ki so kot pisatelji postali — dobri — novinarji. Potem se je klatil po svetu kot večni Jud in hlastno, nemirno iskal doživetij, odkrival in spoznaval zanj (in za Spominska plošča na Kischevi rojstni hiši v Kožni ulički v Pragi evropsko javnost) nove dežele in ljudi in življenje v njih. Obiskal je londonski East End, potoval v Ameriko — dalj se je ustavil v Panami in ZDA — odkrival je Sovjetsko zvezo, KPajsko, Avstralijo, drznil se je celo v hitlerjevsko Nemčijo, udeležil se je španske državljanske vojne, potoval ponovno v ZDA, da bi na koncu obiskal Mehiko. v vrsti knjižnih izdaj njegovih že klasičnih reportaž je te dežele opisal: »Besni reporter«, »Carji, popi, boljševiki«, »E. E. Kisch ima čast predstaviti Vam raj Amerike«, »Se menj senzacij«, dve knjigi s Kitajskega, zapis o nacističnem preganjanju 2tdov; vse to je do zadnje knjige njegovih reportaž, do »Mehike« samo del njegove noviuarsko-knjižne bere. Izredna fantazija, prodornost in zmožnost najti razen osnovnih podatkov tudi tiste skrite značilnosti dežele, tisti subtilne povezav meo zgodovino, fo,kloro, temperamente? ljudi in norela pokrajino in podnebjem ter načinom življ nja in z vsem tem dokazati pogojenost sedanjega živi jen predvsem v ekonomik dežele - to so velike zasluge neko povsem neznanega fantka, ki je začel odkrivati svet iz Kožir uličke v Pragi in zaključil svoja potovanja v daljni, za na. še vedno eksotični Mehiki. Prav zato ne moremo razumeti, zakaj se je našem? izdajatelju zdelo potrebno krajšati večino Kischevih repo? taž. Ne le, da s tem ne spoznamo velikega reporterja umetnika v pravi luči; , tem so nam tudi onemogoči? ustvariti sl popolno podobo u deželi, ki jo opisuje, p čeprav gre le za po mnenju redaktorja najbrž manj bistver odlomke. A ravno ti dopolnijo vtis o piščevi sposobnosti i: znanju in dajo knjigi tisto, kar je potrebno za zaokroženos' Nepoučenemu bralcu se knjiga ne bo zdela okrnjen kljub temu, da so spustili dve celi reportaži in še mno» posameznih odstotkov; a zaslužil bi vsaj opozorilo. J. M. Znan je izrek, da je ljubljansko pokopališče naša največja stalna kiparska razstava. Res pa je tudi, da je največja zbirka najrazličnejših kvalitet, barv in lastnosti. In o načrtnosti — razen razdelitve zemljišča — res ne moremo govoriti v nobenem RiiiiiiiuinuuiiiiiiHHitiimmiHiiiiiiiiiiiamNiiiiiiniiiiiDiniiiiiiiinniiiimniiiiiiiTmiiH1 pogledu, še najmanj v oblikovalnem. Kako to? Samo bežen, shematičen skok v zgodovino. Kje so najstarejši grobovi človeštva? V Mezopotamiji? Egiptu? Mohenjo Daru v Indiji? Za zdaj je na to vprašanje še težko odgovoriti. A že od pamtiveka, odkar so ljudje začeli svoje umrle pokopavati, so to delali po določenih sistemih, shemah, načrtih. Tudi pri nas je še mnogo sledov kulta umrlih starih ljudstev, žare s pepelom Protoilirdv pri Dobovi, velike gomile — skupna pokopališča Ilirov pri Stični; vsa ta pokopališča imajo še pečat enotnosti, kar je predpisovalo obredje, kult mrtvih. Že pri Rimljanih se ta enotnost razmaje, socialne razlike se močneje uveljavijo in prav tako ali zato tudi osebnost oblikovalca — njihovi nagrobniki ob cestah so po tipih in kategorijah že bogato razvejani. Jasno, da je s splošnim razvojem umetnosti in arhitekture tudi grobna kultura doživljala svoj razvoj — vedno bolj v individualno smer, dokler nismo prišli do dobe — XIX. in XX. stoletja — ko mora biti nagrobnik, če ga že postavijo, nujno drugačen od vseh drugih vsaj na tistem pokopališču. Posledica je popolna neenotnost »opreme« pokopališč. Posledica je med drugim vse večji razmah kičastih nagrobnikov, ki se pa vsaj v podrobnostih razlikujejo od drugih. Posledica je često neokusnost, bahavost in našarjenost kraja mrtvih. Kako pri nas nastane nagrobnik? Povprašali smo pri izdelovalcih. Najprej pri kamnoseškem podjetju »Naravni kamen« v Koželjevi ulici tik Zal. Tam pravijo tako: »Spomenikov izdelamo precej po prinešenih načrtih. Od spomladi do jeseni, to je, do dneva mrtvih je takih okrog 80 odstotkov. Cez zimo pa jih izdelujemo kar po svojih skicah na zalogo. Postavimo jih tule v izložbo in ljudje si jih pridejo izbrat. Pač po okusu in ceni.« »Kdo pa oblikuje te nagrobnike na zalogo?« »Kar sami, to se pravi skice dela ali naš direktor ali pa oba delovodja.« Posebne izobrazbe za to delo, kakšne šole za oblikovanje zlasti specializirane za te vrste načrtovanje, vsaj obratovodji nimata. * Kamnoseški mojster Franjo Ku-novar ima delavnico v soseščini, v Tomačevem št. 7. Povedal je podobno: »Od novembra do marca je mrtva sezona; takrat delamo na zalogo. Sestavljamo po lastnih osnutkih. Ljudje potem izberejo sami.« »Delate tudi po tujih načrtih?« »Seveda, ljudje prinesejo načrte s seboj. Naredi jim jih kakšen arhitekt ali pa morda sami.« »Koliko jih izdelate po svojih načrtih v primeri s prinešeni-mi?« i »Razmerje je takole pol proti pol.« Ne arhitekti, ta prav tako nihče drug (razen kamnosekov, kot smo videli) se ne ukvarja načrtno z oblikovanjem nagrobnikov. To so posamezna naročila, posamezne naloge, ki morajo predvsem upoštevati (in odražati) JUBILEJI V nekem našem domačem podjetju so nedavno tega praznovali. Kolektiv, gostje m seveda direktor. Pravzaprav je praznoval predvsem direktor. Ni to mala stvar: ta direktor je namreč praznoval petnajstletnico svojega direk-torovanja v tem taistem podjetju. Jedače in pijače na pretek. Čestitke. Darila. Govori. Skratka: jubilej! Zadovoljni so bili vsi: povabljenci, ker so bili lepo, zelo lepo postreženi, slavljenec, ker je bil deležen toliko in tako prisrčnih želja, kolektiv pa tudi — ker je bil (intimno) prepričan, da bo direktor po tem slovesnem jubileju praznovanja šel v zasluženi pokoj. Jubilej je minil, direktor pa je — ostal. Oboje kot priznanje faktorju, imenovanem stalnost. In tu se prično meditacije o težavah ... O tem, namreč, da se nikoli ne ve, kdaj m piri kom je treba faktor stalnosti forsirati, pozdraviti m o priliki proslaviti, kdaj pa ga je treba kritizirali, stornirati in zrotirati (v dodatek na službena leta na primer!). Kar je enemu zasluga, je drugemu ovira. In stvarjenje sveta se — kot iz izkušenj vemo — z vsakim novo postavljenim direktorjem pričenja znova ... Kaj pa jubileji? Kaj pa faktor stalnosti? Po potrebi, prosim, in glede na okoliščine. Novi direktor: nič jubilejev, stalnost dobi krepak predznak — (minus). Pod direktorjem, ki se ga (iz teh ali onih razlogov) ne j loteva rotacijska mrzlica: jubileji, jubileji — praznovanja ob vsaki priložnosti in posebne premije za stalnost kakopak tudi . . . Plediram za čim več in čim bolj pestre jubileje: O tajnice, ki je skuhala že toliko in toliko džezev kave, O zapisnikarja, ki je odsedel že na toliko in toliko konferencah, 0 snažilke, ki dela samo ponoči za dnevno nagrado, 0 kolektiva, ki je sprejel (in odpravil) že toliko in toliko (navesti samo primerno okroglo število!) direktorjev, Podstavek iz dveh vrst kamna, svetilka, križ, plošča iz temnejšega marmorja, podstavek iz četrte vrste kamna za vazo iz pete ... in morda še kaj, kar je na tej sliki pod snegom. Ali je to morda tipični ljubljanski, morda celo širše slovenski nagrobnik? Ali pa to, nekoliko romantično posneto znamenje? Pri morebitnem načrtovanju gotovo ne bi bilo odveč upoštevati dosedanjih tipov — ampak le njihove redke kvalitete, ne pa često neokusnih prebogatih in največkrat neuskladenih sestavin. 0 in tako dalje. V teh zadevah izkušenejši praktiki bodo zmerom našli dovolj krepkih ususov za proslavljanje originalnih jubilejev. Saj se ponujajo na vseh koncih in krajih, sami od sebe. Veliko uspeha in — zabave! deka P. S.: V glosi iz prejšnjega tedna je hotel sodelovati tudi tiskarski škrat, pa je podelil 0,57% narodnega do hodka kulturi v letu tisočdevetstoštiriinšestdesetem. Pravilna letnica se seveda glasi 1963. Škrat se je zelo tipično lotil popravljanja manj pomembnih stvari, tiste važne pa je pustil nespremenjene; v tem primeru bi bil to procent od dohodka. To je čisto po njegovo, da zamegli situacijo Škrat, seveda . . . naročnikovo finančno stanje, okus in šele nazadnje — če sploh — možnosti oziroma stanje na pokopališču. Spričo tega je razumljivo, da je vsaka tipizacija nemogoča (resda tudi ne nujno potrebna), nemogoče je pa tudi načrtno opremljanje po kopališč vsaj v nekem širokem okviru demokratičnega estetsko-ureditvenega načrta. Da bi se izognili morebitnemu preuranjenemu pesimizmu, zlasti za bodočnost na tem področju, smo povprašali za 'mnenje in možnosti še na šoli za oblikovanje. • »Vprašanje je, če ima, oziroma če bo imelo oblikovanje nagrobnikov v bližnji bodočnosti sploh še kakšen pomen, saj tako nameravajo zgraditi krematorij.« »Toda krematorij je še daleč. In imela ga bo najprej samo Ljubljana — kaj pa drugi kraji? Tam ostane problem odprt. In prav tako občutljivo vprašanje vere in s tem kulta, kar bo najbrž treba upoštevati vsaj še eno generacijo.« Misli so v krogu pedagogov povsem nevezano odkrivale stališča in poglede na problem. »Seveda spada'načrtovanje nagrobnikov tudi v področje oblikovanja. Ne bi pa smeli pojmovati naloge kot oblikovanje izdelka za serijsko izdelavo, ker bi trpela pestrost pokopališča.« »Kaj pa oblikovanje posameznih elementov, ki bi jih bilo mogoče sestavljati v različne, vendar v širšem okviru enotno stilizirane celote?« »Morda. Jaz sem pristaš ureditve pokopališča po enotnem konceptu: urediti kompleks pokopališča, znotraj tega kompleksa pa pustiti individualnost.« »Torej v bistvu to, kar je zdaj?« »Pa bi se vaš študent absolvent znašel*, če bi dobil naročilo za nagrobnik, ko ga vzgajate pretežno v drugo smer?« »Mi smo srednja šola in ne nameravamo vključevati te naloge v program. Toda po tem, kar ste slišali, lahko sklepate, da bo študent, čeprav vzgajan kot industrijski oblikovalec, znal prijeti tudi za tako delo in ga dovršiti. Kakšnih posebnih, določenih sugestij pa mu ne nameravamo vcepljati, ker posega to v zares individualno, zelo čustveno, intimno sfero vsakega naročnika.« Tako. Strinjali smo se v marsičem: da je stanje opreme naših pokopališč in zlasti ljubljanskega estetsko pretežno res neprimerno in da je to izboljšati naloga oblikovalca v širšem pomenu. Ostane še problem, kako povečati tisti odstotek naročnikov, ki zaprosijo za načrt arhitekta oziroma oblikovalca. Ampak to je pa že čisto organizacijsko vprašanje. Vendar bistveno, če hočemo v bodoče onemogočiti kič na naših pokopališčih. J. MESESNEL mmmmInmmimmiimhhmimmmimnm »Ne, treba bi se bilo odločiti za enotnejši tip pokopališča. Morda s predpisanimi največjimi merami kamnov ali plošč v sistemu travniške ali gozdne, parkovne ureditve ...« »Tržišče je torej še perspektivno. Kako gledate kot predstavniki šole za oblikovanje na to oblikovalsko nalogo?« »Naša šola stremi v sistem industrijskega oblikovanja ta se s tem ne ukvarja. Bilo bi idealno, če bi lahko za nek perspektivni tržiščni izdelek preusmerili cel semester pouka. A za zdaj iz mnogih razlogov to ne gre.« »Kaj pa sproti? Ali pa kot seminarsko nalogo?« »Mi v zadnjih desetih letih študentom za nalogo nagrobnika še nismo dali. Zato pa študentje obdelujejo posamezne elemente, ki pridejo pri nagrobnikih v poštev: črke, plastične vrednote In nekatere teh vajenic so lahko že kar samostojne končne na-grobniške vrednote, že kar gotovi spomeniki, bi lahko rekli...« »Lahko pa bi vključili v program še nagrobno svetilko kot element, ki bo morda postal serijski pri bodočem idealnem prototipu...« 9L* JUGS3LGVAIII m FINSKEM PORI 4. III. (20.30) JUGOSLAVIJA : ZRN (ali NORVEŠKA) PORI 6. III. (17.30) JUGOSLAVIJA : ROMUNIJA RAUMA 7. III. (17.30) JUGOSLAVIJA : ANGLIJA PORI 9. III. (17.30) JUGOSLAVIJA : POLJSKA RAUMA 10. III. (20.30) JUGOSLAVIJA : ŠVICA PORI 12. III. (17.30) JUGOSLAVIJA : MAD2ARSKA TAMPERE 13. III. (11.00) JUGOSLAVIJA : AVSTRIJA Slovito češkoslovaška igralca Cemi g so finančne zadrege. Glede na > odločitev bo poslej mogoče Ijučiti med udeležence na fin cem turnirju v skupino B še eno /ropsko reprezentanco. To bosta o vsem videzu zmagoviti repre-•ntanci iz dvobojev med Italijo m Madžarsko (Italijani so medlem že pogoreU!) ter Francijo in Veliko Britanijo. * Caasius Oay in Sonny Listen bo-sta sedaj — Clay je moral tik pred zadnjič dogovorjenim dnevom na operacijo kile — za naslov svetovnega prvaka pomenila šele — 16. aprila 1966, in sicer v Boston Gardena. To bo p6tem takem natanko 5 mesecev po prvotno določenem terminu. Ali bo na novo določeni rok nastop izvedljiv, je seveda slej ko prej odvisno od zdravstvenega stanja izzivalca. * Ameriški olimpijki zmagovalec v krogli iz Rima Bill Nieder je bil nedavno rekvalificiran za amaterja. Moš je brž po olimpijskem uspehu v Italiji vstopil v vrste poklicnih boksarjev, med katerimi pa je še pri prvi preskušnji končal boj — a trdim knock autom. Nle-der bo smel odslej spet vaditi, nastope pa so mu omejili na krajevne prireditve, nikakor pa še ne sme na mednarodne mitinge. Prehodno se preživlja kot trgovski za stopnik v San Franciscu. * Na eni že letošnjih prvenstvenih tekem v Newcastlu, kjer je gosto, val vodeči klub II. divizije Hud dersfield, je sodnik po 30 minutah igro odžvižgal in poklical na igri* šče ekipo za prvo pomoč. Ko so možje s skrinjico zdravil in obvez prihiteli predenj, so moža vprašali, kje je pravzaprav poškodova ni, ker ga nikjer ni bilo videti na igrišču. Nakar je pojasnil ukrep takole: »Nihče ni ranjen, toda .jaz ,;am sem ves v strahu, da se bom vsak čas onesvestil.« In res se je hip nato zgrudil kakor pokošen na la. Sanitejci so posredovaU uspeš-'o in igra se je po kratkem odboru spet nadaljevala brez zaple-ov do konca. * Velika Francija, ki prav vsa ne premore niti enega umetnega dr-ališča, da bi se na njem drsalci olldno pomerili za državne naslove brez nevšečnosti zaradi slabe drsalne ploskve, je bila letos vno. viČ primorana, poslati svoje najboljše zastopnike v umetnem drsanju na tako preskušnjo v tujino, in sicer na Bavarsko. Tako se je 55 kandidatov odpravilo na pot v kraj Inzell, ki pa .jih je sprejel skrajno neljubeznivo. Dež in iltlUHlilHiimiltllilHinHlIilHilllliiUliillllillillilllililllllililllllllililitiiillilillillillilll sneg sta razmehčala led in ubogi francoski drsalci so se morali praznih rok — se pravi ne da bi bUi sploh stopili na led, vrniti domov. Neverjetno pravzaprav, da komisar za šport in mladino Herzog kot navdušen alpinist še ni mislil na napore za mojstre in mojstrice na ledu, med katerimi so nekateri tudi tako že znani preko domačih meja. * Angleška sprinterka Dorothy Hvman, ki si je v nekaj letih aktivne športne poti nabrala nič manj ko 11 zlatih kolajn (olimpijskih, z imperialnih iger in evropskega prvenstva) se je po končanem slavju v Tokiu umaknila s steze. Zveza jo je zdaj postavila za glavno trenerko britanske zveze, kar je sploh prvi primer v zgodovini atletike na otoku. * Dne 1. februarja 1965 bo najstarejši aktivni nogometaš na svetu Stanley Matthevvs star 50 let in tako učakal enega rekordov, ki ga ne brani nihče. Njegovo društvo Stoke City bi ga rado za ta jubilej počastilo s kakšnim res izrednim darilom — toda ne materialnim, temveč predvsem moralnim. Kakor beremo, se ta sicer drugoligaška ekipa ukvarja z načrtom, da bi za to Abrahamovo srečanje povabilo na svoje igrišče kakršno koli slovito enajstorico s Pelčjem, di Stefanom in še kaj takimi imeni ali pa kratko malo angažirala za nasprotnika domačinov pravo in živo reprezentanco Velike Britanije. Kdo izmed teh bo pristal na gostovanje, se še ne da reči, gotovo pa je eno: da bo na desnem krilu Stoke Cityja napadal stari in mladi nogometni mojster — Stanley Matthews. * Predsednik amaterske zveze za hokej na ledu v Kanadi Lionel Fleury je javno potrdil, da se bo Kanada potegovala za izvedbo svetovnega prvenstva leta 1967. Ta prireditev naj bi bila v okviru ve. likih slavnosti oh 100-letnici neodvisnosti države. Pristavil pa je, da bi mogla turnir pripraviti samo z udeležbo najboljših reprezentanc, torej samo s tekmeci iz sku. pine A. Ker je za to prireditev šc mnogo drugih in vplivnih kandidatov, je težko računati, da bo predlog prodrl. a Finska hokejska zveza .Je v zadnjem času prejela celo vrsto ponudb. da bi državne reprezentance raznih držav, med njimi tudi iz Jugoslavije, pred turnirjem za sve-to vno prvenstvo v Tamperu in se nekaterih finskih mestih odigrale tekme za tr-ening s finskimi izbranci — predvsem zaradi aklimatizacije in ogleda terena. Finska reprezentanca je medtem že sprejela dve taki obveznosti, in sicer s Kanado (sredi februarja) in 10 dni pozneje z ZDA, za več takih nastopov pa se ne bo angažirala. Zveza sc je v tej zvezi obrnila do posameznih klubskih vodstev, naj jo obvestijo, ali so pripravljena ustreči podobnim željam iz tujine za gostovanja raznih izbranih moštev, ki se pripravljajo za spopade na svetovnem prvenstvu. SVETOVNO PRVENSTVO V HOKEJU NA LEDU OD 3. DO 14. MARCA NA FINSKEM TAMPERE JE NARED V Tampereju, znanem industrijskem centru na jugu Finske, ki je s 140.000 prebivalci drugo največje mesto v »deželi tisočerih jezer«, te dni mrzlično dograjujejo najmodernejšo športno dvorano v tej državi sploh, ki bo od 3. do 14. marca letos prizorišče svetovnega hokejskega prvenstva, zadnjega pred podobnim šampionatom v Ljubljani (leta 1966). Pri tem objektu, ki so ga zastavili po najsodobnejših arhitektonskih načelih finskega arhitekta Jaakka Tehtinena (Tampere), gre tudi za nrvo in edino pokrito ledeno ploslfev na Finskem: objekt bo služil seveda tudi za celo vrsto drugih športnih zvrsti. Dvorano so začeli graditi šele lansko oomlnd fv športnem parku inž. Stanka Bloudka v Ljubljani, kjer bo tako prvenstvo leta 1966, pa so prvo lepato zasadili že jeseni 1964), v njej pa bo prostora za okoli 10.000 gledalcev. Notranji prostor tega 78 x 115 m velikega poslopja je ves brez stebrov in drugih podpornikov. Elegantno streho »nosijo« pravzaprav močne, jeklene ladijske vrvi (18), ki so na vzdolžnih straneh zasidrane kakih 15 m globoko v živo skalo. Igralna ploskev ima seveda mednarodne mere 30x60 m, pogled nanjo pa je najlepši s sedežev (samo 1709), čeprav je dobro vidna tudi iz vseh kotov velike dvorane. Stroj s 500.000 kalorijami > »hrani« v beton razvrščene cevi hladilnega sistema. Skunni stroški novega objekta so približno 6 milijonov finskih mark ali več ko 4 milijarde 420 milijonov dinarjev. V tej moderni hali, ki ima tudi vse ostale neogibno potrebne prostore, predvsem garderobe, kopalnice, sanitarije in družabne prostore, dalje veliko restavracijo ter poštno, telefonsko in teleprintersko središče, bodo vse igre kvalitetne skupine (A) letošnjega svetovnega prvenstva, med tem ko bo druga skupina (B) igrala še v nekaterih drugih mestih. Jugoslovanska državna reprezentanca, ki se že dalj časa doma marljivo pripravlja za prvenstvo na Finskem, bo v Tampereju igrala samo zadnjo tekmo, in sicer s sosedo Avstrijo. Vse ostale tekme naših pa bodo na prostem v Poriju (60.000 prebivalcev, 150 km od Tampereja) in Raumi (20.000 prebivalcev, 146 km), kjer se je decembra pripetila velika ladijska nesreča, v ka- teri se je smrtno ponesrečilo 28 oseb. Finska hokejska zveza je pripravila vse potrebno, da bo prvo svetovno hokejsko prvenstvo na finskih tleh uspelo po željah vseh udeležencev. Naposled je hokejski šport v tej skandinavski deželi med najbolj popularnimi sploh; vseh aktivnih igralcev je več ko 20.000. V uradnih prvenstvenih tekmovanjih v raznih ligah sodeluje 180 izbranih moštev. Ta izredna nriljubljenost te moške, dinamične igre naj bi se zrcalila tudi v brezhibni organiza ciji. Med novostmi finske izdaje svetovnega hokejskega šampio-nata sodi tudi nekakšna »olimpijska vas« v neposredni bližini tekmovalne arene, ki so jo zgradili nalašč za igralce in moštva skupine A. Vsaka reprezentanca bo dobila na voljo »lastno« hišo. v kateri je 12 dvoposteljnih sob s stanovanjsko površino 20 kva dratnih metrov. V naselju, ki ga bodo po prvenstvu izročili onemoglim, so seveda tudi nepogrešljive finske saune, restavracije in družabni prostori. V tej »vasi« bodo prebivali reprezentanti Kanade, ZDA, SZ, Švedske, CSSR, Nemške demokratične republike in Finske, medtem ko bo o osmi ekipi te skupine (A) odločalo šele kvalifikacijsko srečanje med Norveško in Zvezno republiko Nemčijo neposredno pred začetkom šampionata. Ta tekma v 146 km oddaljenem obmorskem mestu Raumi, ki slovi za trdnjavo finskega hokeja, bo odločila tudi o prvem tekmecu jugoslovanskih igralcev; tista ekipa, ki bo izgubila kvalifikacijski nastop, pojde namreč, v skupino B ter je prvi partner jugoslovanske reprezentance na šampionatu. Vse kaže, da bodo slovesno od prli vrata tamperejskega lednega stadiona, za katerega so finski ljubitelji hokeja na ledu v po sebni nabiralni akciji prispevali 700.000 finskih mark, že 20. t. ni. Za to priložnost pripravljajo več zanimivih tekem. Tedaj se bo v dvorani zasvetil prvič tudi veliki semafor, ki visi s stropa na sredi tekmovališča. Modema naprava bo sproti obveščala gledalce o vsem, kar jih bo zanimalo med sporedom v dvorani. Svetleče črke bodo kazale igralni čas, zadetke itd. na vseh štirih straneh visečega semafora. Nanj se bodo prav gotovo čestokrat ozirali tudi novinarji, ki bodo o tem dogodku poročali na vseh pet celin. Organizacijski komite v Tampereju je — do danes — prejel namreč številne prijave domačih in tujih novinarjev. Sa mo iz tujine se je priglasilo doslej 112 specialnih dopisnikov, med njimi precej tudi iz Jugoslavije. Prireditve na Finskem, mednarodne ali domače, slovijo po dobrih delovnih pogojih za pišoče novinarje, radijske reporterje in televizijske snemalce. Tudi tokrat bo kar najbolje poskrbljeno za posebne dopisnike. Vodstvo tiskovnega središča je v rokah izkušenih strokovnjakov, ki so ukrenili vse potrebno, ’da bodo novice s hokejskih bojišč čim-prej, po najkrajši poti, prišle v novinarske beležnice. Za poročevalce so pripravili tudi posebno prebivališče, ki je oddaljeno pol kilometra od lednega stadiona. V njem bodo stanovali vsi novinarji, domači in tuji. Z izvedbo letošnjega svetovnega prvenstva želi športna Finska po vsem svetu pridobiti nove simpatije, vsa tekmovanja v različnih krajih pa naj bi snubila tudi finsko mladino v vrste aktivnih hokejistov. | 151-krat pod 4 minutami H Odkar je Anglež Roger Banni-J ster dne 6. maja 1954 kot prvi pre-| tekel eno miljo v »sanjskem« ča-§f su pod 4 minutami, je bilo do konca letošnje sezone postavljenih še 151 takih dosežkov. Med zadnjimi se je v vrsto srednjeproga-šev s takim rekordom uvrstil tudi Čehoslovak Odložil, ki je zasedel 53. mesto med vsemi, ki so vneseni v uradni spisek teh posebnih rekorderjev po Bannistrovi sledi. Razumljivo so se mnogi med njimi vanj kvalificirali po večkrat, in sicer pred vsemi znani Avstralec Elliot kar 17-krat, Američan Beatty (15), Grelle (ZDA) 13-krat, Novozelandec Sneli 10-krat itd. Aleksander Pastemjak: »PLAVOLASI TORPE OREGONA" DON SCH0LLANDER 12 SPARTANSKO ŽIVLJENJE, DISCIPLINA IN VELIKA AVTORI TETA TRENERJA GEORGA HAINESA SO BILI KLJUČ ZA USPEHE »ČUDEŽNIH« DEČKOV IN DEKLIC IZ SANTA CLARE. PRVE VESTI O FANTASTIČNIH ČASIH DONA SCHOLLANDRA SO PRESENETILE ŠPORTNI SVET JULIJA 1962: ŠESTNAJSTLETNI DON JE S ČASOM 2:01,1 PREHITEL V LOS ANGELESU NA 200 m PROSTO VEČKRATNEGA OLIMPIJSKEGA ZMAGOVALCA MURKA YA ROSE A! ASSOCIATED PRESS JE POROČAL 2. AVGUSTA S PRVENSTVA ZDA V OHIU: »AMERIŠKI PLAVALEC DON SCHOL-LANDER JE S ČASOM 2:00,4 IZENAČIL SVETOVNI REKORD JAPONCA TSUJOŠI YAMANAKE IN AVSTRALCA MURRAYA ROSEA NA 200 m PROSTO!« ZAČELA SE JE »ZLATA PLAVALNA ZGODOVINA« DONA SCHOLLANDRA ... »Ali ste opazili, da je večji potida- sto vaša najboljša disciplina, toda rek na daljših distancah. Don, odločil če boste marljivi — boste nekega sem se. Ne dvomim, da je 200 m pro- dne svetovni rekorder na vseh pro- OTVORITEV SEZONE V LOS ANGELESU Ameriška plavalna sezona 1962 se Je aačeia 17. avgusta v Loa Angelesu na slovitam Stadiumu Kelly. »Don Schol landor, 16-letni dijak High School v Santa Clari, Je naj večje presenečenje otvoritvenih plavalnih tekem v Lc* An gelewi Plavolasi deček v trenerki San ta Clare in učenec trenerja Georg; Hal nosa je navdušil gledalce z zmago nad avstralskim olimpijcem Murrayen Romeom s Časom novega rekorda ZD.a -- 2:01,1 Stari rekordeT iz leta 1961 Je Richard Blick, olimpijec ZDA v Rimu s časom 2:01,5. Don je v dveh dnei p'aval kar v štirih disciplinah in tu di na 200 m mešano Je s časom 2:19,( premagal slovitega Boba Bennette' plavalne tekme v Loe Angelesu s< pravzaprav potekle v znamenju velik< ga dvoboja Rose : Schollander. Več krat.nl olimpijski prvak iz Melboum: 1956 in Rima 1960 je zmagal na 400 rr in 1 500 m prosto z majhnim rtasko kom pred Schodlandrom, ki je tokra* prvič plaval maraton in kljub vsemu premagal najboljše Američane in Av- stralca Kanradsa!« — so pisali ameri ški časopisi. Na prvenstvu ZDA v odprtih bazenih je v Ohiu izenačil svetovni rekord na 200 m prosto z 2:00,4 in osvo jil srebrno kolajno na 400 m prosto s 4:19,7. Na koncu leta 1962 je vodilna ameriška revija »World Swimming »ostavila Dona Schollandra na prvo -nesto med plavalci na 200 m in 400 m •>rosto. Začela se je nova zima in še .lapornejši trening za napad na sve tnvne rekorde . .. OD SPRINTA DO MARAJONA George Hainee Je sredi najtežjeg enirga — nekje v mesecu februarju - povabil Dona na večerjo »Pregle lal sem vaš umik intervalnega tre dnga, gospod Hrines,« Je rekel Don v Hainesovem družinskem krogu in zagledal v veliko sliko Johnnyja 'Vedasmullerja, ki Je visela na steni nad kaminom. Prvega človeka, ki Je ulaval 100 m prosto pod minuto, je vi del že na mnogih fotografijah. Na Heinesovi Je bil še mlad, kakih 20 let, ftmolaa in krepak. Jp tMSrP* IS?*# '&■ W- • Štirje ameriški »zlati« dečki iz oiimpijsKe Starete 4 x 100 m prosto — Gary Ilman, Steve Clark, Mike Austin in Don Schollander (od leve proti desni). gah od 100 m do 1.500 ra proato!« George Haines je nosil črno večerno obleko, njegovi gosti lasje so bili kostanjevi, lica večno nasmejana, občudoval Je svojega trenerja — mirnega ob bazenu, razdražljivega v temperamentnih pogovorih o plavanju, najboljšega trenerja sveta . . Ob Haine su je dokončno poeabil, da je nekoč celo zasovražil plavanje! »George! Nekoč pred leti sem U obupaval, da ne bom nikoli dober plavalec. S sedmimi leti sem zmago val za šalo na divjih tekmah po oregonskih jezerih. Z enajstimi sem po zabil, kaj je radost zmage. Marthn me je hrabrila, da sem pozabljal na poraze!« »Vsi smo doživljali dneve razočaranja! Sinoči sem šel ob dveh zjutraj inimo hiše gospe Macedo in videl sem luč v vaši sobi. AH študirate tudi ponoči?« »Da!« »Koliko ur?« »Različno. Pet ali šest ur pouka Tri ali štiri ure študija.« »Dnevno osem do deset ur — s Knjigami!« Hainee Je zmajeval z gla vo. Težko Je verjel, da bi kdo v Santr Clari ob njegovem treningu vndržal A deaet ur ob knjigi. »Ali je sam po tre boo toliko?« »VI dobro veste, da Je plavanje zn me samo hobby, s čimer pa rmčem re či — da nimam ambioij tudi v Spor' tu. Res je, da hočem nekega dne po tati dober zdravnik .. . Zato boren' Stainbecka in Lewisa, poslušam sim foniJe Bacha in Beethovna . . .« »Vaša najljubša knjiga?« »Ammsmith Sinolaira Lewtsa!« Haines je privzdignil obrvi in /nje gove modre oči so zaupno motrile deč ka. »Naj bo karkoli, Don!« Haines je za hip pomolčal in nadaljeval. »Ob ljubil sem tvojim staršem, da bom dobro paril nate. Po letu dni v Santa Clari sem prepričan, da si na najboljši poti, da postaneš odličen plavalec, dober zdravnik in predvsem — pravi človek!« »George! Aid mi boste odgovorili iskreno! Kaj mislite o mojih možnostih v plavanju?« »letos boš že najboljši plavalec sve. ta, Dobro si zapomni — moj plan je, da bi plaval 1. 1964 pred olimpijskimi Igrami v Tokiu 53,5 na 100 m prosto, 1:57,0 na 200 m prosto, 4:10,0 na 400 m prosto in 17:05,0 n* 1.500 m prosto! Svetovni rekordi bodo edina garancija /a uspeh v Tokiu! Potoval boš na olimpijske igre, toda potni list si boš zaslužil z vsakodnevnim garanjem — od ranega .Jutra do poznega večera. (>ctno boš preplaval okoli 3.000 km ali dvakratno razdaljo od Lake Oswe ga do Santa Clare ...« PRVI SVETOVNI REKORD Serija svetovnih rekordov Dona Schollandra se je začela 5. junija 1963 v Los Altosu. Štafeta Santa Clare > estavi Steve Clark, Nich Shenman. Don Schollander in Ed Townsend Je >replavala 4 x 100 m prosto v času '1:39,9! Francija je tako izgubila sve ♦ovnF rekord iz Tionvila, kjer so Oott. valle«, Gropalz, Curtillet in Christoplu-davali 3:42,5 V štafeti Santa Clare sta plavala specialista za sprint Clark n Tcrtvnsend, toda na presenečenje ■rseh Je Schollander dosegel najbodji*) 'aa 53,7' Besede Stova Clarka o iz--odnih sposobnostih Schollandra so se uresničile če v prvi sezoni v Santa Clari . . PRIHODNJIČ: Zgodovinski dan v Angelesu — Prva zmaga nad Kleinom — Svetovni rekord Donn** dr Varone — Schollander : Saari 2:1 NA DVEH FRONTAH Piše: DUŠAN KURET Tekma se je končala, vendar množica pod skakalnico v Šiški se kar ni hotela raziti, čeprav so ji že pred tem po zvočniku sporočili, naj pride v hotel BelleVue, kjer bo čez poldrugo uro izvedela za rezultate. Skratka več ko deset tisoč ljudi se je po tekmi naposled razšlo, ne da bi vedelo, kdo je zma-govalec. Kdo je kriv tega? Mar je po sredi slaba organizacija? Organizatorji niso hoteli tvegati, kakor lam, ko so v naglici izračunali, da je prvak Zajec, ki so ga še zbranemu občinstvu proglasili za »neuradnega« prvaka po natančnejšem izračunu pa ie bil to — Eržen. Ob napovedanem času so tokrat novinarje seznanili z rezultati, ki so znani: 1. Aimoni... 9. Oman... itd. Ne, niso bili krivi, vendar jim priporočamo, da občinstvu drugič že po nekaj minutah postrežejo z ne. uradnimi rezultati tistih na vrhu. Tega zamudnega izračunavanja je kriv zapleten postopek pri izračunavanju rezultatov. V veljavi je od leta 1962, kajti pred tem so skakalci izvedli poizkusni skok in potem dva skoka v konkurenci, zdaj pa izvajajo po tri skoke v konkurenci in po dva najbolje ocenjena veljata v končnem plasmaju. Toda ta sistem je spravil v slabo voljo celo njegove pobudnike pri Mednarodni smučarski zvezi, člani FIS s predsednikom Marcom Hodlerom in predsednikom komiteja za skoke Sigmundom Ruudom na čelu so po končani nemškoevstrijski turneji izjavili novinarjem da bo ta problem eden izmed poglavitnih na kongresu FIS, ki bo še letos v Romuniji. Prominentni funkcionarji FIS so tudi dejali, da po novem predlogu-ne bodo več ocenjevali odskoka, saj se le-ta, če je slab. itak pokaže z vsemi svojimi posledicami med letom m pri doskoku Sodniki morajo zdaj ocenjevati 30 elementov, kar pa Ljubljanski gost — VVladislav Bahleda (Foljska) je praktično nemogoče. S tem, da bodo opustili oce njevanje odskoka, bodo lahko sodniški stolp bolj približali kritični točki oziroma doskočišču, nad k. -terim seda) nimajo dobrega pregleda. Tako se jc na primer na olimpijskih igrah pripetilo, da so eni sodniki »videli« (na veliki skakalnici), da se je Kankkonen dotaknil z roko tal, drugi pa ne. Za radi tega je zmagal Engan. Toda to ni osamljen primer ... Sigmund Ruud )e še dejal, da bo »tele-mark« še nadalje ostat kot idealna oblika doskoka. Toda pustimo »zeleno mizo« in se povrnimo k skakalnicam in njihovim junakom. Naši skakalci so preteklo nedeljo v glavnem počivali oziroma trenirali za turnejo v Švici, medtem ko so skakalci 11. držav tekmovali na tradicionalnih tekmah v klasični kombinaciji v švicarskem mestecu Le Brassus. Zlasti prejšnja nedelja je bila natrpana s tekmovanji. Šišenska skakalnica je imela rivale v skakalnicah v Kuopiu na Finskem, v Kavgolovu pri Leningradu, v Semmeringu in dru god. Zato zasedba v Ljubljani ni bila tako močna kot je bilo pričakovati. Tudi švicarska turneja — tekme bodo t> Unter. ivasseru. St. Moritzu, Arosi in Le Loclu je iznenada dobila močnega tekmeca v tednu smučarskih skokov, kt ga prireja »Norges Sktclub oj Chicago« v istih dneh kot Švicarji, in sicer od 24. do 31. januarja. Ta prireditev, ki je ni v koledarju FIS za leto 1965 je upravičeno močno razburila Švicarje. Američani so povabili po pet najboljših skakalcev Finske, švedske in Norveške ter po dva najboljša is ZRN, Avstrije, Francije, Italije in Švice s tem, da med drugim plačajo vožnjo z letalom tja bi nazaj za vse skakalce in po enega funkcionarja. Svi. carski listi so ostro reagirali, ker so Američani prezrli koledar FIS, pri katerem sestavljanju je bilo navzoče tudi ameriško zastopstvo, ki pa prireditve chicaškega kluba sploh omenilo ni. Kljub ameriški »diskriminaciji« kakor je zapisal zilrlški »Šport« pa nordijske države v ZDA niso poslale vseh svojih najboljših skakalcev. Vendar bo na turneji chicaškega kluba svetovna elita s svetovnim in olimpijskim prvakom (na veliki skakalnici) Enganom in Brandtzaegom (bronasta kolajna na obeh skakalnicah) na čelu. Finci bodo poslali »čez lužo« veterana Halonena, srebrno medaljo iz Sguaiv Vallega, ki je prejšnjo nedeljo v Kuopiu premagal Kankkonena, in Viti-kainena. Nedvomno bodo od ostale plejade poslali v Švico najboljše: morda Pukko, Immonena, Kirjo. nem, Hiti/o in taco dalje. Vsekakor bodo morali postati dostojne tekmece Švedu Kjeuu Sjbbergu. zmagovalcu smučarskih poletov 1964 v Oberstdorfu. V njegovi družbi bodo še Tord Karlsson, Rolf Nord grem in Bertil Forsmark. Favoriti za mesta na vrhu bosta tudi Dieter Neuendorf, Karl-Heinz Munk iz NDR. kakor tudi češkoslovaški skakalci, Italijane Aimoni. Zanaanel m drugi. Med nje vsekakor lahko prištevamo tuat našega uuavuca zajca, zanimivo je. da niti v ZDA niti v Švico ne bo finskega asa Veikka Kankkonena. ki ni niti vformi, razen tega pa je zbolel za zlatenico, tako da je sploh vprašanje ali bo v tej sezoni sploh še startal. Prihodnji dnevi bodo torej izredno zanimivi za ljubitelje skakalnega športa. Upajmo, da bomo iz Švice prejeli tudi ugodne vesti o naših skakalcih. 19. JANUAR 19M .■v. v REVOLUCIJA V AVTOMOBILSKI INDUSTRIJI Kili m V Franciji, Sovjetski zvezi in ZDA se tehniki mrzlično ukvarjajo z načrti vozila, ki bi ga poganjali galvanski členi na bencin. Ni izključeno, da bomo že reta 1974 lahko kupili avtomobil, ki bo vozil s hitrostjo 250 km na uro in imel akcijski radij 5000 km. Francoski inženirji, tehniki in fiziki, ki se ukvarjajo z načrti novega vozila, menijo — pri tem upoštevajo dosežke ruskih in ameriških kolegov — da se obeta prava avtomobilska revolucija v prihodnjem desetletju. In revolucija je prava beseda, saj mislijo s tem na električni avtomobil, ki naj bi v ne tako daljni bodočnosti postal, kot pravimo, vozilo za široko potrošnjo. Velike hitrosti, presenetljivi pospeški, nikakega ropota, ekonomičnost in enostavno upravljanje naj bi bile prednosti novega vozila. 2e nekaj mesecev je, kar so utihnili vsi, ki so prej seznanjali javnost z uspehi ali neuspehi na tem področju. Temu se ni čuditi, saj gre za interese velikih družb, hkrati pa je to znamenje, da čas dokončne realizacije ni več tako daleč. Nekaj pa je gotovo: avtomobilov bodočnost-' ne bodo poganjale turbine (kljub naporom Roverja, Chryslerja in Renaulta) pa tudi ne rotacijski motorji (Citroen, Renault in NSU), ampak elektrika. Dvomljivcem naj zadostuje dejstvo, da je industrijski velikan, kot je General Motors, večino svojih kapacitet v lastnih raziskovalnih centrih namenil prav izdelavi prototipa ekonomično uporabnega električnega vozila. Tudi drugi trusti — General Electric in Bell Telephone — pa še skupina kakih dvesto ameriških podjetij tekmujejo za eno največjih iznajdb našega stoletja: galvanski člen na gorivo. Francija, Velika Britanija, Švedska, Sovjetska zveza in Japonska se tru dijo s problemom izdelave takega galvanskega člena, ki ga bo moč s pridom uporabiti za pogon avtomobila. Poskusi z akumulatorji, s katerimi so se trudili več let, so prinesli samo razočaranje. Običajni členi, ki jim je vir električne energije določena kemična reakcija, se relativno hitro izrabijo in jih moramo potem zavreči, zato je praksa pokazala, da je tako pridobljen tok vsaj desetkrat dražji od gospodinjskega. Galvanski člen na gorivo pa bi bil teoretično sprejemljiv, saj bi ga lahko ponovno napolnili in bi bil zato verjetno tudi ekonomičen. Vsi fiziki poznajo elektrolizo vode. Ce / spustimo nepretrgan tok skozi vodo, ki je postala zaradi dodatka žveplene kisline prevodna, bo razpadla v svoji sestavini: kisik in vodik. Toda možno je tudi obratno: spojimo kisik in vodik v vodo, pri tem pa se sprošča električna energija. Poskus poznamo že 125 let, vendar so šele v zadnjem času začeli misliti, kako bi ga izrabili tudi za praktične . namene. Kisika je dovolj v ozračju in je tako rekoč zastonj; drugače pa je z vodikom, ki bi vtekočinjen in v čistem stanju pomenil precejšen izdatek. Pa tudi vodika je dovolj — v petroleju in zemeljskih plinih. Teoretično torej ni težav s surpvinami. Težave so z delovanjem galvanskih členov na gorivo, saj imamo pri nekaterih poskusnih tipih opraviti s temperaturami okoli 1200 stopinj in precejšnjimi pritiski Hladni .galvanski členi imajo elektrode s katalizatorji, kot sta platina in paladij, so pa zato predragi za širšo uporabo. Pri današnjih galvanskih členih s čistim vodikom se povzpne cena za kilovatno uro na približno 300 tisoč dinarjev, kot trdijo francoski tehniki, nasprotho pa zagotavljajo njihovi ameriški kolegi pri General Elec-tricu, da cena ni višja od trikratne normalne. Neuradno tudi šepetajo, da so v ZDA že izdelali galvanski člen na bencin in da liter takega goriva da dvakrat ali celo trikrat več energije kot v običajnem eksplozivnem motorju. Izdelava ekonomsko uporabnega galvanskega člena na bencin ali plin bo pomenila rojstvo električnega vozila in smrt starega klasičnega motorja na tekoče gorivo. Po poskusnih betonskih stezah že krožijo prototipi električnega avtomobila po še sve žih sledovih prvih modelov izpred petih, šestih let (znani ameriški DE SOTO in prav tako slavni, pa praktično neuporabni franco ski ARBEL). Avtomobil bodočnosti že lahko približno opišemo, če imamo za vzorec ARBEL 1958. Dvignimo pokrov in si oglejmo motor! Na mestu običajnega stroja opazimo velik kovinski paralelopiped, ki v svoji notranjščini skriva energetsko srce novega vozila — velik električni galvanski člen, ki deluje pri tempe- raturi 250 stopinj in pritisku 50 kg na kvadratni centimeter. Dvajset kilogramov tega člena, če upoštevamo kisik iz zraka in čisti vodik, da kilovat moči. Deset kilovatov pa zadostuje za vse, kar nudi italijanski FIAT 1100. Za prototip ARBELA je bil potreben vsaj 200 kg težak člen, če so želeli doseči potovalno hitrost 90—100 km na uro in akcijski radij 1800 kilometrov. Galvanski člen na vodik proizvaja električni tok z napetostjo 24 voltov, dosti pa je tudi tople vode, ki jo pozimi uporabimo za ogrevanje vozila. Tok poganja štiri električne motorje na posameznih kolesih, s tem pa je postal menjalnik nepotreben in prav tako tudi zavore, ki so jih nadomestili motorji, saj zadostuje, da jih poženemo v obratni smeri. Upravljanje je preprosto, pospeški so tako rekoč takojšnji, ropotanja motorja ni slišati, izpušne cevi ni več in prav tako nobenih strupenih plinov, ki bi iz cevi uhajali v ozračje. Razen tega si zaradi obilice električne energije lahko namestimo v notranjščini vozila kopico raznih dodatkov, tako da je za udobnost na potovanju poskrbljeno. Električni avtomobil je zanesljiv in preprost in ima samo en gibljiv del, izkoristek pa je skoraj 100 odstotkov v Drimerjavi z eksplozijskim motorjem, kjer doseže komaj vrednost 30 odstotkov. ARBEL 1958 očitno ni nudil vseh omenjenih prednosti, ki naj bi bile značilne za avtomobil bodočnosti Galvanski člen na čisti vodik je bil neekonomičen pa še' izredno nevaren. V primeru nezgode ali trčenja je obstajala resna nevarnost, da avto eksplodira kot bomba, saj je stisnjen vodik hujši od dinamita (kilogram vodika sprosti dvakrat toliko energije kot kilogram dinamita). Tank z vodikom bi moral imeti zato močan kovinski oklep ali pa bi morali poskrbeti za kak ustrezen antikatalizator v tankem ovoju, ki bi se ob močnejšem sunku razbil oz. raztrgal in tako preprečil zraku, da bi se spojil z vodikom. Jasno pa je, da bi varnostni ukrepi komajda prepričali francoske zavarovalne službe, če bi se taka vozila pojavila na tamkajšnjih cestah. Galvanski člen na bencin pa bi take pomisleke odpravil v trenutku. ARBEL bo torej ostal le zanimiv eksponat v galeriji poskusov herojske dobe. Poskušajmo se v domišljiji prenesti v čas, ko bo električni avtomobil moč kupiti, ker bo galvanski člen izpopolnjen do te mere, da bo proizvajal potrebno energijo po ekonomski ceni. Ce upoštevamo še vse os'.alo, kar bo sodilo k takemu vozilu, cena ne bo kaj dosti višja od današnje za RENAULT DAUP-HINE, stroški vzdrževanja pa bodo gotovo nižji. To pa pomeni, da ne bo noben avtomobil s tradicionalnim motorjem vzdržal tako hude konkurence. Primeren bo samo še za muzej. Električni avtomobil v luksuzni izvedbi bo zlahka dosegel hitrost 250—300 km na uro, akcijski radij pa gotovo ne bo manjši od 3000 kilometrov in vozilo bo opremljeno kar se da udobno. Zaradi električne energije ,ki jo bo avtomobil proizvajal, ga bo moč opremiti z radijskim in televizijskim aparatom, gramofonom, hladilnikom in radiotelefonsko napravo za medkrajevne pogovore. Ni dvoma, da bodo v tako vozilp vgradili tudi še noctovision za vožnjo ponoči ali v megli. Takšen naj bi bil električni avtomobil bodočnosti, bližnje bodočnosti, zakaj na svetu je tisoče znanstvenikov vseh narodnosti, ki pripravljajo revolucijo na področju prevoznih sredstev. Toda prometnih težav bo verjetno še dosti, ker bo gradnja cest gotovo zaostajala za razvojem avtomobilske industrije, le zrak bo čistejši, saj ne bo več izpušnih plinov, ki bi nos dušili. (FRANCO BERALDI — »TEMPO«) V šestih tednih so kirurgi univerzitetne klinike v Airkonsosu Izvedli vrsto presaditev ledvic mrliča v živega človeka; kirurgi v Denverju po so presadili opičje ledvice v človeka. Nekako v istem času so v Tulsi presadili ščitno žlezo teleta z neko žensko. šimpanzovo srce pa nekemu bolniku na kliniki v Mlsslssipplju. Napravili so tudi nekaj poskusov presaditve Jeter in pljuč. Kruta resnica pa je, da je le približno deset odstotkov takih presaditev uspešnih. Na neki nedavni konferenci o presaditvi organov so sporočili, da je od 244 bolnikov v desetih letih preživelo presaditev le 27 ljudi, ki so živeli po tem dalj kot eno leto. Pridobitev »rezervnih delov« za človeka je gotovo ena izmed najbolj razburljivih perspektiv današnje medicine. Zdravniki vneto nadaljujejo poskuse kljub tako nizkemu odstotku uspešnih presaditev, še pred desetimi leti se je zdela presaditev organov skoroda nemogoča. Največja ovira pri presaditvi je po jav, da organizem zavrača tujek. Obrambni mehanizem človeškega telesa namreč ne zna razločevati prijatelja od sovražnika in se upre presajenemu or ganu, tako kot se upre bolezni v organizmu. Ta telesna odpornost deluje tako brezhibno, da človek, ne da bi se zavedal, preboli vrsto bolezni, kot na primer pljučnico ali jetiko, telo jih zatre, še preden se bolezen lahko razširi in pojavijo simptomi. Ce torej vsadimo v telo ledvico ali pljuča ali katerikoli organ drugega človeka, se zgodi isto. Prav tako kot celice bakterij izločajo antigene, tako jih izločajo tudi presajeni organi. In ko se antigeni presajenega organa sprostijo; začno bela krvna telesca v telesu izločati protistrupe, da bi uničili tujek v telesu. Zavračanje se ne pojavi, če presadijo organe identičnih dvojčkov. Njihovo staničje je genetično enako in potemtakem presajeni organ ni tujek. Prvič so uspešno presadili ledvice med identičnima dvojčkoma že leta 1954, šele štiri leta pozneje so izvedli uspešno presaditev organov med nei-, dentičnima dvojčkoma, leta 1960 pa so presadili ledvico med dvema nesorod-nima človekoma. Da bi preprečili zavrnitev presajenega organa, so zdravniki poskusili z močnim obsevanjem z Sarki X. Zar-čenje namreč uničuje tkivo, ki proizvaja bela krvna telesca, če ni belih krvnih telesc, tudi ni protistrujpov, ki bi napadli presajeni organ — tujek. Na žalost pa bolnik, ki je izpostavljen takemu žarčenju, potem ni več odporen proti čisto navadnim bacilom; zlahka podleže pljučnici ali drugim injekcijam. Potem so odkrili, da nekatere droge lahko preprečijo zavrnitev, hkrati pa še vedno pustijo telesu, da se upre bacilom. V zadnjem času kirurgi kombinirajo žarčenje in droge. Stmr pa je še vedno zelo nezanesljiva. Medtem ko še vedno poskušajo najti primemo metodo, da bi preprečili zavrnitev tujka, so tehniko operacije zelo izpopolnili. Oglejmo si primer presaditve pljuč, ki so ga izvedli pred nedavnim: Mož, star 44 let, ki je umiral, je imel emfizem, to je bolezen, pri kateri se razširijo zračni mešički v pljučih, zaradi česar pljuča ne morejo več delovati. Živel bi še samo dan ali dva. V isti bolnišnici je umiral neki drug moški zaradi možganske krvavitve, bil je že v nezavesti. Na njegova pljuča je bil priključen respirator, s katerim so mu dovajali zrak. Ko je opoldne neke sobote umrl, so mu zdravniki še vedno dovajali zrak v pljuča, s posebno pospeševalno napravo pa so dosegli, da je srce počasi bilo, čeprav je mož že bil mrtev in ga ni bilo moč obuditi k življenju. Medtem so prvega moža pripravili za operacijo. Ob tri četrt na dve je že bil na operacijski mizi. šest nadstropij pod operacijsko dvorano so mrtvecu odprli prsni koš in prerezali vse*vezi pljuč s telesom razen glavnih žil. Bolniku so v operacijski dvorani odstranili levo polovico bolnih pljuč. Medtem so prerezali glavne žile, ki so še povezovale mrtvečeva pljuča s truplom, vzeli pljuča, jih v sterilizirani posodi s solno raztopino prinesli v operacijsko dvorano in jih presadili v odprt prsni koš bolnika. Nato so najprej povezali arterije in vene, skozi sapnik so presajena pljuča napolnili z zrakom. Razširila so se, postala živordeča in začela delovati. Mož je čez nekaj dni umrl kljub drogam, s katerimi so skušali prejme čiti zavrnitev presajenih pljuč. Telo se je tujku uprlo in ga j>okončalo. Preden jm se je to zgodilo, je bilo popol- noma jasno, da se je kirurški poseg kot tak posrečil. Mož je lahko dihal, bolje kot kdajkoli popre), se pogovar jal s svojimi otroki in jpojedel je oelo zajeten zrezek. Čeprav je v opisanem primeru bolnik umrl, bo postopek, ki so ga uporabili, nekoč- rešil življenje mnogim ljudem. Dr. Leslie Brent in dr. Peter Meda-mar z medicinskega inštituta v Londonu sta poskusila rešiti problem zavrnitve tako, da sta vbrizgala bela krvna telesca človeka, kateremu naj bi vsa dili organ, ljudem, ki naj bi ta organ darovali. Tistega, pri katerem je reakcija na bela krvna telesca najslabša, izberejo potem za darovalca. Druga metoda, ki so jo preizkusili na univerzitetni kliniki v Nem Yorku, sloni na dejstvu, da, če združijo limfocite dveh ljudi različnih etničnih sku-phn v epruveti, postanejo celice zelo aktivne, večajo se in se razmnožujejo. Ce pa združijo bela krvna telesca identičnih dvojčkov, ni nobene reakcije. S poskusi na tej osnovi bi potem lahko določali ljudi, ki so najbolj primerni za medsebojno presaditev organov. Na mnogih klinikah se poslužujejo žapčenja tako, da ga usmerijo samo na presajeni organ in ne na celotno telo, kot so delali doslej. Ker se bela krvna telesca koncentrirajo prav na področju presajenega organa, lahko tja usmerjeno žarčenje limfocite v omejenem obsegu uniči ter je tako bolj učinkovito in manj nevarno. Ta metoda se je že obnesla na treh bolnikih v medicinski šoli v Philadelphii. Znanstveniki ujMjo, da bodo odkrili kemične snovi, antigene, ki povzročijo, da se telo z belimi krvnimi telesci upre presajenemu organu. Nedavni poizkusi so poka zali, kje v človeških celicah so antigeni, in sicer v tistih delih celic, ki jih imenujejo mikrokozmične lipoproteine. To je nedvomno velik korak k temu, da bodo antigene, ki igrajo tako pomembno vlogo pri presaditvah, tudi odkrili in izolirali. Tudi konzerviranje organov, ki so jih vzeli mrtvecem, bo lahko zmanjša lo nevarnost, ki preži na žive darovalce' Nekateri strokomjaki menijo, da bo preteklo kvečjemu pet let, ko bodo kon-servirali organe, namenjene presadit vam. Dr. Claude Hitchcock z univerze v Minnesoti pravi, da ni več daleč dan. ko bodo ustanovili pnsebne farme živali, od koder bodo lahko dobivali ne omejene količine najrazličnejših organov — »rezervnih delov« za človeka. in idisli naše bodo bot žeuo tujo ■■■ CENTRI UŽITKA Med vsemi živčnimi mehanizmi so najbolj nenavadni •entri užitka. Doktor James Olds je leta 1945 po naključju odkril center za užitek v miši, ko je eksperimentiral z nje-lini živčnim sistemom. Z vzdražanjem neke določene točke v centralnem živčevju je pri miši očitno vzbudil občutek :adovoljstva. Nadaljnje raziskave Oldsa in drugih so prepričale znanstvenike, da je takih centrov celo več, njihov položaj v živčnem sistemu pa lahko variira pri različnih živalskih vrstah. Določeni deli so namenjeni določenim užitkom, včasih — kot je pokazal poskus z ESB — pa lahko povzročimo bolj zamotana občutja s tem, da vzdraž.imo več centrov, ki so si po lokaciji očitno zelo blizu. Kajpak je težko reči, ali gre pri tem za bolj telesne ali bolj duševne užitke, gotovo pa je, da se takim užitkom živali sploh >ie morejo upreti. Ce bela miš lahko sama pritiska na vzvod in tako aktivira ESB, ki ji bo povzročil občutek užitka, bo to počenjala toliko časa, dokler ji tega ne bo preprečila lakota, žeja ali utrujenost. Toda počitek bo kaj kratek: skromen grižljaj, nekajminuten spanec in že bo naša miš nadaljevala orgijo užitka. Med poskusi, ki jih je izvedel doktor Joseph V. Brady v vojaškem medicinskem centru »VValter Reed« so miši vzdržale tak neprekinjen ritem cele tedne in če bi kdo morda pomislil, da jim je to škodilo, bi se hudo uštel. Se več, poskusne živalice so bile bolj zdrave in normalne kot njihovi kolegi, ki so živeli vzdržno. Znanstvenikom se je posrečilo odkriti in lokalizirati take centre tudi pri pseh, mačkah, opicah in delfinih in vse živali so reagirale na podobne načine. Posebno zanimivi so bili poskusi z delfini, zakaj njihova možganska skorja je prav tako komplicirana kot človeška in skoraj verjetno je, da je primerna za razumno mišljenje kot naša. Res je, da imajo delfini, ki so sesalci, večje možgane kot ljudje, res pa je tudi, da so ti možgani ustrezno telesni teži manjši. Domnevamo lahko, da njihova inteligenca morda celo ni kaj dosti manjša od človeške. Zanimiv možganski center za raziskovalce živčevja je tudi hipotalam, ki kontrolira nagone in najelemen-tarnejše potrebe. Dejavnost hipotalama se prepleta centri užitka in drugimi deli možgan, vsi ti centri skupaj >a so zopet pod razumsko kontrolo možganske skorje. Vedenje ima torej različne izvore v različnih delih možgan in vse lahko vzdražimo z ESB. Občutje jeze ali besa, o katerem smo že govorili, je moč povzročiti vsaj še na štirih mestih inožgan. Doktor Delgado pravi o tem: »Različna nevronska polja so v funkcionalni zvezi z določenimi draž-ljali, algebraična vsota le-teh pa da končni rezultat.« Ta trditev je zelo važna, zakaj »če je vedenje moč skoraj vedno izraziti z matematičnimi enačbami« bo zadostovalo poznavanje vseh elementov teh skrajno zapletenih enačb, da bomo lahko z gotovostjo predvideli vedenje v tem ali onem primeru. Ni dvoma, da bo potrebno še veliko dela in naporov, preden bodo znanstveniki dognali mehanizem pri nekem točno določenem vedenju. Toda znanost na tem področju je prodrla že tako daleč, da je doktor Ralph Gerald izjavil na nekem zboru nevrofiziologov: »Živčni center poglavitnih fizioloških emocij in impulzov smo že dosegli in lahko rečemo, da nevrofiziolog z uspehom raziskuje nepoznano.« Kajpak je zelo tvegano domnevati, da rezultati, ki so jih dosegli pri živalih, veljajo v celoti tudi za človeka. Opice so pač opice in ljudje gotovo ne mislijo in čutijo kot na primer delfini. Vendar pa predstavlja človek najvišjo stop njo evolucije in njegovi možgani vsebujejo tudi vse razvojno nižje oblike možgan, zato bi po nekem progresivnem razvoju, ki kulminira v veliki možganski skorji, lahko s precejšnjo gotovostjo domnevali, da bi bile naše reakcije na ESB zelo podobne tistim pri živalih. Centri užitka so brez dvoma tudi v naših možganih in ni vzroka, da bi bili ljudje manj občutljivi za užitke, ki izhajajo iz teh centrov. Glede na to, da so aplikacije ESB pri ljudeh omejene zgolj na psihiatrična zdravljenja in da tehnika, čeprav je zelo izpopolnjena, ne izključuje možnosti poškodb življenjsko važnih tkiv, je bilo takih posegov v človeške možgane le nekaj sto. Kljub temu pa sta doktorja Robert G. Heath z univerze v Tulani in Carl W. Sem-Jacobsen iz Osla že lokalizirala mesta v človeških možganih, kjer dražljaj povzroči 'občutke jeze, veselja, tesnobe, nemira in strahu, lahko pa tudi v celoti izgine občutek bolečine. Omenjeni rezultati skupaj s tistimi, ki so jih dosegli po tisočih poskusih na živalih, jasno kažejo, da je podobnosti med učinki ESB na živalih in ljudeh precej. Bralec je gotovo že doumel posledice teh dejstev in ni dvoma, da se mu je v mislih izoblikovala podoba človeka s kakimi sto ploščicami na lobanji, snopom elektrod v možganih, ki jih bo s tokom napajala posebna transistorska naprava v obliki klubske značke za moške in okrasne igle za ženske. Vedenje posameznika bi uravnavali in vodili z radijskimi valovi lokalnih kontrolnih aparatov, ki bi jih uravnavali okrajni aparati, te zopet pokrajinski in končno centralna aparatura, ki bi nadzirala vse skupaj. Elektrotehniški inženir Curtiss R. Schafer je na neki konferenci izjavil: »Z ekonomskega stališča gledano ne bi bilo napak, ko bi otroku že nekaj mesecev po rojstvu namestili elektrode v možgane. Tako bi ustvarili grozljivo bitje, ki ne bi bilo več človeško po naših sedanjih merilih, Ustvarili bi človeka, ki bi bil najekonomičnejše sredstvo za produkcijo. Cena najpreprostejšega robota, kot je na primer »mehanski mož« pri Westinghousu, je vsaj desetkrat višja od tiste, ki bi bila potrebna za vzdrževanje fantiča do starosti šestnajstih let.« Vse to je kajpak na ravni znanstvene fantastičnosti, toda današnje tehnike z ESB že obetajo možnost »intervencij« v človekovih možganih. Seksualni kriminalec ima morda kako napako v strukturi, ki ureja seksualne impulze. Defekti v drugih centrih, ki zavirajo ali pretirano krepijo določena občutja, so verjetno vzrok za nenormalnosti v vedenju od kleptomanije do nenehnega občutka lakote. Posegi z ESB bi lahko korigirali aktivnost takih centrov. Enak Delfin — morda najinteligentnejši morski sesalec postopek, vendar primerno prilagojen potrebam, bi lahko uporabili za pošiljanje električnega toka, ki bi sežgal živčne celice in kapilare okoli njih (elektrokoagulacija). Nastal bi manjši krvni strdek, ki bi ga kak teden pozneje odstranili skupaj z ostanki mrtvih celic. Take elektrokirurške posege že poznajo pri zdravljenju Parkinsonove bolezni, v resnih primerih epilepsije in še nekaterih možganskih in živčnih obolenjih. ESB uporabljajo tudi pri aplikaciji »ra-donskih zrn«, majhnih kapsul z radioaktivnimi plini za zdravljenje notranjih tumorov, lahko pa nakapljamo zdravilne snovi po cevčicah naravnost v oboleli del možgan. Seveda pa je najzanimivejša plat ESB še vedno ta, da doumemo in spoznamo vse tisto, na kar nam ESB lahko odgovori: kako se človek uči, kje je »skladišče« spomina, kako pride do združitve in uporabe pojmov in zaznav v zavestni misli, kaj je pravzaprav »inteligenca« in »ustvarjalnost« ter kako lahko gojimo take lastnosti, zakaj opravljamo nekatere stvari s težavo? Zakaj — kot pravi star holandski pregovor — »postanemo prehitro stari in prepozno inteligentni«? Odgovori na ta vprašanja so skriti v kakem delu možgan in ne glede na razne tehnike in instrumente, ki jih uporabljajo za raziskave na tem področju, lahko edino ESB z gotovostjo razkrije izvore teh fenomenov in jih zabeleži v trenutku nastajanja. PARANOIČNI ZNANSTVENIK Direktor Inštituta za duševno zdravje v ZDA doktor Robert H. Felix je nekoč dejal pred senatno komisijo za javno zdravstvo: »Skoraj strah me je, če pomislim, kaj vse lahko dosežemo z ESB pri duševnih boleznih. Zakaj če vemo, kakšni činitalji povzročajo določene električne ali kemične reakcije v možganih, lahko dosežemo tudi to, da bodo potekale drugače, kot sicer potekajo v tako imenova nih normalnih možganih. Dosežemo torej lahko spremembe v čustvih in vse postane mogoče. Zdaj smo šele na pragu, kam pa nas raziskave lahko pripeljejo, ne vem. Gotovo pa bomo prišli tako daleč in tako naglo, da bo resničnost pre segla tudi najdrznejša upanja!« Do zdaj smo opisovali rezultate, ki smo jih dosegli z uporabo ESB in principom, da je možganska ener gija samo oblika električne energije. Vendar procesi, ki se odvijajo v notranjosti možganskih celic, niso samo izključno električni, ampak elektrokemični. A kemična plat je še pomembnejša od električne. Predvsem moramo vedeti, da ta elektrika nastaja iz kemičnih reakcij v notranjosti celice. Tudi prenos živčnih impulzov iz celice v celico urejajo kemični procesi v sinapsah prav tako kot kasneje v živčnih centrih impulzi sprožijo delovanje kemičnih snovi (nevrohormonov). Električni impulz ne bo povzročil giba, ampak kemična snov, ki se bo sprostila pri določenem impulzu in ki jo imenujemo acetilholin. Zatorej bi s kemičnimi snovmi lahko dosegli prav take ali celo boljše rezultate kot z ESB, s pogojem seveda, da smo rešili tehnične probleme pri uporabi takih snovi. Za kemijo vedenja je torej potrebno poznavanje kemičnih reakcij, ki so nujne za dosego zaželenih učinkov, in mesto, kjer potekajo. Razen tega je za uspeh neobhodnn tudi tehnika, kako zanesti določene kemične snovi skozi vse naravne bariere, ki varujejo živčne celice. Psihokemični produkti, kot jih imenujejo, pa ne smejo vplivati na druge kemične procese v organizmu ali celo povzročati škodljivih stranskih učinkov. Ta naloga res ni lahka. »Znanstvenik, Id se oprime s problemi kemije mišljenja,« je rekel biokemik Robert S de Ropp, »je podoben vlomilcu, ki bi rad odprl blagajno z zobotrebcem.« Prva večja spodbuda za rabo psihokemič nih snovi sega nekako deset let nazaj, ko sta se na tržišču pojavili pomirjevalni sredstvi: rauvolfija in kloropromazln Od takrat pa do danes so v laboratorijih izvedli nešteto poskusov in raziskav in tržišče so obogatili z mnogimi ke mičnimi transformatorji možgan, kot je podobna sredstva imenoval Aldous Huxley. Za vse še ne vedo točno, kako delujejo, zato pa je znan učinek: spreminjajo občutke, za znave, razpoloženje, želje, način mišljenja in ravnanja. (SE NADALJUJE) OtManni V ^j&tnnui ustanovljeno leto 1912 TRST — VIA DELLA ZONTA 9 (v bližini cerkve San Antonio (Ponte rosso) Avtomobilske gume: CONTINENTAL. SEIBERLING, PIRELLI, MICHELIN ter specialne snežne avtomobilske gume. Iz plastične mase: igrače, vse za gospodinjstvo in Šport IMPORT - EXP0RT - POZICIJA No 35* 408. PANORAMA linini amili Ul!!llllllllll!lilil!lllllliIIIIII!l:l!!llllllllllltl!!!ll!ll[|!l!lf|]|lttlll!l!Illll1lll = % % ss «st ca O O GO > O GO i & «50 REVIJO % % V SREDO IZIDE DRUGA LETOŠNJA ŠTEVILKA ILUSTRIRANE REVIJE im m Ho OTOKI SO SPET POMEMBNI — Mnogi otoki postajajo zadnja opora nekdanjin) svetovnim državam. Z oporišči na teh koščkih zemlje želijo te namreč braniti interese v državah, ki so se kljub samostojnosti naslonile nanje. ZIMSKO ŠPORTNO TURISTIČNI SLALOM OD VOGLA DO POHORJA — Je smučanje res slovenski ljudski šport številka 1? BESEDE IN KRETNJE — »Mim ima marsikje dosti skupnega z govorečim gledališčem,« pravi Kubanec Andree Valdes, ki vodi v Ljubljani tečaj mirna. POTOVANJE PO DE2ELI EGIPTOVSKI — Zadnje nadaljevanje: »S katerekoli strani pogledamo bitje in nebitje arabskih dežel In njihovih ljudi, ne moremo mimo fenomena, ki se imenuje islam.« AMNERIS POTUJE PO SVETU — »Ljubo doma, kdor ga Ima,« pravi znamenita operna pevka Biserka Cvejič, ko se po napornih gostovanjih vrne domov, v Beograd. SVETNIK SAMO V NEDELJO — V novi televizijski seriji kriminalnih zgodb smo spoznali simpatičnega Svetnika, ki ga igra Roger Moore. V nekaj nadaljevanjih boste brali o tem, kako so nastale zgodbe o Svetniku in kdo je Roger Moore. IT« ■I PERE 9 I SREČKE V DOMAČEM DETERGENTU ALBUS NAGRAJUJE NAGRAJUJE NAGRAJUJE LILLE RAZVAJENI JETNIKI • Kuhar francoske jetnišnice v Loos-les- • Lillu je povsem razumljivo precej po- • trt: 230 jetnikov, ki se kot »opomin« • jetniških oblastem niso hoteli,dotakni- • ti prav nobene hrane ali pijače, ki jo 9 je on pripravil, so hudo prizadeli nje- • govo poklicno dostojanstvo. Jetniki so se odločili za »opozorilno« gladovno stavko, kot so poudarili v svoji izjavi in zagrozili, da jo bodo čez čas spet nadaljevali, če jetniška uprava ne odpusti kuharja. Pa ne da bi jetniki dvomili o kuharjevih sposobnostih ali pa da jim njegova kuhinja ne bi bila všeč. Jetniki skušajo s svojo gladovno stavko braniti »svoje od nekdaj priznane pravice«. Gre namreč za to, da je v tej francoski jetnišnici kot še v mnogih drugih veljalo, da si lahko jetniki kar sami kuhajo v svojih celicah. Zato je imela vsaka celica majhen špiritni kuhalnik in jetniki so poleg hrane, ki so jo naročili za tisti dan, dobivali tudi nekaj kock strjenega špirita, da bi si na njem pripravili kosilo. Nedavno pa je pravosodno ministrstvo odločilo, da je dovolj teh posebnih kuhinj TO SE PRIPETI SAMO... J-sfc.IL v ZDA: Slikanje portretov set je v zadnjem času zelo razmahnilo, ker želijo nekatera podjetja imeti slike svojih vodilnih mož v oljni tehniki. Posebno so iška- 1 slikarji, ki hitro slikajo portrete odločnih potez, pa čeprav ti niso ravno podobni originalu. na otoku McNEIL: Jima Whitta-ckerrja so povabili, da bi v tamkajšnji jetnišnici predaval o svojem vzponu na Mt. Everest. Na veliko žalost zapornikov pa alpinist ni smel prinesti v jetnišnico plezalne opreme. na ANTARTIKI: Znanstveniki skušajo razvozlati pomen različnih žvižgov in piskov, s katerimi se sporazumevajo tjulenji. v jetniških celicah in da morajo v vseh zaporih organizirati skupno kuhinjo s poklicnim kuharjem. S tem pa je ministrstvo spravilo jetnike ob eno redkih zabav, ki je imela, kot kaže, največ privržencev prav v tem zaporu. Upravnik jetnišnice je povedal, da so postali njegovi »varovanci« pravi gastronomi in da so po zaporu ves dan krožili recepti za kako novo jed, ki je še prav posebno uspela kakemu amaterskemu kuharju. In menda so prav nestrpno čakali vsakega novega jetnika, ker so vedno upali, da bo prinesel kak nov recept in da se bodo tako lahko za jetniškimi zidovi posladkali s kako, na še neznan način pripravljeno poslastico. Kuhar je prve dni sicer skušal zadovoljiti te sladokusce, ki jih za rešetkami res ni pričakoval, toda ko je za vsak obrok dobil vsaj sto nasprotujočih si navodil in želja, je opustil to naporno posvetovanje in začel kuhati po lastni pameti in izkušnjah. Pa so se jetniki odločili, da take »menzaške, neokusne in neizvirne« hrane ne bodo jedli in dva dni stavkali pri mizah. Sedaj čakajo, kakšen odgovor bo prišel iz Pariza in če ga teden dni ne bo, se bo gladovna stavka nadaljevala. Dokler ne bo slabotnejši klonil. Precej verjetno je, da bodo to jetniki, saj njihovi razvajeni želodci verjetno nič kaj preveč prijazno ne prenašajo takega nasilnega posta. TOURS ALI BABINI POTOMCI • Enainpetdesetletnega Augusta Duvala • so opazili, kako je med sprehodom • skozi veleblagovnico, v kateri je bil s 9 svojo ženo in hčerko, ki je imela v 9 naročju svojega otroka, izmaknil na-9 livno pero, po kratkem zaslišanju in 9 preiskavi na policijski postaji pa so 9 ugotovili, da so pravzaprav ujeli enega 9 najhujših tatov Francije. V veliki torbi, v katero je mož vrgel tudi ukradeno nalivno pero, so namreč našli še nekaj drugih stvari, ki jih je izmaknil v isti trgovini, v dvojnem dnu pa za skoraj sto dvajset milijonov dinarjev državnih obveznic, tri četrt milijona v bankovcih, za nameček pa še prstan iz platine, prstan okrašen z dragocenimi diamanta in velik diamant, vse skupaj vredno skoraj sto šestdeset milijonov. Toda s tem odkritij še ni bilo konec. Ko je policija preiskala spaček, s katerim se je družina tisto jutro pripeljala v mesto, so našli v njem še druge ukradene predmete, ki jih je družina v nekaj urah izmaknila v drugih trgovinah. Vse skupaj je bilo vredno kakega pol milijona dinarjev. Toda nadvse prijetno presenečenje so doživeli preiskovalci, ko so si nekoliko natančneje ogledali na videz skromno in na samem stoječo hišo, v kateri je tatinska družina živela. Ko so vstopili v predprostor, se je policistom že zazdelo, da so pravzaprav stopili v pravljično Ali Babino votlino. Na vseh straneh so bile dragocene orientalske preproge, izbrani kosi stilskega pohištva, dragocene slike, redke knjige, srebrnina, porcelan. V velikem prostoru, ki ga je'družina preuredila v skladišče, pa je bilo na kupe magnetofonov, radijskih in televizijskih sprejemnikov, fotografskih in filmskih kamer in raznih gospodinjskih strojev. Po prvih cenitvah je bilo samo blago v tem skladišču vredno skoraj sto milijonov. Seveda je bilo vse to nakradeno na raznih družinskih izletih v Tours, An-gers, Blois, Angouileme, Le Mans in druga francoska podeželska mesta. Umetnin, knjig, srebrnine in pohištva ter preprog še niso ocenili, toda menijo, da veljajo več sto milijonov. Pred nekaj leti je imel Duval v Parizu rezbarsko delavnico, potem pa jo je prodal in se preselil z družino na deželo, da bi se lahko v miru posvetil svojemu konjičku: kraji. Ob vseh teh nakradenih stvareh — le za manjši del so lahko ugotovili, kje so jih Duvalovi izmaknili — policija meni, da je moral Duval začeti s krajami še, ko je bil v Parizu, toda družina za sedaj še ni nič kaj preveč zgovorna. MOSKVA ŽENSKA OBLEKA NI POMAGALA Po šestih dneh vztrajnega iskanja je rimski policiji uspelo, da je aretirala dva turška državljana, ki sta ukradla svoji otroški prijateljici in rojakinji več kot sto osemdeset milijonov vredno zbirko nakita. »Igra je končana, izgubila sva, tukaj imate dragulje,« sta izjavila Karit Kay; Suat in Henry Najar, stara znanca raznih zahodnoevropskih policij in Interpola, ki so oboroženi rimski policisti obkrožili taksi, s katerim sta se peljala na postaje Možaka, ki imata na vesti že ve*iko goljufij, tatvin in celo tihotapstvo in razpečevanj mamil, sta dragulje ukradla v Firencah, potem pa sta zbežala v Rim. Policija ju j odkrila šele peti dan po tatvini, potem ko je nekaj deset v natakarje, nočne paznik* hotelske boje in paznike avtomobilov preoblečenih policajev noč in dan nadziral okoliš Vie Veneto Da bi laže ubežala zasledovalcem, si je Najar celo obril brke i se preoblekel v žensko. Policisti ju niso aretirali takoj, ko so ju prepoznali, ker niso vedeli, če imat še dragulje pri sebi. Toda ko sta tatova naslednje jutro naročila taksi in se odpeljal proti postaji, ni bilo več časa za obotavljanje. Zasledovalci so obvestili glavni pol cijski stan in čez nekaj minut sta dva policijska avtomobila že prisilila taksi, da s je ustavil. Turka se nista upirala aretaciji, šla sta se »dostojanstvene« tatove in s< celo šalila s policisti. Dragulje sta ukradla svoji rojakinji Dolores Kohenka, toda v njeni odsotnost’ iz hiše bivše angleške pevke Best Lafronza. Kohenka je namreč pred svojim odhodor v Pariz zaupala dragulje v varstvo svoji prijateljici, hkrati pa jo zaprosila, naj h gostiteljica njenima prijateljema iz otroških let, ki jih je tako nenadno srečal v Firencah. Tatova sta izrabila zaupanje angleške pevke, se nekako dokopala d< ključa njenega stanovanja in potem sredi noči pokradla nakit: platinast prstan z velikir briljantom, ogrlico iz 115 briljantov in še sedem kosov nak ta. Del nakita, ki Je vreden, kot smo zapisali, več kot sto osemdeset milijonov, vidimo na fotografiji levo. desno zgoraj je Henry Najar, pod njim pa Karit Kaya Suat. |||||||||||IH|||||||||||||lillllll!lllllllllllllllllllllll!llllll!IIIIIIIIHIHI!IIP TRDOŽIVA DRUŽINA 9 Jolk Primov je moral ob svojem rojst-9 nem dnevu upihniti kar sto svečk, pri 9 tem nelahkem delu pa so mu pomagali 9 še štirje bratje in mama. Kot poročajo 9 iz Moskve je bila ta nenavadna sloves-9 snost v kavkaški vasi Ajdinbulag. Vas se nahaja v enem tistih, sedaj že precej slovitih »zemeljskih paradižev«, kjer je videti, da se človeško življenje približuje nesmrtnosti. Petčlanska družina Primov, ki se je zbrala ob Jolkovem rojstnem dnevu je imela skupaj kar 607 let. Hala Primova, mati teh svojevrstnih svetovnih prvakov v dolgem življenju, se je rodila leta 1844: se pravi, da ima sedaj kar 121 let. Ob rojstnem dnevu sta Jolku čestitala starejša brata: Sulejman, ki ima 104 leta in Emin, ki je sedaj star 102 leti. Na praznovanju pa sta bila tudi njegova mlajša brata Aldžan in Velidžan, ki imata 93 in 87 let. Seveda pa so se praznovanja udeležili tudi vsi ostali člani družine Primov, se pravi, svakinje, nečaki in nečakinje, vnuki in pravnuki: vsega skupaj 63 ljudi. Edini upravičeno odsoten član družine Primov je bil njen ustanovitelj, Jolkov oče, ki je umrl, ko jd imel njegov najstarejši sin »komaj« 81 let in ko jih je sam štel »šele« 107. IN ZNANOST JE BILA NEMA ČLOVEK Z RENTGENSKIMI SPOSOBNOSTMI Tedaj, ko so se možje Scotland Varda pri iskanju izginule dragocenosti — kamna iz Scona — znašli v slepi ulici, so kljub predsodkom sklenili, da se bodo posvetovali s človekom, Id bi jim utegnil pomagati. Ta človek. Peter Hurkos, je bil obdarjen z redko lastnostjo, podobno taki, kakršno imajo rentgenski aparati. Neznani storilci so kamen ukradli decembra 1950 iz VVestminstrske katedrale, časopisi po vsem svetu so temu posvetili obsežne uvodnike,, londonska policija je bila izpostavljena posmehu. Zastopniki Scotland Yarda so se zato odpeljali v Dordrecht, da bi se sešli z mladim, skromnim Holandcem in se dogovorili z njim za pogoje sodelovanja. Ko so to vprašanje rešili, so preiskovalci skupaj s Hurkosom odpotovali z letalom v London. Na letališču so jih že pričakovali drugi preiskovalci in policist, ki je vodil preiskavo. Z avtomobilom so se takoj napotili do kraja senzacionalnega ropa. V katedrali so oblasti dovo lile Hurkosu, da sl je natančno ogledal ln otipal orodje ki so ga storilci pustili, prav tako tudi uro, ki jo je pozabil nekdo med njimi. Kraj sam in vse, kar je ostalo za storilci, z ostanki hrane vred, je Hurkos dolgo proučeval in nato na načrtu mesta Londona vrisal pot, ki so jo storilci ubrali, ko so odnesli kamen. Čeprav ni bil še nikoli prej v Londonu, je mladi Holandec natančno opisal zgradbe ob poti, tatove same in dejal še, da so bili to trije moški in ženska. Tatove so izsledili šele tri mesece po tem dogodku in se pre pričali, da do najmanjših podrobnosti ustrezajo opisu Holandca. Med vojno je Hurkos tesno sodeloval z osvobodilnim gibanjem. Znano je, da so holandski domoljubi nekoč zasumili, da neki njihov sodelavec igra dvojno vlogo, zato so prinesli Hurkosu njegovo fotografijo. Mož z rentgenskimi sposobnostmi jo je nekaj trenutkov s prsti oti paval in nato dejal: »Tega človeka vidim v uniformi nemškega oficirja.« Osumljenca so še ostreje nadzorovali in res zasačili, ko je Nemcem predajal poročilo. Na zaslišanju je priznal, da je oficir nemške protivohunske službe, torej točno to, kar je mnogo prej ugotovil daljnovidni Holandec. Tudi policija iz holandskega mesta Nijmegen precej dolguje Hurkosu. Avgusta 1951 so se v tem starem mestu in bližnji okolici vrstili požigi. Oblasti so bile trdno pre- pričane, da je ogenj podtikal neznan hudodelec ali celo tolpa požigalcev. Več kot dvesto oboroženih policistov je nenehno nadzorovalo ogroženo področje, vendar je ogenj kljub temu vedno znova skrivnostno izbruhnil in upe-peljeval hiše, domačije in mostove. Hurkos se je nekaj tednov po začetku požarov sprehajal s svojim starim prijateljem, proizvajalcem tekstila. Sredi koraka se je Hurkos nenadoma obrnil k njemu in dejal, da bo spet kmalu izbruhnil požar, to pot na Jansonovi domačiji. Prijatelja sta odhitela na policijo, kjer so jima povedali, da so nekaj minut pred njunim prihodom prijavili požar. Policisti niso saino dvomili o Hurkosovili sposobnostih, temveč so bili naravnost grobi, ko se jim je ponudil, da jim bo pomagal. Hurkos ni in ni odnehal. Policijskega kapetana je prepričal tako, da je zaprl oči in natančno opisal, kaj ima v žepih in celo povedal že na pol izbrisano ime na koncu nekdaj novega svinčnika. Kapetan je bil presenečen, sprejel je Hurkosovo sodelovanje in tako so končno odkrili požigalca. Hurkos je najprej zahteval, da ga peljejo na kraje požarov. Ko si jih je natančno ogledal, je iz pepela izbrskal zoglenelo ročico izvijača. Za hip jo je potežkal in rekel: »Iskati moramo mladeniča, ki še vedno obiskuje šolo.« Policija mu je omogočila, da je nemoteno pre gledal skupinske fotografije vseh šolskih letnikov v Nij-megenu. Iz vse te kopice je izbral eno samo in s prstom pokazal na nekega fanta v skupini: »To je požigalec,« je rekel, »z njim želim govoriti!« Pokazal je sedemnajstletnega sina najbogatejšega človeka v mestu. »Smešno,« je zato ugovarjal kapetan. Toda Hurkos se ni dal ugnati: »V enem žepu dečkove obleke boste našli škatlico vžigalic, v drugem stekleničko tekočine za vžigalnik, toda vedite, mladenič ne kadi.« Ko so mladeniča pripeljali na postajo, je zanika) vse, dokler mu ni Hurkos ukazal: »Zavihaj levo hlačnico in pokaži policiji praske, ki si jih dobil na bodeči žici ko si bežal pred ognjem!« Mladenič je bil zares opraskan in je pod težo dokazov omagal in priznal. Poslali so ga v opazovalnico za duševno bolne. Nenavadna rešitev te moreče uganke je spodbodla časnikarje, da niso varčevali s pohvalami o Hurkosu. Policija ga je zatem poklicala na pomoč, ko so morali razvozlati umor človeka, ustreljenega na pragu njegovega stanovanja. Hurkos je prispel na kraj umora, samo po drgnil plašč žrtve in policiji priporočil, naj išče starejšega človeka z očali, brki in leseno nogo, češ da je to morilec. Razen tega, tako je Hurkos poudaril, je morilec odvrgel morilsko orožje na streho hiše. Na splošno presenečenje so na njej zares našli revolver, na osnovi prst nih odtisov, brkov, debelih leč in lesene noge pa so dognali, da je bil morilec tast umorjenega. Peter Hurkos ne zna pojasniti svoje' nenavadne last nosti. Leta 1958 je prispel v ZDA, kjer so ga proučevali znani psihiatri. Tudi njih so Peter Hurkos in njegove sposobnosti presenetile, da ne rečemo osupnile. Nedvo mno pa nekaj drži: Holandec je s svojimi rentgenskimi možgani zares nenavaden človek. NENAVADNE OPOROKE Številne in prav tako rudi različne so zadnje želje mož in žena, ki so jih le-ti izrazili z oporokami, da tako rešijo vprašanje svoje dediščine. Napisali so jih najrazličnejši ljudje v vseh mogočih okoliščinah in zato ni prav nič čudno, da se pravniki morajo često ukvarjati s kaj nenavadnimi oporokami. Najstarejše oporoke se resda lahko pohvalijo s pridevnikom stare, saj so bile napisane pred več kot dva tisoč leti. Poglavitni namen vseh teh oporok je brez izjeme preprečitev prelivanja krvi med dediči tistega, ki je naredil oporoko. Filozof Aristotel je leta 322 pred našim štetjem naredil oporoko, primerno svojemu zanimanju. Kot izvršitelje je imenoval svoje prijatelje, določil je varuha za svojo hčer, osvobodil ženske sužnje in dal točna navodila, kako naj ga pokopljejo. Znani ameriški državnik iz dobe revolucije Morris je bil zelo darežljiv in je zapustil polovico svojega imetja soprogi pod pogojem, da bo dobila vse imetje le v primeru, če se bo ponovno poročila. Patrick Henry, prav tako znan zakonodajalec, ni bil takega mnenja kot Morris, saj je v oporoki zapisal, da njegova vdova lahko podeduje imetje le v primeru, če ostane sama. Svoje stališče je pojasnil nekemu prijatelju z besedami: »Kaj slabo bi se počutil, če bi vedel, da sem vse svoje življenje delal za to, da preskrbim ženo nekoga drugega!« ' Poslednja volja Edgarja Bergena kaže, da je bil zelo navezan na lutko Charlie. Ameriški igralski zvezi je zapustil Bergen deset tisoč dolarjev pod pogojem, da upravni svet te organizacije skrbi za Charlie ja in ga vzdržuje. Vsaj petsto dolarjev te zapuščine je treba letno uporabiti za prirejanje zabav otrok v sirotišnicah, bolnišnicah in podobnih ustanovah. In lutka Charlie bo ena glavnih zvezd teh revij. Slavni francoski bakteriolog Louis Pasteur je zapustil oporoko, ki kaže, da je bil mož izredno mehkega srca in dobre narave. V njej pravi: »To je moja oporoka. Svoji ženi zapuščam vse, kar zakon dovoljuje, da ji lahko zapustim. Želim si samo to, da se moji otroci ne bi mogli tikoli izogniti dolžnosti in da bi za svojo mater skrbeli z vso nežnostjo, ki ji gre.« Skupina iskalcev zlata je leta 1934 našla na obali južne Afrike v pesku zakopano steklenico. V njej je bil -.hranjen kos pergamenta, ki ga je podpisal Filipe Šegran-des in v katerem pojasnjuje, da je brodolomec na otočku nekje blizu ekvatorja in zahodne obale Afrike. Pripoveduje, kako je uspelo njemu in petorici z njegove ladje Santa Cecille doseči otok, čeprav je nevihta razdejala / PANORAMA LAS VESAS PREGLASEN SISTEM • Mlada Avstralca, ki trdita, da poznata 0 skrivnost sistema, s katerim je moč 0 premagati »enoroke bandite«, se pravi • igralne stroje, ki so precej razširjeni 0 po zahodnih državah, sta poskusila svo- • jo srečo še v Las Vegasu, toda skoraj • takoj so ju zasebni agenti igralnice od- • peljali iz dvorane. Tako nista dobila 0 kdove kaj, toda kljub temu sta doka- • zala, da je v njuni trditvi nekaj re- • snice. George Clampett in Keith Jennings trdita, da sta v kratkem času na teh igralnih strojih že zaslužila v Avstraliji nekaj več kot 150 milijonov v našem denarju. S tem prisluženim denarjem sta si kupila tudi vozovnici do Las Vegasa ter pripravila hkrati kar zajeten kupček, s katerim naj bi »razbila banke« igralnic v Las Vegasu in Renoju. Veliki načrt se je za sedaj ustavil pri tem, da sta Avstralca zmagala le enkrat, in to na »fruit machine« (stroj, pri katerem so dobitki najmanjši), kjer sta potem, ko so se prikazale štiri oranže, dobila za vlogo 10 centov najvišjo nagrado 2 dolarja in 20 centov. Clampett in Jennings sta najprej zavila v igralnico hotela »Sahara« in se ustavila pred igralnima strojema, v katera je bilo treba vreči samo četrt dolarja ali pa deset centov. Clampett je takoj, začel z vso silo vleči »banditovo roko« in že po prvi igri, ki ni prinesla dobička, ga je ustavil igralniški agent, češ da bo s tako silovito igro pokvaril stroj. Jennings je vrgel v igralni stroj deset centov, prav tako silovito povlekel ročico in čez hip se je pred njega že usulo dvaindvajset novčičev. Pa so še njega takoj pospremili iz igralnice. Tudi iz igralnice »Thun-derbride« so ju nagnali takoj, ko sta na svoj precej hrupni način potegnila za ročici. In ker pač živimo v času telefona, potem ju niso pustili v nobeno igralnico več. Zaradi njiju so v igralnici »Thunder-bride« takoj organizirali tiskovno konferenco, na kateri je direktor povedal, da je moč s tako nasilnim vlečenjem ročice preprečiti pravilno vrtenje koleščkov in tako povečati možnost za dobiček. Za njim pa je tehnik Max Smith, ki skrbi za delovanje teh »strojev, ki požirajo denar«, povedal, da sta Avstralca hotela igrati samo na strojih avstralske izdelave, katerih je tudi v Las Vegasu precej, in, potem ko je pred novinarji razstavil en tak stroj, tudi pokazal, kako je možno z močnim sunkom na ročico in postopnim vračanjem v prvotno lego doseči, da se stroj ustavi pri tistih številkah ali simbolih, ki zagotavljajo dobitek. Stroje avstralske izdelave so takoj umaknili iz igre in sedaj jih že popravljajo, se pravi, skušajo preprečiti, da bi način pritiskanja na ročico vplival na vrtenje kolesc. Avstralca, ko jima je tako odpovedal sistem, pa sta izjavila, da pravzaprav niti nočeta zaslužiti, »saj imava denarja dovolj«, pač pa da hočeta samo dokazati pravilnost svojega sistema. Pa jima previdne igralnice še tega ne dovolijo. PERU NI VSAK ZDRAVNIK DR. SCHWEITZER • »Karkoli storite za Binderja, meni sto-0 rite.« Tega svetopisemskega izreka, se-0 veda malo spremenjenega, se je poslu- • žil Albert Schweitzer, ko je priporočal • nemškega zdravnika dr. Theodorja Bin 0 d e rja, ki je v bližini perujskega mesta 0 Pucallpa z mednarodnimi prostovoljni-0 mi prispevki ustanovil »Amazonsko bol-0 nišnico Alberta Schweitzerja«. To je bilo pred petimi leti. Zdaj ob 90. rojstnem dnevu svojega vzornika pa grozi Binderju, da bo moral prenehati z »napori, ki naj bodo vzor nemški mladini«. Perujska vlada je namreč na predlog ministrstva za zdravstvo v Limi uvedla proti njemu preiskavo. Do tedaj je Binder s številnimi predavanji in z raznimi reportažami o bolnišnici uspel dobiti velike vsote denarja raznih karitativnih ustanov po vsem svetu. Tako je samo film, ki ga je posnel Radio Bremen v bolnišnici, prinesel 190 tisoč mark prispevkov. Film o indijanski deklici je bil falsifikat. Deklica sploh ni bila Indijanka, njene domnevne starše pa so najeli za honorar. Peruanska preiskovalna komisija raziskuje celo vrsto očitkov, ki so jih iznesli Binderjevi sodelavci v bolnišnici. Med drugim tudi, da prostovoljne prispevke ni porabil v namene, za katere so bili dani; da je zlorabljal in zanemarjal bolnike; da je izkoriščal svoje pomočnice v nemoralne namene. »Binder goljufa ves svet,« je zapisal lokalni časopis v Pucallpi. »Vodi bolmšnioo kot dobičkanosno privatno ustanovo, uporablja podarjeni denar v osebne namene in ravna z nameščenci kot nacistični paznik ter tako škoduje ugledu Peruja.« Nameščenci so uničujočo sodbo o dr. Binderju samo potrdili. Newyorški zdravnik Enrique Spiegler je poročal predsednici ‘dobrodelnega sklada bolniš- nice v Limi, da ni hotel sodelovati pri operaciji nekega težko bolnega pacienta, zaradi česar je le-ta umrl. Enajstmesečni deklici je vbrizgal destilirano vodo, ker je zaradi bolečin kričala, češ da je le z bolečinami moč spraviti neumnega otroka k pameti. Zavreči so morali veliko količino pokvarjenih antibiotikov, čeprav so v reportažah objavljali, da zdravil primanjku-je.Obenem pa je dr. Binder pustil zdravila tudi po leto, dve ležati na carini, da so se pokvarila. Leta 1962 je Binder porabil okoli 27 tisoč mark za zasebna potovanja, veliko denarja pa je šlo tudi za nabavo nove zasebne knjižnice. Zaradi naštetih in drugih prestopkov so dr. Binderja izključili iz peruanske zdravniške zbornice. Številne karitativne ustanove pa so prenehale dajati prispevke, ki so že bili nakazani. Vsota le-teh je znašala več kot milijon mark. Sicer so Binderjevi prijatelji v Bonnu ustanovili novo društvo prijateljev »Amazonske bolnišnice Alberta Schweitzerja«, kar pa dr. Binderju ne bo dosti pomagalo. Peruansko ministrstvo za zdravstvo se je odločilo, da bo poverilo vodstvo bolnišnice dr. Hugu Lumberarasu iz Lime. RIM SKRIVNOSTNI »X« VODI TATVINE UMETNIN 0 »Nekje v Italiji je neki skrivnostni 0 neznanec, ki organizira kraje naše 0 umetnostne dediščine in pri tem zapo-0 sluje navadne tatove, ki le redko vedo, 0 kaj pravzaprav kradejo.« To je pred dnevi izjavil italijanski minister Rodolfo Siviero, ki vodi tudi državno komisijo za iskanje ukradenih in izgubljenih umetnin. »To mora biti neznanec,« je še pristavil minister, »ki se dobro spozna na umetnost in ki pozorno spremlja ves strokovni tisk. Saj tatvine redkih, večinoma cerkvenih umetnin, sledijo skoraj neposredno po tem, ko strokovni tisk objavi, da so spet kje odkrili kako pozabljeno umetnino.« Kot kaže, ta neznanec naroča pri tatovih razne slike in kipce, ki so jih nedavno odkrili v kaki zakotni cerkvi, kjer tatvina ni zapletena zadeva, ker ni npbenega zavarovanja in ker je tudi nihče ne pričakuje, potem pa bodisi sam odkupi ukradene predmete, da bi jih kasneje z velikim dobičkom prodal v tujino, ali pa kar takoj že poišče tudi tujega, ne ravno tenkočutnega kupca, ki mu da bogato provizijo za »uslugo«. Ta neznanec mora imeti precej vpliva v podzemlju, hkrati pa je tudi očitno zelo previden, tako da policija ni našla prav nobene, sledi in lahko res samo domneva. Toda očitno je tudi, da se ga, če jih dobijo, tatovi boje, ali pa da ga, seveda iz koristoljubja, tako spoštujejo, da ga sploh nočejo omeniti pred policijo in raje prevzamejo vso krivdo nase. Sicer pa je verjetno delo z njim precej varno, saj takoj poskrbi, da ukradena umetnina izgine. In minister je priznal, da se Italija lahko zahvali za to, da slovita oltarska miza iz cerkve Santa Maria di Cesi v Umbriji, ki jo cenijo na kakih petsto milijonov v našem denarju in ki sta jo dva tatova ukradla pred dnevi, ni zapustila države, prav dejstvu, da pri tej tatvini verjetno ni sodeloval ta skrivnostni neznanec. Tatova sta jo zasnovala na svojo roko in tako tudi toliko časa nista našla pravega kupca, da ju je policija ujela, ko sta imela umetnino še pri sebi. TOBAK CIGARETA JE »OPROŠČENA« HUJŠE OD MOLKA Seksualni val v švedskem filmu se nadaljuje. Za filmoma »Molk« Ing-marja Bergmana in »191« Vilgota Sjomansa so na Švedskem za letos napovedali dva nova filma erotične vsebine. O prvem »Ljubi John« režiserja Larsa Lindgrena pravijo, da v njem kljub temu, da večji del zgodbe odigra v postelji in nastopajo igralci goli, ne prevladuje erotika, pač pa ljubezen. Zgodba je preprosta: čolnarja Johna prevara žena in ga zapusti. V pristaniški kavarni spozna točajko Anito, neporočeno mater deklice. Posledica medsebojne izpovedi je skupen vikend v samotni ribiški koči. Ljubezenski prizori so čudovito zaigrani, film pa je nenavadno drzen, a vendar uspel. Časopis »Dagens Nyheter« poroča, da je bil film redka izjema med filmskimi stvaritvami zadnjega časa, ki so naredile posteljo za simbol nordijskih filmov in vsled tega prišle na slab glas. Ne manjka pa perverznosti v dveh urah trajajočem filmu »Ljubimca«, ki so ga pred novim letom začeli predvajati v Stockholmu. Film je narejen po romanu Agnes von Krusenstjema »Gospodične s Pahlena«. Večina oseb v romanu ima med seboj perverzne odnose, oče z otroki, brat s sestro. Eden najmočnejših prizorov v filmu prikazuje glavnega junaka, kako se v ljubezenski dilemi valja po tleh. Že med snemanjem tega filma je dejala režiserka Mai Zetterling: »Nemogoče je vnesti vse perverznosti romana v dve uri filma.« / / 0 Tobak je uradno oproščen. Pred vr 0 hovnim sodiščem ameriške države Flo-0 ride so zdravniki prišli do zaključka, 0 da 99,52 odstotka strastnih kadilcev ne 0 umre za rakom. Vse skupaj se je začelo v Miamiju. Mi-ster Green je vsak dan pokadil tri zavojčke cigaret »Lucky Strike«. Po tridesetih letih te navade je leta 1957 umrl za pljučnim rakom. Januarja letos je dr. Luther L. Terry iz ameriškega ministrstva za zdravstvo objavil svoje slavno poročilo, kjer je razkrinkal tobak, določneje cigarete. S številkami v rokah jih je obtožil, da pri kadilcih povzročajo raka v grlu in na pljučih. Med proizvajalci je zapihal paničen veter. Na Wall Streetu se je kurz tobačne industrije zrušil. In dediči gospoda Greena so vložili tožbo z zahtevo po 1,4 milijona dolarjev odškodnine z obrestmi od American Tobacco Company. Zadeva je prišla pred sodišče. Na prvi instanci je bil tovarnar oproščen, ker je mister Green umrl prej, kot je bilo objavljeno poročilo. Pritožbo je apelaoijsko sodišče poslalo vrhovnemu sodišču države Floride. V razpravi so si sledili taki in drugačni strokovnjaki, bolniki in zdravniki. Je cigareta v pametnih mejah nevarna? Porota je odgovorila: v pametnih mejah ne! Ta sodba v ničemer ne spremeni stališča Terryjeve komisije. Zadeva samo odgovornost proizvajalca. Dokaz? Predsednik porote je, potem ko je prebral poročila, prenehal kaditi — še pred koncem procesa. IN ZNANOST JE BILA NEMA njihovo ladjo. V svoji oporoki piše, da so vsi njegovi tovariši že pomrli in da se tudi on dobro zaveda, da bo kmalu umrl. Zato s peresom, ki ga namaka v lastni krvi, daje natančna navodila, kako naj si sorodniki raz-dele njegovo posestvo v Lisboni. To poslednjo voljo umrlega so iskalci predali portugalskim oblastem v Lisboni, toda storiti niso mogle ničesar, saj je bila oporoka stara 178 let. Tudi ženske pišejo oporoke. Tako je Bridget Fillison iz Bournemoutha leta 1938 zapustila oporoko, v kateri je podelila svoje posestvo sestri in možu. Bridget v tej oporoki piše, da bo njena sestra odnesla del moževega posestva (op. pisca: simbolično seveda) do najbližje gostilne, kjer bo njen bivši mož s popivanjem slavil njeno smrt. Včasih je treba oporoke napisati v naglici in v najbolj nenavadnih okoliščinah. Takšen je vsaj primer živinorejca iz ameriške države Wyoming, ki je izginil s svojim avtomobilom na nekem planinskem prelazu. Ko so čez enaindvajset dni našli njegovo vozilo na dnu kanjona, je bilo pod razbitinami tudi truplo pokojnika. Živel je pet dni z zavestjo, da bo moral umreti, in zato je z avtomobilskimi ključi napisal na vrata vozila na kratko svojo poslednjo voljo. Sodišče je pri zapuščinskem postopku upoštevalo izraženo željo. Za Georga VVashingtona bi lahko rekli, da je bil zelo sistematičen človek. Oporoka je bila dolga šestindvajset strani in je v njej predvidel vse možnosti. Kot izvršitelje je imenoval svojo ženo in šest drugih ljudi in nadalje pojasnil, da bodo lahko z nadaljnjimi sedmimi osebami, ki so bile prav tako na seznamu, gotovo izpolnili pogoje oporoke. Imel je prav. Pisatelj Robert Louis Stevenson je zapustil svoj rojstni dan neki prijateljici, ki se je pritoževala, da se je rodila za praznike in zato svojega rojstnega dneva ne more primerno slaviti. Znani lastnik cirkusa P. T. Barnum je dal svojo petinpetdeset strani dolgo oporoko natisniti in v njej je navedel natančna navodila, kako naj bo razdeljeno njegovo imetje, določila za vzdrževanje cirkusa in neobičajnih bitij, ki jih je zbral v svojem življenju in ki niso mogla zase skrbeti. Francoz Rabelais je napisal silno kratko oporoko in v njej dejal: »Nimam ničesar. Dolgujem veliko. Vse drugo zapuščam revežem.« Francis R. Lord iz Sydneya v Avstraliji je zapustil svoji vdovi en šiling, »da si lahko plača tramvajsko vo zovnico do obale morja in se tam utopi.« Menda najbolj nenavadna med vsemi oporokami je bila poslednja želja bogate ekscentrične ženske, ki je živela v pokrajini Cherokee v ;;evemi Karolini. Vse svoje imetje je zapustila bogu. Sodišče je izdalo temu prime ren nalog in zanj pooblastilo šerifa. Po določenem času je šerif predal sodišču naslednje sporočilo: »Navzlic vztrajnemu in marljivemu prizadevanju boga ni bilo mogoče najti v pokrajini Cherokee.« INDIJSKA ZNANOST RAZKRIVA SKRIVNOSTI Indija je že stoletja znana kot zibelka skrivnosti in čarovnij. Vse niso dobronamerne in še manj resnične. Vrnimo se v zgodovino. Leta 1756 se je indijsko plemstvo zadnjič organizirano uprlo kolonializmu angleške Vzhodnoindijske družbe. Bila je to herojska borba, toda obsojena na propad. Tisoči neoboroženih in neizurjenih domačih vojakov so v skupinah jurišali na angleške bajonete in topove. To je bila tista stara zgodba o kopjih proti puškam, kar se je ponovilo tudi v našem stoletju, ko je fašistična Italija napadla miroljubno Etiopijo. Bistvo angleške taktike je bilo v tem, da so skušali domorodce zvabiti v takšne boje, kjer so odločali o izidu angleški topovi. Indijske čete so se morale umakniti zaradi velikih izgub. Toda Indijci so se borili proti tem topovom s fanatično zagrizenostjo domoljubov. Zato tudi marsikak boj, njegov končni izid ni bil ugoden za Angleže. Domorodci so se zatekli k vojskovanju, ki bi ga mi danes imenovali gverilski, ali pa so tako množično oblegali Angleže, da so se morali hitro umakniti, če niso hoteli, da jih Indijci premagajo. Oddelek angleških čet se je v noči 20. junija 1756 ločil od glavnine vojske. K temu jih je prisilila divja bitka. Obrambne položaje so zavzeli okoli majhnega griča, toda nastopajoča tema je pomenila, da svojih mušket ne bodo mogli učinkovito uporabljati. Sloni so trobili in jurišali in nazadnje se je oddelek predal sirajskemu nabobu. Angleži so odložili orožje in odkorakali v zapor. Dejansko so tako prišli v zgodovino, in sicer so postali del legende, ki se je skoraj dvesto let upirala resnici. Večina zgodovinarjev samo prepisuje zgodovinske podatke od svojih poklicnih kolegov in tako precej dolgo živi marsikakšen dogodek, ki sploh ni resničen. Navadne zgodbe iz navadnih zgodovinskih priročnikov trdijo, da so sto šestinštirideset Angležev nagnetli v sobo, ki je merila komaj 4x5 metrov in da je sto triindvajset vojakov umrlo ponoči zaradi zadušitve. Nekateri zgodovinarji gredo še dlje in skušajo postreči s »pošastnimi« nadrobnostmi, češ kako so bile žrtve med seboj tesno zvezane, da tudi mrtvi niso mogli pasti na tla, da so mrtvi in živi stali zjutraj tako pokonci kot zvečer. Vse to je izmišljotina, ki se je ohranila zato, ker so bili zgodovinarji plagiatorji ali pa so pri tem imeli določene namene. Podrobne preiskave angleških in indijskih oblasti so ugotovile zlaganost teh navedb. Novice o tem »zločinu« so razširili predvsem zato, da bi vzbudili ogorčenje pri Angležih, posebno pa pri angleških četah. Nadaljnje preiskave so dokazale, da je večina jetnikov, ki je baje čez noč umrla, umrla od starosti, in to v Angliji! Vso lažnivo zgodbo je skuhal neki manjši uslužbenec angleške ambasade nekaj let po tem dogodku. Novinarji so poskrbeli, da je to prišlo v javnost, a zgodovinarji so samo prepisali. Leta 1900 je komisija vplivnih znanstvenikov iz sedmih držav predložila angleškemu guvernerju v Indiji neovrgljiv dokaz, da je ta tako razvpiti zločin v Kalkuti navadna laž, ki si jo je izmislil neodgovorni uslužbenec kot propagandno potezo. Vse tiste žrtve, ki so se baje »zadušile«, so se vrnile v Anglijo, kot je mogoče razbrati iz angleških vojaških zapiskov. Z značilno angleško natančnostjo je guverner proučil ves dokazni material in nato odločil, da bodo na mestu, kjer se zločin ni nikoli zgodil, postavili veliko kopo cementa, v katero so vrezali vse lažnive nadrobnosti. Ta spomenik, spomenik laži, je prav tako težko uničiti kot dokazati zgodovinarjem, da so se zmotili... Pravkar omenjena zgodba se lahko meri edino s tisto, ki pripoveduje o deklici volku iz Midnapora in ki jo je objavil dr. Gesell leta 1930 v nekem ameriškem časopisu. V svojem članku pravi, da je volkulja blizu Midnapora v Indiji posvojila otročka, ki so ga pustili na prostem, da bi umrl. žival je odnesla otroka v svoj brlog. Dr. Gesell je bil dober raziskovalec in ni dovolil, da bi se katerakoli podrobnost izmaknila njegovemu očesu. V članku zatrjuje, da v volčjem brlogu ni bilo nobenega pohištva, knjig, preprog, posode, da se otrok ni znal vesti za mizo. Ko je tako postregel s podatki, ki po njegovem zadosti prepričljivo dokazujejo, da brlog ni bil civiliziran, še manj pa kulturen, nadaljuje zgodbo in pojasnjuje, kako se je zapuščeni otrok naučil jesti, da je hrano nosil neposredno v usta in jo prežvekoval. Otrok se je premikal, po njegovem članku sodeč, po vseh štirih in ga je posvojil J. L. Singh, misijonar iz Midnapora, pri katerem je deklica živela do 1929 in se vsak dan ob desetih zvečer oglašala s tuljenjem. Kamala, tako je bilo ime deklici — volku iz Midnapora, je umrla samo telesno, kajti zgodbo o njej so povzele in ponatisnile številne revije in, kar najbolj preseneča, nekatere zelo resne. Vse, kar preseneča, je dejstvo, da vsi verjamejo besedam dr. Gesella, ne da bi jih kakorkoli preverjali. Nerodno za vso zgodbo je, da dejstva govorijo drugače. V tem delu Indije ni volkov. Otroka niso našli med volkovi, marveč na mravljišču. Dejstvo, da je deklica skrčeno spala, dokazuje samo to, da je imela prožno hrbtenice in nič več. Dr. Gesell sam izpodbija svojo zgodbo, ko poudarja, da se je to zgodilo v severnozahodni Indiji kjer je obilo tigrov. Dejansko je Midnapore na nasprotni strani Indije le slabih sto kilometrov od Kalkute. Kamala, deklica-volk. je bila nedvomno zapuščen, zanemarjen otrok in tudi duševno zaostala. Bila pa jc vseeno toliko pametna, da ni pisala v časopise raznih člankov, ne da bi se prej prepričala, kje na zemljepisni karti leži to in to mesto. MED DVEMA TEČAJEMA UMRETI MED SPANJEM Sovjetski kitolovci so preizkusili harpune s curarom. In izkazalo se je, da je južnoameriški strup veliko učinkovitejši kot eksploziv. Strup kita skoraj takoj uspava in potem splava na površino, dokler ga ne privežejo k ladji in razkosajo. S takimi harpunami naj bi opremili večino sovjetskih kitolovcev že prihodnjo lovsko sezono. DOKTOR PO TELEFONU 0 V ZDA sedaj preizkušajo napravo za zdravniške preglede na daljavo. Z njo naj bi pregledovali oči, delovanje srca in merili skladnost delovanja mišic. Pacient mora gledati skozi posebne naočnike, v katerih so fotoelektrične celice. Podatke po telefonu pošljejo v elektronske možgane, ki že hip nato posredujejo zdravniku ugotovitve v ob liki grafikonov in diagramov. NUJNO DRUŠTVO ZA ZAŠČITO LJUBITELJEV 2IVALI? 0 Triinšestdesetletna Ellen Ware in sedemdesetletna Gwenda Morgan, obe Angležinji iz Cockenvooda sta skoraj umrli od lakote, ker sta vso hrano, ki sta jo lahko kupili, razdelili svojim ljubljenčkom: 40 cocker spanielom, 4 terrierjem, enemu bernardincu, 7 kozam, enemu konju, 4 gosem in eni mački KO PREVEČ UBOGAŠ PREDPISE --------------------------------- 0 Ko sta dva voznika iz Saint Paula v Minnesoti trčila s svojima avtomobiloma, sta se odločila, da bosta ukrenila tako kot vele vajo predpisi. Pustila sta avtomobila na mestu trčenja in odšla klicat policijo. Smola je le, da sta trčila točno sredi železniškega prelaza in da je medtem, ko sta klicala policijo, privozil vlak. Avtomobilov seveda ni več, sedaj se bodo šli samo še to, ali morata plačati tudi kazen za železniško nesrečo. NADLEŽEN POVRATNIK V ŽIVLJENJE----------------------------- 0 Concepcion Occonto, Indijanka iz okolice Cuzca (Peru) se je naveličala gledati, kako njen mož nekaj dni vedno znova oživi, potem ko ga že proglasijo za mrtvega. Potem ko se je zbranr družina strinjala, ga je sama ubila s sekiro. Mož, ki je bil očitno padavičar, je »umrl« kar štirikrat v dobrem tednu. Šti rikrat so vse pripravili za pogreb in mož je štirikrat oživel tako da so morali vse odpovedati. Končno je družina menila da gre za kako prekletstvo in da mu je treba pomagati. DOBRI STARI TOP; KAJ BI BREZ NJEGA? ----------------------- 0 S starim ladijskim topom je kanadskim strokovnjakom uspelo izstreliti atmosferske sonde kar 150 kilometrov visoko. In sedaj menijo, da bi jim že z majhnimi izpopolnitvami tega sistema uspelo izstreliti celo 50 kilogramov težak umetni satelit. Ni znano ali mislijo, podobno kot Jules Verne in Melies, uporabiti ta sistem tudi za odhod na Luno. TEKSAŠKA SAMOOBRAMBA -------------------------------------- 0 Združenje teksaških davkoplačevalcev, zasebna organizacija tristotih članov iz Dallasa nudi tisoč dolarjev nagrade vsakemu, ki ji bo povedal za kakega javnega uslužbenca, kateri poneverja denar, ki ga dobi od davkoplačevalcev. KLJUB BLISKU — OTROK ZDRAV -------------------------------- 0 Kot poroča »British Medical Journal« je mati, ki jo je v tretjem mesecu nosečnosti zadel blisk, rodila povsem zdravega otroka. Dekletce ima sedaj leto dni. ■Ji':' OPONAŠAJTE HENRIKA Viri. --------------------------------- 0 »Naša navada, da jemo v tišini, je vzrok za večino želodčnih težav,« pravi londonski specialist Rayworth. Bolnikom svetuje: »Da bi bili pri dobrih močeh glasno žvečite, cmokajte z jezikom, rigajte in kolcajte po mili volji.« Henrik VIII, ki je imel ogromer apetit je imel želodec odporen proti vsakovrstnim preizkušnjam, ker je po vsakem kosilu rigal. PA SE JE RODIL ŠE EN MUZEJ ------------------------------- 0 Skoraj neštetim javnim in zasebnim pariškim muzejem se bo sedaj pridružil še eden. Na pobudo najbolj znanih francoskih optikov in še nekaj mecenov so ustanovili Muzej naočnikov, v katerem bodo skušali zbrati najbolj zanimiva in tudi naj bolj dragocena očala iz najrazličnejših dob. Na fotografiji je manekenka Elisabeth Wiener, ki velja za »najbolj privlačno kratkovidno Parižanko«, z nekaj eksponati novega muzeja. OBARVANE PIJAČE -------------------------------------------- 0 Novost v kalifornijskih nočnih zabaviščih, ki se bo gotovo hitro razširila še kam drugam, so pijače obarvane v skladu z obleko gosta. Ženska v modri obleki bo pila moder viski, v zeleni pa zelenega itd. Baje je to zelo očarljivo. Harmonijo barv dose žejo tako, da pijačam dodajo rastlinska barvila, ki so zajamčeno neškodljiva. PIJANCI — FILMSKE ZVEZDE----------------------------------- 0 Angleški pravosodni minister je odločil, da bodo od zdaj na prej zasliševanja avtomobilistov, ki so povzročili nesrečo ir kažejo znake pijanosti, posneli na filmski trak. Te kratkome tražnike bodo vrteli pred sodniki v sodni dvorani in jih srna trali za dokazno gradivo. LOV NA PESNIKE IN PISATELJE ------------------------------- 0 Ameriške univerze niso nikakor imune za razne modne no vosti, najnovejša pa je ta, da mora imeti vsaka količkaj uglednf univerza v svojem predavateljskem zboru kakega znanega in tud' nagrajenega pesnika ali pisatelja. Tako so nenadoma nastopili zlati časi za ameriške književnike. Najbolj znane nenehno obisku jejo predstavniki univerz in jim ponujajo kar ugladne vsote, če podpišejo petletno pogodbo. Praskanje In ropot, grozljivo prhutanje in spet ropot. Groza mu Je skoraj zadrgnila grlo in v divjem strahu se je obrnil. Rumeni ptič je vznemirjen prhutal v kletki, ki se je počasi vrtela okrog osi, vtem ko se je mačka pripravljala na ponoven skok. Clay je vrgel knjigo za njo in kot blisk je skočila k vratom pa ven. S trdimi koraki, kot lutka, je šel za njo in zaprl vrata za seboj. Vnovič je pritisnil na kljuko, da se je prepričal, ali so res zaprta, in odkorakal po kamnitni potki na vrt. Peterkins je pravkar iztresel vrečo, ko je prišel Clay, in vprašal: »Jo je bilo težko zbuditi?« »Skoraj.« »Slišal sem, ko ste jo poklicali.« Zložil je vrečo. »Laura ima zdrav spanec.« »To pač.« Mačka si je oblizovala šape. Tulipani so se zibali v toplem vetru. Peterkins Je vzdihnil in potisnil vrečo pod pazduho. »Mislim, da bo Laura še malo spala?« »Da, ni je treba motiti, vsaj ne zdaj.« »O ne, še na misel mi ne pride.« Obraz se mu je razpotegnil v plašen nasmeh. »Ne smem.« »Potem pa na svidenje.« »Na svidenje, gospod Clay.« Negibno sta starček in mačka gledala za njim, ko je odhajal. Droben dežek se Je usipal na trato. ŠTIRINAJSTO POGLAVJE Clay se je naslonil na rjavo pisalno mizo in vprašal: »Kje je Standish?« »Prav gotovo pri hudiču,« je rekla gospodična Bentley. Sedela je zravnana, z visoko dvignjenimi jedrimi 50 prsmi, in zaničljivo upirala pogled svojih predrznih zelenih oči v pisalni stroj. Od strani je bila videti izredno čedna in izredno nerazpoložena. »Canning je rekel, da hoče Standish z menoj govoriti.« »Drži.« S skrbno manikiranim prstom je pokazala na vrata Standisheve pisarne. »Vstopite že. Brž ko bom tole končala, lahko malo poflirtava.« Clay se je nakremžil: »AmfSak jaz vam ne morem nuditi niti pobarvanega zajca.« »Ah, vi moški,« je rekla gospodična Bentley. Stopil je v Standishevo pisarno. Na mizici pred usnjeno zofo sta ležala dva izvoda večerne izdaje Globa. Vzel je enega in prebral glavni naslov: VROČINSKI VAL TERJAL ENAJST SMRTNIH 2RTEV. Pod politično karikaturo je bila na polovici stolpca omenjena Mary Trevor. Očitno je nekdo ukazal — najbrž gospa Palmer sama —, da stvari ni treba napihovati. Naslov se je glasil: Nravstveni zločinec umoril mlado ženo. Šele v tretjem odstavku je bilo omenjeno, da je bila dekle uslužbenka Globa. Bil je trezen, skop opis zločina, z navedbo že znanih dejstev, brez kakršnegakoli namiga na možnost, da bi lahko bilo tudi kaj drugega kot nravstveni zločin. Po branju članka je bil Clay najprej razočaran, dokler se ni spomnil Laure Peterkins. če njena smrt ne bo sprožila poplave razburljivih sestavkov, kaj se bo moralo še zgoditi? Spustil je časopis na mizo in se vprašal, kako bosta prinesla novico o obeh zlo činih Tribune in Sun. Kar tako ne bo šlo. zakaj nezapisan zakon veleva, da je treba škandal v lastni stroki potlačiti in omiliti, po drugi strani pa je bila tu enkratna priložnost, potisniti nož konkurentu v na stavljeni hrbet. Clay je imel občutek, da se bosta oba tekmeca odločila za nož. šel je k Standishevemu zasebnemu telefonu in g J zavrtel Bundyjevo številko. Gospod Bundy ni bil doma, toda gospodična Dewhurst je vedela nekaj novic. »Kar zadeva zapestnico in broško,« je rekla odsekano, »je naš strokovnjak lahko izvedel, da izhajata od draguljarja Magin & Cie., Fort Worth, Teksas. Avgusta devetnajststo šestintridesetega ju je tam osebno kupil neki Simon Bolivar Palmer. Cena petintrideset tisoč dolarjev.« »Kaj!« je zavpil Clay. »Ponavljam: petintrideset tisoč dolarjev.« »Ne, ne to. Ime! Palmer! Se niste zmotili?« »Simon Bolivar, založnik.« Clay se je pozabil zahvaliti. Pozabil je celo odložiti slušalko, potem ko je bila zveza že zdavnaj prekinjena. To je pa nekaj! Sicer med tem dejstvom in dosedanjimi dognanji ni našel nikake povezave, toda potrjevalo je njegovo domnevo, da ima vse skupaj korenine v Fort Worthu. Kot potokaz je bilo usmerjeno proti Fort Worthu in Globu, čeprav je bil stari Palmer zdaj že deveto leto v grobu. Rad bi se o tem pomenil z Bundyjem. Razen tega bi mu rad sporočil o Lauri Peterkins. Nekomu mora povedati o njeni smrti, Bundyju ali Tomu Nicholsu. In o tisti prismojeni baladi tudi. Po hišnem telefonu je poklical arhiv in prosil Atkinsona, naj mu prinese vse izrezke o Lar-ryju Trevorju. Nato je poklical Nicholsa. Oglasila se je skrajno jezna Camille. »Ta nadelani pridanič!« je vzkliknila. »Pred dvajsetimi minutami je prvič poklical.« »Kaj je rekel?« »Mrmral je nekaj o utemeljenem upanju in zaprtih potih in odložil. Niti tega ni povedal, kje je.« »Se bo že pojavil,« jo je tolažil Clay. »Ubila ga bom!« je zapihala in zaprla telefon. Clay je bil rahlo užaljen, ker se ni pozanimala, kako mu gre in kaj je počel. Človek, ki se bori za svoje življenje, bi po njegovem mnenju zaslužil več pozornosti kot trenutno odsotni soprog. Naslonil se je vznak na Standishevem stolu in premišljal. Če odkrijejo truplo Laure Peterkins in Peterkins pove policiji o njegovem obisku, je dokončno opravil. Nič drugače #ie bo v primera, če narednik Storm izve, kdo je kupil steklenico konjaka. In opravil je tudi, če zvedo, čigav je klobuk in če Gwen ali Clarence Gil-more povesta svoje. In garderoberka, potem ko se bo pomirila. Vse to ga je skrbelo, ko se je gospodična Bentley prizibala v sobo. Odprla je vrata z mahagonijem opaženega hladilnika v bifeju in vzela iz njega skodelo lednih kock. , »Bi požirek strupa?« Ne da bi čakala na njegov odgovor, je napolnila dva kozarca z viskijem in sodo, pomešala s svinčnikom in rekla: »Za en sam mehiški pego bi se zapila.« Prinesla je Clayu kozarec. »In za drug peso bi tole bajto vrgla v zrak. čeprav se mi ne bi bilo treba truditi.« V njenih zelenih očeh se je zabliskalo hudobno veselje. »To bo storila kar gospa Palmer.« »Kaj pa počne?« »Divja kot tajfun.« Poskusila je pijačo in dolila še viskija. »Gospodu S. in Canningu trda prede. In Charley Adair je začasno odpuščen, dokler policija ne bo potrdila njegove nedolžnosti.« Na dušek je izpraznila kozarec. »Dala je deset tisoč dolarjev za nagrado, če primejo morilca. Pri županu je divjala tri-četrt ure, dala je poklicati policijskega načelnika Gil lisa iz njegove letne hiše v Traverse Cityju, vsi uslužbenci morajo delati štiriindvajset ur, poslala je po FBI, poklicala milico in ukazala truplo prepeljati iz mrtvašnice v privatni pogrebni zavod —« Zamišljeno je opazovala svoj kozarec in ga vno- e o vič natočila. »Kaj je z Adairjem?« je vprašal Clay. »Ste vedeli, da je bil s Trevorjevo minulo noč skupaj? No, zdi se, da jo je ob dveh ponoči pustil v lokalu in odšel v svojo pisarno, da bi napisal članek. Sreča za Charleya, da ga je eden od nočnih čuvajev videl, ko je prišel noter na kavo. Alibi, ki trenutno zadošča.« »Lahko bi bil vseeno,« je rekel Clay. »Ah, kaj. Pustiva to. Rajši se koncentrirajva na gospoda S. Tega bi rada videla, ko bi se cvrl.« Pila je in se naslonila na hladilnik bara. Po njenem izrazu sodeč bi bila zmožna Standisha sama scvreti. Brazgotinica na ustnici je dajala njenemu obrazu rahlo okrutno potezo. Clay bi rad zvedel, kako je prišla do brazgotine. »Fleur,« je rekla zagrenjeno. »Tri eks-žene. Ena rdečelasa v majhnem apartmaju v bližini Jackson-Par-ka. Ena temnolasa v Kenwood Avenue. Foljakinje iz Mayfielda. Kitajke iz Thirteenth Streeta. Mary Trevor. Jaz.« Natočila si je viskija in ga pila brez sode. »Kaj menite, če bi midva rekla, k hudiču z vsemi drugimi?« »Jaz danes zvečer ne morem.« »O pač. Vi bi lahko celo, če bi bili še poročeni.« Viski je zaklokotal iz steklenice. »Ah ja, klicala vas je.« »Vem.« ' V tem trenutku je Atkinson, ki je ponoči delal v arhivu, vstopil v sobo. »Ne dajta se motiti,« je rekel, položil kuverto na mizo in pogledal Claya. Pomežiknil mu je in spet odšel. Gospodična Bentley si je natočila viskija. Clay je rekel: »Hej, ne tako divje!« in odprl kuverto. Gospodična Bentley je stopila k pisalni mizi. »Počutim se bedno kot pes,« je zastokala. »Standish, ta svinja.« Sedla je na rob mize in se našobila. Clay je našel v kuverti dva časopisna izrezka, oba sta bila poročili iz Oklahoma Cityja. Prvi je imel naslov: LARRY TREVOR PO KRVAVEM OGNJU UJET ČRNA NUNA LAHKO ZBEŽALA in drugi: OKLAHOMSKI GANGSTER UMORIL OSEM LJUDI. OBSOJEN NA 150 LET Medtem ko je Clay razgrnil prvi izrezek, je rek!: gospodična Bentley: »Vi ste najbrž sila nedostopni?- »Delo imam.« »Kar naprej ne morete delati.« Preletel je izrezek. Poročilo se je natanko uje malo z balado. Šerif je Larryja Trevorja pozval, nr se preda. To je bilo na neki farmi zunaj manjše: kraja z imenom Idabel. Med streljanjem, ki je sl dilo, so našli smrt šerif in trije njegovi možje, še! potem sta preostala policaja desperada ranila in gr prijela. . »Če vas zanima,« je rekla gospodična Bentley. »r vami ne bi šla ven, pa če bi bili tudi poslednji moš’-na svetu.« V dveh točkah pa se je poročilo razlikovalo c balade. V časopisnem izrezku črna nuna ni bila ortr njena in prav tako ni bilo zapisano, da Trevor ne t imel več streliva. »Ste slišali, kaj sem rekla?« je vprašala gospo dična Bentley. »Ne.« »Vi ste mi lep patron. Nedostopen. Najprej zija za mano, potem pa ...« Umolknila je, ko je Standish pridivjal v sobo. Ko se je njegov pogled ustavil na prikupni dvojici, se je sunkovito ustavil. »Bože mili!« je rekel in obupano pogledal Claya. »Vi!« Skočil je k pisalni mizi in zgra- bil Clayevo roko. »Hitro. Ven, dokler je še čas.« Po- ct tegnii je Claya kvišku in ga potiskal proti vratom. »Policija je za vami. Povedal vam bom kasneje.« Zrinil je Claya skozi vrata. »Pokličite me, brž ko...« Njegov glas je zamrl v kašljanju in spustil je Cla-yevo roko. Na pragu v predsobi se je pojavila zajetna postava narednika Storma. Pod roko je držal dvolitrsko konjakovo steklenico. »Narednik,« Standish se je že spet zhral, »pravkar sem ga hotel pripeljati k vam.« »Se mi zdi,« je rekel narednik Storm. »Nazaj v pisarno. Oba.« Preden se je Clay obrnil, je za Stormovim hrbtom zagledal množico ljudi, ki je napolnila ves hodnik. Videl je prestrašeni obraz Alme Plummer, Talbota, Fedderhofa in Mahoneya, razen njih kriminalistične uradnike, nekaj znanih žensk, dva uniformirana policaja in orjaškega čmca. Storm Je počasi korakal po sobi in usmeril pogled svojih mrzlih oči v gospodično Bentley. »Ven.« »Da, sir,« je rekla. »Takoj, sir.« S praznim kozarcem v roki se je zrinila mimo mladega kriminalističnega uradnika, ki je razkoračen stal na pragu. Storm se je ozrl k njemu in rekel: »Ostanite zunaj pri drugih, Marshak.« »V redu, narednik.« Storm je postavil steklenico na pisalno mizo in se obrnil h Clayu. Imel je mrzle, negibne oči ostrostrelca. Brada mu je štrlela naprej. Potegnil je lisice iz žepa. »Okay, okay.« Stopil je naprej in pri tem odprl lisice, ko se je vmešal Standish. »Samo preko mojega trupla!« je zavpil. »Kaj pa mislite, kdo ste?« Ustopil se je pred Storma kot petelin pred buldoga. »Kdo vam daje pravico za to?« »Imam jo,« je rekel Storm. »In povod?« »Dovolj dokazov imam.« »Na primer?« Stormova brada je še bolj izstopila. »Te bom o pravem času predložil.« »Takoj zdaj jih boste!« Standishev o'o raž je temno zaripnil. »Zdaj ste v pisarni Globa. Gospod Clay je uslužbenec Globa On je Globe. Noben policajec v umazanih gatah ne bo tako delal z Globom.« »Jaz lahko,« je zarenčal Storm, »če je to moja dolžnost.« »Vaša dolžnost, trdobučni prijateljček, je to, da nam pojasnite svoje početje,- če lahko, potem je vse v redu.« Jezno je bliskal po Stormu. »Naj mogoče pokličem vašega šefa?« Prvič je Storm postal nesiguren. »Ni potrebno.« »Potem pa sem z dokazi.« »Okay. Dobite jih.« Zaklical je čez ramo. »Marshak!« »čakajte!« Dva koraka in Standish je stal pri vra tih. »Gospodična Bentley! Spravite mi Geisla sem! Takoj!« Grdo je pogledal Storma. »Red mora biti.« J PETNAJSTO POGLAVJE I. P. Geisla ,sta spremljali dve osebi. Prvi je bil poročnik Diffendorf, na pogled popolnoma nezainteresiran. Na glavi je imel Clayev klobuk. Druge oseba je bila ženska v črnem kostimu iz gabardena, ki je bil tako elegantno ukrojen, da je njeno lepo obliko vano postavo odeval kot druga koža. Ne bi mogli reči, da je bila izredno lepa; močno izstopajoče ličnice, široko čelo in malce prepolna usta so dajali njenemu obrazu nekaj slovanskega, toda gladka, porjavela polt, lasje čreslovinaste barve in rjave, marogaste oči, ki so bile videti kot dva opala, so jo naredile za naj- e« bolj vitalno žensko, kar jih je Clay kdaj videl. Bila je vdova Simona Palmerja, gospa Cornelia Palmer. Celo narednik Storm se je zmedel. »Ni bil moj namen, gospa Palmer, da bi vas nadlegoval,« je začel. Toda I. P. Geisel mu je skočil v besedo. »Slišali smo, narednik, da nekega člana Globove družine dolžite hudih reči.« »Umora,« je rekel narednik Storm. »To je dovolj hudo, mar ne?« »Seveda. Toda prav tako hudo je, če primete nedolžnega.« »V tem primeru je vse jasno.« Storm se je ozrl k Diffendorfu. »Boste vi nadaljevali, poročnik?« »Mislim, da ste prišli kar daleč naprej.« Diffendorf se je spustil na usnjeni kavč in si položil klobuk na koleno. »In to vse na lastno pest.« Njegov glas je bil za spoznanje premehak in Storm je nagubal čelo. Hotel je nekaj reči, vendar je skomignil. »No, prav, končno je to moja stvar.« »Bi se hoteli omejiti na dejstva?« je rekel I. P. Geisel. Gospa Palmer se je naslonila na kavč. »Pustite narednika, naj začne, I. P.,« je rekla hripavo. Njene opalne oči so bile brezizrazne, ko jo je Clay pogledal. »Saj nismo na sodniji.« »Natanko vem, kaj počnem, madame,« je zagotovil narednik Storm. »V tem primeru,« Diffendorf je polglasno zakaš-ljal, »bi mogoče zastavili nekaj vprašanj, preden začnete, narednik. To je tudi sicer v navadi.« »Kakšna vprašanja?« »Claya lahko na primer vprašate, kje je bil včeraj.« Storm se je zasmejal. »Mi ni treba. Vem.« »Dobro, škoditi ne more.« Poročnik je vzel klo buk v roko in ga počasi sukal. »Drugo vprašanje: Je Clay ubil Trevorjevo?« Vsi so pogledali Claya. »Jaz? Ne,« je rekel hitro »Ne?« Storm ga je prebodel s pogledom. »To si > bo še izkazalo. Marshak!« Mladi kriminalistični uradnik je stopil v pisarno »Prosim?« »Poročajte nam o telefonskem pozivu, ki ste g; dobili približno pred/dobro uro.« »Človek, ki me je poklical, ni povedal imena,« j( rekel Marshak, »toda spoznal sem glas. Bil je liftboy.<- »Kaj pa je rekel?« »Morilec da je v službi pri Globu. Da ga je vide in pri Globu celo z njim govoril.« Storm je odobravajoče prikimal. I. P. Geisel j< -nagubal čelo in vprašal: »Je imenoval Clayevo ime?< »Ni vedel imena,« je rekel Marshak. »Pa je Claya vsaj opisal?« »Ne, bil je popolnoma zmeden.« larshak je pogl dal Storma. »Odložil je, preden sem ga lahk vprašal.« »Klical je z omnibusne postaje,« je pojasnil Storm »Marshak je slišal hupanje in hrup motorjev.« »Naj to pomeni,« je vprašal I. P. Geisel, »da nan te anonimne priče ne morete pripeljati sem?« »Kako le, če že zdavnaj sedi v omnibusu?« Odvetnik je razburjen stegnil dolge roke proi stropu. »I. P.,« ga je posvarila gospa Palmer. »Dobili ga bomo, to je skoraj gotovo,« je rek Storm. »Njegov opis je že na vseh policijskih post; jah.« »Je to edina utemeljitev za vašo obtožbo?« je vpra šal Standish od svoje pisalne mize. »še več Jih imamo, celo kopico.« Storm je pogra >il konjakovo steklenico. »Tole, na primer.« Pomolil ec jo je Clayu pod nos. »Se spomnite?« »Jasno,« Je previdno rekel Clay. »Videl sem Jo 'oraj, v stanovanju umor j en ke.« »Vi ste jo prinesli gor, ste hoteli reči, ali ne?« »Kako pa pridete do tega?« je vprašal I. P. Geisel. Standish je od živčnosti mežikal. »Kaj pa to, am?« Clay je strmel v steklenico Prstni odtisi! Spregle-:al je stvar, na katero najprej pomisli vsak zločinec, akor tudi vsak bralec kriminalnih romanov. Prstni ■dttsi! Otrok bi se spomnil nanje in jih zbrisal. »No, Sam?« je vnovič vprašal Standish. Preden je lahko odgovoril, Je vprašal Diffendorf: Ste se dotaknili steklenice, ko ste bili v stanovanju?« »Ja,« je rekel Clay, hvaležen za pomoč. »Z nogo em jo prevrnil. Potem sem jo pobral. Kitty Kelly je dela.« Diffendorf je prikimal. »Mi je povedala.« »Na čigavi strani pa ste pravzaprav, poročnik?« s jezno vprašal Storm. »Bral sem isto poročilo kot vi,« se je Diffendorf ibrnil h gospe Palmer. »Na' nesrečo so spustili snemalce in reporterje v stanovanje, preden sem prišel n preden so strokovnjaki -a prstne odtise lahko za čeli z delom.« »Z menoj je bilo prav tako,« je povedal Storm. »Vem.« Poročnik se Je pomenkoval spet z gospo 'almor. »Ker jim nihče ni povedal, da prstni odMsi ';e niso na varnem, so se reporterji dotikali raznih iredmetov. Novinarjev torej ne zadene krivda in tudi niso napravili škode. Bili smo pač prisiljeni vrsto prst nih odtisov vnaprej izločiti.« »Potem torej imate morilčeve odtise?« Je vprašala gospa Palmer. »Seveda jih imamo!« Je rekel narednik Storm. Obrnil se je spet h Clayu. »Vi se imate kajpada za posebno zvitega, da ste pustili odtise prej in potem?« »Ne odgovorite na to vprašanje,« je rekel I. P. Geisel. »Okay, okay, mu tudi ni treba.« Storm Je zmagoslavno pogledal odvetnika. »Ker lahko dokažem, da je steklenico kupil.« Pomignil je Marshaku. »Pripeljite Jordana.« Jordan je bil orjaški črnec. Oblečen je bil v črno obleko in suknjič mu je navpično padal z ramen, ko da bi visel na obešalniku. Ko je med živčnim zavijanjem oči potrdil, da je portir v Little Ciubu, je Clay začutil, kako se mu grlo zateguje. »Vidite tukaj koga, ki ga poznate, Jordan?« Je vprašal Storm. »Ne, sir.« »To ne pomeni, da bi bila s prizadeto osebo znanca,« je jezno zamrmral Storm. »Mislim moškega, s katerim sta se včeraj prepirala.« »Ga ne vidim.« »Prekleto,« je mrmral Storm. »Poglejte vendar malo naokrog!« »Ja, sir.« »No, pa?« Jordanov pogled je bežno obstal na Clayu. »Mogoče je bil tale.« Pogledal je spet stran. »Mogoče pa tudi ne.« »Rekli ste vendar, da bi ga prepoznali.« »Ne, sir. Rekel sem samo, da bi lahko.« »Ampak moški, ki ga niste hoteli spustiti v klub, je vendar rekel, da je reporter, ali ne?« »Ja, sir. Rekel je, da Je reporter.« »No, torej, tale tukaj je reporter.« »Ampak, ampak,« ga je opomnil I. P. Geisel. »Dovolite, da ugovarjam.« Sočutno se je obrnil k Jor- danu. »Mislim, da bi nam rajši vse lepo po svoje e* povedali.« 30 Jordan se je nemirno prestopal in zdelo se Je, ko da bi najrajši zdaj zdaj zbežal. »Tu ni veliko povedati.« »Odločitev o tem prepustite nam, gospod Jordan.« »No, ja, gentleman je prišel z lady. Mislim, da se piše gospa Bruce. Vpil je: ,Žganje, žganje, kamor pogledaš, kupiti pa ne moreš niti kapljice.’ In jaz sem ga prosil, naj govori malo tiše, ker ga drugače ne smem spustiti noter. Na to Je rekel, da je reporter in mu ni treba biti tiho.« »In potem?« »Potem je šel noter.« »In Je kupil konjak,« je rekel narednik Storm. »Trenutek, prosim.« I. P. Geisel je zamišljeno pogledal čmca. »Ste videli, ko Je kupil konjak?« »Ne. Ampak ko Je prišel ven, je imel pod roko steklenico, medtem ko ga je morala dama skoraj nositi.« Clay je začutil, da ga Je gospa Palmer pogledala. Storm je rekel: »Kupil Je steklenico pri natakarju z imenom Jacques.« »In kje je ta Jacques?« Je vprašal I. P. Geisel. »Odpeljal se je nekam na preklet piknik.« »Pazite na svoje izraze, narednik!« Je posvaril Standish. »Mene ne moti,« je rekla gospa Palmer. Veselo je gledala Claya. »Je vaša navada, da vas dame nosijo okrog?« »Samo velike dame,« Je rekel Clay. »Vic pa tak,« je rekel narednik Storm. I. P. Geisel je nagubal čelo. »Ena od prič v omnibusu. Druga na pikniku. Tretja ne more identificirati prizadete osebe, želel bi, da bi bili na sodniji!« »Jaz pa bi želel, da bi bili na policijskem pred sedstvu!« »Pri vaših gumijevkah,« se je zadrl I. P. Geise! »Ne, narednik, tako daleč pa še nismO.« Storm ga je uničujoče pogledal. »Saj tudi še ni sem pri kraju.« »Upam.« Plaho se je oglasil Jordan. »Me še potrebujete?. »Potemtakem ne morete z gotovostjo povedati, da je tale tukaj?« je vprašal Storm. »Ne.« »Potem pojdite.« črnec je izginil, Storm pa je stopil k Diffendorfu »Poročnik, bi mi dali za hip ali dva tale klobuk?« »Kar vzemite ga.« Storm je šel h Clayu. »Kaj pa, ko bi si ga zdaj! posadili na glavo, da bi mi videli, ali vam pristaja?« »Trenutek!« I. P. Geisel je dvignil roko. »Kaj hočete s tem?« »Klobuk je ostal v stanovanju umorjene,« je pojasnil Diffendorf. »Pustil ga je morilec.« Storm se je srdito zarežal Clayu. »Tale naš šaljivec ga je pustil.« »Je to vaš klobuk, Sam?« je vprašal I. P. Geisel. »Imam enega, ki je prav tak.« Storm se je zahihital. »Imeli ste ga, ste najbrž hoteli reči.« Odvetnik je dvomeče pogledal Claya. »Mislim, da vas ne morejo prisiliti, da si ga nadenete.« »Klobuk ali lisice,« je rekel Storm. Clay Je vzel klobuk. Zdaj mu je bilo tako že vse eno. Vzel Je klobuk in si ga posadil na glavo. V nje govo nepopisno začudenje pa mu je zdrsnil čez ušesa, da se je okrajek dotaknil nosa. Videti je bil kot klovn. Klobuk je bil vsaj za dve številki prevelik. »Sakrament!« je ušlo naredniku Stormu. * • • * • < m ao-anan m Nekoč sem bil povabljen na letno večerjo nekega literarnega društva. Lahko se smejite, vendar je bilo popolnoma res. Na povabilo sem odgovoril tajniku in se mu pritoževal. Dejal sem: Cernu ste me povabili na to večerjo? Kako ste si le upali? Odgovoril mi je, da mu je resnično žal in da vsako leto nekoga povabijo. Letos sem bil slučajno jaz na vrsti. Preostalo mi ni nič drugega in odzval sem se povabilu. Kar pa je še huje, resnično huje, imel sem govor. S tem pa mislim reči, da sem jim povedal tri zgodbe, ki mi jih je pripovedoval stari oče, in poslušali so jih, kot da so povsem nove. Bil sem zelo zadovoljen in dobre volje in zdi se mi, da sem govoril do pol enajstih zvečer. Ko sem šel iz sobe, kjer smo jedli, me je na hodniku nekdo ogovoril: »Saj ste vi gospod Allan, kajne?« Pritrdil sem mu. Potem je dejal: »Verjetno se me ne spominjate več. Imenujem se Bacci. Nekoč sva se srečala na BBC.« Bes se ga nisem spominjal. Toliko ljudi sem že srečal na BBC, da si jih enostavno nisem mogel zapomniti. Drugače pa nimam navade, da bi vse pozabil. Kljub temu sem mu dejal: »Seveda, da,« — kot bi vsakdo storil na mojem mestu. Vztrajno me je vabil na kozarček. Sprva nisem hotel, potem pa sem le pristal, kajti bilo bi neprijazno, če bi odklonil. Odšla sva po stopnicah do majhnega salona v pritličju in naročila pijačo. Gospod Bacci je bil seveda Italijan. Zelo veliko je potoval in prijetno ga je bilo poslušati, vendar sem hotel iti domov. Predlagal sem mu še en whisky s sodo, a mojega predloga ni sprejel. Zatorej sva se oba odločila, da je že čas, da greva domov. Pred vrati ga je čakal avto in ponudil mi je, da me popelje. Do kod želim? Povedal sem mu, kje stanujem. On je stanoval v Campden Hillu in tako mu ni bilo od roke. Odpeljala sva se. Med vožnjo me je vprašal, če se morda zanimam za starine. Dejal sem mu, da mi je zelo všeč star hrastov les, da pa se na druge stvari kaj dosti ne spoznam. (Pa tudi o starem hrastovem lesu ne vem veliko.) Bakel je: »No, pravkar sem dobil neko staro tobačnico in zelo rad bi vam jo pokazal. Bi si lahko vzeli toliko časa in šli z menoj?« Prošnje mu nisem mogel zavrniti in ustavila sva se pred njegovo hišo. Bila je precej majhna na enem izmed tistih ostrih ovinkov, če se peljete vzdolž Holland Park Avenue. Vstopila sva in peljal me je po stopnicah v dnevno sobo. Potem me je predstavil svoji čudoviti ženi in nekaj časa smo se pogovarjali. Med tem časom sem se razgledal po sobi in opazil, da je bila bogato opremljena v em-pirskem stilu. Pohištvo se je dobro skladalo in tudi kot celota je dobro učinkovalo. Vendar pa meni empir ni bil nikoli preveč všeč. Bacci je rekel: »To sem vam hotel pokazati,« in napotil se je k majhni mizi v kotu, k neki vrsti zasteklenih omaric na nogah, v katerih so ponavadi spravljena odlikovanja. Precej tobačnic je bilo v njej. Dvignil je steklen pokrov in eno vzel v roke. Res je bila izredno lepa. Dejal je, da je izvedel, da je vredna precej denarja. Kaj pa jaz mislim o tej stvari? Povedal sem mu, da je tobačnica zelo lepa in podobno, da pa nimam niti najmanjšega pojma o tem,»koliko bi bila vredna. Nekoliko je bil razočaran. Morda poznam koga, ki bi jo lahko ocenil? V tistem trenutku se nisem mogel takoj spomniti. Dejal sem: Zakaj pa bi jo radi prodali? In dejal mi je: Tako pač je, in razložil mi je, zakaj. Njegovo podjetje se je takrat šele razvijalo in velik del denarja je bil v rokah Amerikan-cev. Vsak dan je moral plačevati velike vsote, in to je bilo najhuje. (Govoril je odlično angleščino). Resnično se mi je zasmilil in nazadnje sem se spomnil, da poznam nekega trgovca z umetninami. Pravzaprav kar dva, očeta in sina. Trgovino sta imela v neki stranski ulici, blizu Pall Malla. Bila je trgovina take vrste, ki ima v izložbi kakšno staro, umazano vazo in ki ima na leto kak milijon prometa. Ne bom vam po vedal, kdo sta. Sinu je ime Isidore, prijatelji pa ga kličejo Izzy. Naj bo to dovolj. Kakorkoli že, Bacciju sem obljubil, da ga bom predstavil Izzyju, če mu bo to koristilo. Dejal je: »Najlepša hvala. Zakaj' pa ga ne bi povabil na večerjo? Zelo nas bo veselilo. Lahko izberete katerikoli dan v naslednjem tednu.« Takšno povabilo ni lahko odkloniti. Zato sem mu obljubil, da bom storil, kar bom mogel in ga takoj obvestil o zadevi. Kmalu po tem me je odpeljal domov. Naslednje jutro sem dobesedno prisilil Iz-zyja po telefonu, da mi pove, kaj misli o tem Dejal mi je, da ne da kaj dosti na tobačnice V nromet grejo bolj slike. Seveda p? bo gotovo prišel in si tobačnico ogledal, če to želim. Mimogrede rečeno, Baccija sem kar upošteval. Rekel sem: »O tem človeku res ne vem dosti, zdi pa se mi pošten.« To je bilo vse, kar sem lahko dejal. , Njegovega podjetja pa namenoma nisem omenil. Zmenila sva se, da bova pri Baccijevih večerjala naslednji ponedeljek ob tri četrt na osem, kar sva tudi storila. Slučajno sva se srečala na vratih in služkinja se nama je opravičila, da sta gospod in gospa Bacci šele prišla domov. Bo kaj narobe, če bo večerja nekaj minut pozneje? To naju ni nikakor motilo in peljala naju je v dnevno sobo. Cocktaili so bili že na mizi. IVI Strašno jima je bilo žal, da sta zamudila. Pozabila sta točno uro. Zdi se mi, da se med večerjo ni pripetilo nič nenavadnega, razen da Izzy ni bil tako zelo uraden kot običajno. Potem smo si ponovno ogledali tobačnico in Izzy je povedal Bacciju isto kot poprej meni, da je vredna največ šestdeset funtov. Nato sta se oba ozrla na tisti dve umazani, stari sliki. Bacci je menil, da je res škoda, da nista originala. Povedal nam je, kako ju je kupil v neki stari trgovini v Milanu za sto lir. Sto lir pa je takrat bilo približno dvaindvajset šilingov. Jaz ne bi zanje plačal niti dva penija, Izzyju pa sta se zdeli zelo nenavadni. Začeli smo se pogovarjati o nečem drugem, da, mislim, da o gledališču. Izzy je dejal, da ima njegov oče rezervirano ložo za neko predstavo v sredo. Kaj ko bi skupaj večerjali in potem šli v gledališče? Vsi so bili za to, jaz pa sem se rajši opravičil. Saj veste, kako je to, če ste ravno tam in vas morajo povabiti. Bilo mi je prav vseeno, ko pa so me vse bolj prosili, sem končno pristal. Vedite, da najraje ne bi šel, pa me je vsa stvar že resnično zanimala. Mislim reči, da je bil Izzy tako zelo spremenjen, šinilo mi je že v glavo, da se je morda nenadoma ogrel za gospo Bacci. Ponovno sem jo pogledal in moral priznati, da je verjetno postal zelo radodaren. Nedvomno se je obnašal vzvišeno. Seveda ni vedel, da sva se z Baccijem srečala v restavraciji. Bolje, da ni. Zmenili smo se, da bom pri Baccijevih ob četrt na osem. Izzy in njegov oče, ime mu je Ikey, pa nas bosta prišla iskat z avtomobilom. V redu, torej. V sredo zvečer sem se spet povzpel na Campden Hill in prišel točno, z drugimi besedami, ob četrt na osem. Pred vrati je že stal avto, velik kot avtobus, in dobesedno zapiral cesto. Torej sta Ikey in Izzv že prišla. Pozvonil sem in služkinja me je peljala po stopnicah. Spet se je opravičevala, da bosta gospod in gospa Bacci malo pozna. Odprla je vrata sprejemnice in vstopil sem. Izzy in njegov oče sta se sklanjala nad mizico s tobačnicami. Ko sta me zagledala, sta se hitro umaknila. Ne bi se jima bilo treba, kajti pokrov je bil zaprt. Pozorno sem si ju ogledal in opazil, da je Izzy ravno nehal kaditi. Ker ni vljudno vstopiti v tujo hišo s prižgano cigareto, se mi je zazdelo, da sta morala biti tam že nekaj časa. Zato sem rekel: »Upam, da nisem prišel prepozno,« toda Ikey je dejal, da nikakor ne in da se je on zmotil. Mislil je namreč, da je Izzy dejal ob sedmih in ne ob četrt na osem. Tako sta imela čas in si ogledala vse te lepe stvari. Baccijeva sta vstopila. Mislila sta, da smo se domenil za ob pol osmih in ne ob četrt na osem. Spominjam se, da sem pomislil, kako je to pravzaprav čudna hiša. Nobeden, razen mene, ne pride pravočasno. Nazadnje smo le odšli in preživeli zelo prijeten in drag večer. Po končani predstavi so Baccijevi predlagali, da se še malo vrnemo k njima. Pristali smo. Medtem ko smo pili razne pijače, je Bacci spravil na dan svoje podjetje. Dejal je, da ima zdaj najtežje trenutke in da ga vse skupaj stane zelo veliko. Povedal nam je, da sta leto ali dve živela delno v Italiji in delno v Angliji. Hišo sta kupila že opremljeno in zdaj bi rada zamenjala' pohištvo za boljše. Ni se jima mudilo in ta soba je bila edina, ki je opremljena s pohištvom po njuni izbiri. Vendar pa so se stvari obrnile na slabo, zlasti njuno podjetje, in sklenila sta, da bosta vse skupaj orodala in se vrnila v Italijo. Ali Ikey pozna koga, ki bi hotel kupiti? Ikev ie pogledal Izzyja in Izzv mu je vrnil oogled. Dejala sta, da bosta morda lahko našla kunca, če cena ne bo previsoka. Koliko le Bacci mislil dobiti? Kaj mislite, da je dejal? Šest ti' soč funtov! Seveda sem mislil, da se šali. Če bi dejal šeststo funtov, bi se mi že to zdelo nekoliko pretirano. Toda šest tisoč je bilo v vsakem pogledu strašno veliko. Pričakoval sem, da se bosta prodajal ca z umetninami na vso moč posmehovala. Vendar se nista. Sedela sta mimo kot kipa in končno je Ikey zamrmral, da bi bilo dva tisoč več kot dovolj. No, pogajali so se. Ne vem, ali so bili nori. ali pa je bilo kaj narobe z whiskyjem Vendar je imel dober okus. Preden sem lahko trenil z očesom, so že začeli pravo barantanje, ki ga ni in ni bilo konec. Na te stvari se prav toliko razumem kot na kak Bartokov klavirski koncert. Ne, tako a ANEKDOTE Isokrata, Id je izšolal mnogo odličnih govornikov, so vprašali, kako da sam ni nikoli javno govoril. Dejal je: »Brus, ki ostri nože, sam ni oster.« Mož, ki je bil znan po svoji klepetavosti, se je hotel vpisati v Isokratovo govorniško šolo. Znameniti vzgojitelj je zahteval od njega dvojno šolnino in ko se je ta pritožil, mu je rekel-»Za prvo se boš naučil molčati, za dvojno pa govoriti.« Platon je sestavil načrt »idealne države« in dasi je v skladu s tedanjim redom jemal suženjstvo kot samo po sebi umev no reč, je bil nasprotnik mnenja, naj bi vodstvo prevzeli najbogatejši meščani. »Kako bi se počutili,« je nekoč dejal, »če bi za ladijskega krmarja postavili najpre-možnejšega potnika?« slabo ni bilo, toda nikakor mi ni bilo prijetno. Enostavno sovražim, če kdo prodaja stol izpod mene, in vendar se je dogajalo prav to. Bilo je očitno, da Ikey in Izzy sama želita kupiti to dragoceno pohištvo. Lahko si predstavljate, da bi odnehala, brž ko je prišlo do barantanja, če bi se Bacci pretvarjal, da se spozna na umetnine. Toda Bacci se ni spoznal. Govoril je le, kako zelo veliko je plačal za vsako posamezno stvar in nikakor ni hotel več znižati cene. Po eni uri in pol pa je nenadoma popustil Dejal je: »Poglejte, gospodje, kaj bi dlakocepili? Če rai plačate takoj, vam prodam za štiri tisoč funtov.« Ikey je rekel: »Velja, če želite, vam bom takoj jutri poslal ček.« Vendar Bacci tega ni želel, no, le čeka ni hotel. Ne da jima ne bi zaupal, ampak z ban ko je imel nekakšne težave. Malce je bil pre viden z bankami, ker se je bal, če bo lahko ves denar dvignil. Razen tega pa tudi kmalu od potuje v Italijo. Kaj ko bi mu plačala v go tovini? No, tudi jaz nisem zelo nezaupljiv, morate pa mi priznati, da je zdaj vsa zadeva postala nekoliko sumljiva. Pomislil bi, da se bosta trgovca z umetninami takoj prestrašila. Onadva pa se nista niti najmanj. Sporazumeli so se, da mu bosta izročila denar v njuni pisarni, in to v petek. Bila sta nekoliko previdna le v tem, da sta zahtevala, da bo naslednjega dne njun uradnik popisal vse premičnine. Bacci je dejal: »Seve da,« in to je bilo vse. Družba se je razšla, jaz tniiiiiniuiiiiiiHiiMiuiiniuiimffliiiiiiininiMMiiiiiMiiiiiiiiMiMiiiiM • i j ••••••••• šaiciif.................................'■ • • a a ••••••• a • aaaaaaaaaaaai • • • • • • •••aaaaa • a a a a a a a a a a a a a a • a a • aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa aaaea aaaaaaaaa • • a a .•.v.v.v.v.v.v.v.-.v.v.v.v.l.v.v.v.v.v.v.v.-.v.v.v.v.v.v.v.v.v/.v.v.v.sv.v.-.v | :dtem ko sva čakala, sva si ogledala tobačnico. Izzy je ni ocenil kaj dosti, Dejal je, da je lep kos, da pa je samo Napoleon in da ni vredna več kot petdesej; ali šestdeset fun tov. Položila sva jo nazaj na njeno mesto. Ko sva pazljivo zapirala stekleno mizico, je Izzy zagledal nek&j bolj zanimivega in obstal Tudi jaz sem se ozrl in videl, kako nepremično gleda dve sliki, ki sta viseli na steni pred na ma. Ničesar ni dejal. Hodil je gor in dol po sobi Sliki sta bili gotovo zelo čudni. Vsakomur bi padli v oči. Bili sta široki kakih osem pal cev in dejansko naslikani na les. Desna polo vica je bila tako temna in pojedena od črvov, da se podobe sploh ni videlo, leva stran pa ni bila tako slaba. Vse skupaj naj bi očitno predstavljalo po dobo Jakobovih sanj. V ospredju je trdno spal Jakob, zadaj pa je bila ob oblak prislonjena lestev, po kateri so se spuščali in vzpenjali angeli. Angeli niso bili prav nič podobni angelom, ki jih po navadi vidimo narisane v cerkvah, in tudi Jakobova lestev ni bila takšna, kot so navadne lestve. Že sem nameraval povprašati Izzyja, ko so nenadoma vstopili Baccijevi. Ko sem dopolnil 120 let, sta me obiskala novinarja s prošnjo za krajši intervju. Vprašala sta me, kateri so bili najmočnej ši vtisi mojega iivljenja. Povedal sem jima, da se najbolj spominjam dne, ko sem v Klano-vicah vstopil s prtljago v brni vlak, ki tam sploh ne stoji. Pa sta mi rekla, da to bralcev ne zanima preveč. Biti moram, na primer, vzoren starček, tak, ki nikoli ni klel, ki se je boril proti monarhiji, ki je ob potresu izgubil vse zobe, ki je od vnuka dobil zlate vilice ali kaj podobnega, kar bi bilo zanimivo za branje in bi blagodejno vplivalo na moralo bralcev. — Ali sem lahko odkrit? — sem vprašal Prikimala sta. — Nobenih stebrov nisem rušil, niti ni bilo nobenega potresa zaradi mojih zob, — sem re kel. — Iznašel nisem niti pluga niti Ludolfovega števila. Živel sem popolnoma vsakdanje, kol vidva. • — Povejte potem karkoli, — sta mi ljubez nivo dejala, in midva bova te kako uredila Niste bili morda čudežen otrok? Kako van ie šlo v šoli? — V šoli so me pogosto opominjali, ker sem bral pod klopjo o Indijancih, — sem rekel a onadva sta pisala. Poškilil sem k njima in prebral: »V šoli je bil preganjan zaradi nerazumeva nja profesorjev, ker je bral prepovedane tuje pisatelje.« — Na zabavi po maturi sem se napil in se potem pijan drl na ulici! Upiral sem se, ko me je policaj kaznoval zaradi kalitve nočnega miru Napisala sta: »Se kot študent je spodbujal k neusmilje nemu obračunu z izdajalci domovine in se boril proti policijskemu terorju.« — Na žalost se pri delu, gospoda moja. m sem odlikoval, — sem potožil. V pisarno sem zamujal in zaradi tega sem imel nevšečnosti s predstojniki. Bral sem: »Vztrajno in neumorno se je boril za zmani šanje delovnega časa in zaradi tega so ga delo dajalci.. ■« — Toda s policijo nisem nikoli imel opra viti, — sem jif opozoril. — Samo enkrat so me prijeli, ker sem poto val v Budjejovice v prvem razredu z voznim listkom tretjega razreda, v katerem je bilo pre "eč potnikov. Popravila sta takole: »Postal je žrtev raz rednega boja, vendar njegova pripravlje nost, da se žrtvuje za brezrazredno druž ')o, kjer bi vsak imel svoj prostor, ni bila zlomljena.« Ko sem vse to prebral, sem ugotovil, da sem preživel zelo burno življenje in da sem postal pravi »primer« za šolske čitanke Ce sedaj zaradi tega umrem, bom umrl z blaženim spoznanjem, da je spomin name v dobrih ro kah. pa sem premišljal, v kakšno goljufijo se bo spremenila vsa zadeva. Zdaj sem bil jaz na vrsti za zabavo in povabil sem jih na kosilo v moj klub, potem ko bo kupčija že mimo, in sprejeli so povabilo. Vendar pa so me zelo razočarali. Nobeden se ni zganil, čeprav je bila kupčija že urejena. Nih če mi ni telefoniral in tudi bankovci niso izgi nili, razen seveda v Baccijev žep. Kosilo je bilo še kar prijetno. Bacci pa me je spravil v zadrego, ko se mi je zahvaljeval za moj delež pri kupčiji. V zahvalo, da sem ga predstavil Izzyju, mi je ponujal kak majhen spominček. Ali bi imel Ikey kaj proti temu, če bi izbral eno izmed tobačnic? Dejal feem mu, da je ne potrebujem. Ker pa so vsi vztrajali, sem jo hvaležno sprejel in se jim najlepše za hvalil. Poglejmo, kaj je sledilo! Po kosilu so se Baccijevi poslovili, češ da gredo na matinejo. Ko sta odšla, sta se Izzy in njegov oče odlo čila, da se bosta odpeljala do Campden Hilla. Kaj ko bi šel tudi jaz z njima in si izbral svojo tobačnico? Tako smo šli vsi trije. Uradnik, ki je popisoval inventar, nam je odprl vrata. Dejal je: »Mislim, da že veste, da so stanovanje izpraznili.« Ikey je rekel: »Izpraznili? Neumnost! Saj smo pravkar kosili z njima.« Mož je nadaljeval: »No, odšla sta in vzela vso prtljago. Tudi služinčad je odšla.« To ju je precej pretreslo. Oba sta vprašala: »Je pohištvo v redu?« Kaže, da je bilo. Mož ga je pravkar popisal. Kljub temu pa sta šla po stopnicah v dnevno sobo, brž ko sta utegnila. Jaz sem jima sledil. Pohištva niti pogledala nista, šla sta naravnost do tistih dveh umazanih slik. Saj veste, Ja kobova lestev in še ena. Odtrgala sta ju s stene in ju pogledala na svetlobi. Prišlo je do viška. Zakričala sta: »To sta vendar kopiji!« Dejal sem: »Seveda sta kopiji, tudi Bacci je tako rekel.« Potem pa je Ikey trezno dejal: »Toda nista bili kopiji, vam pravim. Bila sta originala. Pravcati originalen diptih.« " Dejal sem: »Kaj pa sploh je diptih?« Razložila sta mi. Ni mi bilo preveč lahko razumeti, ker sta govorila dokaj jezno, toda dojel sem, da diptih sestoji iz dveh četverokotnih podob, ki sta speti skupaj. Podoba je skoraj vedno svetopisemska. Sliki velikokrat razstavijo in uokvirijo vsako posebej. Tako sta bili tudi ti dve. Po drugi strani pa bi tak originalen diptih kakš nega dobrega umetnika iz štirinajstega stoletja bil vreden celo pet tisoč funtov. Sicer pa je to le postranska stvar, še vedno nisem mogel razumeti, kako se Je vse skupaj zgodilo. Zato sem ju vprašal. Dejal sem: »Ali sta povsem prepričana, da sliki nista isti kot poprej?« Odgovorila sta mi: »Seveda sva. Ali mislite, da sva takšna norca, da bi plačala štiri tisoč funtov za celotno imitacijo tega empira le zato, da bi dobila ponarejen diptih?« Dejal sem jima, da na to sploh nisem pomislil. Vse skupaj pa ni nič pomagalo. Hodila sta po sobi in kadila in za starca me je prav zaskrbelo. Bil je majhen možakar s širokim vratom. Nenadoma je zelo zardel, potem pa se je umiril. Izzy je zamišljeno dejal: »Vseeno pa mislim, da bo dovolj dobro za Milligana. Posebno še, ko mu bova pokazala poročilo analista.« Oh, da, pozabil sem vam povedati. Tistega večera, ko sta si sama prišla ogledat sliki, sta verjetno odluščila košček barve. Kemično sta jo dala pregledati, da bi se še bolj prepričala. Osebno mislim, da resnični strokovnjaki ne odobravajo takšnega načina. Verjetno pa je to čisto drugače, če kupuješ zase. Vprašal sem, kdo je Milligan. Povedala sta mi, da je neki ameriški zbiralec, ki je prišel samo zato, da bi kupil kakšno italijansko umetnino iz štirinajstega stoletja. V Anglijo je pri šel na počitnice in pred kakšnim tednom se je oglasil v njuni trgovini. Med drugim je tudi dejal, da bi kupil kakršenkoli originalen diptih, le da je primernega izvora. Najraje pa bi takš nega, ki še ni izmenjal preveč lastnikov. Bil je pripravljen plačati, kar Je nadvse važno, dvaj set tisoč funtov — ponovil bom, dvajset tisoč funtov, če bi le dobil primernega. Vedite, da se nam vsem zdi skoraj neverjetno, da bi kdo plačal tako fantastično ceno, vendar se to često dogaja. Celo meni samemu so nekoč ponudili deset tisoč dolarjev (pa naj bo to kolikor že hoče) samo za to, da bi šel v New York in tam dvakrat predaval. Nisem šel, pa to vendar jasno dokazuje, kakšne stvari se vse dogajajo, čeprav nisem oljnata slika. No, kakor lahko sami sprevidite, sta bila oba zelo razburjena zaradi tega Baccijevega diptiha. Preslepil ju je, da sta kupila sicer lepo kopijo, toda povsem brez vrednosti. Sedaj sta jo čisto mirne vesti ponujala ubogemu Mil-liganu kot original. Dejal sem Ikeyu: »Tega vendar ne boste sto rili, ne bi bilo pošteno,« in odgovoril mi je: »Kaj pa mislite s tem — pošteno — saj sva tudi midva mislila, da Jo bova pošteno kupila.« Zdanilo se je že. Rekel sem: »Kje pa sta luje ta Milligan?« Povedala sta mi ime hotela Dejal sem: »Telefonirajta mu, če je sploh tam.« Tako sta tudi storila. Toda ni ga bilo več. Odpotoval Je v tujino, morda z Baccijem. Prevedla MARINKA BOHINC Ilustriral JANEZ STARMAN JANEZOVI PRIJATELJICI d 7* ^ Hh Janez je v Londonu in stanuje v središču mesta blizu kolodvora. Ima dve prijateljici eno na severnem koncu, drugo na južnem Vsako soboto obišče eno od njiju. Ker im: obe enako rad, prepušča vsakokrat nakljuc ju, katero bo obiskal. Vlaki v severno in juž no predmestje odpeljejo z istega perona. Taki gre Janez enostavno na ta peron in stopi \ vlak, ki prej pripelje. Vlaki vozijo v obe smer vsakih deset minut. Zanimivo, da pride Jane; po tej svoji metodi največkrat k prijateljic’ v severnem predmestju, povprečno v devetil-primerih od desetih. Kako to? NA RAZPOTJU Logik potuje po južnomorskem otoku, na seljenem z dvema plemenoma. Eno pleme go vori zmeraj resnico, medtem ko drugo zmera. laže. Na razpotju mora logik vprašati domačina, katera od obeh poti vodi v X. Seveda ne ve, h kateremu obeh plemen spada mož Po krajšem preudarku zastavi možu eno sa mo vprašanje. Odgovor mu pove, po kateri poti mora kreniti. Kaj je vprašal logik? ZAMENJANI POKROVI iSŽ Pred vami so tri Škatle. V prvi sta d vi rdeči krogli, v drugi dve beli krogli in l tretji ena rdeča in ena bela krogla. Na po krovih je vsebina zabeležena z ustreznim: črkami: RR, BB in RB. Toda pokrovi so zamenjani, tako da je zdaj vsaka škatla na pačno zaznamovana. Da bi ugotovili vsebino vseh treh škatel, smete iz vsake škatle vzet’ po eno kroglo, ne da bi vanjo pogledali. Ko likokrat morate — najmanj — seči v škatle'. • •• ODGOVORI »NEKAJ ZA MISLECE« JANEZOVI PRIJATELJICI Vlaki vozijo v enakih presledkih v severno in Južno predmestje — vsakih deset minut Ker pa vlak v Južno predmestje odpelje stal no eno minuto po vlaku v severno predmest je, ga Janez ujame le, če pride na peron slu čajno v tisti minuti po odhodu vlaka na sever. Povprečno v devetih od desetih pn merih bo torej ujel vlak proti severu. NA RAZPOTJU Logik pokaže na eno od poti in vpraš domačina: »če bi vas moral vprašati, ali to pot vodi v X, bi potem rekel da?« Tudi, če bi bil domačin lažnivec, mora dati pravilno pojasnilo. Ce bi logik naravnost vprašal, al vodi pot v X, in če pot dejansko vodi v X bi lažnivec odgovoril z ne. Tako, kot je bilo pa vprašanje zastavljeno, mora vendarle laž nivo odgovoriti z da. Logik spozna iz tega odgovora, da pot v resnici vodi v X, ne gledr na to, ali sodi domačin med lažnivce ali pra vičniško pleme. Če pot ne vodi v X, bi moral lažnivec na zasukano vprašanje odgovoriti z zlaganim ne. ZAMENJANI POKROVI Zadostuje, da vzamete eno samo kroglo Pot k rešitvi uganke vodi preko dejstva, da napisi v nobenem primeru niso pravilni Vz? ti morate kroglo iz škatle, zaznamovane ? RB. če je krogla rdeča, mora biti tudi drugi rdeča — sicer bi bil napis vendar pravilen Ker zdaj veste, katera škatla ima dve rdeč: krogli, lahko takoj poveste, kaj vsebuje z BB (belo-belo) zaznamovana škatla. Dve bel; krogli ne moreta biti, kajti napis Je vendai napačen. Dve rdeči ne moreta biti, kajti Rto škatlo ste že določili. Torej preostaneta rdeč« in bela krogla Potemtakem sta v tretji škatli dve beli krogli. Enak potek je, če iz škatle, zaznamovane z RB, vzamete belo kroglo. \ NAJSLAJSE SE KOGAR imnimiiiiiiNmilinHiiiiiiimnimHifniiniiiiiiiutiiiHiniiiiiiiiiHiHiinninRinniiiiinniiniiiiiiiiiiiiiliuniiiiiiKiiiHifiiiiiiiMiininiiininiiiiniNHilifniniHinnmiiHHimiiranHinimin ZELJU ČASTNO MESTO Marsikdo se bo nasmehnil, češ zelje je jed za slabe čase. Ge pa bi vedeli, kako zdravilen učinek ima, se ne bi tako prizanesljivo smehljali. Ker je ta rastlina zelo odporna, jo imamo lahko dolgo časa na jedilniku. Vsebuje mnogo kalija, kalcija, nekoliko žvepla, beljakovin in ogljikovih hidratov in mnogo vitamina C. To se vedeli že stari Rimljani. Zelje, kuhano in pripravljeno z oljem, kumino in moko ali pa tudi surovo, je bilo pri njih znano kot zelo zdrava jed. BorSČ, ruska enolončnica z zeljem, je v mnogih predelih Rusije še danes pozimi edini vir vitaminov. To pa še ni vgg. Ameriški znanstveniki so odkrili v zelju snovi, ki zdravilno vplivajo na čir. Te snovi pa ni. so vitamini, temveč mešanica hormonov, ki preprečujejo tvorbo želodčne ga čira in čira na dvanajsterniku in zdravijo že nastale čire. Neki francoski zdravnik je to odkril že pred 70 leti in je dal zelju ime »zdravnik malih ljudi«. Specialisti za želodec in črevesne bolezni so zato po vsem svetu začeli ceniti zelje. Svojim bolnikom, ki so bolehali na čiru, so dajali piti sok zelja, in sicer sok ene zeljnate glave dnevno. Ta sok pa ni teknil vsem bol nikom, čeprav je bil mešan s sadnim sokom. Kljub intenzivnim raziskavam še do danes niso mogli odkriti kemične strukture tega hormonskega komple. ksa. Posrečilo pa je skoncentrirati sok ene zeljnate glave v eni tableti. Tudi s temi tabletami so zdravniki dosegli lepe uspehe. Pomislimo na to bi dajmo zelju v našem jedilniku častno mesto. Se boljše .je zelje v drug! obliki, kot kislo zelje. Le pomislimo, kako tekne h krvavicam. To je pravzaprav zelje v plemenitejši obliki. Tudi kislo zelje še vsebuje mnogo C vitamina. Pri nastanku kislega zelja sodelujejo mikroorganizmi dveh vrst: bacil mlečne kisline in glive kvasovke. Ti zatirajo in preprečujejo razvoj gliv plesnivk. Bakterije mlečne kisline razvijajo namreč mlečno kislino in acetllholin, kvasovke pa tvorijo aromatske snovi. Kislo zelje pa vsebuje več kot 1 odstotek , mlečne kisline. 2e pred »to leti .je ruski učenjak Menčikov prisojal bacilu mlečne kisline velik pomen pri preprečevanju procesov gnitja v črevesju. Trdil je celo, da je tam. kjer .jedo mnogo kislega zelja, mnogo starih ljudi zdravih. Ta trditev ima znan. st veno osnovo, saj že omenjeni acetil-holin širi žile in torej povečuje prekrvi jen je. Mlečna kislina pospešuje razvoj črevesne flore v debelem čreve. su. Razvoj bolezenskih bakterij je otežkočen, zdrave koli bakterije pa lažje delujejo. Te koli-bakterije so nekakšni »cestni pometači« debelega čre. vesa in istočasno proizvajajo za naše telo nujno potrebne »novi, na primer vitamine. Mlečna kislina sodeluje tudi pri razkroju hrane. Pomaga telesu, da vsrka vitamine, ki jih je sprejelo s hrano. Gotovo niste mislili, da je zelje tako koristno. Toda nekaj si morate pri tem zapomniti. I>el hormonov se s kuhanjem uniči. Zato dodajte kuhanemu zelju eno četrtino do eno tretjino surovega zelja. Spretni kuharji na ta način izboljšajo okus zelja. Solato iz kislega zelja lahko pripravimo s pomočjo limoninega soka, drobno naribane limonine lupinice, olja in manjše količine zelene in kumine. Se bojite, da boste dobili čir? Jejte zelje, pa bo skrb odveč. PO DR. MATTHIASU — K. T. NOVA ZDRAVILA ORFERON — PRI SLABOKRVNOSTI Slabokrvnost je relativno pogostno obolenje krvi, ki se kaže v zmanjšanju števila rdečih krvnih telesc ali v zmanjšanja količine hemoglobina. Druga motnja se pojavi takrat, kadar dobiva organizem premalo železa ali pa če organizem ne more sprejeti železa, ki ga dobi s hrano. Pomanjkanje železa izzove vrsto motenj v organizmu in pojav neke posebne vrste slabokrvnosti. Pri zdravljenju te slabokrvnosti je najvažnejše to, da se čimprej nadomesti pomanjkanje železa. Ko ga prične bolnik uživati v obliki tablet, najprej izginejo simptomi slabokrvnosti — bledica, utrujenost, omedlevica, šumenje v ušesih in pretiran srčni utrip — nato pa se začne v organizmu izpopolnjevati zaloga železa. Zdravljenje naj traja vsaj pol leta, včasih na je potrebno tudi celo leto. Pred kratkim je dala Pliva iz Zagreba v promet nov železov preDarat nod imenom ORFERON. Preparat se resorbira iz želodca v kri in ne povzroča skoraj nobenih prebavnih motenj. Prav zaradi tega je zelo primeren za dolgotrajno zdravljenje slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa. Zdravljenje Z OR FERONOM je priporočljivo, če je anemijo povzročila enolična prehrana, posebno pri otroku v razvojni dobi, potem pri večji porabi železa v času nosečnosti ali menstruacije, pri zmanjšani resorbciji železa iz prebavnih organov, po operacijah želodca in pri dolgotrajnih obolenjih tankega črevesa: pri krvavitvi želodčnega čira in hujših krvavitvah iz nosu. Jemanje ORFERONA je odvisno od posameznika, predpisuje pa ga zdravnik! Med zdravljenjem je potrebno od časa do časa kontrolirati krvno sliko. \ LFPTAMIN-ADFMOZIN — PRI MOTNJAH V PREHRANI SRČNE MIŠICE Najpogosteje srčna mišica ne dobiva dovolj hrane zaradi skleroze srčnih arterij, ki se zožijo. Splošna arterioskleroza je skoraj neizogiben pojav v procesu staranja; pri večini starih ljudi se pojavijo motnje pri cirkulaciji krvi v srčni mišici. Simptomov včasih sploh ni ali pa se pojavijo v obliki klasičnega napada angine peetoris hkrati s srčnim infarktom ali brez njega. Namen zdravljenja te bolezni je v tem, dp bi se izboljšala srčna cirkulacija in da bi se preprečili pogoji za nastanek angine peetoris. Eno izmed številnih zdravil za poživitev srčne cirkulacije je LEPTAMIN-ADENOZIN, kombinirani preparat za dolgotrajno zdravljenje te bolezni. Zdravilo se uporablja tudi pri osebah, ki bolehajo za angino peetoris, po srčnem infarktu, pri ostarelem srcu, pri stiskanju In bolečinah okoli srca pri visokem krvnem pritisku itd. Doziranje in uporaba tega zdravila sta preprosta, predpisuje pa ju zdravnik. LEPTAMIN-ADENOZIN se dobi izključno samo na zdravniški recept v vseh naših lekarnah. Izdeluje ga tovarna farmacevtskih in kemičnih proizvodov Pliva v Zagrebu. ZDRAVNIŠKI ODGOVOR TOV. F. M., GOSPIČ Ce primanjkuje telesu A vitamina, se včasih zgodi, da je koža pusta in suha in da rada poka, posebno ob nohtih. Zato vam svetujem, da redno uživate surovo maslo v majhnih količinah (n. pr. rezino kruha namazano z maslom, vsak dan), roke pa vsak večer okopljete v topli vodi, ki ste ji dodali jodove soli (eno žlico soli na 2 litra vode). Roke kopajte 10 minut, potem jih dobro obrišite, v kožo pa si vmasirajte mazilo »Jekovitol«. S tako nego boste tudi preprečili, da bi vam roke pozimi postajale modrikaste. Sol in mazilo kupite v lekarni. Če ste pričeli kožico ob nohtih striči, jo boste najbrž morali striči vse življenje. Poskusite jo pri mazanju z mazilom potisniti navzdol proti nohtni matici. Mogoče boste tako dosegli, da kožica ne bo prebujno rastla. Lepo pozdravljeni! DR. LELJA NOVAK-REJEC n mio im sojriou Razgovor z Dašo Pelhan Sneg in mraz pritiskata na vrata, pod kupolo Gospodarskega razstavišča pa sita se spet naselila pomlad in poletje. Kot vsako leto ob tem času. In pomladne tople sapice so spet zavele tudi v sosednji festivalni dvorani, v kateri prikazujejo manekeni bilanco prizadevanj tekstilne in konfekcijske industrije. Kot vsako leto. In tega je prav letos že deset let. Deset let modnih sejmov in deset let modnih revij. Za razliko od prejšnjih let je letos vodstvo modne revije zaupano urednici modnega časopisa »Maneken« DAŠI PELHAN, lri nam je uvodoma dejala, da ni modni kreator in da za vodenje modne revije to tudi ni potrebno, sej Je teža tako in tako le na organizaciji. — Kdo pa je potem kreiral letos modele za modno revijo? — Za konfekcijsko, popoldansko revijo, tovarne same, za večerno revijo pa same mlade kreatorice, absolventke šole za oblikovanje. Pet jih je, modele za Modno hišo pa je kreirala Eva Paulin. — Je zavoljo tega letos revija kaj boljša? — Ne, mislim, da ne. lipam pa, da se razlika čuti. Skušala sem se držati modnih barv. S tem, kar sem dobila, sem se skušala približati bolj barvnemu krogu kot modnim barvam, ki jih je v tovarnah težje dobiti. Medtem ko je bil lani poudarek na prak tičnosti modelov za delovni dan, smo letos ponovno razširili to praktičnost še na male večerne obleke. — česa se posebej veselite? — Defileja na koncu revije v zgolj čmo-beli barvi. — Ekstravagantnost revije? — Je ni, zagovarjam linijo za naše razmere. — Kaj bi radi dosegli z modno revijo? — Boljši okus pri potrošnikih in trgovcih. — Kdaj ste se začeli ukvarjati z modo? — Pri reviji »Tovariš« sem začela pisati leta 1951. — Ste arhitekt, urednica, mati in še gospodinja povrhu. Kako morete vse to uskladiti? — Sem velik optimist. — Pa mož? — Ni optimist. GOVORI MOJSTER IN VODJA SMUŠKEGA SERVISA 2IČNICE VITRANC FRANC SAJBIC, STROKOVNJAK ZA MONTAŽO IN POPRAVILO SMUČI Morda se v nobenem drugem množičnem športu ni tako zelo spremenila oprema kot prav v smučarskem. Klasične, lesene smuči danes komajda še srečujemo na smučiščih in sodijo že bolj v muzej. V zadnjih letih so se prebile v ospredje lesene lepljene smuči, s posebno maso na drsni ploskvi, v zadnjem času pa metalke in plastične. Ker je zadnji čas v naših trgovinah vse več smuči najrazličnejših vrst in se tako čestokrat povprečen kupec niti ne znajde med njimi, zato ne bo napak, če bi vsak izmed kupcev smučarske opreme prebral spodnje vrstice. Za povprečnega smučarja povsem zadostujejo lesene lepljene smuči, ki jih delimo v tri vrste: lepljene lakirane turne smuči z impregnirano drsno ploskvijo, potem smuči, ki imajo drsno ploskev belag, to je nekakšna predhodnica plastične drsne ploskve in smuči z maso celtano, to je pravzaprav Univerzalna drsna ploskev, medtem ko so smuči s kofiks oblogo ali peteksom za vse vrste snega. Pri nakupu mora povprečni smučar paziti, da izbere smuči, primemo trde za njegovo težo. Predvsem mora posvetiti pozornost stičnim točkam na smučeh, to je na repu in v krivini. Ko smuči v sredini stisnemo, morajo enakomerno zapirati po vsej dolžiti s to razliko, da zgornja stična točka ob prehodu iz krivine v drsno ploskev pri stisku v sredini ne sme odpreti za več kot največ 22 mm in najmanj 12 mm. Ce jih položimo po dolžini eno na drugo, morajo robniki sedeti na krajih natanko eden vrh drugega. Vsi zgoraj navedeni napotki veljajo tudi za metalne in plastične smuči. METALNE smuči imajo pred lesenimi predvsem to prednost, da so sigumejše, obstaja mnogo manjša nevarnost zlomov, saj so skorajda nezlomljive, kar velja posebno za novi tip — »Super metalik«. Smer vožnje drže bolje, zlasti če so pravilno montirane po teži človeka. Kupci metalnih smuči pa morajo predvsem paziti, da niso vegaste, to je da niso po drsni ploskvi zvite. To opazimo tako, da položimo drsno ploskev na ravno podlogo, kjer mora smučka lepo ležati. Pri metalkah morajo kupci tudi paziti, da niso pretrde. Prednost pa imajo nedeljeni robniki. Metalne smuči se od lesenih lepljenih predvsem razlikujejo v tem, da imajo na spodnji in zgornji ploskvi dve dural aluminijasti polji, v sredini pa izbran lepljen les, ponavadi hickori in jesen, na drsni ploskvi pa kofiks ali peteks maso, na zgornji ploskvi pa celtano. PLASTIČNE SMUČI so izdelane iz tako imenovanega »fiberglasa«, steklenih vlaken. Plastične smuči so doslej najvišji dosežek smučarske industrije, saj imajo celo kopico prednosti pred ostalimi smučmi, so pa, seveda, tudi najdražje. Plastične smuči so praktično nezlomljive, lepo se prilegajo terenu, kar omogoča prijetnejšo in varnejšo vožnjo. Kupec mora paziti — v nasprotju z metalkami — da niso premehke. Izredno važna je pri nakupu smuči, kot sem že prej omenil, teža in pa višina smučarja. Smučar mora kupiti smuči, ki najbolj ustrezajo njegovi višini, to je, da mu segajo do zapestja iztegnjene roke. Mehke smuči, to so tiste, ki se v sredini zlahka stiskajo, niso primerne za smučarja s težo nad 70 kg. , Za otroke do šestih let naj starši kupujejo lesene lepljene smuči vendar brez robnikov, povprečni smučar, ki bo svoje smuči uporabljal tudi za turne izlete, pa naj kupi lesene lepljene smuči z novo maso celtano ali kofiksom in z navadnimi jeklenimi robniki. Pravo revolucijo pa so v zadnjih letih doživela smučarska stremena. Tako imenovane klasične čeljusti z vezmi tipa kandahar vse bolj izginjajo in se pojavlja varnostno okovje tipa »marker«, to so varnostna stremena, ki imajo spredaj glavo in pri padcu omogoča izpad noge levo ali desno, kar seveda znatno zmanjšuje klasične spiralne zlome nog. Boljši in drznejši smučarji imajo na peti še vrtljivo ploščo, vendar za povprečnega smučarja povsem zadostuje varnostna glava, ki se je z leti pojavila v vseh mogočih variacijah in z vezmi z napenjalcem. Izmed množice najrazličnejših znamk varnostnih stremen pa so se doslej še najbolj obnesle znamke Komet, Tirolyja, Gipron. Securit, Cober, Nevada, izmed vseh pa je po mojem še vedno najboljši tip varnostnih vezi znamke »Marker«. Industrijsko oblikovanje je doseglo svoje velike uspehe tudi v smučarski industriji in tako so na primer leskove palice danes že skorajda zgodovina. Na naših smučiščih prevladujejo tako imenovane dural elaksirane palice, ki jih izdeluje tovarna Elan, v zadnjem času pa so se pojavije tudi že plastične palice. Prednost Elanovih palic so plastične krpljice z zglobom. Ko smučar kupuje palice, mora seveda paziti predvsem na velikost, ki jo izbere tako, da palico obme z ročajem na tla tik ob telesu, tako ds mu krpljica sega do podpazduhe. Izredno važna pa je seveda montaža smuči, katero naj laiki raje prepuste strokovnjakom, kajti nepravilna montaža lahko še na tako dobrih smučeh onemogoča lepo zanesljivo in varno vožnjo. 0 Kostimček iz shetlanda tovarne »Sukno«, Zapuže je v modni, spomladanski mornarsko modri barvi. Krilo z zanimivimi gubami govori v prid mladostnemu videzu in udobnemu koraku. — Vas kdaj stiska pri srcu? — Ne, pač pa me vsako leto ob tem času boli žolč. Razjezim se, ko vidim, kako ga lomijo tekstilci. Na primer, satineti, ki jih delajo tovarne že leta in leta, so izredno kvalitetni. Tako, da vzbujajo pozornost v zunanjetrgovinskem poslovanju. Res odlična kvaliteta, boljše naredijo pri nas kot v Nemčiji ali Italiji. Toda, me ženske vendar ne kupujemo samo kvaliteto, ampak tudi vzorce. Teh pa ne znajo narediti. Namesto v dveh barvah naredijo satinete v dvajsetih. To pa ni lepo in še drago je. Jezim pa se tudi, ko vidim toliko lepih čevljev. Delajo jih naše tovarne, toda v trgovinah jih ni. Pa kaj bi govorila, to delamo že vsi leta in leta. — Kako si upate tako govoriti, ko pa ste kot urednica »Manekena« odvisni od Slovenske tekstilne industrije, ki je množični član centra za sodobno oblačenje — izdajatelja vašega modnega časopisa. Znano je, da slovenski tekstilci vlečejo na svojo stran, vi hodite s potrošniki v nasprotno smer, problemi in jeza pa so vsako leto isti? — Prišla sem do zaključka, da tekstilci ne vlečejo več vsak po svoje, amnak da so trgovci tisti, ki odtečajo. kaj nai tovarne delalo. Dobesedno diktirajo in so uri vsem tem, žal, brez okusa. V tem je nesporazum med industrijo in nami potrošniki. HT Dasa Pelhan STROKOVNJAK SVETUJE NAKUPOVALCEM SMUČARSKE OPREME Smučar v trgovini SMEJE GREJE MODNA REVIJA 1965 0 Na popoldanski modni reviji konfekcije vidimo pester izbor prav imenitnih modelov. Sem sodi tudi ta elegantni športni kostim konfekcije »Beko«. % Na letošnji modni reviji izzveni zaključek v črni in beli barvi. Modeli so kljub pozno popoldanski in večerni liniji krojeni tako, da sodijo za naše prilike. Izjemi sta dve dolgi obleki iz blaga »Svile«, Maribor. Oba modela pa sta tako lepa, da sta namenjena kot paša za oči svečanemu zaključku re- vMe- FOTO STANE JERKO 1 SiJ3 Nogometna tekma v Mehiki TISTI HIP/'/' f S 6RACI ^/KAPIT&N / HVALA ,K€R. P06IULI TODA IAKAD 1 TELEfcAN' o USCO.SINOČI Tl DE RES NEKADVPlDA&O / SEVEDA. KDMDR.U X I *-iu# GRACIAS! DOVOLITE ! TODE N ( (// W SPREMLJEVALEC. f TOOA,„TOBAt«/) Vrt NISTE.... VESELI ME,OASEM VABO?) ( SPOZJNALU6CO INPANCJ1*'' VKCFFi JAZ PA SEM cisco m/ &OENOSDIAS,WSPODA> STA STOLA ZASEDE PAMCHO SPREHODIVA OCt.Aul LloiS (0OV0LlTE,DASE PREDSTAVIM / -^EM CISCO KIP i/ mrr DA'NAVADNO DE TU BUENOS diaa ^no^03 PR|JA!-&L.? , KER NDEtA NI,NAD SOM JAZ VAŠ fridateld / KDO PA KASNEJE... [ P06LE3,KAKŠNA ■“DTICAPRIH DA/ PREKLET RJTA f ALI K06A SCETE a BERITE PO KOSILU — Prava sreča zate, da sem lastnik avtomobilske poprav-ljalnice! Francelj »e plati k Rezki kar po lettvi. Trda tema je bila, zgrešil je klin in zgrmel po lettvi navzdol. Pa pride Rezka k oknu in pritajeno vpraša: ‘ »Francelj, a ti z mopedom?* Miličnik precej nasekanemu tovarišu, ki je glasno korakal po cesti: »Hej, vi! Ali ne vette, da je prepovedano razsajati ponoči, ko greste domov!* »Pardon, tovariš miličnik. Toda jaz še ne mislim domov.* »Kaj pa pomeni ta vozel na tvojem robcu?* »Tega mi je napravila šena, da ne bi pozabil oddati pisma.* »Pa si ga oddal?* »Ne, ker mi je pozabila dati pismo.* »Da se mi avta nikoli več brez mojega dovoljenja ne pritakneš, veš!* vpije oče nad sinom. »Oh, očka. Samo sošolca sem včeraj zapeljal domov, ker se mu je mudilo.* »A tako? Pa tole rdečilo za ustnice mu vrni, ki ga je v avtu pozabil.* »Ali je vaše novo stanovanje zelo vlažno?* »Pa še kako! Včeraj sem na primer nastavil mišnico, danes zjutraj pa je bila notri riba.« Miklavž sedi pred steklenico in premišljuje: »A ga bi še kozarček ali ne? Želodec pravi da, moja glava pravi ne! Glava je pametnejša od želodca, pameten pa po navadi vedno popusti — torej, dajmo še enega!« — Stisni me, Paul! , Toda nikar proti stikala za luč, tl neumnež! TRETJA IN ZADNJA SLIKOVNA NAGRADNA UGANKA Zdaj pa k tretjemu, zadnjemu delu uganke. Na sliki vidite zimsko veselje črk. Slika je razdeljena na šest polj. V vsakem polju je ena nenavadna situacija. Najdite, katera črka je v nenavadni situaciji in to črko vpišite v ustrezajoči kvadrat tretjega dela rešitve. (Na primer: v polju 25 se črka D smuča s krivinami zadaj. Vpišimo tedaj črko D v kvadrat številka 25! Pozor, to je samo izmišljen primer!) o £ izdaj* in tlaka Časopisno podjetje Delo« t Ljubljani. — Glavni urednik dllan Pogačnik Odgovorni urednik 'oran Jerin Uredništvo: Ljubljana romftlčeva »/II, p. p. 150-111, telefon: :3-S22 do 23-526 Prodajni oddelek: ■JublJana. ntova 1. telefon: 20-463 faročnlna: celoletna 2.400 dinarjev, .olletnt 1.200 dinarjev, četrtletna 601 linarjev. mesečna 200 dinarjev. Oglas n odrlek: Ljubljana. Titova 1. telo fon: 21-800. — Številka Uro računa VB 600-11/1 167 - Rokopisov ne vračamo Ul > K >KI Ul fiC O a. 3 H radijski jezikovni tečaji II. PROGRAM 1*. 1.1965, OB 80.00. CALLING ALL BEGINNERS ZAČETNI TEČAJ ANGLEŠČINE 49 Tom is tali, but Fred is taller. Quick, quicker, slow, slower, nice, nicer, big, bigger. A more beautiful, more convenient house. The finest, biggest, and most convenient house I have ever seen. Tom has a fine, big house, but Fred has a finer, bigger house, a more beautiful, more convenient house, the finest, biggest and most convenient house I have ever seen. — Good, better, best. Bad, vvorse, worst. Than. You are taller than me. You have a better car than I have. The table is as old as the chair. The chair is not so big as the table. — I am taller than him. She has a better car than you have. This house is as old as the church. The house is not so vvide as the garden. This is the biggest building in the world. This room is much bigger and much more convenient. He comes to the ofice more often and more regularly than I do. Patrick is like his mother. Your car is different from ours. There is a big difference between this book and that one. There’s no difference. They are the same. Our clothes aren’t cut the same way as yours. A big difference between this book and that one. Long skirts suit me better than shorter ones. A party dress. Perhaps it vvill be too long for you. No, it fits me perfectly. A three-quartet-length skirt Nowadays. The fashions in different countries. Tailored suits. Wear. The square shoulders of the jackets. The trousers have turn-ups. And creases at the front and back. American ties. Slim, lovely, beautiful, nonsense. CONVERSATION Elsa: You’re the kindest woman I know, Mrs. Young! Dorothy: Oh, nonsense. E: Yes, and this is the most beautiful party dress Fve ever seen. D: You aren’t quite so tali as me; perhaps it will be too long for you. E: No, it fits me perfectly. D.: Let me look. Yes, that seems very nice. I had it made for me five years ago. Perhaps I vvas slimmer then than I am novv. E.: I do like these three-quarter-length skirts. They suit me better than the shorter ones. D: I suppose nowadays fashions for women in one country are very much like those in another. E: Yes. There’s one small difference. I think English women more often vvear tvveed skirts or tailored suits than we do D: Of course, your men’s fashions are different from ours. The shoulders of the jackets are more square, and they aren’t cut in the same way. E: Oh yes, there are small differences. But they ali wear trousers vvith turn-ups, and creases at the front and back, and they ali wear jackets and shirts and ties. D: Nobody else wears ties quite like the American ones. E: Oh, some of the younger men in my country do! D: WeU, dear. I think you will look lovely this evening. E: Thank you so much for lending me the dress, Mrs. Young. 50 II. PROGRAM 19. 1. 1965, OB 20.00. The Jacket is too big. The vvater is too hot. He ran too guickly. You come here too often. You have taken too much milk. He ran much too quickly. You have taken far too much milk. Have you taken enough milk? The vvater is hot enough. He didn’t run quickly enough. The vvater is nearly hot enough. He didn’t run quite quickly enough. There is enough bread for ten people. The water is too hot for my hands. He didn’t run quickly enough to catch the hus. We have enough money to keep us for a year. This vvater is too dirty to use. Those stones are too heavy for you to carry. I was so tired that I went to sleep at once. I was so tired that I couldn’t stand up straight. I was too tired to stand up straight. This vvater is so dirty that I can’t use it. I can’t use such dirty vvater. I have never seen such a big dog. There aren’t too many flies. I am too comfortable to move. It’s too lieavy for you to carry. Tom is too sleepy to get the drinks. The beer is coo! enough to drink. She’ll soon be vvell enough to get up. This comer is fiat enough for the chairs to stand up. It’s so vvarm this evening that I don’t vvant to do anything. Wc’ve enjoye/’ our stay so much that vve don't vvant to go home. Shali I ojien the vvindovv? Shali I bring the radio out? I don’t feel like doinr anything. Does that seem terribly lazy? Hovv nice it is! Hovv nice is it? It has been lovely having you. We have enjoyed our stay vvith you. It’s been lovely having you. I vvould rather stay at home. She telephoned a hit earlier. She’s getting better quickly. I’ve put some beer on ice. CONVERSATION Tom: What vvould you like to do this evening, John? John: Do you knovv, it’s so warm this evening that I don’? feel like doing anything. Does that seem terribly lazy? I’m muci too comfortable to move. T: Yes, I feel rather like that! But let’s sit in the garden There aren’t too many flies, and itll be cooler there than in tli house. D: Shali I bring the radio out? J: Oh no, let me do that. It’s too heavy for you to carry. D: I’ll help you, John... T: I think this comer of the garden is fiat enough for the chairs to stand up ali right. J: Oh, hovv nice it is here. You knovv, we’ve enjoyed our staj vvith you so much that vve don’t vvant to go home. D: It’s been lovely having you. T: I’ve put some beer on ice: it’ll soon be cold enough to drink. I expect you vvould rather have lemonade, Dorothy, I’ll go in and get the drinks in a minute. D: ni get them if you feel too sleepy. T: Mrs. Benedict vvill be back soon. I hope she won’t be too tired after her visit to the hospitol. J: She telephoned a bit earlier: her sister Lisa is getting better quickly. She’ll soon be vvell enough to get up. ter qui( D: Oh, I’m so glad. SMmI i.vss.vs.tss. ■ JJfT PJ7 NE Nft&ULJ, /V. 'S #M*0M WS%§m. s o-; |Š|I|®§| ž.\ g& is ^>7 :, ■ 'j ■iA' ? ’ &Š&&& zevn/oo s/ tsovoe/L... TPk/tH VfT SE NISMO !M€l> OBZUTEJZ /M*M,_ JJFT BO 3l/ne/xcN3E L ORES7TN3E X at enruo- ME/ BILE SE NESEEZNR ljubezen. ___ NlUOU ■nrnii < _ «F NISTPT C*-/rn OH„, ■vobozilet... F vLfcV^-, to-reT% JE ONFT TVOJrt ‘ZTFmf? . m&mn?.. T»|/n in ko stavkajo pristaniški delavci. Na fotografiji vidimo pogled iz zraka na dok ■ M!\U J C« Georgesa V. v londonskem pristanišču. Ob veliki ladji, ki čaka, da bi jo delavci raztovorili, stoje prazni slepi, ki čakajo, da bi jih natovorili. % P fotografija nam po-■ E ve, da je avtomobil tako razbit, da ga verjetno ne bo mehanika, ki bi se mu upal vrniti prvotno podobo. Pa se je nesreča vendarle še kar srečno končala. Mlada Američana, ki sta bila v avtomobilu, sta nepoškodovana in na fotografiji ju celo vidimo, kako tečeta skupaj s policisti k motorju, ki je odletel iz avtomobila že dobrih sto metrov pred krajem, kjer se je vozilo dobesedno razčesnilo. Avtomobil je nedaleč od Los Angelesa vrglo ob železo-betonski robnik. FOTOGRAFIJA, ki pove marsikaj o Saj-gonu in tistem, kar se tam dogaja. Da bi nekoliko potolažili ameriške »vojaške svetovalce«, od katerih vsak dan kdo izgubi življenje, so oblasti priredile zabavno prireditev. na kateri so poleg »miss sveta« nastopile še nekatere ameriške lepotičke. Da bi prireditev vsaj kolikor toliko potekala v miru, so se morali »svetovalci« še tesneje oprijeti svojih strojnic, od katerih se že tako le redko ločujejo. QnpX«u|p nied majhnim enosedežnim letalom in ogromnim španskim jastrebom se je dRCuHriJC tragično končalo za pilota in ptiča. Pilot je izgubil življenje v razbitem letalu, ld je treščilo ob zemljo le nekaj metrov od kraja, kamor je padel ubiti jastreb. rrr, /mrmo v/e ZELO življenj*. VOT ME BOLO* iZeneUNRL SEM/ VE OE NTOSNL moj sme/ ose PBE£/VEr/ Bvato MLfTIJOST «E V SEEUNJEM VEkLU... U a pri 71 IClftM termometru se je alkohol spustil do petindvajsete stopinje IMA leELJ-IJEVEm pod ničlo, toda pobič iz Stockholma se počuti v luknji, ki so mu jo morali razbiti v ledu, kot pod vročim mediteranskim soncem. Drugi kraji, druge navade. 7lDAEQIf A v hristolskem živalskem vrtu: tlKAlJilM otrok visokih staršev se je komaj postavil na svoje dolge in nič kaj preveč zanesljive noge. MADIE France Boyer MAKI E je pri osemnajstih letih ujela svojo »življenjsko priložnost«: v pravem trenutku jo je odkril Luchino Visconti in jo angažiral za glavno igralko v Millerjevi drami »Po padcu«, ki jo režira za neko pariško gledališče. Tisto, kar odkrije Visconti, mora že kar veljati, so si mislili ameriški producenti, in tako ima sedaj Marie že pogodbo za nekajletno bivanje v Hollywoo-du, kjer naj bi nekoliko »razbremenila« Carroll Baker. CI^DI\/MnQT izrednega prodora sovjetski! 3IVKIVNUOI hokejistov med svetovno elit in celo v sam amaterski vrh po svoje pojasnjuj tudi ta fotografija, na kateri vidimo osemletneg vratarja pionirskega hokejskega moštva Kujbiševsk oblasti, ki sedaj vodi na vsesovjetskcm pionirsker hokejskem prvenstvu. Sl 70 Ve/SEŽEM, JE SE nn/ou NISEM ViBEL,